Železne niti 15 Čipkarska šola Železniki – že 110 let! 139 Čipkarska šola Železniki – že 110 let! Katarina Primožič Preteklost je skozi prizmo sedanjosti zgodba. Tudi Čipkarska šola Železniki piše zgod- bo, ki se je začela približno trideset let pred njeno ustanovitvijo. Gospodarski razvoj kra- ja prepleta s spremembami časa, tradicijo in izkušnjami. Razvijal in spreminjal pa se ni le kraj. Umetnost klekljanih čipk nenehno izpopolnjujejo tudi naši klekljarji – nekdanji in sedanji učenci. Kronika Čipkarske šole ni ohranjena. Njena zgodovina temelji na zapisih v različnih člankih, dokumentih drugih ustanov ipd. Podrobno je njeno delovanje opisala nekdanja učenka, pozorna kronistka dogajanja v Železnikih, skrbnica naše kulturne dediščine ter častna občanka občine Železniki Tonika Ramovš. Sliko dopolnjujejo fotografije, redki uradni zapisi in pisma nekaterih učenk, ki so jih ob 100-letnici Čipkarske šole napisale za šolsko glasilo Naše poti. O vzdušju v učilnici in pridobljenem znanju pa pišejo tudi učenke učiteljice Irene Benedičič, ki v šoli poučuje od leta 1998. Železne niti 15 Čipkarska šola Železniki – že 110 let! 140 Okoliščine nastanka Železniki so bili trg, kjer se je od sredine 14. do za- četka 20. stoletja slišalo kovaška kladiva in nočnega čuvaja, ki je prebivalce opozarjal na čas ter jih va- roval pred pogostimi požari. Gorelo je v plavžih in vigenjcih, kjer so delale cele družine. Izdelovali so predvsem žeblje in jih v lesenih sodih vozili v Italijo, na Hrvaško, v Kordun, Banat, Bosno in Dalmacijo. Ljudi je zaznamovalo trdo delo. A železove rude je v okoliških rudnikih začelo primanjkovati. Leta 1902 je ugasnil zadnji plavž, 1909. pa tudi vigenjc. Železnikarji so se znašli na robu preživetja. Nastopi- li sta ekonomska in socialna kriza. Ženske so hitro izgubile delo. Takoj ko so lahko pridobile ustrezno znanje, so se usmerile v klekljanje. S prodajo čipk so premagovale revščino. Klekljanje se je razširilo tudi v okoliške vasi Selške doline. Srečanje s klekljanjem Umetnost klekljanih čipk je konec 19. stoletja v Železnikih pokazala Štatorjeva Katra, domačinka, ki se je te obrti naučila v Idriji, kjer je službovala. Hčerki domačega trgovca Dagarina, Anica in Genca Demšar, ter njuni prijateljici Minka Hafner in Kata- rina Benedičič (Gradnikarjeva) so se navdušile nad njenim delom in začele so z učenjem. Pridružile so se jim še druge ženske, iz Idrije pa je prišla prva uči- teljica (leta 1887). Trgovčeva žena je klekljaricam priskrbela blazine – punklje, košarice, sukanec, bucike in kleklje. V čipkah sta prepoznala zanimivo tržno blago, domačinke pa priložnost za zaslužek. Kasneje so kleklje izdelovali mojstri v Železnikih, punklje pa klekljarice same. Iz blaga so sešile dve vreči. V prvo so nasule žaganje, na sredino pa po- ložile poleno, da punkelj ni bil premehak. Vse to so čvrsto zvezale in vstavile še v drugo vrečo iz blaga. Demšarjeva sta hitro spoznala, da so čipke zanimi- Otvoritev Čipkarske šole Železniki. Foto: arhiv Silve Potočnik Železne niti 15 Čipkarska šola Železniki – že 110 let! 141 vo tržno blago, domačinke pa so v času zamiranja železarstva v tem delu videle priložnost za zaslužek (Demšar, 2007). Klekljane čipke so odkupovali tudi drugi trgovci. Menjali so jih za hrano in blago. V začetku 20. stoletja v Železnikih skoraj ni bilo ženske, ki ne bi znala klekljati. Pridružili so se jim tudi nekateri možje in fantje. Povečala se je želja in potre- ba po izpopolnjevanju znanja klekljanja. V Železnikih je udarjanje kladiv zamenjalo potrkavanje klekljev. ''Ustanovimo šolo!'' … je predlagal Anton Sonc, učitelj v ljudski šoli v Železnikih. Vedel je, da se znanje laže in uspešne- je širi v organizirani obliki. Na njegovo pobudo in s podporo takratnega župana, članov občinskega odbora ter Osrednjega zavoda za žensko in domačo obrt z Dunaja so leta 1907 v Železnikih ustanovili Cesarsko-kraljevi državni zavod. Nadučitelj Josip Levičnik je 16. septembra 1907 v kroniki napisal, da je odprtje Čipkarske šole zgo- dovinski dan za Železnike. "Eni stavijo v čipkarsko šolo velike upe, a jaz pravim: Delala šola sama ne bo. Truditi se bodo morale učenke le same. Pri ko- vanju so se pritoževale ženske zarad predolgega stanja; zdaj se čujejo pritožbe še zoper predolgo sedenje!?'' Pouk se je začel v Ferbarjevi hiši Mnoga dekleta so prve premete naredile doma. Nekatere so se v čipkarsko šolo vpisale pod prisilo, z občutkom dolžnosti, večina pa zaradi veselja do tega dela ter želje po znanju. Izpopolnjevanje v šoli je bilo pomembno predvsem zaradi zaslužka, ki ga je zagotavljala natančno izdelana čipka. Desetletno šolanje ni bilo obvezno. Prva strokovna učiteljica je bila Idrijčanka Marija Reven. Šolo je obiskovalo 40 do 50 učenk, starih od 5 do 1 5 let. Razdeljene so bile v tri starostne skupine z različno učno obveznostjo. Pouk je bil prilagojen urniku ljudske šole. Mlajšo skupino so sestavljale deklice, stare od 5 do 7 let. Učile so se trikrat te- densko po dve uri. Učenke srednje skupine, stare od 8 do 12 let, so v šoli klekljale dvakrat tedensko popoldne. Starejšo skupino pa so obiskovala de- kleta, stare od 12 do 15 let. Njihov pouk je potekal vsak dan: štiri ure dopoldne in popoldne (Ramovš, 1970). V šoli so dobile košarice, blazine, bucike, škarje in vzorce, same pa so priskrbele kvačke in škatlice za bucike. Sukanec je prihajal z Dunaja, kamor so pošiljali izdelane čipke. Učenke so izdelovale razno- vrstne najfinejše čipke (Korošak, Kramar, 1978/79). Kleklje so izdelovali v Železnikih, punklje pa so klekljarice naredile kar same. V Muzeju Železniki hranijo učni red, knjigo vzor- cev, ki so se jih učili. Pod strokovnim vodstvom se je kvaliteta čipk iz Železnikov dvignila. Učenke so za božič prejele denarno nagrado, prva leta pa tudi mleko v porcelanastih skodelicah Ferbarjeva hiša nekoč in danes. Foto: arhiv Muzeja Železniki, Igor Mohorič Bonča Železne niti 15 Čipkarska šola Železniki – že 110 let! 142 z državnim grbom. Ko okrepčila niso več dajali, so učenke te skodelice dobile v trajno last. Šolski okoliš je vključeval tudi mnoge vasi v Sel- ški dolini: Bukovico, Češnjico, Danje, Dolenjo vas, Dražgoše, Jamnik, Javorje, Jesenovec, Lajše, Lenart, Lušo. Malenski Vrh, Nemilje, Podlonk, Prtovč, Rav- ne, Rudno, Smolevo, Sorico, Studeno, Škovine, Tor- ko, Zabrdo in Zali Log. Tam je poučevala učiteljica Marija Seljak (Demšar, 2007). Svetovni vojni prizadeneta tudi čipkarsko šolo Klekljanje je postalo del vsakdanjika. Otroci so odraščali ob mamah in starih mamah, ki so veliko ur presedele pri punklju. Ženske so se pogovarjale o „muštrih'', „cvernu'', naročnikih in plačilu. S proda- nimi izdelki so dobile karte za hrano in nekaj denar- ja. Deklice pa so svoje znanje klekljanja pridobivale in nadgrajevale v šoli. A svet je pretresla vojna. Zalezla se je vsepovsod. Zaznamovala je tudi otroke in vse oblike izobraže- vanja. Delo v šoli je bilo oteženo, primanjkovalo je lanenega sukanca. Učni proces je zamrl. Potreba po klekljarskem znanju pa ni ugasnila. Po vojni so s po- ukom nadaljevali. Po razpadu avstro-ogrske monarhije je bila šola podrejena Državnemu osrednjemu zavodu za žensko in domačo obrt v Ljubljani. Zavod je v šolo pošiljal Učni red. Original hrani Muzej Železniki. Skodelica z grbom in kratico ZSK – Zentral Spitzen Kurz. Muzeju Železniki jo je podarila Tonika Ramovš. Železne niti 15 Čipkarska šola Železniki – že 110 let! 143 vzorce, nastavljal in plačeval učiteljice, klekljaricam in čipkam iz Železnikov pa omogočal prodor na tržišče. Učenke so pred poukom molile. Pogosto so si umivale roke in čistile kleklje. Takrat so poklepetale s sošolkami, saj si drugače niso upale. Učenje so začenjale s kitico ter nadaljevale s slepim in širokim risom, rogljički, ribicami … Blazine so puščale v omari, ki jo je učiteljica zaklepala. Večino njihovih izdelkov so prodali. V čipkarsko šolo sem se prvič vpisala v šol- skem letu 1936/1937, torej pri sedmih letih. Obi- skovala sem jo eno leto. Čipkarska šola je bila v Štalcovi hiši. Učilnica je bila velika, a v slabem stanju. V njej so bile sta- re šolske klopi in stoli. Na steni je visela kraljeva slika. Imena učiteljice se ne spominjam. Spomi- njam pa se, da je bila zelo stroga. Klekljati sta me učila tudi stara mama in oče, ki je bil zelo dober klekljar. Prvo blazino, kleklje, sukanec in vzorec mi je dala stara mama. Kasneje je punklje delal oče sam. Vzorce pa smo nosili prerisovat po domače k Lukačovemu Jožu na Racovnik. Punkelj sem vsakič nesla domov, saj smo tudi doma klekljali. Klekljat pa smo hodili tudi pod lipo. Spomnim se, da sem doma enkrat punkelj polila s Kneippovo kavo, enkrat pa mi je padel z okna. Med klekljanjem nismo klepetale, ker nismo upale, pa tudi sedele smo vsaka za svojo mizo. Poleg tega pa nam je učiteljica vmes razlagala, kako se kleklja. Pouk je potekal dopoldne, čip- karska šola pa popoldne, tako da je bilo zelo naporno. Nisem poznala nobenega fanta, ki bi ga zanimalo klekljanje. Poznala pa sem nekaj starejših moških klekljarjev. Klekljala sem zato, ker sem morala, da smo lahko čipke prodali za zaslužek, saj smo bili šte- vilna družina. Včasih smo vstajali tudi ob štirih in klekljali do 8. ure, torej do pouka. Jožica Terglav (učiteljici Marija Pivk - Kosem in Ivanka Novak), Naše poti, XXXI/2; str. 17. Mene je naučila klekljati mama. Začela sem, ko sem bila stara pet let, s šestimi sem šla pa v šolo. Prvič me je peljala mama. Ona mi je tudi naredi- la punkelj. Šola je bila prva hiša zraven plavža. A tam nismo bili dolgo, je bila že slaba hiša. V učilni- ci je bila slaba svetloba in vlaga. Ko so se preselili, sem klekljala bolj doma, v šolo sem hodila pa po vzorce. Učiteljica ni bila iz Železnikov, je bila tuja. Pozabila sem, kako se je pisala. Je bila že starejša. Material so nam dajali v šoli. Mama me je silila h klekljanju. Gledali smo na vsak dinar. Bilo nas je sedem otrok. Oče se je po- nesrečil. Bil je krovec in žnidar. Šel je na streho, lestev se je zlomila, padel je in umrl. Pomanjka- nje je bilo. Denarja je manjkalo. Hitro sem se učila. Sem na ena dve kaj nare- dila. Mama me je silila h klekljanju. Zvečer ob devetih pa je rekla: ''Zdaj pa nalogo nared!'' Bila sem utrujena, tako da se mi ni dalo še nalogo pi- sati. Potem sem pa tri leta v prvi razred hodila. Dokončala sem pet razredov ljudske šole. Marija Logar – leta 2007 je bila stara 92 let (učiteljice: mogoče tudi Marija Reven, Mari- ja Pivk - Kosem in Ivanka Novak), Naše poti, XXXI/2; str. 15. Železne niti 15 Čipkarska šola Železniki – že 110 let! 144 Moderno je bilo klekljati figure in tanke prtičke s posnetimi vzorci okrasij starih skrinj, peč (ženskih pokrival narodne noše) in medenega kruhka. Izde- lovali so tudi metrske čipke. Državni zavod za domačo obrt je julija 1936 v Ško- fji Loki pripravil Obrtno-industrijsko razstavo ''najbolj dragocenih čipkarskih del'' Čipkarske šole Železniki. Tudi druga vojna je grobo posegla v življenje do- mačinov. Ukinjen je bil pouk v ljudski, konec leta 1943 pa še v čipkarski šoli. Med vojno so z Dunaja v Ljubljano poslali naroči- lo za klekljano obleko. Od tam pa so ga posredovali v Čipkarsko šolo Železniki. Delo so prevzele Tončka, Anica in Silva, tri sestre iz družine Primožič. Tončka, ki je bila kasneje tudi učiteljica v tej šoli, je poveda- la, da je bil izdelek popolnoma njihov – od blazine do obleke. Po vzorcu, ki ga narisala Antonija Thaler (rojena v Železnikih leta 1914), so sklekljale obleko brez rokavov in bolero. Samo krilo je bilo izdelano iz šestih delov. Izračunale so, da bi klekljarica, ki bi dnevno klekljala po osem ur, vse skupaj izdelovala pol leta. Rečeno je bilo, da je namenjena španski Učenci z učiteljico Marijo Pivk, poročeno Kosem, okoli leta 1936. Foto: arhiv Loškega muzeja Škofja Loka Razstavna vitrina Čipkarske šole Železniki, 1936. Foto: arhiv Slovenskega šolskega muzeja Železne niti 15 Čipkarska šola Železniki – že 110 let! 145 princesi ali pa slovenski igralki Iti Rini. Na srečo je učiteljica mladim mojstricam dovolila, da so oble- ko pomerile in se v njej tudi fotografirale. Obleko so ilegalno poslali v Ljubljano, kdo pa jo je nosil, ni znano (Nastran, Okorn, 2006/07). tem času pomagati pri domačih delih.'' Zapisal je, da „učni moči poučujeta po učnem načrtu. Nekaterih vzorcev iz učnega načrta pa sploh ne izdelujejo, ker učenke znajo že od doma izdelavo teh čipk. Izdela- ni vzorci ostanejo do konca šolskega leta na šoli in so ob sklepu šole razstavljeni. Nato izdelke prodajo Domu.'' Za prodane čipke so učenke prejele plačilo. Klekljale so tudi prtičke gorenjskih šopkov. Vpis v šolo je upadal. Prvo leto po vojni (1 945/46) je šolo obiskovalo šestinštirideset učenk, leto kasne- je (1946/47) osemindvajset, v šolskem letu 1947/48 dvaindvajset in 1948/49 devetnajst učenk. Josip Zu- pančič je menil, „da novega naraščaja za čipkarice ne bo, ker bo sčasoma vse, tudi ženske in mladina, vključeno v produkcijo (železna industrija).'' Do leta 1948 so klekljanje poučevale učiteljice iz Idrije in s Primorske. Bile so stroge, vestne in natančne. Leta 1946 so štiri domačinke, Mara Kramar, Tončka Primožič, Stanka Dolenc in Reginca Vrhunc, nekdanje učenke čipkarske šole, začele obiskovati šestmesečni tečaj Državne šole za žensko domačo obrt v Ljubljani. Prva je v Železnikih nastopila delo leta 1948. Otroci na Logu, 1941. Od leve proti desni: Špendalo- va Tončka (Antonija Šuštar), Lencova Olga, Špenda- lova Marta (Marta Tavčar), Vahtarjova Marinka (Ma- rinka Thaler), ki ima v naročju Švijovega Janeza (Janez Jelenc), poleg čepi Podlončanov Francelj (Francelj Gortnar), na vozičku pa je Podlončanov Nejc (Nejc Gortnar). Za Podlončanovima stoji Bundov Miran (Miran Trojar). Foto: arhiv Muzeja Železniki Čipkarska šola in razvoj industrije Povojni čas je v Železnike prinesel hiter razvoj kovinske in lesne industrije ter nova delovna mesta. Čipkarska šola je delovala v učilnici v hiši Pr Štalc. V Slovenskem šolskem muzeju hranijo zapisnik Čip- karska šola Železniki (19. marec 1949), na katerem je navedeno ime prosvetnega svetovalca Draga Von- čine. V njem je opozoril, da je učilnica temna in vla- žna, „še bolj obupno pa je stranišče, ki služi vasi tudi kot javno stranišče''. Napisal je, da učiteljici Milena Mlakar in Mara Kramar ter osnovnošolski upravitelj Josip Zupančič trdijo, da v kraju ni možno dobiti boljših prostorov za čipkarsko šolo. V šolo je bilo tistega leta vpisanih 19 učenk, ki pa k pouku niso hodile redno. „V februarju je bil v 22 učnih dneh 50 % obisk. Učenci se izgovarjajo, da je ta šola prostovoljna in morajo v osnovne šole pros- Klekljati sem se naučila v čipkarski šoli v Že- leznikih. Bilo je med drugo svetovno vojno in takrat mi je bilo devet let. Moja učiteljica kleklja- nja je bila gospodična Novakova iz Idrije. Pouk pa je potekal v Egrovi hiši na Racovniku. Učitelji- ca je bila zelo stroga in natančna. Spominjam se, da smo v sosednjem prostoru imele umivalnik z vodo. Velikokrat smo si mo- rale umivati roke, da ne bi umazale čipke. Tudi kleklje smo morale vsake toliko časa temeljito očistiti. Vseeno nam to opravilo ni bilo odveč, saj smo le takrat učenke lahko malo poklepetale. Matilda Thaler (učiteljica Ivanka Novak). Naše poti, XXXI/2; str. 18. Železne niti 15 Čipkarska šola Železniki – že 110 let! 146 Inšpektorjev zapisnik, 1949. Hrani Slovenski šolski muzej Ljubljana. Železne niti 15 Čipkarska šola Železniki – že 110 let! 147 Spričevalo bodoče učiteljice Antonije Primožič. Foto: arhiv Antonije Hlebec Železne niti 15 Čipkarska šola Železniki – že 110 let! 148 Dve leti kasneje je tam učila Antonija Primožič. Natančna, stroga in prijazna učiteljica se je z učen- kami dobro razumela. Vzorce so jim pošiljali iz ljubljanske Šole za umetno obrt, kasneje pa DOM. Punklje so si učenke priskrbele same. Ohranjen je spomin na razstavo njihovih izdelkov v učilnici, ki so jo ponoči stražile v strahu pred nepridipravi. Velikokrat je moja mami Albina prišla pogledat in mi rekla: Ne hiti tako! Zateguj, da bo čipka lepa, ne pa taka, da je po navadi moja mami rekla: Ježeš, ježeš, da moraš tako ‚sukat‘! Komaj sem čakala, da grem v čisto pravo šolo klekljanja. To je bilo davnega leta 1946, ko sem ime- la šest let. Učilnica je bila na Trnju poleg cerkve, sem pa že pozabila, kako se je reklo pri hiši. Za takratni čas je bila kar lepa, svetla. Vsaka učenka je imela svojo klop in mizo. Notri je bila tudi tabla, dve veliki omari in velik lavor (umivalnik), v katerem smo si umivale roke. Punkelj smo po končanem pouku pustile v šoli. Učiteljica je omaro zaklenila. Ves pribor za izdelavo čipke si moral priskrbeti sam. Za te zadeve šola ni poskrbela. O počitnicah si vzel punkelj domov, da si zamujeno nadoknadil. Odmora in malice ni bilo. Več ali manj smo že prej znale klekljati. Le nekaj učenk ni znalo ničesar. Velikokrat nismo razumele, zakaj se učiteljica dosti več zadržuje pri teh dekli- cah, ki niso znale nič. Nina Jakopič (učiteljica Ivanka Novak). Naše poti, XXXI/2; str. 21. Stara sem bila šest let (1946), ko sem se vpisala v čipkarsko šolo. Takrat je bil pouk na Racovniku, v hiši poleg naše. Prostor je bil zelo slabo opremljen. Navadne klopi in stoli. Moja prva učiteljica je bila Ivanka Novak. Punkelj je dala mama, ostalo sem dobila v šoli. V času pouka smo vse to puščali tam. Pouk je potekal po urniku. Ur se ne spomnim, odmor smo si pa kar same naredile. Malo smo klepetale, malice pa tako ni bilo. Fantov v tistem času klekljanje ni preveč zanima- lo. Moj oče in dva strica so pa tudi klekljali. Spominjam se, da smo, ko sem bila še osnovno- šolka, s puncami pripravljale razstavo v hiši naspro- ti cerkve. Ponoči smo stražile razstavo, fantje pa so Klekljana obleka. Foto: arhiv Antonije Hlebec S klekljanjem sem se srečala že v domačem okolju, saj so klekljale moja stara mama, mama, sestra in vse sorodnice. Že ko sem bila stara šti- ri leta, mi je mama doma naredila punkelj in mi dala neko staro košarico, bucike so bile barvaste, da sem raje klekljala, ter dva para klekljev. Takoj sem začela s kitico. To sem takoj osvojila. Nato sem dobila že svoj mušter. Poleti sem z dru- gimi punčkami in tudi s starejšimi klekljaricami vsak dan klekljala pred našo (Lencovo) hišo v Gorenjem koncu v Železnikih. Takrat ni bilo av- tomobilov, da bi se prašilo, saj je bil še makadam. Železne niti 15 Čipkarska šola Železniki – že 110 let! 149 nas prišli strašit – bilo nas je zelo strah, pa smo vse- eno preživele tisto noč. Tina Bradeško (učiteljice Ivanka Novak, Milena Mlakar, Mara Kramar, Antonija Primožič). Naše poti, XXXI/2; str. 23 V čipkarsko šolo sem se vpisala leta 1947. Stara sem bila 12 let. Prva učilnica je bila na Racovniku. Imeli smo en razred v zgornjem nadstropju. Bila je kar velika soba. Imeli smo klopi, podobne šolskim, in stole. Moja prva učiteljica je bila gospodična Ivanka Novak. Punkelj mi je naredila mama, pa tudi kleklje mi je dala. Sukanec in vzorce smo dobili v šoli. Prvo leto smo blazine puščale v učilnici. V razredu smo bile deklice bolj enake starosti. Učenje klekljanja se je začelo s kitico, sledil je na- vadni široki ris, nato pa rogljički. Zadnje leto smo pričele klekljati tudi čipke s tankim sukancem. Nau- čile smo se tudi ribice. Med poukom smo morale biti tiho. Pred kleklja- njem smo morale vedno z vlažno krpo zbrisati klek- lje. Tudi za čiste roke smo morale skrbeti. Nekega dne je učiteljica rekla, da če bomo pridne, bomo dobile bombon. Pa nisem zdržala in sem bila ob bombon. To me je zelo prizadelo, ker takrat smo bombone komaj poznali. Čipkarsko šolo smo kasneje imele v stari stavbi zraven cerkve. Reklo se je Pr Štalc. Zgoraj smo imeli en razred za čipkarsko šolo, spodaj sta bili dve učilnici za osnovno šolo. Tu nas je klekljanje poučevala gospo- dična Tončka Primožič, kasneje poročena Hlebec. Za konec šolskega leta nas je peljala na izlet. Šli smo z vla- kom. Ljubljana – Reka – Opatija in Trsat nad Reko. Bilo je 16. 6. 1951. To je bil lep dogodek in še mnogokrat se spomnim tega izleta. Jerca Gartner (učiteljice Ivanka Novak, Milena Mlakar, Mara Kramar, Antonija Primožič). Naše poti, XXXI/2; str. 23. S klekljanjem sem se srečala doma, kjer smo bile tri sestre in smo se vse tri, brez vprašanja, morale učiti klekljanja. Mamo smo izgubile zelo zgodaj, zato so nas klekljati učile sosede. Oče je bil precej strog, tako da še pomislila nisem, da se ne bi učila. V čipkarsko šolo sem začela hoditi v Železni- ke, ko sem bila stara 13 let. Obiskovala sem jo dve leti. Učilnica je bila v hiši pri cerkvi, učite- ljica pa Tončka Primožič. Punkelj sem imela od doma, sukanec in vzorce pa smo dobili v šoli. Punkeljne smo puščali v šoli. Dopoldne sem hodila v osnovno šolo v Selca, popoldne pa v čipkarsko šolo v Železnike. Nauči- la sem se vsega, od kitice do ribic. Razne tehnike niso težke, ko se jih enkrat naučiš. Najzahtevnej- še se mi zdi to, da je res lepo narejeno. Rezka Pintar (učiteljica Antonija Primožič). Naše poti, XXXI/2; str. 32. Pouk je bil vsak dan po dve uri in smo samo klekljale. Malica je bila, če smo kaj prinesle od doma. Začele smo tudi me s kitico in se v štirih letih naučile vse tehnike klekljanja: ris, polpre- met, močerad, štručke, slince itd. (To so takratni izrazi.) Rada sem delala štručke, najtežje so mi bile slince in ribice, ker morajo biti res lepo izde- lane, da je čipka lepa. V razredu smo bile približno iste starosti, 8–10 let, pa tudi mlajša je bila kakšna. Mislim, da klepetanja ni bilo. Klekljanje se mi je zdelo takrat kar neke vrste obveznost. Najlepše je bilo, ko smo šle na izlet na Trsat nad Reko. V Ljubljani smo celo prespale v Domu Ivana Cankarja. Breda Venturini (učiteljica Antonija Primo- žič). Naše poti XXXI/2; str. 36. Železne niti 15 Čipkarska šola Železniki – že 110 let! 150 Nismo klepetale, saj nismo smele! No, ker smo bili otroci, mladi in razigrani, smo seveda tudi klepetali. Učiteljica je takrat le strogo pogledala, tepli ali kaznovali pa nas niso nikoli. Drobna anekdota: Enkrat me je tovarišica vprašala, ko sem prišla v šolo: ''Ali imate kaj sukanca doma?'' Jaz pa sem ji odgovorila: ''Ja, prav danes smo ga imeli za kosilo.'' Mislila sem namreč, da me je spraševala po hrani – močniku ali osukancu, kot se temu tudi reče. Ani Zajc (učiteljici Antonija Primožič in Mira Kejžar). Naše poti XXXI/2; str. 34. V čipkarski šoli me je učila Tončka Primožič, Matijovcova. Bila je stroga in natančna. Ona me je največ naučila. Preden smo začele z delom, smo si vedno morali umivati roke. Če sem nare- dila napako, sem morala parati – klekljati nazaj. To je bila najhujša kazen. Tudi klepetati nismo smele veliko. Zadnje leto šolanja me je učila Mira Kejžar. Starejše učenke je nismo preveč rade sprejele in zdelo se mi je, da ni bila tako stroga kot Tončka. Rezka Dušič (učiteljica Antonija Primožič). Naše poti XXXI/2; str. 38. V čipkarski šoli sem začela klekljati pri osmih letih. Obiskovala sem jo v stavbi poleg cerkve, kjer sem obiskovala tudi osnovno šolo do iz- gradnje nove šole v Otokih. Koliko časa sem obiskovala to šolo, se ne spominjam več, mislim pa, da kar nekaj let. Na ta čas imam veliko lepih spominov. Učili sta nas učiteljici Tončka Hlebec (mislim, da takrat še Primožič) in Mira Kejžar. Bili sta izredno sposobni in dobri učiteljici klekljanja. Dali sta nam vzorce in nam svetovali, kaj naj klekljamo. Vzorci so bili bolj ali manj zahtevni. Tako kot učenke: nekate- re bolj, druge malo manj spretne. Spomnim se, da sem naprej klekljala kitico, nato pa bolj zahtevne čipke. Učiteljici sta nas ob koncu leta peljali tudi na iz- let. Enkrat nas je učiteljica Kejžarjeva peljala celo v Zagreb. Veliko let smo na koncu šolskega leta prirejale razstave. Nekoč smo v soboto popoldne vse čipke pripravile po mizah, potem pa, da nam ne bi pono- či kdo vlomil in čipke pokradel, prinesle od doma blazine za pod glave in vso noč spale na trdih tleh. Zjutraj, ko so ljudje prišli k maši, pa smo me, ki smo bile iz Gorenjega konca, šle skozi pokopališče (me smo rekle Za krajam) domov. Mara Hajnrihar (učiteljici Antonija Primožič in Mira Kejžar). Naše poti, XXXI/2; str. 33. Pripovedovali so mi, da sem hodila gledat v Čip- ko (tako smo rekli čipkarski šoli), kaj delajo punce v tistem prostoru. Nekega dne je učiteljica Tončka rekla mami, naj mi nekje dobi punkelj in kleklje in naj me pošlje v šolo. Imela sem dobra štiri leta. Zgo- dilo se je in sem šla. Stanovali smo zelo blizu. Bila sem najmlajša in najmanjša. Fotografijo iz leta 1953 ste zagotovo že mnogokrat videli. Jaz sem tista v beli oblekici in z mašnicami v laseh. Spominjam se, da je prišla gospa Mira Kejžarjeva, in ker sem bila pridna, mi je risala posebne vzorce in všeč ji je bilo, da je bil sukanec čim tanjši, ker je bila taka čipka zelo lepa. Sama pa vem, da sem tisto pre- cej sovražila, ker se je nitka strgala in je bilo nekaj vozlov, ki jih je težko skriti. Za ta del mojega življenja imam v spominu veli- ko lukenj, a iz priložene fotografije boste ugotovili, da sem kot devetletna deklica izdelovala kar veliko čipko. Spomnim se, da so nam govorili, da bomo iz- Železne niti 15 Čipkarska šola Železniki – že 110 let! 151 delovali čipke za razstavo ali za v Ameriko. Seveda so take napovedi naredile velik vtis na nas. Nikoli pa nismo dobili čipk, ki smo jih poslali. Maruša Mohorič (učiteljici Antonija Primožič in Mira Kejžar). Naše poti XXXI/2; str. 40. Ko sem prišla v Ljubljano na Šolo za žensko doma- čo obrt, sem tudi uporabljala izraz ‚punkelj‘, vendar je ravnatelj Račič rekel, da se to pravilno imenuje blazina. Na šoli in potem pri poučevanju sem potem vedno uporabljala izraz blazina. Lahko vam povem tudi zanimivo zgodbico na to temo. Ko je nekoč ravnatelj Račič prišel v Železnike v čipkarsko šolo, je šel malo po Železnikih. Na ne- kem hišnem pragu je sedela punčka in jo je vprašal, ali zna klekljati. Rekla je, da zna, on pa jo je prosil, naj gre po blazino, da jo bo slikal. Šla jo je iskat, pri- nesla blazino iz postelje, se usedla nanjo in on jo je slikal. Pripravile smo razstavo. Ljudje so si po maši ogle- dali razstavljene izdelke, dobili smo tudi nekaj pro- stovoljnih prispevkov. To je bilo že nekaj sredstev za drugo razstavo. Za nagrado pa sem jih peljala na izlet. Ko smo šli na morje, je šel z mano tudi moj mož. Rezervirala sem dva vagona. Drugo jutro smo stopili na vlak in vse so hotele biti v va- gonu, kjer je bil moj mož. Ogledali smo si Su- šake. Od tam smo šli na Trsat, si ogledali grad in čudovito trsatsko pokopališče. Na Trsatu sva z možem poznala nekega učitelja, ki mi je ponudil prenočišče, če kdaj pripeljem učence. Res smo prespali tam. Potem smo si ogledali še Opatijo. Učiteljica Antonija Hlebec, Naše poti XXXI/2; str. 25. Leta 1954 je delo v čipkarski šoli prevzela v Sloveniji dobro znana strokovna učiteljica klekljanja ter risarka vzorcev Mira Kejžar. Za popestritev pouka je risala nove vzorce – šol- ske vajenice za posamezne tehnike in elemente. Klekljalo je okoli 30 učenk. Razstava v učilnici hiše Pri Štalc. Foto: arhiv Antonije Hlebec Železne niti 15 Čipkarska šola Železniki – že 110 let! 152 Mama me je vpisala v čipkarsko šolo, ko sem bila stara štiri leta, in zelo rada sem šla. Ne vem, kje je kupila punkelj in kleklje, najbrž jih je kdo v Železnikih izdeloval. Vse imam še zdaj. Šola je bila v hiši ob starem pokopališču, za Bajžljevo pekarijo, in vso pot do šole sem potihem veselo prepevala ''Grem v šolo, grem v šolo''. Pri Bajžlju je dišal svež kruh. V šoli so bile rjave mize in stoli, spredaj pa miza za učiteljico. Tam je bilo tudi vreteno za navijanje klekljev, zame pravi čudež – kakšna naprava! Punklje smo puščale v šoli. Učiteljica je bila najprej Anica, ki mi je še več deset let šivala čipke v blago, potem pa Mira Kejžar. Obe imam v res lepem spominu. V sobi nas je bilo kakšnih dvajset deklet različne starosti. Starejše so naj- brž že vse znale, ''ta male'' pa smo začele s kitico. Hudo mi je bilo, ko je učiteljica rekla, da še ni do- volj dobra, ker bi že rada klekljala platno ali celo rogljičke. Meni se je zdela že popolna, učiteljica pa še ni bila zadovoljna. Zdaj vem, da je gledala moje prste, če so že dovolj spretni, ne pa kitice. Ne spominjam se, da bi bilo klepetanje kakšen problem in da bi se učiteljica kdaj jezila, čeprav smo se vmes tudi pogovarjale, no, bolj starejše. ''Če sta- rejši govore, otroci molče'' je veljalo povsod, ne le v šoli. Kasneje, ko sem hodila tudi v osnovno šolo, sem imela rada obe, ampak čipkarsko vseeno še rajši. Spada med najlepše stvari mojega otroštva, obisko- vala sem jo sedem let. Damjana Globočnik (učiteljica klekljanja Mira Kejžar). Naše poti XXXI/2; str. 48. Generacija učenk leta 1952. Foto: arhiv Antonije Hlebec Z gospo Antonijo Hlebec sta se pogovarjali Jerneja Okorn in Kristina Nastran, 2006. Foto: arhiv OŠ Že- lezniki Železne niti 15 Čipkarska šola Železniki – že 110 let! 153 Naša učiteljica klekljanja je bila gospa Mira Kej- žar. Ves pribor (punkelj in klekeljne) in potrebni sukanec pa tudi vzorce (muštre) sem dobila doma pri mami. Redno smo jih nosili v šolo in potem domov, kjer sem lahko klekljala tudi po pouku. Pouk v čipkarski šoli je vedno potekal samo popoldne, po rednem pouku. V ničemer ni bil povezan z rednim šolskim poukom. Takrat smo bile v šoli klekljanja samo dekleta. Za fante to delo ni bilo zanimivo. V čipkarski šoli sem osvojila prve korake klekljanja in pa veliko veselje do tega dela. Ko sem svoje čipke in čipke prijateljic primerjala s čipkami odraslih, že rutiniranih klekljaric, smo spoznavale naš napredek in želja po vedno lepši čipki nas je gnala dalje. Anica Rakovec (učiteljica klekljanja Mira Kej- žar). Naše poti XXXI/2; str. 49. Klekljarski krožek Zanimanje za klekljanje je med mladimi gotovo spodbudila tudi prireditev Čipkarski dan. Starši in otroci so izrazili željo po organizirani obliki učenja. Leta 1976 je v osnovni šoli z delom pričel klekljarski krožek. Ravnatelj France Benedik je učiteljico razre- dnega pouka Heleno Kramar nagovoril, da je prevze- la vodenje tega krožka. Pred začetkom dela z učenci jo je čakalo ogromno dela. Priskrbeti je bilo treba punklje, košare, kleklje in ves potrebni material. Pri tem ji je bil v veliko pomoč njen mož Marjan Kramar. V domu slepih in slabovidnih v Škofji Loki sta naro- čila košare, kleklje je izdelal nekdo iz Poljan, punklje pa sta izdelala kar sama z možem. Vse to je plačala šola. Vzorce za potrebe krožka je gospa Kramar najprej iskala na šolski podstrehi, a škatel, kjer je bilo to shranjeno, ni bilo več. Neuspešen je bil tudi obisk trgovskega podjetja Dom v Ljubljani, kjer so jo nago- varjali, da bi jim čipke, ki jih bodo naklekljali otroci, prodala. Vzorce je navsezadnje dobila pri znankah, ki so klekljale, in jih prerisovala. Pomagala sta ji tudi mož in brat. Po sukanec je hodila v Italijo. Na meji je imela tudi težave, saj ga je kupovala večje količine. Krožek je obiskovalo okoli trideset učencev. Ob dnevih govorilnih ur so z učenci pripravljali dobro obiskane razstave. Gospa Kramar se spomi- Potreba po izpopolnjevanju klekljanja je začela plahneti. Čipka je izgubljala svoj pomen. V Železni- kih so jo povezovali s časi pomanjkanja in nekdanjo revščino. Leta 1960 se je k pouku klekljanja vpisalo malo učenk. Šolo so zaprli. V učilnici z učiteljico Miro Kejžar, 1954. Foto: arhiv Vide Kejžar Železne niti 15 Čipkarska šola Železniki – že 110 let! 154 nja: „Na prvi taki razstavi sta izginila dva prtička. Silno težko mi je bilo, zato sem se odločila, da dekli- cama sklekljam nova. Ena izmed njiju je rekla: „Fino, bo pa lepo narejen!'' Druga pa je dodala: „Samo ne bo moj!'' Punkelj smo po navadi puščali v šoli, če pa si ho- tel, si ga lahko odnesel tudi domov. Ko smo kleklja- le, je bil klepet dovoljen, a ne preveč. Ker pa smo deklice zelo rade klepetale, je morala gospa Kramar- jeva večkrat povzdigniti glas, da nas je umirila. Majda Benedik (učiteljica klekljanja Helena Kra- mar). Naše poti XXXI/2; str. 54. S klekljanjem sem se srečal v 4. razredu osemlet- ke. Kako sem prišel do te ideje, niti ne vem. Spom- nim se, da sem hotel početi prav vse, zato sem hodil tudi na klekljarski krožek. Ko sem začel, so me ved- no podpirali starši in seveda Janezova Mara. V glavnem me je učila gospa Kramarjeva, kakšne reči sem se pa pogovoril tudi z Maro Demšar. Mami mi je pomagala, da sem dobil punkelj, kleklje in drugo. Helena Kramarjeva je bila moja učiteljica in sem vedno ostal po pouku kar v učilnici. S kolegom Ro- kom Trojarjem sva bila edina fanta. Ker nisem prav dolgo hodil na klekljanje, se spomnim, da sem nak- lekljal nekaj vrstic. Pri ovinkih sem pa imel proble- me. Najteže, kar sem klekljal, pa je bila srnica in mi je Z učiteljico Miro Kejžar, 1955. Foto: arhiv Anice Rakovec S klekljanjem sem se prvič srečala že pri šti- rih letih. Takrat sem bila veliko v varstvu stare mame Frančiške Sedej. Prav ona me je prva nau- čila, kako sukati kleklje. Moje učenje klekljanja se je nadaljevalo, ko sem obiskovala četrti razred osnovne šole v Železnikih. Na šoli so ustanovili klekljarski krožek. Osnovno znanje, ki sem ga pridobila od stare mame, me je navdušilo, da bi se še bolje naučila klekljati, zato sem se prijavila h krožku. Takrat ga je vodila gospa Helena Kramar. Obi- skovalo ga je kar nekaj učenk. Spominjam se, da med nami ni bilo nobenega sošolca, ki bi ga zanimalo delo tega krožka. V četrtem razredu je redni pouk potekal v popoldanskih urah, zato smo imeli tudi krožek po pouku že pozno popoldne. Domov sem se vračala med sedmo do osmo uro zvečer. Železne niti 15 Čipkarska šola Železniki – že 110 let! 155 je uspelo narediti le tri četrt. Pri klekljanju sem se naučil tudi tega, da moram najprej napisati domačo nalogo, ker drugače ni- sem smel klekljati. Gospa Helena je bila kar stroga, vendar dobra učiteljica. Klekljati sem se pa naučil v glavnem preproste reči – tisto, kar se je klekljalo naravnost, lahko rečem, da sem nekako znal. Sploh se ne spomnim, da bi klepetal, res ne. Saj smo se šalili, vendar nereda ni bilo. To mi je bilo kar všeč, takrat sem bil še priden osnov- nošolec. Boštjan Demšar (učiteljica klekljanja Helena Kramar). Naše poti XXXI/2; str. 53. Člani klekljarskega krožka z učiteljico Heleno Kramar. Foto: arhiv Helene Kramar Učiteljica Mojca Jemc in njene učenke, 1993. Foto: arhiv Uršule Bernik Železne niti 15 Čipkarska šola Železniki – že 110 let! 156 V šolskem letu 1991/92 je mentorstvo klekljar- skega krožka prevzela učiteljica Mojca Jemc. Dve leti ga je obiskovalo okoli trideset otrok, tretje leto pa se je vpisalo več kot sto učenk in učencev. Na pomoč je priskočila tudi učiteljica Helena Kramar in vsaka je prevzela dve skupini. Učni načrt so prilagodili predznanju učenk in klekljarskemu priročniku Mire Kejžar Klekljanje. Učenke so se udeleževale klekljar- skih tekmovanj v Železnikih in Idriji. Ob koncu šol- skega leta so pripravili razstavo klekljarskih izdel- kov. Mlade klekljarice so imele tudi svojo himno, ki jo je uglasbil Nejc Jemc in med prepevanjem le-te jih je včasih spremljal z igranjem na harmoniko (Jemc, 2007). Zgodba se nadaljuje Dobrih trideset let po ukinitvi (1994/95) je čip- karska šola ponovno začela z delom. Od takrat delu- je v tesni povezavi z Osnovno šolo Železniki in pred- stavlja njen nadstandardni program, ki se izvaja v šolskih prostorih. Prva učiteljica je bila Helena Kramar. Leta 1994 jo je takratni ravnatelj Leopold Nastran prosil, naj sprejme delo učiteljice klekljanja v čipkarski šoli. Pobuda za ponovno oživitev čipkarske šole je prišla tudi s strani Turističnega društva in krajevne skup- nosti. Zanimanje za učenje klekljanja je bilo pre- cejšnje. Že prvo leto se je vpisalo preko sto učencev. Delali so po programu idrijske šole. obiskovala skupaj s sestrično in prijateljico. Vedno smo veliko klepetale. Na klekljanje sem hodila enkrat tedensko popol- dne za dve šolski uri. Spomnim se, da sem bila ena redkih, ki sem se uspela naučiti izdelati ribico. Vzorce nam je dajala učiteljica Mojca, vendar smo učenke po večini lahko izbirale, kaj bomo klekljale, saj ni bilo predpisanega programa. Po štirih letih mojega uče- nja klekljanja je bila ustanovljena čipkarska šola. Še vedno me je učila gospa Jemc, zato se način dela ni bistveno spremenil. Drugačno pa je bilo moje zadnje leto klekljanja v osnovni šoli. Dobila sem novo učiteljico Majo Kovač. Družbe nisem imela več veliko, saj sestrična ni več prihajala, med mojimi vrstnicami pa ni bilo velikega zanimanja za to zamudno ročno delo. Dobila sem tudi program dela, tako sem se morala učiti tehnik, ki so bile predpisane, kar mi ni bilo najbolj všeč. Klekljanje pa me je še vedno veselilo in je postalo moj glavni konjiček. Vedno sem našla dovolj časa, da sem naredila kako čipko. Punkelj sem vsakič po končanih učnih urah nesla domov, pa četudi sem pe- šačila. Ni težko ugotoviti, da mi usklajevanje osnov- nošolskih obveznosti in učenja klekljanja ni delalo težav, saj sem se večinoma vsega naučila že v šoli. Jana Rihtaršič (učiteljici Mojca Jemc in Maja Ko- vač). Naše poti XXXI/2; str. 57. Bila sem v četrtem razredu, ko se je na osnov- ni šoli začel klekljarski krožek. Doma sem po- vedala, da bi ga rada obiskovala. Kleklje mi je prinesla sestra, punkelj pa posodila mamina znanka. Krožek je vodila gospa Mojca Jemc, pri kateri sem kupila še preostali pribor: kvačko, bu- cike in sukanec. Najprej sem se učila kitico, široki ris in sukani ris. Ko sem izdelala nekaj vzorcev, sem nadaljevala z idrijskim risom. Krožek sem Prva leta se je v čipkarski šoli zamenjalo več uči- teljic. Od leta 1998 pa poučuje strokovna učiteljica Irena Benedičič. Pouk poteka na matični in dveh podružničnih šolah: v Davči in Selcih. Nekaj let se je učiteljica vozila tudi v Dražgoše in Sorico. Veliko otrok čipko pozna od doma. Kleklje posuka- jo in prekrižajo še predšolski, v čipkarsko šolo pa se lahko vpišejo, ko postanejo prvošolci. Redki se vklju- čijo kasneje. Razvrščeni so v več starostnih skupin. Klekljajo pred osnovnošolskim poukom in po njem. V šestih letih pridobijo osnovno znanje klekljanja in postanejo samostojnejši. Glavno vodilo pri izbiri Železne niti 15 Čipkarska šola Železniki – že 110 let! 157 vzorcev je, da učenec z vsako čipko pridobi nova zna- nja. V šoli se učijo tudi oblikovanja novih motivov, izbiranja barvnih sukancev in nestandardnih mate- rialov, povezovanja sodobnih aplikacij s čipko itd. Punkelj in kleklje sem dobila od sestre, suka- nec in vzorce pa mi je priskrbela učiteljica, ki je natanko vedela, kaj rada klekljam. Kasneje sem zaradi zahtevnejših tehnik morala kleklje še dokupiti. Blazino sem redko pustila v šoli, saj sem zelo rada klekljala tudi doma. Od prvega do petega letnika sem k pouku klekljanja hodila na podružnični šoli v Selcih, zadnja štiri leta pa sem čipkarsko šolo obiskovala v stavbi Osnovne šole Železniki. Sodelovala sem na natečaju Združenja slovenskih klekljaric in vseh, ki imajo radi čipke, in sicer trikrat: s čipkami Orač na po- lju, Zrcalce, zrcalce na steni povej ... in Pečna čipka. Dvakrat pa sem izdelala čipki za natečaj Iz majhnega v kvalitetno, ki je bil organiziran na OŠ Železniki. Sodelovala sam na Živžavu in dvakrat na Čipkarskih dnevih v Železnikih. Prav tako sem bila dvakrat v Idriji na držav- nem tekmovanju. Povsod sem se kar dobro odrezala. Špela Pohleven (učiteljica Irena Benedičič). Naše poti XXXI/2; str. 70. Mlajša skupina klekljaric z učiteljico Marijo Koblar. Foto: arhiv Marije Koblar Naučila sem se zelo veliko. Najprej samo to, kako se pripraviš na klekljanje. Kako naviti kleklje, prip- raviti vzorec, ga napeti na blazino in kako sploh za- četi. Naučila sem se tudi veliko različnih tehnik, kar je najpomembnejše. Dvakrat sem tekmovala na Čipkarskih dnevih v Železnikih. Pripravljali smo se nekaj časa prej, pred samim tekmovanjem pa smo se eno uro prej dobili, da smo si pripravili kleklje, vzorce pritrdili na bla- zino … Tekmovalo nas je več v isti kategoriji, iz raz- ličnih krajev. Klekljati smo lahko začeli, ko so nam dali znak in tako smo tudi zaključili. Kasneje je bila podelitev, ko so ‚sodniki oz. sodnice‘ vsak punkelj posebej pregledali in ocenili. Med samim tekmova- njem sem se sicer počutila malo nelagodno, ker me je gledalo toliko ljudi. Ampak ko končaš, je seveda vse drugače. Tina Fajfar (učiteljice Maja Kovač, Irena Benedičič in Marija Koblar). Naše poti XXXI/2; str. 64. Železne niti 15 Čipkarska šola Železniki – že 110 let! 158 Da bom klekljal, sem se odločil, ker je kleklja- la že moja prababica, znajo pa tudi mama, mami in sestra. Moja mama Helena je bila moja prva učiteljica. Prva moja čipka je bil slon. Rad pa se spom- nim na delfinčka, ker sem dober plavalec. Zdaj delam štručke. Pri klekljanju mi je všeč ozki ris – platno, za sukani ris pa menim, da je zelo zahteven. Med poukom klekljanja tudi klepetam. Na primer o tem, kako bi bilo, če bi bila šola velik zabaviščni park. Na žalost sem bil takrat, ko je potekalo šolsko tekmovanje v klekljanju, bolan. Včasih moram med sedenjem pri punkeljnu malo počakati. Takrat preberem kakšen strip. Žan Kramar, 3. b (2006/07); Naše poti XXXI/2; str. 75. Moja prva čipka je bil srček, spomnim pa se žabic, saj smo pri klekljanju te čipke tekmovale z drugimi dekleti. Zdaj klekljam mizice. Zaenkrat se mi zdijo pajki najtežji. Da sem se vpisala v čipkarsko šolo, me je navdu- šila stara mama. Pokazala mi je svoje čipke, ki so mi bile všeč. Doma z velikim navdušenjem spremljajo moje delo. Pravijo, da čaram. Tudi vrstnikom se zdi lepo. O ne! Klekeljnov pa že ne zamenjam za krpo! Pa že raje sedim pri punkeljnu, kot brišem prah. Irena Tavčar, 5. a (2006/07); Naše poti XXXI/2; str. 75. Klekljati sem začela zato, ker me je zanimalo, kaj tam počnejo. Navdušili sta me sestri ter njuni prtič- ki, ki so nastajali. Povezovanje parov, čakanje, prvi postavki, izbira ''muštra''. To so opravila, ki se mi zdijo zahtevna. Ka- Generacija učenk in učencev z učiteljico Ireno Benedičič ob 100-letnici ustanovitve Čipkarske šole Železniki, 2007. Foto: arhiv Čipkarske šole Železniki Železne niti 15 Čipkarska šola Železniki – že 110 let! 159 dar se mi kaj zaplete, poskusim sama ''odmežlati''. Največkrat uspem. Če pa ne, dvignem roko in poča- kam učiteljico. Medtem malo klepetam. Govorimo o različnih stvareh. Vsak teden druga tema. Večinoma o kon- trolkah. Lucija Tolar, 5. a (2006/07); Naše poti XXXI/2; str. 76. Težko sem čakala tisti petek, ko se je pričelo klekljanje. Spoznali smo učiteljico in že prvo uro sem lahko poprijela za delo. Klekljala sem kitico. To ni bilo težko. Dobila sem veselje in takoj sem hotela izdelati zahtevnejši vzorec. Med njimi je bil tudi srček. S pomočjo učiteljice sem ga pripela na punkelj. Povezali sva pare in začela sem klekljati. Prva napaka se mi je pripetila že pri prvi uri z no- vim vzorcem. Učiteljico sem vprašala, kako naprej. Pokazala mi je, kako se to popravi, a ker čisto vse- ga nisem razumela, sva popravili skupaj. Najbolj se vsi klekljarji veselimo odpenjanja čipke. To je ugajalo tudi meni. Nina Pohleven, 6. a (2006/07). Naše poti XXXI/2, str. 81. Jaz hodim v klekljarsko šolo prvo leto. Tam sem naredila že dva prtička in tri vaje. Ena je bila kitica, druga je bila slepi ris in tretja sukani ris. Prvi vzorec je bil zvonček, drugi pa delfin. Ko bom vse to nare- dila, bom imela prvi letnik za seboj. Naša učiteljica je Irena Benedičič. Rada klekljam. Pri klekljanju včasih poslušamo glasbo. Včasih imamo nekaj mi- nut odmora. Špela Kavčič, 2. r. (2006/07 PŠ Dražgoše). Naše poti XXXI/2; str. 84. Ko sem začela, mi je stara mama podarila pun- kelj in kleklje. Bucke in kvačko pa sva z mami ku- pili v trgovini. Spomnim se, da sem bila prvo uro v čipkarski šoli tako navdušena, da sem hitela zvezo- vati kleklje, da bi si čim hitreje lahko izbrala vzorec in začela klekljati. Nato pa nam je učiteljica pove- dala, da bomo vzorce izbirali šele naslednjo uro. Ko izbiram vzorec, izberem takega, ki ima lep motiv, vsebuje kakšno novo disciplino in ni pre- majhen, hkrati pa tudi ogromen ne. Pravi izziv mi predstavljajo ribice. Nikakor ne znam naklek- ljati lepih. Po navadi so podobne paglavcem.  Všeč mi je, da imam pouk klekljanja trikrat na teden, saj je tako čipka hitreje narejena. Najlepše je, ko dokončam čipko in jo odpnem s punklja. Takrat šele vidim, kako izgleda. Menim, da je klekljanje super stvar. Takrat se sprostim, istočasno pa si razgibam prste. Lana Šmid, 9. a (anketa 2015/16) Da sem začela, je bila „kriva'' mami. Nekega popoldneva sva hodili po Škofji Loki in se mimo- grede ustavili še v trgovini s čipkami. Mami so bile zelo všeč in ni in ni se jih mogla nagledati. Takrat sem sklenila, da se bom naučila klekljati in mami naredila čipko. Ko sem začela, smo okoli punklja naklekljali tri kroge kitice. Jaz sem jih naredila pet in bila na to tako ponosna, da sem o vsem razlagala, da je bila moja kitica najdaljša. Pri klekljanju pa so mi najbolj všeč deli, ko je tre- ba biti še posebej natančen. Veliko manj pa mi je se- veda všeč, če moram tisti del zaradi kakšne napake podirati. Najlepše pa je, ko odrežem s čipke še zad- nje kleklje in lahko začnem svoj izdelek odpenjati. Sošolci menijo, da imam na teden čisto preveč ur klekljanja. Kadar me po pouku vprašajo, kam grem, največkrat odgovorim, da na klekljanje. Železne niti 15 Čipkarska šola Železniki – že 110 let! 160 Na tekmovanju je najbolj zanimivo, ko je popol- na tišina in se slišijo le zvoki klekljev, ki udarjajo drug ob drugega. Na državnem tekmovanju v Idri- ji pa je lepo gledati ljudi – kolikor jih uspeš ošvrk- niti s pogledom, medtem ko klekljaš, ki strmijo v naše roke in se glasno sprašujejo: „Kako sploh vedo, kateri klekelj morajo prekrižati z drugim?'' Z veseljem povem, da sem na državnem tekmova- nju v Idriji že dosegla srebrno in zlato priznanje. Učiteljica največkrat reče: „Malo tiše.'' Pa tudi: „Podri do tele bucke.'' Zelo pogosto pa nam raz- laga, kako dodati pare klekljev. Katarina Derlink, 9. a (anketa 2015/16) Klekljanje je potrpežljivo delo. Zdaj že dobro vem, da zahteva natančnost in občutek za lepo. To delo me pomirja in sprošča. V čipkarsko šolo me je gnala moja radovednost in uživanje v roč- nih spretnostih. Všeč mi je gosta tehnika klekljanja ter lepi, veliki in zahtevni vzorci. Zdi se mi, da izdelana čipka veliko pove tudi o klekljarici in njenih lastnostih: natančno izdela čipko natančna klekljarica, veliko pa potrpežlji- va klekljarica … Doma pravijo, da je klekljanje šola potrpežljivosti. Lahko rečem, da sem prav ponosna, da sem klekljarica. Pa tudi to, da mi bo klekljanje v čip- karski šoli ostalo v lepem spominu. Lora Štravs, 9. a (anketa 2015/16) Na začetku je bilo klekljanje malo težje, a sem se odločila, da nadaljujem. To je bila dobra pote- za, saj mi zdaj zelo dobro gre. Če med uro klepe- tam in nisem pri stvari, se hitro vidi tudi na čipki. Rada klekljam večje vzorce, ki jih delam dalj časa. Vsak je nov izziv. Iščem nekaj, česar še ne znam. Učiteljica nas zelo dobro nauči in nas na tekmo- vanjih popelje na vrh. Če tekmujem v klekljanju, sem sproščena. Tam pokažem, kaj znam in zmorem. Klekljanje je super tudi zato, ker med delom izbolj- šuješ spretnost prstov. Z veliko truda in potrpljenja nastane lep ročni izdelek. Spomnim se, ko smo klekljali v Volčjem Potoku. Ogledali smo si tudi razstavo dinozavrov in kupova- li različne odpustke. Doma me pohvalijo in pravijo, da je klekljanje „ful dobr''. Nina Čenčič, 9. b (anketa 2015/16) Meni se zdi klekljanje najboljši krožek na šoli. Všeč mi je, da je učiteljica Irena potrpežljiva z nami. Pri klekljanju moram biti natančna. Kadar hitim ali pa klepetam, se mi tudi zaplete. A se napak ali pa zlomljene kvačke ne ustrašim. Natančno delo me je pripeljalo do prvega mesta na šolskem tekmovanju. Hodim tudi na čipkarske razstave. Tam moramo čipke gledati z očmi in ne s prsti. Z veseljem povem, da je bilo tudi danes v čipkar- ski šoli lepo. Ana Demšar, 3. a (anketa 2015/16) "A imaš kaj treme?'' Učenci naše čipkarske šole redno sodelujejo na domačih in mednarodnih natečajih. Tam dosegajo lepe rezultate za narisane vzorce in izdelane čipke. ''Nagrade so spodbuda, cilj našega dela pa je spoštovanje čipke, ki je del kulturne dediščine Že- leznikov. Klekljanje in čipko želimo ohraniti živo. Vrednota je znanje, veliko pa pomeni tudi veselje do klekljanja. Le-to omogoča kreativno preživljanje Železne niti 15 Čipkarska šola Železniki – že 110 let! 161 prostega časa,'' poudarja učiteljica Irena. Učenci se redno udeležujejo klekljarskih dogod- kov v Idriji in Žireh ter domačih Čipkarskih dni, kjer tekmujejo pred plavžem, čipke pa razstavljajo v Ga- leriji Muzejskega društva Železniki. Najbolj všeč pri klekljanju mi je, kadar se slišijo le kleklji. Kaj je pri tem najzahtevnejše opravilo, pa ne morem reči. Med klekljanjem se vedno najde kakšna težava. Veverica z lešnikom v gobčku, čipka iz idrijskega risa, je bila moja prva. Ta, ki jo klekljam zdaj, pa bo gotovo moja najljubša. Ati jo bo uporabil kot etiketo za med. Na tekmovanju v klekljanju sem že sodelovala. Tri dni pred tekmovanjem smo vadile po dve uri. Samo tek- movanje pa se začne s sprevodom po cesti. Ko sem tek- movala, me je bilo zelo strah. Doma me spodbujajo in pravijo, da so čipke, ki sem jih naklekljala, lepe. Nekateri vrstniki pa mislijo, da je klekljanje bedno. Tina Thaler, 6. c (2006/07); Naše poti XXXI/2; str. 78. Za sabo imam že eno šolsko tekmovanje, kjer sem osvojila sedmo mesto, in še tekmovanje na Čipkarskih dnevih lani v Železnikih. V šoli smo se z drugimi učenkami in s pomočjo učiteljice pripravljale na ta dogodek. Tedni priprav so hit- ro minevali in napočil je čas tekmovanja. Vse udeleženka smo bile že zelo nestrpne. Nape- V učilnici klekljajo pred poukom in po njem, 2015. Foto: arhiv Čipkarske šole Železniki Sprevod mladih mojstrov pred državnim tekmova- njem. Idrija, 2017. Foto: Igor Mohorič Bonča V Žireh je tekmovanje bolj sproščeno in zabavno, 2016. Foto: arhiv Čipkarske šole Železniki Železne niti 15 Čipkarska šola Železniki – že 110 let! 162 tost je popustila šele, ko smo končno pričele klek- ljati in tako sem mirno napredovala do končnega izdelka. Po 45 minutah se je tekmovanje končalo. Vse tekmovalke smo pospravile punkeljne in odšle domov. Ko sem naslednji dan prišla v šolo, sem zagledala, da so rezultati tekmovanja že objavljeni na oglasni deski. Odhitela sem k seznamu. Ugoto- vila sem, da sem se uvrstila na sedmo mesto. To pa je pomenilo, da bom odšla na državno tekmova- nje, ki bo konec junija v Idriji. Do takrat bom svoje znanje še izboljšala, da se bom čim bolje uvrstila. Erika Berce, 6. a (2006/07); Naše poti XXXI/2; str. 78. Dobro se spominjam tekmovanja v Idriji. Nape- tost je bila zelo velika. Ko smo se zbrali, smo šli v sprevodu do kraja, kjer naj bi tekmovali. Ne spom- nim se točno, koliko časa smo imeli za klekljanje, vem pa, da sem klekljala žabice. Mislim, da mi je šlo še kar dobro. Ko smo končali tekmovanje, smo imeli veliko časa, da smo šli malo naokrog. Čakali smo na razglasitev. V tem času so nam igrali tudi Čuki. Na koncu sem izvedela, da sem pristala na 12. mestu od 22. No ja. Počutila sem so dobro, a bi se lahko bolje uvrstila, če bi se bolj potrudila. Res je, da mi je tudi zbranost kdaj že čisto popusti- la. Enkrat bi se še učila raje, kot da bi šla na kleklja- nje. A se zavedam, da naredim več, če sem prisotna. Zato raje redno obiskujem pouk v čipkarski šoli. Priznam, da med poukom klepetamo, kolikor se da, a učiteljica s tem ni prav nič zadovoljna. Včasih nas tudi malo presede. Pri nas doma moje klekljanje z užitkom spremljajo, saj radi pogleda- jo moje umetnine. Pravijo, da sem se dobro odlo- čila, ker sem se vpisala v čipkarsko šolo. Simona Benedičič, 7. d (2006/07); Naše poti XXXI/2; str. 78. Priprave na tekmovanje potekajo celo leto, saj se je prav pri vsaki uri treba potruditi, da je natančno in pravilno sklekljano. Drugače pa imamo en teden pred tekmovanjem priprave, na katerih klekljamo prav določeno čipko. Tek- movanje se običajno začne s sprevodom, nato pa nas posedejo po klopeh. V starejših kategorijah moramo čipko začeti sami, mlajši pa imajo nekaj vrstic že sklekljanih. Po navadi med tekmova- njem predvajajo poskočno glasbo, od časa do časa pa nas napovedovalka opozori, koliko časa imamo še na voljo. Po tekmovanju punkeljne pustimo na mizah ali pa jih odnesemo v posebej za to namenjeno učilnico, kjer izdelke pregleda komisija. Nato čakamo in upamo na najboljše. Med zahtevnejše delo pri klekljanju bi lahko štela izdelavo ribic, drugače se mi pa zdi zahtev- no porabiti čim manj živcev. Kadar se mi pri čip- ki kaj zaplete, se najprej pošteno zjezim, potem poskušam zaplet odplesti sama ali pa pokličem učiteljico. Po potrebi klekelj tudi odtrgam. Naj- bolj všeč pa mi je odpenjanje čipke s punkeljna. Zdaj klekljam precej veliko čipko, v kateri je združenih precej klekljarskih tehnik (ozki ris, polpremet, listki, rožice, mreže, pajki …). Doma se za klekljanje zanima predvsem mami. Drugi pa postanejo bolj pozorni takrat, ko čipke prinesem domov. Kar rada klekljam, še posebej, če lahko vmes govorim, žvižgam ali pojem. So pa tudi dnevi, ko bi rajši pomivala posodo. Takrat med kleklja- njem še več govorim in si tako krajšam čas. Erika Mohorič, 9. c (2006/07); Naše poti XXXI/2; str. 80. "Zame je uspeh, če učenec, učenka rad kleklja tudi po končani čipkarski šoli. Svoje poslanstvo sem dob- ro opravila, če v čipki odkrije nekaj lepega, nežne- ga, prepletenega, nekaj takšnega, kar nasploh radi iščemo v življenju. Lepo je, ko vidim, da nekatere Železne niti 15 Čipkarska šola Železniki – že 110 let! 163 učence klekljanje umiri in napolni z novimi idejami. Največji pa so tisti dosežki učencev, ki promovirajo čipkarsko šolo. To so različna priznanja na domačih in tujih mednarodnih natečajih, prva mesta na klek- ljarskih tekmovanjih … Tega je bilo v teh letih kar pre- cej. Tudi na to sem ponosna,'' je v pogovoru z učenko Tonko Šmid povedala učiteljica Irena Benedičič. Zanimanje za čipkarsko šolo je veliko. Vsako leto kleklja več kot sto mladih klekljarjev. Njihovo delo financira občina, osnovna šola nudi prostore in kri- je materialne stroške, starši pa prispevajo denar za nakup vzorcev in materiala za izdelke. Znanje izdelovanja klekljanih čipk je v varnih ro- kah. To potrjuje vsakoletni vpis v čipkarsko šolo, pa tudi samozavestne trditve mladih, kot je na primer Nušina: ''Seveda bom klekljala tudi kasneje, ko bom že v službi. Naučila bom še svoje otroke. In pri pun- klju bom zagotovo sedela tudi, ko bom že bolj stara.'' (Nuša Bernik, 6. c 2015/16) Klekljanje v Železnikih (p)ostaja vrednota. Od leta 2015 je Čipkarska šola Železniki vpisana v Register nesnovne kulturne dediščine kot eden iz- med nosilcev enote Klekljanje slovenske čipke. Obdobje poučevanja Učno osebje Prostori 1907–1920 1911–1913 Hedvika Fleischman (govorila samo nemško) Ferbarjeva hiša (danes Na plavžu 75) 1921–1943 1921–1924 Marija Pivk – Kosmova in Ivanka Novak 1946–1950 1947–1948 1948–1949 Ivanka Novak Milena Mlakar Mara Kramar Pr Štalc (danes Trnje 15 ) 1951–1954 Antonija Primožič, por. Hlebec Pr Štalc 1954–1960 Mira Kejžar Pr Štalc 1976–1994 (klekljarski krožek) Helena Kramar Mojca Jemc Nada Luznar Prevc Marija Šavli Milka Gartner OŠ Železniki OŠ Železniki PŠ Selca PŠ Selca PŠ Selca, PŠ Sorica 1994–1995 Helena Kramar OŠ Železniki 1995–1996 Maja Kovač OŠ Železniki 1997–1998 Marija Koblar OŠ Železniki od 1998 dalje vmes 1999/2000 in 2002/2003 Irena Benedičič Marija Koblar OŠ Železniki, PŠ Selca in PŠ Davča Nekaj let tudi PŠ Dražgoše in PŠ Sorica Neža Pelhan Egrova vila Marija Reven Učiteljice (Janc, 2007) 1907–1920 1911–1913 Marija Pivk – Kosmova in Ivanka Novak Pr Andrejčk (danes Racovnik 6) Pr Štinc (danes Racovnik 35) 1921–1924 1921–1943 Železne niti 15 Čipkarska šola Železniki – že 110 let! 164 O življenju čipkaric v Železnikih je Tonika Ramovš napisala tudi pesem. Od zore do mraka dekleta sede, da krivi život se in lica blede, prsti pa urno gibljejo se in predejo čipke lepe. Pičli zaslužek, preživljanje skromno, vendar v dekletih mladost je in veselje prešerno, zato si dovtipno krajšajo čas. Ko pa na zemljo lega mrak, na ceste usmerijo korak, gori doli se sprehajajo ter se z razgovori zabavajo. Parček tu in tam – ljubeč pogled, med drugimi šepet. A v dvoranah obeh domov igre, petje in smeh, teki ter ritmični gibi teles. Kar jim je dan življenjskih sil izpil, jim je večer spet novih vlil. (Korošak, Kramar, 1978/79) Obleka iz domačega davškega lanu – nagrada na na- tečaju Moja dediščina Združenja slovenskih klekljaric in vseh, ki imajo čipko radi; Špela Peternel, 2006. Foto: arhiv Čipkarske šole Avtorska čipka Zmajski most – Tina Mesec, 1. mesto v kategoriji mladih na natečaju OIDF-e s temo Mostovi, Fran- cija 2012. Foto: arhiv Čipkarske šole Železne niti 15 Čipkarska šola Železniki – že 110 let! 165 Nagrajena čipka Tine Thaler, 2010. Foto: arhiv Čipkarske šole Natečaj Pomlad po vaše (italijansko društvo Fuselliamo), 1. mesto, Meta Rejec, 2013. Foto: arhiv Čipkarske šole Železne niti 15 Čipkarska šola Železniki – že 110 let! 166 Sprevod in tekmovalci na Čipkarskih dnevih, 2013. Foto: Bojan Rihtaršič Železne niti 15 Čipkarska šola Železniki – že 110 let! 167 Učenci, ki so čipkarsko šolo obiskovali v šolskem letu 2017/18 v Železnikih. Foto: arhiv Čipkarske šole Železniki Učenci, ki so čipkarsko šolo obiskovali v šolskem letu 2017/18 v Selcih. Foto: arhiv Čipkarske šole Železniki Učenci, ki so čipkarsko šolo obiskovali v šolskem letu 2017/18 v Davči. Foto: arhiv Čipkarske šole Železniki Železne niti 15 Čipkarska šola Železniki – že 110 let! 168 Viri: BENEDIČIČ, Irena, DEMŠAR, Damjana, JANC, Janja. 2007. 100 let Čipkarske šole Železniki. V: Železne niti 4. Železniki: Muzej- sko društvo Železniki. Str. 227. Čipkarska šola Železniki, 16. marec 1949. Hrani Slovenski šolski muzej. GORTNAR, Anica. 2016. Zaton železarstva ob koncu 19. stoletja. V: Železni kruh: Domelovih 70 let (1946–2016). Železniki: Domel Holding. Str. 60. JANC, Janja. 2007. Čipkarska šola v Železnikih. Naše poti: 100 let čipkarske šole v Železnikih. Literarno glasilo OŠ Železni- ki. XXXI/2. Str. 112. JEMC, Mojca. 2007. Klekljarica in vodja klekljarskega krožka. Naše poti: 100 let čipkarske šole v Železnikih. Literarno glasilo OŠ Železniki. XXXI/2. Str. 56. KOROŠAK, Maja, KRAMAR, Mirjam. 1979. Čipkarstvo v Železnikih izumira. Naše poti: pionirska revija, IX/1. Str. 3. MOHORIČ BONČA, Katja. 2007. Učiteljica Helena Kramar se spominja. V: Železne niti 4. Železniki: Muzejsko društvo Železni- ki. Str. 321. NASTRAN, Kristina, OKORN, Jerneja. 2007. Antonija Hlebec, učenka in učiteljica v Čipkarski šoli Železniki. Naše poti: 100 let čipkarske šole v Železnikih. Literarno glasilo OŠ Železniki. XXXI/2. Str. 25. RAMOVŠ, Tonika: Zgodovina čipkarstva v Železnikih, 25. 6. 1970. Hrani Muzej Železniki, D/28 1-3, VI.C./1 Čipkarstvo. Slovenski etnografski muzej, 2015. Nesnovna kulturna dediščina. Klekljanje slovenske čipke. Dostopno na: http://www. nesnovnadediscina.si/sl/klekljanje-slovenske-cipke [16. 7. 2018]. ŠMID, Tonka. 2018. „Všeč mi je, da je učiteljica Irena potrpežljiva z nami.“ V: Naše poti: 110 let čipkarske šole v Železnikih. Literarno glasilo OŠ Železniki. XLII/1. Str. 10. ŽUMER, Niko. 1973. Obrt in obrtna podjetja po prenehanju železarstva. V: Selška dolina v preteklosti in sedanjosti. Železni- ki: Muzejsko društvo Škofja Loka, pododbor Železniki. Str. 168. Ustni vir: 1. Helena Kramar; 2. 2. 2016.