Poštnina plačana v gotovini. UM Siev. 10 1933 - .f«»»»«v •.'•'t mšBuMk Mm/*, vHVr'"' £ » » (/ y , V, '-'- ■ i* f/ glasilo čebelarskega drusiva 2A SLOVENIJO Članarina (naro(nina) znaša iclno Din 40'- (za Inozemstvo Din 46'—). Vsebina: Zakaj propada kmečko čebelarstvo.....145 f Herle Anton..............- 147 Mladina — naš up.............147 Čebelnjak čebelarja najemnika.......148 Kako so narodi srednjega veka uporabljali med 149 Nekaj čebelarskih spominov.........151 Čebelarska opravila v oktobru.......154 Opazovalne postaje............155 Dopisi...................156 Društvene vesti..............156 Vesti iz podružnic.............158 Drobiž ..................158 Domač slovenski zavarovalni zavod je VZAJEMNA ZAVAROVALNICA V LJUBLJANI v lastni palači ob Miklošičevi in Masarykovi cesti 1. Proti požaru : a) raznovrstne izdelane stavbe, kakor tudi stavbe med časom gradbe ; b) vse premično blago, mobilije, zvonove in enako; c) poljske pridelke, žito in krmo. 2. Zvonove proti razpoki in prelomu in steklo proti ubitju. V zavarovanje sprejema: 3. Sprejema v'življenskem oddelku zavarovanje na doživetje in smrt, otroške dote, dalje rentna in ljudska zavarovanja v vseh kombinacijah. 4. Zavarovanje proti vlomu. 5. Posmrtninsko zavarovanje Karitas. 6. Vse vrste zavarovanj nezgod, jamstva in kaska. Zastopniki v vseh mestih in farah. BUJNO RAST IN OBILO CVETJA DOSEŽETE, čE GNOJITE Z APNENIM DUŠIKOM Z apnenim dušikom morate gnojiti v jeseni — žita pred setvijo, travnike po zadnji paši, drevje in vinograde tekom jeseni ozir. zime. NATANČNEJŠA NAVODILA IN NAROČILA OD TVORNICE ZA DUŠIK D. D. RUŠE Patentni zložljivi fofelf posebno priporočljiv za bolnike, kateri trpe na astmi ali drugih bolečinah, na pr. v nogah L HLOBČAVCR LJUBLJANA Poljansha c. I? - dvorišče Priporoča se tudi za vsa v tapetniško stroko spadajoča dela po najnižjih cenah. Pošljite nemudoma zaostalo in lefosnio Članarino! GLASILO ČEBELARSKEGA DRUŠTVA ZA SLOVENIJO V LJUBLJANI UREJUJE AVGUST BUKOVEC, LJUBLJANA, GRUBERJEVO NABREŽJE S TE V. 14 Sklep za uredništvo 20. dne vsakega meseca. Pisma in denar v društvenih zadevah je naslavljati na .Čebelarsko društvo za Slovenijo v Ljubljani". Naslov za blagovne pošiljke (vosek), naročila na čebelarske potrebščine: Društvena Čebelama v Ljubljani, Pražakova ulica 4. V Ljubljani, dne 1. oktobra 1933. / Številka 10. Letnik XXXVI. Zakaj propada kmečko čebelarstvo. Mihelič Stane. Poleg krize, ki jo preživlja dandanes naše čebelarstvo zaradi nizke cene čebelarskih pridelkov z drugimi gospodarskimi panogami vred, se mi zdi, da mu preti še druga kriza. Glede na to, da zadeva- njegovo bistvo samo, je še nevarnejša kot prva. Če bi splošno krizo, ki tlači ves svet, v čebelarstvu nazvali zunanjo, bi imenovali drugo, ki je povsem čebelarskega značaja — notranjo krizo čebelarstva. Ko o prvi razpravljajo vsepovsod in tako rekoč ob vsaki priliki, drugo puščajo ob strani, da se polagoma vtihotaplja v čebelarstvo in ga izpodjeda prav v njegovih temeljih, t. j. tam, odkoder izhaja in kjer je prav za prav njegova gospodarska važnost — na kmetih. Res je, da kvarnih posledic, ki zaradi tega nastajajo in bodo še hujše, sedaj, ko kmečki in čebelarski pridelki že itak nimajo nobene cene, še ne občutimo; toda vedno vendar ne bo tako. Ko bo svet prebrodil na ta ali oni način velike težave, ki ga danes more, se bo z drugim vred tudi vrednost čebelarskih pridelkov dvignila. Čebelarstvo bo postalo zopet važen činitelj v našem kmečkem gospodarstvu. Tedaj bomo šele spoznali, kako klavrno je vse to naše kmečko čebelarjenje in kam je zašlo. Če se ozremo v preteklost prav do tja, kamor nas vodijo pisani in ustni viri naše zgodovine, vidimo, da Slovencu ni nikoli manjkalo veselja in ljubezni do čebel. Pri čebelnjakih so se zbirali in kramljali in prevažali če- bele na vozovih iz kraja v kraj, kakor je pač kazala paša. Tudi iznajdljiv je bil naš čebelar, marsikaj je poskusil, in če se je obneslo, je obdržal, če pa je bilo slabše oa starega, je zavrgel. Tako je delal in tako dela še danes povsod. Kje potem tiči vzrok, da je toliko opuščenih čebelnjakov po naših vaseh? Moderno napredno čebelarstvo zahteva poleg običajne prakse, ki jo ima vsak naš čebelar, tudi izobrazbe. Te pa našemu kmetu kakor v drugih gospodarskih panogah tudi v čebelarstvu še zelo, zelo manjka. Redke so izjeme. Priznati moramo, da je velika razlika med čebelarjenjem v pretekli dobi in današnjim, tako zvanim modernim čebelarstvom. Ta novi način zahteva večje sodelovanje čebe-larjevo, to se pravi večje poseganje v delo za čim boljši razvoj čebelne družine. To čebe-larjevo soudejstvovanje pa more koristiti le, če sloni na temeljitem znanju vseh naravnih zakonov, ki so važni za čebelarstvo, na vsestranski proučitvi notranjega ustroja čebelnega življenja in čebelne družine. To se pravi: sodobni čebelar se mora okoristiti z vsemi novimi znanstvenimi in sploh umstveni-mi dognanji v čebelarski vedi, ki so mu na razpolago, poznati mora vse one vzroke, ki rode najboljše uspehe v čebelarstvu in odkloniti one, ki bi na kakršenkoli način ovirali razvoj. Tako na pr. ve čebelar, da ima od one družine, ki je tedaj, ko se prične paša, na vi- šku svojega razvoja, največ koristi. Dokazano pa je tudi, da matica bolj zalega, ko se prične paša in da se z množino* donosa sorazmerno množi tudi zalega v panju. Zato bo pameten čebelar to izkoristil, ne da bi s tem 3elal proti naravi sami: pital bo špekulativno čebele pred glavno pašo in s tem silil matico k obilnejšemu zaleganju. Ali: na podlagi večletnih poskusov so čebelarski strokovnjaki spoznali, da so satniki velike mere (42 cm X 26 cm) naj-idealnejši in da more matica na tako velikih satih do skrajne mere uveljavljati zmožnosti svoje rodovitnosti. Jasno je, da bo moderen čebelar uporabljal le tako mero. Pa pridimo bliže: A.-Ž. panji so pri nas brez dvoma najbolj primerni za pridobivanje medu. Ker pa so zelo prostorni in ker je v glavnem namen onih, ki jih uporabljajo, pridobivanje medu, zato družine v njih le redko roje. Posledica tega je, da mora čebelar, ker ve, da matice niso več dobre, ko ostare, matice ob določeni dobi menjati itd. Skratka: Bistvo modernega čebelarjenja je torej v tem, da čebelar natančno pozna ves ustroj in naravo čebelne družine, da to vp ošteva in tako koristi razvoju svojih ljubljenk in sebi. Ko smo v glavnem podčrtali vse zahteve, ki nam jih stavi moderno čebelarstvo, nam ne bo težko pojasniti in obrazložiti vzrokov, ki so naše kmečko čebelarstvo spravili tako rekoč na rob prepada. Čebelarjenje, kakršno tje bilo pri nas na kmetih v navadi, je bilo kaj enostavno. (S tem ne mislim reči, da je današnje moderno čebelarjenje res bogsigavedi kako zamotano.) Panji-kranjiči so se spomladi naglo razvijali. Vsak skoraj je dal po dva, tri ali še več rojev. Tako so se matice v panjih menjavale skoraj vsako leto, Izrojence je kmet navadno obdržal; prav tako druge roje, jalovce in prvce pa je, če so bili težki, ali jeseni podrl ali pa prodal medarju. Menjave matic torej ni bilo. V panjih je bil vedno mlad zarod, ki se je množil, da je bilo veselje. Res ni bilo na cente medu, pa saj ga tudi sosed-čebelar ni pridelal več, a bilo ga je za dom; tudi voska je bilo, da ga je še prodal, in prekupec je vsako leto tudi pustil nekaj denarja. Ločil je tak kmet-čebelar matico od trota in čebelo od obeh, tudi je vedel, da se hodi matica prašit, da je za prvim rojem čez devet dni drugi, da matica pred drujcem poje in druge take na prvi pogled vidne stvari. Več mu pa že skoraj ni bilo treba vedeti. Pa saj pri panjih majhne mere niti ni mogel bogve kako natančno prodreti v snovanje in delovanje čebelne družine. Tudi potrebno ni bilo. Narava je bolj ali manj opravila vse sama; tudi to, kar mora čebelar z »veliko mero« sam, ako hoče doseči uspeh. Ko so ti naši kmečki čebelarji kakorkoli že spoznali, da čebelarji, ki čebelarijo v A.-Ž. panjih, dosežejo tudi desetkrat večje uspehe kakor pa sami, so začeli tudi sami uvajati A.-Ž. panje. Ker si jih niso mogli zaradi precej visoke cene nabaviti tam, kjer bi bili dobili res zanesljivo dobro blago, so jih začeli izdelovati sami ali pa so jim jih napravili mizarji, ki niso imeli sami pojma o tem delu. Kakšni so bili in kako nerodno je bilo delo v njih, ve vsak, ki je imel priliko videti tak »A.-Ž.« panj. Tako je prišlo zaradi nepouče-nosti do prvega spopada med čebelarjem in »veliko mero«. Pa to je čebelar še prenesel v veri, da bo pa zato dobiček večji. Zmašili so po dve, tri družine v tak panj, v satnike so prilepili majhne začetke ali pa so samo vrhnjo letvo na notranji strani malo oblili z voskom. Čebele so v takih panjih gospodarile po mili volji, vezale so sat s satom in čebelarju ni bilo mogoče izpuliti satu iz takega panja. Pa recimo, da je šlo do tu vse po sreči. Prav. Panje so napolnili z roji, družine so se v prvem letu res lepo razvile. Ti očanci so mislili, da bo šlo odslej naprej vse tako kot pri kranjičih. Pa so že drugo pomlad opazili, da je manj rojev kot iz kranjičev. Nič zato, bo pa več medu. Res! Cele keble medu so dobili ob točenju. Kdo bi ne bil vesel? Morda je bilo še eno ali dve leti tako. Vse po sreči. Matice v panjih pa so polagoma ostarele, panji, ki so rojili, so oslabeli. Čebelar si ni znal pomagati. Izgubljal je panj za panjem. Morda je pritisnila spomladi še griža. Panji so ostali prazni in okrog čebelnjaka je smrdelo po mrličih. Ne da bi doumel prave vzroke (manjkalo mu je izobrazbe), je valil krivdo na »prevelike škatle«. Ponovno jih je zavrgel, ostanke je zmetal v kranjiče — a obenem izgubil veselje do čebelarstva. Sin posnema očeta in prazni stoje čebelnjaki po naših vaseh kakor žalostni spomeniki lepše preteklosti in kot svarilen opomin. Ako pogledamo okoli sebe, opazimo, da gre razvoj dandanes na vseh poljih, kjer se udej-stvuje človeštvo, mnogo hitreje dalje kot pa nekoč. Vsak dan nova odkritja, novi rekordi. Tudi čebelarska veda je mogočno napredovala v zadnjih desetletjih. Temu naglemu napredku ni mogel tako hitro slediti tudi povprečen čebelar. Kdor pa ne more, omaga ali pa se obupan skuša vrniti na staro pot. Prav tako je v našem primeru. Ko vidimo na eni strani mogočen napredek čebelarske znanosti — moramo prav zaradi tega napredka na drugi stra- ni ugotoviti močno nazadovanje in pojemanje veselja do čebelarstva. Vzrok temu je očiten: čebelarjem manjka izobrazbe, da bi uspešno izkoriščali nove pridobitve in ne da bi našemu kmetu-čebelarju koristile — mu zaradi zaostalosti — škodijo. Zdi se mi, da je prav v tej notranji krizi iskati onih vzrokov, ki izpodjedajo temelje našemu kmečkemu čebelarstvu in da je ta kriza mnogo nevarnejša kot pa druga, ki je le prehodnega značaja. Zato pa bo treba tej zadevi posvetiti več pažnje. f Herle Anton. Dne 15. septembra t. 1. se je pri Vitežiče-vih v Solčavi nepričakovano oglasila bela žena in za vselej zatisnila oči starosti slovenskih čebelarjev g. Antonu Herletu. Do zadnjega je bil duševno in telesno čvrst, dasi že v 90. letu starosti. Na letošnjo jesensko razstavo na ljubljanskem velesejmu je še poslal večjo količino krasnega voska, ki ga je sam skuhal, in je pismeno sporočil, da se, ako Bog da, v kratkem osebno zglasi. Malo je med kmetskim ljudstvom mož, ki bi svojo domovino tako srčno ljubili, kakor jo je Herle. To je dokazal neštetokrat z dejanji, ki se vlečejo kakor zlata nit skozi vse njegovo življenje. Obdarjen z visoko inteligenco se je vse življenje sam izobraževal in je postal tako naobražen, da se je lahko razgovarjal z inteli-gentom o vseh vprašanjih, ki današnji rod tako zelo zanimajo in pretresajo; o gospodarstvu ali pa o svetovni politiki. Zaradi zglednega delovanja za javne koristi, zlasti zavoljo velikih zaslug za razvoj turistike in SPD v Logarski dolini je bil odlikovan z redom sv. Save. Njegov življenjepis je bil objavljen v lanskem Slov. Čebelarju. Pogreb je bil dne 17. septembra ob nenavadno veliki udeležbi ljudstva. Bil je najlepši dokaz, kako ugleden in spoštovan mož je bil Herle ne le v domačem kraju, marveč tudi drugod po Sloveniji. Ohranimo vrlemu možu blag in trajen spomin! Mladina — naš up! Virmašan. Kdor ima mladino zase, ima bodočnost. Narodi brez zadostne mladine so obsojeni na smrt. Isto je z vsakim stanom in tudi z našim čebelarstvom. Ako nam ne bo uspelo, da bi pridobili in usposobili mladino za čebelarstvo, pojde naše število počasi pa zanesljivo navzdol. Vsak lahko opazi ob priliki čebelarskih prireditev, bodisi tečajev, predavanj ali občnih zborov, da se jih udeležujejo le starejši čebelarji, ki niso toliko potrebni pouka, vendar jim je udeležba sveta dolžnost, ki je nočejo opustiti. Mlad čebelar, ako se udeleži teh prireditev, se navadno dolgočasi. Predmeti ga ne zanimajo in po navadi jo kmalu pobere v ve-selejšo družbo, kjer mu nudijo več zabave in užitka. Poznam čebelarje, ki jim odrasli sinovi pomagajo pri čebelastvu samo pri točenju ali podiranju, da dobe medu. In še tega po navadi nesejo v veselo družbo, da napravijo »medenega«, To je užitek vseh užitkov! Težko je danes, ko nudijo mladini na vseh koncih in krajih toliko poštene in nepoštene zabave! Vsa je »zmaterijalizirana« in drevi le za trenutnimi ugodnostmi ne glede na posledice. Bolj jo mičejo hrupne veselice in plesi kaikor pa mirno in razvedrilno delo pri čebelah, ko se človek tako rekoč odpočije in nabere novih moči za delo in skrbi prihodnjega tedna. Vse toži o težkem gospodarskem stanju. Pa poglej v nedeljo v gostilne in zabavišča, kjer razmetujejo mladeniči težko prislužen ali od staršev izsiljen denar. In posledice? Poleg težke glave, praznega žepa, še dostikrat navzkrižje z oblastjo in zapor, posebno ko stopi v glavo alkohol in ko mladina ni več sebe gospodar ter ne ve več, kaj dela. Večkrat se pridruži čebelarju, ki ima opravilo pri čebelah, kak mlad fant. Pozorno ga opazuje in vprašuje to in ono o čebelah. Čebelar mu radevolje daje pojasnila. Pripoveduje čebelarju, da ima tudi veselje do čebel in da si bo preskrbel nekoliko panjev, da bo imel ob nedeljah doma delo in zabavo, ne pa v družbi in gostilni. Ko mu čebelar odpre nekoliko panjev in razkazuje delo čebel, ga piči v glavo kaika čebela. Ker ni vajen pikov, zateče in kmalu mu je glava ko polna luna. Nerad gre popoldan v družbo, in ko ga ugledajo ni smeha in šale konca ne kraja. Tedaj so pozabljeni vsi dobri sklepi in nauki čebelarjev!. Vse bi bilo, ko bi čebele ne imele žela! Mlad zal fant vendar ne spada z oteklo glavo med družbo in nežni spol! Počasi se daleč pride. Nobeden ne pade z neba učen in tudi pri čebelarstvu je treba v začetku potrpljenja. Iz-prva težko, vendar zmeraj lažje opušča človek družbo, zabave, gostilne in preživlja nedelje pri svojih čebelah, ki mu nudijo toliko razvedrila in zabave. Trda je danes za denar. Kdor hoče urediti malo čebelarstvo, ga precej stane. In nedeljo za nedeljo v gostilno tudi ni zastonj. Zapiši vse sproti, konec leta se nabere čedna vsota, zanjo si lahko že uredil malo čebelarstvo. Ko začneš, potem sčasoma lahko pomnožuješ, da dobiš primerno število panjev, ki jih lahko v redu oskrbuješ. Ko prideš bolj v leta, ko mlada norost že izgine, gledaš in misliš na prejšnja leta. Ni ti žal za čas in denar, ki si ga porabil pri čebelah, pač pa za onega, ki si ga brez potrebe in za prazen nič razmetal. Dosti dela še čaka Čebelarsko društvo in posameznike, da pridobimo čim več mladine za čebelarstvo. Največ bi dosegli v tem, posebno učitelji in duhovniki. Ti so v vednem stiku z mladino in veliko jih je, ki z uspehom čebelarijo. Komu je lažje nego učitelju-čebe- larju, ki pozna značaj svojih učencev, da utisne v mehko, za vse dovzetno otrokovo dušo veselje do čebelarstva? Izprva opazujejo bolj od daleč, sčasoma mu pomagajo pri lažjih delih in pozneje, ko miine strah in si pridobe že več sposobnosti, izvršujejo težja dela v čebelnjaku. Ako jim učitelj že z lepo besedo in pohvalo potrdi njiih delo ali pa jim da celo roj ali plemenjaka v last, potem so pridobljeni za čebelarstvo. Pregovor: kar se Janezek nauči, to Janez zna, velja posebno tu. Res je, da so učitelji in duhovniki preobloženi z delom. Vendar jih je dosti, ki imajo vsalk dan po nekoliko ur časa za čebelarstvo. Tem so namenjene te vrstice s prošnjo, da mladino, ki kaže veselje do čebelarstva, v tem stremljenju podpirajo. S tem store dobro delo in marsikateri čebelar se bo še v pozni starosti hvaležno spominjal svojega učitelja ali duhovnika-čebelarja, ki mu je preskrbel toliko prijetnih ur pri čebelah, ko ga je vzgajal za čebelarja. Pridobitev mladine za čebelarstvo je postala za čebelarsko organizacijo zadeva, kii se je bomo morali lotiti z vso resnostjo, čimprej, tem bolje, da ne bo — prepozno. Čebelnjak čebelarja najemnika. Prav in lepo bi bilo, ako bi se čebelarji ob vsaki priliki v našem listu pogovorili o strokovnih zadevah in s tem ustvarili možnost, da pomagajo drug drugemu z nasveti. Večkrat se zgodi, da si kdo že dolgo beli glavo, kako bi si to ali ono reč praktično naredil, kdo drugi pa je to že rešil in praktično preizkusil. Ker pa ne ve, kje koga čevelj žuli, mu ne more pomagati z nasvetom. Slično je menda tudi z razložljivim čebelnjakom, ki je bil v februarski številki popisan in slikan. Le škoda, da ni natančnejšega opisa, oziroma podrobnega načrta. Mislim, da nas je precej čebelarjev-najem-nikov, ki moramo svoje čebele večkrat prestavljati zaradi selitve ali premestitve. Vsi ti bomo zelo hvaležni tistemu, ki bo sestavil res dober razložljiv čebelnjak, Moral bo biti res praktičen, enostaven, lahek in tudi za oko lep. Marsikdo bo rekel, da ni važno, da li je čebelnjak »luštkan« ali ne, glavno je, da so čebele močne in da mnogo naberejo. Je že res, to je glavno! Ampak mi mali čebelarji-najemniki iščemo pri čebelarstvu najbolj razvedrila in veselja. Zato hočemo imeti čebelnjak kje v bližini, če le mogoče na vrtu. Zato mora biti lep, da je za okras vrta. Saj že pri iskanju stanovanja gledamo najbolj na to, da je tudi za čebelice pripraven prostor kje v bližini. Že naši dedje so skrbeli, da je bil uljnjak tudi na oko lep in mičen. Poslikali so končnice z raznimi prizori sebi in drugim v veselje, ne pa toliko za kažipot čebelam. Mislim, da je nehvaležno in neslovensko, ako opuščamo to lepo dediščino. Res je, da ni vsak čebelar slikar, umetnik še manj, pa tako je bilo tudi nekdaj, zato ravno niso vse slike na starih končnicah vzorne. To vse velja seveda bolj za nas, ki nismo velečebelarji in trgovci. Sicer pa lahko rečem, da je lep čebelnjak tudi dobra reklama za prodajo medu, posebno ako stoji kje blizu ceste. Ljudje se radi ustavijo ob ograji in ogledujejo lično hišico in marsikdo vpraša, če imaš kaj medu naprodaj. Pa je že tako, da vsak nas ne more imeti mnogo panjev in v povprečnih letinah pridela medu samo za domačo porabo. Ob slabih letinah pa malo število panjev z malimi stroški zadostno preskrbimo. O dobrih letinah pa ni vredno pisati, ker jih je le premalo, V začetku sploh nisem imel čebelnjaka v pravem pomenu. Pomagal sem si tako, da sem zabil štiri primerne kole in nanje pribil streho. V tej utici sem postavil nekakšne gantarje, ki sem nanje zložil panje. To sem napravil z namenom, da ob selitvi vzamem samo panje, drugje pa zopet postavim tako utico. Kmalu sem pa zračunal, da me take utice precej stanejo in da bi za ta denar lahko imel že kaj poštenega. Dal sem po lastnem načrtu napraviti dvodelen čebelnjak za 8 A.-2. panjev, s katerim sem imel veliko veselja. Zdelo se mi je, da je pa mojim boljšim trem četrtinam nikakor ni ugajalo in smo se zaradi tega večkrat kaj zmenila. Vse to je bilo povod, da sem obdržal samo 4 A.-Ž. panje in napravil nov čebelnjak, ki je zložen iz osmih delov, kakor ga kaže priložena slika. Streha se odpira kakor kov-čeg in imam v podstrešju spravljeno vse potrebno orodje razen točila in stiskalnice, Stra- Čebelnjaček g. Blaža Kantušerja. najbolj praktičen in lepše poslikan nego vse kapelice v okolici. Ko se je bilo pa zopet treba seliti, sem se moral prepričati, da je premalo razložljiv in pretežak. Od osmih panjev je bilo treba tudi precej satov hraniti, ker imam navadno še za vsak panj po devet reservnih. Imel sem sicer omaro za satovje, pa je bila premajhna. Zato sem hranil satovje tudi v drugih omarah, kar niče so dvojne in natlačene s suhim hmeljem. Pa mi še ne ugaja, ker je streha del zase in precej težka. Ako hoče kdo natančnejših pojasnil, mu rad ustrežem. Če pa kdo ve, kako bi streho napravil zložljivo v tej obliki, kot je sedaj in s čim naj jo pokrijem, da bo primerne teže in trpežnejša kot strešna lepenka, mu bom iz srca hvaležen. Blaže Kantušer, Celje. Kako so narodi srednjega veka uporabljali med. Josip Vole — Ljubljana. Ko so postale Rimljanom meje njih domovine preozke, so si osvojili na severu najprej H e 1 v e c i j o. Ondi je bival po gorskih krajih, kakor tudi po širnih planjavah Galije, neomikani narod Keltov. Poznali so pa tudi ti med, kajti grški pisatelj Strabon sporoča, da so ga zamenjavali za drugo blago. Višje gorii na severu, v onih pokrajinah, ki so jih stari imenovali Tule — to je bila približno sedanja Angleška, Švedska in Norveška — ni uspevalo le žito dobro, ampak so pridobivali tudi med in predelavali v pijačo. V starih nordijskih pesmih o bogovih in junakih (posebno v obeh zbirkah, ki se imenujeta Edda) je večkrat omenjeno, kako velikanske množine medice so takrat použili. To še prav posebno pri velikih pojedinah v Walhalli, posmrtnem bivališču padlih junakov, Tam se ti nekdanji borci razveseljujejo z lovom, dvobojem, igro in tudi pridno popivajo. Strežejo jim božiče Walkiire in nudijo v rogovih božanske medene pijače. Neštetokrat se tam ponavlja, da ti sestanki niso minevali brez velikih pijanstev. Ob njih se junaki tolažijo z mislijo: Akoprav je omamljiva pijača, da se le pamet zopet povrača. Ali se je med v tej družbi uporabljal tudi v druge namene, ne moremo določno trditi. V posameznih primerih bržkone. Saj se omenja v stari pesmi, da je pripravila maščevalna mati za obed srci svojih dveh sinov, obloženi z medom. Čudne nazore so imeli nordijski narodi, kako med nastane. Sveti jesen, ki je drevo življenja, razprostira svoje korenine po vseh zemeljskih globinah in svoje veje čez vesoljni svet. To drevo obliva bela megla in od nje kaplja rosa na zemljo. Ta rosa je med in od nje se žive čebele. Stari Germani so obilo uporabljali med, kaikor se zdi, že tudi v najstarejših časih. Drzni mornar Piteas iz Marsilije, sedanjega Marseja, sodobnik Aleksandra Velikega, se je napotil v Severno morje, da bi našel deželo, kjer pridobivajo jantar. Ta pomorščak sporoča, da so uporabljali prebivalci na severnem obrežju Germanije med v obili meri. Tudi grški zemljepisec Strabon ve povedati, kako mnogo medu in voska je bilo v gorskih pokrajinah noriške in karniške. Akoprav nimamo iz onih krajev natančnejših podatkov o čebelarstvu, vendaar že to mnogo pove, kar sporoča Plinij, da je namreč videl 8 čevljev dolg germanski sat, ob Renu pa da je čebelarstvo še posebno razvito, ker tam sade italijanske medeče rastline. Medica, ki so jo napravljali na ta način, da so kuhali med z vodo in dodajali razne dišave, je bila Germanom posebno priljubljena pijača. Pri vseh sestankih in ob vseh slavnostih so io pili. Porabljali so pa med v srednjem veku tudi namesto sladkorja, medica pa jim je nadomeščala poleg neke vrste piva vse druge naše opojne pijače. Po medici je bilo nekdaj sploh v vsej severni polovici Evrope, zlasti s strani premožnejših mestnih prebivalcev, veliko povpraševanje, zlasti še zato, ker se je medica kot težka pijača posebno dobro prilegala k težkim jedem severnjakov. Zato ni čudno, če je med še dandanes na Danskem in v Skandinaviji posebno priljubljen in ga na vseh sejmih prodajajo v steklenicah. Nele po Nemčiji, ampak po vseh severnih deželah Evrope so radi prirejali knezi, vitezi in meščani pravcate tekme, kdo bo spil več medice, in mnogi pivci so pokazali v tem oziru odlično junaštvo. Koliko so takratni dobri pivci zmogli, nam pove staro poročilo iz Obrenja, ki omenja, da so prejeli sodniki na uradni dan velik čeber medice, tako poln, da je mogla iz njega muha na skrajnem robu srebati. Medico in tudi pivo so napravljali v severnih germanskih deželah na kmetijah svetske in duhovske gosposke večinoma posli, podlož-niki pa so jo dajali graščinam kot davek. Po Francoskem in Nizozemskem je bilo to v navadi že v osmem stoletju, po Bavarskem pa v začetku dvanajstega stoletja. Kako obilne so morale biti zaloge medu leta 1050 na gorenji Labi, se lahko sklepa iz tega, da so gasili v mestu Mišenju (Meissen) požar z medico, ker niso imeli vode. Po vsem tem se ne smemo čuditi, da sta bila med in medica že zgodaj v Nemčiji posebno tržno blago. Po morski poti so ju uvažali iz severnih dežel v zahodne pokrajine in po zvezi mest (Hansa) še dalje naprej. Nastali so celo posebni sejmi za med, n, pr. v Augsburgu, Niirnbergu, Frankfurtu, Kolnu, Regensburgu, v Pragi, Breslavi, ria Dunaju itd. Promet z medarskimi izdelki je bil tako obsežen, da je pobirala država celo čebelarski davek, od katerega je dobila cerkvena oblast desetino. Karel Veliki je posebno skrbel za čebelarstvo in se je seveda za njegove vlade tudi produkcija medu zelo dvignila. Na svojih posestvih je dal postaviti mnogo panjev, ki jih je oskrboval poseben čebelar. Zapovedal je, da se mora med in vosek snažno oskrbovati in posebni uslužbenci so morali to dvoje oddajati dvorom, cerkvam in samostanom. Osobito so pa v srednjem veku mnogo medu pridelali samostani. Z uvedbo krščanstva je namreč dobil med poseben ugled. Krščencem so prvi kristjani dajali mleka in medu, staro sporočilo pa pove, da so rabili duhovniki v prvih časih krščanstva na Veliko noč pri sveti maši tudi mleko in med. Med so namreč smatrali za nebeško jed, ker ga je užival Janez Krstnik v puščavi in Kristus Gospod po svojem vstajenju. Cerkve so rabile tudi mnogo voska in zato je bilo treba mnogo panjev. Vsakdo pa ve, kako malo voska se dobi iz panja v primeri z množino medu. Tako se je spajalo mnogo vzrokov, da se je dvigalo čebelarstvo; svoj višek pa je doseglo, ko so čebelarji ustanovili svoje zadruge. Pri tem seveda niso imeli drugega namena, kot skupno delati za čimvečjo pridobitev medu. To zadružništvo je bilo posebno razvito v nurnberških državnih gozdovih, V Niirnbergu samem pa so izdelovali medenjake v velikih množinah. Končno bi omenili še neko posebno uporabo medu, ki je bila razširjena v srednjem veku. Tuintam so namreč zločinca pomazali z medom in ga ob žgočem solncu izpostavili muham, da so ga mučile, ali pa so ga nepo- sredno nato povaljali v perju in postavili na ogled ljudstvu, da ga je sramotilo. Od najstarejših časov so bili tudi S 1 o v a -n i, zlasti severni Slovani veliki ljubitelji medu. Osobito medico so zelo čislali. Izpočet-ka so jo napravljali iz medu divjih čebel, dokler se niso oprijeli urejenega čebelarstva. Kakor grški narodi, tako so tudi slovanski devali med na grobove svojih rajnkih. Tako zvana »rutja« je bila pri Rusih mrliška jed, napravljena iz riža lin medu, prav za prav neke vrste kaša, polita z medom. To jed so postavili poleg rakve in po pogrebu jo je moral duhovnik použiti. Istotako je bila ona jed, ki so jo podarjali vsako leto ob pričetku pomladi med Čehi tako zvani »beli ženi«, neke vrste medena pogača. Pri Slovakih pa je bila navada, da sta morala novoporočenca, ko sta prišla od poroke na svoj dom, zaužiti vsak žlico medu, da bi živela v slogi. Ob času velikega kneza Andreja Bogoljub-skega, ki je živel v 12. stoletju, je veljal na Ruskem en pud (40 funtov) medu 10 kuninih kož. Drug vir nam pa sporoča, da je bilo ob času Rurika v 9. stoletju na Ruskem toliko medu, da so ga privažali cele vozove v Novgo-rod. Pri Rusih se je sploh klet imenovala me-darnica. Na Češkem so tudi od nekdaj na razne načine uporabljali med, v srednjem veku osobito za izdelovanje medice. Mesto Heb je imelo v srednjem veku 13 medičarn in je zlasti zaradi tega slovelo. Staro kakor slovenski narod sam je tudi slovensko čebelarstvo. Slovenci so čebe-larili gotovo že v svoji prvotni domovini na južnem Ruskem, kjer so obsežni lipovi gozdi bili za čebelarstvo zelo pripravni. Tudi v novih alpskih pokrajinah so se pričeli marljivo pečati s čebelami. Ker so imeli zemlje toliko, kolikor so jo mogli iztrebiti, zato so posekali na prisojnih krajih cele gorske oibronke in pustili, da so se prerasli z vresjem. Tu so imele čebele bujno pašo. V mnogih listinah se taki čebelni pašniki izrecno omenjajo. Pri marsikateri slovenski kmetiji je bil pridelek medu in voska veliko več vreden, kakor pa pridelek žita ali mladih živalih. To izpričujejo najstarejši urbariji ali zapisniki davščin, ki so jih morali podložniki dajati graščaku od svojih pridelkov. Tu je pri mnogih vaseh zabeleženo le malo živine ali žita, pač pa velika množina medu. (Dr. Josip Gruden, zgodovina slovenskega naroda.) Posebno čislan in izborno očiščen je moral biti med, ki so ga v srednjem veku pridelovali na Nizozemskem. V mestu Gent je živel medičar Jakob van Arteveld, ki je imel toliko veljavo pri svojih someščanih, da je prestopil leta 1337 ob času vojne med Francijo in Anglijo z mnogimi someščani očitno na angleško plat. Končno naj še omenimo, da se je še skozi ves srednji vek vzdržavalo mnenje starih časov, da pada med na določene rastline z neba. Šele sredi 16. stoletja sta jela trditi dva frančiškanska meniha, da ni med nič drugega kot rastlinski sok. Kakor pa vsak novi nauk, tako je zadela tudi ta trditev na mnogotere ugovore. Celo možje, ki so veljali v zdravilstvu in rastlinoznanstvu kot strokovnjaki, so zagovarjali stari nazor. Spada pa seveda bolj v področje naravoslovne vede, kako se je ta prepir razvijal in končal, kikor v okvir našega skromnega zgodovinskega poročila. Tekom 16. stoletja je pa opaziti v mnogih evropskih deželah zelo viden propad čebelarstva. Reformacija je zatrla mnogo samostanov, ki so bili dotlej najmarljivejši gojitelji čebel, odpravila pa mnogokod tudi uporabo sveč po cerkvah. Ko je pozneje izbruhnila še tridesetletna vojna, ni bilo čudno, če je število panjev vedno bolj padalo. S tem je pa seveda tudi nekdaj tako cvetoče pridobivanje medu domala čisto propadlo. Nekaj čebelarskih spominov. Fr. Rojioa — Zgornja Šiška. In še nekaj mi je nedavno pravil gospod Galle, namreč da so stari čebelarji trdili, da se čebelna matica opraši tudi z brenceljem. Je dejal, da je nekdo našel tam nekje pri Bistri med travo za polno pest brenceljev in med njimi pravo matico, ki je pa, ko jo je hotel pobrati izmed brenceljev, zletela in vsa družba za njo. Sam je pa tudi naletel nekoč na nekaj podobnega. »Šel sem« — mi je pripovedoval :— »s svojim lovskim čuva- jem v lovišče Perce, in prav na tistem kraju, kjer ste predlanskim na brakadi ustrelili tisti dve lepi lisici, je ceknilo dva, tri korake od mene nekaij na suho listje. Pogledam bliže in vidim v klobčičku matico, enega tro/ta in dva brencelja. Sklonim se še niže, tedaj pa se tklobčičeik razmota, in vsi štirje odlete hkra-tu, kakor na poivelje.« K temu pripomnim, da mi je že v Kolovratu, mojem prvem službenem kraju, zagotavljal ondotni čebelar Tone Strmljan, podomače Pergav, da tudi brenceij opraši matico. »Pa to ni navadni veliki brenceij« — je dejal — »ampak tisti, ki se mu pravi zolj. Vi tega ne verjamete, je pa le res« — je še dodal. Da bi brenceij, oziroma zolj mogel oplemeniti matico, tega vprav ne morem verjeti kar gladko, ali če mi pove tak možakar, kot je gospod Galle, ki se drži resnice kot zlatna vaga, da je videl matico v taki družbi, to pa verjamem brez vsakršnih dvomov. Potemtakem je imel najbrž prav tudi neki posestnik iz Stražišča pri Kranju, kateri mi je pred kakimi desetimi ali nekaj več leti pravil, da je ob sušenju sena tako okrog dveh popoldne nenadoma padlo v že skoraj suho mrvo za precejšnjo kepo čudnih brenceljev, se hitro izmotali iz nje in v majhnem, a zelo gostem rojičku izginili zopet v zraku. Na mojo opazko, da so bili to najbrž trotje, ki so zasledovali matico, mi odvrne, da matice v mrvi sicer ni videl, da je pa glede tega, so bili li trotje ali brencelji, izključena vsaka pomota, saj vendar dobro pozna te in one, pač pa da so bili ibrencelji bolj zelenkastih oči, kot so živinski. Zoljem pravijo tudi vbadi, katerih je pa več vrst. So taki, ki zalegajo jajčka med dlako goveje živine; iz njih izležene ličinke prežro kožo in se pod kožo razvijajo polnih devet mesecev, potem povečajo luknjo, izle-zejo in popadajo na tla, kjer se v šestih tednih preobrazijo v popolno žuželko. Pašna živina ima včasi zlasti po hrbtu in plečih vse polno takih, za pol oreha debelih bulic, ki iz njih solzi gnoj, pomešan z odpadki ličinke. Naši kravici sem dokajikrat iztiskal tiste na-gnusne črve, ki so ji povzročali velike bolečine in srbež. Koža od zoljaste živine je zaradi obilnih luknjic za usnje manj vredna. — Nadalje so zolji, ki zalegajo svoja jajčka v nos srnjadi in jelenjadi; pri prvih se preseli izležena ličinka skoz nosno duplino iv čelno, pri jelenih pa v žrelo, kar ne povzroča živali samo silnih bolečin, temveč v mnogih primerih tudi njihov pogin. Konjski zolji zalegajo jajčka konjem v dlako, in ko se ti ližejo, jim pridejo jajčka s slino v želodec. Izvaljene ličinke nadlegujejo potem konja deset mesecev in če pridejo potem naravnim potem v ugodne razmere, to je v zemljo, tedaj se preobrazijo v popolnega konjskega zolja, ki potem skrbi nadalje, da ne izmre njegov rod. Je pa še mnogo vrst zoljev, ki v mirnih in vročih poletnih dneh zujajo v zraku, kakor bi šumele čebele, samo z znatno višjim glasom. Na to razliko med zujanjem zoljev in čebel me je opozoril že prej omenjeni če- belar Pergav, ki je imel jako tenefk posluh. Včasi ije že ob štirih zjutraj vedel, kateri panj bo dal tistega dne prvca, a tako zanesljivo, da sem izgubil vsako stavo, če sem stavil, da ta ali oni panj ne bo rojil. Rekel je, da spozna to po posebnem glasu, a jaz tega glasu nisem mogel razbrati iz močnega brundanja čebel, čeprav takrat še nisem imel kosmatih ušes, saj sem si še brčice komaj otipal. Šele pozneje sem prišel sam na to, da pred rojenjem tudi stara matica včasi zapoje, toda zelo poredkoma, ne tako čvrsto, ker se nahaja med veliko množino čebel in ne teka prav zadaj tudi kar vrh čebel, kakor mlada matica. Iz dejstva, da se ob prašenju matici pridružujejo tudi zolji, bi bilo sklepati, da se tudi ti plemenijo v zraku. Ker so pa kot dvokrilci neprimerno hujši letalci kot matica in čebele sploh, saj lahko v zraku kar mirno stoje, potem pa zopet švigajo sem in tja hitro kakor misel, tedaj matico v zraku kaj lahko obletavajo in jo nadlegujejo najbrž zaradi njenega, njim prijetnega duha, in se je morebiti celo oprijemajo z nogami, da je na ta način ovirana v letu ter da pade z držečimi se je zolji vred na tla; drugi spremljevalci pa se poženo za tem klobčičkom in se mu pridružijo v živo kopico, kakršno je našel, kakor rečeno, že ta in oni. Tako nekako bi se dal tolmačiti pojav matice v spremstvu zoljev in pa domnevanje, da se čebelne matice plemene tudi z zolji. Brez dvoma bi vedel še marsikateri čebelar ali sploh kak natančen opazovalec kaj več povedati o tej stvari, in bilo bi prav, ko bi to sporočili našemu gospodu uredniku; gotovo bi ga zelo zanimalo. V posebno živem spominu mi je ostalo trganje pri medarju Žogru. Čebelarji iz raznih krajev so pripeljali že zažveplane čebele; najtežji panjovi so bili, tako je pravil Žoger, navadno od Ihana in tam okoli. Kadar so bile čebele zelo medene in so bili panjovi dodelani prav do zadnje končnice, tedaj čebele po žveplanju niso vse zalapnile, temveč jih je bilo mnogo samo omamljenih, nekaj pa, zlasti v sredini, še popolnoma živih. Te so potem še nekaj dni letale tam okoli, se zbirale po bližnjem drevju, dokler niso naposled počepale od lakote. Grozno plačilo za njih trud! Od nekdaj so imeli pri Žogrovih lepo navado, da so ob trganju obdarovali brez izjeme vsakega otroka, ki je prišel poleg, s koščkom medenega sata. Navsezgodaj smo že opre-zovali vsak s svojim zeljnim listom in nestrpno čakali, kdaj pridemo na vrsto. Da bi se nas prej odkrižali in se spravili trgačem izpod nog, so Žogrova mama takoj iz prvega panju, ki je prišel pod nož, izrezali nekaj belo zadelanih satov in nam jih porazdelili v koščkih, prilično take velikosti, kot so bile nekdanje škatlice za žveplenke. Kdor je zamudil, ni dobil pozneje ničesar, zakaj po »ta-lengi« ni smel noben otroik več blizu; le od daleč smo še prodajali zijala. Vračilni dan je zmeraj zadaj, pravi pregovor, in zdaj Žogro-vim, kot najbližjim sosedom, jaz vračam medene »koline«, ker se sami, odkar so predniki pomrli, ne ukvarjajo več z medarstvom. Pri Jozeljnu so trgali pozneje kot pri Žo-gru, šele kvatrni teden, ko je bila zalega povečjem že poležena. »Na, Tona,« — je dejal Jozelj ter podal naši mami krožnik medu čez ograjo — »zgornji sat naj bo pa za »ta malega«. Ta mali sem bil seveda jaz. Moj kos so mama na mojo željo položili potem na poseben krožnik in ga djali v omaro, za drugega pa nisem vedel, kam so ga skrili; pa ikako Skrili! Svoj delež sem kmalu pospravil, saj sem vedno dribeizil zanj; v dveh dneh ga ni bilo več, ako> bi bilo pa po mojem, bi pojedel vsega takoj prvi dan. Mislim, da če bi ga imel dovolj, bi se ga nabasal tako, kot tisti brezdomec v Bistri, ki je o njem pravil gospod Galle. Sicer je bila pred mano razen sadja varna vsaka reč, ali majceno medka bi si vendar še rad privoščil, kajti ostali kos se mi je zdel v primeri z mojim kar prevelik. Da bi izravnal to po mojih mislih krivično delitev, — pri Zogrovih smo namreč dobili vsi enake deleže — sem pretaknil vse predale in najskrivnejše kotičke, a brez uspeha. Kak teden pozneje sva spravljala z mamo krompir; oni so ga izbirali s kupa na dvorišču v tri peharje: debelega, srednjega in drobnega za našo kravico, vsakega posebej, jaz sem ga pa odnašal v klet v posamezne pregraje. Ker mi skriti med še vedno ni hotel iz misli, sem gredoč iztikal za njim po vseh »stelažah«, prestavil po policah vse zaprašene steklenice z amiko za rane, janeževim oljem za otekline, v žganju namočene borovnice za trebuh, firnež, laneno olje, razne škatle in tako šaro, toda — nič! Vdal sem se že in obupal, češ, ne boš ga jedel medka, kar privzdignem še neko med latvicami poveznjeno veliko skledo in — jej-hata no! — pod njo je bil krožnik z medom. Počasi spustim skledo zopet na polico, pograbim prazni pehar in hitim po polnega, da se tem preje vrnem k najdenemu viru vseh sladkosti. Previdno dvignem zopet skledo, pa vidim, da je bil sat že dokaj manjši, komaj še tak, kot je bil moj, ali izcejenega medu je bilo na krožniku toliko, da je sat skoraj plaval v njem. Pritegnem krožnik nekoliko bliže, pa jamem s kazalcem hitro* prenašati tekoči med v usta. Hitro zopet po krompir in nazaj k medku, in to sem ponavljal, dokler je bilo kaj tekočega. Potem sem sat s prstom še okoliinolcoli izpodkopal, ga naposled zvlekel s krožnika in dvakrat prav na široko vgriznil vanj. Ne vem, kaj bi se še zgodilo z ostalim medom, da ni zmanjkalo krompirja. In ta moja dolbra, predobra mamica pravi: »Ker si bil tako priden, ti bom pa medu namazala na kruh.« »Sem ga že sam prav majčkeno odgriznil« — odvrnem, se obrnem in stečem proti Jozeljnu. »0 ti bučman ti« — jih še slišim izza meje — »tako sem ga skrila, pa ga je vendar našel!« Niso pa rekli skrila, ampak »skriva«. Zgor-nješišenci smo namreč takrat »švapali« še vsi od ikraja. Kdor je govoril na »la«, smo dejali, da govori po gosposko ali po> »iblansko«, ako je pa hotel tako govoriti kak domačin, tedaj smo rekli, da se spakuje. Bil je prav blizu nas neki vojaški novinec, ki kot tak prvih pet tednov ni smel iz vojašnice, da se je navadil lepo po vojaško pozdravljati. V tem kratkem času se je že naučil govoriti po ljubljansko. Prvo nedeljo, ko je smel zopet med ljudi, pride mimo Marušnika pod hribom, kjer so bile zelo zale šivilje doma. »Ali skoz »loken« gledate?« — jih pobara, ko so, videč ga prvič v vojaški obleki, občudovale vsega prenovljenega, z viržinko v ustih in slamco za ušesom. »Bom šel pa malo v »las«, da mi bo katera »laržet« zašila, saj imate kakšno »šilanko«, ne?« In žejen je bil in je prosil za malo »lode«. Ni pa to iz rokava streseno, ne, bilo je res prav tako. Da se je o tej »iblanščini« razvedelo čim bolj na široko, za to so poskrbela zgovorna Marušnikova dekleta. Zdaj naletim v Zgornji Šiški redkokdaj na koga, ki bi govoril še na »va«. Nekaj starejših in starih žensk pa se izogiba obema izgovarjavama in pravijo dobesedno: sem reka (rekla), je skria (skrila), je šivaa (šivala); izgovarjajo pa tako nekako prikrito, da se to, če hitro govore, komaj dojmi. — Kako se res časi izpreminjajo in ljudje z njimi! (Pride še.) Katiri zhebelle v jelsen sa simo futra, tok raj na enkrat nej tolku da, de bodo sa zelo simo sadolt imele; jelt na simsko Jutranje nezh ne dershim. Janša. v Čebelarska opravila v oktobru. Sedaj je čas, da izvršimo pri čebelah še zadnja opravila, da nas ne prehiti zima. Vso skrb moramo posvetiti pravilnemu in zadostnem paženju panjev. Pri tem delu se moramo ravnati po vremenu. Čim topleje je, tem pozneje bomo pazili. Prezgodnja zimska odeja je ravno tako škodljiva, kakor prepozna. Toda še vedno je bolje, da panje zapazimo nekoliko kasneje, kakor prezgodaj, kajti zaradi pretoplega paža postanejo nemirni, začnejo pomalem vnovič zalegati in nemir se vleče skozi vso zimo ter jih slabi. Ne glede na vreme zapazimo sklad panjev že sedaj, in sicer ob straneh, na vrhu in spodaj. Iz medišč poberemo prazne sate, prekrijemo rešetko z deščicami, nad deščice pa položimo primerno slamnico, blazino s plevami, drobnimi oblanci, pazdirjem ali kar že bodi. Kdor pa nima niti slamnic, niti blazinic, naj pokrije rešetko s časopisnim papirjem, ki se prav dobro obnese. Plast papirja naj bo vsaj deset pol močna. Pod satje potisnemo lepenko, ki mora pokrivati dno na tesno čez in čez do okenca. Spredaj pri žrelu mora biti nekoliko izrezana (2 cm), da ne zmanjša višine žrela in da se žrelo pozimi ne zamaši z mrtvimi čebelami. Nad leperiko položimo 2 cm široko leseno letvico, ki mora segati prav do palic. Taka »letvica« je prav koristna in nadomestuje voščene mostičke, ki jih napravljajo čebele po dnu, da premostijo razdaljo med satjem in dnom. Okenca zapažimo (z blazinami ali pa s papirjem) šele kadar postane resnično hladno. To je zadnje, kar mora čebelar pri panjih opraviti. Žrela imamo še vedno zožena, kadar pa čebele nehajo izletavati, jih odpremo popolnoma. Pazimo pa, da jih takoj pritaknemo, čim začnejo čebele izletavati in stikati po tujih panjih. Včasih se še novembra meseca vname prikrito ropanje, ki ga niti ne opazimo, pa je včasih prav učinkovito. Čebele izpraznijo kakemu manj živalnemu panju vse stranske sate, ne da bi se panj količkaj branil. Preden spravimo satje, ki smo ga pobrali iz medišč, ga moramo natančno pregledati zaradi vešče, obrezati vse voščene prizidke na zgornji in spodnji letvici (spodaj!) in izločiti vse neporabne sate. Stare, težke sate, ki niso več prosojni, moramo brezpogojno zavreči, ker nimajo mesta v resnično naprednem čebelarstvu. Kasirati moramo tudi vse pokvarjene ali pa s trotovino mešane sate, če jih ne moremo več popraviti na ta način, da izrežemo pokvarjene dele, namesto njih pa ustavimo lepe kose satja iz kranjičev ali pa iz košev. Največji ponos vsakega čebelarja je brezhibno satje, zato naj vsakdo stremi, da bo čim popolnejše. Čudežev nihče ne more delati, zlasti ne, ako so čebelarske prilike tako slabe, da panji ne izdelajo leto za letom določenega števila satov. Toda s pazljivostjo in smotreno od-biro se nam pa zaloga lepega praznega satja od jeseni do jeseni veča. Satje spravimo, kjerkoli imamo prostora, bodisi v dobro zaprtih velikih zabojih, ali pa v posebnih omarah. Glavno je, da ni v kakem toplem, zatohlem prostoru. Hladna, suha klet se izvrstno obnese. Moramo ga pa zložiti na polico, da miši ne morejo do njega. Med sate denemo časopisni papir, ki ga varuje pred veščo. Tudi med sate v zaboju ga denimo. Kdor ima posebne omare za satje, naj zloži belo in rjavo satje vsakega zase. Belega satja se vešče 'nerade lotijo, zato ga spravimo na zgornji gredi, kjer je najtopleje, najstarejšega, ki je veščam posebno priljubljen pa spodaj. Nekateri čebelarji imajo navado, da pred zimo satje zažveplajo. S tem pokončajo vse črve, ne pa jajčec. Zato ga moramo spomladi ponovno žveplati. Na košček žice obesimo žvepleni trak, ga prižgemo in obesimo v kako pločevinasto posodo, ki jo postavimo v omaro kje zgoraj, vrata pa naglo zapremo. Žvepleni dim ne sme uhajati, zato moramo vse reže z vato zamašiti. Prihodnji dan omaro dobro prezračimo. Kdor ne jemlje satov iz panjev pred koncem oktobra in jih pušča, če je topla jesen, tudi še dalj časa, temu se ni bati, da bi jih vešče napadle. Vselej, kadar so mi gospodarile po satju, sem bil tega sam kriv, ker sem ga prezgodaj vzel iz panjev, ali ga pa nisem zadostno nadziral. Pokojni čebelar Pavlin je spravljal satje v dobro zaprtih panjih. Kadar je bilo zunaj nad 15° mraza, jih je znosil ven, odprl pokrove in pustil čez noč na mrazu, drugi dan jih je zopet spravil. Trdil je, da hud mraz pomori tudi jajčeca in da satje potem ostane nedotaknjeno od vešče tudi celo leto. Sate z obnožino pustimo, če le mogoče, v panjih. Če pa tega ne moremo, jih potresimo s sladkorno moko, ki varuje obnožino pred plesnijo. Spomladi jih kmalu zamenjajmo s praznimi sati iz plemenjakov. Ves satni drobir, pokrovce, stare sate sedaj zberemo in shranimo do kuhe. Prazne panje očistimo in jim zapremo žrela, da ne prihaja vanje nesnaga in golazen. Orodje pregledamo, osnažimo in odberemo tisto, ki ga bo treba čez zimo popraviti. Kdor je pridelal kaj medu, naj pomni, da ga je letos v splošnem prav malo. Stare zaloge so razprodane in porabljene do zadnje kaplje. Zato bo imel toliko višjo ceno. Opazovalne postaje. Julij Mayer — Dob pri Domžalah. Poročilo za avgust. V začetku je otava dobro medila. V drugi tretjini meseca je pritisnila huda suša, ki je čudno vplivala na naše pokrajine. Na visoki Logaško-Cerknišloi planoti, za Krimom in v višjih legah je ponovno zamedila hoja in je bil donos ponekod precejšen. Drugod zopet je bil hojevec tako gost, da ga čebele niti brale niso (Sv. Gregor pri Ortneku). V dolinah je suša močno ovirala razvoj ajde, ki je bila letos razmerama pozno sejana. Šele Mesečni pregled za avgust 1933 Kraj Višina nad morjem Panj je teže Toplina zraka Dni je bilo pridobil v izgubil v v mesecu čistih dkg največ pridobil najvišja najnižja srednja mesečna 1 izletnih 1 deževnih 1 snežnih 1 oblačnih 1 pol jasnih 1 jasnih | vetrovnih 1. 2. 3. 1. 2. 3. mesečni tretjini dkg pridobil porabil dkg