58 Fran Višnikar f-
Po dolgem bolehanju je dne 5. t. m. v Ljubljani umrl gospod sodni nadsvetnik Fran Višnikar, čegar ime je kar naj-simpatičneje slovelo povsod med slovenskimi pravniki. Rojen je bil 1. 1848 na Brezovem v litijskem okraju, sin kmetskih staršev; gimnazijo je dovršil 1. 1870 v Ljubljani, pravniške študije pa leta 1874 na Dunaju. Prebivši sodno prakso v Ljubljani, je služboval 8 let kakor sodni pristav v Ilirski Bistrici, od 1. 1885 dalje pa kakor sodni predstojnik v Ribnici, kjer je 1. 1896 postal sodni svetnik, 1. 1907 dobil naslov in značaj sodnega nadsvetnika, pa šel 1. 1909 tudi v pokoj. Bil je torej istemu okraju skoraj 25 let prvi sodnik, — redek slučaj in lep dokaz, da je našel svojo za-dovoljnost v svojem delokrogu. Pokojnik je bil sploh mož, ki se je vsake svoje naloge lotil z največjo vestnostjo in bil srečen, če je le mogel delati koristno. Odnošaji med njim in ljudstvom v ribniškem okraju so bili najsrčnejši, ljudstvo je vedelo, da ima v tem svojem sodniku pravega izkušenega svetovalca in je tudi melo v njegovo pravičnost največje zaupanje, tembolj ker je bil blagega in mirnega značaja. Zlasti tudi v gospodarskih in prosvetnih stvareh je dajal zanesljiva navodila in svojo pomoč, tako da je bil zares mož na svojem mestu. Naravno je bilo, da je Višnikarju bil tudi večkrat poverjen mandat ljudskega zastopnika. L. 1887 in pozneje je bil ponovno izvoljen v deželni zbor v ka-erem se je odlikoval s stvarnimi referati. V 1. 1894 do 1896 je zastopal dolenjska mesta v državnem zboru, kjer je bil marljiv član pododseka za preosnovo civilnopravdnih zakonov in posebno zahteval tudi enakopravnost nenemških jezikov. Pravi sin svojega naroda, pričel je slovensko uradovati že ob času, ko se je slovenščina najhuje preganjala pri sodiščih. Vplival je tudi na razvoj uradne slovenščine in se 1. 1887 uprl v »Ljublj. Zvonu" novo-tarskemu izražanju v „Sodnih obrazcih" Bogdana Ternovca. Od 1. 1881 do 1912 je priobčil v „Slov. Pravniku" mnogo pravnih slučajev in tudi daljših razprav, posebno o novih civilnopravdnih
Književna poročila. 59
zakonih (1895) in o pridobitnih zadrugah v i<onkurzu (1905, 1911 in 1912). V deželnem zboru je 1. 1910 predložil obširno zbirko popačenih slovenskih krajevnih imen ter utemeljil svoj predlog, da se naj poskrbi za pravilno pisavo krajevnih imen. Ko se je pokojnik preselil 1. 1909 v Ljubljano, ni miroval, temveč hotel nadalje koristiti s svojim delom. Pod njegovim predsedstvom je »Narodna čitalnica" praznovala SOletnico. Prevzel je tudi načelstvo slov. pravnikov v odseku „Slov. Matice" za sodelovanje pri jugoslovanski Enciklopediji. Rad je sodeloval na glavnih skupščinah društva „Pravnika", pri katerem je bil tudi zadnja tri leta pre-gledovalec računov. Največ svojih moči !je zadnja leta posvetil pri propalem denarnem zavodu gotovo le z namenom, da bi se razmere uredile v občno korist. Tako je Fran Višnikar delal in delal do zadnjega prav po geslu: „Ne samo, kar veleva mu stan, — kar more, to mož je storiti dolžan." Odlikovale so ga razne občine s častnim občanstvom in tri dni pred smrtjo ga je „Na-rodna čitalnica" v Ljubljani izvolila za svojega častnega člana. Odličen ostane spomin na tega sodnika in narodnega delavca v nas in naših potomcih! M.