76
O važnosti založnic.
„Novice" so že večkrat govorile o tem, kako dobro bi bilo za kmeta in rokodelca, ki nista bogata pa poštena, da bi se po deželi napravilo več tacih založnic, kjer bi o potrebi denarja na pćsodo dobivali. Kranjska kmetijska družba je pred nekimi leti po izgledu ljubljanskega obrtnijskega društva osnovala pravila, kako naj bi se osnovale take založnice, in jih v „Novicah" natisniti dala. — Al dozdaj ni bilo iz dežele domorod-nih glasov, ki bi se brigali za to napravo. Naj jih podrezamo vnovič s sestavkom v „Slov. Gosp.", ki se tako-le glasi:
Namen založnic je ne samo pospeševati varčnost in k previdnemu gospodarstvu buditi, temuč tudi vsakemu rednemu udu take založnice koj v manjših ali večih izneskih po zmožnosti društvene denarnice s posojili za male obresti v vsaki denarni zadregi pomagati.
Mnogokrat se pripeti, da celo premožen kmet potrebuje 5 ali 10, 20 ali 100 gold. na nektere mesece. Pšenice še ni požel ali morebiti že, pa ima preslabo ceno, tako, da precej škodo trpi, če jo grč zdaj ponujat, kadar marsikteri drugi mora prodati; ali mogoče je, da mu bo še zavolj slabe letine zmanjkala in da bo moral, ako zdaj proda*, v spomladi ravno toliko drago sopet kupovati in tako dvojno škodo trpeti, razve
dvojnega pota in skrbi, namreč, da o času žetve zavolj denarne zadrege svoje zrnje ponudivši za slabo ceno prodi, v spomladi pa zopet drago kupuje. Ali branje (trgatev) je ravno pred durmi, že se bere; marsikter kmet pa še posode za vino nima; v sili mora h komu iti, in ga še prav lepo prositi, da mu nektere štertinjake kupi za pol manjšo ceno, kakor drugi pozneje proda-vajo. Vrh velikega dobička še pravi kupec, da je to le samo iz posebne prijaznosti do njega (kmeta) storil. Akoravno kmet dobro vino najmanj na pol daruje, še mora vrh tega takemu odrtniku prav hvaležen biti, da mu je za vino saj nekaj dal in da mu je mogoče, navadno od ravno tega kupca nektere stare črepe, za ktere še poleti nihče nič ponudil ni, ali ki bi je, ako bi nektere mesece poprej denarja imel za 4 ali 5 gold. dobil, za ravno pol višo ceno kupiti.
Takih in enakih slučajev se v življenju posamesnih kmetov sto in sto pripeti; da se v okom pride takim za narodno gospodarstvo in sploh za napredek škodljivim okoliščinam, ktere le posamesni oderuhi porabijo, to je namen založnic. Kolikor redni ud v društveni denarnici ima, toliko se mu brez ovir posodi, ali tudi več po zmožnosti denarnice, ako je pošten človek in se od njega povrnila posojenega denarja za gotovo nadjati more in sicer celo za dober kup, namreč po 6% za posojilo in 2% za pisarjenje in druga dela, vkup tedaj za osem od sto.
Na primer nek kmet potrebuje 20 gold. na 3 mesece, ker ga sosed za ta iznesek, ako mu v 1 tednu ne vrne, tožiti hoče, gre v društveno denarnico, podpiše dolžno pismo, dobi še tisti dan ali najpozneje v 1 tednu zaželeno posojilo, plača 40 kr., se izogne stroškov 6 do 10 gold. ali tudi več, ki bi jih moral odvetniku (advokatu) plačati, če bi ga sosed tožil, se izogne svaje ž njim, in si je pri njem kredit ohranil itd. Drugi kmet ima sicer mnogo vina v kleti, ali okoli novega leta ima najslabšo ceno, potrebuje 100 gold. na pol leta, gre k založni denarnici, plača 4 gold., obdrži še ta 2 štertinjaka vina, ki bi jih inači, če bi tega posojila ne dobil, prodati moral; v nekterih mesecih vsak štertinjak 10 gold. draže proda; prigospodaril si je na ta način 16 gold. Tako si izposodi poprej omenjeni kmet, ki bi sicer moral pšenico prodati, ali drugi, ki polovnjake za vino potrebuje na primer 50 gold. na 4 mesece plača 1 gold. 33 kr., si prigospodari prvi s tem, da pšenico pozneje draže proda, morebiti najmanje 10 gold., drugi s tem, da dobre polovnjake kake mesece pred branjem kupi in da mu ni potrebno vina naprej prodati, morebiti ravno 50 gold. ali še več.
Res, da kmet, ki nima preveč zadolženega zemljišča, tudi posojila iz hranilnice (sparkase) dobi. Ali kdo si bo 5, 20 ali 100 gold. na nektere mesece iz hranilnice izposojeval? Treba je poprej celi kup različnih pisem, mora hoditi k notarju, advokatu, in Bog zna, kamor vse poprej, kakor mu je mogoče, prošnjo pri hranilnici izročiti, in mnogokrat še le čez nektere mesece, ko bi že davno poprej denar rabil, zve, da je v hranilnici premalo denarja ali da je njegovo zemljišče preveč zadolženo ali da mora poprej te in te dolge še izbrisati, z eno besedo, da posojila ne dobi, in da le ima gospodu plačati 10 ali 20 gold. stroškov za to, kar je delal in nič dobil. Ali čeravno iz hranilnice po dolgem več mesecev trajajočem času dobi, mora vendar 6% obresti plačevati, ima, če tudi si samo nektere stotine izposodi, najmanj 20 ali 30 gold. mnogokrat pa tudi 50 gold., ali še več stroškov, vrh tega še pomoči o pravem času ne dobi, se mnogokrat zanaša , da od te strani pomoč dobi, kar se marsikrat odreče in je potem v hujši zadregi, kakor bi bil, ako bi koj izvedel, da se od tod posojila ni nadjati.
77
Vsem tem sitnostim se izogne založnica; ona svojim ljudem koj pove, ali hoče pomagati, izroči v nekterih dneh ali Če je potrebno še tisti dan posojeni denar za navadne obresti in o stroških, ali o drugem trudu nainč govoriti ni vredno.
Neko prednost pred hranilnico še ima založnica v tem obziru, da navadno le na kratek čas, na nektere mesece ali eno leto posojuje. Ta lastnost je jako važna na narodno gospodarstvo. Hranilnice posojujejo na 20, 30 let ali še bolj dolg čas.
Večina navadnih gospodarjev se ravno ne prenagli s poravnanjem dolgov, odlagaje plačevanje tako dolgo, kakor le mogoče, še cel6 takrat, ako ima denarja dovolj, posebno hranilnična posojila jako redko plača, ker so že na zemljišču vknjižena (intabulirana) in ker se marsikteremu tako posojilo dolg ne zdi. Glavnica se nikdar naenkrat nazaj ne tirja, dolžnik plačuje obresti, da 1 ali 2% glavnice na leto nazaj in je dru-gači brez skrbi. Ako je ravno dobra letina bila in je posestnik morebiti dosti denarja rešil, vendar se za vrnilo hranilničnega posojila ne zmeni, si mnogokrat kake čenčarije kupi ali denar za to potrati, da boljše živi ali lepšo obleko nosi itd.; pridejo nektere slabe letine, hoče še, ker se je privadil, vendar tako živeti, kakor poprejšnja leta z dobro letino, si izposodi denar, ima plačevati obresti od hranilničinega posojila, na dalje velike davke in kmalu je na kantu, sam ne ve, kako in kdaj.
Posojila iz hranilnic so tedaj za narodno gospodarstvo za tega del škodljiva, ker se ta mnogim dolgi ne zdijo, in ker nekteri saj bolj lahkomiselni gospodarji hranilnična posojila kot navidezna darila sprejem-ljejo in potratijo, in vendar so, ako ne više, saj njihovi otroci za toliko prikrajšani, kolikor si starši izposodijo in zadolže.
Tudi te slabosti posojila iz založnic nimajo. Založnica posojuje le na nektere mesece ali leto. Vsak, če tudi navadno ni posebno dober gospodar, vendar se boji, da ne bi tožen bil, da ne bi pri društvu, ki mu v mnogih zadregah tudi stokrat, če je treba, pomagati hoče, kredit zgubi. Na dalje človek, ako ima kake dolžnosti spolniti v odločenem obroku, z denarji bolj varčno ravna. Vsak gospodar bode premišljeval, kadar hoče denar vzeti, bode li morebiti vino, ktero bi se domd v nekterih mesecih morebiti ne v pravi meri izpilo, prodal, si kje kaj prislužiti trudil ali kake druge stvari, ki bi se domd potratile ali konec vzele, v denar spravil, sploh bolj varčno bi gospodaril. Dolg se plača, kmet je dobil o pravem času pomoč, in je vrh tega tudi dolga rešen.
Hranilnična posojila so le pri jako zadolženih večih posestnikih, ki dolgo časa v velikih izneskih tuje denarne pomoči potrebujejo, na svojem mestu; za navadne sile v manjših ali večih izneskih za kratek čas ponudijo založnice najboljšo in hitrejšo pomoč in se izognejo temu, da iz mimogredečih dolgov stalni ne postanejo.
Da so tedaj založnice za posamesnega in za narodno gospodarstvo obče jako važne, to je iz tega očevidno.