LOVEC GLASILO REBUBLIŠKE LOVSKE ZVEZE SLOVENIJE XXXIX. LETNIK 1956/57 Uredil uredniški odbor (IVE KREVS, IVČE MAJCEN, BOGDAN SEŽUN, FRANJO SOK, dr. ŠTEFAN ŠOBA), odgovorni urednik CENE KRANJC NATISNILA TISKARNA »JOŽE MOŠKRIČ« V LJUBLJANI u u KAZALO I. LOV 1. Članki Zgodovina lova Dr. Janko Lokar, Veliki lov na Ižanskem 1791. leta................................ Dr. Anton Svetina, Predpisi o lovu in ribolovu na Štajerskem v XVII. stoletju . . Dr. Anton Svetina, Lovski red za Štajersko iz 1695. lete............................. Dr. Anton Svetina, Predpisi o lovu v XVIII. stoletju...................................... Lovski predpisi * Pravilnik o lovskih čuvajih................ Dr. Stefan Soba, O varstvu in zaščiti lovišč Lovska pravičnost, etika, morala Franjo Sok, Lovski predpisi — lovska morala Lovska organizacija * Delegacija čehoslovaških lovcev v Sloveniji (s tremi slikami)......................... * Glavni odbor Republiške lovske zveze Slo- venije je določil lovski sklad za lovsko leto 1956/57 ........................... C. Kr., Po občnem zboru Glavne lovske zveze Jugoslavije (2 sliki).................... Kr., Poslovili smo se od dr. Stanka Bevka Kr., Seja osrednjega odbora za pokonče- vanje volkov ............................ Ive Krevs, V srečno in uspešno novo leto! * Izključena lovska družina Prem............. * Izključeni člani........................... * Izključeni in kaznovani lovci in kaznovana lovska družina............................ * Izključen iz Lovske družine Žužemberk . . * Iz lovske organizacije (1 slika)........... * Iz lovske organizacije (izključitve članov iz lovskih družin)........................... * Lovska družina Tabor—Dornberk kazno- vana z javnim ukorom...................... * Tri družine izključene iz lovske organizacije Tone Kržišnik, Kaj mislijo bohinjski lovci o divjem lovu............................... * Lovski dnevi v Portorožu (s 5 slikami) . . * * pomeni, da pisec ni naveden OLZ Koper, I. zbor lovcev ob morju .... 33 Franc Krašovec, Lovska organizacija na Vrhniki je stara že 78 let.....................40 * Redni letni občni zbor Republiške lovske zveze Slovenije (s 5 slikami)...............225 Janko Perat, Kolektivno upravljanje ali »kolektivni« lov..............................138 Karel Stagoj, Potrebna je večja lovska zavest 107 * Odlikovani lovci z redom za zasluge I. stop- nje, II. stopnje, z znakom za zasluge . . 65 * 33 lovcev odlikovanih z znakom za zasluge 311 Naši jubilanti * Naši jubilanti (večinoma s slikami) 48, 79, 144, 181, 214, 274, 348, 374 Lovcu v slovo — umrli so * Lovcu v slovo 22, 56, 91, 187, 217, 282, 312,' 349, 374 »Zlatorog« — lovski dom * Prispevki v sklad za »Zlatoroga« 6, 33, 72, 102, 137, 170, 193, 233, 270, 326, 358 Lovsko gospodarstvo Dr. France Avčin, Nekaj misli o naši jelenjadi ....................................... 7 -čič, Kakšne naloge si je zastavil referat za parkljasto divjad........................374 Ivan Dolinar, Primanjkljaj pri srnjadi . . . 332 Dr. Milan Dular, Kako smo gospodarili v lovskem letu 1955-1956 .......................... 257 Ivan Fabjan, Snežniška jelenjad (5 slik, 1 pregledna skica) ........................... . 161 Janez Gederer, Visoke preže — pripomoček za praviien odstrel srnjadi (s sliko) . . 101 V. Jugovič, O odlovu zajcev....................271 B. K., Koristno, praktično in poceni (s sliko) 297 * Lovska zadruga je zelo povečala svojo delavnost in nudila svojim članom velike ugodnosti.................................. 35 Miloš Kelih, Še o spoznavanju in ocenjevanju srnjadi (s slikami) ........ 97 Dr. Ivo Senekovič, Najboljšim nagrade in odlikovanja ...................................34 Dr. R. Schivarz — Jurij Verovšek, Kako ugotovimo najlaže in najbolje stalež in kakovost srnjadi...................................353 149 234 298 359 120 66 200 193 2 345 1 347 289 311 374 83 311 280 250 12 34 3 129 Saša Vrbnik, Bobri in fazani ob izvirku Ri- žane (z dvema slikama) .....................295 Bogdan Sežun, Pripomba k članku Bobri in fazani ob izvirku Rižane...............363 * S fenolinom lahko dobro obvarujemo njive in gozdne nasade pred divjadjo .... 17 Ljuban Zadnik, Ni pogojev................... 38 Lenart Z.-Podjelovčan, Ob letošnji oddaji kož 37 * Lep dan v Lovski družini Podgorje (s sliko lovske koče) ............................. 264 Rajko Jenko, Spet je zrastel nov lovski dom (s sliko)..............................269 * Lovsko razstavo je priredila tudi Okrajna lovska zveza Ptuj (s sliko)............273 Orožje, strelstvo France Avčin, Ali in koliko vpliva dolžina cevi na učinek strela..................108 Franc Poredoš, O razvoju in organizaciji lovskega športnega streljanja v Prekmurju . 367 Lovsko znanstveno raziskovalno delo Sektor za lovstvo pri Gozd. inštitutu v Ljubljani, Poziv sodelavcem sektorja za lovstvo in ostalim lovcem...........................249 Dr. Jože Rant, Nameravana ugotovitev starosti nekaterih živali po zobovju — poziv lovcem, da pošiljajo čeljusti lovskih živali 264 Dr. S. Valentinčič, O ugotavljanju starosti nizke divjadi in njegovem pomenu (s slikami) ...........................................194 Dr. S. Valentinčič, Po novih poteh (s sliko na strani 12)................................... 4 Lovska literatura * Prošnja za ugotovitev šifer, pod katerimi so pisali dopisniki »Lovca« 153, 186, 216, 251, 283, 313, 373 Tone Svetina, Hermanov lov (s 5 slikami) . . 239 Urednik »Lovca«, Ob prvi številki novega leta 20 * Nagradni natečaj upravnega odbora RLZ i Slovenije za obdelavo posebnih tem ob 50-letnici slovenske lovske organizacije . 294 Lovsko živaloslovje Dr. Stanko Bevk, Prepelica......................10 Lado Švigelj, Zapiski o jelenjem ruku . . . 321 Dr. S. Valentinčič, Lovske družine imajo nove možnosti za umetno gojitev in nasaja-nje fazanov (z dvema slikama) .... 327 Doživetja na lovu Robin Collins, Tako se je končal moj prvi lov 201 Pogoni, brakade Marko Bulc, Zakaj tako skromen plen na vzorni brakadi na Prati? .................................218 Divji lov Namesto petelina divji lovec (M. J.) . . . . 122 Namesto srnjaka — srnjaka in divjega lovca (Karel Koren).............................286 Kako so ujeli divjega lovca (Franc Špelič) . 285 II. LOVSKA KINOLOGIJA 1. Članki Kinološka organizacija Dr. J. Lavrič, Izbira goničev plemenjakov . . 341 Otto Payer, Ob šestdesetletnici kluba Brak-jazbečar (prevedel dr. J. L.) (s sliko na strani 64).............................. 45, 210 Psoslovje Franc Eržen, Več smisla za šolanje lovskih psov.....................................207 Franc Eržen, Z brakom jazbečarjem za gamsom .....................................372 Ljuban Zadnik, Ptičar — pes »za silo« . . . 114 V. J., O kupiranju pasjih repov..............151 Tekme psov Otmar Cvirn, Vzrejna tekma jamarjev v Sto- žicah pri Ljubljani......................310 Julij Koder, Jesenska vzrejna in širša poljska tekma ptičarjev v Ptuju in Murski Soboti 277 Julij Koder, Tekma ptičarjev na Goriškem . . 248 Julij Koder, V Murski Soboti in Ljubljani so pokazali ptičarji svoje zasnove in znanje 88 Dr. J. Lavrič, Zaključna tekma goničev v 1956. letu in zbor sodnikov...............343 Bogdan Sežun, Uporabnostna tekma ptičarjev (dve sliki) .............................115 Bogdan Sežun, Nekaj o delu šarivca .... 370 B. H. Stare, Tekma jamarjev v Portorožu . . 213 • pomeni, da pisec ni naveden V. J., Kako negujemo pasji kožuh (1 slika) . 115 -viš-, Mufiči, Rafi, Asi in podobna golazen . 279 2. Kinološke vesti Predpisi Evidenca čistopasemskih lovskih psov (KUS) . 159 Navodila vzrediteljem glede paritve in prijave legel (KUS)............................159 Opozorilo, da morajo lastniki čistopasemskih lovskih psov ob poginu psa vrniti dokumente, ob prodaji psa pa se v dokumentih zabeleži prenos (KUS)....................159 Opozorilo vsem vodnikom in rejcem goničev (Klub za goniče).....................191, 382 Spremembe in dopolnitve kinološkega pravilnika (KUS)..................................223 Organizacija Društvo Brak jazbečar, občni zbor . . .32, 96 Koledar kinoloških prireditev v 1956. letu, — v 1957. letu (*).....................31, 382 Novi kinološki sodniki (*)...................224 Sklepi III. plenuma Jugosl. kinološke zveze (KUS) ......................................223 Občni zbor Društva ljubiteljev ptičarjev (odbor).................................352 Občni zbor Kluba za goniče (Klub) .... 382 Občni zbor Kluba ljubiteljev jazbečarjev in terijerjev (KLJT) ..........................382 Psoslovje Goniči, ki so bili vpisani v knjigo šolanih psov (Klub za goniče)...................222 Sporočilo vodje Rodovne knjige (Teodor T. Drenig).................................352 Psarne, paritve, legla Prijava in zaščita psarne (KUS)..............159 Prijavljene in zaščitene psarne (*)..........223 Društvo Brak jazbečar, prijava paritev 32, 64, 96, 160, 224 Društvo Brak jazbečar, razno (odbor) .... 320 Prijava paritev (KUS) 31, 63, 95, 127, 159, 224, 286, 352 Razstave psov Inozemske razstave (*)..........................63 Tekme psov Jesenske tekme ptičarjev (DLP)...............158 Navodila vodnikom, ki pripravljajo za tekme goniče (dr. Janko Lavrič)..................190 Razno Spomin na dobrega psa ostane vedno živ (Joža Ojcelj)....................................125 III. SLIKE Lovske živali Fazani pomagajo uničevati koloradskega hrošča (propagandni letak)..................... Poletni gamsi............................... Gosi (J. Pukl).............................. Jelen ob ruku............................... Jelen (J. Pukl)............................. Krmišče na Pohorju za jelenjad.............. Rogovje uplenjenih jelenov.................. Rukajoči jelen (J. Skalar).................. Jerebice (J. Pukl).......................... Košuta.................. 132, 135, 137, 140, Lisica pograbila divjo raco (J. Pukl) . . . . Divja mačka (J. Pukl)....................... Medved (J. Pukl)............................ In tako sem zaslišal petelina (Zvone) . . . Tukaj so bili divji prašiči................. Za spomin na lov na Boču (Franc Puh) . . Ruševec................. 97, 102, 106, 107, 113, Ruševec obležal po strelu................... Ruševci (J. Pukl)........................... Sloka (J. Pukl)............................. Sloki (J. Pukl)............................. Srna........................................ Srna........................................ Srnjad v prvi spomladi...................... Srnjak ..................................... Srnjak (z rogovjem v mahu).................. Srnjak je obležal v ognju (Zvone)........... Srnjakovo rogovje........................... Starešina LD Rogaška Slatina krmi osiroteli srnici.................................. Trop srnjakov............................... Kinološke slike Brez šole ni nič (namesto poročila o jesenski tekmi ptičarjev) ....................... Družinica Vzorne Travnogorske RMG 1210 . Spanjel .................................... Razne slike Delegati Republiške lovske zveze Slovenije med makedonskimi lovci....................352 Lovec nosi krmo na lovišče (J. Pukl) .... 326 Lovci se zbirajo..............................253 Lovska družina Trbovlje pred svojo lovsko kočo v Knezdolu...........................203 Lovska koča Lovske družine Ribnica na Dolenjskem .................................367 Lovska koča Lovske družine Šentvid pri Stični na Velič vrhu......................289 Lovska družina Cerkno, lovski dom. — Lovska družina Dolenjavas, oddelek na lovski razstavi OLZ Kočevje. — Lovska družina Polana, tekmovalno streljanje na glinaste golobe. — Izročitev lovskega odlikovanja Janezu Rojcu na Črnem vrhu. — Lovska koča Lovske družine Medvode v Bergaj-naricah. — Lovska koča na Klošah Lovske družine Šoštanj -Topolščica. — Lovska koča Lovske družine Begunje na Vinjem vrhu.....................:...............208 Lovska koča na Toškem čelu Lovske družine Šentvid nad Ljubljano. — Z lovske razstave OLZ Maribor. — Lovska koča lovske družine Križna gora. — Lovska družina Idrija, polaganje venca na grob partizanov na Vojščici................................209 Počastitev spomina planincev, padlih v NOV 191 Pogled na Portorož.............................65 Pogled na Snežnik z Mačkovega vrha nad Medno (Drago Klinc)..........................163 Prvo povojno okrajno strelsko tekmovanje v Murski Soboti.............................369 Letos so se Titove štafete udeležili tudi lovci kočevskega okraja..........................97 Lovski motiv na Vaški situli...................73 Sodelavci »Lovca«, zbrani v restavraciji »Slavi ja« ....................................256 Zamišljeni lovec (Zvone)......................222 294 170 307 321 265 310 323 325 257 141 326 301 365 189 294 286 117 293 361 284 363 320 354 353 159 355 189 357 316 356 21 96 372 Poslovili smo se od dr. Stanka Bevka 29. februarja zvečer je nekaj tednov pred svojo 81-letnico na ljubljanski kliniki umrl dr. Stanko Bevk, ki ga je zadnji občni zbor Republiške lovske zveze Slovenije med štirimi najbolj zaslužnimi slovenskimi lovci odlikoval e najvišjim odlikovanjem, z Redom za lovske zasluge I. stopnje. V nedeljo 4. marca popoldne se je v imenu slovenskih lovcev poslovil od pokojnika predsednik dr. Jože Benigar; nato ga je šest lovcev poneslo na njegovo zadnjo pot. Ko so padale vedno zelene smrekove vejice v njegov grob, mu je zadnjič zapel lovski rog. Življenjsko pot dr. Stanka Bevka, neutrudljivo delavnega človeka, zoologa-učenjaka, pisca vrste šolskih in naravoslovnih knjig, naravoslovnih, lovskih in ribiških razprav ter člankov, napisanih z izredno kleno in jasno besedo v svojskem stilu, odličnega pedagoga, naprednega človeka, preudarnega in treznega, s tovariškimi in prijateljskimi odnosi do učenca, učitelja in sočloveka, lovca, ki je, kot pravi sam v svojem predsmrtnem članku, položil prvega srnjaka na dlako pred petinšestdesetimi leti, pobudnika predavanj, ki so osnova Našega lova, našega prvega lovskega učbenika, odbornika lovske organizacije in urednika Lovca, vso to dolgo in plodno pot je ob pokojnikovi 80-letnici opisal 1955. leta v majski številki Lovca tov. Jože Kremenšek. Zato naj k biografiji dr. Stanka Bevka napišem le še nekaj skromnih stavkov. Bilo je sredi januarja, ko se je dr. Stanko Bevk spet vrnil iz bolnišnice; tu je bil v zadnjih letih večkrat gost, nazadnje skoraj šest tednov. »Spet sem se izmazal, sedaj bo pa spet šlo nekaj časa!« mi je rekel z optimističnim nasmeškom, ko mi je ponudil svojo prozorno roko. »Ze delam! Pišem članek za Lovca, kmalu ga bom poslal!« In članek je res prišel, v zadnji številki ste ga brali (»Prezimovanje divjadi in drugih živali«). Toda kar se je zgodilo v naslednjih dneh, ne more pričakovati kmalu kak urednik. Ko se je »Prezimovanje« še tiskalo, so prišle »Prepelice«, spet napisane tako kot vsak Bevkov rokopis: z mirno roko, o kateri ne bi nihče sodil, da je osemdesetletnikova. »Da boste imeli kaj zaloge! Urednik brez zaloge je revež!« mi je rekel tedaj in dodal: »Imam pa še nekaj v načrtu!« In tudi ta rokopis je še prišel, njegov zadnji! Kako je uplenil svojega prvega in zadnjega srnjaka, opisuje v njem, veselje ob srnjaku, ki je tisočem slovenskih lovcev največje doživetje, toda tudi ob tem dogodku uči, neprisiljeno, prijetno. Tako se je poslovil od slovenskih lovcev dr. Stanko Bevk. Nečesa pa tudi dr. Stanko Bevk ni mogel: da bi si še podaljšal življenje, da bi bil še navzoč na sestanku lovcev, ki so postavljali slovenskemu lovstvu prve temelje in spremljali vso njegovo rast, na sestanku, ki je bil v načrtu za prihajajočo pomlad. Tu naj bi se zbralo in napisalo, kar še ni zapisanega o naši lovski organizaciji. Enega od naših stebrov in enih ust, ki bi še govorile, ni več. Govorila pa bo še Bevkova napisana beseda, govorila sedanjemu in prihodnjim lovskim rodovom. V njej še živi in bo še živel, še bo živel v svojem delu. Slava dr. Stanku Bevku! C. Kranjc GLAVNI ODBOR REPUBLIŠKE LOVSKE ZVEZE SLOVENIJE JE DOLOČIL LOVSKI SKLAD ZA LOVSKO LETO 1956/57 26. februarja se Je pod predsedstvom dr. Jožeta Benigarja sestal v mali dvorani hotela Turist v Ljubljani glavni odbor Republiške lovske zveze Slovenije. Njegova naloga je bila, da po pooblastilu občnega zbora sklepa o lovskem skladu za lovsko leto 1956/57 in določi, v kakšne namene se porabijo morebitni presežki lovskega sklada za lovsko leto 1955/56. Zasedanja glavnega odbora so se udeležili tudi predsedniki okrajnih lovskih zvez in člani nadzornega odbora ter disciplinskega sodišča Zveze. Za komisijo, ki je sestavila proračun lovskega sklada za lovsko leto 1956/57, je glavnemu odboru poročal tov. Ive Majcen. Obrazložil je delo komisije, ki se je poslužila vseh razpoložljivih podatkov, da bi bila obremenitev lovišč pravilna in pravična, In navedel tudi povprečen prispevek za ha v posameznih okrajnih zvezah. Glavni odbor se je s predlogom komisije v načelu strinjal; upoštevajoč nekatere specifične razmere v Okrajni lovski zvezi Murska Sobota, Je prispevek za to okrajno lovsko zvezo znižal, nato pa soglasno sprejel naslednji proračun za lovski sklad za lovsko leto 1956/57; Iedatki: 1. Fazanerija: dln dln a) redni izdatki............ 1137 740 b) investicije................ 572 500 1710 240 2. Gojitveno lovišče Ljubljanski vrh......................... 273 280 1. Odlov in nasadite v: a) regres za 800 fazanov po 600 din.....................= 480 000 b) regres za 200 parov jerebic po 800 din .... = 160 000 c) regres za 300 zajcev po 300 din.....................= 90 000 730 000 4. Prispevek okrajnim lovskim zvezam za povračilo škode 4 000 000 5. Prispevek v sklad za pokon- čevanje volkov.............. 400 000 6. Organizacija kinoloških pri- reditev in pospeševanje lovske kinologije.............. 400 000 T. Dotacija Inštitutu za gozdno in lesno gospodarstvo za snanstveno-raziskovalna dela v lovstvu................... 157 000 S. Prosvetna dejavnost: a) tečaji, izpiti, proslava 50-letnice................. 500 000 b) knjiga »Gojitev perjadi« 250 000 750 000 9. Nepredvideni Izdatki . . . 319 480 Skupaj S 940 009 Dohodki: Prispevki is lovskih skladov okrajnih lovskih zvez: Okr. lovska zveza Prispevek za lovsko Škodo v okr. lov. skladu din Prispevek v republ. lovski sklad din Celje 500 009 Gorica 700 000 Kočevje — Koper 700 000 Kranj 400 000 Ljubljana ... 500 000 800 000 Maribor ... 100 000 1 500 000 Murska Sobota . . 1 600 000 Novo mesto .... 350 000 Ptuj 1 300 000 Trbovlje 500 000 3 150 000 8 350 000 2. Dohodki: a) za 800 fazan, po 300 din = 240 000 b) iz lovišč Grmada in Ljub- Ijanski vrh 100 000 340 000 3. Iztržek za brošuro .... 100 000 4. Obresti 150 000 Skupaj 8 940 000 Sklepanje o presežkih lovskega sklada za lovsko leto 1955/56 je bila druga točka zasedanja glavnega odbora. Glavni odbor je ugotovil, da je bila lovska škoda po medvedu in divjem prašiču v preteklem lovskem letu manjša kot v prejšnjih letih. Zato so nastali presežki v okrajnih skladih in v republiškem skladu. Po daljši razpravi je sklenil, da se po obračunu na dan 31. marca 1956 odvedejo vsi presežki na posebno hranilno knjižico Republiške lovske zveze, obresti od te naložbe pa teko v sklad za zgraditev »Zlatoroga«. Zapisati je treba, da je v razpravi o lovskem skladu več članov glavnega odbora poročalo, da povzročajo divjadi veliko škodo agrokemijska sredstva, predvsem škropiva. Tako nastaja važno vprašanje, kako vskladiti napredek kmetijstva in stalel divjadi. Škropiva so škodljiva divjadi ali zaradi svoje sestave ali pa se nepravilno uporabljajo. V nadaljnjem zasedanju je glavni odbor sklenil, da plačajo člani lovske organizacije za lovsko leto 1956/57 na račun članarine za Republiško lovsko zvezo 800 dinarjev (po vsej verjetnosti se bo ta akontacija skladala s članarino, ki jo bo določil občni zbor), in sicer do 1. maja, da se predloži sprememba 10. člena pravil okrajne lovske zveze občnemu zboru oziroma da dopolnijo ta člen na občnih zborih okrajne lovske zveze same, da se sestane komisija, ki naj obravnava organizacijo lovske kinologije, in da se po tem sestanku sestanejo tudi kinološki referenti okrajnih lovskih zvez; končno je glavni odbor odobril protest proti lovljenju in izvozu ptic pevk, o čemer poroča dnevno časopisje, ugotovil, da so netočne vesti nekaterih časopisov, da je v Angliji sedaj, ko nimajo več zajca, porastel hektarski donos (res Je, da Je v Angliji miksomatoza uničila kunca, ne pa zajca), in potrdil odločbo disciplinskega sodišča Rep. lovske zveze, ki je izključilo Skupka Jožeta iz lovske organizacije LR Slovenije za tri leta, s pripombo, naj lovska družina razširi obtožnico z novim gradivom in postopek proti obtožencu in soudeležencem obnovi. KAJ MISLIJO BOHINJSKI LOVCI O DIVJEM LOVU* Tone Kržišnik Pred narodnoosvobodilno vojno je bil lov pri nas privilegij premožnih lovskih zakupnikov in veleposestnikov; zato je bil tedaj, ko je smel loviti le ozek vrhnji sloj, divji lov do neke mere razumljiv, saj je smel delovni človek v lovišče le kot lovski čuvaj, nosač gospodovega nahrbtnika in ■plenjene divjadi ali pa kot gonjač. Drzni divji lovec, ki je kljuboval zakupnikom lova, je često tik pred gospodarjevim nosom uplenil petelina, srnjaka ali gamsa in s plenom prav tako prebrisano in neopaženo izginil, kot se je pojavil. O divjih lovcih so se pletle od ust do ust resnične in izmišljene zgodbe, ki so obdale divji lov z legendarnim junaštvom. Na uspehih narodnoosvobodilnega boja je zrasla nova, socialistična zakonodaja, ljudska oblast je dala lovstvu družben značaj, divjad je postala družbena lastnina. Za boljše lovsko gospodarstvo in vzgojo divjadi je bila ustanovljena Uprava gojitvenih lovišč, katere lovno področje nadzorujejo poklicni lovci. Velike dele lovnih področij pa upravljajo lovske družine. Zavedajoč se ne samo pravic do lova, temveč tudi dolžnosti do gojitve (odstrel bolne in za plemenitev slabe divjadi, pokladanje soli in krme, zatiranje roparic), so se lovske družine zelo trudile, da bi izboljšale dokaj slabo stanje v loviščih po vojni. Se mnogo več pa Je storila za napredek lova v bohinjskih loviščih Uprava gojitvenih lovišč. Napravila je mnogo novih lovskih koč, lovskih steza, krmišč, solnic itd., tako da se je stalež divjadi dvigal. Obsojanja vredno pa je, da se še vedno najdejo ljudje, ki nočejo razumeti, da se preteklost od sedanjosti razlikuje, ki jim ni mar škode, ki jo povzročajo skupnosti z divjim lovom. Danes je slehernemu poštenemu državljanu, ki čuti veselje do lova, omogočeno, da lovi, če je pripravljen, da za lov tudi kaj žrtvuje, in če je lovsko pravičen. * Kot Je znano lz časopisnih poročil, so organi notranje uprave v zadnjih mesecih lanskega leta odkrili v Bohinju večje število divjih lovcev; zaplenili so okrog M pušk, veliko streliva, več daljnogledov in razne pripomočke, ki so Jih divji lovci uporabljali. Pred sodnikom za prekrške in pred senatom okrajnega sodišča v Radovljici Je bilo proti njim več razprav, na katerih so bili obsojeni zaradi nedovoljene posesti ln nošenja orožja in zaradi divjega lova na zaporne kazni ter na povračilo škode na divjadi. Vzrokov za divji lov danes ni več, saj ni več gospodarja v zlikani, s hrastovimi peresi obšiti lovski uniformi, in gonjačev ter hlapcev s preobloženim gospodovim nahrbtnikom. Gospodarji in upravitelji lovišč smo mi vsi, delavci, kmetje, obrtniki, nameščenci itd., upokojeni in aktivni. Kdor v tako demokratičnih pogojih ne najde poštene poti za lov in hodi tatinsko našemljen s sajastim obrazom po loviščih, je do družbe nepošten, je škodljivec, s katerim je treba obračunati. Prav divji lovci so krivi, da se stalež v bohinjskih loviščih ni popravil tako, kakor bi se moral glede na vloženi trud In sredstva. Predrznost, ki Je presegala že sleherno mero potrpljenja, je bila pred kratkim, ko so bili bohinjski divji lovci za lovske tatvine obsojeni, zasluženo kaznovana. Cas je že bil, da se je končno napravil jasen razloček med lovskim tatom ln pravim lovcem, ki tudi goji, ne samo strelja. Bilo je res skrajno potrebno, da se je sramotni madež lovskih tatvin, ki je že leta sramotil ne samo poštene bohinjske lovce in lovske družine, temveč ves Bohinj, izbrisal. V Bohinju Je bil divji lov v povojnih letih precej razvit. Zanimivo je tudi, da so divji lovci zahajali najčešče v državno gojitveno lovišče. Ali so se lovišč lovskih družin izogibali zaradi sorodstvenih, sosedskih ali drugih obzirov do lovcev? Tudi, vsaj v manjši meri, predvsem pa zaradi nepravilnega odnosa do družbene lastnine, ki so jo kot tako bolj občutili v državnem lovišču kot v lovišču lovske družine. Dolgo se je kuhalo ln pripravljalo, mera je bila prepolna. Organi notranje uprave zaslužijo vse priznanje za uspešno in temeljito intervencijo v korist napredka lova in v obrambo zakonitosti. Ml lovci pa smo dolžni, da divji lov tudi vnaprej onemogočimo, pa naj gre tu za soseda ali znanca, za družinsko ali gojitveno lovišče. Lovskih tatvin naj bo konec, škodljivcem lovišč je treba brez prizana-šanja stopiti na prste! Bohinjski lovci smo organom notranje uprave, Republiški in Okrajni lovski zvezi zelo hvaležni za izkazano pomoč, ker smo prepričani, da nam bo dana moralna opora omogočila boljši napredek naših lovišč. PO NOVIH POTEH Dr. Stanc Valentinčič V aprilu lanskega leta sem v Lovcu objavil članek »Pomen znanstveno - raziskovalnega dela v lovstvu«. Ta članek je bil teoretičen, današnji naj bo praktičen, za današnjo rabo. Misel, ki je bila sprožena, se je uresničila oziroma se uresničuje! 2e novembrski Lovec je povedal, da snujemo ustanovo, ki naj bi sc bavila z raziskavanjem naše divjadi. Ustanova je dobila začasno ime »Lovski sektor Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo«. Zadnji meseci lanskega leta so minevali v pripravah, da ustanova zaživi; bili so številni razgovori, nabirali so se notranji sodelavci, oblikovala se je mreža terenskih sodelavcev (doslej se jih je javilo 10), zagotovila so se denarna sredstva, prostori itd. Del teh priprav je izvršen. Lovski sektor Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo, ki si je zastavil za nalogo raziska vanje divjadi, ima svoje delovne prostore v Ljubljani, Cesta v Mestni log 47, njegov delovni kolektiv pa tvorijo za sedaj kot stalni sodelavci: po en biolog, gozdar, zoolog, dva veterinarja in statističar. Delo v 1955. letu sta s finančnimi sredstvi omogočili Republiška lovska zveza in Uprava gojitvenih lovišč Slovenije. Tako je bilo mogoče izdelati načrt dela za 1956. leto in prav tega želim danes lovcem in lovskim organizacijam sporočiti. Brez pomoči in sodelovanja lovcev in lovske organizacije našega delovnega načrta namreč ne bo mogoče izpeljati tako, kot treba. Vem, da naš letošnji načrt ne zajema niti glavnih, kaj šele vseh problemov. Toda na začetku smo, naši notranji sodelavci imajo poleg tega še vsak svojo službo; zato si nismo upali postaviti prevelikega načrta in s tem družbene obveznosti, temveč bomo rajši poleg načrta še kaj obdelali, posebno če bodo to zahtevale potrebe. Tako smo ■e torej omejili na naslednjih pet nalog: 1. raziskati, analizirati in zabeležiti vsa, zlasti povojna preseljevanja in nasaditve divjadi v Sloveniji; 2. proučevati škodo, ki jo delajo jeleni v gozdovih in na polju, odkrivati njene vzroke in predlagati ukrepe za njeno zmanjšanje oziroma odstranitev; 3. izboljšati in poenostaviti umetno gojitev fazanov; 4. patološko, parazitološko in toksikološko pre-iskavati bolno in poginulo divjad in si prizadevati, da se nepovoljno stanje popravi; 5. dajati lovskim organizacijam in lovcem navodila, nasvete in odgovore na postavljena strokovna vprašanja. Kakšna naj bo pri vsem tem vloga in naloga lovskih organizacij in lovcev, predvsem pa naših terenskih sodelavcev? Mislim, da se bo to najbolje videlo, če vsako izmed gornjih poglavij na kratko obrazložim. 1. Raziskavanje, razčlenitev in razvid povojnih preseljevanj in nasaditev divjadi v Sloveniji Po drugi svetovni vojni je bilo v Sloveniji precej preseljevanj in nasaditev divjadi; bilo jih je toliko, da se sploh ne morejo primerjati s predvojnim časom. Množične so bile nasaditve fazanov, jerebic, zajcev, preseljevali in nasadili so gamse, svizce, kozoroge in morda še kaj, česar niti ne vem. Tega je toliko, da se človek nehote vpraša, od kod ta polet med lovci. Mislim, da je odgovor zelo preprost: Lovstvo je uvrščeno med ostale družbene dejavnosti, divjad je postala del ljudskega premoženja, družbeno upravljanje je tudi v lovstvu pokazalo svoje prednosti. Na eni strani imamo denarna sredstva, ki pritekajo iz načela »iz lovišča — za lovišče«, na drugi strani pa je vedno močnejša socialistična zavest lovcev, zavest družbene odgovornosti, kar je po mojem mnenju osnovni pogoj za gojitev divjadi, h kateri spadajo tudi nasaditve, če... Zal tudi tukaj ne gre brez večnega »če«! Vsaka taka akcija je, najblaže rečeno, tvegana, »če« ni biološko in ekološko utemeljena, »če« novi življenjski pogoji niso vsaj enaki prejšnjim. »Ce« ni divjad zdrava, nastane celo nevarnost, da se bolezen prenese itd., itd. Kako je mogoče spoznati pogoje, ki so za uspeh potrebni? V glavnem sta dve poti: izkušnja in znanost. Slednja lahko prihrani marsikatero grenko razočaranje. Delati brez znanosti, brez vede se pravi delati z zavezanimi očmi ali pa, kot pravijo: »Če bo — bo, če ne bo, pa ne bo!« Naš namen je predvsem ta, da zberemo podatke o vseh povojnih, po možnosti pa tudi predvojnih nasaditvah divjadi v Sloveniji. Lovske družine in lovci nam pri tem lahko zelo pomagajo. Nameravamo namreč analizirati življenjske pogoje, iz katerih in v katere je divjad priseljena, in uspehe oziroma neuspehe nasaditve. Markirana divjad nam bo pri tem delu v največjo pomoč. Po vsem tem bomo skušali napraviti zaključke za bodoče nasaditve. Bodoče nasaditve ne bi smele iti mimo naše ustanove, mimo biologa, mimo patologa; divjad bi se v bodoče tudi ne smela preseljevati brez predhodnega markiranja (obeleževanja); taka divjad nam namreč nudi največ možnosti za proučevanje njenega gibanja, odstotka, ki pride pred puško, starosti, skratka: nudi nam podatke o uspehih ali neuspehih nasaditve. V tej zvezi praktičen primer. Pred dobrim tednom je prišlo iz Makedonije za neko lovišče v Sloveniji 20 kotorn. K sreči so šle skozi naše roke. »K sreči« pravim zato, ker je odkril naš patolog na teh kotornah nevarno kužno bolezen, ki niti našega imena nima; angleško se ji pravi black head; bolezen napade poleg puranov tudi jerebice in fazane. Komentar, mislim, ni potreben. Menim, da je vloga in naloga lovcev v Sloveniji pri tej raziskovalni nalogi zdaj jasnejša. 2. Proučevanje škode po jelenih, odkrivanje njenih vzrokov in ukrepi proti njej Gre pravzaprav za dve stvari: Ohraniti zanamcem jelena, mogočen okras naših gozdov, za kar smo odgovorni pred zgodovino, pri tem pa upoštevati dve važni gospodarski panogi: gozdarstvo in kmetijstvo; jelene je treba torej gojiti tako, da ti dve panogi ne trpita občutne škode. S tem problemom se bavi po svetu mnogo znanstvenikov in strokovnjakov; dokopali so se že do precej uspešnih dognanj. Naša naloga je, da ta dognanja temeljito proučimo in da povzamemo, kar je za naše razmere primerno. Naši sodelavci naj nam pri tem delu pomagajo, zlasti z obveščanjem o škodi po jelenu. 3. Izboljšanje in poenostavljenje umetne gojitve fazanov Fazan, ki ga lovci zelo cenimo, spada med množično divjad, ima pa še to prednost, da je koristen tudi za kmetijstvo in gozdarstvo. Čeprav je v Evropi pravzaprav tujec, saj mu je prava domovina mitološka Kolhida, dežela ob Kaspiškem morju, si je pri nas že pridobil domovinsko pravico. Dežele, kot' so na primer Francija, Italija, Anglija, Danska in druge, imajo pri fazanih velike uspehe. Zanje se morajo poleg boljših splošnih življenjskih pogojev zahvaliti tudi dejstvu, da so v teh državah močno izboljšali umetno gojitev. Na ta način ceneje in enostavneje vzrede večjo količino te perjadi. Pri nas, v Sloveniji in v Jugoslaviji sploh, opažamo na eni strani močne napore, da bi množično nasadili umetno vzrejene fazane, na drugi strani pa imamo zastarel način umetne gojitve v fazanerijah. Ta zastarel način se kaže predvsem v valjenju pod kokljami in krmljenju s krmo, ki se za vsak obrok sproti pripravlja, sestavljajo pa jo mravljinčja »jajca«, jajca, sir, meso itd. Razumljivo je, da je valjenje s kokljami v velikih fazanerijah nepremostljiva ovira za dvig njihove zmogljivosti; ni si namreč mogoče zamisliti, da bi na primer na ta način vzredili 10000 fazanov, saj je zanje potrebnih kar tisoč kokelj, prav tako pa je tudi razumljivo, da je proizvodna cena v teh pogojih, zlasti pri taki krmi, kakršna je v rabi, neznosna. Izdaten vir za nasajanjc fazanov in tudi jerebic pa so lahko tudi lovske družine in lovci, in sicer tedaj, če rešujejo ob košnjah in poljskih delih podrta, prekošena in zapuščena gnezda na ta način, da jajca nasade (pod koklje), vzrejene kebčke pa izpuste (obročkane). Dostikrat, morda največkrat pa se zgodi, da lovec ne ve, kako mora ravnati z jajci ali krmiti kebčke, in vse propade. Naš cilj: »izboljšati, poenostaviti in poceniti umetno gojitev fazanov« nameravamo doseči z uvajanjem moderne umetne gojitve fazanov (z valjenjem v inkubatorju, krmljenjem z vsestransko ustrezajočo in cenejšo krmo, »vodenjem« kebčkov z umetnimi kokljami itd.); tako nameravamo modernizirati predvsem fazanerijo RLZ v Vurbergu. Za ta namen nameravamo napisati brošuro »O sodobnih metodah umetne gojitve perjadi«, ki naj bo priročnik in naj služi tako fazanerijam kot tudi posameznikom pri umetni gojitvi. Bilo bi koristno, če bi vedeli, katere lovske družine imajo voljere za umetno gojitev fazanov ali jerebic, koliko fazanov imajo za proizvodnjo jajc itd. Seveda bi bilo koristno, če bi tudi vse manjše fazanerije zapisovale vse, kar je v zvezi z umetno gojitvijo: kdaj so bile voljere napolnjene s fazani, če so jih pri tem pregledali in kako, kdaj so pričele in nehale fazanke nesti, koliko jajc so znesle, kako so valile, kakšen je bil uspeh valjenja, s čim so krmili kebčke, kje so jih gojili in kakšen je bil končni uspeh. Ponovno priporočam, da se pred izpustom v naravo vsa perjad (pa tudi druga divjad) markira. Pri tem delu bomo vedno radi pomagali. Podobno nas zanimajo isti podatki o umetni gojitvi perjadi, ki jo goje posamezniki. Rezultat takega skupnega dela, študij tuje literature, rezultati lastnih poizkusov, podatki lovskih družin in lovcev nam bodo osnova za dvig umetne gojitve perjadi. 4. Patološka, parazitološka in toksikološka preiskava bolne in poginule divjadi s potrebnimi sklepi Že doslej so se lovci zanimali za zdravstveno stanje divjadi, za vzroke njenih bolezni in pogina. Poginulo divjad ali njene dele so pošiljali na veterinarski pregled. Vendar se mi zdi, da to ni dovolj. Po mojem mišljenju ta dosedanji način ne zadostuje za spoznanje zdravstvenega stanja naše divjadi, zlasti pa ne nudi dovolj možnosti za ukrepe, ki so v takih primerih potrebni. Namen in naloga našega kolektiva sta torej: zajeti v preiskavo mnogo več gradiva (poginule in bolne divjadi), raziskati posamezne zdravstvene probleme, ki se pri preiskanem materialu pokažejo (kužne in zajedavske bolezni, zastrupitve), in predlagati ustrezne ukrepe. Metode našega dela bodo predvsem tele: poziv lovskim organizacijam, zlasti pa našim terenskim sodelavcem, da nam pošljejo v preiskavo (Ljubljana, Cesta v Mestni log 47) čim več mrtve in bolne divjadi; če se bodo pokazali v kakem lovišču posebni zdravstveni problemi, ga bo obiskal patolog in izvršil preiskavo na terenu; posebno pozorni bomo na zastrupitve divjadi z agrokemičnimi sredstvi, zato naj tudi lovci nanje posebno pazijo in nas o zastrupitvah hitro in izčrpno obveščajo; naši sodelavci bodo odhajali na teren tudi na love, na katerih pričakujejo lovci številnejši plen, da ga bodo takoj pregledali; seveda je potrebno, da nas lovske organizacije o takih lovih obveste; imamo namen, da preiščemo zdravstveno stanje vse žive divjadi, pa naj gre za izvoz ali za na-saditev doma; preiskava žive divjadi nam ne bo odkrila samo zdravstvenega stanja na področju odlova, ampak bo služila tudi za ukrepe proti širjenju morebitne bolezni, kar se danes, ko se divjad seli brez strokovnega nadzorstva, gotovo često dogodi; v uvodu omenjeni primer s kotornami to potrjuje. Potemtakem je predvsem lovskim organizacijam v prid, da nas obveščajo o vsakem nameravanem večjem lovu ali odlovu divjadi. 5. Posvetovalna služba Lovci često žele in potrebujejo to ali ono strokovno navodilo in pojasnilo. Pripravljeni smo jim ga dati po svojih močeh. Pri tem se bomo poleg lastnih izkušenj in znanja posluževali tudi literature, domače in tuje. Zato odgovor v prime- rih, če bo treba vprašanje preštudirati, ne bo takojšen. Mislim, da s strokovnimi nasveti in navodili ne bomo reševali samo postavljenih vprašanj, ampak bomo dosegli več: razširjali bomo med lovci znanje, brez katerega ni nikjer napredka. ☆ To so torej naloge, ki jih imamo v svojem delovnem načrtu. Pogodbeno smo se obvezali, da jih bomo izpolnili; če pa bo še kaj časa, se bomo lotili še tistih problemov, ki jih bo pokazala potreba. Naše delo bodo v 1956. letu podprle Republiška lovska zveza Slovenije, Uprava za gozdarstvo LRS in Uprava gojitvenih lovišč LRS. Raziskovalno delo je v obliki, kot si jo zamišljamo, novost, novost za našo lovsko organizacijo pa tudi za marsikatero po svetu. To so torej nove poti. Te niso nikdar lahke, treba jih je uhoditi. Gladke pa bodo tem prej, čim boljše bo sodelovanje lovcev in lovskih organizacij z našim kolektivom. Zato vas ponovno pozivamo k sodelovanju. V to pa spada tudi izbira terenskih sodelavcev, za katere ponovno prosimo. Le-tem bomo v bližnji prihodnosti dali podrobnejša navodila za njihovo delo. »»^JLA-TTCJMOCpA.« Je prispelo v Ir e Iv tednllv 336.133 dinarjev Od 20. februarja do 10. marca 1956, to je v 3 tednih, so prispeli na tek. račun št. 601-606-1-430 pri Mestni hranilnici v Ljubljani za zgraditev »ZLATOROGA« naslednji prispevki: Lovska družina Čepovan 3000 (za prodana potrdila in zbirka ob plesni prireditvi), Lovska družina Dobrnič 4000, Lovska družina Semič 550 (prispevek 2 članov), Okrajna lovska zveza Kočevje 8600 (prispevek po 200 din), Lovska družina Velenje 3800 (prispevek po 200 din), Lovska družina Dester-nik 2600 (prispevek po 200 din), Lovska družina Semič 5200 (prispevek po 200 din), Lovska družina Globoko 6600, Kazimir Malič 1700, Janko Vogrinec 6365 (za prodana potrdila), Lovska družina Litija 8600 (prispevek po 200 din), Lovska družina Rogaška Slatina 6000, Ribiška zveza Slovenije 65550 (obvezni prispevek članov Ribiške zveze). Lovska družina Škofja Loka 9200 (prispevek po 200 din), Lovska družina Dravinja - Majšperk 4200, Lovska družina Slovenske Konjice 5400 (prispevek po 200 din), Lovska družina Šentvid pri Grobelnem 2200 (prispevek po 200 din), Lovska družina Bled 2200 (prispevek po 200 din), ing. Fran Ravnik 1000, Lovska družina Rečica ob Savinji 3000 (prispevek po 200 din), Lovska družina Žetale 3000, Okrajna lovska zveza Maribor 16 000 (prispevek po 200 din). Okrajna lovska zveza Maribor 9900 (prispevek po 300 din), Lov. družina Kapla 1000 (prodana potrdila), Lovska družina Pobrežje 4000 (prodana potrdila), Lovska družina Puščava 10 000 (prodana potrdila), Lov. družina Velka 7500 (prodana potrdila), Feliks Vehovec 1000, Lovska družina Pšata 6600 (prispevek po 200 din), Lovska družina Kamnik 4800 (prispevek po 200 din), Lovska družina Smast-Kobarid 1200, Lovska družina Komenda 6700 (za prodana potrdila), Lovska družina Tabor - Celje 8400, Lovska družina Ponikva pri Grobelnem 2800, Lovska družina Mozirje 6000, Ferdo Sentjurc 2100 (prodana potrdila), Lovska družina Petešovci 3168, Ribiško društvo Celje 93300 dinarjev. Tako je dosegel sklad za zgraditev »Zlatoroga« na dan 10. III. 1956. leta 16 356 966 dinarjev; bančni stroški v višini 545 dinarjev so odšteti; odštetih je tudi 400 dinarjev, ki jih je nakazala OLZ Trbovlje preko svoje obveznosti pri zbiranju prispevkov po 200 dinarjev. NEKAJ MISLI O NAŠI JELENJADI Dr. F r a n c č Avčin Članek »O nekaterih perečih vprašanjih«, ki ga je napisal tajnik OLZ Ljubljana dr. B. Kurbus (Lovec 1956, št. 11, str. 342—344), odpira prepotrebno razpravo o naši jelenjadi. Zato naj mi bo dovoljeno, napisati nekaj misli, ki sem jih povedal preteklo jesen "na seji upravnega odbora Okrajne lovske zveze Ljubljana. Seveda si s tem ne mislim lastiti vloge strokovnjaka za jelene. Znanje, kolikor ga imam, sem si namreč poiskal v bukvah, ne pa v živi naravi, saj mi za slednje priložnost ni bila dana. To znanje se nanaša na nemško-avstrijsko predvojno jelenjad, ki živi v drugih pogojih kot naša, je pa iste krvi. Pa tudi dosedanje izkušnje slovenskih lovcev jelenjadi so še premajhne, da bi smeli delati utemeljene zaključke, tudi če bi razpoložljivo gradivo res poznali. V naših računih je neznank še precej več kot enačb in zato trdnih odgovorov na vprašanja ne bomo našli kar na mah. V tem smislu naj se razumejo naslednje misli. Upam, da jim bodo sledili članki, ki bodo razčlenili vsaj po eno vprašanje. Naša prajelenjad, ki je na Slovenskem avtohtono živela od pradavnine, je v revolucionarnem času okrog 1848. leta povsem izginila. Ponovno jo je v gozdovih notranjskega Snežnika zaredil Schonburg - Waldenburg. V Leskovi dolini je postavil oboro, jelenov pa si je dobil iz Madžarske, Šlezije in Nemčije. Ko je imel primeren stalež, je oboro odprl. Po prvi svetovni vojni so se snežniški jeleni pojavili najprej na ribniški Veliki gori (1921), menda v Jelenovem žlebu, nato pa na Krimu. V večji meri pa se je v družinskih loviščih, predvsem južno od Ljubljanskega barja, jelenjad pokazala šele po drugi svetovni vojni, ko je izginila bedasto krivična meja pod Snežnikom. Njene žične pregraje itd. so bile menda tudi za jelenjad pregoste in previsoke. Končno moramo upoštevati, da je lov jelenjadi dostopen širšim krogom šele po tej vojni. Tako smo torej precej začetniki pri gojitvi in lovu te naše nove, tipično sredogorske plemenite divjadi. Oba, lov in gojitev sredogorske jelenjadi, sta namreč v sredogorju mnogo bolj zapletena kot v ravninskih loviščih, kjer leži vse bolj ali manj na dlani. V našem sredogorju je mnogo jelenov, ki jih sploh nikdar ne vidiš, ampak kvečjemu najdeš odvržen rog, ki mu ne veš lastnika. Resnični strokovnjaki so povrh vsega kaj redki, pa še ti ne pridejo na dan s koristno besedo. Zato mislim, da je potrebno, da zberejo ljubljanska in ostale okrajne lovske zveze, ki imajo posla z jelenjadjo, vse dragoceno teoretično znanje in še dragocenejše žive izkušnje zlasti iz predvojnih snežniških in ko- krških lovišč ter jih primerjajo z opažanji v ravninskih področjih Podonavja in Podravja. S takim gradivom bo treba določiti smernice za pravilno gojitev in odstrel, računajoč z dejanskimi pogoji v družinskih loviščih in upoštevajoč pri tem odločilno stanje v velikih sosednjih gojitvenih loviščih. Toda preidem naj k nekaterim konkretnim vprašanjem, ki so bolj ali manj pereča v vseh naših jelenjih loviščih, najprej k vprašanju oz. določitvi staleža jelenjadi, kar je po mojem osnovno in prvo. Okrog tega vprašanja se namreč tepo številni gospodarski problemi. Vsakdo bi imel rad čim več jelenjadi, da bi se čim več lovilo. Na drugi strani raste s kvantiteto škoda po jelenjadi. Tako je n. pr. ob zadnjem novembrskem snegu jelenjad v lovišču Golo neusmiljeno gospodarila po repiščih. če bi bila vsa škoda prijavljena, bi se družinska blagajna do dna izsušila. Tretji faktor v tej bilanci so prispevki za lovišča, ki se odmerjajo v pretežni meri po staležu jelenjadi in divjega prašiča in ki terjajo tako večji odstrel in s tem zopet večjo kvantiteto. Kje je pravilno in pravično ravnotežje? Odgovor seveda ni možen kar takoj in za povsod. Le dobra analiza na osnovi vestne večletne statistike nam ga bo dala. Zahteva po kvantiteti se tepe z zahtevo po kvaliteti, kajti pretiravanje v staležu privede do degeneracije, pa tudi do izseljevanja jelenjadi. Povprečna kakovost pada, ker se plodijo in ščitijo tudi nekvalitetne živali, posebno če odpadejo faktorji naravne selekcije (ostre zime, volkovi itd.). Prekrasna jelenjad, ki nam je prinesla toliko uspeha na diisseldorfski razstavi, je bila odgojena pred vojno oziroma je potomstvo predvojne jelenjadi. Zanjo ima važne zasluge Ivan Draškovič (glej njegovo knjigo: Ivan Draskovich, »Rotwildhege, tiber Missvvirtschaft und Irrlehren zu ihrer Vollendung nebst einem Vorschlag zur Aufartung der Cerviden aller Lander und Kontinente. Verlag Rohrer - Innsbruck, Wien, Wiesbaden«; napisano v Mondsee 1950). Draškovič si je postavil nelahko nalogo, zopet vzgojiti nekdanjega kapitalnega srednjeevropskega jelena preteklih stoletij, pa ne le v Evropi, tudi na drugih kontinentih. V Evropi, kjer je deloval tudi na naših tleh, mu je to odlično uspelo, uspelo pa mu je tudi drugod, n. pr. v Argentini. Njegovo ravnanje v ravninskih predelih (Darda, Sellye) Podonavja in Podravja je ibilo takole: Ko je lovišče dobil, je brezobzirno dal postreliti vse- slabo. Ohranil je le malo, res samo najboljše od najboljšega. To preostalo močno raso je križal v obori Sellye z uvoženimi kronskimi jeleni iz Karpatov (Mar-maros?). Hkrati je poskrbel jelenjadi kvalitetno prehrano s tem, da je preuredil rastlinske kulture v čim raznovrstnejše, predvsem pa odstranil vsakršne monokulture. Držal se je torej čim bolj naravne paše. To delo je vztrajno nadaljeval dve desetletji. Odstrel je nadzoroval ali osebno ali po izbranih, zanesljivih strokovnjakih. O vsem je vodil statistike, ki so mu pomagale do znanstveno zanesljivih zaključkov po matematičnih metodah moderne statistike. Sijajni uspehi so mu bili prinesli še sijajnejše dohodke v obliki odstrela in izvoza plemenske jelenjadi. Tako so bile prvotne investicije bogato plačane in preplačane. Podobnega sistema so se držali menda tudi v Belju. Kljub vojnim letom nam je k sreči ostalo še mnogo te zelo kvalitetne jelenjadi, vsekakor dovolj, da je nadaljevanje Draškovičeve metode možno vsaj v ravninah. Vprašanje pa je, kako in v koliki meri so ta načela uporabna in izvedljiva v našem sredogorju. Vsekakor bodo imela tu vodilno vlogo naša naravno zaokrožena gojitvena lovišča okrog notranjskega Snežnika. Povprečna površinska gostota jelenjadi, ki znaša tu menda že kar 3 glave na 100 ha, bi bila v družinskih loviščih, preprečenih z naselji in polji, ekonomsko nevzdržna. Za LD Golo z njenimi 3000 ha n. pr. bi znašal ustrezni stalež nekako 90 glav. Škoda na njivah in na drevju bi postala kritična za kmeta, za gozdarja, predvsem pa za družino in njeno blagajno; z odvračevalnimi gozdnimi njivami je ne bi mogli preprečiti. Podobne težave bi se seveda pojavile tudi v sosednjih loviščih: na Krimu, na Rakitni itd., in sicer v večji meri predvsem tam, kjer so monokulture iglavcev, v manjši pa n. pr. v gozdovih Mokrca, kjer se jelenjad danes pase v divji podrasti najrazličnejšega grmovja. Tako pridemo do glavnega vprašanja: kako gojiti jelenjad, ki se širi v našem sredogorju, in ali jo sploh moremo gojiti v pravem smislu besede? Koliko je za gojitev možnosti, znanja in volje, koliko je osnovnih pogojev? Ko bomo iskali odgovor, predvsem ne smerne pozabiti, da je ves kompleks omenjenih družinskih lovišč glede jelenjadi nedeljiva celota. Mokerc, Iška, Krim, Rakitna, Pekel, Po-kojišče, Ljubljanski vrh, cerkniška, loška, logaška in postojnska lovišča, vse to je za hitronogo, spremembo ljubečo jelenjad eno samo področje. Jelenjad potrebuje mnogo več prostora kot skromnejša, bolj »privezana« srnjad. Ruk, ki se prične za Mokrcem, se redno preseli na Krim, konča pa še bolj daleč. Jelenjad se pač rada seli. Dokaz temu je tudi nenavaden porast staleža jelenjadi v teh predelih v zadnjih letih in istočasni upad kakovosti, zlasti na robovih Ljubljanskega barja. To ni več »domača« jele- njad, ki je mestoma kar lepa in ki ji kolikor toliko vemo navade. To so po mnenju in opazovanjih mnogih lovcev priseljenci s Snežnika, predvsem samci-slabiči, v naravnem konkurenčnem boju za pleme in hrano odrinjeni na rob. Nad Ljubljansko ravnino se ustavljajo in zadržujejo, pritiskajo pa že tudi čez rob. Mlekarji z Barja so preteklo jesen začudeno gledali velike, teletaste »srne« in kmetje niso razumeli, kakšen novi zlodej se jim je spravil nad njive. Sam sem slišal rukati jelena v grapi na Rakovniku, kjer stanujem, kar iz postelje, bore 150 metrov od ropotajoče tramvajske proge. Ti popotniki se že srečujejo s podobnimi izseljenci iz kokrških lovišč; ti se sprehajajo preko Cerkljanskega polja prav do Save. Ob tem stanju, ki mu razvoja še ne vidimo prav, menim, da morajo dobiti družine predvsem večjo svobodo pri gojitvenem odstrelu, istočasno pa naj se poostri kontrola nad vso uplenjeno jelenjadjo. Resnično gojitveni odstrel naj bi se ne končal z novim letom, odstrel je-lena-kapitalca pa morda že s prvim decembrom. Gojitev s puško pa seveda ni dovolj za dvig kvalitete, čeprav je med najvažnejšimi ukrepi. Nastane pa takoj vprašanje, kako daleč naj sledimo načelu »vse slabo proč, vse dobro pustiti in ohraniti«. Na sosednjem Koroškem gredo v strogosti glede odstrela zelo daleč: Če kdo samovoljno odstreli kronskega jelena, dobi menda namesto številnih točk in lepe kolajne kazen 5000 šilingov, 10 let prepovedi lova jelenjadi in — kar je naj učinkovitejše — še trofejo mu vzamejo! Gojitev jelenjadi z odstrelom je v našem sredogorju vse prej kot preprosta zadeva. Predvsem je preglednost silno majhna; zato imame prenekaterega jelena, ki sploh nikdar ne pride lovcu pred oči. Predvsem nam pa manjka znanja. Dobre literature o jelenjadi namreč nimamo. V »Našem lovu« je o pravilni razpoznavi jelenjadi napisanega toliko kot nič. Vendar pa je bil za jelenjad določen z ene strani gojitveni odstrel, z druge pa tudi la in lb. Precej razumljivo mi je, da želi vsakdo dobiti čim lepšo trofejo, zanjo dobi medaljo in v časopise pride, menim pa, da bi bilo v naših razmerah mnogo bolje, če bi vpeljali priznanje tudi za pravilne, gojitvene odstrele; potem bi stvar nemara le preokrenili na boljšo pot. Ob popolnem pomanjkanju domače, z risbami in fotografijami tipičnih jelenjih rogovij opremljene literature, nima namreč zlepa kdo prave slike o rasti rogovja. Kdo, recimo, resnično ve, kaj bo postalo kapitalno, kaj pa bo ostalo za vselej manjvredno? Knjižica »Razpoznava jelena« (Karl Lotze: »Das Ansprechen des Hirsches«. Merkmale guter und schlechter Veranlagung. Verlag M. & H. Schaper, Hanno- ver 1937), bi bila, prikrojena našemu jelenu, v tej zvezi idealna »prva pomoč«. Še teže je razpoznati košuto. Ohraniti velja predvsem grobo raščene, tršate živali. Problem košute jalovke je stvar zase. Dovoljen je bil tudi odstrel telet. Kaj štejemo za tele? Le polletno živalco, na kateri brez posebne vaje ne vidiš ničesar; še spol komaj razločiš. Ali pa tudi enoinpolletno (lanskega mladiča), ki vsaj pri samcu kaže dobro ali slabo zasnovo? Če se enoinpolletno jelenče pozno jeseni še ni ogulilo, če je Šilar kratkih, komaj nekaj centimetrov dolgih, med uhlji skritih koničastih odrastkov, potem spada le proč, blagajni pa že nekaj vrže, medtem ko ji da polletni toliko kot nič. Ob takih, v klavnici oddanih kosih se v bodoče ne spotikajmo več, češ »kaj vse streljajo nekateri«! Morali bomo tudi odločiti, ali šteje tak kos v odobreni odstrel kot jelen, tele ali sploh nič? Pri takih Šilarjih se bo tudi redno, zlasti pri nočnem čakanju, ponavljala znana pogreška, da jih bomo zamenjavali s košutami. Ali bo ta pogreška že napaka, ko je bila žival, tako ali tako, samo odstrela vredna? Vse te stvari bomo morali v bodoče razčistiti in jih javno prikazati lovcem - jelenar-jem. Zelo primerna bi bila brošura, namenjena izključno lovu in gojitvi naše jelenjadi. Več komponent je treba združiti, da bo nekdo napisal, kar je že nujno potrebno. Vprašanje pravšnega lovskega orožja ter streliva za visoko divjad, kamor spada jelenjad, je prav tako kritično; tako je tudi z dobrimi lovskimi daljnogledi (n. pr. 10 X 50), brez katerih o zanesljivi razpoznavi zlasti v mraku ali pri mesečini ne more biti govora. O tem je bilo že nekaj napisanega, toda prav glede jelenjadi še vedno veliko premalo. Pri nas lovimo jelenjad ob ruku, na čakanje in na zalaz, največkrat pa na pogonih s pritiskanjem. Ruk je resda najprikladnejši in doživetja na njem veličastna, če pustimo moralno plat tovrstnega izkoriščanja prirodnih nagonov ob strani. Toda gojitveni odstrel je ob ruku težji kot na zalazu ali čakanju; pride namreč in tudi po navadi pade jelen, ki ruka-lišče obvlada, slabiči, ki voglarijo, pa potem dosežejo svoje. Nimamo tudi dovolj lovcev, ne izvzemši poklicnih, ki bi rukanje obvladali tako, da bi oddaljenega jelena ne le pripravili k odgovarjanju, temveč tudi priklicali. Pravi lovec jelenjadi potrebuje vsaj 10 let šole v živi knjigi narave na enem in istem področju, pa še odprte glave mora biti. Vedeti bi bilo tudi treba, kaj naj streljamo pred rukom in kaj po njem. Pri čakanju in zalazu je za pravilen gojitveni odstrel še največ možnosti. Ker pa je jelen vsaj pri nas predvsem nočna žival, je za- nesljiva razpoznava tudi pri tem lovu močno problematična. Nekoliko bolje je ob mesečini, posebno na snegu in ob jasnem nebu; seveda pa je tudi pri tem načinu lova potreben daljnogled, ki je svetlo jak in ima močno povečavo. (Kaže, da je do sedaj najugodnejši Hensoldtov »Nachtdialit« 8 X 56 z »modro« optiko, torej svetlosti (56/8)2 = 49; daljnogledi 10 X 50 imajo ustrezno svetlost le 25; ponoči pa je svetlost važnejša od povečave.) Vedeti pa moramo, da se ponoči vidi vse večje, pa naj bo noč taka ali taka, ali pa manjše, kot je res. Redkokdaj imamo hkrati vse faktorje, potrebne za zanesljivo razpoznavo divjadi. Čakanje na krmiščih, pri solnicah ipd. je ne le nelovsko, ampak ima tudi to slabo stran, da divjadi, zlasti občutljivi jelenjadi, krmišče brž priskuti. Naj slabše je s pogoni, čeprav pade pri nas največ jelenjadi prav na ta način. Jelenjad se pritiska in strelja približno tako kot zajec: kar pride, to tudi pade, če je le primerno zadeto. Če ne pade, pa obstreljeno kje propade. Časa za pošteno razpoznavo je pri tej vrsti lova najmanj, skoraj vedno premalo. Še lovska mrzlica in nepremišljeni strel na nelovsko razdaljo, celo na žival v polnem teku, in brž je tu lepa svinjarija. Jelenjad se tudi ne da dolgo goniti, zlasti z vetrom ne. Čuječa je, inteligentna in se brani kolektivno, ne brezglavo in posamično kot srnjad. Več glav tudi pri jelenjadi več ve; in še nekaj je: jelenjad se po tem, kar vidi, tudi ravna, ravna bolje kot človek, »gospodar« narave! Problemov je torej zelo veliko, pa vseh še naštel nisem! Tako je pred okrajnimi lovskimi zvezami in tudi pred Republiško zvezo dokaj dela, da se bodo stvari okrog naše jelenjadi uredile do za sedaj možne meje. Čas namreč dozoreva. Morda bi bil zelo potreben poseben odbor za dvig naše jelenjadi, podoben, kot ga imamo za zatiranje volkov. Imel naj bi povezavo z vsemi jelenjimi lovišči, saj predstavlja naša nova jelenjad problem, ki ni deljiv na družinska in gojitvena lovišča. Tudi centralni fond za škodo po jelenjadi morda ne bi škodoval, saj bi se tako večja škoda na enem mestu porazdelila na več ramen, ki bi jo laže prenesla kot eno samo. Dobički bi morali biti spočetka postranska stvar, odložena na »zlate« čase, ko bo postal jelen-kapitalec normalen pojav v vseh naših loviščih. Od tega pa smo najbrž še zelo daleč. Letošnji pregled jelenjih trofej za zadnji dve lovni dobi to prepričljivo dokazuje, saj je padla več kot polovica jelenov prezgodaj, izbirka pa je padlo kaj malo. Rdečih pik je precej več kot zelenih. Toda niso samo strelci tisti, ki jih zadeva očitek, treba je skupnega dela, da se prevzgojimo v dobre lovce dobre jelenjadi! S^cL7tJLo MMU ««« /* A'V’“2-^ *y, //c~, /y_ 3>, 4>=ufc 3> ^ <£ Zttme7e*‘" «^Ai»e y**^4 fitruA x. cUeiu^o Avy,^» **, i~fo ye 4 r«A^ nuc^^tm. ^ dU^U. *“"’/Ve r<^-- Ar^.<<^ ««.«»« fx?u&, v toCČUtu. Z«>«Ze^ 4-f?, k, j± ■&. 4*4iW* /„v«, "tjT W f*i *^u. f*X^ 4*/~ y 7 **/* ^ ^ /UOta 4 tatii^Lk^. o.S« fel,K *_. *>*A<-/o f*~Ž. Ary*n«m SA^vZLc' ^Arcm^o^1, zn.Li.k-e. -raneda^'e/ e.ečo' j-rLČetc-ti Srrt.dove-H4.sko morje. '^Vrtje&ic.a j*- -u-er6de- &trt£čojcic*e. ^>eurtrty m» pofre4cc*/u. strtJt* ^rVfc ne. c/o na 'čoriciit. dn. •&t6£u.. JZ. ima per/t skoraj 4e£a rt^rca joprek pa* tem.no jcun. ch. C m taiste pegice. SamcJka. LSsecs od Sot.-m.Lce po SudCtu pr o j, -»la. Tim-nem "Zc-mtrna. cm. ma^/acin« #Ž-/to TjatArt. ^.ro^t akoti <^rča, ki //e voclsLL 'Cečkcvito, trSa uJj -rja-i/to a4. cVruci. Jamcea tma vedno *6e.£kausZd ^r€o, M »vkajZo ^ui ka.iZt * 60Jte/tyek Srno -^sq-.Z« /e **f^fo, 7C°+>°- «.----- «« *rLtta~.+-Ml. A^MKtiv* 2k.kvcen/ no^e yiri.recj[nj\ >t ae j * />,;pff V Košarasta, oblika V oblika Srčasta oblika stavki, na katerih stojita veji, različni: pri mladih srnjakih so ti nastavki tanjši in nekoliko daljši ter obrnjeni navznoter, medtem ko so pri starejših srnjakih debelejši in krajši, obrnjeni navzven. Toda to je premalo, ker moramo najprej ugotoviti starost, nato pa šele presojati, v katero zasnovno vrednost štejemo trofejo, ki jo ocenjujemo. Pri ocenjevanju pa moramo misliti tudi na obliko trofeje, ki je lahko košarasta, ozka oziroma ravna (v obliki velikega V) ali srčasta. Košarasto obliko tvori lepo razkrečeno rogovje, ki je pri vrhu odprto. Ozko in ravno je rogovje v obliki črke V. Srčasta oblika je tista, pri kateri je rogovje lepo razkrečeno, pri vrhu pa sta obe veji rahlo ukrivljeni navznoter iglej tabelo III). Te oblike moramo pri ocenjevanju zabeležiti v ocenjevalno polo, ker sO važne za izpopolnitev vrednosti trofeje po lepoti. Te oblike srnjakovega rogovja najdemo po vseh naših loviščih. Razlikovati jih moramo tudi na strelno daljavo, saj se pri istem srnjaku vsako leto vsaj delno izpreminjajo. Iz vsega povedanega sledi, da srnjakov ne moremo ocenjevati samo po rogovju in samo po rogovju ugotavljati njih starost. Po obnašanju in postavi moramo spoznati, ali nosi rogovje, ki ga gledamo skozi daljnogled, star ali mlad srnjak. Šele takrat, ko znamo tudi to, bomo lahko trdili, da srnjaka poznamo. Seveda pa vse to ni preprosta zadeva. Samo takrat, ko se bomo v življenje srnjaka poglobili in ga z občutkom opazovali daljšo dobo, si bomo pridobili to znanje. Lahko trdim, da mora imeti lovec občutek in prirojene lastnosti za opazovanje narave. Škoda je le, da ljudje, ki imajo te lastnosti, večkrat nimajo možnosti in časa za opa- • zovanje, medtem ko imamo lovce, ki imajo za vse to dovolj priložnosti, pa teh prirojenih sposobnosti nimajo. Prav zaradi tega nam vedno primanjkuje sposobnih ljudi za to delo. V sremskih gozdovih sem poznal pastirja, ki je pasel dve sto ovac, šteti pa je znal samo do deset. Ko sem nekoč našel ovco, ki se je ločila od črede, sem vprašal pastirja, ko sem prišel do njega: »Koliko ovac imaš?« »Dve sto,« mi je odgovoril. »Ali ti katera manjka?« sem ga še vprašal. »Ena.« »Kako pa to veš?« »Vem, da je ni,« mi je odgovoril. Tako je ta pastir z naravno inteligenco in vsakodnevnim opazovanjem poznal vsako svojo živalco. Tako bi se morali izuriti tudi mi lovci; potem bi zares poznali našo divjad in njen razvoj. Slika IV a nam kaže 4-letnega srnjaka z doraslim, dobro zasnovanim rogovjem, slika IV b pa 5-letnega, dobro zasnovanega srnjaka s kapitalnim rogovjem. Če si obe sliki natančno ogledamo, vidimo, kako velika je razlika med srnjakoma po strukturi, drži in kakovosti. Take in slične primere moramo poznati in oceniti tudi v naravi, tudi v primerih, če vidimo samo posamezne živali. Divjad, ki jo vidimo namreč v naravi v skupinah, je veliko laže presoditi in oceniti po kakovosti, ker vidijo naše oči hkrati več vrst oblik in postav; težka pa je ocenitev, če vidimo posamezne živali. Poleg srnjakov, označenih v tabelah I a, b in c, pa naletimo tudi na srnjake, ki nosijo popačeno, zveriženo, zanikrno rogovje: na gum-barje, Šilarje, ki jim pravimo »morilci« itd. Vsi ti srnjaki in srnjaki, navedeni v tabeli I c, ne spadajo v naša lovišča; po možnosti jih je treba že v mladosti položiti na dlako. Srnjake, prikazane v tabeli I a in b, posebno v tabeli a, pa moramo čuvati kot svoje oči; le tako bodo v naših loviščih prej ali slej živeli dobro zasnovani in kapitalni srnjaki. Naletimo pa tudi na srnjake, ki nosijo pokvarjeno rogovje, poškodovano v času, ko je bilo rogovje še kosmato in mehko, t. j. v tako imenovanem mahu; te poškodbe pa niso trajnega značaja. Srnjak s tako poškodovanim rogovjem ima naslednje leto zopet normalno rogovje. Če so ti srnjaki sicer dobro zasnovani, ne smemo skriviti prsta. Za gojitev srnjadi pa seveda ni važen samo odstrel. Da bomo imeli dobro srnjad in s tem tudi dobre srnjake, moramo skrbeti tudi za dobro prehrano. Gledati moramo, da bo v naših loviščih zadostno število rastlin, ki so za razvoj divjadi koristne in potrebne. Načelo naj bo: Naučimo se spoznavati srnjad po kakovosti in po zasnovi! Potem bomo mojstri svoje stroke; potem bomo tudi vedeli, kdaj smemo skriviti prst brez škode za lovišče. VISOKE PREŽE — PRIPOMOČEK ZA PRAVILEN ODSTREL SRNJADI Janez & e d e r e r Rad bi povedal nekaj misli o lovu srnjadi, predvsem o tistem odstrelu, 'ki naj pospeši gojitev te divjadi, to je o gojitvenem odstrelu. Pri tem ne bi govoril o srnjadi, ki pride v poštev za gojitveni odstrel, ker je bilo o tem že mnogo napisanega. Vsak lovec namreč danes po vsem tem dobro ve, da spadajo v gojitveni odstrel živali slabe telesne konstitucije, ki je lahko dedna ali pa je nastala zaradi kakega drugega vzroka, srnjad, ki boleha za boleznijo, ki je nevarna za žival samo ali pa tudi za njeno okolico, in srnjad, ki je teže fizično poškodovana. Vprašanje pa je, kako te živali najlaže ugotovimo in ocenimo, da je odstrel pravilen in lovsko pravičen. Srnjad lovimo, kot je znano, običajno na tri načine: jo počakamo, zalezemo ali pokličemo. Za gojitveni odstrel smatram najprimernejše čakanje. Napačno je namreč neki kos, ki sem ga opazil in dobil o njem vtis, da je slab, takoj odstreliti; skoraj vedno je potrebno daljše in večkratno opazovanje. V dokaz naj navedem primer, ki sem ga sam doživel. Avgusta sem odstrelil srnjaka, ki se mi je zdel zelo zaostal in res je bil težak komaj 13.5 kg. Toda rogovje! Nosil je najlepše, kar jih imam! Da pa lahko srnjad večkrat vidimo in jo nemoteno opazujemo, je treba lovišče primerno opremiti z lovskimi stezami, predvsem pa z visokimi prežami, ki so brez dvoma najboljša čaka-lišča. Zato o njih nekaj besed! Visoke preže naj postavijo predvsem tiste družine, ki imajo v lovišču pretežno srnjad ali jelenjad; za slednjo so še bolj potrebne, ker je še bolj občutljiva kot srnjad. Kje bomo postavili visoko prežo, da bo res služila svojemu namenu? Odgovor je kratek: Tam, kjer je srnjad; na prostorih, kjer stalno izstopa, in drugih mestih, kjer jo pogosto vidimo. Pri izdelavi prež se držimo naslednjih navodil: 1. Visoka preža mora biti postavljena in urejena tako, da jo lovec lahko ob vsakem času neopazno in neslišno zapusti in tako ne prepodi divjadi, ki je morda v neposredni bližini. Zato nimajo prav tisti lovci, ki mislijo, da je vseeno, kje preža stoji, in gledajo samo na to, kje jo je laže napraviti. Primemo ni tudi mesto v sredini prostora, kjer divjad izstopa. Pri določitvi mesta upoštevajmo vedno tudi to, kako bomo čimbolj neopazno prišli do preže. Važno je tudi, da prežo postavimo v sencah in ne na svetlejših mestih. 2. Visoka preža naj bo urejena tako, da se bomo pri čakanju počutili čimbolj udobno. Na njej mora biti tudi dovolj prostora za nahrbtnik in ostale stvari, ki jih ima lovec običajno s seboj. Takih prež, kjer ne veš, kam s svojimi nogami, raje ne delajmo, ker so običajno le v škodo, so pa tudi nevarne. Vedno moramo prežo narediti tako, da nanjo lahko mirno sede tudi tisti, ki mu že majhna višina ne prija. 3. Strel z visoke preže mora biti vedno popolnoma siguren. Neprijetno je, če se na preži, ko hočemo streljati, začnemo zibati. Preža mora biti torej stabilna in trdna. Tudi tu moram poudariti, da divjad ni tarča, na kateri preizkušamo srečo. 4. Visoka preža mora nuditi lovcu dober razgled in najboljše možnosti za dober in pravilen strel! Zato so preže, ki niso višje od 2—3 metrov, skoro brezsmiselne. Primerna višina je nekako 5—6 m. Zato ne delajmo prenizkih prež, posebno ne tam, kjer bomo divjad dalj časa opazovali. 5. Visoka preža naj se sklada z okolico in naj bo čim manj opazljiva. Divjad se sicer navadi na marsikaj, toda prav gotovo te bo na Foto Milan Kemperle izpostavljeni preži hitro opazila. Zato priporočam, da postavimo prežo v skupini dreves ali na podobnem, primernem mestu. Preža naj bo napravljena iz celega lesa, ne pa n. pr. iz ote-sanega. 6. Preža naj ne bo prevelika, pa tudi ne premajhna; biti mora pač primerna za lovca in okolico, kjer stoji. Preže moramo vedno vzdrževati. Zato ni dovolj, da jih samo napravimo, nato pa prepustimo samim sebi. Pri vsakem obhodu prežo preglejmo in takoj popravimo, kar ni v redu. Če preže ne vzdržujemo, postane lahko nevarna. Opozoriti pa moram še na nekaj, kar je pravilo in zapoved: Na prežo gremo vedno s prazno puško! V teh nekaj vrsticah sem skušal dati nekaj skromnih navodil posebno mladim lovcem, ki • naj bolj skrbe tudi za ta dela v lovišču. Visoke preže so namreč naprave, ki lahko veliko pripomorejo k dvigu kvalitete naše srnjadi. Dobre visoke preže, primerno postavljene in dobro vzdrževane, so pa tudi spričevalo lovišča in družine, ki v njem gospodari. Foto Milan Kemperle ZA »ZLATOROGA11 Od 11. maja do 11. junija so za »Zlatoroga« prispevali: Republiška lovska zveza Slovenije 150 000, Lovska družina Videm ob Ščavnici 6000, Lovska družina Šmartno pri Litiji 15000, Lovska družina Tešanovci 5000, Ribiško društvo Celje 18 200 (prispevek po 200 din), Lovska družina Mengeš 4000 (prispevek po 200 din), Lovska družina Polzela 5200, Ribiška zveza Slovenije 64900, Lovska družina Drcžnica 800 (za prodana potrdila), Lovska družina Vodice 10 000, Lovska družina Bakovci 3400, Janez Gederer 300, Lovska družina Borovnica 10 000 in 6400 (za prodana potrdila), Lovska družina Polana 30 000, Ribiško društvo Straža-Sava 14 250 (prispevek po 200 din), Martin 'Klemenčič 2500, Lovska družina Golo 3600 (prispevek po 200 din), Lovska družina Vič 2400 (prispevek po 200 din), Lovska družina Puščava 10 400 (izredna zbirka), Lovska družina Pesnica 3750 (za prodana potrdila), Lovska družina Malečnik 10 000 (za prodana potrdila), Lovska družina Dobrava 5800 (za prodana potrdila), Lovska družina »Soča« - Dobrovo 1847, Lovska družina Stična 3000 (prispevek po 200 din), Lovska družina Šmarna gora 11500 (za prodana potrdila), Lovska družina Rankovci 5000, Boris Kalin 1000, neimenovani pri Republiški lovski zvezi Slovenije 1200, Leopold Steiner 1000, Okrajna lovska zveza Kočevje 1200 (zbirka pri lovskih izpitih) in 400 (prispevek po 200 din), Lovska družina Medvode 10 000 in 7900 (prodana potrdila) dinarjev. Tako je dosegel sklad za zgraditev »Zlatoroga« 11. VI. 1956. leta 17 648 799 dinarjev. PRVI IN STOTI SRNJAK Dr. Stanko Bevk Prvega srnjaka sem položil na dlako pred petinšestdeset leti kot absolvent šestega gimnazijskega razreda. Tačas sem na skupnih lovih že imel pravico do čakališča, potem ko sem prejšnje leto kot začetnik v lovu hodil z gonjači in psi. Tak je bil pri lastnikih in zakupnikih lovišč našega okraja običaj, da je moral vsak, kdor je hotel postati lovec, vsaj leto dni bra-kirati, najsi je bil mlad golobradec, dorasel brkač ali že sivoniti bradač. In to je prav, da vsak lovec spozna tudi delo gonjačev. Od njih se nauči marsikaj, kar mu potem prav pride na čakališču, natančno spozna vse dele lovišča ter more sklepati, od kod mu pride divjad, predvsem pa se seznani z njihovim često napornim poslom in more, kadar je treba, pravično presoditi, če so storili svojo dolžnost ali ne. Pri gonjačih slišiš marsikak pristen lovski izraz in porabno zgodbo, če si dovolj pozoren, pa prideš tudi na razne ukane in potegavščine, ki so jih zlasti stari brakirji polni ko ježeva koža bodic. Tistikrat smo lovili v Halj eku. To občinsko lovišče je mejilo na obširne gozdove Slatenske graščine, last nemškega barona, ki je le na svete čase prišel pogledat to svojo posest, v glavnem, da je izpraznil, kar se je nabralo za njegove odsotnosti v blagajni. Posestvo je upravljal gozdarski inženir Slavik, po narodnosti Čeh, po telesu velikan, po srcu prava dobričina. Po vsem okraju je slovel kot navdušen lovec, zabaven družabnik in gostoljuben domačin. Njegova žena Marica, Slovenka, je bila na glasu dobre gospodinje in izvrstne kuharice. Lova ni smatrala za nepotrebno zabavo moških ali celo za izmikanje z doma v kake skrivne namene; brez mrmranja je ostajala sama doma pri gospodinjskem opravilu, češ da še laže opravi to ali ono, če »starega« ni doma. Sicer pa je na dan, ko se je lovilo v slatenskih loviščih, imela dovolj opravka s pripravami za »zadnji pogon«, ki je bil vselej v graščinski obednici, veliki, obokani dvorani s starinsko, težko hrastovo opravo. Gospodinja Marica je znala na svoj poseben način pripraviti iz srnjega droba zelo okusen c vrček; če pa v lovini ni bilo srnjadi, je moralo dvoje, troje kokoši ali rac v obari drugovati ajdovim žgancem, ki so se tresli pod Ocvirkovim potrosom. Vina je bilo v baronovi kleti dovolj; graščina je imela na Dolenjskem lastne vinske gorice in upravitelj je imel dovolj velik deputat v teh vinogradih, da je lahko lovski družbi postregel z dovolj no mero pristne kapljice. Tu v Slatenski graščini smo se zbrali zjutraj tistega dne, ko sem ustrelil svojega prvega srnjaka. Bil je prijetno hladen septembrski dan s tanko, prozorno meglico, ki je bila videti, da jo bodo do poldneva posušili sončni žarki, ki so že zdaj medlo presevali skozi tanjše sloje nad vrhovi višjih hribov. Vreme je kazalo na dober sled za pse in lovci so mogli zato pričakovati obilen nalet, gonjači pa po uspešnem lovu na izdaten »zadnji pogon«. Ko smo popili vsak skodelico čaja s precejšnjim dodatkom slivovca, smo zasedli pripravljeni lojternik in naglo je šlo nato proti Mal j eku. Tam so nas že čakali trije lovci in en brakir iz Polšnika, tako da nas je bilo vsega skupaj dvanajst lovcev, pet gonjačev in osem psov-brakov. Vodja lova upravnik Slavik je na kratko razložil, kje in kaj bomo lovili, kje se sestajali po pogonih, poučil brakirje, kje in kdaj naj izpuste brake in katere ter tistim trem, ki so imeli puške, ostro zabičal, da smejo streljati samo tisto divjad, ki je res udarila nazaj čez črto gonjačev. Končno je nam, lovcem, odkazal stojišča, kakor je imel v glavi že prej vse preudarjeno, in naročil dvema gozdarjema, ki sta imela levo in desno končno stojišče, naj nas, ki lovišča nismo poznali, vzameta s seboj in postavita na določena stojišča. Moje stojišče je bilo kaj ugodno: za hrbtom zrel gozd, pred menoj pa poseka z naredkoma rastočimi grmi robide in habata, ki so omogočali, da si se pripravil na strel, kadar so trenutno prikrili divjad. Postavil sem se pred debelo smreko, odložil torbo in palico ter porinil naboje v puško. Pripomniti moram, da v tistih časih naši lovci niso poznali nahrbtnika ali kakega drugačnega oprtnika, ampak so nosili brašno in navadno tudi naboje v usnjeni torbi ob levem boku na dolgem jermenu čez desno rame. Obligatna ploščnata steklenica je imela svoj prostor v levem zgornjem žepu suknjiča, da je bila laže dosegljiva in pri rokah tudi takrat, če si torbo odložil. Skoraj brez izjeme je nosil tedanji lovec v desnici močno palico, starejši često tako, ki je zgoraj razprta služila za oporo utrujeni hrbtenici. Trinožnih stolčkov, kakor jih vidimo danes pri lovcih, takrat ni bilo. Sploh je sedenje na stojišču (ki mu danes bolje rečemo čakališče), tačas veljalo za nelovsko. Kdor je sedel, je to storil — bi rekel — le kradoma. Pozimi so nosili lovci navadno tudi kožuhovinast rokovnik (muf), obešen na vrvici okoli vratu, da so si v njem greli roke. Puška je bila oprtana na levi rami, cevi obrnjene naprej. Na skupnih lovih se ni smelo streljati s kroglo, tudi parkljasta divjad ne; risano cev na polrisanici ali trocevki je bilo treba vidno zamašiti. S kroglo so streljali samo na zalazu in pa gamse, tudi pred gonjači. Sicer pa niso povsod lovili po istih načelih. To je bilo bolj odvisno od nazorov lastnikov in zakupnikov lovišč, saj enotnega lovskega zakona 1. 1891 za Kranjsko ni bilo in so za lov veljale razne določbe patentov, ministrskih naredb in zakonov iz 1. 1786, 1849, 1852, 1887 itd. Teh določb menda tudi vse oblasti niso poznale in ne izvajale, lovci pa se jih niso držali, tudi tisti ne, ki so vedeli zanje. Vsak je lovil po svojih nazorih in nagibih, ta zaradi zabave, oni iz želje po imenitnosti, marsikdo zaradi mesa, nekateri zaradi prijetne družbe itd., najbrž pa nihče zaradi gojitve divjadi. Vrednost lovca se je takrat cenila bolj po številu uplenjene divjadi kakor po čem drugem. Neka enotnost v lovu je nastopila šele z ustanovitvijo Kranjskega društva za varstvo lova (1. 1891), potem z organizacijo slovenskih lovcev (1907), zlasti pa z izdajanjem glasila Lovca (1910) ter potem z enotnim lovskim zakonom (1931), ki je stopil po sprejetju banovinske lovske uredbe za Slovenijo v veljavo 1. 1935. Kake četrt ure sem torej stal pred svojo smreko, potem ko sem precenil razdalje raznih grmov in vzpetin od čakališča. V dolini pod seboj zaslišim kratke glasove iz lovskega roga, ki so naznanjali pričetek pogona. Napel sem petelina, poostril sluh in obrnil oči na poseko. Nekaj je švignilo iz gozda za robidov grm. Izza njega se prikaže lisica. Počasi nadaljuje pot, postaja in se ozira nazaj. Ko se pojavi izza drugega grma, pritisnem. V teku je šavsnila nazaj proti namišljenemu napadalcu, brž nato pa jo je vrglo in le s težavo se je splazila še za nekaj korakov naprej. Ko sem prišel do nje, je že iz-trepetala. Odnesel sem jo za smreko. Letošnja mladica je; le malo belega je na koncu repa. Se ogledujem plen, ko zavrisnejo braki v dolini. V hipu sem pred smreko s pripravljeno puško. Zvonjenje se bliža, srce mi utriplje hitreje. V levem koncu poseke, ki je visela proti gozdu, zagledam srnjo glavo, za njo še eno in brž nato še srnjakovo. Ko je prišel tropič više, so se pokazala cela telesa in mogel sem razločiti mater smo, mladiča in srnjaka, ki so tekli drug za drugim. Ni se jim posebno mudilo; sredi frate so celo za hip postali, glasni pasji lajež pa jih je pognal na novo v tek. Odslej pa niso več tekli skupaj: srnjak se je ločil in ubral pot na desno proti meni. Ko je pritekel pred grm, ki sem mu prišedši na čakališče ocenil razdaljo na trideset korakov, sem ukrivil kazalec. Srnjak se je v ognju zrušil, podrgetal in se umiril. Bil je star gospod s povešenim vencem in tankimi stebli; zobovje je bilo že močno obrabljeno. Taki stari srnjaki navadno samotarijo; za jesenski nepravi prsk, ki bi ga spravil iz samote, k srnam, je bilo še za dva meseca prezgodaj. Te in podobne misli so mi kratile čas, zvonjenje brakov, ki se je včasih bližalo, nato pa spet oddaljevalo, pa me je držalo v napeti pozornosti. Sonce je popilo vso meglo, kar je je še bilo v kaki grapi. Šlo je na opoldanski čas. Tedaj se oglasi gonjačev rog, ki nam naznani z zategnjenimi glasovi, da je konec pogona. Na shajališču smo pošteli plen: trije kosi, dve lisici in zajec. Gonjači so odnesli lovino k bližnjemu kmetu, kjer se bomo sestali po drugem pogonu, s katerim se bo končal današnji lov. Ko smo pospravili iz »koša« vsak svojo klobaso ter jo zamotali s čašo dolenjske starine, smo odšli na stojišča nad polšniškim poljem, da dobimo še nekaj zajcev. Padlo jih je šest in še ena lisica. »Zadnji pogon« v slatenski graščini je trajal dolgo; zame predolgo, kajti močno me je ščemel prestani »lovski krst« in rad bi bil že doma, da si naredim hladen obkladek. Še tretji dan po »krstu«, ko sem bil spet v šoli, sem zaradi bolečih marog kaj mirno sedel na svojem prostoru, da so se čudili sošolci in profesorji. Učitelj telovadbe me je za teden dni oprostil obiska svojega predmeta. Stotega srnjaka nisem podrl jaz, marveč moj lovski tovariš Anton Starič, priklical pa sem mu ga jaz. Ta dan mi je ostal živo v spominu, dasi se od drugih lovskih dni ne razlikuje po kaki posebnosti, če izvzamem strelčevo slavnostno ubranost in iz nje izhajajoče početje tega sicer zelo umerjenega, preudarnega človeka ter nad vse vestnega uradnika. Tisti čas, ko je uplenil stotega srnjaka, je bil kakor jaz tudi že v pokoju. Mnogo let prej in prav do druge svetovne vojne je imel v zakupu logaško lovišče. Brakad ali drugačnih skupnih lovov ni prirejal, rad pa je povabil prijatelja na zalaz ali v prsku na klic. Tako je večkrat povabil s seboj na lov tudi mene, ki sem imel sam v zakupu razsežno lovišče, toda s slabim staležem srnjadi. Zato srnjadi v mojem lovišču tisto leto in še naslednje sploh nismo lovili. Zmikalo me je torej, da bi po enoletnem prestanku spet poskusil upleniti kakega srnjaka, zato sem se prijaznim vabilom večkrat odzval tako v času zalaza kakor tudi za prska. Tako tudi tistega dne, ko je padel stoti rogač. Bilo je že proti koncu prska, v drugem tednu avgusta, ko sva se odpeljala iz Ljubljane v revir. Z logaške železniške postaje sva krenila takoj po polju proti gozdovom, ki se prično za poljem in travniki ter se širijo ob železniški progi proti Planini. Vreme je bilo mehko, skoraj soparno, brez vetra. Počasi sva stopala po kolesnicah poljskega kolovoza, da se preveč ne ogrejeva in da nama ne bi znoj v hladnejšem gozdu povzročal neprijetnega občutka mokre hladnoče. Časa je bilo dovolj. Če porabiva popoldne kake tri ure za klicanje, mora priti kaj pred cev, saj v tem delu lovišča, kamor sva namenjena, letos še nihče ni klical. Spolno razmerje srnjadi je pa tako, da je kvečjemu dvakrat več srn ko srnjakov, torej ti še niso tako zdelani kakor tam, kjer pridejo na srnjaka tri ali štiri srne. Pričakovala sva torej, da se bodo še odzivali klicu, morda tem rajši zdaj proti koncu prska, ko je pojavih srn že manj in se zato bolj naredkoma čuje njihovo klicanje na ženitev. Srna se poj a le štiri, pet dni, srnjak pa skače ves čas prska. Če ostane pri srni vseh pet dni, svojemu gonu po ple-menitvi še ni popolnoma zadostil, kjer je spolno razmerje med srnjaki in srnami 1 :2. Pivkanje ga torej še privabi, najsi pivka srna ali lovec. Seveda mora lovčevo pivkanje biti precej slično srnjemu tako po barvnosti in višini tona kakor tudi po njegovi jakosti in časovnem zaporedju. Barvnost tona je odvisna od snovi, iz katere je narejeno klicalo oziroma jeziček, ki proizvaja glas s svojimi tresljaji. Jezički v klicalih, kakor so naprodaj pri puškarjih, so navadno iz medenine, zato imajo kovinski prizvok. Ta klicala so v splošnem kar dobro uporabna in imajo pred drugimi to prednost, da se da višina tona regulirati. Zelo naraven glas imajo klicala, narejena iz pšenične ali ržene bili. Od popolnoma suhe bili odrežeš kakih 6 cm dolg kos, ki ima na enem koncu kolence, da je cev zaprta. Približno 2 cm pod kolencem urežeš jeziček skoraj do kolenca in ga malo dvigneš, da nastane med njim in slamico ozka špranja. Na tako slamico zapivkaš lahko tako, da jo vtakneš čez jeziček v usta in pihneš v slamico ali pa tako, da deneš v usta odprti konec in potegneš sapo vase. Če je jeziček pretrd, ga z nožem nekoliko ostrgaš. Višji ton dobiš, če slamico okrajšaš. Prav dobro se da pivkati tudi na bukov list, ki si mu rob gladko pristrigel, ali na list lipovke (španskega bezga) in pa na brezovo kožico. Temu pa se je treba priučiti in imeti mnogo vaje, pa le še rado odpove, najrajši takrat, ko je najbolj usodno. Kolikor toliko so pri klicanju vsakomur živci napeti in to je vzrok, da »ga polomi«. V prodaji so tudi klicala z gumijevo žogico, ki se upravljajo zgolj z roko. Ta pnevmatična klicala imajo to odliko pred drugimi, da se ne zaslinijo in so porabljiva tudi za drugo oglašanje sme, namreč za javkanje. Višina tona ni pri vseh srnah enaka, vendar se drži v bližini tona d, torej trikrat črtanega d. Previsok ton privabi srno-mater, da pride pogledat, če se ne oglaša morda njen mladič, ki ga je za čas pojanja odbila. Glas mladičev je namreč precej višji od pivka dorasle srne. Kdor je slišal pivkati smo, ve, da se ne oglaša močno. Zato naj tudi lovec vsaj sprva ne pivka preveč glasno in naj tiša glas z votlo roko na klicalu ali naj pivka v klobuk ali v odpeti suknjič. Šele potem, če ni odziva, pivkaš na prosto in na vse strani. Neučakani lovec pivka navadno preveč pogosto, ker izgubi v nestrpnosti presojo za čas. Sicer za časovno zaporednost posameznih pivkov ne moremo postaviti kake norme, kajti tudi sme pivkajo različno hitro, vendar je dobro, da si lovec naredi pravilo in se po njem ravna; to pa zaradi tega, da pri lovu ne zaide ne v to ne v drugo skrajnost. N. pr. 8—10 pivkov v presledkih po 5—10 sekund, nato 2—3 minute prekinitve; potem spet 8—10 pivkov s presledki po- 5—10 sekund s sledečim 2—3 minutnim molkom. To se z majhnimi spremembami ponavlja vsaj pol ure, rajši dlje kakor manj. Divjad ima čas in se ji nikamor ne mudi. Na lovu več pričakaš s potrpežljivostjo, kakor do-tečeš z nestrpljivostjo. Razen s pivkanjem se oglašajo v prsku sme tudi z javkanjem. Javkanje je dvozložno: prvi zlog je tak kakor pivkanje, drugi, ki je brez vmesnega prestanka, pa je za tri tone nižji. Zapisati bi se dalo javkanje s pij 6. Tako se oglaša srna, kadar jo goni srnjak, preden jo zaskoči. Javkanje je precej tiho in se čuje tako kakor pivkanje kvečjemu na 250 korakov. Da pristane srnjak na javkanje, si razlagamo tako, da pride iz nekake ljubosumnosti preganjat tekmeca »svojih« srn. Nekateri lovci rabijo še tretji način oglašanja srnjadi zato, da privabijo srnjaka pred puško, namreč vekanje. To je krik srnjadi, kadar je v smrtni stiski ali največji nevarnosti. Ta krik sestaja iz daljšega prvega dela in kratko odrezanega drugega dela, kar bi se dalo zapisati takole: piiek. Od mlajših srn čujemo včasih samo prvi del, ki se ponavlja (pii-pii-pii), nikoli pa ne samo drugega dela. Ako je strah dolgotrajen ali če trajajo bolečine dalj časa, zateguje srnjad prvi ali drugi del vekanja tako, da se trese i ali e, torej p i i i i e k ali piieeeek. Vekanje je zelo glasno in se sliši v ravnem terenu tudi kilometer daleč. Ta način klicanja ni priporočljiv, kajti vznemirja lovišče in nemara tudi ni kaj prida uspešen. Kdor pozna lovišče, navadno ugane, od katere strani mu bo pristal srnjak, zlasti če je močno hoten in zato burno in brez posebne previdnosti pridrvi. Izkušen star gospod pa prihaja oprezno, če treba, obide pivkača, da pride v veter, potem pa se tiho umakne, kakor je tiho prišel. Nekateri lovci posujejo okrog sebe grško seno (foenum graecum), ki tudi srnjadi prijetno diši. Pravijo, da s tem vonjem zakrijejo človeški duh in srnjadi onemogočijo, da bi jih dobila v nos. Ob teh in takih pogovorih sva dospela do domačije lovskega čuvaja, čedne hišice tik pred gozdom. Na hišnem pragu se je sončil brak-jazbečar in leže dvakrat zalajal, ko naju je začutil. Ko pa je iz bližine spoznal svojega gospodarja, je vstal in se mu dobrikal z repom m Foto Milan Kemperle in grčanjem. Seveda je dobil kakor vselej tudi to pot rahlo telečjo kost, katere se je še precej mesnega držalo. Čeda, kakor je bilo psički ime, je bila vsestransko porabna za lov. Poiskala je zajca in ga gonila, tako tudi lisico; jazbeca je šla iskat v jazbino, padlo divjad je oblajala, zajca celo prinesla; krvno sled je kar dobro izdelovala. Zaradi te sposobnosti naj bi čuvaj privedel psico za nama, če bi kaj zastrelila, kar bi mu sporočila s tremi zaporednimi streli v presledkih po eno minuto. Kmalu nato naju je že objel gozd. Ne daleč od gozdnega roba sva se utaborila in klicala v krajših in daljših presledkih dobre pol ure. Ko ni bilo nobenega odziva, sva se odtihotapila za skoraj kilometer dlje v gozd, kjer so se menjavale majhne izseke s predeli gostih smrečic ter doraslega mešanega gozda. Ustanovila sva se vsak na enem koncu smrekovega nasada, da sva imela pogled v nasprotni gozd. Drevje je bilo tam sicer precej redko, toda večje in manjše, z mahom porasle skale so omejevale večji razgled. Vzel sem iz pušice klicalo, urezano iz slanine bilke, in jel klicati. Že pri tretji kitici ugledam srnjaka, ki stopica proti nama iskaje z glavo pri tleh srnjo sled. Dvignem puško k licu in pogledam proti tovarišu. Tudi on ima puško namerjeno v srnjaka. Precenim razdaljo: njemu je nekoliko bliže ko meni in stoji mu lepše za strel v pleče. Odstavim zato puško in jo položim na kolena. Takoj za tem poči strel in vidim, kako je srnjaka vrglo kvišku in kako je izginil za prvo skalo. ,Daleč ne pojde,’ sem si mislil in pogledal na prijatelja. Žarečega lica mi je nekaj kazal na prste, mahaje z obema rokama. Ker sem odmigal z glavo, češ da ne razumem, mi je zaklical besedo »stoti«. Ko sva pozneje stala ob mrtvem srnjaku, sem se na njegovo izjavo šele dodobra zavedel, da je ta srnjak po številu stoti, kar jih je uplenil doslej. Seveda sem mu iskreno čestital in preskrbel zeleno vejico z dvojnim križem za klobuk in enako tudi srnjaku za »zadnji grižljaj«. »Svojega stotega ponesem sam do Kramarja ali vsaj do čuvaja,« je skoraj slovesno izjavil ponosni strelec. Ker je bil nahrbtnik premajhen, je bilo treba nesti srnjaka na rami. Zvezala sva mu v ta namen noge in jaz sem iz praproti in mahu zvil podložek za na ramo, da se nekoliko omili pritisk trdih srnjakovih nog na ramenske kosti. Saj je nekako šlo, dasi je bil nosač droben mož, toda pri čuvaju je le dejal, da mu je dosti nošnje in naj srnjaka za ostali dve tretjini pota prevzame čuvaj. Srnjakov cvrček smo zalili v Kramar j evi gostilni. Zal vsi trije nismo kaj prida pivci, zato pa se je jubilant odrezal strežnemu osebju z izredno napitnino. Ko sem nekaj tednov pozneje obiskal prijatelja Stariča na njegovem domu, sem na steni z lovskimi trofejami takoj zapazil sredi zbirke srebrno pobarvano tablico z dobrim rogovjem in pod njim veliko številko 100. POTREBNA JE VEČJA LOVSKA ZAVEST! Karel S t a g o j V zadnjem času smo brali v »Lovcu«, da sta Okrajni lovski zvezi Murska Sobota in Celje kaznovali več lovskih družin, nekatere pa celo izključili iz svojega članstva. Ti ukrepi so bili potrebni zaradi neurejenega gospodarstva, zanemarjanja lovišča, izkoriščanja lovišča po posameznikih itd. Vse to nam nazorno kaže, da v nekaterih naših lovskih družinah še ni reda. Te ukrepe je sprejel prav gotovo vsak zaveden lovec z odobravanjem, saj so dejanja, ki so jih zakrivile te lovske družine, v škodo našemu lovstvu, posebno pa sosednjim lovskim dužinam. Saj vemo, da se kaj rado govori: Zakaj je pa tam pri sosedih več prostosti, vemo pa tudi, da je izkoriščanje in zanemarjanje nekega lovišča v škodo tudi divjadi v sosednjem lovišču. Mnenja sem, da bodo ti ukrepi v opozorilo vsem tistim, ki se še po 10 letih niso mogli sprijazniti z našo lovsko ureditvijo. Mislim pa, da je glavni vzrok teh škodljivih pojavov premajhna lovska zavest. Zato bi rad spregovoril nekaj besed o svojih opažanjih o izvajanju lova, kjer se pomanjkanje lovske zavesti najbolj kaže. še vedno je namreč precej lovcev, ki jim je glavni cilj uplenitev divjadi, način in druge okoliščine jih pa navadno prav malo zanimajo. Danes imamo zelo veliko, lahko rečem, večino lovskih družin, ki love zajce le na skupnih lovih, saj so izkušnje pokazale, da je to pravilno. Seveda je ta način lova zajcev določen tudi v družinskih poslovnikih. Zal mi je pa znano, da družinski poslovniki sicer določajo samo skupne in morda tudi skupinske love, v resnici je pa drugače. V lanski zajčji sezoni mi je vodilni član neke lovske družine med pogovorom rekel: Jutri zvečer, če bo le tako jasno kakor nocoj, pojdem čakat. Vprašal sem ga, če lisico, pa mi je odgovoril, da zajca. V lovski družini, katere družinski poslovnik določa le skupne love, love torej tudi posamezno, in sicer na način, ki se ga navadno poslužujejo le divji lovci! Seveda so potem v takih lovskih družinah krivi slabega staleža deževno vreme, povodnji, roparice itd. Imel sem tudi priložnost videti, da je en sam lovec lovil s tremi goniči. Kako dobro je to za lovišče, si lahko mislimo, lahko pa si tudi mislimo, da v družinah, kjer tako delajo, ni pregleda o odstrelu in ne pregleda o gospodarjenju. Na skupnih lovih je večkrat tudi vse premalo tovarištva in preveč lovske strasti, v nekaterih primerih pa bi lahko govoril celo o lakomnosti. Če n. pr. lovi nekje trideset lovcev, pa upleni en sam član od osmih kar štiri zajce, mislim, da to ni prav: Kaj ne bi privoščil malo lovskega užitka tudi tovarišu na sosednjem stojišču? Mislim, da je tudi lovsko tovarištvo del lovske zavesti. Končno še besedo o odstrelu srnjakov. Navedel bom samo dejstvo. Poznam družino, kjer so v prvih desetih dneh lova srnjadi odstrelili kar vseh 15 odobrenih srnjakov! O kaki izbiri tu prav gotovo ne moremo govoriti. Nasprotno! Ne. morem razumeti, kaj mislijo lovci, ki jim ni mar, kakšen zarod bo ostal v lovišču, kakšna bo naša srnjad čez nekaj let, če bomo pokali kar na vsako rdečo liso! Rdeče pike morajo že enkrat vplivati na lovce tako, da bodo res dobro premislili, preden bodo ukrivili prst. Vem, da vse to, kar sem napisal, ni karakteristično za naše sedanje lovstvo in naš sedanji lov, saj je splošna podoba našega lovca lepša, kot Jo kažejo zgornji primeri, vem pa tudi, da je primerov, kot sem jih navedel, še precej. Zato svetujem lovskim družinam, naj malo strože in dosledneje pregledajo svoje vrste, da ne bodo sledile nove kazni in nove izključitve lovskih družin. Foto Milan Kemperle »Lovski blagor!« ALI IN KOLIKO VPLIVA DOLŽINA CEVI NA UČINEK STRELA Franci Avčin Na prošnjo uredništva »Lovca« dopolnjujem dopis tov. A. S. P. »Ali vpliva dolžina cevi na učinek strela« z nekaj tehničnimi pojasnili. Pri tem seveda brez številk ne bo šlo. Dopis tov. A. S. P. je naslednji: »Lovec parkljarjev mora poznati učinek in zmogljivost naboja, ki ga uporablja. Pri tem ne gre le za vrsto smodnika in za obliko projektila, temveč predvsem za učinek strela v telesu divjadi. Po vojni so se lovci znašli pred težkim problemom. Pušk ni bilo, pobrala jih je vojna. Ostalo je samo nekaj prikritega in malo vrednega orožja. Nabava novega orožja je bila težavna, ker tudi sosednje države lovskega orožja še niso izdelovale. Poleg dvocevk in trocevk je bilo le nekaj bokaric za naboj 7/65 R. Te puške so sicer priročne, toda imele so hudo napako. Dolžina cevi je bila 60, pri nekaterih celo 50 cm, medtem ko je strelna tabela za tako orožje sestavljena za 72 cm dolgo cev. Učinek streljanja iz kratke cevi je mogoče izboljšati z uporabo brizantnejšega smodnika, toda vsiljuje se vprašanje, ali je sploh priporočljivo streljati naboje 7 X 64 in 7 X 65 R iz kratkih cevi, če s skromnejšim uspehom nisi zadovoljen. Treba pa je obenem resno premisliti, ali ne bi bil primernejši manj razanten projektil. Neki lovec je ugotovil, da se mu v daljnogledu blišči odsev ognja; to mu onemogoča opazovanje zadetka. Blesk je brez dvoma izviral od izgorevanja pred ustjem cevi, ko je projektil zapustil cev. In prav ta plinski pritisk zavisi od brzine projektila, zato je učinek strela iz kratke cevi zmanjšan. Pri tem je čudno, da še danes sestavljajo tabele po rezultatih streljanja iz cevi take dolžine, kakršne se v praksi redko ali sploh ne rabijo. Kakšno korist naj ima lovec, če teh rezultatov ne more doseči s kratkimi cevmi? Le nekoliko primerov iz prakse: Lovec je več let rabil kratko risanico 8 X 57, naboj 2,45 g, projektil 30 mm standardne izdelave. Dolžina cevi je bila 50 cm. Učinek strela na srnjad ni bil zadovoljiv. Žival se je po zadetku v pleče zrušila šele po sto metrih. Lovec je stopil do dobrega puškarja, ki mu je svetoval, da naj razširi ležišče naboja na 8 X 60. Tako je storil in uspeh je bil presenetljiv. Uporabljal je normalne naboje 8 X 60 s 3 g smodnika, brez magnuma in H-plašča. Od takrat je vsaka žival obležala v ognju. Pomisleke znancev, da je za srnjad učinek preveč brutalen, je ovrgla praksa. Izstrel je bil vedno normalen, v plečetu nekoliko večji, toda nikoli brutalen, vedno brez prekomerne poškodbe divjadi. Toda v mraku je lovca nekaj motilo: ogenj pri ustju. Obenem sta uporabljala iste naboje, t. j. 8 X 57 (2,45 g) iz risanic repetirk tudi dva druga - lovska tovariša. Učinek je bil odličen. Iz tega sledi: naboj 8 X 60, izstreljen iz dolge cevi, je za streljanje parkljarjev učinkovit in tudi iz 50 cm dolge cevi divjad takoj usmrti, ne da bi jo preveč poškodoval, nasprotno pa je bil učinek naboja 8 X 57 (2,45 g), izstreljenega iz 50 cm dolge cevi, slab; isti naboj, izstreljen iz dolge cevi, pa je imel odličen učinek. Repetirko 7 X 64 so morali zaradi rje skrajšati na 50 cm. Učinek na 100 m je bil zelo dober — na strelišču. Toda merjasec, ki ga je lovec streljal iz iste razdalje in ga je zadel v pleče, je bežal še dve sto metrov in bi bil v gošči izgubljen, če ga ne bi bil našel pes. Kaj hočemo lovci? Strel mora divjad hitro usmrtiti; zato nam ni vseeno, ali divjad v mukah poginja ali pa jo šok v trenutku usmrti. Lovsko nepravično je, streljati divjad z neprimernimi naboji, saj je to na las podobno prejšnjemu obstreljevanju z zrnjem in nasekanim svincem. Prav zato želim, da se k temu oglasi kak ba-listik, ki bi odgovoril predvsem na vprašanje, če obstaja in kakšno je razmerje med dolžino cevi in učinkom zadetka in če je možno to razmerje izraziti v centimetrih.« Vprašanje je torej: Ali vpliva dolžina cevi na učinek strela in kakšen je ta učinek? Dolžina puškine cevi vpliva predvsem na točnost običajnega merjenja po muhi in kobilici. Z daljšo cevjo in s tem tudi daljšo puško naše neizogibne pogreške pri merjenju, zlasti hitrem, manj vplivajo na točnost zadetka in so torej ceteris paribus relativno manjše kot s krajšo cevjo; streljanje z daljšo cevjo je torej točnejše. Predvojni trentarski lovci so n. pr. mnogo bolj cenili kot fižolovka dolgo starinsko italijansko vojaško puško kot znano moderno »priročno« laško pokalico istega kalibra, tisto z zobotrebcem na koncu. V letih nerodnih takoj po vojni mi je eden njihovih prvakov, ki je bil med vojno podrl po lastni izjavi 480 gamsov — to pot res za prehrano! — razkazal tako p reklo, ponosno ugotavljajoč, da je z njo zgrešil samo trikrat, dočim kratke italijanke še v roko ne prime. Z daljšo puško premikajočemu se cilju tudi mirneje sledimo. Toda če je cev le predolga, pade puškino težišče predaleč naprej 4n omenjena prednost ne glede na nerodnost takega orožja zopet izgine. Oba učinka dolgih cevi t. j. točnost merjenja in lažje spremljanje cilja poznajo zlasti dobro strelci s šibrami na lončene golobe. Brž ko pa streljamo z merilnim daljnogledom, sta si kratka in dolga cev lahko povsem enakovredni vsaj v merilnem pogledu. Važna ni namreč dolžina cevi kot taka, le razmerje dolžine cevi do kalibra, oziroma — še točneje — razmerje dolžine enega vrteža do kalibra ne sme pasti pod neko mejo. Veliki kalibri, zlasti oni za zastarele svinčene krogle, imajo »počasen« vrtež (en obrat risov na ca. 55 cm), cevi za modeme oplaščene krogle pa »hitrega« (kal. 6,5 mm na ca. 20 cm). Zato imajo mali kalibri a priori lahko krajše cevi. Seveda mora biti naboj tak, da zgori smodnik po možnosti ves v cevi, ne pa še zunaj nje, za ustjem, v obliki glasnega bliska. Čim krajša je tedaj cev, tem brizantnejši mora biti smodnik, za kratke pi-štolne cevi, tedaj mnogo hitreje izgorevajoč kot za dolge puškine. Dolžino cevi pri prelamačah lahko merimo. V dolžino štejemo tudi dolžino nabojišča. Pri repetirkah izmerimo dolžino najlaže s čistilno palico, ki jo vtaknemo skozi ustje cevi in potisnemo do zaprtega zaklopa. Preciznost. Na preciznost (natančnost) zadevanja dolžina cevi kaj malo vpliva. S precizno — natančno — puško bomo zadevali gosteje okrog cilja, verjetnost ponovitve gotovega rezultata je večja kot pri manj precizni puški. Točnost. Tudi z neprecizno puško lahko zadenemo točno. Toda čim hočemo tak rezultat ponoviti, bomo brž spoznali razliko med pojmoma preciznost puške in točnost zadetka z njo. Klasične, že dobrih pet desetletij zelo uspešno rabljene lovske repetirke Mannlicher — Scho-nauer kal. 6,5 mm imajo cev dolgo normalno le 45 cm. Te kratke cevi, vpete v nepodkupljivo zanesljivo strelno mizo, streljajo domala enako točno kot 12 cm daljše »specialne« cevi istega kalibra. Nerodno pa je, da je pok pri kratki cevi glasnejši, udarec kopita zavoljo majhne teže orožja občutnejši, blesk ob strelu na ustju cevi pa v mraku že močno slepeč, čeprav je patrona na tako kratko cev še nekako preračunana. Njena krogla je sorazmerno dolga, 30—34 mm pri masi 10,3 g. Tako imenovana »obremenitev prereza«, t. j. masa krogle, deljena s ploskvijo njenega prereza, bo tedaj znatna. To, dolžina krogle in obremenitev njenega prereza, pa je oboje važno, če naj kratka cev precizno strelja. Le patrone malega kalibra in z veliko obremenitvijo prereza so pri kratkih ceveh res dobro izkoriščene. Le take kombinacije bodo streljale precizno, točnost zadetka z njimi pa je izključno stvar strelca. Preciznost je stvar tehnika, točnost pa strelčeva. V znanem športnem kalibru 22 (5,6 mm — flobert) je s to zadevo tako, da strelja 60 cm dolga cev enako precizno, kot če skrajšamo cev za 20 cm. Med kratkim Browningom in najdaljšim Waltherjem po mojih izkušnjah v tem pogledu ni razlike, če so vsi pogoji enaki (kvaliteta cevi, municije, proženje ipd.). V večjih kalibrih je vse podobno, le izmeram ustrezno večje: na lovske razdalje do 200 m strelja precizna mauserka praktično enako dobro, če je cev dolga 50 ali 68 cm. Toda pri 50-centimertski cevi si v mraku po strelu kot oslepljen in ne boš videl, kako je divjad zadetek nakazala, celo ne, kam je slabo zadeta zbežala. To dejstvo je težka slabost kratkih cevi, ki pa podnevi odpade. Če hočeš prav kratko puško, n. pr. za gorski lov, potem štedi raje pri zaklopu kot pri cevi: prelamača s cevjo 65 cm je namreč enako dolga kot repetirka s cevjo 53 cm (n. pr. boroveljski »Bergstutzen«); kar 12 cm dolžine zahteva cilindrični zaklop repetirke. Glede hitrosti krogle in z njo zvezane ra-zance (iztegnjenosti) krivulje leta, žive sile ter najvažnejšega momenta, to je učinka strela na divjad, se lahko reče, da je vpliv dolžine cevi na strelne razdalje do 200 m praktično kaj majhen. Razlike v dolžini 3—5 cm lahko spregledamo, njihove učinke dosezajo že neenakomernosti v kalibru. Tabele strelnih podatkov so navedene za dolžino cevi, ki velja za tisto pa-trono kot normalna in je po možnosti blizu optimalne; tako- n. pr. za omenjeni Mannlicher —Schonauer 6,5 mm za cev 45 cm, čeprav bi dalo podaljšanje te cevi za 23 Cm na optimalnih 68 cm tej patroni povišanje začetne hitrosti krogle s 710 m/s na 774 m/s. Povišanje razance bi bilo znatno (Avo = 8,5%), žive sile pa še večje (AWo = 19,5%. Wo = mvo2/2), z Wo = = 265 kpm na Wo = 315 kpm na ustju cevi. Sicer pa so se v tabelah doslej iz razumljivih razlogov skušali približati največji dosegljivi živi sili (energiji) posameznih patron v čim večji razdalji, kar seveda zahteva daljše cevi. Dandanes pa n. pr. RWS podaja tabele v kalibru 8 X 57 IS le še za dolžino cevi 60 cm. Mauserka je z njimi dolga že kakih 108 cm, z energijsko optimalno cevjo 72 cm bi imela pa že 120 cm dolžine in bi bila za lov prenerodna. Tabela za take dolge cevi bi izgubila svoj praktični smisel. Naslednja razpredelnica z osnovnimi podatki po publikacijah RWS naj nam da vpogled v odvisnost začetne hitrosti vo ter žive sile W<> od dolžine cevi za nekaj najvažnejših patron, tudi tistih, ki jih omenja ASP. Pri tem pomeni znak < neznaten blesk pri strelu, O znaten, D že močno slepeč in -f- neznosen (patrona je pri navedeni dolžini cevi neuporabna). Procen-tualni vpadi A vo začetne hitrosti vo in vpadi AWo energije Wo so računani od najdaljše cevi navzdol. 1 2 3 4 5 6 7 Dolžina cevi mm Začetna hitrost vo m/s Upad vo A vo % Začetna živa silaWo kpm Upad Wo A Wo % Smodnik Masa krogle Dolžina krogle Plašč Normalna dolžina cevi, ustrezni vo in Wo 6,5 X 54 Mannlicher — Schonauer — - (tab. 126 RWS) 680 774 0 320 0 2,65 g R 2 450 mm 600 760 2 304 4 10,3 g 711 m/s 500 732 0 5,5 281 11 34 mm 265 kpm 450 711 D 8 265 15,5 H 6,5 X 57 — (tab. 112 RWS) 680 1030 0 325 0 2,85 g T 39 600 mm 600 1010 2 312 4 6 g 1010 m/s 500 + !! 22 mm 312 kpm delni 7X57 — (tab. 23 RWS) 680 788 0 285 0 3,0 g R 2 650 mm 600 768 < 2,5 272 5 9 g 781 m/s 500 738 0 6,5 250 13 26 min delni 280 kpm 7X64 — (tab. 27 RWS) 680 888 0 362 0 3,5 g R 2 680 mm 600 863 0 2,8 342 5,6 9,0 g 888 m/g 500 826 □ 7 314 13,5 26 mm delni 362 kpm 8 X 57 I - - (tab. 33 RWS) 680 650 0 317 0 2,45 g T 1910 680 mm 600 634 < 2,5 300 5 14,7 g 650 m/s 500 614 0 5,5 282 10,5 30 mm delni 317 kpm 8 X 57 IS Mauser — (tab. 36 RTVS) 680 849 0 367 0 3,0 g R 5 680 mm 600 831 < 2 352 4 10 g 849 m/s 500 790 D 7 318 13,5 delni 367 kpm 8X60 — (tab. 45 RWS) 680 786 0 400 0 3,0 g R 5 680 mm 600 769 < 2,2 383 4,5 12,7 g 26 mm 786 m/s 500 737 □ 6,2 352 12 delni 400 kpm 9,3 X 72 R - - (tab. 66 RWS) 680 621 0 250 0 2,6 g R 5 650 mm 600 602 < 3 235 6 12,7 g 614 m/s 500 574 0 7,6 213 15 20 mm bakreni 240 kpm < pomeni rahel blesk na ustju cevi, tudi streli brez tega, O pomeni znaten blesk, ki v mraku že utegne motiti, , □ pomeni premočen blisk, ki strelca v mraku povsem zaslepi, + pomeni neznosen blisk, patrona pri navedeni dolžini cevi neuporabna. Iz razpredelnice vidimo, da tudi pri najkrajših ceveh, katere pa še ne dajo neznosnega bleska (-f-), vpad A Wo začetne energije W« pri nobeni od vseh v pretres vzetih patron ne preseže 15 %. To število postane na večje razdalje še ugodnejše, saj zavira počasnejšo kroglo zračni upor sorazmerno manj kot hitrejšo. Kar se tedaj žive sile in s tem učinka strela na divjad tiče, kratka cev ne škoduje prida, razen v redkih primerih, ko bi vpad A vo hitrosti vo prav zadostoval, da se zaradi njemu ustrezne manjše za-detne hitrosti moderna krogla (H,D-plašč, torpedo ipd.) v telesu divjadi ne zmlinči več tako, kot bi se morala, da torej predre cela in odnese s seboj dobršen del žive sile. Skrbi okrog kratkih cevi so vsaj z balističnega gledišča pretirane. Če se držimo strelnih razdalj do 200 m — pravi lovec le redko strelja na večjo razdaljo, — bomo s kratko cevjo opravili isto kot z dolgo, zlasti če streljamo z merilnim daljnogledom in z naslonom. Vendar za tipično visokorazantne patrone ne smemo pretiravati: cevi naj pri 6,5 X 57, 7 X 64 in tudi pri 8 X 57 IS ne bodo pod 60 cm! Dopisnik A. S. P. povsem pravilno sklepa, da za patrono 7 X 65 R za prelamače, ki ustreza 7 X64 za repetirke, cev 50 cm ni na mestu. Ko pa trdi glede 8 X 57 I (tab. 33 RWS), da učinek na srnjad ni bil zadovoljiv, ker se je srnjad pri zadetku v pleče »zrušila šele pri 100 metrih«, dokazuje tabela, da za to ne gre dolžiti patrone in cevi. Pri strelih v sredino pleč, čeprav raztrgajo samo srce, se kaj rado zgodi, da srnjad divje teče še lepo daljo, preden hipno ne konča. Strel v pleče visoko pa položi po mojih in drugih izkušnjah tako srnjad kot jelenjad na mestu; konča kot da je od strela zadeta, domala brez giba. Omenjeno povrtanje ležišča patrone s kalibra 8 X67 I na 8 X 60 ni bilo nujno, kajti na energiji kaj bistvenega ni bilo dobljenega, zlasti ne za srnjad, pa naj je bila cev kratka ali dolga. En sam primer tudi ni še dovolj za statistično zanesljivo sklepanje. Če pa beži merjasec tudi pri srčnem strelu še 100 m, ni vzrok skrajšana cev in kaka zmanjšana moč repetirke 7 X 64, temveč divja moč te silne živali. Kolikokrat pa divji prašič obleži res na mestu? Le pri strelu v možgane in hrbtenico res zatrdno. Sploh pa strel v pleče zanj ni najprimernejši (glej članek v Lovcu 1955/8). Vidimo, da pade živa sila od cevi 68 cm do 50 cm komaj za 13,5%. Na 100 metrov bo namesto Wioo = 258 kpm pri 68 cm dolgi cevi kakih 225 kpm pri 50-centimertski cevi. Razlika tedaj ni bistvena, posebno ne pri imenitni patroni 7 X 64 oz. 7 X 65 R, ki je za naše razmere po vsej priliki najbolj univerzalna, čeprav je 8 X 57 IS bolj pogostna. Naj ob tej priliki povem še ustrezno glede cevi šibrenic. Zanje velja, da znaša zmanjšanje hitrosti šiber nekako 1 m/s za vsak centimeter skrajšanja cevi. 10 cm krajša ali daljša cev balistično ne igra posebne vloge, z daljšo cevjo le bolje pomerimo. S primernim chokom (angleško choke — zožitev, zadrgnitev ob ustju cevi za šibre, izgovori čouk!) lahko dosežemo, da nam komaj 55 cm dolga cev celo v kalibru 12 daje 80 %-ne zadetke (na normalno tarčo v normalni razdalji 35 m). To je praktično vsekakor preveč in je treba zato zožitev cevi ob ustju ublažiti. Normalna dolžina za kombinirane puške je danes 60 cm, za šibrenice 16 kal. 65 cm, za kal. 12 pa 65—70 cm. Le za športno streljanje na lončene golobe gremo še 5 do 6 cm više, a le zaradi prednosti dolgih cevi pri merjenju in »lovljenju« cilja. Seveda pa ne smemo kakih predolgih cevi kar preprosto odrezati, razen če so vseskozi cilindrične. Odrezanega choka namreč ne moreš nadomestiti. Sam uporabljam trocevko 16 X 16 6,5 X 57 R, ki ima cevi dolge le 60 cm. Krogla strelja prav fantastično precizno do 300 m, šibre pa nosi skupaj že prav neprijetno, tako da moraš na sloko meriti domala kot s kroglo, če se nočeš odreči prednosti strela zblizu, ko je let še počasen. To pa že samo ni lahko, kaj šele s kratkimi cevmi. Pri poskusnih strelih sem kljub kratkim cevem ugotovil nekajkrat kar 90 % zadetek, torej dobrega vsekakor preveč, vsaj' v gozdu; 70 % na šibrenice bo za lov kar zgornja meja. Na splošno tedaj vpliv dolžine cevi na učinek strela ni tolik, kot se večkrat misli. DIVJAD NA MENINI Vet. Janez Menina je dolg in precej širok gorski hrbet, ki se vleče od prelaza Črnivec proti vzhodu in se neha nekako tik pred Vranskim. Na severni strani meji na dolino Drete, na jugu na Tuhinjsko dolino. Naj višji vrh je Vivodnik s 1508 m, ostali vrhovi pa so od 1000 do 1400 m visoki. Vse pogorje sliči kraškemu terenu; na svojem hrbtu ima polno dolin kakor Kras. Le z vodo je Menina nekoliko bolje preskrbljena. Pokrita je z gozdovi, senožeti in pašniki, ima pa tudi strma, skalna in gola pobočja s travnatimi policami s popolnoma visokogorskim karakterjem, kar godi posebno gamsu. Gozdovi so mešani; na severnem pobočju prevladujejo iglavci, na južni strani pa listavci. Le nekaj vasi leži nekoliko više (Pra-preče, Ravne, Češnjice, Okrog), sicer pa ta gorski kompleks ni obljuden; tako je iz več predelov po več ur hoda do naj bližjega naselja. Da je tako okolje za divjad ugodno, je jasno. Mešani gozdovi, senožeti in dobra paša na njih ter oddaljenost od naselij je tisto, kar divjadi najbolj godi in jo privablja. Po raznih krajevnih imenih v Kostavski in Tuhinjski planini kakor Volčje jame, Medvedov kot, Jelenova dolina, Za brlogom, Kurji vrh in pa tudi iz raznih starih listin lahko sklepamo, da je bilo pred nekaj stoletji na Menini precej živahno. Lov je moral biti tod kaj zanimiv, vztrajen in dobro organiziran, kar sklepamo iz tega, da je več vrst divjadi, pred katerimi so se morali kmetje umakniti s svojih posestev, izginilo. Župnišče v Zg. Tuhinju in grad v Špi-tališču nista nič drugega kakor nekdanja lovska gradiča. Zanimivo je, kaj beremo v starih listinah in urbarjih o divjadi na Menini. Po ustanovni listini motniške župnije iz 1. 1360 je motniški graščak podaril župnišču kmetijsko posestvo s poslopji, njivami, travniki, pašniki in gozdovi-Posestvo je bilo v gorah severno od Motnika. Na njem je živel kmet-podložnik Lovre s svojo družino. Namesto graščaku so odslej Lovretovi plačevali najemnino ali desetino, kakor so to že takrat imenovali, župniku. Lovretovi pa so morali kmetijo zapustiti, ker jim je divjad uničila pridelke in živino, da se niso mogli s čim preživljati. Njive te kmetije so se zarasle in so služile kasneje le za gozdno pašo. Po urbarju motniške župnije iz 1612. leta so kašne j e to kmetijo uživali trije kmetje Vulgo Andrej ček, Sedmak in Anžetovec, ki so pa spočetka zemljo uporabljali le kot pašnike. Za užitek vsega posestva so župnišču plačevali na leto vsak po 10 krajcarjev in 1 hlebec sira. Ti kmetje so začeli gozdove krčiti in napravljati njive. Ker se je tako dohodek iz kmetije večal, nevarnost NEKDAJ IN SEDAJ Pestotnik pred divjadjo pa se je zmanjševala, je župnišče zahtevalo večje dajatve, kar 21 florintov. Kmetje so se pritožili na celjsko okrožje. Iz listin iz 1. 1788, ki so v ljubljanskem škofijskem arhivu, se vidi, da je Celje zahtevalo od gornjegrajske gospoščine, pod katere patronat je spadalo župnišče Motnik, pojasnilo, zakaj plačujejo kmetje tako nizko najemnino. Gornji grad je sporočil Celju, da ti kmetje od zemlje niso mogli imeti dohodkov, ker jim je doslej velika množina divjadi (wegen der Menge wilder Tiere, Baren, Hirsche und Luxe) uničevala skoro vse pridelke in življenjske potrebščine. To se bo pa polagoma izboljšalo, ker imenovani kmetje krčijo gozdove in tudi število divjadi pada. To je Celju zadostovalo. Zato je odločilo, da kmetje plačujejo po 10 krajcarjev in 1 hlebček sira, dokler ne bodo njive v redu in gozd skrčen, kar se bo sedaj lahko zgodilo, ker je število divjadi padlo. Po gornjem sklepamo, da je divjad na Menini začela številčno upadati v začetku 18. stoletja. Za upadanje ne moremo iskati vzrokov drugje kakor v sistematičnem lovu. Kako pa se je takrat lovilo, nimamo zanesljivih poročil. Volka so razen z orožjem pokončevali s pastmi in jamami. »Volčjih jam« je na Menini več. Na prehodih so izkopali globoke jame, stene zavarovali, jame pa pokrili s tankimi vejami. Nad jamo so visoko obesili vabo, najrajši živo jagnje v kbšari, ki je seveda ponoči jokalo. Brž ko je ^blk’ začul jagnje, je šel za glasom. Ko je prišel pod jagnje, se mu je šibko dračje udalo in padel je v jamo, iz katere ni bilo možno uiti. Tu so ga pobili. Iz svojih mladih dni se spominjam, kako so stari očanci pripovedovali, da za njihove mladosti ni nihče prišel iz "hiše, ne da bi slišal zavijanje volka v Kostavski rebri. Volkovi so se ponoči pritepli celo v vas Kostanj, strgali pse z verig in jih odvlekli. Zato so morali pse pozimi zapirati. Psi so nosili močne, široke ovratnike, v katere so bili vdelani ostri, navzgor obrnjeni žeblji. Takega ovratnika, »grebenica« imenovanega, se še spominjam pri nas doma, ki seveda takrat ni več služil svojemu namenu. Bil je le spomin na prejšnje čase, ko so bili še volkovi. Če se je volk lotil z grebenico zavarovanega psa in če je bil pes močan, jo je volk moral pobrisati. V prvi polovici 19. stoletja so volkovi prešli in od takrat ni več slišati o njih. O risih ustno sporočilo ne govori. Pravijo le, da so bili nevarni drobnici, katere se je na Menini vedno veliko paslo. Medvedi se na Menini še pojavljajo. Med prvo in drugo svetovno vojno smo jih čutili Foto Milan Kemperle kakih 10 let. Padla sta dva po 200 kg težka samca, medvedka z mladiči jo je pa nekam pobrisala. Tudi zadnja leta se zopet čuje in govori o medvedu, ki trga ovce. Jelen samo tu pa tam še zaide na Menino kot izgubljenec. Tudi gamsi se zadnje čase ne počutijo več dobro in njihovo število pada, čeprav jih ne streljamo. Zelo verjetno je, da imamo pri tem lovu tihe sotrudnike, ki bodo pa že enkrat »prinesli v mlin« kakor v Bohinju-Srnjad se zadovoljivo razvija, zajcev pa je bolj malo. Od perjadi moram omeniti velikega petelina, ki pa tudi številčno peša. Ruševec je skoro izginil. Jerebov je precej. Od redke divje perjadi naj omenim kavrana in pa veliko uralsko sovo, ki jo dolžimo, da preganja tudi petelina. Lisic in jazbecev pa kar noče zmanjkati, četudi jih z vsemi sredstvi preganjamo. Divji prašiči so na Menini že kakih 20 let, do sedaj pa v dolino še ne prihajajo, ampak rijejo le po planinskih pašnikih. Tu pa tam naletimo še na kako divjo mačko. Tudi kun zlatic je še nekaj. Taka je približna slika divjadi na Menini v sedanjosti. Seveda se še zdaleka ne da primerjati z raznoliko in bogato favno v preteklih stoletjih in tisočletjih. Mamut, katerega okostje so pred leti izkopali pri Nevljah ob vhodu v Tuhinjsko dolino, je verjetno domoval v pogorju Menine. Če je bil v 15. ali 16. stoletju kmet Lovre primoran zapustiti svoj dom in posestvo le zaradi divjadi, je moralo biti v tem gorovju res živahno. Primerjajoč današnjo sliko si težko predstavljamo podobo gozda in njegovih prebivalcev v takratni dobi. Težak je bil boj naših prednikov za obstanek, ko so se v 7- stoletju naseljevali iz Celjske kotline v Savinjsko dolino in Gornji grad, čez Črnivec v Kamnik ali v drugi smeri čez Vransko, Trojane, Črni graben, oziroma z odcepom pri Ločnici v Motnik, Tuhinjsko dolino in Kamnik. Šli so ob bivših rimskih poteh. Koder so se naseljevali, so se morali spoprijeti z redkimi ostanki prebivalstva, predvsem pa z neizprosno naravo. Na krajih, določenih za bivališča, so morali krčiti gozdove, ustvarjati njive in pašnike za živino. Boj z divjadjo in lov smatramo v tistih časih za prvo razvojno fazo v njihovem kulturnem življenju. Lovil je, kdor se je čutil sposobnega ter je bil spreten in dovolj pogumen. Šele v stoletjih je pravica lova prešla na posamezne ljudi. Umevno je, da je zaradi tega prišlo do sporov med avtohtonim prebivalstvom in novimi lovskimi upravičenci. V te spore so morali večkrat poseči vladajoči knezi in druga gospostva. Celjski vicedom je v dolgotrajni pravdi med Motničani in motniškim graščakom 1. 1727 določil, da sme graščak loviti le na svojem posestvu. Verjetno se je to zgodilo zato, ker je imel Motnik svoje stare tržne pravice od avstrijskega nadvojvode Ernesta Železnega že od marca 1423. leta. Z istim dekretom je dobil tudi lastno sodstvo. Kar se tiče lova na Menini v novejši dobi, je bil na južnem pobočju v veljavi zakupni sistem, dočim je bil na večini severnega pobočja lovski upravičenec škofijsko gozdno gospodarstvo. Po osvoboditvi je spadalo severno pobočje med gojitvena lovišča, nakar pa je prešlo v upravo bližnjih lovskih družin. PTIČAR — PES »ZA SILO«? Ljuban Zadnik Službena pota me zanesejo v skoraj vse predele Slovenije. Tako pridem v stik tudi z lovci iz raznih krajev. V pogovoru se pomenimo o raznih lovskih stvareh: o puškah, lovu, psih, pa tudi o organizaciji lovstva. Preteklo nedeljo pa sem slišal neko sodbo, ki je ne morem pozabiti. Neki lovec, ki velja za zelo načitanega, saj bere tudi inozemske lovske revije, je namreč v večji družbi, ko smo se pogovarjali o lovskih psih, rekel, da je tudi ptičar za silo dober za lov. Ta sodba, ki je za ptičarja porazna in mi ne gre iz glave, me je napotila, da sem sklenil napisati o ptičarju nekaj besed; kaj naj namreč misli o tem psu tisti naš lovec, ki komaj bere, ko celo »učeni« o njem tako sodijo... Kažejo pa take izjave, da pri nas še marsikje uporabnosti in sposobnosti ptičarja ne poznajo. Najprej naj povem, da nas sam izraz »ptičar« ne sme zapeljati v mnenje, da je skupina psov ptičarjev le za lov raznih ptičev. »Ptičar« je naš izraz za nemški »Vorstehund«, italijanski »cane da ferma« ali angleški »pointer«. Primorci pravijo temu psu »fermač«; tako so ga nazivali pred leti tudi pri nas. Sedanje ime »ptičar« so dobili ti psi pred kakimi dvajsetimi leti, botrovala pa sta mu dr. Janko Lokar in dr. Ivan Lovrenčič. Čeprav ime ne izraža tipičnega dela tega psa, kakor je n. pr. primer za goniča, jamarja, šarivca ali barvarja, se je vendar udomačilo; slovenski jezik skovank namreč ne trpi. Izraz, ki bi delno pokazal delo te skupine lovskih psov, bi bil prosto preveden angleški izraz »pokazač«. Ptičarji so za individualni lov in za lov v manjših skupinah, od njih pa zahtevamo zelo široko uporabnost. Vsak lovski pes mora znati divjad poiskati. Če katerega psa to lahko naučim, je to ptičar. Iskanje divjadi pa ni norjenje po terenu, ne, pes mora teren pred lovcem sistematično preiskati. In prav to zna ptičar odlično, odlično še prav posebno zato, ker divjad običajno pokaže, še preden ga je opazila. Na polju, kjer vidimo daleč, naj išče daleč, v zaraščenem terenu pa blizu vodnika. Zakaj ta razlika? Ptičarji pred divjadjo obstoje in jo tako pokažejo, pa naj bodo jerebice, fazan, zajec ali srna v grmu. Ptičar divjadi ne sme spoditi, temveč mora tako dolgo stati, da pride vodnik, ki divjad dvigne. Če obstane ptičar pred divjadjo na polju, kjer ni visokih kultur (koruza), ga vidimo že od daleč, če pa stoji nekje v zaraščenem terenu, ga že na 50 korakov težko opazimo. Zato ga v zaraščenem terenu ne smemo pustiti predaleč. Kaj mi namreč pomaga, če stoji pes pred divjadjo nekje v gošči ali koruzi, pa ga morda niti po pol ure ne najdem. Ptičar najde torej divjad zelo lahko, laže kot kateri koli drugi lovski pes, in pred njo obstoji; to je največja odlika tega psa. Da je ptičar dober donašalec, skoraj ni treba pisati- Prinesti mora prav tako lisico kot jerebico. Donašati mora tudi iz vode. Vendar do-našanje samo ni tisto, kar od ptičarja zahtevamo: ptičar mora prinesti tudi divjad, ki ni obležala v ognju. Zastreljeno divjad mora torej po sledu poiskati in prinesti vodniku; tako popravi, kar je lovec s prenagljenim ali slabim strelom zagrešil. Seveda tudi ptičar n. pr. srne ne more prinesti. Zato pa ga pri lovu srnjadi in večje divjadi uporabljamo kot barvarja (krvo-slednika); vodnika pripelje do srnjaka ali jelena. To delo ptičar lahko opravi, ker ima sorazmerno zelo dober nos. Z malo vaje skoraj doseže psa — specialista za krvni sled. Ptičar naj spremlja lovca na vseh njegovih pohodih: pri zalazu srnjaka, klicanju jereba, naskakovanju petelina itd.; vedno in ob vsaki priliki naj bo pri vodniku. Tudi na brakado naj gre, toda ne v pogon med goniče; ostane naj pri vodniku na stojišču, da mu bo pomagal, če bo pomoč potrebna. Naravna inteligenca, mirnost, poslušnost in odličen nos so osnove, na katerih se gradi pti-čarjevo šolanje. Z doslednim šolanjem in potrebno prakso lahko naredim iz ptičarja vsestransko uporabnega psa, ki ni za lov samo »za silo«. Univerzalnega psa namreč ni in ga tudi nikoli ne bo. Ptičarja pa lahko uporabljamo kot odličnega iskalca divjadi na polju, v gozdu in ločku, kot nedosegljivega donašalca na suhem in iz vode, kot dobrega barvarja in sploh spremljevalca na vseh lovskih pohodih- To pa je imel tovariš, s katerim sem govoril, prav, da namreč ptičar ni jamar. Samo poglejmo ga, pa bomo takoj videli, da je to res. Trdim pa, da je ptičar široko uporaben, moram pa ga seveda znati uporabljati in voditi. Prihodnjo jesen bo v bližini Ljubljane upo-rabnostna tekma ptičarjev. Želim, da si to tekmo ogleda čimveč lovcev. Na njej bodo videli, kaj ptičar zmore, na tekmi pa se bodo tudi naučili marsikaj, kar bodo lahko uporabili tudi pri šolanju psov drugih skupin. KAKO NEGUJEMO PASJI KOŽUH V. J. Na razstavah in smotrah opažamo, da skrbe ljubitelji in rejci psov vse premalo za zunanjost svojih ljubljencev. Na te prireditve privedejo namreč pse z nenegovano dlako oziroma v zanemarjenih kožuhih, ki kažejo povsem kaj drugega kot to, da so deležni primerne higiene. Nekateri psi napravijo na gledalca celo prav mučen vtis; to se pokaže posebno pri kosmodlakih psih. Ljubitelji psov pozabljajo, da pes v zanemarjenem kožuhu ne more predstavljati tega, kar je, in da lahko sodnik-ocenjevalec oceni le to, kar vidi. Vsi naši psi — na vaške potepuhe ne mislim — živijo bolj ali manj v okoliščinah, ki so precej drugačne, kot so v naravi. V današnjem okolju manjka psu prostost, ki bi mu omogočala, da bi se čistil na naraven način. Če bi naši psi lahko živeli svoje naravno življenje, bi bili gotovo lepši. Udomačeni pes se je tisočletja prilagajal spreminjajočim se razmeram ob človekovi strani, kaže pa, da se civilizacija in s tem tudi življenjski pogoji človekovega tovariša tako hitro izpreminjajo, da jih ne dohiteva več ali pa je s svojim prilagajanjem v zamudi. Ker je vzel človek psu pogoje za naravno življenje in ga dnevno omejuje v njegovem samoniklem razvoju, je po vseh načelih dolžan, da mu nudi, kar v novem okolju potrebuje. Zavedati se moramo namreč, da je pes sicer žival, nikakor pa ne nekakšen predmet, ki je le zato, da se ga človek sem pa tja razveseli. Psu smo dolžni nuditi več kot samo vsakdanjo hrano in suho ležišče; nadomestiti mu moramo vse pogoje, ki jih je v novih razmerah ob človeku izgubil in ki mu danes ob človekovi strani manjkajo. Tako kakor opere psa mokra, posebno rosna trava ali resa, tako kakor ga očešljajo ostra resa, trnje in gošča, tako naravno, pravilno in radikalno tega ne more nihče opraviti. Psa sicer od malih nog krtačimo, ga češemo, kar je nedvomno zelo dobro, odraslega pa tudi od časa do časa okopljemo. Toda pasji kožuh potrebuje več kot to. Pripomnim naj najprej, da smemo pri kopanju uporabljati tudi milo, vendar moramo delati to zelo oprezno, da ne pride psu milnica v oči ali voda v ušesa. Vedeti pa moramo tudi, da z milnico dražimo kožo in da s pogostno uporabo kakega ostrega mila lahko izperemo preveč kožne maščobe; tako lahko povzročimo srbež z vsemi neprijetnimi posledicami. Pes postane nemiren, se valja po tleh, se drgne ob razne predmete in pohištvo in se nenehno praska. Tako si prav lahko povzroči odrgnine in se inficira, kar povzroči večkrat dolgotrajne kožne izpuščaje in podobno. Pasji kožuh negujemo nedvomno v prid zdravja sploh. Kar bom v naslednjem povedal, velja za pse vseh pasem in vseh vrst odlaka-nosti, le da moramo kožuh psov za dom še bolj negovati kakor kožuhe lovskih ali športnih psov; slednji imajo namreč vsaj od časa do časa priložnost, da se očistijo in »počešejo« v naravi, n. pr. na lovu. Dlaka zanemarjenega pasjega kožuha je medla, brez sijaja in vedno pregosta. Nenego-van kožuh je namreč vedno »prepoln«, dlaka pa v splošnem ne raste in se ne prilega pravilno. V nenegovanem pasjem kožuhu so dlake nepravilnih dolžin, razne čvrstoče, obledele in nesočne barve; poleg tega se dlaka mnogokrat nepravilno zvija, morda valovi ali se celo kodra itd. Takšen pasji kožuh zakriva oblike posameznih telesnih delov, kar škodi tudi podobi psa. Zato moramo vse, kar nas v odlakanosti psa moti, to se pravi, kar je na posameznih telesnih delih dlake preveč, odstraniti. Potemtakem moramo z umetnim popravljanjem kožuha nadomestiti vpliv nenaravnega okolja, izoblikovati posamezne telesne dele, da bodo v svojih obrisih jasno vidni. Pri tem seveda ne mislim na izumetničene oblike in frizure, ki jih poznamo pri nekaterih pasmah, n. pr. pri kodrih. To so izjeme. Oblikovanje kožuha teh psov izvira iz srednjeveškega okusa in je le tradicija, ki pa nikomur ne škodi in jo v tej razpravi lahko pustimo ob strani. Pri nas poznamo le tako imenovano t rima n j e (od nemške besede trimmen). S trima-njem popravljamo odlakanost na ta način, da s palcem in kratkim rebrastim nožičkom, ki je lahko tudi zobčast in ki ima skoro topo rezilo, izpulimo nekaj zaostale, odmrle dlake, medtem ko živo dlako le delno prerežemo. Tako odstranimo psu iz kožuha odmrlo dlako in skrajšamo v glavnem predolgo zdravo, živo dlako. Preostalo dlako občutimo pod prsti bolj čvrsto, skoro žimasto, t&ko, kot je predpisana za nekatere terijerske pasme. S trimanjem začnemo šele, ko je pes odrasel, nekako v devetem mesecu starosti. Volnica, prva dlaka, ki do te starostne dobe čvrsto sedi, mora namreč prej izpasti. V splošnem trimamo ostrodlake foksteri-jerje, Airedale, Kerry Blues, škotske, West Highland in druge terijerje. Toda samo s krtačenjem in česanjem, četudi je često, vse stare odmrle dlake ne od- stranimo. To pa ni dobro- stari praktiki namreč trdijo, da se psom, ki jih vidimo leto in dan v prepolni dlakavosti, kožuh ne zrači pravilno, kar pomeni, da koža ne more pravilno dihati. Zato tudi na novo rastoča dlaka ne more zrasti v polni jakosti in gladkosti. Ta namen dosežemo s stri panjem (od nemške besede strippen). Pri nas je skoro popolnoma nepoznano. Pri stripanju izvlečemo ali izpulimo s palcem in kazalcem desne roke vso zaostalo, staro, odmrlo dlako s korenom vred; odmrla dlaka sedi namreč v koži prav rahlo. Ta opravek je sicer zamuden in dolgotrajen, saj je potrebno za enega psa vsaj eno popoldne. Toda če smo kožuh temeljito očistili in tako zunanjost psa skultivirali, zadostuje, da nato psa le še ysak dan skrtačimo in morda le enkrat na mesec ponovno stripamo. Naglašam pa, da moramo stripanje opraviti tako, da psa ne boli. Dober pripomoček pri stripanju so naprstniki iz gume ali gumijaste cevke, ki jih nataknemo na palec in kazalec desne roke. Tako zaščitimo svoje prste pred morebitno poškodbo, dlako pa mnogo bolje primemo. Da pa lahko dlako s palcem in kazalcem dovolj čvrsto primemo in da jo pravilno, t. j. vedno le v smeri rasti, povlečemo in izpulimo, priporočam tanke gumijaste naprstnike, ki pa morajo biti hra- pavi, taki, kakršne uporabljajo blagajniki velikih bank za lažje štetje kovanega denarja. Stripanje lahko opravimo tudi brez tega pripomočka, ker dosežemo isti učinek z golim palcem in kazalcem, če potresemo psu zunanjo, površno dlako s pisalno kredo ali s prahom živega apna. Tako oprašeno dlako bolje držimo, ker ne drsi med prsti. Pse stripamo po vsem telesu od glave do repa in po vseh udih. Seveda naj pes ohrani svojo obliko, čeprav mu lahko damo tudi nekaj »figure«. Če namreč odstranimo odvečno staro dlako mestoma bolj ali manj radikalno, psa nekoliko »popravimo«, seveda ne njegove oblike, pač pa njegovo podobo. Na gobčku, čelu in temenu do zaglavja imajo kratkodlaki in dolgodlaki psi prekratko dlako, da bi jo mogli s prsti dobro prijeti. Na teh mestih očistimo staro in odmrlo dlako na ta način, da potrosimo dlan desne roke s kred-nim ali apnenim suhim prahom in gladimo z naprašeno dlanjo precej rahlo po gobčku, čelu, zaličjih in temenu do zaglavja. To delamo tako dolgo, dokler ne opazimo na dlani več izpadle dlake in dokler se ne pokaže vsa glava v jasno očrtani obliki. Vedeti moramo, da ima pes nekatere telesne dele zelo občutljive (n. pr. spodnjo stran uhljev), zato na takih mestih ne bi smeli stripati. Tukaj smemo skrajšati predolgo dlako izjemoma s škarjami. Pri stripanju so številne kombinacije in v zvezi z njimi prav tako številne finese, ki podobo psa popravijo ali skvarijo. Zato naglašam, da lahko nepoučeni s prevelikim kombiniranjem zunanjosti psu več škodijo kot koristijo. Če psu intenzivno stripamo staro dlako na zadnjici in če odvzamemo nekaj več odvečne dlake na podvratku in na prsih, psa n. pr. »skrajšamo«. Pripomnim naj tudi, da je odvzetje preveč dlake na podvratku in prsih zelo tvegano; če je pes n. pr. manj krepak in plitvih prsi, pridejo v tem primeru take prsi še bolj do izraza; globlje prsi dobimo, če radikalneje odvzamemo odvišno dlako ob obeh prsnih straneh in nizko na oplečju. Toda to navajam le mimogrede, ker gre pri stripanju v bistvu le za to, da psu z vsega telesa očistimo ali izpulimo brez bolečin vso odvečno, staro, odmrlo dlako, da se pokaže sočna dlaka, pri večbarvnih psih pa jasne meje posameznih barv. Na koncu omenjam, da imajo sodniki po svetu za tako izoblikovano lepšo poddbo psa polno razumevanje in da je ne enačijo s poizkusom skrivanja ali prikrivanja telesnih napak. Take male izravnave napravijo namreč psa na pogled bolj prikupnega, kar nikomur ne škodi. Za poznavalca pasme in za sodnika take finese niso nikaka tajnost in ne morejo pri oceni zunanjosti zato nikogar zapeljati. ZLATI RIBIC Tone Svetina Stara grbava vrba pod mlinom je vzcvetela. Kot razpuščeni lasje so ji štrlele veje v gostih šopih in se nagibale nad vodo. Trepetaje so se zrcalile v mirni gladini. Posute so bile z mehkimi, belimi mačicami. Kot rosne kaplje so se lesketale v jutranjem soncu. Stari mlin je dremal v uspavajočem ritmu šumenja vode. Voda je klokotala v rakah in mlinska kolesa so se neutrudno vrtela. Spodaj v tolmunčku pa se je voda umirjala. Iz notranjosti mlina so prihajali topi zvoki enakomernih udarcev stop in škripanje vrtečih se kamnov. Tam, kjer je voda še drla, so se po dnu vijugale zelene alge. Med njimi so se vozili veliki, debeli klini in široke platnice. Vse so lovili, kar jim je voda prinesla. Nekoliko niže pa so pisane muze rile po pesknatem dnu. Pod mlinom je bil čudovit otoček. Le nekaj debelih brestov in šop grmovja je našlo prostor na njem. Najstarejši in najdebelejši brest, spodaj že trhel, je poganjal svoje korenine naravnost v strugo. Ob tem debelem drevesu je bilo moje priljubljeno mesto. Naslonjen s hrbtom na deblo, potajen v grmovju, sem sedel ob mlinu ure in ure. Pomakal sem klinom. Kadar je bilo vreme južno, so radi prijemali. Precej sem jih spravil na suho. Dneve sem presedel in vpletal v šumenje vode vsakovrstne misli in sanje in potrpežljivo čakal, kdaj bo riba prijela. Bil sem vztrajen in nisem se naveličal. Takrat sem se predajal užitkom neprestanega pričakovanja. Nekoliko niže, tam, kjer se je v tolmunu voda umirjala, je bila majhna plitvina. V nizki vodici se je držala jata malih, srebrnih ribic. Če je zaplavala proti njim velika riba, so se urno razbežale in se skrile pod korenine- Ko pa je bila nevarnost mimo, so spet druga za drugo priplavale iz skrivališč. Kamenje ob obrežju potoka je bilo poraslo z gostim, vedno vlažnim, zelenim mahom. Na največjem zelenem kamnu preko vode je imel svoje mesto drug ribič. Prav rad mi je hodil v goste. Ci — ci — cii —■ ci se je oglašal kot droben, srebrn zvonček. Zalesketalo se je živobarvno perje v soncu. Kot puščica je švignil tik nad vodo in sedel na kamen. Obsedel je, kot bi okamenel. Tu je čepel, nagnjen nad vodo, ta čudoviti ptič, mali vodomec, zlati ribič, kot mu pravimo. Manjši je od pedi. Močan, dolg, špičast kljun mu kot ost visi nad vodo in drobne oči so uprte v mirno gladino. Ves se lesketa. Vse barve najdeš na njem. Hrbet je posut z nebesno modrim perjem, po trebuhu je rjavordeč, proti vrhu ko-vinasto siv, s perutmi, na koncu zelenimi. Čmo-modra pisana glava pa je pod vratom svetlo rumena. Z majhnimi krempeljci se z rdečimi nožicami prilepi na skalo. Redko je priletel. Kadar pa se je prilepil na kamen, sem si želel, da bi čim dalje ostal. Niti premakniti se nisem upal. Kajti drobni zeleni biser naših voda je začuda pozoren. 2e zacvrči in odleti. Ta ribič je znal biti neverjetno potrpežljiv. Zamišljeno je zamaknjen v vodo motril gibanje ribic. Nenadoma se je pognal kot puščica. Vzvalovila je gladina in trop srebrnih ribic se je razbežal. Toda ena je postala žrtev in ostala v ostrem kljunu urnega ptiča. Hip nato je že sedel spet na kamnu z ribico v kljunu. Nekaj časa je počival, potem je ribico preobrnil s poševne lege z glavo naprej v klun. Dvignil je glavico in kmalu je le še ribji repek molel iz kljuna. Nekajkrat je potresel, široko zazijal in tudi rep je izginil v nenasitnem kljunu. Včasih mu je spodletelo. Ribice so postale pozorne na roparja z ošiljenim kljunom. Zgodilo se je, da se je pognal zastonj. Takrat se je vedno jezno otresel in spet potrpežljivo čakal, da se bodo splašene ribe vrnile- Tudi sosedovemu Tigru je bil všeč, ne samo meni. Videl sem, kako se je tihotapil k zelenemu kamnu. Komaj pa je pomolil glavo skozi veje, se je ribič potegnil nad vodo. Norčljivo je zapel mačku ci — ci — ci in odletel proti jezeru. Doma smo imeli mnogo lovskih trofej, gamsovih in srnjakovih, s katerimi sta se ponašala oče in ded. Tudi nekaj nagačenih ptičev se je prašilo na zidu. Sam ne vem kdaj in kako se mi je porodila velika želja, da bi dobil vodomca, zlatega ribiča, in tako tudi jaz svojo trofejo na steno. Tako lep je bil, da bi ga imel rad vedno pred seboj, ne samo takrat, kadar ga gledam ob vodi. Svojo željo sem zaupal očetu. Večkrat sem hodil z njim na lov in prosil sem ga, da bi smel ustreliti vodomčka. Oče je bil takoj za to. Nabasala sva naboj z najdrobnejšim zrnjem. Toda zaman sva hodila ob Savi. Kadar sem naletel na ribiča, ni bilo puške in očeta, kadar pa sva bila s puško, ni bilo ribiča. In ves lov je ostal le pri željah. Ko sem videl, da ga tudi oče ne more upleniti, sem se sam lotil lova. Potikal sem se ob Savi in ob Jezernici. Mnogo dni sem prebil ob reki. Včasih sem spremljal ribiče. V pločevinasti gajbi sem jim po Savi vlačil ribe in vedno je bila frača z menoj. Marsikatero postrv sem ujel na kobilico in tudi lipana sem ujel na muho, toda zlatega ribiča nisem mogel dobiti. Srečanja z vodomčkom so bila redka, toda vznemirljiva. Če sem zaslišal ci — ci — ci nad vodo, sem prisluhnil, se pripravil in potuhnil kot maček. Ko se je plava črta potegnila mimo mene za vodo, sem včasih tudi kilometer daleč lazil ob obrežju, previdno in tiho kot zvita lisica, ki zalezuje plen. Navadno ribiča ni bilo več. Kdo ve, kje je že bil; le reka je enakomerno šumela. V vztrajnem zalezovanju in lovu so minevala leta. Da, če bi bil zlati ribič povodni kos, bi ga že davno imel. S temi sem se srečaval pogosteje. V ropanju rib sta si z vodomcem brata. Povodni kos je večji od ribiča in nekaj manjši od navadnega kosa, črn je, z belim podbradkom in močnim, prav tako za lovljenje ribic prikrojenim kljunom. Večkrat mi je priletel na kamen ob Savi. Pomahal je z repkom in me izzival. — Mene pa nočeš? Ker se ne blestim tako gizdalinsko, kajne? In velik škodljivec sem za ribji zarod! — Pozibaval se je na kamnu, se pognal v vodo in ujel ribo. Kosov je bilo mnogo in tako so se mi sukali pred nosom, kot bi vedeli, da mi ni zanje. Tudi z zlatim ribičem sva se nekajkrat našla. Pod Jurjevo skalo me je presenetil, ko sem opazoval vidrin sled v sveže naplavljeni mivki. 2e je sedel pred menoj. Zdaj ga imam! sem pomislil. Srce mi je močneje bilo, ko sem s fračo pomeril. Spustil sem in bel kamen iz proda je udaril v vodo pod njim, da ga je pljusk oškropil. Ci — ci — ci se je pojezil. Urno je odletel, jaz pa sem razočarano gledal za njim. Nisem mogel verjeti, da sem ga zgrešil. Tudi na kamnu pod mlinom sem ga dvakrat streljal. Toda še večkrat mi je odletel, brž ko sem se premaknil v vejah. Vedno sem strmel za njim z mešanimi občutki: z željo, da bi ga dobil in z občutkom krivde, ker ga lovim. 2e davno sem izgubil zaupanje v svoje orožje. Frača, ki je pokorno klatila z dreves hruške in jabolka, je ob merjenju na najlepšega ptiča odpovedala. Bil sem že gimnazijec in moje lovske izkušnje so se obogatile. Sam sem že ujel prvo vidro, položil zajca na dlako, ustrelil nekaj vran in šoj, toda ribiča nisem mogel upleniti. Takrat mi je oče napravil veliko veselje: kupil mi je flo-bert. To je bila majhna, lepa, precizna puškica, ki je streljala ostro, kar se le da. Pet let je že minilo, kar sem lovil vodomca, in mnogo vode je preteklo mimo hiše. Z novo puškico pa je želja, da ga uplenim, postala še močnejša. Mimo naše hiše teče Jezernica. Na obrežju sem si zgradil majhen bazen, v katerem sem imel vedno precej školjk in tudi ribice so se držale v njem. V ta bazen se je navadil hodit krast ribice zlati ribič. Včasih sem ga zasačil, skočil po flobert, toda ribji tatič je že odfrlel proti Savi. Zaman sem ga zasledoval. Kdo ve, kje se je skril prevejani falotek in se mi smejal iz dupla stare vrbe. Prišla je zima. V globokem snegu so utonili moji upi, da bi to leto dobil vodomčka. Voda je leno tekla in zapadlo grmovje se je globoko nagibalo. Ribe v Jezernici so otrpnile; počasne, okorne so bile, kot bi bile zaspane. Bilo je nekega meglenega jutra po snegu. Pravkar sem vstal in gledal skozi okno v temno gladino vode. Ves sem bil še zaspan. Nenadoma se je potegnila nad vodo modra črta. Videl sem, kako je zlati ribič priletel k bazenu, sedel na brv, preskočil na kamen in se zastrmel v vodo. Mislil sem, da sanjam. Hitro sem zgrabil flobert, ga urno nabasal in kar v copatah zagazil v globoki sneg pred hišo. Ostri zrak me je vzdramil. Ko sem pomolil glavo izza vogla drvarnice, je vodomec še vedno sedel zamišljen na kamnu in gledal po ribah. Nič nisem odlašal. Pomolil sem hladno jeklo izza kritja in se skušal umiriti. Kar sram me je bilo. Bolj sem bil vznemirjen, kot bi meril na srnjaka. Puškina cev ni mirovala in mušica ni hotela ujeti ptiča. Prav ko sem hotel pritisniti, je dvignil glavico. Potresel je s krilci in se preletel na ograjo. 2e sem mislil, da spet ne bo nič, vendar sem se skušal umiriti- Pokleknil sem v sneg in dobil ptiča na srebrno konico mušice. Pridržal sem sapo in bil ledeno miren. Srebrna mušica se je prilepila na zeleno perut. Droben, rezek pok je zamrl v snegu. Samemu sebi nisem verjel. Čudoviti zeleni biser, pet let zasledovani vodomček, je omahnil z ograje v sneg. Prislonil sem puško k drvarnici in zagazil v svežo belino. Ubral sem jo preko brvi ob mlinu na drugo stran vode. Ko sem lezel čez plot, sem se ujel v bodečo žico. Pri preskoku sem si strgal hlače. V snegu je poleg bezgovega grma ležal zlati ribič mrtev, nekaj drobnih, rdečih kapljic krvi je obarvalo sneg. Grenko mi je postalo in tesno. Kot velik grešnik sem stal v snegu, globokem čez kolena, s sklonjeno glavo, pred svojo žrtvijo. Nisem čutil mraza. Hladna praznota mi je zagrnila uspeh in mojstrski strel. Sklonil sem se, pobral ptička in ga vzel v roke. Pobožal sem ga po svilnatem perju. Pet let sem gojil željo, da ga moram imeti, sedaj pa bi mu pri priči vrnil življenje. Rad bi se mu oprostil. — Zato sem te ubil, moj ljubi vodomček, ker te imam rad, ker si lep. Živega te ne bi mogel dobiti. — Solze so mi stopile v oči in neskončno mi je bilo žal, da sem to storil. Vračal sem se pote-peno, kot bi se bal kazni. O občutku zmage ni bilo sledu. Velik, črn madež, da sem ubil lepoto, mi je ležal na srcu. Doma sem ga pokazal domačim. Oče me je pohvalil. — Dober lovec boš! — Mati me je okregala za strgane hlače. Sestra pa mi je rekla, da imam kamen namesto srca in to me je najbolj bolelo. Vodomčka so kot največjo čudo vsi zvedavo ogledovali. Dali smo ga nagačiti. Preparator ga je pritrdil na bukovo gobo, ki sem jo že pred leti odkrehnil zanj pod Babjim zobom. Vodomčka, živobarvnega ribiča, sem obesil na steno ob oknu. Na robu gobe čepi na rdečih nožicah, prav tako, kot je včasih posedal po kamnih in panjih ob vodi. Glavico ima nekoliko sklonjeno, oster, močan kljun pa je pripravljen kot za zamah. Perje se lesketa. Živosvilnata modra se preliva z zeleno in svetlorumeno. Črne lise ga delajo resnega, rdečkasta barva pa veselega. Obrnjen je k vodi. Pod oknom šumi preko jezu Jezernica. Enakomerno ropoče v mlinu. Vode teko in kolesa se vrte. Nebo je modro "in ob vodi cvete belo drevje. Pomlad vabi k novemu življenju. Od vode sem se oglaša ci — ci — ci. Spet je priletel novi vodomček. Brez skrbi bo posedal pod mlinom in lahko mi bo kradel ribice, kajti moja roka ne bo več ubijala. Foto Milan Kemperle Srnjakova družinica se ni hotela fotografirati PRAVILNIK O LOVSKIH ČUVAJIH V Uradnem listu LRS št. 16 z dne 24. V. 1956 je izšel naslednji pravilnik o lovskih čuvajih: Na podlagi 40. člena zakona o lovu (Uradni list LRS, št. 26-94/54) predpisujeta državni sekretar za gospodarstvo LRS in državni sekretar za notranje zadeve LRS po zaslišanju Republiške lovske zveze Slovenije PRAVILNIK o lovskih čuvajih 1. člen Za nadzorstvo in varstvo lovišča morajo imeti lovske družine lovske čuvaje. Kadar je lovski čuvaj v službi, je uradna oseba z ustreznimi pravicami in dolžnostmi. 2. člen Lovski čuvaj je lahko vsak državljan FLRJ, ki ima orožni list za nošenje orožja in izpit za lovskega čuvaja. Lovskega čuvaja postavi in razreši lovska družina s pritrditvijo pristojnega upravnega organa občinskega ljudskega odbora. 3. člen Vsaka lovska družina mora imeti toliko lovskih čuvajev, da je vse lovišče primerno nadzorovano. Ce lovska družina sama ne poskrbi za ureditev čuvajske službe, odredi okrajna lovska zveza število čuvajev, ki jih mora imeti lovska družina. 4. člen Lovski čuvaj ima službeni znak in izkaznico lovskega čuvaja. Obliko službenega znaka in izkaznice določi državni sekretar za gozdarstvo. 5. člen Vsakdo se mora pokoriti odredbam lovskega čuvaja, ki jih ta izda v mejah svojih službenih pravic in dolžnosti. Kadar je v službi, lahko nosi lovski čuvaj lovsko strelno orožje, vendar le ob pogojih predpisov o orožju. Lovski čuvaj sme uporabljati orožje samo za izvrševanje svojih nalog po predpisih o lovu, za svojo obrambo pa ne preko meje, ki jo dovoljuje zakon za silobran. 6. člen Lovska družina mora skleniti z lovskim čuvajem pismeno pogodbo. Pogodba mora obsegati zlasti: a) označbo pogodbenih strank, za delojemalca pa še, ali je čuvaj pripravnik ali lovski čuvaj, številko in datum potrdila o opravljenem izpitu za lovskega čuvaja oziroma številko in datum odločbe o oprostitvi izpita ter, kdo je potrdilo oziroma odločbo izdal; b) redno plačo oziroma honorar; c) nagrado za uničevanje škodljivcev oziroma druge morebitne nagrade; č) odpovedni rok, ki mora biti za obe stranki enak; d) vsebino in obseg čuvajske službe, delovni čas ter morebitne druge dolžnosti in pravice; e) označbo okoliša ali njegovega dela, za katerega je lovski čuvaj postavljen. Lovski čuvaj oziroma čuvaj pripravnik je lahko tudi oseba, ki opravlja drug reden poklic. 7. člen Lovski čuvaj ima tele dolžnosti in pravice: a) mora poznati lovišče, njegove meje in stalež divjadi po njenih vrstah; b) stalno nadzira lovišče, t. j. obhoditi mora lovišče v času, ki ga določi lovska družina; c) pri opravljanju lovske čuvajske službe mora nositi službeni znak; č) skrbi za varstvo divjadi s tem, da uničuje roparice in preganja lovske škodljivce; d) skrbi za krmišča, napajališča, solnice, lovske preže in druge naprave za gojitev divjadi; e) preprečuje nedovoljen lov; odkriva kršitve lovskih predpisov in sodeluje s člani Ljudske milice pri odkrivanju kršitev teh predpisov; prijavlja Ljudski milici kazniva dejanja in prekrške ter storilce kaznivih dejanj in prekrškov po predpisih o lovu; f) legitimira lahko vsakogar, ki lovi ali se mudi v lovišču s pripravami za lov ali z očitnim namenom, da bo lovil; g) sme začasno vzeti priprave za lov ali lovski plen osebam, ki love ali se mude v lovišču, če nimajo dovoljenja za lov ali če lovski čuvaj utemeljeno sumi v verodostojnost dovoljenja ali izkazila; h) nadzira, kako lovski upravičenci upoštevajo predpise o lovu; i) nadzira ravnanje z lovskim orožjem in drugimi nevarnimi lovskimi sredstvi (36. člen zakona o lovu); j) priglaša lovski družini opažene nalezljive bolezni med divjadjo; k) opravlja dolžnosti, ki mu jih posebej naloži lovska družina. Lovska družina lahko naloži lovskemu čuvaju v zvezi z opravljanjem čuvajske službe in v zvezi z varstvom lovišča tudi druge dolžnosti, ne glede na to, ali so obsežene v pismeni pogodbi ali ne. Lovski čuvaj mora posvečati pozornost tudi varstvu prirode in priglasiti pristojnim organom vsako uničevanje prirode (uničevanje zavarovanih nelovnih živali, zavarovanih rastlin itd.). Predmete, ki jih je začasno odvzel po točki g) tega člena, mora lovski čuvaj izročiti v hrambo lovski družini. Lovska družina mora odvzete pri- prave za lov oddati državnemu organu, ki vodi kazenski oziroma upravni kazenski postopek. 8. člen Izpit za lovskega čuvaja se opravlja pred izpitno komisijo pri okrajnem ljudskem odboru. Lovski čuvaj mora poleg snovi, ki je predpisana za lovski izpit s pravilnikom za opravljanje lovskega izpita (Uradni list, št. 29-139/55): poznati določbe kazenskega zakonika o nezakonitem lovu in določbe o prekrških po predpisih o lovu in po predpisih o orožju; znati mora sestaviti pismeno prijavo o lovskih kaznivih dejanjih in prekrških. 9. člen Lovski čuvaj, ki še nima izpita za lovskega čuvaja, je lahko čuvaj pripravnik, če ga potrdi pristojni upravni organ občinskega ljudskega odbora in če ima primerno lovsko izobrazbo. Pripravniška doba traja največ dve leti. Če čuvaj pripravnik ne opravi v dveh letih izpita, preneha biti lovski čuvaj. Izpit lahko ponavlja dvakrat. Rok za ponovni izpit ne sme biti krajši od treh in ne daljši od šestih mesecev. Rok določi izpitna komisija. 10. člen Izpitno komisijo za lovske čuvaje imenuje pristojni upravni organ okrajnega ljudskega odbora po zaslišanju okrajne lovske zveze. Izpitna komisija ima predsednika in dva člana. Po potrebi pritegne komisija izpraševalce za posamezne predmete. V izpitni komisiji morata biti zastopnik tajništva za notranje zadeve okrajnega ljudskega odbora in zastopnik okrajne lovske zveze. Upravno delo za izpitno komisijo opravlja zapisnikar. Pristojni upravni organ okrajnega ljudskega odbora določi vsako leto izpitne roke po zaslišanju okrajne lovske zveze. Državni sekretar za notranje zadeve LRS: Mitja Ribičič 1. r. 11. člen Kandidat vloži prijavo za izpit pristojni izpitni komisiji pri okrajnem ljudskem odboru po svoji lovski družini. Lovska družina mora prijavi za izpit priložiti poročilo o kandidatovi lovski praksi in o njegovem vedenju. O izpitu sp sestavi zapisnik, ki ga podpišejo člani izpitne komisije. O tem, ali je kandidat izpit opravil, odloči izpitna komisija z večino glasov. Po uspešno opravljenem izpitu izda izpitna komisija izpričevalo, v katerem so osebni podatki tistega, ki je izpit opravil, čas in kraj izpita ter uspeh izpita. Stroški članov izpitne komisije, izpraševalcev in zapisnikarja se plačajo iz okrajnega proračuna. 12. člen Izpita so oproščeni tisti lovski čuvaji, ki so že opravili izpit za lovskega čuvaja ali bili izpita oproščeni po predpisih, ki so prenehali veljati z uveljavitvijo zakona o lovu z dne 30. junija 1954. 13. člen Pred nastopom službe se mora lovski čuvaj ali čuvaj pripravnik pred predsednikom občinskega ljudskega odbora, v območju katerega je sedež lovske družine, slovesno obvezati, da bo opravljal službo lovskega čuvaja vestno in po zakonitih predpisih. O slovesni obvezi se sestavi zapisnik in izdata lovskemu čuvaju službeni znak ter izkaznica, s katero občinski ljudski odbor potrdi, da je lovski čuvaj podal slovesno obvezo in da ima v lovišču pravice in dolžnosti lovskega čuvaja. 14. člen Ta pravilnik velja od dneva objave v »Uradnem listu LRS«. St. IV/a-148/2-56 Ljubljana, dne 3. maja 1956. Državni sekretar za gospodarstvo LRS: Ing. Ludvik Kremžar 1. r. a ajvh.tymfea. Namesto petelina divji lovec S tovarišem, ki je član sosednje lovske družine, sva bila v našem lovišču na lovu velikega petelina. Po brezuspešnem naskakovanju sva se zelo redkobesedna vračala proti domu. Okoliščine, da je lovišče oddaljeno 20 km od najinih bivališč, da sva navezana na službo in da je pregled koledarja prostih dni slabo kazal, niso dajale več dosti upanja na uspeh za to leto. Ne samo njemu, tudi meni je bilo žal, da mu nisem mogel čestitati k lovskemu blagru,, saj ga je kot dober lovski tovariš in sosed zaslužil, posebno še, ker je v mislih že kar gledal, kako se šopiri petelin v njegovi sobi. V takšnem razmišljanju prideva nič kaj dobre volje na mejo lovišč najinih družin, ki jo na tem mestu označuje kolovoz. Pred nama jo prav moško in počasi maha dolgouhec proti sedlu med dvema bregovoma, verjetno proti svojemu počivališču, saj je bila ura že 5. V šali pričneva razgovor, čigav pravzaprav je in čigavi bodo jeseni njegovi mladiči, če se bo tako točno držal meje. Medtem se je zajec že skril na vrhu za ovinkom, takoj nato pa je tam počilo. Brez posvetovanja, a kot da sva trenirana tekača v najboljši formi, jo ubereva vsak po svoji strani proti vrhu. Prav pošteno sva kmalu izne-nadila domačina iz najbližje hiše, ki si je na kolovozu zelo mirno zavezoval čevlje. Strela, je trdil, ni prav nič slišal, pri sebi pa tudi ni imel nobenega orožja. Bila sva pa le preveč »nasilna« in mož nama je po daljšem oklevanju, čeprav nerad, le moral pokazati, kam je skril »mauzerko«. Kako sva to dosegla, ne bom pisal. Ne preveč vljudno, zato pa toliko bolj odločno sva ga nato povabila s seboj na postajo Ljudske milice. Tam je komandir dogodek, ki sva mu ga povedala, lepo zapisal, nama pa izdal potrdilo za lepo število točk, ki sva jih dosegla kar brez smodnika. Vsa nevolja, ki jo je povzročil petelin, je bila s tem pozabljena, saj sva si bila na jasnem, da sva rešila vsaj za enkrat lovišče nevarnega mrharja, ki je v bližnji okolici iztrebil že skoro vso srnjad; zaradi njega smo bili številni člani obeh lovskih družin že neštetokrat v brezuspešnih zasedah. Sam dogodek pa dokazuje, da je v take sumljive predele treba zahajati čim večkrat in ob vsakem letnem času. Le tako bomo zatrli brezobzirno pobijanje vsega, kar štejemo med divjad. M. L, LD Vitanje O pticah v okolici Artič V Lovcu 1955/12 b pravi tov. Ivan Dolinar, da še vedno premalo pišemo o naših lovnih in ne-lovnih živalih. Zato sem sklenil na kratko podati svoja opazovanja ptičjega sveta v okolici Artič pri Brežicah. Siva vrana je pri nas zelo pogostna. Gnezdi na hrastu, smreki, boru, na visokem drevju sploh, skoraj vsako leto na istem kraju, bodisi v starem gnezdu bodisi v novem, ki si ga zgradi v bližini starega. Gnezdi zelo rano. Gnezdo je znašala že 19. marca, mladiče sem našel 3. maja. Poljske vrane opažam pozimi. Takrat se preletavajo v družbi sivih vran. Kavk je precej. Sraka, prava tatica jajc in piščet, gnezdi na hrastu, jelši, smreki, boru, jagnedih, pogosto tudi sredi vasi. 1954. leta sem že 10. marca videl na jelši sraki, ki sta gradili gnezdo. Za strel v gnezdo so potrebne debele šibre, ker drobne ne prodro oklepa dračja in blata. Še PP niso vedno uspešne, posebno če je gnezdo visoko. Mladiče sem našel že 25. aprila. Šoj je povsod dovolj. Komaj stopiš v gozd, že zavreščijo alarm. Gnezda sem našel v grmovju, na sadnem drevju, na boru, najčešče pa na smreki. Včasih gnezdijo tudi v poslopjih in visoko v drevju, čeprav piše v učbeniku »Lovstvo«, da gnezdijo le nizko na drevju. Povem naj, da sem našel gnezdo šoje na hrastu približno 13 m visoko. Skupine več šoj niso redke. Jeseni 1953. leta sem videl v zraku okrog 60 šoj. V bližini našega doma gnezdi vsako leto par kanj. Znano mi je, da gnezdijo kanje na hrastu, smreki in jelši. Gnezda ne pletejo rade same; navadno zasedejo opuščeno vranje ali sračje gnezdo in ga popravijo. Gnezdo je kaj lahko odkriti, ker se samec in šamica, zlasti v jutranjih urah, pogosto kličeta. 1954. leta sem opazoval kanji par, ki je zasedel še ne dograjeno vranje gnezdo. Vrane so ga več dni preganjale, slednjič pa so popustile. Vendar tudi kanje niso gnezdile na tistem hrastu, ampak so zasedle na bližnji smreki staro vranje gnezdo in ga dogradile. Kraguljev se opazi največ spomladi, ko se parijo. Gnezdijo na hrastu ali smreki. Vem za gnezdo v zatisni dolini na hrastu. Kragulj je sivorjave ali pa grahaste barve. V času gnezditve pogosto obiskuje dvorišča, tako da mora večkrat kaka putka z njim na polet. Skameka sem videl samo enkrat, v jeseni. V nizkem poletu je švignil preko travnika. Sove gnezdijo na boru in smreki. 2. maja 1954. leta sem opazil v gosti smreki gnezdo. Mislil sem, da je vranje, ko pa sem potolkel po deblu, je zletela iz gnezda sova. Pope! sem se do gnezda. Menil sem, da šele vali, toda v gnezdu sta bila dva puhasta mladiča. Zlatovranka je naša najlepša vrana. Gnezdi v duplih. Vsako leto jo vidim v skupini votlih hrastov blizu svojega doma. V naše kraje prileti okoli 20. aprila. Ker je zelo redka in lep okras naših gozdov, naj bi tisti lovci, ki imajo dovolj nabojev, raje streljali vrane in srake kot pa te lepe, neškodljive ptice. Od divjih golobov gnezdita pri nas grivar in grlica. Lani so prileteli grivarji zelo rano. Prve tri sem videl že 6. februarja. Grivar gnezdi visoko na drevju, zelo rad na gozdnih lesnikah. V -bližini gnezda gruli samec svojo ljubezensko pesem. Grlica prileti okoli 20. aprila. Gnezdi nizko na drevju in v grmovju. 1952. leta sem večkrat opazoval grlico, ki je valila nizko na hrastu. Zdi se mi, da se me ni prav nič bala, ker ni nikoli odletela z gnezda, čeprav sem jo skoraj vsak dan obiskal; le glavico je obračala za menoj. Mladiča sta bila v gnezdu še 15. julija. To je bilo zelo pozno gnezdo. Lepo je opazovati grlico pri njenih poletih: spomladi in v času valjenja. Z ropotom se dvigne skoraj navpično v zrak, nato pa se z razprostrtimi perutmi spusti na vejo. Drugo leto sem v začetku maja opazil grličji par na istem gnezdu. Samica je že znesla jajce, ki pa je nato izginilo, in tudi grlici sta odleteli. 1954. leta sem bil sončne majske nedelje zopet v gozdu. V mladem jelševju sem vedel za smreko, na kateri so prejšnje leto gnezdile šoje. Gnezdo si lahko z roko dosegel. Iz gnezda je -molel kos repa, ki se mi je zdel za šojo prekratek. Potresel sem smreko in iz gnezda je zletela grlica, v gnezdu pa sem ugledal dve jajčki. Vrtnih grlic gugutk je v nižinskih vaseh precej, v hribe pa ne gredo, ravno tako ne v gozdove. Drže se v bližini vasi in polj, kjer dobijo dovolj hrane tudi pozimi. Gnezdijo na sadnem drevju. Škorci nam prvi od selivk naznanijo pomlad. Priletijo zelo zgodaj, lani že 9. februarja, prejšnja leta pa okoli 25. Vsako leto opazim prvega rano zjutraj na visoki češnji. Lanskega marca so ob snegu odleteli neznano kam, dva pa sta obiskovala krmilnico, kjer sta kljuvala gnilo jabolko. Zadnji odletijo okoli 20. oktobra. Lep je pogled na pojočega škorca, ko s povešenimi perutmi na vrhu drevesa poje svoj pozdrav pomladi. Čeprav v petju ne dosega kosa ali drozga, je vendar njegovo petje od cvrčanja pa do zateglih žvižgov prava melodija pomladi. Res je, da pokrade ob zoritvi nekaj češenj in grozdja, vendar bo tisti, ki je že kdaj opazoval škorce, ko so hranili mladiče, pritrdil, da je gotovo bolj koristen kot škodljiv. Lastovice priletijo v zadnjih dneh marca ali v prvih dneh aprila. Lani sem videl prvi dve 25. marca. Zadnje sem že dve leti opazil 12. okt. Njihovo število je vedno nižje. Ko se odenejo češnje v belino, je pomlad na višku. Takrat se zasliši v jutranjih urah iz zelenečega gozda med zborom ptic ku-ku-ku-ku. Kdo ne pozna sive kukavice? Navadno prileti prve dni aprila, lani pa se je s pomladjo vred zakasnila. Prvo sem čul 20. aprila. Za petje si izbere kot mnoge druge ptice, n. pr. kos, škorec, stalno mesto. Lani sem večkrat opazoval kukavico, ki je pela na suhi veji visokega hrasta, tri metre pod vrhom. Poje navadno do konca junija. Pri nas pravijo, da utihne, ko opazi prvi ječmenov snop. Posamezne se oglašajo še do 10. julija. Mlado kukavico sem našel dvakrat, obakrat pri taščici. Prvega vodeba sem lani čul 27. aprila, 1951. leta pa že 18. marca. Gnezdi v duplih. Poleti jih je dovolj po travnikih, kjer z dolgimi kljuni brskajo po kravjekih. Selijo se rano. Liščkov je bilo prva leta po vojni malo, sedaj jih je več. Gnezdijo največ na sadnem drevju. Gnezdo je težko najti, ker je zelo majhno in dobro skrito med listi. Vsako leto gnezdijo dva, trije pari blizu mojega doma, najbrž isti. Nekaj jih ostane pri nas tudi pozimi. V zimi 1953/54 sem še sredi januarja videl štiri, predlanskim pa sem jih decembra naštel 24. Obirali so osat.' Siva pastirica prileti okoli 20. marca. Gnezdi v slamnatih strehah. V nižini se drži rumena pastirica. V jeseni sem videl eno še 21. oktobra. Kobilarja sem lana opazil prvega 1. maja. Kobilar je ena naših najlepših ptic. Gnezdi visoko na drevju. Najhuje ga preganja vrana, ki ob gnezditvi odnaša mladiče, čeprav jo stara dva besno napadata. Lovci naj bi streljanje kobilarjev opustili. Število kosov pada. Vzroka ne vem. 1951. leta sem vedel za 6 kosovih gnezd, zdaj pa so zelo redka. Tudi slavčkov je zmerom manj. Gotovo so temu krive srake in šoje, ki jih je preveč. Prvega pogorelčka sem lani videl 11. aprila. Gnezdi v duplih sadnega drevja in na gospodarskih poslopjih. V gozdove ne gre. Seli se septembra. Od žoln sta najpogostejša detel (vseh treh vrst) in zelena žolna, medtem ko je črna žolna redka. Spomladi, ko se žolne parijo, se sliši od vseh strani trkanje. Najmočneje trka zelena žolna, tudi veliki detel zelo ropoče, medtem ko mali detel, ki ni dosti večji od sinice, trka zelo rahlo in si izbere tanjšo vejo. Sinic je pri nas četvero vrst: navadna rumena sinica, čopasta sinica, črnoglavka in sinica dolgo-repka. Največ je rumenih sinic. Sinice gnezdijo v duplih, razen dolgorepke, ki gnezdi v rogovilah drevja. Gnezdo napravi iz drevesnega mahu z vhodom s strani. Zelo težko ga najdeš. Gnezda gradijo že v začetku marca. Že 8. marca sem videl siničji par, ki je nosil v valilnico perje kokoši. Dolžnost lovceV je, da skrbijo tudi za nelovne ptice, posebno pozimi, ko jim primanjkuje hrane. Spomladi pa naj bi jim postavili po drevju valilnice, kot delajo to sadjarji. Nemogoče si je namreč predstavljati naša polja in gozdove brez ptic pevk; zato jim v stiski pomagajmo! B. K. Šoja in mladi jerebi Na enem svojih lanskih lovskih pohodov po Kavšakovem in Srebrečevem sem se na zelo strmi poti ustavil, da bi se malo odpočil. Ko že nekaj časa sedim, me nepremični pogled psičke Bianke opozori, da je v bližini divjad. In res opazim ne daleč od sebe jerebjo samico, ob njej pa še pet kebčkov, ki so se kopali in greli v topli prsti. Ko jih že precej časa opazujem, se nenadoma kakor blisk spusti z bližnjega drevesa med jerebe šoja. Jerebja družinica se je razletela na vse strani, le neki kebček je bil tako nesrečen, da ga je šoja dosegla. V hipu sem skočil pokonci in že se je šoja na bližnjem drevesu s svojim krek krek hudovala, da ji nisem privoščil poštenega kosila; ko me je namreč opazila, je kebčka takoj izpustila. Da bi ne uničila še več naših najmanjših gozdnih kokoši, sem pomeril po njej in sprožil. Padla je na tla s prestreljenimi perutnicami, njeno krekanje pa je privabilo še eno šojo, verjetno samico, ki mi je tudi dala svoje kremplje. Pripomnim, naj še, da je šoja napadala kebčke, ki so bili že precej dorastli. Zato se nam naj za šojo ne zdi škoda naboja; pred šojo namreč niso varne tudi ptice pevke, posebno v času valjenja. E. O., Žerjav Lesna sova se je spravila nad golobe S. A. je že dalj časa tožil, da mu neka roparica odnaša golobe. Enajst mu jih je že zmanjkalo. Tedaj se je šele pripravil in nastavil past, da bi jo ujel. In res! Že naslednji večer je ropot v golob-njaku javil, da je ropar ujet. Zelo pa se je S. A. začudil, ko je namesto domnevnega dihurja našel v pasti — lesno sovo! Kot dober lovec S. A. sovi njenih dejanj ni preveč zameril: dejal jo je v kletko in bil vesel, da je prišel do dobre vabe za kragulje in slične roparice. Toda sklepal je račun brez krčmarja: še 6 golobov je moralo dati življenje za njegove načrte, toliko golobov je namreč prinesel samec ujeti sovi pred kletko za dodatek enolični hrani, povrh pa še dve miški. Seveda je bilo po vsem tem treba ujeti tudi samca. To se je zgodilo, kar pa je že druga zgodba. E. O., Žerjav še o kanji Do 1947. leta, ko sem se z družino preselil iz Slovenjega Gradca v Dravograd, sem dravograjsko lovišče le površno poznal. Ker sem lovec že nad 40 let, sem se seveda takoj začel zanimati za novo lovišče. Prvo, kar sem ugotovil, je bilo, da so bili nižinski predeli zelo revni z jerebicami, o fazanih, ki jih je bilo pred vojno precej, pa sploh ni bilo sledu. Pa tudi zajcev je bilo malo. Kar pa je najbolj zanimivo, je tole: kanje v teh predelih ni bilo nobene, medtem ko je v višjih predelih ni manjkalo. Ko so se jerebice zaradi stroge zaščite precej razmnožile in ko smo v 1954. letu nabavili in izpustili v lovišče dve družini fazanov, ki sta se zadovoljivo pomnožili, se je pokazala tudi kanja. V naši lovski družini nadzoruje vsak član določen predel lovišča. Ker pa sem jaz prekoračil že 60. leto, so mi določili lahko dostopen del lovišča v bližini Dravograda. Tu sem napravil tudi krmišče za zimsko krmljenje fazanov. Komaj pa so pričeli fazani obiskovati krmišče, si je izbrala kanja v bližini krmišča stoječe drevo; s tega drevesa je vestno nadzorovala krmišče in širšo okolico. Da bi ujela fazana, res nisem videl in tudi sicer nisem opazil kakega znaka nasilja, toda žal sem ugotovil, da fazanov pri krmišču in v okolici kmalu ni bilo več. Ko so izginili fazani, tudi kanje ni bilo več. Ko sem se pred dnevi napotil s koker špani-jelko na področje, kjer se je stalno zadrževala precej močna kita jerebic, sem že od daleč zapazil kanjo, ki je krožila nad tem delom lovišča. Spa-nijelka je dvignila eno samo osamelo jerebico izpod koruzne slame, pod katero se je prav gotovo skrila pred izstradano ujedo. Po mojem se kanja v predelih, naseljenih s poljsko kuretino, prav gotovo ni zadrževala iz miroljubnih in prijateljskih namenov — imela je vse druge cilje! Fortunat Juvan, Dravograd Kako sodijo o kanji drugod O kanji- ne sodijo različno samo naši lovci. Tudi inozemsko časopisje pogosto obravnava to ujedo, ki ima svoje zagovornike in nasprotnike. Tako piše gozdar z Moravske, da so naredile kanje v zimi 1939/40 veliko škodo na fazanih. Domače kanje (mišarji) so bile v tamkajšnjih krajih zelo redke, tisto zimo pa so se priselili njihovi, nekoliko večji in močnejši sorodniki s severa (Rauhfussbussard). Ugotovljeno je, da je prav ta bratranec naše kanje delal največ škode. Dr. T. Jilly je preiskal vsebino želodcev neštetih kanj, ki so se 1913. leta nenadno pojavile v jatah na Moravskem. Razlog za to invazijo severnih kanj je bila izredna množina poljskih miši in voluharjev; zima je bila namreč dolgo brez snega. Dokler ni -bilo snega, so našli v želodcih izključno ostanke miši. Slika pa se je takoj spremenila, ko je zapadel sneg in je zmrznilo. Tedaj so se kanje lotile jerebic in fazanov. Kanja postane torej škodljivec, če nastanejo za to pogoji. Lovski pisatelj Rulf (Tirolska) ugotavlja po lastnih opazovanjih, da postane predvsem bolna divjad plen kanje. Po hudi toči, ki je pobila veliko ptičev, je našel v želodcih kanj predvsem njihove ostanke. Po jesenskih krožnih lovih in pogonih so v želodcu raznih ujed ugotovili ostanke zajcev, jerebic in fazanov, ki so bili verjetno zastreljeni. Zato sklepa pisec, da so ujede sanitejci, ki pospravljajo predvsem bolno divjad. Brž ko se pojavi kragulj, kanja ali druga ujeda, (opozori divjad (posebno ptiči) na nevarnost. Zdrava divjad se takoj skrije ali potuhne, zanašajoč se na svojo varovalno barvo. Bolna divjad, ki se ne more umakniti, pa postane plen roparice. Pisec je pogosto opazoval orla, krožečega nad tropi gamsov ali srn, ki so se pasli na odprtem pobočju. Zdrava divjad ni kazala nobenega strahu, razen mater, ki so se sklonile nad mladiči. Zato sklepa, da pobirajo ujede praviloma le degenerirane ali bolne živali, ki se ne skrijejo pravočasno ali se skriti ne morejo. Gozdar Pressier (»Die Firsch«, zvezek 11/1955) ugotavlja, da so mu kanje v zimi 1939/40 v fazaneriji Grosshof v pičlih šestih tednih pobrale 87 fazank. Pisec ne vali krivde na ujede, temveč na človeka, ki je naselil fazana v Evropi; človek namreč ni pomislil, da je fazan tujec in da se ne znajde v naših pogojih. Pisec knjige »Živalstvo Visokih Tater« (Die Tienvelt der H oh en Tatra) Bethenfalvi brani kanjo in pravi, da bi jo bilo kot koristnega uničevalca miši škoda iztrebiti. V Visokih Tatrah, kjer je fazanov malo, so kanjo in tudi druge ujede delno zaščitili. Tako so znatno omejili čezmerno razmnoževanje vran, šoj in veveric, ki plenijo gnezda koristnih ptic pevk. s. Pirc Spomin na dobrega psa ostane vedno živ Ob 60-letnici Kluba brak jazbečar bom opisal dva dogodka, ki sem ju doživel z brak jazbečarko Bebo Hrastniško. Beba Hrastniška je bila odlična psička, še posebno odlična za delo po sledu. Bilo je v trdi zimi, okoli novega leta. Zapadel je visok sneg. Srnjad se je obirala v vznožju hriba po senožetih okoli leskovih grmov; le počasi se je kretala. Bolj hiter je bil lovski tat na smučkah; oborožen je bil kar z nožem. V visokem snegu je prav lahko ujel dve srni in opravil nad njima svoj mesarski .posel. Ponoči je plen odnesel in ga spravil pod svojo streho. Toda nekaj rdečih madežev je ostalo na belem polju in to je zadostovalo. Ko sem jih naslednji dan opazil, sem najprej z Bebo ugotovil, od kod drži sled. To ni bilo težko. Sedaj je bilo treba še ugotoviti, kam sled pelje. Na glavni cesti, kamor je krenil lovski tat, smo bili lovci brez moči, ne pa Beba. Vodila nas je brez vrvice in mi smo počasi stopali za njo: najprej po cesti, potem po gozdni poti, po kamionski cesti, pred vasjo pa je zavila na stransko poljsko pot. Ta je vodila na spodnji konec vasi. Po njej nas je Beba pripe- ljala k leseni hiši, mimo katere je šla naravnost v skedenj. Tu smo našli pod senom dva polna škafa divjačine! Lovski tat je bil odkrit. In še drugi primer! V jesenskem jutru je v frati vrh hriba počil nedaleč od mene strel. Takoj krenem z Bebo na poseko, kjer sem domneval strelca. Pred gosto smrekovo kulturo spustim psico, ki začne kmalu na nekoga lajati. Iznenadeni divji lovec, ki ga zaradi goščave nisem videl, je streljal. Lahko bi mu enako odgovoril, ker sem po šumu vedel, kod se umika. Vendar tega nisem storil, pač pa sem šel proti pasjemu laježu in kmalu prišel do mesta, kjer sem našel še polovico šesteraka. Tako je ostal prednji del s trofejo meni. Pripomnim naj še, da se je brak jazbečarka Beba v številnih primerih odlično izkazala tudi pri iskanju zastreljene divjadi, ki jo je na mestu oblajala. Seveda se Beba in njej podobni psi ne rode vsak dan. Bebe so danes le še bolj redke. S pravilno vzrejo in primerno šolo pa bomo dobili vedno več psov, ki se jih bomo spominjali še dolgo, ko jih ne bo več. Joža Oicelj, Slovenj Gradec Ali poznate užitke, ki jih nudi jamarjenje? Proti koncu novembra, ko sva si že temeljito pozdravila žulje s tridnevnega lova jazbeca, sva se z Jankom ponovno dogovorila za jamarjenje. Dobro opremljena in oborožena tudi z izkušnjami pritiskava pedala koles, ko naju sreča lovski tovariš Tonček. Po kratkem pozdravu nama svetuje, naj mimogrede pogledava velike jazbine v Bajukovi loži, češ da je opazil tam sveže sledove in da se tudi kmetje v bližini pritožujejo čez jazbeca. Dodal je še, da ima kratek opravek v mestu, nato pa bo prišel za nama in pomagal kopati. Ne stane naju nič, si misliva, jazbine pa so komaj pol ure daleč. Zavijeva na gozdno pot, spraviva kolesi v grmovje, psa priveževa na vrvico — in že sva pri jamah. Rovov je vse polno, zemlja pa je kazala, da so tod že večkrat kopali. Več vhodov je bilo precej zdrsanih. »Kako tbova začela?« se oglasi Janko. »Menim, da je najbolje, da izpustiva kar obe psici.« Po Jankovem nasvetu odpnem Astro in Živo, ki planeta v najibližnji rov in v trenutku z močnim laježem in renčanjem nakažeta tik pod nogami jazbeca. Kaj hitro so bile puške nabite, midva in orodje pa pripravljeni za delo. Po zemlji, ki se je močno tresla, in po laježu sva sodila, da je rov plitev; zato sem Janku svetoval, naj bo pri kopanju previden, da ne zadene kake psice. Po nekaj udarcih z rovnico se zemlja udre in skozi ozko odprtino opaziva tako gomazenje in prerivanje, da nisva vedela, kaj je pes in kaj jazbec. To pa ni dolgo trajalo. Nenadoma vse utihne. Kaj pa zdaj? Janko postaja nemiren. »Le potrpljenje!« ga mirim. »Saj sva komaj začela! Če ga prehitro dobiva, bo užitek prekratek.« Tedaj švigne iz rova mlajša psica Živa in kot (blisk preš ari bližnjo okolico, potem pa zopet izgine v rov. Kmalu začujeva kakih 5 metrov stran od prvega spopada Astro. Laja tako, kot da drži jazbeca v kotu. Vtem zaslišiva tudi Tončka, ki se ves zadihan prebija skoz goščavo. No, si oddahneva, zdaj nama bo laže. Medtem ko se spravita Janko in Tonček na presek nad Astro, opazujem izhode iz rova. Ob Astri se tedaj oglasi še Živa. Ali se je jazbec premaknil? Kaj se sploh godi? Astra dobro drži v kotu, pa tudi Živa se ne premakne. Presodim, da sta v rovu dva jazbeca. Izkopljimo najprej Astro, potem bomo pogledali še za Živo! Kmalu prekopljemo do rova. V nekaj trenutkih izvleče Janko Astro iz rova. Tonček čaka s puško. Že je prilezel jazbec na svetlo. Po strelu se potegne nazaj. To jih je Tonček slišal od Janka, ker je zgrešil! Naročim, naj obadva pripravita puški in znova spustim Astro v presek. Takoj naskoči, a prične v istem hipu riniti nazaj. Pozor! Jazbec ponovno prihaja! Pograbim Astro. Jazbec že moli glavo iz odprtine in Janko ga z dobrim strelom položi. »No, vidiš! Tako se strelja!« draži Janko Tončka. Ko potegnem jazbeca iz rova, se mi Astra zmota med nogami in prične ponovno napadati. Kaj pa je to? Kmalu slišimo samo še renčanje in vidimo, kako si Astra prizadeva, da bi nekaj izvlekla iz rova. Pograbim jo za rep in ji pomagam. Z Astro vred izvlečem jazbeca. V dobri uri dva težka jazbeca! Toda kaj je z Živo? Še vedno laja na mestu, kjer sem jo pustil. Vsi trije smo mnenja, da laja mlada psica na prazno, ker ji močno diši po jazbecih. Da jo spravimo k pameti, spustimo v pomoč Astro, da bo položaj razčistila. A tudi Astra ostane v rovu in začne napadati. Ne kaže drugače, kot rov prekopati, saj ni globok, psici pa prepričati, da imamo jazbeca že zunaj. Sedaj se spravi nad rovnico Tonček. Po nekaj krepkih zamahih se mimo odprtine, ki smo jo najprej prekopali, prevalita psici v nižji rov. Janko, ki ima bistre oči, trdi, da je med psicama tudi jazbec. S Tončkom mu kar ne moreva verjeti. Ker pa psici neprestano živo napadata, je najbrž le res, da je v luknji še tretji jazbec. Ko razširimo presek, zagledamo Astro. Oglasi se Janko, češ da se mu zdi, da Astra nekaj grize. Z druge strani se še vedno močno oglaša Živa. Razširimo tudi Tončkov presek in ugledamo Živo, ki še vedno napada. Hitro napravimo nekako meter in pol v nasprotni smeri nov presek v globini komaj 30 cm 'in že sporoči Janko, da drži jazbeca. Ko ga izroči nama, pogleda za psicama, pa zagleda še četrtega jazbeca. Glavo tišči v zemljo, medtem ko je z zadnjim delom telesa na prostem. Kmalu je Janko tudi tega poslal v večna lovišča. Šele sedaj sta prišli psici iz rova. Bil je torej prazen. Tako smo v dveh urah dobili štiri jazbece, ki so bili dobra uteha za tridnevno čakanje brez plena. Kot redek plen naj omenim jazbeca albina, ki sem ga s sinom in Astro izkopal oktobra 1954 v istih jazbinah. Na sprehodu sva s sinom te jazbine le mimogrede obiskala. Astra pa je nenadoma v precejšnji globini nakazala jazbeca. Ker za kopanje nisva bila pripravljena, sva čakala, da bi se psica pokazala iz jame. Imela je namreč to navado, da je njena lovska strast popustila, kadar nisem pokazal zanimanja zanjo. Tako je bilo tudi tokrat. S sinom se odstraniva in res je psica čez kake pod ure prišla za nama. Hitro jo primem. Zdaj pa brž domov po orodje! Popoldne okrog ene sva začela. Jazbec je ležal globoko. Astra je čvrsto držala. Po nekaj urnem delu se približava laježu. Že čakava, da se bo zdaj zdaj rov udrl. Zaslišiva močno renčanje, lomastenje in prerivanje. Potem je bilo vse tiho. Kmalu se Astra prikaže, obvoha v naglici vse vhode in bližnjo Okolico ter izgine zopet v rov, sedaj pri drugem vhodu. Po kratki tišini nakaže jazbeca na plitvini pod staro korenino. Iz kotla se je torej premaknil. Lajež ni kazal na globino. »Čez pol ure bomo skupaj,« se razveseliva in začneva nov odkop. Po nekaj zamahih se jazbec ponovno premakne. Astra ga je glasno sledila. Jazbec se je pomikal proti kotlu, kjer je bil najprej, in se po približno petdeset metrih ustavil. Ker sva premik lahko točno zasledovala — rovi so bili komaj pol metra globoko, kajti bili so jazbečeva »letna rezidenca« —, se odločiva, da bova presekala zemljo za Astro, da bi se jazbec ponovno ne premaknil. Kmalu se je lopata pogreznila. Previdno razširim odprtino in naročim sinu, naj se pripravi na strel. Astra napada še živahneje; čuti, da se ji bliža pomoč. Nasprotni rov zaprem in pregledam, če ni kje še kak odcep. Kaže, da je tu rova konec. Odložim lopato, primem psico za rep in jo potegnem iz rova. »Pazi,« zakličem sinu in že zagledam jazbeca, ki rine iz luknje. Ko se jazbecu posveti v kotel, poskusi pobegniti v varnejše zavetišče, a komaj pokaže smrček iz jame, zagrmi. Takoj izpustim Astro, da bi si ohladila nad plenom jezo, prepričan, da je jazbec zadet v glavo in da je sklenil z življenjem. Toda temu ni bilo tako. Sin je v naglici cilj zgrešil, jazbec pa se je urno potegnil v rov. Astra ga spet živo napade, a premaknila se ni nikamor. Kaj sedaj? Sonce je že zahajalo, le še uro sva imela časa. Zdaj vzamem puško jaz v roke, sinu pa naročim, naj čim hitreje napravi presek od strani naravnost na jazbeca. Po polurnem delu sta skupaj. »Ne vem, če je jazbec ali Astra,« mi javi. Zamenjava vlogi: on k puški, jaz k odprtini. Po resah spoznam jazbeca. Obrnjen je od mene. Previdno posežem po njegovi zadnji nogi. »Je že po njem,« pripomnim in počasi tipljem, da bi pograbil če drugo nogo. Vtem me mrcina useka v levo roko in ne izpusti. V razburjenju ne čutim bolečin, ampak skušam jazbeca izvleči iz rova, iz njegovega zobovja pa svojo roko. Toda jazbec drži čvrsto in ne popusti. Medtem opazi Astra, da ni pred njo glave in zagrabi jazbeca za vrat. To me je rešilo prijema, kajti jazbec se je naglo obrnil proti psu. Medtem mi je uspelo, da sem jazbeca dvignil do polovice iz jame. Prednji del pa mu je bil še vedno v rovu, kjer sta se z Astro besno grizla. Roka mi je močno krvavela. »Oče, izpusti ga vendar, saj si že ves krvav!« vzklikne sin. O tem je bila seveda vsaka beseda odveč. Da bi ga izpustil zdaj, ko sem imel uspeh pred nosom? Nikdar! Naročim sinu, naj vzame sekirico, sam pa pograbim jazbeca za vrat in ga slednjič dvignem iz rova. Dober udarec po smrčku mu je končal življenje. Jazbec je bil nenaravno obarvan. Oči je imel rdeče, kremplje in dlako bele, značilne črne lise na glavi pa so bile komaj naznačene. Maks Pavlin, LD Loka pri Črnomlju KINOLOŠKE VESTI Resasti jazbečarji: Aga MKJri 31 — Brin Pohorski JRJT 834; leglo bo 21. VI. Vzreditelj Ivan Nograšek, Šmartno pri Litiji. Lovski terijerji: Biba Vrbovška JRJT 1066 — Ajaks Pantov-čački JRJT 790; leglo bo 18. VII. Vzreditelj Pavle Hostnik, Šmartno pri Litiji. Cena JRJT 1033 — Cigan Diljski JRJT 1047; leglo bo 25. VII. Vzreditelj Mirko Jež, urar, Koper, Čevljarska 8. Cita Radvanjska MKLT 95 — Jago Wilde Jagd JRJT 1034; leglo je bilo 19. V. Vzreditelj Matko Goršek, Sladki vrh, pošta Šentilj v Slov. goricah. Cita Vrbovška JRJT 579 — Car Podutiški MKLT 109; leglo je bilo 29. V. Vzreditelj Ivan Starič, Šalka vas 28, pošta Kočevje. Osa JRJT 697 — Blisk JRJT 825; leglo bo 14. VI. Vzreditelj Franc Križnik, Celje, Breg 6. Resasti foksterijerji: Dina Devinska JRJT 500 — Grom JRJT 608; leglo je bilo 20. II. Vzreditelj Danilo Fajdiga, Kranjska gora 23. Elga JRJT 507 — Boj Devinjski JRJT 850; leglo bo 7. VII. Vzreditelj Anton Habicht, Ljubljana-Polje, Zalog 77. Braki jazbečarji: Breda JRBj 283 — Uhu von Hirschbrunn-Treffen JRBj 491; leglo je bilo 13. III. Vzreditelj Pavel Podrgajs, Konjice, Konjiška vas. Asta JRBj 413 — Uhu von Hirschbrunn-Tref-fen JRBj 491; leglo je bilo 2. VI. Vzreditelj Alojz Kogelnik, Podklanc 5, pošta Dravograd. Dena JRBj 417 — Uhu von Hirschbrunn-Treffen JRBj 491; leglo bo 12. VI. Vzreditelj Ivan Konečnik, Gradišče 8, p. Slovenj gradeč. Diva JRBj 376 — Arbo von der Petzen JRBj 359; leglo bo 10. VI. Vzreditelj inž. Dušan Šušteršič, Postojna, Vojkova 7/II. Luna von Sehacht JRBj 552 — Burschl v. Kup-pergrund OHZB DB 3224; leglo bo 23. VI. Vzreditelj inž. Julij Uršič, Maribor, Ribniško selo 23. Boja MKBj 147 — Burschl v. Kuppergrund OHZB DB 3224; leglo je bilo 24. V. Vzreditelj Ernst Tramšek, Zgor. Bistrica, pošta Slov. Bistrica. Bujna MKBj 752 — Bas JRBj 470; leglo bo 9. VI. Vzreditelj Lado Švigelj, Kočevje, Reška 25. Posavski goniči: Rujavka JRGp 110 — Boris JRGp 86; leglo je bilo 15. V. Vzreditelj Franc Kovač, Lesce 128. Folka JRGp 103 — Bor JRGp 204; leglo bo 6. VI. Vzreditelj Franc Kokalj, Kisovec 17, pošta Zagorje ob Savi. Kratkodlaki istrski goniči: Bača JRG 1263 ki — Tref JRG 896 ki; leglo je bilo 30. V. Vzreditelj Jožef Pitamic, Volče 100. Diana Ribniška MKG ki 152 —Alič JRG 942 ki; leglo bo 19. VII. Vzreditelj Stanko Šteblaj, Dolenja vas 139 pri Ribnici. Zeta Travnogorska JRG 853 ki — Alič JRG 942ki; leglo bo 25. VI. Vzreditelj Alojz Podlogar, Srnjak 8, pošta Rob na Dolenjskem. Biba MKG ki 2221 — Blisk MKG ki 902; leglo je bilo 29. III. Vzreditelj Anton Rojc, Čelo, pošta Cerkno. Belinka JRG 364 ki — Blisk MKG ki 902; leglo je bilo 5. IV. Vzreditelj Metod Mlakar, Cerkno 185. Alda MKG ki 1149 — Bedi MKG ki 2140; leglo je bilo 28. V. Vzreditelj Franc Kravanja, Bovec 156. Živka JRG ki 599 — Triglav JRG 1207 ki; leglo je bilo 18. V. Vzreditelj Mirko Leban, Kal nad Kanalom. Bistra MKG ki 1948 — Dimež JRG ki 1076; leglo bo 10. VI. Vzreditelj Vinko Kranjc, Kaplja vas 71, pošta Prebold. Epagneul Breton: Breda MKRB 8 — Blisk JREB 11; leglo je bilo 29. V. (5 m — 1 ž). Vzreditelj Ivan Rožman, Mali Mengeš 102, pošta Mengeš. Nemški kratkodlaki ptičarji: Dina JRPki 1010 — Bodo JRP ki 825, leglo bo 2h VII. Vzreditelj Miha Marinko, Ljubljana, Levstikova. Bajka Biljenska JRPki 832 — Jack JRPki 913; leglo je bilo 16. V. Vzreditelj Slavko Vodopivec, Dornberk, Prešernova 28. Astra Glinška JRP ki 343 B — Cip Marovški JRPki 349 A; leglo bo 9. VII. Vzreditelj Rudolf Bernik, Ljubljana, Hajdrihova 32. Beba Kamniška JRP 373 B ■— Azor Frtiški JRP 372 A; leglo bo 8. VII. Vzreditelj Jožef Frangež, Maribor, Kurirska pot 32. Cita MKPki 94 — Boj Jadranski JRPki 1035; leglo bo 6. VII. Vzreditelj Karel Dolničar, Ljubljana, Kamnogoriea 3. Giba Središka MKP ki 28 — Cer Tržaški MKPki 151; leglo bo 16. VI. Vzreditelj Martin Klemenčič, Ptuj, Rabelčja vas 10. Ada Loperška JRP 329 B — Bodo Smamogor-ski MKPki 1529; leglo je bilo 29. IV. Vzreditelj Branko Mlinarič, Kidričevo 20. Bistra Biljenska JRPki 834 — Jack JRPki 913; leglo je bilo 18. V. Vzreditelj Anton Rusjan, Bilje ilOO, pošta Renče. Čila Biljenska MKPki 115 — Jack JRPki 913; leglo je bilo 17. V. Vzreditelj Rudolf Peric, Bilje 50, pošta Renče. Canka Ravenska JRP 318 B — Boj JRP 891; leglo bo 20. VI. Vzreditelj Rajko Kojzek, Lendava, Partizanska ulica 62. Bara Primostniška JRP 246 B — Bodo JRP ki 825; leglo bo 23. VII. Vzreditelj Pavel Cvenkel, Ljubljana, Kersnikova 8. Kokeršpanijeli: Mila von Gumpendorf JRSK 33 V — Biser JRSK 127; leglo bo 27. VII. Vzreditelj Franc Sev-šek, Maribor, Strossmayerjeva 31. Rebi Jeloviška MKŠK 10 — Kasper von der Ipf JRSK 32 U; leglo bo 3. VI. Vzreditelj Lovska družina Novo mesto. KUS (7. VI. 1956) IZ LOVSKE ORGANIZACIJE Disciplinsko sodišče Okrajne lovske zveze Ljubljana je potrdilo izključitev Miklavca Pavla iz LD Dobrunje in prenehanje članstva Osolinu Hieronimu, bivšemu članu LD Dobrunje. Foto dr. Fr. Kovič in Dinko Spomin na občni zbor lovske družine LOVSKI DNEVI V PORTOROŽU z lovsko razstavo Okrajne lovske zveze Koper, slavnostno sejo Republiške lovske zveze Slovenije ter smotrami in tekmami lovskih psov so minili. Bili so prva manifestacija slovenskega lovstva ob našem morju, močna vzpodbuda tovarišem na ožjem obmorskem področju, na Krasu, v Brkinih in na Pivki, da nadaljujejo delo za rast in vzgojo lovca socialistične družbe, za dvig in napredek lovišč Koprskega okraja, za prijeten in kulturen lov. Brez dvoma bodo rodili bogate sadove. Tovarišu Srečku Pečariču, ki je bil ob tej ' priliki odlikovan z Redom za lovske zasluge II. stopnje, in tovarišem Francu Čopiju, Miranu Fuksu, Alojzu Knezu, Avguštinu Sergašu in Karlu Pucarju, ki so bili odlikovani z Znakom za lovske zasluge, naše iskrene čestitke. Slike z otvoritve in razstave v Portorožu sta posnela R. Bradaškja in Dinko O SODOBNEM KRMLJENJU FAZANK-NESNIC Dr. S. Valentinčič Poleg prirodne poznamo tudi umetno gojitev fazanov. Sodobni lovci so uvideli, da le-ta lahko v dobršni meri dopolnjuje prirodno zlasti tedaj, kadar vremenske nezgode prirodni gojitvi škodujejo. Fazane pa je tudi sicer še kar precej lahko umetno gojiti. Zato se te gojitve poslužujemo še prav posebno tedaj, če hočemo naseliti fazana v lovišča, kjer ga doslej sploh ni bilo, pa tudi tedaj, ko hočemo rešiti gnezda, ki so v prirodi iz tega ali drugega vzroka propadla. Pri umetni, t. j. volierski gojitvi fazanov pa je uspeh v dobri meri odvisen od nesnosti fazank. Če znesejo fazanke veliko dobrih jajc, bo uspeh fazanerije boljši kot pa v nasprotnem primeru; če rečemo »boljši«, mislimo na število vzrejenih fazanov, pa tudi na nižje stroške vzreje, kar tudi ni brez pomena. Nesnost pa je v prvi vrsti odvisna od tega, s čim fazanke krmimo. Pri nas smo doslej krmili fazanke s krmo, ki ni vsebovala vseh krmilnih sestavin, potrebnih za čim boljšo nesnost, to pa zaradi tega, ker nismo dovolj poznali vseh sestavin primerne krme, te pa so: beljakovine, ogljikovi vodani, rudninske snovi in vitamini. V mnogih deželah so že zdavnaj opustili primitivni način krmljenja z žitom in zelenjavo in prešli na polnovredno krmljenje. Pri tem so šli še korak naprej in začeli tako, vsestransko ustrezajočo hrano proizvajati v tovarnah krmil. Tak način krmljenja je bolj uspešen, da večje število jajc, pa tudi boljša jajca. Tako se nesnost fazank poveča, vzreja fazanov pa poceni. Na tem področju so dosegli velike uspehe Angleži, še večje pa Danci. V Burgate Manoru (Anglija) je ustanova, ki goji divjad, predvsem fazane in jerebice. Vsako leto izdaja letopis »Your year’s work«. V letniku 1952 (1) lahko čitamo, da so tisto leto krmili fazanke-nesnice tako, da so jim za jutranji obrok dali mešano hrano, in sicer V3 pšenične moke, 2/3 pa posebne mešanice, sestavljene po lastnem receptu (recept ni objavljen). Ta mešanica je vsebovala poleg ostalega 27 % beljakovin. Zvečer so dobili fazani mešano žito; v celodnevnem obroku je bilo 17 % surovih beljakovin. Fazanke pa so znesle manj jac kot v 1951. letu, kar si razlagajo tako, da je bilo v tej hrani premalo beljakovin. Zato so pokladali v naslednji sezoni (1953) zjutraj samo posebno mešanico (brez V3 bele moke), popoldne pa žito. Poleg te hrane so fazani prejemali le še vodo. Živeli so v nepremakljivih volj erah v družinah 1 :5—6. Fazanke so znesle povprečno 52,5 jajc v 1951. letu, 49,9 jajc v 1952. letu. V letniku 1954 njihovega letopisa (2) so opisani naslednji poizkusi: 72 fazank so krmili zjutraj z večjo količino krme za nesnice. Vsebovala je 19 % beljakovin. Popoldne so dobile manjšo količino žita. Druga skupina fazank je dobivala zjutraj posebno mešanico s 27 % beljakovin, popoldne pa prav tako manjšo količino žita. Prvi način krmljenja je dal v nesni dobi od 1. IV. do 15. VI. po 47,1 jajc na fazanko, drugi način pa 47,7 jajc. Po vsem tem so sklenili, da bodo v bodoče krmili nesnice s krmo, ki ima približno 20 % beljakovin. Oplojenost jajc teh fazank je bila tale: 1950 91,8 % 1951 96,7 % 1952 95,4 % 1953 94,7 % 1954 95,9 % Odstotek neoplojenih jajc je bil v začetku nesnosti, t. j. v začetku aprila, nižji (92,6 %), še nižji pa konec junija (88 %). Valjivost teh jajc (pod kokljami) je bila 70,6 %, če vzamemo v poštev vsa jajca, 76,5 % pa, če vzamemo v poštev samo oplojena jajca. V publikaciji »Nogle retningslinier for fa-sanopdraet« (3) je opisan način krmljenja fa-zank-nesnic v Kalo-ju, poizkusni biološki postaji na Danskem. Tam imajo fazanke v družinah 1 :5—7. Fazani žive v neprenosljivih volj erah in dobivajo samo tovarniško hrano. Le-ta vsebuje 20 % prebavljivih beljakovin, vse potrebne minerale in Vitamine in seveda tudi dovolj ogljikovih vodanov. Nesnost fazank se giblje med 30 do 40 jajci v sezoni, oplojenost je okrog 90 %-tna, valjivost oplojenih jajc — v inkubatorjih — pa 72 %-tna. Naša opažanja Po študijah in preizkusih v preteklih letih smo sklenili, da bomo v 1956. letu tudi pri nas krmili fazanke na sodoben način. Recept za krmo je bil sestavljen tako, da je ustrezal potrebam pravilnega krmljenja in možnostim, ki smo jih imeli za nabavo raznih sestavin za krmo. Mešanica je vsebovala 20% prebavljivih beljakovin in vitamine riboflavin, A in Ds ter B-kompleks. Krmo je napravila Tovarna močnih krmil v Ljubljani v zrnati obliki. Krma je bila torej suha in se je lahko transportirala tudi v papirnatih vrečah. Cena je bila 82 din za kg. V Sloveniji so prejele to krmo 3 fazanerije: v Vurbergu, v Ižakovcih in na Pšati. Vsem trem fazanerijam smo svetovali, naj preidejo na novo krmo postopoma in naj le-te dajejo fazanom toliko, da pride dnevno na vsako žival povprečno 7 dkg; poleg te krme so imeli fazani na razpolago vodo in pesek, pa tudi nekaj zelenjave. Čeprav se je nesnost šele pravkar končala, bomo o uspehih nove prehrane lovsko organizacijo takoj obvestili predvsem zaradi tega, da bodo fazanerije, ki nameravajo tudi prihodnje leto tako krmiti fazanke, pravočasno javile, koliko krme potrebujejo. Fazanerija v Vurbergu. Fazani so bili vzrejeni v voljeri in so v voljeri preživeli tudi zimo. Do decembra so prejemali žitno krmo. Z 20. decembrom so začeli poleg žita dobivati tudi močno krmo, in sicer tisto, ki se daje kokošim-nesnicam. Dnevni obrok krme je bil 7 dkg na fazanko; 2/s obroka je bilo žito, ena tretjina pa močna krma (tovarniška cena te krme je bila 42 din za kg). Konec februarja so razdelili fazane po oddelkih in družinah v razmerju 1 : 6. Konec februarja so začeli zamenjavati dotedanjo krmo s posebno krmo za fazanke-nesnice. Fazani so jo radi sprejeli in že prve dni marca so jih krmili samo z njo. Fazaneristu pa se je zdel dnevni obrok 7 dkg premajhen in je zato predlagal in tudi uvedel obrok 8 dkg. Fazani so se dobro počutili, bili so zdravi in čedalje bolj močni. Prvo jajce je bilo znešeno 31. marca. V dnevih med 11. in 15. aprilom pa so 3 fazanke poginile. Raztelesba je pokazala, da je v jajcevodu zaostalo jajce, za njim je prišlo še drugo in fazanka ni mogla znesti. V jajcevodu, kjer so jajca obtičala, je prišlo do vnetja in nastala je sepsa (zastrupljenje krvi). Obdukcija je pokazala tudi to, da so bile fazanke močno rejene, v trebušni votlini so bile velike količine sala. Ena teh fazank je bila težka 1440 g. Ob tem pojavu se nam je zazdelo, da gre tudi za degeneracijski pojav; fazanke (angleškega porekla) so bile že v nekaj generacijah vzrejene v volj erah in parjene v sorodstvu. Po teh primerih smo fazanom dnevni obrok zmanjšali na 5 dkg in tudi hrano nekoliko spremenili: v naslednjih 10 dneh so prejemali dnevno po 3 dkg tovarniške krme in 2 dkg žita, nato pa spet samo tovarniško krmo. Poleg tega je dobil fazanerist injekcijsko brizgalko in hipo-fizin, da bi ob morebitnem ponovnem pojavu sličnega oboljenja (Nemci imajo zanj izraz »Le-genot«) vbrizgal fazanki 2 ccm hipofizina. Ko pa so začele nesti vse fazanke, se ta bolezen ni več pojavila. Od 5. maja so dobivale fazanke zopet po 7 dkg krme na dan, in sicer v dveh obrokih, zjutraj in zvečer. Vedno so imele na razpolago dovolj vode. Nekajkrat je fazanerist opazil na-kljuvana jajca. Ko je odkril »grešnike«, jim je dal na kljun posebna »očala«, v fazanerijo pa je pripeljal tudi ometa, ki vsebuje dovolj topljivega kalcija. V začetku maja je začel krmiti tudi z zeleno krmo. Tako je kljuvanje jajc — z njimi je bilo izgubljenih okrog 30 jajc — prenehalo. Ko je 10. junija začela posebna krma pohajati, je fazanerist mešal v dnevni obrok pšenico. Tako je bilo do konca junija. Omenim naj še, da smo oddelek št. 16 (6 fazank in enega fazana) dva meseca krmili na stari način z žitom, z nekaj mesa in ribjo moko. To smo storili zato, da bi kontrolirali nesnost pri enem in drugem načinu krmljenja. Do konca junija so znesle fazanke okrog 6000 jajc, kar da povpreček 40 jajc na fazanko. Seveda je bila nesnost v posameznih oddelkih različna. Tako so fazanke v oddelkih št. 20, 29 in 30 znesle povprečno po 55 jajc, v oddelku št. 10 pa samo po 22 jajc. Fazanke v oddelku št. 16, ki so bile krmljene na »stari« način, so znesle povprečno 26 jajc. Skoraj vsa jajca so bila lepa, pravilne zelenkaste barve, pravilne oblike, površina lupine je bila gladka, s potrebnim bleskom; povprečna teža jajc je bila 33,5 g. Iznešeno pa je bilo tudi jajce, ki je imelo 57 g. Jajc z belo ali porozno lupino, oziroma majhnih in nepravilnih jajc je bilo prav malo. Foto Milan Kemperle Oplojenost jajc je bila v začetku nesnosti okrog 80%-tna, torej slabša, kot je normalno. Potem pa se je odstotek oplojenih jajc dvigal; tako je bila oplojenost 2800 jajc, znešenih do 22. maja, 87%-tna, kar se je zgodilo predvsem zaradi oddelka št. 3, v katerem je bil slab petelin; jajca tega oddelka so bila skoraj vsa neoplojena. Petelina smo sredi maja zamenjali. Jajca, ki smo jih valili pod kokljami, so bila izvaljena (če so bila seveda oplojena) skoraj 100%-tno. O rezultatih umetnega valjenja — v inkubatorjih — pa bomo spregovorili ob drugi priliki. Kebčki, izvaljeni pod kokljami, so bili živahni, krepki in zdravi. Če primerjam rezultate 1956. leta z rezultati prejšnjega leta, vidimo naslednje: V 1955. letu je bilo v vurberški fazaneriji 140 fazank; družine so bile v razmerju 1 :5. Večina fazanov je bila tudi to leto angleškega in francoskega porekla, vzrejena na umetni način; le 24 fazank je bilo domačih, ujetih v lovišču. Fazani so do razdelitve v družine dobivali samo žito, od tedaj naprej pa zjutraj samo žito (pšenico, ječmen in nekaj sončnic), popoldne pa naslednjo zmes: koruzni zdrob .................. 20% pšenični zdrob.............. . 22% ječmenov ali ovseni zdrob . . . 18% pšenične otrobe...............15% rudninsko mešanico............6% kislo zelje...................5% topinambur....................4% skaljen oves..................4% laneno seme...................2% ribjo moko....................2% posneto mleko v prahu .... 2% Poleg tega so dobivali fazani dnevno po 1 kg kuhanega mesa na 100 fazanov in zelenjavo. 140 fazank je zneslo od 4. aprila do srede julija 3154 jajc ali povprečno vsaka fazanka 22 jajc. Največ jajc so znesle fazanke v oddelku št, 6 (povprečno po 46 jajc), v oddelku št. 10 (po 43) in v oddelku št. 26 (po 35 jajc). Če primerjamo povprečno nesnost fazank v 1955. letu z nesnostjo v 1956. letu, dobimo razmerje 22 :40, če pa primerjamo 3 najboljše družine v obeh letih, je razmerje 41 :55. V 1955. letu je bilo veliko jajc slabih, bila so majhna, svetle barve, hrapave lupine, nepravilnih oblik. Zato ni čudno, če je bila tudi valjivost 1955. leta mnogo slabša. Iz 1000 jajc, ki so jih valile koklje, se je izvalilo le 289 lcebčkov; valjivost je bila torej okrog 29%-tna. Fazanerija Lovske družine Pšata. Lani, t. j. 1955. leta, je bilo v volj erah 13 fazank, družine so bile v razmerju 1 :4-—5; 8 fazank je bilo vzrejenih na umeten način, 5 jih je bilo ujetih v lovišču. Ko so razdelili fazane po družinah, so jih krmili s krmo, ki jo je sestavljalo okrog 80% pšenice, 20% pa je bilo ovsa, ribje moke, koruznega zdroba in solate. Vseh 13 fazank je zneslo 225 jajc, vsaka fazanka torej povprečno 17 jajc (najmanj 6, največ 29). Jajca so bila zelo slaba, okrog 50% jih je bilo nenormalnih, drobnih, nepravilne oblike, z belo lupino. Valjivost je bila 76%-tna. Letos je v fazaneriji 18 fazank, ki so bile razdeljene po družinah v razmerju 1 : 5 sredi marca. Vsi fazani so vzrejeni umetno in so tujega porekla (iz Anglije oz. Francije). Čez zimo so jih krmili z žitom, od januarja naprej deloma (Vs) s tovarniško krmo za kokoši-nesnice, od 16. marca pa s posebno tovarniško mešanico za fazanke-nesnice. Prehod z ene krme na drugo je trajal 5 dni. Dnevni obrok je bil 6 dkg. Poleg te hrane so dobivali fazani v začetku zel-nate liste, kasneje pa črno deteljo in skoraj ves čas tudi polže. Posebno krmo so dobivali do konca junija. Fazani so bili ves čas zdravi, kljuvanja jajc ni bilo. Prvo jajce je bilo znešeno 11. IV., do konca junija pa je bilo vseh jajc 900 ali povprečno 50 jajc na fazanko. Nekatere fazanke so znesle po 58 jajc. Skoraj vsa jajca so bila odlične kvalitete, enakomerno debela, pravilne oblike, zelene barve. Oplojenost jajc je bila okrog 90%-tna. Prvih pet kokelj, ki so jim podložili 83 jajc, je izvalilo 64 kebčkov (12 jajc je bilo neoplojenih); valjivost je bila torej 90%-tna. Fazanerija v Ižakovcih je imela 1955. leta v volj erah 80 fazank; fazani in fazanke so bili domačega porekla, ujeti v lovišču, družine so bile v razmerju 1 :5. Fazani so dobivali popoldne žito (pšenico), zjutraj pa mešano krmo iz zdroba raznih žit, lanenega semena, bučne prge, ribje in kostne moke, surovega krompirja, zelenjave, mesa in ribjega olja. Vseh 80 fazank je zneslo 759 jajc, kar da povpreček nekaj manj kot 10 jajc na fazanko (najmanj pol, največ 27 jajc). Jajca so bila slabe kvalitete, valitev pod kokljami 55%. Letos je bilo v volj eri 50 fazank, ki so bile prav tako kot lani ujete v lovišču (le 3 fazanke so bile vzrejene v voljeri). Družine so bile v razmerju 1 : 6. Fazane so krmili od januarja oz. februarja, ko so bili ujeti, do 5. marca z žitom, nato pa s posebno tovarniško mešanico za fazanke-nesnice. Prehod z ene vrste krme na drugo je bil hiter; zato fazani teden dni niso hoteli prijeti nove krme. Do srede maja so dobivali samo to krmo (7 dkg na vsak dan), tedaj pa jim jo je začelo primanjkovati; zato so pol obroka zamenjali z žitom. Tako je šlo nekaj dni, nato pa so prešli na samo pšenico, s katero so krmili do 12. junija, ko je nesnost popolnoma prenehala. Vode so imeli fazani vedno dovolj, drugega pa nič. Vsi so bili ves čas zdravi. Prvo jajce je bilo znešeno 7. aprila. Najprej so začele nesti tiste fazanke, ki so bile ujete že pozimi. Vseh jajc je bilo 1370, okrog 25 na fazanko. V maju, ko so imeli fazani samo posebno krmo, je bila dnevna nesnost 43 (na 50 fazank!), potem pa, ko je krme zmanjkalo in so krmili s pšenico, je nesnost nenadoma padla. Naj večja povprečna nesnost je bila v oddelku št. 1, kjer so pobrali na fazanko 29 jajc. Jajca so bila normalna. Pod kokljami je bila valjivost okrog 70%-na. Izvaljeni kebčki so bili živahni in zdravi. Zaključek. V okviru naloge, ki jo je prevzel Lovski sektor Gozdarskega inštituta v Ljubljani v 1956. letu pod geslom »Modernizacija in in-tenzifikacija umetne gojitve fazanov« je bil v Sloveniji v treh fazanerijah uveden nov način krmljenja fazanov. Značilno za krmljenje do letošnjega leta je, da so dobivale fazanke-nesnice krmo, ki je vsebovala večji del samo ogljikove vodane, malo beljakovin in nezadostno število mineralnih snovi ter vitaminov. Značilnosti pravilnega, sodobnega krmljenja pa so v tem, da so v krmi v pravilnem razmerju vse potrebne sestavine. Ta krma se proizvaja na industrijski način. Tako ni več potrebno zamudno vsakodnevno pripravljanje in mešanje krme; ta krma se ne kvari. Fazanerije v Vurbergu, Ižakovcih in na Pšati so krmile v 1956. letu s to krmo v času nesnosti vse fazane. Krmo je napravila po našem receptu Tovarna močnih krmil v Ljubljani. Njena cena je 82 din za kg. Krma je v obliki zrnc velikosti zrna pšenice; razpošilja se v vrečah po 50 ali 100 kg. Krma vsebuje tele sestavine: koruzno moko, ječmenovo moko, riževo moko, ovseno moko, sojino moko, mesno moko, fino ribjo moko, posneto mleko v prahu, sušen kvas v prahu, sončnične tropine, makovo moko, klice pivskega slada, apneno moko, kostno moko, živinsko sol, železo, baker, mangan, A-vitamin, B-vitaminski kompleks, D^-vitamin, riboflavin. Prebavljivih beljakovin je v krmi 20%. V dveh fazanerijah so nesle umetno vzrejene fazanke, v eni fazanke, ujete v lovišču. Fazani so bili razdeljeni v družine 1 :5—6 zadnje dni februarja ali v začetku marca. Do krmljenja s posebno krmo so krmili fazane z žitom in s posebno krmo za kokoši-nesnice (V3 dnevnega obroka), razen v Ižakovcih, kjer so krmili samo z žitom. Posebno krmo za fazanke-nesnice so začeli dobivati fazani v začetku marca; to krmo so pokladali postopoma, le v Ižakovcih so začeli krmiti z njo brez privajanja; tu je fazani teden dni niso hoteli vzeti. Kjer so se fazaneristi ravnali po naših navodilih, t. j. dajali dnevno po 7 dkg krme na fazana, in sicer v dveh obrokih, ni bilo nikakih nevšečnih posledic; v Vurbergu pa, kjer so dajali preveč krme, se je nekaj fazank preveč zamastilo in so zato zaradi otežkočenega nesenja jajc poginile. Po začetku nesnosti in po zmanjšanju dnevnega obroka pa tudi takih primerov ni bilo več. Če so nastali ti primeri tudi zaradi degeneracije, je drugo vprašanje. Poleg tovarniške krme je treba redno dajati fazanom tudi vodo in pesek (apnenčast); dodatek zelene krme, najbolje detelje, je vsekakor koristen. Fazanke so začele nesti v začetku aprila, torej ne bistveno prej kot pri starem načinu krmljenja. 218 fazank je do konca junija (v Ižakovcih, kjer je posebna krma zmanjkala že prej, samo do 12. junija) zneslo 8270 jajc; povprečno torej vsaka fazanka 37,9 jajc (po posameznih fazanerijah je ta povpreček 40, 25, 50). V primerjavi s 1955. letom, ko je bilo v istih fazanerijah 233 fazank, ki so znesle 4129 jajc (povprečno 17,5 jajc na fazanko), je nesnost v 1956. letu narasla za 113%; za najmanj toliko se je produkcija jajc tudi pocenila, obenem pa seveda tudi poenostavila. Jajca so bila pri novi krmi mnogo lepša tako po barvi kot po velikosti, teži in obliki; naravna valjivost (pod kokljami) se je povečala od 41% (1955) na 82% (1956), upoštevajoč nesnost do konca junija. Pod kokljami izvaljeni kebčki so bili vitalni in zdravi. Sklep. Uvedba vsestransko preizkušene industrijske krme za fazanke-nesnice v omenjenih treh fazanerijah je odprla nove možnosti tako za dvig produkcije fazanjih jajc z umetno gojitvijo kakor tudi za racionalizacijo te produkcije. Skupaj z drugimi ukrepi, ki jih prav tako letos uvajamo v nekaterih fazanerijah (med nje spada tudi posebna industrijska krma za kebčke) — o teh ukrepih bomo pisali, ko bodo znani rezultati — odpira ta način krmljenja fazank-nesnic široke možnosti za hiter dvig umetne gojitve fazanov, ki naj nam da velike količine fazanov; tako lahko pričakujemo močan dvig staleža fazanov v naših loviščih. Lovske organizacije, ki se bavijo z umetno gojitvijo fazanov in žele uporabljati zgoraj opisano krmo, opozarjamo, da se s to krmo pravočasno oskrbe; povečajo pa naj seveda tudi druge kapacitete, kajti s hitrim dvigom nesnosti postajajo dosedanje kapacitete fazanerij pretesne. Tudi to so pokazale letošnje izkušnje. Literatura: 1. I. C. I. Game Services: >Your year’s work 1952«. 2. I. C. I. Game Services: »Your year's work 1954«. 3. Rnud Paludan og Kai Ulfkjoer: »Nogle retningslinier for fasanopdraet 1954«. 4. S. Valentinčič: »Fazanerija v Vurbergu v 1. 1955« (izide v 2. št. Godišnjaka, 1956, v Beogradu). Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo — Sektor za lovstvo, Ljubljana, Cesta v Mestni log 47 NEKAJ MISLI O METODAH GOJITVE FAZANOV NA GORIŠKEM Fabricio Narcis Za ta članek sta mi dala pobudo pojav degeneracije in stalno nazadovanje staleža fazanov na Goriškem. V njem bom spregovoril o nekaterih doslej neobravnavanih gojitvenih načelih, katerih zanemarjanje smatram za enega glavnih vzrokov vedno večjih neuspehov pri gojitvi fazanov predvsem v tistih loviščih, ki imajo za fazana najboljše pogoje. Taka so lovišča lovskih družin Gorica, Dobrovo, Fajti hrib in Lijak. Ta lovišča imajo edinstvene pogoje za uspešno gojitev te prelepe poljske kure na Primorskem in v Sloveniji sploh. Tu je valovita goriška pokrajina z zelo ugodnim podnebjem, z nizkimi goricami med majhnimi akacijevimi in mešanimi gozdiči z bujno, neprehodno podrastjo, od vseh strani obkrožena s koruznimi njivami, travniki in vi- nogradi; tu je tako v poletnem kot v zimskem času dovolj naravne hrane, kritja in miru. Taki pogoji in prizadevnost lovskih kolektivov za zatiranje škodljivcev in divjega lova bi morali roditi zaželene uspehe. Vendar n. pr. v lovišču Lovske družine Gorica ni takih uspehov, kot smo jih po osmih letih naporov upravičeno pričakovali. Iz statističnih podatkov pa bom prikazal, da pričakovanih uspehov ni niti v loviščih ostalih lovskih družin. Če nimam prav, naj me prizadeti popravijo. Vprašujem se, kje so vzroki? O njih sem začel razmišljati že takrat, ko je začel že primeren, normalen stalež fazanov vidno padati predvsem tam, kjer je bilo fazanov največ in kjer se pogoji v škodo te divjadi niso spremenili. Foto Milan Kemperle Po podrobni proučitvi posameznih dejstev, ki bi lahko vplivala na stalež, in po osemletnem stalnem opazovanju razmer v lovišču Lovske družine Gorica sem prišel do prepričanja, da so vzroki padca staleža v pretežni meri v nepravilnih metodah gojitve, ki smo jih posplošili na vso pokrajino ne glede na specifičnost tega ali onega lovišča. Tako se mi je postavilo po mojem mnenju osnovno vprašanje, v katerem tiči zelo verjetno odgovor, zakaj je stalež tako padel. To vprašanje je tole: V kakšni meri vplivata na stalež fazanov slabo spolno razmerje in stara, neplodna divjad, predvsem fazanke. (Glede fazank so različne razlage; nekateri strokovnjaki trdijo, da začne nesnost fazank padati že v tretjem letu, drugi pravijo, da v petem ali sedmem letu. Če primerjamo nesnost fazanke z domačo kuro, bo po vsej verjetnosti veljala prva razlaga.) Iz statističnih podatkov, ki sem jih dobil v arhivih Lovske družine Gorica in OLZ Gorica, se vidi, da je bil naseljen fazan v lovskih družinah Gorica, Dobrovo (tedaj Brda) in Fajti hrib leta 1948, torej takoj po priključitvi Primorske; v lovišča je bilo izpuščenih okrog 200 fazanov v razmerju 1 : 2. Na teh skromnih, toda čvrstih temeljih so začele lovske družine graditi z nepopisnim elanom v prepričanju, da uspehi ne morejo izostati. Že v naslednjem letu (1949) je bil skupni letni prirastek ca. 450 (glej tabelo), kar predstavlja 221% od skupnega začetnega števila ali 330 % od števila fazank. Nad tem uspehom in uspehom naslednjega leta, ko se je fazan naselil v domala vsa goriška lovišča, ki so imela zanj pogoje, smo bili upravičeno in nad vse ponosni, — toda v naj večjem elanu se je stanje obrnilo na slabše. Oglejmo si zadevne številke: leto pomladanski stalež jesenski stalež prirastek, skupaj •/• prirastka izvrženi odstrel I O petelini \ kokoši skupaj 1949 65 135 200 642 442 221 48 1950 ? ? 594 1480 886 149 139 — 1951 543 798 1341 1725 384 28 253 — 1952 556 916 1472 2778 1306 89 329 47 1953 898 1504 2402 3524 1122 47 552 52 1954 1020 1900 2920 4157 1237 42 662 92 1955 1103 2300 3403 4222 819 24 672 150 1956 — — 3400 Takoj nam pade v oči porazni odstotek prirastka v 1951. letu. Po mojem mnenju je bil glede na prejšnje prirastke jesenski stalež to leto ca. 3000, kar je za površino 5500 ha preveč; zato se je precejšen del fazanov izselil v Furlanijo (Italijo), kjer so boljši terenski pogoji kot v zgornji Vipavski dolini ali na Krasu. To domnevo potrjuje tudi dejstvo, da imajo gori-ški in krminski lovci (v Italiji) od tega leta polna lovišča fazanov. Ne glede na to pa menim, da so podatki o letnem prirastku, ki je padel v pičlih sedmih letih od 221% na 24% (na vsakih pet fazanov en mladič), tako zgovorni, da nas morajo prepričati, da smo zašli na Goriškem z gojitvijo fazanov v slepo ulico in da je skrajni čas, da problem temeljito proučimo, ugotovimo vzroke sedanjega stanja in jih odpravimo. Prva napaka je po mojem mnenju ta, da smo vsa povojna leta forsirali odlov, čeprav se je izkazalo, da na Goriškem zaradi milih zim fazanov ne moremo uspešno loviti; ker pa družine fazanov niso odlovile, smo jim nižali odstrel kljub neugodnemu spolnemu razmerju, kar je bilo loviščem v novo škodo. Kakšen naj bi bil in kakšen je bil odstrel petelinov v 1949. in 1950. letu, naj pokaže naslednja tabela: stalež dn spremembe 194 9 19 50 pete- lini kokoši pete- lini kokoSl ipomladanski stalež 65 135 238 356 letni prirastek 221 221 443 443 jesenski stalež 286 356 681 799 potrebni odstrel 268 — 4 197 - 481 — naslednji pomlad, stalež 89 356 200 799 dejanski Izvršeni odstrel 48 — 139 — dejanski pomlad, stalež 238 356 542 799 Poleg ostalega nam tabela kaže, da so lovske družine v 1951. letu stalež pravilno ocenile in da je bil v teh dveh letih prirastek v spolnem razmerju 1 : 1. S pravilnim odstrelom petelinov bi dosegli razmerje 1 :4, kar bi poleg gmotnega uspeha v nemajhni meri pripomoglo tudi k boljšemu letnemu prirastku. Ne zanikam, da smo uspeli na ta način naseliti fazana v skoraj vsa goriška lovišča, celo na Gabrijel in v Trnovski gozd, vprašanje pa je, ali je ta način »nasaditve« rentabilen in kaj se bo zgodilo v loviščih, ki so že pred leti dosegla normalen stalež fazanov. Najprej rentabilnost! V 1952. letu je bil pomladanski stalež ca. 500 petelinov in 1000 kokoši. Recimo, da je bil prirastek normalen (tri na vsako fazanko) in da je živelo 70% staleža v loviščih lovskih družin Gorica, Brda in Fajti hrib; ta lovišča so tako dosegla to leto normalen stalež (I. kakovostni razred). Odstrel v tem letu bi moral biti naslednji: stalež in spremembe lovišča z normalnim staležem ostala lovišča skupaj pete- lini kokoši pete- lini kokoši ipomladan. stalež 52 350 700 150 300 1500 prirastek 1050 1050 450 450 3000 jesenski stalež 1400 1750 600 750 4500 potrebni odstrel 1220 1050 410 2680 pomladan. stalež 53 180 700 190 750 1820 Dejansko pa je bilo to leto odstreljenih in odlo vij enih 376 fazanov. Razlika je torej 2304 fazanov, kar znese, računano samo a 200 din, 460 800 din. Poleg tega bi s takim odstrelom dosegli še naslednje: 1. Z odstrelom prirastka petelinov in kokoši vsakih 4—5 let bi odstranili vso staro neplodno divjad in tako preprečili nastop degeneracije; seveda velja to le za lovišča, ki so dosegla naj večji zmogljivi stalež fazanov. 2. S pomlajenim staležem bi obdržali normalni letni prirastek in omogočili sistematično osvežitev krvi z vlaganjem novih fazanov, kar je bilo v sedanjih razmerah zaradi prenaseljenosti v teh loviščih neuspešno. 3. Dosegli bi spolno razmerje 1 :4, ki je v takih loviščih primernejše kot 1 : 2. 4. Še vedno bi bila možnost naravnega širjenja fazanov v lovišča, kjer še ni primernega staleža. Če analiziramo stanje v loviščih, ki so imela že pred leti normalen stalež fazanov, ločeno od lovišč, kamor je odšel zarodek, postane slika še nepovoljnejša (vsaj za lovišče Lovske družine Gorica, zanimiva pa bi bila primerjava tudi z ostalimi lovišči). Na žalost v Gorici namreč ne govorimo več o prirastku, ampak le v odstotkih še ocenjujemo, koliko stalež vsako leto pade. In ne samo to! Pojavile so se že tudi prve bele fazanke in polkilogramski fazani. Tako smo v predelu Panovca in Bazare (skupna površina ca. 800 ha, ki imajo za fazane idealne pogoje in kjer je bil pred leti kurnik fazanov: ca. 600 komadov jesenskega staleža) lansko leto odstrelili kakšnih 10 petelinov. Na tem področju smo vsa zadnja leta fazana najstrože ščitili, odstrel v vsem lovišču pa naj pokažejo spet številke: leto pomladanski stalež jesenski stalež prirastek, skupaj i •/• prirastka | izvršeni odstrel odlov petelini kokoši skupaj 1949 20 40 60 162 102 170 22 1950 50 90 140 279 139 100 15 — 1951 104 160 264 422 158 60 59 — 1952 130 233 363 766 403 111 112 24 1953 210 420 630 820 190 30 139 8 1954 160 513 673 869 196 29 169 50 1955 150 500 650 691 41 6 128 63 1956 — — 500 Z analizo teh statističnih podatkov in ob dobrem poznavanju razmer v tem lovišču sem prišel do zaključka, da je nujno v nekaterih predelih tega lovišča (Panovec in Bazara): 1. popolnoma odstreliti vso preostalo divjad kot neplodno in degenerirano in to že v letošnji jeseni; 2. vzgojiti v volj eri primerno število enoletnih fazanov in jih spustiti naslednje leto v lovišče; 3. v ostalih predelih lovišča, ki so za enkrat še manj ogrožena, bi bilo primerno eno ali dve leti izvršiti odstrel že v avgustu in septembru, ko se stara divjad še z lahkoto loči od mlade, ki je v tem času že samostojna. Predlagam, da se to izvede kot poizkus in v študijske namene ob sodelovanju in pod nadzorstvom Lovskega sektorja Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo. V vseh povojnih letih ugotavljamo na Goriškem pri fazanu degeneracijo in padanje staleža, Od 12. junija do 11. julija so za »Zlatoroga« prispevali: Lovska družina Prežganje 3000, Lovska družina Grahovo pri Rakeku 5000, Lovska družina Pctešovci 20 000, Lovska družina Brdo 12 500 (za prodana potrdila), Lovska družina Kostanjevica na Krki 1800, Ribiška zveza Slovenije 49 550, Lovska družina Dol pri Hrastniku 800 (za prodana potrdila), Lovska družina Borovnica 400 (prispevek po 200 imam pa vtis, da se hote izogibamo jedra problema. V vsej povojni tozadevni literaturi sem izsledil samo dva nakaza rešitve takega stanja, in sicer v Našem lovu (dr. Janko Lokar, I. del str. 346—347) in v 2. št. Lovca 1953 (A. Mazlu, str. 52); to pa je vsekakor premalo, da bi se ta načela gojitve tudi dejansko teoretično in praktično obdelala. S tem ne mislim propagirati splošnega pobijanja fazanov. Lovski zakon v 1. odstavku 6. čl. to prepoveduje. Sklicujem se pa na 2. odstavek 7. člena, ki dopušča izjeme, v kolikor je to potrebno zaradi preprečitve degeneracije ali iz drugih utemeljenih razlogov. Moj namen je, prikazati stanje v imenovanih loviščih tako, kot je, brez olepšavanja, ter s tem sprožiti prepotrebno podrobno proučitev problema v celoti. Pot, ki smo jo doslej ubirali v dobri veri, da je pravilna, vodi v čedalje večji neuspeh. din), Okrajna lovska zveza Maribor 2000 (prispevek po 200 din), Lovska družina Bakovci 11 700 (za prodana potrdila), Lovska družina Polana 15 000 (za prodana potrdila), Lovska družina Domžale 6400 (prispevek po 200 din), Janez Strelar 200, obresti amortiziranih obveznic II. ljud. posojila 205 din. Tako je dosegel sklad za zgraditev »Zlatoroga« 11. VIL 1956. leta 17 777 226 dinarjev; stroški banke (128 dinarjev) so odšteti. Foto Milan Kemperle Z>3 »ZEATOKOGA« KOLEKTIVNO UPRAVLJANJE ALI »KOLEKTIVEN« LOV?* Janko Perat I. TovariS K. S. je v »Lovcu« 1954 na 150. strani precej ostro napadel moj članek o lovu zajca v snegu, ki je bil objavljen v prvi številki istega letnika »Lovca«, članek je ocenil kot škodljivega za nadaljnji razvoj našega lovstva, češ da daje potuho tistim lovcem, ki jim ne prijajo kolektivna načela današnjega lova itd. Na članek najprej nisem nameraval odgovoriti, misleč, da so piščeve trditve konec konca le odraz njegovega subjektivnega mišljenja, zgrešenega sicer, ki pa ne more povzročiti posebne škode, saj je velika večina naših lovcev vendarle toliko politično zrela, da jim je smer našega družbenega in s tem tudi lovskega razvoja jasna. Zato sem sodil, da ne bodo mogli nasesti vulgarizaciji socialističnih načel našega lovstva, ki se očitno kaže v članku tovariša K. S. Toda motil sem se. To zmoto sem spoznal predvsem v dveh primerih: Najprej me je neprijetno presenetila trditev tovariša O. C. v »Lovcu« 1954, str. 299, ki v svoji polemiki s tovarišem T. Č. pravi: »V takem sistemu (prej govori o nekakem kolektivnem sistemu, op. J. P.) pa moramo iskati in dati nove vsebine ravno kolektivnemu načinu izvajanja lova ...« To je sicer samo kratek stavek, toda prav zaradi tega stavka je sicer zelo dobro napisani članek v mojih očeh mnogo izgubil, ker je v bistvu prav tako zgrešen, kot je neutemeljen strah tov. K. S. Drugi primer, ki me je vzpodbudil, da sem vzel pero v roke, so bili letošnji občni zbori lovskih družin, ki sem jih več obiskal. Na njih sem videl, da se še vedno zelo površno tolmačijo današnja lovska načela, včasih celo z zelo prozornimi egoističnimi ali lokalističnimi težnjami, in sicer bolj pogosto, kot sem mislil. II. Ni vse zlato, kar se sveti, pravi naš domači pregovor. Trdim, da tudi ni vse napredno, kar se skriva za naprednim videzom. Takšen je tudi primer s tovarišem K. S., ki z navidezno naprednih pozicij napada način lova zajca, ki sem ga opisal, milo rečeno, kot preživelega in za našega lovca nedostojnega, neetičnega, in sicer * članek »Kolektivno upravljanje ali...« objavljamo kljub zakasnitvi, ker smo mnenja, da dobra kritika razčiščuje moralna in etična načela lova. (Veseli nas, da obravnava članek konkretno lovsko vprašanje; taki naj bi bili tudi naslednji članki s tega področja.) Seveda zalaza zajca v snegu ne priporočamo; zdi se, da je ta način lova zajca opravičljiv le v prav posebnih pogojih. Uredništvo. zato, ker po trditvah pisca že sama naša zakonodaja in smer našega razvoja predpostavlja skupne ali kolektivne love, in zato, ker lovcem ne moremo zaupati, ker so pač takšni, da se ne bi mogli premagati, da ne bi streljali zajca na ložu, če bi jih same pustili v lovišče. Poglejmo, kako je s prvo in kako z drugo trditvijo. Žalost me je obšla, ko sem videl, da so napredna načela našega zakona o lovu in ostalih, na njegovi osnovi danih predpisov, ten smer razvoja našega lovstva sploh zreducirana zgolj na pojem neke čudne »kolektivizacije« lova, kot sta to napravila tovariša K. S. in O. C. Ali ne diši vse to nekoliko preveč po neki suhi, formalni, neresnični kolektivizaciji, ki je našim ljudem v precej slabem spominu? Bistvo pa je vendar globlje. Naš razvoj (in taki so tudi naši pozitivni predpisi) vendar ne gre v smer neke administrativne ali zgolj navidezne, zunanje kolektivizacije, temveč v smer poglobljenega družbenega upravljanja, v prenašanje državnih funkcij na neposredne proizvajalce, v konkretnem primeru na lovce, ki v imenu družbe in za družbo gospodarijo z lovišči, ki skrbijo za razplod in razmnoževanje divjadi, za njeno varstvo itd. Vse te naloge in pristojnosti je prenesla naša družba na lovsko organizacijo, predvsem na lovsko družino, ki o njih kot kolektiv sklepa in jih s skupno odgovornostjo rešuje. Ta pravica in dolžnost je tisto novo, ne pa kolektivni lov, kot mislita tovariša K. S. in O. C. »Lov lovcem« ni več geslo, temveč živa stvarnost. Lovci sami upravljamo lov v imenu družbe in za družbo. S svojimi napori in uspehi, ki smo jih že dosegli, smo opravičili veliko zaupanje, ker smo bili sposobni vskladiti etična in moralna načela lovstva s težnjami in cilji družbe kot celote. Toda s tem prehajam na drugo trditev tovariša K. S., ki pravi, da danes lovcem še ne moremo zaupati, da bi šli sami v lovišče, ker se ne bi mogli premagati, da ne bi streljali zajca v ložu. Ne glede na to, da so te besede žalitev velike večine naših lovcev, postavljam samo tole vprašanje: Ali bi družba mogla zaupati lov in divjad lovcem, ki bi imeli take kvalitete, kot trdi tovariš K. S.? Odgovor je vsakomur jasen in o tem ne bom izgubljal besed. Mislim pa, da so trditve tovariša K. S. ne glede na to, če so zavestne ali podzavestne, prav gotovo bolj škodljive splošni stvari našega lov- stva kot pa zagovarjanje zalaza zajca v snegu, ki sicer res zahteva etične in moralne kvalifikacije lovca. Končno pa se vprašajmo: Ali ne gredo vsi naši napori za tem, da bodo vsi naši lovci na dostojni moralno-etični višini? Ali se bomo zaradi nekaj posameznikov dvomljivih kvalifikacij odpovedali zalazu — »kraljici lova«? Ali ni enostavnejše, da takšne negativne člane enostavno izključimo iz naših vrst, če vsi naši vzgojni prijemi odpovedo? Kaj je torej še ostalo od članka tovariša K. S.? Po mojem mnenju je ostalo samo še vprašanje odnosa pravnih in moralnih načel, ki vodijo naše lovstvo. Na to vprašanje mi je težko odgovoriti, ker nisem pravnik in ne filozof. Vendar bom poizkusil! Morda me bodo sposobnejši dopolnili in izpopolnili. III. Pri nas so se za narodnoosvobodilne vojne in po njej izvršile globoke spremembe v naših družbeno-ekonomskih odnosih. Svoj ustrezajoči odraz so našle v našem socialističnem pravu. To se prav lepo odraža tudi v naši lovski zakonodaji. V njej so se uresničile revolucionarne težnje najnaprednejših lovcev. Tako je postala naša lovska zakonodaja tista gonilna sila, ki ruši stara pojmovanja, stara moralna načela, in oblikuje novo, socialistično lovsko moralo. Vendar bi bilo zelo zgrešeno misliti, da se lahko samo s pravnimi normami predpišejo splošno-veljavni recepti za vse lovce: kako naj se obnašajo, kaj lahko delajo in kaj ne smejo delati. To je popolnoma nemogoče. Pravne norme lahko postavijo le bolj ali manj razčlenjene predpise o pravicah in dolžnostih, da zavarujejo naše revolucionarne pridobitve in dominantno vlogo socialističnih moralnih načel. To nalogo naš zakon v celoti izpolnjuje. Na nas lovcih samih kot pravnih subjektih pa je, da se duh tega zakona in načelna smer, ki jo nakazuje, tudi dejansko uresničujeta. Mi živimo v obdobju, ko še ne moremo trditi, da je popolna harmonija med pravnimi in moralnimi normami. Še imamo med našimi lovci dediščino raznih predsodkov, izvirajočo iz njihove razredne, socialne in politične preteklosti, upoštevati pa moramo tudi dejstvo, da so moralne norme produkt geografskih in ekonomskih pogojev v družbi in da jim dajejo svoje posebno obeležje tudi kulturne tradicije, se pravi, da se tu prepleta neverjetno zamotan mozaik najrazličnejših vplivov; ta nas lahko kaj kmalu zapelje v slepo ulico, če procesa ne gledamo skozi prizmo naših družbenih in ekonomskih odnosov, navdahnjeni s socialističnimi pogledi na svet. Le tako se bomo lahko dokopali do jasnih pogledov na moralne norme, ki dajejo smer našemu lovstvu, le tako bomo sposobni zavestno vzpodbujati to, kar stremi k napredku, in se boriti proti tistemu, kar naš razvoj zavira. Nemogoče in dogmatično je, predpisovati šablone, splošnovelj avne recepte v vseh podrobnostih za vse. Povedal sem že, da imajo svoj vpliv na oblikovanje lovske morale tudi krajevne posebnosti, običaji in tradicija ter oblika terena. Prav zato imamo poslovnike lovskih družin, ki upoštevajo prav te lokalne specifičnosti in jih vsklajajo z zakonitimi predpisi, potrebami današnjega časa in perspektivo jutrišnjega dne. Nad štiri sto lovskih družin imamo v Sloveniji in vsaka ima svoj poslovnik. Toda poslovniki so enotni samo v cilju, ki ga zasledujejo, sicer pa vsak po svoje različni. Nič ne oporekam, če poslovnik neke lovske družine določi n. pr., da se zajec lovi samo na skupnih loviti. Celo primerno je to za večino nižinskih lovišč in za marsikatero sredogorsko. Neprimerno pa je proglasiti pajčje bra-kade za edino pravilno in zveličavno obliko lova zajca, vse druge načine pa proglasiti za neetične. Skupni lov je le eden izmed načinov lova. Če naj se zajec lovi samo na skupnih lovih, naj to določi lovska družina s svojim poslovnikom ob upoštevanju lovske zavesti lovcev, posebnih terenskih prilik, staleža itd. Morda je za lovsko družino, katere član je tov. K. S., skupni lov zajca res najbolj primeren, za vse lovske družine pa to ne velja in prav gotovo ne za mojo lovsko družino Tolmin, katere lovišče sega od 145 do 2178 m nadmorske višine, za družino, ki ima tudi že zelo stare lovce, ki jih res ne moreš siliti v goro, kjer je že sama skala. Kaj ni bolj prav, da stopimo mladi sami v goro, pa čeprav ob snegu, tudi za zajcem, veselje z nekaj zajci v dolini pa pustimo starejšim članom? Ne gre torej toliko za obliko lova, za vsebino gre predvsem; ta pa mora biti prežeta s pošteno lovsko moralo! Primer tovariša K. S. sicer ni tako hud, saj je hotel uveljaviti kot splošno veljavno le neko načelo, ki v bistvu ni toliko negativno, kolikor je demagoško; prav zato pa ni za vsako rabo. V naših lovskih družinah imamo težje pojave zavestnega ali podzavestnega maličenja naših načel, ki se večkrat pojavljajo z navidezno povsem zakonitimi težnjami in celo pod krinko naprednosti. Pogost pojav je, da so lovišča nekaterih lovskih družin razdeljena na več revirjev, za katere so zadolžene posamezne skupine lovcev — članov lovske družine zaradi boljšega nadzorstva in smotrnejše gojitve in odstrela. Toda v takšnih primerih se večkrat zgodi, da je to samo zunanji videz. V resnici so to le lovišča skupin, da laže nekontrolirano in bolj ali manj samovoljno »gospodarijo« po »svojih« revirjih. Potem imamo tudi take lovske družine, kjer se opažajo močne težnje, da ne bi bilo nobene čvrste organizacije, češ da že sama socialistična demokracija zahteva »decentralizacijo« in »svobodo osebnosti«, težnje, da ne bi bilo nobene notranje organizacijske in politične discipline, težnje po izmikanju vsakemu nadzorstvu okrajne lovske zveze »kot ostanku stare birokracije in zavori samoupravljanja«. Takšne pojave sem opazoval posebno letos na občnih zborih; nekje so bolj, drugje pa manj odkrito prilezli na dan. Res je sicer, da za enkrat takšni pojavi še niso bogve kakšna nevarnost za našo organizacijo, ker izvirajo iz posameznih lovcev iz vrst bivših ali tudi sedanjih malomeščansko ali anarhistično nastrojenih elementov, ki jim ne prija smer našega razvoja. Zato skušajo z lepo zvenečimi, demagoškimi frazami borcev za pravice »neposrednih proiz- vajalcev«, borcev za »komuno«, napeljavati vodo na svoj mlin in tako uveljavljati svoje egoistične interese; ker pa jim večkrat nasedejo tudi dobri lovci, jih ne smemo podcenjevati. In prav to je tudi eden od razlogov, ki zahteva dobro in čuječo okrajno lovsko zvezo kot krepko protiutež raznim lokalističnim in anarhističnim težnjam. Okrajna lovska zveza je danes tisti organ, ki je dolžan podpirati tisto, kar je s stališča splošnih lovskih koristi pozitivno in zavestno, zavirati pa tisto, kar teži v nasprotno smer. Ni dovolj samo napredna oblika, ta mora biti povezana z napredno vsebino. V nove oblike, kot smo videli, se lahko vtihotapi tudi čisto reakcionarna vsebina, če se skrijejo za njimi nosilci starega pojmovanja. Zato je boj za idejno čistost v naših vrstah ena važnih nalog, ki se je moramo zavedati vsi, predvsem pa odborniki lovskih družin in okrajne lovske zveze. Foto Milan Kemperle Foto Milan Kemperle V TRETJE GRE RADO France Avčin Na širne senožeti med Kureščkom in mo-krškimi gozdovi je to spomlad prilomastila pošast. Travnik za travnikom je uničevala. Obračala je rušo, vrtala luknje, rila po njivicah. Iz Zagorice se je preselila v Zavode, od tam na Škratovo senožet, pa tako naprej. Naposled se je lotila celo Frenkove senožetke. Ta nesramnost pa je sodu izbila dno. Frenk Ponikvar, ki z Golega že 40 let kroji usodo srnjadi in jelenjadi, kunam in gamsom od Iške do Zeiimeljščice in od Krvavih peči tja proti Igu, ta Frenk, da pritepenega Brdavsa ne bi ukrotil! Pošast pa je prihajala vedno ponoči, vedno sama. Bila je torej merjasec, pa še kakšen, sodeč po sledeh in po škodi, ki jo je napravila vsako noč. Za »montafonca« jo je krstil naš Frenk, kajti parklje je imela kot njegov junec. Prisegel ji je maščevanje, pa ne samo zaradi škode, zanj je imel tudi druge razloge. Fren-kova mama, ki so sicer vse prej kot hudi, so namreč moža in ostale golske lovce gledali od dne do dne bolj črno, da ne govorimo o Ljubljančanih, ki nas je tudi nekaj v goljanski lov- ski družini. In ko so lepe nedelje namesto zasluženega počitka po trdem delu celega tedna ure dolgo na vročem soncu za rilcem pošasti ravnali rušo, je bila mera polna! Slišali smo jih, tudi gorkih, vsi skupaj, da je bila hiša brž prazna. Jutro za jutrom je našel Frenka že prvi svit na torišču pošasti. Vedno zaman. Čutila-sta se že, čutila, kadar je izdajalska srnjad okrog Ržišča z glasnimi ugovori opozarjala vso sosesko na prihuljeno plazeče se dvonožno bitje. Nekega jutra pa sta le trčila skupaj, malone z nosovi. Ko se je Frenkov preizkušeni šiljasti klobuk dvignil čez rob neke dolinke, je lastnika kar vrglo v travo. Merjasec, ogromen, na 30 korakov, z rilcem v ruši! »Še danes boš z menoj v Ljubljani!« je kleče pomolil Frenk, preden je pritisnil na prožilo. Sam sem mu bil pristrelil puško na daljnogled in patrona 9,3 X X 72 R je vedno lepo vžgala. To pot ipa je reklo samo »cek«, slika na travniku pa je ostala ista — merjasec ni nič slišal. Da, če bi bila v drugi gladki cevi idealka! Pa je Frenk računal na lisico, jazbeca. Da bi sedaj nesrečne »firarje« zamenjal za idealko, tega seveda noben merjasec ne bi prenesel. V drugo gre rado pri »ver-sagerjih«, pa je Frenk kljub temu napel ponovno, vnovič pomeril montafonca na črno srce in pritisnil. A zopet »cek«, nato pa divji beg mrcine namesto brezmočnega valjanja na razritem travniku. Nič manj kot bežeči merjasec nad motiteljem ni v prazni travnik bolščeči Frenk rohnel nad puškarjem, ki ga je s slabo polnjenim nabojem pripravil ob najlepšo trofejo njegove štiridesetletne zelene prakse. Doma je Frenkec previdno molčal. Zaupal je svojo revo le solovcem, ti pa seveda naprej in mama so zvedeli po stranpoteh... Pregledala sva vrsto njegovih nabojev. Vse kapice so vžgale, le ena je sabotirala. Kot da ima hudič svoje kremplje vmes! V ponedeljek 4. junija sva se navsezgodaj ogledovala za srnjadjo. S prašiči imam več smole kot sreče, pa mi montafonca še malo ni bilo mar. Tako sem v cev 8 X 57 IS potisnil kroglo z mileje delujočim H-plaščem. Toda pravih rož še ni bilo in srnjad onega jutra ni izstopila. Vračala sva se zgodaj. Brezskrbno sva koračila po rosnih lazih ob mokrški cesti. V dolinkah so ležala mala meglena jezerca in prve zarje so jim zlatile mehke valove. Tik pred cesto pa je sredi odprtega travnika Frenka kar pičilo in domala podrl me je na tla. »Prešeč, dohtar, montafonec, streljajte!« je izdavil, drgetajoč kot trepetlika. Poškilil sem čez pobočje in res: Dobrih 100 korakov pod nama, vprav na robu meglice, je črnikasta gmota molela zajetni zadek v zrak in nekaj počenjala v travi — pri svetlem dnevu in tik ob cesti! »Kaj, če je medved?« me je prešinilo ob toliki brezskrbnosti. »Ne, ne, prešeč je, ta pravi! Rep ima kot naš vol. Vajntrogende!« Ta skrivnostna beseda je bila ukaz za strel. Ponikvarjev Frenk je bil vso prvo vojno Soldat. Po vrsti je bil obredel avstrijske fronte in zato je še vedel, da se daljnostrelnemu topu po nemško pravi »vveittragendes Geschutz«. In tako je mojo drago staro mauserko, nekdanjo last nekdanjega švabskega ostrostrelca, ki je zaradi teže in ker ji mehanizma niso razumeli, v partizanih nihče ni maral, naš Frenk po svoje prekrstil v »vajntrogende«. Res je takemu topu še najbolj podobna, saj po enem dopoldnevu lova ne veš več, na katero ramo bi jo še pre-dejal. Vendar pa je, prenovljena z novo cevjo, z daljnogledom 2 in pol... Sokrat variabel s »plavo« optiko in na deset ognjev, imenitno orožje, zlasti v golskem lovišču, kjer še vedno lahko srečaš vso divjad, ki živi pri nas. Počasi, počasi sva se z vajntrogende dvignila. Če sem na prstih čez oblo pobočje črnuha še nekako videl, mi ga je pri merjenju ostalo bore malo. Le križ z znano, za strel ničvredno grbo za vratom je bilo videti iz kotanje, kjer je pošast marljivo delovala v ruši. In pa kolčni del. Toda kako boš nelovsko streljal živali v kolk, ko na drugi strani pisariš o lovsko pravičnem strelu na tega viteškega ščetinarja. Zato sem se vzpel, kar se je dalo pri moji nizki velikosti, naslonil vajntrogende prav vrh leskovke in s križcem pri največji povečavi mirno poiskal pleče čim niže, tik nad pobočjem. Ko je treščilo, sem samo še videl skočiti sivo senco — v meglo. Skrila se je vanjo tako spretno, da na drugi strel v teku ni bilo niti misliti. V gošči onkraj vrtače je lomastilo in rohnelo, kot da gre divja jaga. Se že valja, sem glasno mislil, a glasovi so bežali vse više in više, dokler se niso izgubili v nepreglednih kraških goščah Kamna. Na nastrelu ni bilo ob vsej sledi v rosni travi niti kapljice krvi! »Narobe je šla, dohtar, zgrešili ste,« je čemernega obraza razsodil Frenk in dolgih nosov sva jo pobrala nazaj na prizorišče najine tragikomedije. Ni mi šlo v glavo, saj si ob enakih pogojih z vajntrogende upam zadeti šojo, kaj šele merjasca! Končno se mi je pa le odprlo: Udarca krogle, ki je pri H-pla-šču posebno dobro slišen, ob strelu ni bilo čuti. Ne v telo, ne v zemljo. In ko sem se sam postavil v vlogo merjasca, Frenk pa za strelca, sem razumel: Krogla je na kakih 30 korakov svoje poti k merjascu sekala in predirala tik nad zemljo travno bilje! H-plašč pa tega, kot znano,' ne prenese in krogla se raje — razleti. Tako je bil naš montafonec le močno vznevo-ljen. Vendar sem pričenjal verjeti tudi že jaz, da je začaran, uročen, ali kaj! Frenkova mama in z njo še marsikdo pa takim balističnim opravičilom ne verjamejo prida. »Kar nič več vas ni treba v našo hišo,« so odrezali in trdo pred mojim nosom zaloputnili vrata kuhinjskega svetišča. Hudo mi je bilo, še bolj kot zavoljo merjasca za Frenkovo gostoljubno, v vojni dvakrat požgano domačijo. Ni ji para v razgledu na vsem Kranjskem. Vso ljubljansko ravnino, pa planine od Kuma preko Kamniških in Karavank tja čez visoki Triglav vse do Spodnjih bohinjskih gora vidiš skozi lino lesene hišice ob ognjišču, ki na njej manjka oznaka z dvema ničlama. Ni čuda, da človek rad posedi v njej dlje, kot je potreba. »Nič ne marajte, dohtar,« me je uničenega potolažil težko prizadeti Frenk, »čez dve noči pridite zopet. Prišel bo nazaj in — boste videli — v tretje gre rado!« Torej ta imenitni, v živi knjigi narave izučeni lovec samouk le ni izgubil vere v strelske sposobnosti vajntrogende in njenega lastnika! To me je potolažilo. Pod pretvezo, da iščem nekega kilavega srnjaka za proslavo obletnice svoje mature — katere, tega ne pravim več —, sem se naslednjega večera zopet previdno prikazal, priprav- ljen, da počakam zoro kar v avtomobilu. Pa sem milostno le dobil dovoljenje za prenočišče še za en poizkus za montafonca. Pred tretjo zjutraj smo zastrtih luči in z najmanjšim plinom že drseli proti Mokrcu, to pot trije. Logar Ivan Škulj, golska prašičja smrt, se nama je pridružil. Na tihem mislim, da zato, da bi s svojo zanesljivo manliherico zamenjal Ljubljančana z njegovo balcavo vajntrogende vred, če bi zopet naneslo na montafonca. Avto smo postavili za cesto in tiho stopali proti krajem, kjer se rada mudi naša začarana pošast. Ivan je krenil v levo bliže Kureščku, midva s Frenkom v desno na mokrško stran. Priznam, da za montafonca tedaj ne bi bil dal prebite pare. Toda nisva lezla četrt ure in že sva naletela na sveže obrnjeno rušo. Sledila sva ji po senožetih, prikrita za grmovjem. Na nekem robu, kjer se svet šire odpre, me je Frenk zgrabil za roko, da je zabolelo. Je mogoče kaj takega! Na širni senožeti se je v prvem svitu robato prestavljala mračna senca, mogočni merjasec! Prizor, kot da smo tisočletja pomaknjeni nazaj, pa ne komaj 15 kilometrov zračne črte od novodobne Ljubljane. Veter je bil dober, še je bilo mračno, merjasec je bil miren, prezirljivo samozavesten sredi odprtega travnika. Tako se mi ni mudilo. Pač pa Frenku. Drhte je silil: »Streljajte vendar!« Srečni človek, ki ga po štirih desetletjih lovskega življenja še zgrabi lovska mrzlica kot ob prvem srnjaku! »Še vi se pripravite,« sem šepnil Frenku. »Če še to pot ne pade, bom pa kar vam nasul ,Cegnarjev’« sem jih slišal in Frenk je puško obdržal na rami... Ob teh lepih izgledih sem si zabičal, da to pot ne prižgem, preden ne bo vse kot na strelišču. Splazim se nekaj metrov do travne grude, ležem tako, da vendar ne bo kakih bilk med cevjo in monta-foncem in nasilno umirim srce in sapo. Še za hip sem si privoščil užitek ob sliki v močnem strelnem daljnogledu, ko pa se je črnuh na kakih 130 korakov postavil bočno, je konica v lečju odmerila eno tretjino od rilca nazaj in eno od trebuha navzgor. V blesku strela sem to pot jasno slišal znani zamolkli udarec zadetka in še ležečega me je neka roka pričela obdelavati po ramah: »Je že dober! V tretje gre rado, kaj sem vam pravil! Zdaj pa ne boš več prevračal moje ruše, mrcina!« Moja misel pa je tisti trenutek poletela čez Alpe, tja v Luzern, k staremu prijatelju Karlu Zimmermannu, kralju ostrostrelcev naše dobe, ki je, uničen od civilizacije, nekoč tako užival v božanskem miru mokrških gozdov. Dobro je bila opravila njegova precizna krogla. Vendar, merjasec je merjasec! Močne noge so še opletale, nemočno sicer, toda koliko se jih je še takole pobralo in poslovilo za vselej. Kljub Frenkovim protestom sem še pritisnil. Strel med črni očesi je trpljenje končal. Čekanom prvi pogled! »Bronasta vam ne uide, če ne bo srebrna! Osem let jih ima, kot bi mignil,« sem dobil v veselje obenem z okrvavljeno vejico za klobuk. Prihitel je tudi Ivan, s karabinko na strel, za vsak primer. Montafo-nec je dobil svoj zadnji grižljaj z bližnjega hrastička. Krvi ni bilo domala nikake. 2e prva krogla je bila pretrgala srčno ožilje. Tekel sem po avto in kar po lazih pripeljal nasproti tovarišema, ki sta s trtami stežka vlekla mrtvega montafonca po rosni travi. Demontirali smo sedeže, naložili plen na mali, a močni VW, ki je kot kak jeep sigurno potegnil do ceste. Le podpirati smo ga morali, da nam ga težka zverina na pobočju ni prevrnila. Upehana tovariša sta sedla kar nanjo. Vprav ko smo pognali proti vasi, se je dvignilo žareče sonce. Ob pol petih smo že pričeli s krvavim opravilom pred hišo. Frenkova mama, obe dekleti in fant so se kar spotoma iz postelj oblačili, tako se jim je mudilo videti montafonca na njegovem poslednjem pohodu. »Tega imajo pa v rodovniku,« je ugotovil Frenk ob preluknjanem uhlju. »Kdo bi le vedel, čigava je bila krogla, ki ga je bila tako zaznamovala?« Nič niso rekli mama ob zmagoslavnih Fren-kovih pogledih, le jaz sem bil deležen besed: »No, na ta račun ga pa sedaj lahko celo leto lomite.« Tudi priznanje... Ob pol sedmih sva bila z merjascem že v Ljubljani, uro pozneje on v hladilniku, jaz pa, bogatejši za silno doživetje, v službi. Blažena naša Slovenija, če pomislim na kak Pariz, London in podobna človeška mravljišča sredi puščave železnic, cesta, telefonskih žic, daljnovod-nih stebrov, tovarniških žrel in podobnih dobrot te umetne narave, ki današnjega človeka osrečuje in — uničuje. Naši jubilanti 15. junija se je — sicer šele popoldne — praznično oblekel tudi naš dragi petdesetletnik tov. Viktor Herfort. Kdo ga ne pozna v lovski Sloveniji, tovariša Herforta, velikega poznavalca živalskega sveta, odličnega lovca, mojstrskega preparatorja, strokovnjaka za našo kožuhovino, lovskega predavatelja, dolgoletnega odbornika Republiške lovske zveze Slovenije, vedno delavnega in zmeraj skromnega? V pretesni izbi na Kodeljevem živi sredi vsakovrstnih živali, ki jim, mrtvim, spet daje oblike in postave, skoraj nikoli sam, saj prihajamo k njemu od vseh strani, da z njim pokramljamo, da nam kaj pove, da nas kaj nauči. Najbolj srečen pa je takrat, ko sredi hoste zapiska jerebu, ko se sredi noči plazi za divjim prašičem. Tak je pač lovec in zato, tovariš Viktor, še veliko veselja v našem gozdu! 6. julija je dopolnil 60 let tov. Vlado Porekar, starešina LD Ljutomer in blagajnik OLZ Murska Sobota. Jubilant je kot dolgoletni prosvetni delavec vzgojil vrsto generacij, mnogo truda pa je vložit tudi v društveno delo Prlekije, predvsem v lovsko organizacijo. Lovski tovariši mu želimo ob jubileju, naj ostane še dolgo tak mladenič, kot je bil doslej, za njegovo uspešno delo v Lovski družini in Okrajni lovski zvezi pa mu izrekamo vse priznanje. Tov. Ludvik Justnik, član Lovske družine Ruše, praznuje 70-letnico svojega življenja. Pohorje, kjer je bil rojen, je vzljubil tako, da ga tudi sedaj, ko uživa zasluženi pokoj, noče zapustiti. Jubilantu želimo, da bi mu bila jesen plodonosnega'življenja vesela in da bi še nadalje ostal zvest član naše zelene bratovščine. 9. junija je praznoval svojo 50-letnico član Lovske družine Bloke tov. Jože Hafner. Že kot otrok je brakiral pri pok. Galletu, ki mu je bil »strog, pravičen in točen«, kakor pravi sam, lovski učitelj. Kot lovec se je posvetil predvsem visoki divjadi: sam se je izvežbal za klic jelenov in že 1928. leta uplenil prvega divjega prašiča. Jubilant je menda edini Ljubljančan, ki je uplenil 4 volkove. Tov. Jožetu, ki je bil vedno pravičen lovec, želimo prijatelji še veliko lovskega blagra. 6. junija je praznoval svojo 70-letnico tov. Anton Vedenik iz Prebolda. Jubilant, ki je podedoval lovsko kri po očetu, je še danes kljub svojim visokim letom prava lovska grča. Nobena pot mu ni prestrma in nobena brakada pretežka. Z živahnim humorjem poživlja lovske sestanke, njegov lovski oprtnik pa je vedno poln resničnih doživetij, po potrebi pa tudi lovske latinščine. Lovska družina Prebold želi dragemu Tonču še mnogo let krepkega zdravja in neskaljenega lovskega veselja. LOVSTVO IN DIVJAD NA FINSKEM A. Simonič Že po površnem poznanju razmer v Skandinaviji sem sklepal, da je Finska tako za gozdarja kot za lovca precej zanimiva dežela. Zato si lahko mislite, kako vesel sem bil, ko sem se lansko leto odpravil tja na gozdarsko prakso, ki mi jo je posredovala študentska organizacija. V treh mesecih, iki sem jih prebil na gozdarski šoli v Kuru, sem se poleg drugega seznanil tudi z divjadjo, ki živi na Finskem, in z načini lova, ki so tam v navadi. Čeprav sem bil nekajkrat tudi na lovu, ne bom opisoval lovskih zgodb, pač pa se bom po svojih močeh potrudil, podati splošno sliko lovstva v tej, nam precej oddaljeni deželi. Pripomniti pa moram, da bi mnogih stvari ne bil spoznal, če ne bi povsod na Finskem srečal ljudi, ki so mi pomagali, da sem o vsem, kar me je zanimalo, dobil kolikor mogoče točno sliko. Posebno zahvalo sem dolžan finskim gozdarjem, med katerimi sem imel največ znancev; ti so mi omogočili ogled mnogih zanimivih stvari in me seznanili s številno literaturo, ki obravnava lovstvo in divjad v njihovi deželi. Finci, čeprav majhen narod, se namreč z znanstveno lovsko literaturo lahko merijo z vsemi večjimi in bogatejšimi sosedi. Znano je, da je Finska med deželami, ki imajo botaniko in zoologijo najbolje raziskano. Če si hočemo ustvariti sliko o divjadi in lovu na Finskem, se moramo najprej nekoliko zamisliti v geografsko lego te dežele. Čeprav Finska ne kaže takih sprememb, kot smo jih navajeni pri nas, kjer se podoba pokrajine večkrat spremeni že na razdalji nekaj kilometrov, se vendar tudi tam kažejo spremembe, in sicer predvsem v vegetaciji. Pomisliti je namreč treba, da se Finska razteza od 60° do 70° sev. širine, sega torej čez polarni krog, kar seveda odločilno vpliva na klimo. Gozdovi srednje Finske Na jugu Finske se med iglavce in brezo sem in tja vrivata še hrast in jesen, medtem ko se v srednji Finski strnejo gozdovi smreke, rdečega bora in breze v pravo gozdno morje, ki ga trgajo le manjše površine obdelane zemlje in gladine številnih jezer. Gozdovi pokrivajo deželo čez polarni krog vse do gričev Laponske, kjer rast na višini 450 m skoraj preneha. Le Laponsko gričevje pokriva skromno rastje tunder redke vrste drevja, ki prestopijo to mejo, se mešajo med skromno rastje tunder, ki na-domeste pri 68° severne širine gozd popolnoma in dosežejo, raztepene od severnih viharjev, na severu norveške fjorde. Padci živega srebra na —40° C niso v teh krajih nobena posebnost. Vegetacijska perioda traja tu le 110 dni, medtem ko traja v južnem delu Finske 200 dni. Zaradi takih pogojev živi največ finskega prebivalstva na jugu in ob zahodni obali, proti severovzhodu pa je naseljenost vedno redkejša; tako živi na področju Finske Laponske na površini 100 000 km2, kar je približna površina Holandije, Belgije in Švice skupaj, le 167 000 ljudi, med njimi tudi okoli 2500 Laponcev. Podobno je tudi z divjadjo, ki si išče možnosti življenja in razvoja glede na prilike, ki vladajo na posameznih področjih. Če primerjamo Finsko z ostalimi skandinavskimi deželami, vidimo, da ima vendarle ugoden položaj, saj se stika v Karelski ožini z neskončnimi tajgami Sovjetske zveze; od tod dotekajo razne vrste severne gozdne divjadi in prehajajo preko njenega ozemlja dalje na Švedsko in Norveško. Nazorno si to lahko predstavimo, če pogledamo karto. Črne puščice kažejo divjad iglastih gozdov severnega področja (divji petelin, ruševec, gozdni jereb, snežni zajec itd.), bele pa divjad poljskega lova (zajec, jerebica, fazan). Črtkano področje je področje tundre, karirano pa kaže razširjenost severnih iglastih gozdov. Črtkano področje na jugu, ki ga pokrivajo mešani gozdovi, zajema skrajni jugozahodni del Finske. Finska tvori zahodni del severnega gozdnega področja Evrope. Le 10 % suhih tal je obdelanih, vso ostalo površino pokrivajo gozdovi. Glede na geografski položaj in vegetacijo je torej Finska izrazita severna dežela z gozdnim lovom, številna jezera in razčlenjena obala pa nudijo dobre možnosti tudi razvoju vodne perjadi. Švedska je glede lova nekako med Finsko in Dansko, ki je, čeprav spada k Skandinaviji, za severne pojme južna dežela. Na Danskem imajo v glavnem poljski lov in značilne srednjeevropske vrste divjadi. Ista divjad živi tudi v južni Švedski, medtem ko je severna in srednja Švedska zelo podobna Finski. Toda tudi na Finskem se kažejo od juga proti severu spremembe, in sicer v vrstah divjadi kakor tudi v gostoti posameznih vrst. Tako žive v južnem in centralnem delu Finske predvsem dihur, jazbec, poljski zajec, jerebica, podlasica in leteča veverica, v severni in vzhodni Finski volk, vidra, medved, rosomah, ris, kuna, pa tudi divja gos, črnonoga rjavka (Aythya marila), zimska raca (Clangula hyemalis), črna raca (Melanitta nigra) in baržunasta raca (Me-lanitta fusca), karakteristične vrste divjadi v finskih morskih področjih pa so vidra, siva gos (Anser anser), gaga (Somateria mollissima) in baržunasta raca (Melanitta fusca). Številne vrste divjadi, kot n. pr. gozdna perjad, snežni zajec, veverica, lisica, podlasica, pižmovka in velika divja raca (Anas platyr-hynchos), so razširjene po vsej deželi. Divjad Finske živi v glavnem v naravnih pogojih, ki sicer vsako vrsto divjadi ohranjujejo, nobeni pa ne puste, da bi se prekomerno razmnožila. Zato se število uplenjene divjadi ne da primerjati s količinami, ki jih uplenijo v nekaterih krajih srednje Evrope, kjer širjenje koristne divjadi tudi umetno podpirajo. Moti se namreč, kdor misli, da v širnih pragozdovih divjadi kar mrgoli. Roparice in tudi klimatski pogoji koristno divjad močno redčijo, tako da lahko hodiš po gozdu ure in ure, pa ne boš preplašil živega bitja. To dejstvo se lepo pokaže, če primerjamo južno in centralno Finsko s severnimi in vzhodnimi predeli. V južnih in srednjih predelih je mnogo lovcev, ki pa so dobro organizirani in skrbe za divjad; zato je v predelih Uusima, Turku, Poori, Hamme in Vaasa tudi naj večje povprečje letnega plena na km2. Povprečno uplenijo na Finskem na leto 1 850 000 kg užitne divjadi, in sicer: zajcev.................... 800 000 kg kur....................... 600 000 kg losov .................... 250 000 kg Kot v drugih severnih deželah, je tudi na Finskem zelo razvit lov kožuharjev. Letno dajo kožuharji: veverica........... 1 000 000 kožuhov pižmovka .... 125 000—150 000 kožuhov hermelin .... 30 000 kožuhov kuna............... 500 kožuhov vidra.............. 300 kožuhov ostali............. 6 000 kožuhov Veverica in pižmovka sta torej glavna ko-žuharja Finske. Pragozd južne Finske Glede na cene v letih 1948/49 je bil lovski plen enega leta vreden 200 milijonov Fmk (1 USA dolar = 231 Fm); kožuharji so dali 125 milijonov, užitna divjad pa 75 milijonov. V dobrih lovnih letih so te številke višje, saj so uplenili v izredno dobrih letih po 350 000 petelinov, 700 000 ruševcev, 240 000 jerebov, 700 000 zajcev (od tega le Vs poljskih) in 2 500 000 veveric. Ker prinaša lov Finski precejšnje gospodarske koristi, ni čudno, da za organizacijo lovstva in raziskovanje divjadi zelo skrbe. Na j višje uradno telo, ki vodi lovske zadeve, je Ministrstvo za kmetijstvo, ki ureja lov s posebnimi predpisi, V Finski je lahko lovec vsak državljan, nabaviti pa si mora posebno licenco; z njo lahko lovi na ozemlju domače občine. Licenca stane povprečno 1000 Fmk. Glede na določila lovskega zakona pripada pravica izvrševanja lova posestniku zemljišča. Lovec mora dobiti dovoljenje lastnika, da lahko lovi na njegovem zemljišču. Za losa je potrebna posebna licenca, ki jo je treba plačati v naprej, ne glede na to, ali bo lovec losa uplenil ali ne. Raziskovanje divjadi se je začelo na Finskem že 1925. leta, ko je bil osnovan skupno z ostalimi skandinavskimi deželami »Game Biology Committee« (Lovski biološki odbor). 1942. leta so na pobudo lovskih društev Finske in finske vlade ustanovili »Finish Game Foundation« (Finska lovska ustanova). FGF je pol uradno telo, ki dela pod kontrolo Ministrstva za kmetijstvo, subvencionira pa jo vlada, in sicer s 15 % dohodkov od lovskih licenc. Glavna naloga ustanove je proučevanje divjadi. 1943. leta je bil v pomoč FGF ustanovljen Game Research Institute (Inštitut za raziskovanje divjadi), ki je operativni organ FGF. Inštitut ima dve raziskovalni postaji, prvo v Evo (južna Finska), drugo v Suomo (vzhodna Finska), in 36 kontrolnih postaj na celini ter 7 na finskem otočju. Za zbiranje podatkov ima na terenu mrežo stalnih opazovalcev: 650 opazovalcev je na celini, 100 na otočju. FGF organizira trikrat na leto (spomladi, poleti in jeseni) preglede o staležu divjadi, od časa do časa pa skupaj z Ministrstvom za kmetijstvo tudi preglede lokalnih lovskih uprav. Opazovalci pošiljajo poročila o številu uplenjene divjadi, številu gnezd in mladičev, o boleznih itd. Poročila vsebujejo tudi podatke o populaciji posameznih vrst divjadi, kar je izraženo v številkah: 0 = te vrste divjadi ni, 1 = te divjadi je malo, 2 = stalež je povprečen, 3 = stalež je dober. V Inštitutu primerjajo te podatke s številom plena in s podatki, ki jih pošiljajo Gozdarske uprave. Po teh primerjavah in konkretnih klimatskih in prehrambenih razmerah na terenu določijo lovne čase za posamezne vrste divjadi za vsako leto in za vsako področje posebej. Po teh podatkih izdelajo najmanj enkrat na leto karte s podatki, kje živi kaka vrsta divjadi in kakšen je njen stalež. Take karte nudijo zelo točen pregled divjadi in njenega gibanja skozi dolga leta. S tako organizacijo so dosegli Finci velike uspehe in prav lahko jim verjamemo, da se, kar se tiče tehnike gojenja divjadi, z njimi lahko primerja le malo dežel; poudarjam pa, da dela lovska organizacija Finske tudi v soglasju z gozdarstvom, ki skuša vskladiti gojenje gozdov s potrebami divjadi. V splošnem se deli gojitveni program FGF v dva dela: v pasivni del, ki obsega urejanje lova z zakoni in predpisi, in aktivni del, ki je v kontroli roparic, zimskem hranjenju, obnovi prenizkih staležev, n asa jan ju novih vrst divjadi in v izobraževanju lovcev. Na vsakem lovnem področju je del površine, kjer je 1 do 3 leta prepovedano loviti; taka področja merijo od 100—3000 ha. Po določenem času (1—3 let) na teh področjih spet love, zaščitijo pa druga področja; tako uživa vsako leto del lovišča popoln mir. Najboljšo podobo lova na Finskem si bomo ustvarili, če opišem lov v eni številnih finskih oljčin, n. pr. v Tervo, ki leži v centru Jezerske Finske 50 km zahodno od mesta Kuopio. Pokrajina v bližini mesta Kuopio (Jezerska Finska) Občina Tervo meri 328,7 km2; na km2 ima 12,5 prebivalcev. Pokrivajo jo v glavnem iglasti gozdovi, prepletajo številna jezera. V občini so glavna divjad divji petelin, ruševec, jereb, veverica in pižmovka; razvit pa je seveda tudi vodni lov. Prebivalstvo, ki je pretežno kmečko, živi na majhnih kmetijah, večino dohodkov pa mu daje gozd. Omembe vredne industrije ni. V občini je 260 lovcev, to je 6,4 % prebivalstva. 71 % lovcev je kmetov, 19,5 % delavcev, ostali so uradniki, trgovci in obrtniki. Večina (57 %) lovcev je starih od 16 do 30 let. 70 % lovcev začne loviti okoli 18. leta. 76 % pušk je kal. 16. Povprečno pride na vsakega lovca po 400 ha lovne površine. Lovec lahko lovi, kot sem že omenil, na območju lastne občine z ustnim dovoljenjem lastnika zemlje. Vso divjad, razen pižmovk, vodne perjadi in gozdnega jereba, love z lovskim psom. Psa ima 73 % lovcev, 46 % psov imajo za lov veveric in ptic (ruševec, petelin), 19 % samo za lov veveric, 9 % samo za lov ptičev, 8 % psov pa služi za vse vrste lova. Večina lovcev (58,3 %) se bavi z vsemi vrstami lova, 23,5 % lovcev lovi samo užitne živali, 18,2 % pa samo kožuharje. Najbolj cenijo lov divjega petelina, nato pa slede ruševec, jereb, vodna perjad, veverica in pižmovka. 1950. leta je bila vrednost plena v tej občini 1,5 milijona Fmk; k vsoti so prispevali ko-žuharji 70,5 %. Na km* je bilo uplenjenih 14 živali (5,6 kožuharjev in 8,4 užitne živali). Povprečno je prišlo to leto na posameznega lovca 17,7 živali, največji plen je imel lovec, ki je uplenil 96 živali, kar predstavljalo vrednost 29 740 Fmk. Vrednost plena na km2 je bila 4147 Fmk, na lovca pa je prišlo 5208 Fmk. 80,4 % rac je bilo uplenjenih pred prvim septembrom; lov na race je odprt 20. avgusta. Lov kožuharjev določi FGF posebej, pri čemer upošteva tamkajšnje razmere. Vsak kožuh mora biti žigosan še pred zaključkom sezone. Nežigosani kožuhi se ne smejo prodajati. Lovski prekrški so redki. Zankarjev ni. Edini omembe vredni prekršek je bil ta, da so lovci tu in tam streljali veverice tudi po lovni dobi, ki je trajala v tej občini samo 8 dni. Lovci so torej disciplinirani, uničujejo roparice, pozimi divjad krmijo in sploh skrbe za njeno zaščito. Licenca za lov stane v tej občini 500 Fmk. Nad lovci in plenom vodijo točen pregled posebni lovski čuvaji. Kot je videti že iz tega opisa, lovi na Finskem večina lovcev s psom. Kot vsaka dežela ima seveda tudi Finska svoje domače pasje pasme. Vsak način lova pa zahteva tudi svojega psa. In ker so na Finskem, kot smo videli, lovske razmere precej drugačne kot pri nas, so tudi tamkajšnji psi različni od naših. Najvažnejša in najbolj pogostna pasma lovskih psov na Finskem je finski špic — suomen pystykorva — (pysty — šiljast, korva — uho). Ker bo morda tega ali onega zanimalo, kakšen je ta pes, naj ga na kratko opišem. Na srednje veliki suhi glavi z izrazitim čelnim prelomom padejo v oči pokončna, vedno živa šiljasta ušesa. Moker, črn smrček na koncu šiljastega gobčka kaže, da pes dobro voha, temne oči pa so prej velike kot majhne. Telo je zelo močno zgrajeno, hrbet raven, vrat, ki je porasel s sršečo dlako, je napet, da je videti krajši, kot je v resnici. Oprsje je močno, trebušna linija poteka poševno nazaj. Rep je že pri korenu zakrivljen in leži na stegnu; če ga potegnemo nazaj, sega do pete. Dlaka na glavi, ušesih in nogah je kratka in se močno prilega, na stegnih pa daljša in pokončna; najdaljša in najbolj sršeča je na vratu. Rep je košat, pod-lanka je svetla in mehka. Finski špic Pes je po hrbtu rjav ali rumenorjav, tak kot lisica, na notranji strani ušes, po licih, prsih, trebuhu in notranji strani nog, na koncu stegen ter notranji strani repa pa je svetlejše barve. Bela lisa na prsih in koncih nog ni prepovedana, pa tudi ne zaželena. Pač pa smejo biti konci dlak črni, ne sme pa biti črna barva v ploskvah. Na splošno je pes kvadratast, hrbtna višina in dolžina je za psa 42—48 cm, za psico 38—45 cm. Pes je zelo živahen, kar se vidi posebno na ušesih, očeh in repu. Človek, navajen naših psov, gleda špica sprva z nekim predsodkom, ko pa ga vidi na lovu, vsi pomisleki izginejo. Finskega špica uporabljajo za lov ruševca in divjega petelina, z njim pa love tudi veverico in kuno, včasih pa tudi losa in medveda. Za lov losa in medveda imajo namreč na Finskem drugo domačo pasmo, ki ji pravijo karjalan karhu koira; to bi se po naše reklo karelski medvedji pes. »Karelec« je pravzaprav podoben špicu, je pa večji, saj je visok okoli 55 cm. Njegova glava je močnejša, oči pa manjše. Pravijo, da mora ta pes delati medvedji vtis. Po barvi se loči od špica: je črnobel ali pa črn z rjavkastimi konci dlak. Njegova glavna odlika je čudovit nos. Pravijo, da začuti medveda ali losa na neverjetne razdalje, nato pa vodi lovca proti živali. Za -dresuro je nekoliko trd, pa tudi sicer je precej nevaren: prav rad napada in grize. Zato ga ni lahko voditi. Za karelskega medvedjega psa trdijo, da je direkten potomec canis familiaris Inostranzevvi, katerega ostanke so našli ob La-doškem jezeru. Način lova s špicem in karelcem bom opisal pri popisu lova divjadi, za katero se uporabljata. Poleg teh dveh psov so imeli za lov tjulnov in ptic še neko posebno pasmo, ki je doma na otokih na vzhodu Finske. Ta pes je še večji kot medvedji pes, pred divjadjo stoji kot ptičar. Njegova domovina, kjer je skoro izumrl, 'pa pripada sedaj SSSR. Finski kinologi si prizadevajo, da bi zbrali zadnje ostanke te zanimive pasme in jo zopet obnovili. Finci pa imajo tudi svojega braka, ki je podoben našim kratkodlakim brakom, vendar pa je precej težji; posebno močna je njegova glava s širokimi, visečimi šobami in štirioglatim gobcem. Dlake je bele, rjave ali črne v najrazličnejših kombinacijah. Karelski medvedji pes Seveda uporabljajo na Finskem poleg domačih lovskih psov tudi različne tuje pasme. Posebno veliko sem videl žimavcev in nemških kratkodlakarjev. (Nadaljevanje prihodnjič) VELIKI LOV NA IŽANSKEM 1791. LETA Dr. Janko Lokar V prejšnjih časih so bili veliki lovi, kakršnih naš čas ne pozna. O takem lovu na naših tleh poročajo 1865. leta »Blatter aus Krain«. Lov je priredil na željo neapeljskega kralja Ferdinanda IV. 17. in 18. marca 1791. leta knez Ivan Adam Auersperg na ižanskem posestvu grofa Jožeta Auersperga. Pri pripravah mu je pomagal kranjski deželni glavar grof Geisruok. Da bi lov čim laže vodili, so napravili poseben zemljevid ižanskega lovišča. Predvsem je šlo za lov medvedov in volkov. Neapeljski kralj je prispel 16. marca iz Celovca v Ljubljano in se odpeljal naslednji dan del poti z velikim spremstvom po Ljubljanici; sedanje ravne ižanske češite, ki seka Barje, takrat še ni bilo. Trobente so naznanjale vožnjo gospode, godbe so ji krajšale čas. Ker so čolne ponoči razsvetlili, so imeli Ljubljančani, gledajoč vožnjo, veliko paše za oči. Takoj po prihodu na Ig so se odpravili gostje na visoka čakališča. Kraljevo je bilo pripravljeno komaj pet sto korakov pod gradom. Iz okoliških vasi in naselij so nagnali štiri tisoč pet sto gonjačev in zažgali več kot dvajset tisoč ognjev, ki naj bi pomagali, da bi divjad ne predrla obroča gonjačev. Gonja se je pričela ob desetih z oddajo več ko deset tisoč strelov, ki naj bi splašili divjad. Pokanje pušk pred gonjači pomešanih domačih lovcev ni prenehalo vso gonjo. Gonjači so tolkli po drevju in grmovju s palicami in kričali, kolikor so mogli. Pogon je vodil na konju nadlovec kneza Auersperga. Približno ob treh popoldne so prignali do ča-kališč tri medvede. Enega je ustrelil pred kraljevimi očmi njegov komornik Tanucci, druga dva sta srečno ušla skozi obroč gonjačev v bližnji gozdič, kjer so medveda in obenem nekaj volkov ponovno obkrožili in nagnali. To pot je streljal kralj. Podrl je enega od medvedov in takoj za njim volka. Svojega plena je bil zelo vesel in se je izrazil, da bi ne mogel v svojih loviščih tako spretno prirediti lova, dasi šteje njegov dvor dve sto izbranih lovcev. V vsem so padli pri tem pogonu trije medvedi, dva volka, eno jelenče ter mnogo lisic in zajcev. Kralj je prenočil na Ižanskem gradu. Drugo jutro so ga peljali do dve uri oddaljene votline v skalovju. Tu so imeli zajeto veliko medvedjo mrcino. Skušali so jo izgnati pred kralja. To jim je uspelo le v toliko, da je medved pokazal pri vhodu glavo. Hotel se je naglo umakniti, a je bil urnejši kraljev strel, ki ga je prevrnil. Medtem so se zabavali z lovom v ižanskem živalskem gojišču trije avstrijski nadvojvode, ki so prišli, da pozdravijo neapeljskega kralja v imenu cesarja Leopolda II. Ustrelili so medveda in gamsa. Ob štirih popoldne so gosti stopili v čolne in se odpeljali proti Ljubljani. Ob izlivu Iščice v Ljubljanico jih je čakalo nad dvajset okrašenih ladij s kranjskimi plemiči obojega spola. K sprejemu je prišlo tudi zastopstvo ljubljanskega lovskega društva. Na bregovih Ljubljanice se je gnetlo radovedno ljudstvo. Ljubljanski učitelj risanja in slikar Herrlein, katerega slike krase tudi nekatere naše cerkve, je napravil za kneza Auersperga sliko tega medvedjega lova. Tako veliki lovi niso bili v prejšnjih časih redki. Kadar so jih prirejali, so morali kmetje brezplačno pripeljati na določena mesta šotore, jih postaviti, divjad goniti in plen odpeljati, kamor jim je bilo odkazano. Ne stotine, ampak tisoči ljudi so delali lovsko tlako, kadar se je zljubilo njihovim knezom. K lovski opremi knežjih dvorov je spadalo nekaj stotin lovcev, nekaj šolanih sokolov, najmanj sto psov im nič manj jahancev. Kjer pa je lovska strast posebno gorela, je bilo lovu služečih oseb dn živali še več. Virtemberški dvor je redil v XVII. stoletju samo za lov divjih prašičev šest sto do osem sto psov. Knezi so se vozili z jelenjo vprego. Po štiri, šest, osem, dvanajst, šestnajst jelenov so vpregali pred drage kočije. Po Ljubljani se je vozil s štirimi jeleni generalni guverner Ilirije maršal Marmont. Dva teh jelenov so ujeli v čušperških gozdovih, dva pa sta bila iz živalskega gojišča na Studencu pri Ljubljani. Lovi so se končavali z razkošnimi gostijami. Stregli so lovci od najnižjega do vrhovnega dvornega mojstra. Kljub tej službi pa niso pozabili, da bi se sami pošteno ne odduškali. Ogromno denarja je šlo na račun lovskega veselja. Lovu vdana gospoda je postavljala krasne lovske dvorce in krasila njihove dvorane z dragocenimi slikami živali dn lovskih prizorov ter na ta način podpirala umetnost stavbarstva, kiparstva in slikarstva. Stroški so se krili največ z davki kmetov, ki so morali rediti divjad še na svojih poljih in gozdovih, ne da bi se kdo spomnil, da dela preštevilna divjad škodo, ki bi jo bilo treba povrniti. Še več: celo pasti niso smeli v svojih gozdovih v času, ko ima divjad mlade, ter nabirati želod, žir, divjake in jagode, da bi ne prikrajšali divjadi pri hrani. Lovska družba je po potrebi sedla tudi za kmetovo mizo, odšla pa je, ne da bi vprašala za račun. Ker ga je tlačil njegov gospodar, se kmet ni mogel pri nikomer pritožiti. Zato so se mnogi rajši izselili, kakor da bi prenašali breme, ki je služilo drugim v zabavo. Lepi kosi zemlje so ostajali brez obdelovalcev. Kmete so plašile tudi kazni za neposlušnost v lovskih zadevah. Poročila pravijo, da so jeznoriti knezi obešali lovske tatove na rogovje jelenom, ki so jih nato nagnali v gozd, ali pa so jih zašili v jelenje kože, da so se zakadili psi vanje in jih razmesarili. Da je bil skromni, pohlevni in delavni slovenski kmet do grla sit neprestanega zlonamernega nadlegovanja grajske gospode, kažejo kratke, a žolčne besede, s katerimi je izražal svoje razmerje do gradov: Bliže grada bliže vraga. Kako in v katerem času so streljali divjad, za to ni šlo. Z današnjim pojmom lovca ni združljivo, da bi streljal breje živali. Prej so delali to prav radi, ker je breja žival manj okretna. Jelenjad so lovili najrajši v času njene tolšče, kefr je takrat manj uma in zaleže meso več ko pri omršaveli živali. Da poleti jelenovo rogovje še ni dozorelo, za to se niso brigali. Poleti je jelen debel, dnevi so lepi, .torej ni vzroka, da bi ne šli nadenj, saj do srede XIX. stoletja rogovje skoraj ni prihajalo v poštev kot trofeja. Zdi se, da je bila še v vsem' XVIII. stoletju divjad le zato, da se je zabavala z njenim lovom gospoda. Usmiljenja niso poznali za ljudi, kaj šele za živali. Divjad so naganjali v reke, jezera ali ribnike, ki so jih celo nalašč zato izkopavali. Plavajoče, pogrezajoče se in potapljajoče se živali so streljali iz čolnov in z brega. Male živali so izpuščali na zaprta grajska dvorišča ali v druge ograjene prostore in se naslajali s tem, da so jih psi lovili in trgali. Po starorimskem vzgledu so prirejali živalske boje ali bojne love. Pri tem je največ trpel medved. V ograjenem prostoru so nanj izpuščali pse. V zadnji sili se je pred njimi rešil v pokonci stoječ, z vodo napolnjen sod, od koder je delil svojim preganjalcem zaušnice in s tem razveseljeval gledalce. Da bi imele te prireditve vsaj videz lova, so se vršile z velikimi ceremonijami. Lovci so prihajali v urejenih vrstah, vzklikali so razne lovske klice in trobili na rogove. Vsi udeleženci so se morali ravnati po lovskih šegah in paziti na lovsko izražanje, kar moramo šteti v dobro. Ograde in živalska gojišča so poznali že Rimljani, ki so se z njimi seznanili v Orientu. Karel Veliki je imel pri Aachenu svojo ogrado, katere največja zanimivost je bil indijski slon, ki mu ga je poslal iz Bagdada Kalif Harun al Rašid. Cesar Friderik II. je rad potoval v spremstvu kamel, ki jih je redil v posebnih ogradah. V ograde so zapirali tuje in domače živali. Od domačih so redili v njih največ jelene. Posebno radi so zapirali take, ki so imele nenavadno barvo. Gojišča so omogočala lov ob vsakem času in so dajala za gostije potrebno divjačino. V bližini Ljubljane sta sloveli živalski gojišči pri ižanski graščini in na Studencu pri Fužinah. Obe so zgradili Auerspergi in ju obdali z zidano ograjo, ki stoji deloma še danes. O KUPIRANJU PASJIH REPOV V. J. Psi se praviloma poležejo z repom, nekateri pa le s krnom repa, kar je lahko tudi pravilno, če ustreza standardnim predpisom tiste pasme. Vse druge pse, poležene brez repa ali pa samo s krnom repa, smatramo za naravne spačke, ki jih ne redimo. Lovskim psom skrajšamo rep v splošnem zato, da si ga na lovu, posebno pri grmarjenju in šarjenju, ne ranijo. Lovski pes izraža namreč na lovu intenzivnost razpoloženja na dražljaje po dahu divjadi z gibanjem ali celo z mahanjem repa. Posledice seveda ne izostanejo. Psi si lahko ranijo dolg, neskrajšan rep, da potem dolgo niso za rabo. Zdravljenje obtolčenega in ranjenega repa traja navadno zelo dolgo, ker si pes ali stoje ali leže tudi doma pri dobrikanju in z repkanjem sploh rep vedno znova rani. Mnogokrat mora priti na pomoč strokovnjak-veterinar, ki mora, da odstrani ranjeno kožo, odrezati tudi po nekaj vretenc. Po takem posegu pa ima pes rep skažen, kar kvari njegovo podobo. Neskrajšan rep pa je lovcu tudi sicer večkrat v napotje. Na preži ali na zalazu nakaže dobro šolan pes divjad s posebno držo telesa ali samo s striženjem uhljev, nervozen in nemiren pes pa mnogokrat tudi z miganjem ali mahanjem repa. Tak pes povzroči posebno na suhem listju šum, ki lovca na preži ali zalazu izda. Če je torej lovska praksa pokazala potrebo, da krajšamo lovskim psom repe, se pa upravičeno vprašamo, zakaj ne krajšamo repov vsem lovskim psom. Dolgodlakarjem praviloma ni potrebno krajšati repov, saj jim jih dolga dlaka bolj ali manj varuje, da se ne ranijo. Nekateri lovski psi (n. pr. goniči in jazbečarji) v splošnem pri delu na lovu ne »delajo« toliko z repom ali jim repkanje sploh ni prirojeno. Angleške pasme ptičarjev uporabljamo v glavnem na odprtem polju, kjer je nevarnost ranitve v splošnem veliko manjša kot v grmovju. Nedvomno pa je postalo krajšanje repov pri psih v nekaterih primerih že moda, saj moramo priznati, da bi neodsekan rep pri nekih pasmah (n. pr. pri angl. foksterijerju), prav tako pa odsekan rep pri kaki drugi pasmi (n. pr. pri jazbečarju) nedvomno kvaril splošni vtis, ki smo si ga ustvarili o podobi te ali druge pasme. Kupiranje repa pri odraslem psu spada brezpogojno v roke strokovnjaka. Pravilno in najbolje opravimo to delo že v prvih 3—4 dneh po poleženju. Tedaj kupiramo z najmanjšimi bolečinami ali pa celo brez bolečin. V tako zgodnji življenjski dobi tudi laže otipamo po-edina vretenca. Kupiranje v prvih dneh po po- leženju je tako preprosto, da ga lahko opravijo rejci sami. O načinu kupiranja repkov mladičem smo slišali in brali razna priporočila, ki naj jih ponovim v naslednjih kratkih stavkih: Mladiča naj drži pomočnik, ki naj s prsti leve roke trdno prime repek. Konci prstov naj sežejo v smeri proti koncu repka do tiste točke, kjer nameravamo repek odrezati. S koncem — če hočete z nohtom — palca in s kazalcem desne roke primemo konico repka tik točke nameravanega vreza, torej do prstov pomočnikove leve roke. Nato vtisnemo konec palca ali noht palca desne roke z vrha v repek, ki ga istočasno zavijemo za malenkost na desno. V tej točki naj določi namreč palčev noht repna vretenca — saj moramo odrezati odvečni del repa med vretencema. Z malenkostnim zavojem repka kožo korena repa v smeri proti rezu nekoliko nategnemo, tako da izvršimo rez z nekaj več kože preko zadnjega preostalega vretenca. Pri tem postopku pa moramo imeti repek vedno vodoravno, ker bi sicer pri rezu lahko poškodovali zadnje preostalo vretence. Čist in oster nožek ali ostre škarje opravijo nato svoj posel zelo preprosto. Po izvršenem kupiranju povlečemo kožo od nove konice skrajšanega repka nekoliko nazaj v smer repnega korena. Kakor pa ne smemo izvršiti reza tako, da bi ostalo poslednje vretence nove konice golo, prav tako moramo paziti, da ne ostane preko zadnjega vretenca preveč kože, ker se odvečna koža rada zaraste v šiljast vrh in dobi tako pes sicer skrajšan, vendar na koncu grd, šilast rep. Ko smo vse to s čistimi rokami in s čistim orodjem opravili, lahko prepustimo mladiča psici, ki ranico zliže. Slina matere-psice je za ranico gotovo najboljše zdravilo. Omenjam pa, da je potrebno ta posel opraviti v odsotnosti psice, ki gotovo ne bi bila zadovoljna s takimi posegi in bi nas pri delu vsaj motila. Glede dolžine kupiranega repa velja v splošnem načelo, da pustimo vedno toliko dolžino repa, da pokrije skrajšani rep še modo psa oziroma da seže pri psicah še nekoliko čez dimljico. Kakor rečeno pa velja to le v načelu, kajti sčasoma so se ustalile za posamezne pasme razne dolžine skrajšanih repov, standardni predpisi pa so v tem pogledu večinoma pomanjkljivi ali pa jih sploh ni. V naslednjem navajam dolžine repov, ki jih določajo deloma pasemski predpisi, oziroma so se mimo teh ustalile in se danes zaradi modnih sprememb ne izpreminjajo. Goničem, brakom jazbečarjem in jazbečarjem repov sploh ne kupiramo. Vsem pasmam španijelov kupiramo 3/s repa, izjeme pa so naslednje: irskemu vodnemu španijelu repa ne kupiramo, koker španijelu skrajšamo rep za 2/s, špringer španijelu prav tako za 2/3, brittany španijelu nimamo kaj krajšati, ker ima praviloma že od rojstva okrnjen rep, dolg le kakih 10 cm, ang. Toy španijelom (pritlikavcem Blen-heim, Princ Charles, Ruby in King Charles) odrežemo '/■■> repa, foksterierjem, Kerry Blue terierjem in Sealyham terierjem odstranimo pičlo Va do največ 2/s repa, jorkshire terierjem in bruseljskemu pritlikavemu grifonu odrežemo 2/s repa, laheland terierjem in Norwich terierjem odrežemo 3/s repa, terierjem, ki so po poreklu iz Škotske (Scot-chterier, beli Hochlandterier, Skyterier in Cairn-terier) ne sekamo repov, pritlikavemu pinču pustimo samo 2 vretenc repa, šnaucerjem (vsem) odstranimo ves rep do 3. vretenca, nem. kratkodlakarjem in ostrodlakarjem (ptičarjem) skrajšamo rep za Vs do 2/s, veimeranskemu ptičarju odsekamo nekako 4 vretenca, bouvieri (vsi) obdržijo le nekih 10 cm repa, old Engl. Sheepdog (star. angl. ovčar) pustimo eno samo vretence, v kolikor ne pride s tako okrnjenim repom že na svet, dobermanu in Rottweilerjem pustimo le po 2 vretenc, kodrom (pudlom) vseh treh varij ant kupiramo V2 repa, nem. dolgodlakemu ptičarju pustimo cel rep ali pa ga skrajšamo za 3—4 vretenca, nem. prepeličarju (Wachtelhund) skrajšamo tretjino do polovico repa, vižli kupiramo V3 repa, domačim (avtohtonim) pasmam ovčarskih ali pastirskih psov repa ne kupiramo. V splošnem, posebno pa v primerih, ko je naveden razmak »od do«, je prepuščeno rejcu ali strokovnjaku (veterinarju), da sam presodi in najde srednjo pot, upoštevajoč predvsem debelino repa v posameznih primerih. Nekateri smatrajo kupiranje repov za neko vrsto surovosti. Kjer je kupiranje utemeljeno zaradi potrebe, to prav gotovo ni res, sicer pa naj se zagovarjajo tisti, ki so tako modo pri psih ustvarili, in tisti, ki so napravili zadevne pasemske standardne predpise. O sami humanosti kupiranja ne želim razpravljati. S člankom sem hotel le povedati, kako in kdaj se najbolj preprosto in s čim manjšo bolečino ta posel opravi, in katere so danes ustaljene dolžine skrajšanih repov pri raznih pasmah. Kakor sem že omenil, so standardni predpisi glede dolžin skrajšanih repov povečini nepopolni, pri nekaterih pasmah danes že preživeli ali pomanjkljivi. Na smotrah in razstavah psov pa pogosto opažamo, da v pogledu dolžin skrajšanih repov mnogo greše tako rejci pa tudi strokovnjaki, ki niso ali ne morejo biti na tekočem. Foto Tone Svetina PROŠNJA Starejše dopisnike »Lovca« in starejše člane naše lovske organizacije prosimo, da uredništvu »Lovca« (Trdinova 8) sporoče imena dopisnikov, ki so pisali v »Lovca« pod naslednjimi kraticami (šiframi) ali izmišljenimi imeni (psevdonimi) : Lovčev letnik 1910 -b- stran 13, 31 (o premijah za pokončevanje zveri). Dr. J. R. stran 14 (Kako prijemajo ribe svoj plen). -n stran 30 (o influenci psov). M. L. stran 43 (Medvedje na Notranjskem). Dr. E. stran 50 (Ribiška premišljevanja). D. stran 53 (Moj prvi divji petelin). -ega stran 65 (Pegasti čuk) (morda Šega?). R. D-c stran 69 (Potreba društva za gojenje rib na Dolenjskem) (morda Rikard Dolenc?). Dr. Sch. stran 73 (Ruševec). F. St. stran 83 (Bela vrana). J. K. stran 84 (Jaka Skubic?). -6 stran 90 (Ribarski šport) (morda Franke). -ga stran 91 (Kako prijemajo ribe svoj plen) (morda Šega?). Dr. — r stran —. I. priloga (Lovska razstava na Dunaju). Verus stran 110 (Zakaj ni v Krki pri Novem mestu nič rib). P. A. stran 127 (o medvedih ...). P. G. stran 138 (odgovor zakaj da ni v Krki p. N. m. rib) (morda Peter Gilly). -c stran 136 (Ribogojno društvo v Novem mestu) (morda Rik. Dolenc). F. K. stran 145 (Race ob Adriji). med j d stran 150 (Lov na sulce v Savi nekdaj in sedaj). Janko Zagorski stran 164 (Jelen na Dolenjskem). Fr. L. stran 165 (Lov na Kranjskem 1. 1908) (Medved, volk in ris) (Veliki gospodje, veliki lovci) (Morda dr. Fran Lokar?). Žurgov Jože stran 167 (Lovski tat). -č stran 180 (I. tekma frmačev v Domžalah). Preserški — M. stran 199 (Lovske razmere v tolminskih gorah) 288 (Redki gostje ob Soči). T. K. stran 228 (nekdo iz Zagorja?). H. B. stran 228 (Redka dubleta). C. D -c (piše o Ljubljanici v Rib. mreži). Lovčev letnik 1911 F. strani 15, 20, 57, 79, 80, 100, 120, 160, 180 (verjetno Franke). J. B. strani 31; 32, 33. F. A. Trnjan stran 32. A. K. stran 32. T. stran 38. Miloš stran 54. V. H. stran 60, 132 (Verjetno Viktor Herfort). Preserški v prilogi XIII. (Lovski pozdrav), (glej 1. 1910!). A. Sch. (najbrž A. Schweitzer). K. R. v prilogi XXVII in str. 204 (Izprem. lov. zak. na Goriško-Gradiščanskem). Hostar stran 133 (morda Adolf Kappus, sen.). R. M. 'stran 152 (zagovornik ujed). J. B. (Pravila za lovce in gonjače) (morda J. Bučar?). - a stran 180 (morda Šega?). A. P. stran 192. Z. stran 193. M. R. stran 214, 240. E. B. stran 220 (morda E. Bemetich?). Dr. F. R. stran 233 (Vidra) (morda dr. Robida?) pl. P. stran 232 (pl. Premerstein — krsto ime?) Lovčev letnik 1912 - y stran 14 (Lov na Cerkniškem jezeru). C. C. stran 17. B. Z. stran 17. R. D - c stran 18 (Raki po naše) (glej let. 1910!). P. stran 76, 94, 209 (morda Ponebšek?). Petelinar stran 76. F. K. stran 79 (Divji petelin v Petelincu pri Sv. Katarini) 133, 154, 155, 173, 176, 191, 207, 232 (raznotero) 223 (Kako sem postal trnkar) (morda Fr. Klemenc v Medvodah?). J. D. S. stran 93. -čič stran 93 (Paplerjeva zlata poroka). F. D. stran 114. Al. S. stran 132. B. stran 136 (Sulec velikan), 174, 175 (morda Bučar?). F. R. stran 153. J. M. stran 156 (Žalosten pogin mladih rib v Ljubljanici (morda J. Maček?). Dr. S. stran 174. K. stran 191, 192 (iz Metlike?). J. Š. stran 209, 230 (morda Ivan Šašelj?). J. M. E. stran 210. V. stran 230. Lovčev letnik 1913 Srnogoj stran 4, 93. M. stran 12, 29 (glej 1910!). J. B. str. 13, 43, 62, 64, 198 (glej 1911!). J. R. stran 28. Dr. R. stran 29. - c str. 41, 61, 118 (glej 1910!). M. P. stran 41. X stran 44 (Vodomec in postrvi). S. stran 46 (Nad ruševca). - r stran 101, 102, 103, 118, 167. Fr. L. stran 103 (Bela vrana) (glej 1910!). M. Mr. stran 136. R. V. str. 126, 135 (Strah dolenjskih gozdov). Fr. St. stran 136. F. L. stran 152 (morda Dr. Fran Lokar?). Anarhist stran 164 (Mrharji). F. U. stran 168. J. K. stran 182. M. stran 200 (glej 1910!). F. K. stran 200 (Delo v Ljubljanici (glej 1910). (se bo nadaljevalo) a ajiAtnifCa Se o volkovih na Pohorju Ze v Lovcu 1955/3 je na 91. strani tov. Ivan Ačko poročal, da so se po 200 letih na Pohorju pojavili volkovi in kako smo dva uplenili. Njegovo poročilo bom nadaljeval, da ibo zapisano, kako se je ta zadeva razvijala. Upam, da bo prej ali slej kdo napisal, kako se je tudi končala. Marsikateri lovec, nelovec pa še prav posebno, si misli, da bo volka na ta ali na drugi način lahko dobil. Kdor pa je ta lov poizkusil, pa ve, kakšne težave so, da volka upleniš. Res pa je, da se tudi zgodi, kot se je zgodilo tov. Alojzu Založniku, ki je sredi popoldneva opazil volka na poseki in ga lepo ustrelil. Kot je zapisal že tov. Ačko, smo zasledili na Pohorju volkove poleti 1953. leta. Bili so štirje. Do zime 1954/55 smo enega zastrupili, drugi pa je padel na strel. Ker je jeseni 1955. leta tov. Alojz Založnik ustrelil še enega, smo bili prepričani, da je ostal samo še eden. V zimi 1955/56 pa smo po sledovih spet ugotovili, da imamo še tri, in sicer dva manjša in enega starejšega, torej volkuljo z dvema mladičema. Lansko zimo smo sklenili, da moramo Pohorje volčje zalege očistiti. Najbolj nam je šlo za tem, da bi dobili volkuljo. 19. februarja smo vsi lovci gojitvenega lovišča začeli pogon s trdnim namenom, da ne bomo odnehali, dokler ne bo padel zadnji volk. Ze prvi dan smo bili v revirju Rakovec golazni tesno za petami; obkrožili smo jo in pognali. Kljub temu pa, da smo imeli tudi družinske lovce in potrebno število gonjačev, so nam volkovi v gosti kulturi med streli ušli. Med družinskimi lovci so bili najbolj požrtvovalni Franc Pajenk, bivši lovec go- Tov. Alojz Založnik z volkom, uplenjenim na Pohorju septembra 1955. leta jitvenega lovišča Pohorje, Urban (Osojnik), Ludvik Mikek, Karel Beškovnik in njegov sin. Vse te lovce moram pohvaliti ne samo zaradi tega, ker so pri lovu sodelovali, pač pa tudi zato, ker so nam nudili toplo hrano in prenočišče. Zdelo se mi je, kakor da smo v partizanih; razlika je bila le v tem, da smo bili mi lovci, sovražniki pa volkovi. Volkove smo gonili neprenehoma ves teden in jih tako pregnali čez vse Pohorje do Ruške koče. Ker pa smo bili že zelo izčrpani, smo se morali vrniti brez vsakega uspeha. Podoben lov smo pripravili v marcu. Tedaj nam je po več dneh uspelo, da je tov. Urban Osojnik iz Rakovca ustrelil volkuljo, obstreljen pa je bil tudi samec. Tega volka so še nadalje sledili in še dvakrat obstrelili. Skupaj z mladiči smo imeli na Pohorju sedem volkov. Danes imamo še enega zdravega in morda še tistega, ki je bil trikrat obstreljen; toda za zadnjega računamo, da je poginil. Potemtakem je ostal na Pohorju le še en volk. Qžbi Fajmut K razširjenosti krekovta ali planinske šoje v Celjski kotlini (Nucifraga c. caryocatactes — L) Ta ljubki ptič naših planin živi tudi po hribovju, ki obroblja Celjsko kotlino. Ornitolog Ed. Seidensacher ga tod sicer ni ugotovil, kar navaja tudi v svojem spisu »Pltiči celjske okolice« (Die Vogel von Cilli, str. 6), pač pa domneva, da najbrž stalno živi na Pohorju. To je dognal ornitolog Otmar Reiser; z velikim trudom mu je uspelo, da je našel krekovtovo gnezdo z jajci; tako je bilo nepobitno dokazano, da gnezdi tudi na Pohorju. Pač pa trdi v svoji knjigi »Ptiči mariborske okolice« (Die Vogel von Marta urg, str. 56), da tega ptiča ni daleč naokrog po sosednjih gorovjih. Ivan Dolinar piše v svojem spisu »Ptiči v območju Savinjske doline«, ki je bil priobčen v »Lovcu« 1. 1951, da je odkril prve krekovte v celjskem hribovju šele leta 1933. Ne navaja pa, kje jih je ugotovil. Kot donesek k razprostranjenosti krekovta sporočam, da živi tudi po hribih, ki obrobljajo Celjsko kotlino na severu; to so hribi Kozjek (992 m), Stenica (1092 m), Lindek (694 m). Po svoji geološki zgradbi so podaljšek Karavank in pripadajo h gorski skupini, imenovani doslej v zemlje- pisju »Vitanjska gorska vrsta«, sedaj pa po Meliku »Bočko pogorje«. Ljudje imenujejo tod to ptico »planinska šoja«, lovci pa navadno ne vedo za njeno ime. Primerek, ki je bil tukaj uplenjen, ima šola na Frankolovem. Ivan Černej Beloglavec Sredi maja sem ga prvič videl. Sedel sem na preži ob kotlinasti poseki na Vreslovini in opazoval srnjake. Zanimalo me je, kako so se razvili. Iz goščave, ki je nad poseko, je najprej pridmcal dobro razvit Šilar, ki se je začel pasti s tako slastjo, kot da bi že od prejšnje jeseni ničesar ne jedel. Imel je skoraj do vrh ušes visoke, lepo razkrečene in pravilno postavljene rožičke. Nadobuden mladenič! Nad kotlino stoji v poseki skupina dober meter visokih smrekic. Med njimi se je nekaj premaknilo. Počasi so se pokazali dolgi uhlji, nato siva, dolga glava, potem pa vse telo starejše sme, ki se je počasi pasla proti kotlini. Nekajkrat je odtrgala mlado, sočno travico, nato pa se ozrla proti skupini mladih smrekic; to je ponavljala na vsakih nekaj grižljajev. Ko se je obrnila od mene, tako da mi je pokazala ogledalo, sem opazil okrogel, močno nabrekel vimček. Aha, ti imaš v tistile goščavici svojega nebogljenega, morda teden starega kozliča, morda celo dvojčka! Šilar se je približal srni, ki je bila verjetno tudi njegova mamica. Ta pa ga ni hotela poznati; ušesa je poveznila po vratu in smjaček je že razumel ter se spoštljivo umaknil proti vrhu poseke. V lesu onkraj poseke je počila suha vejica. Srna je obstala in kot okamenela zrla v tisto smer. Tudi smjaček je postal pozoren, strigel je z ušesi in motril okolico. Med visokimi smrekami ob poseki se je premaknila neka temna gmota, a se skrila za debla, da nisem mogel videti, kaj je. Nato se je izza debele smreke pokazala bela lisa. Kaj je to? Tedaj mi je daljnogled pokazal popolnoma belo gamsovo glavo z močnimi, visokimi roglji. Vsa glava je bila popolnoma bela, le uhlji so bili taki kot pri drugih gamsih. Gams-kozel je zrl nepremično na srno in smjačka, ta dva pa sta gledala gamsa-beloglavca. • Vsekakor se je zdelo, da se vidijo prvič. Srna se je hitro obrnila proti goščavici in se plazila, kot bi se hotela skriti, z glavo pri tleh, nato pa se počasi skrila med smrekice k svoji deci. Smjaček je gledal čudnega gosta, nato dlje kimal z glavo in bil s prednjo nogo v tla. Ko pa se je gams počasi pomaknil proti poseki, jo je ubral umih krač, od koder je prišel. Tedaj šele sem si ga lahko ogledal. Star, zelo star kozel je bil, toda čudno, da ga ni še nihče videl. Tudi meni se ni še nikoli prikazal, čeprav sem rad med gamsi. Glavo je imel popolnoma belo vse do vratu; temni pasovi, ki se vlečejo pri gamsih preko oči do nosa, so bili komaj vidni in skoraj Daljnogled na eno oko mi jih je prinesel prav blizu... beli. Roglji so bili močni, visoki, močno razkrečeni in dobro zakrivljeni, vrat močan in kratek, trup oglat, skoraj pravokoten, noge močne in kratke. Dlaka ni bila več črna. Med bledotemno dlako je bilo videti veliko belosive dlake; gams je bil pravzaprav temnosiv. Sami znaki visoke starosti, a zelo redki, ker kaj takega v svojem lovskem življenju še nisem videl. Vsekakor je bil gams zrel za odstrel. Že zaradi ugotovitve starosti bi ga rad imel v rokah. »Jeseni boš prišel na vrsto, če bo vse prav,« sem si mislil. »Vsakomur bi bila v veselje tvoja trofeja.« Južno od poseke je vrh, imenovan Malinšek. Za tem vrhom domujejo gamsi. Tam je precej široka dolina s strmimi grebeni in majhnimi skalnimi stenami, poraslimi z redkimi borovci in kri-venčastimi macesni. Ta dolina ima dokaj čudno ime. Imenuje se Gola tiča ali, kakor jo imenuje prebivalstvo v narečju, Govatica. Od kod izvira to ime, še nisem mogel dognati. Tukaj se je zadrževal čez poletje moj beloglavi znanec. Največkrat sem ga videl v spodnjem, precej zaraslem delu Govatice, kamor se od nikjer ni prav dobro videlo. Na nasprotnem bregu sem postavil majhno prežo, tako da sem lahko videl preko kržljavih borovcev v strmo pobočje vse do Babe in tja gor pod steno Vilmoševe peči. Seveda nisem s preže opazoval samo beloglavega, ampak tudi druge gamse, ki mi jih je daljnogled na eno oko prinesel prav blizu. Preko poletja se je beloglavec večkrat pasel med skalami in rododendronom ter lizal sol pri nalašč zanj napravljeni solnici. Ko pa je prišla jesen in se je približal čas gamsovega prska, je izginil. Vrnil se je šele januarja. Zadrževal se je v bližini nekega krmišča in ga pridno obiskoval. Spomladi se je vrnil v Govatico na svoje staro mesto in tu ostal vse poletje. Kadar je le kdo hotel, ga je lahko videl. Postal je še bolj siv. In spet se je bližal gamsov prsk. Beloglavec je znova zapustil svoje domovanje in se pričel potikati po vsej Govatioi in okoli nje. Bil pa je vedno sam, nobenemu tropu se ni pridružil. Kozli so se že začeli goniti, beloglavec pa je bil očividno najraje tam, kjer ni bilo ženi tovanjs-kega razpoloženja. Zato ga je bilo zelo težko dobiti pred oči. Postal je pravi samotar. Ko sva 10. novembra sedela z gospodarjem lovišča na preži in opazovala, če je med gamsi že kaj ženitovanjskega razpoloženja, se je nenadoma pojavil na grebenu kakih 500 m pred nama močan gams. Daljnogled mi je pokazal beloglavega znanca. Začel sem posnemati Meketanje kozla. Be-loglavec je postal pozoren. Zazrl se je proti nama. Zablekeitai sem še dvakrat, trikrat. Tedaj se je gams odtrgal z grebena kakor kamen in drvel preko strmine in skalovja proti nama. Ze je izginil v graben, ki je ležal pred nama — vsak čas se bo pojavil v pobočju pred nama. Nisem še končal misli, ko je gams pridrvel preko roba kakor lokomotiva brzovlaka. Ni se oziral, Meketajoč je zdrvel komaj 80 korakov mimo naju. Vse žvižganje in klicanje ni nič zaleglo, divjal je neznanokam proti Malinšku. Na strel ni bilo mogoče misliti, ker se je zgodilo vse neizmerno hitro. Teden dni pozneje sem ga zopet videl. Okrog in okrog njega je bil prsk v polnem teku, on pa je stal daleč Ob strani ter gledal veselo preganjanje, gotovo misleč: »Zame je vse to že minilo.« Potem je prišel spet lovopust. Beloglavec pa je še vedno živel, ker njegov čas še ni prišel. Franc Eržen, Železna Kapla Tudi kosmatinec se nerad loči od sladkih sliv Ko sem upravljal lovišče, ki je obsegalo tudi nekaj zapuščenih kočevskih vasi, sem se v duhu hudoval nad malomarnim ravnanjem s sadnim drevjem, posebno s slivami. Večja drevesa so imela na mnogih krajih polomljene veje, nekatera manjša pa celo polomljene vrhove. Sumil sem, da lomijo drevje obiralci, ki jim ni mar ljudskega imetja. Pozneje sem se prepričal, da sem se motil. 1954. leta so slive izredno dobro obrodile. Še ko sad ni dozorel, so se preobložene veje v lokih pripogibale in tu pa tam tudi lomile. Ko pa je sad dozoreval, je bilo še huje. Imel sem občutek, da me drevje prav prosi, naj ga nekoliko razbremenim, kar sem seveda večkrat rad storil. Ker pa so slive zelo neenakomerno dozorevale, sem hodil od nasada do nasada. Kmalu sem opazil, da je pod drevjem z bolj zrelim sadjem skoro povsod trava potlačena. Ko sem si jo pobliže ogledal, sem ugotovil, da so jo potlačili medvedi. Iz dneva v dan je bilo več modro obarvanih dreves, pa tudi vedno več medvedjih sledov. O medvedih so pričali številni iztrebki, kar v kupih, da se je zdelo, kot bi nekdo stresal polna vedra še ne popolnoma očiščenih slivovih koščic. Nekaj manjših dreves je bilo popolnoma obranih. Prevzela me je želja, da bi medveda pri obiranju videl, a dolgo so mi temne noči prikrivale ponočnjake. Bil je september, ruk jelenov, ki so se kar dobro oglašali. Z nekega grebena, kjer sem imel narejeno udobno prežo, sem jih slišal pet. Lepega sončnega dne sva pozno popoldne s tovarišem iz sosednje lovske družine mirno sedela na preži in opazovala okolico. Sonce je že zašlo, le rahla zarja je še naznačevala zahod. Kakih sto metrov od naju je bila «v Slivovem deblu dober meter in pol od tal solnica. Tu sva najprej opazila smo, ki je prišla v dobrem kritju, nato pa brezskrbno oblizovala deblo in zemljo. Kmalu se ji je kar po čistini pridružil močan šesterak. V daljavi se je prihuljeno plazila lisica, ne meneč se za zajčji vek. Ze se je pričelo mračiti. Pod nama sta se spreletavali dve nočni lastavici. S svojim pokanjem in grgranjem sta nadaljevali že ugašajoči večerni spev kosov. Kakih 800 m od naju se je oglasil jelen, v začetku s kratkim, mukajočim glasom, kmalu pa z mogočnim auuoa, uh, uh, uuuh. Vzel sem v roke volovski rog in se mu odzval. S tem sem ga še bolj podžgal. Ptešel je v dober ruk s kratkimi presledki. Kmalu sta se pričela oglašati še dva, z nočjo pa še četrti in peti. Vse lovišče je oživelo v mogočnem ruku jelenov. Sem ter tja je zaskovikala sova. Nočna lastovka se je prilepila k tlom, da se je komaj še videla. Ze je bilo treba bolj napenjati ušesa kot oči, ki niso prodrle več kot na 50 metrov. Nenadoma začujeva za hrbtom šumenje vejevja in pokanje suhljadi. Za hip pa spet vse utihne. Nato si s podvojeno hitrostjo utira večja žival pot skozi ne preveč gosto leščevje. »Jelen!« se oglasi tovariš. Lomastenje se ustavi pod najino prežo, čujeva le močno sopenje, ki je podobno tekačevemu, kadar prispe na cilj. Samo močnejše je. Tovarišu ne odgovorim, le desni kazalec položim pokončno čez usta, kar naj bi pomenilo popoln molk. Sopenje traja nekaj trenutkov, nato pa se žival pod nama premakne. Čujeva le še počasne korake, vmes pa pokanje v sklepih, kar naju sili na smeh. Preža je ob robu gozda poleg precej velikega travnika in le kakih 30 m od manjšega nasada sliv. Tedaj zagledava precejšnjo gugajočo se gmoto, ki se od časa do časa oglasi s prašičjemu podobnim puh, le da je glas krajši, vmes pa se čuje nekakšno godrnjanje. Ni Mio težko ugotoviti, kdo je nočni gost, ki je obstal pri prvi slivi, poslušal levo in desno, nato pa se vzpel na zadnji nogi ter objel slivo. Rahel šelest listja, šumenje vej —■ in že sva čula, kako padajo na tla slive. »Kaj pa je to?« sem rekel precej glasno. Medved se je postavil na vse štiri in poslušal, kot bi sam sebi ne verjel, da si ga upa kdo motiti pri tako važnem opravilu. Ker je bilo povsod okrog popolnoma tiho, se je zopet ojunačil. Najbrž se mu je zdelo, da na tleh še ni dovolj sliv, da bi si potešil prvi glad. Zato je ponovno potresel. Sadeži na tistem drevesu so bili izredno lepi. Zakaj jih ne bi raje midva pobrala? Zato sem zavpil: »Jaz ti bom pokazal, kdo je tukaj gospodar!« To je zadostovalo. Ozrl se ni ne na desno ne na levo, ampak urno odhlačal preko grebena, da poizkusi srečo drugod. Spremljal ga je najin smeh. Pobirajoč slive sva še nekaj časa poslušala jelene, nato pa se odpravila. Tovariš je odšel domov, jaz pa sem nameraval preko noči obhoditi lovišče, da bi ugotovil, koliko imam takih ponočnjakov. Obhoditi sem nameraval izključno zapuščene vasi, okrog katerih je bilo največ sliv. Najbolj me je seveda zanimalo, kam je odhlačal pregnani sladkosnedi kosmatinec. Spustim se preko grebena oziroma roba travnika. V dolini pod mano je bila luža, ki so jo radi obiskovali divji prašiči. Nad lužo je bilo precej sliv. Menil sem, da se je proti njim napotil pregnani medved. Ugotovim smer vetra in se bližam slivam. Poslušam. Ne motim se! Medved je na slivi in jo obira. Oprezno se bližam. Medveda zagledam kake tri metre visoko na drevesu. Primaknem se še toliko, da Obiralca lahko opazujem proti jasnemu nebu. Medved brez skrbi češe s svojima šapama veje in maši sadeže z listjem vred v gobec! Ko sem se opazovanja naveličal, sem zavpil: »Kaj sva že zopet skupaj?« V tem hipu sem videl, kako je medved zabing-ljal na slivi, ki se je nekoliko upognila. »lisk,« je zaječala. S šumenjem padajočega vrha se je pomešal zamolkel udarec na tla. »Mbuh, mom, mom!« in že sem ostal sam. Nekaj časa sem šel za medvedom. Rad bi bil videl, če se je že naveličal mojega zalezovanja. Se malo ne! Kmalu ga čujem, kako se vzpenja godrnjaje v nasprotni breg, skoraj nato pa šum in pok veje, znak, da si hoče na vsak način napolniti želodec. Dovolj sem imel doživljajev, noč sem mirno prespal v lovski koči. Zjutraj sem si ogledal kraj sinočnjega dogodka. Sliva je bila odlomljena dva metra od tal, medved pa je pustil pod njo odtis svojega boka. Rajko Jenko, Kočevje Noetova barka se je spet pojavila Ob letošnji poplavi, ki je imela svoj lov v lovopustu, sem se spomnil na prastaro bajko o Noetovi barki. Na njej so bile živali in prav gotovo tudi fazan, ker se je fazanji rod ohranil do danes. Bilo je torej 2. junija na fazaneriji v Vur-bergu. Kakor po navadi sem vstal zgodaj tudi ta dan. Neki notranji glas mi je svetoval, naj se ne oddaljujem preveč v lovišče. Od močno narastle Drave se je slišalo šumenje valov. Drava se je razlila po vseh rokavih in strugah. Stopil sem k vodi in skrbno opazoval strugo, ki je centimeter za centimetrom naraščala. Pripravljala se je na nov pogon, — na fazanerijo! Proti 12. uri se je tako dvignila, da je drla čez polje in travnike. Isto višino je dosegla tudi v sami volj eri. Ni bilo časa, da bi se z njo pregovarjal, pač pa je bilo treba hitro sleči hlače in v vodo! Že prej, ko je moja reševalna ekipa štirih članov (to sem bil jaz, moja žena in 5- oziroma 7-letni sinček), spravljala moje varovance na varno, nam je besna voda močila pete. Nazadnje je prišla v promet še Noetova barka, v kateri smo prevažali fazane iz voljere na podstrešje stanovanjskega poslopja. Nepopisljiv je bil ta doživljaj! Ko je voda vedno močneje prodirala, so se fazani v voljerah žalostno oglašati. Že več kot dve leti smo si v poznanstvu, pa me živalce pri vsakem krmljenju in pobiranju jajc še zmeraj nekako nezaupljivo gledajo in se pomikajo v kot, sedaj so pa revice kar same rinile po vodi k meni, kot da bi vedele, da jih bom rešil. Ko sem bil v eni pregradi, so že v sosednji v svojem jeziku klicale na pomoč. Ta jezik lahko razume le lovec. Po končanem reševanju je reševalna ekipa sedla v čoln in v zadovoljstvu gledala na jezno vodo, ki ni imela uspeha. Šele proti večeru se je Drava pomirila in se spravila v svoj stari tir. Voda pa je napravila veliko škodo v lovišču, saj je odnesla mnogo gnezd. Ivan Toplak, Vurberg Sika jeleni v okolici Dunaja Kakor poroča avstrijski lovski časopis »St. Hubertus«, živi v državnih loviščih ob Donavi v okolici Dunaja okrog 100 sika jelenov. Sika jeleni so doma na Japonskem, kjer jih gojijo v parkih okrog templjev. 1930. so jih naselili blizu Tullna v obdonavskih gozdovih in močvirjih, kjer dobro uspevajo. Spočetka so jih gojiti v ograjenih rezervatih z domačo jelenjadjo in lo-patarji ter srnjadjo, po vojni pa so se razkropiti in se pojavljajo že v zelo oddaljenih krajih. Po velikosti so sika jeleni med jelenom in smo. Odrasel jelen doseže kakih 60 kg. Rogovje imajo skromno, rumenkaste barve in gladko. Samci ne ruka j o, ampak žvižgajo. Od 1950. leta je dovoljen delni odstrel. Nacionalni parki v Italiji Razen znanega nacionalnega parka Oran Pa-radiso imajo v Italiji še nekoliko manjših zaščitenih področij, namenjenih divjadi, ki je drugod že izumrla ati je iztrebljena. Tak park je v Abruzih (29 160 ha). Tu živi 180 rjavih medvedov poleg precejšnjega števila gamsov. Drugi park je v Stelvidu in ima površino 80 000 ha. Pomemben je za pogorja Stel vi o, Ortlen in Cevedale. Tudi ta park je namenjen varstvu in razmnoževanju rjavega medveda. V načrtu je nov zaščitni revir Stelvio, Brenta, Adamello, da bi rešiti ostanke tamošnjega medveda. Ustanovitev tega rezervata podpira ves italijanski tisk. A. S. Pirc KINOLOŠKE VESTI Jesenske tekme ptičarjev Društvo ljubiteljev ptičarjev opozarja vodnike in lastnike ptičarjev ter ostale lovce na tekme ptičarjev in Špani jelov, ki bodo v oktobru v okolici Ljubljane: na jesensko vzrejno in širšo poljsko tekmo ptičarjev, ki bo 6. in 7. oktobra, na republiško uporabnostno tekmo ptičarjev, ki bo 13. in 14. oktobra, in na uporabnostno tekmo španijelov, ki bo 21. oktobra. Da bodo vodniki lahko pravočasno svoje pse izvežbali, objavljamo discipline, ki se na posameznih tekmah ocenjujejo. a) Na jesenski vzrejni tekmi ptičarjev (na tej tekmi lahko tekmujejo ptičarji, ki so poleženi v 1955. letu in ki so vpisani v vzrejni register) se preizkušajo in ocenjujejo: 1. nos, 2. iskanje (način), 3. stoja, 4. natezanje, 5. hitrost, 6. vztrajnost, 7. vlečka s pernato divjadjo, 8. ubogljivost, 9. obnašanje pred zajcem, 10. strelomimost, 11. obnašanje pred odletelo pernato divjadjo, 12. donašanje dlakaste divjadi (zajca), 13. donašanje pernate divjadi, 14. vlečka z zajcem, 15. vodljivost na jermenu, 16. šarjenje v ločju, 17. šarjenje v ločju za izpuščeno raco, 18. donašanje iz globoke vode, 19. davljenje lisice ali mačke, 20. ustavljanje lisice ali mačke. b) Na širši poljski tekmi ptičarjev (na tej tekmi lahko tekmujejo vsi ptičarji ne glede na starost) se ocenjujejo: 1. nos, 2. iskanje, 3. stoja, 4. natezanje, 5. hitrost, 6. vztrajnost, 7. odložitev, 8. vodljivost na jermenu, 9. vlečka s pernato divjadjo, 10. ubogljivost, 11. obnašanje pred zajcem, 12. strelomimost, 13. obnašanje pred odletelo pernato divjadjo, 14. donašanje dlakaste divjadi, 15. donašanje pernate divjadi, 16. vlečka z zajcem, 17. prosto iskanje in donašanje izgubljene dlakaste divjadi, 18. prosto iskanje in donašanje izgubljene pernate divjadi, 19. šarjenje v ločju, 20. šarjenje v ločju za izpuščeno raco, 21. donašanje iz globoke vode. c) Na uporabnostni tekmi ptičarjev (tudi na tej tekmi lahko tekmujejo vsi ptičarji ne glede na starost) se ocenjujejo naslednje discipline: gozdno delo: 1. delo na jermenu po krvnem sledu parkljaste divjadi, 2. ohlajanje parkljaste divjadi, ki jo je pes našel po krvnem sledu, 3. nakazovanje parkljaste divjadi, ki jo je pes našel po krvnem sledu, pa se je nato vrnil k vodniku (pes mora z obnašanjem vodniku pokazati, da je divjad našel in pripeljati vodnika do plena), 4. vlečka z lisico, 5. vlečka z zajcem, 6. šarjenje (pes mora iskati okoli čakališča vodnika po goščavi), 7. gnmarjenje (pes mora iskati pod puško, torej v strelni razdalji), 8. obnašanje na čaikališču med pogonom, 9. odložitev, 10. vodljivost na jermenu; delo ob roparici: 11. davljenje lisice ali mačke, 12. ustavljanje lisice ali mačke; vodno delo: 13. šarjenje v vodi z ločkom, 14. šarjenje za izpuščeno raco, 15. donašanje iz globoke vode; poljsko delo: 16. nos (kakovost), 17. iskanje (način), 18. stoja, 19. natezanje, 20. vlečka s pernato divjadjo, 21. ubogljivost in obnašanje pred zajcem, 22. strelo-mirnost, 23. obnašanje pred odletelo pernato divjadjo; donašanje: 24. donašanje lisice ali mačke, 25. donašanje dlakaste divjadi, 26. donašanje pernate divjadi (fazana ali jerebice), 27. donašanje lisice čez zapreke (jarek). č) Na uporabnostni tekmi španijelov (na tej tekmi lahko tekmujejo Špani jeli ne glede na starost) se ocenjujejo: 1. nos, 2. glasna gonja: a) zajca, b) parkljaste divjadi; 3. šarjenje, 4. delo po krvnem sledu: a) na jermenu (nadomestno), b) nakazanje, c) ohlajanje; 5. grmarjenje: a) način iskanja, b) strelo-mirnost; 6. donašanje pernate divjadi (prosto), 7. donašanje po vlečki: a) zajca, b) pernate divjadi, 8. vodno delo: a) brez race, b) z raco, c) donašanje iz globoke vode; 9. odložitev: a) prosto, b) oprčen (privezan); .10. vodljivost na jermenu, 11. mirnost na stojišču, 12. ubogljivost, 13. dokaz ostrosti: a) davljenje roparice, b) poskus zgrabitve roparice. Vodniki, katerih psi bodo dosegli na jesenski vzrejni in širši poljski tekmi ptičarjev oz. uporabnostni tekmi španijelov prav dobro oceno, bodo prejeli primerna darila, posebne nagrade pa bodo dobili vodniki, ki bodo dosegli tako oceno na uporabnostni tekmi ptičarjev. Društvo vljudno vabi vse lastnike oz. vodnike ptičarjev in španijelov, da se udeleže oktobrskih tekem, predvsem pa prosi kinološke referente oz. sekcije DLP pri okrajnih lovskih zvezah Celje, Gorica, Koper, Kranj, Murska Sobota in Ptuj, da lovce za te tekme zainteresirajo. Med tekmami bo seveda najvažnejša republiška uporabnostna tekma ptičarjev, na katero še posebej opozarjamo. Vse lastnike in vodnike, ki se bodo odločili, da pripeljejo svoje pse na tekme, prosimo, da to sporoče najkasneje do 20. septembra na naslov: Pavle Cvenkel, tajnik DLP, Ljubljana, Kersnikova ul. 8. Društvo bo poslalo vsem prijavljencem prijavnice, ki naj jih takoj izpolnijo in vrnejo na isti naslov. Vodniki bodo prejeli tudi vsa ostala potrebna navodila. Za vsa pojasnila se obračajte na tajnika društva. Ob tej priliki javljamo, da bo 6. in 7. oktobra jesenska vzrejna in širša poljska tekma ptičarjev tudi v Ptuju. DLP Evidenca čistopasemskih lovskih psov Opozarjamo okrajne lovske zveze in lovske družine na »Pravilnik o razvidu lovskih psov«, zlasti na določila o vodenju razvida (kartoteke) lovskih psov. Pravilnik je ibil sprejet na občnem zboru Republiške lovske zveze LRS dne 17. maja 1952 in objavljen v majski številki »Lovca« leta 1954 na 154 strani. Točen pregled lovskih psov je nujno potreben za nadaljnjo vzrejo, za tečaje o šolanju in za prireditve tekem lovskih psov. Ob koncu vsakega koledarskega leta je treba ugotoviti število čistopasemskih lovskih psov na področju Ljudske republike Slovenije; zato naj poročevalci in kinološki referenti sproti urede razvid o lovskih psih. Evidenčno kartoteko (tiskovino) naročite pri Kinološkem združenju LRS v Ljubljani, Cesta v Rožno dolino 36. Navodila vzrediteljem glede paritve in prijave legel 1. Pogoj za paritev je, da sta psica in plemenjak vpisana v Jugoslovansko rodovno knjigo, ne pa samo v Matično knjigo psov (Register mladih psov). Plemenjaka določi vzrejni referent pristojne pasemske organizacije. Psica mora biti stara najmanj 14 mesecev, pariti pa se sme šele pri drugi gonitvi. Plemenjak mora biti star najmanj 18 mesecev. 2. Vzreja lovskih psov mora biti smotrna;, zato mora dobiti vzreditelj brezpogojno in pravočasno pri pristojnem vzrejnem referentu dovoljenje za paritev. Vzrejni referent pristojne pasemske organizacije določi za psico primernega plemenjaka. 3. Predpisane tiskovine za prijavo paritve legla so na razpolago pri pasemskih organizacijah, lahko pa se naročajo direktno pri Kinološkem združenju LRS v Ljubljani, Cesta v Rožno dolino 36. Naročilu je treba vselej priložiti 25.— din za prijavne tiskovine. 4. Ob paritvi izpolni vzreditelj potrdilo o plemenitvi na predpisani tiskovini, ki jo morata lastnoročno podpisati lastnik plemenjaka in lastnik psice. Za plemenjaka in psico je treba navesti točne vpisne številke Jugoslov. rodovne knjige. Potrdilo o plemenitvi je treba takoj poslati Kinološkemu združenju LRS. 5. Prijave paritve in legla je treba pisati čitljivo, po možnosti s strojem, da se prihranita nepotrebna korespondenca in zamudno ugotavljanje podatkov. 6. Prijava legla se mora predložiti na predpisanih tiskovinah v dvojniku najkasneje v treh mesecih Kinološkemu združenju LRS. Prijavo legla je treba točno izpolniti s čitljivo pisavo. Vzreditelj jo lastnoročno podpiše. Zaporednih številk mladičev ni treba zapisati, ker izpolni to rubriko vodstvo matične knjige psov. V prvem leglu smejo ostati le 4 mladiči. V nadaljnjih leglih število mladičev sicer ni omejeno, priporoča pa se, da se pušča največ 6 mladičev. Imena mladičev se morajo začeti z isto začetno črko in naj bodo slovanska. Izbira črke je prepuščena vzreditelju. 7. Pri vpisu mladičev naj se v prijavi legla vpiše vsak mladič v posebno rubriko prijave, in sicer najprej mladiči moškega spola, nato pa mladiči ženskega spola, oboji po abecednem redu. Vsak mladič naj se na kratko opiše po zunanjosti (barvi). 8. Od iste psice se lahko vpiše v matično knjigo na leto samo eno leglo. 9. Vzreditelji, ki mladičev ob predložitvi prijave legla še niso prodali, morajo Kinološkemu združenju naknadno javiti lastnike mladičev. 10. Vzreditelji, 'ki niso člani pristojne pasemske organizacije, morajo poravnati za vpis legla dvojne pristojbine! Lastnike vseh čistopasemskih lovskih psov opozarjamo, da morajo ob poginu psa (psice) brezpogojno vrniti dokumente Kinološkemu združenju LRS. Ob prodaji psa (psice) je treba dokument poslati Kinološkemu združenju LRS, da zabeleži prenos lastništva. Prijava in zaščita psarne Vzreditelj, ki želi svojo psarno zaščititi, mora to pismeno prijaviti Kinološkem združenju LRS. V prošnji za zaščito psarne je treba navesti tri slovanska imena, ker je možno, da je eno ali drugo ime že zaščiteno. Ob prijavi psarne je treba nakazati pristojbino za zaščito psarne v znesku 500.— din. P L A C I L A pristojbin za vpis legla, prenos lastništva, za rodovnike itd. naj se izvrše na tekoči račun Kinološkega združenja LRS pri Mestni hranilnici ljubljanski v Ljubljani št. 601-606-1-664. KUS Prijavljene paritve: Nemški kratkodlaki ptičarji: Bistra JRP 180 B — Cer Tržaški JRFki 1019; leglo je bilo 19. julija; vzreditelj Franc Škofljanc, Brege 52, p. Leskovec pri Krškem. Irski seterji: Astra MKP IS 1349 — Courtois de la Maltorne JRP IS 85; leglo je bilo 24. junija; vzreditelj Josip Bronek, Maribor, Gosposvetska 37. Lovski terijerji: Čila Brezjanska RMLT 51 — Jago Wilde Jagd JRJT 1034; leglo je bilo 28. julija; vzreditelj Ludvik Brence, Malahorna 30, p. Oplotnica. Mis Pobreška MKLT 221 — Cigan Diljski JRJT MK 169; leglo bo 19. avgusta; vzreditelj Rajko Marenčič, Križe 24 pri Tržiču. Cveta MKLT 117 — Jago Wilde Jagd JRJT 1034; leglo je bilo 4. julija; vzreditelj Otmar Sirnik, Otiški vrh. Bistra Šentjurska RMLT 1278 — Jago Wilde Jagd JRJT 1034; leglo je bilo 20. junija; vzreditelj Ludvik Brence, Malahoma 30, p. Oplotnica. Ada Medanska JRJT 737 — Dečko Diljski JRJT 614; leglo je bilo 21. julija; vzreditelj Viktor Dolničar, Ljubljana, Vodnikova 80. Anka Medanska JRJT 738 — Ajaks Pantovčački JRJT 790; leglo je bilo 25. julija; vzreditelj Franc Zadnik, Kočevje, Rožna 27. Braki jazbečarji: Borka RMBj 740 — Burin RMBj 812; leglo je bilo 30. junija; vzreditelj Alojz Jurca-Šegec, Postojna, Gregorčičev drevored 17. Ada MKBj 130 — Cigro Rifniški MKBj 27; leglo je ibilo 17. junija; vzreditelj Franc Levstik, Kočevje, Roška 8. Ajča JRBj 444 — Boj JRBj 452; leglo je bilo 17. julija; vzreditelj Stanko Dolanc, Hrastnik — Log. Dajda JRBj 350 — Trenk von Radi OHZB Dbr 3065; leglo bo 2. avgusta; vzreditelj Ivan Hartl, Prevalje. Resasti istrski goniči: Bela JRGri 275 — Vohun Podgorski JRGri 124; leglo je bilo 12. junija; vzreditelj Jože Peršolja, Pivka, Hrastje 19. Brina RMGri 2084 — Atlet JRGri 545; leglo je bilo 22. junija; vzreditelj Nikolaj Prokšelj, Učakovci 29, Vinica pri Črnomlju. Kratkodlaki istrski goniči: Vila Travnogorska JRGki 917 — Grabež RMGki 1250; leglo je bilo 28. junija; vzreditelj Lovska družina Čatež ob Savi. Judka JRGki 291 — Berntoi RMGki 2534; leglo je bilo 5. julija; vzreditelj Lovska družina Velenje. Urna Travnogorska JRGki 1157 — As JRG ki 492; leglo je bilo 23. julija; vzreditelj Rudi Koritnik, Videm-Krško, Kardeljeva cesta. KUS Iz lovske organizacije Disciplinsko sodišče Okrajne lovske zveze Celje je potrdilo naslednje izključitve: Ošlaka Ivana, Grobelnika Alojza in Ošlaka Jožeta iz LD Vitanje; Brezeca Viktorja iz LD Šmartno o. P.; Podkrižnika Franca, Cerarja Jožeta, Lihtenegerja Ivana, Ariha Ernesta, Glojeka Vilija in Zalaznika Stanka iz LD Ljubno ob Savinji; Bratca Valentina iz LD Jurklošter in Fidlerja Jožeta iz LD Ponikva. Iz Lov. družine Vel. Podlog je bil izključen Viljem Grozina. Popravljamo! V rubriki Lovska zadruga je v zadnji številki Lovca nastala napaka. Lovska zadruga ne plačuje divjih zajcev po 300 din, kot je bilo javljeno, pač pa plačuje divje zajce po 175 din za 1 kg; po 300 din plačuje Lovska zadruga fazane. Ob tej priliki sporočamo tudi obvestilo Lovske zadruge, da morajo srnjaki tehtati vsaj 15 kg; Zadruga lažjih srnjakov namreč ne more prodati, posebno ne za ceno 175 din za 1 kg. Uredništvo SNEŽNIŠKA JELENJAD Ivan Fabjan Med Cerkniškim jezerom, Ilirsko Bistrico, Klano in Prezidom ob Hrvatski ter Starim Trgom v Loški dolini se razprostirajo na prostoru ca. 20 X 40 km mogočni gozdovi, polni gozdnih skrivnosti in gozdnega življa. Pokrajina je hribovita, z neštetimi dolinami, lazi in manjšimi posekami. Najvišji vrh je ponosni Snežnik (1796 m), veliki brat Triglava, velikana Julijskih Alp. Svoje ime je dal tudi okolici. S Snežnika se vidijo Alpe in Karavanke, ob lepem vremenu pa tudi morje z Reko in Trstom. Tu ni nobenega večjega naselja, le štiri gozdarske naselbine, ki so oddaljene po 10 do 15 km, samevajo v gozdni samoti. Pokrajina, ki se na jugovzhodu povezuje z gozdovi Gorskega Kotarja in Kočevske, na severni strani pa z Ja- DiCNICA Hartd -s«, v T a/ - IPOSTOJNA^*'-** , /N'aWo fprtz/ct Takrat so Uveli naši domači jeleni z izrednimi rogovji... vomikom, je bila že od nekdaj eldorado naše plemenite divjadi in neugasljiv vir doživljajev za lovca, gozdarja in botanika. Snežniški gozdovi so zibelka vse jelenjadi, ki živi v Sloveniji na desnem bregu Save. Poleg jelenjadi, ki je tod najštevilnejša, pa žive v snežniških gozdovih tudi srnjad, divji prašič, veliki petelin, jereb, pa tudi medved in volk. V preteklem stoletju tudi risi niso bili redki; zadnjega so uplenili 1869. leta, sledili pa so ga še do 1899. leta, ko je povsem izginil. Uprava Gojitvenih lovišč LRS je v letih 1954 do 1955 naselila na Snežniku skupino dvanajst gamsov. Prvo zimo so se razdelili v dva tropa, kako pa se bodo prilagodili novim razmeram, bomo videli v nekaj letih. Upanje je, da bo nasaditev uspela, saj so življenjski pogoji na Snežniku posebno glede na prehrano ugodni. Ker pa je ta razprava namenjena snežniški jelenjadi, se bom v nadaljnjem omejil predvsem nanjo. 1 : 300 000 KLANA Domača jelenjad v dobi pred 1848. letom Loška dolina je bila obljudena že v prazgodovinski dobi. Ferdinand v. Hochstteter navaja v svoji knjigi »Die Kreuzberghohle bei Las«, da so v Križni jami pri Ložu odkrili ognjišče z ostanki zogljenelega lesa in raznih žitaric, kar jasno priča, da je tod že takrat živel človek. Da je bila okolica Snežnika naseljena tudi v bronasti dobi, pričajo izkopanine pri cerkvici v Šmarati, ki jih je v 1. 1885—1890 odkril Bartol Pečnik. Iz Appinove knjige »De bello Ilirieo« je razvidno, da je stalo mesto Terpo na griču, ki se danes imenuje Ulaka. Terpo je bilo važno za obrambo poti, ki je peljala za Keltov od morja skozi Loško dolino proti Ljubljani. To pot je varoval poseben obrambni zid, in sicer od Reke in Klane preko Gomanjc do Babnega polja. Iz tega časa je tudi ime »Železna vrata« v Gomajskem revirju. Grad Snežnik so zgradili na skali v bližini močnega izvira, ki nikoli ne usahne. Tudi snežniški grad je služil v tistih časih za obrambo proti cestnim roparjem in je bil tako važna točka za potujoče trgovske kolone. Snežniški gozdovi sami pa so bili dolgo brez prebivalcev in so tako živeli svoje življenje. Skoraj do 1890. leta so bili brez cest in brez naselij. Pivko na jugovzhodu so z Loško dolino na severovzhodu masiva vezala samo slaba pota, primerna komaj za promet s tovorno živino. Glavnina gozdov je bila nedotaknjena, le robove so izkoriščali kmetje, pa tudi ti so si morali sami utirati pota. Šele 1870. leta je bila v Leskovi dolini zgrajena prva gozdarska naselbina. Tri leta kasneje je v isti dolini postavil Reinhold v. Reichenbach tovarno za suho destilacijo. Toda lastnik je zaradi slabih cen oglja in drugih proizvodov obratovanje kmalu ustavil. Tovarno je nato kupila francoska družba »Societe forestiere industriele de Leskova dolina«, ki je podjetje razširila (adaptacija je veljala 500 000 frankov). 1888. leta pa je tudi ta družba prišla v likvidacijo, ker so bili pogoji za konkurenčno obratovanje neugodni. Druga gozdarska naselbina je zrasla na Mašunu. Prva hiša je bila zgrajena 1874. leta. Gradivo so morali voziti po kolovozih iz Snežnika, ker cest še ni bilo. Kmetje v dolini, ki so vedeli, da prihaja s temi gradnjami konec divjega lova, pa posebno z naselbino na Mašunu niso bili zadovoljni. Zato so se 24. avgusta 1874 zbrali iz več vasi in v četi ca. 150 mož krenili na pohod na Mašun. Plat zvona jih je spremljal na poti v goro. Gozdarsko stavbo, ki so jo takrat do tal porušili, so pozneje obnovili. V njej se je naselil gozdar Anton Satran, prvi stalni prebivalec snežniških gozdov. Po prvi svetovni vojni je stavba pogorela, pozneje pa so jo ponovno zgradili in preuredili v lovski dvorec, ki pa, kot toliko drugega, druge svetovne vojne ni preživel. 1880. leta je bila zgrajena tretja gozdarska postojanka na Gomanjcih. Njen prvi prebivalec je postal gozdar Jože Novak. Četrto gozdarsko hišo so postavili v Jurjevi dolini, s tem pa tudi zadnjo naselbino v obširnih snežniških gozdovih do danes. Prvo cesto (Snežnik—Leskova dolina—Go-manjce), dolgo 32 km, so zgradili v letih 1872 do 1896. Druge ceste, ki jih je danes v snežniških, gozdovih zelo veliko, so gradili kasneje, največ v letih 1930—1939. Čeprav so ceste, ki so bile zgrajene v desetletju pred drugo svetovno vojno, predvsem strateškega pomena (meja bivše Jugoslavije in Italije), so vendar vrednost lesa v snežniških gozdovih zelo dvignile. Vse te ceste so zgrajene tako, da se končujejo na raznih višinskih kotah, gričkih in vrhovih. Zato so tudi za lov zelo prikladne. Promet na njih je majhen, nekatere tudi po več let ne obišče nobeno vozilo; divjadi torej prav nič ne motijo. O divjadi v snežniških gozdovih je napisal nekaj skromnih podatkov Valvasor, v kroniki snežniškega gradu pa beremo, da je prišla pred 1848. letom jelenjad zaradi velikega števila zverjadi (medved, volk, ris) često v dolino. Posebno ob hudih zimah je bilo videti na obronkih gozdov trope po 40—50 jelenjadi. Po poznejših sporočilih gozdarja Satrana je jelenjad posebno pozimi pred zverjadjo zelo trpela. V hudih zimah je prišla celo v vasi. Toda drugo izročilo pripoveduje, da je bila v takih primerih še na slabšem, ker so jo vaščani pobijali ne samo za potrebo, temveč tudi brez vsakega kulturnega čuta. Jelenjad pa tedaj ni bila samo v Snežniku, temveč na vsem Kranjskem. Takrat so živeli naši domači jeleni z izrednimi rogovji,1 ki so bila neredko težka preko 12 kg. Po teži pa tedanja jelenjad ni bila nad sedanjim povprečjem oziroma današnje teže sploh ni dosegala. Brez dvoma je na rast in težo rogovja vplivala bujna in raznovrstna paša, saj solnic in napajališč takrat niso poznali, mogočna rogovja pa so bila takratnim jelenom potrebna tudi za dnevno borbo za obstanek med številno zverjadjo. Doba uničenja domače jelenjadi v letih 1848 do 1875 Val večjih in manjših revolucij je zajel 1848. leta tudi Kranjsko. V brezvladju so se sprostile predvsem v slovenskem kmetu, pa tudi meščanu, želje po lovu. Lastniki lovišč in zemljiških posesti so bili skoraj izključno tujci. Tem je moralo domače prebivalstvo kot gonjač in nosač delati tudi lovsko tlako. Več stoletij je bilo tako. S silo zatrta želja po lovskem izživljanju se je sprostila predvsem na Notranjskem, kjer je bilo med ljudstvom, kot kaže, največ lovske krvi. Gospodarjev tisto dobo ni bilo. Ljudje so dobili orožje in začeli so se mno- 1 Glej sliko na začetku članka! Pogled na Snežnik z Mačkovega vrha nad Merino žični pogoni na jelenjad, pri katerih so sodelovale cele vasi. Plen je bil običajno velik, večji, kot so ga potrebovali za domačo porabo. Lovili so namreč vse, kar so dosegli, prav gotovo tudi zato, da se maščujejo gospodi za prikrajšano lovsko izživljanje. Več let je tisti čas prihajalo meso jelenjadi celo v Ljubljano, in sicer v taki količini, da so ga prodajali za malenkostno ceno. Kljub ukrepom Avstro-Ogrske, ki je izdala 1852. leta lovski patent, in graščinskih fevdalcev, ki so Skušali obnoviti red, pa se je uničevanje nadaljevalo. Ohranile so se celo nekatere podrobnosti. Tako je 1851. leta ustrelil neki kmet v Bačkem dolu močnega dvanajsteraka. 1861. leta so našli v gozdu pri Postojni razpadajočega jelena, ki je bil zastreljen s sekanci. V letih 1862—1865 so vaščani Babnega polja, Prezida in Poljan priredili več pogonov, na katerih so v enem dnevu postrelili tudi po 26 glav jelenjadi. V Košani so 1865. leta kmetje z gnojnimi vilami pobili jelena, ki je prišel popolnoma onemogel v velikem snegu do vasi. Kako močna, lepa in težka so bila rogovja takratnih jelenov, se vidi po dveh trofejah, ki visita še danes v snežniški graščini: prva je dvaindvajseterak, težka 10.50 kg (jelen je bil položen 1850. leta skozi okno snežniškega gradu), druga je osemnajsterak, težak 11.70 kg. Posebno osemnajsterak je izredno lep, pravilno raščen, z dvojnimi kronami; ta jelen je bil uplenjen na Medvedjem lazu. Več odvrženih rogovij iz tistega časa, ki so bila težka povprečno po 9 kg, so 1900. leta poslali na posebno prošnjo v lovski muzej v Graz. Razumljivo je, da se je zaradi takega početja stalež divjadi iz leta v leto krčil. 1865. leta je legalno padel zadnji rukajoči jelen na Bičkih lazih. Bil je izreden dvanajsterak; rogovje je bilo težko 10,15 kg. Ostanki jelenjadi so se končno zaradi večnega preganjanja umaknili visoko pod vrhove Snežnika. Nekaj let pozneje so sledove jelenjadi že zelo redko opazili. Jelenjad v ostali Kranjski je bila iztrebljena že kaki dve desetletji prej. Nova naselitev Da bi jelenjad spet obnovili, so se Windlsch Graetzi, lastniki graščine Planina, 1895. leta odločili zgraditi oboro. Pobudo jim je dal Dunajski gozdarski svet, prve jelene pa so dobili iz Karpatov. Kljub velikim materialnim izdatkom pa gojitev v obori na Planini ni napredovala. Zato so Windisch Graetzi 1899. leta odstopili sosednji snežniški graščini dve košuti in enega jelena — šesteraka. 1899. leta je namreč tudi snežniški graščak zgradil oboro. V Planini so sicer z jeleni še enkrat poizkusili — tedaj so jih nabavili iz Avstrije —, ko pa so jim še dvakrat iz obore ušli, so oboro 1904. leta podrli. Drugače pa je bilo s snežniško oboro, ki pomeni začetek novega obdobja jelenjadi na Slovenskem. 1899. leta so postavili, kot sem že omenil, oboro za jelene tudi v Snežniku. Takrat so se razmere v deželi že toliko umirile, da se je zopet začelo normalno življenje. Graščina Snežnik je imenovala posebno komisijo, ki je izbrala za zgraditev obore primeren prostor. To se je zgodilo 19. januarja 1899. Oboro, ki je obsegala površino 10 ha, so začeli takoj postavljati; 4. marca je bila narejena. Imenovali so jo »Zverinjak«; tako pravijo kraju, kjer je obora stala, še dandanes. Za živo jelenjad se je graščina pogodila s podjetnikom Gudererjem na Dunaju. Žal pa transportni zaboji niso bili dobro narejeni in v Snežnik je srečno pripotoval samo en jelenček. V oboro so ga spustili 2. aprila 1899. leta. Julija istega leta je kupila graščina dve košuti in enega jelena iz obore pri Planini. Ko sta se za ruka približala obori jelen in košuta, ki sta pobegnila iz obore pri Planini, je spretno lovsko osebje napravilo ob ograji ugodno doskočišče in ubežnika sta sama skočila v oboro. 28. novembra istega leta je vojvoda Meklenburški podaril iz svojega lovišča Jasnitz pri Ludvigs-lutzu snežniški graščini dva jelena, pet odraslih košut in mladega jelenčka. Oba jelena sta bila za pleme posebej odbrana; do tedaj so imeli namreč v obori samo enega močnejšega jelena (deseteraka). Transport od Jasnitza do obore je vodil takratni gozdarski pristav Martin Fischer, za oboro in jelenjad pa je skrbel nadlogar Franc Strle — »Knavsek«. Kot sem omenil, je obsegala obora ca. 10 ha, kar je bilo dovolj za začetek, ne pa za trop 18 jelenjadi. Do te številke se je pomnožila jelenjad do 1900. leta. Zato so oboro 1901. leta povečali na 40 ha. Omenim naj še, da se je 1900. leta v obori skotilo pet telet, 1901. pa štiri teleta. To leto so odstrelili jelena, ki je bil spuščen v oboro prvi; postal je nevaren. V povečano oboro je 31. oktobra 1901. leta spustila graščina še dve košuti, troje telet in košutico. To jelenjad je nabavila v lovišču Do- bllin, naložili pa so jo na železniški postaji Vortsruhe-Meklenburg. Žal pa se je najmočnejša košuta tako zaletavala v ograjo, da je zaradi poškodb poginila. Kasneje so vskočili v oboro še dve košuti in dva jelena, med njimi izredno močan štirinajsterak z nad 9 kg težkim rogovjem. Sodijo, da je bil ta jelen našega domačega rodu, eden redkih, ki je ušel pokolu pred desetletji. Po kroniki snežniške graščine je bilo v obori v maju 1904. leta 43 glav jelenjadi, in sicer: 1 neparni deseterak iz Meklenburga, 1 neparni deseterak iz obore Planina, ki je sam vskočil, 1 deseterak iz obore Planina, ki so ga predlagali za odstrel pred rukom, 1 štirinajsterak domačega porekla, ki je sam vskočil, 2 osmeraka, povržena v obori, 2 šesteraka, povržena v obori, 1 vilar, povržen v obori, 3 Šilarji, povrženi v obori, 12 moških telet, povrženih v obori, 19 košut, deloma domačih, deloma iz Meklenburga. 1905. leta, pa tudi prej, je lovsko osebje ugotovilo, da priteguje za ruka jelenjad v obori prosto jelenjad iz okolice. Ta že ni bila več tako redka; zaredila se je iz jelenjadi opuščene obore pri Planini, tem tropom pa se je priključila tudi redka prvotna jelenjad domačega porekla. Pri obori so večkrat videli 4 živali, med njimi izredno močnega jelena. Nekak strokovni svet, ki je vodil oboro, se je začel baviti z mislijo, da bi oboro odprli; jelenjad se je namreč že močno razmnožila in obora je postala spet premajhna. Pomislek je bil le ta, da se bodo jeleni razšli po loviščih, ki niso spadala pod snežniško graščino. Zato so se spet sestali revirni gozdarji Johan Bydlu, Martin Fišer, Viljem Kindler, lovski vodja France Wollni in nadlogar Franc Sterle in sklenili, da bodo teren, na katerem žele jelenjad obdržati, za jelenjad pripravili in uredili. Tako so posebno v okolici Leskove doline izkopali nešteto kalužnic, postavili solnice in lizake, napajališča in večje število zimskih krmišč. Da jelenjad ne bi ušla v smer Javorja, Ogulja in Cerkniškega jezera, so postavili žično ograjo od parka pri gradu Snežniku preko hribov po meji posestva Schoenburga-Waldenburga s kmečkimi gozdovi in gozdovi kneza Windisch Graetza. Ograja, ki je segala do Jurjeve doline, je bila visoka 2,5 m, nosilci so bili železobeton-ski, 4 mm debela cinkana žica pa je bila potegnjena v 22 vrstah. Ograja je bila dolga 13 km. Medtem so nabavili še dva jelena in ju spravili v oboro. 26. februarja 1905. leta je moral Franc Sterle odstreliti močnega deseteraka, ki je postal nevaren za ljudi, ki so jelenjad krmili. Odstrel nekaterih slabših jelenov so opustili, ker so jih hoteli čim več spustiti v prosto naravo. Tako je bilo za ruka 1906. leta v obori 74 glav jelenjadi; 30 jelenov in 44 košut ter telet. Med jeleni sta bila 2 štirinajsteraka, 2 dvanaj-steraka, 10 deseterakov, 6 osmerakov, 4 šeste-raki in 6 Vilarjev, kar so ugotovili februarja in marca 1907. leta po odvrženem rogovju. Ko je graščina 1907. leta vzela v zakup še tri Občinska lovišča na kraški in enega na vzhodni strani obrobnih gozdov Snežnika, so bili izpolnjeni vsi pogoji, da se obora podre in jelenjad spusti v prosto naravo. V tistem času so začeli na vsem snežniškem posestvu z načrtnim gozdnim gospodarjenjem. Urejali so gozdne kulture in pogozdovali, obenem pa tudi sekali. Največ posekov je bilo v okolici Leskove doline, kamor je že vodila cesta. Tu so imeli namen zgraditi veliko parno žago; načrt pa so zaradi pomanjkanja vode opustili. Žago so zgradili na Marofu. Doba od 1907. do 1945. leta Oboro, ki so jo začeli podirati junija, so podrli 10. julija 1907. leta. Jelenjad, 74 glav, je bila rešena tesne ograje. Od tega časa se začenja za lov v bližnji in daljni okolici Snežnika nova doba. Jelenjad se je v veliko veselje vsega gozdarskega in lovskega osebja lepo porazdelila v trope, ki so se prvo leto držali v glavnem v okolici Leskove doline. Pozimi so redno obiskovali krmišča predvsem na področju, kjer je stala obora. Naslednje leto so se jelenji tropi pokazali že na Mašunu, v Jurjevi dolini in ob rob eh Loške doline. To leto so opazovali ruk že v prosti naravi; bil je izredno dober, tak, kot le malokdaj pozneje. Jeleni so začeli rukati 13. septembra, prenehali pa 5. oktobra. 1910. leta so sledili jelenjad že v revirju Gomanjce, za ruka pa se je pomaknila v smer Leskove doline do Mezališč. Na zimo tega leta so opazili jelene tudi v Račni gori, v Poljanah nad Loško dolino, pa tudi v javorniških gozdovih. Jelenjad si je po naravnem nagonu izbirala kraje, ki so ji po legi in prehrani najbolj ugajali. Prva leta po izpustitvi so odhajali jeleni za ruka dokaj daleč od svojega stalnega nahajališča, pozneje pa so ostajali redno na svojih mestih. 30. septembra 1910. leta je položil princ Schoenburg-Waldenburg prvega rukajočega jelena v prosti naravi, in sicer med oddelkoma 34 a in c; tehtal je 209 kg. Bil je pravilni dva-najsterak. Leva veja je bila dolga 112 cm, desna 114 cm, obseg rož 25,5 cm, teža 8,5 kg. Poročila lovcev so bila soglasna, da se je divjad v pro- stosti močno pomnožila in telesno popravild. Za ruka so zaslišali v snežniškem lovišču 21 jelenov, nekaj jelenov pa je rukalo že tudi v sosednjih loviščih. V zimi 1910—11 je hodilo samo na krmišče »Zverinjak« čez 50 glav jelenjadi, večinoma košut in telet. 1911. leta so cenili stalež čez 100 glav. To leto so začeli tudi loviti. Tako sta bila uplenjena dva jelena, prvi 21. septembra na Pogorelčku, drugi 24. septembra na Obrambcu. Prvi je bil dvanajsterak; desna veja je merila 105 cm, leva 106 cm, obseg rož je bil 25 in 26 cm, razkreče-nost 89 cm. Drugi, deseterak, težak 192 kg, je imel nekoliko šibkejšo trofejo. Nadaljnja leta so potekala v redni gojitvi in zmernem odstrelu. Pri gojitvi so delali največjo škodo volkovi, ki so posebno pozimi klali mlado jelenjad in košute; pripominjam pa, da v tej dobi volčja nadloga ni bila tako huda kot n. pr. po prvi svetovni vojni, in da niti volkovi niso bili za razvoj jelenjadi kaka pomembnejša ovira. Prva svetovna vojna je snežniškim gozdovom prizanesla. Tudi ta čas se je jelenjad nemoteno razmnoževala in tudi lov ni počival. V letih 1911—1918 so na snežniškem posestvu uplenili 43 jelenov, 73 košut, 40 telet, 535 srnjakov, 298 srn, 106 kozličev srnjadi, 47 velikih petelinov itd. Srednja teža jelenjih rogov je bila okrog 5.20 kg, nekaj trofej pa je bilo izredno močnih; ena je tehtala 8.5 kg. Najtežji jelen je imel 210 kg, srednja teža pa je bila okrog 165 kg. Med jeleni sta bila tudi dvain-dvajseterak in osemnajsterak. Iz podatkov odstrela (43 jelenov in 73 košut) se vidi, da so že takrat gledali na primerno spolno razmerje — po istih načelih so lovili tudi srnjad —, vendar pa je bil odstrel tolikega števila telet in kozličev vsekakor previsok. Znano je namreč, da pokaže mlada jelenjad svojo pravo obliko in naravno zasnovo šele v drugem in tretjem letu. Lovci pripovedujejo, da so od dvojčkov v vsakem primeru slabotnejšega odstrelili, odstrelili pa so tudi vse mladiče s slabo zasnovo. Odstrel mlade jelenjadi in srnjadi pa je bil pravzaprav določen v pisarni snežniške graščine, ki je že v naprej odločila, koliko slabih in mladih kosov se ho odstrelilo; da bi ukaze pravočasno izvršili, so lovci seveda streljali vse, kar jim je prišlo pod cev, ne oziraje se na svojo zdravo presojo in splošna gojitvena načela. Med logarskim osebjem je bila ostra tekma za prestiž; vsi so hoteli biti v očeh svojih prepostavljenih najboljši lovci — graščinska gospoda je namreč lovsko službo bolj cenila kot logarsko. Kljub temu pa so v snežniških gozdovih gozdarji gospodarili napredno in gospodarsko, za kar so prejeli veliko priznanj. V prvih letih po prvi svetovni vojni so napravile italijanske okupacijske čete, ki so bile nekaj let na teh terenih v večjih formacijah, med divjadjo veliko škodo. V tem času tudi uprava snežniške graščine z vsem svojim logarskim in lovskim osebjem ni mogla napraviti reda. Italijanska vojska je streljala predvsem jelenjad, in sicer ne glede na spol in starost; to priznava tudi italijanski zoolog Panpanini Renato v svoji knjigi »II cervo europeo«. Panpanini trdi, da je postrelila italijanska vojska v treh letih polovico snežniške jelenjadi. Takoj po odhodu okupacijskih čet pa je uprava graščine zopet skušala napraviti vse, da bi se stalež jelenjadi na 'Snežniku dvignil na stalež 1919. leta, ko so računali, da je živelo na Snežniku že okrog 300 glav jelenjadi. Vendar pa so se po prvi vojni razmere v mirnih snežniških gozdovih spremenile. Po določbah znane Rapallske pogodbe je bilo vse Slovensko Primorje dodeljeno Italiji in meja je razdelila tudi veliko snežniško lovišče: trije deli so pripadli Italiji, en del pa Jugoslaviji; tudi Osemnajsterak je težak 11,70 kg (Glej str. 163) takratna snežniška gospoda nosi precejšen del krivde za tako stanje. Italijani so začeli takoj z vso naglico graditi vzdolž svoje meje in seveda tudi v snežniških gozdovih ceste in razne vojaške objekte. Seveda se je s tem v do tedaj mirne in tihe gozdove, kjer so bili glavni centri za gojitev divjadi, naselil nemir; zaradi stalnega vznemirjanja se je del jelenjadi iz snežniških gozdov odselil v javomiške gozdove, proti Blokam, nekaj tropov pa celo v kočevske predele. Kljub oviram in težkočam pa je graščini, ki je imela močan gozdarski in lovski kader, postopoma le uspelo, da je lovišče uredila, nedovoljene odstrele in divje love pa omejila. Tako se je stalež spet lepo dvigal. Ko pa so prišle na mejo fašistične obmejne enote, se je stanje zopet poslabšalo. Tovariša Maks Martinčič in Alojz Sterle, ki sta službovala na Snežniku vso to dobo, zatrjujeta v svojem prispevku k tej razpravi, da so fašiste večkrat zasačili pri divjem lovu, toda do kazenskega postopka je kljub veliki politični moči lastnika prišlo zelo redko. 1940. leta so cenili, da živi v snežniških loviščih okrog 1000 glav jelenjadi. Po podatkih, ki jih je dobil v arhivu snežniške graščine in na sedežu direkcije v Ilirski Bistrici Guido Casteli, so uplenili v snežniških loviščih od 1921. do 1939. leta 277 glav jelenjadi. Podroben pregled je naslednji: leto jeleni košute teleta 1921 2 — — 1922 3 2 — 1923 4 4 1 1924 9 4 3 1925 3 2 1 1926 4 — 1 1927 4 1 — 1928 7 3 1 1930 2 6 — 1931 2 5 — 1932 5 11 — 1933 10 8 2 1934 7 11 — 1935 5 7 2 1936 13 13 1 1937 15 13 4 1938 10 12 1 1939 13 24 — skupaj: 127 133 17 Pregled o odstrelu jelenov, košut i n telet kaže, da so v r drugih dveh desetletjih lovili bolj smotrno kot v prvem desetletju, ko so odstre- lili preveliko število košut. Razumljivo je, da je gojitveni odstrel v večji meri potreben predvsem v revirjih, kjer ni zadostne naravne selekcije, pa tudi v takih revirjih se mora izvršiti po sodobnih lovsko gospodarskih načelih. Ne glede na stalež in spolno razmerje pa je potreben odstrel vseh tistih živali, ki so izrazito slabe zasnove, kržljave ali vidno slabe. Tudi stari jeleni lovišču niso v nobeno korist, saj življenjski prostor le obremenjujejo. Dr. Giovanni Sadini piše 1938. leta v italijanski lovski reviji »Diana« o lovski razstavi v Trstu; med drugim navaja tudi naslednje podatke o jelenih iz snežniških gozdov: »Razstavljenih je bilo 14 jelenjih trofej, ki so prejele 6 premij, in sicer 1 prvo, 2 drugi in 3 tretje. Podatki o njih so naslednji: premija povpreč. dolž. veje teža. točke 1. I. 103 cm 6.70 kg 195.60 2. II. 99 cm 5.70 kg 184.70 3. II. 104 cm 6.—kg 180.90 4. III. 87.5 cm 5.90 kg 177.90 5. III. 101.5 cm 5.70 kg 176.40 6. III. 92.2 cm 4.20 kg 170.90 Trofeje so imele po 10 do 14 parožkov.« Ti jeleni so bili v glavnem uplenjeni v letih 1930—1937. Zelo verjetno pa je, da je vse boljše trofeje odnesel lastnik lovišča s seboj v svoj matični grad pri Dresdenu in da tako niso prišle na razstavo. Zaradi tega z gotovostjo lahko sklepamo, da večina najboljših trofej iz snežniških gozdov ni bila ocenjena niti razstavljena. V gornjem primeru je povprečna teža rogovij 5.70 kg, povprečno število točk pa 180, in sicer po stari formuli. V celoti je bilo torej v snežniških gozdovih od 1910. do 1941. leta uplenjenih 324 jelenov. Seveda pa niso tukaj šteti tisti jeleni, ki so bili uplenjeni v loviščih, ki so na snežniško lovišče mejila. Po podatkih Karla Huberja sta bila med jeleni: 2 dvaindvajseteraka, 8 osemnajsterakov, 6 šestnajsterakov, 78 štirinajsterakov, 68 dva-najsterakov, 58 deseterakov, 12 osmerakov, 4 šesteraki in 88 jelenov, o katerih ni podatkov; ti so padli pri gojitvenem odstrelu. Po teži so 4 rogovja presegla 9 kg, 12 rogovij je bilo težkih od 8—9 kg, 34 od 8—8.50 kg, 42 rogovij 7.5 kg, 46 od 7—7.5 kg, 42 od 6—7 kg, 40 od 5—6 kg, 38 od 4—5 kg, 40 od 3—4 kg, 26 trofej pa ni doseglo teže 3 kg. Dolžine vej so bile naslednje: M veje so merile čez 120 cm, 30 vej od 115—120 cm, 62 od 107—115 cm, 86 od 100—107.5 cm, 82 od 90—100 cm, 71 vej pa je imelo manj kot 90 cm. Glede na dolžino vej je 'bila najboljša trofeja s 126 oziroma 125 cm, naj večja razkrečenost je bila 105 cm, največji obseg veje pod srednjim paroškom 18.2 cm, nad srednjikom 17.4 cm, najdaljši nadočnjak je bil dolg 46 cm. 25% jelenov je bilo težkih 200 kg, 40% okrog 190 kg, 20 % okrog 180 kg, ostali so bili lažji; teža velja za iztrebljene jelene. Najmočnejši jeleni so bili uplenjeni v letih 1920—1930. V naslednjem desetletju (1930 do 1940) ni nobeno rogovje doseglo 9 kg. Podatkov o položenih košutah in teletih za to razdobje ni bilo mogoče zbrati, ker manjkajo poročila za leta 1910—1920. Ti podatki in hiter dvig staleža jelenjadi kažejo, da je nasadite v popolnoma uspela, in sicer ne le številčno, temveč tudi kvalitetno. V snežniških gozdovih, pa tudi v vseh sosednjih loviščih tja do Kočevskega roga, je zopet zaživel plemeniti jelen. Brez dvoma se je to zgodilo tudi zaradi naslednjih dejstev: Jelenjad za oboro v Leskovi dolini so skrbno izbrali, biti je morala močna in zdrava. Pregledali so jo lovski in veterinarski strokovnjaki. Gospodarjevi uslužbenci so jo prevzeli na mestu odlova in jo spremljali do obore. Go- Dvaindvajseterak iz 1850. leta (Glej str. 163) jitvi v obori so posvečali vso pozornost in skrb, materialna sredstva pa so bila neomejena. Uprava veleposestva je zadolžila za gojitev jelenjadi več vodilnih gozdarjev in lovsko sposobnih logarjev; ti so tvorili nekak lovsko strokovni svet. Tehnično vodstvo obore (krmljenje, skrb za higieno in vzdrževanje ograje) je bilo poverjeno nadlogarju Sterletu, ki je imel za pomoč še enega logarja. Razvoj in obnašanje jelenjadi v obori so dnevno opazovali. Za gojitev v obori je bila velike važnosti stalnost osebja. Tako je bilo možno stalno in točno opazovanje vsake živali. Vsak pojav bolezni in druge pomanjkljivosti so takoj opazili. Brž ko so ugotovili, da je obora zaradi prirastka postala premajhna in da to škodljivo vpliva na razvoj, so jo nemudoma povečali na potrebno površino. Najvažnejše za uspešno gojitev jelenjadi v oborah pa sta higiena in krmljenje. Posebno so skrbeli za zimsko prehrano, ko so krmili s svežo krmo, peso, repo itd. Te krme so polagali samo toliko, da jo je divjad takoj pobrala. Če bi sveža krma ostajala, bi seveda zmrznila, taka krma pa povzroči obolenja na prebavilih in razmnoževanje črevesnih zajedavcev. Ostanke krme so predvsem v zimskem času in v vlažnih razdobjih dnevno odstranjevali, napajališča in kalužnice pa razkuževali, da so tako preprečili okužitve, ki so lahko usodne. Nič manj kot za pravilno prehrano pa so skrbeli tudi za mir v obori, ker je znano, da potrebuje jelenjad za prebavo in prežvekovanje precej časa; v tem času pa mora imeti mir. Drugače pa je bilo z oboro na Planini. Za to oboro so nabavili jelenjad po trgovski poti iz treh lovišč različne kakovosti; planinski teren ji verjetno ni ustrezal. Obora je zaradi prirastka kmalu postala premajhna, osebje ni bilo stalno, predvsem pa niso skrbeli za higieno v obori: v zimskem času so krmili jelenjad z repo in peso v takih količinah, da je krma obležala in zmrznila. Zato so predvsem breje košute obolele. Stalen bolezenski pojav so bili tudi kožni zolji, zaradi katerih jelenjad slabi in hira. Po-vržena teleta so bila večinoma slaba; zato so dala slabo plemensko jelenjad. Jeleni so imeli slabe in šibke trofeje. Ker se je osebje v obori stalno menjavalo, ni pokazalo za gojitev primernega zanimanja; niti ograje obore ni nadzorovalo. Zato se je večkrat zgodilo, da so jeleni skozi podrto ograjo ušli. Ko se je v poznejših letih pojavila jelenjad tudi v javorniških gozdovih, je graščina Planina te predele zaščitila. Tako se je jelenjad tudi v planinskem lovišču ustalila, vendar pa je bil stalež v teh predelih veliko nižji kot v snežniških gozdovih. Prvega jelena so v planinskem lovišču uplenili 1934. leta; danes pa je stalež jelenjadi tudi na Javorniku in vse tja do Postojne zelo dober. Ko obravnavam nasad jelenjadi v snežniških gozdovih, ne morem obiti skrajno nesmiselnega in kasneje povsem propadlega poizkusa nasaditve jelenjadi v revirju Krma v Julijskih Alpah. Dolina Krme je ozka in dolga. V zadnjem delu se zožuje v sotesko, ki se vzpenja v Zg. Krmo in končuje pod Kredarico in Planiko pod Triglavom. To je izrazito visok alpski teren z macesnom in rušjem v nižini, v višjih legah pa vegetacije sploh ni; tu se začenjajo gole stene. Najnižja višinska točka tega revirja je nekako pri bivši lovski koči v Krmi (945 m), pod 1000 m nadmorske višine je kakih 500 ha revirja, ves ostali revir pa je povprečno 1700 m visok. Uprava beograjskega dvora je za jelenjad pregradila dolino Krme pri Zasipski planini z ograjo preko doline od stene do stene. Iz tipično ravninskega lovišča (Belje) so pripeljali 11 glav jelenjadi in jih spustili v pregrajeno sotesko. Pozneje so dobili še jelena iz obore Puterhof nad Tržičem in jelena iz Like; ta je imel na hrbtu grbo; lovci so ga imenovali »Ličan«. Zaradi ostrih zim je bila jelenjad dobrega pol leta navezana izključno na krmo v krmiščih. Tov. Krišpin Ogris, ki je upravljal revir, se spominja, da je moral vsako leto nabaviti za omenjeno število jelenjadi 10 000 kg sena in 8000 kg kostanja in ovsa; zaradi prirastka pa se je potreba po krmi v naslednjih letih še povečala. Zaradi velikega snega in plazov se je zadrževala jelenjad velik del leta le ob krmiščih, poleti pa so opazovali posamezne živali celo v višinah do 2400 m; nekaj jelenjadi je redno obiskovalo planinski dom na Kredarici. Prirastek je bil slab, rogovje jelenov je bilo nizko in tanko. Za jelene, ki so bili pripeljani iz Belja, je značilno, da so imeli prva 4 leta rahlo oziroma trhlo rogovje, ki se je ob vsakem udarcu lomilo. V poznejših letih se je rogovje utrdilo, toda postalo je zelo šibko, bledo, brez parožkov in brez sijaja, težko kake 3 kg. Edino jelen iz Putrhofa je bil lep; bil je že aklimatiziran in tudi po svoji vrsti alpski tip jelena. Kljub temu pa je kasneje tudi ta jelen oslabel. Najvišji stalež je dosegel nasad 1936. leta, ko je štel 35 glav. Tedaj je nekaj jelenov obšlo ograjo. Do jeseni so prišli po dolini Radovne do vasi Krnice, -kjer so naredili na polju veliko škodo. Zanimivo pa je, da se je del jelenov jeseni vrnil v dolino Krme k svojim zimskim krmiščem, 6 glav pa je odšlo proti Bledu in nato za jezerom na Zaki preko Save krenilo na Jelovico. Krmi, ki je dober gamsji revir, je nasad jelenjadi škodoval, ker odslej ni bilo več potrebnega miru. To je uvidela tudi uprava lovišča, ki je po vsem tem sprevidela, da poizkus nasaditve jelenjadi v Krmi ni uspel. Zato so sklenili jelene iz revirja Krme odstraniti. Jelene so lovili na pogonih; zadnji je padel nad vasjo Poljane na Mežaklji. 4 živali pa so ujeli žive in prodali trgovcu Arku, ki jih je menda prodal v Gorski Kotar. Tako je končal nasad jelenjadi v revirju Krma v Julijskih Alpah. Vsak poznavalec jelenjadi je vedel, da je bil poizkus že v naprej obsojen na neuspeh. Mislim, da se moramo pri nasajanju vsake divjadi, posebno pa še jelenjadi, držati naslednjih načel: 1. Divjad, ki jo nameravamo nasaditi, moramo vsestransko poznati. Ugotoviti je treba, če ima v novem kraju vse potrebne življenjske pogoje, kakor tudi to, če ne bo ogrožala življenjskega prostora domače divjadi. Prav tako je treba upoštevati, če ne bo nova divjad delala prevelike škode na polju ali v gozdu. Vsak nasad divjadi mora biti Skratka ekološko in biološko utemeljen. 2. Pri jelenih je še posebno važno, da izberemo tako jelenjad, ki je imela v svojih domačih krajih podobne življenjske pogoje, kot so v novih. Vsako bitje je namreč proizvod okolja; zato tudi divjad v popolnoma drugih pogojih propade ali vsaj slabo uspeva. 3. Povsem razumljivo je, da mora biti divjad, ki jo nasajamo, zdrava; v nasprotnem primeru napravimo dvojno škodo. V vsakem primeru pa je potrebno, da divjad pred izpu- stitvijo primerno markiramo; le tako jo potem lahko opazujemo in proučujemo. Podatkov za snežniško jelenjad v letih 1941—1945 ni. Že 1942. leta so v vseh notranjskih gozdovih, tudi na Snežniku, operirale močne partizanske enote. Logarsko in lovsko osebje snežniške graščine se je skoraj v celoti priključilo narodnoosvobodilni borbi. Zaradi takih okoliščin uradniškega aparata in lovskega osebja v snežniški graščini ni bilo več; lovišč ni nihče nadziral. Vsa vojna leta so lovili divjad za življenjske potrebe prebivalcev, partizanskih enot in bolnišnic, ki so bile v tamkajšnjih gozdovih. Poleg tega st> preplavile okupatorske ofenzive nekajkrat vse snežniške in okoliške gozdove. Okupatorske enote so nastopale v gostih vrstah, ki so streljale na vsako živo bitje v gozdu; ob takih prilikah je bilo pobito veliko število divjadi, predvsem jelenjadi. V teh razmerah je največ trpela divjad ženskega spola; večinoma so padale košute, ki so manj plašne kot jeleni. Zato še danes spolno razmerje jelenjadi v snežniškem lovišču ni pravilno. To bom obravnaval v II. delu razprave. Ko bomo primerjali kvaliteto trofej jelenov, ki so bili uplenjeni takoj po osvoboditvi, z današnjimi, bomo videli, da so današnje trofeje boljše; nekaj takratnih in današnjih trofej pa je daleč nad povprečjem in se lahko smatrajo za kapitalne; tudi to bom obravnaval v II. delu razprave, ki bo Skušala prikazati snežniško jelenjad v najnovejši dobi. Jeleni v Leskovi dolini 1930. leta Foto ing. Dolgan Poletni gamsi Foto Milan Kemperle Za »Zlatoroga« /e shranil} 18 milijonov Od 12. julija do 11. avgusta so za »Zlatoroga« prispevali: Lovska družina Veliki Podlog 2800 (za prodana potrdila), Lovska družina Tabor v Zagorju-Pivka 2800 (prispevek po 200 din), Okrajna lovska zveza Ptuj 2000 (prispevek po 200 din), Lovska družina Vojnik 5600, Lovska družina Bizeljsko 5800 (prispevek po 200 din), Lovska družina Kupšinci 21900 (za prodana potrdila), Lovska družina Markovci 6000 (za prodana potrdila), Lovska družina Ormož 5600 (prispevek po 200 din), Lovska družina Ljubno ob Savinji 5200 (prispevek po 200 din), Ribiška zveza Slovenije 150 000, ribiške družine in člani 54 500, Ribiško društvo Celje 7400, Lovska družina Dobrova pri Ljubljani 3000 in 2000 (za prodana potrdila), Okrajna lovska zveza Koper 200 (prispevek po 200 din), Lovska družina Rogatec 2300 (za prodana potrdila), Lovska družina Rogašcvci 5000, Lovska družina Petišovci 5000 (za prodana potr- dila), Lovska družina Store 3800, Lovska družina Boč na Kozjaku 5000 (za prodana potrdila), dobropis manipulacijskih pristojbin za prvo polletje 2265 dinarjev. Lovska družina Hoče (2 člana) 2 m1 smrekovega lesa, Lovska družina Poljčane (1 član) 2 m’ smrekovega lesa, Lovska družina Podvelka (8 članov) 8 m3 smrekovega lesa, Lovska družina Zeleni vrh (13 članov) 13 m3 smrekovega lesa, Lovska družina Bukovje (7 članov) 6 m3 smrekovega lesa, Lovska družina Dobrava (10 članov) 10 m3 smrekovega lesa, Lovska družina Bistra (7 članov) 20,5 m3 smrekovega lesa, Lovska družina Slovenj Gradec (8 članov) 6,5 m3 smrekovega lesa, Lovska družina Kapla (14 članov) 7 m1 smrekovega lesa. Imenovane lovske družine so za posek darovanega lesa že dobile potrebna sečna dovoljenja. Tako je dosegel sklad za zgraditev »Zlatoroga« 11. VIII. 1956 — 18075391 dinarjev. VLADARJI NOČI Vlatko Šariič Sonce je zahajalo v bledi zarji na jasnem, toplem, prozornem nebu. Počasi počasi je ugašala jasna barva, bledela in prehajala v sivkaste, zelenkaste in prozorno modrikaste tone. Planina se je obrnila s čelom proti zapadu; njena prostrana pobočja in obronki so se že pokrili s svežim zelenjem pomladi, toda vrhovi so ji bili še goli, temni in sivi. Tri dni je pihal južni veter. Tudi zdaj je pod njegovim dotikom vztrepetalo svetlo, nerazvito listje, mahajoč soncu in pošiljajoč mu tisoče pozdravov. S pobočij, hrbtov in obronkov je sneg izginil. Samo v globokih usekah med rebri gorskega grebena, v klancih in jarkih, ki so jih divji hudourniki v stotinah stoletij urezali v boke planin, je ostala kaka krpa umazane beline. Tu je že vladala modrikasta poltema, ki se je vedno bolj gostila. Na dnu najglobljega teh klancev, v mračni vlagi, ki je niti v najvišjem poletnem dnevu ne obišče sončni žarek, so zrasle smreke, ravne in velikanske, da enakih ni bilo na vsej planini. Preglobok je jarek, prestrme so stene, da bi mogli posekane velikane izvleči iz njega. Dno tega jarka je posuto z ogromnim kamenjem, velikim kot enonadstropna hiša. Davno, tedaj, ko je bila zemlja mlada, so ga odlomili in prinesli s planine debeli ledeniki. Med odvaljenimi skalami in nasutimi kamenitimi grmadami si je celo potok komaj našel pot; zato bi tu nihče ne prenesel niti polena, kaj šele smreko, se-ženj debelo. In tako je tu, v nepristopnem zavetju, kamor ne stopi človeška noga, kjer se ne oglaša zvonec na ovčjem vratu in kjer ne odmeva udarec sekire, priroda ostala na veke nedotaknjena. Potok zavija okrog kamenja, obraslega z debelim slojem mahu, ga preskoči, se spusti kot brzica, ovenčana s peno, postoji trenutek v tihem, temnem jezercu, da se od tu naglo, divje, grmeč, s treskanjem in lomljenjem, v visokem slapu vrže preko stopnice v kamenju. Tu in tam potok izgine pod kamenjem in pod njim nadaljuje pot, pa se hitro zopet pojavi, bister in zelenkast, kot nova brzica, kot nov slap. Obrežja skoro ni. Stene se mestoma rušijo naravnost v vodo, iz katere se zopet vzdigujejo skoro pokončno, da se malo više pretvorijo v strma pobočja. Mah in praprot se držita vode, žilava, nizka, temna trava pa pokriva stene klanca na mestih, ki jih niso zasenčile smreke. Smreke so velikanske, prastare. Vsaka od njih se je poskušala popeti v višino, da bi se s svojim vrhom .dvignila iznad sten, da bi ujela žarek sonca; toda malokateri je to uspelo. Živele, rasle in umirale so v senci, hladu in vlagi. A ko je prišel njihov čas, ko so jim odpadle iglice in ko jim je zgnilo srce, so se zrušile čez strmino in razpadle, da strohne na gozdnih tleh in dado prostor in hrano potomstvu. Ljudje vedo za ta jarek. Imenujejo ga Vražji klanec. Izogibajo se gš; vanj ne zaide niti pastirjeva niti lovčeva noga. Pravijo, da se je nekdaj skrival v njem razbojnik Stane, ki je oropal lastne brate. Vile so zmešale pamet njemu in njegovi družbi, pa so se med seboj poklali. Od takrat, to je že od davnih časov, se pojavljajo v jarku strahovi. Ponoči v njem nekaj zavija, joče, buči in brbra tako dolgo in glasno, da se sliši na pol planine. Rekel bi človek, da je jarek mrtev in da ni v njem niti podnevi niti ponoči živega bitja. Toda ni tako. Iz jezerca, ki ga napravlja potok med kamenjem, skače srebrnkasto telo vitke postrvi, posuto z rdečimi in črnimi pikicami. Lovi muho in pada nazaj v vodo, za seboj pa pušča na površini kolobarje. Vodni kos, črn, z belo pego na vratu, kakor da mu je kdo zavezal prtič, da se ne umaže, spretno leti tik nad vodno površino. Nenadoma ga ni več, izginil je. Potopil se je pod vodo, sedaj pa teče po dnu potoka in išče polžke in žužke. Pevk v jarku ni, toda zato prihajajo vanj številne veverice, ki brbljajo ves dan, skačejo s smreke na smreko in grizejo češarke, da so tla polna lusk. Niti sedaj, zvečer, ni jarek mrtev. Temno je v njem, toda izkušeno oko bi lahko zapazilo malo, vitko, temno živalco dolgega repa, ki se je pravkar vzpela na podrto, na pol zgnilo smreko. Sedla je na prednje noge, prednji del telesa pa dvignila pokonci, tako da je videti kot suha veja, ki je zrasla iz debla. Glavico obrača na vse strani in vsrkava vlažni zrak v nosnice. Pod vratom se ji od časa do časa zasveti rumena pega. To je kuna zlatica, krvoločni gozdni razbojnik, vladar vsega živega v jarku. Pravzaprav pa ona ni v njem naj večja zver, kajti više v hrib -— tam, kjer so smreke najbolj goste, skoro neprehodne, vse prepletene z vejami podrtih dreves, ki jih je pred nekaj leti porušil plaz, katerega so povzročili utrgani oblaki — prebiva stari gozdni gospodar, mrki medved. Toda medved je dobrodušne narave, hrani pa se v glavnem z rastlinsko hrano in ličinkami; čeprav se ga gozdni prebivalci izogibajo, vendar ne budi v njih strahu, kakršnega vzbuja mali zlatovrati krvolok. Kuna je na porušenem deblu obstala, da z vohom ujame sled kakega plena. Toda tu, v jarku, piha čuden veter, vedno od spodaj navzgor, kot v dimniku, pa kuna ne čuti ničesar razen duha vlažne zemlje. Jezno se vzpenja v klanec in krene proti orjaški suhi smreki, še močnejši in višji od ostalih. Smreka je votla in nudi toliko zavetja, da se vanjo lahko zatečejo vsi gozdni prebivalci. Šoje in golobi, veverice in polhi so se že poskušali ugnezditi v njej, toda vsak tak poizkus se je enako končal: neke noči je drevo obiskala kuna in njegovi prebivalci so ji bili za tečno večerjo. Ko je dospela pod smreko, je pričela ponovno vohati. Vetrič pa je še vedno pihal od spodaj navzgor in kuna ni zavohala ničesar. Tedaj srdito frkne, se zvije v klobčič in z dolgim skokom skoči na deblo. Njeni ostri kremplji se pri zanesljivem prijemu zabodejo v nepravilno, grobo skorjo in, glej, že je pri prvi duplini v trhlem drevesu. Nič. Kuna se vzpenja dalje. Tu, na debeli veji, tik ob drevesu, je zrasla močna grča. Izrasla je navpično v višino, ni ravna, umazano sive -barve je, prav kot lub na deblu. Tik nad vejo, iz katere je grča zrasla, je vhod v drugo duplino, v kateri so pogosto pletli gnezdo golobi duplarji. Kuna je švignila tja. Slabe volje je in jezna. Vetrič piha od spodaj in kuna ne čuti ničesar. Že je na dosego veje z grčo, samo še skok jo deli od nje, ko se grča premakne, razširi, naraste, pri vrhu pa se ji nepričakovano odpre dvoje velikih rumenih oči, in kuno ošine jezen pogled. Kuna takoj, v delcu sekunde, spremeni smer gibanja. Skoči v stran, se v skoku obrne in zdrči po deblu navzdol. Gibi so ji tako hitri, da ji s pogledom komaj moreš slediti. Jezna je in prestrašena. Tako nerazumljiva zmota! Za divjad v gozdu se take zmote navadno usodno končajo. Kuna je izginila v grmovju pod smreko, v gošči brina, ki jo je povsem skril pred vsakršnim pogledom. Ta krvoločni razbojnik, pred katerim trepeta vse živo v gozdu, izvzemši volka in medveda, ki se mu lisica umika s poti, ki zna zrušiti tudi tako velik plen, kot je sma, ki ji pregrizne vratno žilo utripalnico — ta divja kuna je pobegnila s spuščenim repom. Grča, ki se ji je približala, se je namreč nenadoma spremenila v veliko ptico; njen zaviti kljun in njeni dolgi, ostri kremplji izdajajo razbojnika, enako nevarnega, kot je kuna. Ptica na veji nagne glavo in njene velike rumene oči spremljajo kuno. Razširila je krila na nenavaden način: tako da so se peruti obrnile naprej in naredile dva ščita, istočasno pripravljena za obrambo in napad. Ptica je odprla kljun in srdito pihnila. Slišalo se je prav tako, kot če bi pihnila mačka. Naščeperilo se ji je perje na glavi, nad njim pa sta se kot nekakšni pokončni uhlji vzdignila dva čopa. Ptica je pokazala svojo posetnico. To je Okan, samec velike sove uharice. Zares čudna ptica. Glava ji je velika kot pri divji mački, pa tudi večja. Oči ji ne stoje ob straneh, kot pri drugih pticah, ampak drugo ob drugem, tik korena kljuna. Glava ji je spredaj ploščnata, tako da ima Okan pravo pravcato lice, samo da je s perjem obraslo. Iz njega moli kljun, dolg in kljukast. Robovi so mu ostri in tako močni, da more ptica z njimi brez težav pregrizniti zajčjo piščal ali krilno kost divjega petelina. Na glavi, ob ušesnih odprtinah, je perje zrastlo tako primerno svojemu namenu, da tvori pravi ščit, sposoben, da ujame tudi najrahlejše zvoke. Ušesna odprtina je velikanska. Okan izvrstno sliši, mogoče najbolje od vseh ptic. Tako se je tudi sedaj kuna zaman skrila pred njim v brinovo grmovje. Okan je pravzaprav ne more videti skozi gosti zeleni ščit, zato pa jo izredno dobro sliši in ji tako sledi vsak njen korak. Kuna se je oddaljila in njeni skoki so zamrli v daljavi. Okan spusti peruti in jih zloži ob telesu, zapre kljun in spusti perje na glavi. Takoj postane za polovico manjši, toda še vedno je velik in mogočen. Velik je kot gos, vsaj zdi se tako, ker se mu perje ne prilega telesu, ampak mehko visi s kože, delajoč pri tem črn-kastosiv zastor, ki mu pokriva noge. Podoben je fratru, ki se mu je halja potegnila do tal. Okan se preteguje, stresa perje in poka s kljunom. Noge mu mole iz perja, da se vidijo dolgi, zaviti, ostri kremplji. Iztegne eno perut, kot dela to kokoš, tare obnjo nogo, nato pa napravi isto z drugo. Zopet sliši sumljiv šum. Poravnava perje nad očmi in počasi obrača glavo, vse dokler mu lice ne pride na hrbet. Kaj šumi na sosednji smreki? Rumene oči se odpirajo in svetijo kot dva velika, okrogla kosa jantarja. Glej, uzrl je povzročitelja tega šumenja. To je jereb, mlad pevec. Zletel je na drevo, da bi na njem prespal. Okan ga spremlja s pogledom. Zgodaj je še; komaj se je pričel spuščati mrak. Ni še čas za sovo. Toda ta drobni pevec je tako drzno zletel na vejo, na kateri se sedaj namešča, da se Okan ne more premagati. Spusti vejo, razširi peruti in se na glavo vrže v globino. Potem se naglo obrne na levo, se zvrne postrani, pa zopet dvigne in sede na isto mesto. Ves ta polet je opravil povsem neslišno in neslišno je zletel tudi na vejo. Sedaj poka s kljunom in gleda dol, v noge. Izpod njegovega dolgega perja moli jerebov mlahavo pobešen vrat in glava. Okan je ujel plen. Nagiba glavo in z močnim udarcem kljuna para kožo vzdolž belih prsi. A hip nato glavo dvigne in naravna uhlje. Nekje iz gozda, više ob grebenu, se je zaslišal jasen klic: »Huhu -huhu!« Okan nepremično prisluškuje. »Huhu-hu-hu! Huhu-huhu!« se oglaša znani glas, pa zopet in še enkrat. Okan napenja perje in odgovarja, a potem zleti z veje in izgine v gozdu, držeč v krempljih ubito ptico. Ni odletel daleč. Nekoliko više, na strmem obronku planine, se je dvignila iz mehke odeje srnjakovih iglic strma, gladka stena. Visoka je in nepristopna ter ne nudi opore niti za drobne šape divje mačke. Sredi stene je razpoka, iz katere je zrastel kržljav bor. Pod njim, globoko v razpoki, je kup sivih vej in vejic. Sem je poletel Okan. Spustil se je na vejo kržljavega bora, nato pa z nespretnim skokom skočil na kup suhih vej, še vedno držeč jereba v krempljih. V globoki senci razpoke se nekaj premakne. Zasliši se ostro pokanje s kljunom, potem pa sinejo v polmraku velike rumene oči. Še ena sova! Tekmec? Sovražnik? Ne, nič takega. Človek bi celo rekel, da izdajajo gibi sove v steni neko nepočakanost, neko napeto pričakovanje. Gornji del telesa moli naprej, noge pa so ji ostale, kjer so bile. Še enkrat, dvakrat zapoka s kljunom. Okan pograbi ubitega jereba s kljunom in pride še bliže. Druga sova mu krene malo nasproti. Glej, glej! Tam, kjer je pred kratkim stala, se pojavijo dve, tri žogice, obrasle z umazano belim puhom: mlade sove. Okan je priletel k svoji družini, k svoji ženi in svojim mladičem. Mlade sove vedo, kaj ta obisk pomeni. Širijo peruti, stegajo vratove in odpirajo kljunčke. Puh jim je mehak in naježen, oči pa so jim povsem črne. Nespretno poskušajo priti bliže. Okan mirno stoji v gnezdu z jerebom v kljunu. Uhača trga z močnimi potegi kosce mesa z jerebovih prsi in jih daje v nenasitne kljune svojega naraščaja. Male sove drhte od pohlepa, suvajo se druga pred drugo in vsaka od njih bi rada čim više dvignila glavo in čimbolj odprla kljun, da bi dobila več hrane. Ne prijemajo je še same, za zdaj znajo samo požirati. Končno je tudi ta posel opravljen. Male sove so site, pa se zopet pomaknejo v sredo gnezda, povlečejo grde glavice med puh in se predajo ugodnemu občutku sitosti in prebavi. Uhača se je zopet postavila nadnje, jih pokrila s svojim mehkim perjem in jih grela ter čuvala kot močna, odločna in nevarna zaščitnica. Stotine, mogoče celo že na tisoče pokolenj gnezdijo na tej skali uharice. Nekdaj, davno, je bilo tu orlovo gnezdo, toda ko se je orlica nekega dne v zgodnji pomladi vrnila k svojemu gnezdu, je našla v njem vsiljivce. Obe uharici, samec in samica, sta orla ostro napadli. Ta se je spustil v borbo, zanašajoč se na svojo večje moč in večjo težo. Toda zaman je udarjal s silnimi zamahi peruti in grabil z ostrimi kremplji; vsiljivca sta se mu spretno izmikala in se znova vračala prav tako bojevita in odločna. Slednjič je orlu borba presedla. Počasi je odveslal z močnimi zamahi peruti. Uharice so ga še nekaj časa preganjale, potem pa so poletele nazaj na gnezdo. Od tedaj je tod njihovo bivališče. Zgodi se, da jih eno ali dve leti ni. To pomeni, da jih je doletela nesreča, da so nekje poginile. Izmenjali pa so se tu nešteti pari in vsi so mlade srečno odgojili. Stena je gola in nepristopna, bor pa gnezdo izvrstno krije. Ne krije ga sicer pred vsakršnim pogledom. Ostre razbojniške oči so gnezdo opazile: skobec, kragulj in jastreb, katerih lovno področje se razprostira v tem predelu planine, vedo zanj. Toda skobec je premajhen, da bi poskušal napasti in odnesti mlado sovo, kragulj je preveč strahopeten za tak podvig, a jastreb, ki je močan, smel in predrzen, bi se ne bal zleteti v steno in ugrabiti mladiča, ako bi stara uharica ne stala tako budno na straži. Nekoč je izprežal priložnost, ko Uhače ni bilo na gnezdu, in je poletel tja. Gnezdo pa je bilo preveč globoko v razpoki, da bi mogel v letu zagrabiti plen. Moral je poleteti na rob gnezda in se nagniti preko kupa suhih vej. Tam, na dnu gnezda, so bile tri žogice belkastega perja. Toda Okan je sedel na hrbtu grebena in opazil jastrebovo senco, ki se je potegnila proti steni, na kateri je bilo gnezdo. Takoj se je z glavo navzdol vrgel vzdolž grebena. Prej kot je jastrebu uspelo, da zgrabi s svojo rumeno nogo mlado sovo, je zašumel zrak pod velikanskimi perutmi in Okan je bil že na robu gnezda. Jastreb se je takoj obrnil in ga napadel, toda oster udarec peruti ga je pogodil v glavo, nemilostljiv, strahovit krempelj pa je posegel po njegovih prsih prej, kot mu je uspelo s svojimi kremplji doseči nasprotnika. Samo hitrost ga je rešila. Umaknil se je, zdrknil v stran. Toda Okanov krempelj mu je že strgal perje s prsi in preparal kožo. Udarec je bil tako močan, rana na prsih pa tako huda, da se je jastreb takoj umaknil iz borbe. Spretno se je prevrgel preko roba gnezda in padel niz steno kot kamen. Razširil je peruti, poletel tik nad zemljo in takoj zavil v najgostejšo grmovje. Za njim je poletela črna smrt. Vsak zamah s perutmi je zadal jastrebu silne bolečine, toda letel je dalje, čuteč, da bi vsako omahovanje pomenilo smrt. Njegov preganjalec je bil prav tako spreten kot on. Prav tako spretno je letel med vejevjem, se izogibal deblom in se obračal ter prevračal v zraku. Zdrav jastreb bi uharici hitro ušel, toda tako ranjen se je komaj, s skrajnim naporom, rešil s tem, da je izginil v gozd. Dolgo je bolehal. Rana na prsih se mu je zelo slabo celila. Vsak zamah s perutmi mu je znova odprl komaj zaraslo brazgotino. Ko pa se je vendar že zdrav vzdignil v zrak, se je pazljivo izogibal stene z uharičinim gnezdom. Nič več mu ni padlo na misel, da bi poskusil ugrabiti mlade sove. Minili so dnevi in noči. Okan je redno in obilno prinašal v razpoko stene hrano, mlade uharice pa so rastle in se razvijale. Sedaj je tudi mati sodelovala pri hranjenju. Tudi ona je prinašala plen, mlade ptice pa so ga znale že same trgati; pohlepno so goltale kosce mesa s perjem, dlako in kostmi vred. Stena pod gnezdom je bila polna drobnih belih kepic: sove so izmetavale neprebavljive dele hrane. Kolikor više se je vzpenjalo sonce na nebu, toliko večje in močnejše so postajale sove. Izpod sivega puha jim je pognalo temno perje; najprej na perutih, potem še na ostalih delih telesa. Sedale so na rob gnezda, željno širile peruti in mahale z njimi; toda bile so še preslabe, da bi jih ponesle v višavo. V gnezdu niso več mirovale in, če bi bilo nekje bliže, na drevesu ali pečini, bi jih nagon samostojnosti nagnal, da bi skočile na zemljo, da bi gnezdo zapustile. Toda njihov dom je bil visoko na steni. Nagon, ki jim je veleval, naj se čuvajo silne globine pod gnezdom, je bil močnejši od želje, da gnezdo zapuste. Slednjič so se jim peruti toliko okrepile, da so se odločile za skok v globino. Spuščanje je minilo brez nezgode in vse tri sove so se znašle na podnožju stene, na mehkih gozdnih tleh, pod streho svežega, zelenega listja. Mati in oče sta zletela k njim in jih zbrala ob sebi. Sedaj je nastopil najtežji in najnevarnejši čas v življenju mladih ptic. V gnezdu, na nepristopni steni, so bile varne, toda na gozdnih tleh bi mogli postati ti nespretni letalci lahek plen vsakega razbojnika, ki bi naletel nanje. Edina zaščita sta jim bila pazljivost in moč staršev. Okan in Uhača sta previdnost podvojila. Nista se več oddaljevala od mladičev; vsaj eden je sedel kje v bližini ali letal okoli mladih ptic in jih budno stražil. To pa je bilo potrebno. Takoj prvo noč ugleda Okan rjavo senco, ki je naglo tekla po šumečem listju ravno v tisto smer, kjer so bili njegovi mladiči. To je bilo naključje; lisica ni niti slutila, da so pod steno mlade sove. Okan pa je vsekakor menil, da se je drobna zver namenila napasti prav njegove mladiče. Ni se zadovoljil s tem, da bi jo skušal preplašiti. Iznenada jo je napadel in takoj zgrabil z ubijalskim prijemom. Dolgi kremplji so prebili vitko telo na osmih mestih, toda v žilavi lisici je bilo še toliko življenjske sile, da je z drobnimi zobci posegla po Okanovi nogi. Zgrešila je samo za dlako, a prej, preden je mogla napad ponoviti, se ji je pred očmi zatemnilo. Mlade sove so jo pohlepno raztrgale in požrle. Roditelji so ostali pri razdeljenih nalogah. Eden je moral neprestano sedeti kje v bližini in stražiti, drugi pa je odhajal iskat hrano. Uharice so na srečo mogočni lovci. Izreden vid jim omogoča, da tudi v najbolj temni noči ugledajo plen. Ptico, ki spi na veji, polha med iskanjem hrane, jereba na gnezdu, zajca na čistini noč ne more skriti pred sovinimi očmi. Neslišen let ji dopušča, da se bliskovito približa kot senca in da pograbi plen prej, kot se zave. In tako mlade sove niso trpele pomanjkanja, čeprav je bil vedno samo en roditelj na lovu. Da je bila straža dobra in potrebna, se je zopet izkazalo nekaj noči pozneje. Uhača je bila na lovu, Okan pa je pazil na mladiče, ki so se polagoma že kar precej oddaljili od mesta, kamor so najprej poleteli. Sedel je na hrastovi veji in z rumenimi očmi pazljivo opazoval okolico. Nenadoma iztegne vrat in nagne glavo. Na gozdnih tleh je opazil veliko temno senco, ki se je pomikala prav proti mladim sovam. Neslišno je zletel z veje, obletel senco v loku in ji prišel za hrbet. Držal se je visoko med vejami, da ga ne bi opazila. Nočni sprehajalec je bil star lisjak, ki se je pravkar napotil v planino, da poišče jerebovo gnezdo. Okan ni okleval niti trenutek. Prej kot je občutljivi lisjakov voh začutil mlade ptice, ravno tedaj, ko se je vzpenjal na gladko strmino, se je nenadoma zrušila nanj neka velikanska ptica. Močne peruti so ga udarjale po gobčku in očeh, razbojniški kremplji pa so se mu zarili prav v smrček. Nenadni napad je prinesel popoln uspeh. Lisjak je izgubil tla pod nogami in se skotalil s strmine. Ako bi se Okan sedaj borbi odrekel, bi lisjak najbrž zavil s poti in odšel v drugo smer. Toda Okan je bil borben in neutrudljiv. Takoj se je spustil za lisjakom in ga na dnu male strmine ponovno zgrabil. Toda tudi lisjak je bil star in neustrašen borec. Ptica je slednjič vendar samo ptica, pa če ima še take kremplje, poleg tega pa so ptice zelo lahko ranljive. Čuteč Okana nad seboj je lisjak dvignil glavo in poskusil preganjalca zgrabiti z zobmi. Toda zgrešil je, zgrešil tudi drugič, udarci peruti pa so ga zopet oslepili. Tretjič je pograbil kar na slepo. Sedaj se mu je nasmehnila sreča. Ujel je Okana za perut. Zobje mu sicer niso prijeli kosti, ampak samo mišičje in krilna peresa, toda prijem je bil tako čvrst, da je Okan zaman trzal in se preobračal, da bi se osvobodil. Lisjak je čvrsto držal, prežeč na priložnost, da s prednjo nogo pritisne uharico na zemljo ter da jo namesto za perut zgrabi za vrat ali prsi. Borba se je bližala koncu. Lisjak se je vzpenjal in mahal s prednjima šapama, poskušajoč zagrabiti sovo. To mu je že nekolikokrat uspelo, toda Okan se je vsakokrat izmaknil prej, preden je lisjaku uspelo, da ga čvrsto zgrabi. Tedaj pa je nad borca iznenada priplavala nova temna ptica, še večja kot Okan. Uhača se je vračala s plenom. Slišala je šum borbe, jezno Okanovo pihanje, pa je izpustila hrčka iz krempljev in takoj pohitela na pomoč. Novi okrutni kremplji so se zarili lisjaku v smrček in v vrat. En krempelj ga je zadel v oko in ga v hipu oslepil. Lisjak je izpustil Okanovo perut in poskusil zgrabiti novega napadalca, toda ta napadalec je čvrsto zaril kremplje in se ni dal otresti. Vtem je napadel tudi Okan. Njegovi kremplji so se zarili v lakotnice in prodrli skoz rebra globoko v drob nesrečnega lisjaka. Lisjaka je pogum zapustil. Skočil je in se zakotalil po obronku, da sta morali sovi hitro izvleči kremplje iz njegovega telesa. Uhača je zletela za njim, Okan pa je zaostal. Ranjena perut ga ni hotela dobro ponesti. Lisjak je bežal, da si reši življenje. Hitro se je zavlekel v gost grm. Tam ga Uhačini kremplji niso mogli doseči, toda beg je pomenil samo odlog neizogibne usode. Rane so bile preveč hude. Zjutraj se je rdeči lovec zavlekel do potoka, da si uteši žejo, ki mu je žgala drob. Tam, tik ob vodi, mu je moči slednjič zmanjkalo; poginil je. Čez dva dni se je Okanova perut zacelila in znova se je mogel predati svojim dolžnostim. Slednjič je minil tudi ta težki čas. Mlade sove so odrasle in se operile. Peruti so jih nosile tako v višave kot v daljave, na neskončne lovne poljane. Pod planino leži osamljeno posestvo kmeta Tinča. Do prvega soseda je celo uro hoje, toda zemlje je dosti, paša je obilna, tako da Tinča s svojo družino živi dobro in brez posebnih skrbi. Vse bi bilo v redu, če bi se mu ne hodil te pomladi jastreb sladkat s kokošmi. Vsak dan je odnesel po eno, pa naj je Tinča še tako pazil. Končno — ko mu vse čakanje s puško v roki ni nič koristilo — postavi Tinča past na vrh kozolca, ki stoji tam blizu proti gozdu; na njem je jastreba že večkrat videl. Mine nekoliko dni, toda jastrebu ne pade na um, da bi posegel za golobom v železju; po dvorišču so se še vedno sprehajali krasni piščanci. Zato pa je neko jutro mali Tinča, kmetov najmlajši sin, dvignil silen hrup: »Oče, ujel se je jastreb! Ujel se je! Glej ga, kako maha s krili!« Tinča obrača glavo. Jastreb ponoči? Ali se je mogoče ujel ob rani zori? Kljub temu se vzpne po obronku. Da, tam je v pasti velika ptica, mnogo večja od jastreba. Ko pride bliže, prepozna sovo. Uhačina hčerka se je ujela v past, pa sedaj nemočno otepa s perutmi. Tinča se je previdno popel na streho kozolca, zgrabil sovo za peruti in jih stisnil v pesti, niti malo ozirajoč se na njeno srdito pihanje. Nato pregleda past. Mlada sova je imela srečo. Past je zgrabila tudi vabo, goloba, pa zato sovi ni povsem stisnila nog niti prebila kosti.. Tinča previdno odklene past, zgrabi uharico za noge in se spusti na zemljo, kar je bilo združeno s primernimi težavami, kajti pri tem si ni mogel pomagati z rokami. »Oh, kako je lepa!« vzklikne mlajši Tinča. »Samo to poglej, kakšna ušesa ima! Ali jo boš ubil?« Tinča ni niti malo ljubezen do živali dovedla do tega, kar je odgovoril: »Ubiti? Ni govora. To ti je zelo dragocena ptica; ljudje iz mesta bodo plačali zanjo veliko denarja. Spravili jo bomo lepo v kokošnjak, a ko bom šel prvič v mesto, jo ponesem s seboj.« Tako je mlada sova prišla v kokošnjak. V njem je bilo tako tesno, da ni mogla razpeti peruti; pravzaprav se ni mogla niti obrniti. Vsa preplašena od vsega, kar se ji je pripetilo zadnji čas, se je zavlekla v skrajni kot kokošnjaka in tam nepremično obstala. Noge so jo zelo bolele, bila je tudi lačna, a najbolj od vsega je čutila strah pred novo okolico. Vsi ljudje s posestva so jo prišli pogledat. Mali Tinča ji je prinesel kos kruha in ga prerinil skoz letve kokošnjaka. »Uhačka, Uhačka,« jo je vabil, toda sova se ni premaknila. Ponoči se je slednjič vse pomirilo. Uhačka je nekolikokrat poizkušala prebiti vrata kokošnjaka, tako da se je vrgla nanje, toda ves trud je bil zaman. Potem je skočila na gred, na kateri so sicer sedele kokoši, in pričela hrepeneče in bolestno klicati: »Huhu, huhu, huhu!« Kokoši v sosednjih kokošnjakih so pričele preplašeno kokodakati in se umikati, povsem nagonsko čuteč, da se morajo živali, ki se tako oglaša, dobro čuvati. Uhačka je dolgo in vztrajno klicala, v upanju, da jo bodo njeni roditelji slišali in ji prihiteli na pomoč. Toda Okan in Uhača sta lovila z njenima bratoma nekje daleč na nasprotni strani planine, pa nista ničesar slišala. Toda naslednje noči je Okan njen klic zaslišal in priletel bliže. Dvakrat se je spreletel nad hišo in hlevi. Jasno je slišal, od kod ga Uhačka kliče, toda ugledati je ni mogel. Slednjič je sedel na vrh hleva in ji tudi on odgovoril: »Uhu, Uhu!« Toda ni se pokazala. Drugi večer je priletel tja z Uhačo, toda mlada sova prav tedaj ni klicala. Stari uharici sta obleteli posestvo. Uhača ujame mimogrede tolsto podgano prav na dvorišču. Ker se ni nihče oglasil, poletita dalje. Že sta bili skoro izven dosega glasu, ko se jima zazdi, da slišita, kako ju iz doline spet nekdo kliče. Vrneta se tja. Da, ni dvoma. Glas njune mladičke je prihajal prav s posestva. Zopet ga nekolikokrat obletita v krogu, toda mlade sove ni bilo nikjer. Uhača se spusti niže, poleti tja, od koder je segal bolestni klic na pomoč in sede prav na kokošnjak. Tu pod njo je klicala njena hčerka, toda ni je mogla ugledati. Tudi Uhačka je začutila materino bližino, pa je utihnila, pričakujoč, da se mati takoj prikaže, jo osvobodi in povede nazaj v gozdove v svobodo. Toda mati je bila pred to novo, zanjo nerazumljivo zapreko brez moči. Zletela je prav na vrata kokošnjaka in ugledala Uhačko, ki je tudi skočila prav do vrat; a pomagati ji ni mogla. Tudi Okan je priletel bliže, toda on je bil mnogo opreznejši, zato na kokošnjak ni upal poleteti. Potem sta oba odletela. To noč sta se roditelja nekolikokrat vrnila, v upanju, da najdeta sovo svobodno in jo odvedeta s seboj. Zaman. Po mladičkinem glasu je pa Uhača prepoznala, da je mlada sova lačna. Iz človeških rok ni sprejela doslej nobene hrane. Malo stran na polju ujame zato Uhača mladega zajca, skotenega v marcu, in ga ponese hčerki. Toda ni ji ga mogla spraviti skoz letve, zato ga je izpustila pred kokošnjak in odletela. Tinča je vso noč poslušal hukanje uharic in se jezno premetaval po postelji. Ko pa je zjutraj našel pred kokošnjakom mladega zajca, se mu je obraz zjasnil. »O, to je imenitno! Le tako naprej! Ne bo mi treba skrbeti, s čim naj jo prehranim.« Toda potem se premisli. »Zakaj naj bi dal sovi vsega zajca? In poleg tega še tako mladega in lepega? Razdelili si bomo to pečenko.« Tako je Uhačka dobila kožo, drob in glavo, a Tinča ostalo. Oba sta bila zadovoljna. Naslednje noči sta se sovi vrnili, Tinča pa je zjutraj našel mrtvo vrano in veverico. Istega dne je premeteni Tinča izrezal čvrst jermen in napravil iz njega obročka za noge nenavadne ujetnice. Na obročka je privezal verižico, da jo uharica ne bi pretrgala, in ju nataknil Uhački na noge. Potem je odnesel sovo na vrh kokošnjaka in jo tam privezal. Brž ko jo je izpustil iz roke, je Uhačka zletela. Toda samo dvakrat je mogla zamahniti s perutmi, potem jo je okrutna verižica zaustavila, da se je obesila ob kokošnjaku z glavo navzdol. Slabotno je krilila s perutmi. Tinča jo je postavil nazaj na streho, toda zadeva se je ponovila. Uhačka ni mogla razumeti, da ne sme zleteti, ampak da mora ostati nepremično na strehi. Tinča je sprevidel, da se stvari ni dobro lotil. Ko je izpostavil sovo na strehi, je upal, da bo stara uharica obilneje prinašala hrano. Toda tako stvar ni bila dobro opravljena. Ako bi pustil sovo brez nadzorstva, bi se ubila. Zato jo sname s strehe in odnese malo dlje od hiše ter priveže ob slivo. Brž ko jo je pustil, Uhačka zopet zleti, toda veriga jo ponovno zaustavi. Toda sedaj je samo legla na zemljo in se ni obesila na glavo kot prej. Po desetini brezuspešnih poizkusov je Uhačka slednjič sprevidela, da ne more odleteti, pa je posvetila vso pozornost verigi, s katero je bila privezana. Toda ta je uporno kljubovala njenim poizkusom, da se osvobodi. Še ko se je s tem bavila, zasliši s slive glasno vreščanje. Dvigne glavo in ugleda srako, ki se je drla na ves glas, pozivajoč tovarišice. In res, iz bližnjega gozda se je pojavila še ena, pa tretja, za njo pa je priletelo še nekoliko šoj. Na slivi in na bližnjem drevju je nastal tolik hrup, da je vse odmevalo, tako da je celo Tinča prišel iz hleva, da pogleda, kaj se dogaja. »Ah, ptiči napadajo sovo,« odmahne malomarno z roko in se vrne v hlev. Toda Uhačkin položaj je bil zelo neprijeten. Bila je še preveč mlada, da bi se znala boriti in da bi razpolagala z ono bogato življenjsko izkušnjo, s katero so razpolagali njeni roditelji, izkušnjo, ki jih je usposabljala, da se mirno zadrže proti sračjemu drobižu. Uhačka se je bojazljivo umaknila ob drevo, toda to njeno vedenje je srake samo še bolj razvnelo. Pričele so poletavati tik nad njo, prizadevajoč si, da jo zgrabijo s kljunom. Uhačka je obračala glavo na vse strani, pihala in pokala s kljunom, toda njeni mučitelji ji niso dali niti hipa, da bi se oddahnila. Kadar se je ena sraka utrudila, jo je zamenjala druga. Že jim je ne-kolikokrat uspelo, pukniti sovo in ji iztrgati nekoliko perja. Ta uspeh jih je še bolj opogumil, zlasti še, ko so videle, da se jih na smreki in na bližnjem drevju zbira vedno več. Uhačko so ovirali obroči na nogah. Položaj je bil zanjo povsem nov, pa ni vedela, kako naj se ubrani napadov, ki so se istočasno zgrinjali od vseh strani. Vtem je priletelo še nekoliko vran; sedaj je postal položaj kritičen. Vrane so takoj videle, da imajo pred seboj mlado, nedoraslo in neizkušeno uharico, pa so složno in z vso močjo udarile nanjo. Njihov napad ni bil usmerjen na to, da bi sovi s hrbta ali zatilja kradoma izpulile nekoliko perja, ne, napadale so njene oči. V tem času skrajne nevarnosti je nagon privedel Uhačko na pravi način obrambe. Tisoči pokolenj njenega rodu so se vedno tako branili pred močnejšim nasprotnikom in ta spomin je živel v njeni podzavesti. Nihče je ni naučil, kako naj se brani, mati in oče ji nista tega nikdar povedala niti pokazala, toda nagon ji je pravočasno šepnil, kaj mora narediti; in ubogala ga je. Vrgla se je na hrbet, svoje močne noge z nevarnimi kremplji pa je obrnila kvišku. Tako ji vrane niso mogle zgrabiti glave, niti ji z udarci peruti in kljuna pogoditi oči, ne da bi istočasno prišle v dosego njenih strašnih krempljev. Vrane pa je tako prevzela borba in bile so si tako sveste svoje premoči, da se niso mnogo ozirale na novi Uhačkin način obrambe, temveč so še dalje priletavale nadnjo. Toda Uhačkini kremplji so ujeli sovražnika. Eni vrani je preparal udarec trebušno votlino, drugi pa zgrabil prsi, tako da je samo obrnila glavo na hrbet in izdihnila; niti pisnila ni. Ranjena vrana pa je padla in pričela strašno kričati; tudi njene tovarišice so tako vreščale, kot da so popolnoma pobesnele. Toda Uhačka je izvlekla kremplje iz ubite napadalke in v hipu ujela še eno vrano. Tudi nova žrtev je vznemirjeno kričala in obupano mahala s perutmi, toda prijem ni popustil. Sele sedaj so ostale vrane spoznale nevarnost in se umaknile. Sicer so se še drle, a napasti si niso več upale. Hrup je postal tako glasen, da je prišel Tinča ponovno iz hleva. Takoj zagleda Uhačko, kako leži na hrbtu, poleg nje pa ubito vrano. Pomisli, da so jo vrane ranile ali potolkle. »Hudiča!« zamrmra, stopi hitro v hišo in prinese iz nje puško. »Pokazal vam bom!« sikne skozi stisnjene zobe, misleč zopet samo na denar, ki ga bo izgubil, ako sova pogine. Prav ta čas je priletel z roba gozda tudi jastreb, da po navadi obišče Tinčevo dvorišče in da odnese kakega piščanca. Zasliši hrup v sadovnjaku, ugleda pernato družbo in takoj mu postane jasno, za kaj gre. Mrzil je uharice, toda dobro se je spominjal neprijetnega srečanja, ki ga je doživel spomladi ob uharičinem gnezdu. Radovedno prileti bliže in takoj spozna, da je uharica mlada in že utrujena od borbe. Napravi krog in se bliskovito spusti nadnjo. Uharica ugleda novega napadalca, pa zopet iztegne kremplje in se pripravi na obrambo. Toda jastrebov zalet cilja ni pogodil. Bliskovito se je spuščal, toda svinec iz Tinčeve puške je bil še hitrejši. Zrnje ga pogodi v zraku, komaj tri metre od Uhačke, a zalet, usmerjen proti njej, ga prinese ravno nanjo. Toda ko se je njegovo telo udarilo z njenim, je bil že mrtev. Uhačka tega ni vedela. Ona je samo videla napadalca, ki se je vrgel nanjo. Pričakala ga je z ostrimi kremplji. Vseh osem se je zarilo jastrebu v prsi in njegova rdeča kri je poškropila njeno krasno, mehko, rjavo perje. Ko je odjeknil strel, so vse vrane, srake in ostale ptice odletele iz sadovnjaka. Uhačka pa se postavi pokonci, trene s svojimi rumenimi očmi, držeč še vedno jastreba v krempljih desne noge, trene še enkrat proti Tinči, ki je hitel k njej, potem pa mirno prepara s kljunom jastrebovo kožo in se prične gostiti. »Hudiča!« reče Tinča osuplo, ko ugleda tri mrtve vrane in vidi, da smatra Uhačka jastreba za svoj plen. »Saj ti si fant od fare!« Nato sede malo stran v sadovnjaku, kot da straži in kot da namerava preprečiti, da bi kdor koli motil Uhačko pri njenem krvavo zasluženem obedu. Šele ko je pojedla vse jastrebove prsi, izpusti Uhačka kupček kosti in kože, to kar je preostalo od ponosnega razbojnika, in nespretno odskaklja nazaj pod slivo. »Bogme, že danes si mi prinesla korist,« zamrmra Tinča. »Ako bi tebe ne bilo, bi ne dobil niti jastreba.« Nato gre previdno k Uhački, ki ga pa ne sprejme preveč prijazno. Pihati prične in pokati s kljunom, a ko je iztegnil roko, da bi jo prijel, je malo manjkalo, da ga ni zgrabil njen krempelj. Tinča se počoha po glavi. Niti malo mu ni dišalo, da bi občutil njene nohte, toda ptico je hotel ujeti. Slednjič je slekel srajco, jo vrgel Uhački preko glave, jo zgrabil in odnesel v kokošnjak. »Ostani tu do večera! Podnevi te ne smem puščati na sonce, toda zvečer te bom vseeno pustil ven.« Tako je tudi storil. In ko so Okan, Uhača in njuna dva sinova o prvem mraku poleteli s planine, so zaslišali daleč doli na podnožju gozdov tiho klicanje. Vsi štirje poletijo tja. Ugledali so Uhačko, ki je sedela pod slivo, videli so, kako razprostira peruti, toda zaman so tik nad njo letali po sadovnjaku; ni mogla vzleteti. Slednjič so odleteli. Pred zoro pa so se vrnili, kot po dogovoru, drug za drugim. Vsak je prinesel nekaj hrane za zasužnjeno hčerko oziroma sestro, zaokrožil okoli nje, izpustil ujeto divjad poleg nje in odletel nazaj v planino. Zjutraj je Tinča poleg Uhačke našel dve vrani, jereba, hrčka in kosa. »Hudiča, to pa je nekaj!« zamrmra, teroč si brado. Potem pobere jereba, vrani in hrčka pa pusti Uhački. To se je ponavljalo noč za nočjo. Včasih so uharice prinesle zasužnjeni hčerki samo miši in polhe, toda prinašale so tudi divjad, ki jo je Tinča dobro uporabil v svoji kuhinji. Nikdar ni njegova družina pojedla toliko divjačine kot tiste dni. Nekoč je poleg Uhačke našel tudi svojo mačko, mlado, belo živalco, še nedoraslo, ki se je neke noči odločila, da odide na mišji lov, pa je sama padla kot plen močnejšega in spretnejšega lovca. Drugo jutro je našel tudi svojo kokoš. Verjetno se je malo dlje zadržala zunaj ali pa so sove že podnevi priletele s planine. Kakor koli že, Tinča se je sicer počohal po glavi in zamrmral »hudiča«, toda tudi kokoš je bila dobra za lonec, ne glede na to, da ni bila zaklana z nožem. Tinča ni več mislil na to, da bi uharico prodal. Polnila mu je dom s hrano, Tinča pa je bil velik sladokusec in ljubitelj divjačine. Velika poslastica so mu bili posebno jerebi. Ker ni bil muzikaličen, jih jeseni ni znal privabiti na votlo piščančevo kost, kot je to znal čuvaj Miha. Skrivnost novega izvora divjadi je bilo treba, seveda, strogo čuvati. Otrokom so z najstrožjo grožnjo prepovedali, da bi samo zinili o tem, da je na njihovem dvorišču mlada uharica in da ji vsako noč stare prinašajo zajce za hrano. Toda taka skrivnost se vseeno ne da ohraniti, izdala pa jo je prav Uhačka. Lovski čuvaj Miha je zvečer, ko je hodil po lovišču, da bi spazil, kje izstopajo srnjaki na pašo, slišal trdovratno klicanje uharice, klicanje, ki je, čudno, prihajalo vedno z istega mesta, in to ne s planine, temveč iz doline. Pričel je pazljivo poslušati. Zazdelo se mu je, da prihaja klicanje s Tinčevega posestva. Čeprav ga pot po navadi ni vodila tja, se je Miha, iz same radovednosti, odločil, da odide, če bo sova tudi naslednjo noč klicala, do Tinča, da bo videl, kaj je s stvarjo. Tako je uharičin glas vodil naslednjo noč Miho proti sadovnjaku. Mesečina je bila, sova pa je klicala zelo glasno in vztrajno. »Uhu! Uhu! Uhu!« je ječalo skozi noč. »Ni dvoma. Sedi nekje na jablani in vpije,« pomisli Miha. Še preden pa je prišel čisto do sadovnjaka, je nenadoma ugledal veliko senco, ki je neslišno preletela vrhove dreves. »Preplašil sem jo,« je pomislil. Toda klicanje je spet odjeknilo. »Dve sovi?« pomisli Miha. »Pa saj ni čas za parjenje!« Polagoma, korak za korakom, se prikrade Miha v sadovnjak, toda zaman strmi v krošnje. Čeprav je bila mesečina, ni ničesar ugledal. Končno je postal, da si prižge cigareto. Bil je prepričan, da je tudi druga sova odletela, ko se mu prav ob nogah nekaj premakne. Pogleda bolje in tu, pod slivo, skoro na doseg z roko, uzre obris velike ptice. Kaj je to? Ne seže po puški, ampak prižge z nezanesljivo roko vžigalico. V jasnem plamenu se zasvetijo velikanske, rumene uharičine oči. »Uharica!« reče Miha tiho. »Toda kaj počne tu? Zakaj ne zleti?« Sprva ni zapazil verižice, s katero je bila uharica privezana ob drevo. Gre bliže, korak, pa še eden, a uharica prhne malo dalje in se nekako uleže na zemljo ter razširi peruti. Šele sedaj ugleda Miha verigo. »Glej, glej,« zamrmra. »Tinča je ujel uharico. Toda zakaj jo je privezal na prostem?« V tem trenutku se mu pogled ujame ob neki predmet, ki je ležal v travi. Pride bliže in dvigne z zemlje jerebico. Nekaj časa jo obrača v roki, ne vedoč, kaj naj si o tem misli. Potem se mu nenadoma posveti. »Tako hranijo stare uharice mlado! Zato jo je Tinča privezal v sadovnjak!« Če se je še tako jezil na Tinča, njegovi premetenosti se je moral nasmehniti. Vrne se na rob gozda in sede v kritje. Bil je radoveden, kaj se bo zgodilo. Dolgo je bilo tiho, potem pa je sova iz sadovnjaka znova pričela klicati. S planine ji je odgovorilo daleč in tiho: »Huhu, hu-hu!«, z druge strani pa spet: »Huhu!« Ali je bil odmev? Kaj še! To sta dve sovi. »Oglašajo se stare,« pomisli Miha. Nedolgo zatem preleti sadovnjak neslišna senca in Miha zasliši, kako je neki predmet zamolklo treščil ob tla. Še nekolikokrat so sove preletele sadovnjak, nekaj časa pa tudi krožile nad njim. Miha ni vedel, da pri hranjenju sodelujeta tudi Uhačkina brata; zato se je čudil, da se sove tolikokrat vračajo. Poletna noč je kratka, a Miha je bil tudi potrpežljiv. Ko se je pričelo daniti, je šel ponovno v sadovnjak. Poleg privezane sove je našel štiri miši, krta, še eno jerebico, drozga in zajčka, starega komaj mesec dni. Ko je Tinča ob zori zehaje prišel iz hiše, je našel Miho, ki je sedel na klopi pred hišo in kadil. Pred njim so bile na zemlji razporejene miši, krt, jerebica, drozg in zajček, poleg Mihe pa je na klopi sedela Uhačka. »Hudiča!« se je ujezil Tinča. »Kako si si upal odvezati mojo sovo?« »Uharice so zaščitene, ti to dobro veš, Tinča. Nihče jih ne sme loviti brez dovoljenja.« Tinča je bil razburljive narave, zlasti zjutraj, dokler se še ni dobro predramil. »Komu? Meni hočeš nekaj zapleniti? Hudiča, to bi rad videl!« In z naglim gibom je pograbil uharico in jo potegnil k sebi. Kretnja pa je bila tako nagla in močna, da je opravila tisto, kar se je Uhačka toliko noči trudila, da bi napravila; usnjena obročka, s katerima so bile zvezane njene noge, vsaka posebej, sta zdrsnila preko nožnih členkov. Malo sta se raztegnila, a kljub temu ponesla s seboj nekoliko kože. Tinča, jezen, kakor je bil, ni opazil, kaj je storil. Obrne s k ženi, ki so jo jezni glasovi zvabili, da je prišla na vrata, ji pomoli uharico in zavpije: »Odnesi jo notri, da bomo videli, če se bo ta potepuh upal priti ponjo v mojo hišo!« Žena je iztegnila roke, da bi prijela ptico, toda Uhačka je začutila, da so ji noge proste, pa je, namesto da bi se mirno pustila prijeti, kot je to doslej delala, iztegnila kremplje, zgrabila ženino roko in jo stisnila. Kremplji so v trenutku prebili dlan in pogledali ven na hrbtu roke. Žena je predirno in bolestno zavpila in uharico izpustila. Izpustil pa jo je tudi prepadeni Tinča. Uhačka je začutila svobodne peruti, zamahnila z njimi, bliskovito potegnila kremplje iz roke, zamahnila še enkrat in zletela. Nekaj deset metrov je letela nizko, tik nad zemljo, potem pa se je dvignila v zrak in se obrnila proti planini. Žena je še dalje vpila, držeč se za ranjeno roko, iz katere je lila kri. Tinča se je ves zmeden dvizal okoli nje, Miha pa je z mirnim pogledom spremljal ptico, ki je postajala vse manjša, ko se je oddaljevala proti gozdu. Naši jubilanti jl. 4. avgusta je dopolnil 60 let tajnik Republiške lovske zveze Slovenije tov. Andrej Flajs. V Soči je doma in tam je tudi ob prvem zajčku okusil slast lovskega veselja, bil je ugleden in priljubljen učitelj, boril se je v obeh svetovnih vojnah: na Soški fronti in čez dobrih dvajset let kasneje v zgodovini Mokrca, Krima, Iške, Notranjske in Dolenjske. V zadnji borbi si je zaslužil Sočan Spomenico. Po osvoboditvi so ga spoznali tisoči naših uslužbencev kot vodjo oddelka za vzgojo kadrov. Tov. Andrej Flajs pa je vse življenje tudi lovec in viden delavec v lovski organizaciji: bil je prvi predsednik OLZ Ljubljana, vso povojno dobo je član upravnega odbora Lovske zveze Slovenije. Tako si je zaslužil tudi visoko lovsko odlikovanje. . | | i ' I ; j jr j ; Toda kaj ne bomo več lovili? vpraša večkrat. Se, tovariš jubilant, še bomo šli na polje, v gozdove in na planine, kjer je naj lepše, dragi Andrej; k jubileju pa najiskrenejše čestitke! V seznamu članov Slovenskega lovskega društva, objavljenem 1926. leta, je tiskana tudi tale vrstica: Lovro Kokalj, usnjar, Kropa. Tov. Lovro, ki je praznoval 10. avgusta svojo 80-le,tnico, se je rodil v Ljubnem, živi pa v Kropi, kjer si je postavil svoj dom. Jubilant je znan usnjarski strokovnjak, še danes trdnega zdravja. Zato ni čudno, da smo ga videli že dve leti v Titovi štafeti gorenjskih lovcev. Tovarišu Lovru k visokemu jubileju tudi naše iskrene čestitke in še vrsto let dober pogled! 8. julija je dopolnil 60 let tov. Janez Janežič, upokojeni gozdar, član lovske družine Mokronog. Jubilant se je rodil na Debencu kot sin graščinskega logarja. Tako je veselje do gozda, divjadi in lava prinesel na svet že s seboj. 1920. leta je položil gozdarski in lovski izpit. Odslej je bilo njegovo življenje z gozdom, divjadjo in lovom najožje povezano. Divjad je skrbno čuval in jo še vedno čuva pred zankarji, roparicami, lakoto. Jubilant, »debenski grof«, si je tudi s svojim delom med NOV popisal lepe strani svojega življenja. Kljub šestim križem je še vedno svež, vesel in šegav, v lovski družini in družbi vsak čas zaželen. Želimo mu še mnogo let zdravja in lovskega veselja! Med jubilante se je uvrstil tudi upokojeni rudar tov. Ivan Černe, član lovske družine Hrastnik; dopolnil je 65 let. Težko rudarsko življenje ga ni oviralo, da ne bi odšel v prostem času kot lovec v naravo, nasprotno, prav zaradi svojega poklica je bil lovskega razvedrila še bolj potreben. Jubilant pa je lovec tudi po krvi in srcu; zato je vedno poleg lova videl v lovišču tudi drugo delo. Kljub visokim letom je še danes družinski lovovodja. Želimo mu še vrsto zdravih let. LOVSTVO IN DIVJAD NA FINSKEM A. Simonič (Nadaljevanje) Najmogočnejši predstavnik finske divjadi je los (Alces alces). Ta največja vrsta jelena, ki je pri nas že davno izumrla, živi še v Vzhodni Prusiji, na Poljskem in v Skandinaviji. Ker je bil los v Lovcu že večkrat opisan, ga ne bom opisoval še enkrat, pač pa bi omenil, da živita dva tipa: »cervina« tip, ki ima rogovje, ki je podobno rogovju našega jelena, in »lopatasti« tip, ki nosi lopatasto razraslo rogovje. Ker seveda vsak lovec želi, da bi dobil za trofejo mogočno lopatasto rogovje, prvi tip ni zaželen. Na Finskem živita oba tipa: v jugozahodnih predelih v glavnem prvi tip, v severnih in v vzhodnih področjih pa v glavnem lopatar. Sta-lež cenijo na 10 000 glav. Prvi in drugi tip loči področje, kjer je losov zelo malo. Finski lovci si že dolgo prizadevajo, da bi popravili kvaliteto jugozahodne populacije in dosegli tudi tu več lopatar jev. To vprašanje je proučeval tudi Finski lovski inštitut, ki je prišel do zaključka, da je gojenje s puško neučin-. kovito in da je ključ rešitve v tem, da se ustvari v vmesnem področju, kjer je losov sedaj malo, kvalitetna populacija lopatar jev. Na ta način bi napravili zvezo med obema področjema in omogočili prehajanje kapitalnih losov v južne predele; šele nato bi nezaželeni tip začeli od-streljevati. Tako bi se s pritokom kvalitetnih živali s severovzhoda in z dobrimi plemenjaki, ki so že na jugu, uresničila želja lovcev, da bi prevladal lopatasti tip losa po vsej Finski. Los je mogočna, a precej škodljiva divjad. Posebno gozdarji previsokega staleža ne vidijo radi. Zato gledajo tudi lovci raje na kvaliteto kot na kvantiteto. Los se namreč hrani z različnimi deli gozdnega drevja: obžira veje z iglami in popjem, posebno pozimi pa se loti tudi lubja. Lubje ogloda tudi do 3,5 m visoko. Ne dišijo mu pa vse vrste drevja enako. Najbolj všeč so mu breza, trepetlika in tudi nekatere druge vrste, ki jim polomi tudi vrhove, če jih seveda doseže. Ker je zelo težak, potepta v mladih gozdnih kulturah precej mladih dreves. Finski lovski inštitut se je s škodo, ki jo dela los, podrobno ibavil. Ugotovil je, da je v nekaterih predelih uničil do 48 % bora in vse breze (100 %). Ta škoda je tem bolj občutljiva, ker sta na Finskem ravno bor in breza gospodarsko nad vse pomembna. Najhujša je škoda, ki jo dela pozimi. Ker napadejo poškodovana drevesa navadno še razni insekti, je nesreča še večja. Kljub temu pa na Finskem losa niso zapisali smrti. Lovci in gozdarji so se skupaj lotili reševanja tega problema: gozdarji puščajo v gojenih sestojih dovolj nizkega drevja, brez in trepetlik, če pa postane kljub vsemu škoda le prevelika, lovci po potrebi stalež znižajo. Tako ni res, kar beremo v večini prirodo-pisnih knjig in tudi v zapiskih raznih lovcev, ki pišejo, da je los žival, ki z napredujočo civilizacijo izginja in da mu ni mesta v gospodarskih gozdovih. Vprav Finska pa tudi Švedska sta dokaz, da to ni tako. Res je, da je tudi los (kot še marsikatera divjad) izginil iz pokrajin, ki jih je naseljeval, toda izginil je zaradi prekomernega uničevanja, ni pa pred človekom, ki ga je pustil v miru, bežal. Tako ima prav južna Finska kljub najgostejši naseljenosti največji stalež losov; to pa zato, ker so tu losa gojili in nanj pazili, pazili pa so seveda tudi na to, da škoda, ki jo los povzroča, ni prekoračila znosnih meja. Zato so gozdovi, ki so v tem delu Finske Losova košuta najbolj negovani in gojeni, ostali še vedno domovina losov. Vprašanje losa torej niso reševali enostransko, kar je primer tudi v sosednji Švedski. Losa love na Finskem od 15. oktobra do 30. novembra. Love oba spola, ker so ugotovili, da odstrel samih jelenov na populacijo slabo vpliva. Letno uplenijo okoli 2000 losov. Za lov losa je potrebna, kot sem že omenil, posebna licenca. Losa love na več načinov, najpogosteje pa s psom. Za ta lov uporabljajo karelskega medvedjega psa, pa tudi finskega špica. (Na Švedskem in Norveškem imajo za lov losa losjaka, sivega psa s pokončnimi ušesi, ki je velik kot karelski medvedji pes.) Lovec poišče z navezanim psom losov sled, ki ga pes takoj poprime; nato vodi skoraj nezmotljivo lovca do živali. V težkem terenu pa karelskega medvedjega psa tudi izpuste, da sam losa poišče, napade in ustavi; z lajanjem opozori lovca, kje losa zadržuje. Tudi špic losa napade. Ker pa je premajhen, da bi ga ustavil, ga počasi goni. Losa love tudi na pogonih, vendar ta lov še daleč ni tako zanimiv kot lov s psom. Še do 1886. leta so živeli na Finskem tudi divji severni jeleni (Rangifer tarandus), sedaj pa pride le sem pa tja še kateri iz severnih predelov Sovjetske zveze v Karelijo; lov teh jelenov je prepovedan. Pač pa se po obširnih tundrah finske Laponske potepajo na pol udomačene črede severnih jelenov. Srne na Finskem skoraj prav do zadnjih let niso poznali, čeprav bi zaradi lege v tej deželi lahko živela. Srni je odrezalo pot na Finsko morje. V zadnjih letih pa so začele (kot mnoge živalske vrste) tudi srne razširjati svoj življenjski prostor proti severu. FGF je prejela obvestila svojih opazovalcev, da so prišle srne na Finsko čez Karelsko ožino in da so se začele širiti proti zahodu. Majhno skupino srn so opazili tudi na jugovzhodni meji. Okoli 1950. leta so opazili nekaj desetin srn okoli Botniškega zaliva; od tod so se že razširile proti jugu do 63° širine. Srna je torej premagala morje z okolišno potjo. Upajo, da se bo tudi srna na Finskem razširila in pomnožila finsko divjad. In še ena vrsta jelenjega rodu je, na katero upajo finski lovci: to je belorepi jelen (Odocoileus virginianus), čigar domovina pa ni evropski kontinent, temveč Severna Amerika. Belorepi jelen pa ni prišel na Finsko po naravni poti, ampak so ga tjakaj pripeljali. Septembra 1934. leta so namreč podarili finski izseljenci v Minesotti svoji domovini 5 belorepih jelenov: 1 samca in 4 samice. Štiri leta, do 8. maja 1938. leta, so jih imeli v ogradi pri Kaukko, potem pa so jih izpustili. V začetku so se držali v bližini ograde, nato so se začeli širiti po vedno širšem področju. Pomikali pa so se v glavnem proti jugozahodu, v pokrajino torej, ki je po klimi najbolj podobna njihovi pravi domovini. Sedaj žive najmočnejše skupine pri Vesilahti — Lampala in v pokrajini Tattijarvi; cenijo jih na kakih 100 glav. V zimi 1948/49 so poslali izseljenci še 3 samce in 3 samice za osvežitev krvi. Škoda, ki jo povzročajo belorepi jeleni na mladem drevju, je zelo majhna. V novi domo- vini se dobro počutijo, so zdravi, imajo dovolj hrane, preganjalcev pa nič; zato je upanje finskih lovcev utemeljeno. Kar je za nas zajec, je za Fince divji petelin (Tetrao urogalus), ki je poleg ruševca (Lyrurus tetrix) in ostale divje perjadi najpopularnejša lovna divjad v deželi. Lov petelina in ruševca je, lahko bi dejal, finski nacionalni lov. Pri tem lovu pokaže finski lovec svoje spretnosti v streljanju in zalezovanju. Finski gozdovi, prepleteni z barji, nudijo petelinu za razvoj vse ugodnosti. Morda se bo zdelo našim lovcem najbolj čudno, da love na Finskem petelina in ruševca, oba spola, jeseni in pozimi. Zimski lov pa je precej drugačen od jesenskega. Jeseni, dokler ne zapade visok sneg, love petelina s finskim špicem. Pes in lovec iščeta po barjih, dokler ne naletita na petelina ali ruševca. Tedaj pes z glasnim lajanjem petelina dvigne. Ker petelin tudi na Finskem ne leti daleč, sede že po kratkem preletu na drevo. Pes sledi ptiču med poletom v teku ali pa pazljivo posluša, kje bo sedel, in že je pod drevesom, kjer začne glasno lajati. Petelin seveda zaničljivo opazuje z varnega mesta malega razgrajača in se nanj huduje, dokler ga kot strela z jasnega ne zbije z veje strel prihajajočega lovca. Seveda pa se mora lovec precej podvizati, da pride hitro pod drevo, ker vsak petelin ne prenaša dolgo pasjega petja in jo pobere naprej; v takih primerih se igra ponovi. Ta lov zahteva torej urnega lovca, ki zna tudi po gozdu hitro teči in še bolje gledati, kajti petelina mora lovec ugledati prej kot petelin lovca. Tudi streljati je treba hitro, sicer se lahko zgodi, da preplašeni petelin tudi precej daleč odleti. Pes mora biti za tak lov kolikor toliko izučen, čeprav ima zanj že naravno zasnovo. Najhujša napaka je, če se pri lajanju vzpenja po deblu; tega ne sme, ker bi petelina prepodil. Tudi za prihajajočega lovca se ne sme zmeniti: takrat mora še bolj lajati in se premakniti na nasprotno stran, da pritegne pozornost petelina nase; tako se lovec laže približa. Za ta lov mora imeti pes dober nos in dobra ušesa, saj mora paziti na vsak šum in ropot, da ugotovi, na katero drevo je petelin sedel. Zato je razumljivo, zakaj so pokončni, vedno živahni uhlji pasemski znak te pasme. Na enak način lovijo tudi ruševca in drugo gozdno perjad, razlika je le ta, da ne sedi vsaka vrsta nad psom enako trdno. Najbolj varnega se počuti na drevesu divji petelin, ki se včasih huduje nad psom prav na spodnji veji in vztraja večkrat nad pasjim razgrajačem tudi lep čas; manj dolgo sedi ruševec, kure obeh vrst pa so rahločutnejše in poslušajo lajež zelo kratek čas. Jereb se obnaša različno: včasih takoj odleti, včasih sedi nekaj časa, dolgo pa nikoli. Zato mora biti lovec kar se da uren. Za ta lov uporabljajo sem pa tja tudi karelskega medvedjega psa, a pravijo, da ima premočan glas, ki perjadi ne ugaja in zato nad njim ne mara sedeti. Zimski lov je brez psa. Ko zapade malo višji sneg, se zbero petelini in ruševci na osamljenih borih sredi odprtih barij. Na strel s šibrami se jim ni mogoče približati. Zato se jim mora lovec približati v kritju gozdnih robov ali redkega drevja in streljati s kroglo. Strel jate navadno ne preplaši in lovec lahko sname po nekaj kljunov z istega drevesa. Za ta lov imajo Finci risanice različnih vrst, v zadnjem času največ repetirke 7 X 33 mm, ki jih izdeluje finska tovarna Sako v Rihimaki. Tako je lov petelina pozimi lažji kot jeseni. Drugače pa je bilo v časih, ko še niso imeli pušk, ki bi kaj prida daleč nesle. Takrat je zahteval ta lov veliko vztrajnost in odpornost; nanj so se odpravljali le redki lovci. Lovec, ki je zasledil na barju jato divjih petelinov — jate so štele tedaj tudi do 300 glav —, se je začel počasi približevati. Ptiči pa so pred njim vzletavali, da ni mogel streljati. Lovec seveda ni smel odnehati in jim je zato sledil vse dalje in dalje po gozdu in barju, ne da bi jim dovolil le trenutek počitka. Ta gonja — lovec je moral biti tudi dober tekač na smučeh in silno vztrajen — je trajala po ves dan in tudi več. Ptiči so končno obnemogli in pustili lovca na strelno razdaljo; tedaj jih je neusmiljeno postrelil. Plen je nato naložil na sani, ki jih je vlekel ves čas, privezane za pas, s seboj. Vendar pa ta lov, čeprav se zdi krut in mesarski, petelinom ni toliko škodoval kot moderne puške, ki so število lovcev povečale; sedaj je namreč možno z dosti manj truda in znanja priti do plena. Jate, ki so štele nekdaj po več sto ptičev, so se zato sedaj skrčile na nekaj desetin. Razumljivo je, da so začeli lovci o tem razmišljati: sedaj gozdno perjad že tudi sami ščitijo. Poleg prekomernega lova pa je vplivalo na stalež divjega petelina tudi moderno gospodarjenje v gozdovih. Z izsuševanjem barij se oži petelinov življenjski prostor, s trebljenjem goščav izgublja mesta za gnezdenje, v čistih iglastih sestojih pa ne najde dovolj hrane. Tudi to vprašanje so začeli lovci in gozdarji skupaj reševati. V sporazumu z gozdarji so začeli lovci v krajih, ki niso primerni za rast kvalitetnejših drevesnih vrst, saditi vrbe, gozdarji pa v takih, že zaraslih krajih, ne trebijo slabega drevja in puščajo goščave, kjer najde perjad dovolj mirnih mest za gnezdenje, puščajo pa tudi bore, ki nudijo v zimskem času hrano. Lovci pomagajo tudi z zimskim krmljenjem in pripravljanjem prašnih kopeli na ugodnih krajih. Gnezda vsi skrbno čuvajo, skušajo pa razširiti tudi rastline, ki so gozdni perjadi naj- ljubša hrana: borovnico (Vaccinium myrtillus), zajčjo deteljo (Oxalis acetosella), gozdni črni-lec (Melampyrum silvalicum), brusnico (Vaccinium vitis ideae), živorodno dresen (Polygonum viviparum), sladke koreninice (Polypodiaceae), sivkasti šaš (Carex canescens), gozdno jagodo (Fragaria vesca), neko vrsto maline (Rubus arcticus). Kljub temu pa stalež petelina pada; plen 1951. leta je bil še četrtina plena 1930. leta. Nekaj časa so mislili, da bi bilo dobro, če bi ščitili ‘kure. Zato je bila pred leti lovna doba za petelina dvakrat daljša kot za kuro, v južni Finski pa je imel ruševec celo trikrat daljšo lovno dobo kot ruševčeva kokoš. Ti ukrepi pa so močno spremenili razmerje spolov na škodo samcev. Ker je naravno razmerje 1:1 ali celo nekoliko več samcev kot samic, je imelo znižanje števila samcev za posledico neoplojene kure. To je seveda stalež, posebno ruševca, zopet znižalo. Zato določa zakon, ki je izšel 1951. leta, enako lovno dobo za oba spola, in sicer v južni Finski od 1. IX. do 30. X., v severni Finski pa od 1. IX. do 31. XII. Omenil sem že, da se hrani divji petelin pozimi na boru. Ko zapade sneg — v južni Finski leži običajno 2 meseca, v severni pa 5 mesecev —, je namreč s pašo na tleh konec. Takrat se preselijo petelini iz barij in z vzpetin okrog njih v gozdove, kjer se hranijo v glavnem z borovimi iglicami. Najprej objedo vrhove, nato pa se pasejo proti sredini krošnje. Če so bori redki, požro petelini do polovice iglic, v gostejših sestojih pa 15—35%; vendar ta škoda ni tako občutna, ker je drevje, na katerem se perjad pase, navadno zelo malo vredno. Zanimivo je tudi, da ima petelin najrajši drevesa, ki so jih že napadli različni škodljivci, le izjemoma si išče hrano na zdravem drevju. Zgodi pa se tudi, da odlomi petelin s svojo težo vrh. Podobno se obnaša tudi ruševec. Barski bori, na katerih se je pasla gozdna perjad Poleg petelina in ruševca žive na Finskem tudi druge vrste perjadi: gozdni jereb (tetrastes bonasia), snežna jerebica (Lagopus lagopus) in alpska snežna jerebica (Lagopus mutus). Ker žive vse vrste na istih področjih, se zelo pogosto med seboj križajo. Tudi to perjad love podobno kot ruševca in petelina, v zadnjem času pa tudi s ptičarjem. Finska ima tudi poljsko jerebico (Perdix perdix), ki pa v hudih zimah zelo trpi; katastrofalna zima 1867. leta jo je skoraj popolnoma uničila. Šele v zadnjih desetletjih dobiva jerebica zaradi krčenja gozdov boljše življenjske pogoje. Na kratko bom opisal tudi finski vodni lov, ki je ob številnih jezerih in rekah na celini pa tudi med gosto posejanimi otočki ob obali zelo razvit. Finska je na vodnih pticah izredno bogata. Na jezeru Ainalijarvi je n. pr. 1951. leta gnezdila naslednja vodna perjad (številke pomenijo število gnezdečih parov), kot je ugotovil znani finski ornitolog Merikalio. Anas platyrhynchos L. — divja raca, 54 Anas crecca L. — krehelc, 52 Aythya fuligula L. — čopasta črnica, 49 Bucephala clangula L. — zvonovka, 38 Melanitta fusca L., 28 Numenius arquata L. — škurh, 20 Larus ridibundus L. — navadni galeb, 17 Podiceps griseigena Bodd. — rjavovrati ponirek, 12 Spatula (Anas) Clypeata L. — žličarka, 7 Anas acuta L. — dolgorepka, 5 Capella galinago L. — kozica, 5 Tringa glareola L. — močvirski martinec, 4 in Philomachus pugna — togotnik, 3 Poleg te perjadi je isti ornitolog ugotovil na istem jezeru še naslednje vodne ptice (številke pomenijo število ptic): Melanitta nigra L., 28 Mergus albellus L. — mali žagar, 11 Sterna hirundo L. — navadna čigra, 3 Tringa nebul ari a Gum., 2 Aythya ferina L. — sivka, 2 Podiceps cristatus L. — čopasti ponirek, 2 Podiceps auritus L. — severni ponirek, 1 Tringa erythropus Gali. — črni martinec, 1 Pripomnim naj še, da je bilo 1950. leta jezero Ainalijarvi zaščiteno. Za vodni lov na celini se na Finskem skoraj vedno poslužujejo smučk. Smučke so namreč zelo pripravne, ker se lovec na njih ne ugreza med gosto rastlinje in blato. Ob morju love s čolni, na vabnike in na preletu. Vodno perjad love spomladi, jeseni in pozimi. Najbolj me je presenetil pomladanski lov. Zakon namreč dovoljuje, da prebivalci Botni- 1 Ob finski obali leži tisoč in tisoč otokov škega in Finskega zaliva lahko love za lastno uporabo samce naslednjih vrst: čopasta črnica (Aythya fuligula), sivka (Aythya ferina), rjavka (Aythya marila), zvonovka (Bucephala clangula), veliki žagar (Mergus merganser), srednji žagar (Mergus serrator), kot tudi samce vrste Melanitta nigra, in sicer do konca aprila, na odprtem morju in skalnatih obalah pa samce vrste Melanitta nigra in zimske race (Clangula hyemalis) do 20. maja. Spomladanski lov, o katerem precej razpravljajo, ima na Finskem posebno zgodovino in tradicijo. Že od davnih časov je plen tega lova pomemben del živil otočanov, ki se sicer bavijo z ribištvom in lovom tjulnov. Sprva so lovili z mrežami, pozneje pa so s posebnimi vabili privabljali samce, da bi tako zaščitili gnezdeče samice. Že lovski zakoni iz 1647. in 1667. leta omenjajo pomladni lov, lovski zakon iz 1868. leta ga je prepovedal, zakon iz 1898. leta pa spet dovolil. Lovski zakoni iz 1923. in 1934. leta ga sicer še dovoljujejo, a z velikimi omejitvami. Ta lov opravičujejo tudi s tem, da v krajih, kjer je v navadi, za jesenski lov ni možnosti. Selitev se prične namreč v teh krajih še pred lovno sezono, otočani pa jeseni tudi nočejo loviti, ker se mladiči po spolu ne razločijo; trdijo, da je pomladanski lov, ko lahko ločijo samce od samic, lovsko pravičnejši. Jeseni so tudi vremenske razmere zelo neprikladne. Ce bi prepovedali pomladni lov, tako pravijo spet tretji, bi otočani izgubili interes za ptiče in ne bi več nanje pazili kot doslej. Za lov samcev pa govore tudi ugotovitve raziskovanj, ki so pokazale, da je umrljivost pri samicah vodnih ptic večja kot pri samcih. Tako kaže, da spomladanski lov samcev ni tako huda stvar in da ne vpliva na stalež; sicer pa bodo zadevo Finci brez dvoma pravilno rešili. Finci ščitijo namreč tudi vodno perjad. Več društev za zaščito vodnih ptic ugotavlja stalež ptic, kar služi za določitev lovnih dob. Kjer ugotove padanje staleža, lov skrajšajo ali pa ga sploh prepovedo. Društva skrbe tudi za to, da ptic na gnezdiščih nihče ne vznemirja. Za vrsti veliki žagar (Mergus merganser) in zvonovka (Bucephala clangula) postavljajo na primernih krajih tudi valilnice. Poleg tega je vzdolž vse dežele vrsta rezervatov, kjer je vsak lov prepovedan. Tako je bila n. pr. 1951. leta zaščitena ena četrtina Alandskih otokov, v območju Turku pa je zaščitenih 350 otokov. (Konec v prihodnji številki) PROŠNJA Nadaljujemo z navedbo šifer in psevdonimov, pod katerimi so pisali dopisniki »Lovca«, s prošnjo, da nam sporočite ugotovljena imena iteh piscev. Lovec 1914 Ljubevski, stran 10 (O lovski obleki). F. L. 28, 33, 40, 67, 71 itd. (morda dr. Fran Lokar). J. Miran 69, 169. Nap 79 (Lovska uš), 85. Dr. S. Hr. 83. Dr. P. B. 115 (Misleče živali). Lovec 1919 Fr. K. 64, .92, 123, 154, 185 (morda Fr. Klemenčič). Dr. I. T. 125 (trd petelin), 126. J. H. 184 (Miha Janežič). Lovec 1920 Jerebar, stran 51. Lovec 1921 — et 47 (Zasega pritajenega orožja), 63. X str. 175 (Spominski stijii) (Dr. J. Lokar?). A. 147. Dr. T. 168 (Volkovi na Krimu), 285. J. D. 194 (Zanimiv srnjak), 281 (Zalaz srnjaka), 326, 378. — o — 214, 285. KI. 258, 331. L. D. 292 (Nova določila o lov. pristojbinah). S. B. 337 (Prehrana naših ujed). Lovec 1922 KI. 81, 331, 332, 188. L. D. 193 (Tekmovalno streljanje). — r preko 30 člančičev v oprtniku (verjetno dr. Janko Lokar). A. L. 426 (francos. lov. zakon). Star lovec 64 (Pri polni luni). — p, 94 (Lovski ples v Mariboru). Kačneref 170 (Razmere na Dravi — rib.) (Fe- rcnčsk) H. M. V. 366 (Lov in spori). Lovec 1923 L. D. 1925 (Streljanje, pogoji). Dr. Quidam (O vidrah) (verjetno dr. I. Robida). Fr. T. 1939 (Kakšni lovci smo). A. V. 220 (verjetno Alojzij Vole). B. R. stran 69. M. R. 170. (Se nadaljuje) J2ovcu V slovo 30. maja se je pri lovu smrtno ponesrečil tov. Alojz Bošnik, član Lovske družine Slovenj Gradec. Bilo mu je komaj 23 let. Čeprav je le kratek čas živel in delal \ naši lovski družini, je postal zelo priljubljen lovski tovariš; zelo je ljubil naravo, lov in lovsko družbo. Od pokojnega Lojzeta se je poslovil tov. Lojze Spiler, oglasil se mu je lovski rog, odjeknila je lovska salva, na njegov grob pa smo položili zelene vejice iz domačih gozdov, kjer je delal in živel. Dragega lovskega tovariša se bomo vedno spominjali. Lovska družina Orlica je 28. marca spremila na zadnji poti svojega člana Alojza Kristana. Pokojni Lojze je bil lovec, ki smo ga vsi radi imeli, zaradi njegove iskrenosti pa tudi cenili. Ob odprtem grobu se je v imenu družine poslovil od njega gospodar, še enkrat mu je zapel lovski rog in častna salva je odjeknila v njegov spomin, grob pa smo obsuli z zelenimi vejicami iz domačih gozdov, v katerih je tolikokrat našel zadovoljstvo in uteho. Zvestega lovskega tovariša bomo ohranili v trajnem spominu. 17. marca je umrl v Kranju Vencelj Rudolf, bivši lovski čuvaj Lovske družine Rakitna in član Lovske družine Kranj. Pokojni Rudolf je v svojih mladih letih prišel s Tirolskega v Preserje pod Krimom, kjer je prevzel službo lovskega čuvaja; opravljal jo je skoraj do svoje smrti. Z njim se je preselila v večna lovišča priča lovskih doživljajev pokojnih znanih lovcev dr. Ivana Tavčarja, Jeana Schreya, Josipa Lončariča in dr. Vladimira Ravniharja. Vse Rudlovo življenje je bilo torej najožje povezano z lovom, ki mu je postal življenjski poklic. Opravljal ga je odlično. Zato je bil drugim lovcem zgled, mladim lovcem pa vedno na razpolago s svojimi lovskimi izkušnjami. V 20. maja so se člani Lovske družine Cajnarji poslovili z zeleno vejico in častno salvo od svojega lovskega tovariša in soustanovitelja družine tov. Alojza Siveča. Tov. Lojzetu naj bo lahka notranjska zemlja, ki jo je ljubil in se zanjo boril v narodnoosvobodilni borbi, lovci pa ga bomo ohranili v trajnem spominu. V kratkem času dobrega meseca je Lovska družina Strekljevec izgubila dva člana: 5. marca Antona Pluta, 20. aprila Jakoba Severa. Na zadnjo pot so ju spremili številni prijatelji in člani lovskih družin Semič in Strekljevec. Lovci so se od dolgoletnih lovskih tovarišev poslovili po lovskem običaju, spomin nanju pa bo še dolgo živel v njihovih vrstah. um a ojVitnika Uničili so leglo 5 volčičev Lovci Gojitvenega lovišča Rog-Kočevje so po večtedenskem zasliševanju volkov 8. julija odkrili pri Belem kamnu volčji skot. Škot je bil v globokem brlogu pod živo skalo. Da so prišli do vseh mladičev, so morali skalo razstreliti. To se jim je posrečilo četrti dan po odkritju brloga. V brlogu je bilo 5 volčičev, samih samcev. Stari so bili okrog 7 tednov, težki od 4 do 6 kg; žal pa starih, ki so prihajali vsako noč v globoki temi v bližino brloga, niso mogli pokončati. Prizadevnim in požrtvovalnim lovcem 'k uspehu čestitamo z željo, da bi bil njih trud poplačan še z novimi uspehi. Pretresljiv dogodek 12. julija so delavci, ki grade v bližini Sp. Brezovega cesto, obvestili člana naše lovske družine, da se je k njim zatekla mlada srna, ki so jo popadle porodne bolečine. Delavci so siroti priskočili na pomoč in ji pomagali, da se je rešila mladiča. Takoj po porodu pa je poginila. Lovcu, ki je našel srno in mladiča mrtva, se je nudil pretresljiv prizor. Plod, ki je bil popolnoma razvit, je že razpadal. Bil je poln mrgolečih črvov, en sam črv je bila tudi porodna posteljica. Zadnjica uboge sme je bila nagnita. Na levi sprednji nogi je imela sma odtrgano kožo do mesa v širini 2 do 3 cm od pazduhe pa vse do parkeljčka. Rana je bila že starejša in polna črvov. Verjetno je povzročil poškodbo klateči se pes, ki je bedno žival zasledoval. Pri nadaljnjem ogledu trupla je lovec namreč ugotovil, da je bila sma, moralo je biti pred več tedni, streljana s šibrami št. 4 ali 6, bržčas na večjo razdaljo; našel je vstop štirih šiber. Domnevam, da je bil plod v telesu nesrečnega bitja s strelom poškodovan oziroma uničen. Plod, ki se ga žival ni mogla rešita, je v materinem telesu razpadal, z njim pa je začelo gniti tudi vse okolje. Ker je srna poginila šele 7. julija, si lahko mislimo, koliko časa je trpela. Čast delavcem, ,ki so priskočili nesrečni živali na pomoč, brezsrčnega mrharja, ki je zločinsko uničil življenje noseče matere, pa naj bo sram! Dr. Fr. Zekar, Višnja gora Nenavaden obisk 17. julija sem že od daleč opazil nad Šempe-trsko gmajno velike bele ptice. Nisem jih mogel spoznati. Ko pa sem se jim približal, posebno pa ko so sedle na njivo, sem videl, da imam pred seboj kakih 90—100 galebov. Prt nas nihče ne pomni obiska teh ptic. Zato so se jim delavci, ki so bili takrat na polju, zelo čudili. Bili so popolnoma domači. Pasli so se po njivi, ki jo pripravljajo za setev žit za siliranje, in sicer kar ob traktorjih, ki so se jim sproti umikali. Zvečer so si poiskali mirno zavetje na Savinji. Naslednji dan so se že zgodaj vrnili na isti prostor in tako tudi v četrtek, ko so njivo branali. Spet je bilo pred brano in za brano vse živo, kakih 60 m oddaljeni sejalni stroj pa jih ni prav nič privlačil. Tudi za žito, ki smo ga natrosili na koncu njive, se niso zmenili, vztrajali so ob brani. Ko je v petek žgoče sonce osušilo zemljo, so se galebi dolgočasili po njivi gor in dol, v soboto pa se niso več vrnili. Za Savinjsko dolino res nenavaden obiski Morda so prileteli galebi še kam drugam? To bi bilo vsekakor zanimivo ugotoviti. Od kod so galebi prileteli in zakaj? Ali z morja ali s kakih rek? Ali jih je prignalo pomanjkanje hrane? Meni in vsem, ki smo jih videli, pa bo ostal nenavaden obisk »gostov z morja« v mesecu juliju v Savinjski dolini v prijetnem spominu. K. K. Preneseno gnezdo se je izvalilo! Tov. Lojze Berlič iz Zapuž je v prvih dneh junija, ko je pri Severjevem borštu blizu Kleč kosil deteljo, naletel na jerebičje gnezdo. V gnezdu je bilo 18 jajčk, ki jih je jerebica že valila. Seveda se mu je zdelo gnezda zelo škoda. Ker pa je nameraval njivo takoj preorati in posaditi peso, mu ni preostalo drugega kot to, da je prenesel gnezdo na rob sosednje njive s pšenico, kakih 8 korakov iz detelje. Čez nekaj časa je šel gnezdo pogledat. Z veseljem je ugotovil, da jerebica spet sedi. Ob njegovem prihodu ni zletela, pač pa se je še bolj pritisnila. Četrti dan po tem dogodku sem se srečal z. Lojzetom v Dravljah. Vprašal me je, če jerebica še vali, če ji gnezdo preneseš. Odgovoril sem mu, da o takem primeru še nisem slišal. Skupaj sva šla na njivo in si gnezdo ogledala. V njem so bile samo še lupinice izvaljenih jajčk. Ker se mi zdi ta primer zelo zanimiv, ga objavljam v Lovcu. Avgust Hribar, Šentvid nad Ljubljano Srnjak pa je obležal v ognju! Divja kura — žrtev kanje Jutro 4. julija me je dobilo pod Javorjem na Partizanskem vrhu. Sedel sem pod bukvijo, na kateri so se pravkar izlegle mlade kanje, kot so pričale lupine pod gnezdom. Mladiči so torej že gledali redke, toda mogočne košate bukve, s katerih se je v predvojnih jutrih čuia velika pesem divjega petelina. Čakal sem od pol petih do pod šestih. Mati kanja je mogočno krožila nad planinskimi travniki. 2e sem mislil, da bo zdaj zdaj priletela, pa se je prepeljala nižje pod bukovje nad travnik. Tudi sam sem se premaknil k vznožju gozda ob rob planine, da bi imel boljši razgled; v gozdu namreč izpod košatih vej velikih bukev nisem skoraj nikamor videl. Tedaj sem začul močan šum in frfotanje perutnic. Hitro sem stopil na rob travnika in se povzpel na posekano smreko, ki je ležala na pol v gozdu, na pol po travniku. Tedaj se je dvignila iz trave kanja in kot strela odletela vzdolž planine. Ko sem prišel na mesto, s katerega se je dvignila kanja, sem našel v travi divjo kuro z razbito glavo, okrog nje pa polno perja! Pogrelo me je in postal sem obenem otožen. Do tistega trenutka nisem kanje obsojal, sedaj pa je ne bom več zagovarjal. Napadla in pokončala je morda edino divjo kokoš v našem lovišču in nam tako uničila veliko pričakovanje, da bomo spet poslušali petelina na lepem Javorju! Ko sem vse to premišljeval, sem blizu kraja, kjer je ležala kura, čakal, da se kanja vrne po plen. Tedaj začujem v listju tiho šumenje. Kaj je bilo? Sedem nebogljenčkov je pristopicalo prav do mrtve kokoši. Čivkali so, kot bi zavestno žalovali za izgubljeno materjo. Tega trenutka ne bom nikoli pozabil. Ko sem vstal, so s frfotali deloma po tleh, nekaj pa se jih je dvignilo in leteli so že kar precej nad travnikom v bližnje grmovje. Bili so veliki kot poljske jerebice, le daljši in manj zavaljeni so se mi zdeli. Še sem čakal in premišljeval, če bodo nebogljenčki vzdržali ali pa tudi postali plen roparice, o kateri sem doslej drugače mislil. Uganko, zakaj smo že od 1947. leta na Javorju brez petelina, pa sem vsaj zase rešil. Ivan Sovre, Trbovlje Kar morda še ne veš ... Večina naših sov nese okrogla jajca. V tako imenovanih »mišjih« letih valijo sove tja do zime, ker imajo za svoje mladiče dovolj hrane. Večina ptičev se koplje v vodi, le kure vseh vrst se kopljejo v prahu ali pesku; vrabec pa se koplje v prahu in v vodi. Med kurjim rodom so izraziti selivei samo prepelice. Ptiči izgubljajo medperutno perje le postopoma, tako da jih to pri letanju ne moti. Izjema pa so race, ki med golitvijo ne morejo letati; zato se takrat skrivajo v ločku ali trstju. 7 In tako sem zaslišal petelina ... KINOLOŠKE VESTI Navodila vodnikom, ki pripravljajo za tekme goniče Klub za goniče -bo s podporo okrajnih lovskih zvez priredil letošnjo jesen preizkušnje prirojenih lastnosti (naravne zasnove) in tekme goničev po vseh okrajih, kjer se lovi z -goniči. Na preizkušnjah se ocenjuje naravna zasnova zlasti pri mlajših psih, in sicer iz teh-le obveznih predmetov: a) gonja: iskanje, čas gonje, način gonje, glas in poštenost; b) nos; c) poslušnost: vedenje pri mrtvi divjadi, vedenje oib strelu in ubogljivost. Na tekmah se ocenjujejo zredi psi, in sicer njih prirojene lastnosti in priučene sposobnosti, torej njihovo delo. Obvezni predmeti so: a) gonja: iskanje, čas gonje, način gonje, glas, poštenost; b) krvni sled na jermenu; c) nos; č) poslušnost: vedenje pri mrtvi divjadi, odloži j iv ost, mirnost ob strelu, vodljivost in ubogljivost. Za vsak predmet prisodi sodniška komisija red (odlično = 4, prav dobro = 3, dobro = 2, zadostno = 1); po redih se po predpisih pravilnika izračunajo točke, ki dajo, seštete, oceno preizkušnje oziroma dela vsakega psa. Delo in prirojene lastnosti se ocenjujejo s I., II. in III. oceno. Pes, ki doseže na tekmi v delu vsaj III. oceno, se vpiše v Jugoslovansko knjigo šolanih goničev; šele tak pes je polnovreden lovski pes. Vsi vemo, da je naloga goničev, da divjad poiščejo, jo dvignejo in glasno gonijo, tako da jo more lovec streljati. Namen preizkušnje naravne zasnove je, da se vidi, kako ima posamezen pes razvite prirojene lastnosti, namen tekem pa je, vzpodbujati rejce goničev k šolanju svojih psov, da postanejo za lov čim bolj uporabni. Pri preizkušnjah in tekmah goničev se polaga največja pažnja gonji in nosu. V gonji se preizkusi vsak pes posebej, in to na zajca ali na lisico. Srnjadi gonič ne sme goniti; če pa jo kljub temu goni, se mu to y čas in način gonje ne šteje. Psa, ki ni bil redovan v predmetih gonje, ni mogoče pustiti k nadaljnji tekmi, kajti pes je odpovedal v glavnih predmetih svojega dela. Pri iskanju mora gonič pokazati, da išče čisto, tako da -dobi opazovalec vtis, da na prostoru, ki ga je pes preiskal, a ni ničesar spodil, ni divjadi. Pes ne sme iskati samo po planem, ampak mora tudi v grmovje in v goščavo. Čim bolj čisto išče pes, čim bolj ga mika trnje in goščava, tem več velja njegovo delo. Pes se ne sme držati stalno v bližini vodnika, ne sme se pa tudi preveč oddaljiti. Pes sme iti le tako daleč, da ga vodnik lahko vsak čas odpokliče z glasom, žvižgom ali rogom. Pri iskanju ni važno, ali išče pes z nizkim ali visokim nosom, glavno je, da hitro najde, kako — to je njegova stvar. Visoki ali nizki nos pa je važen za način gonje; nizki nos daje namreč neprimerno več jamstva, da pes sledu ne bo izgubil in da ne bo gonil prenaglo; na krvnem sledu pa je samo nizki nos zares uspešen. Po preteku nekaj časa vodnik psa, ki ničesar ne dvigne, odpokliče. Odpoklic določi sodnik; kdaj to stori, za-vi-si od vremena, dnevnega časa, terena in dela psa. Čas gonje štejemo od trenutka, ko pes zajca ali lisico vzdigne, pa do zadnjega glasu po sledu. Za čas gonje velja pravilo, da mora zrel gonič -prignati zajca nazaj do tam, kjer ga je vzdignil; le tak pes je zares odličen gonič. Lisico pa mora gonič držati, dokler se ne strelja, če seveda prej ne uide v rov. Način gonje: Gonja naj bo gladka; čim bolj se pes ustavlja, tem manj velja. Če se psu zatika, je to vedno znamenje, da nima najboljšega nosu. Izjema je le pri mladem zajcu, ki ga tudi najboljši gonič ne pripravi do tega, da bi -gladko tekel. Seveda je gonja zelo odvisna od vremena in tal. Pravilno goni tisti pes, ki sledi divjadi stopinjo za stopinjo, ne da bi sekal loke ali prestrezal. Pri ocenjevanju načina gonje se upošteva, da je res dober gonič le tisti pes, ki goni ves čas gladko in ne izgubi divjad že pri prvi kljuki. Čim bolj se psu gonja zatika, tem večkrat izgubi sled in je seveda zato slabše redov an. Glas: Želimo, da ima gonič zveneč glas in da goni tekoče. Nekateri gonijo sunkoma, drugi v presledkih, kar ni tako prijetno kakor tekoča, prelivajoča se gonja. Tudi barva glasu je važna. Raskav glas ni tako blagoglasen kakor čist glas; bolj daleč se čuje visok glas, zato pa globok glas prijetneje zveni kakor žvižganje. Pošten je tisti pes, ki se oglasi šele takrat, kadar žival spodi. Nekateri psi se oglase, tik preden divjad spode. Taki psi niso popolnoma pošteni. Huda napaka je, če pes goni v nasprotno smer, kakor je divjad tekla. Imamo pa tudi pse, ki -gonijo tiho; taki psi ne love za lovca, ampak zase. Pes, ki je izrazit kresač ali tih gonič, mora dobiti vzrejno prepoved, sodnik pa ga mora s tekme oziroma preizkušnje takoj odstraniti. Krvni sled na jermenu: Pes, oprčen na najmanj 5 metrov dolgem jermenu, mora po naravnem ali umetnem krvnem sledu najti zastreljeno divjad, to je tisto, ki je padla na drugem mestu, kakor je bila -streljana. Ker ima gonič izvrsten nos, to delo lahko izvrši, zlasti če ima vsaj nekaj vaje. Pri tem predmetu pa se sme uporabljati izključno le sled za parkljasto divjadjo, ki naj bo položena na koncu sledu; če je bila parkljasta divjad iztrebljena, mora biti brezpogojno zašita. Ker je skoraj nemogoče, da bi za vsakega tekmujočega goniča ustrelili poseben kos parkljaste divjadi, da bi izdelal naraven krvni sled, se ocenjuje ta predmet navadno na umetnem sledu; ta pa naj bo kolikor mogoče prilagojen naravnemu. Sledovi se napravijo s čevlji, ki so nalašč za to prirejeni. Sled mora biti najmanj 300 metrov dolg, položen večinoma po gozdnatem terenu; ima naj vsaj eno večjo oviro, n. pr. potok ali cesto, preko katere mora sled voditi. Za preizkušnjo tega predmeta ne zadostuje vlečka. Ko začne pes v tem predmetu tekmovati, pokaže sodnik vodniku na-strel. Vodnik pripelje psa najkasneje 3 ure po strelu ali po položitvi sledov na nastrel in psu s poveljem »kri, kri!« ukaže najti krvni sled in vodnika pripeljati do obstreljene divjadi. Vodnik sme psa pri iskanju vzpodbujati, pustiti ga pa mora, da išče sam in mu pri iskanju ne sme pomagati. Vodnikova pomoč se odsvetuje tudi zaradi tega, ker navadno pes s svojim nosom bolje dela, če ga vodnik pusti samostojno delati. Odličen red v tem predmetu dobi le tisti pes, ki sled izdeluje počasi, mimo, z nizkim nosom, in ki se sam popravi, če morebiti sled izgubi; prav dober je pes, ki dela z nizkim nosom, a malo hitreje, in ki gre s sledu samo enkrat; dober pa1 je tisti, ki sled izdela, čeprav z več popravami, vendar brez pomoči. Vedenje pri mrtvi divjadi: Pes mrtve divjadi ne sme načeti ali celo trgati. V tem predmetu preizkušamo psa navadno na divjadi, ki je položena na koncu krvnega sledu. V tem primem mora vodnik psa zadnjih 50 metrov izpustiti; jermen naj mu odpne, da ga pri delu ne ovira. Odličen v tem predmetu je pes, ki divjad samo povoha ali obliže ali prime za golt, kakor da bi jo hotel zadaviti. Prav dober je tisti, ki divjad samo vleče za dlako, sicer pa pusti pri miru. Dober je pes, ki divjad prime od zadaj ali za stegno, a je ne skuša trgati; če bi to hotel storiti v majhni meri, dobi zadosten red, sicer pa nezadosten. Nos. Pri presoji nosu se upošteva celotno delo psa, zlasti pa delo pri iskanju, gonji in delu po krvnem sledu. Jasno je, da je treba pri oceni nosu upoštevati tudi vreme, kakovost tal, dnevni čas, ko pes tekmuje, izvežbanost i. pd. Odložljivost: Psa odložimo tako, da ga pustimo samega ležati, in sicer prostega ali navezanega. Odličen v odloži j ivosti je tisti pes, ki ostane prost ob predmetu, pri katerem je odložen, ko se vodnik oddalji in skrije; prav tako je odličen tisti gonič, ki je neoprčen, pa ostane miren, ko drugi pes goni. Prav dober je tisti, ki stori to oboje oprčen, medtem ko dobi dobro pes, ki vsaj eno ali drugo od prej navedenega izvrši brezhibno, pri drugem pa ne odpove popolnoma; zadostno je redovan pes, ki ne odpove popolnoma ne pri prvem ne pri drugem. Mirnost ob strelu: Pes, ki je odložen, mora ostati miren tudi v primeru, če se v njegovi bližini ustreli. Odličen v tem predmetu je tisti gonič, ki ostane miren, tudi če je prost, prav dober red dobi tisti, ki je privezan, pa ostane miren, dober je, če se ne trga in ne ovili, zadosten pa, če se ob strelu ne oglasi. Vodljivost: Tudi gonič mora biti vodljiv, da vodnika ne vleče. V vodljivosti more biti ocenjen z odličnim redom pes, iki gre po lovišču prost ob levi strani vodnika; prav dober je gonič, ki gre ob levi nogi vodnika oprčen, dober, ki gre oprčen ob vodniku in le zmerno vleče naprej ali nazaj. Ubogljivost: Odličen v ubogljivosti je gonič, ki takoj uboga na vsako povelje; gre torej iskat smer, ki se mu pokaže, se da odpoklicati od gonje, ki pride takoj na poziv vodnika in se da oprčiti. Prav dober v poslušnosti je gonič, ki uboga, čeprav ne na prvi migljaj, ki gre iskat v smer, ki mu jo pokaže vodnik, ki prime pokazano sled, dalje tisti, ki na klic ali drugačen znak pride k vodniku in se da oprčiti. Dobro zasluži pes, ki zgornjim zahtevam ugodi, čeprav ne gladko, pa vsaj deloma In v takem času, da se zaradi njega preizkušnja ne zavlačuje, nadalje pa tudi pes, ki se ne trga in ne cvili, ko drugi pes goni. Ubogljivost se ocenjuje med vso tekmo oziroma preizkušnjo. Za vsako tekmo oziroma preizkušnjo velja še to-le: Psa, ki ga hočemo peljati na tekmovanje, moramo pravočasno prijaviti; do katerega časa in kam naj se pošlje prijava, je razvidno iz razpisa prireditve. Prireditelj mora namreč vedeti, koliko psov in kateri psi bodo prišli na preizkušnje oziroma tekme, da pripravi za gonjo zadosti prostora in da lahko izvrši druge priprave, zlasti pa, da pokliče dovolj sodnikov. Pred pričetkom prireditve se izžreba vrstni red, po katerem pridejo psi na vrsto. Izžrebano številko naj nosi vodnik na vidnem mestu. Na prireditvi sami naj bo vodnik discipliniran in naj pravočasno pride na kraj, ki ga določi sodnik ali vodja tekme. Če česa ne ve, naj vpraša sodnika ali vodjo. Če vodnik svojega psa ne pripelje pravočasno na ocenjevanje posameznega predmeta, se šteje, kakor da je dobil nezadosten red ali da se tekmovanja ni udeležil. Na prireditvah sodniki ocenjujejo pse, prireditev samo pa vodi vodja tekme. Ta izvrši vse priprave, zlasti pa določi tisti del lovišča, kjer se bo ocenjevala gonja. To naj ho vsaj deloma pregleden teren, kjer je zajčji stalež dober. V tistem delu lovišča naj se pred tekmovanjem ne lovi, kajti na oblovljenem delu lovišča navadno ni zajcev in se zaradi tega preizkušnja lahko izjalovi. Vodja tekme mora lovišče dobro poznati in pri preizkušanju sodniku pomagati. Za tekmo mora pripraviti tudi zadostno količino tekoče krvi za umetne krvne sledove. Če izdelujejo psi naraven krvni sled, določi vodja tekme prostore, kamor naj gredo vodniki odstrelit potrebno parkljasto divjad za preizkušanje dela po naravnem krvnem sledu. Če se preizkuša pes na umetnem krvnem sledu, mora pripraviti vodja tekme parkljasto divjad, ki se položi na koncu sledu; če je divjad iztrebljena, mora biti brezpogojno zašita. Vodja tekme določi tudi prostor, kjer naj bo preizkušanje umetnega krvnega sledu, pa tudi prostor, kjer bo preizkušanje predmetov iz poslušnosti. Na vsakem ocenjevanju dela goničev ali njihove naravne zasnove mora biti zadostno število strelcev, ki jih pošlje vodja tekme na stečine divjadi. Strelci se morajo pokoriti navodilom sodnikov in vodje tekme, streljati pa smejo le po odredbah sodnika. Čeprav pridejo do strela le redko, naj se zavedajo, da so pomočniki sodnika; zato naj zasledujejo potek tekme, na sodnikovo zahtevo pa so dolžni dati resnično poročilo o svojih opažanjih. Sodniki dajejo na tekmovanju goničev znake z rogom; to so opozorila za sodnike, vodnike in druge udeležence. Sodniki drug drugemu z rogovi tudi odgovarjajo. Prav je, da vsi udeleženci vedo, kaj pomenijo ti znaki. Ko se pes spusti, se začne njegovo redovanje v gonji; sodnik, ki odreja spuščanje psov, zatrobi enkrat, drugi sodniki pa mu z rogom odgovorijo, kar pomeni, da so si zapisali čas, ko je bil pes spuščen. Če pes vzdigne zajca ali lisico, strelci ne smejo streljati, čeprav jim pride divjad v strelno daljavo; to smejo šele tedaj, ko sodnik zatrobi z rogom dvakrat zaporedoma. Vodnik pa sme streljati samo, če mu to ukaže sodnik, čeprav mora vodnik nositi med vsem tekmovanjem puško, kakor da bi bil na lovu. Trije kratki zaporedni glasovi z rogom pomenijo, da je tekmovanje za psa končano in da ga mora vodnik odpoklicati ter oprčiti (privezati). Če bi pes ne bil zadosti poslušen in na poziv ne bi šel k vodniku, naj psa privežejo strelci. Vodnik ali strelec, ki psa oprči, naj to po najbližji poti javi sodniku. Ta navodila so izvleček iz pravilnika za preizkušanje naravne zasnove in dela goničev; objavljamo jih z namenom, da bodo rejci goničev vedeli, v katerih predmetih je treba pse pripraviti za preizkušnjo oziroma tekmo. Rejci pa naj se zavedajo, da vzgajajo s pripravami za tekmovanje svoje pse za čim boljše pomočnike pri lovu. Dr. Janko Lavrič Opozorilo vsem vodnikom in rejcem goničev Letošnje tekme goničev se bodo začele 6. okt. in bodo trajale po programu do 18. nov., kot je bilo že objavljeno. Po teh tekmah, ki jih prireja Klub po okrajnih lovskih zvezah, bo 1. in 2. dec. republiška tekma goničev mednarodnega pomena v lovišču Lovske družine Novo mesto. Na tej tekmi bodo podeljeni tudi naslovi kandidatov za mednarodnega prvaka, prvaka Jugoslavije in Slovenije v delu. Vodniki pozitivno ocenjenih psov bodo dobili lepe nagrade. Klub za goniče Iz lovske organizacije V zadnjih tednih je bila vrsta dogodkov, ki kažejo prizadevnost in delo lovske organizacije. Štiri okrajne lovske zveze, kranjska, mariborska, kočevska in ptujska, so imele lovske razstave, lovske družine Št. Vid pri Stični, Cerkno nad Idrijo, Begunje nad Cerknico, Št. Vid nad Ljubljano, Križna gora pri Škofji Loki in morda še katera pa so odprle lovske koče. Po občnih zborih lovskih družin, ki so se začeli že konec marca, so bili v juniju in juliju občni zbori desetih okrajnih lovskih zvez, tako da bo v naslednjih dneh le še občni zbor novomeške okrajne lovske zveze. Občni zbor Republiške lovske zveze bo v oktobru. 4. julija, na Dan borcev, so tudi lovci počastili spomin planincev, padlih v NOV. (Sliko je pred spomenikom' v Kamniški Bistrici posnel Milan Kemperle) Pred lovsko kočo Grajševka na Snežniku Delegacija čehoslovaških lovcev (Jaromir Stepanek, načelnik lovskega sektorja ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo ČSR, ing. Jiri Seltera, načelnik oddelka za lovsko biologijo in vzgojo nizke divjadi Lovskega inštituta, dr. Jožef Nečas, sodelavec oddelka za visoko divjad Lovskega inštituta, Ladislav Hrubu, sekretar Lovske zveze ČSR, Jožef Hojč, predsednik Lovske zveze v Bratislavi, N. Volček, nameščenec poverjeništva za kmetijstvo Slovaške), ki je prispela v Jugoslavijo v zadnjih dneh avgusta, je od 8. do 10. septembra obiskala tudi našo republiko. Gostje so si ogledali Ljubljano, Snežnik, Postojnsko jamo, dolino Soče, Vršič in Bled. Z obiskom smo navezali jugoslovanski lovci dolga leta pretrgane stike z deželo, ki uživa v lovstvu po vsej Evropi velik ugled. V stenah nasproti Vršiča so se pasli gamsi V ZADNJEM MESECU SMO POVEČALI ZBIRKO ZA »ZLATOROGA« ZA NOV MILIJON S prispevki Planinske zveze Slovenije, planinskih društev in planincev (900 000 dinarjev), ribiških društev in ribičev (4800 dinarjev), Lovske družine Domžale (25 900 dinarjev; za prodana potrdila), Lovske družine Mengeš (1000 din; za prodana potrdila) in Okrajne lovske zveze Kočevje (100 din; prispevek po 200 din) je dosegel sklad za zgraditev »Zlatoroga« 11. IX. 1956 — 19 008 091 dinarjev. Tovariši lovci in lovske družine, sezite po potrdilih po 500 dinarjev! Prodaja potrdil po 500 dinarjev sc bo namreč zaključila 31. decembra t. 1., kot je bilo že javljeno, 1. marca prihodnjega leta bo pa žrebanje. Vodja delegacije tov. Jaromir Stepanek prebira spominsko knjigo Postojnske jame O UGOTAVLJANJU STAROSTI NIZKE DIVJADI IN NJEGOVEM POMENU Dr. S. Valentinčič Starost visoke divjadi, na primer jelenjadi, gamsov in srnjadi, znajo naši lovci še kar dobro ugotoviti (ugotove jo po zobovju, po rogeh, po postavi itd.), kako pa bi to napravili pri nizki divjadi, na primer pri zajcih, fazanih in jerebicah, pa navadno ne vedo. Zato naj veljajo naslednje vrstice prav temu področju lovskega znanja. Znanstveniki so namreč s svojimi opazovanji, skupaj z lovci, odkrili znake, ki nam vsaj v neki meri pomagajo, da ugotovimo tudi starost nizke divjadi. Imam pa namen prikazati tudi praktičen pomen tega dela. Začnimo z zajcem. Vsako pomlad in poletje vidimo mlade zajce, to je zajce, ki so bili poleženi tisto leto. Poznamo jih po velikosti, saj jim pravimo, da so četrtin-ski, polovični ali tričetrtinski. Večina teh zajcev pa do lova že doraste; tako so proti zimi že vsi zajci, mladi in starejši, po velikosti kar enaki. Pa tudi v začetku lova ni telesna velikost uplenjenega zajca neko zanesljivo merilo za ugotovitev njegove starosti. Dr. Rieck je po dolgih raziskavanjih namreč dognal, da je ob začetku lova samo del v tistem letu poleženih zajcev lažji od starih zajcev, drugi del je enako težak, kot so težki lažji stari zajci, tretji del pa je celo težji. To prepletanje med starimi in mladimi zajci, glede na težo, nam naslednja 'tabela prav lepo pokaže: da se pri mladem zajcu koželjnica še ni zrastla z zunanjo koščico zapestja. Zato je na tem mestu vzboklina, kot jo kaže slika a); to vzboklino lahko otipamo kot polovico graha ali koruznega zrna. Pri zajcu, ki je star osem ali več mesecev, pa se ti dve kosti zrasteta in vzboklina se zravna; zato je ne moremo več otipati (slika b). Morda pa bo kdo rekel, da ta metoda ni kaj prida, ker vzboklina že z 8 meseci izgine. Poglejmo, če ima prav. Prvo zajčje gnezdo se skoti praviloma sredi marca, vsa druga gnezda pa kasneje. Sredi marca skoteni zajčki, torej prvo leglo, so stari osem mesecev sredi decembra, ko gre sezona zajčjega lova že h koncu. Vsi drugi zajci, iz drugega, tretjega gnezda itd., pa so stari osem mesecev šele po lovni dobi. Markiranja (zaznamovanja) zajcev v gojitvenem lovišču, ki ima za zajca odlične pogoje, so poleg tega pokazala, da je razen tistih zajcev, ki jih imenujemo »letošnje« in »lanske«, le malo drugih; pregled večjega števila jeseni uplenjenih zajcev je namreč pokazal, da je bilo med plenom: istoletnih (manj kot leto starih) 62 %, lanskoletnih (eno leto starih) . 22 %, dve leti starih.......................7 tri leta starih.......................6 %, štiri leta starih.....................3 %>>. mladi zajci 527 = 52 % 68 %> Tudi v začetku lovne sezone se torej pri ugotavljanju starosti zajcev ne moremo zanesti na njih velikost oziroma telesno težo. Starost zajca pa lahko točno ugotovimo po nekem drugem znaku: po kosti na zunanji strani prednjih nog. Razlika med mladim in starim zajcem, lanskoletnim ali še starejšim, je v tem, Če ugotovimo torej na jesenskih lovih isto-letne zajce, smatramo lahko vse ostale za lanskoletne. Če pa se zgodi, da pride v lonec tudi kak dolgouhec, ki je videl troje ali več pomladi, je to pač smola za zobe, za zajčji rod pa sreča. Morebitni ugovor, da spoznavamo zajca po nezraslih koščicah na prednjih nogah lahko sa- mo do osmega meseca, je torej brez praktične vrednosti. Pomen ocenjevanja starosti uplenjenih zajcev pa seveda ni v tem, da vemo, ali bomo jedli mladega ali starega zajca, ugotovitve starosti zajcev so važne za lovsko gospodarstvo; o tem pa bom govoril za vso nizko divjad skupaj. Pri jerebicah je za ugotovitev, ali imamo v rokah mlado, to je v tistem letu izvaljeno, ali staro jerebico, več znakov. Ko mlade jerebice dorastejo, jih ločimo od starih po zadnjih dveh letalnih peresih: le-ti sta pri mladih jerebicah koničasti (zašiljeni), pri starih pa okrogli (topi). Slika nam to nazorno kaže. Tu in tam pa se zgodi, da zrasteta jerebici tudi v drugem letu ti dve letalni peresi tako, da je težko reči, ali sta koničasti ali topi. Tedaj si pomagamo tako, da primemo jerebico s palcem in kazalcem za spodnji del kljuna, da visi jerebica v zraku; pri mladih se kljun upogne, pri starih pa težo vzdrži. Omenim naj še znak, ki je zelo točen, vendar pa nekoliko kompliciran; po njem ugotavljamo starost predvsem pri mrtvih jerebicah. Nad zadkom, to je nad zadnjično odprtino, je luknjica, ki vodi v kanal, ki se slepo končuje; po latinskem se imenuje burza. Pri mladih jerebicah je dolga 1,5 cm, pri starih kakega 0,5 cm, oziroma je skoraj ni več. Burzo zmerimo z drobno vžigalico s kapico ali pa z žico, ki je na koncu topa; posebno pri živih jerebicah, če tudi pri njih ugotavljamo starost na ta način, moramo paziti, da žica ni ostra. Na sliki vidimo dvignjen rep jerebice, črna puščica pa kaže burzo nad zadkom. Ti znaki za ugotavljanje starosti jerebic veljajo za oba spola. Mlade fazane spoznamo po kratkih in bolj mehkih ostrogah (stari fazani imajo dolge in koničaste ostroge). Prav tako kot pri jerebicah pa velja tudi za fazane burza nad zadkom za zanesljiv znak za ugotavljanje starosti. Pri fa-zankah, ki nimajo ostrog, je burza edini zanesljivi znak, da ugotovimo, ali je fazanka mlada ali stara. Pri mladih fazanih je burza globoka 3—4 cm, pri starih znatno manj, včasih pa je čisto plitva. Neuporabljena vžigalica s kapico nam dobro služi tudi pri tem merjenju. V čem pa je lovsko gospodarski pomen ugotavljanja starosti pri teh treh vrstah nizke divjadi? Kdor hoče z loviščem pravilno gospodariti, mora — poleg drugega! — tudi odstrel načrtno uravnavati. Odstrel pa ne sme biti, seveda v lovišču, ki je že doseglo normalen stalež, večji od stvarnega letnega prirastka; če primeren stalež ni dosežen, mora biti seveda odstrel manjši, kot je naravni prirastek. Če bi odstre-ljevali več, kot se »priredi«, bi lovišče pustošili, manj odstreljevati pa tudi ni koristno, kar velja posebno še za primere, če bi previsok stalež škodoval kaki drugi gospodarski veji: gre torej, skratka, za to, da vemo, kakšen je letni prirastek, ki naj bo osnova za načrtni letni odstrel. Prirastek pa pri našteti nizki divjadi lahko ugotovimo z metodami, ki so zgoraj opisane. Ker lovi večina lovskih družin nizko divjad na skupnih lovih, je prav lahko, da plen glede na starost po vsakem lovu pregledajo. Pri tem naj zabeležijo tudi podatke o spolu, in sicer že takoj na oktobrskih lovih. Gospodar družine, vodja lova ali kak drug član naj točno zapiše, koliko mladih zajcev, jerebic oziroma fazanov je bilo uplenjenih, in sicer v posebno knjigo, ki naj se vodi več let. Seveda naj se vpišejo v knjigo tudi podatki o celotnem plenu, ker se da le tako ugotoviti, kolik odstotek plena predstavlja mlada divjad. Če se dela to dalj časa in se upošteva vsa uplenjena divjad (zajci, jerebice, fazani), smemo z vso garancijo praktične točnosti napraviti ugotovitev: tolik je stvarni letni prirastek na vsakega starega zajca, jerebico oziroma fazana. Če pri pregledu plena zabeležimo še spol, napravimo še korak naprej, ugotovimo namreč, kolik je prirastek na vsako zajko, jerebico oziroma fazanko. Ker imamo lovci o prirastku navadno zelo optimistične račune, nam bo to štetje, ugotavljanje starosti in spola ter računanje odstotkov kmalu povedalo, kako je pravzaprav s prirastkom v tem in drugem lovišču. Poglejmo še nekaj zgledov, kako izračunamo stvarni letni prirastek na osnovi ugotavljanja starosti uplenjene divjadi (poleg »stvarnega« poznamo namreč tudi »idealni« prirastek, to je tisto število mladičev, ki se rodi) in kako uporabimo ta podatek pri planiranju odstrela. Vzemimo lovišče, ki je dalo v lovni sezoni 100 zajcev. Analiza starosti je pokazala, da je bilo med plenom 25 zajcev, ki so bili skoteni tisto leto, med 75 starimi zajci pa je bila polovica zajcev, polovica pa zajk; razmerje starih je bilo torej 1:1. To pomeni, da je bil letni stvarni prirastek na vsakega starega zajca (oba spola) 0,33 ali V3 mladiča, na vsako staro zajko 0,66 ali 2/3 mladiča. Tako je tudi analiza pokazala, kar je bilo opaženo že na lovih, da je bilo tisto leto za zajce neugodno, ker je bila na primer dolga zima, spomladi in poleti pa veliko dežja. Drugo leto, ki je bilo za zajce ugodnejše, je bilo v istem lovišču spet uplenjenih 100 zajcev. To leto pa je bilo med plenom 34 mladičev (med starimi zajci je bilo razmerje spolov zopet 1:1, torej 33 zajcev in 33 zajk), kar pomeni, da je bil stvarni letni prirastek na vsakega starega zajca (obeh spojov) 0,5 ali polovico mladiča, na vsako staro zajko pa 1 mladič. In kako je bilo to leto na lovih? Živahno, veselo, povsod je tekel zajček; bilo je »zajčje« leto. Po jesenskih pogonih je družina ugotovila, da je ostalo v lovišču še 200 zajcev. Tako je bilo tudi v letih, ko so bile analize plenov podobne, Pri poljskih jerebicah - kokoškah imajo pokrovna peresa bele povprečne črte (desno pero), pri petelinčkih teh črt ni (levo pero) Pri zajcu, zlasti pri mladem, spol po spolovilih ni vedno lahko ugotoviti. Desni dve spolovili kažeta razliko med zajcem in zajko; spolovilo zajke se spozna po špranjici kot so pokazali že starejši zapiski; v dobrih zajčjih letih je namreč stvarni (jesenski) prirastek mladičev stoodstoten, to je na vsako staro zajko en mlad zajec. In še tale zaključek: pri spomladanskem staležu 200 zajcev in spolnem razmerju 1 :1, torej 100 zajcev in 100 zajk, smemo ob dobrih naravnih pogojih pričakovati 100 zajcev prirastka; toliko zajcev smemo tisto leto odstreliti, da bo ostal stalež prihodnjo pomlad isti. Tako nam je račun povedal, kakšen sme biti plan odstrela zajcev. Iz vsega tega pa se tudi vidi, da odstrelnega plana za nizko divjad (pri fazanih in jerebicah je metoda dela podobna) ne smemo delati zgodaj spomladi ali celo pred spomladjo, ampak moramo počakati vsaj na maj ali junij, ko že vemo, v kakšnih vremenskih in drugih pogojih so bila poležena prva tri gnezda mladičev. Če bomo uvedli načrtno analizo jesenskega plena nizke divjadi, ne bomo več odstrela te divjadi planirali z zavezanimi očmi, ampak na osnovi statistike. Tedaj bo tudi lovska statistika pestrejša, še posebno zanimiva pa bo, če bomo pri analizi plena ugotovili tudi težo divjadi in njeno zdravstveno stanje; pokazala nam bo pota za izboljšanje lovskega gospodarstva. MEDVED IN ČLOVEK Janko Perat I Že lani, ko so mi lovci med gamsjim lovom z vrha Pelca kazali kraj, kjer se je odigrala borba na življenje in smrt med medvedom in človekom, trentarskim lovcem Antonom Tož-barjem, sem potihem sklenil napisati ta članek. Ko pa sem pozneje ugotovil, da poteka prav letos 75 let, odkar se je to zgodilo — bilo je 25. aprila 1871. leta —, sem začel ob vsekakor zanimivi obletnici misliti o medvedu na Primorskem in zbirati o njem podatke. Tako sem presedel precej ur v študijski knjižnici, ki pa mi je žal le malo nudila. Več so mi povedali lovci, do katerih sem se obrnil, toda tudi ti podatki so bili pomanjkljivi; lovci mi namreč niso mogli povedati, kdaj so se dogodki zgodili; spominjali so se jih le po izročilu svojih očetov ali dedov. Ne glede na to pa sem se odločil, da objavim, kar sem zbral, čeprav se zavedam, da to ali ono verjetno ne ustreza točno zgodovinski resnici. Tako sem se lotil dela, le naslov me je še begal. Prvotno sem namreč na zaglavje članka mislil napisati »Medved na Goriškem«. Tak naslov bi seveda zahteval znanstveno — strokovno obravnavo; ker pa, kot sem že omenil, za tak članek primernega gradiva nisem dobil, moram uvodoma povedati še zgodbo, ki me je rešila iz zagate. Sedel sem torej v Beogradu pri skodelici turške, ko mi je prišel v roke ameriški dnevnik »New York herald tribune«. Ko sem ga začel raztreseno listati, so se mi kot lovcu, ki išče lovskih doživetij tudi na Terazijah, ustavile oči na naslovu »A bear and a man«. Komaj sem svojim očem verjel, ko sem bral, da je 25. aprila preteklo 75 let, ko sta se v Jugoslaviji, v slovenskih gorah, zgrabila na življenje in smrt medved in lovec, da je medved odtrgal lovcu, ki so mu rekli Špik, spodnjo čeljust, da je kljub temu lovec medveda premagal, sam pa živel še 29 let, dokler ga ni 1900. leta ubila smreka v gozdu pod Triglavom. Res prijetno presenečenje! Sicer pa sem kasneje zvedel, kako je prišlo do te vesti v velikem ameriškem dnevniku; neki študent, ki se je zelo zanimal za moje gradivo, je napisal za »New York herald tribune« članek o Antonu Tožbarju. A bear a man — medved in človek! Odnos človeka do največjega zastopnika naše favne, srečanje človeka z medvedom, kako je človek doživljal medveda: vse to je imelo neko vsebino — in tako sem imel tudi naslov! II Medved in človek sta že od nekdaj živela v primernem medsebojnem spoštovanju. Nista se posebno bala drug drugega, ostajala pa sta v varni razdalji. To ugotovitev lahko izluščimo iz nešteto basni in bajk, ki krožijo o medvedu, in tudi zgodovinska dejstva jo potrjujejo. Še več! Nekdanji človek je pripisoval medvedu posebne lastnosti in ga ni smatral za navadno žival. Za stare Slovane je bil medved božansko bitje. In čeprav so že dolga stoletja pretekla od tistih časov, stoletja, v katerih je človeški um prodrl v največje tajne narave, ima medved v ljudskih očeh še vedno posebno veljavo. Nekaj podobnega kot človek do medveda, čuti tudi medved do človeka, čeprav medved zaradi človeka nima kakih manjvrednostnih kompleksov; to so lahko ugotovili vsi, ki so se z njim že srečali. Žal so medvedovi zlati časi že zdavnaj minili. Medved nam je ostal le kot živ spomenik davne preteklosti, navaden upokojenec, za katerega skrbi družba, da se mu ne pripeti kaj hudega. Nekdaj pa je bil medved tudi na Primorskem, pri čemer mislim na področje sedanjega okraja Gorica, stalen prebivalec. Tod se je sprehajal rjavi medved, pa tudi njegov starejši tovariš, veliki jamski medved; slednji je zapustil svoje sledove in kosti v Postojnski in Divaški jami. Zelo zanimivo je, da je na Primorskem veliko priimkov, ki spominjajo na medveda; posebno veliko jih je ob zahodni meji in še preko nje. Tako imamo na Kobariškem številne Med-veže in Medvede, na Kanalskem in v Brdih pa Medveščke. Čeprav je seveda možno, da je tako ime dobil človek, ki je bil »kosmat kot medved«, je prav gotovo vsaj del teh priimkov v zvezi s kakšnim dogodkom, v katerem je igral medved važno vlogo. Še bolj verjetno pa je, da so takšni priimki nastali iz domačih hišnih imen; med njimi so torej vsaj nekateri gotovo zelo stari. Ustna izročila o medvedu na Primorskem, kolikor sem jih zbral, pa ne segajo daleč nazaj; najstarejša so iz zadnjih desetletij 18. in prve polovice 19. stoletja. Iz njih pa lahko sklepam, da je bil medved ob koncu 18. stoletja še zelo pogost gost naših gozdov. Naj napišem iz tistih časov nekaj ljudskih spominov! Bilo je okrog 1790. leta. Neki posebno star medved je spoznal, da imajo ovce zelo okusno meso in pričel jih je trgati. Seveda je s tem povzročil že tako revnim Čadržanom velike skrbi. Zato so se zbrali vsi moški in priredili na starino velik pogon. Zasledili so ga pod planino Grušenco. Najboljše strelce so postavili na najboljše stečine in pognali. Medved je bil kmalu v pogonu in pognal se je navkreber proti polici, kjer je čakal Miha Košanov. Ko je osmodil proti kosmatincu, se je ta še bolj divje pognal proti Mihi. Na polico sicer ni mogel, ker je bil močno ranjen, pač pa je tako silno zapuhal, da je bil ubogi Miha ves poslinjen. Medveda je potem nekoliko više, vrh Raj-hlja, smrtno pogodil Tončkov Tine. Mogočno žival so zmagoslavno privlekli v Čadrg na saneh, ki jih je vlekla Tončkova kobila. To je bil zadnji medved, ki je padel v Čadrgu, polica, na kateri je stal Miha, pa se imenuje od tistega časa Medvedova polica. Okrog 1800. leta so vaščani Tolminskih Raven ugotovili, da si je zbral medved za zimsko prebivališče neki skalnati previs pod vasjo. Domenili so se, da se bodo med zimskim spanjem spravili nadenj. In tako je neki zimski dan deset junakov tiho napredovalo proti brlogu. Vsak možakar je nosil debelo, ošiljeno bruno. Ko so se brlogu približali, so vsi hkrati planili naprej in z bruni, ki so jih nesli kot sulice v napadu, zaprli vhod. Medved se je seveda prebudil in v silni jezi vlekel bruna k sebi; tako pa.se je še bolj zaklinil. Pokončali so ga s streli skozi neko špranjo. In še enkrat so se spravili Tolminci na medveda. To je bilo kakih deset let pozneje. Star samotar je delal kmetom okoli Ljubinja pa vse do Knežkih Raven veliko škodo. S tem medvedom pa ni šlo vse gladko; številni pogoni so bili brezuspešni, medved se je vedno izmuznil iz obroča. Tako ni kazalo drugače, da so kmetje poklicali na pomoč znanega divjega lovca Moho-reta iz Zadlaza. Ta je slišal, da se je medved vselej izmuznil mimo neke podrte smreke in neke skale, toda tako naglo, da na strel niti pomisliti ni bilo mogoče. Mohore pa jo je po svoje premislil. Skali se je približal z nasprotne strani in jo zaznamoval tako, kot zaznamuje pes obcestni kamen; nato se je za streljaj umaknil. Ko je med pogonom medved pritekel do skale, ga je neobičajen dah v največjem teku ustavil — tedaj pa je že počila Mohoretova puška in medved se je zvrnil. Okoli 1848. leta je padel, zadet od prednjač lovcev iz Baške grape, zadnji medved na planini Rut. Približno v istem času je stari Bizalj iz Ruta uplenil zadnjega risa nad Podbrdom. Te zgodbe, ki mi jih je povedal stari Miha Ivančetov iz Čadrga, kažejo, kako se je končalo življenje številnim medvedom na Primorskem. Takrat je bila burna Napoleonova doba in prav skozi naše kraje so prehajale številne armade; tako so prišli kmetje lahko do orožja. Bil pa je takrat tudi prav poseben čas, ko je mali človek svobodneje zadihal, in sicer v pravem smislu besede. »Roka pravice« je imela takrat izven večjih krajev zelo malo ali pa prav nič moči, saj si je mlada buržoazija na vse kriplje utrjevala fevdalcem osvojene pozicije in ni utegnila misliti na manj pomembne stvari, kot je bil n. pr. lov. Zato se je divji lov izredno razmahnil. Lovska strast, ki jo je fevdalna gosposka skozi stoletja s silo zatirala, se je divje razmahnila v neodgovorno pobijanje in pokončavanje. Tako so v tisti dobi izginili iz naših lovišč največji zastopniki naše divjadi, na Primorskem tudi medved. Nato več kot dvajset let v naših krajih o medvedu ni bilo več slišati. Sele 1871. leta je začel neki samotar spet vznemirjati prebivalce Kranjske gore. Okoli velike noči so priredili pogon, toda medved je ušel iz obroča in jo preko Prisojnika mahnil na trentarsko stran. O tem dogodku je zvedel Špik iz Trente, ki je s svojim lovskim tovarišem Štrukljem sklepal, da je ostal medved v gozdovih nad Trento. Odpravila sta se nadenj. Drugi dan lova, 25. aprila 1871. leta, sta res našla medvedov sled. Špik se je postavil na čakališče, Štrukelj pa je pognal medveda pred cev Antona Tožbarja — Špika. Špik je streljal in medveda hudo ranil. Medved se je opotekaje vlekel naprej, Špik pa je šel po sledu za njim. Tedaj je prišel medved do prepada, ki mu je zapiral nadaljnjo pot. Medved se je obrnil in se srečal s Špikom. Nadaljnji potek tega srečanja je znan, saj je bil že večkrat opisan (Naš lov II. del, Lovec 1936, št. 7 in 8). III To je bil zadnji medved, ki je padel na Primorskem. Življenje pa je teklo dalje. Razmere so se nekoliko uredile in nekoliko se je uredil tudi lov. Potem je prišla prva svetovna vojna, za njo pa italijanska okupacija Primorske ter bunkerji in bodeča žica ob meji proti Jugoslaviji. Tujec brez lovske kulture je zagospodaril po naših loviščih; le streljal je in plenil. Končno je moral oditi, premagan, osramočen in s povešeno glavo. Bodeča žica in bunkerji so izginili. Lovske organizacije so spet oživele, lov pa je dobil pomen, kakršnega še ni imel. Posledice vsega tega so se kmalu pokazale. Najprej je prestopil staro mejo divji prašič, kmalu pa smo slišali tudi o medvedu. Bilo je aprila 1950. leta. V Kobaridu smo imeli smotro goničev. Tedaj me je poklical Franc Stres, sedaj že pokojni starosta kobariških lovcev. Začel mi je pripovedovati, da je na Stolu sledil medveda. Pravil je, da je na ilovnati stezi jasno videl sled, našel pa je tudi več raz-grebenih mravljišč. Staremu lovcu se sicer nisem smejal, verjel mu pa nisem. Toda v maju istega leta je v Trenti spet završalo: '»Medveda imamo, velikega medveda, Franc Kverh ga je videl!« »Ko sem šel pogledat za živino,« .je pravil, »sem zaslišal, kako se v gozdu pod menoj nekaj lomi. Mislil sem, da nabira Vanac suhljad, tedaj pa je nenadoma stopil na pot, komaj 15 metrov od mene, orjaški medved. Nekoliko je zabrundal, nato pa skočil naprej v gozd!« In tedaj se je dvignil vnuk pokojnega Tož-barja in trentarski lovci Hosner, Zorč in Šmidt in stopili so za medvedom. Nanj so naleteli na planini Jerebica. Šel je čez Srednjico, čez Za-potok, nato pa zavil proti Vršiču. Zorč je za njim celo streljal, pa le zato, da bi ga preplašil. Lovci so pravili, da se je medved neverjetno spretno poganjal tudi preko strmih skal, ki bi delale preglavice celo gamsu. 28. junija 1950. leta je v Borentalu v avstrijskih Karavankah ustrelil medveda ing. Neidereder. Zelo verjetno je bil to medved, ki ga je sledil pokojni Stres in ki so ga videli Trentarji. Isto leto so sledili medveda na Rovtarici. Ta medved je prišel s Pokljuke. Poleti je raztrgal na Radoljski planini (Visoki vrh) junico; nad polovico jo je odnesel. Aprila 1952. leta je videl medveda Ivan Arman, lovec Gojitvenega lovišča Triglav, in sicer izpred koče pod Matajurskim vrhom. Sledil ga je še ves teden med Rodico in Črno prstjo, nato pa se je vsak sled za njim izgubil. Lovci so pravili, da je sklenil ta medved v živalskem svetu nekoliko neobičajno prijateljstvo z volkom, ki se je klatil po Pokljuki in Jelovici in večkrat prišel tudi na primorsko stran. Oba, medved in volk, sta imela namreč iste poti. Volk je napadal in pospravil svoj del plena, ostanke pa pustil medvedu. Ko so volka 22. februarja 1953. leta na Pokljuki ustrelili, je izginil tudi medved. Jeseni istega leta pa se je spet pojavil nad Petrovim brdom, na Stolščniku, kjer je raztrgal nekaj ovac, nato pa šel skozi gojitveno lovišče pod Črno prstjo v Prode, kjer je po vsej verjetnosti prezimil. Tedaj so pogostoma videvali medveda vaščani Granta in Ruta, z njim pa se je srečal tudi lovec Langus. Medved se je najraje zadrževal na planini Rut. Zadnjič so ga videli 23. marca 1954. leta, potem pa se je umaknil na bohinjsko stran. Ta medved, očividno star samotar, je imel zelo rad ovce, vasem pa se je približal do 200 m. Septembra 1954. leta je ugrabil ovco komaj streljaj od hiše Zgage Rudolfa na Petrovem brdu. V Bački grapi je poklal 16 ovc in junico. OLO Radovljica je zaradi tega že 1952. leta odredil, naj se odstreli, vendar pa je starina še pri življenju, deloma zato, ker je zelo previden in pretkan, deloma pa tudi zato, ker ga nihče resno ne lovi. Zanimivo je, da ni nobenih podatkov o medvedu v Trnovskem gozdu. Goriški lovci se ne spominjajo, da bi bil kdaj koli ustreljen medved v gozdovih, ki se raztezajo od Nanosa pa vse do Čepovana. Tovariš Viktor Garzarolli iz Razdrtega, ki je lovec že 50 let, mi je sporočil, da se je njegov oče, ki je umrl pred 40 leti, sicer spominjal, da se je v' prejšnjem stoletju medved večkrat pojavil na Nanosu, ni pa se spominjal, da bi medveda kdaj lovili. V te kraje pa je prišel medved 1952. leta. Videla sta ga dva lovca: tov. Ščuk na Nanosu, tov. Jože Kenda iz Idrije pa v Krekovšah; kraja sta oddaljena skoraj 50 km. Sledili pa so ga tudi drugi lovci. Anton Toibar - Špik, ki mu je medved odtrgal spodnjo čeljust Statistika o staležu divjadi za območje okraja Gorica ni 1951. leta izkazovala nobenega medveda, 1952. leta že pet, 1953. leta pa kar devet. 1954. leta so javile lovske družine štiri medvede, zadnji dve leti pa samo še dva. Ta številka je prav gotovo točna. Že omenjeni tov. Viktor Garzarolli mi je sporočil, da se medved samotar stalno zadržuje v lovišču Hrenovice (Razdrto pri Postojni), in sicer v gozdu nad vasjo Šmihelj, medveda pa vidijo in večkrat slede, tako piše, tudi lovci in gozdni delavci na Nanosu. Tov. Garzarolli meni, da je to drug medved, ker se na Nanosu pojavlja le sem pa tja, dočim se okoli Suhega vrha (1315 m) nad Šmihelom stalno zadržuje. Domneva se mi zdi verjetna. Medved, ki ga večkrat sledijo v nanoških gozdovih, je pravi klatež. "Sedaj se pojavi v okolici Lokev, potem v bližini Idrije, čez nekaj časa pa je spet v okolici Črnega vrha. Zimo 1952—53 je prezimil v italijanskem bunkerju med Colom in Črnim vrhom, komaj sto korakov od glavne ceste. Cestni ropot ga ni vznemirjal; mirno je smrčal tudi takrat, če je prišlo vozilo v neposredno bližino bunkerja. Moral je biti izredno dobre čudi. Ljudje, posebno lovci, so ga hodili večkrat poslušat. Celo tajnik OLZ Gorica se je hotel prepričati, če res tako glasno smrči, kot so 'ljudje govorili. Ko se je vrnil, je ves zadovoljen potolažil svojo boljšo polovico, da se je prepričal, da medved mnogo glasneje smrči kot sam. Zadnjič je opazoval medveda v Kozjih stenah Edi Žonta; to je bilo 1. julija letos. Komaj 50 metrov mimo njega je kljusil; Žonte ni opazil, ker je bil v ugodnem vetru. Kot pravi Žonta, je to srednje velik medved, težak kakih 150 kg. IV Tako imamo po skoraj sto letih v naših loviščih zopet medveda; sicer za sedaj, kot kaže, le dva starejša samotarja. Govorice namreč, da so sledili v Trnovskem gozdu medvedko z mladiči, niso povsem preverjene. Kljub temu pa je upanje, da bomo prišli prej ali slej do naraščaja in s tem tudi do jamstva, da bomo lahko šteli tudi medveda med stalno divjad Primorske. Tako bomo lahko dodali starim zgodbam o medvedu tudi nove, ki ne bodo samo odmev davno minule preteklosti, kot so te, ki sem jih otel pozabi. LOVSKI PREDPISI — LOVSKA MORALA Franjo Sok V avgustovi številki Lovca je zadel pisec članka »Kolektivno upravljanje ali .kolektiven1 lov« ob zanimivo in za lovce pomembno vprašanje. Sam nakazuje, da gre za odnos pravnih in moralnih načel. Pri reševanju tega vprašanja pride do ugotovitve: Mi živimo v obdobju, ko še ne moremo trditi, da je popolna harmonija med pravnimi in moralnimi normami. Ta trditev pa ne bo docela točna. Prepričan sem, da je pisec mislil pravilno, le zapisal je drugače. Da doprinesem k razčiščenju moralno etičnih načel lova v smislu pripombe uredništva k navedenemu članku, bom poskusil na zastavljeno vprašanje po svoje odgovoriti. Naša socialistična revolucija in prevzem oblasti po delovnem ljudstvu sta rodila nove proizvodne odnose, ki so postavili nova načela. Tako je n. pr. postavljeno načelo: izkoriščanje človeka po človeku je nedopustno. Posledica tega načela pa so nadaljnja načela: zemljo tistemu, ki jo obdeluje, delo je čast in dolžnost, okoriščanje s presežnim delom delovnega človeka je nepravilno. Vsa ta načela je delovni človek sprejel kot edino pravilna in poštena, prevzel jih je torej kot nova moralna načela. Ta nova moralna načela so v popolnem nasprotju z večino starih kapitalističnih načel, ko ni bilo prav nič nečastno, živeti na račun žuljev drugega, ko ni bilo nič nenavadnega, s prekupčevanjem ustvariti si cenen, a lep vir dohodkov in s tem lagodno življenje. Na področju lovstva so postavljena načela: divjad ni last zemljiškega gospodarja, ampak skupnosti, divjačina ni last uplenitelja, temveč last lovskega kolektiva, lov izvajajo lovski kolektivi itd. Tudi na področju lovstva so spremenjeni družbeno ekonomski odnosi prinesli nova lovsko moralna načela, katerih bistvo je v tem, da lov ne more biti sredstvo pridobivanja in da lovci love kot enakopravni člani lovskih družin. Večina naštetih načel je dobila zakonsko moč, postala so torej obvezna; proti tistim, ki jih kršijo, izvaja država sankcije. Ne moremo torej govoriti, da ni harmonije med pravnimi in mo ralni-m i normami. Res pa je, da je še dosti moralnih norm, ki urejajo ponašanje ljudi, v našem primeru lovcev, ki pa niso postale zakon. Sleherni lovec ve, da ne streljamo zajca na ložu, da ne streljamo divje svinje pri visoki brejosti ali ko vodi mladiče. Ta in slična pravila so tudi moralno etična, a brez zakonske moči, to se pravi, da država njihovega izvajanja ne stavlja pod sankcijo; v zakonitih predpisih ni namreč nikjer prepovedano, streljati zajca na ložu ali streljati brejo svinjo, vendar pa mora vsak kršilec računati na prezir ostalih lovcev, če že ne na hujši ukrep lovske družine. Tudi gole moralne norme imajo svojstveno prisilno sredstvo, to je prezir družbe. Kakor smo ugotovili, disharmonije med pravnimi in moralnimi normami ni. Iz številnih razprav o etični vrednosti enega ali drugega načina lova ali iz spredaj citiranega sestavka pa bi površen bralec utegnil sklepati, da obstajajo iste moralne norme od pamtiveka in bodo ostale nespremenjene do konca naših dni. Temu pa ni tako. Že spredaj smo rekli, da so novi družbeni odnosi postavili nova načela. Pri lovu ne bo nihče trdil, da je srednjeveško preganjanje divjadi po grajskih dvoriščih danes moralno upravičeno; lov divjadi ob vsakem času, tudi takrat, ko vodi mladiče, zavrača sleherni kulturni lovec. Moralni pogledi se torej menjajo s spremembo družbenih odnosov. Pri tem pa imajo svoj dobršen vpliv tudi številni drugi faktorji. Predvsem omenjam kulturni dvig človeka, ki narekuje skrajno human odnos do divjadi. Ta odnos goji tudi današnja socialistična družba. Današnja družba tudi ostro obsoja lovca, ki s plenom grdo ravna; mrtvega dolgo-uhca mečejo večkrat iz objestnosti kot kos lesa sem ter tje. To ni vredno sodobnega lovca in ni v skladu z današnjim moralnim pogledom na živo in mrtvo prirodo. Daši drži trditev, da disharmonije ni, pa ima pisec spredaj omenjenega članka vendar po svoje prav. Res je in si ne smemo prikrivati resnice, da se v lovskih kolektivih kot najna- prednejših lovskih organizacijah krije nekaj članov, ki še niso osvojili novih moralnih načel. Ni pa to primer samo v lovstvu. Na vseh področjih družbenega življenja bijemo oster boj, da z vsemi možnimi sredstvi, od vzgoje in prepričevanja pa tja do odvzema prostosti, uveljavimo socialistična moralna načela tudi pri oni manjšini, ki teh še ni osvojila. Pri lovstvu imamo pogoste pojave, ki niso v skladu s sodobnimi principi. Vsi ti pojavi pa nosijo v sebi prepričanje: lov mora biti za posameznika donosen, kakor je bil svoj čas, pa čeprav na škodo solov-cev. Podlaga tej miselnosti je zastarelo moralno načelo: pridobivanje je svobodno, čeprav na račun drugega. Iz te, danes nemoralne postavke izvirajo pojavi, da osamljeni lovci utaje plen, da love zase brez kontrole, da prodajajo kožuhovino mimo Lovske zadruge, da so odločni nasprotniki vsake lovske članarine, da ne žrtvujejo ničesar za razplod divjadi itd. Da so taki pojavi, nam zgovorno pričajo številne izključitve iz lovskih družin; celo več: zaslediti je bilo tudi sicer osamljene lovske družine, ki so pod plaščem napredne organizacije skrajno sebično pustošile v gospodarjenje prejeta lovišča. Kakšne naloge ima zaradi gornjih ugotovitev lovska družina? Vsekakor mora nadaljevati boj za osvojitev socialističnih moralnih načel pri vseh lovcih. Sleherni lovec mora spoznati, da je lov le plemenit šport, ki lovca telesno krepi, duševno razvedri in mu daje svežih moči, da na svojem delovnem mestu laže zmaguje vsakodnevne napore. TAKO SE JE KONČAL MOJ PRVI LOV Robin Collins V moji domovini, južnoafriški državi Natal, priredijo farmarji našega okraja vsako leto pogon. Z nekaj sto gonjači in psi se odpravijo v dolino Umzimkulu, kamor se zateče tisti čas raznovrstna divjad, pavijani in druge opice, gazele in antilope, včasih pa tudi kak leopard. Najbolj se lovci vesele antilop; to so spretne, zvite in divje živali, zlasti če so obstreljene ali obkoljene; lovcu, ki upleni antilopo, utripa srce močneje kot ob katerem koli drugem plenu. Med antilopami je bil izreden samec, ki smo ga krstili za Sivobradca; več let zapored je srečno ušel lovski krogli. Bilo mi je deset let, ko sem Sivobradca z njegovo temnosivo, belo-lisasto, progasto dlako in dolgimi, ostrimi rogmi videl prvikrat; ponosno je stopal prek jase. V našem okolišu ni bilo lovca, ki si ne bi na tihem želel, da bi ga uplenil in tudi mene je od tistega dne prešinjala ta misel bolj kot katera koli druga. Da, čutil sem nekako, da je Sivobradec moj, da ga moram nekega dne upleniti jaz in se s tem izkazati kot moški. Ker mi pa oče nikakor ni hotel dovoliti, da bi šel na lov pred svojim štirinajstim letom, sem vsa naslednja tri leta preživel v mrzlični napetosti in v neprestanem strahu, da mi bo kdo drug odstrelil kozla. Toda Sivobradec je ostal živ. Nekoč se je pokazal izza grma z mladim kozlom in ko se je smrtno ranjeni mladič zgrudil, se je Sivobradec, preden je lovec mogel vnovič sprožiti, pognal prek jase. Spet drugikrat je bil v spremstvu dveh koza, ki ju niso smeli streljati; izkoristil ju je, da sta ga krili in tako je spet srečno ušel. Tretje leto pa so se postavili lovci med skalami in reko tako spretno, da jim po njihovem nobena divjad ne bi mogla uiti. Kmalu je krik in vik gonjačev oznanjal, da so zagledali Sivo-bradca. Čepel sem zgoraj na skalah in tako videl s svojega opazovališča, kako je tekel kozel naravnost proti skritim lovcem. Stiskal sem pesti in čakal strela, ki bo napravil konec mojim sanjam. Iznenada pa se je Sivobradec okrenil in se prebil med psi do črte gonjačev, ki so metali za njim kopja. Bal sem se že, da ga bodo zadeli — tedaj pa zaslišim pse že v grmovju za gonjači — Sivobradec se je prebil na varno. Zvečer so se pogovarjali farmarji samo o Sivobradcu in o njegovem neverjetnem begu. Spet se jim je izmuznil za leto dni. Velikega kozla so slavili v napitnicah, bahali so se in stavili, kdo ga bo prihodnje leto ustrelil. Vse to sem poslušal in se smehljal: prihodnje leto bom že dovolj star, da se bom lahko udeležil pogona. Vse leto mi je kakor privid migotala pred očmi podoba: šibek, štirinajstletni fant — namreč jaz — stoji razkoračen nad krasno živaljo, na kateri je toliko lovcev brez uspeha poizkušalo svojo lovsko spretnost. Ko mi je dal kmalu nato oče prvo lovsko puško, nisem maral lahke, kot bi se spodobilo za mojo drobno postavo, hotel sem težko, velikega kalibra, orožje, ki naj bo vredno Sivobradca. Ko je napočil veliki dan, bi najraje že navsezgodaj planil brez zajtrka iz hiše, pa mi oče ni dovolil. »Sivobradec bo že počakal,« je dejal, ko me je zopet potisnil na moj stol. Bledo svitanje je napolnjevalo dolino, ko so se lovci zbrali. Potem so se gonjači odpravili na gornji konec doline, lovci pa so se razmestili. Najboljša mesta so bila zgoraj, med skalami, ker antilope rade poiščejo višji svet, da se tako rešijo zasledujočih psov. Zato sem bil bridko razočaran, ko so mi določili mesto na rečnem bregu. Tedaj pa je rekel oče, ki je dobil ugodnejše mesto, tole: »S svojim fantom bom menjal. To je njegov prvi lov, pa naj ima dobro čakališče.« Ko smo se odpravili, me je mimogrede potrepljal po ramenih in smehljaje se zašepetal: »Glej, da boš podrl starega!« Urno sem plezal po strmini navzgor, trdno odločen, da bom hitrejši od drugih, da se bom lahko mimo skril. Izbral sem si z grmovjem dobro zakrito pečino na robu majhne jase. Nekaj časa je bilo vse tiho, nato pa je nastal silen lajež in slišal sem gonjače, ki so kričali in s krepelci tolkli po drevju. Najprej se je v divjem begu pognala mimo mene mlada antilopa. Sledil ji je mlad kozel, ki ga pa nisem streljal, da se ne bi izdal, če bi bil slučajno v bližini Sivobradec. Nato je bilo vse tiho. Ali se je Sivobradec morda prebil kje daleč spodaj? Ali ga je morda zadel eden številnih strelov, ki sem jih bil slišal? Tedaj sem opazil v grmovju lahno premikanje in koj zatem je stopil — komaj deset metrov pred menoj —• izza drevja Sivobradec. Pred jaso se je razgledoval. Puškino cev bi moral malce nagniti, pa bi ga imel na muhi. Sanje mojega mladega življenja bi se izpolnile. Sivobradec je stal pred menoj nepremično, samo pritisnil bi s prstom, sprožil — pa bi bil moj plen! Toda nekaj mi je zadrževalo prst. Tedaj se je kozel z glavo obrnil v smer, od koder je prihajal pasji lajež. Tja je obrnil tudi velike uhlje, njegov vlažni nos je drgetal in njegovo milo svetle oči so se mi zdele, da me budno, a brez strahu gledajo. V vsej njegovi drži, v slehernem vzgibu njegovega telesa je bilo toliko ponosa, da sem pri priči vedel: nič mu ne morem storiti. Nekaj sekund je še stal, ne da bi se ganil. Potem mu je pa moral muhavi veter prinesti na nos človeški dah, ker se je v skokih pognal prek jase in izginil v grmovju. Na svojem mestu sem obstal nem in razburjen. Po končanem pogonu je prišel k meni oče. Izpraznil sem puško in spravil naboje za pas. Oče je opazoval prostor, ki sem ga bil izbral, in s hitrim pogledom oplazil moj, z naboji napolnjeni pas. »Ni prišel?« je vprašal. Zmajal isem z glavo. »Čudno!« je menil. »Gonjači so ga videli, ko jo je ubral v smer, kjer si stal, ostali lovci pa ga niso opazili.« Povesil sem oči, moja redkobesednost pa se je morala zdeti očetu sumljiva. Šel je na drugo stran jase in tam obstal pred štirimi globokimi odtisi, ki jih je bil kozel, ko je odskočil, pustil v vlažni zemlji. Obrnil sem se, da bi šel; vpra-jočega očetovega pogleda nisem mogel prenesti. Na vožnji domov me je spreletelo silno veselje ob misli, da je stari Sivobradec spet za leto dni varen in da bo lahko spet zbral okrog sebe svoj harem. Kljub temu pa me je težil očetov molk kot mora. Naposled je oče vprašal: »Torej, sin, kaj se je zgodilo?« V zadregi sem se jecljajoč trudil opisati doživljaj. Opisal sem mu Sivobradca, kakor sem ga videl, veličastnega; poskušal sem očetu obrazložiti in mu dopovedati, kako mi je v odločilnem trenutku postalo jasno, da bi bila ta krasna žival previsoka nagrada za začetek mojega lova. Oče je trenutek molčal, nato pa počasi dejal: »Danes si se nekaj naučil, moj sin, nekaj, česar se mnogi ljudje ne naučijo svoj živ dan.« Položil mi je roko okrog ramen in tiho pristavil: »Naučil si se, kaj se pravi, z nekom čutiti.« Lovska družina Trbovlje, zbrana po brakadi pred svojo lovsko kočo v Knezdolu; razpoložena je kljub skromnemu plenu ... LOVSTVO IN DIVJAD NA FINSKEM A. Simonič Nadaljevanje in konec Najvažnejši pa je na Finskem lov kožu-harjev. To se vidi že iz številk, ki kažejo denarno vrednost vsega lovskega plena in uplenjenih kožuharjev (glej Lovca, str. 146). Med kožuharji je na prvem mestu veverica, kar sem tudi že omenil. Zato se ne smemo čuditi, da posvečajo na Finskem veverici, ki pri nas nima bogve kake veljave, veliko pozornost. Za ohranitev primernega staleža veveric je najvažnejša lovna doba, ki jo določijo vsako leto za vsako področje posebej, ravna pa se po podatkih, ki jih zbero pred vsako lovno sezono. Najvažnejša podatka sta stalež in možnosti prehrane. Podatke za stalež dobi FGF od svojih opazovalcev, podatke o možnosti prehrane pa dajo gozdarske uprave; pri prehrani upoštevajo tudi to, kakšne bodo možnosti v naslednjih letih. Poleg tega preiščejo pred vsako lovno sezono več veveric z različnih področij v laboratorijih. Te preiskave naj ugotove morebitne bolezni in kvaliteto kožuha, pa tudi splošno zdravstveno stanje. Na osnovi teh podatkov in dognanj raziskav določijo lovno dobo. Če je stalež zmeren, za prihodnja leta pa pričakujejo dovolj hrane, se sme veverica loviti 1 teden. Če je stalež dober, traja lovna doba 10—14 dni. Če pa je stalež visok, za prehrano pa se obetajo slaba leta in je torej možno, da nastopi tudi kaka bolezen, traja lovna sezona do 3 tednov. Na Finskem živi veverica iste vrste kot pri nas, po barvi pa je treh tipov: rdeče-rjava, ki ji pravijo lovci borova veverica, rjava veverica in temna ali smrekova veverica; zadnja daje najboljši kožuh; posebno lep je na Laponskem. Laponski tip te veverice ima temnosivo barvo, njen kožušček pa uporabljajo v krznarstvu v naravni barvi. Za lov veveric uporabljajo finskega špica. Pes, ki zavoha veverico na drevesu, ji z glasnim laježem sledi od veje do veje. Ko se veverica v kaki gosti krošnji potuhne, privabi pes s svojim glasom lovca.. Poleg navadne živi na Finskem tudi leteča veverica, in sicer v južni in srednji Finski; ni pa pogostna. Na Finsko pride iz gozdov severne Sovjetske zveze. Pižmovka je po važnosti drugi finski ko-žuhar. Na Finskem so jo naselili šele 1922. letaj ko so prinesli 11 živali iz Češke. V naslednjih letih so jo nasadili Se na 216 krajih. V kratkem času 25 let se je razširila po skoraj vsej Finski in postala važen predstavnik lovne favne. Najbolj je razširjena v južnem in zahodnem delu dežele, kar kaže, da ji kultivirana področja bolj ustrezajo kot tista na severu in vzhodu, kjer se širijo velikanski gozdovi. Na Finskem pižmovka ne dela posebne škode, pač pa prinaša velik dohodek s kožuhovino, radi pa jo imajo tudi zato, ker čisti jezera prebujnega rastlinstva, kar koristi ribištvu. Pižmovka je bila do 1935. leta zaščitena, sedaj pa jo love v aprilu, ko ima najboljši kožuh, vendar pa zelo kratek čas. Love jo v glavnem s pastmi. Poleg teh dveh, najbolj cenjenih, pa ima Finska še vrsto drugih kožuharjev. Prvi bi bil bober (Castor fiber), ki ga pa ne love, ker je zaradi redkosti zaščiten; na Finskem je namreč veliko manj bobrov kot na Švedskem in Norveškem. Ko sem obiskal gozdarsko šolo v Tuomar-niemi, so mi povedali, da je v bližini naselbina bobrov. Seveda bi si jih rad ogledal. In tako me je prijazni ing. Leinonen — naselbina je na njegovem gozdnem področju — naložil na avto in proti večeru sva se odpeljala. Žal pa naju je čakalo razočaranje. Po dveumi hoji skozi gosto porasla barja sva namreč prišla do naselbine, ki je bila prazna. V bližini bobrov so zadnje dni sekali in to je bilo nezaupljivim živalim dovolj, da so zapustile s trudom zgrajeni jez in se odselile. Leinonen mi je zatrjeval, da jih je še pred tednom sam opazoval. Ker pa že nisem mogel videti bobrov samih, sem si toliko natančneje ogledal njihovo zgradbo. To je bilo prav lahko, ker jo je po izselitvi voda predrla, tako da sva skoraj po suhem prišla do kaka 2 m visokega kopastega gnezda sredi jeza. Družina bobrov, ki je prišla v ta kraj pred nekaj leti, si je postavila iz brez veliko kopasto Kopasto bobrovo gnezdo; do bele črte bi morala segati voda; puščica kaže vhod v gnezdo Bobrov jez, posnet z notranje strani; voda bi morala segati do bele črte Zunanja stran bobrovega jezu; podpirajo ga brezova debla gnezdo v bližini barskega potoka, ki ga je zajezila z nekaj deset metrov dolgim jezom. Tako je voda poplavila kar čedno dolinico in zaprla dohod do kope po suhem. Vhod v kopo je pod vodo. Če preti bobrom kaka nevarnost, se takoj potope in splavajo v kopo pod vodo. V kopi je gnezdo, ki je narejeno nad vodno gladino. Tu bobri lahko čakajo, da nevarnost mine. Tu se tudi kote in prespijo zimo. Kakšne so pravzaprav bobrove zgradbe, naj pokažejo slike, ki sem jih posnel ob tem obisku. Kot sem pozneje izvedel, so se bobri, ki so jih delavci motili, preselili nekaj kilometrov po potoku naprej in si tam začeli graditi novo naselbino. Naslednji finski kožuhar je rakunski pes (Nyctereutes procyonoides Gray), ki mu pravijo tudi kun ji pes (nemško Marderhund). Angleži ga imenujejo raccon dog, kar se mi zdi bolje, čeprav nima žival ne s kuno ne z rakunom nič skupnega, le po barvi je rakunu nekoliko podobna; še najbolj sliči na lisico. Rakuna so zaradi srebrnosivega kožuha preselili iz njegove domovine — iz ozemelj ob ■: Pacifiškem oceanu — v evropski del Sovjetske zveze. Od tod se je začel zelo hitro širiti na finsko ozemlje. Pred nekaj leti so ga namreč opazili samo na 4 krajih v vzhodni Finski, sedaj pa poročajo vsako leto o novih nahajališčih. Slišal sem mnenje, da namerava rakun čez Karelijo in Finsko doseči atlantsko obalo, ki je pod vplivom zalivskega toka, priti torej na področja, ki imajo podobne življenjske pogoje kot njegova prvotna domovina. V Tako se Siri na Finsko rakunski pes V finskih gozdovih in laponskih tundrah pa živi še vrsta kožuharjev, ki jih poznamo tudi pri nas: navadna lisica, na Laponskem tudi polarna bela lisica, vidra, kune in druga drobna zverjad. Večje zveri pa so na Finskem že močno iztrebljene. Posebno me je presenetilo, da so volka močno potisnili na sever in vzhod; v južni in zahodni Finski, kjer so zelo obširni gozdovi, ga skoraj ni več. Podobno je z risom in medvedom, ki na Finskem nista zaščitena, čeprav sta že zelo redka. Proti zaščiti so posebno Laponci, ki rede velike črede severnih jelenov. Kot so mi pripovedovali, medved na severu ni tako miroljuben kot naš, ki se hrani pretežno z rastlinsko hrano. Mislim pa, da bodo tudi Finci risa in medveda prej ali slej zaščitili, kot so ju zaščitili Švedi. Finci love medveda, volka in risa s puško, ne pa še vsi Laponci; pri njih so še marsikje v navadi stari načini lova. Pripovedovali so mi, da se še dandanašnji najdejo med Laponci lovci, ki gredo nad medveda s sulico. Pri svojih potovanjih po tundri pogosto nalete na medvedji brlog. Laponec zaznamuje drevje okoli brloga, kar pomeni, da je medved njegov, lov sam pa odloži do zgodnje spomladi, do marca ali aprila, ko medved še spi. Takrat se poda v spremstvu močnih, špicom podobnih psov na pot in medveda zbudi. Ta prileze ves nejevoljen pogledat, kdo ga moti. Še ves je zaspan in vse se mu blišči, saj na svetlobo še ni navajen. Ko se ozira po nadležnežu, se vanj zapode psi. Ta trenutek izrabi lovec, ki zabode kratko sulico s širokim rezilom v medveda. Prav gotovo ni treba pripovedovati, da je potrebna za tak lov dobra mera poguma in močna roka, kajti medved, ki ni dobro zadet, ne obeta lovcu posebnega užitka. Zato je razumljivo, da uživajo taki medvedji lovci velik ugled. Lov medveda pa ni za Laponce znamenit samo zaradi nevarnosti, povzdiguje ga tudi njihovo verovanje. Med Laponci živi namreč še dandanes vera, da so nekatere živali tako svete, da se po smrti znova obude v življenje. To velja posebno za medveda, ki je izredno močan, inteligenten, ki lahko hodi pokonci kot človek, ki pozimi spi. Zaradi vsega tega pripisujejo medvedu posebno moč in ga imajo za božansko bitje. Tako ni čudno, da je bil lov medveda do nedavna povezan z vrsto svečanih obredov. Vse to pa je predolgo, da bi opisoval; omenil bom le, da se je moral medvedji lovec pred lovom posvetovati s čarovnikom, da ni smel imeti nobenih stikov z žensko in da ni smel imenovati medveda z njegovim pravim imenom. Tudi lov sam je bil slavnosten in se ga je udeležilo več ljudi, ki so ves potek opazovali. Tudi po lovu je bila ob mrtvem medvedu vrsta obredov. Toda to so v glavnem le še spomini, ohranile pa so se še nekatere stare navade. Tako izvabi tudi današnji Laponec, ki ima že puško, medveda iz zimskega spanja in ga nato ustreli. Ker pa je postal medved tudi na Finskem priljubljeno »izvozno blago«, se večkrat odpravijo nanj petični tujci, ki jim domačini za dobro nagrado pokažejo brlog. Nato se postavi vrsta lovcev okrog zatočišča nesrečnega kosmatinca; ko se pokaže, ves zaspan, iz brloga, nadaljnji Laponski šotor (Kilpisjdrvi) potek lova ni težko uganiti. Če gost ne pogodi dobro, mu domačini pomagajo. Seveda ta lov nima nič skupnega z nekdanjim lovom, ki je zahteval res pravega lovca. Medveda love na Finskem tudi na druge načine, ki pa niso značilni in so v navadi tudi drugje. Letno pade okoli 40 medvedov. Volka zasledujejo Laponci pozimi na smučeh; utrujenega pobijejo kar s palico. Finci ga love s puško. Volkove so na Finskem, kot sem že omenil, že močno iztrebili. »■» tm mul Od 1880. leta do zime 1918/49 se je življenjski prostor volka zelo skrčil Najteže pa je upleniti rosomaha. Ta krvoločna zver je zelo nevarna čredam severnih jelenov. Laponci ga uničujejo, kjer ga le morejo. Toda tudi za tako vztrajne in izkušene lovce, kot so Finci in Laponci, je zviti ropar trd oreh. Poleti, ko se rosomah skriva po skalovju in v nizkih goščavah tundre, ga skoraj ni mogoče dobiti. Pa tudi zimski lov je redko uspešen. Rosomah ima namreč zelo široke tace, ki mu služijo kot krplje; obdrži se na snegu in v močvirju in ga zato tudi psi ne morejo uspešno zasledovati. Smučarju jo pobriše na drevje; s preskakovanjem z drevesa na drevo zmeša sled tudi izkušenemu lovcu. Toda rosomah ima svojo Ahilovo peto. Ko marca skoti, stikajo Laponci za njegovimi brlogi. Ko jih najdejo, čakajo v bližini toliko časa, da pride na strel samica, nato pa uničijo tudi mladiče. Zato postaja tudi rosomah na Finskem vse bolj redek. Podobno usodo doživlja tudi ris. Se pred desetletji je živel v skoraj vsej Finski, sedaj pa se je njegovo ozemlje že zelo skrčilo. im imo im* im f to Proti severu se umika tudi ris; skice kažejo njegov življenjski prostor v 1880., 1900., 1920., 1940. in 1945. letu Tako ni čudno, da so tudi na Finskem začeli razmišljati, da bi redke roparice, ki so tudi pomemben člen narave, zaščitili. Ostali pa niso samo pri razmišljanju: na obširnih področjih so tudi lov roparic prepovedali. Ker pa se je pokazalo, da takšni rezervati niso učinkovita zaščita za ohranitev že zelo redkih vrst divjadi, bodo prej ali slej vsaj nekatere vrste popolnoma zaščitili. Na Švedskem n. pr. so že delj časa popolnoma zaščiteni medved, ris in rosomah, planinski orel pa je zaščiten že tudi na Finskem. Med lovci in društvi za zaščito narave se sicer pojavljajo glede teh vprašanj sem pa tja nesoglasja, toda ta nesoglasja so bolj navidezna. Tudi na Finskem je že večina lovcev spoznala, da spadajo tudi roparice v naravno združbo. Tako kaže, da se bodo prej ali slej lovska organizacija in organizacije za zaščito narave združile pod skupnim naslovom: ohraniti naravo! "V> VEČ SMISLA ZA ŠOLANJE LOVSKIH PSOV! Franc Eržen Kljub temu, da se trudijo tako lovska organizacija kot kinološka Zveza, pasemska društva in klubi, da bi dvignili uporabnost lovskih psov, ta prizadevanja ne morejo v celoti uspeti in tudi ne bodo uspela, dokler ne bo vsak posamezni lovec pokazal več smisla za vzgojo in šolanje svojega lovskega psa. V zadnjih desetih letih se je stanje sicer že dokaj izboljšalo, toda še vedno je le majhen odstotek lovcev, ki so doumeli, kako potrebno je, da psa pravilno vodimo in šolamo. Zato bi nikakor ne bilo napak, če bi se lovski tisk večkrat bavil s tem, rekel bi, skoraj perečim vprašanjem. Marsikateri lovec bi bil prav gotovo hvaležen za pouk in nasvete, kajti vsakdo nima knjig, da bi se iz njih učil. Veliko pa je tudi lovcev, ki se ne potrudijo in si ne vzamejo časa, da bi svojega psa naučili, kar je potrebno za ' pravilen lov. Nikakor ne zadostuje, da je pes čiste pasme; na svet namreč še ni nihče prišel učen, pa tudi ne čistokrvni pes. Vsekakor pa je takega psa laže šolati kot razne križance, ker se že za pleme uporabljajo le živali z najboljšimi telesnimi in uporabnostnimi zasnovami; tako imajo že mladiči naravne zasnove za dobrega lovskega psa, ki pa jih mora vodnik s pravilnim in smotrnim šolanjem izoblikovati. Več dobrih in odličnih vodnikov imajo ptičarji, vse druge pasme pa so še vedno precej zaostale, in sicer zato, ker so še vedno lovci, ki mislijo, da n. pr. goniču ni treba znati drugega kot to, da žival poišče in glasno goni. Zato ima še velika večina lovcev svojega psa vse poletje na verigi, šele jeseni, ko se začnejo brakade, ga vzamejo s seboj v revir. Da je tak pes za pravilen lov popolnoma neuporaben, pa ne vedo oziroma nočejo vedeti. Pes, ki se ne da odložiti, odpoklicati, voditi prosto ob nogi itd., je za lov neuporaben in tudi za brakade slab. Prav tako je tudi z barvarji. Delo na krvnem sledu bi moral obvladati vsak pes ne glede na pasmo. Na krvnem sledu dela namreč vsak pes, ki ima le količkaj dober nos, treba ga je le pravilno voditi in naučiti poiskati obstreljeno divjad. Brez takega psa bi ne smelo biti nobeno lovišče s parkljasto divjadjo. Vse to lahko naučimo psa s prav majhnim trudom; treba ga je samo pri vsakem pohodu v lovišče vzeti s seboj in pes bo prav kmalu vedel, kaj mora, kaj sme in kaj ne sme narediti. Seveda je treba imeti s psom potrpljenje. Brez potrpljenja in ljubezni ne bomo veliko dosegli, s surovim pretepanjem pa nič. Niso pa vsi psi za učenje enako dovzetni; kakor je razlika med raznimi pasmami, tako je tudi razlika med psi iste pasme. Uspeh zavisi od inteligence in temperamenta psa, največ pa seveda od vodnika. Ako zna vodnik psa privezati na srce, bosta prav hitro delala v najlepšem sporazumu, brez jeze in pretepanja. Pes ne sme videti v svojem vodniku le poveljnika, temveč prijatelja in lovskega tovariša. Da pa to dosežemo, je potrebna dobra vzgoja in pravilno šolanje. K temi »Več smisla za šolanje lovskega psa« pa ne spadata samo vzgoja in šolanje, ampak tudi ravnanje s psom in njegova nega. Veriga ni za lovskega psa, s čimer pa ne trdim, da ne bi bil tudi lovski pes, kadar ni v revirju, hišni čuvaj. Se mnogo slabše pa je, če se pes potepa, obiskuje smetišča, gostilne in mesnice bližnje in daljne okolice ter začne nazadnje še goniti na lastno pest. Kdor ima lovskega psa, mora imeti zanj tudi potrebno ogrado. Ograda mora biti primerna za velikost psa; čim večji je pes, tem večja mora biti tudi ograda. Skrbeti pa moramo tudi za snago v ogradi in za snago psa samega. Kako žalosten je pogled na psa, ki tiči v premajhni ogradi, polni iztrebkov! Se svinja se nerada vleže v svoje blato, še manj pa tako pametna in inteligentna žival, kot je pes. Taka ograda in tak pes ni nobenemu lovcu v čast. Psu je treba večkrat očistiti uhlje ter ga rešiti zunanjih in notranjih zajedalcev. Ob menjanju dlake mu je treba s česanjem in krtačenjem odstraniti odmrlo dlako. Vse to je potrebno za zdravje psa. Nesmiseln je tudi vsak fanatizem za neko pasmo, ki ga lahko večkrat opazimo. Lovec naj ima psa, ki je primeren za njegovo lovišče. Seveda bi bilo nespametno, če bi imeli v izrazito nižinskem lovišču, kjer so glavna divjad zajci in perjad, težkega hanoveranskega barvarja, prav tako kot za izrazito visokogorski revir katerega koli ptičarja. Vsaka pasma ima svoje delo; res pa je, da nekatere lahko samo bolj enostransko, druge pa bolj vsestransko uporabljamo. Koliko pa bo pes uporaben, pa naj bo katere koli pasme, pa ne zavisi toliko od njega, kolikor od njegovega vodnika. Tov. Janezu Rojcu, ki ima za Lovski dom na Črnem vrhu največje zasluge, izroča predsednik dr. Jože Benigar lovsko odlikovanje 12. avgusta je slovesno odprla na Črnem vrhu Lovski dom Lovska družina Cerkno Oddelek Lovske družine Dolenja vas na lovski razstavi Okrajne lovske zveze Kočevje 12. avgusta je odprla svojo lovsko kočo v Bergajnaricah pod Marjeto tudi Lovska družina Medvode f Lovska družina Šoštanj-Topolščica je /odprla svojo lovsko kočo v Klošah pri L, Šentvidu 17. junija Lovska družina Polana je 5. avgusta s slavnostno sejo in velikim tekmovanjem v streljanju na glinaste golobe slovesno proslavila 10-letnico svojega delovanja 12. avgusta je odprla na Vinjem vrhu svojo lovsko kočo Lovska družina Begunje Lovska družina Šentvid nad Ljubljano si je postavila zelo lepo kočo na Toškem čelu; odprla jo je 19. avgusta Na veliki in pregledni razstavi Okrajne lovske zveze Kranj so si obislco-Šentvidu 17. junija Lovska koča Lovske družine Križna gora je družini pač lahko v ponos; odprta je bila 19. avgusta Številnim lovskim prireditvam na področju Okrajne lovske zveze Maribor v zadnjih letih —- med njimi je tudi izredno uspeli lovski tabor na Plešivcu — se je v avgustu priključila tudi lovska razstava v Mariboru Člani Lovske družine Idrija polagajo na Dan borcev venec na grob padlih partizanov na Vojščici OB ŠESTDESETLETNICI KLUBA BRAK-JAZBEČAR (1896—1956) Za Lovca napisal Otto Fayer (Nemški rokopis prevedel dr. J. L.) (Nadaljevanje in konec) Seznam članov Mednarodnega kluba brak-jazbečar z dne 31. decembra 1899 izkazuje 70 rednih članov; med njimi je bilo komaj 20 gozdarskih uradnikov in poklicnih lovcev. Število 70 se je obdržalo ob majhni nestalnosti do 1910. leta, ko je štel Klub 80 članov. Iz tega lahko sklepamo, da je bilo takrat težko pridobiti lovce za rejo in vodstvo čistokrvnih psov. Omenil sem že, da je bilo po ustanovitvi Kluba odprto vprašanje o vpisu braka jazbečarja v avstrijsko in nemško rodovno knjigo. Na temelju čistokrvnega pokoljenja in tipičnega telesa je bilo vpisanih v rodovno knjigo do 1902. leta 55 brakov jazbečarjev, do 1909. pa 160. Med njimi so bile 4 psice in 4 psi iz psarne »Von Pemerhof«, ki je bila last bivšega kapetana Avgusta Baumanna, St. Leonhard v La-vanttalu, Koroška. Ta je imel pozneje v Klubu prav posebno vlogo. Reja in vodstvo brakov jazbečarjev sta se sčasoma vedno bolj obračala iz saškega in češkega rudogorja v avstrijske alpske dežele. Rudogorje je kazalo takrat najboljši in najsta-novitnejši tip braka jazbečarja, kar je bilo važno za nadaljnjo odrejo. Ob veliki mednarodni lovski razstavi na Dunaju 1910. leta, kjer se je sestalo več odličnih lovcev-rejcev brakov jazbečarjev, je dal že omenjeni Avgust Baumann pobudo za združitev vseh klubov vseh dežel, ki so se zanimale za ohranitev in nadaljnjo vzrejo brakov jazbečarjev. Tako so se združili v soglasju z vodstvom mednarodnega Kluba brak jazbečar in Alpskega kluba brak jazbečar v en klub in takoj osnovali delovni odbor: predsednik Avgust Baumann, Pemerhof; namestnik: Athanas Guggenberg, Brixen; gospodar: Julius A. Thiense, Annaberg; zapisnikar Wilhelm v. Fuhrer, Kočevje; zastopnik za Avstrijo: Johann Flach, Kourotan; zastopnik za Nemčijo: Rudolf Oschatz, Buchholz; zastopnik poklicnih lovcev: Edvard Pohl, Brod na Kolpi. Odbor je sklenil, da se Klub imenuje Klub brak jazbečar. Program so v glavnih točkah takoj prerešetali, pozneje pa so sprejeli nova pravila in določila za vzrejmi register Kluba. Napravili so seznam sodnikov oblike in dela brakov jazbečarjev in sezname brakov jazbečarjev, ki so bili do konca 1909. leta vpisani v avstrijsko ali nemško rodovno knjigo. Z delom je Klub pričel šele 1911. leta. Program, ki ga je postavil delovni odbor, so priobčili kot oklic v lovskih časopisih. 28. maja 1911 je bil v Brixennu na Češkem redni občni zbor; pri volitvah so izvolili v vodstvo Kluba člane nekdanjega delovnega odbora z Avgustom Baumannom na čelu kot predsednikom. Za častnega člana je bil izbran tudi Wilhelm Fuhrer iz Kočevja. Število članov je naraslo do 1913. leta na 160. Obenem je naraslo število vpisov v avstrijsko in nemško rodovno knjigo na 300. Uspešen razvoj Kluba brak jazbečar je na žalost zavrla I. svetovna vojna. Število članov je znašalo do takrat nad 200. Le z največjo težavo nam je uspelo rešiti preko vojne (skoro popolno pomanjkanje hrane!) v oskrbi zanesljivih rejcev nekatere najboljše plemenske pse. Marljivi in žilavi predsednik Kluba Baumann je dajal pri tem prizadevanju navdušen vzgled in Klub kmalu oživil za novo delo. Izdajanje letnih poročil Kluba brak jazbečar (1910, 1912, 1913) se je z 1920. letom lahko nadaljevalo. Redni občni zbor, na katerem so se izvedle nove volitve v predsedstvo Kluba, pri čemer se je gledalo na razširitev potrebnih delovnih področij, je bil 23. oktobra 1920 v Buchholzu na Laškem. Na tem zboru so sklenili, da ustanove v tistih državah, kjer goje več brakov jazbečarjev, samostojne Klube brakov jazbečarjev, tako v Avstriji, Nemčiji in Češkoslovaški, sekcije pa v Jugoslaviji, Madžarski in Italiji. Klub je štel v tem letu že preko 250 članov, 23 psam in čez 40 vpisov v vzrej ne knjige. Letno izvest j e za 1923. leto je prineslo obširno poročilo o vseh veljavnih sklepih, sodniška poročila o razstavah, smotrah in tekmah (delo po naravnem krvnem sledu parkljarjev). Sprememba tedaj veljavnega preizkusnega reda je bila potrebna, ker je predpisovala ločeno gonjo (glasna gonja zajca in lisice) in krvno delo, in sicer zato, da bi olajšali take prireditve in zmanjšali stroške za klub in člane. Namesto dveh ločenih preizkušenj so vpeljali uporabnostim preizkušnjo, ki je obsegala vse panoge preizkušnje. Na seji razširjenega Klubovega odbora dne 25. in 26. okt. 1923 so prerešetali novi preizkusni red, ki ga je izdelal ing. Hubert Dschulnigg in izvrstno prilagodil praktičnim lovskim potrebam. Vzrej na knjiga je imela do 1923. leta že 700 vpisov brakov jazbečarjev; isto leto sta bili dve veliki smotri in dve uporabnostni tekmi. Članov je bilo 465. 1925. leta so ustanovili zelo delavni člani iz Jugoslavije, ki so doslej pripadali Klubu brak jazbečar v Avstriji, lastno klubovo sekcijo, iz katere se je 1929. leta razvil Klub brak jazbečar za Jugoslavijo. Štel je 75 članov. Njegovemu predsedniku Oskarju Koslerju z Ortneka se je posrečilo ob pomoči izvrstnih sodelavcev E. Bernetiča, dr. Janka Lokarja, Ivana Godererja in Otta Payerja, da se je Klub že septembra 1926. leta udeležil s 43 braki jazbečarji mednarodne razstave psov v Ljubljani. To število je naraslo 3 leta kasneje, na mednarodni pasji razstavi v Ljubljani maja 1929, na 71 priglašenih brakov jazbečarjev. To so številke, ki jih ni dosegla pri razstavah nobena druga država. Najstarejši in najboljši jugoslovanski rejec Fritz Burger iz Hrastnika, lastnik vzrejne psarne Hrastnik, je dobil na obeh razstavah za odlične vzrejne uspehe zlato medaljo. Kot izvrstni rejci so se takrat izkazali še O. Kosler (psarna »Ortnek«), E. Bemetič (psarna »Lom«) in O. Payer (psarni »Von der Gamsburg« in »Otok«). Da dokažem, da navdušeno delo za braka jazbečarja kot uporabnost-nega psa gorskega lovca ni nikdar prenehalo in da so se vedno javljali kot sodelavci pridni idealisti in poznavalci, omenjam še to, da je štel Klub brak jazbečar v Jugoslaviji konec 1. 1955 okoli 300 članov in da je bilo ob praznovanju 30-letnice ustanovitve na mednarodni razstavi v Ljubljani 1955. leta 95 brakov jazbečarjev. Tega razveseljivega dejstva ne omenjam tu samo zaradi pohvale in ne samo zato, da se ohrani za vse čase, ampak tudi zato, da bi služil kot vzgled vsem ostalim deželam s Klubi brak jazbečar. V vzrejnem pogledu je 1925. leto omembe vredno tudi za avstrijski Klub brak jazbečar. Ob mednarodni razstavi psov konec junija 1925. leta v Gradcu je priredil posebno razstavo brakov jazbečarjev, katerih je bilo razstavljenih 27. To število se ni nikdar več doseglo, razen na razstavi v Ljubljani, kot sem že omenil. Posebno se je opazila na graški razstavi odlična izenačenost razstavljenih brakov jazbečarjev, s čimer je bil zagotovljen nadaljnji obstoj najboljših vzrejnih psov. Za ta razveseljivi dvig se moramo zahvaliti v prvi vrsti stalnemu svetovalnemu in navdušujočemu delu predsednika kluba, ki je kot rejec brakov jazbečarjev tudi na tej razstavi dosegel odličen uspeh. Zelo se je izkazala psarna E. Bernetiča »Lom« in dobila zato zlato medaljo. Iz računskega poročila za 1. 1925 posnemamo, da so začeli vedno bolj in bolj ceniti braka jazbečarja kot zanesljivega, vremensko odpornega in mnogostransko uporabnega psa tudi poklicni lovci. Ob koncu leta je pripadalo 48% članov po poklicu gozdarjem in poklicnim lovcem. Mejnik v zgodovini braka jazbečarja in njegovega dela na naravnem krvnem sledu jelenjadi tvori popolna uporabnostna tekma od 1f>. do 18. oktobra 1926 v loviščih predsednika kluba Avgusta Baumanna v Lichtengrabnu, St. Leonhard (Lavanttal) na Koroškem. Bil je lovec najplemenitejšega mišljenja, kateremu ni veljal lov brez uporabnostnega psa nič. Svoja odlična lovišča z jelenjadjo je dal za tekmo nesebično na razpolago. S tekmo so nameravali pred večjim krogom lovcev in kinologov Avstrije, Nemčije, Čehoslovaške in Jugoslavije dokazati, da sta alpski in rudogorski brak jazbečar usposobljena tudi kot krvoslednika prav tako kot bavarski ali hanoveranski krvoslednik za lovišča z visoko divjadjo in da zasluži brak jazbečar naslov »avstrijski krvoslednik«, ki si ga je pridobil s svojim zanesljivim delom po krvnem sledu že v preteklem stoletju. Iz uvoda k poročilu o tej tekmi posnemam: »Lovec, ki sočustvuje z živaljo kakor nobeno drugo bitje, je od nekdaj gledal pri odreji svojih lovskih psov na delo po krvnem sledu. Doslej so se posluževali za to težko delo težkega hanove-ranskega ali bavarskega krvoslednika, sedaj pa se je našel na Koroškem lovec, ki je zopet uveljavil zelo staro lovsko pasmo in dokazal, da je prav ta pasma posebno usposobljena za krvosledstvo in za uporabnostnega psa gorskega lovca sploh.« In tekma je to res brez dvoma dokazala; pomenila je lovsko slavje, kakršno se kmalu ne doživi. Krasno lovišče, jasni jesenski dnevi, rukajoči jeleni in imenitni lovci! Na enem samem jutranjem zalazu so streljali deset kosov jelenjadi; od teh sta padla v ognju 2 kosa, 4 so bili ranjeni, 4 pa zgrešeni. V jutranjem svitanju so jeleni rukali kakor sredi prska. V naslednjem podajam sodniško poročilo, iz katerega naj vsak sam uvidi, kako moramo ceniti te izvrstne pse. Posebno opozarjam na to, kako zelo so se odlikovali na izdelavi zdravega, hladnega sledu, lastnost, katero so priznavali doslej le hanoveranskim in bavarskim krvoslednikom. Pri najstrožji presoji dela 7 tekmujočih brakov jazbečarjev so dobili 4 prvo in 3 drugo nagrado. Med prvimi so bili 3 kli-carji in 1 vabnik. Sodniško poročilo sta podpisala splošno znana, izvrstna lovca veledivjadi gozdarska svetnika ing. Hans Fuschlberger in ing. Ferdinand Bien. Vodniki psov so bili gozdarji in poklicni lovci. Po tem, kar so videli storiti brake jazbečarje, so spremenili svoje mišljenje celo večni kritikastri. Postali so polni hvale in navdušenega priznavanja. Vsestranske uporabnostne preizkušnje so se vrstile nato iz leta v leto. Tisti rejci brakov jazbečarjev, ki so hoteli s svojimi psi rediti, so bili namreč zavezani, da so jih pripeljali na uporabnostne tekmo. Brake jazbečarje, ki so dosegli na tekmi vsaj 3. oceno, so vpisali v knjigo storitev lovskih uporabnostnih psov, ki jo je vodila Avstrijska zveza lovskih uporabnostnih psov na Dunaju. 6. septembra 1930 je bil v Gradcu občni zbor Kluba. Potekal je v znamenju 20-letnice. Vodil ga je predsednik Baumann. Poleg številnih avstrijskih članov kluba so se pomembnega občnega zbora udeležile s svojimi odposlanstvi vse dežele z zastopstvi kluba. Tudi predsednik Avstrijske kinološke zveze prof. dr. Karl Wi-tzelhuber z Dunaja je 'počastil zbor in njegovega predsednika s svojimi prisrčnimi in pri-znavalnimi besedami. Iz poročila o zboru razberemo, da je štel Klub tedaj že čez 600 članov, od katerih je bilo nad 60% gozdarjev in poklicnih lovcev. Čistokrvnih in v vzrej ne knj ige vpisanih brakov jazbečarjev je bilo že 2250 iz 80 mednarodno priznanih psarn; v zadnjih 3 letih so oddali poklicnim lovcem na reverz 22 psov (brezplačno ali za zelo znižano ceno), v knjigo storitev pri Avstrijski kinološki zvezi, h kateri je Klub pristopil 1928. leta, pa je bilo vpisanih 112 brakov jazbečarjev. Skoro 2000 dopisov v tem letu dokazuje ogromno delo sodelavcev, ki so opravljali samo častno službo. Izreden uspeh so dosegli v 1932. letu v tem, da sta po Sklepu občnega zbora Avstrijske zveze lovskih uporabnostnih psov na Dunaju 5. marca 1932 pristali ta Zveza in Avstrijska kinološka zveza na uvrstitev alpsko rudogor-skega braka jazbečarja med krvoslednike s pridržanjem imena mnogostransko uporabnega psa gorskega lovca. 1933. leta je izšla pri Leykamu v Gradcu Baumannova knjiga Brak jazbečar. Knjiga vsebuje vse, kar je treba znati o odreji, vzgoji in šolanju kakor tudi o vodstvu tega psa. Z izvrstno knjigo je Baumann izkazal Klubu in vodnikom neprecenljivo uslugo, sebi pa je postavil trajen spomenik. Priključujoč se 27. uporabnostni tekmi Kluba brak jazbečar je sklical Baumann 26. oktobra 1937 izredni občni zbor. Udeležili so se ga zastopniki kluba iz različnih tujih dežel in zelo mnogoštevilni avstrijski člani. Glavni vzrok sklicanja občnega zbora in razpisa novih volitev je bil ta, da se klubov predsednik Baumann po 27-letnem marljivem in požrtvovalnem delu zaradi starosti in bolezni ni več čutil dovolj močnega, da bi to častno službo še dalje opravljal. Kot predsednik ni vodil samo celotnega kluba, ampak je bil tudi predsednik Avstrijskega kluba brak jazbečar. Ko se je poslavljal, so mu za dolgoletno zaslužno delo na področju lova in uporabnosti lovskih psov izkazali mnogo časti. Tako mu je podelilo Avstrijsko društvo za varstvo lova medaljo sv. Huberta, Avstrijska zveza lovskih uporabnostnih psov pa zlati društveni znak. Redki odlikovanji dokazujeta, da je hodil splošno spoštovani vodnik kluba na čelu svojih sodelavcev vedno pravo pot in da je izvršil glavno delo za klub in vse lovstvo ter vsa vprašanja o lovskih psih. 28. maja 1938 je klub, ki se mora za svoj veliki vzpon zahvaliti predvsem Baumannu, tega svojega najboljšega delavca izgubil. Umrl je za zavratno boleznijo. Vodstvo kluba je prevzel dosedanji Baumannov namestnik Carl Runze iz Buchholza na Laškem. Iz organizacijskih razlogov so 1939. leta preložili vodstvo kluba zopet v Avstrijo. Za načelnika je bil izvoljen dr. Julius Keil iz Gradca, Carl Runze pa za namestnika. Dr. Keil je 1942. leta umrl in tako je klub spet izgubil enega svojih najboljših delavcev. Za naslednika pokojnega dr. Keila je bil izvoljen in potrjen Otto Payer. Kljub II. svetovni vojni, med katero je trpela vsa Evropa, so sodelavci kluba opravili vse vzrejno in poslovno delo. Do vključno 1943. leta so priredili vsako leto eno ali dve uporabnostni tekmi. Vzredili so okrog 290 mladih brakov jazbečarjev (vpisani v vzrejno knjigo od 1940 do spomladi 1945). Da smo imeli po vojni še precej plemenskih psov, dokazuje dejstvo, da smo 1946. leta zopet vzredili 50 mladičev in jih vpisali v vzrejno knjigo. 1945. leta je prevzel vodstvo Kluba brak jazbečar v Avstriji Max Zernatto iz Treffena pri Beljaku. Otto Payer je prevzel vodstvo poslovnih in vzrejnih knjig; te posle je vodil kot častne do 1948. leta. Po povojnih dogodkih in spremembi mej je delo za lovskega psa in s tem tudi za braka jazbečarja v pokrajinah češko-saksonskega ru-dogorja, Vzhodne Nemčije, Čehoslovaške in Madžarske prenehalo. Tudi v Zahodni Nemčiji sta se mogla lov in lovska kinologija zopet počasi razvijati šele od 1950. leta. Nasprotno pa se je Jugoslavija izkazala za zelo delavno. Klub brak jazbečar se je tam razvil kmalu do polne moči. Na mednarodni razstavi čistokrvnih psov v Ljubljani 1948. leta je bilo razstavljenih 41 brakov jazbečarjev. Ocenjeni so bili takole: za obliko 5 psov in 3 psice odlično, prav dobro 14/7, dobro 6/3, zadostno 2 — in eden nezadostno, kar kaže prav pomemben uspeh. V Avstriji so se začele uporabnostne tekme zopet 1946. leta. V prvih povojnih letih se je javilo k tem preizkušnjam 10—12 brakov jazbečarjev, pozneje jih je bilo 20 in več. Članstvo se je množilo od leta do leta in s tem je raslo tudi zanimanje za rejo in vodstvo. 1952. leta je načelstvo kluba dopolnilo in izboljšalo na temelju izkušenj zadnjih let te-kemska določila. Med drugim so določili, da se mora pes, ki hoče dobiti 1. oceno, izkazati kot klicar ali vabnik. 1954. leta so izdelali boljša in strožja določila za telesno oceno. Čas je pokazal, da so imeli ustanovitelji kluba prav. Danes je močna in krepka organizacija v vseh deželah Srednje Evrope. S polnim uspehom in naj večjim navdušenjem rede brake jazbečarje od Skandinavije daleč na Balkan. Lovec divjih prašičev je nad delom in pogumom braka jazbečarja prav tako navdušen kot lovec, ki vodi krvoslednika v loviščih z visoko divjadjo, kjer ne odpove pri nobenem delu po krvnem sledu, prav tako pa je tudi lovec v malem lovišču poln hvale o njegovem velikanskem in mnogovrstnem delu (gonja, do-našanje, krvosledstvo, ostrost na roparice). Danes velja brak jazbečar kot mnogostranski upo-rabnostni pes gorskega lovca zaradi svoje odlične sposobnosti za krvosledstvo, ki se izraža v klicanju in vabljenju, za zvestega in zanesljivega pomočnika lovca visoke divjadi. Da pa je tak, so dosegli tisti rejci in vodniki, ki so umeli pristnost te stare in plemenite lovske pasme ohraniti in njeno storitev vedno bolj izpopolnjevati, kar naj bo tudi naloga bodočih rodov. Če ostane Klub brak jazbečar tudi v bodoče zvest svojim starim preizkušenim načelom in če se jih bo v vsakem času krepko držal, ne bodo izostali nadaljnji uspehi v korist lova in lovcev. In to želim ob 60-letnem jubileju odkrito in iz vsega srca. TEKMA JAMARJEV V PORTOROŽU B. H. Stare 10. junija t. 1. je priredil Klub ljubiteljev jazbečarjev in terijerjev vzrej no tekmo in smotro jamarjev v Portorožu. Talko je hotel počastiti lovske dni OLZ Koper, tovarišem ob morju pa pokazati delo jamarja. Prireditev so obiskali številni lovci. V idiličnem parku bara »Vesna« je tov. Mirko Jež napravil vsem predpisom ustrezajoči umetni rov; poskrbel je tudi za mlade lisice in jazbeca. Ker pa so tekmovali v glavnem le mlajši psi, jazbec »za delo« ni prišel v poštev. Tekmovalo je osem jamarjev, ki jih je pred tekmo ocenil tov. Jurij Verovšek. Tekmo v rovu je vodil in sodil tov. Bruno Hugo Stare, ki je tudi razložil pomen in namen tekme psov v rovu. Pri tej tekmi se ocenjujejo ostrost, vztrajnost, glas v rovu, preiskava rova in sem pa tja tudi izvlačenje mrtve divjadi. Delo, ki se ocenjuje z 1 do 4, se pomnoži s količnikom posameznih predmetov; ostrost, ki je najvažnejši predmet, ima količnik 8, vztrajnost, glas in preiskava imajo količnik 3, izvlačenje pa količnik 4. Vsota zmnožkov ocen posameznih predmetov s količniki da oceno. Pes, ki doseže oceno 60, se vpiše v t. razred, za II.. razred je potrebnih 50, za III. razred pa 40 točk. Na tekmi je bil prvi lovski terijer Cigan, lastnik tov. Franc Čopi, Koper. Dosegel je 68 točk, prvi razred z zvezdo, kar pomeni, da je prestal preizkušnjo v rovu, in jamarski znak v črtico, kar pomeni, da je davež. Drugi a razred je dosegel jazbečar Ago, lastnik Rado Dolgan, Sežana. Dosegel je 55 točk, zvezdico in jamarski znak. Pes je zelo oster. Drugi b razred, zvezdico in jamarski znak je s 53 točkami dosegla jazbečarka Zenta; lastnik Franc Ladiha, Koper, vodnik Ivan Hartelj, Prevalje. Psica ima izvrsten glas. Kot tretji v drugem razredu (U II c) je z 51 točkami prestal izpit jazbečar Boško, lastnik Ivan Verbec, Umag. Pes je dosegel ta uspeh kljub svoji mladosti in neizvežbanosti; dobil je zvezdico in jamarski znak. Ostali psi še niso bili praktično uvedeni v lov in še niso vedeli, kaj je njihovo delo v rovu. Ker so nekateri pokazali dobro lovsko zasnovo, jih je treba vežbati, najbolje v prosti naravi. Tako utegne postati še marsikateri prvovrsten lovec. Izven konkurence je nastopil šolani pes Car tov. Viktorja Dolničarja iz Ljubljane. Pri tej razmeroma skromni tekmi so navzoči lovci in vodniki videli, kako so jamarji, posebno pa še lovski terijerji, vsestransko uporabni, da so bojeviti, pogumni in silno vzdržni, najboljši tovariši, ki gospodarja nikoli ne zapnete, uporabni tudi kot barvarji za krvno sled, vodno delo in sploh za skoraj vsak lov. Zato ni čudno, če smo na tekmi ponovno slišali: »Takega psa si pa moram nabaviti!« Družinica epaniel-bretonke Breze Foto dr. France Kovič Naši jubilanti •v/A Avgusta je praznoval v Lovski družini Zeleni vrh — Vuzenica svoj 84. rojstni dan Franc Pernat — Bibovnik. 60 let je že lovec, vedno iskren in odkrit lovski tovariš, poln zdravega humorja; še danes vedno z veseljem sprejme svoje mlajše tovariše — lovce, da se z njimi pogovori o lovu, saj si je nabral nešteto živih in zanimivih lovskih spominov. Čeprav tih in skromen, je za lovstvo na našem področju zelo veliko naredil. Zato mu kličemo še na mnoga leta vsi člani naše lovske družine! Lovska družina Žiri je izvolila za svojega častnega člana 1869. leta rojenega Janeza Albrehta, enega najstarejših članov naše organizacije, ki pride kljub visokim letom še vedno na lov. Zgodb iz svoje nad 70 let dolge lovske prakse ve dolgo vrsto. Ob kozarčku vina ti pove, kako mu je prvega zajčka raztrgal pes, da mu je prvega srnjaka odnesel zakupnik, zanj pa mu je dal 2 goldinarja in trofejo, kako lepo je bilo v družbi lovskih tovarišev, ki jih ni več, kakšne so bile nekdaj lovske navade. Lovskemu veteranu želimo še veliko lepih uric med lovci! Pred kratkim je dopolnil 60 let član Lovske družine Sodražica tov. Venče Jakil, odlikovanec z Znakom za lovske zasluge. Jubilant, ki je član lovske organizacije od 1919. leta, je posvetil lovstvu velik del svojega življenja. Njegova bogata lovska knjižnica in narava, ki je najboljša učiteljica, sta ga napravili za lovca-strokovnjaka, ki je tudi s praktičnim zgledom v Šentjanškem lovišču pokazal, kako je treba divjad gojiti. Posebno pa se je posvetil lovski kinologiji; pri nas je uvedel balkanske brake, kot kinološki sodnik pa sodeluje že več kot 20 let na različnih pregledih in tekmah. Jubilantu, ki je tudi dolgoletni sodelavec Lovca, k 60-letnici iskreno čestitamo. Med jubilante se je uvrstil tudi tov. Nikolaj Adlešič, član Lovske družine Adlešiči. Prvič si je oprtal lovsko puško v ZDA, ko pa se je vrnil v domovino, je vzel v zakup lovišče, saj se od lova ni mogel več ločiti. Čeprav mu je med narodnoosvobodilno borbo pogorela vsa domačija, Adlešič ni'klonil: delal je, bil pa je tudi med prvimi ustanovitelji Lovske družine Adlešiči. Kot 65-letnik je še vedno veder dn zdrav, poln zdravega humorja. Želimo mu še mnogo let dober pogled. Te dni praznuje svojo 50-letnico tov. Peter Henigman, starešina Lovske družine Dolenjske Toplice, odlikovanec z Znakom za lovske zasluge. Lovec od nog do glave, pogumen partizan s tremi odlikovanji1, to je naš Peter. Marljiv kot mravlja v svojem mizarskem poklicu najde še vedno toliko časa, da se poda na svoj najljubši lov, na divje prašiče. Neutrudno skrbi za povzdigo družinskega lovišča in utrjuje disciplino med lovskimi člani. Jubilantu želimo še mnogo let zdravja in zadovoljstva, v lovu pa pravega lovskega veselja. KNJIGA O PLANINSKIH ORLIH Saša Vrb nik Za prvo gnezdo planinskega orla (Aquila chry-saetis) sem vedel v skalovju Nanosa, ko sem bil še dijak. Da ‘bi ga bolje opazoval, sem pričel plezati po skoraj navpični steni, seveda brez klinov in vrvi. Nenadoma se mi je odkrušil krhki rob skale, na kateri sem stal, in padel sem dobrih pet metrov globoko. Ko je bilo padca konec, sem se znašel kakor na mehki gugalnici v vrhu večjega grma, preraščenega čez in čez s srobotom. Zgodilo se mi ni nič. Imel sem več sreče kakor pameti. Drugič poizkusa seveda nisem več tvegal. Preteči je moralo še nekaj let, da sem mogel opazovati orlovo gnezdo iz boljšega položaja. To se je zgodilo v avstrijskih Višarskih Alpah (Fischer Alpen). Domač planinec mi je pod nekim previsom okoli 50 m visoke skalne stene pokazal gnezdo planinskega orla in me srečno pripeljal tudi do roba, oddaljenega od gnezda okoli 80 metrov. Čeprav se v gnezdo poševno navzgor ni najbolje videlo, sem razločno opazil dva mladička. S tovarišem sva vztrajno čakala, da bi se približala stara s hrano, vendar zaman. Po doibri uri sva sicer zagledala vistiko nad seboj velikega perutarja, ker pa naju je po vsej verjetnosti opazil, se gnezdu ni približal. Teh dveh doživljajev sem se spomnil, ko mi je nedavno prišla v roke knjiga znanega švicarskega ornitologa Carla Stemmlerja »Der Steinadler in den Schweizer Alpen (Planinski orel v Švicarskih Alpah, samozaložba, Bern 1955). Stemmler je posvetil proučevanju planinskega orla dolga leta in njegova nedvomna zasluga je, da so rešena nekatera vprašanja, ki niso razdvajala samo lovce in laike, temveč celo ornitologe. Stemmler je skušal v prvi vrsti ugotoviti, kako se razvijajo planinski orli v Švici. Zato se je lotil izdelave nekakšnega katastra razširjenosti in sedanjega staleža planinskih orlov v svoji deželi. Največ, in sicer 32 gnezd, je ugotovil v kantonu Graubunden, v ostalih kantonih pa precej manj. To pa še nikakor ne pomeni, da so vsa ta gnezda tudi zasedena, ker je znano, da ima večina parov po dve gnezdi ali celo več gnezd. Gnezda so zgrajena večinoma v prepadnih stenah iz vej, debelih tudi do treh centimetrov, ter drobnejšega zelenega in suhega dračja. Ker naneseta samec in samica za vsako valitev novega dračja, narastejo stara gnezda do impozantnih velikosti. Izjemoma pa si izbere planinski orel za gnezda tudi drevo. Stemmler pravi, da je odkril tako gnezdo prvič 1933. leta na podnožju vrha Pointe de Charxney. Pozneje se mu je posrečilo izslediti še dva taka primera. Zakaj so si ti pari izbrali za gnezda namesto skal smreke, raziskovalec ni mogel dognati, saj so bile orlom v bližini na razpolago prav prikladne skalne stene. Sicer pa ceni Stemmler sta- rost velike večine orlovih gnezd v Švici na 100 in več let. Nova gnezda napravijo orli le tedaj, če viharji ali plazovi stara uničijo. Priložnost za opazovanje orlov pri gradnji gnezd je zelo redka; raziskovalcu se je nudila samo enkrat, in sicer v Val de Bagne, kjer sta gradila orla gnezdo v vrhu neke velike smreke. O starih gnezdih v prepadnih stenah pa pravi, da so večinoma dostopna le z vrvmi ali s še težjimi pripomočki, le nekatera je mogoče doseči tudi brez vrvi in brez posebno napornega plezanja. Taka gnezda vidimo na fotografijah in v filmih. Stemmler se je zlasti čudil, da vedo o orlovih gnezdih zelo malo celo gorski prebivalci. Za mnoga, stoletja stara gnezda, niso vedela niti prebivalci najbližjih vasi. Zanimivo je tudi, kar pripoveduje o opazovanju, fotografiranju, filmanju in obročkan ju mladičev v gnezdu. Taki posegi ne povzročajo pri mlajših mladičih nobenih motenj, stari pa ob takih dogodkih opuste donašanje hrane ali pa jo spuščajo v gnezda iz višin. Šele starejši mladiči pokažejo pred človekom strah, vendar samo trenutno. Avtor je skušal odgovoriti tudi na pereče vprašanje, s čim se planinski orli hranijo; celo lovci namreč pripovedujejo, da orel lahko odnese tudi odraslega srnjaka, gamsa, pa tudi otroka. Stemmler je ugotovil, da orel sicer obvlada tudi živali, M so težje od njega, ne more jih pa dvigniti in odnesita; odnese lahko samo plen, ki je manjši in lažji od njega. Med plenom je raziskovalec našel kose, vrane, jerebe, divje peteline, kokoši in drugo perjad, poljske miši, hrčke, veverice in lisice, pa tudi mlade srne, gamse in jelene. Tudi kač orel ne zametuje. Samo v treh primerih je ugotovil med plenom tudi mlada jagnjeta. Mladičem planinskih orlov pa je nevaren krokar, kar je doslej le malokdo vedel. Tako sta bila 11. maja 1943. leta v orlovem gnezdu v Val de Bagne dva mladiča, tri dni nato pa je bilo gnezdo prazno. Podobno je bilo z gnezdom nad Vranom v Lugnezu (Val de Guts), iz katerega je zadnje dni maja 1952. leta izginil edini mladič. V obeh primerih je Stemmler osumil krokarja. V tej zvezi omenja avtor tudi doživljaj filmskega snemalca Gerharda Klammeta iz Garmisch-P'artenkirchna. Klammet je filma! orlovo gnezdo Iz daljave 60 metrov. Stari orel je med filmanjem večkrat priletel in krmil mladiča. Neko popoldne pa je snemalec nenadoma opazil, kako se je pognal v gnezdo velik krokar, pograbil enega mladiča in ga odnesel. Snemalec je skočil iz skrivališča in skušal s kričanjem in mahanjem krokarja preplašiti, pa ni nič dosegel. Krokar mladiča ni izpustil. Ta dogodek je potrdil tudi filmski posnetek. Uro nato je pri- letel v gnezdo spet orel in krmil preostalega mladiča, kakor da se ni nič zgodilo. Brž pa, ko se je orel oddaljil, se je krokar vrnil in popadel še drugega orliča. Takrat se je snemalcu posrečilo, da je krokarja toliko prestrašil, da je mladiča izpustil; mladič pa je padel tako nesrečno na rob gnezda, da je čez kratko uro poginil. Ko je pozneje priletela samica, se na gnezdo ni več spustila. Prirodopisna literatura navaja, da se mladiči planinskih orlov med seboj večkrat pobijejo. Stemmler kljub dolgoletnemu opazovanju takega primera ni mogel ugotoviti, pač pa mu je poročal o spopadu med mladičema v nekem gnezdu neki lovec iz Val Torta. Ko je raziskovalec čez 14 dni sam obiskal gnezdo, je res našel pod prepadno steno mrtvega mladiča. Taki primeri bi bili možni zaradi tega, ker prične samica valiti že takoj ko znese prvo jajce. Ker znese drugo jajce šele čez nekaj dni, se drugi mladič izvali kasneje kot prvi; zato v rasti zaostaja. Posledica je, da ga lahko močnejši izrine iz gnezda. To pa se ne zgodi, če se najprej. Izvali samček, nato pa samička; ta se namreč razvija hitreje in prej izleglega samca kmalu dohiti. Ko sta oba enako močna, se ne moreta izriniti. Toliko o zanimivi Stemmlerjevi knjigi. Prav bi bilo, da bi tudi v Sloveniji začeli sistematično zbirati podatke o številu orlovih gnezd po naših gorah. To bi utegnili doseči s poročili lovskih družin in lovskih čuvajev. Ob koncu pripominjam še to, da je planinski orel v Švici zaščiten; za odstrel je potrebno posebno dovoljenje. PROŠNJA (Nadaljevanje Prosimo za imena piscev, ki so pisali v Lovčev nahrbtnik pod naslednjimi šiframi ali psevdonimi: Lovčev letnik 1924 I. K. stran 87 (Redek gost), tudi 1925, 247. Novinec str. 172. R. str. 205 (Mlade lisice). A. V. str. 279 (Prijeta lovska tatova), 1947, 44 (Lov v Afriki). F. K. str. 171 (Iz Šmartna ob Paki). . C. G. str. 45 (Iz gorenjskega kota). Lovčev letnik 1925 J. H. str. 301 (Selitev ptic), 1926, 361 (Alfoi-nisitična lastavica). Olijšak str. 190. A. S. str. 148, 1937, 36 (Gozdnih jerebov je vedno manj), 1938, str. 509 (Nenavaden prirodni pojav). Ljudevit L. (Ljubljana) str. 147 (Kraguljeva predrznost). R. Š. str. 37 (Lisico ugonobil s kamnom). J. K. str. 116 (Smešna a resnična dogodbica), 1950, 212 (Iz kočevskih lovišč). Dr. V. Z. str. 363 (Igra podlasic). Alko (morda Al. Kovač?) str. 148 (Volčja nadloga). V. L. str. 115 (Lep prizor). Lovec str. 38 (Lov na zajce na Cerkljanskem polju). Lovčev letnik 1926 xy str. 364 (Selitev ptic v letu 1926), 1925 str. 247 (Zapiski). T. str. 92 (Uspešen lov na divje svinje) Kotar str. 26 (Volčja nadloga Okoli Novega mesta). 0. str. 400 (Cerknica), 1927, 209 (Jazbec). Lovčev letnik 1927 H. F. str. 371 (domnevno Hutter Franc) — (Gamsi na Kranjskem Snežniku). 1. R. str. 208, tudi 1913 str. 28. A. L. str. 209 (Razočaranje), 1935, 29 (Iz Zagorskega kota). J. Hr. str. 308 (O lisjaku na Kozjaku). Lovčev letnik 1928 Letuški str. 308. V. str. 127 (Streljanje srnic), 1934, 205 (Kragulj in postovka), 1946, 319 (Kotome v Iški). R. M. str. 87 (Pri zalezovanju lisic), 1952, 328 (Sova vali piščanca). R. str. 205 (Proljetni proljet šljuka). M. str. 308 (Lovčev glas iz Gornje Lendave). Ivan Jaškov, Ribnica str. 166. Lovčev letnik 1929 W. S. sjt. 151 (Zanimiv lovski izlet). Lar — vi str. 192 (Nepričakovan srnjak). Lovčev letnik 1931 M. Sv. str. 299 (Redek gost). I — č str. 376 (Smrt velikega jelena). I. Š. str. 189 (Prezimovanje srnjadi na Gorenjskem), 1932, 105 (V zaklonu v višini 1500 m), 1933, 180 (Divji petelin in njegovo oglašanje). J. A. str. 153 (Divja mačka v Ribniškem revirju). P — ki str. 190 (Kljunač). Prijatelj prirode str. 412 (Lovski blagor). Lovčev letnik 1932 A. C. (morda A. Černač) str. 64 (Drzen gams), str. 104 (Fotogr. gamsa). Dr. K. str. 100 (Izreden lovski uspeh). C. V. str. 398 (Prizanesljivost lisicam v poletnem času). J. D. str. 329 (Iz Šaleške doline), 1952, 143 (Mrharstvo), 1948, str. 443. Mr. ph. A. J. str. 219. P -o str. 100 (Uspešen lov na divje svinje). M. str. 224 (Srna, srna!), 1935, 28 (Zajec v veveričjem gnezdu). Ing. I. R. str. 28 (Kako posušimo mokre čevlje). P. K. str. 326 (Belokranjska metropola Metlika). J. R. str. 399 (Nasveti za prilike neviht). (Nadaljevanje bo sledilo) Covcu V slovo Proti večeru 5. septembra so spremljali številni lovci na zadnji poti i,z zeiene Radovne tov. Jožeta Urevca, revirnega lovca Uprave gojitvenih lovišč Slovenije. Ob zahajajočem soncu so padle v njegov grob v Gorjah smrekove vejice, oglasil se je lovski rog in v tihi večer so odjeknile lovske puške. Tako smo se poslovili od zvestega, neutrudljivega, nad vse vestnega in skrbnega varuha triglavskih lovišč, velikega poznavalca naših gamsov, ki mu niso skrili nobene steze in nobenega prehoda; od požrtvovalnega in pogumnega partizana ter dobrega človeka, ki je vedno s tovarišem delil vse, kar je imel! S pokojnim Jožetom Urevcem smo izgubili lovca, ki bo častno zapisan v knjigo našega mladega lovstva. 19. junija je v Veliki Loki pri Trebnjem na Dolenjskem umrl Viktor Kozlevčar, član Lovske družine Velika Loka. Sirom po Dolenjski je bil znan kot dober gospodar in izvrsten ključavničar. Med narodnoosvobodilno borbo je izdelal in popravil veliko orožja za partizanske enote in tako pomagal dobojevati zmago nad fašizmom. Dragega Viktorja, ki mu je bilo šele 51. let, bomo pogrešali tudi lovci. Med lovi po dolenjskih gričkih in livadah se bomo spominjali lepih dni in ur, ki smo jih z njim preživeli. Zvestega in dobrega lovskega tovariša bomo ohranili v najlepšem spominu. V začetku maja je nenadoma umrl tov. Jožef Lampe, član Lovske družine Črni vrh nad Idrijo. Zahrbtna bolezen je prekinila življenje mladega človeka, ki je imel zelo rad naravo in lov. Na zadnji poti smo ga spremili tudi njegovi lovski tovariši, naš gospodar pa mu je ob grobu spregovoril poslovilne besede. S pokojnim Jožetom je legel V grob mlad lovec, na katerega smo mnogo upali. V maju je po hudi bolezni umrl Franc Tekalec z Vrha pri Dolskem, član lovske družine Laze. Bil je napreden človek, požrtvovalen delavec OF. Na zadnji poti so ga spremili tudi člani lovske družine, ki so se poslovili od zvestega loVskega tovariša z zeleno vejico in zadnjo salvo. Lovska družina Trebnje in lovci sosednjih lovskih družin so se 4. avgusta poslovili od dragega prijatelja in lovskega tovariša Naceta Slaka. Pokojnega Naceta, ki se je rodil 1910. leta, je usoda prezgodaj iztrgala iz naših vrst. Bil je utrjen v domačih šegah in zelo priljubljen, kar je pokazalo tudi veliko število prebivalstva, ki ga je spremilo na zadnji poti. Ob grobu se je od pokojnika poslovil starešina lovske družine, nakar mu je zapel poslednjič lovski rog, salve iz pušk in zelene vejice pa so dopolnile zadnji pozdrav. a atVit/nika V spomin mojstru »čarobnih piščalk« Ko je prišla jesen v naše mešane gozdove, kjer uspevajo robidnice, živordeča jerebika in divji bezeg, sem se spomnil na Mihaela Zelina, ki je prišel v tujo lovsko literaturo o jerebu. Kdo je bil pravzaprav Mihael Zelin? Naj navedem o njem nekaj podatkov. Ko piše Fr. Valenitinič 1883. leta v avstrijskem lovskem časopisu »Waidmannsheil«, ki je izhajal v Celovcu, o jerebu, omenja tudi Zelina. Tedaj je bil Mihael star okoli 50, siin Marko pa okoli 17 let. Oba sta takrat živela na Koroškem in pilila drvarjem žage. Doma sta bila v Št. Lenartu nad Laškem. Na jesen sta pustila svoje delo v gozdovih in se podala v domače kraje, kjer sta učila lovce klicati jerebe. Nista pa imela ne orožnih listov in ne pušk, le lovce sta spremljala in jim privabljala jerebe. Včasih sta ostala kar vso lovsko sezono v istem kraju. Jereba pa nista klicala samo Okrog Laškega, temveč tudi daleč okrog po zasavskih graščinskih loviščih. Isti avtor omenja Zelina tudi v svoji monografiji »Jereb« (Das Haselhuhn), ki je izšla 1892. leta na Dunaju. O Zelinu pravi, da je bil njegov učitelj v klicanju jerebov. Mihaelu Zelinu in sinu Marku priznava, kakor pravi, »brez zavisti« mojstrstvo. Trdi, da je priklical Mihael v svojem življenju na tisoče jerebov, izdeloval pa je tudi odlične piščalke; najboljši kupec teh piščalk je bil Valentinič. 2e nekaj let pa ne ve, kje Mihael in Marko živita. Nadalje omenja Zelina dr. Viktor Jeločnik v svojem članku »Novo in staro o jerebu«, in sicer v Lovcu 1926. leta na 283 strani. Med drugim piše, da mu je znani nemški pisatelj in lovec Friderik Gagam, ki je bil doma na gradu Mokrice, pripovedoval, da se je Zelin pisal pravzaprav Ženin in da je živel nazadnje blizu Mokric v dolini rečice Bre-gane. Zelina oziroma Ženina pa se spominja v svoji zadnji knjigi »Zelena kronika« (Griine Chronik), ki je izšla na Dunaju 1948. leta, tudi Friderik Ga-gem. Na 489. strani pravi, da je tudi njega, kot toliko drugih, naučil klicati jerebe Zelin. Stari Zelin se je nazadnje popolnoma vdal alkoholu; le v največji sili je še pilil žage, sicer pa je bil »divji lovec v pokoju«. Preminul je žalostno nekje v dolini Bregane. Da bi ugotovil, katero ime je pravilno, Zelin ali Ženin, sem se obrnil na matični urad v Laškem, kjer so rojstne knjige Št. Lenarta nad Laškem. Vprašal sem, če je bil v Št. Lenartu v letih 1830 do 1840 kdo rojen s tem ali sličnim imenom; odgovor je bil negativen. Če je Mihael Zelin res umrl nekje ob Bregant, ibi moralo biti to zapisano v knjigi umrlih matičnega urada Velika Dolina; pa tudi tam nisem našel tega imena. Ker je pisatelj Gagem 1947. leta umrl, bo ostalo to vprašanje za zdaj nepojasnjeno. Mihael Zelin je za lovce zanimiv posebno zaradi tega, ker je, čeprav preprost človek, tako vzljubil jerebji lov; za dalj časa je opuščal svoje delo ter z lastnimi, neprekosljivimi piščalkami privabljal črnogrlega samotarja naših gozdov — pred tuje lovske cevi. Prav gotovo ga je vabil poseben čar tega lova, ne pa skromna nagrada, ki jo" je dobival od lovcev. Ob jerebjem lovu naj bodo te vrstice v njegov skromen spomin! juan Cernej Prijetno in koristno sodelovanje Že drugo leto teče, odkar sodelujejo lovske družine Mežiške doline zelo prijateljsko z lovskim društvom »Zec« iz Vratišinca v bratski republiki Hrvatski. Zato bi rad v kratkem opisal, kako je do tega sodelovanja prišlo. F'ozimi 1954. leta je prišel na bivšo Okrajno lovsko zvezo Slovenj Gradec lovski funkcionar iz Čakovca; zanimal se je za lov velikih petelinov. Za vsako vabilo na lov velikega petelina, tako je izjavil, bodo povabili pet lovcev na poljski lov; vsak gost bo dobil po lovu fazana in zajca brezplačno. Okrajna lovska zveza je o ponudbi hrvaških lovcev obvestila vse družine, ki imajo v svojih loviščih velike petellne. Ko smo na prvem lovskem posvetu o ponudbi razpravljali, smo sklenili, da rezerviramo enega velikega petelina za gosta iz sosednje republike; sklep smo sporočili Okrajni lovski zvezi, ki je pri dogovorih posredovala. Tako je prišel sredi aprila v naše lovišče na velikega petelina prijazni lovec Miško. Pri lovu pa je imel smolo in tako se je vračal domov brez plena. Gostje pa so prišli tudi v druge družine Mežiške doline. Jesen je prinesla vabilo na velik poljski lov. Brž je bil pripravljen avtobus, ki je popeljal vnete lovce iz hribovite Koroške v hrvaške ravnine. Tam tako trdno valečo kuro prav lahko uniči lisica; lisic pa je bilo v lovišču vedno dovolj ali celo preveč. Lisice so po mojem mnenju glavni vzrok, da na Javorju ni več petelina. S tem pa še ni končana vrsta preganjalcev petelina na tem kraju. Na Javorju sem sledil tudi kune. V zimskem času sem često opazil njihove sledove. Zelo zanimiv je moj doživljaj meseca septembra 1939. leta. Takrat smo na Javorju čistili gozd in sekali suho drevje. Ko so delavci posekali neko staro smreko in prežagali prvi hlod, so obenem prežagali tudi neko žival, ki je bila v votli smreki. Prav tedaj sem prišel mimo in ugotovil, da se je skrivala v votli smreki kuna zlatica. Ta redek primer, ki sem ga tedaj doživel, sem zabeležil v svojih zapiskih. Kuna je bila verjetno tako sita, da kljub padcu drevesa in žaganju ni hotela zapustiti svojega ležišča. Po tem dogodku sodim, da uničujejo prav gotovo tudi kune perjad na Javorju. Mogoče pa bo kdo pripomnil, da je na Javorju uničila velikega petelina kaka bolezen. Glede tega lahko zatrdim, da do 1946. leta ni bito niti govora o kaki kokošji bolezni na tem področju. Zaradi lege Javorja in njegove znatne višine po mojem mnenju ni pogojev, da bi se v tem lovišču razširila kaka kokošja bolezen. Ne smemo pa pozabiti, da vpliva na življenje divjega petelina tudi možnost gnezdenja, t. j. stanje gozda. Tudi gozd se namreč lahko toliko spremeni, da nudi za obstoj divjega petelina slabše pogoje. Glede tega lahko zagotovim, da je bil Javor do 1946. leta, ko sem bil zadnjikrat tam, v dobrem stanju, in da se verjetno tudi od tega leta pogoji za divjega petelina niso poslabšali. Iz vsega tega sklepam, da je vprašanje obstoja divjega petelina na Javorju le bolj zapleteno. Zato bi bilo zelo priporočljivo, da se v prvi vrsti ugotovi stalež lisic in kun na Javorju in v okolici, in sicer tudi v daljni okolici, ker smatram, da lisice in kune najbolj uničujejo javorško perjad. Zanimivo bi bito, če bi trboveljski in zagorski lovski tovariši o tem v »Lovcu« kaj poročali. Ker že pišem o Javorju, naj omenim še neki lovski doživljaj, čeprav z divjim petelinom nima zveze. Nekdanji gozdar rudnika Zagorje, danes že tudi upokojeni tov. Skvarča, je postavil prav stro- kovnjaško nekako sredi lovišča zelo ugodno visoko prežo. Na preži je bilo urejeno prikladno ležišče za dva, za potrebo pa tudi za tri može, opaženo kakih 70 cm visoko z deskami. Ker je bila p Veža pokrita z nizko, dvostransko streho, je bila tudi v dežju prav prijetno zavetišče. Tako sva jo nekoč s tov. P. že popoldne mahnila proti preži in se na večer na njej prav lepo vgnezdila. Ker nisva zvečer ničesar videla, sva ostala na njej tudi čez noč; morda bova pa zjutraj opazila kakšno trofejo, sva si mislila. Ko se je začelo nalahno svitati, je tov. P. še na pol v snu zvedavo posvetil z baterijo — tedaj pa nad najinima glavama nekaj završi in zakriči. Moj tovariš se je tako prestrašili, da je v trenutku vstal in zadel vame, ki sem bil tudi ves zmeden; mislil sem že, da se podira sam stolp. Preža je seveda stala kot prej, midva pa sva prasnila v nezadržan smeh. Ko sva se dodobra prebudila, sva soglasno ugotovila, da je morala biti na najini strehi sova uharica, ki jo je svetloba odgnala v daljno gozdno temnino. Seveda po tem dogodku ni bilo na spregled nobene divjadi. prežo so med okupacijo partizani podrli in les porabili za bunkerje. Franc Čuk, Maribor O gnezdu divje kokoši Ko sem bil junija v gozdovih Planice nad Volovljekom pri Lučah v Savinjski dolini, so mi logarji povedali, da so gozdni delavci naleteli na gnezdo divje kokoši. Ker sem imel s seboj fotoaparat, sem se takoj napotil proti delavcem, ki so delali kakih 15 minut od gozdarske koče; pokazali so mi gnezdo, ki je bilo narejeno pod neko smrekico. Ker sem se bal, da bi kokoš prepodil in tako izgubil odličen motiv za slikanje, sem se bližal gnezdu zelo previdno. Toda moj strah je bil nepotreben. Kokoš sem »ujel« na film kar trikrat, tretjič iz bližine dobrega pol metra. Kokoš se zame sploh ni zmenila, ves čas je popolnoma mirno opazovala moje početje. Po tretjem snemanju sem se mimo odstranil, želeč ji, naj srečno dočaka trenutek, ko bo svojo mlado družinico speljala po naših lepih gozdovih. Delavci so mi pripovedovali, da se je obnašala koleoš tako tudi takrat, ko so gnezdo opazili. Neki delavec je segel celo podnjo, da bi videl, koliko jajc leže; šele tedaj se je iz gnezda bolj zvalila, kot zlezla; ko pa so se delavci umaknili, je šla takoj nazaj na gnezdo. Iz tega se vidi, kako lahko postane valeča kokoš plen roparic ali brezvestnih ljudi. Spominjam se, da so tudi pred leti našli gozdni delavci gnezdo divje kokoši, v katerem je bilo 5 jajc; ko so mi gnezdo naslednji dan pokazali, so bila v njem samo tri jajca, kokoši pa nikjer. Tisto gnezdo ni bilo prav nič zaščiteno, narejeno je bilo za srednje debelo bukvijo, medtem ko je bilo gnezdo v Planici odlično zakrito, da ga je bilo prav težko opaziti; bilo je pod nizko smrečico, kot sem že omenil, pa tudi trava okrog gnezda je bila iste barve kot valeča kokoš. Gnezdo v Planici se je srečno izvalilo. Gez nekaj dni so našli delavci le še lupine; po njih so točno ugotovili, da se je izvalilo vseh sedem piščancev. Ante Tevž, Ljubno ob Savinji Pogon na divje prašiče v Brkinih Brkini so hribovito flišno ozemlje, vrinjeno med kraške geološke formacije severnega dela osrednje Istre, Snežniškega pogorja, Vremščice in severnih odrastkov Slavnika. Na severu ga omejuje v glavnem dolina reke Reke, na jugu pa severni rob planote, po kateri poteka cesta Kozina—Podgrad. Najvišji vrhovi brkinskega gričevja dosegajo višino do 800 m nadmorske višine, relativna višina pa ne znaša niti 400 m. Svet je tu izredno razčlenjen, presekan z neštetimi ozkimi dolinami in soteškami, po katerih tečejo severni potoki v reko Reko, južni pa ponikajo na flišno-kraški prelomnici. Silovito razčlenjeno in večinoma gosto poraščeno ozemlje Brkinov, revno na cestah in celo voznih poteh, poseljeno le z malimi selišči, med katerimi so redke prave vasi, po grabnih pa prepredeno z robido in srobtom, nudi divjim prašičem najidealnejše pogoje za nemoteno razmnoževanje. Takega revirja nimamo prav gotovo nikjer drugje v Sloveniji. Lovski pogoni so tu težki ali celo nemogoči. Prašiči imajo vse preveč priložnosti, da se zarijejo v goščave, iz katerih jih ni zlepa mo- goče pregnati, saj jim v robidovje lovec ne more slediti. Zaradi tega so postali precejšnja nadloga brkinskih kmetov; predlogi za odškodnino se leto za letom množe. To je dalo povod, da je Okrajna lovska zveza Koper sklenila organizirati v Brkinih večji pogon na divje prašiče. Izdelan je bil podroben načrt, na pogon pa pozvane vse lovske družine v okraju. Za pogon je bila določena nedelja 2. septembra. Tu pa so nastale težave z dovozom in odvozom lovcev in odziv ni bil tak, kakor so organizatorji pričakovali, čeprav se je zbralo na določenih zbirališčih okoli 200 lovcev iz bližnjih in oddaljenejših krajev. Pregled te lovske čete je pokazal, da ne bo zadostovala za popolno blokiranje tako velikega ozemlja. Razen tega velika večina lovcev, zlasti iz primorskega dela Istre, divjih prašičev še nikoli ni videla. Ker je bilo prepovedano sodelovanje psov, ki bi preganjali tudi drugo divjad, je bil pogon še težji. Pogon se je pričel zgodaj zjutraj s sedmih zbirnih točk, končal pa naj bi se s sklenitvijo obroča pri Artvižah, najviše ležeči brkinski vasi. Kot gonjači so sodelovali tudi domači kmetje, ki so skušali pregnati divjad iz njenih varnih skrivališč v goščavah robidovja in grmovja. Toda obroč je imel le preveč lukenj in nedostopna skrivališča so bila prevelika, da foi pogon mogel doseči pričakovani rezultat. Bilo je le malo lovcev, katerim so prašiči prišli na spregled, več je bilo takih, ki so jih slišali lomastiti po goščavju, največ pa takih, ki niti tega niso dočakali. Streljanja pa je bilo kljub temu sorazmerno veliko in vse do zaključka pogona je obstajalo upanje, da bo nekaj plena. Obroč se je počasi zoževal in nazadnje so se skoraj vsi lovci strnili v Artvižah, manjkali so le Marezižani; ker so prav ti oddali največ strelov, so jih zbrani nestrpno pričakovali. Toda tudi njihovo poročilo je bilo negativno. Kakor nekateri drugi lovci so tudi oni streljali na nekaj prašičev in jih celo zadeli, v roke pa le niso dobili nobenega repa. Pobegnil je celo tisti, ki je že obležal, pa so ga v prepričanju, da je že ugnan, pustili zopet pobegniti. Tako so se glasila poročila lovcev ob koncu pogona... Kljub temu, da je ostal tako velik pogon z okoli 200 lovca brez vidnega rezultata, pa je dal vsaj ugotovitev, da divji prašiči le ne povzročajo tako velike škode na poljih, kakor so brkinski kmetje zadnje čase vztrajno trdili. Pregled njiv tega ni potrdil. Potrdil pa je prepričanje, da je v Brkinih res preveč te divjadi, zakaj sledovi njenih nog so se mogli opazovati na najrazličnejših krajih. Zato bi bilo potrebno, da bi pritegnili k ocenjevanjem škode tudi lovce iz Okrajne lovske zveze. Pogon 2. septembra pa je dal tudi dragocene izkušnje za organiziranje nadaljnjih pogonov, ki jih bo treba pripraviti še bolj temeljito in morda po manjših sektorjih. Razen tega bo treba počakati na čas, ko odpade listje z drevja in grmovja, da 'bo teren preglednejši in dostopnejši. Brkinski kmetje pa bi morda storili prav, če bi največja robidišča izsekali; s tem bi zmanjšali pogoje za razmnoževanje divjih prašičev, pridobili pa tudi veliko rodovitnega sveta, ki bi ga mogli uporabiti za sadovnjake in druge nasade. Brkini so namreč poleg Slovenskih goric tisto slovensko ozemlje, na katerem uspevajo najboljša jabolka, močno so pa razširjene tudi slive. 5 Vrbnik Nekaj lovskih spominov Vsako leto se veselim pomladi, ko svatujeta veliki petelin in ruševec. Lansko leto sva se dogovorila s tov. Kerštanjom, da bova šla na ruševca v Murnovec, kraj v Karavankah nad Srednjim vrhom. Lepo počasi sva se v soboto popoldne vzpenjala proti koči za Lepim vrhom. Večkrat sva počivala, se ozirala in uživala prelep razgled na Martuljkovo skupino. Špik, Kukova špica, Ponče in Jalovec so se krasno videli. Obujal sem spomine na čas, ko sem bil lovski čuvaj v gojitvenem lovišču »Triglav«. Kako in kje sem takrat hodil? Kje so bili takrat gamsovi tropi, kje so grulili in pihali ruševci. To so nepozabni spomini. Za Lepi vrh sva prišla že tako zgodaj, da sva šla lahko še kako uro više pogledat, kje naj bi pel ruševec. Janez se je obrnil na levo v Murnovec, jaz sem jo pa mahnil bolj desno v Silov rob. Na primernem mestu, pokritem s snegom, se mi je zdelo pravo mesto. Tam blizu je raslo nekaj rušja. Kar hitro urežem iz ruševega grma nekaj vej in jih zasadim okrog grma, pa je bilo zaklonišče in čakališče narejeno. Sonce je z zadnjimi žarki poljubljalo vrh Grajščice in lepa Koroška je že tonila v mrak, ko sem zapuščal vrh Silovega roba. V koči me je čakal Janez, ki si je tudi že napravil koč v Murnovcu. Malo še pokramljava, nato pa se zarij eva v slamo in zaspiva. Še pred drugo uro pa že rineva navkreber vsak k svojemu čakališču. Sneg na vrhu Silovega roba, ki se je svetlikal skozi temno ruševje, mi je kazal pot. Tri je kazala ura, ko se dobro namestim, zavit v toplo pelerino, v rušev grm. Nešteto luči se je iskrilo iz Beljaka, Celovca in iz vasi, ki so tako lepo razmeščene po pokrajini. Ko se vrh Kepe rahlo zasveti v prvi jutranji zarji, mi je toplo in srečen sem, ko gledam prvo jutro. Ali čuj! Po zraku riekaj zašumi in že pade tik mojega grma. Ko je završalo, sem okrenil glavo desno in že opazim na meter od sebe ruševca. Ne trenem z očmi, a tudi ruševec se ne gane. Zdelo se mi je dolgo, preden je rahlo zapihal, a obenem tudi odletel čez rob izpred mojih oči. No, lepo si se mi predstavil, sem si mislil. Čakam mirno dalje, ko zapiha petelinček na drugi strani roba. Ugibam, kako bi ga spravil do» vida. Nekaj časa poslušam, potem pa ga začnem narahlo oponašati. Takoj se mi močneje oglasi. Cu šuj, ču šuj sem in tja, a pokaže se ne. Ker je trajala igra že precej dolgo, sem jo hotel končati. Zapiham močneje in res petelina tako razsrdim, da začne visoko poskakovati. Vsakokrat, ko zapiham, ga vidim kak meter v zraku. Pripravim puško za strel, pa ga še enkrat izzovem. Ko ga v naslednjem trenutku spet zagledam v zraku, pritisnem petelina in ruševec, črni pevec naših planin, pade. Zdaj mi nagačen krasi moj lovski kotiček. V koči za Lepim vrhom me je Janez že čakal. Čestital mi je k lepemu ruševcu. Tudi Janez je bil vesel, saj je ruševca videl in slišal, čeprav do strela ni prišel; tako mu je ostalo veliko in lepo upanje. Napisal bi še nekaj vrstic o divjih prašičih pri nas in moji smoli z njimi. K nam so se priklatili ne vem od kod pred dvemi leti. Naša lovska družina jim je trdo za petami, a brez uspeha. Zaradi bližnje državne meje in obširnega, gosto zarašče- nega prostora je lov nanje zelo otežkočen. Tudi jaz sem se že dosti trudil, da bi jim prišel do živega. Tako sem lansko leto sklenil, da jih bom čakal ponoči. Tri noči zaporedoma sem čakal pod macesnom na razglednem hribčku. Mrzel veter je vlekel po dolini od Jesenic preko senožeti Laničev, a luna je bila svetla in nebo jasno, da se je kar dobro videlo. Vztrajal sem. In res, tretjo noč se ob treh zjutraj prikaže na robu gozda, komaj 30 m od mene, črna gmota, velik merjasec. Cenil sem ga na 160 kg. Lepo obstane, voha in opreza na vse strani. Pohiteti moram, pomislim, da me prej ne dobi v nos. Pokleknem, naslonim puško na roko, namerim konico v daljnogledu točno za pleče, že imam mirno roko in pritisnem! Plek! — Naboj je zatajil, kar se mi le redkokdaj pripeti. Ko puška škrtne, se merjasec zavrti in kot blisk izgine v hosto. Ali si morete misliti mojo jezo in razočaranje? Taka smola po tolikem trudu! Ta merjasec se še z več drugimi čez dan skriva v hosti na avstrijski strani, ponoči pa se pride k nam past. Maks Juvan, Rateče Foto Vlast j a 6. oktobra, dan pred občnim zborom Republiške lovske zveze Slovenije, so se v kmečki sobi restavracije Slavija zbrali sodelavci »Lovca« KAKO SMO GOSPODARILI V LOVSKEM LETU 1955-56 Dr. Milan Dular Po vojni je naša ljudska oblast revolucionarno posegla tudi v lovstvo. Uzakonila je načelo, da je lov panoga narodnega gospodarstva, divjad pa splošna ljudska imovina, ki jo upravljajo lovske družine. Skladno z našim družbenim in gospodarskim razvojem je zakon o lovu 1954. leta uzakonil načelo »lov lovcem«. To so popolnoma nova načela, ki so odločilno preusmerila našo lovsko politiko. Lovu so dala vlogo in pomembnost, ki ju doslej še ni imel. S tem pa se je pojavila nujna in neodložljiva potreba, da se gospodarski pomen lova proučuje tudi znanstveno, uvede načrtno lovsko gospodarstvo, postavijo dobre in preizkušene norme za upravljanje lovišč itd. Prodreti v bistvo ekonomike lova je še dokaj težko, ker nam manjkajo potrebni statistični podatki za daljšo dobo. Podatki, ki prikazujejo materialno in idealno vrednost lova, so često tudi površni in nezanesljivi; toda še nekaj let in zanesljivega gradiva bo dovolj. Vendar pa so tudi sedanji statistični podatki lovskih družin in okrajnih lovskih zvez osnova za zelo zanimiv in koristen študij. Ker marsikdo najbrž želi, da vsaj bežno pogleda v splošno lovsko-gospodarsko problematiko, sem napisal to razpravo. Lovski družini, ki sestavlja proračun za lovišče, mora biti predvsem jasno, kateri izdatki obremenjujejo lovsko gospodarstvo in kateri izdatki so lovčevi osebni izdatki. Ponekod so namreč posamezniki še vedno mnenja, da spadajo k izdatkom za lovišče tudi njihovi osebni izdatki, kakor članarine za organizacijo, nabava lovske literature, stroški za orožni list in municijo, prehrana psa, voznina do lovišča, obleka, obutev itd.; vse to naj bi se po njihovem mnenju pokrilo z dohodki plena, to je z dohodki lovišča. Zakon pa točno določa, da je plen last lovske družine; zato je vsako drugačno pojmovanje nepravilno, drugačno postopanje pa kršitev zakonitih predpisov. V gospodarski račun lovske družine spadajo torej vsi izdatki za upravljanje lovišča, plačilo škode, ki jo napravi zaščitena divjad, gojitev divjadi in prispevki v lovske sklade ter vsi dohodki lovišča, to je vrednost vsega plena. Stalež, odstrel in priplod V sedanjih poročilih lovskih družin oziroma okrajnih lovskih zvez še marsikaj ni jasno; večkrat kažejo, da je stalež v resnici manjši ali pa tudi večji, kažejo pa tudi, da vladajo ponekod še nezdrave razmere tako v lovišču kot v lovski družini. Priplod nekaterih vrst divjadi je namreč po teh poročilih znatno manjši, kakor bi moral biti po računih po preizkušenih in priznanih formulah. Poglejmo vrsto primerov. Spomladanski stalež zajcev je bil 1955. leta 67 000. Ker je priplod okrog 40 % spomladanskega staleža, bi morali imeti jeseni 1955. leta 94 000 zajcev. Po prijavah je 3171 zajcev poginilo, 837 zajcev je bilo odlovljenih, uplenjenih pa 31 362. Letošnjo pomlad bi morali torej imeti okrog 58 000 zajcev, lovske družine pa so jih prijavile 63 000. Prijavljeni stalež je torej previsok za 5000 zajcev. Glede na stalež zajca bi pripomnil, da mnenje, da pri nas ni življenjskih pogojev in prostora za večji stalež, ne drži. V sosednji Avstriji, kjer pogoji za zajca niso ugodnejši kot pri nas, imajo spomladanski stalež 70 zajcev na 1000 ha, pri nas pa le 37 zajcev. V Čehoslovaški so že pred več leti dosegli stalež 200 zajcev na 1000 ha. Pri gamsih računamo, da je priplod 45 % spomladanskega staleža koz. Spomladi 1955. leta smo imeli 3412 gamsov, med njimi 1500 koz. Samo 40 % priploda je 600. Ker je 75 gamsov poginilo, uplenjenih pa jih je bilo 222, bi morali letošnjo pomlad imeti 3715 gamsov; družine pa so javile, da imajo 3500 gamsov. Pri gamsih je torej primanjkljaj 215 gamsov. Stalež gamsov na 1000 ha znaša v naših družinskih loviščih 2 gamsa (v Avstriji 12). Ce upoštevamo še gojitvena lovišča, pa naš stalež avstrijskega skoraj doseže. Lanski stalež jelenjadi je bil 1466, od tega 630 košut. Prirastek se računa na 60 % števila košut, v našem primeru je torej 378. Ker je 16 jelenjadi poginilo, uplenjene pa je bilo 103, bi morali imeti letošnjo pomlad 1725 glav jelenjadi. Imamo pa stalež 1607. Tudi tu manjka torej 118 glav. Stalež jelenjadi pri nas je 1 jelen na 1000 ha, v sosednji Avstriji 3,2, v ČSR pa 1,3. Za stalež pri nas računamo spet samo družinska lovišča. Srnjadi smo imeli lansko pomlad 42 500, letos pa 46 900. Priplod znaša 60 % števila srn. Teh je bilo 19 700 in bi morali tako imeti 11800 pri-ploda. 1633 srnjadi je poginilo, uplenjene pa je bilo 3723. Tako bi morali imeti letošnjo pomlad 48944 srnjadi. Tudi pri srnjadi manjka po tem računu čez 2000 glav. Ali je nastal primanjkljaj zaradi lovskih tatov, potepajočih se psov, volkov, kun? Brez dvoma so mnogo škode napravili volkovi, ki jih imamo v Sloveniji še kakih 25 do 30. Pri nas je stalež srnjadi 27 na 1000 ha, v Avstriji pa 12. Primerjave javljenega staleža, odstrela itd. pri gamsih, jelenjadi in srnjadi ter računom priploda kažejo torej večji ali manjši primanjkljaj. Lovske družine naj ugotove, kje so vzroki primanjkljaja. Čudim se, da pri našteti divjadi ni bil dosežen dovoljeni odstrel. Tako so družine planirale odstrel 406 gamsov, gamsov pa je bilo odstreljenih 222, jelenjadi je bilo planirane 236, uplenjene 103, srnjadi 7913, uplenjene 3723, zajcev 42825, uplenjenih 31362. Ali družine oziroma njih člani niso dali resničnih podatkov? Oglejmo si še račun za fazane. Jeseni bi jih moralo biti 3-krat več, kot je bilo spomladi kokoši. Tedaj smo imeli 6900 petelinov in 13500 kokoši. Ker je 1275 fazanov poginilo, 634 je bilo odlovljenih, odstreljenih pa 6866, bi morali imeti letošnjo spomlad še 28000 fazanov, v resnici pa smo jih imeli 24000, torej 4000 premalo. Ti so bili prav gotovo plen prevelikega števila roparic in lovskih tatov. Pri nas je stalež fazanov še zelo nizek, saj znaša le 14 na 1000 ha. V sosednjih državah znaša najmanj dvojno število. Sc slabše je z jerebicami. Letošnji spo-mladinski stalež bi moral biti vsaj 30 000, družine pa so jih prijavile 19 000, torej kar 11000 manj. Stalež na 1000 ha znaša pri nas 11, v Avstriji 50, v Čehoslovaški pa čez 200. Spomladi bi morali imeti vsaj 4100 kotom, imeli pa smo jih 2100. Druga zanimivost je ta, da pada odstrel posameznih vrst kožuharjev, in sicer kljub temu, da je stalež roparic previsok. Tako je padel v zadnjih treh letih odstrel veveric od 5179 na 4646 in 3582, jazbecev od 872 na 1030 in 820, kun zlatic od 497 na 380 in 204, kun belic od 222 na 133 itd. Padec se je opazil približno takrat, ko so okrajne lovske zveze in lovske družine začele ostreje nadzirati odstrel ter prijavo in oddajo kožuhovine. Ali je mogoče, da so vse lovske družine Okrajne lovske zveze Gorica v zadnjem letu odstrelile samo 127 veveric, vse lovske družine Kočevja le 56 veveric, 172 lisic, 8 kun zlatic in prav toliko belic, 5 podlasic in 21 dihurjev, da so družine Okrajne lovske zveze Kranj uplenile samo 46 veveric, samo 2 kuni belici in samo 34 dihurjev, lovske družine Murske Sobote samo 1 kuno, samo 41 jazbecev, samo 4 vidre in samo 27 dihurjev, lovske družine Novega mesta samo 1 kuno, samo 14 podlasic, le 37 jazbecev, le 29 dihurjev itd., lovske družine Ptuja samo 29 jazbecev, samo 3 vidre in samo 34 dihurjev itd. Zakaj lovske družine ne dosežejo dovoljenega števila odstrela? Poleg parkljarjev in zajcev namreč tudi odstrel drugih vrst divjadi ni bil dosežen; velikih petelinov je bilo planiranih 375, uplenjenih pa 98, jerebov 3865, uplenjenih 785, fazanov 10412, uplenjenih 6866, jerebic 5461, uplenjenih 3496 itd. Lovske družine so večkrat predlagale še višji odstrel, dosegle pa niso niti dovoljenega. Tudi na to vprašanje je treba odgovoriti. Spomladanski stalež 1955. leta, priplod in odstrel v lovskem letu 1955/56 naj podrobneje prikaže tabela na naslednji strani. Spolno razmerje. Po podatkih lovskih družin je spolno razmerje pri parkljarjih v glavnem pravilno. Na 1293 gamsov pride 1485 koz, na 539 jelenov 772 košut, na 15231 srnjakov 21476 srn. Zato je treba tudi v bodoče odstreliti predvsem slabe samce in sorazmerno število samic, zlasti starih, da bomo pravilno spolno razmerje obdržali. Toda tudi tu naj družine ugotove, če so podatki, ki so jih dale, pravilni. Zelo slabo pa je spolno razmerje pri fazanih: na 8000 petelinov pride 16000 kokoši; petelinov je torej preveč. Pravilno je, če odstrelimo tri četrtine petelinov. Lovske družine so odlovile 5 glav žive srnjadi, 837 zajcev,' 3 divje prašiče, 216 fazanov petelinov in 418 fazank ter 412 jerebic. Več kot polovico zajcev in jerebic smo prodali v inozemstvo. Pri intenzivnejši gojitvi in preudarnejšem gospodarjenju bi lahko prodali vsaj 3000 zajcev in 2000 parov jerebic, kar bi zneslo 22 milijonov dinarjev več, če računamo zajca po odbitku stroškov po 5000 dinarjev, jerebico pa po 2500. Šibek stalež in neugodna terenska konfiguracija seveda ne ustrezata povsod, da bi lovili živo divjad, izjema pa so jerebice, ki jih lahko lovimo skoraj povsod. Zmanjšanje roparic in zimsko krmljenje sta pogoja za dober odlov, ne da bi s tem lov posebno omejili. Mislim, da bo prišel kmalu čas, ko bo lov fazanov zanimivejši od lova zajcev. S pastmi bi lahko ujeli Spomladanski stalež, priplod in odstrel v lovskem letu 1955-56 Divjad Stalež pomladi 1955 Poginulo, izgub- ljeno Odlov žive divjadi Odstrel izvršeni Odstrel dovoljeni Vložena divjad Verjetni priplod Verjetni stalež 1956 Dejanski stalež 1956 Gams od tega koza 3412 1501 75 222 406 600 3719 3502 Jelen od tega košut 1466 630 16 103 236 378 1725 1607 Srnjad od tega srn 42449 19774 1633 5 3723 7013 13 11884 48972 46896 Zajec poljski 67263 3171 873 31362 42825 439 26905 58762 63353 Zajec planinski 770 1 18 109 874 Veverica 30467 127 3582 6866 22107 Divji prašič 936 32 3 111 509 827 Medved 108 4 119 Volk 29 29 Lisica 5843 120 17 4185 5029 1062 Divja mačka 315 155 294 Kuna zlatica 798 204 914 Kuna belica 383 11 133 550 Podlasica 2536 2 242 2924 Jazbec 1555 10 820 1415 Vidra 272 68 236 Dihur 1441 16 361 1716 Pižmovka 1001 2 231 1068 Psi 7661 Mačke 14472 Veliki petelin 1284 11 98 375 1422 Ruševec 352 2 39 97 413 Jereb 10929 15 785 3865 13939 Kotoma 2130 22 148 556 4090 2133 Belka 154 132 Fazan-petelin 6923 563 216 6840 10412 372 | 32713 8142 Fazan-kokoš 13496 712 418 26 25 628 15921 Jerebica 17829 1319 412 3496 5461 517 39948 19034 Prepelica 2274 39 560 294 2025 Kljunač 1737 7 597 836 1395 Kozica 241 42 118 221 Golob, grlica 20006 362 2063 5709 18483 Gosi 40 120 66 Race mlakarice 944 9 1700 1297 1359 Race ostale 2923 9 1109 1838 1503 Orel planinski 24 4 6 32 Kragulj 1600 9 2640 1660 Kanja 1057 11 738 1358 Ostale ujede 2326 9 1790 1966 Vrane, srake, šoje 36869 172 40069 36935 Priplod: Zajec: 40% spomladanskega staleža Srnjad: 70% spomladanskega staleža srn Gams: 40—45 % spomladanskega staleža koz Jerebice: 2-kratni sporni, stalež Jelenjad: 60% spomladanskega staleža košut Fazani: 3-kratni sporni, stalež kokoši vsaj 2000 pižmovk, vrednost plena kožuharjev pa z lahkoto dvignili vsaj za 3 do 4 milijone. Divjadi za razplod in osvežitev krvi smo v preteklem lovskem letu vložili sorazmerno malo: 439 zajcev, 372 fazanov petelinov in 628 fa-zank ter 517 jerebic. Vzrokov ne smemo iskati v tem, da lovske družine žive divjadi ne bi hotele kupiti, temveč v tem, da je bil odlov mnogo premajhen. Večina lovskih družin odlova žive divjadi sploh še ne pozna. Dober izvozni predmet je tudi perje fazanov, racakov, šoj, jerebov, kljunačev itd. Lovska zadruga je dala pobudo, da bi lovske družine zbirale perje, dala je tudi potrebna navodila, toda uspeha ni bilo. V lanskem letu smo uplenili 2649 kraguljev, 738 kanj, 1790 drugih ujed, uničili pa tudi 40 069 vran, srak in druge podobne svojati; na videz lepo število, vendar pa prideta le po 1 do 2 ujedi in 23 vran in srak na 1000 ha. Morda bi bilo potrebno, da bi pospešili uničevanje roparic z razpisom večjih nagrad? Uničevanje pernatih roparic je padlo: 1954. leta n. pr. smo uničili 5820 raznih ujed in 53116 vran, srak, šoj itd. Številke kažejo tudi, kako velika je nadloga potepuških mačk in psov: lovci so postrelili 7661 psov in 14 472 mačk. Čeprav je oddaja mačjih kožuhov majhna, so lovci prejeli zanje 696 000 dinarjev. Ob številkah o staležu bi končno priporočil zaokrožene številke, saj je n. pr. stalež 150 srnjadi zelo verjetno pravilnejši kot 147 ali 161. Izdatki in dohodki Seštevki iz poročil lovskih družin oziroma okrajnih lovskih zvez povedo, da so imele lovske družine v preteklem lovskem letu za upravljanje lovišč 25333 418 din izdatkov, vrednost plena pa je bila 45364400 din. Presežek ali za lovišče neizkoriščeni dohodki znašajo 20030 982 din ali 44 %. Te številke dokazujejo, da so nične trditve nekaterih lovskih družin, ki govore, da je lov pasiven in da se mu mora slabše plačani delavec ali nameščenec odreči. Stroškov za upravljanje lovišč in gojitev divjadi ni, ker so več kot pokriti z dohodki lovišč, pač pa ima lovec posameznik stroške za prevoz v lovišče, za obleko, obutev itd., torej stroške, ki nastanejo tudi, če gremo na izlet. Pri dohodkih sem upošteval vrednost vsega plena, torej tudi vseh tistih zajcev, kož itd., od katerih ni imela lovska družina, ki je pravno edini lastnik vsega plena, nobenega dohodka. Najprej si oglejmo, kako smo gospodarili pri izdatkih. Vsa vplačila v lovske sklade so v preteklem lovskem letu znašala 9 450 000 din, in sicer za lovišča, ki merijo 1713 834 ha, na 1 ha torej 5,21 din, kar je malenkost več v današnjih kot v predvojnih dinarjih. Nič kaj razveseljivi niso podatki o izdatkih za lovsko - čuvajsko službo. Vsi stroški za 56 poklicnih in 662 pomožnih lovskih čuvajev so znašali 7 271623 din, od tega za poklicne lovske čuvaje 3 749 269 din. Poklicni lovski čuvaj je prejemal povprečno 66 651 din na leto, pomožni pa 5320 din. Prejemki so bili torej zelo skromni. Od čuvaja, ki prejema 443 din mesečne plače, ne moremo zahtevati, da bo vestno opravljal svojo službo. Družine nekaterih okrajnih lovskih zvez pa so čuvajsko službo vendarle uredile. Tako plačajo v ptujskem okraju za čuvaje po 10,90 din na ha, v Kranju 8,79 din, v Gorici 8,70 din, v Ljubljani 6 din, medtem pa v novomeškem okraju samo 0,52 din, v celjskem 1,35 din, trboveljskem 1,72 din, koprskem 2 din, murskosoboškem 2,30 din, kočevskem 2,36 din in v mariborskem 2,40 din. Družine ptujskega okraja plačajo za lovsko-čuvajsko službo 20-krat več kot družine novomeškega okraja. Ker imajo družine novomeškega okraja zaradi prenizkega staleža divjadi malo dohodkov, bi bilo morda prav, da v bodoče revne, vendar zdrave družine nekaj časa finančno podpremo, ker brez čuvajske službe ni gojitve, brez gojitve pa ne napredka. V novomeškem okraju prejema 1 čuvaj povprečno 51 din na mesec, le malo bolje je v kočevskih družinah, kjer prejemajo 1 poklicni in 38 pomožnih čuvajev skupaj 13 566 din na mesec. Podobno je bilo v koprskem okraju; tu je prejemal 1 poklicni lovski čuvaj mesečno 2666 din, pomožni pa 288 din. Celo v Murski Soboti ni boljše. Ker imamo sredstva, je treba vprašanje lovsko-čuvaj-ske službe čimprej rešiti. Denar za lovsko-čuvajsko službo bo dobro naložen in se bo dobro obrestoval: Imeli bomo večji in boljši stalež in urejena lovišča. Mnoge lovske družine imajo kaj malo smisla za izboljšanje lovišča in njegovih naprav. V koprskem okraju so žrtvovali v ta namen 72 par na ha, v trboveljskem 1 din, v novomeškem 1,20 din, v goriškem 1,83 din, v celjskem 1,87 din itd. Pri slednjih dveh okrajnih lovskih zvezah sta podatka dvomljiva, ker je težko verjeti, da so imele družine za izboljšanje lovišč v obeh okrajnih lovskih zvezah točno po 400000 din stroškov. Okrajna lovska zveza Ptuj, ki za lovišča največ žrtvuje in sorazmerno najbolje gospodari, žrtvuje za izboljšanje lovišč po 11,96 din na ha, ljubljanska 5,77 din, kočevska 5 din, mariborska 3,86 din. Lovska škoda, ki so jo plačale lovske družine za škodo po zaščiteni divjadi, je majhna: v ptujskem okraju n. pr. so plačali 3,33 din na ha, v koprskem pa 5 par, v kočevskem 9 par, v goriškem 11 par, povprečje pa je 55 par. Nagrade za pokončevanje roparic so znesle 1408466 din. Največ nagrad je izplačala mariborska zveza, in sicer 333 609 din, ptujska okrajna lovska zveza je dala za nagrade 295584 din, celjska 188000 din itd. 2 i v e divjadi za osvežitev krvi in razplod so vložile lovske družine za 708800 din, pri čemer upoštevam 50 % -ni regres. Tu je na prvem mestu Ljubljana s 146100 din, sledijo pa ji Maribor s 117 900 din, Ptuj s 104 700 din, Murska Sobota s 100 700 din in Novo mesto s 96 600 din. Vsekakor bodo ti izdatki narastli. Zato bo treba, da dajo lovišča več dohodkov, kar ne bo težko doseči. Osnova za zvišanje dohodkov sta večji stalež in boljša kvaliteta koristne divjadi, pa tudi boljše izkoriščanje obstoječega staleža, pri čemer mislim zlasti na kožuharje, pa tudi na prodajo žive divjadi. Glavni dohodki družin so meso, živa divjad in kožuhovina. Pri določitvi vrednosti mesa sem vzel za osnovo povprečje cen, ki jih je plačevala Lovska zadruga in drugi: jelenjad po 12 700 din, srnjad po 2600 din, gamsi po 3200 din, zajec po 500 din, divji prašič po 9600 din, fazani po 300 din, jerebica po 130 din. Vrednost mesa uplenjene divjadi je bila 31810 000 din. Zdaleka največji delež so dali zajci, namreč 15681000 din. Šele na drugem mestu je srnjad z 9 680 000 din, nato slede fazani z 2070 000 din, jelenjad z 1318 000 din, gamsi s 710 000 din in jerebice s 454 000 din. Če bi imeli n. pr. v bodoče manj zajcev, bo treba n. pr. sedanji stalež fazanov večkratno zvišati, da bo vrednost odstrela ustrezala vsaj polovici vrednosti sedanjega odstrela zajcev. Vrednost oddane žive divjadi za domača lovišča znaša samo 745 200 din. Za računsko osnovo sem vzel ceno za divjega zajca 1200 din, za fazana 600 din, za jerebico 400 din in za divjega prašiča 5000 din. Na tem področju bo treba še mnogo več požrtvovalnosti. Osvežitev krvi v posameznih predelih koristi lovstvu vse Slovenije. Živo divjad so izvozile samo tri okrajne lovske zveze: Ljubljana jerebice, Murska Sobota zajce, Ptuj pa zajce in jerebice. Kot sem že povedal, bi bil ta dohodek lahko večkrat večji od lanskega, ki je znašal čistih 3 253 000 din. Ceno zajca sem določil tako, da sem od prejetega izkupička 6 606 din odbil 1606 din za stroške odlova ter embalažo in obračunal zajca po 5000 din. Zajce lahko lovimo samo v ravninskih predelih, kjer je stalež tako visok, da ujamemo vsaj 20 zajcev z enkratno postavitvijo mreže. Pri izvozu pa moramo računati, da tako izredno dobre konjunkture za izvoz žive divjadi ne bo vedno. Na zahodno -evropska tržišča pritiskata z dobrimi zajci in jerebicami zlasti Čehoslovaška in Madžarska. Verjetno je, da bo cena kmalu padla. Kožuhovina da po višini drugi dohodek. Zanjo smo dobili 8 592 000 din, vrednost vseh uplenjenih kožuharjev pa je bila 9 557 000 din. Za obračunsko osnovo sem vzel odkupne cene Lovske zadruge, ki so bile ponovno objavljene v Lovcu. Pri obračunu sem upošteval tudi kvalitetni procent posameznih vrst kožuhovine. Kvalitetni procent prikazuje, koliko procentov la, to je celih kož, da seštevek vseh kož, n. pr.: če imamo 60 la kož, 20 :‘Ai vrednosti, 4 polovične in 16 četrtink, je seštevek tale: 60 la, 20 3/< je 15 la, 4 polovične so 2 la, in 16 četrtink so 4 la, skupaj torej 81 la. Kvalitetni procent je 81. Kožuhovina, ki so jo oddale lovske družine v preteklem lovskem letu, je kvalitetno boljša kot pred nekaj leti. Kvalitetni procent je pri nekaterih vrstah kar odličen, n. pr. pri pižm.ovkah 87 %, kunah belicah 80 %, kunah zlaticah 79 %,, hermelinih 84 %, vevericah 72 %, lisicah 74 %, jazbecih 70 %, divjih mačkah 72 %. Boljši bi bili lahko zajci, ki so bili 66 %-ni, dihurji so bili samo 32 %-ni. Vrednost prijavljene uplenjene kožuhovine je bila torej 9 557 000 din, vrednost oddane kožuhovine pa 8 592 390 din. Po tem računu znaša odstotek evidentirane in oddane kožuhovine 89 % vse uple-nitve. Ta račun pa šepa, ker v prijavljeni uplenitvi ni številnih kož, ki so jih lovci svoji lovski družini zatajili. Za to je nekaj prav očitnih primerov: Lovske družine so namreč prijavile za nekaj kožuharjev številke, ki so mnogo manjše, kot pa je število oddanih kož; tako so n. pr. prijavile 361 dihurjev, oddale pa 530 dihurjevih kožic, prijavile 820 jazbecev, oddale 872, prijavile 231 pižmovk, oddale 300, prijavile 3582 veveric, oddale pa 7514 kožic; precej kožic je šlo tudi po drugih kanalih. Kože srnjadi, jelenjadi in gamsov lovci večinoma, kot kaže, zavržejo. Vrednost teh kož je bila 690C00 din, oddanih pa jih je bilo samo za 224000 dinarjev. Največ odtehtajo kože divjih zajcev, in sicer 3 300 000 din; za zajci so kune zlatice z 967 000 din in kune belice z 957 000 din, dalje lisice z 829 000 din, jazbeci s 574 000 din, vidre s 473 000 din. Lovci so oddali tudi 4337 kožic domačih mačk, in sicer za 7210C0 din, domačih zajcev pa za 695900 din. Ti dohodki bi bili lahko višji. Tako nam pokaže gospodarjenje po posameznih okrajnih lovskih zvezah sliko, ki jo kaže tabela na naslednji strani. Pri analizi gospodarstva lovskih družin posameznih okrajnih lovskih zvez naj povem le to-le: Celje: na ha je bilo stroškov 9,20 din, od tega za lovske sklade 4,67 din, za lovske čuvaje 1,35 din, za izboljšanje lovišč 1,87 din. Vrednost plena na ha je bila 17 din; presežek je torej 7,73 din ali 47 %. Vrednost plena na člana je bila 2984 din, stroški 1166 din, torej presežek na člana 1818 din. Gorica: stroškov na ha 14,71 din, od tega za lovske sklade 3,67 din, za lovske čuvaje 8,70 din, za izboljšanje lovišč 1,83 din. Vrednost plena na ha 25 din, presežek 10,29 din ali 42 %. Vrednost plena na člana 5653 din, stroški 3271 din, torej presežek na člana 2382 din. Dohodki in izdatki lovišč v lovskem letu 1955-56 o n O D 5 2® * = e >s •2*-2 > 2 Kočevje: stroškov na ha 13,83 din, od tega za lovske sklade 5,79 din, za lovske čuvaje 2,36 din, za izboljšanje lovišč 5 din. Vrednost plena na ha 24 din, presežek 10,17 din ali 41 %. Vrednost plena na člana 4225 din, stroški 2468 din, torej presežek na člana 1757 din. Koper: stroškov na ha 7,76 din, od tega za lovske sklade 3,35 din, za lovske čuvaje 2 din, za izboljšanje lovišč 0,72 din. Vrednost plena 25 din, presežek 17,24 din ali 72 %. Vrednost plena na člana 5605 din, stroški 1519 din, torej presežek na člana 4086 din. Kranj: stroškov na ha 17,30 din, od tega za lovske sklade 4,27 din, za lovske čuvaje 8,79 din, za izboljšanje lovišč 3,40 din. Vrednost plena na ha 25 din, presežek 7,70 din ali 31 %. Vrednost plena na člana 3419 din, stroški 2353 din, torej presežek na člana 1067 din. Ljubljana: stroškov na ha 18,34 din, od tega za lovske sklade 4,94 din, za lovske čuvaje 6 din, za izboljšanje lovišč 5,77 din. Vrednost plena na ha 26,50 din, presežek 8,36 din ali 31 %. Vrednost plena na člana 4383 din, stroški 3005 din, torej presežek na člana 1378 din. Maribor: stroškov na ha 15 din, od tega za lovske sklade 5,21 din, za lovske čuvaje 2,40 din, za izboljšanje lovišč 3,86 din. Vrednost plena na ha 28 din, presežek 13 din ali 47 %. Vrednost plena na člana 4001 din, stroški 2120 din, torej presežek na člana 1881 din. Murska Sobota: stroškov na ha 17,80 din, od tega za lovske sklade 11,12 din, za lovske čuvaje 2,30 din, za izboljšanje lovišč 2,20 din. Vrednost plena na ha 51 din, presežek 33,20 din ali 65 %>. Vrednost plena na člana 8884 din, stroški 3098 din, torej presežek na člana 5786 dinarjev. Novo mesto: stroškov na ha 9 din, od tega za gojitvene sklade 6,33 din, za lovske čuvaje 0,52 din, za izboljšanje lovišč 1,20 din. Vrednost plena na ha 13 din, prrsežck 4 din ali 32 %. Vrednost plena na člana 3116 din, stroški 2091 din, torej presežek na člana 1025 din. Ptuj: stroški na ha 39,16 din, od tega za lovske sklade 8,63 din, za lovske čuvaje 10,90 din, za izboljšanje lovišč 11,96 din. Vrednost plena na ha 48 din, presežek 8,84 ali 19 %. Vrednost plena na člana 8483 din, stroški 6936 din, torej presežek na člana 1547 din. Trbovlje: stroškov na ha 11,73 din, od tega za lovske sklade 7,23 din, za lovske čuvaje 1,72 din, za izboljšanje lovišč 1 din. Vrednost plena na ha 22 din, presežek 10,27 din ali 47 %. Vrednost plena na člana 3010 din, stroški 1590 din, torej presežek na člana 1420 din. Zaradi lažjega pregleda naj objavim te številke tudi v tabeli (glej tabelo na koncu strani). Če se poglobimo v številke, dobimo kar precej jasno sliko o gospodarjenju v lovskih družinah posameznih okrajnih lovskih zvez, o pravilnostih in napakah, dobrem ali slabem odnosu do lovišč in končno tudi težnjo po dobičku. Če pa so vsi presežki ostali družinam, potem morajo imeti nekatere lovske družine že lepa premoženja, ki jih bodo s pridom uporabile za izboljšanje lovišč in intenzivno ter smotrno gojitev divjadi. Najlepše račune ima okrajna lovska zveza Ptuj. Tu dajejo največ za lovsko-čuvajsko službo in največ za izboljšanje lovišč. Zato so lovišča od Stroški in dohodki na 1 ha in 1 člana v lovskem letu 1955-56 Prispevek v gojitvene fonde na ha Lovski Čuvaji na ha Stroški za izboljšanje lovišč na ha Plačana lovska škoda družine Vsi stroški na ha Vrednost plena na ha Presežek na ha Vrednost plena na člana Stroški na člana Presežek na člana Skoda po medvedu in prašiču Celje 4-67 1*35 1*87 0*27 9*20 17— 7*73 2984 1166 1818 2*86 Gorica 3'67 8 70 1 83 OTI 1471 25*— 10*29 5653 3271 2382 0*69 Kočevje 579 2*36 5*— 0 09 13*83 24*- 10*17 4225 2468 1757 6*08 Koper 3-35 2*— 0*72 0*05 7*76 25*— 17*24 5605 1519 4086 0*09 Kranj 4-27 8*79 3*40 031 17*30 25*— 7*70 3419 2352 1067 1*47 Ljubljana 4-94 6 — 5*77 0*57 18*34 26*70 8*36 4383 3005 1378 1*27 Maribor 5-21 2*40 3*86 1*01 15*— 28 — 13— 4001 2120 1881 0*31 Murska Sobota 11*12 2*30 2*20 0*64 17*80 51*— 33*20 8884 3098 5786 Novo mesto 6*33 0*52 1*20 0*35 9*00 13*— 4— 3116 2091 1025 0*79 Ptuj 8 63 10*90 11*96 3*33 39*16 48*— 8*84 8483 6936 1547 0*50 Trbovlje 7*23 1*72 1 — 0*71 11*73 22*— 10*27 3010 1590 1420 0*80 Skupaj 5*51 4*24 3*23 0*55 14*78 26- 11.22 4575 2454 2121 1*18 leta do leta boljša. Presežki so sorazmerno majhni, ker so uporabili dohodke za čuvajsko službo, gojitev, nakup žive divjadi za razplod, za naprave v loviščih, krmo itd. Potrebno je, da se lovske družine s pomedejo svojih okrajnih lovskih zvez poglobe v svoje gospodarske račune. Za lovišča in gojitev bo treba precej več žrtvovati, boljša lovišča pa bodo dala večje dohodke. Kjer dohodki še ne bi mogli kriti višjih izdatkov za lovišče, bodo morale priskočiti na pomoč okrajne lovske zveze in Republiška lovska zveza. Analizo sem sestavil in napisal z dobro voljo, da s številkami prikažem vsem lovcem naše lovsko-gospodarske probleme. Članek naj da pobudo za nadaljnjo razpravo o teh vprašanjih. LEP DAN V LOVSKI DRUŽINI PODGORJE Lovcev podgorske lovske družine se je lotevala že nestrpnost in nekak strah jiim je lezel po kosteh, ali bodo izpolnili obljubo, ki so jo dali na občnem zboru: da bodo postavili lovsko kočo, ki bo njih ponos. Ogromno je bilo dela — čez 3000 ur samo na gradbišču —, toda lovci niso klonili. Koča stoji, zidana na kraju, kjer so se nekoč križale partizanske kurirske poti iz Koroške na Štajersko, Pohorje in Savinjsko dolino. Sončno 'jutro 23. septembra je pozdravilo goste, ljubitelje lova in planin. Božali so jih topli žarki jesenskega sonca. Ko so se dvigali iz doline proti koči, jih je spremljala misel na nekdanje težke dni, ko so tod okrog preganjali okupatorja ter bodrili domačine k še večjemu sodelovanju. Danes je uspeh njihovega dela že viden. Iz teh misli so jih predramili zvoki harmonike, trombe in klarineta, ki so z Avsenikovimi polkami krepili jutranje razpoloženje podgorskih lovcev. Sleherni, ki je prišel po jarku ali grebenu in obsital tik ob harmoniki, pa le-te ni več slišal, kajti samo občudoval je veliko delo in požrtvovalnost lovcev, občudoval je dom tistih, ki ljubijo naravo in spoštujejo njene zakonitosti. Šele po temeljitem ogledu velikega dela je opazil godce, privabljal ga je duh golaža, razstava, ki je v sobi prikazovala bogate lovske trofeje izpod Plešivca, ter prikupna dekleta, ki so se postavljala v lovskih krojih, da bi dala še več poudarka nad vse uspelemu lovskemu dnevu. Sredi revirja stoji sedaj njihov novi dom. Od tod bodo hodili poslušat, kako kleplje petelin, od tod bodo opazovali gamsa, kako žvižga svoji družini, in srnjaka, ki prihaja ponosen na Čerčejeve ledine. Še mnogo in mnogo lepega bodo videli. Mladi lovci se bodo učili od starejših in ponosni bodo na njihove uspehe, morda celo ljubosumni, ko jim bodo pripovedovali o svojih lovskih užitkih. Vsem lovcem iz Podgorja iskreno čestitamo in želimo, da bi vedno ostali zvesti lovstvu in socialistični skunosti. Lovski tovariši Znano je, da lahko starost nekaterih živali, tako domačih kot divjih, ugotovimo po zobovju. V lovski literaturi pa je veliko zadevnih napak. Zato sem se namenil v našem Lovcu strokovno opisati zobovje srnjaka, gamsa, jelena in morda tudi divjega prašiča, posebno pa še razvoj njih zobovja, kar je za ugotavljanje starosti posebno važno. Zato se obračam na lovske tovariše s prošnjo, da mi pošiljate zgornje in spodnje čeljusti uplenjene in poginule divjadi (srnjak, gams, jelen, divji prašič) ali v pisarno Lovske zveze ali pa na moj naslov. Posebno bi bil hvaležen, če bi mi prihodnjo pomlad in poletje poslali zgornje in spodnje čeljusti poginulih ali uplenjenih mladičev. Dr. JOŽE RANT, Ljubljana, Lipičeva 1 ali Titova 15/1. NA JELENA France Avčin Jelena sem bil že uplenil, toda slabotno, le gojitvenega odstrela vredno žival, ki ji ničvrednih vil sploh ne štejem za trofejo. Vendar mi je prinesla začuda nerazumevanja. Zato sem sklenil, da se s podobno dobrodelnostjo ne bom bavil vse dotlej, dokler si ne obesim na zid dostojnega jelenjega rogovja. Prekrasne letošnje jeseni sem bil zopet na vrsti za odstrel jelena. Že ob pričetku ruka je z Golega prišlo sočno sporočilo: »Jelen tuli kot fabrka, pridite takoj!« Jaz pa sem ob na j čudovitejšem vremenu in polni luni moral — v Beograd. Večjih lovskih vic si ni mogoče zamisliti. Končno je le prišlo odrešenje in takoj sem jo ubral v lovišče. Bila je sobota popoldne. Izkušeni Ponikvarjev Frenk z Golega mi jo je pa pred nosom pobral z drugimi lovci v Sive doline, tudi na jelena. Ostal sem sam. O poteku ruka nisem imel pojma in zato ni preostalo drugega, kot da sam ugotovim, kaj in kako. V nižjem delu lovišča, tam okrog Mokrca, so že vso jesen dan na dan treskale mine na novih gozdarskih poteh. Tako sem se odločil, da prečujem noč nekje v divjem svetu med Malinjkom in Krvavškim gričem. Če bo sploh kje ruk, potem bo tam, sem računal. Z nastopom mraka sem bil že na tako imenovanem »Usranem placu«, kjer poje spomladi veliki petelin. Ostal sem sam z gozdno samoto. Noč je bila tiha, mirna, nežna kot pajčolan. Skozi tanko oblačje je sem ter tja poblisnila mesečina, da so se veje jelk videle kot temne, slovesne pahljače. Vse me je tako spominjalo na prečudne noči pod milim nebom sredi hajk za partizanstva, ki so bile mnogim često neznosne, zame pa vedno opojne. V planinah so cilji alpinista vedno visoki, vsaj naporni, često tudi nevarni, zato prave pomiritve tamkaj ne najdeš. Vse drugače je na lovu. Kdo drugi še doživlja tolike izpovedi narave kot lovec, kdo prisluškuje njenim utripom ob vsakem letnem času, ob vsaki dnevni uri, ob vsakem vremenu? Ni ga tesnejšega dotika otroka z njegovo materjo narano kot takrat, ko tol j ko šepčet tišina, ko le tišina šepeta (Dostojevski). Zavit v pelerino sem ždel na smrekovi korenini, naslonjen na raskavo deblo. Človeku ni dobro samemu biti v toliki nočni samoti, pa mi je steklenka ognjene viške črnine bistrila um, iskrila misli. Toplo mi je leglo okrog srca iz same hvaležnosti, da mi je dano, biti lovec, da lahko čakam na viteško divjad naših gozdov, na jelena. Svečano je bilo kot v templju. Sem pridite k molitvi, ki jo iščete v cerkvah, v tihi nočni gozd stopite! Toda, mar ni že vse žitje v gozdu, šelest listja v vejah kot tiha molitev, nema hvalnica Naravi? Misli so tkale, vse dalje, vse šire, spokoj nej e. Iz zamaknjenosti me je dvignil gromek glas, pošasten kot strel v gluhi noči. Srh mi je spolzel preko hrbta in srce je udarilo, da je zabolelo v sencih. Jelen, pa prav blizu nekje! Moje počutje je bilo tisti hip precej v skladu z imenom mesta, kjer sem bil. Pest je nehote stisnila mrzlo kovino puške. Pred menoj je lomastilo v gošči, grmeči klic ljubezni se je ponavljal tako neposredno, da me je stresalo. Kaj sedaj? Naj se odzovem? Naj skušam zalezovati? Toda če bi z nočnim daljnogledom s svetlečim križcem na temno senco še nekako lahko pomeril, kako naj ji ocenim rogovje, kako naj precenim zadetek? Vse to se mi je podilo v glavi. Potem se je šumot oddaljil in kar odleglo mi je. Kukanje se je nadaljevalo dober streljaj proč za obronkom, tam pa neprestano in v enakih razmakih. Noč se je že nagibala k jutru, ko se je prvemu glasu pridružil drugi. Bližal se je od Iške nekod in bil je prej podoben grmenju naj nižjih piščali orgelj kot jelenjemu rukanju. Ko se je bakrenopolni glas prvega jelena združil z rohnenjem drugega, se je pričelo lomastenje, sopihanje, udarjanje, ikot da se divja jaga žene skozi nočni gozd. Neki stari gospod se je vmešaval v družinske zadeve mladega paše. Brez daha sem prisluškoval silovitosti dogajanja in niti na misel mi ni prišlo, da bi se vpletal še jaz, človeški nebodigatreba. Toda že s prvim svitom se je jelenji dvospev razdružil v dva samogovora. Stari gospod se je vse bolj in bolj oddaljeval, dokler ni godrnjanje zamrlo daleč nekje za Malinjkom, mladi paša pa se je sprehajal s svojim haremom nedaleč nad menoj nekje. Pol noči sem dodobra lahko študiral harmonijo jelenje glasbe, pa sem ga poklical po njegovo. Oglasil se je takoj, oglašal ves čas. Prišel pa ni, le čemu bi hodil? Šel je svojo pot tja v Mokre, da tam prebije dan do naslednje noči, ko se bo igra ponavljala. Na to sem računal. Ogledal sem si tamošnji svet, ugotovil rukališče po sledeh, pohojeni podrasti, obtolčenih vejah. V povaljanem blatu sem našel vprav ogromno jelenjo stopinjo. Bilo je v dotlej neznani mi travnati kotanji. Za naslednjo noč sem si našel odlično mesto z dobrim pregledom, stran od stečin, brez izdajalskega vetra. Semle pridem zvečer. Še malo lune in stari gospod bo moj, jutri ob tem času, čeprav je kvatrna nedelja. Prvi jesenski dan, triindvajseti september, bo že zagovoril njen vražji vpliv. Tako sem ukrenil in odšel na posvet k Frenku, za vsak primer, kajti Frenk vedno ve bolje, vedno vidi prej. Našel sem ga čemerne volje. Ruk, je pravil, je bil v Sivih dolinah tak, da nikoli tega. Kjer so pravkar še pokale mine, se je že oglasil kralj naših gozdov, ne le v noči, tudi za dne. Vendar sta nesporazum in lovska zavist pokvarila sigurni uspeh. Njega, Frenka, je to prizadelo, saj je izmed redkih ljudi, ki solovcu uspeh privoščijo najmanj toliko kot samemu sebi, če ne bolj. Moje sporočilo pa ga je dvignilo. Takoj sva skovala načrt. Oba pojdeva, že pod večer poskusiva premamiti starega gospoda, kajti kadar se star panj vname, vsa pamet in izkušnje ne pomagajo. Tam blizu Kačje luže bo ležal ali v Mrzlih dolinah nekje, je po mojem opisu sodil stari lovec, ki v lovišču pozna ne le vsako stezo, ampak domala vsako drevo. Tako znanje pa je pri klicanju jelena odločilne važnosti. Dogovorila sva se za znano učinkovito tehniko, da po odgovoru jelena, ko je le-ta že blizu, strelec počaka na mestu, solovec pa se umika v nasprotni smeri, rukajoč le slabotno, kot da ga je nasprotnika strah. Če rukaš močno, celo močneje kot klicani, bo odziva dosti, uspeha pa malo, zlasti če so okrog njega košute. Z jelenom je pač tako, kot je bil svoj čas povedal neki bavarski pdklicni lovec: »Wann’st an Hirsch horst, aft muasst z’erscht vvissen, wos er sagt und nader muasst wissen, wos du eam sagen vvillst, dann magst eam erscht antworten«, ali po naše: »Če jelena slišiš, moraš najprej vedeti, kaj pravi, nato pa moraš vedeti, kaj mu hočeš povedati. Šele potem mu lahko odgovoriš.« S to filozofijo sva se ob petih znašla na slovitem »Usranem placu«. Ne vem, od kod mu prelepo to ime, imamo pa na Golem še več podobno imenitnih, kot je na primer »Evropski prostor« za gozdnega jereba, in podobne. Tiho sva stopala proti rukališču. Na razglednem obronku nad njim sva za poizkus zarukala, prav na kratko. Ni se še vrnil odmev od Krvavškega griča, ko je že prišel odziv, nizek in gromek kot prošle noči. »Je že pravi, star penzionist bo, kar nadenj greva,« je odločil Frenk in ubrala sva jo glasu nasproti, hitro, da je sapa pohajala. Na vsak najin poziv je nezmotljivo sledil odziv, vendar vedno nekam na mestu. »Leži še! Boste videli, dohtar, še nocoj bo »vajntrogende« spet pel!« (Glede tega imena za mojo puško glej članek »V tretje gre rado«, Lovec 1956, št. 5, stran 141). Hitela sva na moč, kajti mrak je že zagrinjal gozdove. »Uh-huu« je temačno huknilo iz bukovja. »Ta velka sova, dober cahn, kar brž naprej!« je ugotovil Frenk, ne da bi okrenil glavo proti uharici, in že sva pribrzela na kolovoz, za streljaj od Kačje luže, ki je pravzaprav le večja jasa pod obronki Velikega Malinjka. Na obronku sva menila zarukati ponovno, misleč, da stoji jelen v globelih pod njo. Stopala sva po prstih, a grušč na poti je kljub gumastim podplatom ponekod le zaškripal. Tedaj se je oglasilo nad naju s pobočja, blizu in gromovito, kot da govori sam Jupiter tonans, ne pa jelen. Začutil naju je in nemara misli da mu prihaja tekmec. Frenk me je brez besedi s tresočo se roko potlačil na parobek za bukvijo, prav na robu jase, sam pa se je pričel umikati po poti, koder sva bila prišla. Iz roga pa je, stran obrnjen, izvabljal tako imenitno prestrašene jelenje glasove, da me je kljub vsej resnosti položaja sililo k smehu. Odgovora ni bilo, pač pa sem kmalu zaslišal pokanje vejic, težke, počasne korake. Kod neki bo prišel, bo izstopil, me bo obšel, kakšen je? Oči nemirno iščejo skozi mračno vejevje nad jaso, napetost raste do nevzdržnosti. Dobro, da je vajntrogende pretežak, da bi drgetal z rokami vred. Končno, temna senca med debli! Skušam ga oceniti kar skozi strelni daljnogled. Kljub šestkratni povečavi in antirefleksni optiki ne razločim ničesar. Naj streljam, še v gozdu? Star je nedvomno. V tem se senca obme, izstopi. V visoki travi stopa jelen prav proti meni, s mrčkom pri tleh, da dobro kaže rogovje. Lepo razvejano je, dvanajsterak, celo nekake krone ima, predvsem pa je temno, domala črno. Tudi telo je začuda čmo, ko s prsi deli bledo rumeno jesensko bilje. Prizor za olimpske bogove, tako da povsem pozabim, kaj držim v rokah. V tem hipno dvigne glavo, obstane, gleda naravnost vame. Pa ne, da bi... zavem se, križec na pleča in krogla je siknila, ne da bi vedel, kdaj, ne da bi slišal in čutil, kako. En sam mogočen skok z obratom v zraku in privid je že v gozdu, druga krogla pa sama od sebe-za njim. Se nekaj kot lom debla, veje, še zamolkel glas, kot da se je nekaj težkega zrušilo v dračje, potem pa vse tiho. Bolščim v jaso, sedaj prazno. Zbudi me glas, Frenk mi široko nasmejan čestita. Kako vendar, saj je jelen izginil, nekaj ni v redu! Doslej mi po zadetku z vajntrogende noben cilj ni napravil več koraka! Toda Frenk trdi svojo. Greva na nastrel. »Že leži«, toda črni predmet je v daljnogledu le velik štor. Stopiva v gozd, nekaj korakov. »Glejte!« Gledam, vidim. Nekaj temnega, vilastega se nagiba v večernem nebu, počasi, počasneje, obstane. Stari jelen je pravkar položil glavo k večnemu počitku, šele v večnih loviščih se bova zopet srečala. Stisnilo me je v grlu in nehote je roka privzdignila klobuk. Trpko mi je zalilo usta, kot po velikem zločinu. Brez občutkov veselja sprejmem okrvavljeno vejico in prisrčni stisk moške iroke. Drugače Frenk! Zadovoljstvo kar žubori iz njega. »To pa je bila jaga, še na onem svetu se je bom spominjal! Lepša kot vsako gledališče, vsak kino, vsaka ohcet!« »Tudi vaša?« si dovolim vprašanje. »Tudi moja!« se Frenk prav nič ne obira z odgovorom. Jelena potegneva nekaj desetin korakov po pobočju do kolovoza, da bo krvavo opravilo lažje. Ves je moker in blaten. »Glih okopal se je za dekleta,« meni vedno šegavi naš možakar. Zato se mi je telo videlo tako črno! Res smo dan nato našli v Malin j ku dotlej neznano nam lužo, pravo pravcato jelneje kopališče, dolgo kakih pet metrov ali več. Rogovje pa je res črno, takega še nisem bil videl, in biser j e v lepih pramenih prav do svetlo izbrušenih konic! Krasna trofeja za naša lovišča, priskledniška snežniških. »S ta lepim očesom vas je danes pogledala Diana, dohtar.« In ko jelen dobiva zadnji grižljaj, si ogledava prodnike. Sorazmerno majhni so, kot pravzaprav ves stari gospod, toda obru-šeni in pa — gnili! »Ta bi pa bil potreben dohtarja Kambiča« (naš član-zobozdravnik)! pravi Frenk. »Kaj nisem bil rekel, da je kak star penzionist, za nas penzioniste pa je tako ali tako najbolje, da čimprej končamo!« Jelena sva prepustila varstvu noči, sama pa sva ob zadnjih lučeh na nebu odhitela proti vasi, organizirat prevoz in pa, se razume, na dogodku primeren lovski krst. Kajti tega jelena si štejem za prvega in vsak dan me z zidu spominja nepozabnega doživetja. V uteho mi bo, ko odhajam v pusto Ameriko. Jelena sem si bil po neuspešnih letih pošteno prislužil in prijetna je ta zavest. Čim več časa, čim več truda stane pravega lovca uple-nitev kake divjadi, tem večje je njegovo veselje nad uspehom. Kot drugod v življenju velja tudi v lovu, da poceni pridobljeno nima prave cene. Ko smo z lovci-domačini slavili, so Fren-kova mama navrgli še klobas iz divjega prašiča, žrtve moževe puške. Ob tej močni prehrani smo vsi počasi prišli v sedma lovska nebesa. Svoj termin, da ga lahko lomim vse leto, ker sem bil spomladi položil nadležnega mrjasca-montafon-ca, so mi mama ob tej priliki novemu uspehu ustrezno podaljšali; kajti tudi z jeleni imajo svoje račune. Zjutraj zarana smo starega penzionista naložili na lojtrski voz. Ko smo med glasnimi pomenki pripeljali do križaja. na mo krški cesti, je bakreni glas z Malega Mokrca pozdravil odhajajočega. Bil je mladi paša iz prejšnje noči. Panta rei — vse teče, vse se obrača, staro odmira, mlado prihaja, tudi za nas. Danes meni, jutri tebi, tak je neizprosni zakon narave in nobena človeška sila ga ne preobrne. In prav je tako. mi K'"O1, • ! M : -H*: 8 - ^ r ' f v| t :f* : *».«<■> J__________ Lovska družina Šentvid je kot prva dolenjska lovska družina zgradila v Bojanskem lovsko kočo O KUNI BELICI Jože Debevec V svojem članku »Še nekaj o kunah« v Lovcu 1955/10 sem več napisal o kuni zlatici kot o kuni belici. V tem članku naj povem še nekaj o belici oziroma o lovu te kune in o pasteh kot pripomočku pri tem lovu. V prejšnjem članku sem omenil, da kuna belica pri iskanju hrane ne pleza po drevju. S tem seveda nisem mislil, da nima krempljev tako ostrih, da bi tega ne mogla v sili napraviti. Mislim le, da je njen način življenja tak, da ji to ni potrebno; sicer pa kaj spretno pleza po breznih, često obdanih z gladkimi stenami; brez dvoma bi po hrapavem lubju smreke še toliko laže. Vendar tako plezanje kuni belici ni prirojeno, čeprav je mogoče, da jo je že kdo videl na drevesu; toda to je izjemen primer. S kuno belico imamo opraviti v breznih ali v zemeljskih votlinah, včasih pa tudi v zapuščenih jazbinah in lisičinah, kjer ta kuna živi. Zemeljska votlina je po navadi globoka in topla, kar ugotovimo po skopnelem snegu pri odprtini, iz katere veje topel zrak. V plitvih in zato mrzlih votlinah kuna belica kaj nerada leži. Zgodi se, da pri zasledovanju kune belice ugotovimo, da je šla spat, kakor pravimo, v eno takih zemeljskih votlin. Do tu nam je šlo vse gladko. Šli smo po sledu, napravili nekaj kljuk in ovinkov preko dolin gor in dol in pri kuni smo! Toda glavno pride šele sedaj, ko smo oddaljeni od nje morda samo še nekaj metrov, a ne moremo do nje. K uganki, kako priti do kune, naj napišem nekaj besed iz prakse. Še prav dobro mi je v spominu kuna belica, za katero sem hodil še pred vojno. Ušla mi je spat v neko brezno, ki je imelo na vrhu kak meter premera. Ko sem votlino v krogu kakih 100 m obšel, sem ugotovil, da kuna ni šla ven skozi kak drug izhod. Hitro sem stopil domov po sekiro in dva skobca, kar bi seveda moral vzeti že s seboj. Nasekal sem primerno debele smrekove kole, toliko dolge, da so segali preko roba odprtine. Strnjene sem jih položil preko brezna in pokril z mahovjem, nato pa naložil še kamenja, da mi ne bi kuna izpodrinila katerega izmed kolov in na ta način ušla. Nato sem nastavil oba skobca drug za drugim v vhod, ki sem ga napravil iz kamenja. Mislil sem si: »Če boš preskočila prvi skobec, drugega ne boš!« Ko sem popravil še zadnje pomanjkljivosti, sem odšel domov v upanju, da bo kuna čez tri do štiri dni gotovo moja, ker dlje v votlini zaradi lakote ne bo zdržala. Zgodilo pa se je nekaj povsem nepričakovanega. Vsako jutro sem prišel pogledat, kaj je s kuno. Minilo je pet, deset, dvajset dni, a kune še vedno ni bilo na plan. Premišljal sem, če si ni mogoče napravila drug izhod in ušla, pa sem zaradi te svoje sumnje večkrat prilezel potihoma do votline in prisluškoval. Slišal pa nisem ničesar sumljivega. Ko pridem do votline trideseti dan, poslednji, 'kot sem se namenil, pa že od daleč zagledam, kako mi je kuna pod zloženimi poleni skopala rov in ušla. Moje zaupanje v uspeh se je ob tem pogledu končalo s spačenim obrazom. Še sedaj ne vem, od česa je kuna toliko časa živela; najbrž se je hranila s polhi. Bilo je še v stari Jugoslaviji, ko sva z bratom hodila za kuno belico, ki je šla spat v neko luknjo med večjimi skalami. To je bilo v notranjskih gozdovih, kjer je večji del terena ves luknjičast in se vse odprtine, ki jih je kdo ve koliko, stekajo v glavno votlino. Tudi ta, v katero se je kuna zatekla, je bila ena takih. Nisva mogla računati, da bi odprtino lahko zadelala, pa sva zato pred tisto luknjo, skozi katero je šla kuna v votlino, nastavila dve ampuli. Naslednji dan zjutraj sva ugotovila, da je kuna prišla skozi tisto luknjo ven, šla naravnost k eni ampuli, jo pobrala ter odšla nazaj v votlino, od koder je ni bilo nikdar več. Da bi šlo hitreje od rok, sva si izmislila nov način lova s čakanjem ob večerni mesečini, ko kuna zapušča svoje dnevno bivališče. Kako je bilo? Kuna je v prvem mraku prišla iz votline, toda ne iz luknje, skozi katero je šla noter, temveč dva metra od naju, krenila nato naravnost proti nama, nato pa mimo naju. Ko sva mislila, da se je kuna že dovolj oddaljila, se je brat zaradi strela obrnil, toda kuna je stala tik za nama in naju gledala v hrbet. Ko pa se je brat obrnil, je tako skočila, da sva videla le še črno senco in kune ni bilo več. Pri čakanju druge kune se je ta že iz luknje pognala s tako hitrostjo, da niti pomisliti nisva mogla na strel. Vzrok, da je ena kuna brez strahu pricap-ljala iz votline, druga pa skočila iz nje z vso hitrostjo, ki jo je zmogla, je bil ta, da sva pri prvi kuni tiho prišla do njenega ležišča, tako da naju ni slišala, ko sva hodila po njeni strehi, pri drugi pa sva nad njenim ležiščem glasno hodila in govorila. Za ta način lova kune belice je zelo važno, da imamo celovit teren, to se pravi, da ni iz ene votline kdo ve koliko odprtin in da vsaj približno vemo, kje bo kuna iz votline prilezla. Vem za primer, ko je šla kuna belica v neko manjše brezno, katerega odprtino je lovec zadelal in nastavil past. Kuna je čez dva dni prišla iz votline dve sto metrov od tam. Že iz tega primera se vidi, da je po nekaterih delih naših lovišč, predvsem na Krasu, lov kune belice zelo težak, ker ne vemo, kje bo kuna prišla iz luknje. Mnogo laže je tam, kjer imajo votline samo en vhod oz. izhod. Poleg tega mora biti lovec za ta lov dobrih živcev, potrpežljiv, sicer ne vzdrži tekme s kuno. Mnogo lažji je lov kune belice s pastmi. Spominjam se, da je imel moj oče doma mnogo različnih skobcev, vendar je kuni le redkoka-terega nastavil za vabo. Navadno je delal le lesene pahe (stave), padalice, na tleh. Z njimi je imel pri lovu obeh kun največ uspeha. Tudi jaz sem šel v tem za očetom, in to nikoli brez uspeha. Nekateri trdijo, da je treba stave napraviti že pred lovom, da se kune nanje privadijo in zaradi tega raje ujamejo. Res je, da tudi jaz napravim stave že pred lovno sezono, toda ne zato, da bi se kune privadile na teh nekaj nastavljenih polen in kamenja, temveč zato, ker je zemlja v času lova kun včasih pokrita že z debelo plastjo snega in zmrznjena, pa se tedaj taka stava kaj težko napravi. Drugo je, seveda, če imamo dovolj vabe, da jo pokladamo v odprto stavo, kjer jo kune od časa do časa pospravijo in se s tem vabe navadijo. Uporabljam največ stavo na tleh. Napravim jo, če je le mogoče, pod košato smreko, da jo na ta način zavarujem pred dežjem in snegom. Pred leti sem delal stave tudi pod večjimi skalnimi previsi in to zato, ker je bila taka stava docela zavarovana pred dežjem in snegom. Moram pa reči, da se mi v tako stavo kuna še nikoli ni ujela, čeravno je prišla zelo blizu nje. Prepričan sem, da se v stavo na tleh kuna raje ujame kot v stavo, .ki jo napravimo meter in pol od zemlje, ker pri tej stavi ob količkaj hladnem vremenu vaba zmrzne in pri tem izgubi duh, ki kuno privablja. Poleg tega je taka stava oz. vaba bolj izpostavljena raznim živalskim požeruhom, kot so n. pr. šoje itd. Pri stavi na tleh pa leži vaba na zemlji, od katere prejema toploto ter zato ne zmrzne tako kmalu, se pa hitreje razkraja in zato dalj časa obdrži vabljivi duh. Drži pa, da so te stave bolj izpostavljene mišim, pa jih moramo zato večkrat pogledati, da bi kune, ki se je morda ulovila, miši ne pokvarile. To se seveda zgodi tedaj, če je kuna dalj časa ujeta. Povem naj pa, da še nisem našel kune, ki bi bila obžrta od miši, iz česar sklepam, da se miši svojega sovražnika boje, še ko je mrtev. Tudi lisice se v stavi ujete kune ne lotijo, kar se pri skobcu večkrat zgodi. Le mojemu očetu se je enkrat primerilo, da mu je volk požrl polovico kune, ki je gledala iz stave. Prav tako ni vseeno, kje stave napravimo. Posebno v nepoznanem lovišču, kjer nismo prebili vsaj ene zime, bomo imeli prvo lovno sezono s pastmi kaj slab uspeh. Že v prejšnjem članku sem povedal, da se kuna ne drži stalno enega področja, temveč da potuje iz kraja v kraj in se po nekaj dneh po približno istih poteh vrne. Da ugotovimo kunine stečine, počakajmo snega, ki nam sledenje kun izvrstno omogoči. Ko smo dodobra spoznali kunina pota in prehode, nam stave ne bo težko napraviti na pravem mestu. O vabah in o načinu njihovega pripravljanja ne bom pisal, ker je bilo o tem že dosti govora. Pripomnim naj samo, da so po mojih izkušnjah za vabe najboljša sveža čreva kur, zajcev in srn. Ni pa s tem rečeno, da se na drugo svežo ali staro vabo kuna ne ujame. Izbiro prepuščam lovcem z željo, da tudi oni stavijo na papir svoje izkušnje, kar naj bi pripomoglo k uspešnejšemu pokončevanju teh roparic v naših loviščih. SPET JE ZRASTEL NOV LOVSKI DOM »Mala gora«, ki šteje 23 članov, večinoma kočevskih rudarjev, je še mlada lovska družina. Oktobra je poteklo komaj dve leti, odkar je prevzela svoje lovišče. Takoj naslednje leto se je že, porodila misel, da bi zgradili lovsko kočo. Toda bilo je še prezgodaj, saj se je bilo treba v prvi vrsti spoznati z revirjem, urediti mejo, poti itd. 7. oktobra pa je minilo točno šest mesecev, odkar je bil izdelan za kočo načrt. Ta dan smo kočo kljub zgodnjemu snegu odprli. Načrt pa seveda ni bilo tako lahko izpeljati, saj smo gradili kočo z dvema prostoroma, kuhinjo in sobo, s prostorno verando in drvarnico pod isto streho. »Čeprav še mlada,« je poudaril zastopnik OLZ Kočevje pri otvoritvi, »je družina vendar dokazala, da se da pri dobri organizaciji in požrtvovalnosti vseh članov marsikaj storiti.« Pohvala pa nas ne bo uspavala. Novi lovski dom bo zatočišče v slabem vremenu in izhodišče za nadaljnje urejanje lovišča. V podnožju Roga pa stoji nova lovska koča! Rajko Jenko ZA »ZLATOROGA« Priprave za začetek gradnje »Zlatoroga« se pospešeno nadaljujejo; izdelujejo se načrti, za izvršitev vseh tekočih opravil pa je bil izvoljen gradbeni odbor, ki ga sestavljajo zastopniki lovske, ribiške in planinske organizacije, in sicer tovariši Ive Krevs, dr. Štefan Šoba, Matko Pečar in Rado Lavrič. Tudi »Zlatorogov« sklad je lepo napredoval, saj se je v zadnjih dveh mesecih dvignil za nad 4 milijone. Lovska organizacija je zbrala že velik del vsote, ki je potrebna za njene prostore. Bližnji začetek gradnje pa nas opominja, da izvršimo svojo dolžnost do kraja; tako bomo uresničili idejo, ki je že desetletja živa v naših vrstah, lovski organizaciji pa zgradili nujno potrebne prostore. December je zadnji mesec, ko se bodo še prodajala potrdila po 500 dinarjev. Tovariši lovci, sezite po njih! Še posebno pa jih priporočamo lovskim družinam, saj bodo z izžrebanimi potrdili (1. marca prihodnjega leta) najlepše nagradile svoje zaslužne člane! Od 13. oktobra do 12. novembra so za »Zlatoroga« prispevali: Lovska družina Borovnica 5000 (zbirka ob 10-letnici Lovske družine), Okrajna lovska zveza Kočevje 200 (prispevek po 200 din), Okrajna lovska zveza Ptuj 2400 (prispevek po 200 din). Lovska družina Polšnik 2500 (za prodana potrdila), uprava Gojitvenih lovišč LR Slovenije 22 500 (za prodana potrdila), Gojitveno lovišče »Prekmurje« 4700 (za prodana potrdila), Gojitveno lovišče »Triglav« 1500 (za prodana potrdila), Gojitveno lovišče »Karavanke« 14100 (za prodana potrdila), Gojitveno lovišče »Snežnik« C00 (za prodana potrdila), Gojitveno lovišče »Kamniške planine« 9000 (za prodana potrdila), Gojitveno lovišče »Rog« 7100 (za prodana potrdila), Ribiška zveza Slovenije 11848 (prispevki ribiških društev), Lovska družina Bučkovci 2100 (za prodana potrdila), Lovska družina Križevci pri Ljutomeru 10 000 (za prodana potrdila), Zvone Gjurin 500, Lovska družina št. Jošt 5000 dinarjev. Po 1 m'1 smrekovega lesa so za »Zlatoroga« darovali Maks Enci, Zagrad; Alojz Pavše, Uršlja gora; Anton Hribernik, Dobja vas; Štefan Pore j, Dolgo Brdo; Andrej Tominc, Dolgo Brdo; Matevž Pavše, Leše; Valentin Karner, Leše; Pavel Gerdej, Dolgo Brdo; Štefan Sonjak, Belšak; Pavel Kert, Jamnica. Imenovani so za posek darovanega lesa že dobili potrebna sečna dovoljenja. Tako je dosegel sklad za zgraditev »Zlatoroga« 12. XI. 1956. leta 23 288 429 dinarjev. SMEH NA GOZDNI JASI Saša V r b nik Zbrali so na gozdni jasi na klepet se jazbec, mačka, zajec, srna, volk, lisica in pa kuna rjavodlačka. »Dosti«, je dejala mačka, »sem na svetu dočakala, pa se nisem še nikoli kakor včeraj nasmejala. Ko sem tekla proti domu malo pred nastopom mraka, dremal je na starem štoru znanec vseh nas — lovec Jaka. In še tisti hip mi padla, je na pamet misel smela, da bi ukradla mu klobaso, ki mu iz torbe je molela. — Stori! — mi je nekaj reklo, pa sem tiho se splazila k temu grešnemu zaspancu in mu jo zares zmaknila. — Ha — ha — ha! — sem se smejala, ko s klobaso v gobcu tekla sem domov in sama sebi prav veselo tole rekla: — O nesrečni ti zaspanec, če bi vedel, kdo klobase se bo tvoje zdaj najedel, sram bi te bilo vse čase!« »Jaz pa«, rekla je lisica, »sem naboje mu zmaknila in jih skrbno v bližnjem grmu pod odpadlo listje skrila. Potlej sem ga iznenada potegnila še za krajec, da se revež ves je stresel in poskočil kakor zajec. Ko me pred seboj je ugledal, je kot nor pograbil puško, jaz pa sem mu hudomušno smuknila za bližnjo hruško. — Ku — ku — kuk! — sem mu dejala, — Streljaj, če imaš naboje! O, zares skrbnč in vestno na stvari mi paziš svoje! — In medtem ko jih iskal je, sem mu osle v brk kazala, plesala okoli njega in poredno se smejala. To ga je tako ujezilo, da jo v dir je ucvrl za mano, pa bilo je tekmovanje že kar brž v moj prid končano.« Smeh posilil je vse zbrane, da so se po tleh valjdli in prenehati smejati se do jutra niso znali... O ODLOVU ZAJCEV V. Jugovič Ker sem član lovske družine, iki ji podpira zajec tri vogle — pripomniti moram, da je družina urejena, saj ima dva poklicna čuvaja —, sem sklenil, da napišem nekaj o odlovu živih zajcev. Odlov žive divjadi, predvsem pa zajcev, je pri nas namreč še premalo poznan, bil hi pa lahko marsikje važna postavka v proračunu lovske družine. Toda o tem ne bi govoril, povedal bi le nekaj o svojih izkušnjah pri odlovu samem. V lovski družini, kjer nameravamo odloviti žive zajce, je treba predvsem določiti del lovišča za odlov. Temu delu naj se posveti posebna pažnja, da se ne bo divjad vznemirjala; vsak lov, razen pokončevanja lovskih škodljivcev, mora v tem predelu počivati. Poudarjam, da je potrebna za odlov zajcev popolna enotnost vseh članov lovske družine. Če je med njimi kdo, ki mu iz kakršnega koli razloga odlov ni pri srcu, naj ta dan kroti svoje nerazpoložen j e in naj z veseljem složno prime za delo, ki ga je pri odlovu dovolj za vse člane. Ves trud je že bogato poplačan z užitkom, ki ga imamo pri odlovu. Nešteto je dogodkov, da se iz srca nasmeješ premetenosti, vztrajnosti in pogumu dolgoušca, ki je zaslutil, da je ogrožena njegova prostost. Upravni odbor naj pravočasno javi Lovski zadrugi število zajcev, ki jih namerava odloviti, in prosi za dovoljenje, ki ga predpisuje 8. člen zakona o lovu. Običajno se začenjajo odlovi v drugi polovici decembra, končajo pa v prvi polovici januarja. Najpozneje do 15. decembra je treba izvršiti vse priprave, ki so v glavnem naslednje: Določiti je treba lovovodjo. Lovovodja mora predel lovišča, kjer ibo odlov, dobro poznati, poznati pa mora tudi "navade zajcev oziroma njih stečine. Gospodarjeva dolžnost je, da prevzame mreže in zaboje in opravi vse delo z mrežami. Po odlovu naj jih pravilno zvije in preda naslednjemu koristniku. Zvitke mrež je treba pri prevzemu in predaji prešteti. Naslednji član naj priskrbi zadostno število gonjačev, mrežarjev in vreč. Poudarjam, da družine, ki pri gonjačih »stiskajo«, zelo grešijo. S 30 gonjači in 20 lovci odlov ne bo uspešen. Tu je potrebno nekoliko gospodarsko misliti; če namreč odlovimo z omenjenim številom lovcev in gonjačev v primemo zasedenem od lovnem delu lovišča n. pr. 12 zajcev, bomo ujeli s sto ljudmi najmanj 24 zajcev. Razlika pri stroških za gonjače je kvečjemu 10 000, razlika izkupičkov za ujete zajce pa kakih 70 000.— din. Ostali stroški se pri večjem številu gonjačev nič ne zvišajo; torej: pri gonjačih ne »stiskati«. Drugi član mora skrbeti za prevoze mrež in zabojev med odlovom in za krmo, ki bo popotnica za odlovljene zajce. Kjer so terenske razmere ugodne, naj ima motorno vozilo prednost pred vprego. Ker so zimski dnevi kratki, je treba računati tudi s časom. Predaja pošiljke na železnici je zamudna in se običajno že zelo mudi. Hrana, krma, ki jo dobijo zajci za transport, je med pogoji kupne pogodbe. Krma mora biti čista in zdrava. V vsak predel zaboja posujemo najmanj za 1 cm na debelo suhe žagovine, nanjo damo šop ali pest sladkega sena ali lucerne, 1.50 kg repe ali korenja in 0.50 kg ovsa. Krmo položimo v zaboj, tik preden damo v zaboj tudi zajca; če bi to storili prej, bi se krma pri prekladanju zabojev pomešala z žagovino. Krma mora biti pripravljena že pred pričetkom odlova. Zajci se po vsakem pogonu sortirajo po spolu in dokončno zapakirajo v zaboje. Z naknadnim predevanjem se divjad samo vznemirja in često tudi odgrne. Repa in korenje ne smeta biti zmrzla. Pobiranje repe po njivah med odlovom daje za krmo odgovornemu članu slabo spričevalo. Čim je zaboj napolnjen, naj se odloži tako, da ga ni potrebno prekladati, v kolikor pa je to nujno potrebno, naj se opravi z vso obzirnostjo. Dan odlova določi Lovska zadruga, ki'je kot izvoznik navezana na dobavne roke. Razumljivo je, da bi vse lovske družine rade lovile na nedeljo. Zaradi posebnih pogojev tranzitnih držav morajo biti vagoni opremljeni po veterinarskih predpisih, pošiljajo pa se samo vagon-ske pošiljke. Odlov naj se prične v ranem jutru. Pravilno je, da so lovci in gonjači, ko se prične svitati, že na kraju odlova. Člani, odgovorni za potek odlova, delo takoj razdele. Posebno pozornost je treba posvetiti mrežam. Član, ki je zadolžen za mreže, odbere med gonjači večje, okretne ljudi. Na vsakih 20 metrov določi po enega mrežarja. Mrežarjem dodeli še 4 do 5 lovcev. Ti pričnejo takoj s postavljanjem mrež, in sicer tako, kot določi lovovodja. Od tega, kako stoje mreže, zavisi pretežen del uspeha. Lovci, ki so pri mežah, naj upoštevajo, da so mreže zelo občutljiv in drag lovni pripomoček. Zato naj ne dovolijo, da bi mrežarji razvite mreže vlačili po zemlji, kjer je nešteto možnosti, da se mreža zatakne in raztrga. Če je vreme vlažno in je zemlja mokra, se mreža lahko zmoči; mokra mreža pa ni več dovolj prožna in zajec ne bo ostal v njej. Postavljene mreže morajo biti primemo napete, toda ne preveč. Posebno je treba paziti, da se kvadrati iz debelejše vrvice na obeh straneh koli če v pokrivajo. Na vsakih 40 metrov naj se napravi ključ, t. j. od vsakega tretjega svežnja naj se postavi mreža v dolžini treh količev pravokotno na mrežno črto v smeri proti pogonu, to pa zaradi tega, ker se marsikateri dolgoušec tik pred mrežo premisli in ubere pot ob mreži ter se zaleti v tako nastavljeno past. Takoj za postavljalci mrež naj vesten lovec srednjo, gosto mrežo poravna tako, da bo prosto nihala. Ker je ta mreža višja, kot so okvirji mrež, jo je treba privzdigniti in poskusiti, če ni kje zataknjena, nato pa naj jo na vrhu rahlo predene čez gornji roib. Ko so mreže postavljene, gredo mrežarji na svoja mesta, in sicer na vsakih 25 metrov dolžine 1 mrežar. Ti se vležejo približno 10 metrov pred mrežami na strani, od koder bo prišel pogon. Obrnjeni naj bodo proti pogonu, biti morajo mirni in čim manj vidni. Vsak mrežar mora imeti pri sebi dve celi jutastii vreči, ne pregosti, opremljeni z vrvico, da ibo mrežo takoj zavezal, ne pa stikal po žepih za vrvico; to bi imelo neprijetne posledice, zlasti če ima pred seboj v mreži že drugega zajca. Takrat bo vrečo samo zavil in skočil z drugo vrečo po zajca, ne bo pa še opravil z njim, ko bo zagledal, da se vreča po zemlji sumljivo premika. Hitro skoči, da bi jo popravil, vendar je ujetnik že ubral pot v svobodo. Zamudil je nekaj trenutkov, kar pa je bilo dovolj, da se je izmotal iz mreže tudi drugi zajec. Sproščen smeh in priimki, ki jih ni v nobenem leksikonu, donijo na ušesa mrežar-ju, ki se osramočen pritisne k tlom in preklinja vrečo in tistega, ki mu je tako vrečo preskrbel. Praviloma ne dajemo v vrečo več kot po enega zajca. Če sta v vreči dva zajca, se lahko s kremplji odrgneta ali celo ranita. Odrgnjene ali-ranjene živali pa niso za izvoz, ker bi bile za izvoznika samo izguba: kupec takih živali ne prevzame. Čim lovovodja opazi, da mrežarji ne morejo sproti odnašati zajcev iz mreže, naj da znak, da gonjači obstanejo na svojih mestih. Šele, ko so mreže prazne, naj se pogon nadaljuje. Važno je tudi, da mrežar, ko je dal ujetega zajca v vrečo, mrežo takoj popravi, da bo zopet dvignjena, kot je bilo navedeno pri postavljanju mrež. Če tega ne stori, se v ta del mreže zajec ne bo več ujel; če je mreža na zemlji, ni več prožna in se zajec, kot pravimo, od nje odbije. V času, ko se mreže postavljajo, razporedi vodja gonjače, in sicer tako, da odhajajo z levega in z desnega krila mreže. Na čelu naj gre lovec, ki ve za obseg pogona, temu pa slede gonjači v presledkih, n. pr. na vsakih 30 korakov po eden. V taki razdalji morajo ostati ves čas pogona. Na vsakih 5 gonjačev naj bo lovec ali vsaj odrasel gonjač. Ti morajo skrbeti, da je vrsta med pogonom neprekinjena in zravnana. Zlasti med pogonom, ko si hoče zajec izsiliti umik skozi vrsto, je potrebno mnogo truda, da se obdrži strnjena vrsta. Čim ta vzvalovi, nastane v njej »luknja«, in preden se gonjači zavedo, že poskakuje zajec radostno v prostost. Ko sta se vrsti iz leve in desne strnili, počakajo gonjači na mestih, dokler ne slišijo dogovorjenega znaka, da se začne pogon, oziroma pritisk proti mrežam. Lovci, ki so v pogonu, morajo takoj v začetku opozarjati gonjače na strnjenost in pravilne razdalje. Od levega in desnega krila mrež mora biti vrsta gostejša; tu mora biti gonjač na vsakih 10 korakov. Če zajec prezgodaj opazi mrežo, se hoče namreč s kljuko izogniti zapreki. Ako je vrsta na krilih mrež dovolj gosta in spretna, ga končno le prisili, da poskusi pobegniti skozi mrežo, kar je naš cilj, zanj pa usodno, razen v primerih, če mrežo v elegantnem loku preskoči. Takih junakov je na našo srečo malo; lovec pa, ki tak preskok vidi, bi želel, da. bi jih bilo več. Pogon proti mrežam naj bo zelo počasen. Divjad plašimo z vzkliki ali s ploskanjem z rokami, če nimamo za to primernih tolkal. Vzkliki naj bodo posamični, da se ne zlijejo v nepretrgano vpitje, ki nima več zaželenega učinka. Če zajec pokaže, da si hoče izsiliti umik skozi obroč, ga vpitje gonjačev ne bo odvrnilo; s cepetanjem in mahanjem ali če za trenutek vzamemo v roko še klobuk ali čepico ter z njim mahamo, bomo več dosegli. Gonjačem se ne sme dovoliti, da bi udarili zajca na ložu s palico ali da bi proti bližajočemu se zajcu metali kamenje, ker se, na nesrečo, zaleti zajec v padajoči kamen; tak zajec pa je za izvoz izgubljen. Od dobro zasnovanega in pravilno vodenega pogona zavisi ostali del uspeha. Neurejena in preko polja hiteča čreda gonjačev bo dvignila več zajcev za seboj kakor pred seboj. Ko je pogon končan, prinesejo mrežarji vreče z zajci k zabojem, mrežarji brez plena pa začnejo takoj postavljati mrežo za naslednji pogon. Če je naslednji pogon iz nasprotne strani, ni treba mreže razdirati, pač pa se postavijo le ključi in krila mrež v smer proti pogonu. Lovci pregledajo mrežo, kot sem že povedal, in jo pripravijo, da bo tudi drugi pogon uspešen. Lovci, ki so v pogonu, se z gonjači takoj napotijo, da zajamejo in sklenejo obroč okrog novega pogona. Pri zabojih naj bo le toliko ljudi, kolikor jih je za to delo nujno potrebno. Določi naj jih lovovodja. Gneča, ki nastane običajno okoli zabojev, je samo v napotje in ovira za delo. Pripomnim naj še, da primemo zajca le za zadnji nogi, in sicer pri odvzemu iz mreže, iz vreče in pri ugotovitvi spola. Božanja, pa če je še tako nežno, zajec ne razume. Zajca torej nikdar ne držimo v rokah drugače kot za zadnji nogi. Prijeti ga je treba čim višje nad stopali, vedno za obe nogi hkrati. Ko mrežar jemlje zajca iz mreže, naj ga z levico narahlo pritisne k zemlji, da se umiri, z desnico pa poišče mesto v mreži, kjer se je zapletel in ga, držeč samo za zadnji nogi, dvigne iz mreže. To je zelo delikatno delo; zato je treba m režanje že pred pričetkom pogona nanj opozoriti. Res, da je treba hiteti, toda delati je treba previdno. Že mnogim zajcem je majhna mrežar jeva nerodnost omogočila pobeg. To končno še ni tako hudo, kajti neredko, na žalost prevečkrat, se zgodi, da potegne mrežar pri zabojih iz vreče zajca s strtimi rebri, krvavečega iz nosa, ali takega, ki mu manjka zaplata dlake. V slednjem primeru namažemo zajcu, če je samica, golo mesto s penicilinskim mazilom in ga izpustimo, za samce in živali z drugimi poškodbami pa ni več rešitve. Če bomo upoštevali gornja navodila in če je odlovni predel lovišča primemo zaseden, bomo po končanem odlovu kljub utrujenosti prijetno razpoloženi. Pri »zadnjem pogonu« bomo z veseljem in ponosom ugotovili, da smo za zaščito in prebrano divjadi za prihodnjo sezono preskrbeli dovolj sredstev, ostalo pa bo tudi še nekaj rezerve za osvežitev krvi. Razen tega smo ugotovili, kakšen je stalež zajcev in kakšno je spolno razmerje. Zajci, ki so ostali v lovišču po svoji zaslugi ali naši nerodnosti, so zdravi in sposobni za razplod v prihodnji sezoni. Zadovoljni se smejemo mnogim zabavnim prigodam, ki smo jih videli ali sami doživeli. Za opisovanje le-teh pa je treba boljšega peresa, kot ga imam jaz. LOVSKO RAZSTAVO JE PRIREDILA TUDI OKRAJNA LOVSKA ZVEZA PTUJ Lovska koča, ki jo vidite na sliki, ne stoji nekje v planinah, ta koča je bila sestavni del lovske razstave v Ptuju, kjer so v okviru IV. okrajne gospodarske razstave razstavljali tudi lovci ptujskega okraja. V koči so bile razstavljene lovske trofeje, predvsem trofeje srnjakov, pa tudi glava divjega merjasca; ta se sem pa tja napoti v ptujsko ravnino z Boča. Na prostoru okrog koče, ki ga je poživljal potoček — vanj je spustilo ribe Ribiško društvo Ptuj —, se je paslo nekaj mladih srnic, ob robu umetnega gozdiča so stale kletke s planinskim orlom, veliko uharico, kanjo in lisico; tam je bila tudi jazbina in dve prenosljivi volj eri s fazani. Lovska razstava je vzgojno in propagandno popolnoma uspela, s sosednjimi razstavami (lesno, ribiško in čebelarsko) pa je tvorila lepo zaokroženo enoto. Ob razstavi je bil 2. septembra zbor lovcev ptujskega okraja. Po zboru so si vsi lovci skupno ogledali razstavo, popoldne pa je bilo ob Dravi streljanje na glinaste golobe. Naši jubilanti 14. julija je preteklo 65 let, odkar se je rodil v Smarjeti ob Pesnici tov. Alojz S iker, član lovske družine Kamnica pri Mariboru. Jubilant je lovec že 45 let. Po osvoboditvi je bil med organizatorji Lovske družine Kamnica in več let njen starešina. Ob njegovi domačiji pod Urbanom se velikokrat začnejo jesenske brakade, še večkrat pa ob vedrem razpoloženju in dobri kapljici zaključijo »zadnji pogoni«. Še vedno mladostnemu jubilantu, ki ga odlikujejo ljubezen do narave, lovska šegavost pa tudi zanesljivo oko, želimo ob jubileju še mnogo let zdravja in obilo lovskega veselja. V novembru, ko po naših gozdovih najčešče doni lovski rog, se je srečal z Abrahamom navdušeni in lovstvu ves predani tov. Konrad Pevec, starešina Lovske družine Griže pri Celju. Ko mu je bilo šestnajst let, že ni bilo brez njega nobene brakade. Kmalu nato je stopil v vrste zelene bratovščine. Njegova lovska zavest je rasla iz leta v leto v taki meri, da ga danes lahko štejemo med najzvestejše člane naše lovske organizacije. Jubilant je član Okrajne lovske zveze Celje, sodeluje pa tudi z zanimivimi sestavki v našem lovskem oprtniku. Tovarišu Konradu k jubileju iskreno čestitamo. Tov. Martin Gmajner, častni član Lovske družine Veliki kamen, je praznoval svojo 75-letnico. Nad štirideset let je bil lovski čuvaj, najprej v Bosni, nato na Primorskem in nazadnje na Kozjanskem. Po osvoboditvi je bil med ustanovitelji Lovske družine Veliki kamen in več let njen starešina. Ko mu je opešal vid, je moral lov sicer opustiti, vendar se še živo zanima za delo v lovišču in lovski organizaciji. Jubilantu in dobremu lovskemu tovarišu želimo, da bi ostal še dolgo v naši sredi in nam iz svojih bogatih lovskih izkušenj še kaj povedal. Zadnji dan tega leta bo praznoval svojo 60-letnico tov. Anton Miklavžina, član Lovske družine Skale. Jubilant je član lovske organizacije že dolga desetletja; prav pred letom je praznovala družina 40-letnico njegovega lovskega delovanja. Miklavžino poznamo kot poštenjaka in dobrega lovskega tovariša. Ima še dobro lovsko oko, ki prekosi še marsikaterega mlajšega lovca. Kot rudar uživa že nekaj let zasluženi pokoj, kot lovec pa pravi, »da bo lovil, dokler bo živel«. Njegovi lovski tovariši mu k jubileju toplo čestitamo in mu želimo še mnogo zdravih in veselih let. 27. septembra je minilo 80 let, odkar je zagledal luč sveta tov. Vencelj Malavašič, član Lovske družine Vrhnika. Jubilant, ki je podedoval lovsko kri po svojem očetu, je še danes kljub visoki starosti prava lovska grča. Ne zamudi nobene brakade, še letos v avgustu pa je položil na dlako dobrega srnjaka. Lovska družina mu je priredila tovariški večer, mu poklonila lepo spominsko darilo in ga izvolila za svojega častnega člana. Njegovi lovski tovariši mu želimo ob jubileju še veliko lovskega blagra in dober pogled. Tekmovalci Foto Dlnko UPORABNOST NA. TEKMA PTIČARJEV Bogdan S e ž u n 13. in 14. oktobra je bila v lovišču Ljubljansko polje naša najpomembnejša letošnja kinološka prireditev: zvezna uporabnostna tekma ptičarjev. Tekmo je pripravilo Društvo ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani. Bila sta dva lepa, sončna jesenska dneva, vendar pa za pse ne posebno ugodna, ker je bilo vroče in suho in brez vetra. Uporabnostna tekma ptičarjev je najtežja preizkušnja tako za psa, ki mora pokazati vsestransko uporabnost pri lovu na polju, v gozdu, v vodi in pri roparici, kakor tudi za vodnika, ki mora pokazati, da zna psa voditi in uporabiti tudi pri lovih, ki pridejo v praksi morda le redko v poštev. Tekmovalo je 5 psov: 4 nemški kratkodlaki ptičarji in 1 nemški žimavec. Vsi psi so tekmo z uspehom prestali in si pošteno zaslužili nagrade: 2 psa II. darilo, 3 pa III. darilo. I. darilo ni bilo podeljeno, in sicer zaradi pomanjkljivega dela na krvnem sledu visoke divjadi. Za to delo so bili psi premalo pripravljeni, pa tudi vodniki niso najbolje vodili; nekoliko krivde je tudi na sledi, ki ni bila najbolje napravljena, pa tudi starejša, kot je za preizkušnjo navada in predpis, kar pa se je pri ocenjevanju upoštevalo. Na uporabnosti tekmi mora pes pokazati popolno delo pred strelom: na odprtem terenu mora sistematično preiskati čim več prostora, v • gozdu z nizko podrastjo mora iskati na kratko, v dosegu puške (temu načinu lova pravimo grmarjenje), v gosto zaraščenem gozdu in bičku, kamor lovec psu ne more slediti, mora divjad dvigniti in pognati iz goščave (ta način lova imenujemo šarjenje). Po strelu mora pes vso divjad nizkega lova, ki ni obležala v ognju, po sledi poiskati in prinesti, do visoke divjadi pa pripeljati lovca na jermenu ali mu jo nakazati z ohlajanjem ali na kak drug način pokazati. Ker so psi prav na sledi visoke divjadi delali pomanjkljivo, kot sem že omenil, o sledi nekoliko več besed! Vsako bitje, ki se giblje po terenu, zapušča na prehojeni poti dah, ki ga občutljivi pasji nos zazna. Ta dah imenujemo sled. Sled sestavljata v glavnem dve komponenti Prva je kratkotrajna: to je telesni, individualni dah, ki je v zraku nad stopinjami; ta dah v nekaterih primerih zazna tudi sicer slabo razvit človeški nos (voh), na primer: Skozi mlad, gost gozdni sestav se pomika jelen v ruku: v soparnem vremenu brez vetra lahko sledi takemu jelenu tudi človek, ker je dah jelena v ruku značilen in izredno intenziven (močan). Občutljivi pasji nos pa sledi dahu vsake divjadi, dlakaste in pernate. Dokler je individualni dah, torej telesni dah nad stopinjami za pasji nos zaznaven, pravimo, da je sled topla. Ko pa se dah v zraku tako razredči, da ga tudi pasji nos več ne zaznava, sledi pes po dahu v stopinji; taki sledi pravimo, da je mrzla. Dah v stopinji zaznava pasji nos dalj 'časa. Ta komponenta je torej dolgotrajna, sestavljajo pa jo: dah, ki nastane pri poškodbi tal (odtisi parkljev srnjadi, jelenjadi itd.), dah žlez med parklji ali prsti divjadi, ki »polagajo« sled zato, da se najdejo vrstniki (samec in samica) pri parjenju, končno je značilen tudi dah ranjene divjadi, in nazadnje kri, ki je včasih za človeško oko komaj vidna (včasih tudi kri zastreljene nizke divjadi, n. pr. zajca!). Na sledi ranjene nizke divjadi vodi psa dah nad sledjo (telesni individualni dah); mala divjad namreč ne poškoduje tal, zastreljena s šibrami pa večkrat nič ne krvavi. Zaznavnost sledi je zaradi tega navadno časovno zelo omejena. Zato iščemo nizko divjad takoj po strelu. Pes mora, ko ga pripeljemo na nastrel, sled prijeti in ji hitro toliko časa slediti, da ranjeno divjad dohiti, zgrabi lin nese vodniku. Prvi pogoj za to delo je, da pes nizko divjad brezhibno donaša, šele nato ga začnem vež-bati na vlakah. Te je treba vedno narediti v smeri vetra, in sicer zato, da jih pes lahko izdeluje samo z nizkim nosom. V začetku je treba izdelovati vse vlake na jermenu, in sicer od naznačenega nastrela do plena. Psa spustim šele potem, ko vidim, da ga sled vlake zanima in ji lepo sledi z nizkim nosom, in sicer med sledenjem na ta način, da konec slednega jermena (ta naj bo vsaj 7 m dolg), ki sem ga vtaknil psu okoli ovratnika tako, da imam oba dela v roki, spustim in obstanem. Na ta način postopoma naučim psa, da mi končno izdela vlako od »nastrela« do plena sam, da plen pobere in prinese. V praksi odrečejo psi pri iskanju zastreljene nizke divjadi po sledi največkrat zato, ker sled, na katero smo jih pripeljali, prehitro zapuste; zato se vrnejo prazni. Z izdelovanjem dolgih vlak pa pes spozna, da je na- koncu vsake sledi plen, in da sledi ne sme prej zapustiti, dokler ne pnide do plena. Vlake so teorija, a brez nje ni dobrega donašalca zastreljene divjadi v praksi! Drugače pa je treba voditi in uporabljati psa pri iskanju zasitreljene visoke divjadi. Visoko divjad streljamo s kroglo, učinek le-te pa je na zadeto divjad drugačen kot pri strelu s šib rami. Visoka divjad redko pade in obleži v ognju, tudi smrtno zadeta beži bolj ali manj daleč, kar zavisi seveda od poškodbe bolj ali manj važnih telesnih organov, učinka krogle, moči in velikosti divjadi in drugih okolnosti. Če zadete divjadi po strelu ne zasledujemo, zaradi bolečin, ki nastajajo pri premikanju, ali zaradi oslabelosti kmalu leže in pogine. Na sledi je v največ primerih kri, zaznavnost sledi pa poveča dah »poškodbe tal«. Zato pustimo visoko divjad po strelu v miru, psa pa pripeljemo na sled, ko je ta mrzla, navadno po dveh urah. Za to delo moramo psa vežbati. Pes mora vedeti, da pripelje kri do plena. Tudi tu ne gre brez teorije, umetne sledi, ki jo polagam z nerazredčeno krvjo parkljaste divjadi, če pa te nimam, pa s krvjo goveda. Podrobnosti o tem glej v knjigi »Naš lov« II. del. Pri delu na krvnem sledu me vodi pes, oprčen na najmanj 7 m dolgem jermenu (ne vrvi!). Na nasitrel ga položim na ta način, da ga z levico, v kateri držim v pentlje zložen jermen, primem za ovratnik, s kazalcem desnice pa mu pokažem nastrel z besedo »išči ranjeno!«, ne pa »išči aport!«, »išči mucko!«, »tička« itd. Na nastrelu mora imeti pes toliko časa, da nastrel z nosom »pregleda« in da najde izhod sledi. Pes na krvni sledi ne sme divjati — s takim psom v praksi ne bom veliko našel —, v sled se mora vsesati, nato pa jo, ker je mrzla, z nizkim nosom vztrajno in mirno izdelovati. Vsako večjo množino krvi mora na besedo »pokaži!« vodniku nakazati s tem, da se ustavi in kri z zanimanjem ovohava; tako mesto si mora vodnik zapomniti in zaznamovati z vejico. Če pes dolgo časa ne nakaže nobene krvi in zato dvomim, če sva še na pravi sledi, ga mirno odpeljem s sledi ter po ovinku pripeljem nazaj na zaznamovano mesto, kjer ga ponovno dam na sled; sicer pa mi je kri znak, da sva na pravi sledi. Pri izdelovanju sledi moram paziti, da se pes na jermenu ne zapleta ob grmovje ali drevje, ker si to lahko napačno tolmači kot silo — kazen. Za- pleten jermen spustim, ga poprimem bliže psa in potegnem za seboj. Včasih je potrebno, da jermen spustim na tla, da pridem- skozi preveč zaraščeni del gozda. To »tehniko« vodstva pa moram obvladati, da psa pri delu ne motim, pes pa mora mirno slediti, da mu tudi v težjem terenu, ki si ga ranjena divjad na begu vedno poišče, lahko sledim. Krvni jermen niso vajeti za »kučiranje« in tudi ne povodec, ampak izključno »usnjena vez« med vodnikom dn psom na sledi zastreljene visoke divjadi, oba, pes dn vodnik, pa morata vedeti, kako se išče zastreljena divjad. Na uporabnostih tekmi mora doseči pes, ki je sicer kandidat za I. darilo, za delo na jermenu po krvni sledi visoke divjadi oceno 4 (prav dobro). Ker take ocene ni prejel noben pes, I. darilo ni bilo oddano. Kljub temu pa so vodniki lahko ponosni na svoje štirinožne lovske tovariše, ki so ob dovolj strogem kriteriju z uspehom prestali tekmo, ki zahteva od psa izvrstno zasnovo in solidno vsestransko znanje, od vodnika pa pridnost, vztrajnost in zavest, da je lovec tisti, ki ima psa, ki obvlada delo po strelu! Če se nekoliko dotaknem predmetov preizkušnje, ki se deli na delo na polju, v gozdu, v vodi, pri roparici in donašanju, moram pripomniti, da so bili psi pri delu na polju izvrstni. Vsi psi so dobili za nos, način iskanja in stojo oceno 4. Ker so vsi štirje nemški kratkodlaki ptičarji naše vzreje, je to tem bolj razveseljivo. Vsi psi so bili mirni pred zajcem in po strelu, kar je uspeh šolanja, za vodnike pa pohvale vredno. Tudi pri gozdnem delu so pokazali vsi tekmovalci solidno znanje. V grmarjenju je bila najboljša Dina Smarjetska, pa tudi Bodo in Car nista mnogo zaostajala; Aso je bil prehiter. Pri šarjenju se je najbolj izkazal Car, ki je zajca glasno prignal pred puško svojega vodnika; pri grmarjenju in na polju pa je bil Car pred zajcem absolutno miren. Pri vodnem delu je bil najboljši Bodo, v davljenju pa so se izkazali Bodo, Aso in Car; vsi so dobili najboljšo oceno! Z ostrimi psi je križ pri donašanju, če vodnik ni previden prav od početka. Najbolje je, če pustim takega psa v prvem polju donašati samo mrtvo divjad, in to vedno na dolgi vrvici; sicer mi vse strese kot mačko. Na ta način sta grešila Bodo in Aso. Na uporabnosti tekmi so torej psi dosegli naslednje uspehe: Št. 1. Dina Smarjetska, -lastnik in vodnik Jože Logonder, Zabnica: 204 točke, III. c darilo. Št. 2. Bodo, lastnik in vodnik dr. Jože Benigar, Ljubljana: 267 točk, II. a darilo. Št. 3. Car Tržaški, lastnik in vodnik Mirko Konrad, Maribor: 218 točk, III. b darilo. Vodniki in sodniki uporabnostne tekme ptičarjev Foto Dinko Št. 4. Aso Tržaški, lastnik in vodnik Jože Jager, Maribor: 241 točk, III. a darilo. Št. 5. Kora v. Jauntal, lastnik in vodnik Ivan Hafner, Škofja Loka: 249 točk, II. b darilo. IV. uporabnostna tekma ptičarjev je za nami. Kot kritičen opazovalec in sodnik sem bil z delom psov in vodnikov zadovoljen. Zdi pa se mi, da bi si tekmo lahko ogledalo več lovcev; z neba namreč nihče učen ne pade. Tekmo je vodil Ljuban Zadnik, sodili pa so Štefan Mikulek iz Zagreba ter Jože Škofič, Branko Maček in podpisani iz Ljubljane, posebej pa moram pohvaliti tov. Pavla Cvenklja, ki se je izkazal tako pri organizaciji tekme kot tudi kot sodniški pripravnik. JESENSKA VZREJNA IN ŠIRŠA POLJSKA TEKMA PTIČARJEV V PTUJU IN MURSKI SOBOTI Julij Koder Po večletnem presledku sta bili 6. in 7. oktobra jesenska vzrejna in širša poljska tekma ptičarjev v lovišču lovske družine Ptuj. Na vzrejni tekmi sta tekmovala dva nemška kratkodlaka ptičarja in angleški poenter, na širši poljski tekmi pa osem nemških kratkodlakih ptičarjev. Organizacija tekem, ki ju je priredila Okrajna lovska zveza Ptuj, je bila zelo dobra. Predstavniki Okrajne zveze tov. Ferdo Šentjurc, dr. Franjo Šalamun, Uroš Peček, Ciril Kafol, Valentin Jugovič in Martin Klemenčič niso skrbeli samo za brezhiben potek prireditve, temveč so s svojo udeležbo poudarili tudi njeno važnost. Prav na tekmah je namreč največ možnosti, vodnikom praktično pokazati pravilno vodstvo uporabnostnega psa. Posebno razveseljiva je bila udeležba mladih vodni-kov-novincev, ki so zelo pazljivo sledili vsemu dogajanju. Vreme, ki prvotno ni dobro kazalo, saj je ponoči pred tekmo pošteno deževalo, se je v popoldanskih urah spremenilo v prelepa sončna dneva. Lovišče tik Ptuja ima dokaj dober stalež jerebic, fazanov in zajcev. Stoječa koruza, ki je nudila divjadi ugodno kritje, pa je tekmovanje malce ovirala. Tekmi sta sodila podpisani in tov. Branko Maček. Vodstvo vzrejne tekme ptičarjev je bilo v spretnih rokah tov. dr. Franja Šalamuna, širšo poljsko tekmo pa je prav uspešno vodil tov. Uroš Peček; v pomoč je bil tov. Ciril Kafol. Oba dneva je bilo pred tekmo ocenjevanje zunanjosti psov. Tu bi pohvalil tov. Valentina Jugoviča, ki je požrtvovalno sodeloval pri sestavi pismenih ocen. Zunanjost ptičarjev je bila le povprečna, razveseljiva pa je bila prav dobra lovska zasnova. Na vseh prireditvah pogrešam pri večini psov potrebno opremo; k tej spadata predvsem primeren usnjat ovratnik in usnjat vodilni jermen. Psa ne smemo voditi z železnim ovratnikom na zadrgo! To je mučenje živali! Usnjat vodilni . jermen je nujno potreben, če moramo dati psa na krvni sled; z verigo je to nemogoče. K opremi pa spada tudi piščalka; psa moramo namreč navaditi na zvočno povelje, ki ga sliši, tudi če je bolj oddaljen od vodnika. V svojih poročilih o tekmah tudi stalno ponavljam, da mora imeti vodnik za vsako storitev posebno povelje. Eno samo povelje za več različnih storitev psa zmede, ker pes ne ve, za kaj pravzaprav gre in kaj od njega zahtevamo. Vodnik mora biti pri šolanju svojega psa brezpogojno dosleden. Brezhibna in nagla izvedba povelj je pogoj za uspeno vodstvo. Uspeh jesenske vzrejne tekme je bil tale: 1. nemška kratkodlaka ptičarka Biba MKPki 336, lastnik tov. Jože Tramšek, vodnik tov. Šmi-govc, je pokazala zadovoljivo znanje, išče dovolj sistematično, stoje je trdne, v vzdržnosti pred zajcem pa jo je treba utrditi. Pri psici pogrešam večjo ubogljivost, pravilno delo na vlaki, korektnejše donašanje in boljši uspeh pri vodnem delu. Vodniku priporočam pridno vežbanje, ker je psica vsekakor vredna truda; ob doslednem vodstvu in šolanju bo postala dobro uporabna. Dosegla je 139 točk in III. darilo. 2. poenter Udo von Niedersachsenhof MKPP 1, lastnik in vodnik tov. Jože Jager. Gledati tega psa pri poljskem delu, je pravi užitek; pokazal je vse vrline dobrega angleškega ptičarja. Nos, način iskanja, stoja, vztrajnost, natezanje in obnašanje pred odletelo pernato divjadjo in bežečim zajcem je na višini. Želel bi le večjo hitrost in boljšo ubogljivost. Pes pa je odpovedal na vlaki pernate divjadi in v vodnem delu. Dosegel je 163 točk, kar bi zadostovalo za II. darilo, prejel pa je le pohvalno priznanje, ker ni izpolnil vseh pogojev. 3. nemška kratkodlaka ptičarka Ada MKPki 226, lastnik in vodnik tov. Ivan Erker, je na polju pravi poenter; njena hitrost, izvrstni nos, vztrajnost, način iskanja, stoja, natezanje, obnašanje pred odletelo pernato divjadjo in bežečim zajcem so vredni vsega priznanja. Kakor pri prvih dveh pa pogrešam tudi pri tej psici boljšo ubogljivost, pravilnejše donašanje plena, boljše delo na vlaki in več vodoljubnosti. Pri roparicah ni pokazala dovolj ostrosti. Psica je dosegla 182 točk in II. darilo, kar je lep uspeh mladega vodnika. Pri širši poljski tekmi so bili doseženi tile uspehi: 1. nemški kratkodlaki ptičar Aro MKPki 174, lastnik Lovska družina Spodnje ptujsko polje, vodnik tov. Viktor Brodnjak. Pes ima prav dober nos, trdno stojo, dobro donaša dlakasto in pernato divjad; tudi v ostalih disciplinah je dosegel dobre ocene. Psa pa je treba še vežbati na vlakah pernate in dlakaste divjadi in utrditi v vseh ostalih disciplinah. Vodnik je psa, ki je dosegel 186 točk in Il/a darilo, kar dobro izšolal in tudi vodil. 2. nemški kratkodlaki ptičar Car Obrežki MKPki 8, lastnik in vodnik tov. Franc Rakuša, je opravil le del tekme, ker je moral vodnik tekmo prezgodaj zapustiti. 3. nemška kratkodlaka ptičarka Giba Središka MKPki 28, lastnik in vodnik tov. Martin Klemenčič. Prikupna in živahna psica je dosegla v večini disciplin prav dobre in dobre uspehe, v vodnem delu in pri donašanju pa je žal odpovedala. Marljivega vodnika čaka prav gotovo uspeh na prihodnji tekmi. Psica je dosegla 171 točk, kar bi zadostovalo za I. darilo. Ker pa ni izpolnila vseh pogojev, je prejela le pohvalno priznanje. 4. nemški kratkodlaki ptičar Aso MKPki 175, lastnik Lovska družina Kidričevo, vodnik tov. Dominik Ivančič. Pes ima prav dober nos, trdno stojo, išče hitro in vztrajno, pa tudi v ostalih disciplinah je dosegel dobre uspehe. V vodnem delu je pokazal z odločnim skokom v vodo in pravilnim donaša-njem iz globoke vode prav lepo sliko, utrditi pa ga je treba zlasti na vlakah pernate in dlakaste divjadi in v pravilni oddaji plena. Tov. Ivančič se je izkazal kot dober vodnik. Pes je dosegel 185 točk in Il/b darilo. 5. nemški kratkodlaki Bodo Smarnogorski JRPki 389 A, lastnik Lovska družina Spodnje ptujsko polje Psa, ki je dosegel v vseh disciplinah prav dobre in dobre uspehe, le v donašanju ga je treba še vežbati, je prav dobro vodil tov. Jože Vajda. Pes je dosegel 192 točk in I/b darilo. 6. nemški kratkodlaki ptičar Cer Tržaški JRPki 1019, lastnik in vodnik tov. Mirko Konrad. Pes, ki ima odlične zasnove, je od zadnje tekme nekoliko nazadoval. Kljub temu pa je dosegel 206 točk in I/a darilo. 7. nemški kratkodlaki ptičar Cer Miklavžki MKPki 127, lastnik in vodnik tov. Franc Vidovič. Cer, ki ima prav dobre lovske zasnove, bo pri nadaljnjem doslednem šolanju prav gotovo dosegel zaželene uspehe. Na tej tekmi je dobil 162 točk in III. darilo. 8. nemški kratkodlaki ptičar Capo Miklavžki MKPki 126, lastnik in vodnik tov. Vidovič. Capo je pokazal še boljše zasnove kot njegov prednik pod št. 7, utrditi pa ga je treba zlasti v donašanju in oddaji plena. Pes ima prav dober nos; prav dober je bil na vlaki pernate divjadi in zajca, ki sta zelo važni disciplini, žal pa je odpovedal pri vodnem delu. Zato je kljub 166 točkam prejel le pohvalno priznanje. Vodniki so dobili lepa darila Okrajne lovske zveze Ptuj in Društva ljubiteljev ptičarjev. 21. oktobra je bila enaka prireditev v Murski Soboti. Jesenske vzrejne tekme so se udeleželi 4, širše poljske tekme pa 2 ptičarja. Tekmo je vodil znani vodnik tov. Stefan Hajduk, sodila pa sta podpisani in tov. Branko Maček. Vreme je bilo prav ugodno. Lovišče v neposredni okolici Murske Sobote je bilo polno zajcev, fazanov in jerebic, tako da je prišel na divjad vsak pes. Uspeh jesenske vzrejne tekme je bil prav dober, rezultati pa so naslednji: 1. nemški kratkodlaki ptičar »Ris Ravenski« MKPki 272, lastnik in vodnik tov. Štefan Hajduk. Pes ima vse potrebne zasnove, ni pa še utrjen v vseh disciplinah, zlasti pa ne v stoji. Ris je dosegel 172 točk in II/c darilo. 2. nemški kratkodlaki ptičar »Ris Bratonski« MKPki 215, lastnik in vodnik tov. Franc Bakan. Tudi ta pes bo po nadaljnjem šolanju, utrditi ga je treba zlasti v donašanju divjadi, prav dobro uporaben. Dosegel je 126 točk in III. darilo. 3. nemški kratkodlaki ptičar »Boris Kupšin-ski« MKPki 223, lastnik in vodnik Franc Kumin. O tem psu lahko povemo, da je že danes prav uporaben. Dosegel je 181 točk in prejel Il/b darilo. 4. nemški kratkodlaki ptičar »Bob Kupšinski« MKPki 221, lastnik in vodnik tov. Karel Poredoš. Bob je dosegel največ točk in zaslušil II/a darilo. V delu na vlakih dlakaste in pernate divjadi je že danes pravi mojster. Uspeh širše poljske tekme je tale: 1. nemška kratkodlaka ptičarka »Dina Šmar-jetska« MKPki 269, lastnik in vodnik tov. Jože Logonder. Psica je letos že večkrat tekmovala, tudi na zvezni uporabnostmi tekmi v Ljubljani. Kakor je bilo pričakovati, je dosegla na širši poljski tekmi z 212 točkami zasluženo I. darilo. Tekmovanje »Dine Šmarjetske« v Murski Soboti je bilo prav gotovo za vzgled, kako dela šolan ptičar. 2. nemški kratkodlaki ptičar »Bodo« PRKUH 1962, lastnik Lovska družina Rog, vodnik tov. Jožef Cerec. Pes ima prav gotovo dobre lovske zasnove, toda šolanje je bilo precej pomanjkljivo. Vodniku priporočam, da se seznani z disciplinami, ki jih mora ptičar obvladati; objavljene so v »Lovcu«. Prebere naj tudi knjigo »Naš lov« II. del, kjer bo našel, kar mu še ni znano. Posebna vrlina »Boda« je njegova vodoljubnost. Dosegel je 129 točk in prejel pohvalno priznanje. Društvo ljubiteljev ptičarjev in Okrajna lovska zveza Murska Sobota sta pripravila za vodnike primerna darila. Okrajni lovski zvezi Murska Sobota, ki je prireditev tudi finansirala, gre vse priznanje za njeno skrb, dvigniti lovsko kinologijo na potrebno višino. MUFIČI, RAFI, ASI IN PODOBNA GOLAZEN - viš - Mufič je večpasemski pes. Ima prednike, v redu je bil rojen in gospodar mu je oče Pisker. Pol ducata pasem je zastopanih v njegovi krvi! V davnih časih se je canis familiaris palustris zmešal s potomcem paria, v bližnji preteklosti pa je pritaknil še terijer lovca Sezoniča svoj obulus... in rodil se je Mufič. Mimogrede povedano: Sezonič razume takšne potrebe svojega ljubljenca — celo vesel je potomcev, ki so Mufiču podobni! Po truda polni noči se je Mufič prebudil. Spal je malo. Obšel je ponoči vaška gnojišča, se sprehodil po polju, prekrižal log in tu in tam staknil kaj užitnega. Proti jutru pa je zajadral na domače dvorišče in legel v steljnik. Zaspano je mežikal proti soncu, malo podrsal z zadnjo platjo, kjer ga je večno srbelo, ujel srečno dve bolhi in jih neusmiljeno pogoltnil, se popraskal s taco za ušesom, zazehal in zopet zadremal. Kdo ve, o čem je sanjal; večkrat je na kratko bevsknil — so že čari in vtisi prečute noči rogoviliU po njegovih pasjih, s krvjo rodovniškega terijerja oplemenitenih možganih. Pravzaprav je bila to čisto navadna noč kot že dosti njih. Pomlad ima res svoje čare; ne enega, sto! Izbrano ljubico so mu pred nosom odnesli ptičar Raf in istrijanec As iz sosednje vasi, vendar je svojo tisočkrat podedovano željo ohladil pri že priletni gospodični na dvorišču za logom. Nekaj je le! Sicer pa je šele dve leti star! Strašno nerodna zadeva pa je to, da ga bo gospodar sedaj priklenil. Do večera, preden ga zopet spusti, je še daleč... Oče Pisker (sto njih mu je enakih!) ga šele zvečer odveže, da laže čuva dvorišče. To pa Mufič zna! Cim v hiši ugasne luč, se besno zapodi po dvorišču, oblaja sosedovo češnjo, dvigne nogo na ogel hiše in se tako po vseh predpisih pasje duše odjavi... Švrk, je že v polju za vasjo! Takole je tudi sinoči napravil! Na ozarah je dobil v nos kokljo — jerebico in ji po vseh pravilih zavil vrat! Pa to salabolsko perje — polna usta ga je imel! Mati zajka je pravočasno popihala, revčka sinčka Prahunček in Strahun pa sta odpotovala Mufiču po grlu navzdol! V grapi, kjer je voda dišala ros malo po gnojnici, se je napil. Potem je počival, nato pa odšel nazaj v vas. Tu je izgrebel iz gnojišča prase, ki je sosedu Zmaku poginilo pred nekaj dnevi, potegnil iz gnoja drobovino in slastno snedel jetra. Kako krasno so se grizla! No, tistemu ducatu belih mehurčkov na njih se ni ogniti — poješ jih! Živinorejca ni čital, Zmak tudi ne! Končno pa časopis ni za pasje možgane, za Zmaka pa tudi ne! Zanj ima vrednost le .papir, s katerim obriše vsako soboto milnico z britve ... ali pa z njim Zmačka podkuri. Tako je lepo živel naš Mufič vse do obveznega cepljenja psov za steklino. Preden pa je bilo cep- ljenje, je bil Mufič že v sosednji občini pri Piskro-vem bratrancu. Mogoče je Piskra bolela denarnica, ali pa se mu je Mufič smilil! Ve Pisker, kaj so paragrafi! Zato gre na občino in Mufiča odjavi; poginil je. Zadovoljno se je Pisker muzal, ko je konjač pobiral necepljene pse, nato pa odšel po svojega dobrega Mufiča in ga pripeljal nazaj. Zakon je zakon, pravi Pisker, in lepo prijavi psa, novega psa, na občini. Opis je isti kot pri starem, mrtvem Mufiču; v spomin »žalostno preminulemu« Mufiču je novega krstil tudi za Mufiča! Tako, za letos je mir! Občinski tajnik je sicer vesten — ta cuckarija mu gre pa čisto zares na jetra! Pes sem, pes tja, pasja znamka — o da bi vse pasja kuga pobrala! Mufič je imel navado, da je ob plotu, do koder je dosegel s svojo verigo, opravljal tudi vsakdanjo potrebo. Usločil je hrbet, počepnil na zadnji nogi, potresel z repkom in kupček je bil tu. Čudno — na ostankih zajčjih dlak in drugih neprebavljenih delčkih hrane je kar mrgolelo ploščatih, belih in rožnatih, do centimeter dolgih členkov trakulje! Fiskrovi prašički, ki so vsak dan obšli dvorišče, so staknili te kupčke — in jih složno použili ... čez štiri mesece pa je Pisker pokopal drugega za drugim — svoje lepe jesenčke! Pri zadnjem pa je le poklical ž i vinozd ra v nlka, ki je bil slučajno v vasi. Ta, je prašiča odprl, pogledal in se prav pomembno ozrl na Mufiča ter svetoval psa, ali ozdraviti ali pospraviti... Na zdravnikovem zelenem klobuku se je izzivalno svetal zeleno-beli znak; Pisker ga je videl, molčal, tiščal v žepu figo, glasno pa rekel: »Tovariš so lovec; no, Mufič pa je bil vedno zdrav!« Potihoma pa je dejal: »Gospod naj me nekam pišejo, cuckov ne obrajtajo preveč!« Nastal je dolg razgovor, koristil ni nič... Piskrovi možgani so bili sajasti! Mislil, čital, pa tudi krepko segel v vso zadevo pa je mladi Brk, mlad lovec s konca vasi. Težko je zlezel v lovsko družino; posebno Sezoniču ni bil po godu! Prevečkrat je rekel: »Tako ni prav! Piše drugače!« Očesa jastrebovega, srca pa lovskega, brez zlih misli, pa je le napravil načrt. Opazoval je Mufiča, Asa in Rafa, vse pri obeh vaških kuzlah! Greh je ploditi lovske križance, odpenjati pse zvečer... In neke noči je Mufič obležal na robu laza. Asof in Rafov gospodar pa sta dobila na družinskem posvetu strog ukor! Obe kuzli je snel na -njivah! Pisker mu je obljubil zažgati hišo! O, premislil se je sajasti Pisker! Sezonič pa ga sploh ne pogleda več — mar je to Brku! Roko na srce — in ne me iti tožit na sodnijo: Imena in dogodki so izmišljeni ter z danes živečimi nimajo opravka! I z LOVSKE ORGANIZACIJE V kratkih dneh zadnje tretjine oktobra so bili vsaj trije dogodki, ki bodo prav gotovo zanimali vse člane lovske organizacije: konstituiranje upravnega odbora Republiške lovske zveze Slovenije, obisk lovske delegacije ZSSR in peta meddržavna lovska konferenca v Celovcu. Konstituiranje upravnega odbora Republiške lovske zveze Slovenije Prva seja upravnega odbora, ki ga je izvolil glavni odbor Republiške lovske zveze Slovenije 7. oktobra, je bila 26. oktobra. Na seji se je upravni odbor konstituiral in zadolžil odbornike za posamezne referate. Tako je delo v upravnem odboru takole razdeljeno: dr. Jože Benigar, predsednik, dr. Milan Dular in Ive Krevs, podpredsednika, Andrej Flajs, tajnik, Franc Nosan, blagajnik, Ive Krevs, referent za lovsko vzgojo in kulturo, . dr. Milan Dular, referent za lovsko gospodarstvo, Tone Hafner, referent za visoko divjad, Evgen Sila, referent za nizko divjad, Ivče Majcen, referent za statistiko in evidenco, Franjo Sok, referent za pravna vprašanja, Ljuban Zadnik, referent za lovsko kinologijo, Cene Kranjc, odgovoren za' Zlatoroga, Jože Ančik, Slavko Bele, Franjo Bulc, Elo Garzaroli, Stefan Šoba, odborniki. Na predsednikov predlog so bili v upravni odbor kooptirani tov. 2an Hrovat, direktor uprave Gojitvenih lovišč LRS, tov. dr. Stane Valentinčič, vodja sektorja za lovstvo Gozdarskega inštituta, in ing. Bogdan Žagar, direktor Gozdarskega inštituta LR Slovenije. Nadalje je upravni odbor imenoval osrednjo komisijo za lovske izpite, ki jo sestavljajo tovariši Andrej Flajs, Franjo Sok in ing. Bogdan Žagar, ter uredniški odbor, ki ga sestavljajo tovariši Ive Krevs, Ivče Majcen, Bogdan Sežun, Franjo Sok in dr. Štefan Šoba, za tesnejšo povezavo s posameznimi okrajnimi lovskimi zvezami pa so bili določeni naslednji tovariši: za Celje Slavko Bele, za Gorico Ivče Majcen, za Kočevje Evgen Sila, za Koper Ive Krevs, za Kranj Elo Garzaroli, za Ljubljano dr. Jože Rant, za Maribor Franjo Bulc, za Mursko Soboto Ljuban Zadnik, za Novo mesto Andrej Flajs, za Ptuj Franjo Sok in za Trbovlje dr. Jože Benigar. V nadaljnjem delu je upravni odbor med drugim sklenil, da naj izdela osrednja izpitna komisija do prihodnje seje podroben program za tečaje za lovske čuvaje; da bo v prvih mesecih prihodnjega leta v Ljubljani osrednji tečaj za lovske čuvaje; da se ustanovi gradbeni odbor, ki naj takoj ukrene vse potrebno, da se bo začel graditi prihodnjo pomlad Zlatorog in da se prihodnjo pomlad priredi republiška lovska razstava. Odbor je sprejel tudi osnutek Uredbe o varstvu živali, ki so koristne za kmetijstvo in gozdarstvo, in osnutek Uredbe o psih. Uredbi bosta predloženi pristojnim organom. Obisk sovjetske lovske delegacije »Tovariš Mikojan, podpredsednik vlade ZSSR, nam je dal ob odhodu najboljšo oceno o vodstvu lovstva v Jugoslaviji. Naša naloga je, da proučimo lovsko gospodarjenje v Jugoslaviji. Doslej smo spoznali že vrsto stvari. Bili smo na Belju pa tudi v društvenih loviščih. Videli smo, da je lov v Jugoslaviji dobro urejen. Mi bomo vse to proučili in prenesli vse vaše dobro v naše pogoje. Ze v Beogradu so nam veliko govorili o Sloveniji, delu Jugoslavije na obronku Alp in Jadranskega morja, o deželi s pestro geologijo in favno. Na vsakem koraku smo videli uspešno delo za razvoj socialistične družbe. Živimo še naprej v prijateljstvu, kot danes, v proč vit Jugoslavije!« To so misli pozdravnega nagovora vodje delegacije Aleksandra Dimitrijeviča Ponomareva v Postojni ob prvem stiku z zastopniki slovenskega lovstva. V sovjetski lovski delegaciji, ki se je mudila v Jugoslaviji dvajset dni, v Sloveniji pa od 28. do 31. oktobra, so bili še Boris Pavlovič Spangenberg, Nikolaj Fedorovič Krutorogov, Vasilij Vasiljevič Radčuk, vsi načelniki za lovstvo v zveznem ali republiških ministrstvih, in Ivan Vasiljevič Katvickij, predsednik Zveze lovcev in ribičev Ukrajine. »Smo na terenu, kjer je buržoazna revolucija pred sto leti divjad skoraj uničila. Naša socialistična revolucija pa je tudi za razvoj lova in divjadi postavila trdne temelje, na katerih raste in se razvija naša lovska organizacija. Brez socialističnih načel upravljanja ne bi dosegli uspehov, ki nam jih priznavajo tudi drugi narodi. Naši lovci in tudi ostali državljani vedo, da je divjad naša ljudska imovina. Zato je dobro gospodarjenje v naših loviščih naša državljanska dolžnost, lov pa naš šport. V takih razmerah je napredek logičen. Da bomo lahko dobro gospodarili, skrbimo tudi za strokovno vzgojo lovcev, v želji, da divjad pomnožimo, da lov dvignemo, pa želimo zveze s sosedi, posebno pa z državami, ki grade socialistično družbo. Danes pri nas ni več kapitalistične eksploatacije, danes imamo kolektivni sistem tudi v lovu.« S temi mislimi je pozdravil naš predsednik dr. Jože Benigar goste, ki so si v Sloveniji ogledali Postojnsko jamo, Rakovo dolino, Ljubljano, Kamniško Bistrico, Bled, Begunje in se podrobno razgovorili o organizaciji lova in sistemu dela v lovski družini tudi v lovski koči Lovske družine Vodice in na večerji v Lovski družini Pšata. Gostje so se zanimali tudi za podrobnosti in prav gotovo ugoto- vili, da naša vsakdanja praksa popolnoma ustreza načelom, ki vodijo naš lov. Peti sestanek o lovskih razmerah ob naših mejah Petega sestanka zastopnikov lovskih organizacij Slovenije, Koroške in Štajerske, ki je bil v Celovcu, so se udeležili tudi predstavniki italijanske lovske organzacije. Šest-člansko delegacijo, ki jo je vodil Branko Čeroni Giaccometti iz Milana, so sestavljali še zastopniki lovskih organizacij v Trstu, Udinah in 'Trbižu. Konferenca je italijansko delegacijo v prepričanju, da so osebni stiki najboljši način za reševanje kakršnih koli vprašanj, toplo pozdravila. Po uvodnih pozdravih, ki so jih izrekli predsednik lovske organizacije Koroške dr. Werner Knaus, vodja italijanske delegacije g. Br. Ceroni, predsednik Republiške lovske zveze Slovenije dr. Jože Benigar in namestnik deželnega lovskega mojstra Štajerske mag. Alfred Trussil, je podal poročilo o stanju lovstva v Sloveniji dr. Milan Dular. Njegovo poročilo, ki je bilo podprto s številnimi statističnimi podatki, ni vsebovalo nobenih pripomb o lovu oziroma staležu ob jugoslovansko-avstrijski meji, ker so razmere na tem področju urejene. V enako sodbo je izzvenelo tudi poročilo predsednika lovske organizacije Koroške, ki je med drugim povedal tudi to, da je stalež jelenov dosegel že višek. Odslej bodo gledali na Koroškem predvsem na kvaliteto jelenjadi, odstrel pa je dosegel že številko 2300. Tudi odstrel gamsov je na Koroškem večji kot v Sloveniji, vrednost letnega plena pa presega 3 milijone šilingov. Dovolili so odstrel desetih orlov, lovčevih konkurentov, ker smatrajo, da je prirastek orlov na Koroškem najmanj deset. Posebno razveseljivo pa je, o tem je z vznesenimi besedami poročal grof Georg Thurn, da je preteklo leto na Koroškem prezimil medved. Medved že več kot leto ni naredil nobene škode, kar je druga razveseljiva ugotovitev. Čeprav na Koroškem medved še ni zaščiten, ga lovci čuvajo in se pred njim, če ga srečajo, spoštljivo odkrijejo. Isti govornik pa je tudi 'omenil, da v Solčavi lovske razmere verjetno niso najboljše, ker bi sicer Olševa ne bila skoraj brez divjadi. Italijani so poročali, da imajo v bližini jugoslovanske meje kakih 15 medvedov, ki so jih zaščitili. Škodo po medvedu plača država. O lovskih vprašanjih na jugoslovansko-italijanski meji naj bi razpravljali na posebnem sestanku; sicer pa naj bi bila po mnenju italijanske delegacije naloga lovca na meji predvsem zaščita narave ali z njihovimi besedami: lov ob meji naj bi bil bolj moralno kot lovsko vprašanje. G. A. Trussil je med drugim poročal, da opažajo na Štajerskem močan padec staleža zajcev. Letni odstrel je v zadnjih letih padel na polovico normalnega odstrela in je dosegel le še številko 25 000. Želi pa, da bi se začel lov rac s 1. septembrom, ker smatra, da je tudi raca med tistimi živalmi, ki zasluži nekoliko zaščite, in sicer zaradi vedno težjih pogojev, v katerih se plodi in živi. Sicer pa smatra, da se lov ob meji pravilno razvija. Ob zaključku je poslala konferenca pozdravno brzojavko Mednarodnemu svetu za lov; brzojavko so podpisali vodje vseh štirih delegacij. Po konferenci so se delegati podrobno razgovorili o načetih in še številnih drugih lovskih vprašanjih, in sicer tako v medsebojnih razgovorih kot na kosilu, ki se ga je udeležil tudi namestnik deželnega glavarja Koroške g. Hans Ferlitsch, kot na manjšem lovu v okolici Velikovca, kjer so v sicer zelo lepi pokrajini zaradi premajhnega števila psov padli le štirje zajčki. Lovska družina Nomelj - Gorjuše je za leto izključila iz svojega članstva Janeza Dijaka in Alojza Stareta iz Koprivnika. Covcu v slovo j*r* Ni še dolgo, ■ kar je lovska družina Cerkno zadnjič pozdravila Jerneja Lahajnarja iz Novakov nad Cerknem, že smo se z žalostnim srcem poslovili tudi od sina Viktorja, ki je umrl na svojem delovnem mestu. S tov. Viktorjem je Lovska družina Cerkno zgubila mladega, vestnega in poštenega lovca, ki je krepko stopal po stopinjah svojega očeta, enega najstarejših slovenskih lovcev. Bil je lovec, kakršnih želimo v naših lovskih vrstah čim več. Kot očeta tako bomo tudi sina vsi, ki smo ju poznali, ohranili v trajnem spominu. Lovci in ribiči Gornje Savinjske doline smo 5. avgusta pospremili na zadnji poti dolgoletnega navdušenega lovca Matijo Goričarja iz Mozirja, ki je prirodo in divjad ljubil nad vse. Ze v stari Jugoslaviji je bil dolga leta zakupnik obsežnega in na divjadi bogatega mozirskega lovišča. Ko so 1935. leta ustanovili mozirski lovci lovsko družbo, ni nič pomišljal, da ne bi postal njen član. Po okupaciji, ki jo je preživel s svojo družino kot izgnanec v Srbiji, se je ves prerojen vrnil v Mozirje, kjer je bil kmalu izvoljen za prvega predsednika Okrajnega lovskega sveta. Zadnja leta je bil zaradi težke bolezni žal navezan na svoj dom, ob vsaki priliki pa je navdušeno govoril o divjadi in lovu ter zvesto prebiral Lovca. Lovski rog in častna salva sta odjeknila pod Mozirske planine, ko smo polagali v zadnje počivališče dragega Matijo, čigar ime in goreča privrženost k lovstvu ne bosta nikoli pozabljena. Umrl je najstarejši član Lovske družine Šentjur pri Celju tov. Karel Videnšek. Kljub 69 letom se je redno udeleževal lovskih posvetov, kolikor mu je dopuščalo zdravje, pa tudi lovov. Bil je odličen izdelovalec kopit in tudi puško je dobro popravil, čeprav je bil samouk. Edinstveno v njegovem življenju je, da je v naših krajih uplenil še bobra; to je bilo pred prvo svetovno vojno. Vsi šentjurski lovci so pokojnika spremili na njegovi zadnji poti ter mu izkazali zadnje lovske časti.' 21. septembra so se člani lovskih družin »Mala gora« in »Kočevje« poslovili od svojega člana Štefana Vidiča, ki se je smrtno ponesrečil. Tov. Stefan ni bil priljubljen samo pri lovcih, cenili so ga tudi rezervni oficirji, pevci, ki so z njim izgubili nenadomestljiv glas, delavci iz tovarne in drugi; vsi so ga spremili na zadnji poti. Ko ga je zadnjič pozdravil lovski rog, pa se je stisnilo srce posebno lovcem, saj je bil z nami in lovom najbolj povezan. Ni mu bilo dano, da bi bil z nami ob otvoritvi lovske koče, za katero je veliko žrtvoval; tudi v njej pa bo še živel s svojim delom. Lovska družina Velka je izgubila dva člana, tov. Alojza Senekoviča, ki je umrl v starosti 60 let, in tov. Romana Senekoviča, ki mu je bilo komaj 28 let. Oba sta ljubila naravo in se najbolje počutila v gozdu med našo divjadjo. Lovska družina se je poslovila od tovarišev z zeleno vejico in častno salvo, zadnje besede pa jima je spregovoril tajnik družine. PROŠNJA (Nadaljevanje) Prosimo, da nam bralci sporoče imena piscev, ki so pisali v »Lovca« pod naslednjimi šiframi ali psevdonimi. Ker gre večinoma za novejše letnike »Lovca«, ne bo težko dognati piscev. Lovčev letnik 1922 F. J. stran 15 (Iz zapisnikov starega lovca). Lovčev letnik 1933 Jezerski stran 257 (Pasja nadloga). Lovčev letnik 1934 Lovec s Pohorja stran 266 (Srnjad na Pohorju). Lovčev letnik 1935 M stran 28 (Zajec v veveričjem gnezdu). Lovčev letnik 1936 — a (Logatec), stran 321, (Zajec s tremi nogami). P. —•- I. C. stran 32 (Iz Pohorja), Lovčev letnik 1937 B stran 309 (Kazen). Lovčev letnik 1939 P. D. stran 518 (morda Predan Drago?). Lovčev letnik 1946 L. J. 396 (Jelenji ruk — volkovi) (morda dr. Lavrič Janko?). F. V. 320 (Kragulj) (morda Franc Vršnik?). K. Janez 282 (Iz Radomelj). S. K. 199 (Pogoni na divje svinje v Postojnski loži). S. K. 359 (Utopljene divje svinje), 243 (Volkovi v Šentpetrskih gozdovih (morda Kogoj Slavko?). J. F. 318 (Pričetek srnjega prška v vznožju Pohorja). J. F. 57 (Obilen lovski blagor). Fr. G. 201 (Moja Liza). L. A. 59 (Kako je lovil nemški okupator). Lovčev letnik 1947 I. R. stran 32 (morda Jetiko Rajko?). K. A. (iz Šmarja pri Jelšah) stran 129. J. M. stran 276 (Izredno številen prelet ptic). Kovač (kateri?) stran 270 (Dramilo). P. D. 468 (Jate golobov grivarjev) (morda Predan Drago?). L. G. 40 (Zgodnji gostje), 561 (Izreden lovski blagor) (morda Grilc Ludvik?). E. O. 180 (Dvoboj). F. G. 278 (Izreden uspeh pri zastrupljanju), 276 (Lisica v skladišču). V. J. 222 (Straši) (morda Venče Jakil?) V. I. 176 (Iz leta 1947). POJE 373 (Kozolce smo prevračali). K. S. 366 (Lisičje). S. K. 128 (Veseli dogodki šoštanjskih lovcev) (morda Slavko Kovač?). L. D. 174 (Neprostovoljna ječa). T. O. 467 (V okraju II. Bistrica). B. T. 441 (Moj lov na divje svinje). F. C. 276 (Srnjad trgajo psi klateži), 315 (Opažanja iz minule lovske sezone) (morda Franc Cvenkel?). M. J. D. 364 (Kako se napravi). D. V. 508 (Lov v Sovjetski zvezi). — ris 130 (Poglejmo resnici v oči). R. V. 322, 367 (Z dežele) (morda dr. Ravnikar Vladimir?). K. R. 229 (O lovski tatvini) (morda Koller Riko?). Lovčev letnik 1948 K. D. 344 (morda Dana Kozak?). H. B. 530 (Zgodbica). L. 491 (Iz dnevnika L dr. Sodražica). Č. F. 106 (Prostori za nastavljanje pasti lisicam). M. B. 341 (Prva) (morda Babšek Milan?). D — K 224 (Živali kot zdravila) (morda Debeljak dr. Anton?). L. Z. 45 (Bmiček 30 ur v jazbini) (morda Zupan Lenart). Podorehca 602 (če ena pade ...). Lovčev letnik 1949 Z. J. 84 (Iz našega lovišča). Tone 290 (V lovopustu). J. F. 155 (Sladkosnedna kuna zlatica). F. J. 236 (Lovec začetnik). R — k 122 (Medvedje, strah delavcev Leskove doline). G. L. 87 (Dve divji svinji z enim strelom). N. V. 237 (Lep plen). Andrej 43 (Tajna gorske prirode). 2. L. 121 (Slabo orožje). F. 236 (Veveričje meso* zoper grižo). V. H. — K. J. 324 (Iz Tolmina). W. V. 286 (Nekaj misli o lovskih družinah). J. K. 425 (Žalostna zgodba o psičku). Lovčev letnik - 1950 Fr. R. 267 (Lisice). U — dr 313 (Z lova na mlade lisice). I. A. 29 (Medvedov obisk). N. F. 213 (Divji prašiči na vasi). P. A. 111 (Iz Gornjega grada). Matija Framski 142, 144 (Kako je bil okraden tat). B. P — ar 38 (Obisk) (pesem). Lovčev letnik 1951 J. D. 187 (Divji prašiči v Šentvidu) (morda Dolničar Janez?). Rado L. 310 (Poročilo). m a ofvit>nlfca Tovariši lovci, pišite! Lovska sezija poteka. Zima bo dala še nekaj rac in kun, ki pa naše letošnje lovske bilance ne bodo bistveno spremenile. Imam pa vtis, da je bil lov v glavnem dober, boljši kot lansko leto. Naš podpredsednik dr. Milan -Dular bo kmalu spet dobil nove podatke, ki bodo povedali, če se motim. Ko sem hodil, vsak mesec vsaj enkrat, k Viktorju Herfortu, sem spomladi videl prav lepe pete-line in ruševce — imamo že staro žival, je sodil tov. Viktor —, nekaj časa pozneje se je zbralo pri njem srnjakov za dobro razstavo, vrsta močnih in dobrih trofej — ugodna zima in želod, pa tudi cadovi gojitvenega odstrela, sem spet slišal izkušenega lovca —, potem so prišli jeleni, dva, trije prav gotovo kandidati za vsako še tako zahtevno razstavo — no, z jeleni se preparator ni preveč pohvalil. Toda to so samo trofeje! Bil pa je tudi dober zalaz (toda zelo medel prsk), dober ruk, izredno močan prelet kljunačev in tudi o močnih jatah rac se že šušlja. Lovski koledar za 1957. leto sc že tiska. Bogatejši in obsežnejši bo kot lanski. Stal bo 250 dinarjev. Lovcu pač pritiče lovski koledar. Zato, tovariš, napiši dopisnico in ga naroči! Orel na klic srnjaka V Iški je orel že kar vsakdanji pojav. Krožiti sem ga videl že sam, drugi lovci pa so ga opazovali, ko je sedel na razglednih drevesih. Ob začetku klica sva z lovcem Frenkom poskušala priklicati srnjaka nad robom Iške v bližini tako imenovane »firštove (Auerspergove) steze«. Srnjaka ni bilo, pač pa se je na »pia« prav blizu zaslišal podoben glas, ki pa je bil mnogo ostrejši in glasnejši. Da klika ujeda, sva takoj vedela, čeprav glas ni bil kraguljev. Po nekaj ponovitvah se je klic nenadoma začel oddaljevati. Nekaj minut nato pa sem zapazil veliko senco, ki je brzela preko smrečja. Pogledam v zrak in zagledam — orla; letel je tik nad vrhovi smrek. Če bo gamsjo kolonijo v Iški poleg divjih lovcev in zankarjev pasel še ta pastir, potem se ne bomo smeli čuditi, če ne bo uspevala, kot bi morala in mogla. Orlu v Iški ni mesta. France Avčin Namesto srnjaka kuno Članek, ki je bil objavljen pod zgornjim naslovom v oktobrski številki Lovca, me je vzpodbudil, da sem sklenil napisati nekaj vrstic o kuni, mali živalci, a veliki roparici. S tovariši smo se namenili na klic srnjaka v nekoliko oddaljenejši del revirja. Tam ni padel kljub primernemu staležu do takrat še noben srnjak. Razdelili smo si prostore in začeli vabiti. Sam sem klical s tovarišem Karlom, ki je bil še začetnik v tej vrsti lova. Dolgo nisva nič priklicala, končno pa je le prirepotal rogač, in sicer s tako vnemo, da bi naju skoraj podrl. Seveda Karel ni mogel verjeti, da se je to zgodilo zaradi »piščalke«. Bila je na eni strani prevelika brzina, na drugi pa preveliko začudenje. Tako ni bilo časa sneti puške, na drugi pa nilcake volje stati in naju gledati — in srnjak je z dolgimi skoki odbrzel. Bližal se je že mrak, ko je v bližini počilo. Zadovoljna, da ne bomo brez plena, sva krenila na Roško cesto, ki naju je pripeljala do gostilne v 2el'jnah. Tu smo se kmalu sešli, vsi brez plena, le Polde je privlekel na dan lepo kuna belico. Bila je letošnji mladič, samec, a dorasla in z dlako, ki se ni gulila. Gotovo bo ocenjena vsaj za polovično. Težko si je predstavljati, s kakšno vnemo je Polde opisoval, kako so mu na klic priskakljale kar tri kune, in to na dobrih deset metrov. Preskakovale so druga drugo in se kosale, katera bo prej dosegla plen. »S šibrenico bi lahko vse tri pobral,« je pojasnjeval Polde. Imel pa je le karabinko, s katero je pomeril le eno kuno, za ostali dve pa upa, da ju bo dobil pozimi, ko bo kožušček 100 %-en. Ko sem v zimi 1950/51 našel s tovarišem Karlom in Janezom v globokem snegu mrtvo srno, kljub sledovom nismo mogli verjeti, da bi bila kuna zmožna takega dejanja. Srna je ležala poleg bližnjice v bližini prometne ceste v leskovi grmadi. Vsa dolina je bila obrizgana s krvjo, sneg pa ves pohojen. Iskali smo toliko časa, da smo našli sledove, kjer je srna hodila še zdrava. Prvi znaki, ki smo jih potem opazili, je bilo nekaj kapelj krvi ob desni strani sledu. Nato je bežala srna v skokih, kri pa je brizgala vedno bolj; to je kazalo, da je srna imela na desni strani vratu nezaželenega jezdeca. To mnenje so potrdili nadaljnji sledovi. Srna je tekala po dolini v krogu in se drgnila ob leskove grmade, ki so bile polne dlake. Borba je trajala precej časa, kajti sneg je bil poteptan kot na cesti. Končno je srna omagala. Dogodek se je moral odigrati pred kakima dvema dnevoma. V dolino je vodil le še sled lisice, ki je načela srnino glavo. Ker sledu lisice ni bilo nikjer drugod, je bila naša domneva, da je srno uničila kuna, pravilna. Pri poznejših obhodih sem še večkrat naletel na sledove srnjadi, ob katerih je bilo nekaj kapelj krvi. Vedno sem se potrudil, da sem šel po sledu do kraja. Mnogokrat sem ugotovil, da se je srnjad o tepla nepričakovanega jezdeca, ker sem nenadoma naletel na kun j e sledove, ki jih prej ni bilo. Dvakrat pa je bilo kapelj krvi vedno več, spremenile so se v brizge iz odprte žile. V obeh primerih sem prišel na že oglodana trupla, ki so jih poleg kun obiskovale tudi lisice. Obakrat so vsi začetni sledovi kazali, da je bila povzročiteljica smrti kuna. Posebno rada pride kuna na klic jereba; tako mi je prišla že po prvi pesmi tako blizu, in sicer od zadaj, da nisem mogel streljati. Rajko Jenko Kako so ujeli divjega lovca Kadar je v družbi lovec, je govor o lovu, lovskih spretnostih, resničnih pa tudi neresničnih lovskih zgodbah. Tako je bilo tudi v Bohinju, kjer se je zdravil star partizan, starešina Lovske družine Dobrnič tov. Avgust Mežnaršič. Sam nisem lovec, pač pa ljubitelj živali. Zato sem ga vneto poslušal, ko je pripovedoval o gozdnih živalih, lovcih in divjih lovcih. Tov. Mežnaršiča sem vzljubil, ker je tudi zaščitnik živali. Divjad zanj ni samo gozdna žival, temveč stvar, ki je v ponos človeku. Ni malokrat poudaril, kako lepo je opazovati srno ali zajčka, ki se pase na jasi. »Gozd brez živali je slabo znamenje za lovce, pa ne samo za lovce, tudi za vse ljudi v kraju,« tako je pripovedoval tov. Mežnaršič. Med lovskimi doživljaji, ki sem jih slišal, je tudi tale: »2e v lanskem letu smo opazili, da imamo v svojem lovišču nevarne divje lovce. Našli smo več nastavljenih zank za zajce, kasneje pa tudi za srnjad. Kmalu smo izvedeli, kdo je divji lovec. Vaški psi so v vasi Korita stikali okrog Resnikove hiše in našli kosti divjadi. Resnikov Ivan, mlad, močan fant, star komaj 24 let, je torej tat! Lahko bi si zaslužil denar in si kupil mesa pri mesarju, ker pa mu delo ne diši, krade! Tako sem lansko spomlad izvedel, da je Resnikov Ivan prinesel iz gozda zajca. Imel je skritega pod telovnikom. Ker pa je bil zajec precej velik, so ga izdale zadnje tace, ki so molele izpod telovnika. Ker sem vedel, da podnevi ne bi nič opravil, sem šel s tajnikom naše družine tov. Janezom v Resnikovo hišo v pozni večerni uri. Bila sva nepričakovana gosta. Zato sva takoj našla zajca, ki se je že kuhal. Ivan je seveda trdil, da je zajca našel v gozdu. Čeprav smo vedeli, da to ni res, za divji lov nismo imeli dokaza. Tako je bil Ivan kaznovan le zato, ker »najdenega zajca ni oddal lovski družini.« »Najdeni« zajec je potrdil naš sum. Predlagal sem, da postavimo poleg zank za srnjad zasedo, kar smo tudi storili. Znano je, da se divji lovec, če ga dobiš pri zanki, izgovarja, da je zanko našel in da jo je hotel odvezati, če pa ga dobiš z že ujeto divjadjo, pa pravi, da jo je našel v zanki. Da bi mu tako izgovarjanje ne pomagalo, smo zanke malo nagnili, tako da jih je moral naš divji lovec popraviti, ko je prišel do njih. Dogovorili smo se, da ne bomo prej planili iz zasede, dokler ne bo zanke popravil in napravil od nje že nekaj korakov. Prva smena čaka in nič. Zamenjala sva jo tov. Kotnik in jaz. Nisva dolgo čakala, ko me je Kotnik opozoril, na nekdo prihaja. Se bolj sva se potuhnila in napeto čakala. V meni je vse vrelo, pa tudi moj sosed je postal nemiren. Sum se je vedno bolj bližal. Kmalu sva opazila skozi grmovje prebijajočega se divjega lovca. Iz njegovih oči je sevala roparska strast. Bila sva namreč tako blizu njega, da sva ga lahko natančno videla. In kaj mislite, kdo je bil? Resnikov Ivan! Prišel je do prve zanke. Bil je razočaran; zanka je bila prazna in nagnjena. Pripognil se je in žico zopet naravnal. Ko je odšel proti drugi zanki, sva oba Skočila iz zasede in zavpila »Stoj«! Tat se je prestrašeno obrnil in obstal. Na nepričakovano vprašanje: »Ali si nastavil zanke?« je ves zmeden odgovoril: »Sem!« Zahtevala sva, da nama pokaže še ostale zanke. Tudi to je storil. Nisem se mogel vzdržati, da mu ne bi zastavil nekaj vprašanj: »Kaj bi ti naredil, če bi ti jaz iz hleva kradel živino? Verjetno ne bi bil prav vesel, prav tako tudi mi nismo. Naš hlev je gozd. Vsak gospodar je ponosen, če ima veliko živine, posebno pa še, če je ta lepa. Tak gospodar je tudi lovska družina. Kdo skrbi za gozdne živali, vi, divji lovci, ali mi? Kdo pripravlja zimsko krmo? Mi, pošteni lovci! Kadar je največ snega, gremo mi lovci s krmo na rami v debeli sneg, da rešimo uboge živali. Mi skrbimo za živali, vi, tatovi, pa hodite po meso v naš hlev!« Ivan je molčal kot grob. Podobnih zgodb je Mežnaršič povedal še več, a za to se mi je zdelo potrebno, da jo napišem za javnost. Zgodba je resnična; iz nje pa vidimo tudi mi, ki nismo lovci, delo lovcev in škodljivost divjega lova. Lovcem Lovske družine Dobrnič lahko čestitamo k uspešnemu »lovu«, Resnikovega Ivana pa naj sodišče strogo kaznuje, da bo vedel, da je meso gozdnih živali dražje kot pa meso iz mesnice. Ostalim divjim lovcem pa naj bo ta primer v opozorilo in v vednost, da lovci zvesto čuvajo gozd, kjer živijo njihove živali. Franc Špelič, Begunje na Gor. Namesto srnjaka — srnjaka in divjega lovca Junij, začetek lova na srnjaka! Družina je vztrajno opazovala srnjad. Tako sta bila ponovno v lovišču tudi lovca Matevž in France, vsak s skrito željo: »Če pride kaj primernega ...« V soboto, ko sta bila v Slatinah, pa je prekinil večerni mir rezek strel nekje ob meji lovišča. Že spet nepojasnjen strel! Mogoče pa je ujel na muho srnjaka lovec sosednje družine? Naših lovcev ni bilo v tistem predelu, mogoče pa ... Že več srnjadi je bilo tam v zadnjih letih zastreljene, našli smo jo, ko je že razpadla. Dolga noč in strel jima nista pustila spati, razmišljala sta, in naslednjega jutra, še v trdi temi, sta se podala v osumljeni predel. Čakata, čakata, toda brez uspeha. Na jasi je običajen prizor: srna in mladiča, gospodarja pa ni na pašo. »Pa drugič«, sta si dejala in se odpravila vsak po svoji poti proti domu, ko spet odjekne strel v pozno nedeljsko jutro. Matevž jo je hitrih nog ubral do Franceta in ga pobaral: »Kje imaš srnjaka?« Takoj sta se sporazumela in jo ucvrla z Azor-jem, kratkodlakim istrijancem, na kraj strela. Čut ju je dobro vodil, Azor je kmalu razvozljal uganko: mlaka krvi, divji lovec je streljal v predelu, ki sta ga vse jutro čuvala. »Azor, na sled!« Redke kapljice še sveže krvi so vodile Azorja najprej po gozdni poti, nato pa kar po bližnjici na rob gozda in k prvi hiši. Hitro je Matevž povprašal po sinu, ki smo ga že dalj časa sumili divjega lova, France pa je skočil za hišo na parno in glej: Divji lovec je opravljal pravkar mesarsko delo! Na tleh dober šesterak, v rokah mesarja nož! Ob ostri besedi je presenečeni divji lovec priznal dejanje. »V gozdu vama pokažem skrito puško ...« Medtem pa se je kljub naglici že zbralo nekaj ljudi, kar je vlilo divjemu lovcu novega poguma. In začelo se je kot po navadi: da je šel, ko je slišal strel, na mesto strela in zagledal na prehodu srnjadi šeste-raka. Pri roki je imel koš in hajdi s srnjakom domov! Naslednjega dne so prišli tudi organi Ljudske milice. Storilec je dejanje zanikal, toda zagovarjal se je vsakokrat drugače in protislovno. Čeprav so imeli domači ves dan čas, da se pripravijo na enoten zagovor, je enkrat prinesla domov srnjaka sestra, nato mlajši ibrat, mesarski nož na podu parne pa je še naslednjega dne jasno pričal! Upamo, da bo prejel divji lovec zasluženo kazen in da bodo prenehali nepojasnjeni streli, divjad po Kaduncu, Arjeku, Slatinah in še kje pa zopet dobila svoj mir. Ljubitelji narave in divjadi bomo za to skrbeli. Karel Koren, LD Polzela Foto Fr. Cerič Za spomin na lov na Boču: oljnata slika tov. Franca Puha, člana Lovske družine Poljčane KINOLOŠKE VESTI Prijavljene paritve: Lovski psi: Kratkodlaki jazbečarji: Diva Curnovška JRJT 466 — Cigo JRJT 1076, leglo je bilo 17. oktobra 1956. Vzreditelj: Ema Ražem, Ljubljana, Dalmatinova 9 Resasti foksterijerji: Breda Križnogorska MKFri 1300 — Akut Gum-niški JRJT 1003, leglo je bilo 13. septembra 1956. Vzreditelj: Lojze Jelaršič, Vel. Mračevo 52. Kratkodlaki istr. goniči: Lara LIR 14612/51 JSG 172 — Alič JRGki 942, leglo je bilo 3. novembra 1956. Vzreditelj: Lovska družina Sodražica, psarna Travnogorska. Posavski goniči: Ada RMG 1503 — Jago JRGpl 122, leglo je bilo 10. VI. 1956. Vzreditelj: Lovska družina Šmarje pri Jelšah. Kus LOVSKA KUHINJA Kot stalna spremljevalka svojega moža na njegovih lovskih pohodih sem ugotovila, na kako enostaven način pripravljajo žene, zlasti na podeželju, divjačino; skoraj ne poznajo drugega kot obaro, pečenko ali »golaž«. Zato sem se namenila, da seznanim po Lovcu žene lovcev, kako se pripravlja okusna divjačina. Poslužujem se lastnih preizkušenih načinov; ne bi rada, da bi šli v pozabo! Začela bi z zajcem. Dobro je, da kuharica ve, ali ima opravka s staro ali mlado divjačino. Pri mladem zajcu se uhelj rad natrga, medtem ko pri starejši živali tega skoraj ni mogoče. Mladega zajca bomo spekle, ne pa kvasile. Mladega zajčka pripravimo takole: Pečemo le hrbet in zadnji del, iz ostalega pa napravimo obaro. Zajca solimo in nagosto pretaknemo s prekajeno slanino, potresemo z nekoliko popra in z malo nastrgane limonove lupine, polijemo z vročo mastjo ter pečemo v pečici. Med pečenjem zajca pridno polivajmo z njegovim sokom; proti koncu dodamo nekaj žličk smetane. Drugi način: Mladega zajčka pripravimo kakor zgoraj, pomažemo nalahko z gorčico, pokapamo z limonovim sokom, obložimo s kepicami surovega masla in, če je mogoče, še potresemo z nastrganim sirom (parmezanom). Tako pripravljenega zajčka zavijemo v čist, bel papir, ki smo ga namazale s surovim maslom; nato ga položimo v pekačo in pečemo v vroči pečici. Proti koncu pečenja odvijemo papir in pečemo še nekoliko časa, da zajec po vrhu zarumeni; nato dodamo še skodelico smetane in ga serviramo. Za staro divjačino pripravimo kvašo, in sicer takole: V lonec deni 2'/z litra vode in 1U litra kisa. Ko to zavre, dodaj na ploščice narezanega korenja, korenino zelene in peteršilja, kolerabice, čebule, strok česna, 10 brinjevih jagod, timijana, dva do tri lorberjeve liste, dva lista žajblja, 10 zrnc celega popra, majhno smrekovo vejico, dva klinčka, malo oreška, tri zrnca pimenta (dišeča štupa). Vre naj toliko časa, da je zelenjava mehka. Popolnoma ohlajeno vlij na meso. V kvaši ostane meso lahko tri do sedem dni, seveda ga pa dnevno obračaj! Ko vzameš zajčka iz kvaše, odstrani kožo, ga osoli in pretakni s prekajeno slanino. V kozico deni mast in slanino, pa tudi zelenjavo Iz kvaše; v tem praži meso */t do 1 ure, glede na starost divjačine. Med praženjem meso pridno polivaj z njegovim sokom, juho ali kvašo. Ko se dobro popeče, dodaj po potrebi moke. Ko ta zarumeni, prilij juhe in malo kvaše; vse skupaj naj vre še ‘A ure, nakar pretlači omako skozi sito in dodaj skodelico kisle smetane. K tako pripravljenemu zajcu ali srni se prav posebno priležejo tako imenovani češki cmoki. Tako kakor zajca ali srno, kvasimo tudi jelena. Vendar naj za jelena omenim še tale način priprave: 2 kg jelenovega mesa polijemo z zavretim vinom in ga pustimo stati 4 dni. Nato sesekljamo peteršilja in čebule, še boljša je šalotka, in ju zmešamo z dvema žlicama kruhovih drobtinic, narežemo na rezance nekaj prekajene slanine in jo povaljamo v pripravljenih drobtinah. Meso nasolimo, ga zarežemo, v zareze pa natlačimo pripravljeno slanino. Meso pristavimo z vinom in prilijemo še toliko vode, da je pokrito; dodamo še žličko gorčice in nekaj popra. Kozico pokrijemo s pokrovko in parimo, dokler ne postane meso mehko. Češke cmoke napravimo takole: V pol litra mleka žvrkljaj 1 do 2 jajci, osoli in dodajaj toliko moke, da je testo malo gosteje kakor za žličnike. Testo dobro utepaj, nakar naj počiva V2 ure. Nareži iz dveh žemelj male kocke, ki jih prepraži na surovem maslu ali masti. Pristavi v kozici vode, jo osoli in ko ta zavre, primešaj testu pripravljene in ohlajene opražene kocke žemelj; nato vloži cmoke, in sicer z zajemalko, ki jo pomakaš v vrelo vodo; cmoki naj sc kuhajo ‘h ure. Ker cmoki zelo narastejo, jih kuhaj v večji kozici. Cmoke z vilicami razpolovi in zabeli z mastjo ali surovim maslom. Pri divjačini v omaki se prav dobro prilegajo Zdrobovi cmoki Pripravimo jih takole: 5 srednje debelih skuhanih krompirjev pretlačimo skozi sito ali podobno napravo, jih osolimo in zabelimo z mastjo ali ocvirki; nato dodamo eno ali dve celi jajci in toliko pšeničnega zdroba, da dobimo primerno zmes. Cmoke, ki jih oblikujemo z roko, kuhamo ’/z ure v slani vodi; nato jih zabelimo; cmoki zelo narastejo. Obara iz divjačine Glavo, pljuča, jetra, vrat in prša dobro operemo in zrežemo na primerne koščke ter prelijemo z vodo, da je meso pokrito; solimo, dodamo dva lista Iorberja, tri nageljnove žbice, pet zrn brinja, na rezine razrezanega korenčka, nekaj zrnc popra in kozarček dobrega kisa. To naj vre toliko časa, da je meso že skoraj mehko. Juho pretlačimo skozi sito. V kozici razbelimo nekaj na kocke prekajene slanine in nekaj masti, dodamo dve drobno sesekljani čebuli, in ko sc ta prepraži, primešamo še žlico moke; ko moka zarumeni, zalijemo z juho, dodamo še meso in po možnosti še kozarček rdečega vina. Ko dobro zavre, je obara gotova. K obari lahko serviramo ajdove ali krompirjeve žgance. Divji prašič Meso divjega prašiča, zlasti mladega, je zelo okusno in laže prebavljivo kot meso domačega prašiča; tudi gnjat, osoljena in prekajena, je odlična. Meso mladega prašiča nasolimo, nadrgnemo s česnom in pečemo kot pečenko. Meso starejše živali damo v kvašo, ki ji dodamo poleg drugih začimb še 10 brinjevih jagod. Meso dušimo kot drugo divjačino; če dodamo omaki še žlico brusnic, smo pripravile zelo okusno jed. Jerebice Meso mlade jerebice je zelo okusno; zato je dobro, če vemo, ali je jerebica mlada ali stara. Mlada jerebica ima svetlejše nožiče, oster, koničast in teman kljun. Peresa na repku in na perutnicah so koničasta, medtem ko so noge stare jerebice sive, peresa pa zaokrožena. Jerebico obesimo, da se uleži; nato jo oskubemo, opalimo in odstranimo drobovje. Tako pripravljene jerebice ne peremo, temveč jo samo s krpo dobro izbrišemo, nasolimo, znotraj pa nadrgnemo z žajbeljnovim listom. Prekajeno slanino razrežemo na tanke rezine in z njimi obložimo prsi, ki jih povežemo z nitko. Jerebica je pečena v pol ure. Starejšo jerebico je treba peči dalj časa; med peko jo prelivamo z vodo in smetano. Pečeno jerebico razdelimo na 4 dele in jo nudimo z dušenim rdečim ali kislim zeljem. Jerebice s kostanjem Dve presoljeni jerebici speci hitro v maslu in čebuli, nato ju zalij s tremi decilitri lahkega belega vina in malo juhe, ju pokrij in duši. Ko sta že skoraj mehki, dodaj 20 olupljenih, s kumno kuhanih kostanjev, ki jim pa moraš, preden jih daš k mesu, olupiti tudi rjavo kožico. Jerebici razreži na četrtine, položi na krožnik in jih obloži s kostanjem. Kljunači Kljunača pustimo viseti tri do štiri dni, nato ga oskubemo in opalimo. Pripravimo ga kakor jerebico. Kot posebna poslastica veljajo kljunačeva črevca in drobovje. Črevca in želodec dobro očisti- mo in sesekljamo, dodamo do dva rumenjaka, malo sira parmezana, drobtinic, soli in popra. Vse to dobro prepražimo v surovem maslu, nato pa namažemo na ^prepražene rezine belega kruha. Fazan Fazana obesimo za noge in ga pustimo viseti toliko časa, da mu kane iz kljuna kri; to je znak, da je fazan zrel za pripravo. Tedaj ga oskubemo, opalimo in odstranimo drobovje. Fazana ne peremo, temveč izbrišemo s suho krpo; nato ga osolimo, obložimo s prekajeno slanino, znotraj pa odrgnemo z žajbeljnom. Polivamo ga z vročo mastjo in pečemo tri četrt do ene ure. S fazanom nudimo solato ali breskov kompot. Starega fazana pečemo lVa ure, da lepo zarumeni. Med tem časom dušimo kislo zelje z vinom, dodamo fazana in vse skupaj ponovno dušimo, da postane meso mehko. Divja raca Divja raca se zelo hitro pokvari; zato jo je treba takoj uporabiti. Pripravimo jo tako kakor fazana. Mlada račka je pečena v tri četrt ure. Drobovino kuhamo, dodamo lorberjev list, šalotke, nekaj rezin limone in malo timijana. Ko je kuhana, pridamo malo rdečega vina; drobovino nudimo kot omako k pečeni raci. Divji petelin Čeprav večina lovcev trdi, da divji petelin ni užiten, sem mnenja, da je, če ga prav pripravimo, prav okusna sprememba lovskega jedilnika. Petelin naj visi pet do šest dni, če je star, pa 14 dni, in sicer na zračnem prostoru. Lahko ga denemo tudi v lonec, ki ga dobro pokrijemo in zagrebemo v zemljo. Mladega petelina spoznamo po rumeni barvi kljuna. Petelina oskubemo, opalimo, dobro operemo in položimo za 24 ur v mešanico kisa in belega vina; nato mu odstranimo kožo in ga obložimo z rezinami prekajene slanine. Pečemo ga v zmerni vročini na masti in prekajeni slanini. Med peko ga pridno polivamo; dodamo še nekaj zrn brinja, lorberjev list in nekaj rezin limone. Pečemo ga uro do poldruge ure. A. V. Lovska koča Lovske družine Šentvid pri Stični na Velič vrhu; kočo je družina odprla 29. novembra 1956. leta Vsem lovcem, lovskim družinam in okrajnim lovskim zvezam srečno novo leto 19571 REPUBLIŠKA LOVSKA ZVEZA LOVSKA ZADRUGA UREDNIŠTVO »LOVCA« V SREČNO IN USPEŠNO NOVO LETO! Ive Krevs Stojimo na pragu novega leta. Ko se v duhu poslavljamo od starega leta, ki se sicer ne sklada z lovskim, vemo, da smo v glavnem zaključili lov plemenite divjadi. Zadnje četrtletje lovskega leta nam bo ostalo bolj za urejanje gospodarskih in organizacijskih zadev in za krmljenje divjadi. Navada je, da ob prihodu novega leta pogledamo, kaj smo delali in naredili v preteklem letu. Tako kot vedno je tudi letos: Za marsikoga je bilo minulo leto polno veselja, uspehov in zadovoljstva, za drugega pa neuspehov, razočaranj in slabe volje. Ko tako delamo bilanco, pa hkrati delamo tudi nove načrte; upamo, da bo prihodnje leto več sreče, da se bodo načrti, ki so včasih dokaj obširni in zahtevni, le uresničili. Marsikdo si želi močnih trofej jelenov, gamsov, divjih merjascev; v prihodnjem letu naj bi mu krasile lovsko sobo. Zatopljen v misli upa, da sc bo vsaj nekaj vročih želja uresničilo. Saj upanje je pol življenja. Dober gospodar že vidi, kaj bo v prihodnjem letu iz svojega hleva lahko prodal; ugotavlja, da bo pri živini potrebno nekaj pomladka; staro bo moralo v zakol. Tudi mi lovci moramo napraviti kratek pregled, se spomniti vsega dobrega in slabega, vsega, kar smo doživeli na skupnih ali posameznih lovih. Ko bomo vse to pretehtali, bomo napravili nov program: Odstranili bomo vse slabo, obdržali pa tisto, kar je bilo dobro in koristno za lov in za naš lovski kolektiv. Vsak posameznik bi moral vse te zadeve temeljito premisliti in s konkretnimi zaključki in predlogi priti na občni zbor svoje družine. Le takrat, kadar bomo res množično reševali probleme našega lovstva, bomo dosegli vsesplošno zadovoljive uspehe. Dober lovec, ki je vnet za razvoj svoje družine, bo dosegel, da bodo vsa njegova dobra in koristna spoznanja postala sklepi in obveznosti njegove družine za prihodnje leto. Lovec, ki mu uspeh njegove družine ni mar, pa se bo kvečjemu spomnil svojih lovskih grehov, ki jih je napravil v lovišču in jih zamolčal pred svojim lovskim kolektivom. Taki lovci, ki jih na srečo res ni več veliko, saj lovska zavest in skrb za lovišča stalno rasteta, so vedno bolj osamljeni; prej ali slej bodo odpadli kot suha veja od zdravega drevesa. Poznamo jih že po tem, da na vsakem družinskem sestanku tarnajo, da nimajo ničesar od lova, da imajo samo izgubo, da samo plačujejo. »Prodal bom puško in nehal loviti!« je njih stalna parola. Čas bi že bil, da bi družine takim »lovcem« na najkrajši način povedale, da naj to čimprej store, ker za njimi res ne bo nihče žaloval, s svojim izstopom pa bodo samo koristili razvoju lovstva. Povrh vsega pa so ti ljudje najbolj nedisciplini- rani, čeprav vedo, da je vsako delo brez discipline kakor mlin brez vode, in da je lovska disciplina taka, da nikogar ne tlači, saj je za izvrševanje naših lovskih dolžnosti in lov sploh nujno potrebna. Kdor še danes ne zna ceniti idealne strani lova in še danes ni spoznal njegovih vrednot, naj se nikar ne meša med zeleno bratovščino. Občni zbori, ki se bodo začeli kmalu po novem letu, pa morajo pokazati tudi gospodarsko stran lova; pokazati morajo, kakšno je bilo gospodarjenje v lovišču, in ugotoviti, ali smo izkoristili vse možnosti, ki jih nudi lovišče za čim boljši gospodarski uspeh. Da pa bomo na ta vprašanja lahko odgovorili, moramo poznati vse možnosti, kako dvigniti stalež, poznati pogoje, ki jih nudi lovišče, in analizirati tudi vsa dejstva, ki vplivajo na kvaliteto in kvantiteto divjadi. Na tem področju pa nam še marsikaj manjka. Da pa bomo dobili pregled nad posameznimi lovišči in s tem tudi nad celoto, je nujno, da se v prihodnjem letu z vso resnostjo lotimo lovskega katastra in bonitiranja lovišč. Lovske družine nekaj podatkov za lovski kataster že imajo, toda' ti podatki so danes le še na papirjih, mrtvi, skoraj nič jih še nismo za konkretno delo uporabili. To pa je najvažnejše. Dokler lovišče ne bomo bonitirali, bodo naši podatki o staležu vedno le približni, in vse dotlej, dokler ne bomo tega dela opravili, ne bomo vedeli, kam naj to ali drugo divjad nasajamo. Ker nimamo katastra in lovišč še nismo bonitirali, ne moremo danes niti za eno lovišče trditi, da je preveč ali premalo zasedeno in katera divjad ima v tem ali drugem lovišču glede na strukturo, klimatske pogoje, prehrano in podobno prednost. Ko pa bomo imeli lovski kataster in lovišča boni-tirana, ne bo več nejasnosti, ki danes še zamegljuje jasen pogled na naše lovstvo. Takrat ne bo težko določiti, kje ima n. pr. jelenjad življenjske pogoje in do katerega števila se lahko razmnoži, da ne bo škode na gozdnih kulturah, pa tudi vprašanja o prispevkih za lovišča bodo kaj hitro rešena. Ites je, da se vse to ne da napraviti preko noči, saj zahteva veliko dela in študija, res pa je tudi, da se vse premalo zavedamo važnosti tega vprašanja in da moramo z večjo energijo odstraniti vse ovire, ki preprečujejo začetek tega prepotrebnega dela. Lov v Sloveniji je že dosegel takšno stopnjo razvoja, da nujno kliče po strokovnem proučevanju celot- nega lovstva. Le tako bomo preprečili morebitno škodo, ki bi se tu pa tam že lahko pojavila. Ko si želimo sreče in uspehov v 1957. letu, pa ne smemo pozabiti, da je 1957. leto tudi naše jubilejno leto. Letos bomo proslavljali 50-letnico SLD. 2e 50 let smo slovenski lovci združeni v svoji organizaciji, ki nas je od prvih dni učila, da moramo čuvati našo plemenito divjad, vzgajati lovce in utrjevati lovsko tovarištvo. Brez dvoma bodo to obdobje v prihodnjem letu opisali številni lovci, ki bodo povedali, kako in zakaj sc je rodilo Slovensko lovsko društvo, kako se je pred prvo svetovno vojno borilo proti bahavi in oholi nemški gospodi, ki si je tisti čas lastila tudi naša lovišča, kako je Društvo preživelo dve svetovni vojni itd. Pisci bodo prav lahko tudi ugotovili, kako se je članstvo oprijelo svoje organizacije v popolnoma novih razmerah po zmagoviti ljudski revoluciji, ko je ustvarila družbena socialistična ureditev vso možnost za nadaljnji pospešeni razvoj tudi lovski organizaciji. Ugotovili bodo, da uspehi niso izostali. Po planinah, ki so porasle z vrtovi planinskega cvetja, se pasejo številni tropi gamsov; ohranjen je prastari kozorog; na snežnih jasah grulijo vsako spomlad krivorepi ruševci; nizko po mračnih grapah brče jeseni gozdni jerebi; v gozdovih se pase Iahkonoga srnjad, številnejša kot kdaj koli doslej; v mračnih kočevskih, notranjskih in že tudi dolenjskih gozdovih domuje v varstvu stoletnih bukev in smrek, katerih krošnje pojejo v večernem vetru svojo tiho pesem, kosmatinec medved; mogočni jelen je že prestopil svoje meje in sc naselil tudi v gozdovih, kamor pravzaprav ne spadal več. Pisec bo tudi ugotovil, da čuva vso to divjad nov lovec, človek z novimi pogledi na naravo, divjad in lov. Hvaležni smo našim prednikom, ki so nam ohranili našo divjad, ki danes v tako velikem številu krasi naše gozdove, planine in polja. Ko bomo pa letos proslavljali 50-letnico ustanovitve SLD, se bomo obvezali, da bomo vsestransko skrbeli za utrditev naše organizacije in lovske discipline, da bomo čuvali divjad, in še več: Da bomo napravili vse potrebno, da bomo nasadili tudi tiste vrste divjadi, ki jih nimamo, ali pa so že zelo redke, pa imajo pri nas vse pogoje za raz-množitev. Zakaj ne bi krasile naše zemlje in še bolj dvignile lepoto naše domovine? Z4 »ZLATOROGA« Od 13. novembra do 12. decembra so za »Zlatoroga« prispevali: Lovska družina Ljutomer 10000, Okrajna lovska zveza Trbovlje 400 (prispevek po 200 din), Lovska družina Rogaševci 2000 (prispevek po 200 din), Lovska družina Vipava 5000, Lovska družina Stahovica 4000, Lovska družina Šmartno na Pohorju 9000 (za prodana potrdila), Lovska družina Šentvid nad Ljubljano 4000 (za prodana potrdila) in 5000 (dohodek »Zlatorogove« brakade), Oton Otavnik 500 (za prodana potrdila), dr. Lado Lovrenčič 800, Ribiška družina Poljane nad Škofjo Loko 3000 din. Tako je dosegel sklad za zgraditev »Zlatoroga« z obrestmi izžrebanih obveznic II. ljudskega posojila (360 din) 12. XII. 1956. leta 23 332489 dinarjev. LOVČEV ODNOS DO MRTVE DIVJADI Franjo Sok Jesen je polna lovskih doživetij. Sleherni lovec najde svojim prizadevanjem uteho. Ta stika s ptičarjem za mikavnim kljunačem, jerebar skuša privabiti borbenega petelinčka, lepe planine vabijo z gamsovim svatovanjem, jelen ruka, živobarvni fazan vabi v gosto grmovje. Po gozdovih zvonijo goniči in gonijo plašnega zajca in zvitorepo lisico. Noben lovec ne zdrži doma. Sla po lovskih doživetjih ga žene v pestro naravo. Prišlo je plačilo za skrb, ki jo je vse leto posvečal lovišču. Čim več je vložil, tem večji je lovski užitek in bogatejši je plen. Vsi obhodi lovišča med letom, vsi stroški za nasaditev divjadi, za osvežitev krvi, za varstvo divjadi pred škodljivci so pozabljeni ob bogati žetvi. O tem pestrem lovskem izživljanju je že dosti napisanega. V »Lovcu« smo čitali razprave o lovski etiki. Nekateri so dajali prednst visokemu lovu; pripisovali so mu višjo etično vrednost kot nizkemu lovu. Drugi so zagovarjali lov nizke divjadi. S temi razpravami sicer ni rešeno vprašanje višje ali nižje etične vrednosti, vendar pa je dalo razpravljanje svoj delež k razčiščenju pojmov in pokazalo, da je naše lovstvo na primerni kulturni višini. V našem glasilu čitamo ganljive lovske dogodke. Iz vsega tega pisanja veje izredna ljubezen lovcev do narave in do divjadi, zaskrbljenost za posamezno vrsto divjadi, včasih celo za osamljenega parkljarja. Gotovo so to svetle strani lova in odlika lovcev. Lovska tradicija in vztrajna vzgoja po osvoboditvi postavljata lovstvo v Sloveniji v vrsto visoko kulturnih dežel. Pri nakazanih svetlih straneh našega lovstva pa opažamo na lovih pojave, ki nam ne delajo časti. Ne nameravam lovcev obtoževati niti večini lovcev očitati, da z divjadjo nepravilno ravnajo, poudariti pa moram, da je nelovsko ravnanje z divjadjo po oddanem strelu pogost pojav. Pri vzgoji lovcev smo ostali na sredi poti. Lovčev odnos do divjadi smo obravnavali in izoblikovali vse do trenutka, ko se ukrivi prst in odjekne strel, od tod dalje pa nas stvar ni več zanimala; premalo smo podčrtavali, da je divjad prav zaradi naše lovske strasti in lovskega doživetja morala poginiti. Cim je to tako, mora biti naš odnos do divjadi tudi po strelu tak, da se iz njega vidi, kako visoko cenimo naravo in našo divjad. V nadaljevanju želim opozoriti na dve stvari in s svojim skromnim znanjem prispevati, da se stanje izboljša. Povedal bom svojo osebno sodbo, tovariše lovce pa prosim, da me dopolnijo in even-tuelno tudi popravijo. V mislih imam ravnanje z divjadjo, ki je v ognju padla, a še vedno živi, in ravnanje z divjadjo, ki je v ognju obležala mrtva. Končni smoter vsakega lova je, da divjad uplenimo. Kdor tega noče priznati, je daleč od resnice in ne vidi bistva stvari. Na lovu pa se nešteto- krat dogodi, da je divjad, ki smo jo zadeli, obležala, a ni mrtva. Zadeta divjad se v smrtni borbi premetava in poskuša s skrajnimi močmi pobegniti. V tem trenutku se mnogokrat dogajajo stvari, da se opazovalcu ježe lasje. Vročekrvni strelec, ki vidi samo divjad, izlije ne redko ploho najbolj pestrih kletvic na zadeto divjad in da s tem duška svojemu notranjemu razpoloženju. Urnih krač jo ubere proti zadeti divjadi in jo poskuša prijeti. Pri tem pa pozabi, da ima v rokah nabasano puško, ki ni zavarovana, ali pa uporabi puško namesto palice in lop po divjadi. Nesreča nikoli ne počiva. Tovariši lovci, koliko dragih lovskih tovarišev mora zaradi takega nepremišljenega ravnanja pod rušo ali pa ostanejo za vedno pohabljeni. Sami presodite, ali je tako ravnanje lovsko. Brez posebnega utemeljevanja je za vsakega človeka razumljivo, da je treba zadeto divjad takoj usmrtiti in rešiti muk. Nobeno ubijanje ni estetsko, mora pa biti humano. Lovec bo opravil tak posel kar najhitreje in tako, da žival čim manj trpi. V praksi pa ni vedno tako. Videl sem načine, ki grobo žalijo človečanski čut, divjadi pa povzročajo nepotrebne muke in končno plen zmrcvarijo, da ni za nikamor. Videl sem ubijati zajca s puškinim kopitom, z udrihanjem ob drevo in celo z nategovanjem, da bi skočil vratni vretenec iz svojega ležišča. Pri perjadi sem žalostno gledal, ko so lovci neusmiljeno udrihali z njo ob kak predmet tako, da se je glavica docela zdrobila. Pri tem poslu so padale prav krepke in robate besede. Nehote se mi je vsililo vprašanje, ali je mogoče, da pravi ljubitelj narave, da lovec, ki išče v lovu etične vrednote, za trenutek zdrkne tako nizko. Utegnil bi ga kdo postavili v zgodovinsko dobo, ko je bila divjad pretežna hrana človeka. Kako lovec usmrti zadeto divjad, je v knjigi »Naš lov« I. del, stran 398—400, popisano. Pisec loči usmrtitev velike divjadi, zlasti naših parkljarjev, in usmrtitev nizke divjadi. Za visoko divjad priporoča tri načine: 1. usmrtilni strel, 2. vbod z nožem v srce, 3. vbod v zaglavje. Pravilno daje prednost usmrtilnemu strelu, ki ga naši lovci imenujejo tudi milostni strel. Ta strel je priporočljiv tam, kjer je nevarno, da zadeta divjad pobegne, tam, kjer je divjad še toliko pri zavesti, da vboda z nožem ni moči izvršiti, in končno pri živalih, ki so lovcem ali psom lahko nevarne (divji prašič). Usmrtilnega strela se naši lovci premalo poslužujejo in dajejo prednost vbodu v zatilje. Mnenja sem, da to ni prav. Usmrtilnega strela, ki je prav gotovo najbolj human, naj se lovec posluži, kjer je le mogoče. Priporočam ga tudi pri nizki divjadi, če le prilike to dopuščajo. Kako se to napravi, tu ne bom ponavljal. Poudarim pa, da se je treba ranjeni divjadi približati tiho in prikrito, da ji ne povzročamo še večjih muk, kot je potrebno. Divjad namreč najbolj trpi takrat, ko vidi, da se ji približujemo, pa pred nami ne more pobegniti. Parkljarje streljamo v teh primerih v gornjo tretjino vratu pri glavi, in sicer samo s kroglo. Ostala dva načina usmrtitve naj bosta po mojem mnenju le izjemna. Do te trditve me je privedlo več razlogov. Povsod na svetu iščejo čim humanejše načine usmrtitve živali. Dovolite mi sicer neprimerno, a vendar resnično primerjavo. Po naših klavnicah, ki so urejene količkaj sodobno, ne koljejo več živali z vbodom v srce oziroma zatilje. Poslužujejo se posebnega streljanja ali pa električnih klešč. Vodilna misel pri tem je, vzeti čimprej in s čim manjšo muko živali zavest in s tem občutek za bolečine. Da bi lovec vztrajal pri zabadanju, kar je postalo, skoraj bi rekel, lovski običaj, ni utemeljeno. Nikoli ne moremo z gotovostjo sklepati, da je zadeta žival brez zavesti. Če je nepremična, ker je zadeta v hrbtenico, še zdaleko ni rečeno, da je že tudi brez zavesti in da ji po nepotrebnem ne povzročamo trpljenja. Drugi razlog za mojo trditev je v neznanju in začetniškem ravnanju pri tem že tako nelepem poslu. Starostna struktura članov naše organizacije se iz leta v leto menjava v korist mlajših. Nihče se ni učen rodil, vsakdo se mora naučiti tudi lovskih opravil, torej tudi usmrtitve zadete divjadi. Ali je opravičljivo, da se mlad lovec na svoji žrtvi uči in nespretno išče tisto mesto, ki je pravo za vbod? Ali je opravičljivo, da po neuspelem vbodu zabada ponovno itd. Nočem trditi, da so vsi začetniki tako nespretni, iz prakse pa vem, da se lahko tudi starejšemu lovcu z vsestransko izkušnjo vbodljaj ponesreči. Prav gotovo se mu bo ponesrečil prej kot strel v vrat. Naj bo začetnik ali starejši, izvežbani lovec, svetujem, naj se raje po-služita strela kot prav nič estetskega zabadanja, ki je že samo odvratno. Večkrat sem doživel primer, ko me je kmečka ženica prosila, naj ji ustrelim mačko ali psa. Tega ni storila zato, ker mačke ali psa ne bi mogla drugače spraviti s sveta, temveč zato, da bo hitreje opravljeno. Ena mi je celo sama rekla: »Ustrelite, da bo hitro brez trpljenja poginil!« Toliko glede usmrtilnega strela, kar velja predvsem za visoko divjad. • Pri nizki divjadi je nekoliko drugače. V prej omenjeni knjigi je opisan način usmrtitve zajca in perjadi. Usmrtitev zajca je splošno znana; udar v zaglavje, da izpahnemo glavo iz vratnega sklepa, je znan. Priporočam, da se ga poslužujejo vsi lovci in da vsi brez izjeme opuste udrihanje s palico ali celo s puško po zajcu. Na brakadah se naj sliši le izjemoma kratek zajčji vek. Naš lovec sc pogosto spogleda z zvito lisico, ki ima prav trdno življenje. Marsikateri je že žalostno gledal za njo, ko se je, na videz mrtva, pobrala in odnesla pete. Pri njej največkrat že pre- vidnost zahteva še ponoven strel. Če smo lisico že pobrali, pa še ni mrtva, kar je redko, ji najhitreje iztisnemo grešno dušo z udarcem s topim predmetom — ne s kopitom puške — po smrčku. Običajno je potrebno več udarcev, pa se je kljub temu že primerilo, da je pošteno udarjeni lisjak, ko je visel že preko rame, preizkusil poslednjič svoje ostre zobe na bedru lovca. Sploh pa je pri plemenitih kožuharjih potrebna pri usmrtitvi že zaradi kožuha posebna previdnost. Ne gre, da bi bil kožuh prerešetan s šibrami, niti ni prav, da je koža pod udarci prebita. Zato priporočam pri kožuharjih izpah glave iz vratnega vretenca. To napravimo tako, da stopimo živali, ki je navadno popadljiva, na glavo, jo primemo za prednji in zadnji nogi in močno potegnemo. Pri tem telo zasučemo na levo ali desno, da vretenec prej skoči iz svojega ležišča. Na ta način rešimo žival hitro trpljenja, kožuh pa je ostal nepoškodovan. Morda poznajo lovci še druge, boljše načine usmrtitve? Povedo naj jih širšemu krogu svojih tovarišev! Prehajam na perjad. V »Našem lovu« sta opisana v bistvu dva načina dokončne usmrtitve. Prvi, po mojem mnenju enostaven in kolikor toliko lep način je, da ptico primemo od zadaj za hrbtni koš pod perutmi, jo krepko stisnemo in ji tako onemogočimo dihanje. Ptica ne more več dihati, ker se hrbtni koš ne more širiti. Ptica hitro omahne. Ta način je primeren za vse ptice, tudi za ujede. Pri ujedah pa moramo biti pri prijemu z roko previdni; zato ujedi raje z nogo, enako kot z roko, primerno stisnemo prsni koš in hitro bo omagala. Ni lepo niti lovsko, če s ptico udarjamo ob kamen ali drevo in ji tako zmrcvarimo glavo. Drugi način, ki ga pisec indirektno zavrača, je zaviranje letalnega peresa ptici med zaglavje in vratno vretence. Tudi meni ta način ne gre v račun. Najprej moramo letalno pero izdreti, nato pa ga zadreti v zatilnik. Vsaka ptica nima tako trdega tulca, da bi pero lahko zadrli. Pero se nam torej rado vkrivi in izpuliti moramo drugega ter ponovno poskusiti nečeden posel. Namesto tega poskušanja bo morda laže in bolj humano, če ptici glavo obrnemo, ali kakor pravimo, zavijemo vrat. Tako delajo sicer kurji tatovi, vendar je ta način lažji, žival pa prej rešimo muk kot z zaviranjem peresa. Tretji način, ki je tudi enostaven in primeren, je vbod v zaglavje z železno konico, iglo, žebljem, ali celo s priostrenim klinčkom iz trdega lesa. Kakor pa je ta način res enostaven, se vendar vedno ne posreči. Marsikateri lovec mi bo potrdil, da je pri starem racaku iskal kritično mesto, vbodel, a živalca je še živela. Ne trdim, da vbod ni smrten, trdim le, da se vedno ne posreči. Iz previdnosti sem kombiniral že navedeno stiskanje hrbtnega koša in vbod v zatilje, da sem čimprej rešil ptico muk. Umestno je, da opozorim še na prav skrbno ravnanje pri usmrtitvi ptic, ki so kot celota trofeje, kot na primer veliki petelin in ruševec. Znano je, da ptica, ki se bori s smrtjo, perje kar pušča. Ce nameravamo ptico nagačiti, jo moramo usmrtiti tako, da perja ne izgubi. Če pa je že kakšno perje odletelo, ga moramo pobrati in spraviti ter oddati preparatorju, da ga po možnostj in potrebi uporabi. Mrtva divjad leži pred nami. Kaj sedaj? Ne nameravam se spuščati v iztrebljanje, ker je to poglavje zase in manj kočljivo kot sam lovčev odnos do mrtve divjadi. Že uvodoma sem zapisal, da nam divjad posreduje globoka lovska doživetja. Divjad je tista, ki nas mika in vabi; ob njeni uplenitvi smo dosegli lovski smoter. Ali je potem prav, da jo gledamo ob njeni smrti kot kos mesa ali pa kot mrtev kamen? Ali je prav, da ravnamo z njo kot s predmetom, ki nam ne pomeni bogve kaj? Poseben odnos do mrtve divjadi čuti lovec že od tedaj, ko je lov postal šport. Z dviganjem kulture se je ta odnos še poglabljal in dobival poseben pomen. Nastali so posebni običaji, ki jih še danes spoštujemo in gojimo iz roda v rod. Iz teg običajev veje pieteta do mrtve divjadi. Poznamo zadnji grižljaj, polaganje plena po vrednosti ob postrojenih lovcih. Preskok oziroma prestop položenega plena ni lovski itd. Te in slične lovske običaje lovci še spoštujemo, vsaj deloma, ne pomislimo pa pri njih na njihov globlji pomen in izvor. Zato tudi ravnanje z uplenjeno divjadjo ni vedno v skladu s sodobnim odnosom. To ravnanje je večkrat nepravilno, in sicer bolj pri nizki divjadi kot pri visoki. Razlog je gotovo v tem, ker gojitelji visoke divjadi z divjadjo tesneje žive in jo zato bolj spoštujejo, pa tudi uple-nitev je težja in nudi bogatejši doživljaj kot uple-nitev zajčka. Vendar to ni opravičilo. Poglejmo, ali je prav, da dolgouhca takoj po strelu, še toplega, zbaše lovec v nahrbtnik? Ali je prav, da fazana, jerebičko, kljunača, jereba itd. strpamo kar vroče med drobnarijo, ki jo nosimo s seboj? Gotovo ne! To ni odnos do divjadi, zlasti ne na brakadah, ko moramo plen še položiti. Ali je pogled na zajčka, ki je po mrtvaški otrplosti mišičevja zvit v klobčič, lep? Kako bo pogledala gospodinja ob darilu zajčka, ki je zgneten v obroč? Kateri trgovec bo kupoval v kepo zvito divjad? Spoštovanje do divjadi in estetski čut zahtevata, da nosimo nizko dlakasto divjad za zadnji nogi, telo pa naj lepo stegnjeno visi z glavo proti zemlji. Perjad pa nosi lovec na zanki, zadrgnjeni za vrat ptice. Telo je lepo stegnjeno, noge pritegnjene proti repu. Marsikdo mi bo ugovarjal, češ, na brakadi sem, pa ustrelim zajca ali lisico in ju bom potem vlačil s seboj v rokah? Da, prav v rokah ju je treba nositi, vsaj do konca pogona, če plena prej ni mogoče izročiti lovcu, ki je na čakališču, da ga prinese na zbirališče. Ne smatram za posebno estetsko, če zajčku predremo na zadnjih nogah kite in mu noge prekrižamo. Vsak lovec zmore košček vrvice, s katero naj zadnji nogi zveže, da bo laže nosil. Ali je lovsko, da se ob zadnjem pogonu z mrtvo divjadjo celo obmetavamo? To so sicer na videz neznatne stvari, vendar pa so važne. Ne razumem, zakaj je treba plen skrivati v nahrbtniku? Ali je sramotno, če smo divjad uplenili, ali je morda sramota, da smo člani zelene bratovščine? Dokler smo na lovu, je plen za lovca še vedno divjad; zato moramo z njo ravnati lovsko. Ko smo se vrnili domov, je lovina postala divjačina in do nje nimamo več obveznosti kot lovci. O ravnanju z visoko divjadjo po usmrtitvi ne bom govoril, ker je odnos do nje pravilnejši, kot sem že ugotovil. Pri njej je v ospredju iztrebljanje, opravek, ki ga običajno opravi vešč starejši lovec, ki spremlja mlajšega in ga pri tem opozarja na vse potrebno. Ob koncu želim povedati: Bodimo pravi lovci, zavedajmo se, da doživljamo na račun divjadi! Zato naj bosta naš odnos do divjadi ter ravnanje z njo taka, da bosta odražala le visoko kulturno stopnjo lovcev naše domovine. Foto Tone Svetina Upravni odbor Republiške lovske zveze Slovenije razpisuje nagradni natečaj za naslednje teme: 1. 50 let slovenske lovske organizacije. 2. Lovska družina, naša osnovna organizacijska enota, družinski poslovnik. 3. Gojitveni odstrel srnjadi. 4. Jelen v Sloveniji, njegov življenjski prostor, odstrel jelenjadi. 5. Čuvajska služba, kader in sredstva. 6. Lovsko orožje in balistika. 7. Šolanje, vodstvo in raba lovskega psa. 8. Lovska črtica. Namen natečaja je, da se podrobneje obdelajo naštete teme in tako pripravi kvalitetnejše gradivo za letnik Lovca ob 50-letnici SLD, morebitna daljša dela pa bodo tiskana v knjižni obliki. Za vsako temo se razpisuje posebna nagrada od 10 000 do 50 000 dinarjev, ki se bo podelila glede na temeljitost in kvaliteto poslanega rokopisa. Lahko pa se še posebej nagrade tudi rokopisi, ki bodo obravnavali teme, ki so sorodne v natečaju navedenim, ali pa tudi druga važna lovska vprašanja. Natečaj je anonimen. Svoja imena in naslove naj avtorji prilože rokopisom v zaprti kuverti, rokopise pa označijo s šiframi. Rokopise je treba poslati do 1. junija 1957. leta v pisarno Republiške lovske zveze Slovenije, Ljubljana, Trdinova 8. Zavod za spomeniško varstvo LRS je s pomočjo Turistične, Planinske in Lovske zveze izdal vrsto učinkovitih propagandnih lepakov BOBRI IN FAZANI OB IZVIRKU RIŽANE Saša Vrbnik Med dolinami obmorske Slovenske Istre je gornji del Rižanske doline najbolj zanimiv. To je svojevrsten svet na prelomnici med visokim apnenčevim Krasom in nižjim flišnim Šavrin-skim gričevjem. Na vzhodni strani se vzpenja iz doline lapornato pobočje. Naslonjeno je na apnenčeve prepadne stene, ki se dvigajo ponekod več deset metrov nad pobočjem kot rob čez 400 m visoke Podslavniške planote. Prav pod temi prepadnimi stenami, ali le nekoliko nižje, so kot lastovičja gnezda nanizane prastare slovenske vasi in vasice z ostanki srednjeveških gradov in utrdb. Zanimive cerkve in cerkvice hranijo na svojih stenah freske iz 14. in 15. stoletja, ki so jih odkrili pod novejšim beležem šele po osvoboditvi. Dno doline, ki je na sredi kotlinasto, se dviga položno proti jugu, nato pa v strmine obrobnih hribov. Vasi v sami dolini ni. Južno pobočje je na gosto porastlo z drevjem in grmovjem, ponekod tudi z gozdom. Nad njim stoji trdnjavska vas Kubed. Tu je bil ob narodnem prebujanju 1870. leta prvi tabor v Slovenski Istri. Vas ima tudi dobro vino. Znaten del gornjega dela Rižanske doline namaka hudourniški potok, ki zbira vodovje s pobočij na vzhodu, jugu in zahodu in se nato izteka v reko Rižano. Rižana izvira iz izvotljenega apnenčevega vrinka 70 m nad morjem na dnu doline. Njen izvirek, imenovan Zvroček, je deloma zajet za vodovod, ki zalaga s pitno vodo Koper in znaten del ostalih mestec in vasi v naši obmorski Istri. To lepo in zelo primerno okolje so si izbrali koprski iniciatorji za ustanovitev naše prve farme bobrov. Ti zanimivi glodalci, ki dajejo dragoceno krzno, so živeli nekoč ob številnih rekah in potokih v Evropi in seveda tudi na Slovenskem, človek pa jih je zaradi kož in mesa počasi popolnoma iztrebil. Do današnjega časa so se ohranili v Evropi samo še na skrajnem severovzhodu, zlasti pa v Sovjetski zvezi, kjer segajo čez vso Sibirijo do Beringove ožine in se tako skoraj stikajo s kanadskimi bobri v Severni Ameriki. Bobrov pa je več vrst. Vrsta, ki je nekoč oživljala naše reke in potoke, je imela kratke in ploščate, skoraj lopataste repe; sedaj živi samo še ob dveh ali treh ruskih rekah. Umetne evropske farme rede skoraj samo okroglorepe, velikim podganam ali pižmovkam podobne; taki so tudi bobri ob Rižani. Umetna reja je ustvarila še nove vrste, med katerimi dajejo najdragocenejše krzno srebrnodlakasti; rižanska farma si jih namerava šele nabaviti. Priprave za farmo so se pričele že 1954. leta, ko se je uprava za investicije pri Okraj- nem ljudskem odboru v Kopru odločila, da da na razpolago potrebna denarna sredstva za naprave, nabavo plemenjakov in njihovo oskrbovanje. Tako je prispelo lanskega junija iz Bavarskega v Zahodni Nemčiji 12 plemenskih živali. Te naj bi pokazale, ali so življenjski pogoji zanje v dolini v bližini našega morja ugodni ali ne. Račun ustanoviteljev je bil pravilen. Bavarski bobri so se naglo vživeli v novo okolje, počutijo se izredno dobro, so zdravi in se hitro množe. Leto po prihodu so se razmnožili že na 52 glav. Medtem ko po vržejo samice v drugih evropskih farmah le izjemoma sedem do osem mladičev, so v rižanski farmi primeri šestih, sedmih in celo osmih mladičev skoraj redni. Razlogov za ta zelo ugodni razvoj je več. Bobrom ugaja umerjeno podnebje gornje Rižanske doline, ki pozimi ni premrzlo, poleti pa ne prevroče. Temperatura vode iz Zvročka je vse leto enaka, na razpolago pa imajo tudi dovolj skrbne nege in primerne hrane. Vse to ustvarja še neko nepričakovano prednost: medtem ko se ravna vrednost kož bobrov iz tujih farm po letnem času, se v Rižani kvaliteta kožuha ne spreminja. Bobri so nujno navezani na vodo, kar priča že plavalna kožica na njihovih zadnjih nogah. S svojimi velikimi in izredno močnimi rjavordečkastimi sekalci oglodajo obrežna drevesa, včasih tudi precejšnje debeline, in jih tako poderejo ter razkosajo. Iz kosov si zgrade kope in jezove, za katerimi se nabere voda v dovolj velike tolmune. Prav ti tolmuni so -njihovo pravo življenjsko okolje, v kopah pa si urede gnezda. Žal pa so bile te naprave za bobre večkrat usodne, ker so opozarjale nase človeka, ki je bobre že od davnih dob zasledoval. V farmah hranijo bobre v poletnem času z zelenjem vseh vrst, z navadno travo, drevesnim listjem, radičem, solato itd., v zimskem času pa s senom, deteljo in korenjem. Poleg surove dobe vsak večer še kuhano hrano iz krompirja, pšeničnih otrobov, lucerne, klajnega apna in soli. Da pa jedo prav radi tudi kruh, se vsak obiskovalec farme lahko sam prepriča. Hrano si prinašajo v gobčke s prednjima nogama kakor veverice lešnike in orehe. Pri takem delu so te nožiče neverjetno podobne človeškim rokam. Bobri so pa tudi zelo čiste živali. Umazane hrane se ne dotaknejo. Ko jim je oskrbnik v pretekli, nenavadno ostri zimi nametal v pregrade neopranega korenja, se ga niso lotili, dokler si ga niso sami zelo skrbno oprali v svojih tolmunčkih s tekočo vodo. Ograde so namreč napravljene tako, da ima vsaka svoj betonski tolmun s stalno tekočo vodo. Vanjo so se zatekali bobri v posebno mrzlih dneh tudi pred mrazom in se v njej ogrevali. Za prehrano 100 bobrov je potreben hektar obdelane in travnate površine. V Rižanski dolini je za to dovolj sveta. Da jim zobje preveč ne zrastejo in si jih lahko brusijo, jim polagajo v ograde tudi primerne lesene količke. Bobri so v farmi pohlevni in že navajeni radovednih obiskovalcev, pa tudi kakega priboljška, ki jim ga prinesejo. Pričakujoče sedejo na zadnje noge in oprezujejo ali pa preplavajo tolmunček in se vzpnejo ob mreži navzgor. Tudi ubežniki se ne oddaljijo. Zgodilo se je, da jih je nekaj kljub dobro zavarovanim ogradam našlo pot v svobodo, pd so kmalu spet sami silili nazaj. Oskrbnik ni imel z njimi sitnosti, le eden si je pričel v bližini kopati globok rov, iz katerega ga je bilo treba potegniti za rep. Poleg farme bobrov je ustanovila Okrajna lovska zveza v Kopru v lanski pomladi svojo prvo fazanerijo. Za začetek je prejela 19. marca 28 fazank in fazanov iz fazanerije v Vurbergu. Ti fazani naj bi postali začetniki novega rodu, namenjenega za osvežitev ponekod v Istri že 'živečih fazanov ter za zareditev novih v vseh zanje ugodnih loviščih južnega dela Slovenskega Primorja. O dokončnih rezultatih prvih poizkusov v fazaneriji še ni mogoče govoriti, kaže pa, da bodo v dolini Rižane tudi fazani dobro uspevali. Kljub številnim začetnim težavam, ki nastajajo predvsem zaradi pomanjkanja izkušenj, je dosegla fazanerija že prvo spomlad 30%-tno valjivost, kar je za začetek kar dober uspeh. Oskrbnik kaže pri svojem delu veliko ljubezen in resno zanimanje, požrtvovalno pa mu pomaga tudi vsa družina, ki ima nadzorstvo nad vodovodom in farmo bobrov. Tako postaja lepi kotiček naše obmorske Slovenske Istre ob Rižani važno gojitveno središče, vredno, da si ga ogledajo tudi domači in tuji turisti. Do vasi Rižane vozijo redni avtobusi, od tam pa je izvirek dostopen po stari istrski cesti proti Kubedu. Načrtov za Rižansko dolino pa je še dolga vrsta; prej ali slej bodo uresničeni. Poleg farme bobrov je postavila Okrajna lovska zveza Koper svojo prvo fazanerijo KORISTNO, PRAKTIČNO IN POCENI B. K. Se vedno imamo lovce, ki menijo, da zimsko krmljenje ni potrebno, češ da divjad pomehkuži. Taka miselnost izvira iz lagodnosti ali pa ji je vzrok bojazen pred stroški, včasih pa tudi nevednost. Ti lovci pozabljajo, da naša divjad ne živi več v razmerah, ki sta jih nudila divjina in pragozd; takrat je bila namreč tudi v zimski dobi miza z raznovrstno hrano bogato pogrnjena. Ker je torej zimsko krmljenje, ki naj bo praktično, enostavno in poceni, potrebno, bom opisal tako imenovano Brunsovo zimsko krmljenje, ki je namenjeno v prvi vrsti fazanom in jerebicam, koristi pa lahko tudi srnjadi, ker ji daje toploto. Jedro takega krmišča so pleve, ostanek mlačve rži, ječmena, pšenice, oljne repice itd. Mešanico plev zapeljemo že v septembru ali oktobru na mesto, kjer nameravamo napraviti krmišče, in sicer kaka 2 voza. Pleve je treba pred prevozom nekoliko ovlažiti, da se ne praše. Na krmišču jih zmečemo na kup s premerom ca. 3 m. V sredini kupa postavimo drog, visok 2,5 m, okrog kupa pa še potrebno število kolov, visokih 1,5 m, ki jih povežemo s prekljami. Na to ogrodje pritrdimo mrežo ali pa ga prepletemo z žico, da je perjad zavarovana pred ujedami. Kragulj, ki se je že zadel ob žice, ne bo več iskal hrane na tem mestu. Žico napeljemo šele, ko se začne krmišče uporabljati. Če smo pleve napeljali v zgodnji jeseni, bo poznala mesto vsa perjad bližnje okolice; vedela bo, da dobi tu hrano. Ko pa bo hrane začelo primanjkovati, uredimo krmišče tako, da ves kup plev dobro premešamo in ovlažimo z vodo (za 2 voza plev je treba ca. 800 1 vode). Nato kup dobro steptamo. Pleve se začno takoj ogrevati in notranja toplota bo zrasla do 60 stopinj; taka bo ostala več tednov, tudi ob najhujšem mrazu. Sneg, ki pade na kup, se takoj stopi, dež pa pleve zopet ovlaži. Kot krmo dodajamo odpadlo žito, graščico in drugo semenje, torej to, kar je že v kupu med plevami. Zaradi notranjega ogrevanja začne semenje že po nekaj tednih kaliti in postane tako prvovrstna vitaminska hrana, ki je pozimi perjad ne more nikjer dobiti. S poizkusi je dokazano, da gnezdijo jerebice in fazani, ki so bili tako hranjeni, zelo zgodaj, in da je nesnost kokoši zelo velika, kar je razumljivo, saj je taka perjad med parjenjem in valitvijo v dobri telesni kondiciji. Ne smemo pa pozabiti tudi na pesek, ki ga perjad ob velikem snegu ne more nikjer dobiti, za predelavo semenja pa ji je nujno potreben. Enolična hrana, kakor koruza ali pšenica, če z njima krmimo daljšo dobo, ni dobra, ker povzroča prebavne motnje, jerebicam pa je celo nevarna. Semenje v plevah pa je zelo raznovrstno, v njih je n. pr. tudi semenje, ki vsebuje znaten odstotek olja. Poudarim naj še, da je ta način prehrane poceni, kar je tudi nekaj vredno. Brunsov način krmljenja pa nudi perjadi tudi toploto in zavetje. Tako krmišče tudi nikoli ne zasneži sneg, res pa je, da si privoščijo njegove dobrote tudi druge ptice, ni pa nevarnosti, da bi se v kupu zaredile miši, ker je temperatura v krmišču previsoka. Za lovišča do 1000 ha, ki imajo primerno število perjadi, zadoščajo 3 do 4 krmišča. Za fazane jih napravimo v remizah, kjer se fazani zadržujejo. Priporočljivo je, da je krmišče v primerni oddaljenosti obdano z žično ograjo, da je zaščiteno pred 4-nožnimi roparicami. Posebno potrebna je taka ograja, kjer je fazanov veliko, saj vemo, da obilica perjadi vedno pritegne tudi škodljivce. Če toplota v notranjosti kupa po kakih 6 tednih poneha, nastopi pa nov val mraza ali snega, je potrebno, da dodamo kupu nove zaloge plev, ki jih s starimi dobro premešamo ter ponovno izdatno ovlažimo in steptamo. Taka obnovitev krmišča bo prav gotovo vzdržala toliko časa, da bo najtežja doba za divjad minila. Tako krmišče lahko napravimo tudi za srnjad; vendar pa nudi srnjadi samo toploto, ne pa tudi hrane. Napravo postavimo v goščavah, kjer se srnjad zadržuje. Prav kmalu bo postala ležišče srnjadi posebno ob velikem snegu, ko se divjad težko premika. V bližini napravimo še zasilna krmišča (privežemo vej-nike, oves v snopih itd.), lahko pa damo v pleve tudi pese ali kaj podobnega, kar bo srnjad kmalu našla in izkopala. Ker taka krmišča, kolikor je meni znano, pri nas še niso znana, so pa gotovo dobra in zato priporočljiva, saj so poceni, divjadi pa nudijo poleg vitaminske hrane tudi zavetje in toploto, sem napisal te vrstice, ki sem jih posnel po članku v lovski reviji »St. Hubertus«, št. 11/56. LOVSKI RED ZA ŠTAJERSKO IZ 1695. LETA Dr. Anton Svetina Prikazal bom še uredbo o lovu za deželo Štajersko, ki jo je izdal cesar Leopold 1695. leta. Ta uredba, ki jo zakonodajalec sam imenuje »Neu verfasste Jager Ordnung in Steyr«, se v marsičem razlikuje od že prikazane lovske uredbe iz 1619. leta (glej Lovca 1956/57, št. 8). Nova uredba je bila namreč izdana v času, ki ga zgodovinarji označujejo kot dobo absolutizma. Tako ni čudno, da se absolutistična prizadevanja deželnega kneza po čim večji oblasti ne zrcalijo samo v vsebini uredbe, temveč tudi v njeni formalni strani. Medtem ko je bila uredba iz 1619. leta izdana po posvetu s štajerskimi deželnimi stanovi, nova uredba deželnih stanov sploh ne omenja. Deželni knez skuša pravice deželnih stanov čimbolj okrniti, in sicer v svoj prid. Vsebinsko pa se razlikuje nova uredba od uredbe iz 1619. leta v tem, da ščiti prvenstveno lovišča deželnega kneza, medtem ko je prva uredba uveljavila predpise tudi za lov deželanov in podložnikov. Deželni knez poudarja uvodoma, da se dogajajo v loviščih vojvodine Štajerske velike nerednosti, da se lovi ob neobičajnem času in da so se pri tistih, ki imajo revirje visokega lova, razpasle mnoge škodljive zlorabe; zato izdaja po mnogih pritožbah in na osnovi 1641. leta izdane lovske uredbe trajne predpise, kako naj se v bodoče ravna, in sicer: 1. Kar se tiče rdeče divjadi, in to predvsem jelenov, naj se ne odstreli noben jelen, če ni deseterak. Izjemno se dovoli odstrel osmera-kov, če so po svoji velikosti in po sledu godni za odstrel. Jeleni se smejo loviti le od sv. Janeza Krstnika do vključno 15. septembra, dovoli pa se odstrel dveh velikih jelenov o bin-koštih in na dan sv. Janeza Krstnika (toda ne na pogonih); sicer pa se jelen ob nobenem drugem letnem času ne sme niti streljati niti loviti. Za odstrel jelenov in divjih prašičev v revirjih visokega lova, predvsem v tistih, ki mejijo na naša lastna lovišča, se odreja tole: Če zastreli deželan ali njegov lovec v svojem lovišču jelena, divjega prašiča ali kako drugo dovoljeno divjad in stopi ranjena v naš revir visokega lova ali v revir koga drugega, mora to nemudoma javiti našemu logarju tistega lovišča ali lastniku lovišča, da je bil jelen ali divji prašič zastreljen v lovišču njegovega gospodarja. Če lahko to dokaže s sledom, naj ima pravico, da sme priti isti dan v naše oziroma tisto lovišče visokega lova in do zahoda sonca ranjeno žival zasledovati. Če pa bi logar bival predaleč in bi ga zato ne mogel pravočasno obvestiti, se zahteva, da vsaj z verodostojnimi pričami to dokaže, razen če ima ta ali drugi po privilegiju pravico, da zasleduje divjad iz svojega revirja do določenega kraja ali da jo sme zasledovati dalj časa. To pa se ne dovoli v primerih, če se niso že od vsega začetka našli sledovi in če ni bil logar ali lastnik lovišča o tem obveščen. Če se dobi v naših revirjih visokega lova tuj lovec, ki ni upošteval teh dveh predpisov, naj se smatra za divjega lovca, kar pa naj se nanaša le na lovne jelene in divje prašiče, v nobenem primeru pa na druge živali. 2. Milostno dovoljujemo tudi odstrel košut, če so kapitalne (Goldstuckh), in sicer od vseh svetnikov do vključno treh kraljev. Strogo pa prepovedujemo, in sicer na osnovi prej izdanih patentov iz let 1556, 1557 in 1565, kakor tudi patenta iz 1641. leta, da bi se oddajala lovišča rdeče in črne divjadi v zakup neple-miškim osebam, kakor oskrbnikom in sličnim, predvsem pa kmetom, ker bi se le-ti s tem odvračali od svojega dela in se navajali le na lov ter bi lovišča iztrebili v svojo korist in postali potem divji lovci. Prav tako se ne dovoli nobenemu deželanu, ki ima lovišče visokega lova, da bi dovolil odstrel divjadi visokega lova svojim podložnikom; to dovoli lahko le enemu ali največ dvema lovcema, ki se morata imensko javiti našemu nadlogarju, in to vse pod kaznijo 100 državnih tolarjev. Če pa bi hotel kak deželan oddati lovišče visokega lova v zakup drugemu deželanu, se imu to dovoli pod zgoraj navedenimi pogoji. 3. Odstrel divjih prašičev se dovoli od dneva sv. Gala do vključno sv. treh kraljev, sicer pa se ne smejo streljati ob nobenem drugem letnem času; to se pod pretnjo zgoraj določene kazni povsem prepove. 4. Ker smo prejeli nevšečna, a verodostojna poročila, da tako oblastva kakor tudi podložniki odklanjajo, in sicer kljub mnogim svarilnim opozorilom in že prej izdanim deželnoknežjim ukazom in mandatom, pomoč pri dajatvi vozov, ročne robote in drugih dajatev, ki spadajo k lovu, oziroma, kar se je napovedalo in zahtevalo ob lovih, in so se na razne načine pokazali kot neposlušni, uporni in kljubovalni ter dajali samo to, kar se jim je zdelo za zadostno po njihovi lastni presoji, nam pa ni po volji, da bi to trpeli še naprej in da bi gledali take upornosti ne le v prikrajšanje našega deželnoknežjega razvedrila pri visokem lovu in v prikrajšanje naših lovskih pravic, temveč tudi zaradi zasramovanja naših večkrat izdanih strogih ukazov, ukazujemo vsem oblastvom in našim podložnikom, da morajo za love divjih prašičev in za vse druge love, ki jih prirejamo v naše razvedrilo in jih napovedujejo naši postavljeni lovci, poskrbeti pri svojih podložnikih za to, da pridejo takoj, za gotovo in nezmotljivo ob zahtevanem času tisti, ki imajo konje, s svojimi vozovi, ostali pa z ročno roboto na kraj, kakor je bilo določeno, in morajo ostati tam do konca lova oziroma, dokler se ne konča štetje (divjadi). Nikakor pa naj se ne pošiljajo na love, kakor se je doslej dogajalo, majhni dečki ali nesposobne osebe, s katerimi ni mogoče ničesar opraviti niti se ne more z njimi lovišče zapreti, pač pa je nevarno, da se temu ali drugemu pripeti kaka nezgoda. Posebej naj se pazi tudi na to, da bodo pisma našim lovcem in logarjem, kam naj pridejo, ki se pošiljajo med sodniki in kraji, zaprta, in da se ne založe, da tako ne bodo potrebne kazni. 5. Vsem je tudi znano, kako škodljiva žival za deželo je volk, ki ne dela velike škode le ubogemu ljudstvu pri hišah in pristavah, temveč tudi divjadi. Kakor pa smo izvedeli in kar se zaradi splošnih koristi ne more odobravati, večina naših deželnih posestnikov noče dati našemu nadlogarju pri tem ali drugem potrebnem lovu volkov na njegovo prošnjo in napoved pomoči in ne pošilja k tem lovom vozne in ročne robote niti ne prihaja sama na te love. Zato zapovedujemo vsem in vsakomur posebej, da nudite našemu nadlogarju in našim lovcem na njih prošnjo in napoved vso možno pomoč, in sicer če smo sami v deželi ali ne, oblastva pa naj zapovedo svojim podložnikom, da pridejo v primeru potrebe na te love z vozovi in ročno roboto in naj nikomur ne dovolijo, da bi se upiral, sicer naj sledi kazen. Ta dolžnost je sicer obvezna samo za love volkov, ki se prirejajo v naših revirjih visokega lova, naš nadlogar pa ima zaradi splošne koristi pravico, prirejati take love ne le v naših lastnih loviščih, temveč tudi v loviščih, ki so dana v zakup, in sme na zaprosilo stranke razglasiti, naj pridejo v bližini stanujoči podložniki k tem lovom s svojimi vozovi ali z ročno roboto, in sicer nujno pod kaznijo. 6. Nihče ne sme goniti domačih prašičev ali živine v gozdove našega visokega lova na pašo divjih sadežev, najsi bo to žir, želod ali oreh, ali na običajno pašo, niti ne sme sadežev pobirati ali odnašati; pri tem se razume tudi gonja živine v mlade gozdne nasade (goščave). 7. Gosposke, drugi deželni prebivalci, kmetje kakor tudi poljski čuvaji in pastirji, posebno pa tisti, ki bivajo v bližini naših lovišč visokega lova, morajo svoje pse, ki jih je povsod veliko, imeti na verigi in jih ne smejo spuščati niti podnevi niti ponoči, razen če imajo na prednji nogi zavoro ali če imajo obešen težek krepelc, ki je pritrjen z železno verigo na ovratnik, in sicer zato, ker delajo taki psi posebno pozimi in spomladi, in v časih, ko divjad koti, veliko škodo s tem, da trgajo in požrejo mlado divjad. Nadlogarji naj take pse postrelijo; če jih spoznajo, pa naj lastnika psa, kadar koli se to zgodi in če zgoraj ukazane dolžnosti po prejšnjem opozorilu ne bi hotel izvršiti, kaznujejo vsakokrat z 10 goldinarji globe; če pa je pes napravil zaznavno škodo, po značaju zločina še z višjo in strožjo kaznijo, kakor je to natančneje razvidno v generalijah, izdanih in razglašenih v Gradcu dne 21. aprila 1551, v Gradcu dne 5. oktobra 1565, na Dunaju dne 6. maja 1568, v Pragi dne 5. marca 1671, kakor tudi v Linzu 1584. in 1641. leta. 8. Posebno nezadovoljni smo bili, ko smo izvedeli, da mnogi kmetje in podložniki, in sicer celo na pobudo in poziv svojih predpostavljenih zemljiških gosposk, na mnogih krajih neupravičeno in zlonamerno strašijo divjad tako v naših revirjih visokega lova kot po šumah in gozdovih s tolčenjem, kričanjem in na razne druge načine in jo tako preženejo iz njenih stajališč ter jo celo na zelo kazniv način preganjajo s psi; pri tem daje ena soseska drugi pomoč. Tudi to hočemo odpraviti in z zapre-titvijo visoke kazni strogo prepovedati. 9. Zato strogo ukazujemo: Po poročilih trpimo pri našem knežjem lovu in razvedrilu v naših revirjih visokega lova mnogo škode zaradi tega, ker so plotovi napravljeni previsoko in preveč koničasti, tako da se divjad nanje nabode in na njih pogine; podložniki postavljajo take plotove s škodljivimi nameni. Taki plotovi se morajo v 6 tednih od razglasitve tega našega cesarskega generalnega mandata odrezati in odstraniti, v prihodnje pa se taki visokokoničasti plotovi ne smejo več postavljati, in sicer pod zgoraj določeno kaznijo 100 državnih tolarjev. V nasprotnem primeru se bodo taki plotovi uradno odstranili, proti vsakomur, ki se bo temu upiral, pa naj se postopa brez prizanašanja in naj se kaznuje na osnovi ge-neralij z dne 12. avgusta 1557, z dne 20. novembra 1577, iz leta 1601 in z dne 14. julija 1642. 10. Pod zapretitvijo z visoko kaznijo se prepoveduje vsem gosposkam in podložnikom, tako duhovnim kakor posvetnim, da bi zastavili obore, gozdove, predgozdja in tiste kraje, kjer ima divjad svoje prehode, s strašili ali nevarnimi plotovi, kakor se je to doslej dogajalo; divjadi morajo pustiti k njenim stajali-ščem in pašnikom prost prihod in odhod. Gosposke naj prisilijo svoje podložnike, ki so svoje vhode, predgozdja in slično že na ta način zadelali, pod zgoraj napovedano kaznijo z vso strogostjo do tega, da te ovire popolnoma odstranijo in napravijo po strokovnih navodilih našega najvišjega lovskega mojstra, nadlogarja ali logarjev take odprtine, da divjadi na njenih prehodih ne bodo ovirale. Ker mnogi podložniki tudi vsa stajališča, kjer se divjad za- držuje, iztrebijo, goščave pa posekajo in. zažgejo, kar ni samo v kvar gozdovom, temveč bi končno dovedlo tudi do popolnega iztrebljenja divjadi, se strogo ukazuje, da se proti kršilcem postopa nepopustljivo in se kaznujejo z zgoraj navedenimi kaznimi, in sicer po značaju zločina. 11. Nihče tudi ne sme, pa naj bo duhovna ali posvetna oseba ali kdor si že, v krajih, kjer imamo mi revirje visokega lova, na svojih lastnih zemljiščih, bodisi v gozdovih, predgozdjih ali na lokah, iz lastnega nagiba brez predhodne vednosti ali zaznambe našega naj višjega lovskega mojstra, nadlogarja ali njim podrejenih oseb pripravljati les za kurjavo ali sekati drevje, še manj pa se dovoli kak kos gozda, naj bo majhen ali velik, spreminjati v travnik ali trebiti, da bi nastalo drugačno zemljišče, posebej pa naj se ščiti sadno drevje, plemenito ali divje; pod zgoraj določeno kaznijo ali pa tudi pod višjimi globami in kaznimi se tudi ne sme več popasti, kakor se je običajno doslej popaslo. 12. Ker je doslej tudi vsakdo postavil novo hišo na kraju, ki mu je prijal, pri čemer so mu šla na roko tudi oblastva', in so večkrat cele vasi posekale in iztrebile v ta namen gozdove, deloma pa se take hiše postavljajo na krajih, kjer ovirajo divjad pri njenih prehodih, paši in stajališčih, in bi imeli mi iz zgoraj navedenih razlogov povod, da damo take hiše podreti, strogo ukazujemo, da ne sme v bodoče nihče postaviti hišice na takih krajih niti ne sme nihče dovoliti svojcem, da sezidajo take hiše, in sicer zaradi sedanjega stanja in zato, da ne bo kazni, ki se bodo neizprosno izterjale tako od gosposke kakor od podložnikov. 13. Divjadi, ki se je sama ranila, nataknila ali v naših revirjih visokega lova poginila, ne sme nihče pobrati, najdbe pa ne sme zamolčati, temveč jo mora javiti naj bližjemu logarju, in sicer pod zapretitvijo visoke kazni. 14. Vsi tisti, ki najdejo v naših revirjih odpadlo jelenovo rogovje, naj bo majhno ali veliko, morajo le-to oddati gozdarskemu uradu, da se izognejo visoki kazni. Če kdo poginulemu jelenu rogovje odbije, se naj kaznuje kakor vsak drugi skrivni divji lovec. Prav tako naj se smatra za divjega lovca tisti, ki bi tako rogovje od njega ali drugih kupil. 15. Ker je zelo mnogo predrznežev, ki kljub večkratnim strogim generali jam pogosto povsem kaznivo na razne načine divjad zasledujejo in jo v nemalo zmanjšanje in krajšanje naše cesarske in deželnoknežje zabave skrivoma pobijajo in odstrelijo; ker so povrh tega meščani in gostači v našem mestu Gradcu in izven njega, ki se predrznejo, da dajejo na razne načine skrivnim divjim lovcem potuho in celo od njih kupujejo, preprodajajo in si objestno prisvajajo divjačino s kožami vred; ker mi prav nič ne mislimo taka in slična, nad vse prepovedana in kazniva dejanja dovoljevati, še manj pa je dovoljeno, da bi storilci prezirali in zaničevali večkrat izdane zgoraj označene generalije, smo dali našim sedanjim in vsem bodočim našim nadlogarjem polnomočje in oblast, da zasledujejo in aretirajo take skrivne divje lovce; da nadlogar ali njegovi uradniki vsakogar, kdor bi to že bil, ki ga zasačijo pri oškodovanju naših deželnoknežjih revirjev visokega lova, bodisi da je sam streljal divjad, bodisi da je lovu samo prisostvoval, ali je ve-doma jedel tako divjačino, ali je dal vozove in konje za prevoz take divjačine, ali je vedel za take lahkomiselne osebe in za zbiranje njih družbe, pa tega ni prijavil, aretirajo in dajo zapreti; kaznuje naj se po višini ugotovljenega zločina. Da se to doseže, se izdajajo nadlogarju tudi posebna navodila, vsem in vsakomur pa ukazujemo, da ste dolžni temu kakor drugemu našemu nadlogarju in njegovim pomočnikom pomagati, najsi smo mi sami v deželi ali ne, in da zapoveste tudi vašim podložnikom, da jim pomagajo, posebno pa, da ste vi in vsi vaši podložniki brez ugovora in resnično pripravljeni, da se taki skrivni divji lovci na zahtevo nadlogarja, če vam to prijavi, takoj aretirajo in prepeljejo na njegovo zahtevo brez ugovora na njegov lovski dvor ali k njegovemu stanovanju, da jih zasliši in sooči, oziroma da jih prime in vsak čas takoj pripelje na pristojno mesto, da se zločinu primerno kaznujejo. V nasprotnem primeru ima nadlogar po danih navodilih polnomočje in pravico, da take osebe sam prime in jih da zapreti, ker bi imeli sicer mi v takih primerih povod, da bi morali proti gosposkam, ki divjim lovcem zlonamerno pomagajo in jih k zločinskim dejanjem napeljujejo, neprizanesljivo kazensko postopati. Pri predajah divjih lovcev pa naj ima vsaka gosposka pravico, da pošlje k zasliševanju in konfrontaciji zločincev svojega uslužbenca. 16. Prepovedujemo tudi, kakor je bilo že prej večkrat odrejeno, da bi kdor koli prirejal v času deževja v svojih lastnih loviščih love; v časih suše pa, ko prehaja večina najboljših jelenov skupno z ostalo divjadjo iz naših lovskih revirjev v slabše in mokre revirje čez vodo, naj se pri odstrelu in lovu prehajajočih jelenov ohrani primerna vzdržnost, da se izognete naši nemilosti in kazni in da ne bi imeli celo povoda, tista lovišča v primeru potrebe, če bi namreč opazili preveliko škodo, zopet zaseči. 17. Deželanom se tudi prepoveduje, da bi v svojih loviščih ali revirjih visokega lova postavljali solnike in v zimskem času divjad krmili (izvzeti so tisti, ki so dobili pred kratkim v zakup lovišča visokega lova od nas in če so bili v teh loviščih že prej solniki oziroma če je bilo to dovoljeno po privilegijih). To se najstrože prepove in s tem ustavi, da se izognete kazni. 18. Prepoveduje se s tem tudi vsem meščanom, gostačem, kmetom, viničarjem in sploh vsakomur nositi puško izven cest, plotov in stez v naših gozdovih in revirjih visokega lova, kakor je bilo ukazano že v generali j ah z dne 13. oktobra 1552, z dne 12. oktobra 1565, z dne 17. avgusta 1566 in z dne 20. marca 1569 ter nedavno v 1641. leta izdanem generalnem mandatu, in sicer, da se izognete zaplembi puške. Končno hočemo milostno in strogo zapovedati vsem uvodoma navedenim duhovnim in posvetnim gosposkam, deželanom, podložnikom in sploh vsem brez izjeme, ki prebivajo v naši Štajerski deželi, posebno pa tistim, ki imajo svoje domove in bivališča v bližini naših cesarskih revirjev visokega lova, da mora vsakdo, kamor koli je že podsoden, pod zapretitvijo naše visoke nemilosti in kazni in pod zapretitvijo zgoraj postavljene globe 100 državnih tolarjev oziroma po značaju zločina tudi več, ki se bo neodpustljivo izterjala, pokorno upoštevati vse zgoraj predpisane točke, ki jim ne sme zoprvati niti prekoračiti naše zapovedi, kakor zahtevajo potreba in ohranitev deželnoknežjega regala ter stari običaji, navade in pravica. To sporočamo vsakomur, da se bo zaradi pokornega upoštevanja našega ukaza in naše zapovedi, kakor je zgoraj po točkah označeno, čuval pred škodo in se izognil naši zapre teni visoki nemilosti, kazni in predpisani globi in da ne bo dal povoda za strožje ukrepe, ker se bo postopalo v nasprotnem primeru zoper zločince neprizanesljivo s primernimi kaznimi. To razglašamo vsem tudi zato, da se ne bo v bodoče nihče izgovarjal, da tega ni vedel. To je naša resna in milostna volja in namera. Dano v našem mestu Gradec dne 20. junija 1695. Če primerjamo predpise obeh lovskih uredb, prve iz 1619. in druge iz 1695. leta, vidimo, da so lovski predpisi prve uredbe mnogo bolj elastični in dojemljivi, medtem ko se iz predpisov druge uredbe jasno kažejo absolutistična vla- darjeva prizadevanja, kakor sem že uvodoma poudaril. Ta prizadevanja se kažejo predvsem v predpisu o prepovedi postavljanja hiš v bližini lovišč, v predpisu o prepovedi postavljanja solnikov itd. Sicer pa je druga uredba pomanjkljiva; tako ne omenja gamsov, pri zverja.di opisuje natančneje le lov na volkove v revirjih deželnega kneza, določa pa točno lovno dobo za jelenjad in divje prašiče. Za zaključek razprave o lovu in ribolovu na Štajerskem v 17. stoletju bom prikazal še uredbo, ki jo je izdal 1603. leta nadvojvoda Ferdinand za vse tri notranjeavstrijske dežele, t. j. za Štajersko, Koroško in Kranjsko, in sicer kot deželni knez teh treh vojvodin. Deželni knez uvodoma poudarja, da je kljub izdanim generali jam in mandatom v svoje veliko nezadovoljstvo izvedel, da se osebe raznih stanov, ki prebivajo stalno v njegovih deželah, na kazniv in prepovedan način ukvarjajo z divjim lovom. Ker kot deželni knez ne more dovoliti, da bi mu taki zločinci še naprej zlonamerno zmanjševali pravice, ki jih ima, in kratili njegovo knežje razvedrilo, je sklenil izdati tele predpise: Kjer koli bi se v naših kneževinah Štajerski, Koroški in Kranjski izsledili ali zaslišali hudobni in objestni divji lovci in bi se jim dokazala njihova kazniva dejanja, naj se neizprosno kaznujejo s temile kaznimi: Strogo se predpiše, da se tisti, ki se zasačijo pri lovu jelenjadi in divjih prašičev v naših revirjih visokega lova in to priznajo ali se jim to verodostojno dokaže, kaznujejo z visoko denarno globo ter z zaporom ob vodi in kruhu, s kopanjem jarkov ali z izgonom iz dežele in celo z izbičanjem pri sramotilnem kamnu (Pran-ger) ter odpošiljanjem na galeje, in sicer po premoženjskem stanju zločincev in po teži njih zločinov. Kazni naj se izrekajo na telesu in premoženju posameznika po njegovi krivdi in izvršijo po predhodni sodbi vsakega posameznega zločina brez milosti in prizanašanja. Dano v našem mestu Gradec dne 15. IV. 1603. KAKO SMO V DESETIH LETIH ŽIVELI IN DELALI (Iz kronike Lovske družine Velenje) Stanko Mlinar Ker ima lov že dolgo zgodovino in stare tradicije, sem sklenil opisati tudi današnji lov, pravzaprav prvih deset let lova po drugi svetovni vojni v naši lovski družini. Da ne bo prehude kritike glede na obliko spisa, se v naprej oproščam in pripominjam, da nisem dolgo gladil šolskih klopi; to pri mojem pisanju blagohotno upoštevajte. Preden pa preidem na življenje naše družine, naj povem, da mislim, da bi bilo pri opisu brez smisla zamolčati to ali drugo dejanje, pa naj bo dobro ali slabo za družino ali posameznika. Kakor burja nas je 1941. leta zajela kruta vojna, ki je prekinila vse vezi rednega življenja. S tem je bil končan tudi nekdanji način lova. Po dolgih, neusmiljenih štirih letih se je vojna vendarle končala, a zapustila žal mnogo gorja in mrkih lic. Prizadejala pa je veliko škodo tudi naši naravi, to je našim loviščem. Vsi smo vedeli, da moramo začeti drugače delati tudi na področju lovstva. Delo pa v začetku ni bilo lahko, saj smo lovci po vojni nekaj časa kakor brez glave tavali sem in tja. Kar vsa lovišča so bila naša ali pa nobeno. Šele ko je izšel začasni lovski zakon, smo na željo starih in novih lovcev ustanovili lovsko družino, ki je štela 23 članov. Po pravilih smo iz svojih vrst izvolili tričlanski upravni odbor, za starešino Miho Letonjo, in tri člane v okrajni lovski svet. Kmalu smo videli, da pri volitvah nismo zgrešili. Izvolili smo predvsem nad vse dobrega starešino. Ker je videl, da je lovišče opustošeno, je že takrat predlagal čim manjši odstrel. Pred vsakim lovom je napravil nagovor in opozoril lovce na pravilni odstrel in potek lova. Kljub temu, da je znani humorist Kurnik imenoval njegove besede pridigo, njega pa fajmoštra, ni prenehal. Družino je vodil polna štiri leta in jo vztrajno bodril s pametnimi nasveti. Za vse to mu bomo še dolgo hvaležni. Žal je družino zapustil, ker se je izselil iz Velenja. Pa tudi gospodar Rafko, ki je bil tudi blagajnik, je svojo dolžnost dobro opravljal. Seveda takrat finančni posli še niso bili tako pereči, kot je to postalo pozneje. Sestavili smo tudi družinski poslovnik, ki je določil za vse člane enake pravice in enake dolžnosti. To načelo je veljalo tudi vsa poznejša leta. Glede na kritično stanje divjadi je poslovnik spočetka prepovedal vsakršen odstrel srnjadi. Zelo slab pa je bil tudi stalež zajcev. To ni bilo čudno, saj je bilo po vojni v lovišču ogromno število lisic. Nekaj let smo jih uplenili kar po 36 do 40, torej več kot zajcev, ki smo jih tista leta odstrelili po 26 do 32. Nekako hitro pa smo lisice iztrebili. Pri tem nam je pomagala tudi bolezen. Bolezni smo po domače rekli ohromelost in domnevali, da je prišla na lisice od domačih svinj, ki so takrat za to boleznijo množično poginjale; ljudje so jih pokopavali na vseh koncih in krajih, lisice pa so jih žrle. Lisice so se takrat popolnoma hrome vlačile po najjavnejših mestih in se približevale ljudem, kakor da se hočejo na ta način bolezni rešiti. Po nekaj letih smo začeli loviti tudi srnjad; dovoljen pa je bil predvsem gojitveni odstrel. Kljub vsej pozornosti pa je na žalost spočetka po srnjadi počilo tudi iz šibrenice. Pripominjam pa, da po srnjadi ni mnogokrat počilo iz šibrenice, še redkeje pa iz risanice, ker jo je bilo zelo malo. Šele po letih smo dosegli zadovoljiv stalež. Nekako takšen je bil začetek gospodarstva v povojnih letih v naši družini. Dolžnosti okrajnih funkcionarjev so opravljali, kot sem že omenil, trije tovariši. Njih naloga je bila, da so hodili na zasedanje okrajnega lovskega sveta, ki je imel tedaj sedež v Mozirju. Od tam so prenašali sklepe in navodila. Ker sem že omenil, da nimam namena prikriti ne dobrega ne slabega, moram postaviti družino tudi pred nekakšno izpoved, da zanamci ne bodo mislili, da je bila družina ves čas brez grešnikov. Če začnem kar pri tedanjih okrajnih funkcionarjih, ki so bili za nas in v naši družbi prav dobri in priljubljeni možje, naj povem, kaj se je pokazalo nekega posebnega dne. Hvale vredna trojica s starešino Letonjo je šla v Mozirje na zasedanje okrajnega lovskega sveta. Da bi se malo sprehodili, so se odločili, da se bodo peljali do Paške vasi z vlakom, od tam naprej pa šli v Mozirje peš. Med tem sprehodom pa jih je žal doletelo nekaj neprijetnega. Minulo noč je namreč hudo deževalo in vode so narasle. Ko pridejo tako do nekako polovice pota, jih steza pripelje do potoka, kjer je velika voda odnesla brv. Sedaj je bilo treba pomisliti, kako priti čez vodo. Ker pa tudi v nesreči posije sonce, se je to zgodilo tudi tukaj Z njimi je bil namreč tudi družinski član Matevž, strašno zagrizen lovec; prav zato je šel z njimi, da bi čimprej slišal, kako in kaj bo z našim lovom. Tedaj pa se je izkazalo, da radovednost ni lepa čednost. Ko je bilo Matevžu zadosti obupnih premišljevanj naših potnikov, Lovska družina Velenje ob svoji 10-letnici jim je, zavedajoč se, da je podrejen, ponudil rešilno pomoč, in sicer tako, da jih znosi preko vode, kar so možje hvaležno sprejeli. Matevž, oblečen v jahalne hlače in visoke meksikajnarje, je bil za posel ravno primeren. Ker se je zavedal težke odgovornosti, si je naložil najprej najtežjega, to je Kurnika, nazadnje pa prenesel suho meglico Letonjo. Šlo je vse po sreči. Nato je sledilo hvale vredno zasedanje. Na večer pa se je vreme zopet spremenilo, toda tedaj je lilo samo v Mozirju, in to pod streho. To je bil vzrok, da se je delegacija vrnila šele drugi dan. Iz njenih poročil smo prav malo kaj ujeli. Še naj obširneje je poročal ubogi Matevž, ki je kot robijaš nosil težka bremena preko vode. V zahvalo za požrtvovalnost in v spomin na dogodek je dobil novo ime, »Krištof«, ki ga bo med nami lovci nosil do groba. Poseben dogodek je bil tudi odstrel prvega srnjaka v naši družini. To veliko slavo si je privoščil »Krištof«. Odstrelil je namreč kos, ki so si ga ogledali skoraj vsi člani družine. Predvsem so šli srnjaka gledat iz radovednosti, da bi videli, kakšen kos mesa bo približno prišel na posameznega člana. Krištof je s posebno pobožnostjo in z rosnim čelom nosil srnjaka od mesarja do mesarja in iskal človeka, ki bi ga najbolj strokovnjaško razkosal za vse člane. Predvsem važna pri tem srnjaku pa je bila trofeja, toda zaradi nje morem poseči v poznejšo dobo, in sicer v 1955. leto, ko je bila prva jugoslovanska lovsko - ribiška razstava v Ljub-lijani. Okrajna lovska zveza Šoštanj je namreč zbirala gradivo in trofeje za to razstavo. Tako je prišlo v poštev tudi »Krištofovo« rogovje. Toda rogovje je bilo tako težko, da ga je avto pripeljal samo do Mozirja, nikakor ga pa ni mogel do Ljubljane. Vse je kazalo, da je okrajna zveza najela preslab avto. Končno pa je trofeja le odslužila in izpolnila svoje poslanstvo na lovski razstavi, ki jo je priredila Lovska družina Šoštanj v Šoštanju. Pri vseh teh dogodkih, ki so se dogajali, pa nas je presenetilo tudi kaj neprijetnega. Tako smo izgubili dobrega nadučitelja osnovne šole Velenje tov. Vinka Stoparja. Iz njegovih ust smo tudi lovci pogosto slišali resno učiteljsko besedo, ki je vedno lepo učila. Drugi nas je zapustil vedno nasmejani in šaljivi Golinov Anza. Njegovih šal ne bomo pozabili le lovci, pomnila jih bo vsa širna velenjska okolica. Bil je muzikant harmonikaš, ki pa je znal tudi z besedo pognati v smeh vse, kar je bilo okrog njega. Zato je odpravil tudi preko 360 svadb, pa mu šale še ni zmanjkalo. Tako so minevali prijetni in neprijetni časi v začetnih povojnih letih. S prehodom v poznejša leta pa je dobival lov vedno bolj nove oblike, predvsem gospodar-stvene in organizacijske. Večjo reorganizacijo smo doživeli ob komasaciji lovišč. Pri opisu neugodnosti, ki je takrat doletela našo družino, pa bo težko biti dosleden. Odločba je zahtevala združitev treh družin: Skal, Šentjanža in Velenja. Odločbi se ni bilo mogoče upirati, čeprav je lovski zakon poudaril, da so lovske družine temeljni organ lovske organizacije. Le malo družin so vprašali, če so za združitev ali ne. Z idejo, ki je temeljila na tem, da je v večjem lovišču laže gospodariti kot v majhnem, se članstvo ni spoprijaznilo, kar je bilo morda napačno. Odpor proti temu ukrepu pa se ni kazal samo pri nas, ampak v vseh prizadetih družinah. Čeprav proti volji članstva, je bila torej sestavljena nova združena družina pod imenom »Velenjska lovska družina«. Posledice so bile takšne, da iz časov te združene družine res ne morem zabeležiti ničesar lepega in nič za lovstvo naprednega. Površina združenega lovišča je zajemala ca. 8000 ha. Pri taki obširnosti lovišča je bilo dobro to, da vsaj nekateri člani niso lovili samo po domačih gredah, nikakor pa se del članstva ni mogel sprijazniti z družinskim poslovnikom, ki je veljal v bivši velenjski družini. Predvsem so se nekateri borili, da tudi posameznik lahko strelja zajca, kar poslovnik ni dovoljeval; posamezni lov bi v takratnih razmerah pomenil iztrebljenje zajca. Organizirati nujno potrebne skupne love pa je bilo nemogoče. Tako sta zelo popustili red in družabnost. Prav neprijetnemu dogodku sem bil tudi sam priča. Starešina je namreč opozoril starejšega lovca, naj odda uplenjenega zajca, češ, danes nisi na vrsti, da ga odneseš! Odgovor je bil: »Še vse, kar sem do danes ustrelil, sem odnesel sam in tudi tega bom!« Takšni nastopi so seveda enotnost družine popolnoma izpodkopali. Ne nameravam stvari olepšavati, a lahko trdim, da v bivši družini Velenje ni bilo člana, ki bi bil tako tuj duhu kolektiva kot ta lovec, čeprav smo imeli posameznike, ki jih je bilo težko brzdati. Razumljivo je, da je bilo odborovo delo pri tako neubogljivem članstvu težavno, deloma pa je bil kriv tudi odbor, ki je bil proti kršiteljem družinskega poslovnika preveč popustljiv. Zaradi takega stanja je prišlo pri nekem zadnjem pogonu do prepirov, na prvem občnem zboru pa sta novi starešina in novi gospodar podala ostavko. Ta občni zbor je tudi pokazal, da se med tako sebičnimi člani ne da gospodariti. Gospodar je predal le 2000 din gotovine, kožuhovino in 4100 din dolgov. Edini uspeh v tistem letu je bila nabava fazanov; te pa smo nabavili predvsem po iniciativi enega ali dveh članov. Večji del članstva je bil proti nabavi fazanov, češ da se pri nas ne bodo obnesli. O vzreji fazanov bom govoril še pozneje. Po ostavki starešine in gospodarja smo izvolili nov odbor; za starešino Karla Stagoja, nekako prikritega, a zelo razgledanega lovca. Prva skrb novega odbora je bila, da okrepi družinsko blagajno. V ta namen smo priredili večjo javno veselico, ki je res prinesla nekaj tisočakov. S temi sredstvi smo nabavili najnujnejše, predvsem pa rodovniške pse. Prav polagoma smo začeli opažati v družini tudi red in disciplino. Večjo povezavo in razmišljanje je povzročilo naročilo Republiške lovske zveze, da je treba napraviti lovske izpite. Imeli smo veliko družinskih sestankov, da bi se za izpite dobro pripravili. Na sestankih smo obravnavali lovstvo s teoretične in praktične plati; posebno veliko nam je pri tem pomagal Ivan Lesjak. Zato so bili uspehi pri izpitih kar zadovoljivi. Vse to nas je nekako povezalo in družino oživelo. Če se povrnem h komasaciji lovišč, ko so se formirala večja ali združena lovišča, bi omenil, da smo imeli v svojem velikem lovišču zelo slab stalež. Tako smo na primer odstrelili na leto le po 65 do 70 zajcev, 5 do 6 srnjakov in nekaj srn. Za tako kritično stanje nismo mogli dolžiti objektivnih pogojev, čeprav je bila zima leta 1950-51 katastrofalna. Ni pa bilo to vse: slabega staleža so bili krivi tudi družinski poslovniki v prejšnjih družinah. . Novi odbor je zato predlagal čim manjši odstrel. Pri srnjadi se je kaj hitro pokazal prirastek, pri zajcih pa je šlo počasneje. Veliko zmedo, ki smo jo najprej smatrali za prav prijetno zadevo, so prinesli v lovišče divji prašiči, ki smo jih prvič opazili 1951. leta. To je bilo spet poglavje zase. Prašiči so prišli v hrib Rado j č in na Paški Kozjak. Kaj hitro so se spravili na kmečke posevke, kar pač po naravi znajo. Toda tudi mi smo pričeli ukrepati. Pri tem lahko rečem, da je marsikateri zajček ostal pri življenju na račun divjih prašičev, ki smo jim posvetili več časa kot vsemu ostalemu. Spočetka smo seveda mislili, da je boljše upleniti 100 kg kakor 4 kg. Kmalu pa so nam prašiči pokazali, kaj znajo. Če pričnem z dogodki s prašiči, naj rečem še to, da je bilo vsega dovolj, le izkupička za prašičje meso ni bilo. Za prvo srečanje s prašiči moram omeniti, da sem jih videl tudi sam in še dva člana. Tudi streljal sem, a na žalost v prazno. Predolgo sem jih gledal, ker sem jih prvič videl, potem pa jih krogla ni več dohitela. Drugi se je spogledal z njimi tov. Egidij. Ta zadeva je bila že malo bolj vroča. Egidij je stanoval v neposredni bližini Radojča. Nekega večera se je razježen odpravil nad jazbeca. Samo tega ne vem, zakaj ni šel do koruze, kamor je hodil jazbec, čakal je rajši ob detelji, kakor je bilo pozneje ugotovljeno ... Ko se je dan že nagnil, je zaslišal iz bližnjega gozda šum ali, kakor je pripovedoval, ropot, ki se mu je hitro bližal. Ko je ugotovil, kaj se mu približuje, je pokleknil in se pripravil na strel. Pustil je, da se mu je prašič približal na pet do šest metrov, nato pa je tresknilo. Strel pa ni napodil samo prašičev, ampak tudi njega samega na bližnji hrast. Z njega je opazoval še dva renčeča prašiča, v bližnji detelji pa se je menda kar mešalo. V neugodnem položaju na hrastu, kar bi lahko trajalo vso noč, je pričel klicati na pomoč. Ker ni bil daleč od doma, ga je slišala ljuba žena in mu hitela na pomoč, toda tudi njo so bežeči prašiči pognali na drevo. Nato je prišel še oče, ki pa mu ni bilo treba več kaj ukreniti. Vsi trije so se vrnili domov in mirno zaspali. Hujših posledic ni bilo, le žena je imela nekaj moške žehte, kar pa je poplačala drugi dan v najbližjem gozdu najdena 60 kg težka svinja, ki jo je Egidij ustrelil. Ta plen je vlil pravega poguma tudi ostalim članom. Težko smo pričakovali pozno jesen in zasneženo zimo. Tako je bil na prvi primerni zimski dan velik pogon na prašiče. Da bi bil lov bolj uspešen, ali bolje, bolj veličasten, je bila o njem obveščena tudi sosednja družina Dobrna; ta naj bi pognala na svoji strani. Po končanem lovu bi se na meji sestali. Tisto jutro je bilo na zbornem mestu videti nekaj povsem nenavadnega: lovci so bili čudno oblečeni. Zbor je bil kot četa komitov. Prav čudno je bilo videti lovce v pumparicah, ki so bile pod koleni tesno pripete; pumparic sicer niso nosili. Tudi dolgohlačneži so imeli hlače spodaj zavezane; izgovarjali so se, da je visok sneg. Na ramah je bilo videti razne kalibre; vse je kazalo, da so imeli predvojaški mladinci prost dan. Iz nahrbtnikov so romale nenavadno velike steklenice energije, ki so jo lovci s tresočimi se rokami ponujali drug drugemu. Nato je sledila komanda s pripombo, naj si čakališče vsakdo izbere v bližini dreves. Tudi za zadnji pogon je bilo poskrbljeno, da bi se ščetine dobro namočile, lov pa tradicionalno končal. Z nami je namreč romal sod veselja. Ker ni bil lahek, se je le počasi pomikal od točke do točke kakor ekipa planincev na najtežji gori, dokler ni končno dosegel svojega mesta pri požrtvovalnem Kvartiču. Pogon je potekal po načrtu, toda v prazno. Ob dveh popoldne smo se zbrali pri kmetu Jovanu. Ko je bruhanje iz sodčka doseglo svoj cilj, se je ob kombiniranem zboru dobrnških in naših lovcev izlila veličastna pesem. Opaziti je bilo tudi to, da so bili nekateri lovci izredno živahni tudi zato, ker se niso srečali z divjimi prašiči. Nato je bilo še iveč pogonov, ali sreče nismo imeli. Vedno je bila smola. Ko se je v Pirtovškovem nahrbtniku razbila steklenica s . tropinovcem, je bi vzrok neuspeha tudi ta smrad. Po mnogih poskusih in veliki požrtvovalnosti pa smo končno doživeli dan slave. Naredili smo pogon v Temjaku. Pri precej visokem snegu smo prašiče takoj izsledili. Zaseda je bila dobro postavljena. Ker je bilo lovcev bolj malo, sem se jaz polakomnil mesta, da sem nekako oprezal kar na dve čakal išči. Nato je prišel za menoj še zakasneli Rudolf. Rudolf je bolj počasen, ali vseh muh poln. Tako me je enega mesta razbremenil. Po preteku poldruge ure so se mu približali štirje čmuhi. Mož je sprožil in zaželeni plen je obležal. Nato so seveda sledile svečanosti. Spominjam se še, da je prašič, ko je prišel v Velenje, dišal celo po limonadi. O lovu na divje prašiče bi lahko še marsikaj povedal; ker pa smo lovili navadno brez uspeha, je bolje, da o tem končam. Če se povrnem zopet k lovu, moram povedati, da je na splošno željo članstva prišlo 1954. leta zopet do razmejitve lovišč. Tako se je naše lovišče razdelilo med dve družini: med Velenje in Skale. Del lovišča bivše šentjanške družine in del članstva je ostal'v naši družini, nekaj članstva in lovišča pa je dobila sosednja družina Dobrna. Naše lovišče meri od takrat ca. 5000 ha. Ta razmejitev je na članstvo zelo ugodno vplivala. Zopet se je pokazal napredek, oživela pa je tudi domačnost in družabnost. Isto se je pokazalo tudi v sosednji družini Skale. Od tedaj je delo v naši družini vse lažje in uspešnejše. Izvolili smo upravni odbor s tov. Karlom Stagojem na čelu. Novi odbor si zelo prizadeva, da bi lovišče izboljšal. S pravilnim odstrelom in z delom lovišča, ki ga pustimo vsako leto za rezervat, smo dosegli, da danes lahko odstrelimo na 5000 ha enako število divjadi kakor prej na 8000 ha. Omenil bi še, da se članstvo v bivši in sedanji velenjski lovski družini ni bistveno iz-preminjalo. Nekateri so prihajali in odhajali, kar je za industrijsko Velenje razumljivo, nekaterim so razvoj v lovsko dejavnost zavrli lovski izpiti, ugotoviti pa je treba tudi, da je bil vzrok odstopa lovski krst. Gotovo se je zdela grešniku trikratna lovska odveza prehuda ali pa je bila prehladna lovska kri. Največ neprostovoljnih odstopov pa je bilo zaradi mamice in zopet mamice. Vrnil bi se še k nekaterim lovskim dogodivščinam, da se ne bodo pozabile. Že včasih so rekli, da na vseh svetih dan ni primerno loviti. Ker pa so v naši lovni sezoni nedelje tako redke, smo se pred leti kljub vsemu ugovarjanju odločili za lov. Plen je bil kar dober; padlo je 12 zajcev in lisjak, ki je dal povod za znamenito pesem, ki je v Velenju dobro znana. Sploh pa imamo z lisicami večkrat opravka. Tako se je zgodilo, da se je lisica zatekla v Staro vas in na Gorjanovem svinjaku skotila mladiče. Da bi bila čimbolj varna, si je izbrala za gnezdo nekako prvo nadstropje; tja je prihajala po stopnicah. Skrbno je mladiče hranila in odgajala, in sicer brez vednosti dveh lovcev ter lovskega psa pri hiši. Za takšno gojitev in zaščito lisic ni zameriti staremu Gorjanu, ki mu že dolga leta visi zaprašena puška na steni in je le še naš častni član, kakor tudi ne lovskemu psu, ki najraje s svojim metlastim ropom šari po kuhinji in ometa po ženskih nogah, zamerimo pa vzrejo nesramnih lisic lahko Martinu, ki je še danes aktivni član naše družine; ta je dopustil, da se je pod njegovo streho kaj takšnega dogajalo. Omenim pa naj tudi nekaj lovskih navad, ki so v družini zelo ukoreninjene; naj bi ostale še naprej! Predvsem naj povem, da smo vsako lovno sezono praznično zaključili, in sicer z družabnim večerom. Ob teh večerih smo se navadno zbrali vsi člani, vsak s svojo družico. Družabnost je bila vedno zadovoljiva. Večer pa je imel sem pa tja to napako, da se je odkril v dobrem razpoloženju marsikateri greh minulega leta, in to ob prisotnosti žen, kar ni bilo vedno prijetno. Tega ali drugega možakarja je žena ob taki priložnosti aretirala. Druga naša lepa navada je, da priredimo vsako leto zaključni lov, in sicer na Novo leto v našem priljubljenem Gradišču. Na ta lov pridejo tudi vsi tisti, ki so se od starega leta poslavljali vso noč. Na tem lovu dobi zajčka tudi tisti, ki ga je morda vse leto na neštetih čakališčih zaman čakal. Po lovu, ki se običajno konča okrog poldneva, se zberemo v Kvartičevi zidanici pri Jakobu. Tu se prav kmalu razvije dobro razpoloženje. Popoldne pridejo za nami tudi žene, da nam pomagajo pri zadnjem pogonu. Tako smo iz prijetnih lovskih druščin kaj kmalu prišli v zadnje lovsko leto. Kot izrednost tega leta naj omenim, da smo odstrelili prve fazane. Kljub naseljenosti dn obljudenosti Šaleške doline so se kar zadovoljivo razmnožili. Imamo jih tudi v neposredni bližini rudnika. Zelo jim je všeč tudi Škalski grič. Čudno pa je z jerebicami. Kljub temu, da v desetih letih nismo nobene ustrelili, ni prirastka. Zakaj je tako, ne vem. Na zadnjem občnem zboru smo slišali, da je družina lepo napredovala. Predvsem se je pokazalo, da so se člani prav dobro spoznali. Oživelo je zaupanje, kar je za družino nad vse važno. Opaziti je bilo prizadevanje za vse večji napredek v lovstvu. Za vse to ima velike zasluge starešina Karel Stagoj, ki vodi družino že pet let. Vsi smo bili zadovoljni, ko je bil za svoje požrtvovalno delo odlikovan. V desetih letih pa mine tudi to ali drugo življenje. Tako smo izgubili Matevža Pirca, ki je dočakal čez 70 let. Do zadnjih dni je bil lovec. Ostal nam bo v trajnem spominu. Lansko leto pa smo pokopali lovskega veterana, skoraj 100 let starega Jerneja Povha. Kadar se je srečal z lovci, je rekel: »Ko bom star 100 let, bom šel z vami na lov na Kozjak!« Ob odprtem grobu so se mu oglasile v slovo naše puške. Nato pa se je z ganljivimi besedami poslovil od njega naš častni član Tone Kurnik, ki že tudi sam preživlja jesen svojega življenja. Besede slovesa so se dotaknile vrha Kozjaka in vseh lovskih steza, po katerih je pokojni Jernej tolikokrat hodil. Slovo dveh starčkov, ki sta pol stoletja skupaj uživala sadove zelene narave, je bilo ganljivo. Ob zaključku moram še napisati, da so idejne in etične plati lovstva v minulih letih zelo porasle. Velika prevzgoja so bili lovski izpiti. Izpiti in lovska literatura so dvignili lovca iz zaostalosti in ga napravili za ljubitelja narave. Utrdila se je zavest, da je treba gospodariti, ustrezati skupnosti ter gledati na napredek lovišč. Ob zaključku 1955. leta nismo imeli člana brez lovskega izpita. Iz bežnih spominov na minula deseta leta se še enkrat vračam k uvodnim besedam. Če spis bralcev ne bo zanimal, prosim, da mi oproste. Domače člane pa prosim, naj ne bodo hudi, ker sem pokazal javnosti življenje naše družine. Piscu nadaljnje kronike pa želim, da bi imel mnogo in dobrega gradiva. NATUNIK Frank Dufrense Frank Dufrense, ki je pred leti proučeval lov in ribolov na Aljaski, je danes urednik enega najpopularnejših ameriških lovskih časopisov. Ko sem se po naročilu ameriške vlade v začetku dvajsetih let odpravil na več poizvedovalnih potovanj, sem prišel s svojo pasjo vprego v takrat še malo znane kraje med ustjema rek Yukon in Kuskokwin. Tu sem se nekega dne sredi puste, od viharjev razbičane pokrajine na Maršalovi zemlji čisto po naključju srečal z nenavadnim Eskimom. Dva tedna sem že hodil po sneženi stezi, ki se je izgubljala v tuljenju viharjev in naposled brez sledu izginila v belih valovih pustinje, ko sem zagledal samotno moško postavo; pred zahajajočim rdečim soncem poznega aprila je Eskim zastiral oči in me opazoval, kako prihajam bliže. Ko sem s pasjo vprego obstal pred njim, je potegnil rjavo roko iz kožnate rokavice in mi jo ponudil. Bil je moje starosti; okoli 25 let mu je bilo. Imel je, kakor večina Eskimov, sodu podoben prsni koš in kratke, ukrivljene noge. Njegova obleka je bila vsa iz kož in perja; do kolen segajoča suknja, ki je bila sešita iz kož in perja severnih gosi, se je nehavala v kapuci iz rosomahove kožuhovine. Ne glede na njegov režeči se, bakrenordeči obraz s črnimi, svetlimi, veveričjimi očmi, je bil bolj podoben medvedu kakor človeku. To je bil Natunik, ki naj bi mi postal prijatelj v življenju. Tu je prebival; ob njego- vih, v tjulenje kože zavitih nogah je stalo kakih 12 iglov iz šote in naplavljenega lesa; vsi so bili prekriti z zameti. Tu, na koncu sveta, bom moral ostati več mesecev. Ko sem mu razložil, da iščem prenočišče in dobrega vodnika, se je zarežal in se ko j lotil dela. Kot bi trenil, je s smučmi napravil v snegu predor in s tem dohod k praznemu iglu, ki je stal poleg njegovega. Preden so ostali Eskimi izvedeli, da je prišel kabluna — belec —, je že vso mojo zalogo, (priprave, puške in fotografske aparate znosil v iglo in v njem zakuril ogenj. Nato se je imenoval za mojega vodnika. Že čez nekaj dni sem spoznal, da v spoznavanju živali in rastlin temu nepismenemu Eski- mu niti do gležnjev ne sežem. Začel se je ravno topiti sneg, ki je naznanjal, da se bodo vrnile vodne ptice; prav zaradi študija te velike selitve sem bil tedaj na Aljaski. Ko smo si utirali pot po močvirnati pokrajini blizu brega, je Natunik nenadoma postal in prisluhnil. Neštete jate, ki so se pravkar vrnile z juga, so prepoznale znana gnezdišča in se ob tem na moč razveselile. Podoba pa je bila, da prisluškuje Natunik nečemu drugemu; pod zamrzlimi tlemi tundre je moralo nekaj biti. »Pst!« je rekel, položil prst na debele ustnice in mi namignil, naj grem z njim pod bližnjo pritlikavo vrbo k vhodu v neko votlino. Ko sva tam nekaj časa prav tiho sedela, je iztisnil iz grla nenavaden, lajajoč glas. Naslednji trenutek je prilezlo iz luknje devet mladih polarnih lisic, ki so bile podobne volnenim klobčičem. Tresoč se in mahajoč z repi, so se nama bližale. Vohajoči vlažni nosek se je že skoraj dotaknil konca njegovega prsta. Nenadoma pa zaslišiva neki glas osuplosti. Zaskrbljena lisičja mati se nam je priplazila za hrbet in mladiči so izginili v luknjo, kot bi jih požrl sesalec za prah. Za Natunika so bile živali v divjini v kože, perje ali ribje luske oblečeni ljudje. Po njegovem so imele svoj jezik, ki je bil prav tako razumljiv kot njegov, in je prav tako izražal domače skrbi in veselje. Tudi ptice, ki so plule pod nebom, je lahko priklical. Možje iz naselbine, bilo jih je kakih dvanajst, so prihajali pogosto v kasin, v kočo, kjer so se posvetovali, kramljali o svojih doživetjih in si pripovedovali neskončne pripovedke, učili pa so se tudi posnemati živalske in ptičje glasove. V tem je Natunik prekašal vse druge. Snežno jerebico, n. pr., je taiko posnemal, da so njegovim tovarišem obrazi od občudovanja kar žareli. Če je oponašal glas ujede, ki je krožeč prežala na svoj plen, si jim bral v očeh strah; tako so doživljali njegovo posnemanje. Čeprav je bil moj vodnik po našem pojmovanju beraško reven, je bil vendar kar naprej dobre volje. V tej pustinji ni imel nič drugega kot dva, zmeraj lačna vprežna psa, kajak, kopje, nož in staro, zarjavelo puško. Zaloga živeža je redkokdaj zadoščala za ves dan in, sodeč po tem, za dobro voljo ni imel posebnega razloga. Kljub temu pa je bil eden najsrečnejših ljudi, kar sem jih srečal. Najbolj pa je vzbujala mojo pozornost njegova potrpežljivost. Nikoli ni pokazal niti sence slabe volje. Če je padel v ledeno mrzlo vodo, se je v njej okopal, ne da bi godrnjal. Če mu je puščal kajak, se je mirno lotil dela in luknjo zamašil. Če so se grizli psi, jih je spravil narazen, ne da bi se nad njimi jezil. V začetku najinega poznanstva me je včasih, če ni šlo vse po sreči, tako jezilo, da bi počil od jeze. Natunik pa me je le začudeno gledal in se potem režal. In že sem tudi sam sprevidel, da ni bilo tako hudo. Napravil me je za boljšega človeka in kar sem se od njega naučil, mi je koristilo vse poznejše življenje. Še v nevarnosti se je smejal. Nekega junijskega dne sva lovila tjulenje. Smejoč se je nepremično zrl v tajajoče se ledene gore, ki so se svetile okrog čolnov kakor safirji na zelenem žametu morske gladine. Tedaj je sredi raznovrstnih živalskih glasov, piskanja kitov, vreščanja gag in ščebeta prodnikov nenadoma prisluhnil. Čez nekaj časa je visoko dvignil svoje kratko veslo in ga zasukal tako, da se je mokra ploskev svetila v soncu. »Najbolje peljati na kopno,« je kričal čez vodo, »kmalu velik vihar.« Čeprav se nobena sapa ni zganila in čeprav je bilo morje kot zrcalo med skladi ledu, je krepko veslal naravnost proti naselju. Njegova strahopetnost me je osupnila, a sledil sem mu vendarle. Kmalu pa sem opazil, kako čudno se je nebo stemnilo. Ledene plošče so se dvigale in se potapljale, druga ob drugo so se trle, pokale in stokale so kakor škarniki v ostrešju starega skednja. Bil sem še kakih 30 m od obale, ko me je dohitel sunek vetra. Skozi piš vode sem videl Natunika; peneči se val je pljusknil njegov čoln daleč na obalo; urno je stopil iz njega, še preden se je naslednji val zagnal proti peščeni obali. Potem je silen val zgrabil moj čoln, ga prevrnil in me pokopal v ledeni vodi. V čolnu z gredljem na vrhu, ki ga je premetavalo sem in tja, me je vrglo proti kopnemu. Že sem imel občutek, da se bom utopil, ko me je zgrabila močna pest za ovratnik suknjiča. V toplem iglu, kjer sem se še ves tresel, sem vprašal Natunika, kako je mogel vedeti, da bo vihar. Pojasnil mi je, da so ga na vihar opozorili svareči kriki ponirkov: kuk-rau-h, kuk-rau-h. Ti kriki mu niso naznanjali samo nevihte, moč krikov mu je naznanila tudi silovitost viharja. Natunikovi trije sinovi, stari so bili nekako 4 do 7 let, so med tem pojasnjevanjem s široko odprtimi očmi nemo čepeli ob steni, na kateri so visele kože, debela Nulik, Natunikova žena, pa si je prizadevala, da bi čimprej posušila mokro obleko. Njene mandeljnaste oči so bile sramežljivo obrnjene od naših golih teles. Ker je bila vzrok mrzle kopeli mornarska nespretnost belega moža, Natunik nezgode niti z besedico ni omenil. Vendar pa so vso reč le nekako slutili. Videl sem, kako se je Nulik le s težavo delala resno — nenadoma pa so prasnili v smeh vsi trije otroci hkrati. Ko sem jih malce strogo pogledal, so hitro deli roke pred usta, vendar pa so njihova rdeča lica razodevala, kako dušijo smeh le s silo. Nulik se je obrnila v stran in skrila svoj ploski nos v krilo. Ob tem peprijetnem dogodku, ki je pomenil pregrešek proti dobrim običajem gostoljubja, se je skušal Natunik resno držati, pa se je nehote še sam zarežal in nenadoma so vsi prasnili v smeh, ki je zdaj posilil še mene; a to ni bil več smeh, bil je krohot na vse grlo, da so nam solze tekle po licih. Natunik je bil najbolj srečen, kadar je lahko učil svoje otroke. Nekega dne je vzel s seboj na pot čez tundro Ogitkona, svojega naj-starejšega dečka, in sicer zato, kot se je kmalu izkazalo, da nauči fanta, da se ohrani brez orožja, torej samo z rokami. Moj vodnik mu je pokazal, da tundra ni nerodovitna, ampak ogromna jedilna shramba. Natrgal mu je raznih jagod: rumenih robidnic, trpko kislih brusnic in rdečih, grenko sladkih mahovnic. Njegovo bistro oko je opazilo številna gnezda z jajci, v plitkih vodah je lovil z roko svetle, majhne ribe, ki jih je sproti pojedel. Moj eskimski prijatelj pa ni imel nobenega razumevanja za lovsko pravico belcev, ki določa lovopust in omejuje število živali, ki jih sme kdo upleniti. Natunik je lovil, kadar je bil lačen. Gledal je le, da je bil vsak želodec v njegovi naselbini poln. Strah pred smrtjo za lakoto je namreč prežal na njegove ljudi kakor temen oblak. Sam je trikrat videl, kako so samo najkrepkejši prebili dolgo, brezsončno zimo do nove pomladi, ki je zopet prinesla ptice in ribe. Jeseni, po mojem odhodu, bi skrb, da oskrbi svojo družino z mesom, Natunika skoraj stala življenje. V viharjih ob jesenskem enakonočju je bilo malo divjadi, pa je morala zato njegova družina prezgodaj načeti dragoceno zimsko zalogo. Prvo jutro, ko se je začela delati nova ledena skorja ob reki na obali, je šel 10 kilometrov do razpoke v ledu, ždel tam v svoji beli kožuhovinasti obleki in potrpežljivo čakal na tjulenja. Zgodaj popoldne pa se je ogromna ledena plošča odtrgala od obale in tok jo je gnal proti morju. Natunik tega ni opazil. Tako je bila njegova naselbina, ko se je jelo temniti, že skoraj izginila za obzorje. Tedaj se je poleg vsega ledena masa na odprtem morju začela lomiti in taliti. Ko je bil Natunikov ledeni splav tretji dan le še kakih 100 metrov dolg in 50 metrov širok, je naposled le ustrelil tjulenja. Pojedel je njegova topla jetra in nekaj slanine. Tako se je okrepčal. Vso noč je hodil po svojem otoku gor in dol. Naslednje jutro je pojedel drobovje, peti dan je grizel zmrznjeno meso. Ponoči je začelo snežiti, spočetka nalahno, nato pa je nastal pravi snežni vihar. Natunik je vedel, da pihajo taki viharji zmeraj proti kopnemu in v njem se je vzbudilo zopet upanje. V snežnem metežu se je krepčal s surovim mesom, ki ga je grizel in žvečil kar naprej, med tem pa hodil po svojem ledenem splavu, ker je hotel ostati na večji ledeni plošči, če bi se led zopet prelomil. Z otrplimi nogami je cepetal po ledu in se boril s spancem, ker je vedel, da se ne bi več prebudil, če bi zaspal. Bilo je ponoči, ko je plošča trčila ob nekaj trdega. Natunik je padel, pa je bil že spet na nogah in tudi na kopnem. Ob svitu šestega dne je prišla Nulik pravkar iz igla, da bi šla na obalo, ko se ji je približala čokata postava njenega moža. Ko je prišel do nje, .ji je izčrpan pokazal ostanke tjulenja, ki jih je nosil s seboj. »Žal mi je, da ni več,« je dejal. Ko sem se spomladi, pred vrnitvijo ptic selivk, spet vrnil, je sedel Natunik na strehi svojega igla in se oziral za ptičjimi jatami. Kmalu sem se naselil v svojem starem stanovanju. Potem sem zvlekel skozi tunel v njegovo kočo polno vrečo. Vse je bilo tako kot jeseni, le na Nulikinih prsih je ležal četrti sin. Iz vreče sem izvlekel šivanke, za katere je prosila Nulik, pisane steklene bisere, ki so vzbujali zavist pri sosedah, a ne dolgo, ker jih je Nulik tudi njim razdelila. Otroci so dobili žvečilni gumi, naj mlajši igrače, vsi pa mnogo drugih potrebnih reči. Prijatelju Natuniku sem prinesel predvsem dovolj nabojev za njegovo puško, Vsi smo sedeli na tleh, pokritih s kožami, in se zadovoljno gledali. Natunik je kar žarel od sreče, »Jaz znotraj biti vesel,« je rekel. VZREJNA TEKMA JAMARJEV V STOŽICAH PRI LJUBLJANI Otmar Cvirn Le s težavo si je toplo poletno sonce utrlo pot skozi goste deževne oblake, ki so nam že ves teden kazili razpoloženje, ko smo se v nedeljo 24. junija zbirali udeleženci vzrej ne tekme jamarjev v prijazni gostilni »Pri lipci« v Stožicah pri Ljubljani. Skoraj sami stari znanci! Krog, ki ljubi jamarja, najmanjšega, toda izredno zvestega, pogumnega in koristnega lovčevega spremljevalca, se le malo izpreminja Kar precejšnje število vodnikov se je nabralo, z njimi pa tekmovalcev, jazbečarjev in terierjev, vseh mogočih barvnih odtenkov, pestro odlakanih. Neverjetno točni so bili to pot naši prijatelji, tako da smo že kmalu po sedmi krenili na tradicionalno mesto ob Savi, kjer je bilo bojišče — umetni rov z dvema kotloma — že pripravljeno. Prostor je bil dobro ograjen, tako da tekmovalcev ni nič motilo. Navzoče je pozdravil s kratkim nagovorom predsednik KLJT tov. Jurij Verovšek, nakar so bile razdeljene štartne številke. Tov. Jurij Verovšek je sodil zunanjost, tovariša Bruno Stare in Otmar Cvirn delo, tekmo pa je vodil tov. Zupančič. Sodili so hkrati vsi trije sodniki, kar je omogočalo zelo hiter in discipliniran potek tekmovanja. Kot roparice so bile pripravljene tri mlade lisice in dva jazbeca; od teh je bil eden izredno velik samec, s katerim je uplenitelj že poprej vadil svojega psa. To se je pri tekmovanju tudi takoj poznalo, saj je mrcina pokazal vse vrline starega rutinerja, ki je bliskovito izkoristil tudi najmanjšo nerodnost psa in jo pobrisal iz kotla v rov, iz katerega ga potem ni bilo več mogoče dobiti. Poskušali smo z drogom, pa tudi z raznimi psi, pa se za vse skupaj ni kaj zmenil. Šele odlični lovski terier Tuš tov. Ivana Udoviča mu je bil kos, ker ga je pograbil za vrat in privlekel na dan kot podgano. Ko smo to dognali, z jazbecem ni bilo več težav. Kakor hitro je bil v rovu, smo poslali ponj Tuša, ki ga je v najkrajšem času in povsem zanesljivo privlekel na dan. Tako nam je ta krasni uporabnostni pes postal dragocen pomagač pri izvedbi tekme. Tekmovalo je 24 psov; sedem jih je popolnoma odpovedalo, trije so dosegli nepovoljno oceno, 14 pa jih je bilo ocenjenih, kakor sledi: Pasma Točk Ime psa Ime lastnika Ocena Lov. terier 89 Tuš Udovič Ivan I a Lov. terier 88 Cigo Zdešar Jože I b Lov. terier 84 Beba Borštnik Jože I c Lov. terier 84 Mis Marenčič Rajko I c Res. jazb. 84 Cigan ing. Malahovsky I c Res. jazb. 62 Doro Ribnikar Milan I d Lov. terier 61 C op Bohi Leopold I e Res. jazb. 59 Doro Ribnikar Milan II a Res. jazb. 57 Bojka Mrak Maks II b Res. jazb. 52 Drina Teran Janko II c Res. jazb. 52 Amor Jeruša Gabrijel II c Lov. terier 51 Čira Marenčič Rajko II d Lov. terier 50 Aga Bukovnik Janez II e Lov. terier 50 Cina Gaber Albin II e Prav sijajno sta se izkazala že omenjeni lovski terier Tuš in lovski terier Cigo vodnika Jožeta Zdešarja. To sta res prav sijajna in dobro vodena mlada psa, v katerih tiči pravi terierski temperament. Obema vodnikoma moram čestitati. Pa tudi lovska terierja Beba in Mis ter resasti jazbečar Cigan so se prav dobro izkazali, saj so vsi izvlekli iz rova jazbeca, kar je vrhunska storitev za jamarja, še prav po- sebno pa za jazbečarja. Naj lastniki ne zanemarijo teh vzrej no visoko vrednih mladih živali, ki bodo ob vztrajno dobrem vodstvu lahko postali prvovrstni uporabnostni psi. Pripomniti moram, da zadošča na vzrejni tekmi za dosego I. ocene že 60 točk, ker se od mladega psa ne zahteva, da roparico tudi izvleče iz rova; to se zahteva šele od odraslega psa na uporabnostni tekmi. Ker so pa zgoraj navedeni psi izvlekli tudi jazbeca, so s tem opravili že tudi uporab-nostno tekmo s prav lepim uspehom in jih torej v rovu ni treba več preizkušati. Tekma je bila prav vzorno organizirana in če izvzamemo majhen nesporazum, zelo disciplinirano izvedena, za kar gre vse priznanje predsedniku KLJT tov. Juriju Verovšku, poleg njega pa tudi vodji tekme tov. Zupančiču. Umetni rov je bil solidno pripravljen, le da sta bila kotla preplitvo zakopana, tako da sta gornja dela za kakih 15 cm molela iz zemlje. To je pogosto pse motilo, da so se zaleteli najprej tja in, ko so dobili v nos dah roparice, jih ni bilo več lahko spraviti v rov. Prav smotrno je bilo ob tej priliki urejeno, da so vodniki odlo- I Z LOVSKE O 33 lovcev odlikovanih Na svoji seji pred Dnevom Republike, 23. nov. 1956. leta, je upravni odbor Republiške lovske zveze Slovenije odlikoval z Znakom za zasluge 33 zaslužnih lovcev. Odlikovani so bili: Franjo Sok, Lovska družina Brezovica; dr. Miha Potočnik, L. d. Dovje; ing. Bogdan Žagar, L. d. Borovnica; Janko Ančik, L. d. Topolščica; Jože Rakoše, L. d. Brusnice; Jože Barbo, L. d. Trebelno; Leopold Pavlin, L. d. Trebelno; Franc Letnik, L. d. Trbovlje; Jože Jurečič, L. d. Krško; Alfonz Vahčič, L. d. Cerklje ob Krki; Jakob Medja, L. d. Boh. Bistrica; Jakob Vavpotič, L. d. Križevci pri Ljutomeru; Teodor Drenig, Ljubljana; Maks Turk, L. d. Brezovica; Štefan Hajduk, L. d. Bakovci; Franc Gerdin, L. d. Mirna; Saša Kovač, L. d. Golo; Tine Kopač, L. d. Brdo; Jože Šemrov, L. d. Hotedršica-; Oskar Grzinič, L. d. Kamnik; ing. Milovan Pleskovič, L. d. Kresnice; Jože Bizjak, L. d. Polhov Gradec; Ivan Mercina, L. d. Stari trg; Lojze Kunstelj, L. d. Šentvid nad Ljubljano; Franc Anžin, L. d. Šmarna gora-; Dominik Smrkolj, L. d. Domžale; Stane Gregorc, L. d. Mengeš; Matevž Kadunc, L. d. Motnik; Franc Kordiš, L. d. Iga vas; dr. Dušan Smodej, L. d. Novo mesto; dr. Franc Lebinger, L. d. žili pse, ki niso tekmovali, v precejšnji razdalji od tekmovalnega prostora. Tako ti psi niso motili, odpadel pa je tudi oglušujoči lajež, ki običajno prav neprijetno spremlja take prireditve. Tako je vzrej na tekma v Stožicah napravila zelo lep vtis na vse udeležence, in sicer tako glede na preizkušeni, prav solidni pasji material, kakor tudi zaradi zelo skrbne priprave in dobre izvedbe. Na potek tekme je posebno ugodno vplivala okolnost, da se je en sodnik (Verovšek) ukvarjal izključno le z ocenjevanjem zunanjosti psov, tako da sta mogla ostala dva (Stare, Cvirn) že navsezgodaj začeti z ocenjevanjem dela, ki je bilo kljub velikemu številu prijavljencev in raznim nevšečnostim s podjetnim jazbecem končano že okoli poldneva. Treba je premisliti, ali ne bi tak sistem delitve dela kazalo sprejeti kot stalno prakso. Znano je namreč, da se na raznih tekmah zamude sodniki z ocenjevanjem zunanjosti psov toliko časa, da pogosto komaj še preostaja dovolj časa za ocenitev dela. To velja še prav posebno za uporabnostne tekme, kjer je ocenjevanje posebno zamudno. RGANI^ACIJE Litija; Pavel Loštrk, L. d. Rovte; Ciril Jurčič, L. d. Krka. Odlikovanim tovarišem iskreno čestitamo. Izključena lovska družina Okrajna lovska zveza Koper je z odločbo št. 986 z dne 29. okt. 1956 izključila iz svojega članstva Lovsko družino Pre-m. Lovska družina Prem ni gospodarila s svojim loviščem po zakonitih predpisih in ni izpolnjevala svojih obveznosti niti do Okrajne niti do Republiške lovske zveze. Zato je morala Okrajna lovska zveza Koper postopati po določilih zakona o lovu in po svojih pravilih ter lovsko družino izključiti iz svojega članstva. Lovska družina Žužemberk je zaradi grobih kršitev lovske discipline za vedno izključila iz svojega članstva Romana Huča. Čeških zajcev ne bo Lovska zadruga obvešča lovske družine, da se ji žal ni posrečilo, da bi nabavila zajce iz Čeho-slovaške. Tovariši lovci! V težkih zimskih časih krmite tudi ptice pevke, ki oživljajo naša lovišča! Covcu v slovo Dr. Ivan Senekovič, ki so ga pospremili na zadnji poti zastopniki skoraj vseh lovskih družin Okrajne lovske zveze Maribor, se je rodil kot kmečki sin v Zimici v Slovenskih goricah. Šolal se je v Mariboru in Gradcu, služboval pa v Trstu, Celju in Mariboru. Dr. Senekoviča, vedno nekoliko čemernega, a srčno dobrega človeka je poznal sleherni lovec mariborskega okraja, saj je bil čez 10 let tajhik OLZ Maribor, kot odbornika SLD Celje pa so ga poznali tudi celjski lovci. Bil je vzoren gojitelj divjadi, neprecenljiv poznavalec lovišč od Celja do Maribora, lovski predavatelj in član lovskih izpitnih komisij, skratka vzoren in neutrudljiv delavec tako v šmarješki lovski družini, ki ji je bil dolgoletni starešina, kot v lovski pisarni in povsod, kjer je bila potrebna njegova pomoč. Okrajna lovska zveza Maribor ga bo še dolgo pogrešala. Dr. Ivanu Senekoviču naj bo tudi v Lovcu izrečena zahvala za nad vse požrtvovalno delo, spomin na njega pa naj bo trajno živ v naših srcih. Menard Maks — Karo se je rodil 1922. leta v Dobrunjah. Težko življenje in pomanjkanje je kot sin delavskih staršev okusil že v rani mladosti. Fantovska leta je prebil v težki borbi za narodno osvoboditev in zmago ljudske revolucije. Bil je zelo hraber in požrtvovalen borec, njegova prša so krasila številna odlikovanja in spomenica 1941. Po osvoboditvi je postal buden čuvar pridobitev NOB. Kot major Ljudske milice se je posebno trudil za povezanost LM z delovnim ljudstvom. Kljub naporni službi je rad skočil v domače lovišče Ld Polje. Vedno veder in šegav, velik ljubitelj žive in mrtve prirode, dober in iskren tovariš, takšnega smo ga poznali mi lovci. Junaku, ki mu okupatorske svinčenke, bombe, granate in mine niso mogle do živega, je dne 17. novembra na lovu pretrgala niti življenja lastna puška. Njegov pogreb je najbolje pokazal, koliko je imel prijateljev in kakšno spoštovanje je užival. Vsem, ki smo ga poznali, bo ostal v naj lepšem spominu! Globoko je pretresla vse kamniške in okoliške lovce vest, da se je v Kamniških planinah smrtno ponesrečil 36-letni Ignac Zupan, član Lovske družine Stahovica. Bilo je 28. X. 1956. leta. Nad polovico članov lovske družine je delalo pri lovski koči na Lepem kamnu, med njimi tudi pokojni Ignac. Ko je bilo delo opravljeno, je Ignac krenil v goro, od koder se ni več vrnil. Izgubili smo vestnega, resnega in dobrega lovskega tovariša, ki je vedno požrtvovalno sodeloval pri vseh lovskih nalogah. Tragično preminulega Ignaca bomo ohranili v najboljšem spominu. Lovska družina Col je sredi novembra spremila na zadnji poti svojega zvestega člana Jožefa Ambrožiča. Lov je bil njegovo največje veselje.. Bil je med najstarejšimi lovci, znan po širni okolici in zelo priljubljen. Nekaj dni pred nenadno smrtjo je bil še na lovu. Od pokojnika se je lovska družina poslovila z zadnjo salvo, tov. Franc Kobal mu je spregovoril poslovilne besede, krsto pa so pokrile zelene vejice. V V naj lepših letih, bilo mu je komaj 25 let, se je z lovsko puško smrtno ponesrečil tov. Anton Sivec iz Idrskega pri Kobaridu, član Lovske družine Livek. Lovska družina je izgubila z njim vedno veselo razpoloženega tovariša, ki je bil prav zaradi tega povsod priljubljen. Zelo je imel rad naravo in divjad, neutrudljivo je preganjal zankarje in se trudil za red v lovišču. Tonetu lep spomin! PROŠNJA Na straneh 153, 186, 216, 251 in 283 smo prosili dopisnike »Lovca« in člane naše lovske organizacije, da nam pomagajo ugotoviti imena piscev, ki so pod šiframi in psevdonimi pisali v našem glasilu. Ker je bilo na te prošnje le malo odziva, se ponovno obračamo do vseh, ki so jim posamezne šifre 'znane, da čimprej javijo imena zadevnih piscev uredništvu »Lovca«, Ljubljana, Trdinova 8, da bo tako vsebinsko in avtorsko kazalo vseh letnikov Lovca, ki ga namerava izdati Lovska zveza ob 50-letnici SLD, čim bolj popolno. Sledi še nekaj neugotovljenih šifer: A. K. 143 (Grlice). L. K. 236 (Nekaj, kar ne bo kanji v dobro) (morda Komelj Ljuboslav). V. G. 238 (Divji prašiči blizu Cerkna). Lovčev letnik 1953 M. F. (od L. dr. Trbovlje) 284 (Neznan vzrok fazanove smrti). I. S. (Ali tudi jazbec pride na srnji klic). I. P. 564 (Nekoliko o kotorni), 563 (Prepelice napovedovalke vremena), 522 (Kako lovimo šoje), 565 (Volk hudič). L. R. 562 (O lisici in lovcu). A. F. 187 (Podlasica tik pod vrhom Malega Triglava). A. K. 366 (Invazija z juga). — vij — 366 (Z lova na jerebe). Z 413 (Kako je kragulj medveda opetnajstil). Ton. 280 (Divji prašič v zanki). J. M. 140 (Jelovškopokljuški razbojnik ubit). Ing. My 90 (Pet volkov v eni noči). D. R. 573 (Pogom na divje prašiče v Brkinih). K. J. 427 (Bik na srnji klic). J. A. 187 (Nenavaden napad). Ing. M. P. (Neustrašenos t ptic). R. Č. 137 (Pismo 16-letnega). J. K. 521 (Divji lovci so postali predrzni). Letnik 1930 I. A., stran 164. Letnik 1933 P — n, stran 448. Letnik 1934 Ing. R. I., stran 377 (Divji prašiči v Dravski banovini — odstrel). L#e t n i k 1936 V. L., 444 (Lovska kuhinja). Letnik 1940 F. S. (Kljunači). Letnik 1946 Ljubevški, stran 340. V. 319 (Kotorne v Iški). Letnik 1950 S. A., 319 (Lovska družina Stol). R. M., 102 (Geilfuss Henrik 50-letnik). Lovčev letnik 1952 J. M. 332 (Pižmovka v Škofji Loki). I. Eremit 476 (Knez in medved). J. T. 92 (Lov na junca) (morda Janko Troha?). I. T. 234 (Lovec na hrastu, prašič pa hrusta naboje). J. R., V. S. 475 (Z visoke preže na Javorju) (morda Jenko Rajko?). Ribarstvo: medjd 1910, stran 150. R. D — c 1910 (Potreba društva za gojenje rib na Dolenjskem), dalije 1912, 18, 38 (Raki po naše) (morda Rik. Dolenc?). Verus (morda Julij Bučar?). dr E. 1910, 50 (Ribiška premišljevanja) (morda dr. Erhartič?). — c 1910, 136, 152 (Ribogojno društvo v Novem mestu) (morda Rik. Dolenc?). — č 1910, 152 (Letošnji ribolov). C. D. — c 1910 235 (Sulec se je gnal za klinom). M. R. 1911, 240 (Postrvi love jerebice). B. 1912, 136 (Sulec velikan). B. Z. 1912, 17 (Prosimo pomoči), 1948, 503 (Klen v škopu). CC. 1910, 30 (Nagrade za pokončavanje vider odpravljene), 1912, 16 (Naša visoka vlada in ribarstvo). F. K. 1912, 213 (Kako sem postal trnkar), 1912, 155 (Nedeljski ribiči), 1913, 200 (Dela v Ljubljanici). Kačneref 1922, 170 (Razmere ob Dravi). Pribil (krstno ime?) 1924, 432 (Preosnova mariborskega r ibarskega društva). M. J. D. 1947, 323 (Če je mrtva riba še užitna), 1947, 324 (Deset pravil za športne ribiče), 1947, 501 (Kako usmrtimo vlovljene ribe). K. L. 1947, 508 (Kaj pravite k temu?). Felicijan 1948, 408 (Dolenjska Ribnica). V — č 1948, 302 (Na pregon sulca iz Sore). K. J. 1948, 407 (Škodljivci trboveljskih postrvjih voda). Zakaj tako pozna gnezda jerebic Avstrijski lovski časopis »St. Hubertus« piše v št. 11/56, da so opazili v številnih avstrijskih loviščih izredno mnogo jerebičjih kit, ki sredi avgusta še niso bile dorasle. Zato so ponekod lovci sami, drugod pa oblasti lov jerebic odložili na 1. september; po avstrijskem lovskem zakonu se začenja namreč lov jerebic 16. avgusta. Clankar se sprašuje, zakaj so številni jerebičji pari gnezdili tako pozno. Smatra, da ni verjetno, da bi zaradi slabega vremena v aprilu in maju začelo toliko jerebic tako pozno valiti; zaradi slabega vremena se po njegovem mnenju valitev lahko zakasni za nekaj časa, ne pa za več tednov. Tudi košnja in žetev sta bili zaradi istih vzrokov pozni. Zato tudi košnja in žetev nista mogli uničiti toliko prvih gnezd. Člankar domneva, da so tako pozno gnezdile jerebice, ki so bile prejšnje leto pozno izvaljene (iz drugih legel). Valitev, trdi, ni vezana na koledar, pač pa na razvoj organov, ki dozore, ko doseže jerebica primerno starost. Šele drugo leto vali tak parček v normalnem času. b. K. Tudi jerebice sc udomače 2e 40 let se ukvarjam z lovom, pa še nisem slišal, da se tudi jerebica udomači. Zato bom v naslednjih vrstah opisal, kako sem vzgojil jerebičje gnezdo in kako so se jerebice navezale na hišo. Med košnjo je moj sin obkosil valečo jerebico. Jerebica je sicer odletela, toda kri, ki je ostala na gnezdu, je pričala, da se ne bo več vrnila. Ker je tudi sin vnet lovec, je jajca pobral in jih prinesel meni. Kot nalašč je neka kokoš kokala in jajca sem takoj podložil. Po sedmih dneh se je izvalilo 13 kebčkov. Koklja je svojo družinico zelo skrbno vodila, jaz pa sem jo spiva hranil z mravljinčnimi jajci, pozneje pa po navodilih, ki sem jih dobil v knjigi »Naš lov«. Krmil sem izključno sam. Zato se me je pernata družinica tako privadila, da je takoj pritekla, kakor hitro sem se pojavil z gondolo z mravljinci. Dva kebčka sta v bližnji grapi utonila, eden pa je poginil; tako jih je ostalo 10 vse dotlej, ko jih je koklja pustila. Čez dan je nekaj časa še hodila z njimi, zvečer pa je šla spat na svoje staro mesto v kumik, kamor ji jerebice niso sledile. Čez noč so si zbrale prostor v bližini hiše, kar pa je bilo zanje usodno. Vsak večer je ene zmanjkalo in nazadnje sta ostali le še dve. Prepozno sem ugotovil, da jih je odnašala sosedova mačka. Preostali jerebički, oba petelinčka, sta se zelo lepo razvila: lepe svetle barve sta in mnogo po-stavnejša kot jerebice na polju. Ves dan se paseta z domačimi kurami, ob slabem vremenu pa gresta z njimi pod streho v drvarnico ali listnico, kjer brskata kakor kure. Naših domačih ljudi se ne bojita, ujeti pa se ne pustita. Zanimivo je, da jih kure med hranjenjem ne pteganjajo. Zvečer spremljata kurjo družino do kumika, ko pa so kure vse v kurniku, gresta spat pod cipreso, ki raste pri vodnjaku. Zjutraj sta zelo zgodnja in čakata pod kurnikom tako dolgo, da spustimo kure; z njimi se potem ves dan paseta. Radoveden sem, kako bo z njima ob parjenju. Če je kdo opazoval kaj podobnega, naj se oglasi. Josip Stukl, Slov. Bistrica Beli list knjige narave se je odprl in pokazal... Letošnje poletje so se kmetje gornjega koroškega kota in gornje Savinjske doline večkrat pritoževali, da jim po planinskih pašnikih nekdo kolje ovce. Nekaj ovc je bilo po vratu tako ogrizenih, da so jih morali zaklati, druge so našli raztrgane. (njih ostanke so pospravljali krokarji), več ovc pa je sploh izginilo. To se je dogajalo na planinskih pašnikih od Olševe in Raduhe do Uršlje gore, najbolj pa so trpele ovce na Smrekovcu. Lastniki ovc so dolžili za vse to podivjane pse, drugi so mislili na divje mačke. Ko pa se je odprl preko vseh vrhov planin beli list narave, se je takoj ugotovilo, kdo je tisti, ki je lepo v miru živel v naših planinah. Sneg je pokazal sledove starega volka, ki je po vsej verjetnosti prišel v Smrekovec in naše gore s Pohorja. Zanimivo pa je, da se z njim vse poletje ni nihče srečal; opazili ga niso niti turisti niti nabiralci gozdnih sadežev, predvsem borovnic in brusnic, ki jih je v naših krajih zelo veliko. Šele sredi oktobra se je srečal z njim stari, izkušeni lovec Sagoničnik iz Javorja. Ko je zasledoval srne in ugibal, katero bi položil na dlako, je opazil, da po mačje zasleduje srne tudi velik »pes volčjak«. Staremu Sagoničniku pa se je le čudno zdelo, kako se more tako velik pes plaziti za srnami po trebuhu, kakor se je sam kot vojak plazil po Galiciji v prvi svetovni vojni. Mislil si je, le počakaj, mrcina, in nameril puško, da mu pošlje kroglo v pleče. Pa glej spaka! Puška, ki je vedno počila, je sedaj odpovedala in napravila le sklep. Za drugi strel ni bilo več časa, ker se je »pes« s tako naglico potegnil v grmovje kakor postrv za kamen — in šele takrat je Sagoničnik vedel, da je imel pred seboj volka. Še isto popoldne je volk pri Sagoničnikovem sosedu raztrgal šest ovc. Oškodovani posestnik je takoj sedel na motorno kolo in šel po lovca Maksa. Ko sta se vrnila, sta privezala sredi pašnika za kol zdravo ovco dn čakala vso noč, da bi se volk vrnil. Namesto volka pa je po Maksovem pripovedovanju prišlo! več lisic, ki pa jih ni streljal, da ne bi odgnal volka. Po svojih izkušnjah z volkovi lahko trdim, da pridejo za volkom vedno lisice, ki pospravijo ■•stanke volčjih pojedin. Ker sem neverni Tomaž, sem šel v planine, da bi se prepričal, kako in kaj. Ni mi bilo treba dolgo iskati, ko sem že našel sled močnega volka. Ugotovil sem tudi, da je srnjad zelo zbegana, gamsi pa so se umaknili v nedostopno skalovje. V krajih, kjer sem pred letom vedno sledil jelenjad, o njej ni bilo sledu; šele visoko pod Raduho se je zadrževalo nekaj glav. Celo stari merjasec, ki že več let orje pašnike na Belih pečeh, je krenil prezimovat v nižine proti Javorju. Na tem pohodu so mi gozdni delavci v Javorju pripovedovali, da so opazili v prvem snegu sledove bosega človeka. To uganko je rešil naš lovec Gu-stelj, ki je ugotovil, da je šel iz Smrekovca proti Križu stric medved; tja jo je mahnil po sadje, ki ga leži po mejah v izobilju. Trditev nekaterih lovcev, da gredo za divjimi prašiči volkovi, bo držala. Divji prašiči so prišli k nam na Koroško pred leti in so sedaj stalna divjad naših gozdov; sedaj se jim je pridružil še volk. Koroški lovci so si vedno želeli, da bi lovili divje prašiče in volkove. Zato so šli pred leti tudi na lov na Frato. Sedaj nam ne bo treba več hoditi tako daleč, prašiče in volkove imamo doma. Prepričan pa sem, da volk čez zimo v naših planinah ne bo vzdržal. Po vsej verjetnosti se bo preselil v nižino; če se bo pa le predolgo mudil pri nas, mu bomo potegnili kožuh preko glave. Torle Černač Se enkrat sta se srečala Ravno leto je minulo, odkar sta se pojavila v našem lovišču dva volka. Kakšno škodo sta naredila in kako je naš lovski čuvaj Rudolf Majerle enega uplenil, je v lanskem Lovcu na 157. strani •pisal tov. P. Romanič. Po letu pa se je drugi volk vrnil na isti prostor, kjer je imel lansko leto z obema opravka tov. Rudolf. Ker pa je naš budni čuvaj vsak dan v lovišču, sta se ponovno srečala. Volka je streljal in, sodeč po sledovih, tudi težko ranil. Tov. Rudolf trdi, da bo podlegel, če pa ne bo, bo šel za njim tako dolgo, da se bosta spet srečala; takrat pa ne bo več ušel. Ranjeni volk je šel proti Vinici. Našemu Rudolfu Majerlu pa čestitamo in želimo, da se izpolni njegova, pa tudi naša želja. Jože Rade, Predgrad Redek plen V nedeljo 28. oktobra je priredila Lovska družina Ptuj lov na fazane in jerebice. Lovila je med Dravo in njenim pritokom Studenčnico ter ob desnem bregu Drave nazaj proti Ptuju. Na zadnjem pogonu, že v neposredni bližini Ptuja, je prišla lovskemu tovarišu A. Cebeku pred puško divja mačka. Mačka, mogočen samec, je tehtala 6.25 kg. Sedaj ugibamo, od kod se je priklatila v naše nižinsko lovišče divja mačka. Res sreča za naše fazane in jerebice, da se v našem lovišču ni dolgo zadrževala. p g Dravograjčane je »obiskal« srnjak V sredo 31. oktobra zjutraj so Dravograjčani opazili srnjaka, ki je šel po ulici od reke Drave. Na koncu ulice je zavil na šolsko dvorišče, ki je ograjeno z lesenim plotom. Da bi redkega gosta zadržali v ograji in o obisku obvestili najbližjega lovca, t. j. mene, ki stanujem nasproti šole, so vhodna in izhodna vrata hitro zaprli. Se preden pa je obvestilo prišlo do mene, je srnjak z elegantnim skokom preskočil plot in jo ubral po sredini trga proti državni meji. Med skokom čez ograjo mu je odpadel levi rog, ki ga je tako pustil za spomin, drugega pa je odnesel s seboj v prostost. Sodim, da so srnjaka prignali do Drave klateči se psi. Ker je svet na tistem kraju od treh strani obdan z Dravo, se je srnjak rešil štirinožnih preganjalcev s tem, da je preplaval reko; tako se je znašel v Dravogradu. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi letošnjo spomlad, ko se je pred dvema psoma rešila s skokom v Dravo košuta. Psi klateži so pri nas kljub zatiranju še precejšnja nadlega, zlasti volčjaki, ki so se po zadnji vojni zelo razmnožili. Vse graje vredni so lovci, ki dajejo za vsako ceno nezaželena legla križancev v roke nelovcem, namesto da bi jih takoj po skotitvi pokončali. Te pse uporabljajo tudi za pastirske pse. Seveda staknejo pri svojem »delu« tudi mladega zajčka in ga pohrustajo; to pa vzbudi v njih že prirojeni nagon in tako postanejo kaj kmalu preganjalci in uničevalci naše divjadi. Tako smo našli letošnjo spomlad v našem lovišču kar dve pokončani srni; od prve so ostali le še deli nog s parklji in glava, druga pa je bila šele načeta; nosila je zarod dveh mladičev. Koliko pa je še primerov, ki jih nismo odkrili. Psi, ki so okusili kri in meso divjadi, preganjajo divjad vse leto, in sicer vedno bolj vztrajno; kar ne pokončajo, pa preženejo. Zato se ne čudimo, zakaj se stalež divjadi, zlasti zajcev, kljub gojitvi ne popravi. Dostikrat mislimo, da so tega krive razne bolezni, toda če ibi bilo res toliko bolezni, bi morali dobiti poginule zajce; teh pa ni, ker so šli skozi pasje želodce. Številni lovci se še vedno izgovarjajo, da imajo rajši tako stanje kot pa zamere. Taki izgovori niso vredni lovca. Če lastnik psa nima nobenega ozira do lovca, zakaj naj bi ga imel lovec do njega, saj prav ti lastniki z veseljem gledajo početje svojega psa. Zato proč z vsakim psetom, ki se klati po lovišču in vznemirja divjad. S tistimi lovci, ki oddajajo križance nelovcem, pa naj obračunajo lovske družine, ker drugega ne zaslužijo. Fortunat Juvan Foto »Tonka« Starešina Lovske družine Rogaška Slatina krmi osiroteli srnici Kako je pri nas in kako sem lovil prvega gamsa Kot mlad lovec bom napisal nekaj vrstic o lovu v našem koroškem kotu. Vem, da je vsak lovec, ki ljubi naravo, ponosen na svoje lovišče — in taki smo tudi koroški lovci. Pri nas pa imamo še neko lepo navado, in sicer to, da zelo cenimo naše starejše lovce, postavne gamsarje, ki so nam vzor, saj so že mnogo lepega doživeli. Nekaj takih doživljajev je opisal v Lovcu naš tajnik Robert Lampreht. Opisal je, kako sta lovila gamse z našim najstarejšim lovcem Lipšem, ki ga imamo vsi najrajši. Pri starejših lovcih se učimo, kako se lovi, kako je treba ščititi nizko divjad, ki je pri nas zelo redka, kako skrbeti za gamse in srnjad. Pogosto srečam starega Gregorja Krivca, ki ni nikoli brez soli. Vse solnice ima vedno polne. Če bodo solnice vedno polne, pravi Gregor, bomo imeli vedno bogat stalež gamsov in srnjakov. Na Gregorja smo pa ponosni tudi zato, ker je uplenil gamsa, prvaka Jugoslavije; kar dve zlati so mu obesli, ki krasita zdaj njegovo vežo in našo družino. Pri nas imamo malo zajčkov in druge drobne divjadi, stalež roparic pa je vedno večji. Jerebi so utihnili. Zato se bo treba letošnjo zimo bolj posvetiti roparicam. In tudi tu so nam vzor starejši lovci! Poglejmo starega Simetingerja, ki ima na grbi že okoli 60 let, pa dobi vsako leto vsaj eno kuno in nekaj lisic. 2e poleti nastavlja vabo po trlicah, da se žival privadi kraja in da pride, ko ji kožuh dozori. Tudi Sagonečnik je dober kunar. Če bi opisal svoje bogate izkušnje, bi se marsikateri mlad lovec kaj naučil. Nekateri lovci sicer trdijo, da nimamo preveč lisic, jaz pa tega ne verjamem, saj mi je naredila lisica skoraj sramoto. Ko sem šel namreč na srnjaka pod Uršljo goro, sem prenočil pri kmetu Lavtarju. Spravil sem se po lestvi na senik, zvitorepka pa je prav tisto noč prišla po kokoši v hlev! Tako so mi rekli, da sem imel srečo, da še pome ni prišla. Prav veseli smo, da je naš Tone Černač navezal zveze z nižinskim loviščem Čakovec. Tako gremo vsaj dvakrat na leto na zajčke in fazane, kar je za našega lovca pravi užitek; vsaj enkrat se napoka in očisti s šibrami svojo flinto. Lovci iz Čakovca pa pridejo na našega pevca velikega petelina in tudi na gamse smo jih povabili. Nižinske lovišče je zelo lepo, lepše pa je naše sredogorsko lovišče, še lepši pa je visokogorski lov in tudi napornejši, saj lahko že sami gamsi spravijo lovca v večno lovišče. Naj še opišem, kako sem lovil gamsa, ko sem šel prvič s puško v lovišče. To je bilo pred leti, ko sem bil sprejet v Lovsko družino Pogorevec. Ker si še nisem mogel nabaviti svoje puške, sem naprosil znanega starega lovca Šibolta, da mi jo je posodil. Seveda, puška ni bila mlajša od njega, bila je predelana lefošejka. Možaka je obiralo za netilke, smodnika pa je imel dovolj. Ptiška je bila risana za šibre in kroglo. Krogla je bila res okrogla, premera 12 mm. Napolnil mi je štiri naboje s tistimi svinčenimi kepami. Vso noč sem bil nekam nestrpen; premišljeval sem, kaj mi bo prineslo drugo jutro. Od doma sem krenil ob svitu proti vrhu Pogorelca na rob, ki se spusti nad Lipševo jamo, pod katero stoji Lipševa hiša. Globel je redkokdaj brez tropa gamsov. Nenadoma zagledam na kakih 120 m postavnega kozla. Roglji so bili visoki in razkrečeni, čop na hrbtu mu je ležal na vse strani; lep, bel cvet, kot bi ga slana porosila! Takoj sem pokleknil in se po kolenih približal gamsu še kakih 20 metrov. Vzpnem se za debelim, ožganim borom, torej v odličnem zaklonu. Nato navijem daljnogled, da mi je prineslo gamsa še bliže. Dobro sem ga ocenil, da je že dozorel. Gams se nemoteno pase, puška je pri licu, ko pa kazalec sproži, ni rezko počilo; slišalo se je, kot bi prevrnil desko, dim črnega smodnika pa se je valil iz cevi, da se je naredila kar megla. Takoj porinem v pihalnik drugi naboj, nato šele pogledam, kaj se je zgodilo z gamsom. Gams se ni več pasel, pač pa je z nogo tolkel ob tla in piskal. Pomerim drugič, še bolj točno, pa se je zgodilo isto, le megla je postala še gostejša. Nato se požene gams tri skoke proti -meni; jaz se ne ustrašim in še enkrat urežem proti njemu. Tedaj jo gams popiha kakih petdeset korakov pod menoj, nato pa zavije naravnost proti vrhu. Tisto jutro ni šel več v Lipševo jamo. Ko jo je ubiral čez vrh, je ves čas piskal, da je tudi drugim gamsom naznanil, da v njegovi bližini nekaj rui v redu. Ko sem pogledal, kam sem streljal, sem ugotovil, da so šle svinčene kepe za celega gamsa prenizko. Bil sem navsezadnje zadovoljen, da jo je gams zdrav odkuril k svojim tropom. Ta gams je bil eden treh Lamprehtovih ljubljencev. Lovci želimo, da bi nam opisal, katerega je imel najrajši. Albert Hancman, Žerjav Doživljaj Kot član Lovske družine Trbovlje, ki upravlja eno najskromnejših lovišč v Sloveniji, sem že nekaj let želel, da bi se udeležil lova, ki bi bil bolj živahen kot naše brakade. Zelja se, mi je izpolnila 18. novembra lanskega leta, ko je povabil Lojzeta in mene prijatelj iz Beltincev na tradicionalni krožni lov lipovske lovske družine. Na Pragrskem se nama je pridružil lovski tovariš iz Ljubljane, ki je potoval na isti lov. Kar nisva mogla verjeti, da bova 25 nabojev, kolikor sva jih imela s seboj, porabila že v dobri uri; toliko nabojev je namreč dovolj za naš revir za vse leto. V prijateljskem razpoloženju, ob najbolj ugodnem vremenu in z vzorno lovsko disciplino se je točno ob napovedanem času pričel krožni lov. Ze v nekaj minutah je plesalo v krogu 6 do 8 zajčkov; vsi so kmalu obležali. V drugem krogu je streljal tudi Lojze, in sicer uspešno, jaz pa mimo, a sem se kmalu popravil. Vsaka nova obkrožitev je bila uspešnejša, najino veselje nad najinim in splošnim uspehom pa se je stopnjevalo; za oba, ki sva vajena, da dobimo v našem lovišču največ 6 zajčkov, je -bil ta lov nekaj izrednega: zajčki in jerebice so rastli iz prekmurskih njiv kot gobe po dežju. Razživela sva se kot še nikoli in tudi nabojev nama je res zmanjkalo; prekmurski tovariši so nama morali priskočiti na pomoč! Uspeh: 90 zajčkov, nekaj fazanov, jerebic, kraguljev itd. Po tolikem uspehu, ki se imu kar nisva mogla načuditi, je sledil še zadnji pogon. Lojzeta in mene, ki sva navajena na čakališču kot pribita stati tudi do 6 ur, je celodnevni pohod zelo izčrpal, zadnji pogon pa je vso utrujenost na mah pregnal. Ko je družina podrobno pretresla potek lova, so se mize napolnile s prekmurskimi specialitetami, ki jim je d-rugoval sosednji ljutomerčan. Kot na brakadi se je tudi sedaj razpoloženje stopnjevalo. Višek večera je bil lovski krst, ki so ga vodili pravi mojstri, za res pravo domačo zabavo pa sta v polni meri preskrbela »stari mladenič« Puckov Štefek in 78-letni Očka, ki je na lovu uplenil 4 dolgouhce. Povem naj še, da so vsi lovci posvečali gostom največjo pozornost. Tudi zato nam bo ostal lov v Prekmurju v trajnem spominu. Gostje smo jim ponudili to, kar imamo v svojih loviščih: Slovenjgradčani divjega petelina, Ljubljančan gamsa, midva iz revirjev pa dobro voljo v naši lovski koči na Partizanskem vrhu; vsega, kar so nam nudili prekmurski lovski tovariši, pa ne moremo vrniti! Za to pa hvala in na svidenje! Ivan Rovšnik, L. d. Trbovlje O mednih hruškah Ata Tone se je že dalj časa odpravljal na obisk svojih znancev v Rakitni. Zanimalo ga je to in ono in lepi jesenski dnevi so bili kot nalašč za pot. Zena ni ugovarjala, otroci pa, ki so že odrasli, se za očetova pota ne zanimajo. Kot upokojenec ima Tone tudi dovolj časa in tako se je odločil, da naslednjega dne krene. Tistega dne se je spomnil tudi na otročiče v Rakitni in mislil si je, da ne bi bilo prav, če bi prišel mednje praznih rok. Ker pa sam ni kaj premožen, z denarjem mu pa sploh večkrat trda prede, si je domislil, da bi tudi s hruškami za silo zadovoljil nebogljenčke. »Saj so otroci vsi enaki,« je modroval, »samo da nekaj dobijo od strica ali tete, kadar prideta, pa ju ohranijo v najlepšem spominu.« Nekako toplo mu je bilo pri srcu, ko je z očetovsko roko otipaval hruške na polici in jih previdno nakladal v torbo. Izbiral je le medne; le-te bodo za otroke kot nalašč, si je mislil. Polno torbo je previdno zaprl, kajti ni mu bilo vseeno, da bi pred otroke stresel kup zmečkanega sadja. Zadovoljen, da je tako vse uredil, se je še prepričal, če ima s seboj cigarete in vžigalnik, nato pa segel po torbi -in »kljuki«, kot pravijo tu palici, in krenil v tiho, megleno jesensko jutro. Spotoma je ponavljal, kaj vse bo povprašal znance, ko se bo znašel med njimi. Ropotaje je s stare železniške proge krenil na levo in se izgubil v megli, ki tudi v bukovju nad železnico še ni izginila. Molče je šel po gozdni poti, malo navkreber, malo po kamenju, še več pa po blatu, ki se je oprijemalo podplatov, ki so že povpraševali po čevljarju. Reševal se ga je s svojo »kljuko«, ki mu je bila sicer za spremstvo le takrat, ko je hodil na- birat gobe. Ker Tone ni lovec, ga tudi okolica ni posebno zanimala, njegove oči so stikale le bolj po listju okoli poti, dalj ni gledal in nič ga ni motilo. V Orešju je malo pokadil, nato pa krenil proti Smrekovcem, ki so se strmo dvigali pred njim. Na položni poti je pospešil korak, da bi tako pridobil čas za pot v hrib. Tako je prišel do meje, kjer se hrastov gozd, ki je bolj podoben neurejeni kraški gmajni, na mah neha in ga takoj v robu zamenjajo ponosne jelke. Teh ni konec čez ves greben do same Rak iške planote. Tik pod vrhom, ko je premeril že dobršen kos poti, si je zaželel zopet cigarete. Kraj poti je našel na soncu primeren prostor, potrpežljivo odložil prtljago in mehki mah na starem smrekovem panju se je skromno vdal pod težo našega znanca. Nekje v daljavi se je čulo ropotanje vlaka in Tone je kot star železničar ugotavljal nekako takole: Vlak številka ta in ta, odhod s postaje Preserje ob 8,43, je odpeljal. Obujal si je še razne stvari, ki jih je moral nekdaj znati vse na pamet. Ko pa se je ropotanje koles izgubilo nekje v daljavi, je na železnico pozabil in še krepkeje potegnil Dravo, ki mu je tlela že prav blizu ustnic. Misli so mu skočile na nedeljo in na družbo, s katero se je srečal pri partiji mar-jaša. Tone ima dober spomin in z glavo zmaje, ko mu stopi pred oči nesrečni partner pri igri, ki ga je tako polomil, da je moral še sam pošteno znižati kupček kovancev, ki jih je pridno po dinarju zbiral že več ur. Tone se pravzaprav ni več zavedal, da je v gozdu, da je sam, da je na poti in da je Rakitna še daleč, ko je zaslišal šum, ki ga je odvrnil od kart in od vsega, kar je bilo z njimi v zvezi. Nekaj je za njim hodilo, šumelo je in suhljad se je lomila, tako da je v resnici postal pozoren. »Na levi nekje nad potjo, kjer se med trohnečimi smrekovimi vejami bohoti leska, mora nekaj biti,« je molče modroval. Iskal je z očmi motilca, toda ničesar ni mogel opaziti. Nekako neprijetno mu je postalo in v mislih je skočil v lovčevo kožo. Previdno je vzdignil »puško«, na eno oko zamižal in čakal, kaj se bo prikazalo. Vsakovrstna divjad mu je stopala pred oči: Prišel je merjasec z velikimi čekani in pomislil je na škodo, ki jo je lansko leto ocenjeval na sosedovi koruzi. Črnuhi so jo šli obiskat prav na Barje, čez progo, in Tone je sam pri sebi hvalil srečo, ki mu je bila tako naklonjena, da je koruzo posadil tako daleč, da jim je bila sosedova le bolj priročna. Potem se je spomnil na jazbeca, ki se je spravil nad krpo njegovega krompirja in ga vsega pretaknil. Če bi šel že vsaj od vrste do vrste! Šum pa le ni ponehal, ko je Tone takole sedel in končno sprevidel, da sedi praznih rok in da mu vse moledovanje nič ne pomaga. Na levi je torej šumelo in se lomilo kar naprej. Potem se je Tonetu zazdelo, da se je nekaj premaknilo, ali, ker le ni bilo nič določenega, se je godrnjaje zamislil nekam v daljo, kjer so se Kam- niške planine kot okopane dvigale iznad jutranjih megla. Žival, ki je motila Toneta, pa ni imela nobenih skrbi, edinole želodček jo je silil, da je brskala med suhljadjo. Prestopicala se je in vohljala med vejevje, od koder je začutila le drugačen dah, kot ga povzročajo gobe in polži.' Nos jo je opozoril na nekaj boljšega. Tako je priracala kraj ceste in po njej vohljala naprej. Resnično! Prijeten duh je postajal vedno bolj vabljiv! Tako je šla nekaj časa po poti, nato pa spet zavila pod pot in zopet so pokale vejice in šumelo listje. Tedaj se je Tone zdramil. »Kaj za vraga je zopet?« je šepnil sam sebi, »in to kar nekaj metrov od mene?« Začuden je strmel predse, zadrževal dih in bil vedno bolj prepričan, da mu to pot neznanec ne bo ostal skrit. Ni se motil. »Glej ga, zlomka, sva že skupaj, te bom vsaj od blizu ogledal,« je pridržal stavek na jeziku in mislil še vedno na jazbeca in vse njegove grehe. Tedaj pa se je izza grmovja na nekaj metrov pojavil rjav medvedek. Okroglo glavico je tiščal k tlom in vohljal vse bliže k njegovi torbi. Ko se je Tone dodobra prepričal, da pred seboj nima jazbeca, pač pa medvedka, se je hitro spomnil vseh mogočih zgodb o medvedih, ki so mu ostale v spominu še iz šolskih klopi. »Mladič ni sam,« je pomislil, »gotovo je tudi medvedka nekje blizu! Pa moje hruške, aha, dišijo mu!« Tako si je Tone tolmačil vso zadevo in ogledoval stvarco, ki je vohljala že tik pred njegovimi nogami. »Samo, da ne pride še stara,« mu je šinilo v glavo. Tedaj je žival plaho dvignila glavo in oči naših znancev so se srečale. Toda samo za trenutek! Medvedek se je že obrnil in Tone je komaj še videl zadnjo plat, ko je stekla po poti in izginila v goščavo. »Bo že,« si je mislil Tone, »koža je prva, sedaj pa...« Medvedek je bil istih misli, ko je ves zasopel pritekel do matere medvedke. Stisnil se je k nji, povohljal njen smrček, kot bi ji hotel povedati, kaj vse je doživel. Mrmraje ga je mati oštela, nato pa je, dobrikajoč se, sledil njenim korakom. Ti so bili umerjeni, a pod njihovo težo so pokale in se lomile debele, preperele veje. »Kaj sedaj?« je pomislil. Nikdar ni mislil, da so hruške tako vabljive! Če jih zavoha še medvedka, se bo gotovo potrudila, da pride do njih. Pred očmi je imel vsako hruško posebej, celo to je vedel, katera je najbolj medna. Lomastenje pa je naraščalo in prihajalo vse bliže in bliže. Tone ni nič več ugibal, kaj je, samo vstal je, in sicer tako naglo, kot bi ga nekdo nekam zbodel, in pobral prislonjeno torbo in kljuko. Vsak čas je pričakoval nov obisk. Zato je pozabil na otroke v Rakitni in medne hruške so se vsule iz Tonetove torbe, ki jo je potem še krepkeje zaprl in stisnil pod pazduho. »Tu imaš, zlodej, pa požrl, da bo mir!« je zagodrnjal. Lepi, sladki sadeži pa so se zatrkljali po gozdni poti. Pod vtisom nekih čudnih misli je hitel navkreber po poti naprej. Spomnil se je na debelo jelko, ki stoji tik ob poti, 'ko se k sreči prevali že prek Smrekovcev proti Rakitni. »Če bo potrebno, bo šlo navzdol bolje kot pa v klanec!« je ugotovil Tone še enkrat, nato pa se je ustavil pri jelki in pogledal po poti, ki jo je pravkar prešel. »Gej jo!« Na cesti je stala velika rjava gmota in pobirala njegove hruške. Bila je medvedka, poleg nje pa je opazil tudi mladiča. S slastjo, ki jo je kazal vsak njun gib, sta hlastala po nesrečnih hruškah! Našega Toneta je narava resnično nagradila z velikim doživetjem. Prepričan sem, da bi marsikdo nas lovcev žrtvoval za kaj takega tudi poln nahrbtnik hrušk, pa če bi ga moral napolniti na samem ljubljanskem trgu. Sam bi jih kupil s pripombo: »Za medveda, dobre, medne!« To se je zgodilo 5. septembra letos na meji lovišč lovskih družin Borovnica in Rakitna. France Leben Astorja ni več V Sladki vrh, ki je nižinsko lovišče, spada v prvi vrsti ptičar; brez njega lovsko pravično ne moremo loviti. Ker pa je ptičar le precej zahteven pes, sem si 1948. leta nabavil jamarja, ki je dober tako za delo na zemlji, na vodi kot tudi v rovu. Prav slednje mi ga je najbolj priporočalo. V lovišču smo imeli namreč zelo veliko lisic. Ker sem torej 1948. leta zvedel za resasto jaz-bečarko »Divo Stražunsko«, sem jo brez oklevanja kupil. Se isto leto sem jo peljal na mednarodno razstavo psov v Ljubljani. Tu je dobila odlično oceno in naslov prvaka Jugoslavije. Naslednje leto sem jo peljal na jamarske tekme v Slivnico pri Mariboru. Tudi tu se je odlično izkazala in dobila prvo nagrado. Zanimanje za delo v lisičinah je postajalo tako pri meni kot pri mojih lovskih tovariših vsak dan večje. Zato sem se odločil, da si nabavim še enega jamarja. Ker pa sem slišal in se po drugi strani tudi prepričal, da je jazbečarju v veliko pomoč lovski ter i j er, ki lisico ali jazbeca takoj napade, sem se odločil za lovskega terijerja. Dobil sem ga šele 1950. leta, in sicer iz Radvanjske psarne našega poznanega lovca in kinologa Ivana Vuteja. Konec marca 1950. leta mi je prinesel malo črno živalco z imenom »Astor Radvanjski«. Rekel mi je: »Tu imaš obljubljenega črnuclja, ki ti bo očistil lovišče lisic«. Oba sva se nasmejala in si mislila vsak po svoje. Dokler se je mali Astorček vrtel okoli svojega vzreditelja, je bil zelo živahen in zadovoljen in vse je kazalo, da se bo tudi novega gospodarja takoj privadil. Na žalost pa ni bilo tako. Prve dni je bilo cviljenja in jokanja kar preveč, toda po nekaj dneh je postal kužek popolnoma domač in kmalu sva postala dobra prijatelja. Posebnost tega majhnega, črnega lovskega prijatelja je bila v tem, kako te je pogledal; vedno je nagnil glavo skoraj za 45°! S temi pogledi si je kaj kmalu pridobil vso mojo družino in tako postal hišni ljubljenec, ki je užival pred jazbečar ko »Divo Stražunsko« vedno protekcijo. Ko je bil star 3 mesece, je bil že dober čuvaj. Vse je kazalo, da bo zelo oster, kar se je videlo tudi pri prvih srečanjih s sosedovimi psi. Ko je bil star šest mesecev, je ugnal marsikaterega psa, ki je bil dvakrat večji. Pri vsakem pohodu po lovišču sem videl, da bo imel odličen nos; venomer mu je kaj novega dražilo mali nosek. Medtem sem si stalno prizadeval, da bi ga navadil jamariti, toda za luknje ni pokazal zaželenega zanimanja. To me je zelo motilo. Že sem skoraj verjel tistim, ki so govorili, da je treba lovskim terijerjem lisičino asfaltirati, da gredo vanjo. Toda kaj se je zgodilo, ko je bil star trinajst mesecev? Ko sva bila neko popoldne v lovišču, se mi je Astor nenadoma brez glasu izgubil izpred oči. To se mi do takrat ni nikoli zgodilo. V skrbeh ga začnem klicati, a Astorja ni in ni. Tedaj sem se spomnil, da so v bližini lisičje luknje. Takoj sva jo s tov. Č., ki me je spremljal, ubrala proti njim — in lahko si mislite, kako vesel sem bil, ko sem kmalu zaslišal glasen lajež, ki pa je spet utihnil. PTi luknji sem se nagnil prav k odprtini. Tedaj sem zaslišal spet lajež, nato pa ropot, da se je zdelo, da se je vsa jama sesula. Kakor sem se malo prej razveselil, tako me je sedaj prevzela neka tesnoba, ker se mi je zdel Astor za borbo z lisico, predvsem pa z jazbecem, še premlad. Po nekaj sekundah pa zagledam Astorja, ki rine ponosno in zmagoslavno iz luknje z mladim jazbecem v gobcu! Ko ga odloži, se ponovno zakadi v jamo. Tako je torej s to stvarjo! Spet čakam kake četrt ure in spet se prikaže Astor, toda z zelo krvavim smrčkom. Takoj sem vedel, da je imel opravka z materjo. Ko smo se še nekaj časa mudili z luknjami in je Astor prinesel še enega mladiča, sem ga navezal. Dovolj je bilo za prvi dan! Potem smo vsi skupaj zmagoslavno krenili proti domu, kjer je bil Astor nagrajen z večerjo »po želji«. Po kakem mesecu so se lisice spravile v Sladkem vrhu nad kokoši; kar na veliko so jih pobirale. Zato povabim lovskega tovariša Č. in spet smo jo vsi trije mahnili v tisti del lovišča, kamor so lisice odnašale kokoši. Astor naju je kaj kmalu opozoril na svež lisičji sled in naju po njem pripeljal do lisičin. Že se je besno pognal v eno od dveh lukenj. Tri mlade lisice, ki jih je Astor prinesel na dan, in stara, ki jo je izrinil iz rova, so bile plen komaj pol ure dolge borbe. Tako je postal Astor mojster. Z njegovo pomočjo smo v 1951. letu uplenili 33 lisic, v naslednjih dveh letih pa znižali stalež lisic na primemo število. Astorja so kmalu poznali lovci in nelovci širom po našem lovišču; rekli so mu »lisičja smrt«. Toda bogato življenje se menda res večkrat hitro konča. Astorjevo desno oko je postajalo vedno bolj motno; kljub pomoči veterinarjev je nanj oslepel. Preveč zemlje so mu zmetali jazbeci in lisice v oči, ugrizi so napravili ostalo. Da se je to zgodilo, pa mislim, da sem nekoliko tudi sam kriv; od njega sem zahteval le preveč. Zato priporočam vsem lovcem, ki so našli tak užitek v jamarjenju kot jaz, naj imajo za ta način lova vedno dva jamarja; eden naj bo vedno pripravljen, da priskoči v sili drugemu na pomoč. Z lisico opravi sicer tudi en sam pes, za jazbeca pa sta dva psa več kot priporočljiva. Lovski teri-jer in resasti jazbečar sta se pri meni sijajno obnesla: lovski terijer s svojo napadalnostjo, resasti jazbečar pa kot izvrsten kopač, ki je jazbecu neštetokrat preprečil, da bi se zakopal. Ko je Astor na pol oslepel, sicer na ostrosti ni prav nič izgubil, v rov pa sem ga spustil na pomoč le v največji sili. Vkljub temu pa je že po nekaj mesecih popolnoma oslepel. Postal je velik revček. Vsa prizadevanja, da bi mu vrnili vid, so bila brezuspešna. In moral je iti tja, kamor gredo vsi dobri psi, pa tudi slabi —, kot je nekdo pred kratkim napisal v »Lovcu«. Matko Goršek Društvo brak jazbečar je razposlalo vsem lastnikom brak jazbečark, ki so bile po telesni oceni in oceni na tekmi ali preizkušnji priznane za ple-menjakinje, plemeni tveno napotnico. Plemeni tve bodo po načrtu, ki ga je po vzrejnih podatkih in izkušnjah v prejšnjih letih sestavil društveni vzrejni referent. Vzreditelji so dobili tudi navodila za vzrejo legla in napotilo, kako ugotove in izločijo mladiče, ki imajo razne hibe itd. Vzreditelje opozarjamo na društvena vzrejna pravila, ki določajo, da sme v leglu ostati največ 6 mladičev in da morajo biti mladiči ob oddaji stari najmanj 8 tednov. Lovce, ki si nameravajo v letošnjem letu nabaviti mladega brak jazbečarja, prosimo, da se obrnejo na vzreditelje; njih naslovi bodo objavljeni v Lovcu. Članom in lastnikom brak jazbečarjev bomo poslali v januarju oziroma februarju položnice za nakazilo članarine. Članarino (200 din) nakažite pravočasno. Članom »Društva brak jazbečar« in članom lovske organizacije želimo v 1957. letu dober pogled in obilo uspeha. Odbor DBj Foto Stane Lenardič ZAPISKI O JELENJEM RUKU Lado Švigelj Bilo je v začetku ruka. Na Smuki je lovec Ivan ob desetih dopoldne v kuhinji obdeloval za klicanje jelena volovski rog. Stružil in gladil ga je, da bi dal bolj doneč glas. Čim tanjši je rog, tem bolje po navadi poje, pa tudi lažji je in lične j ši. Nekateri ga obdelajo tako,' da je tanek ko papir, seveda le na širšem koncu, kar pa je odločilno za resonanco. Od časa do časa je šel lovec pred hišo in zarukal,. da bi videl, če je rog že dober. Ni mu bil še po volji, pa se je vrnil in nadaljeval z delom. Ko je prišel tretjič pred hišo in se spet oglasil, pa so na vso sapo pritekli izza senika njegovi otroci. Plašno so gledali in najstarejši je komaj spravil iz sebe: »Ata, tulka žival kot krava in tulki ragje!« Kako velike roge ima, je kazal z razprtimi rokami. »Jalen!« je odločil oče po struško. Na prvo in drugo preizkušnjo roga se je jelen približal vrtovom, ko pa je lovec zarukal tretjič, je pritekel prav do senika. Nekaj dni pozneje je prišel isti jelen na klic prav v vas; bilo je ob treh popoldne. Vsako leto me znova prešine in nekaj mi požene kri po žilah, ko zadoni v tihi noči v začetku septembra iz gozdnih mrakov mogočni a-u-u-u-oa. Približal se je čas jelenove ljubezni. Vsako noč pogosteje in na več krajih se oglašajo jeleni; ljubicam, tekmecem in vsemu svetu naznanjajo, da bo šlo zares. Izbojevati bo treba marsikatero, včasi tudi krvavo borbo. V hladnih septembrskih nočeh in v jutrih, s slano pobeljenih, se bo izpolnjeval zakon narave za ohranitev in razmnožitev plemenitega jelenjega rodu. Na Kočevskem se včasi sem pa tja že proti koncu avgusta sliši posamezen jelen, ki pa se seveda oglaša le poredkoma in samo ponoči. V začetku septembra pa postajajo noči ponekod že kratkočasne: Jelene že lahko preštevaš, po glasu skušaš ugotoviti znance iz prejšnjih let, spoznavaš, kako se divjad ponoči premika za pašo in po plemenitvenem gonu. Seveda se jelenji ruk ne začne in ne doseže viška povsod ob istem času, pa tudi konča se ponekod prej, drugod pozneje. Tako je kar za tedne razlike med posameznimi rukališči, ki so si komaj uro oddaljena. Zato ni mogoče postavljati nobenih pravil, kateri dnevi so boljši, kateri slabši in katere dni bo ruk najboljši. Nekateri lovci prisegajo na določeni datum, seveda vsak na svojega: ta na dvajseti september, drugi na petindvajseti, tretji morda na prve dni oktobra. Nekoč so pač zadeli na posebno ugodne dneve, pa mislijo, da bo vsako leto tako. Na Kočevskem traja jelenji ruk nekako od 15. septembra do 5. oktobra. Za najboljše dneve nihče ne ve; lahko so tudi po 5. oktobru. Lahko pa zapišem tole: Kdor hoče imeti lovske užitke in uspehe, naj si vzame dopust v drugi polovici septembra in gre v lovišče, pa bo marsikaj lepega doživel. Treba je, da se nastani v lovski koči; tako bo v stalnem stiku z divjadjo. Zgodi se, da začne jelen rukati v opoldanskih urah ali sredi popoldneva. Po rukanju ugotoviš, kam se jeleni pomikajo zvečer in kam proti jutru. Tako lahko svojega izbranca kar pričakaš. Kjer je urejena čuvajska služba, bo res lahko prišel do plena tudi tisti, ki samo zvečer ali zjutraj za dve uri pridrvi v lovišče, saj jelena mu bo našel ali poklical lovski čuvaj, ne bo pa tak lovec užival jesenske narave v vseh njenih pisanih barvah, ne bo občutil skrivnostne gozdne- tišine in ne spoznaval jelenove ženitve; to pa je tudi del življenjske radosti in lovskega užitka. * V Jelenbregu nad Ravnami se je prvi jelen oglasil že 14. avgusta, torej v času, ko ponehuje srnjakov prsk, nekaj dni za njim pa še trije; ponoči so se po malem dražili prav do začetka pravega ruka. Za Rajndolom so začeli rogati ženini rogoviliti 3. septembra, pri Kočah 7. septembra, v rajhenavški dolini 8. septembra. Okrog Oneka in Svetlega potoka je začela odmevati jelenova svatovska pesem šele 14. septembra in tako je bilo v glavnem tudi drugje; ponekod se je začel ruk 20. septembra. Tu se ruk pripravlja — jeleni se polahko in poredkoma oglašajo sredi noči štirinajst ali pa še več dni — nad Ravnami so se, kot sem že omenil, ves mesec —, tam pa zagori iznenada z vso močjo. Tako je začelo 15. septembra v okolici Belega kamna in Starega loga brez kakšnega uvoda rukati sedem jelenov; začeli so kar s polno paro ob sedmih zvečer in rukali vso noč do pol sedmih zjutraj. Naslednje dni so se v tem predelu oglasili še trije jeleni, tako da jih je rukalo deset. Rukali so, in to dobro, do 2. oktobra. Zvečer so začeli med šesto in sedmo, zjutraj pa je odmevalo okrog požganih kočevarskih vasic do šestih, včasi do sedmih, osmih, tri dni pa so potegnili celo do desete dopoldne; to je bilo 24., 25. in 26. septembra. Vendar pa so bili med tem časom dva večera in eno jutro prav mrtvi. Na teh rukališčih so bili jeleni iz bližnje in daljnje okolice. Vse, kar je bilo okrog Starega loga, Rdečega kamna, Pugleda in Žitne gore moškega jelenjega rodu, sposobnega za ploditev, se je zbralo okrog treh tropov košut; do smotra, za katerega so izgubljali noči, pa so prišli seveda samo najmočnejši in najbolj borbeni. Nadpovprečni štirinajsterak je vodil tri košute; pravzaprav so košute vodile njega. Zanje je moral izbojevati s tekmeci še pred pričetkom ženitovanja trde boje. Zato so ostajali stranski jeleni v primerni razdalji ali pa so krožili kot sateliti okrog košut. Med njimi je bil tudi močan šestnajsterak, ki pa kljub svoji postavnosti ni upal ogrožati gospodarja. Rukal je pod Pugledom in šele, ko je bil ruk na višku, ga je nagon zapeljal, da je še enkrat pomeril svoje moči s štirinajsterakom. Tri dni je oprezal za košutami in izzival iz neposredne bližine, nato pa sta se zgrabila; potolčen se je spet umaknil v pugled-ski greben in se v neutelešeni strasti od daleč odzival tekmecu. Se bolj jo je skupil mlad deseterak. To je bilo 18. septembra. V slepi strasti se je zapletel v boj s pašo. Borba je bila dolga in brezkompromisna. Naslednje jutro je našel lovec jelena pod jablano v Malem logu; bil je mrtev, ves preboden. V naravi, in žal tudi v mednarodni politiki, je pravica vedno na strani močnejšega. Da sta se dolgo in srdito dajala, je pričala razrita zemlja obširne vrtače; tu sta se spoprijela; ruša je bila razkopana, da trave skoraj ni bilo videti. Drugi jelen, ki je imel za Belim kamnom pravico do košut, je bil prav tako štirinajsterak. Hodil je s tropom šestih košut. Tretji, dvanajsterak, je imel dve košuti. Med ostalimi jeleni je bil dvanajsterak, drugi so bili osmeraki in deseteraki. V tem primeru so torej plemenih košute tudi po trofejah najboljši jeleni, kar na žalost ni vedno tako. Tudi iz lanske jeseni poznam primere, da je paševal zanikrni deseterak, dobri dvanajsterak! in morda tudi še kak boljši jelen, sodeč po odrastkih, pa so trobili v prazno. Na rukališčih za Rajndolom in Mozljem se je trudilo okrog dveh tropov košut šest jelenov: trije dvanajsteraki in trije deseteraki. S polnim rukom so začeli zelo zgodaj, 15. septembra, sva-tovanje pa so zaključili že 25. septembra, ko je bila plemenitev v glavnem končana. Ruk so prehiteli kar za teden. Pri teh jelenih je bilo značilno, da se pred mrakom skoraj niso oglasili, pač pa so se zjutraj oglašali tja do pol osme ure, znameniti pa so postali tudi zaradi svoje vztrajnosti in uvidevnosti: Ves teden jih je lovec Jože zasledoval in preganjal z grupo filmskih ljudi, ki so hoteli dobiti na filmski trak za dokumentarni film o Kočevski tudi nekaj scen iz življenja divjadi. Ko je prišel jelen na klic pod prežo, se je med filmarji vnela debata o razdalji, osvetlitvi in ostalih umetnijah. Navadno je bila oddaljenost prevelika, jelen preveč v grmovju, svetloba preslaba, bilo pa je tudi še polno drugih nevšečnosti. Ker jelenu ni do tečaja o snemanju dokumentarnih filmov, je odskočil, preden se je kamera sprožila; naša grupa pa s preže in na zalaz, dokler niso pregnali še drugega jelena. In tako dan za dnem, da jim je končno vkljub nepoznavanju in neobvladan ju osnovnih pravil obnašanja pred divjadjo in vkljub neprimerni filmski kameri, ki je povzročala pri snemanju močne šume, le uspelo napraviti nekaj posnetkov. Sploh opažam, da je jelenjad, ki se zadržuje v bližini naselij, manj plašna kot tista v velikih, urejenih višinskih gozdovih Velike gore, Roga in Snežnika. Ob ruku, in tudi sicer, so jeleni v visokem gozdu silno občutljivi; če jih preženeš, jim pustiš preveč sledov ali pa jih preveč kličeš, jim je hitro čez glavo. Premaknejo se v mirnejše in manj dostopne predele; le ponoči še ruka j o po travnikih, posekah in jasah, podnevi pa največ samo po goščavah. Jelenjad pa, ki se zadržuje okrog vasi in se pase po njivah prav v bližini hiš, prenese veliko več, kar se tiče namreč nemira. To je razumljivo, saj posluša podnevi in ponoči hrup ljudi in lajanje psov, preko svežih človeških sledov pa prehaja vsak dan. Travna gora, L. d. Sodražica, 19. IX. 1956, Boris Lovrenčič; mere: 106,10, 38.70, 39.00, 23.85, 15.80, 16.80, 13.50, 14.10, 7 in 7, 6,60 kg, 97 cm; skupaj točk 195.72 Beli kamen, Kočevje, 1. X. 1956, Andrej Flajs; mere: 106,85, 29,75, 41,45, 21,40, 12,9, 12,8, 12,0, 12,7, 5 in 6, 5,50 kg, 98 cm; skupaj točk 175,51 Bilo je v Snežniku 1948. leta. Prav na Me-zelišču, to je pod glavnim snežniškim vrhom, je rukalo šest jelenov. Tam so velike poseke okrog bivših italijanskih vojaških objektov. Okrog Mezelišča takrat niso sekali, najbližja vas pa je pet ur daleč; torej mir kot v pragozdu. Tja sem prišel ob glavnem ruku neko popoldne. Bil je miren, precej hladen dan. Jeleni so ru-kali, da je kar odmevalo. Prehajali so neženi-rano sem pa tja preko posek, kjer se je videlo nekaj sto metrov daleč, kot da jim sploh ni mar, če se ob soncu pokažejo radovednim očem. Tako je bilo še dva dni, nato pa konec! Presedalo jim je, ker smo lazili za njimi in ker so slišali en sam strel; umaknili so se pod vrh Snežnika in na gomanjško stran v strme, nedostopne robove. Za tisto leto je bilo ruka na Mezelišču konec! * Za Rajndolom smo že od lanskega leta poznali jelena, ki je imel tako nenavadno visok glas, da ga je vsakdo spoznal; včasi se mu je prelomil v pravi falzet. Revirni lovec Jože ga sploh ni hotel zasledovati, da bi videl, kakšen je, češ: To je reva, junček! Letos pa mu je prišel pred oči: dober dva-najsterak z močno krono, in košuto je imel pri sebi, morda celo več košut; eno je videl, druge pa so bile verjetno v grmovju. Okrog njega oz. njegovih košut sta opletala še dva jelena, dva-najsterak in deseterak. Sodimo, da ruka starejši in močnejši jelen s krepkejšim glasom in da basira, šibkejši in mlajši jeleni pa imajo višji glas, ne tako polnega in mogočnega. To je na splošno tudi res, vedno pa ne, kot se vidi iz gornjega primera. Na drugi strani pa utegne včasi tudi mlad jelen zarohneti »kot kakšen velik«. Tako je ru-kal pri Jelenovem žlebu mlad deseterak, o katerem bo pozneje še govora. Ljubljanski lovec, ki ga je slišal in ni začetnik pri jelenjem lovu, je menil: »Ta mora biti pa star kampeljc!« Ko pa smo dobili v roke njegovo čeljust, se je izkazalo, da je bil jelen mlad. Bolj zanesljiv znak, po katerem ugotavljaš starost jelena po glasu, je intenzivnost rukanja. Pubertetnik, največkrat šesterak ali osmerak, ki prvič stopa med rukajočo druščino, je po navadi še plašen in ne boš ga velikokrat slišal, pač pa postane pravi razgrajač naslednje leto. Mladi jeleni, ki so brez košut, delajo največ hrupa, noč in dan so na nogah, vrte se okrog tropa in izzivajo. Starega mojstra, posebno če ima košute, pa mora razdražiti tekmec, ki ga pokliče na boj iz polnih prs; ali pa mu košute razpalijo strast, da si da duška z grmečim glasom; sicer pa samo mrmra, godrnja in renči. * Že stoletja in tisočletja je bilo v kočevskih gozdovih veliko jelenjadi, nekako pred sto leti pa je bila jelenjad na tem področju prav do kraja iztrebljena. Iz tistih starih časov izvirajo imena Jelenov žleb, Jelendol, Jelenbreg, Jeleniča, Jelenji studenec in druga. Gotovo so bili kraji, ki imajo še danes ta imena, posebno znana nahajališča jelenjadi. Jelenov žleb ima vso pravico za svoje ime tudi zadnja desetletja, ko so se tam jeleni spet naselili, in sicer iz Snežnika. V Jelenovem žlebu so imenitna rukališča, vsako leto bolj ali manj v istih predelih. Sečnja in transport lesa, čiščenje gozda, spremembe v gozdnih sestojih, pojavi volkov, nove komunikacije in kdo ve še kakšni drugi vzroki pa seveda vplivajo na kraj in število rukajočih jelenov. Na pretekli jelenji ruk na vsem področju ribniške Velike gore, Jelenovega žleba, Debelega vrha, Jelendola in večjega dela Kočevskega pogorja, imenovanega tudi Stojna, je bistveno vplivalo pomanjkanje vode. Suša v septembru, kakršna je bila preteklo jesen, je v teh krajih redka. Polna dva meseca ni bilo dežja. Ostali predeli Kočevske imajo stalne studence in luže studenčnega izvora, ki so razporejene nekako tako, da jelenjad ni trpela žeje. V prej naštetih gozdovih pa je sicer res precej luž, tako imenovanih jelenic, ki v običajnih razmerah ne presahnejo vse leto, letos pa so se vse posušile. Tako imenovane jelenice nastanejo iz različnih vzrokov, večkrat pa jih izrijejo divji prašiči. Pri iskanju hrane napravijo v ilovnati zemlji jame in sem pa tja se zgodi, da zadrži taka kotanja nekaj deževnice; divjad začne prihajati na vodo, se valja v blatu, ilovico s parklji zahodi in zalička in kaluža je tu. Največ luž pa nastane z lovčevim posredovanjem in pomočjo. Kjer je letos v primerni zemlji solnica v tleh, nastane že naslednje leto odlično napajališče. Mislim predvsem na velike solnice za jelenjad, za katere je treba dvajset do petdeset kilogramov soli. Divjad, v glavnem jelenjad, skoplje, shodi in poje zemljo pol metra globoko, pa tudi več, v premeru poldrugega do dveh metrov že v enem letu. Kjer računamo na kalužo, je torej že pri napravi solnice treba misliti na to, da jo napravimo v senčnem kraju in v taki legi, da bo vodo čim dalj obdržala tudi v sušnem vremenu. Kot rečeno sta bila lanski avgust in september brez padavin, kar je posebno za september nekaj prav izjemnega. V tem času n. pr. poljedelstvo suše sploh več ne občuti, vinogradnikom pa je celo dobrodošla, saj bo vince slajše in močnejše! Divjad pa je v stiski, pa naj bo brez vode v katerem koli letnem času. Žeja je huda stvar. Najmanj pogreša vodo srnjad, ki ji zadostuje že rahla rosa, veliko težja pa je suša za jelenjad. Prav posebno potrebo po vodi čuti ob ruku, ko so jeleni nemirni, ko prehodijo velike daljave, krožijo okrog košut, se preganjajo in bijejo med seboj težke boje; da izgube pri vsem tem veliko vode, ki jo je treba nadomestiti, je razumljivo. Če pa vode ni, jo iščejo jeleni daleč naokrog. Tako se lahko zgodi, da se del jelenjadi izseli iz sušnih predelov in prepotuje precejšnje daljave, da pride do napajališč. Ker lanski september v vsem območju Jelenovega žleba, Velike gore in Debelega vrha nismo vedeli za no- beno jelenico, ki bi bila še imela vodo — kjer koli je bilo še kaj svežega blata, je bilo vse shojeno in razvaljano —, je po mojem mnenju pomanjkanje vode edini vzrok, da je bil ruk v ribniških gozdovih in v višinah Debelega vrha tako nenavadno slab. V krajih, kjer je predlanskim rukalo trinajst jelenov, in to dobro rukalo, se jih je lani prav slabo oglašalo pet. Popravljam! Slabo so se oglašali štirje jeleni, peti, tisti »kampeljc«, pa je rukal tri tedne kar naprej. Slišali ste ga lahko v vseh dnevnih in nočnih urah na Glavici pri Jelenovem žlebu. Lovec, ki je tam ugotavljal jelene, se tega deseteraka ni mogel znebiti. Kamor koli je šel in zarukal, je prišel za njim — trikrat v enem dnevu! To je bil eden tistih mladih, zdravih jelenov, ki oživljajo ruk in pridejo navadno najraje pred cev. Seveda je moral vedeti za skrito lužo, ki ni presahnila, ker brez vode ne bi bil mogel biti noč in dan na nogah. Ostali jeleni so se oglasili po nekajkrat samo zvečer in zjutraj, in še to samo v temi in v prvem mraku. Ne eno jutro ali večer se ni zgodilo, da bi bil ruk v teh krajih tak kot druga leta; tudi na klic niso prihajali. Čeprav jih je lovec čakal največ juter že pred zoro, in sicer na mestih, kjer je vedel, da se zadržujejo, jih ni mogel oceniti. Pa še o tem, kakšen je bil konec znamenitega »kampeljca«. Zadnje dni oktobra, torej dober mesec po ruku, so ga našli delavci ob cesti mrtvega. Bil je še topel. Podlegel je v borbi z močnejšim. Po rogovju smo spoznali, da je naš znanec, ki nam je s svojo prizadevnostjo krajšal čas med rukom. Tedaj šele smo ugotovili, da je bil res mlad. Zelo ga je bilo škoda. Menda ga je prekipevajoča mladost zapeljala v boj v času, ko se je sicer jelenom kri že davno ohladila. * Lovec Lojze je pasel rogate ženine na jugozahodnem pobočju Stojne. Nekega jutra je lazil za jelenom, ki se je, rukajoč, umikal v hrib. Pretekal ga je, da bi ga ocenil, da je bil ves moker; šele visoko v hribu bi se morala srečati. Lovec čaka na stečini — jelena pa ni! Tedaj pa sliši, da ruka že spet navzdol, po isti poti, od koder je prišel. Obiskal je le lužo, za katero je vedel uro daleč v hribu, toda našel je — suho! Uboga žival! Tako je jelen obšel kdove koliko luž, pa nikjer utehe! V tej zvezi še tole zgodbico, čeprav se ne tiče jelenov. Bilo je menda 1951. leta, sredi poletja. Bila je velika suša. Dva naša lovca sta prišla v opoldanskih urah v Glažuti na rob košenice in se razgledovala proti gozdarskim poslopjem sredi jase. Nenadoma zagledata človeka, ki je pritekel iz hleva s puško v roki, se vzpel na položno streho nizke barake in meril nekam proti cesti, kamor lovca zaradi stavb nista videla. Prej ko je nepovabljeni lovski gost utegnil streljati, sta ga s klici zaustavila. In kaj je bilo? Odrasel merjasec je prišel sredi dneva Pit na korito k logarnici, na kraj, kjer je bil ves dan promet z avtomobili in vozniki. Če ne bi bilo lovcev, bi bil divji lovec pobral merjasca kar s strehe. Podobno kot v Jelenovem žlebu je bilo z rukom tudi povsod, kjer ni bilo studenčne vode; rukalo je malo jelenov, in še to v glavnem samo ponoči in poredkoma. Na Žagi Rog je prišel jelen s tropom košut vsak dan pit k delavskim barakam pri logarnici. * Kljub temu, da je suša konec septembra redka, bo treba misliti na ureditev nekaj napajališč, ki bodo vzdržala vsako sušo; ne gre namreč samo za jelene, temveč za vso divjad. Potreba po teh napravah v naših loviščih me je pravzaprav vzpodbudila, da sem napisal te vrstice. Kje je treba napajališča napraviti, bodo najbolje vedeli lovski čuvaji: Tam, kjer se divjad, predvsem jelenjad in prašiči, najraje zadržuje; v senčni legi in kjer je mir. Kako bi napravili napajališča, pa sem razmišljal o dveh možnostih. Morda ima še kdo kake ideje in izkušnje — bilo bi dobro, da se oglasi in jih pove! Prvi način bi bil, da bi izkoristili studence, pri katerih so navadno zgrajene gozdarske koče. V kraških gozdovih grade namreč gozdarji koče za gozdne delavce tam, kjer je voda. Studenec je skoraj vedno samo večji ali manjši kal, iz katerega curi voda, ki se izgublja med listjem in skalami. Ob deževju teče na takih krajih voda nekaj sto metrov, čez dan ali dva pa že presahne. Tak studenec je navadno zajet in izpeljan v manjši betonski rezervoar pri koči, kar pa je viška vode, odteka po cevi pod vrhom cisterne; in to odvečno vodo bi bilo treba po ceveh speljati vsaj sto metrov daleč na primerno mesto, kjer bi se napravilo napajališče. Napajališče bi napravili kot večje leseno korito, izdolbeno iz debele smreke, ki bi bilo vkopano v zemljo, ali pa bi ga izkopali in zbili v ilovici. Drugi način je še enostavnejši. V ilovnati zemlji, ki ne prepušča vode, bi izkopali pol metra globoko jamo s položnimi robovi in v premeru, kot smo si napajališče zamislili. Jamo bi morali skopati v dolinici, in sicer zato, da bi vsaj eno pobočje uredili kot zbiralnik vode. Gladko stran vrtače bi bilo treba očistiti humusa, kamenja, korenin in grmičevja, da bi prišli do ilovice. V dežju bi strmino, pa tudi jamo samo, dobro zbili in zaličkali — in če bi bilo delo dobro opravljeno, bi se že ob prvi plohi luža napolnila. Pri obmejnih utrdbah so delali Italijani take zbiralnike za zbiranje vode z betonirano površino, kar pa je precej drago, ker mora biti plast kamenja in betona debela vsaj pol metra, da jo prva zmrzal ne dvigne; naprava seveda v takih primerih poči in namenu ne more več služiti. Ilovnata napajališča pa je seveda treba vzdrževati. Lovski čuvaj mora skrbeti, da se zbiralna površina ob dežju večkrat na novo zagladi, ker se posebno od začetka lahko zgodi, da se razsuši, razpoka in vodo, namesto da bi jo oddajala v zbiralnik, vpija. Od časa do časa je treba očistiti tudi lužo, da se v njej ne naberejo listje, veje in blato. Ponekod bi morda izkoristili kanal ob gozdni poti, ki je ob večjem dežju poln vode; vodo bi speljali na zaželeno mesto. Napajališče lahko prekrijemo s streho iz desk ali skodel, ki so boljše kot deske. Tako napajališče bi bilo popolnoma zanesljivo in bi vzdržalo vsaj petnajst let. Vprašanje je treba premisliti in ga krajem in razmeram primerno rešiti; prav gotovo bi vsak lovski kolektiv lahko nekaj naredil, da ga rešimo. Ker vem, da so ponekod o njem že razpravljali, sem prepričan, da ne bo ostalo samo pri besedah. ŠE MALO in za »Zlatoroga« bo zbranih 25 milijonov Od 13. decembra 1956 do 12. januarja 1957 so za »Zlatoroga« prispevali: Lovska družina Šentilj v Slov. gor. 16 000, Lovska družina Suha Krajina 2900 in 200 (prispevek za novega člana), Lovska družina Jesenice na Gorenjskem 8700 (za prodana potrdila), Lovska družina Rakovnik 5000 (za prodana potrdila), Okrajna lovska zveza Kočevje 400 (prispevek po 200 din), Ivan Skerlovnik 1000, Lovska družina Šmarje pri Kopru 10 000 (zbirka), Lovska družina Duplek 5000 (za prodana potrdila), Lovska družina Sladki vrh 6500 (za prodana potrdila), Lovska družina Pobrežje 12 000 (za prodana potrdila), Lovska družina »Čaven« Batuje 2000, Lovska družina Višnja gora 3000 (prispevek po 200 din), Lovska družina Rakičan 16 600 (za prodana potrdila), Lovska družina Cerknica 10 000, Lovska družina Komenda 3658, Lovska družina Jur-klošter 3700 (za prodana potrdila), Lovska družina Dravograd 3000 (za prodana potrdila), Lovska družina Dobrunje 5000 (za prodana potrdila), Ribiška zveza Slovenije 82 400 (prispevki ribiških društev in ribičev), Polde Steiner 500, Lovska družina Vodice 3070, Lovska družina Brdo 3000 (izkupiček zadnje brakade), Lovska družina Studenec 2000, Lovska družina Senožeče 2000 in 3000 (prebitek lovske prireditve), Lovska družina Šentvid pri Stični 4000 (za prodana potrdila), Lovska družina Veliki Podlog 400 (za prodana potrdila), Lovska družina Šmartno na Pohorju 1500 (za prodana potrdila), Lovska družina Zgornja Ščavnica 5000 (za prodana potrdila), Lovska družina Brežice 7000 (za prodana potrdila), Lovska družina Kamnik 3000 (dohodek brakade). Lovska družina Dobrova 5000 (za prodana potrdila), Lovska družina Begunje pri Cerknici 2000 (za prodana potrdila), Lovska družina Babno polje 3500, Lovska družina Mislinja 20 500 (za prodana potrdila), Lovska družina Hotedršica 7600 (za prodana potrdila) in 3800 (prispevek), Lovska družina Lukovica 3000 (za prodana potrdila), Lovska družina Medvode 1800 (za prodana potrdila); pripisane obresti za 1956. leto 1 270 953 dinarjev. Tako je dosegel sklad za zgraditev »Zlatoroga« 12. I. 1957. leta 24 882 170 dinarjev. LOVSKE DRUŽINE IMAJO NOVE MOŽNOSTI ZA UMETNO GOJITEV IN NASAJANJE FAZANOV Dr. S. Valentinčič Pri umetni vzreji fazanov je bila doslej največja težava krmljenje; kebčkom je bilo namreč treba kuhati jajca, iskati in sekljati rman, nabirati mravljinčja jajca, kasneje kupovati sir, stlačen ječmen ali pšenico — in vse to vsak dan trikrat do petkrat sveže pripraviti, kajti pri najmanjši napaki v krmljenju so kebčki začeli poginjati. Teh težav ni več, odkar lahko kupimo umetno mešano tovarniško hrano, narejeno v obliki podolgovatih zrnc. Tako je sedaj vzreja kebčkov skoraj igrača; fazane lahko vzreja vsak količkaj požrtvovalen član lovske družine. Preden pa bom prikazal novo metodo vzreje kebčkov, naj povem nekaj načelnih misli o nasajanju fazanov v splošnem. Vsaj polovica Slovenije za fazane nima pogojev, druga polovica pa jih ima, ponekod celo odlične. Lovci in lovske družine, ki razmišljajo, da bi fazane nasadili, morajo v prvi vrsti vedeti, ali spada njih lovišče v prvo ali drugo polovico. Odločili sc bodo gotovo lažje, če jim še enkrat, kajti gotovo so o tem že brali, povem, kakšen teren je za fazane idealen. Fazan potrebuje za življenje kraje, kjer je veliko meja in gozdičkov, ki jih obkroža polje, ali pa kraje, kjer je trsje. Tu najde potrebno hrano, kajti v mejah, gozdičih in trsju živi največ raznih živalic — od žuželk do žabe —, ki jih fazan predvsem išče; tu so tudi razne jagode, ki mu teknejo posebno pozimi. Okoliška polja mu poleg tega nudijo tudi razno zrnje, ki ostane po žetvi in ga fazan pobira, kadar požene zima žuželke v prezimovališča. Tako rastišče — grmovje, gozdički, trsje — mu nudi tudi kritje; fazan, zlasti petelin, namreč nima takega varovalnega perja kot na primer jerebica, ki jo ščiti že njena barva. Nikakor pa ne prijajo fazanu večji gozdovi, še manj pa veliki, prav tako pa tudi ne odprta polja niti odprta močvirja; tu ne najde dovolj hrane, še manj pa kritja. Skratka: fazan je ptica meja in malih gozdičkov z obilno podrastjo, ki jih obdajajo polja. Seveda pa so še druge prvine, ki označujejo dober fazanji biotop (rastišče), kot na primer nadmorska višina, ki ne sme biti preko 400 metrov, le majhno število lisic in drugih roparic, zimska krmišča, ki jih je treba začeti polniti že jeseni, itd. Lovske družine, ki imajo v svojih loviščih take terene, naj kar smelo nasadijo fazane; fazani bodo kmalu sami pokazali, če morda še kak pogoj manjka. Če se bodo začeli množiti, je to znak, da so s terenom zadovoljni. Kajti vedeti je treba, da včasih le še kak bistven življenjski pogoj manjka, čeprav je po teoriji na videz vse v redu. Zato teoretične postavke vedno dopolnjujmo s praktičnimi dognanji. Po tem načelu se ravna tudi naš Lovski sektor Gozdarskega inštituta, ki je že letos raziskoval vsa povojna, kolikor je bilo mogoče, pa tudi starejša nasajanja divjadi, zlasti fazanov, in skušal dognati, kje so se fazani »prijeli« in kje so torej pogoji zanje dobri. Ker bo ta raziskavanja nadaljeval, ponovno prosi lovske družine za sodelovanje, ki se je že doslej dobro obneslo. Sodelovanje naj bo posebno v tem, da bomo obročkali vse nasajene fazane, opazovali njihovo življenje in razmnoževanje, beležili odstreljene peteline in podobno. Zgodi pa se lahko, da se fazani v lovišču ne »primejo«, čeprav jim ekološki (življenjski) pogoji ustrezajo. To se včasih zgodi samo zato, ker smo jih nasadili premajhno število, le družinico, ki se je na terenu kar porazgubila, postala plen roparic, v prostranstvu narave je skratna »utonila«. Lovske družine naj o vsem tem razmišljajo, zlasti pa naj imajo le-te moje misli pred očmi, ko bodo svoja lovišča bonitirale. Po navodilih, ki jih je izdelal zagrebški gozdarsko-lovski inštitut, naj bo v dobrem fazanjem lovišču na 100 ha 50 do 60 fazanov. Po vsem tem naj družine, ki menijo, da imajo v svojih loviščih ugodne pogoje, začno brez odlašanja fazane načrtno in množično nasajati. Doslej so lovske družine nasajale fazane — mislim na lovišča, ki doslej fazanov sploh niso imela ali pa so jih imela premalo — na ta način, da so dobile ali odrasle fazane iz drugih lovišč ali pa kebčke iz te ali druge fazanerije za umetno gojitev fazanov. Sedaj pa se odpira še tretja možnost, ta namreč, da si bodo lovske družine same vzredile fazane iz jajc, ki jih bodo kupile v fazanerijah, predvsem v fazaneriji Vurberg. Sodim, da bo ta pot najprej pripeljala do cilja. Na dosedanji način namreč družine niso mogle nabaviti večjega števila fazanov, niti odraslih, ker tudi družine, ki imajo fazane, nimajo večjega viška — odrasli fazani pa so tudi dragi —, niti kebčkov, ker je tudi teh manjkalo. Pri nasajanju umetno vzrejenih, nekaj tednov starih kebčkov, pa je poleg drugega še ta nevarnost, da kebček, umetno vzrejen in prekmalu prenešen na čisto nepoznan teren, na ta ali drugi način propade, kar potrjujejo številna poročila s terena. Če pa si bo lovska družina sama vzredila fazančke, ne bo to samo ceneje, temveč računamo lahko tudi na veliko večje število fazanov. Fazančki bodo namreč rasli na domačem rastišču in jih torej ne bo treba prenašati, lahko bodo dolgo časa pri koklji, in končno, lovci bodo na take, z lastnim trudom vzrejene fazane bolj pazili, ko bodo le-ti že v lovišču. Najnovejši uspehi v naši umetni gojitvi fazanov, pri čemer mislim v prvi vrsti na industrijsko proizvodnjo take krme, ki omogoča in poenostavlja krmljenje kebčkov, krme, ki jo lahko brez težav prevažamo in nekaj časa tudi vskladiščimo, ti uspehi postavljajo torej vzrejo kebčkov v novo, svetlejšo luč. Foto dr. S. Valentinčič Tovarna močnih krmil v Ljubljani je namreč lani po našem receptu napravila med drugim tudi krmo za kebčke (o krmi za fazanke nesnice sem pisal že v peti številki letošnjega Lovca). To krmo smo preizkusili v vurberški fazaneriji, pa tudi na Pšati, v Ižakovcih in drugod, in sicer z uspehom. Krma vsebuje 22,8 % prebavljivih beljakovin, 74 % škrobnih vrednosti, poleg tega vitamine A, B (kompleks), D;l, G in pantotensko kislino ter potrebne rudninske snovi: apnenec, fosfor, mangan, železo, baker, kobalt in druge. Krma je v obliki zrnc. Keb-ček je do 6. tedna starosti porabil lkg krme, ki je lani stal 96 din. V preteklem letu smo, kot je znano, v več fazanerijah poleg tovarniške krme za kebčke preizkusili tudi tovarniško krmo za fazanke nesnice. Med uspehi takega krmljenja je tudi ta, da se je nesnost fazank v vurberški fazaneriji dvignila za približno 70%. Tako je dala fazanerija v preteklem letu 5800 jajc, ki so se večinoma valila na fazaneriji, 1100 jajc pa so dobile lovske družine. Jajca so valile pod kokljami, in sicer z različnim uspehom, kebčke pa so uspešno krmile večinoma z umetno krmo. V 1957. letu bo dala vurberška fazanerija še več jajc kot lani; zato bo tudi cena jajc znatno nižja. Tako bodo lovske družine lahko nabavile večje število jajc in jih zvalile pod kokljami v svojih loviščih. V naslednjem bom dal nekaj navodil za to delo, t. j. za ves postopek pri umetni gojitvi fazanov v svoji režiji. Predvsem je potrebno, da sporoče lovske družine čimprej, najbolje že v februarju, Republiški lovski zvezi, koliko jajc žele kupiti in v katerih dnevih naj jih fazanerija pošlje (jajca bodo na razpolago od 1. maja do 15. junija). O številu naročenih jajc bo seveda odločala zmogljivost blagajne (jajce bo stalo 50 dinarjev, ker bo večji proizvodni strošek krila Republiška lovska zveza), o času, kdaj naj bodo lovski družini jajca poslana, pa naj razmislijo lovci sami, saj vedo, kdaj je v njihovem kraju najlaže dobiti koklje in kdaj bodo najbolj prosti tovariši, ki jim bo poverjena vzreja kebčkov. Jajca bodo naročnikom dostavljena na ta ali drugi način; najbolje bi seveda bilo, če bi prišel kdo ponje osebno na fazanerijo, kar bo gotovo vsaj v nekaterih primerih mogoče. Zelo važno je namreč, da se jajca pri transportu ne pretresejo. Dospela ali prinesena jajca se ne smejo takoj nasaditi, ampak morajo mirovati najmanj 24 ur. Šele po tem času jih smemo nasadili pod koklje, ki jih moramo imeti pripravljene že nekaj dni pred dobavo jajc, in sicer take, ki dobro sede. Katere so take koklje, bodo najbolje vedele gospodinje, saj vsako leto nasajajo. Če se le da, podložimo fazanja jajca tam, kjer je koklja sama obsedela. Pred nasaditvijo pa je brezpogojno potrebno gnezdo potrositi s kakim sredstvom, ki vsebuje DDT (pantakan, novoinsektin ali drugi preparati DDT); s takim sredstvom zaprašimo tudi kokljo, zlasti pod perutmi. Pod kokljo nasadimo po 17 do 18 jajc. Če je koklja velika, lahko pokrije tudi 20 jajc, zlasti če po 7 dneh neoplojena jajca izločimo. Nasajati pod eno kokljo več jajc, ni priporočljivo. Tako je treba za 100 jajc pripraviti 6 kokelj, prav toliko kokelj, in sicer brezpogojno, pa moramo imeti pri rokah za rezervo, kajti zelo rado se zgodi, da koklja na fazanjih jajcih ne obsedi ali pa po nekaj dneh preneha valiti. V takih primerih je treba jajca takoj podložiti pod drugo kokljo. Važno je, da vemo, da smejo biti jajca v prvem tednu valjenja največ 7 minut brez toplote, v drugem pa največ 15. Po dveh tednih, ko je zarodek že bolj razvit in proizvaja nekaj toplote že sam, sme ostati gnezdo brez koklje tudi dalj časa. Zato je potrebno, da valečo kokljo nekaj prvih dni večkrat kontroliramo. Krmimo jo enkrat dnevno, in sicer s koruzo in vodo. Med valjenjem moramo kokljo ponovno pregledati, če nima uši ali drugih zajedavcev; če jih ima, jo dobro naprašimo s tem ali drugim že omenjenim sredstvom. Če je potek valjenja pravilen, se vale kebčki po 24 dneh. Zadnja dva dni valjenja je treba jajca poškropiti z mlačno vodo; to napravimo tedaj, ko koklje ni na gnezdu. Ko se kebčki vale, jih je treba pobirati izpod koklje, čim se malo osuše, da jih koklja ne pohodi. Kobčke denemo v sejavnico, pehar ali v kako drugo bodobno posodo, jih rahlo prekrijemo s toplimi krpami in postavimo na toplo mesto, morda na pečico nad štedilnikom. Ko pobiramo kebčke, odstranimo z gnezda tudi lupine. Po enem dnevu valjenja poberemo neizvaljena jajca (čeprav so nakljuvana) izpod koklje, podnjo pa denemo vse močne kebčke. Vse to delamo previdno, da koklja ne bi smatrala kebčkov za tuje in jih pobila. Jajca, ki se po 24 urah valjenja niso izvalila, uničimo; ob tej priliki ugotovimo, zakaj se niso izvalila. Kebčkom ni treba dajati hrane 24 do 36 ur. V tem času pripravimo gajbo za kokljo in prostor za kebčke, ograjen z mrežo. Kebčke moramo namreč imeti nekaj tednov v ograjenem prostoru, šele potem jih izpustimo in jim nudimo možnost, da se gibljejo po mili volji. Tako ravnamo iz več razlogov, predvsem pa iz naslednjih: Dokler se kebček ne operi, je zelo občutljiv za vlago, roso ali dež, pa tudi preveč nebogljen je, da bi se spretno skrival pred raznimi nevarnostmi (srake, vrane, mačke itd.); poleg tega pa tudi laže ravnamo z gnezdi (zlasti če jih je več), če jih imamo na ožjem prostoru. Gajbo za kokljo napravimo iz tankih desk; krov naj bo nagnjen nazaj in pokrit s strešno lepenko. Gajba ne sme imeti nikakih razpok. Sprednja stena je iz letvic; med njimi je toliko prostora, da gre skozi odprtine z lahkoto tudi odrasel kcbček, ne pa koklja. Pred gajbo je z gosto mrežo ograjen prostor, velik 1—1,5 m2; mreža je napeta na letvasti okvir, ki je le na tisti strani, s katero se naslanja na gajbo s kokljo, brez meže. Seveda mora biti mreža tudi zgoraj. Mreža mora biti gosta, da tudi drobni kcbček ne more skozi njo. Najboljša je kovinasta, dobra pa je tudi pletena. Sliki nam kažeta gajbo z mrežo. Prve dni postavimo gajbo s kokljo in kebčki ter mrežo na suh prostor, morda pod nadstrešnico, kozolec ali podobno, ali pa vsaj na travo, ki je kratko pokošena, nikakor pa ne v visoko travo. V visoko travo smejo kebčki, ko so stari 10 dni. Prostor naj bo raven, da družinice z gajbo vred lahko premikamo; to napravimo, kadar kebčki na nekem mestu vso hrano poberejo in travo pohodijo; to je seveda od začetka bolj poredko, kasneje pa pogosteje. Ko so stare mesec dni, prenesemo družinice v tiste predele lovišča, kjer nameravamo fazane spustiti v naravo. Gajbo z mrežo postavimo v bližino hiše kakega lovca ali ljubitelja narave, da je čim bliže rastišča, kjer bodo fazani živeli. Kebčki ostanejo še kak dan pod mrežo, potem pa mrežo zjutraj odmaknemo, da se lahko pasejo v bližini gajbe (če želimo kasneje kebčke ponovno poloviti, nam mreža dobro služi). Kebčki se začno od koklje oddaljevati, in sicer vsak dan bolj. H koklji prihajajo le še spat in po hrano. Koklja z gajbo ostane na tem mestu še kaka dva do tri tedne, potem pa jo odnesemo, fazančkom pa še naprej pokladamo hrano; to mesto, če je ob gozdu, je najprikladnejše tudi za zimsko krmišče. Dokler hodijo kebčki še spat pod kokljo, jih neke noči polovimo (pred gajbo postavimo mrežo) in jih obročkamo. Obrotke, ki jih pošlje lov ki m družinam brezplačno Lovski sektor IGLGS (Ljubljana, Cesta v Mestni log 47), nataknemo na nogo, in sicer toliko ohlapno, da ne bodo pritiska'! na kožo, ko bo noga dorastla; seveda pa ne smejo biti toliko ohlapni, da bi se z noge snemali. Kako kebčke krmimo? Ker imamo visokovredno krmo tovarniške produkcije, ki vsebuje v pravilnem razmerju vse snovi, ki jih kebček potrebuje, bom opisal samo krmlj nje, ki temelji na tej krmi (lovske družine jo bodo lahko kupile v Lovski zadrugi). Kot že rečeno, ne dobi kebček prvi dan nobene hrane; prvi dan hrane tudi ne potrebuje. Drugi dan dobijo kebčki tovarniško krmo na nizki deščici z robovi, ali še bolje, na nizki pločevinasti posodi. Ce je krma za kebčke predebela, jo nekoliko zdrobimo, n. pr. z lesenim kladivom. Kebčki jo bodo začeli kmalu pobirati, zlasti še, če ji, za začetek, primešamo nekaj drobtin kuhanega rumenjaka; ta s svojo rumeno barvo bolj privablja. Krmimo večkrat na dan, in sicer toliko, kolikor kebčki poberejo. Bolje je dajati večkrat manjše obroke kot redkeje velike obroke; mlade živalice namreč kaj rade hrano, ki ostaja, ponesnažijo. Tako, pohojeno krmo, je treba odstraniti, posodico pa pogosto čistiti. Kebčkom je seveda treba dajati tudi vodo in pa apnenčasti pesek. Pri umetni krmi potrebujejo kebčki veliko vode. Tako krmimo kebčke do 3 tednov starosti. Tedaj jim začnemo polagati tudi žito, in sicer v začetku pretrgano pšenico ali ječmen, pozneje pa cela zrna. Tudi umetno krmo, ki smo jo v začetku drobili, začnemo pokladati celo, brž ko jo kebčki lahko jedo. Do 6. tedna starosti dajemo vse več žita, ko pa ostanejo kebčki brez koklje, jim pokladamo le še žito. Če pa vzrejamo kebčke tako, da so stalno zaprti, jim dajemo ves čas samo umetno krmo; zaprti kebčki namreč nimajo možnosti, da bi iskali mrčes in tako prišli do potrebnih beljakovin, ki jih v krmi morajo imeti. Če ima lovska družina možnost, krmiti kebčke z mravljinčjimi jajci (do takrat, ko jih izpusti iz mreže), naj jih začne dajati, ko so kebčki stari 4 dni. Mravljinčja jajca naj dobe zvečer za zadnji obrok. Mravljinčja jajca so za kebčke najboljša hrana, vedeti pa je treba, da se kaj rado zgodi, da ne marajo več druge hrane, če se navadijo na mravljinčja jajca. Jajčka dajemo v začetku, dokler so kebčki še majhni, sama, kasneje pa, ko kebčki dorastejo, so lahko pomešana z mravljami. Dobra so jajca katerih koli mravelj. Čeprav lovci vedo, kako se jajčeca ločijo od mravelj, naj to še enkrat povem. Mravljišče, ki smo ga nakopali v posodo (koš, sejavnico, vedro ali podobno), stresemo na svetlobo, poleg pa položimo desko, in sicer na nizek podstavek; mravlje bodo znosile s svetlobe vsa jajčeca pod desko, kjer je senca. Ob tej priliki naj povem še to, da je z biološkega gledišča razkopavanje mravelj nepravilno in škodljivo, ker z uničevanjem mravljišč kvarimo biološko ravnotežje v naravi; tudi mravlja ima namreč svoj pomen in vlogo. Foto dr. S. Valentinčič Kokljo v gajbi krmimo s koruzo; dajemo jo v posodi, ki jo položimo v gajbo, vodo pa naj pije koklja iz iste posode kot kebčki; ta posoda je zunaj gajbe, vendar tako, da jo koklja lahko doseže. Kebčke krmimo toliko od gajbe, da koklja njihove hrane ne more doseči. H koncu še nekaj besed o boleznih kebčkov. Najhujša bolezen je singomaza ali rdeči črv. Zlasti na vlažnih področjih se kaj rado zgodi, da pozobljejo kebčki s hrano tudi jajčeca malega zajedavca, ki se potem razvijejo v sapniku. Ko zajedavci v sapniku zrastejo, zamaše sapnik, zlasti če jih je več, in kcbčck začne težko dihati, lovi sapo, zija in dviga glavo. Edino sredstvo proti tej bolezni je prašek B. A. T. (barium amonil tartarat); najbolje je, da ga imamo vedno pri roki, če ga pa nimamo, je treba brez odlašanja poklicati veterinarja. Kebčke zdravimo tako, da jih denemo v leseno ali kartonsko škatlo (30X30X30), ki ima več lukenj za zrak. V to škatlo vpihamo 3,5 do 4 grame praška B. A. T., in sicer trikrat: najprej eno tretjino, po 5 do 6 minutah drugo tretjino in po nadaljnjih 5 do 6 minutah še ostalo. Pri tem škatlo nekajkrat stresemo, da se prašek dvigne in da ga kebčki vdihavajo. Hudi bolezni, ki ju je težko zdraviti, sta tudi bela in rdeča (krvava) griža. Pri obeh pride do driske; črevesna odprtina je onečedena, izmeček jo pri prvi bolezni bel, pri drugi pa krvav. Belo grižo povzroči bacil kokošjega tifusa, rdečo pa kokcidije. Do bele griže ne bo prišlo, če fazankam, ki nam nesejo jajca, pregledamo kri, in tiste, ki so nosilke te bolezni, odstranimo; prav tako odstranimo s pregledom krvi (za aglutinacijo) tudi vse koklje, ki imajo to bolezen. Proti krvavi griži je v umetni hrani dodatek nitrofurazona, ki to bolezen preprečuje. Kebčkom škodujejo tudi uši in drugi zunanji zajedavci. Zato moramo gnezdo, predvsem pa kokljo, naprašiti s sredstvom, ki vsebuje DDT; o tem sem že govoril. V zvezi z zajedavci je treba izločiti tudi vsako kokljo, ki ima krastave noge; uporabljamo jo lahko šele tedaj, če kraste snamemo, noge pa dvakrat namažemo z nerazredčenim kreolinom. Končno še o bolezni, ki je pri kebčkih tudi pogosta in jo imenujemo kljuvanje perja. Do kljuvanja pride zaradi pomanjkanja beljakovin v hrani. Če pride do kljuvanja, ko imajo kebčki 3 do 4 dni, to ni tako nevarno, pač pa je kljuvanje nevarno ob 3 do 4 tednih, zlasti pa ob 3 mesecih, to je tedaj, ko začno dobivati fazančki novo perje. Če opazimo to bolezen, moramo začeti dajati kebčkom več be-ljakovinaste hrane (mravljinčja jajca, kuhano meso), še enostavneje pa je, če jih izpustimo iz zapora na travo; tam si bodo sami našli črvov, po travi pa sc bodo tudi porazgubili in tako možnosti za kljuvanje ne bo več. Podrobneje bom razne načine umetne gojitve fazanov opisal ob drugi priliki, za prvo potrebo pa upam, da bo tudi tole zadostovalo. FAZANI NA KRASU Ivan Tavčar Pred drugo svetovno vojno je bilo pri Sežani, Štorjah, Dutovljah, Štanjelu in vse do goričke meje polno fazanov, tako da je bilo res veselje, sprehajati se po teh loviščih. Lov je bil urejen tako, da je smel posamezni lovec med tednom loviti samo enkrat, ob nedeljah pa so bili le skupni lovi. Med tednom je posameznik lahko uplenil največ enega fazana, šest jerebic in dva zajca, a le v spremstvu lovskega čuvaja. Tudi zajcev in jerebic je bilo zelo veliko. Na skupnih lovih ob nedeljah, ki se jih je udeleževalo 15 do 20 lovcev, je bil plen 60 do 100 zajcev, 10 do 20 fazanov in 20 do 40 jerebic. Skupni lovi so bili na istem terenu samo enkrat v sezoni. Povedati moram, da po prvi svetovni vojni na tem področju fazanov ni bilo; naselili so jih, in sicer 1928. leta, tržaški lovci. Pripeljali so jih iz Italije in Madžarske. Med drugo svetovno vojno pa so fazani popolnoma izginili, tako da 1945. leta ni bilo videti niti enega. V tem lovišču, ki meri nad 5000 ha, gospodari danes lovska družina Kras—Dutovlje. Da bi imeli spet fazane, smo 1955. leta nabavili pri Okrajni lovski zvezi Gorica 40 fa-zančkov, ki so bili stari od treh do šest tednov. Posebno tritedenski so bili pravi nebogljenčki. Zato smo jih po nasvetu vzreditelja tri dni priprli, saj si sami še niso znali poiskati hrane v naravi. Po treh dneh smo fazančke izpustili na dvorišče. Upali smo, da se bodo zvečer vrnili. Seveda smo jih opazovali, kaj bodo počeli. Kmalu so bili na bližnjem travniku, kjer so se pričeli vsi skupaj lepo pasti; lovili so vse vrste mrčesa in bili zelo veseli; po travniku smo jim potrosili še žita. Težko sem pričakoval večera in vrnitve čebljajočega drobiža, toda noben fazanček se ni več vrnil. Dvomim, da so ostali živi, ker so bili zelo majhni. Starejše fazane smo takoj izpustili v lovišče; razdelili so se v skupine po 5 do 8. Opazovali smo jih dolgo časa; prihajali so do bližnjih hiš in se pasli z domačimi kokoši. Seveda je postal ta ali drugi žrtev brezvestnih ljudi. Lansko pomlad smo slišali na več krajih petje petelinov. Bili smo veseli, da imamo v lovišču spet fazane. Čez nekaj mesecev smo ugotovili, da so naseljeni fazani izlegli samo tri ali štiri gnezda. Junija 1956. leta sem nabavil na fazaneriji Vurberg 70 fazanjih jajc. Zanje sem pripravil 4 koklje, ki sem jih na kurjih jajcih preizkusil, če dobro sede, nato pa sem podložil fazanja jajca. Vse štiri koklje so dobro valile, le ena je imela vedno eno ali dvoje jajc ob strani. Dve koklji sta valili po 17, dve pa po 18 jajc. Koklje sem spuščal z gnezd vsaka dva dni, in sicer za 10 do 15 minut; na vališča so se vračale kar same, seveda pa so gnezda večkrat zamenjale. Po triindvajsetih dneh se je izvalilo 42 zdravih kebčkov vseh vrst barv; ostala jajca sem pustil pod kokljo še dan, a izleglo se ni nobeno več. Po štirindvajsetih urah sem z veliko pozornostjo ta jajca odprl. Ugotovil sem, da so bili zarodki v šestih jajcih že od polovice valitve mrtvi, v sedmih jajcih pa so bili fazančki popolnoma razviti in še živi. Po mojem mnenju niso mogli iz lupine, ker je bila pretrda. Skušal sem z vso natančnostjo lupino toliko odpreti, da bi fazančki mogli iz nje. Ko sem po nekaj urah gnezdo spet pregledal, je bilo vseh 7 jajc izleženih, naslednji dan pa je vseh sedem kebčkov poginilo. Zakaj se je to zgodilo, nisem mogel ugotoviti. Ostalih 15 jajc je bilo neoplojenih. Tedaj se mi je šele posvetilo, zakaj so bili zarodki v šestih jajcih že od polovice valjenja mrtvi. Kot sem že prej povedal, je imela ena koklja vedno po eno ali dve jajci ob strani. Ta koklja je tudi večkrat menjala gnezdo in tako so se ta jajca prehladila. Podobne izkušnje imam tudi pri valjenju kokošjih jajc. Po 48 urah sem pričel fazančke krmiti, in sicer tako, kot opisuje tov. Miloš Kelih v Lovcu 1952, stran 331 (Prehrana fazanjih piščancev). Po tednu sem fazančke prepustil le dvema ko-košima, ki sta jih prav lepo vodili. 6 fazančkov je poginilo, pa ne zaradi bolezni, temveč zaradi neprevidnosti. Prvih 15 dni sem imel vso fazanerijo v velikem in zračnem prostoru, kjer so se piščančki prav lepo razvijali. Nato sem napravil primerno gajbo na prostem, in sicer tako, kot sem videl na fazaneriji v Vurbergu. Vse je šlo v redu. Ko pa so bili fazančki stari po šest tednov, so nekateri zboleli na nogah. Nič več niso mogli hoditi, nekateri pa so bili tako slabi, da niso mogli niti do hrane. Zato sem jih položil v manjši prostor, kjer so imeli hrano vedno okoli sebe. Kljub bolezni pa so vendar radi jedli in pili. Napotil sem se do živinozdravnika in rriu razložil zadevo. Priporočil mi je, naj kupim nekaj tablet vitamina B; vsakemu bolnemu fazanu naj dam po tri tablete dnevno. Uspeh tega zdravila je bil presenetljiv; po štiriindvaj- setih urah so fazančki že vsaj toliko hodili, da so prišli do hrane; po nekaj dneh pa so popolnoma ozdraveli. O bolezni sem obvestil tudi Lovsko zvezo LRS, ki mi je takoj svetovala, naj fazane izpustim, ker so že dovolj veliki, v zaprtem prostoru pa ne dobe vseh potrebnih snovi kot v naravi. Posvetoval sem se s člani lovske družine, pripravili smo vse potrebno in fazančke izpustili v štirih skupinah. Ob lovu smo ugotovili, da so se razvrstili povsod, kjer so le pogoji zanje ugodni. Z velikim zanimanjem pričakujem prihodnjo pomlad, čeprav se del članov naše lovske družine s fazani ne strinja, češ da pri nas ne bodo ostali. Vprašam jih samo tole: Zakaj pa je bilo fazanov v našem lovišču že vse polno? Želim pa to, da bi fazane tudi na Krasu nasadile vse lovske družine, ki imajo v svojih loviščih zanje pogoje. Prepričan sem, da bi tako uspeli. Če pa bo fazane nasajala samo ena lovska družina, sosedje bi jih pa streljali, potem seveda ne bo uspeha. Saj že pregovor pravi: Kakor boš sejal, tako boš tudi žel. Če v lovišče nič ne daš, tudi iz lovišča ničesar nimaš. Ker nameravam tudi v prihodnji pomladi gojiti fazane, in sicer v večjem številu, prosim, da bi še kdo v našem glasilu o vzreji fazanov kaj napisal in kaj pripomnil na moj dopis; za to mu bom zelo hvaležen. Pripomnim naj še to, da sem pripravljen gojiti fazane tudi za sosednje lovske družine Raša—Štorje, Tabor—Sežana, Štanjel—Dutovlje in Jezero—Komen. Čas in delo bo moje, plačajo naj mi samo jajca in prehrano. Tako bomo imeli fazane, kot smo jih že imeli. Seveda pa bomo morali tudi lov fazanov pravilno urediti. Kako pa se bodo letos izpuščeni fazani obnašali, bom še poročal. Faisanderies Louis MARTIN Plerrefitte sur Saulare 'L.etC. S Iz te fazanerije smo pred leti dobili fazanja jajca, da bi osvežili rod naših fazanov PRIMANJKLJAJ PRI SRNJADI Ivan Dolinar Dr. M. Dular sprašuje v svojem članku »Kako smo gospodarili v lovskem letu 1955-56« (Lovec 1956-57 št. 9), kje so vzroki primanjkljaja pri gamsih, jelenjadi in srnjadi. Čudi se javljenemu staležu in odstrelu, ki že nekaj let ne dosega dovoljenega, in navaja tudi vzroke primanjkljaja; ti naj bi bili klateči se psi, volkovi in lovski tatovi. Pisec upošteva tudi možnost, da prijavljajo lovske družine napačni stalež. Tudi drugi lovci si postavljamo podobna vprašanja in iščemo vzroke tem pojavom. Ko študiram stalež divjadi, v prvi vrsti srnjadi (vzroki primanjkljaja pri gamsih, jelenjadi in srnjadi so si po mojem mnenju precej podobni) v naši lovski družini (Griže pri Celju), prihajam do zaključka, da prihodnjo pomlad spet ne bomo mogli ugotoviti, da je stalež srnjadi porastel; isti bo kot že nekaj let (80), čeprav nobeno leto ne odstrelimo predlaganega in odobrenega odstrela (komaj 14%). Ne močno, toda očitno stalež srnjadi v našem lovišču od leta do leta pada. Če odstrela še med letom samim v nekaterih predelih ne bi korigirali, bi morali naslednje leto prijaviti manjši stalež. Po vseh, še tako strogih in natančnih statistikah bi se moral pri nas stalež srnjadi doslej zvišati vsaj za 50‘%, ker lovišče tako število (vsaj 40 glav na 1000 ha) prenese. Vkljub skrbi, ki jo ima lovska družina za srnjad, pa uspeha ni in ni! Imamo pa drug pojav, ki je splošen v Celjskem gorovju in v vseh loviščih do Solčave, ta namreč, da se pojavlja srnjad v večkratnem številu nekdanjega staleža v nižinah in celo na polju, če je le kak gozdiček za kritje. Menimo, da se to dogaja zato, ker srnjad na teh področjih ni vznemirjena in ker je srnjad bolj nižinska ali vsaj sredogorska kakor visokogorska divjad. Pse klateže (in tudi lovske) bomo torej kot povzročitelje upadanja staleža srnjadi izločili z- rezervo, da nas vedno večja množina volčjakov ne sme uspavati. Kot vzrok za nezadovoljiv prirastek lahko izločimo v večini lovišč tudi volkove. Ne morem sicer trditi, da v Celjskem gorovju volk, ki razširja svoj življenjski prostor in prečka tako tudi naše predele, ne naredi prav nobene škode, toda ta izpadek je tako minimalen, da za celoto ne pride v poštev. Kaj pa kune? Iz članka dr. Dularja povzemam, da računa na večji stalež kun, kot pa so ga prijavile lovske družine. Temu mnenju se v celoti pridružujem. Kun zlatic, in le te pridejo v poštev pri škodi na srnjadi, imamo več, kot si mislimo in kot jih presledimo. Kdor pa kuno pozna, in jaz si domišljam, da imam o njej pravilno mnenje (v Lovcu sem jo že večkrat omenil), ve, da je kuna zlatica za volkom najhujši krvolok. Zadržuje pa se pretežno na področjih, kjer živi tudi srnjad. Prav kuna zlatica in divja mačka, ki se je v Celjskem gorovju že precej razmnožila, sta po mojem vzrok, da stalež srnjadi nazaduje oziroma da v našem gorovju ni normalnega prirastka. Pri nas lovcev kunarjev ni in lahko rečem, da uplenijo lovci kuno le priložnostno, s čimer pa še ni rečeno, da bi moralo biti število kun zaradi redkega odstrela v našem lovišču vedno večje. Po mojem mišljenju so naši revirji s kunami nasičeni, četudi kune niso prepogoste. Kuna potrebuje zase in za svoj naraščaj precejšen predel. Ko pomete med jerebi, petelini, vevericami, mladimi srnami in zajci in jih pusti le majhno število, se morajo druge kune umakniti daleč iz rojstnega kraja, če nočejo od gladu poginiti. Ostalo število kun in divjih mačk pa je še vedno bistvena ovira za večji prirastek naštete divjadi. Do tu bi bilo še razumljivo, da se število srnjadi le počasi dviga, ako omejimo odstrel na minimum, vsekakor pa bi moral biti še prirastek — ker pa tudi tega ni, moramo iskati vzroke še drugod. Kaj pa bolezni? Vsa leta po vojni smo našli v vsakem odstreljenem srnjaku zalego nosnega obada. Tudi po 15 ličink tega parazita je gomazelo po grlu nesrečne živali. Da je slabotnejša srnjad poginila, je gotovo, toda nosnega obada je bilo mnogo več v nižinskih kot v višinskih predelih. (Nosnega obada je še vedno veliko.) Ker pa imamo prav v nižinskih predelih sedaj več srnjadi kakor poprej, moramo za upadek celotnega števila srnjadi izključiti tudi to bolezen, in sicer posebno še zato, ker drugih posebnih pljučnih in črevesnih bolezni nismo opazili. Če bi imeli v lovišču bolezni, bi morali najti poginule živali; teh pa lovci nismo našli oziroma smo jih našli zelo malo. Res pa je, da sta dve hudi zimi z visokim snegom povzročili veliko škode, toda ne preobčutne za celotni stalež. Vzrok upadanja srnjadi v višinah, v nekaterih predelih pa tudi v nižinah, je samo še v puškah in zankah. (Vznemirjenost po divjih prašičih izločim, ker se srnjad tudi na prašiče privadi.) Tu pa smo pri najbolj kritični točki naših lovišč sedanjosti. Lovišča so v oddaljenih predelih, kjer ni lovcev, pa celo v bližini lovcev, premalo kontrolirana; slišijo se neugotovljeni streli, četudi redki, najhujše pa je, da najdemo tudi zanke. Le malo pomaga, ako vzamejo, recimo letno, po eno puško, ker je danes lovskih tatov neprimerno več kakor pred vojno, ko smo imeli skoraj točno kontrolo osumljencev. Sistem pomožnih čuvajev-upokojencev in kontrola lovcev v posameznih predelih sta sicer dobra, toda premalo učinkovita. Le majhen odstotek lovcev-upokojencev ima kaj več časa za nadzorstvo v lovišču, saj je znano, da imajo prav upokojeni mnogokrat več svojega posla kakor aktivni delavci; poleg tega pa so upokojenci telesno že precej izčrpani ter ne morejo dati pričakovanih uslug. Za povzdigo lovišč, t. j. za zvišanje staleža divjadi, je edina pomoč mlajši, krepek, stalni lovski čuvaj. Sicer tudi ta ne zmore v lovišču, ki meri recimo 3000 ha, vsega sam. V takem lovišču bi morala biti vsaj dva čuvaja in še za tri bi bilo dovolj posla, toda lahko rečem, da bi pripomogel že en sam stalni lovski čuvaj, da bi se lovišče vsaj 70%-no izboljšalo. Pisec že omenjenega članka se pritožuje, da so izdatki za lovske čuvaje zelo, zelo nizki, toda jaz pri vsem študiju ne najdem izhoda iz zagate, t. j., ne vidim možnosti, da bi nastavili stalnega lovskega čuvaja. O tem me pouči prav preprost račun: Srednja plača našega delavca znaša 9000 din in še to je za 1000 din višje, kakor kažejo naše javne statistike. Čisti izdatek za lov je dr. Dular pravilno ocenil na ca. 4000 din. Poglejmo pa račune za druge neobhodno potrebne namene: sindikati, časopisi, članarine tu, tam itd. znašajo letno zopet najmanj še enkratno gornjo vsoto (pri meni dvakratno), kar je vzeto zelo, zelo nizko. Demagogija z litrom vina ali 3 del (zasledil sem jo v zadnjem Ribiču), je postala že huda žaljivka, ker jaz sam in še marsikateri drugi lovec ne spijem letno nad 2 1 vina. Ali bomo začeli še s propagando, da je treba omejiti kajenje? (Imamo pa seveda tudi družine, ki jim bogata lovišča stroške za čuvajsko službo prav lahko pokrijejo.) Pa naj bo konec naštevanja. Rezultat izdatkov, in to neblagovnih, je višji od enomesečne plače katerega koli člana naše in večine članov vseh lovskih družin. Ako so vmes izjeme (tudi pri nas so), ne morejo in ne smejo kriti celote. In izdatki za stalnega lovskega čuvaja? (Upokojenca jemljem v poštev le kot pomožnega lovskega čuvaja,, pa še ta močno obremeni družinsko blagajno.) Ako vzamem za primer lovsko družino s 3000 ha lovne površine v sredogorju s precej težkim terenom ter 30 člani (nas je manj), je račun že za enega samega stalnega čuvaja nevzdržen. (Lovski čuvaj za dve lovski družini je neužiten surogat.) Grob račun nam pokaže tole: 1. mesečna plača 8000 din, 2. socialno zavarovanje ca. 3300 din, 3. stanovanje 500 din, 4. municija, morebitni čevlji idr. 500 din, 5. nagrade za roparice, prijave lovskih tatov idr. 300 din, skupaj mesečno minimum 12 600 din ali letno 151 200 din. (Jaz računam 180 000 din.) Na člana pride torej zvišani izdatek letno povprečno 5100 din. Tega izdatka pa si žal ne moremo privoščiti in to je najnižja postavka za stalnega lovskega čuvaja. Proti temu računu pa bi nastopil ta ali drugi, ki bi rekel: Dobro, toda zvišajte dohodke! Namesto 6 do 8 glav srnjadi bi jih lahko odstrelili 15 do 18 in celo več bi preneslo naše lovišče, kakor sem že poprej analiziral (pred vojno tudi 20 glav). Tako bi se zvišali dohodki samo pri srnjadi za ca. 25 000 din, pri kožu-harjih (kunah) prva leta tudi za ca. 25 000 din in mogoče malenkostno tudi pri zajcih. Ti dohodki pa le ne bi razbremenili članstva, ker bi jih v celoti porabili za druge gojitvene namene, kar bi bilo edino pravilno in zelo potrebno. Naštejmo potrebe: solnice, lovske steze, preže, krmišča, mrhovišča, pasti, nabava žive divjadi, remize, voljere, predavanja, knjižnica. O teh zadevah smo v naši lovski družini že mnogo premišljali in debatirali, dostikrat sem iskal izhod iz zagate sam, do zadovoljive rešitve pa še nismo prišli. Zgradili smo krasen lovski dom (še danes nas močno obremenjuje), naknadnih dajatev pa ne zmoremo. Zato predlagam, da poiščejo tovariši izhod iz zagate ter brez pavšalnih direktiv, ki bi bile le prah v veselje vetru, resno svetujejo, kaj naj ukrenemo; kajti mi hočemo imeti zopet polna lovišča, taka, kot so bila takrat, ko smo pasli ne na polnem ha gozdne poseke ali na gorskem travniku po 12 glav srnjadi in sem pri vsakem obhodu skozi srnji »hlev« ob vsakem dnevnem času preštel in presodil kar za stezo po 10 do 15 srn in srnjakov. Dvomim pa, .da bo kdor koli dal sprejemljiv nasvet. (Morebitne prireditve gredo predvsem na račun prirediteljev samih.) Vzorna, polna in urejena lovišča bomo dosegli, ko bomo imeli zanj a več sredstev. Dokler pa teh sredstev zaradi objektivnih razmer nimamo, bomo ohranili naša lovišča s trdno voljo in požrtvovalnostjo vsakega posameznika. Pozimi bo treba izkoristiti vsak lunin svit ter se razdeliti po lovišču, da bomo očuvali našo divjad. V vseh predelih nam mora sneg povedati, kje so sumljivi sledovi. Pomlad in poletje nas morata povesti v vsakem prostem času v predele, kjer ni vse v redu. Lovska koča mora doseči svoj namen. Lovski čuvaji moramo postati vsi in lovišče bo tudi v sedanjih razmerah tako, da ne bo v sramoto lovski družini. Tako smo delali že pred 42 leti, ko so me lovski tovariši dvignili iz postelje, da smo pri luninem svitu obkolili okoliš, v katerem smo domnevali, da mora biti lovski tat. Samo pri samopomoči je rešitev, drugega izhoda ne poznam! O VELIKI DROPLJI A. S. Pirc Na Šimih žitnih poljih in obsežnih, delno zamočvirjenih pašnikih okrog Lendave so še pred desetletjem gnezdile, valile in odgajale svoj naraščaj velike dr opij e. Sedaj seveda, ko se je naselil tudi v ta kot trušč plodonosne industrije, velikih dropelj tudi v tem koščku Slovenije skoraj ni več; le zahodno od Lendave je še ostalo nekaj parov, ki se plašno potepajo med obdelanim in neobdelanim svetom, toda tudi njim ne ugaja — tako pripovedujejo opazovalci — pospešena delavnost današnjih dni. Precej dropelj pa živi še vedno v Medjimurju, v Slavoniji in Sremu, kjer so stalna divjad, največ pa v širnih ravninah Madžarske, Romunije, Sovjetske zveze, Azije in Afrike. Velika droplja, ki je med naj večjimi pticami, ki še lahko letajo, je postala v Srednji Evropi zelo redka. Zato je vedno manj ljudi, ki so jo videli na zemlji in pri preletu. Življenje velike dr opij e se odvija namreč v glavnem na tleh in če je le mogoče, se tudi nevarnosti izogne s tekom. Odrasla kokoš tehta 5 do 6 kg, samec 16 do 18 kg; pri nobenem drugem ptiču ni ta razlika tako velika. Perje imata oba spola skoraj enako: na hrbtu je rumenkastorjavo, splošni barvni ton pa je ilovnatorumen s temnimi trakovi in pasovi. Vrat je svetlosiv. Star netelin ima pod kljunom brado, ki se za rastitve raz-šopiri v okroglo pahljačo. Perje na spodnji strani repa in peruti je snežnobelo, konci peruti pa so črni. Belina pride do izraza le, če je perje zrahljano. Droplja ima močne noge s tremi prsti; palca nima. Oko je veliko, temno in dela vtis modrosti. Ker nosi ptič glavo kak meter visoko, zapazi na široki ravnini zasledovalca že na velike daljave. Le če se mu ne more umakniti s tekom, vzleti. S hitrimi koraki in skoki se dvigne s tal kakor letalo, nato pa s počasi vesla- jočimi perutmi zaplava v zrak. Med letom iztegne glavo in vrat naprej, noge pa potegne nazaj. Droplje se redko dvignejo nad 60 m in lete samo tako daleč, da najdejo spet primerno mirno ravnino. Droplje so družni ptiči. Večji del leta žive v jatah, ki štejejo 5 do 25 ptičev, v krajih, kjer jih je več, pa tudi po sto. Če nimajo miru, se prično potepati in se nikjer stalno ne zadržujejo, celo gnezditev opuste. Droplja doraste šele v tretjem letu. Ko postanejo mladiči godni, se združijo z eno in dvoletniki. Jatam se pridružijo tudi stari petelini. Široke ravnine, zasejane z žitaricami, repico ali deteljico, jim služijo za počitek, prehrano in spanje. Pred hudimi zimami se umaknejo v kraje, kjer ni snega. Če iz kakršnih koli razlogov čas odselitve zamude in jih pomanjkanje tako oslabi, da ne morejo leteti, poginejo tudi cele jate. V aprilu se jate razdele: mladina se združi v manjše skupine, odrasle živali pa si poiščejo primerna gnezdišča. Takrat je tudi začetek rastitve. Petelini se z razrahljanim perjem in napihnjeno golšo ponosno sprehajajo po krajih, kjer se zbirajo kure. Starejše peteline posnemajo tudi dvo- in triletniki, ki pa jih stari petelini ne vidijo radi. Šele štiri- ali petletni petelini so spolno zreli: označuje jih rjav trak, ki se vleče po vratu od hrbta do prs. Tako se sprehaja petelin še pred zoro, ves razburjen in ponosen, v širni ravnini. Že dvigne repno perje in ga položi na hrbet, da se vidi samo spodnja bela stran, že napihne golšo, ki se kakor balonček ziblje levo in desno, glavo in vrat pa položi na hrbet. Potem zrahlja še vse ostalo perje, peruti pa nagne nazaj, da se- gaj o dolga letalna peresa prav za vrat. Nato obrne še perje nadlahtja navzgor. Zdaj je veliki ptič kot velika, bela krogla, ki se vidi daleč, daleč. Tak stoji dalj časa, z nogami topota in ves se trese. Tudi oglasi se z glasom, podobnim gruljenju goloba, le da je močnejši, globlji: up,. up, uh, uh ... Tedaj pridejo samice. S spuščenimi perutmi se bližajo druga za drugo. Zanimivo je, da izbirajo samca kokoši in ne obratno. Po rastitvi se samci sicer radi zadržujejo v bližini valečih kur, za gnezdo in kebčke pa se ne menijo. Proti koncu aprila znese kura v plosko vdolbino sredi obdelane njive, najraje med repico, žitarice ali deteljo, prvo jajce. Navadno znese tri jajca. Če prvo gnezdo propade, znese v novo gnezdo prav toliko jajc. Po 24 do 27 dneh valjenja se izvale kebčki, ki ostanejo v gnezdu komaj toliko, da se osuše. Ze po dveh urah jih pelje koklja na pašo. Prva hrana so jim drobne žuželke in mravlje. Kebčki so prve dni zelo občutljivi. Če je hladno deževno vreme ali celo sneg, poginejo. V drugem tednu že trgajo nežne poganjke deteljice, repice in raznih trav. Kakor vsi ptiči, ki valijo na tleh, se tudi droplja spretno pretvarja, tako že med valjenjem, ko sedi na gnezdu tako, da položi glavo in vrat predse na zemljo, kot tudi pozneje, ko vodi kebčke. Pred človekom, psom ali lisico leže na tla, frfota s perutmi, kakor da ne more leteti, da bi tako odvrnila nevarnost od mladine. Ko mladiči dorastejo, se združijo v jate, v katerih tudi prezimijo. Droplja uniči nešteto žuželk, vneto pa lovi tudi miši in podgane. V ujetništvu postane povsem krotka. V Brčkem je imel še pred prvo vojno neki posestnik par dropelj, ki mu je več let valil mladiče; ti so skupaj z drugo perutnino živeli na obsežnem dvorišču. V času majskega hrošča so pospravljale te droplje cele vedre hroščev, največja slaščica pa so jim bile miši in podgane. Droplja ima zelo okusno meso. Lov dropelj pa je težaven, ker so zelo previdne. Droplja opazi zasledovalca že na veliko daljavo in se takoj umakne. Zato si izkopljejo lovci ponoči na primernih krajih jame in čakajo v njih do jutra. Lovijo pa tudi tako, da se peljejo na vozu sena v bližino rastišča. Voz in vprege se droplje namreč ne boje, spoznajo pa tudi take zasede. SAMOTAR Z DRAŠKIH VRHOV Tone Svetina Dolga leta je samotaril po okrajkih prepadnih sten Draških vrhov. Umaknil se je bil ljudem in se naselil tam, kjer je zakipela zemlja v nebo in omagana v priostrenih vrheh drugo-vala belim oblakom in soju zvezdnega neba. Morda pa se je rodil v srcu te kamenite goljave in postal cvet samotnih višav. Redko oko je bilo tako srečno, da ga je videlo. Iz svoje odmaknjenosti je ogledoval nevarne ljudi, ki so v poletnih dneh pod njim vrveli v goste k sosedu Triglavu. Dolga leta je kljuboval zimskim viharjem, vihrajočim preko rezi. Poslušal je vznemirljive strele v rušju in med macesni pod seboj. Mnogi kozli so omahnili v smrt, sam pa je ostal gospodar goličavcev. V pomladnih dneh je poslušal grozotno bobnenje plazov, ki so se valili v globočine z orjaških sten. V kratkih poletjih je bil njegov vrh kakor čudežni otok sredi sivih sten, poln sladkih trav in dišečega živobarvnega cvetja. Hranil se je z rožami, napajal z roso. Dvanajst zim je preživel. Postal je star, kožuh mu je pepelnato osivel, njegova polna, močna prša so jela upadati. Trinajste zime ni več doživel.* * Roglji gamsa, ki ga je položil avtor črtice 20. oktobra lanskega leta, imajo naslednje mere: 26,6, 17,5, 9,1 in 17,5 cm. Trofeja ima 113,3 točke. Sedaj visi le bela, svetlikava kost z njegovimi roglji na steni med srnjaki in gamsi, ki jih je uplenilo troje naših rodov. Kadar koli se zazrem vanje, pa gams znova zaživi. V moji duši se nekaj utrne, preblisne me nekaj čudovito veličastnega, po čemer stezamo ljudje trudne roke, dokler ne omagamo. Tako je gams pravzaprav še vedno živ. Njegova smrt naju je neločljivo povezala. Kot svetal utrinek lepote, ki je samo moja, bo živel vse dotlej, ko bo tudi mojo zavest zagrnil mrak. Krivec je zašumel v drevju in odgrnil v sive megle zaviti svod. Gore so prvič zablestele v prelestni snežni belini. Kot bleščeči kristali so se v rožnatem nadihu večerne zarje ogledale v srebrni plošči Blejskega jezera. Take so bile kot neki drugi, vse lepši, potopljeni, nam nedosegljivi svet. Kot vedno v prvem snegu sem si zaželel samote gora, boja z deviško sneženo strmino in gamsa samotarja v Draških vrhovih. Z lovcem sem odšel v gore. Dan je bil poln otožne melanholije in nepozabne lepote. Narava je bila čudovita na vsakem koraku. Ko se je sonce dvignilo nad gore in je skozi prav rahel čad razlilo svojo bledikavo luč po Toscu in vrhovih okoli njega, sva bila že dva tisoč metrov visoko. Motovilila sva se po do kolen visokem snegu v prestopni polici Slemena tik nad prepadom. Za seboj sva imela škarjaste prepadne konte černatega grebena Čiprije. V njem sta sredi molčečih macesnov stala dva tropa brezskrbnih, nad novim snegom začudenih gamsov. Menda je bilo tudi njim kakor nama: vse tako novo, lepo, zanimivo. Naju pa je vleklo v Draške vrhove. Radost boja z nevarno polico je stopnjevala željo, moč, razgibanost. Prešerno sva krušila zvodljive oprimke, ki so rožljali v plazišče in motili mir med ostenji. Nevarnost nama je lepoto še sladila. Srečno sva prigazila nad Studorski preval. Tam sva sedla, se oddahnila in nekoliko podprla, nato pa z daljnogledi božala pobočja. Draški vrh, ki je bil ves zalit s snegom, se je kopal v prelestni luči. V pobočju so bili trije tropi gamsov. Iskal sem samotarja. Vse sem pregledal, pa niti sledu o njem. Že sem dvomil, da ga bom še videl. Spomnil sem se na dni, ko sva se prvič srečala. To je bilo pred štirimi leti, sredi poletja, ko so bile gore v • opojnem cvetju. Ležal sem na temenu Velikega Draškega vrha. Čudil sem se prostoru, ki nas tako omejuje s svojo razsežnostjo, in času, ki neusmiljeno gloda tudi ogromna, na videz večna skalovja. Tedaj me je trkljanje kamenja opozorilo na žival. Izza skal se je pripasel k vrhu izreden gams. Presenetil me je, zato sem se hitro potuhnil v travo. Močna žival z visokimi, izredno razkrečenimi roglji je mirno mulila travo in se brezskrbno ozirala na vse strani, včasih tudi prav proti meni. Pol ure sem jo gledal, pojavo moči. Ko je zavel izdajalski veter in me je gams dobil v nos, je sovražno dvignil glavo in preplašeno zdivjal skozi poličasto strmino v zavetje nepreglednega rušja. Morda bi nanj pozabil, če se še tisto leto ne bi v prsku spet srečala. Redke snežinke so se trepetaje lovile v vetru, gams pa je bil črn, tršat, nasilen, z vihrajočim čopom, v naletu. Bil je še lepša podoba moči in veličine. Z lovcem sva čepela na zaplati snega tik pod grebenom in opazovala, kako se je spopadel z mlajšim kozlom, ga gnal preko sedla v pobočje Tosca, kjer ga je ujel in neusmiljeno zdelal. Potem se je ponosno vrnil k tropu, razpotegnjenemu v globeli pod sedlom. Stekel je za kozico, ki je neumno bezljala po snežni planjavi, se mu igravo odmikala in ga dražila. Užaljeno je napravil nekaj krogov za njo, jo prignal prav pod naju, kjer se je vzpel, zahropel in jo zaskočil. Z lovcem sva odšla z zavestjo, da sva videla nekaj lepega in posebnega. Drugi dan je v gorah zabučalo. Vihar je zajokal v rezeh in v mlečni sneženi mečavi sva komaj našla stezo v dolino. Tisti dan pa je sijalo sonce in dobro sva se oznojila, preden sva pregazila pobočje k sedlu med Draške vrhove. V kotanji in na grebenu sva naštela dvajset gamsov. Leno so se prestopali in kopali izpod snega usahlo travo. Potem so se umikali v ostrino grebena, kjer je sneg že zdrsnil. Neslišno sva se jim plazila skozi ruš j e vse bliže in bliže. Z roba oskalkov sva imela trop kakor na dlani. Gamsi naju niso čutili. Vse koze so vodile prikupne mladiče. Tedaj je prišel iz rušja, 100 metrov pod nama, močan, toda še mlad gams. Pustila sva ga. Naj mu zrastejo roglji vsaj še kak prst nad ušesa. Mene pa je vleklo v vrhove, v špico nad nama in naprej k Toscu, da bi velikega kozla, ki ga vse poletje nisem srečal, vsaj videl. Zato sva zaplezala v sneženo strmino prav nad mestom, kjer se je pasel nekega dne lanskega decembra. Ob sončnem zahodu sem ga nenadoma ugledal. Tik pod seboj sem ga imel. Ko sem pokleknil in pomeril v globino, se je začudeno obrnil proti meni in me zagledal. Bil je prevelik in prelep, jaz pa prehiter. Kamen za njim se je pokadil, izstrelek pa je presunljivo zapiskal. Jek je mrl v skalovju, jaz pa sem prazno in razočarano strmel za njim, ko je vihral v rušje, ne da bi enkrat samkrat postal. Vse sem prehodil na nastrelu in zaman iskal kapljico krvi. Moreč občutek, da sem zgrešil na tako bližino, me je tlačil vse leto. Zato sem se podal med Draške vrhove že v prvih jesenskih dneh. O gamsu pa ni bilo niti sledu. V decembru me je gnala v snežene vrhove ista želja. Teden dni sem se potikal po njih in preganjal puste, dolgočasne megle. Tudi tedaj gamsa nisem videl, pač pa sem ga sledil v nizkem snegu prav na temenu. Široko razkrečena sled me ni pustila v dolino. Zadnji dan, ko mi je ostala le še skorja kruha in kos slanine, sva se z lovcem odločila, da se poslednjič povzpneva na Tosc. Pod vrhom sva bila, ko je veter pretrgal sive zastore — in glej: v ostenju je stal moj stari znanec! Otroško veselje me je prevzelo in hitro sva splezala na izbočen glavič. Že sem se ulegel in se pripravil za strel, ko je priplul svaljek megle in gamsa zagrnil. Razočarano sem povesil puško. Zagrizeno in vztrajno sva čakala uro in več in drgetala v mrazu, preden je veter spet odgrnil trebušasti Tosc. Toda gamsa ni bilo več. Zaman sva kakor obsedena blodila za njim vse dotlej, dokler ni gosta megla vrhov povsem zalila. Moja želja, da bi dobil velikega samotarja, je zamrla v debeli snežni odeji, ki je zaprla pot v gorovje. Že sem obupaval in sklenil, da za tem gamsom ne bom več lazil. Nisem in nisem mogel priti do njega; ali mi je pobegnil prav pred nosom ali pa je ogledoval iz varne razdalje, kako se potikam in iščem. Vso zimo je živel v meni kot predstava nečesa velikega in težko dosegljivega. Vabil me je in obenem odbijal. Preveč sem zanj premešal megle, preveč zmrzoval v vetrovih, preveliko snega pregazil, preveč koristnih dni zapravil. -Toda tudi lansko leto me je zvabilo. Sklenil sem, da grem zadnjikrat, ne toliko na lov, kolikor pogledat, kako je z njim. Rad bi si prihranil novo razočaranje. Zato sva kljub vsemu namenila z lovcem korak k težko dostopnemu samotarjevemu domovanju. Sicer pa je bil dan tako lep, mehak, svetal in otožen in gorovje je tako strahotno mirno in neomadeževano blestelo, da mi ni bilo do strela. Pod bleščečimi snegovi vrhov so v tisočerih barvah mrli gozdovi, pobočja so se rdečila in rumenila v umirajočem bukovju, tik pod stenami Višelnika so pod temnim ruš jem otresali svoje zlato samotarji macesni. Molče sva plezala sredi svečanega miru. Ko sva premagala prag, se je odprla pod nama snežena planjava, ki je segala vse do piramidastega vrha. Bila je odmaknjena, gola, samotna. Tedaj se je v tajinstveni mir nenadoma sprožil kamen in nekje pod vrhom se je nekaj zganilo. Oba sva pogledala navzgor in takoj ogledala dva gamsa. Prvi je bil nenavadno siv, velik, z izrednimi roglji. Stari samotar, sem takoj pomislil! Srce mi je nemirno razbijalo. Obstala sva. Nisem mogel verjeti, da je tako osivel. Lovec Joža pa je ugibal: Ali je pravi ali ne, saj je ob njem mlada, vitka kozica? Dolgo časa nisva odmaknila od oči daljnogledov, čeprav sem bil sam prepričan, da ' se ne motim. Kozica pa se je res postavljala ob kozlu kot kozliček ob kozi; toda ni redko, da vodi star kozel mladico. Za grebenom se plaziva bliže. Preklinjava goljavo, majave stopi in sneg, ki se v zametih, ki jih prečkava, udira tudi do pasu. Potem splezava na skalnato glavo že izven rušja, na mestu, kjer se prično že police. Nobenega kritja nimava več, na dlani sva samotarju in njegovi družici. Pomoliva glavi preko robu. Petdeset metrov od naju prečka pobočje dober gams. Ustavi se in naju gleda. Potuhneva se in čakava, da mirno odide. Starega, sivega ali pa nič! Neka sla se je prebudila, ki sem jo še pred kratkim zatajeval. Izginila je otožnost in lepota jesenskega dne. Vse, kar naju je obdajalo, se je zožilo v zaplato snega pod vrhom, na kateri sta stala gamsa. Vsa lepota in vsa strast sta se zbrali v visokih, za razprto drvarsko dlan razveznjenih rogljih! Tudi sedaj ga boš lahko samo gledal, me je prijelo malodušje. Spet je preblizu neba, da bi mogel do njega! Gamsa sta bila tik nad nama. Zvedavo sta naju motrila. Joža in jaz pa sva ležala v snegu in zeblo naju je, da sva kar drgetala. Tedaj Avtor članka pod Draškim vrhom sva se zedinila, da se bova skušala vsaj malo približati. Komaj pa sva se pokazala izza glaviča, je sivec zažvižgal in že se je s svojo družico pomaknil še malo više. Brž sva se pomaknila nazaj, oba jezna, da naju je tako hitro sprevidel. Gams naju je spet prilepil v sneg in obsodil na zmrzovanje. Kot lepljivo testo se je vlekel čas, ko sva neodločno delala nakane, kako bi ga prevarila. Toda nič pametnega si nisva domislila, ko je staruh kazal svoje roglje na belem sneženem ozadju z vseh strani. Morda se bo pomiril in legel? Toda ni nama hotel ustreči! Čakala sva in se pridušala. Kaj je res, da si moramo vse, kar je resnično lepega in velikega, težko priboriti? Mraz naju je stresal, sivec pa je postavil mejo med seboj in nama in, vse je kazalo, da je ne bo spremenil. Njega ni zeblo in nikamor se mu ni mudilo. Tedaj mi je postalo vsega dovolj. Leta sem se priklanjal staremu kljukcu in ga hodil občudovat! Čas se je zgostil v usodno odločitev: Streljal bom! Tudi Joža se je strinjal in pripravila sva se: 350 metrov razdalje, višina 2200 metrov! Podložila sva nahrbtnik in pripravil sem se; streljal bom v nebo — kot ptico! Skušal sem se umiriti. Vso voljo sem zbral v eno samo misel: zadeti! Roka, oko, dih in srce ter hladno jeklo, vse je za usodni trenutek okamenelo. Se trenutek in konica v daljnogledu je obstala tik nad gamsovim hrbtom. Ko je ogenj turobno jeknil od sten, se je gams bolestno pognal in omahnil s police. »Dobro je zadet!« je dejal Joža, ves vznemirjen, ne da bi odmaknil daljnogled izpred oči. Gams pa, ki se je nekaj metrov trkljal, se je na prvi širši polici pobral in se trudno nameril počasi, korak za korakom, proti grebenu, pod katerim je ležala odurna globočina nekaj stometrskega prepada v Krmo. Zbal sem se zanj. Že sem ga videl pod steno, vsega zdrobljenega, za gostijo prestradanim krokarjem. Zato sem mu s puško nemirno sledil in ko je postal, je spet jeknilo v skalovju. Samotar se je zrušil, kot bi ga izpodnesel. Padel je v leden žleb, toda na zadnji ravnici, preden se je strmina v ostrem naklonu nagnila v globel, se je spet dvignil. Kozica, ki je po prvem strelu zbežala, se je vrnila. Začudeno je stopala okoli starega kavalirja, ki mu ni bilo več pomoči; lizala ga je, da naju je stisnilo pri srcu. In kot bi čutil novo oporo, je naredil spet korak, dva. Bližal se je prepadu, kjer bi bil izgubljen. S tesnobo in grozo sem spremljal dogajanje v steni. Ali hoče lepa, velika žival sama v prepad? Kozica mu je nekaj korakov slepo sledila. Še dva zaporedna strela iz drgetajočih rok in srca sta bila potrebna, da se je gams zrušil, tik nad prepadom. Potočil se je preko skal v strmo plazišče in se trkljal po sneženem žlebu sto metrov navzdol, dokler ni obležal v jeziku plaziča. Kozica je preplašeno odbrzela preko grebena, sam pa sem z občutkom tope zadoščenosti in zagrenjenega samozadovoljstva zaprl varovalko na repetirki. Šele tedaj sem opazil, da nas zlati sonce in da žare gore, ki so mi poklonile samotarja. Z Jožo sva se povzpela do gamsa, ki je že omahnil. Za hip se mi je zazdelo, da so mu oči postale mehkejše in da nama odpuščajo. Spoštljivo sva stala pred njim, kajti bil je res velik gams, vreden, da sva se mu odkrila. In spet je veličastni mir legel v ostenje. Ostekleneli pogled mrtvega samotarja pa je bil še vedno uprt proti robu, kjer je umirala luč. V mračnih sencah in v grozljivih previsih je samevala mogočna tisočmetrska stena, onkraj doline pa se je ostenje Rjavine kopalo v trepetajoči, slepeči zlatovijoličasti 'luči poznojesenskega dne. O LOVU V SEVERNI ŠVEDSKI Milan Lutman V članku Lovstvo in divjad na Finskem, ki je bil objavljen v 5., 6. in 7. številki letošnjega Lovca, je avtor A. S. poleg izčrpnega opisa lovskih razmer na Finskem prikazal tudi splošno sliko divjadi, ki živi v skandinavskih deželah. Za vse značilnosti Finske lahko do neke mere trdimo, da veljajo tudi za njeno sosedo Švedsko. V času, ko sem se zadrževal v gozdovih pokrajine Angermanland v severni Švedski, pa sem spoznal nekaj zanimivih lovskih razmer, s katerimi bi rad seznanil tudi naše lovce, da bi si tako lahko ustvarili o lovu v nam precej oddaljeni Skandinaviji čim popolnejšo sliko. Privatnih gozdov je v vsej Švedski 50%, državnih 25%, ostala četrtina pa so gozdovi akcijskih družb. Na severu je to razmerje drugačno; tam so privatni gozdovi v manjšini. Za lov v državnih gozdovih si lahko kupi vsakdo licenco za odstrel te ali druge vrste divjadi ali pa si vzame sam ali skupina lovcev lovišče v zakup. Z lovom v gozdovih akcijskih družb razpolagajo družbe same. Lovci, njihovi uslužbenci, lahko lovijo na določenem teritoriju po odstrelnem planu, ki ga izdela pristojna gozdarska uprava akcijske družbe; ta vodi tudi vse lovske zadeve. V kmečkih gozdovih lovijo predvsem lastniki - kmetje, ki so organizirani v lovskih družbah. Švedska pa ima tudi privatna, samolastna lovišča, vendar pa morajo lastniki plačati državi za uplenjene lose odstrelnino oziroma si morajo že pred odstrelom priskrbeti licenco. Lovišča sem opredelil glede na lastništvo gozdne posesti zato, ker je v severnih pokrajinah Švedske tako malo obdelovalne zemlje, da o poljskem lovu tu ne moremo govoriti. V prostranih gozdovih s tisoči jezer ima divjad za življenje in razplod vse naravne pogoje; zato je divjadi veliko, lovcev pa zaradi redke naseljenosti malo. Če navedem primer, da je na teritoriju gozdne uprave Backe, ki meri 77 000 hektarov, le 30 lovcev, ki lovijo redno, in le nekaj slučajnih gostov, ki pridejo na odstrel losa, je kaj lahko ugotoviti, da je obseg tamkajšnjih lovišč za naše pojme zelo velik. Na Švedskem traja lovsko leto od 1. julija do 30. junija. Lovska izkaznica, ki je za lov osnovni dokument, stane za območje pokrajine (Švedska ima 25 pokrajin) 8 šv. kron (1 šv. krona velja 58 din), za območje vse države pa 25 šv. kron. Lovne dobe so v posameznih pokrajinah različne. V severnih pokrajinah se lovi n. pr. los od 6. do 9. septembra, v srednji Švedski pa od 11. do 15. oktobra; podobne, a manjše razlike so tudi v lovnih dobah za ostalo divjad, za večino pokrajin pa veljajo tele lovne dobe: srnjad se lovi od 16. septembra do 31. decembra, divji petelin ves september, severni zajec od 1. septembra do 15. februarja, fazan od 16. okt. do 31. decembra itd. Medved je na Švedskem zaščiten le v štirih severnih pokrajinah; ob Na Švedskem je zima dolga in ostra Bolniškem zalivu ga love od 1. septembra do 31. oktobra. Iz navedenega vidimo, da je lovna doba za posamezne vrste divjadi zelo kratka; losa love v dveh skrajnih severnih pokrajinah le en dan na leto. Dolžina lovne dobe se ravna po staležu divjadi in je hkrati nekak regulator staleža. Na Švedskem se predava lovstvo v vseh gozdarskih šolah kot obvezni predmet. Teorijo dopolnjujejo s prakso v šolskih loviščih. Tudi streljanje poučujejo kot samostojni predmet. 2e v juliju, posebno pa v avgustu, je bilo dnevno in strokovno lovsko časopisje polno raznih oglasov v zvezi z bližajočim se losjim lovom. Ti so ponujali odstrel, drugi prodajali pse, tretji so zopet spraševali po tem ali drugem. Razgovori so se vrteli samo okrog alga (švedsko ime za losa). Prvi dan in vse do konca tradicionalnega lova je bila velika sortirnica lesa na reki Angermanalven, kjer je zaposlenih 500 delavcev, nekam prazna, o losu pa ni bilo slišati nobene debate. Vsi lovci, delavci in nameščenci, imajo tiste dni brezplačni dopust; tudi to kaže, Los z vejasto razvitim rogovjem kako priljubljen in razširjen je na Švedskem ta lov. Losa love v manjših skupinah kakih deset ljudi, ki imajo dva ali tri pse. En lovec gre s psi v pogon, ostali pa zastavijo stalne prehode na cestah. Lov se prične zgodaj zjutraj in traja ves dan. Lovci kurijo na čakališčih ognje, kuhajo nepogrešljivo kavo in si sploh lov urede kar najbolj udobno. Manj prijetno je tistim, ki morajo s psi prehoditi več deset kvadratnih kilometrov enoličnega ravnega terena. Uplenjenega losa takoj izkožijo in razsekajo. Meso je zelo okusno, vendar nekoliko trdo; prepečenega vlagajo v Weckove kozarce. O škodi, ki jo dela los predvsem v mladih gozdnih kulturah, je bilo že pisano. Ker se je pokazalo, da se divjad, predvsem pa los, izogiba velikih posek, delajo švedski gozdarji že dalj časa več deset hektarov velike goloseke. Našega najbolj priljubljenega lova, zajčje brakade, na Švedskem ne poznajo. Na zajca gre po pet ali šest lovcev z dvema psoma, in sicer brez kakega načrta kar v grupi. Lovci gredo v črti, oddaljeni za streljaj drug od drugega. Pes, edini brakir, išče po gozdu in ko zajca dvigne, ga glasno goni. Severni zajec je namreč veliko bolj lagoden kot naš in ne gre daleč od loža: kaj kmalu se obrne, da bi spet poiskal svoj lož. Ko lovec ugotovi, kako poteka gonja, se postavi približno na mesto, kjer je zajec tekel, in po nekaj minutah že strelja. Po uplc~ nitvi zajca takoj iztrebijo, kot delamo mi pri srnjadi, v trebušno votlino pa nabašejo smrekovih vejic. Nato odrežejo glavo, in sicer tako, da puste pri koži le uhlje. Na spodnji strani vratu naredijo v koži prečno zarezo; skozi zarezo pretaknejo zgornji del kože z uhlji. Obglavljeni zajec, zavit v nylonsko vrečko, roma v nahrbtnik in lov se nadaljuje. Ko je moj prijatelj nekako tako »očistil« zajčka na našem lovu, so bili naši lovci ogorčeni. Srednjeevropski lovec tudi ne prenese, da se uplenitelj slika tako, da sedi na uplenjeni divjadi; to pa je pri Švedih v navadi. Tudi našega »zadnjega pogona« Švedi ne poznajo; pa ne morda zato, ker je bila pri njih do pred kratkim »sladka kapljica« na karte? V švedski »gostilni«, mlečni restavraciji, pa se verjetno ob čaši mrzlega mleka tudi naši lovci ne bi ogreli; kako bi to zahtevali od manj temperamentnih Švedov! Po končanem lovu sicer malo posedijo, pojedo svoj obloženi prepečenec, si skuhajo kavo, vlečejo pipe, sem pa tja kdo tudi kaj pove, nato pa stopi vsak v svoj avto — in domov! Tudi drugih naših lovskih običajev in navad Švedi ne poznajo, njihovih pa nisem imel prilike videti. Kot strelci pa so švedski lovci na splošno zelo dobri. Zajca pogoditi s kroglo ni pri njih nobena posebnost. Streljanju posvetijo veliko časa, v streljanju pa se vadijo tudi nelovci. Visoko divjad (zaščiteno), razen divjega petelina, streljajo s kroglo. Za orožje ni potreben orožni list. Švedi nimajo enotnega lovskega oblačila. Orožje in ostala lovska oprema se ravna po zaslužku, v glavnem pa je cenena, a dobre kvalitete. Risanica stane 250 do 400 šv. kron, dvocevka Hammerles (zelo se uporablja kal. 12) 360 do 600, Bock-Hammerles pa 1100 šv. kron. Naboj za risanico stane 0,3 do 3, naboj za ši-brenico pa 0,4 do 0,5 šv. kron. Dober lovski pes velja najmanj 300 šv. kron. Kot zanimivost za lovce, ki so tudi ribiči, bi dodal, da je ribolov na Švedskem prost, razen na področjih, kjer je zemlja last države ali akcijske družbe; tu je ribolov rezerviran za uslužbence in goste. Vode so polne raznovrstnih rib in rakov. Prostrani gozdovi in vode nudijo tako lovcu kot ribiču obilo užitka. Švedi pa to tudi pridno izkoriščajo. Los z lopatasto razvitim rogovjem, ki ga je uplenil 80-letni lovec; los je tehtal 450 kg IZBIRA GONIČEV PLEMENJAKOV (Referat na zboru sodnikov za goniče) Dr. J. Lavrič Zbor slovenskih sodnikov za goniče je bil nujno potreben, ker ga že dolgo časa ni bilo; prav zato je verjetno postalo ocenjevanje tako neenotno. Potrebno se je pomeniti in določiti za vse slovenske sodnike enotne smernice za ocenjevanje zunanjosti, naravne zasnove in dela goničev. To je potrebno tem bolj, ker o edinem zboru sodnikov Jugoslavije, ki je posebej obravnaval tudi goniče, ni zapisnika. Drugi razlog, ki je Klub za goniče skoraj primoral, da je sklical ta zbor, pa je tale: Na letošnjem občnem zboru Lovske zveze Slovenije se je ostro kritiziralo delovanje kinoloških organizacij. Med drugim je bilo poudarjeno, da lovci velikokrat ne vedo, kje bi parili svoje brezne psice; lovcem tudi ni prav, da morajo voditi svojo psico na paritev iz tega konca dežele na drugega. Ker združuje naš Klub rejce goničev, ki so med lovskimi psi v Sloveniji najštevilnejši, je ta kritika zadela v prvi vrsti nas. Zaradi tega je upravni odbor Kluba sklenil, sestaviti 1957. leta, ko bo slovenska lovska organizacija praznovala svojo 50-letnico, seznam goničev, ki so priporočeni za pleme, torej uvesti knjigo goničev -plemenjakov. Kako bomo to naredili? Po določbah »Pravilnika za ocenjevanje in razvid psov čiste pasme«, ki ga bom v tem referatu imenoval kratko »Kinološki pravilnik«, se obvezno vodi razvid psov čiste pasme po njihovem izvoru v Matični knjigi (ali Registru mladih psov — RM) in po oceni zunanjosti v Rodovni knjigi (JR). Lahko, torej neobvezno, se vodi tudi posebna evidenca po doseženih uspehih na tekmah, in sicer v Knjigi šolanih psov (JŠ), in po plemenski vrednosti v Knjigi plemenjakov (KP). Doslej nima pri nas še nobena kinološka organizacija knjige plemenjakov, čeprav iz izkušnje vemo, da nobena pasemska organizacija v Sloveniji, razen Kluba za goniče, ne dovoljuje uporabiti za pleme psa ali psice, ki bi za to ne ustrezala po zunanjosti in po prirojenih lastnostih. Menim, da je prišel čas, da se take zahteve postavijo tudi za goniče. Do sedaj smo sodniki za goniče podali svoje mnenje glede plemenske vrednosti psov pri oceni zunanjosti; za pleme smo jih priporočili ali odsvetovali ali pa jim dali vzrej no prepoved. Psa, ki smo ga odsvetovali za pleme, a smo mu dali »dobro« oceno zunanjosti, je lastnik po sedaj veljavnih predpisih, zlasti po določbah kinološkega pravilnika, brez nadaljnjega lahko paril in njegovi potomci so bili lahko vpisani v Matično knjigo psov čiste pasme. Naše odsvetovanje je torej ostalo samo na papirju, po- sebno pri brezvestnih rejcih. Posebej pa nismo nič gledali na naravno zasnovo in so bili tako lahko vpisani v evidenčne knjige tudi taki psi, ki niso bili priporočljivi za rabo, saj ni nikjer predpisa, da bi bilo mogoče takim psom vpis odkloniti, kajti razvid psov se obvezno vodi samo glede na poreklo in oceno zunanjosti. Vodstvo našega Kluba, zlasti Strokovna komisija, je sicer priporočala za pleme pse, ki so bili ocenjeni po naravni zasnovi in delu na preizkušnjah in tekmah, vendar preko priporočila ni bilo mogoče iti; lastnika so ščitili predpisi že omenjenega pravilnika. Pri ocenjevanju zunanjosti smo premalo pazili na napake, ki zmanjšujejo porabnost psa, n. pr. na tesne ali ne zadosti globoke prsi, strmo stojo, ki je posledica nepravilne okotenosti ospredja ali ozadja, na posledice rahitisa, nepravilno obliko šap itd. Preveč smo gledali na zunanjost, premalo na porabnost za delo. Naši predniki pred 50 in več leti so parili pse, ki so bili najboljši za lov, pri tem pa velikokrat niso gledali na čistost in enakost pasme; mi smo pa zašli v drugo skrajnost: največ smo gledali na čisto pasme-nost, pri tem pa zanemarili vprašanje lovskih sposobnosti. To ne velja samo za goniče, ampak za vse pasme, kar se nazorno vidi iz veljavnih predpisov. Po zakonu je predpisano, da se sme loviti samo s psi čiste pasme. Za psa čiste pasme pa se šteje po 35. členu kinološkega pravilnika pes, ki ima svoje starše vpisane v priznano rodovno knjigo. V jugoslovansko rodovno knjigo pa se more vpisati pes, ki je vpisan v Matično knjigo in je izpolnil 9 mesecev starosti ter dobil zadovoljivo oceno zunanjosti. O prirojenih lastnostih za delo tu ni govora. Tako ima torej vsakdo, ki pari svojega sicer lepega, a za delo nesposobnega ali manj sposobnega psa, pravico zahtevati, da se potomci takega psa štejejo za čistokrvne in da se vpišejo v evidenčne knjige; to pravico mu dajejo predpisi kinološkega pravilnika. Ze omenjeni kinološki pravilnik določa v 52. členu: Za pleme se smejo porabiti samo psi, ki so vpisani v rodovno knjigo, ki so tipični (značilne oblike), dobre konstitucije (telesno dobro grajeni) in kondicije (dobro hranjeni), imajo dobro naravno zasnovo, nimajo karakternih napak (karakter = značaj), a prvenstveno psi, ki so bili preizkušeni na tekmah. Tudi tu so obvezni predpisi glede zunanjosti, saj mora pes dobiti zadovoljivo oceno, da pride v rodovno knjigo, medtem ko ni obveznega predpisa, da se mora preizkusiti tudi njegova naravna zasnova, da se priporoči za plemenjaka. Zato je tudi razumljivo, da vpišejo rejci svoje pse v Matično knjigo, da jih privedejo na oceno zunanjosti, ker je taka ocena potrebna za vpis v rodovno knjigo, da pa je na drugi strani udeležba na tekmah tako majhna in da tekme tudi večina lovskih organizacij zanemarja. To je pač zato, ker ni obveznega predpisa, da se smejo za pleme rabiti le taki psi, ki so poleg čiste pasmenosti in vpisa v rodovno knjigo pokazali tudi dobre prirojene lastnosti za delo. In to je vendar pri lovu najvažnejše! S tem sem pa v glavnem nakazal že tudi osnovne zahteve za vpis v knjigo plemenjakov; gonič, ki naj ga priporočimo za plemenjaka, mora izpolnjevati tele pogoje: a) Biti mora potomec staršev čiste in iste pasme, mora biti torej vpisan v matično knjigo goničev iste pasme; vendar bi bilo to glede porekla še premalo, čistost porekla je treba izkazati za tri ali vsaj za dva rodova prednikov. To se izkaže z rodovnikom. V tem pogledu bi bilo treba dovoljevati izjeme za pse iz Kopra in okolice. Za sedaj še ne moremo zahtevati izkazila, da so imeli predniki dobro naravno zasnovo; misliti pa je treba, da se bo to zahtevalo v bližnji bodočnosti, ko bodo zahteve pravilnika strožje; b) Po svoji zunanjosti mora ustrezati pasemskim znakom svoje pasme; ne sme imeti napak, ki so dedne in zmanjšujejo njegovo sposobnost za delo; morebitne malenkostne napake v lepoti morajo odtehtati druge vrline v zunanjosti ali naravni zasnovi. Klub lahko predpiše za posamezne pasme še posebne pogoje, n. pr. pri istrskih goničih glede pigmentacije, barve odznakov in podobno. c) Pes mora imeti dobro naravno zasnovo, zlasti občutljiv nos, ne sme pa imeti napak v bitnosti (značaju), ki ga onemogočajo kot lovskega psa, n. pr., ne sme biti popadljiv. Vse to je mogoče preizkusiti le na preizkušnji prirojenih lastnosti; na njej morajo biti obvezni vsi predmeti iz gonje (iskanje, čas gonje, način gonje, glas, poštenost); pes mora nadalje pokazati, da mu je prirojena ubogljivost, preizkusiti pa ga je treba tudi v vedenju pri strelu in pri mrtvi divjadi; seveda mora gonič glasno goniti, ne sme pa biti kresač; če pes na preizkušnji ni dobil priporočila, se lahko preizkušnja ponovi, razen če je kresač ali če tiho goni, kar mu za vedno preprečuje, da bi bil vpisan v knjigo plemenjakov. č) Glede starosti predpisuje kinološki pravilnik, da se smejo psice pariti, ko dosežejo 14 mesecev oziroma ko se drugič gonijo; za pse je določena najnižja meja 15 mesecev, najvišja meja za oba spola pa 8 let. Za nemške ovčarje predpisuje podoben pravilnik za plemenjake, ki ga je predpisal KDS chH, starost med 2 in 8 leti. Menim, da bi mi vzeli za mladost srednjo mero, t. j. 18 mesecev za oba spola, najvišja meja pa je nekako določena že z naravo na 8 let. Priporočila za pleme se sicer lahko dajejo-že od 9 meseca starosti dalje, veljajo pa šele z 18 meseci. d) Pri nas je žal treba še posebej poudariti, da morajo biti gospodarji priporočenih psov organizirani kinologi. Določiti je treba tudi postopek in zlasti rešiti vprašanje, če naj dajejo ocene samo kinološki sodniki, ki so upravičeni ocenjevati goniče, ali naj morebiti vsaj s posvetovalnim glasom pri tem sodelujejo tudi zastopniki lovskih organizacij in rejcev goničev. Odprto je tudi vprašanje, ali naj se take ocene podeljujejo na splošnih kinoloških prireditvah (tekmah, preizkušnjah, razstavah, pregledih) ali pa naj se za to prirejajo posebne, samo temu namenu posvečene prireditve. Zunanjost in naravna zasnova se namreč le redko kdaj ocenjujeta hkrati; pri goničih je treba z ocenjevanjem dela ali naravne zasnove začeti zgodaj zjutraj, ker je ta čas najprikladnejši za iskanje in gonjo. Zato pri takih prireditvah zmanjka časa za oceno zunanjosti. Za ta primer je treba določiti tudi najdaljši čas, ki sme preteči med podelitvijo ocene zunanjosti in naravne zasnove. Prav to je tudi razlog, da naj sodniki oziroma sodniške komisije dajejo samo priporočila za vpis v knjigo plemenjakov, medtem ko naj o-vpisu sklepa strokovni organ kluba; ta naj izda lastniku potrdilo in obvesti pristojne organe. Kakšne pa so posledice vpisa v knjigo plemenjakov? Ker so v knjigo vpisani goniči edini priznani plemenjaki, se smejo pariti le med seboj in samo njihovi potomci se smejo vpisati v matično knjigo. Klub bo moral določiti čas, kdaj bo to postalo obvezno in pustiti primeren čas za priprave. Menim, da bi se priprave izvršile v 1957. letu; spomladi naj bi se vsi goniči, ki jih žele njihovi lastniki uporabljati za pleme, ponovno pregledali, da bi sodniki ugotovili, ali ustrezajo pogojem za priporočilo plemenjaka. Priporočeni psi naj bi bili jeseni preizkušeni še v naravni zasnovi. Leto dni časa je dovolj za priprave, posebno ker so bili rejci že opozorjeni, da se pripravlja knjiga goničev plemenjakov. Od začetka 1958. leta naj bi uporabljali za pleme le izbrane goniče in le njihovi potomci bi bili vpisani v matično knjigo. Goniči, ki bi po vpisu v knjigo plemenjakov izgubili pogoje, kakor so našteti pod a) do d), bi se črtali; to naj izvrši strokovni organ kluba in o tem obvesti pristojne organe, zlasti lastnika. Glede pritožbe naj bi veljali predpisi kinološkega pravilnika. Prav tako naj bi se črtali psi, ki bi jih sodniki po ocenah potomcev spoznali za slabe plemenjake, in to glede zunanjosti kakor tudi naravne zasnove. Ker bo knjiga goničev plemenjakov javna, bo lahko vsakdo dobil iz nje izpisek; zlasti pa bo knjiga na razpolago kinološkim referentom okrajnih lovskih zvez, da bodo mogli po vpisih rejcem svetovati, katerega psa naj si izberejo za plemenjaka. Na ta način ne bo več očitka, ki sem ga slišal na letošnjem občnem zboru Lovske zveze in ga uvodoma omenil. Da pa bomo ta načrt izpeljali, zavisi veliko tudi od lovske organizacije in lovcev samih. Uvedba priporočenih plemenjakov bo v strokovnem pogledu ugodno vplivala na vzrejo in vzgojo goničev. S skrbno in strokovno izbiro plemenjakov bomo dosegli enoten tip psov v posameznih pasmah, tip, ki ne bo enoten samo na pogled, ampak tudi pri delu kot pomočnik večine naših lovcev. Zaključna tekma goničev v 1956. lelu in zbor sodnikov vm J. Lavrič Se nobeno leto ni Klub za goniče tako podrobno in sporazumno z okrajnimi lovskimi zvezami izdelal svojega načrta za delo kakor za 1956. leto. V grobem je bil načrt takle: Spomladi v vsakem okraju, kjer lovci love z goniči, pregled in ocena zunanjosti, jeseni povsod okrajne tekme in preizkušnje naravne zasnove, za zaključek pa naj se srečajo najboljši iz vseh okrajev v tekmi za naslov republiškega prvaka v delu. Ob. tej priložnosti naj bi bil tudi zbor sodnikov za goniče. Pomladanski del načrta je bil še dokaj dobro izveden, ne morem pa tega reči za jesenske pri-, reditve; pri njih so okrajne lovske zveze močno odpovedale. Toda o tem drugič, pomenimo se sedaj o zaključni prireditvi. Julija meseca je zasedal plenum Kinološke zveze FLRJ (JKS); tedaj je bilo sklenjeno, naj bo naša tekma v zveznem merilu, in sicer s podelitvijo državnega in mednarodnega prvaštva v delu. Po vsem tem smo upravičeno računali na udeležbo tekmovalcev tudi iz drugih republik. Ker je bilo treba na tekmo vabiti iz drugih republik tudi sodnike, smo predlagali, naj se skliče zbor sodnikov za goniče iz vse države. Tekmo je JKS odobril, ni pa nam odgovoril glede zbora sodnikov; zato je bil zbor le v republiškem merilu. Zbor slovenskih sodnikov za goniče je bil 30. novembra v Dolenjskih Toplicah. Na zbor so poslala svoje zastopnike kinološka združenja Hrvat-ske, Bosne in Hercegovine ter Makedonije, medtem ko se JKS in združenje Srbije zbora nista udeležila. Na zboru je bil sprejet načrt pravilnika za izbiro goničev plemenjakov, in sicer na podlagi referata, Id je objavljen ločeno od tega poročila. Vse rejce goničev je treba opozoriti, da se bodo smeli od 1. januarja 1958 v Sloveniji uporabljati za pleme samo goniči, ki bodo v 1957. letu pregledani v zunanjosti in ocenjeni v naravni zasnovi ter na podlagi teh ocen sprejeti v knjigo plemenjakov. Mladiči goničev, ki ne bodo v tej knjigi, ne bodo mogli biti vpisani niti v matično knjigo goničev (RM). Okrajne lovske zveze naj pri sestavi načrta za delo na kinološkem polju s tem računajo, kajti vse goniče, ki jih nameravajo rejci pariti, bo treba v 1957. letu ponovno pregledati, če po svoji zunanjosti ustrezajo predpisanim pogojem, jeseni pa preizkusiti njih naravno zasnovo. Na zboru sta bila še referata o kratkodlakih in resastih istrijancih in o načinu ocene zunanjosti ter plemenske vrednosti. Sodnikom je bil čas preskopo odmerjen, da bi vsa vprašanja mogli rešiti. Soglasno pa so ugotovili, da je treba nujno sklicati zbor vseh jugoslovanskih sodnikov za goniče, ki bodo imeli polne roke dela vsaj dva dni. Istega dne zvečer je bilo opravljeno prvo delo za tekmovanje - žrebanje v predmetih gonje. Za tekmo se je prijavilo 17 goničev iz Slovenije, in sicer 10 psov iz kočevskega, 6 iz novomeškega in 1 iz ljubljanskega okraja; z obžalovanjem je treba ugotoviti, da drugi okraji niso poslali na tekmo nobenega psa. Tekma je bila v lovišču Lovske družine Novo mesto. Lovišče je za tako veliko prireditev primerno, saj je stalež zajcev tak, da je lahko vsak pes našel svojega zajca. Na krajih, kjer je bila tekma v predmetih gonje, je razmeroma malo srnjadi; tako ni motila poteka tekme. Hrami in zidanice na Trški gori pa so vodnike kar zapeljivo vabili v svoje okrilje; težko se je bilo premagovati do časa, ko je pes prišel na vrsto. Predmeti gonje so se ocenjevali 1. decembra na treh različnih krajih, in to na severnem in južnem pobočju Trške gore (nad Ločno in Bučno vasjo) ter v Ragovem logu; četrta komisija je pripravljala trase za umetni krvni sled, za predmet naslednjega dne. Tudi 2. decembra so poslovale 4 komisije: dve za zamudnike in za poprave iz predmetov gonje, dve pa na krvnem sledu. Ko sta prvi dve komisiji končali z delom, sta pomagali pri ocenjevanju predmetov poslušnosti. Čeprav so imeli sodniki oba dni veliko dela, so takoj po tekmovanju v posameznem predmetu določili ocene, tako da je bilo mogoče že eno uro po zaključenem tekmovanju razglasiti rezultat in razdeliti darila, s katerimi so bili vsi zadovoljni. Tekma je potekla v redu in brez vsake pritožbe. Kako so bili psi ocenjeni, vidimo iz tekmovalne preglednice. Tekmo je močno oviral sneg, v katerem so si nekateri psi tako otrli noge, da niso mogli tekme nadaljevati; tako niso bili ocenjeni v vseh predmetih. Posebno nerodno je bilo delo na krvnem sledu; na sneg seveda noben pes ni bil navajen, pa tudi v praksi to delo po zasneženem lovišču ni potrebno. Poudariti pa je treba, da se je zgodilo prvič, da zmagovalca niso določili predmeti gonje, kakor se je to zgodilo na vseh dosedanjih tekmah, ampak ocene iz predmetov poslušnosti. Tako je morala Glasna, ki je bila prvi dan najresnejši kandidat za prvo mesto, drugi dan prepustiti svoje mesto bolj šolani Bistri. To naj bo opozorilo vsem vodnikom, da šolanja v poslušnosti ne smejo zanemariti. Se nekaj naj omenim: Letos so bili nagrajeni vsi vodniki, in sicer tudi za pse, ki niso bili ocenjeni v vseh predmetih; prejeli so vsaj tolažilno darilo za kritje potnih stroškov. Posebnost so bila darila za najboljše v nekaterih predmetih poslušnosti in za delo na krvnem sledu. Nadejamo se, da bo tako nagrajevanje vzpodbudilo vodnike k vnetejšemu šolanju. Omembe vredno je tudi dejstvo, da se je tekmovanje lahko razvijalo hitro in brez posebnih zaostankov, ker so psi po končani gonji kmalu prišli k vodnikom, kar je tudi plod šolanja. Za izvedbo obeh prireditev je treba izreči priznanje Klubu, zahvalo pa Republiški lovski zvezi Slovenije, Lovski zadrugi in Okrajni lovski zvezi Novo mesto, ki so prireditev omogočile s svojo podporo. Na tekmi so torej psi tekmovali v iskanju, času gonje, načinu gonje, glasu, poštenosti, na krvni sledi na jermenu, nosu, vedenju pri mrtvi divjadi, odloži j ivosti, strelomirnosti, vodljivosti in ubogljivosti ter dosegli naslednje uspehe: Bistra JRG 941 ki JŠG 137, 197 točk, CACIT; vodnik Jožef Ivančič, Mozelj, Kočevje; nagrada: hubertus. Glasna JRG 223 ki JSG 95, 196 točk, PJ; vodnik Jožef Vesel, Zamostec, Sodražica; nagrada: 4 m lodna. Živa Podgorska JRG 239 ri JSG 63, 194 točk, PS; vodnik Jože Kristen, Cerknica; nagrada: 3m lodna. Cita RMG ki 179 s JSG 157, 192 točk, I. č; vodnik Alojzij Turk, Potočna vas pri Mirni peči; nagrada: 5000 din. Agič JRG 184 ki JSG 30, 187 točk, I.d; vodnik Jožef Vesel, Zamostec, Sodražica; nagrada: 5000 din. Bina JRG 1025 ki JSG 169, 186 točk, I. e; vodnik Alojzij Lovšin, vinice, Sodražica; nagrada: 5000 din. As JRG 1117 ki, 180 točk, II a; vodnik Jože Fabjan, Mirna peč; nagrada: 3500 din. Čapko RMG ki 475 s, 178 točk, II. b; vodnik Ivan Zabukovec, Gradež, Turjak; nagrada: 3500 din. Alka JRG 968 ki JŠG 158, 169 točk, II. c; vodnik Jože Cesar, Prečna, Novo mesto; nagrada: 3500 din. ®Erba JRG 663 ki JSG 127, 168 točk, II. č; vodnik Alojzij Turk, Potočna vas, Mirna peč; nagrada: 3500 din. Runo JRG 1311 ki JSG 170, 167 točk, II. d; vodnik Franc Levstek, Hojče, Sodražica; nagrada: 3500 din. Ajda Krimska JRG 937 ki JŠG 142, 155 točk, II. e; vodnik Alojzij Arko, Lipovšica, Sodražica; nagrada: 3500 din. Cene RMG ki 176 s JŠG 160, 147 točk, III. a; vodnik Nikola Čulum, Novo mesto; nagrada: 2500 din. Zoran Travnogorski JRG 773 ki JŠG 171, 139 točk, III. b; vodnik Jože Arko, Sodražica; nagrada 2500 din. Bajka Kočevska JRG 1026 ki JŠG 171, vodnik Franc Samsa, Gora, Sodražica; Bobi JRG 292 ri, vodnik Slavko Bele, Novo mesto, in Željko Travnogorski JRG 758 ki JŠG 124, vodnik Franc Arko, Zamostec, Sodražica, niso bili ocenjeni v vseh predmetih. Vodniki zadnjih treh psov so dobili nagrade po 1500 din. Posebne nagrade so dobili: Zoran Travnogorski za najbolje izdelano krvno sled, Živa Podgorska za najbolj vodljivega goniča, Bobi za najbolj ubogljivega goniča in Runo za najboljše vedenje pri mrtvi divjadi. Vrhovni sodnik tekme je bil Ivan Zupan; sodili so Teodor Drenig, Adolf Ivanc, dr. Janko Lavrič, ing. Ljubo Obradovič, dr. Dušan Krešimir, Franjo Strunjak, Janez Lavrič; pomožna sodnika na krvnem sledu sta bila Julij Koder in Ratimir Orban; na tekmi so sodelovali sodniški pripravniki ing. Kosta Nikolovski, Marko Bulc, Miloš Kelih in Franc Mandelc. I z LOVSKE ORGANIZACIJE Po občnem zboru Glavne lovske zveze Jugoslavije V Skopju, kot pravijo Makedonci v svojem jeziku glavnemu mestu svoje republike, se je 8. decembra lanskega leta zbralo 43 delegatov republiških lovskih zvez; ob 10-letnici ustanovnega občnega zbora Glavne lovske zveze PLR Jugoslavije naj bi na rednem letnem občnem zboru pregledali svoje delo in začrtali lovstvu Jugoslavije pot ne samo za kratko poslovno, temveč za bližnjo razvojno dobo. Občni zbori naše osrednje lovske organizacije kažejo namreč tako lep, uspešen in odločen napredek, da ne morejo sklepi, pri čemer mislim predvsem na sklepe letošnjega občnega zbora, usmerjati našega dela samo za nekaj mesecev, saj jih v tako kratki dobi ni mogoče uresničiti. Preden pa preidem k sklepom, ker prav z njimi, upam, bom najbolje prikazal delo in voljo 12-urnega zasedanja, naj povem, da je bil letošnji občni zbor naše Glavne lovske zveze v Skoplju zato, ker je Makedonija — vsakoletni občni zbori so po republikah — prišla pač na vrsto. In Makedonci, ki se resno trudijo, da bi uredili v sodobnem smislu tudi lov, bodo lahko zabeležili v jugoslovanski lovski zgodovini lep dogodek. Sklepov je torej, dobrih in razvojno zelo pomembnih, dolga vrsta, kar 27. Da ne bom šel po številkah, naj navedem najvažnejše: lovska organizacija oziroma Glavna lovska zveza Jugoslavije naj čimprej predloži predlog novega temeljnega zakona o lovu, ki ga je občni zbor sprejel, Zvezni ljudski skupščini; da naj pobudo, da se pri Izvršnem svetu Ljudske skupščine FLRJ ustanovi komisija zastopnikov Glavne lovske zveze, kmetijstva in gozdarstva, ki naj sestavi zakonite predpise, navodila itd., ki bodo vskladili interese teh treh delavnosti; komisije z isto nalogo pa naj se ustanove tudi pri republiških izvršnih svetih; Glavna lovska zveza pa naj ne čaka rezultatov dela teh komisij, temveč naj čimprej predloži načrte najnujnejših zakonitih predpisov in navodil za tako gospodarjenje v lovstvu, kmetijstvu in gozdarstvu, ki bo upoštevalo življenjske interese naštetih dejavnosti, v prvi vrsti pa naj sestavi predpise o kontroli proizvodnje in uporabe agro-kemičnih proizvodov, da se ne bo delala škoda divjadi; pristojnim organom naj se predloži dopolnitev uredbe o namenih zveznega in republiških gozdarskih skladov, in sicer v tem smislu, da se dajo iz teh skladov sredstva tudi za napredek lovstva, oziroma da se ustanove v Zvezi in republikah posebni lovski skladi; Glavna lovska zveza naj pretrese vprašanje sodelovanja z Zvezo kmetijsko-gozdarskih komor FLRJ in skupaj z njo ustanovi telo, ki bo vplivalo na splošno lovsko politiko v naši državi; republiške zveze naj posvete posebno skrb okrajnim lovskim zvezam, ki naj dvignejo lovsko zavest svojih članov in utrdijo lovske organizacije; začno naj se bonitirati lovišča; v ta namen naj se v vseh lovskih organizacijah ustanove komisije, ki naj prouče nasaditev nove divjadi, predvsem fazanov, jerebic in kotorn; vsaka družina mora obvezno določiti vsaj eno četrtino lovišča za rezervat; vsa lovska društva, ki imajo ugodne pogoje za fazane, naj fazane goje, in sicer tako, da bodo fazane vzgajale pod domačimi kokljami; vsaka okrajna zveza, ki ima za to pogoje, naj ustanovi rezervat za gojitev plemenite divjadi; lovske družine, ki izvažajo živo divjad, naj dajo 20 do 30% ujete divjadi za osvežitev krvi in povečanje fonda v domačih loviščih; komisija Glavne lovske zveze naj določi minimalne cene za lovske turiste; na tem področju naj se ustvari večja poslovna disciplina, za kar naj se sestavi poseben poslovnik, ki naj določi tudi sankcije; v vsej Jugoslaviji se uvede lovsko leto od 1. aprila do 31. marca; zato naj bodo občni zbori republiških lovskih zvez do septembra, občni zbor Glavne lovske zveze pa v oktobru; lovskemu letu ' naj se prilagodi tudi veljavnost orožnih listov; lovske organizacije naj sodelujejo s kinološkimi organizacijami, ustanavljajo kinološke sekcije pri lovskih organizacijah in priporočajo svojim članom, da postanejo tudi člani kinoloških organizacij. Občni zbor, kot je videti iz sklepov, je torej sprejel osnutek novega zakona o lovu v naši zvezni republiki, sprejel pa je tudi pravilnik Glavne lovske zveze in vrsto sklepov v želji, da se utrdi naša lovska organizacija, uredi njena gospodarska stran, pomnoži naša divjad, urede lovišča in lovska statistika, uredi lovska trgovina, lci postaja vse bolj pomembna itd. Pri vsem tem je treba upoštevati, da delo Glavne lovske zveze ni lahko: dobro urediti lov tudi po republikah, kjer je regalni sistem lova še skoraj državljanska pravica; pripraviti našega državljana, ki je še do včeraj lovil v skoraj neomejenih mejah, za šport le malokrat, do pravega odnosa do divjadi, do tega, da bo smatral divjad za okras narave, da bo zanjo skrbel in jo čuval, da bo, skratka, z njo v sodobnih pogojih družbe in gospodarstva pravilno gospodaril, res ni lahka naloga. In prav v tej miselni preobrazbi je bilo na zadnjem občnem zboru čutiti bistven razvoj. Še nekaj obvestil, ki bodo prav gotovo zanimala čitatelje Lovca, ki smo jih izvedeli slovenski delegati v Skoplju. i'"oio Iv če Majcen Domovina lepih in hitrih kotom Prihodnjo pomlad bomo dobili jugoslovanski lovci iz naših fazanerij najmanj 100 000 fazanjih jajc. Ali smo pripravljeni in sposobni, da jih izvalimo in da vzgojimo nekaj deset tisoč fazanov? Občni zbor na to vprašanje ni mogel odgovoriti. Občni zbor je priporočil, naj ugodni izvoz žive divjadi ne gre v škodo nasaditve divjadi v krajih, kjer divjadi še ni dovolj, pa imajo zanjo vse pogoje. Kako urediti to vprašanje, kako kupiti in naseliti to divjad? In lovske razmere po republikah? Delegat Črne gore se nikakor ni strinjal s poročilom Glavne zveze, da lovstvo v tej republiki zaostaja za splošnim razvojem Črne gore. Kako je s to stvarjo, ne vem. Verjamem mu pa, da so v glavnem rešili vprašanje volkov. Še pred leti so naredili volkovi za 30 milijonov dinarjev škode — takratne veljave, kot je delegat trdil, — sedaj pa imajo škode komaj pol milijona. Četrtina Črne gore je lovski rezervat, nasadili so fazane in jelene, za osvežitev krvi uvozili zajce itd. Toda velike težave imajo z lisicami, ki so se neverjetno razmnožile; za vsako uplenjeno lisico dobi lovec 1000 dinarjev nagrade. Lov so omejili, medved pa jim dela škodo. Potem se je oglasil delegat sosednje Hrvatske. Za lovske fonde ni bil navdušen; prešibki so, je trdil. Republika pa ne bo več finansirala boniti-ranja lovišč, pa tudi nagrad za roparice ne bo več plačevala. Lovstvo naj podpro gozdarski fondi, tako je bilo njegovo mnenje, saj sta gozdarstvo in divjad nedeljiva celota. Delegat Bosne in Hercegovine je povedal, da divji lov pri njih nii problem, želi pa, da bi šli lovski proizvodi skozi lovske roke; pri Glavni lovski zvezi pa naj bi se osnoval odsek, ki bi se bavil z gospodarsko dejavnostjo lovstva Jugoslavije. Ker sem že napisal, da se lov zelo lepo razvija v Makedoniji, — nekaterih ostalih republik ne poznam — prav lahko tudi zapišem, da velja isto tudi za BiH. V Makedoniji imajo nekatere organizacijske težave, n. pr.: Vsak lovec ima enake stroške, ta pa upleni 5 zajcev, drugi pa 150. Ko bodo uredili to vprašanje, bodo prišla lovska društva do potrebnih finančnih sredstev. Delegat je zelo ostro postavil vprašanje: Ali je lov pridobitvena dejavnost ali šport? Makedonski tovariši poznajo odgovor, toda idejo je večkrat težko uresničiti. Sicer pa v Makedoniji divjad zelo ščitijo: jerebic že dve leti sploh niso lovili in še strože so zaščitili kotorne; po več letih so lansko leto dovolili odstrel 20 srnjakov (v vsej Makedoniji!). Imajo fazanerijo, ki je zelo podobna naši vurberški. Ustanovili so Lovsko zadrugo in za njen začetek zbrali skoraj 5 milijonov dinarjev. Makedonci pa imajo še posebne težave: veliko nepismenih državljanov, kar je ovira tudi za delo na področju lovstva, toda izredne naravne pogoje. Zato naj se makedonski lovec uči tudi v drugih republikah; naj se skupine lovcev menjajo! Delegat pa je jasno postavil tudi načelo, naj se dohodki od lova vračajo v lovišča. Delegata Srbije, ki je govoril tudi v imenu Vojvodine, je zanimal posebno izvoz. Ta jim je prinesel lepa sredstva, toda izvoz, je zahteval, je treba urediti. Ko je govoril o skladih, ki podpirajo naše gospodarstvo, je poudaril, naj se trošijo tudi za našo divjad, ne pa v toliki meri za kemijo, ki je velikokrat uničevalec divjadi. Po občnem zboru, v nedeljo 9. decembra, so pokazali makedonski lovci delegatom občnega zbora svoja lovišča: Večina udeležencev je šla na lov kotom, ki so makedonska posebnost. Moji tovariši so bili s tem lovom prav zadovoljni. Sam sem šel na prašičji lov na bregove Doj-ranskega jezera. Pokrajina — raztegnjene kope značilne makedonske pokrajine, porastle s kake tri metre visokim grmovjem (v precejšnji meri z bodečim hrastičjem), ki so polne bistrih gorskih potočkov, — in lov sam bo živel z menoj do konca. Nič nisem uplenil, toda videl sem 12 divjih prašičev, dvignili pa smo jih v dveh dneh v kratkih petih pogonih okrog 50. Idealna pokrajina za posebno prašičje lovišče! Tam so za to divjad vsi pogoji! Nikakršne škode! Lovišče, o tem sem prepričan, bodo Makedonci uredili, Makedonija in Jugoslavija pa bo z njim pridobila lovišče, ki se mu bo odkril vsak Evropejec! C. Kr. Seja osrednjega odbora za pokončevanje volkov 17. decembra 1956 je bila v Ljubljani letna seja osrednjega odbora za pokončevanje volkov. Seje so se udeležili zastopniki Republiške lovske zveze Slovenije, uprave Gojitvenih lovišč Slovenije in Okrajne lovske zveze Kočevje, pogrešali pa smo zastopnike okrajnih lovskih zvez Novo mesto in Koper, Po poročilih lovcev gojitvenih lovišč in lovskih družin je v Sloveniji še kakih 30 volkov (15 na Kočevskem, 10 na Notranjskem, ostali pa se zadržujejo predvsem v Beli Krajini, v delu Dolenjske in tudi v okolici Ljubljane). Od osvoboditve do 16. decembra 1956 je sicer padlo 125 volkov, toda 30 volkov v 1957. letu je za Slovenijo veliko preveč. Kot je že bilo ugotovljeno, je največja ovira, da lov na volkove ni bolj uspešen, v tem, da ni mogoče organizirati takojšnjih pogonov, čim kje volkove obslede; pogoni čez dan, dva, ali pa šele prihodnjo nedeljo, pa gredo navadno v prazno. Druga težava je v tem, da ni zaželenih uspehov pri nastavljanju cianvodikovih ampul; ampule so sicer dovolj močne, toda pogosto se zgodi, da volk vabo pobere ali vsaj stre (morda z nogami?), pade, a se pobere in gre. Nastavljanje cianvodika pa je večkrat treba omejiti tudi zaradi medvedov. Tako je individualni lov po praksi, kot se je doslej izkazalo (na strel je padlo 37 volkov, na strup 24, na pogonih 7, na past jih je bilo ujetih 5, 1 je bil ujet živ, medtem ko za 51 volkov, ki so bili uplenjeni med leti 1945-50, ni podrobneje ugotovljeno, kako so bili uplenjeni) najbolj uspešen. In prav v tem je verjetno tudi vzrok, da z volčjo zalego še nismo opravili! Osrednji odbor je, upoštevajoč ta dejstva in razmere, sklenil, da priporoči nastavitev še štirih poklicnih lovcev, ki naj bi — trije na Kočevskem, četrti pa v Beli Krajini — skupaj z lovci uprave Gojitvenih lovišč in lovci lovskih družin število volkov v Sloveniji čimprej znižali. Stroške za te čuvaje naj bi prevzeli odbor za pokončevanje volkov, Republiška lovska zveza in okrajne lovske zveze oziroma lovske družine, na katerih področjih bodo lovci delovali. V zvezi s pokončevanjem volkov je treba pohvaliti poleg lovcev uprave Gojitvenega lovišča Kočevje predvsem Lovsko družino Sodražica, ki se je zelo resno zavzela, da reši tudi to lovsko nalogo. Osrednji odbor pa je tudi ugotovil, in ne prvič, da se lovske družine Bele Krajine, ki imajo volkove v svojih loviščih, zanje skoraj ne zanimajo. Ista ugotovitev pa velja tudi za nekatere dolenjske družine, Ker nam volkovi letno še vedno uničijo najmanj 5000 glav srnjadi in jelenjadi, pa tudi veliko druge divjadi, je res že čas, da se vsi lovci zavemo te škode in ukrenemo vse, da jo čimprej preprečimo. C. Kr. Frata 1956. leta Medved na naslovni strani vabila ni opozarjal samo na svečanost, ki je postala v novomeški okrajni zvezi ob spominu na ustanovitev nove Jugoslavije že tradicionalna, ampak tudi na dejstvo, da je poleg divjega prašiča medved najprivlačnejša divjad Brezove rebri. Zato ni nič čudnega, da so se od blizu in daleč zbrali lovci z namenom, da praznujejo ta praznik na Frati. V sredo 28. novembra popoldne smo prišli na novomeško postajo, od koder sta nas potegnila dva avtobusa preko Straže in Toplic do Dvora in Ajdovca, od koder smo kmalu prispeli na Frato. V planinskem domu je bilo že precej živahno, kajti domačini so prišli tja peš. Ob 18. uri je bila v prostorih planinskega doma slavnostna seja Okrajne lovske zveze, ki so ji prisostvovali vsi udeleženci. Predsednik Zveze tov. Franjo Bulc je pozdravil navzoče, zlasti pa ing. Ljubo Obradoviča, starega našega znanca iz Sarajeva. Nato je v izbranih besedah orisal lik lovca v socialistični družbeni ureditvi in njegove pravice ter dolžnosti kot člana socialističnega družbenega občestva in še posebej kot člana lovske skupnosti v takem občestvu. Po seji je v bližini spomenika padlih borcev-lovcev v narodno osvobodilni borbi zagorel lovski taborni ogenj. Pri spomeniku je bila žalna spominska slovesnost; govornik predsednik Republiške lovske zveze dr. Jože Benigar je obudil spomine na čase narodnoosvobodilne borbe in na žrtve, ki jih je ta borba zahtevala; njim smo hvaležni in jih ne bomo nikoli pozabili. Nato so se oglasili lovski rogovi s severne in južne, vzhodne in zahodne strani Frate in počastili spomin žrtev narodnoosvobodilne borbe, zlasti padlih borcev-lovcev, ki jim je tov. dr. Benigar v imenu živih lovcev položil venec na spomenik, vsi prisotni lovci pa lovske vejice v taborni ogenj. Zvečer je oživela lovska družba; sklepala so se nova poznanstva in prijateljstva. Poleg Slovenje-gradčana si videl Belokranjca, Jeseničan je reševal lovsko vprašanje z Ribničanom, skratka, zares pravi lovski kolektiv, zbran na kraju, tako pomembnem za narodno osvoboditev, ki ob spomeniku .padlih borcev-lovcev obuja spomine in kuje načrte za svoje delo. 29. novembra zjutraj se je komaj zdanilo, ko je lovski rog pozval lovce na zbor pred planinskim domom. Poudariti je treba, da tu nisi videl prerivanja; vsi, mladi dn stari, od blizu in daleč, so si bili enaki lovski tovariši. Po pregledu orožja je lovovodja tov. Bulc razložil načrt brakade, nato je poklical tovariša iz bližnje lovske družine, ki je prišel do njega. Tov. Bulc je povedal, da je nedavno v družbi z divjim lovcem ustrelil medveda, meso razprodal, kožo pa skušal prikriti tako, da jo je vrgel v prepad. Zaradi tega dejanja ga ne smatra za vrednega, da bi se udeležil vzorne bra- kade. »Ni vreden, da nosi orožje!«, je v en glas obsodila lovska družba iziti j učenca, ki se je brez ugovora odstranil. Tako je lovska organizacija izključila iz svojih vrst človeka, ki ni vreden, da je njen član, še preden je padla sodba na sodišču. Po žrebu stojišč in razdelitvi spominskih znakov so vodje poklicali njim dodeljene lovce in jih odpeljali v lovišče. Tiho, skoraj brez šuma smo zasedali stojišča, ki so lepo zaznamovana in očiščena. Ob 9. uri je glavni brakir z velikim lovskim rogom naznanil začetek lova in od tedaj smo slišali rogove od vseh strani, vmes pa zvonenje kratkodlakih in resastih istrskih goničev. To je trajalo vse do pol dvanajste ure, ko je glavni brakir pri domu dal znak za konec lova. Vkljub temu, da je okrog 10. ure začelo močno deževati, so vsi strelci vztrajali na svojih stojiščih, zadnji pa še ni bil v domu, ko je začelo v gostih kosmih snežiti; preden smo zapustili Frato, je bila vsa bela. Iz poročila, ki so ga podali vodje brakirjev, se je videlo, da je bilo v pogonu 17 divjih prašičev in medved; volka ni bilo, videli pa so več lisic, divjo mačko, medtem ko je bilo zajcev le malo. Plen: dva divja prašiča, dve lisici; trije prašiči pa so bili zastreljeni. Na nastrel so privedli goniče, izvežbane za delo na krvnem sledu, ki pa žal niso mogli delati, ker je med tem sled zabrisal sneg. Oba uplenitelja sta prvič položila divjega prašiča na dlako in, da se tradicija ne pozabi, sta bila v gostilni »Petre« v Prečni tudi krščena. Prireditev, kakršna je bila na Frati, zahteva dobro organizacijo, dobre lovce in primeren stalež v lovišču. Priznati je treba, da je Okrajna lovska zveza Novo mesto letošnjo proslavo na Frati vzorno izvedla. j. L. NAŠI JUBILANTI Lovska družina Pobrežje pri Mariboru ima v svoji sredi kar pet članov, ki so v 1956. letu doživeli pomembne življenjske in lovske jubileje. Tako je 24. februarja praznoval svojo 50-let-nico tov. Ivan Caf, odlikovanec z Znakom za lovske zasluge. Caf je znan gojitelj fazanov, kinolog in kinološki sodnik. 3. maja je dočakal 70 let dolgoletni čuvaj tov. Ivan Hercog, ki ima posebne zasluge za visok stalež fazanov, ki so družini Pobrežje v ponos. Kljub visoki starosti opravlja zelo vestno svojo službo. Svojo 50-letnico so nadalje praznovali lovski tovariši Anton Vutolen (18. junija), Franc Kralj (13. avgusta), ki je bil več let član upravnega odbora OLZ Maribor, in Blaž Železnik (17. decembra), ki je že izpred vojne znan kot gojitelj divjadi in vzoren lovec. Lovska družina je 4. novembra po svojem najlepšem in najuspešnejšem lovu priredila vsem slav- ljencem majhno svečanost. Jubilantom so člani družine in gostje, med katerimi je bil tudi predsednik OLZ Maribor tov. Otmar Cvirn, iskreno čestitali in se jim zahvalili za vztrajno in požrtvovalno delo v lovski organizaciji, družina pa jim je izročila spominska darila. * 6. novembra 1956 je dopolnil 50 let tov. Stane Klavs, član Lovske družine Ribnica na Dol. Jubilant, znan jerebar, je sodnik okrožnega sodišča v Ljubljani in nosilec več visokih partizanskih odlikovanj. Tovariš Jakob Petrič iz Ravnika, ustanovni član Lovske družine Hotedrščica je praznoval svojo 80-letnico. Konec preteklega leta je praznoval svojo 70-letnico član Lovske družine Log-Št. Vid pri Gro-belnem tov. Franc Esih-Adam, Jubilant je še vedno zdrav in čil, lastnik odličnih goničev, predvsem pa prijeten in gostoljuben lovski tovariš. V svoji prijetni domačiji sredi kamniškega revirja je 1. decembra praznoval svojo 70-letnico tov. Franjo Cajnko, član Lovske družine Kamnica pri Mariboru. Jubilant je lovec že nad 50 let, član lovske organizacije pa od njene ustanovitve. Po osvoboditvi je bil nekaj časa starešina, nato pa tajnik Lovske družine Slovenj gradeč. 22. decembra je praznoval svojo 74-letnico Ivan Krhlikar, član Lovske družine Litija. Tov. Krhlikar je upokojen zidar, navdušen lovec že od mladih let in gojitelj fazanov. Sredi preteklega decembra je v Rakitni za Krimom praznoval svojo 70-letnico tov. Viljem Klemenc, član Lovske družine Rakitna in ustanovni član SLD. 25. januarja je praznoval svojo 60-letnico tov. Janez Debljak, član Lovske družine Ribnica na Dol. Skoraj 30 let je bil učitelj v Ribnici in vso dobo tudi lovec; še danes je član Obč. ljudskega odbora in aktiven sadjarski delavec. Jubilantom iskreno čestitamo! UMRLI SO 1 1. maja 1956 so se člani lovskih družin Vitanje in Slov. Konjice poslovili od svojega tovariša Avgusta Stračaneka. Pokojnik je bil po rodu Čeh, že v predaprilski Jugoslaviji zakupnik bogatega stra-niškega lovišča in dober član lovske družine tudi po osvoboditvi, ko se je vrnil iz pregnanstva v Srbiji. Lovska družina Jurklošter je 15. maja 1956 spremila na zadnjo pot svojega člana Janeza Ocvirka. Pokojnik, ki je bil dolga leta gozdar in vzoren lovec, je ves svoj prosti čas posvetil varstvu in gojitvi divjadi. 25. maja 1956 so lovci Hotedršice spremili na zadnji poti svojega lovskega tovariša Janeza Brusa iz Novega mesta. Pokojnik, ki je živel trdo samotarsko življenje v gozdnih samotah kot oglar, je bil med lovci in prebivalstvom zelo priljubljen. Julija 1956 je umrl tov. Štefan Rojko, član Lovske družine Voličina. Bilo mu je komaj 26 let. V začetku preteklega junija je nenadoma umrl rezervni poročnik tov. Karel Osrajnik, član Lovske družine Orlica pri Vuhredu. Zahrbtna bolezen je prekinila življenje mladega človeka, saj mu je bilo komaj 25 let. 23. sept. 1956 je v 73. letu umrl dolgoletni član Lovske družine Rače mr. ph. Ivan Vidmar. Pokojnika so prepeljali v Zagreb. Člani Lovske družine Besnica pri Kranju so se 15. oktobra poslovili od svojega lovskega tovariša Jerneja Goloba, p. d. Lebarja iz Stražišča, ki ■ je umrl v 63. letu. Značilna za lovsko zavest je bila njegova vztrajna skrb za zimsko krmljenje pernate divjadi. Njegove krotke jerebice in fazani ga bodo to zimo hudo pogrešali. Vladimir Likar, star komaj 19 let, član Lovske družine Idrija, je 3. nov. 1956 umrl na Vojščici pri Vojskem; po nesreči ga je zadela tovariševa krogla. 16. novembra 1956 so v Črnomlju pokopali Maksa Pavlina, člana Lovske družine Loka. Na zadnji poti so ga poleg lovcev spremili tudi številni gozdarji, njegovi poklicni tovariši. 14. decembra 1956 je umrl častni član Lovske družine Jesenice tov. Jožef Zupan. Bil je naj starejši član lovske družine in lovec preko 50 let. Umrl je Jožef Vrbnjak iz Bolehnečic, član Lovske družine Videm ob Ščavnici. Na zadnji poti so ga poleg gasilcev spremljali tudi številni lovci. Umrl je Franc Fedran, član Lovske družine Gornji grad. Ko je dopolnil 18. leto, mu je oče že preskrbel dovoljenje za orožje in mu podaril lovsko puško, ki ga je spremljala do zadnjega dne. Umrlim lovskim tovarišem časten spomin! Zakaj lako skromen plen na vzorni brakadi na Frali? Tov. J. L. poroča, da sta bila na vzorni brakadi na Frati uplenjena 2 divja prašiča in 2 lisici. Poglejmo, zakaj je bil plen tako skromen. Okrajna lovska zveza Novo mesto, ki je organizirala Frato, je tudi lov dobro pripravila. Skupina lovcev je obšla ves revir. Po sledovih, ki so bili na razmočenem in delno s snegom pokritem terenu dobro vidni, je ugotovila, da sta v lovišču dva tropa divjih prašičev. Po tem poročilu je bil za lov narejen načrt, ki ga prikazuje skica; določena so bila tudi stojišča. Vodja lova je dal vodjem gonjačev za pogon pismena navodila, ki so jih pretresli na posebnem posvetu. Dogovorili so se, kako se bo pogon razvijal in določili tudi signale. Vreme je bilo ugodno, odjuga, torej dober dan, v gozdu popoln mir in brezvetrje; bilo je oblačno, obetal se je dež. Stojišča so lovci začeli zasedati ob 8. uri, pogon pa se je začel ob 9.30 uri. Rogovi so zapeli, za njimi pa je zazvonilo 23 goničev. Že v prvih minutah so padli streli. Črte gonjačev so pravilno napredovale. Na stojišča je prihajala divjad dobro uro in pol. Po poročilih je bilo v pogonu 17 divjih prašičev, nad 15 lisic, dve divji mački, nekaj zajcev, precej srnjadi in medved. Na divje prašiče je padlo 7 strelov, na lisice 33, na divjo mačko eden, ostali pa na zajce. In zakaj tako skromen plen? Poudariti moram, da je lov potekal skoraj brezhibno in da je bil teren dobro izbran, napaka je bila le v tem, da je bilo manj lovcev-strelcev, kot je prirediteljica pri- čakovala; tako so ostala stojišča 60 do 64 nezasedena. Tu se je skoraj neopaženo prebila skupina treh divjih prašičev. Objektivna slabost je bila brez dvoma tudi v tem, da so bili lovci za tak lov slabo oboroženi; streljati merjasca na več kot 40 korakov z »idealko« ali »PP« je res tvegano. Strel iz risanice kal. 6,5 je prašiča sicer zadel, toda ne smrtno. Krogla ni bila dovolj razantna in zato ranjene živali kljub iskanju na liniji 37—42 ni bilo mogoče najti. Še več vzrokov pa je subjektivne narave. Tako, n. pr., lovec ni streljal na trop prašičev, ki so šli mimo njega na nekaj metrov, najbrž iz strahu! In dalje! Nekateri lovci še vedno ne vedo, kako se je treba na stojišču obnašati. Gonjači so pripovedovali, da je bil na stojiščih 12 do 25 in 26 do 36 večji nemir kot med gonjači. Zato ni čudno, da so se prašiči pomikali nad strelci, in ne, kot bi se sicer, mimo njih. Prav tako bi ob večji pazljivosti prav gotovo padli obe divji mački. Premikanje, kajenje, malica itd. ne spadajo v pogon! Frata pa je pokazala tudi to, da morajo postati naši lovci boljši strelci. Strel ni nič vreden, če ni ustreznega zadetka. Za uspeh vzorne brakade je potrebno tudi vzorno streljanje. Omenim naj še iskanje zastreljene divjadi. Na lovu sta bila zastreljena dva divja prašiča; lisic in zajcev ne računam. Res je, da je bilo iskanje zelo težko, ker je zapadel sneg, res pa je tudi, da nismo imeli pravega psa za delo na krvni sledi. Ce povem, da je bilo samo v Lovski družini Novo mesto v preteklem letu zastreljenih 7 divjih prašičev, ki so bili vredni vsaj 70 000 din, mislim, da bo vsakdo potrdil, kako potrebni bi bili krvosled- niki. Krvoslednika bi morali imeti na vsakem lovu, ko se lovi visoka divjad. Teh nekaj misli naj bo v premislek, da bo prihodnji uspeh boljši. Marko Bulc Nekaj o bolgarskem lovstvu Prejeli smo nekaj številk bolgarske lovske revije »Lov i ribolov«, ki jo izdaja Lovsko-ribiška zveza v Sotiji. Glavni urednik revije je Vladimir Ivanov, v uredniškem odboru so trije uredniki in osem članov. Revija, ki izhaja v 33 000 izvodih velikega formata, je dobro urejevana, prinaša ilustracije v barvah in dobre risbe. Na Bolgarskem so imeli pred vojno regalni sistem lova, po vojni pa so ustanovili lovske družine, ki so podobne našim družinam. Prehod na novi sistem družbenega upravljanja lovišč in ribiških voda je bil težaven zlasti zato, ker so bila lovišča po vojni skoraj prazna, razpasla pa se je v doslej neslutenem obsegu volčja zalega. Zato je največja skrb bolgarskih lovcev, da zatro z vsemi razpoložljivimi sredstvi volkove. Dobro se zavedajo, da ni uspešne gojitve, kjer je volk gospodar lovišč. Zato je prva številka letnika 1956 vsa posvečena volku. Volk uniči na Bolgarskem vsako leto okrog 12 000 glav drobnice, 600 goved in okrog 300 konj in oslov. 1955. leta so uplenili 400 volkov, 26 065 lisic in 62 162 raznih ujed. Bolgarski lovci so v 1955. letu postavili 5181 krmišč, ki so jih oskrbeli z 260 tonami žitnih odpadkov. Medtem ko so v letih 1939 do 1943 uplenili okrog 300 000 jerebic in prepelic, so v letih 1951 do 1954 odstrel poljskih -kur sploh prepovedali. Bolgarski lovci zelo skrbe tudi za fazanerije, ki so vse sodobno opremljene. Valijo v inkubatorjih in pod kokljami, kebčke pa vodijo purani. Stalež poljskih zajcev ni zadovoljiv, vendar pa se izboljšuje. Težko vprašanje so tudi ujede. Planinski orli so se zelo razmnožili, preveč pa je tudi ribjih orlov. Orli ogrožajo posebno gamsja lovišča. Divji prašiči niso zaščiteni. Ris dela precej škode med drobnico, divja mačka pa med gozdno perjadjo. Jelenjad so nasadili zlasti v državnih rezervatih. Uspehi se že kažejo. Gamsi so pod skrbnim varstvom na planinah Rila, Pirin, Rod op in Stara planina. A. S. P. a ofVifcnika Pižmovke v obmejnem Šentilju Beloglavec je padel Pri nas so se pižmovke tako razmnožile, da skoraj ni večje mlake s stalno vodo, kjer jih ne bi bilo. Postale so že nadležne; objedajo fižol, korenje, peso in tudi bližnjim vrtovom ne prizanašajo. Zato ni čudno, da se ljudje z njimi pogosto srečajo, čeprav je pižmovka nočna žival. Tako je bilo več primerov, da so celo šolski otroci s palico pobili pižmovko. Posebno pogosto jih vidijo ob progi, kjer teče mala voda. Da pa je pižmovka tudi predrzna, naj pokaže tale primer. Pižmovka, ki je potovala ob progi, je prišla do čuvajske hiše. Tu si je poiskala hrane ob kotlu, v katerem so kuhali korenje in repo za prašiče. Ko jo je gospodinja opazila, jo je, misleč, da je podgana, hotela odpoditi. Toda pižmovka se ni zmenila zanjo in je mirno glodala ostanke ob kotlu. Šele palica jo je spravila v beg. Naslednji dan pa se je spet vrnila, in sicer kar podnevi. Ker je pižmovka nočna žival, jo je najlaže loviti ponoči. Naši člani so imeli v mesečnih nočeh precej uspehov. Uspešen pa je tudi lov s pastmi, s katerimi ima največ izkušenj naš član Stane. Sam sem imel največ uspehov v zgodnjih jutranjih urah, največjega pa tisti dan, ko sem uplenil kar 3 pižmovke. Ta lov naj malo podrobneje opišem. Ob štirih zjutraj sem že sedel ob mlaki na svojem lovskem stolčku. Imel sem dober pregled nad vodno površino. Komaj sedim četrt ure, ko se površina mlake ob obrežju vzvalovi in že se je pokazala siva glava. Strel in na vodni gladini je obležala pižmovka. Pustil sem jo kar v vodi in sedel naprej. Čez deset minut zaslišim čofotanje in spet opazim značilno valovanje. Pižmovka, ki je sedaj priplavala, je hitro izstopila na obrežje ter tam obstala. Kazalec se je ukrivil in imel sem drugi plen. Čakam še pet minut. Zopet isto čofotanje in valovanje in že zagledam mlado pižmovko, ki je plavala naravnost proti meni. Tudi tretja pižmovka je obležala v vodi. S plenom, staro samico, samcem iz prvega legla in samico iz drugega legla, sem bil zelo zadovoljen, zadovoljen pa je bil tudi Jožko, ki ima ob mlaki njivo. Odslej mu pižmovke niso več prizadejale večje škode. Nagradil me je z dobrim prigrizkom in vrčem odlične »tukle«. Jože Pohar, Šentilj v Slov. goricah V 5. številki letošnjega Lovca sem pisal o gamsu beloglavcu, ki sem ga opazoval več let. Kakor pa se vsakomur izteče njegov čas, tako se je tudi mojemu znancu. 16. novembra sem z nekim gostom lovil na Govatici. Gamsov prsk, ki bi moral biti tiste dni na višku, je potekal zelo mlačno in raztreseno. Tudi 16. novembra ni bilo nobenega pravega ženito-vanjskega razpoloženja, čeprav je bil dan lep, za dva prsta novega snega, brez vsakega vetra. Tako greva z gostom previdno po gornji stezi skozi Govatico. Ko prilezeva okrog skale v Gornjo jamo, stoji na majhni skalni kopi gams. Daljnogled mi pokaže beloglavca, starega znanca. Ker se mi že vse leto ni pokazal, sem se že bal, da ga je pobrala starost. Zares sem bil vesel, da je še živ, vedel pa sem tudi, da je zrel za odstrel. Zato rečem gostu, naj strelja. Gams je strel dobro nakazal; postavil se je na zadnji nogi kot mlad žrebec ter odskočil čez rob, toda po 50 korakih se je zgrudil in obležal za krž-ljavim borovcem. Star je 15 let, vse drugo pa vidite na sliki. Franc Eržen KINOLOŠKE VESTI Društvo ljubiteljev ptičarjev obvešča svoje člane, da bo redni letni občni zbor v soboto 23. februarja ob 19. uri v kmečki sobi restavracije »Slavija«, Ljubljana, Gosposvetska c. Člani naj se letošnjega občnega zbora, ki je ob 35-letnici našega društva, zanesljivo udeleže, lovci-kinologi in prijatelji društva pa so vljudno vabljeni! Odbor DLP Sporočilo vodje rodovne knjige Konec 1956. leta so bili vsi do 31. decembra pozitivno ocenjeni psi vpisani v Jugoslovansko rodovno knjigo. Rodovnike (800) sem poslal Kinološki zvezi FLRJ, da jih potrdi. Vsem, ki so pristojbine in poštnino že poravnali, bom rodovnike poslal, ko jih bo J KS vrnil. Lastnike psov, ki pristojbine za rodovnik še niso plačali, bom pismeno pozval, da jo plačajo; rodovnike jim bom poslal po prejemu nakazil. Po prejemu rodovnikov naj lastniki vrnejo »Potrdilo o vpisu v matično knjigo (Register mladih) psov«, ker ta potrdila po izdaji redovnika niso več veljavna. Vsako spremembo lastništva ali pogin psa (psice), je treba takoj javiti Kinološkemu združenju LRS; v zadnjem primeru je treba vrniti tudi dokumente. Tovariše sodnike opozarjam, da se po 6. členu kinološkega pravilnika psi načeloma ocenjujejo le na kinoloških prireditvah, ki jih prizna in odobri JKS. Ocene je treba napisati na predpisanih tiskovinah v treh izvodih; dva izvoda sta za vodstvo rodovne knjige Kinološkega združenja LRS, tretji izvod pa dobi lastnik psa. Poročila o prireditvah, ocene in preglednice o tekmah je treba dostaviti najkasneje v dveh mesecih Kinološkemu združenju LRS; le v primeru, da se bodo sodniki tega roka držali, je upanje, da bo poslovanje z rodovniki na tekočem. Vodstvo rodovne knjige ima še vedno 75 rodovnikov, ki jih lastniki kljub pozivom še niso prevzeli! Vodja rodovne knjige LRS: Teodor T. Drenig Prijavljene paritve Resasti jazbečarji: Bojana JRJT 1041 — Beri JRJT 1078; leglo je bilo 26. XII. 1956. Vzreditelj Vinko Kern, Rodica 27, pošta Domžale. Nemški kratkodlaki ptičarji: Bela Karlovška JRPki 818 — Bodo JRPki 825 A; leglo bo 28. I. 1957. Vzreditelj Vladimir Pleničar, Ljubljana, Ažbetova 2. Lovski terijerji: Diana Pobreška JRJT 948 — Jago Wilde Jagd JRJT 1034; leglo bo 17. II. 1957. Vzreditelj Ivan Caf, Maribor, Ob Dravi 1. Alfa Pobreška JRJT 711 — Jago Wilde Jagd JRJT 1034; leglo bo 21. I. 1957. Vzreditelj Jože Pohar, Šentilj v Slovenskih Goricah 59. Aga RMJT 1180 — Ajaks Pantovčački RMJT 1157; leglo bo 6. I. 1957. Vzreditelj Janez Ažbe, Suha 77, pošta Škofja Loka. Braki jazbečarji: Daj da JRBj 350 — Burschl a. d. Kuppergrund OH ZB Db 3224; leglo je bilo 6. XII. 1956. Vzreditelj Ivan Hartl, Prevalje. Resasti istrski goniči: Lovka JRGri 349 — Cezar RMGri 830; leglo je bilo 17. XI. 1956. Vzreditelj Ciril Trček, Primostek, pošta Metlika. KUS Foto Ivče Majcen Delegati Republiške lovske zveze Slovenije Ive Krevs, dr. Jože Benigar in Janko Ančik med makedonskimi lovci KAKO UGOTOVIMO NAJLAŽE IN NAJBOLJE STALEŽ IN KAKOVOST SRNJADI Dr. R. S c h w a r z — Jurij Verovšek* Ob začetku novega lovskega leta, ko postajajo dnevi daljši in pošilja sonce od dne do dne toplejše žarke na zemljo, se povsod v lovišču začenja življenje. Divjad si išče sonca in toplote, tegobe zime so hitro pozabljene. Tudi srnjad si poišče soncu izpostavljene rebri, kjer stika za svežo pašo. Že zgodaj zjutraj izstopa, pase se dolgo in tudi ob večerih je zgodaj na svojih pasiščih. In prav ta čas prebujajočega se življenja, od srede marca pa do srede maja, je najboljši, da ugotovimo njen sta-lež in kakovost. Člani lovskih družin, ki upravljajo srnja lovišča, naj zato izkoristijo vsak prosti čas in gredo v lovišče; prešteli bodo lahko vse svoje ljubljence in ocenili predvsem srnjake; šele potem, ko bodo to storili, bodo lahko napravili načrte in pretehtali, kaj bodo odstrelili. Ugotoviti stalež in kakovost srnjadi v tem času pa ni samo možno, temveč je tudi nujna dolžnost. Čim kasneje namreč začnemo ocenjevati, tem manj popoln in točen je uspeh. Kot na dlani je jasno, da moramo po hudih zimah opraviti to delo še bolj skrbno in preudarno. V nekaterih loviščih se struktura in sestav staleža v takih primerih izpremenita in * Ob članku Vorschau in Rehwildrevier, Wild u. Hund, L. 59, št. 1. Članek naj da novo pobudo za čim smotrnejšo gojitev naše srnjadi. (Ur.) je celotna slika povsem drugačna, kot je bila v pozni jeseni. Poglejmo torej, kaj vse moramo pri ugotovitvi staleža in načrtu odstrela upoštevati. Višji lovski forumi zahtevajo od nas prijavo staleža divjadi in naš predlog za odstrel; ti podatki naj bi bili kolikor mogoče točni. Osnova za prijavo pa je lahko le kar najtočnejša pomladanska ugotovitev staleža. Pozimi ugotovljene številke ne morejo služiti za osnovo, saj kažejo pogosto popolnoma napačno sliko; srnjad se pozimi navadno zateče v določena lovišča ali v dele lovišča, kjer se pridruži že tamkajšnji srnjadi. Tako se v krajih, ki nudijo večjo zaščito pred zimskimi vetrovi ali boljše pogoje za prehrano, zbere tudi srnjad sosednjih lovišč in ostane tam vse do pomladi, ko je paša povsod obilnejša. No, in takrat je šele čas za ugotavljanje staleža, ker je napačno šteti v stalež tujo srnjad in tako doseči višji odstrel na račun sosedov. Ob lepih sončnih dneh prve spomladi srnjad zgodaj izstopa ali na posejane njive ali na ozelenele pašnike ali v mlade gozdne kulture. Razumljivo je, da z enkratnim opazovanjem še ne bomo veliko ugotovili, po nekaj pohodih po lovišču pa si ustvarimo že dokaj jasno sliko. Spoznali bomo sestav posameznih družin in se tako izognili temu, da bi eno družino, če izstopi Ko cvete spomladanski žefran slučajno enkrat na drugem kraju, dvakrat šteli. Ce bomo srnjad pravočasno natančno in z nekoliko občutka opazovali, bomo spoznali posamezne srne in srnjake; tako bo vzbudil našo pozornost vsak srnjak ali srna, ki se je družini na novo pridružila. Če pa začnemo opazovati prekasno, takrat, ko je že prva lakota utešena, bomo prezrli marsikaterega srnjaka ali srno. Posebno lahko se to zgodi v gozdnatih loviščih. Odločilno je, da na mejah lovišča štejemo pošteno. To velja posebno za obmejne gozdno-poljske predele. Ta ali oni se bo moral premagovati, pa je edino pravilno, da bo na obmejnih predelih štel v svoj stalež le polovico srnjadi, ki tam izstopa. Vsak član družine, ki ima ob meji lovišča take mešane gozdnato-poljske predele, mora vedeti, da se del srnjadi iz gozdnih predelov preko poletja zadržuje na poljih in ima zato tudi sosednja družina delež pri tej srnjadi. Družina, ki ima ob mejah lovišča poljske predele, mora pa prav tako vedeti, da se del njene stalne srnjadi preko zime zateče v gozdove, kjer so pogoji prehrane lažji. Zato tudi ta družina ne sme šteti za svojo vse srnjadi, ki se je spomladi pasla na obmejnih poljih. Če ne ravnamo tako, je ta srnjad dvakrat šteta. Če si sosedje niso naklonjeni, gre to samo na škodo divjadi. Idealno je tedaj, da se prav v času pomladanskega štetja dogovorimo s sosednjimi družinami, kako bomo šteli srnjad v obmejnih predelih. Pri nas imajo po večini vsa lovišča take obmejne predele in zato pravzaprav ni možno ugotoviti niti točnega staleža niti pozneje v lovni dobi izvršiti pravilnega odstrela, če se s sosedi ne sporazumemo. Razumljivo je, da si ob ugotavljanju staleža srnjadi skušamo ustvariti tudi sliko o spolnem razmerju. Odstrelni načrt je namreč s spolnim razmerjem ozko povezan. Idealno spolno razmerje je 1:1 ali 1 : 1,5. Tako razmerje terja narava in zato smatrajmo to razmerje za resno stvar. Tistim, ki so v skrbeh zaradi odstrela, bodi v pomirjenje povedano, da je tudi pri idealnem spolnem razmerju 1 : 1 letni prirastek tako velik (približno 30 %i), da lahko brez škode odstrelimo primerno število srnjakov. Predvsem pa je visok stalež srnjakov pri celotnem staležu srnjadi zagotovilo, da bomo ohranili primerno število starejših, zrelih srnjakov in tako dosegli — poleg naravnega poteka prska — tudi zaželene trofeje. Šele potem, ko smo skrbno ugotovili številčni stalež, določimo višino odstrela. Pri določanju višine odstrela pa si moramo biti na jasnem, ali želimo ohraniti ugotovljeno višino staleža, ali hočemo previsok stalež znižati, ali pa hočemo ugotovljeni stalež še povišati. Če želimo pri spolnem razmerju 1 : 1 ohraniti stalež na isti višini, smemo odstreliti eno četrtino staleža, in sicer enako število srnjakov in srn; v loviščih, kjer moramo po izkušnjah računati z zmanjšanjem staleža ali zaradi volkov ali zaradi ostrih zim, moramo to izgubo pri določanju odstrela upoštevati. Če je v lovišču več srn kot srnjakov, moramo določiti skupni odstrel više, in sicer na račun srn. Težko je dovolj resno opozoriti prav na to, da se v tem primeru odstrel srn ne določi prenizko. Pri določitvi odstrela upoštevajmo tudi to, da del srnjadi (večkrat do 10 %>) izgubimo tudi zaradi bolezni. Ugotovili smo torej stalež srnjadi in ustrezni odstrel. Zdaj pa preidimo na najzanimivejši del pomladanskih dolžnosti: na opazovanje številčno ugotovljenih srnjakov. Kdo se ne bi veselil, ko po minuli zimi in za srnjad težkih časih ugotavlja, koliko srnjakov imamo v lovišču, kako so nastavili, in spoznava med njimi lanskoletne rogate znance. Poglobiti se v to delo je pač najlepša naloga, zanj pa je najugodnejši mesec april. Če se zavedamo resnosti te naloge, si moramo biti na jasnem, kaj pravzaprav želimo doseči. Doseči hočemo zdrav, telesno krepak stalež srnjakov, ki nosijo svoji starosti in razmeram v lovišču ustrezajoče dobro rogovje. Od teh zdravih in krepkih srnjakov si želimo po- tomstvo. Za odstrel moramo torej v vsaki starostni dobi določiti tiste srnjake, ki po rogovju ne dosegajo zadovoljivega povprečja v lovišču. Zato moramo pri pregledu srnjake primerjati, čim natančneje ugotavljati njih starost in si jih zapomniti, ker bomo sicer pozneje zelo razočarani. Ko namreč izstopajo v maju ali juniju srnjaki sami, nimamo tiste opore za ocenjevanje, kot jo v aprilu še imamo, ker nimamo možnosti primerjave, samo rogovje pa je često za ocenitev zelo varljivo. V aprilu torej, ko izstopa srnjad še povsod, kjer je paša, v tropih in družinah, začnimo opazovati in ocenjevati, in sicer najprej mladino. Lanskoletnih kozličev, ki so v aprilu že postavni enoletni srnjački, drže pa se še vedno svojih mater, ni težko spoznati. Često jih je v družin' več in zato prav lahko ugotovimo, kakšni so posamezni srnjački. Prav gotovo je, da šele nastavljajo; zato nam nastavki, če jih sploh že vidimo, še ne povedo mnogo. Ta ali oni enoletnih pa že prednjači pred ostalimi; po postavi je močnejši, močnejši pa so tudi njegovi nastavki. Brez dvoma pa se v aprilu še da ugotoviti, ali gre za lanskoletnega kozlička, ker je še trdno navezan na mater in sovrstnike. Te »bolj razvite« srnjačke moramo stalno opazovati, dokler so še pri svoji materi. Često v razvoju rogovja tako napredujejo, da si posebne znake rogovja, čeprav so še v mahu, lahko zapomnimo in jih spoznamo tudi kasneje, ko izstopajo srnjaki že sami. Pogosto bomo ugotovili, da imajo »bolj razviti« kozliči na rogovju manjše napake, ki so često merilo za odstrel, n. pr. ozka in nazaj ležeča stebla ali neenako visoka stebla, pri vsem tem pa so vendar po debelini in višini stebel daleč pred sovrstniki. Če smo si torej te srnjačke pravočasno zapomnili, v času odstrela ne bomo v zadregi; takoj bomo ugotovili znanca iz aprila. Tako bomo ohranili najboljšega potomca. Poudariti moram še to, da imamo tudi v loviščih, kjer nimamo dobrih srnjakov, take »bolj razvite« srnjačke. Neverjetno je, da nosijo pogosto tako zastavno rogovje, da bi bilo v ponos tudi dvoletnemu srnjaku, le da običajno nima lepe oblike. Ta pa se v naslednjih letih popravi. Teh srnjačkov pač ne smemo odstreliti, ker smo jih napačno ocenili kot dvoletnike. Slabo razvite srnjačke z zanikrnimi gumbi spoznamo z lahkoto tudi v mesecu juniju in juliju, čeprav jih v aprilu nismo ugotovili. Te slabiče je nujno potrebno odstreliti in naj se ne bi šteli v dovoljeni odstrel, ker jih sicer v največ primerih ne položimo na dlako. Pri odstrelu nezaželenega moramo ostro poseči prav v razred enoletnikov: najslabotnejša tretjina prirastka mora nujno iz lovišča! To namreč, kar srnjak v prvem letu razvoja zamudi, ne nadoknadi nikoli več. Samo krepak in zdrav zarod nastavlja dobro rogovje. Ker se enoletniki slabo razvijajo v hudih zimah, moramo prav po hudih zimah še ostreje poseči v ta letnik kot po milih zimah. Zato je prav, da po ostrih zimah eno-letnike še posebno vestno opazujemo. Zamujeni jesenski odstrel slabotnih kozličev povečuje nujnost izbire spomladi. Ko bomo ocenjevali mlajše in srednje stare srnjake, bomo pri tem ali onem srnjaku glede na rogovje često prepričani, da ga je treba odstreliti; ima n. pr. prav ozko in stisnjeno, svedrasto ali ovnovo rogovje. Take srnjake si je treba zapomniti, saj bo imel ta ali oni lovec pozneje veselje z abnormalno trofejo, zapomnimo pa si jih zaradi značilnega rogovja prav lahko; zato se z njimi ne mudimo preveč. Mnogo bolj važno je, da v zgodnji spomladi posvetimo vso pozornost povprečnim srnjakom, srednjim Vilarjem in šesterakom, ki so še v Rogovje je doraslo, srnjak ga bo kmalu očistil Lep pogled — sami srnjaki! tropih in pri svojih družinah. Po debelini in višini še mahovitega rogovja so si ti srnjaki dokaj slični; zimska obleka in barva glave ne omogočata ocene starosti, pač pa postava in obnašanje. In prav ugotovitev starosti teh povprečnih srnjakov moramo pojasniti, če hočemo ločiti ljuljko od klenega zrnja. Tem srnjakom je torej treba posvečati pri vsakem obhodu lovišča posebno pozornost. Naj navedem nekaj primerov iz prakse: Pri obhodih po lovišču smo ugotovili šeste-raka z visokimi, toda prav ozko razkrečenimi stebli. Vedno se zadržuje ob strani tropa, po postavi pa dela videz močnejšega srnjaka. Takoj se nam je zdelo, da je starejši gospod, že popolnoma očiščeno rogovje konec marca pa je to domnevo potrdilo- Toda v tropu devetero srnjadi, ki je vsak dan že zgodaj zjutraj izstopala na pašo, smo si zapomnili tudi šesteraka z normalnim, precej razkrečenim rogovjem, ki je segalo le nekoliko nad uhlje. Na pogled je bil srnjak srednje razvit, toda močnejši od tretjega srnjaka s komaj razkrečenim rogovjem in neenakimi stebli, pri katerem pa mer pod mahom nismo mogli ugotoviti. Prej omenjeni srednje razviti srnjak je v začetku aprila nenadoma do kraja očistil rogovje. To je zgodaj — ali je morda le že starejši? Po času očiščenja bi lahko tako sodili. Treba ga je torej še naprej opazovati in si točno zapomniti rogovje. Če bo ta srnjak še tja v junij mesec siv in kuštrav, bo pokazal njegov poletni obraz tipično sivino starajočega se srnjaka ali pa ostro, očalom podobno obrobo oči, ki je skoraj vedno znak večletne starosti. Tedaj je to srnjak, ki bo ostal vedno nekje na sredini. Pozorni smo torej postali zato, ker smo ga že v aprilu pravočasno opazovali in nas je zgodnje čiščenje rogovja začudilo. Kako lahko bi sg zgodilo, da bi ga izpustili pri odstrelu kot dve- do triletnega srnjaka, če bi ga namreč opazili šele konec junija in ga šele tedaj ocenili po rogovju. Le zato, ker smo tega srnjaka vedno natančno opazovali, je vzbudilo našo pozornost, da je njegov vrstnik iz istega tropa, ki smo ga prvotno glede na njegovo slabo razkrečeno rogovje in neenaka stebla določili za odstrel, zavlekel čiščenje rogovja tja do prvih dni meseca maja. Zato pa je bil konec maja že po vratu in mečih rdeč, ostre bele odznake nad smrčkom pa so potrdile, da je mlad! Prav čeden, rože in debelina stebel za takega mladeniča zadovoljive, čeprav je v razkrečenosti zaostal, kar pa je po hujši zimi možno. Prav mlajši srnjaki so namreč v času rasti rogovja v stiski, ki zavira razvoj rogovja. Če svoje srnjadi ne spoznamo pravočasno in nam pride v juniju tak srnjak pri slabi svetlobi, pade kot žrtev svojega rogovja; mislimo pač, da je za odstrel primeren, v resnici pa je bil mnogo obetajoč mlad srnjak. Če pa ga pravočasno opazimo in si zapomnimo njegovo rogovje, ni dvomov ob času odstrela. Tudi resnično dobremu srnjaku z močnimi stebli in lepo razkrečenim rogovjem je naše stalno opazovanje rešilo življenje. Že smo si mislili, da je star srnjak, dozorel za odstrel. Ker pa le ni začel s čiščenjem rogovja, nas je to opozorilo in začeli smo dvomiti. Ko pa se je v začetku junija, pred drugimi srnjaki, prebarval, nam je bilo vse jasno: Trileten je in ne starejši! Kakšna škoda bi bila, če bi ga odstrelili! Prepričan sem, da bi marsikateri tako imenovani I b srnjak z grobo jagodičastim in visokim rogovjem, toda s pomanjkljivo razkrečeno-stjo ne padel, če bi bil lovec v lovišču od zgodnjega aprila in bi ugotovil pozno čiščenje rogovja in zgodnje prebarvanje, kar je dokaz, da gre verjetno za mladega srnjaka. Iz teh primerov se vidi, kako važno je, da srnjad pravočasno opazujemo, kažejo pa tudi, na kaj je treba paziti; vse to pa moramo ugotoviti, preden spregovori puška. Od srede marca do maja lahko marsikaj dožene tudi manj izvež-ban lovec, ki mu je še težavno v poletno suknjo oblečenega srnjaka pravilno oceniti in ugotoviti njegovo starost. Običajno je tako, da star srnjak čisti rogovje najprej in ima konec marca ali v začetku aprila rogovje že očiščeno. Srednje star srnjak čisti rogovje v drugi polovici aprila, dvoletni, pa običajno v prvi polovici maja. Pri enoletnem srnjaku se lahko čiščenje zavleče tja v julij. Nasprotno pa se prebarva enoletni srnjak prvi, pogosto že na prehodu maja v junij. Takoj nato se prebarva dvoletni srnjak, medtem ko se star srnjak prebarva zadnji; še konec junija je kocast, mestoma celo še siv. Vztrajno ugotavljanje teh terminov vam bo razkrilo tega ali onega srnjaka, ki naj bi bil po rogovju mlad, v resnici pa je že v letih in bo ostal vedno srednje razvit. In prav te srnjake moramo ugotoviti in jih odstreliti. Če bomo tako ob pravem času opazovali srnjad, družino za družino, srnjaka za srnjakom, ter jo primerjali po telesni moči, obnašanju in rogovju, si bomo ob odstrelu o večini srnjakov na jasnem. Priporočam, da beležimo vsa opažanja po odsekih revirja, beležke pa izpopolnjujemo, n. pr., koliko je število družine, spolno razmerje v tropu, kakšne so tipične oblike posameznih srnjakov, koliko so po naši sodbi stari itd. Take beležke bodo imele svojo vrednost tudi še v prihodnjem letu. Tik pred odstrelom (dovoljeni odstrel je medtem že javljen) si lahko napravimo popoln načrt odstrela, saj vemo, kakšne srnjake imamo v lovišču in koliko so stari; vemo tudi, kje so najbolj zanikrni srnjaki, ki jih je nujno treba najprej odstreliti; vemo, koliko je lovnih srnjakov, dovolj starih in že res zrelih, vemo pa tudi, na katere srnjake, ki smo jih spoznali za mlade in bodoče plemenjake, moramo posebno paziti. Tako smo si prihranili marsikatero težko ugotavljanje in se izognili temu ali onemu zmotnemu odstrelu. Zato naj bo zgodnje in stalno opazovanje najbolj resno opravilo v vsakem srnjem lovišču. Ker pa naša lovišča v glavnem niso prevelika, imajo končno tudi še naši sosedje besedo; zato naj bi bili stiki z njimi nekaj samo po sebi razumljivega, to pa posebno zato, ker imajo sosednje družine iste cilje kot mi. Zato je pravilno in koristno, da sosedom povemo, kaj smo ugotovili, in jih opozorimo na srnjake, ki jih je po naši oceni potrebno odstreliti. Kdo bo te srnjake odstrelil, ali mi ali sosednja družina, niti ni končno tako važno, bolj važno je, da tistih srnjakov, ki smo jih spoznali za mlade in bodoče plemenjake, ne odstreli niti naša družina niti sosednja, kajti naši tako redki res dobri srnjaki morajo dočakati zrelo dobo! Zato odprte karte in moška lovska beseda naj bi držala! Posebno v takih letih, ko srnjaki slabo nastavljajo, naj bi dobre srnjake skrbno čuvali; v takih letih prizanesimo vsem tako imenovanim lovnim srnjakom la in Ib. Koliko več lovskega užitka in zadovoljstva bomo imeli, če bomo takega srnjaka uplenili na primer po dobri želodovi letini in ugodni zimi, ko je vse svoje dobre zasnove v polni meri že izkoristil, res kot zrelega, 6 do 7 let starega. To pa je možno doseči le v sporazumu z dobrimi sosedi. Ena najboljših smjačjih trofej preteklega leta. Podatki: L. d. Brdo, Viktor Koritnik, Vtik, 7. junij 1956. Mere: 28,5 in 29, 400 g, 12,30; skupaj točk 124,65 Verjetno bo ta ali oni lovski tovariš, ki bere lovsko literaturo, na moja izvajanja gledal skeptično; večkrat namreč čujemo: Na napačni poti smo; uspeh našega gojitvenega odstrela je negativen; naša srnjad je degenerirana; s tem, da »plemenjakov« ne streljamo, pospešujemo sorodstveno vzrejo itd. Kratek odgovor na take pripombe! Priroda je naš učitelj. Priroda zahteva spolno razmerje 1 : 1, dopušča, da zdrav in krepak srnjak do-raste in plodi večkrat. Priroda sama slabo izloči in daje povsod, kjer je še izvirna, dobre srnjake. Mi pa hočemo z izbranim odstrelom in našimi smernicami, kolikor pač naš človeški razum to dopušča, doseči prav isto. Bodimo pošteni! Ali smo res doslej vsi z vso voljo tako ■delali? Ali nismo v naših loviščih streljali zelo različno? Ali nismo prečesto ukrivili prsta, ko smo komaj ugotovili bolj ali manj šibko rogovje? Ali nismo često gledali le rogovje, prezrli pa smo telesno zasnovo? Kje smo odločno posegli v vrste enoletnikov? V katerem lovišču smo načrtno in sistematično odstrelili srne? Mnenja sem, da je še prezgodaj, da bi udrihali po naši dosedanji poti. Ne vidim drugega izhoda kot tega, da ostane priroda za enkrat še naš učitelj; priroda nam kaže pot. Mi si moramo le prizadevati, da odstrelimo vse, kar se nam zdi slabo in zanikrno, da bomo tako odstranili tisto, kar je slabo za pleme. Da bomo dosegli idealni stalež srnjadi in vzgojili krepko in zdravo srnjad, je potrebno, da začnemo pri temeljih, to je, da zelo ostro pregledamo enoletnike; da odstrelimo slabotne kozliče in njihove matere; da spoznamo in odstrelimo večno srednje srnjake. Na eni strani ne iščimo za zagovor odstrela malenkostnih napak na rogovju, na drugi strani pa ne puščajmo za razplod sicer še tako krepkih srnjakov, ki pa so po rogovju vedno le povprečni. Če se bomo v teh prizadevanjih povezali tudi s sosednjimi družinami, bomo napravili vse, kar se sedaj da narediti. Vživeti se v našo divjad, jo spoznavati in poznati tudi posamezno žival, izločevati slabo in ohranjati dobro, to je pravzaprav tisto, kar nam prinaša veselje in daje našemu lovu smisel in idealno vrednoto. Že zato naj vsi, ki imajo srečo, da love v srnjih loviščih, pri teh nalogah sodelujejo, pa četudi ne bo trud takoj plačan z lepo trofejo. Opazovati v zgodnji pomladi in pravočasno spoznati ter oceniti srnjad je torej prav važna zadeva; tej nalogi naj posvete družine vso skrb. Izkušeni lovci naj uče mlade lovce in potem se nam ni treba bati, da bo naša srnjad degenerirala in oslabela. Zlatorogov sklad se ie v preteklem mesecu povečal za 379 420 din Od 12. januarja do 11. februarja' 1957 so za »Zlatoroga« prispevali: Lovska družina Kresnice 5000 (za prodana potrdila), Lovska družina Litija 17 500 (za prodana potrdila), Lovska družina Rakek 12000 (za prodana potrdila), Lovska družina Vrhnika 1913 (izkupiček brakadc) in 1000 (za prodana potrdila), Lovska družina »Kras« - Dutovlje 5000, Okrajna lovska zveza Ptuj 1400 (prispevek po 200 din), Lovska družina Iga vas 3500 (v obveznicah II. ljud. posojila), 2600 (za prodana potrdila) in 2500 (izkupiček brakadc), Lovska družina Dobrova 1445 (izkupiček brakadc), Lovska družina Rovte 6600 (za prodana potrdila), Lovska družina Ljutomer 25 000 (za prodana potrdila), Lovska družina Puconci 16 800 (za prodana potrdila), Lovska družina Križevci - Prekmurje 7700 (za prodana potrdila), Lovska družina Križevci -Ljutomer 4200 (za prodana potrdila), Lovska družina Rankovci 11100 (za prodana potrdila), Lovska družina Mlajtinci 13 500 (za prodana potrdila), Lovska družina Lukovica 500 (za prodana potrdila), Ribiška zveza Slovenije 181900 (prispevki ribiških društev in ribičev), Lovska družina Gabrovka 1500 (izkupiček brakade), Ribiška družina Dobrovo -Solkan 1200, Ribiška družina Renče - Nova Gorica 15 500, Ribiška družina Soča - Solkan 11600, Lovska družina Krka 3102 (izkupiček brakade) in 800 (za prodana potrdila), Lovska družina Griže 3800 (za prodana potrdila), Lovska družina Stična 400 (za prodana potrdila), Lovska družina Tabor v Zagorju -Pivka 1760, Saša Kovač 100 (za prodano potrdilo), Lovska družina Logatec 10 000, Lovska družina Zalilog 1000 (za prodana potrdila), Lovska družina Kropa 4500, Lovska družina Horjul 2500 in 500 (za prodana potrdila). Tako je dosegel sklad za zgraditev »Zlatoroga« 11. II. 1957. leta 25 261590 dinarjev. PREDPISI O LOVU V XVIII. STOLETJU Dr. Anton Svetina Do sredine 18. stoletja so v notranje-av-strijskih deželah, t. j. v Štajerski, Koroški in Kranjski, urejali lov še stari predpisi iz 17. in iz prve polovice 18. stoletja. Cesarica Marija Terezija pa je bistveno izpremenila tudi lovske predpise. Dne 13. jan. 1750. leta je izdala nov lovski patent, ki je predpisal, da se morajo v prihodnje lovišča oddajati v zakup. Dotedanji sistem, ki je temeljil na lastništvu zemljišča lovskega upravičenca, se je izpremenil v zakupni sistem, to se pravi, da se je pravica za lov oddajala. Ta predpis so izdali predvsem zato, da je prišla državna blagajna do večjih dohodkov. Za Kranjsko je cesarica z resolucijo z dne 9. jan. 1751 in z reskriptom z dne 18. jan. 1751 poslala kranjskim deželnim stanovom nekaj navodil, kako izboljšati patent iz 1750. leta, deželni stanovi pa so na svoji konferenci (Land-schafftliche Conferenz) tedanjim razmeram primerno izdelali »ad Moreš populi et constitutio-nem regionis« nov lovski red ter ga poslali dne 15. aprila 1751 neposredno vladarici in tudi Kranjski Reprezentanci in Komori. Toda tega lovskega reda niso uzakonili. Medtem so bila namreč na ukaz vladarice oddana kranjska lovišča v zakup, in sicer lovišča nizkega lova na licitaciji dne 26. februarja ter 10. in 26. marca 1753 za vse tri deželne četrti, t. j. za Gorenjsko, Notranjsko in Dolenjsko, lovišča visokega lova pa na licitaciji dne 23. julija istega leta. Ta licitacija je dala državni blagajni dohodek več kot 36 000 goldinarjev. (Kranjska zakupna lovišča bom obravnaval v posebni razpravi.) Reprezentanca za Kranjsko je z reskriptom z dne 20. dec. 1753 ponovno naročila kranjskim deželnim stanovom, naj izdelajo nov lovski red, ki naj predpiše, kako se naj vsak zakupnik pri izvrševanju visokega kakor tudi nizkega lova ravna. Kranjski deželni stanovi so osnutek takega lovskega reda, ki bo spodaj prikazan, tudi izdelali. Za vojvodino Koroško je Marija Terezija izdala dne 11. marca 1754 nov lovski red, ki je za nas važen ne le z lovskega, temveč tudi z nacionalnega stališča; pokaže nam namreč kar lepo sliko tedanjih gospodarskih, socialnih in družbenih razmer koroškega prebivalstva, ki je bilo v sredi 18. stoletja še več kot do polovice slovensko, saj je bila takrat tudi še vsa okolica Celovca slovenska, V Celovcu samem pa so Slovenci po večini sestavljali nižje sloje prebivalstva. Zato je bil, kakor bomo videli, lovski red tiskan in razglašen v obeh deželnih jezikih, v slovenskem in nemškem. Slovenski tekst pa nam žal ni znan; zato bom podal ta lovski red po prevodu nemškega besedila. Kranjski deželni stanovi navajajo v svojem osnutku, »dass sich dgr vorherige Status Vena-tionis quo ad Rem, et Personas ganzlich hie-durch geenderet«, to se pravi, da se je dosedanji sistem lova tako stvarno kakor tudi osebno popolnoma izpremenil. Stvarno se je izpremenil zaradi tega, ker so bila dotedanja lastninska lovišča oddana v zakup, osebno pa zaradi tega, ker so se javnih dražb lovov lahko udeležile tudi druge osebe. 18. stoletje označujejo zgodovinarji kot dobo merkantilizma. Podeželsko plemstvo je že zelo obubožalo, rasla pa je gospodarska moč meščanstva. Videli bomo, da so se na Koroškem udeležili javnih dražb lovov tudi meščani in drugi premožnejši sloji neplemiškega prebivalstva. Cesarica pa je v lovskem redu iz 1754. leta z eno izjemo odredila, da se morajo vse pogodbe z meščani in neplemiči razveljaviti in da se smejo javnih dražb lovov udeleževati le plemiči. Lov je torej ostal v tej dobi še vedno privilegij višjih družbenih slojev prebivalstva. Osnutek lovskega reda za Kranjsko iz 1754. leta Osnutek ima 9 členov, prikazal pa bom le vsebino posameznih členov, ki je v primerjavi z že znanimi starejšimi predpisi o lovu iz 17. stoletja, nova. V 1. členu predlagajo deželni stanovi, naj se obdrži predpis, da ostanejo revirji visokega lova tako glede na lastništvo kakor tudi glede na zakup v rokah plemstva. Odvetnikom pa naj se lovišča ne oddajajo in se naj jim lov sploh ne dovoli, ker je znano, da izgubljajo z njim sodne osebe mnogo časa, s tem pa prikrajšujejo svoje kliente pri njihovih pravicah. V 2. členu predlagajo, naj se pri visokem lovu obdrži predpis, da spadajo v ta lov jeleni, košute, divji prašiči in gamsi. Glede rdeče in črne divjadi naj velja načelo, da se sme rdeča divjad, in sicer lovni jeleni (Šilarji in vilarji naj bodo vselej izvzeti) loviti od sv. Janeza Krstnika do sv. Mihaela, črna divjad pa od sv. Gala do 15. januarja. Košute in teleta naj bodo sploh zaščitena; le v tistih krajih, kjer je košut precej, naj bi se smele streljati v času od sv. Luke do sv. Treh kraljev, to pa le, če so kapitalne ali mršave, nikakor pa se ne smejo loviti, če so breje. V 3. členu predlagajo, naj se gamsi love od sv. Jakoba dalje, gamsove koze pa naj bodo zaščitene, kolikor je le mogoče. V 4. členu predlagajo, naj se zaščiti divjad pred kmečkimi psi, in sicer tako, kakor je bilo predpisano že v starejših lovskih redih. Če se kmet po teh predpisih ne bi ravnal, naj ima vsakdo pravico, da postreli pse, ki jih zaloti v loviščih visokega ali nizkega lova, kmetu pa, ki vzdržuje takega škodljivega psa, naj se naloži kazen, kakor predpisuje deželnoknežji generale iz 1592. leta. V 5. členu so navedene živali, ki naj spadajo v poljski lov. Za lisice predlagajo, naj se love vse leto, isto pa naj velja tudi za medvede, rise, divje mačke in volkove. Vse leto naj se lahko lovi tudi srnjak, sme pa naj bodo zaščitene. Glede poljskih jerebic predlagajo že znane predpise, da je treba izpustiti dva para, če se ujame vsa jata. Gozdni jerebi in kljunači naj se love, ko so vsaj na pol dorasli, torej od sv. Jakoba, a najdalj do svečnice, njih kure pa naj se zaščitijo; to je pri gozdnih jerebih tem laže, ker se ne love v poletju in jih je lahko spoznati tudi po njih klicu oziroma oglašanju. Iz tega predpisa se vidi, da so sredi 18. stoletja že poznali lov na gozdne jerebe s klicanjem. Predlagajo tudi, da se prepove postavljanje podvez, zadrg in pregrad za perjad, ki naj se ne lovi od sv. Gregorja do 1. julija, prepove pa naj se tudi pobiranje mladih ptic in jajc iz gnezd. V 6. členu predlagajo, naj se prepove postavljanje žičnih spojk, zank in pentelj zajcem in lisicam, navada, ki se je razpasla posebno pri kmetih na Gorenjskem. V kmetovo zaščito pa predlagajo, naj se lastnikom poljskih lovišč pod kaznijo prepove, da bi v času, ko poljski pridelki dozorevajo, lovili po poljih, travnikih in vinogradih s psi ptičarji. V 7. členu prosijo deželni stanovi, naj bi se gospodom in deželanom zaradi tega, ker se poljska lovišča oddajajo v zakup, le-ti pa ne morejo k svojim deželskim posestvom ničesar dokupiti niti ne morejo s premožnejšimi sloji licitirati in so zaradi odprave njihovega osebnega privilegija izgubili vse lovske pravice, dovolilo, da vsaj na svojih lastnih zemljiščih lahko love ptiče z mrežami in na limanice, in sicer v lastno razvedrilo in v razvedrilo svojih otrok. V 8. členu predlagajo, kako je treba ravnati, če stopi ranjena divjad v tuje lovišče; predlogi so podobni že v prejšnjih razpravah podanim predpisom, nov pa je morda tale odstavek: Če divjad ni bila ranjena, za njo pa so šli psi, lovec ali gonjač ne sme iti za njimi s puško, temveč mora pse poklicati nazaj; če pa psov s klicanjem ali z rogom ne bi mogel priklicati, jim sme slediti brez puške ali z nenabasano puško in jih tako prestreči. V 9. členu prosijo deželni stanovi cesarico, naj bi spore, ki nastajajo med imetniki lovišč visokega in nizkega lova, reševala deželno-sta- novska konferenca, in sicer v sumaričnem postopku, pri čemer naj se upošteva, da so morali deželni stanovi vzeti poljska lovišča tako drago v zakup. Kranjska Reprezentanca in Komora sta poslali ta osnutek na Dunaj z naslednjo pripombo: 9. člen bi sicer mogel ostati, toda po našem mnenju ga ne moremo odobravati, ker bo prišlo v lovskih sporih do formalnih procesov in do dokaznega postopanja itd. in bi morala zato de-želno-stanovska konferenca ustanoviti formalno sodišče. Iz doslej dosegljivih arhivskih virov ni bilo mogoče ugotoviti, če je bil ta lovski red za Kranjsko uzakonjen. Lovski red za Koroško iz 1754. leta Lovski red za Koroško, izdan 14. marca 1754. leta, je zelo obširen; obsega namreč 24 členov. Cesarica poudarja uvodoma, da obvešča vse prebivalstvo in vsakega posameznika, da je postalo potrebno, oskrbeti deželo z dobro lovsko uredbo in odpraviti nedovoljeno lovljenje, streljanje in tatvine, da bo lovstvo tako in genere kakor in specie dobro urejeno in negovano. V uvodu je nadalje rečeno, da so nekateri oddajali revirje in lovišča visokega in nizkega lova v zakup raznim osebam meščanskega in še nižjega stanu; te osebe pa naj ostanejo pri svoji meščanski obrti in svojem gospodarstvu. Taki meščanski ali še nižji zakupniki namreč ne upoštevajo predpisanega časa, gledajo le na to, da bi brezobzirno dosegli dobiček, trpe divje lovce ali jih prikrivajo, pri tem pa zanemarjajo svoj poklic, rokodelstvo in drugo obrt in se tako udajajo brezdelju, kar ima še druge slabe posledice. V 1. členu so navedeni lovopusti za divjad visokega lova. Glede odstrela jelenov se novi predpis razlikuje od prejšnjih v toliko, da so se smeli prej odstreliti le deseteraki, izjemoma osmeraki, nova uredba pa dovoljuje odstrel osmerakov, izjemoma pa tudi šesterakov, če so po svoji velikosti in po sledu godni; in sicer ne prej in ne pozneje kot od 15. junija do 29. septembra. Košute se smejo loviti od 18. okt. do 2. febr., srnjaki pa vse leto. Srne se naj kolikor mogoče ščitijo. V nadaljevanju tega člena so predpisi o odstrelu škodljivih živali. Glede lova na medvede in volkove je določeno, da smejo lastniki lovišč visokega lova prirejati take love s pomočjo najbližjih sodišč, ki so dolžna dati tistim imetnikom revirjev visokega lova, ki nimajo svojega lastnega deželskega sodišča, zaradi splošnih javnih koristi svojo pomoč. V tem primeru ostanejo uplenjeni medvedi in volkovi last imetnikov lovišč. Lastniki poljskih lovišč smejo medvede in volkove stre- ljati, loviti in iztrebljati le, če nalete nanje slučajno; v tem primeru pa morajo oddati lastniku visokega lova ustreljenega medveda za odstrelnino 4 goldinarjev, volka pa za goldinar, ki naj bo nekako nadomestilo za škodo, ki jo povzročajo volkovi. Rise, vidre, jazbece, kune, lisice, divje mačke in druge škodljive živali naj redno love le imetniki lovišč nizkega lova, ki smejo te živali, razen vider, tudi obdržati. Imetniki lovišč poljskega lova morajo v ruku paziti, da ne delajo imetnikom visokega lova kake škode. Ker so vidre škodljive le imetnikom ribjih voda, jih je treba izročiti le-tem za takso 30 krajcarjev. Na ta predpis v doslej objavljenih uredbah o lovu in ribolovu še nismo naleteli, verjetno pa je veljal že od davnih časov po običajnem pravu; to domnevo bom dokazal v posebnem članku. V 2. členu so predpisane kazni za prekrške iz 1. člena. Za odstrel nelovnega ali v lastnem lovišču ob nedovoljenem času ustreljenega jelena ali košute je predpisana globa 24 goldinarjev, za odstrel srne ali gamsove koze 10 goldinarjev, za srno, ki je bila ustreljena za prodajo, ali za gamsovega mladiča 6 goldinarjev, za gamsa 12 goldinarjev; ta kazen naj se izterja tudi od tiste oblasti, ki bi kaj takega ukazala svojim lovcem ali kmetom, ali bi se s tem strinjala. Če je kršitelj oseba višjega sloja ali kako oblastvo, ki nima sredstev, da bi plačalo kazen ali z denarnimi globami ali s premičninami, naj se kaznuje z občutljivo zaporno kaznijo ali pa naj se mu vzame lovska pravica za pol leta ali pa tudi za vse leto; podložniki pa naj se poleg zaporne kazni kaznujejo okolnostim primerno tudi ostreje s telesnimi kaznimi. Če primerjamo valutno vrednost tedanjega denarja — krava je veljala največ deset goldinarjev — vidimo, da so bile denarne globe zelo visoke. V 3. členu so predpisi o zasledovanju ranjene živali v tujem revirju. Od prejšnjih se bistveno ne razlikujejo. V 4. členu je prepovedano kopati tako imenovane volčje jame in postavljati naprave za samolovljenje divjadi v revirjih visokega lova, dovoljuje pa se nastavljati pasti za male zveri, kakor lisice, kune, dihurje, jazbece in mačke, v živalskih vrtovih in pri hišah, kolikor to ni v škodo zaščitenim in visokim loviščem deželnih stanov. Prepoveduje pa se nastavljati pasti in zanke za zajce, jerebice in drugo perjad; taki prekrški se bodo kaznovali s kaznijo, navedeno v 2. členu, in s kaznimi, ki bodo spodaj določene. V 5. členu so predpisani lovopusti za nizki lov, in sicer: Od 2. februarja do 24. julija je vsakomur v deželi prepovedan poljski lov; v tem času se ne smejo streljati in loviti zajci, kokoši divjih petelinov in ruševcev, gozdni, skalni, poljski in snežni jerebi, divje race in slična perjad, pri čemer pa so gozdni, poljski in barski kljunači ob spomladanskem preletu povsem izvzeti, in sicer pod kaznijo dveh goldinarjev za zajca, šestih goldinarjev za kokoš divjega petelina ali ruševca, dveh goldinarjev za gozdno, skalno ali poljsko jerebico, enega goldinarja za snežno jerebico in 30 krajcarjev za divjo raco. Divji petelini in ruševci se smejo loviti in streljati šele od 15. aprila dalje, ko se kokoši že oplojene, in to pod kaznijo štirih goldinarjev za divjega petelina in treh goldinarjev za ruševca vsakokrat, kadar bo kdo zasačen. Uredba izjemoma dovoljuje, da smejo deželni stanovi v svojih poljskih loviščih streljati mlade zajce in perjad ob vsakem času v njih zabavo, prepoveduje pa, da bi dovolili streljanje in lov drugim za prodajo. Glede poljskih in skalnih jerebic predpisuje uredba že znani lovski red, da mora tisti, ki jih lovi z mrežami, izpustiti od vsake kite enega petelina ter eno ali dve kokoši, to je staro in eno mladih. Zanimiv je predpis tega člena za pogone. Glasi se: Ker se v naši vojvodini Koroški dogaja, da ima na istem mestu ta lovišče visokega lova, oni pa v zakupu lovišče poljskega lova, predpisujemo za take primere v prid lastnikom visokega lova, da sme imetnik poljskega lova loviti v času od 24. julija do 29. septembra in v času od 11. novembra do 2. februarja z gonjači le tako, da ostanejo nahajališča visoke divjadi po možnosti zaščitena, od 29. septembra do 11. novembra pa je dovoljen v vseh lastnih loviščih poljskega lova tudi vsak glasni lov. 6. člen prepoveduje jemati jajca iz gnezd poljskih, gozdnih, skalnih in snežnih jerebic, divjih petelinov, ruševcev, gosi, rac in podobne divje perjadi, in sicer pod kaznijo, določeno v 5. členu; izjemoma pa smejo gospostva taka jajca v svojo zabavo doma izvaliti. V členih 7 do 12 so predpisi zoper divje lovce. V 7. členu je določeno, da ostane za nedovoljeni lov v tujih revirjih, dokler ne bo predpisano kaj drugega, v veljavi dne 23. decembra 1752 na Dunaju izdana generalna uredba, po kateri naj se pošljejo poklicni divji lovci, ki naj se smatrajo za tatove, na delo pri okopih v Petrovaradinu na Ogrskem, in sicer za dve do štiri leta; delajo naj v železnih okovih; tisti, ki ustrelijo kako večjo divjad, pa tudi če niso privajeni divji lovci, naj se po velikosti zločina kaznujejo z dvema, pa tudi s štirimi leti prisilnega dela v železnih okovih izven Ogrske; tisti, ki se zasačijo pri ustrelitvi male divjadi, naj se kaznujejo namesto z denarno in telesno kaznijo z dvo-, štiri- ali šestmesečnim trdnjavskim ali drugim javnim delom v železnih okovih v notranjosti dežele, če pa se zalotijo pri divjem lovu večkrat, naj se za vedno izženejo iz dežele. To velja tudi za plemiče in meščane, ki streljajo divjad v tujem lovišču. Tisti, ki prikrivajo divje lovce ali vedoma kupujejo ukradeno divjačino, kožuhe ali kože, naj se kaznujejo, pa naj so duhovnega ali posvetnega stanu, prvič z globo 25 goldinarjev, po večkratnem zasačenju pa s trojnim in četvernim zneskom; denunciantu, ki mora ostati nepoznan, naj se izplača primerna nagrada. Za divje lovce, ki se zbirajo v tolpe, so predpisane strožje kazni. V 8. členu je prepovedano loviti vojaškim osebam, in sicer po 30. členu obnovljenega vojaškega pravilnika z dne 13. julija 1748. Oficirji, vojaki ali njih služabniki, ki določilo kršijo, naj se sodijo in kaznujejo kakor vsi drugi deželni prebivalci, kazen pa naj se izterja na prošnjo oblasti z zadržanjem njihovih plač. V 9. členu je prepovedano nositi strelno orožje kmetom, mlinarjem, viničarjem in poljskim čuvajem, razen če jim da oblast posebno dovoljenje za nošenje pušk. V tem primeru je treba strogo paziti, da se orožje ne bi rabilo za lov, in sicer pod pretnjo globe 12 goldinarjev. V 10. členu pa je prepovedano nositi puške gospodarskim uradnikom, in sicer v loviščih in revirjih visokega lova deželnih stanov, razen če imajo od svojega oblastva posebno dovoljenje. Pušk ne smejo nositi tudi meščani, študenti in trgovski pomočniki, razen na potovanju na javnih cestah. Puške se zaplenijo v korist imetnikov lovišč, tudi če ni bil oddan noben strel. 11. člen dovoljuje, da mlinarji v oddaljenih krajih lahko nosijo srednje, ne-odlite risanice (ungezogene mittelmassige biich-se), viničarji pa predvsem ob zoritvi grozdja pištole. Nošenje flint, risanic in drugega strelnega orožja, posebno tako imenovanih puferjev in tercerol, pa se povsem prepoveduje, ker so to skrivne puške. V 12. členu so predpisi o prodaji divjačine. Kdor divjačino prodaja, se mora izkazati s pismenim potrdilom, kje jo je dobil, sicer se mu vzame, prodajalec pa kaznuje z globo treh goldinarjev v prid ubožne blagajne. Posebna paž-nja naj se posveti irharjem in krznarjem, ki ne smejo vzeti v delo in kupiti nobenih kožuhov ali kož brez pismenega potrdila lastnika visokega ali nizkega lova, da ne bodo kaznovani kot prikrivači. Ta člen prepoveduje tudi vsako prodajanje divjačine v nelovnem času; v tem času smejo prinašati divjačino v mesta samo lovci gosposk, ki se spoznajo po njih livreji; ostale osebe, ki prinašajo ta čas divjačino, se morajo legitimirati s potrdilom svojega oblastva, da je divjad namenjena za domače gospodinjstvo. 13. člen določa, naj se lov z mrežami čim bolj omeji, v nadaljevanju pa navaja predpise proti zastraševalcem divjadi ob mejah lovišč v času, ko se sme loviti in streljati; za prekrške teh predpisov je določena denarna globa 30 goldinarjev. Lastnikom lovišč visokega lova pa se dovoli, da v gozdovih svojega okrožja poljubno postavljajo solnike in da smejo v ta namen sekati potrebni les, toda brez potrate, les pa morajo takoj plačati. V 14. členu so podrobnejša določila, da ne smejo jemati lovišča v zakup meščani in obrtniki ter druge neplemiške osebe; s tem patentom prenehajo veljati vse zakupne pogodbe, ki so bile z meščani ali osebami nižjega stanu že sklenjene, razen tistih oseb, ki so obdržale lovsko pravico pri pred kratkim izvršeni javni dražbi lovišč nizkega lova, ki so bila na Koroškem že poprej skupna. Člen tudi določa, da bodo tiste gosposke, duhovne ali posvetne, ki bi take zakupne pogodbe kljub temu obdržale ali jih na novo sklepale, kaznovane prvič s 100 goldinarji v prid ubožni hiši v Celovcu, ob ponovnem zakupu pa naj se kazen še poostri. Milostno pa se dovoljuje, da sme v primerih, ko se kako imenje ali gospostvo odda v zakup s pripadajočo pravico visokega ali nizkega lova kaki osebi, ki ni član deželnih stanov, ali kaki neplemiški osebi, in se tako imenje ali gospostvo ne bi moglo oddati v zakup deželnim stanovom ali neplemičem za isto ceno, tudi nede-želan ali neplemič vzeti v zakup tudi lov, da zakupodajalec ne bo pri zakupnini prikrajšan. V 15. členu so predpisi o obleki lovcev. Glasijo se: V naši dedni vojvodini Koroški se zaradi ugleda naših zvestih stanov ne sme nihče oblačiti po lovsko razen oblastnih, stanovskih in lovskih oseb; nihče razen zgoraj navedenih oseb ne sme nositi ali obešati nase lovskih rogov in lovskih nožev, in sicer pod kaznijo 12 goldinarjev v prid ubožni hiši v Celovcu, če pa ne more globe plačati, naj se kaznuje z osebnim zaporom. Noben lovec ne sme brez poprejšnjega izrecnega dovoljenja gosposke vzeti koga v lovsko službo ali ga izučiti lova, da ne bodo neizkušene osebe pripoznane kot izučeni lovci. V 16. in 17. členu so predpisi o zavarovanju divjadi pred psi. V glavnem so že znani iz uredb o lovu iz 16. in 17. stoletja, nov pa je predpis, da je lovcem in logarjem strogo prepovedano, da bi streljali pse, ki tekajo po vaseh ali okoli hiš, in pse, ki gredo poleg vozov ali za vozovi potujočih oseb. Mesarji lahko vzamejo psa naganjača s seboj na deželo, mora pa biti privezan na palico. Ne smejo se streljati tudi psi ptičarji ali drugi lovski psi, ki so bili pripeljani na lastno zemljišče ali v lastni revir, če zasledujejo zajca ali drugo divjad čez mejo in ostane lovec, ki te pse vodi, v mejah lastnega zemljišča. Nadalje se ne smejo v mestih in drugih krajih loviti tuji lovski psi katere koli pasme. Kdor bi prekršil eno teh treh določil, se kaznuje z globo 25 goldinarjev, plačati pa mora tudi odškodnino za psa in za škodo, povzročeno lovišču visokega lova. 18. člen določa, da naj lovske zadeve nadzorujejo in vodijo Reprezentance in Komore, v členih 19 do 23 pa so dana navodila za zatiranje divjega lova ter določene kompetence posameznih sodišč. 24. člen priporoča, naj lovski upravičenci odstrele toliko divjadi, da podložniki ne bodo trpeli škode. Če pa bi bila zaradi prevelike gojitve divjadi podložniku povzročena znatna, dokazana škoda, jo mora pristojni okrožni urad oceniti, gosposka pa po primernosti povrniti. Za zavarovanje plodnih zemljišč, kakor vinogradov, sadovnjakov, zelnikov in travnikov, se lahko napravijo visoki plotovi, ki pa na vrhu ne smejo biti okoničeni. Zaključni odstavek uredbe pa se glasi: Da se bo končno vsakdo znal ravnati po tej uredbi in se zavarovati pred škodo, »so haben wir nicht nur allein diese Jagdord-nung in beeden L a n d es s pra c he n drucken und hiemit kundtmachen lassen wollen«, temveč tudi milostno ukazujemo, da se morajo ta lovski red kakor tudi patenti večkrat, in to posebno spomladi in jeseni, javno razglasiti preprostemu ljudstvu in vsakomur. Viri: Državni arhiv LRS, stanovski fascikel 112. PRIPOMBA K ČLANKU „BOBRI IN FAZANI OB IZVIRKU RIŽANE" Živali, ki jih rede ob Rižani, so (po sliki sodeč) južnoameriški močvirni bobri, ki jih imenujejo krznarji nutria (Myocastor coypus Mol). Sicer so tudi glodalci, vendar pa nimajo z evropskim ali severnoameriškim bobrom nič skupnega. Močvirni bober (Biberratte ali Sumpfbiber) je 40 do 45 cm dolg, ima okrogel, podganjemu podoben rep, ki je poraščen s tesno prilegajočimi se dlakami. Bober (Castor fiber L.) pa je 75—95 cm dolg in ima do 30 cm dolg, veslu podoben ploščat rep, tehta pa 20 do 30kg. Pred vojno je živel v Nemčiji ob Elbi; kaj je s kolonijo danes, mi ni znano. Poleg te kolonije je živel bober ali morda še živi ob Dnjepru. V Evropi je drugod povsod izumrl. Bogdan Sežun SAŠA VRBNIK / / ransuvanske MEDVEDJE ZGODBE Bila je zgodnja jesen. Po njivah ob Morišu je dozorevala koruza in po gozdovih je listnato drevje počasi rumenelo. Tedaj je bil čas, ko so ob večerih prihajala na koruzna polja krdela divjih prašičev, pa tudi čas pogonov nanje. Po nekem pogonu smo sedeli zvečer v vaški gostilni v Varei in pogovor je nanesel tudi na medvede. Nekateri so jih hvalili kot prav prijazne in nedolžne živali, drugi so jim prisojali najrazličnejša dejanja. Nekatere teh zgodb sem pozabil, spominjam se jih samo še megleno, druge so mi ostale.še živo v spominu. Namenil sem se jih že večkrat napisati, pa res ne vem, zakaj sem tako dolgo odlašal. »Recite o medvedih, kar hočete,« je dejal Onufri Leonescu, »zame bodo vedno dobrodušne mrcine. Da je to res, naj vam pokaže moj lastni doživljaj.« Prižgal si je vedno ugašajočo pipo in nato nadaljeval med oblaki gostega sivega dima: »Pred dobrimi petnajstimi leti, ko je bila moja hčerka Mariola še nežno dekletce, sem jo nekega jesenskega dne vzel s seboj v Pa-dures, kjer sem želel po dolgem času spet enkrat obiskati svojo teto Marijo, ki se je tja primožila. Večji del poti sva se peljala s trgovcem Jonatasom; ker pa je bil namenjen drugam, sva krenila onkraj Pradesa proti Paduresu po bližnjici skozi gozdove. Dekletce je hodilo počasi in večkrat sem jo moral nositi. Zato se mi je prav prileglo, ko sva se ustavila ob divjih hruškah, ki so ležale pod starim drevesom. Mariola jih je pobirala in z užitkom pospravljala, jaz pa sem v bližini opazil nekaj prav okusnih gob. Teta jih bo gotovo vesela, če jih ji prinesem, sem si dejal ter jih pričel nabirati. A kako je z gobami, veste. Če jih zaslediš in se spustiš za njimi, sam ne veš, kdaj se oddaljiš od poti in koliko časa se zamudiš. Prevzet od gobarske strasti sem se pomikal dalje in dalje v gozd in se šele tedaj spomnil, da je dekletce samo pod hruško, ko sem imel gob že dovolj. Naglo sem se vrnil in kakor okamenel obstal: poleg Ma-riole je stal velik medved.« Tudi nam je tedaj zastala sapa in še bolj smo napeli svoja radovedna ušesa, Leonescu pa je med oblaki dima mirno nadaljeval: »Dekletce mu je nabiralo in metalo hruške in kosmatinec jih je z vidnim zadovoljstvom hrustal. Ko sem gledal to idilo, sem se pomiril, zaskrbelo me je pa, kaj bo napravil medved, ko bo zagledal mene. Ali naj Mariolo pokličem? Bila je tako zaverovana v svoj posel, da mojega prihoda še opazila ni, pa tudi medved me ni opazil. Stal sem negibno in ugibal, kaj naj storim, in nemara bi stal še dalje, če ne bi Mariola nenadoma ponudila medvedu hruške kar z roko. Kaj, če hlastne tudi po roki? sem pomislil, se ustrašil in jo poklical. Ozrla sta se oba hkrati. Kosmatinec je po prvem presenečenju godrnjaje zarenčal, Mariola pa je vsa vzradoščena vzkliknila: »Očka, poglej medvedka! Hruške mu nabiram.« Zraven se je prav srečno zasmejala. »Sem pridi!« sem ji zaklical, pa me ni hotela poslušati. »Ti pridi sem,« je dejala, pobrala s tal novo hruško in jo ponudila kosmatincu. Ta se je ni več dotaknil. Gledal me je nepremično in tiho godrnjal. Nemara je celo mislil, da je njegova dolžnost, ščititi dekletce pred menoj. Ker je postajala zadeva od trenutka do trenutka neznosnejša, sem zaklical Marioli, da ji bom dal za njenega prijatelja medveda še okusnejših hrušk, če pride sama ponje. To je zaleglo. Pritekla je k meni in medved je po tem najbrž spoznal, da ji njegova zaščita pred menoj res ni prav nič potrebna. Molče je odracal v goščavo, Mariolo pa sem le s težavo zadržal, da ni stekla za njim. Po vsej sili je hotela, naj ga ujamem in vzamem s seboj. Na rokah sem jo moral odnesti dalje do Paduresa in ji spotoma pripovedovati: »Medved je velika in nevarna zver. Ne moreš ga ujeti In odpeljati s seboj kakor psa.« Mariola pa je venomer trdila, da je medved hudo prijazen in priden in da bi ga lahko tudi jahala. Tako je pohvalila medveda tudi pri teti Mariji, ki bi se bila od strahu skoraj onesvestila, ko je izvedela za njeno dogodivščino.« »Prav rad ti verjamem vse, kar si povedal,« se je takoj oglasil stari Gheorghiu Simonescu. »Da se medved res lahko zelo spoprijatelji z otrokom, naj vam potrdi še zgodba o mladem medvedu v moji rojstni vasi. Naš sosed, graščinski lovec, je ujel v gozdu medvedka in ga kakor mačico prinesel domov. Namenil ga je svojemu gospodarju, ki bi mu medveda gotovo tudi dal, če ne bi imel sedemletnega sina. Medvedek se je namreč že po nekaj dneh z njim tako zelo sprijaznil, da sta postala neločljiva prijatelja. Jedla sta včasih kar iz iste sklede, spala v isti postelji in hodila na skupne potepe. Kadar sta se igrala, spoprijemala in valjala po tleh, skoraj nisi vedel, kdo je bolj ljubek, medvedek ali deček. Oba sta bila enako prisrčna, dobrodušna in razposajena. Ni trajalo dolgo in medved je postal prav tako samoumeven prebivalec naše vasi kakor kateri koli drugi vaščan. Vsi smo ga poznali, vsi imeli radi, vaška otročad pa je prirejala z njim bučno vesele zabave. V vsaki hyši, kjer se je kosmatinček pojavil, je bil vedno dobrodošel gost. Na to, da bi jo pobrisal v goščavo, še pomislil ni. Tako je ostalo, dokler ni medvedek zrastel v že zajetnega mladiča; tedaj je dobil močne zobe ter ostre kremplje. Odtlej igrivi spopadi z njim; niso bili več popolnoma varni. Medvedič sicer ni imel slabih namenov, a ob spoprijemih in objemih so se njegovi ostri kremplji včasih le prehudo zarili v nasprotnikovo kožo in zapustili na njej skeleče krvave sledove. Če se je prizadeti s tem sprijaznil, sta ostala še dalje prijatelja, če pa ga je udaril, se z njim ni smel več igrati. Če je deček to kljub temu poizkusil, je medved jezno zarenčal in pokazal zobe. Tako se mu je pričela otročad počasi spoštljivo odmikati in bolj ko je medved doraščal, manj je imel soigralcev; le z lovčevim sinom sta si ostala do konca neločljiva prijatelja. Medved ga je še vedno spremljal tudi po najsamotnejših potih. Kakor v vseh medvedih pa je tičalo tudi v tem nepremagljivo poželenje po medu. Čeprav je bil čebelnjak na našem vrtu ograjen z močnim pletenim plotom, je nekega dne le našel pot do njega, razbil naj večji panj in pojedel med s satovjem vred. Da moj oče s tem ni bil zadovoljen, si pač lahko mislite. Odšel je k lovcu, se bridko pritožil ter terjal, naj mu plača uničeni panj in med. Lovcu ni bilo žal stroškov, ki mu jih je napravil medved s svojo strastjo, bolj ga je skrbelo, da ne bi še naprej vdiral v čebelnjake; zato ga je sklenil s palico odvrniti od takih skušnjav. Peljal ga je do uničenega panja in ga dvakrat ali trikrat pošteno lopnil čez pleča s palico. Medved je ob udarcih najprej silno osupnil, nato pa sovražno zarenčal in stekel po zaščito k svojemu mlademu tovarišu. Toda tudi ta je menil, da mu ne sme dajati potuhe; zato ga je še sam udaril. Tedaj se je medved brez renčanja obrnil in stekel iz vasi. Zaman so ga lovčevi čakali, o njem ni bilo ne duha ne sluha več. Žalitev je bila odločilnejša od prijateljstva in lepih mladostnih dni pri lovčevi hiši.« Vsi smo mislili, da je zgodbe o užaljenem medvedu konec, pa je še ni bilo. »Preteklo je nekaj let,« je nadaljeval Ghe-orghiu Simonescu svoje pripovedovanje. »Spomin na ubežnika je počasi bledel in le lovčev sin se je včasih še spomnil nanj. Doraščal je v dečka. Ko mu je bilo dvanajst let, mu je umrla mati in čez dobro leto je dobil mačeho. Ker je prišla v hišo iz dolinske vasi, dogodkov iz preteklih let ni poznala. Lahko si zato predstavljate, kakšna groza jo je obšla, ko je nekega jesenskega dne stopila iz hiše ter opazila, kako se je njenemu pastorku približal velik medved, se postavil na zadnji nogi in ga objel. Fant se je nepričakovanega medvedovega prihoda sicer tudi ustrašil, ko pa je opazil, da je medved njegov ubežni prijatelj, se je še sam ginjeno stisnil k njemu. Na krik do smrti prestrašene ženske so pritekli iz hiš vaščani z vilami in sekirami, toda lovčev sin jih je zaustavil in medveda ubranil. In medved? Ko je opazil toliko razburjenih ljudi in spoznal nevarnost, se je z vso naglico obrnil in vrnil v svoj gozd. Lovčev sin ga je sicer še iskal, a ni ga našel ne v bližnji ne v oddaljenejši okolici.« »Pa recite, če ni ta zgodba ginljiva,« je zamišljeno dejal na koncu Simonescovega pripovedovanja Onufri Leonescu. »Se človek bi bil po udarcih in tolikih letih pozabil na svojega nekdanjega mladostnega prijatelja, medved pa ni. Spomin na mladost na vasi ga je še enkrat nepremagljivo prignal na zadnji obisk.« Radevolje smo pritrdili Leonescu in trenutek pomolčali. Molk je prekinil Vasil Dimitrescu. »Moja zgodba,« je pričel pripovedovati, »ni taka, pač pa je celo nekoliko zabavna. Pripovedoval mi jo je stric gozdar. Tedaj je služboval nekje pod Harghitskim pogorjem in poznal v svojih gozdovih vso divjad in seveda tudi medvede, ki jih je tam veliko. Medvedi so imeli navado, da so se mu spoštljivo umikali s pota, kadar so ga srečali. Nekoč pa se je zgodilo nekaj drugega. Medved se je s pota sicer umaknil, ko pa je stric odšel naprej, jo je ubral za njim in ga spremljal skoraj do roba gozda. Prav tako ga je zasledoval, ko sta se srečala drugič in tretjič. Zakaj se je to dogajalo, je stric kmalu uganil; bil je namreč čebelar in je dišal po medu. »Čakaj!« si je dejal, »če si že tako prijazen, da me zvesto spremljaš, se ti moram nekako oddolžiti.« In ko je šel prihodnjič na isto pot, je vzel s seboj sat medu. Ni dolgo hodil, ko je bil medved že pri njem. Stric mu je vrgel sat, se ustavil in gledal, če ga bo medved pobral; pospravil ga je seveda kar brž in strica nato še vztrajneje spremljal. Odslej mu je redno prinašal medene satove, kar je bilo spočetka zabavno, sčasoma pa je postalo že malo nerodno in neumno, saj je stric svoje panje že do kraja izpraznil. Tako je bil spet v gozdu, a brez medu. Pa glej! Ko je sladkosnednež po dolgem zasledovanju uvidel, da na slaščico zaman čaka, je priracal k stricu in ugovarjajoče godrnjal. Zastavil mu je pot in ga ni pustil naprej. Zaman mu je stric prijazno pojasnjeval, da medu nima več. Kosmatinec tega ni mogel doumeti. Strica je rešila iz neprijetnega položaja skupina gozdnih delavcev, ki je prav tedaj prišla mimo. Ker ni imel več svojega medu, si ga je moral poslej kupovati pri drugih čebelarjih, da ni prišel z medvedom v neprijateljski spor. Mrcina se je nazadnje strica tako privadila, da je prihajala k njemu kakor pes, ki preži na klobaso. Zgodilo se je celo, da sta družno sedela na gozdnem mahu drug poleg drugega kakor dva v prijateljstvu živeča tovariša. Tega podkupovanja sladkosnedeža je bilo konec šele pod zimo, ko se je kosmatinec umaknil na zimsko spanje. Toda spomladi se je zgodba tako dolgo nadaljevala, da je bil stric nazadnje v hudi zagati: medveda se ni mogel več rešiti; moral bi ga ustreliti ali pa zaprositi za premestitev. Odločil se je za drugo. S svojim zaslužkom medveda ni mogel več krmiti z medom, ubiti ga pa pod nobenim pogojem ne bi mogel.« Zgodbi Vasila Dimitresca se je vsa družba od srca nasmejala, čeprav nam je povedala, kako se lahko prevelika dobrota spremeni v hudo nadlogo, ki človeka prisili celo do tega, da mora zamenjati službo. »Ko ste že trije pripovedovali o medvedih samo lepe stvari,« se je nazadnje oglasil gostilničar Jon Jonescu, »bom pa še jaz povedal zgodbo, ki je za medveda manj pohvalna. Vsi veste, da sem preživel mladost v Orasulu. Kraj leži pod planino, ki jo pokrivajo obširni pašniki, obdajajo jo pa temni gozdovi. Za mojih mladih let se je paslo tam na tisoče ovac. Oskrbovali so jih graščinski pastirji, svojevrstni čudaki v kožuhih in z velikimi kučmami na glavah, ki jih celo sredi poletja niso odložili. Pastirovanje jim ni povzročalo posebnih težav in nevarnosti. Te so nastale šele tedaj, ko se je v tiste kraje priklatil star medved, ki je pričel med drobnico krvavo gospodariti. Ni minil teden, da ne bi ugrabil jančka ali ovčke. ,Tako ne more iti dalje,’ so nazadnje dejali pastirji, ki so se bali tudi jeze svojega oddaljenega gospodarja. Oborožili so se s puškami in prežali na roparja. Ko pa se je spet pojavil, so se ga vsi, razen enega, tako prestrašili, da so jo pobrisali vsak na svojo stran. Preostali pastir je s svojo staro in nerodno puško streljal na medveda, toda s strelom ga je le še bolj razdražil. Medved je planil nanj in ga raztrgal. Nekaj dni po tem dogodku medveda ni bilo na spregled, potem pa je spet redno redčil črede skoraj brez nevarnosti, da bi ga pastirji napadli, zakaj pričeli so se ga neznansko bati. Postal je strah in trepet vse okolice. Vražjeverci so pripovedovali, da sploh ni navaden medved, temveč v medveda spremenjeni zli duh, ki ga ne ubije ne krogla ne sekira. Da bi odvrnili od sebe njegovo jezo, ga sploh niso več preganjali, celo sam oskrbnik si ni več upal nadenj. Ko pa je za medveda izvedel grofov sin, mu je napovedal vojno. V Orasul se je pripeljal z družbo lovcev, ozmerjal najprej oskrbnika, nato pa vražjeverne pastirje in pripravil na gozdnega krvoloka velik pogon. Dva dni so stikali za njim, dokler ga niso izsledili v neki odljudni gozdni globeli. Nanj je streljal najprej grofov sorodnik, dobili pa so ga šele po dolgem iskanju dobro uro od kraja, kjer so ga dvignili; sedel je na tleh in si lizal rane. Šele grofov strel v glavo ga je dokončno pokončal.« Pogovor o medvedih se je tedaj zasukal na Jonescovo stran. Tudi drugi lovci so povedali več zgodb o nevarnih medvedih, ki so postali strah in trepet okolice, ko so okusili slast ubijanja. Ker pa so si bile zgodbe zelo podobne, nas niso več tako živo zanimale, pa tudi ura je bila že pozna; nekateri lovci so že počasi dremali. To je opazil tudi Gheorghiu Si-monescu, ki je zaključil pogovor s pripombo: »Kakor v ljudeh sta tudi v medvedih dve nravi: ena je dobra, druga je zla. Kadar prevlada prva, je medved dobrodušen kakor otroci in stari očanci, kadar zmaga druga, postane nevarna zver.« Pritrdili smo mu in se zadovoljni z uspešnim pogonom na divje prašiče in z zgodbami o medvedih razšli. Tudi Lovska družina Ribnica na Dol. si je preteklo leto postavila lovsko kočo. Koča stoji v Veliki gori, domovini gozdnega trubadurja, rjavega kosmatinca in rogatega jelena. Ob otvoritvi, ki so se je udeležili tudi poslanec tov. Matija Maležič, predsednik OLZ Kočevje tov. Jože Kalan in zastopniki sosednjih lovskih družin Sodražica, Žlebič in Dolenja vas, je zaslužni tajnik tov. Ladislav Vanič posebno naglasil, da je lovska družina Ribnica z dograditvijo koče uresničila svoje dolgoletne želje in oskrbela s skupnimi napori lovišče z važno lovsko napravo, ki bo nudila lovcu streho in možnost za smotrno lovsko gospodarjenje O RAZVOJU IN ORGANIZACIJI LOVSKEGA ŠPORTNEGA STRELJANJA V PREKMURJU Franc Poredoš O lovskem športnem streljanju je bilo v našem glasilu do danes še malo napisanega. Le tu in tam smo brali skromno poročilo o strelski prireditvi te ali one lovske družine, o športnem streljanju kot panogi lovske dejavnosti pa ni še nihče pisal. Zdi se mi, da je ta šport glede na njegov pomen v Sloveniji premalo razvit, in mislim, da bi bilo treba nekaj ukreniti, da se tudi na tem področju razgib-ljemo. Zgled je lahko n. pr. Prekmurje, kjer je postalo lovsko športno streljanje, predvsem streljanje na glinaste golobe, že tradicionalno. V naslednjih vrsticah bom po svojih močeh opisal, kako se je ta šport pri nas razvijal, najprej pa še nekoliko besed o pomenu te dejavnosti v lovstvu. Lovski strelski šport poznajo vsi kulturni narodi, goje pa ga predvsem v času, ko lov počiva. S streljanjem na glinaste golobe se urimo v streljanju na leteče cilje, to je predvsem za lov na fazana, jerebico, kljunača in divjo raco; s strelja- njem na tarčo bežečega zajca se vadimo za strel na zajca, lisico, pa tudi na klatečega se psa in mačko; s streljanjem na tarčo srnjaka se vadimo v streljanju z risanico, kar pride praktično v poštev pri lovu na jelena, gamsa, srnjaka itd. Glavni namen tega športa je, da se vadimo v streljanju na mrtvi predmet; šele ko tu doseže zadovoljiv uspeh, naj gre lovec v lovišče, kjer s pridobljenim znanjem oz. spretnostjo prične loviti, t. j. streljati živo divjad. Da bi preprečili, da bi se začetniki in neiz-vežbani lovci šele učili streljati, ko gredo na lov, sodim, da bi bilo primerno, da bi imeli pri lovskih izpitih kot predmet tudi streljanje na premikajoče se in mirne cilje; le kandidat, ki bi pokazal, da zna tudi zadeti, naj bi izpit napravil. Če bi delali tako, bi bilo manj divjadi zastre-ljene, kar bi prav gotovo vplivalo tudi na stalež. Okrajna lovska zveza Murska Sobota, ki je uvidela potrebo, da se lovski strelski šport čim- bolj razvije, je lansko leto izdelala za vse lovske družine svojega območja »Pravilnik pri streljanju na glinaste golobe«, letos pa namerava izdati še pravilnike za streljanje na bežečega zajca in za streljanje z malokalibrsko puško in risanico. Po omenjenem pravilniku se mora vsak član lovske organizacije vsaj enkrat na leto vaditi v streljanju na glinaste golobe. Družine so izbrale tovariša, družinskega strelskega referenta, ki vodi streljanje in pregled o uspehih vsakega člana pa tudi pregled o uspehih gostov, ki se udeležijo vaj. Referent je povezan z okrajno lovsko zvezo, ki vodi centralno kartoteko uspehov tekmovalcev na družinskih in okrajnem tekmovanju. Vsako družinsko tekmovanje se mora prijaviti OLZ, ki pošlje na vsako tako prireditev svojega zastopnika. Lovec, iki doseže na družinskem tekmovanju vsaj 50% zadetkov, postane senior, kdor doseže 70% zadetkov, dobi naslov mojstrski kandidat, kdor pa je na družinskem tekmovanju dosegel naziv mojstrskega kandidata, na okrajnem tekmovanju pa doseže vsaj 80% zadetkov, je mojstrski strelec. Vsakemu lovcu, ki tekmuje in doseže ta ali oni uspeh, izroči OLZ potrdilo o pridobitvi naslova seniorja, mojstrskega kandidata ali mojstrskega strelca. Dobro bi bilo, da bi tudi ostale okrajne zveze pričele delati na tem področju, da bi prej ali slej imeli tekmovanje med okrajnimi zvezami za republiško prvenstvo. Pri Republiški lovski zveži naj bi se ustanovila koordinacijska komisija, ki naj bi skrbela za razvoj lovskega strelskega športa v Sloveniji ter vsklaje-vala delo posameznih okrajnih zvez. Streljanje na glinaste golobe se je začelo ob koncu preteklega stoletja. V zadnjih desetletjih se je ta šport po svetu naglo razvijal. Pred drugo svetovno vojno se je pričel uveljavljati tudi pri nas. Posebno znana je agilnost bivšega Lovskega društva Maribor. V Radvanju pri Mariboru so streljali lovci v raznih disciplinah na svojem lovskem strelišču ter dosegli lepe uspehe. Tam je takrat vztrajno deloval tudi danes po vsem Pomurju znani odlikovanec z »Znakom za zasluge« tov. Vladimir Jezov-šek; pridobil si je naslov mojstrskega strelca v vseh disciplinah. Meseca junija 1939. leta je bil v Soboti I. prekmurski teden. Prekmursko lovsko društvo je ob tej priliki priredilo v Soboti prvo nagradno tekmovanje v streljanju na glinaste golobe. Iz Maribora je prišlo takrat v Soboto večje število lovcev, med njimi tudi dr. Kovačič, Sparovič, Vukmanič, Špra-ger in drugi, ki so našim lovcem ta lepi šport pravzaprav pokazali. Prekmurski lovci, ki tega športa še niso poznali, so že na prvem tekmovanju dosegli izredne rezultate. Tekmovali so posebej ju-niorji in posebej seniorji, kot seniorji le gostje iz Maribora, kot juniorji pa v glavnem domači lovci. Pri juniorjih moram omeniti takrat mladega lovca Jožeta Zrima, ki je dosegel z 8 streli 8 zadetkov in postal tako prvi senior Prekmurja. Mariborsko lovsko društvo mu je dalo prvo nagrado. Lep uspeh je dosegel tudi tov. Jože Jug, ki je bil med seniorji drugi. Vse do okupacije, pa tudi med njo, je lovsko športno streljanje tudi v Prekmurju počivalo in tako je bilo še nekaj let po osvoboditvi. Ob zaključku I. prekmurskega festivala pa je organizirala Okrajna lovska zveza v Soboti veliko nagradno streljanje na glinaste golobe; prvi je bil Ludvik Marič. Prireditev, ki je lepo uspela, pomeni začetek povojnega razvoja športnega streljanja v Prekmurju. Kmalu nato so začele lovske družine samostojno prirejati tekmovanja, n. pr. v Lendavi, Kupšincih, Polani, Rakičanu, Rakovcih in drugod. 1955. leta je organizirala Okrajna zveza drugo veliko streljanje, in sicer ne le na glinaste golobe, temveč tudi tekmovanje z risanico. Prva strelca sta bila tov. Štefan Karba, član LD Polana, in tov. Lojze Briški, član LD Bakovci. 1956. leta je še več družin pripravilo svoje prireditve. Prej omenjenim družinam so se pridružile še Križevci pri Ljutomeru, Videm ob Ščavnici, Radenci, Pečarovci, Križevci v Prekmurju, Berkovci. Streljanje na bežečega zajca je organizirala prva LD Križevci. Kot zaključno strelsko prireditev v 1956. letu pa je organizirala Okrajna zveza tretjo veliko nagradno streljanje za vse pomurske lovce. Udeležencev je bilo nad 100, okrajni prvak pa je bil tov. Štefan Hajduk, član LD Bakovci. Pri OLZ Murska Sobota je danes registriranih nad 50 seniorjev, nad 10 mojstrskih kandidatov in 1 mojstrski strelec, sodeč po pripravah za letošnja tekmovanja pa se bo število seniorjev, mojstrskih kandidatov in mojstrov letos povečalo. Poleg družinskih strelskih prireditev bomo imeli tudi okrajni lovski dan s kulturnim programom, s tekmovanji v vseh disciplinah ter s pristno lovsko zabavo v naravi na novem strelišču, ki ga namerava letos zgraditi Okrajna lovska zveza s sodelovanjem JLA in strelske organizacije. Omeniti moram še novost, ki je značilna za razvoj strelstva pri nas. Vse do lanskega leta so pri vseh strelskih tekmovanjih dobili nagrade in diplome le zmagovalci, torej le n. pr. prvih 5 ju-niorjev in prvih 5 seniorjev. Lovska družina Polana pa je lansko leto ob proslavi svoje 10-letnice priredila tekmovanje v streljanju na glinaste golobe po določilih že omenjenega Pravilnika pri streljanju na glinaste golobe. Nagrade so dobili le mojstrski kandidati in najboljši seniorji, spominske diplome pa vsi udeleženci tekmovanja. Tako ima spomin na tekmo itudi udeleženec, ki na dan tekme ni imel najbolj mirne roke in zato ni dosegel rezultata, ki ga je pričakoval. Pri tekmovanjih se namreč dogaja nekaj podobnega kot na lovih: ta dan ti gre vse v cilj, drugi dan skoraj vse mimo njega! Na bežečega zajca se strelja na razdaljo 30 do 35 m. Med dva primemo visoka zaklona se položijo ozke tračnice, ki so na obeh straneh nekoliko dvignjene, tako da dobi voziček, na katerem je pritrjena podoba zajca, preko strelne ploskve potrebno hitrost; ta prostor je širok od 4,5 do 6 m. Se bolj preprosto pa je, če napnemo med zaklonoma preko strelne ploskve žico, po kateri potegnemo zajca. Toda o tem ne bi obširneje govoril, pač pa bom skušal opisati streljanje na glinaste golobe, ki je v Prekmurju najbolj razvito. Vsak tekmovalec strelja na 10 golobov pod enakimi pogoji. Uspeh se določi po številu zadetkov, ki jih je tekmovalec dosegel. Strelišče za glinaste golobe ima štiri dele: ožje strelišče za strelca, jarek z nasipom, v katerem je priprava za metanje golobov, prostor za komisijo in prostor za gledalce. Strelec mora stati od jarka, kjer je stroj za metanje, najmanj 8 m. Komisija naj ima prostor za strelčevim hrbtom; dobro je, da je nekoliko nad strelcem, da ima pregled. Gledalci morajo biti toliko od strelca, da ga ne motijo. Komisijo sestavljajo 3 tovariši; eden mora biti član druge lovske družine. Komisija vodi »dnevnik streljanja« z naslednjimi podatki: zaporedna številka, ime in priimek strelca, naziv lovske družine, nato pa sledi deset dvojnih kolon; v zgornjo se piše število strelov, v spodnjo zadetki, n. pr.: 1/1, 2/0 itd.; dvojne kolone zaključuje seštevek, ki pokaže uspeh streljanja ter doseženo mesto oz. doseženi naslov. Učinek strela se zapisuje sproti. V dvomljivih primerih odloči soglasen sklep vseh treh članov komisije. Na strelčev »zdaj« spušča metalec golobe v razne smeri, na levo, na desno, naprej in v višino, in sicer menjaje, vendar ne niže od 5 m in ne više kot v kotu 45°, merjeno po robu rova; vsi strelci morajo imeti enake pogoje, ne pa po istem vrstnem redu. Če odpove prvi naboj, ima strelec pravico do ponovnega glinastega goloba, če ni streljal že drugič; te pravice nima, če je že streljal. Če odpove drugi naboj, dobi strelec novega goloba in sme streljati »double«, toda zadetek je veljaven le z drugim strelom. Strelec spuščenega goloba lahko odkloni in prosi za novega, če n. pr. izleti iz stroja zlomljen golob, če izleti tako nizko, da pade takoj za nasip oz. zaklonišče, če izleti brez strelčevega znaka »zdaj«, če izleti več golobov, pa se strelja samo na posameznega, če se izkaže pri puški napaka, za katero ni odgovoren strelec, če glinasti golob ne izleti takoj po znaku »zdaj« in prekliče lučaj s »stoj«. Če ob teh primerih strelec strelja, se to ne smatra za prekršek. Če strelec iz kakršnih koli vzrokov vrženega goloba po njegovem znaku »zdaj« ne strelja, izvzemši naštete primere, je napravil prekršek; prekršek je tudi, čs ni napolnil puške, napel petelina ali odprl varovalke. Strelec, ki prvič ni uspešno streljal, lahko strelja ob koncu tekmovanja še enkrat. Pri nagradnem tekmovanju se upošteva ob takih primerih zadnji uspeh tekmovalca. Če ima več strelcev pri istem številu strelov isti uspeh, ponovijo streljanje na tri golobe. Če so spet enaki, odloča posamezni strel tako dolgo, dokler ne da zmagovalca. Pri ožjem tekmovanju pa mora metalec spuščati golobe vsem strelcem v istih smereh in višinah. Tekme OLZ se vodijo po istih načelih kot tekme LD. Na tekmah OLZ lahko tekmujejo tudi družine s svojimi ekipami, ki štejejo 3 člane. Pri tekmovanjih OLZ lahko tekmujejo vsi člani, včlanjeni pri OLZ. Mojstrski kandidati, ki se ne udeleže brez tehtnega opravičila tekmovanja OLZ, zgube ta naslov in se zanj bore ponovno, mojstrski kandidat pa ne zgubi pridobljenega naslova, če pri tekmi OLZ ne doseže predpisanih pogojev. Mojstrski kandidati si lahko le na tekmah OLZ priborijo naslov mojstrskega strelca. V kratkem sem orisal pomen lovskega strelskega športa, njegov razvoj v Prekmurju ter v glavnih črtah tudi streljanje na glinaste golobe. Če bo moje pisanje vzbudilo zanimanje za to panogo lovske dejavnosti tudi pri lovskih družinah, ki tega streljanja ne poznajo, je moj namen dosežen. Prvo povojno okrajno strelsko tekmovanje v Soboti Foto Gerenčer NEKAJ O DELU SARIVCA (Ob uporabnostni tekmi španjelov 20. in 21. X. 1956) Med šarivce štejemo pse, ki se po svoji zasnovi v delu razlikujejo od goničev po tem, da ne gonijo daleč, od ptičarjev pa po tem, da ne stoje. Najbolj znana šarivca sta nemški prepeličar in angleški Špan jel. Nemških prepeličarjev (višina 35—50 cm) po vojni pri nas nimamo. Zato pa imamo vedno več španjelov, in to manjših koker španjelov (vvoodcock — sloka, višina 37-—41 cm), pa tudi nekaj špringer španjelov (pes, ki izžene divjad iz gošče, višina 45—52 cm). Prepeličar izvira od psov, ki so jih še pred iznajdbo strelnega orožja uporabljali pri sokolar-jenju, in sicer v nepreglednem in zaraščenem terenu, kjer so lovili s kraguljem (Habichtshund). Pa] tudi španjel je bil pes sokolarja, saj ga že v 14. st. imenuje Gaston Phoebus (Comte de foix) v svojem delu »Des Dedniz de la Chasse« chien d’oisel ali espaignolz, torej sokolar ali španjel; pes pa je doma v Španiji. Po drugi razlagi naj bi dobil španjel svoje ime po starokeltskem span — divji kunec —, ki jih je bilo po pisanju rimskih piscev v Španiji vse polno. S Kelti je pes prišel v Anglijo, kjer so ga uporabljali kot sokolarjevega pomočnika. V Angliji ga uporabljajo danes za grmarjenje in donašanje na suhem in iz vode, špringerja pa tudi kot donaSalca pri lovu s ptičarjem. Oba delata tiho, torej kot specialista za grmarjenje. Drugače pa je na kontinentu, predvsem v Nemčiji, Avstriji in Švici. Tu vzrejajo španjele za vsestransko uporabnost pri lovu pred in po strelu, na suhem in v vodi; španjeli morajo glasno goniti, biti torej uporabnostni psi v malem. Vzreditelji španjelov za lov imajo pri vzreji težave v tem, ker je postal pes zaradi svoje ljubkosti, estetske zgraje telesa in glave, odlakanosti in primerne višine nekak modni pes, ljubljenec ženskega sveta, kar je seveda v škodo njegove lovske zasnove; predvsem velja to za kokra, manj za špringerja. Ce si nameravam nabaviti španjela za lov, moram pač poiskati psa, ki izvira od lovsko preizkušenih staršev. Nemški prepeličar pa je v glavnem pes poklicnega lovca sredogorja, katerega kruh je težak in trd, vzreja psov pa nič sentimentalna. Zato ima dobre lovske lastnosti (nos, ostrost, vodoljubnost, glasno gonjo in voljo za delo po sledu) ustaljene, dominantne, prirojene. Dobro zasnovan in šolan šarivec mi na lovu popolnoma nadomeščša »velikega« uporabnostnega psa ptičarja, le divjadi mi ne nakaže s stojo. Zato moram šarivca pri iskanju divjadi na polju ali v preglednem gozdu in grmovju »držati na kratko«, t. j. pes sme iskati samo tako daleč, da vodnik lahko divjad, ki jo je pes našel in dvignil, doseže s strelom; temu načinu iskanja pravimo grmar- jenje. Če pa hočem psa »držati na kratko«, torej grmariti, ga moram imeti »v roki«. Psa moram torej priučiti ubogljivosti na žvižg, klic in migljaj, predvsem pa mora popolnoma obvladati vajo »doli«. Popolnoma napačno je mišljenje nekaterih lovcev, da zna pes že vse od rojstva; pes namreč od rojstva ničesar ne zna. Pes dobrih lovskih staršev ima le dobro lovsko zasnovo, ki je prvi pogoj in osnova, da ga sploh lahko izučim. Pri grmarjenju mora pes iskati na kratko, a sistematično in živahno, levo in desno, z visokim nosom. Divjad, Iti jo dobi v nos, nakaže šarivec z živahnim miganjem repa; pravimo, da pes »markira«. Tedaj moram psu ukazati »doli«. Nato dvignem divjad, ki mi jo je pes nakazal, pes pa mora ostati v legi »doli«. Pri grmarjenju mora namreč tudi šarivec pred divjadjo pa tudi ob strelu mirovati. Grmariti učimo spomladi, ko so jerebice v parih. Iščem jih na odprtem, preglednem terenu, torej po polju in travnikih, podobno kot s ptičarjem, in sicer zato, da psa stalno vidim. Namen tega šolanja je, da se pes priuči sistematičnega, kratkega iskanja in mirnosti pred divjadjo. Prvi pogoj za šolanje in vodstvo šarivca pri grmarjenju pa je, da obvlada pes do potankosti predmete sobnega šolanja: hojo ob nogi, »sedi« in »doli«. Vajo »doli« mora pes narediti tudi na žvižg (piščalke) in tudi v oddaljenosti od vodnika. Z vajo »doli« držim namreč psa pod puško, torej na kratko, obenem pa ga naučim tudi mirnosti pred divjadjo. Šele ko pes na polju brezhibno grmari, je miren pred odletelo divjadjo ter se da odpoklicati od zajca, začnem z njim grmariti v gozdu z nizko, pregledno podrastjo. Tu zahtevam od psa isto kot na polju, še posebno pa moram paziti na ubogljivost, ker je vsak pes v gozdu manj ubogljiv kot na odprtem terenu. Drugi način iskanja zdrave divjadi s šarivcem je šarjenje. Za to delo je pes rojen, od tod tudi ime šarivec. Pri šarjenju gre pes v goščo, kamor sam zaradi zaraščenosti ne morem. Pes mora prostor sistematično preiskati in vso divjad, perjad ali dlakasto divjad, dvigniti in pognati iz gošče. Dlakasto divjad mora glasno in vztrajno goniti toliko časa, da pride iz pogona ali na strel. Če pes preneha goniti, še preden je divjad zapustila goščo ali pogon in išče drugo, to ni napaka, saj je divjad »spravil na noge« in jo glasno javil, napačno pa je, če pes divjad predaleč goni, da ga ne morem odpoklicati. Pes mora šariti na povelje od stojišča vodnika ali pa tako, da ga vodnik, ki gre na primemo stojišče, pusti na mestu, nato pa mu da s posebnim žvižgom ali s klicem znak za šarjenje. Psa moram naučiti, da gre dovolj daleč v goščo in da jo sistematično preišče. To ga najlaže naučim, če imam pomočnika, ki ga pes dobro pozna. Ta gre s psom v goščo in ga vzpodbuja, da išče. Če bi pes prehitro zapustil še nepreiskan teren, ga pokliče nazaj. Ko uvajam psa v ta način lova, pa moram paziti, da ,bom s psom šaril po takih predelih, kjer je res kaj divjadi in da se bom postavil ob gošči na tako stojišče, da bom divjad, ki jo je pes dvignil, lahko uplenil. Če se mi to nekajkrat posreči, bo pes kmalu razumel, za kaj gre; dobil bo veselje za šarjenje in postal izvrsten šarivec. Na ta dva načina mi služi šolani šarivec pri iskanju; divjadi; to je torej njegovo delo pred strelom. Po strelu pa je njegova naloga, da ustreljeno divjad prinese, zastreljeno pa poišče in prinese. Veselje za donašanje je šarivcu do neke meje prirojeno, redko pa v taki meri, da bi postal pes brez ustreznega šolanja, samo igraje, zanesljiv do-našalec, čeprav je šarivec pes, ki prinese na povelje vsako divjad, ne glede na to, ali mu po duhu prija ali ne. Zato moram tudi šarivca učiti donašati, in sicer sistematično, potrpežljivo in dosledno pa prav nič sentimentalno. Donašati učim psa z lahkim donosilom, ki si ga napravim iz matlišča. Dolgo naj bo kakih 20 cm, na krajih pa mu pribijem dve deščici, to pa zato, da ga pes laže zgrabi. Ko pes donosilo na povelje »prinesi« ali »aport« z veseljem prinese, ga začnem učiti donašati druge predmete, n. pr. zvito vrvico, rokavice, copate itd., šele nato ga učim donašati divjad. To napravim tako, da ovijem donosilo z zajčjo kožo. Za vajo v donašanju perjadi pa vzamem v začetku ustreljeno, a že mrzlo brinovko ali šojo in končno srako, goloba (ta je za psa neprijeten, ker pušča perje!) in vrano (vrana psu smrdi!). Če bo pes donašal tudi vrano, potem je gotovo, da bo prinesel vsako perjad. Psa naučim donašati med letom, in sicer zato, da je pes pred lovom na jerebice že dober donašalec. V primeru, da pes te ali one perjadi noče prinesti, ne smem odnehati; s pritiskom šob na zobe ga kaznujem, z doslednostjo in mirno krvjo pa sčasoma zlomim vsako trmo. Ko pes zanesljivo in z veseljem donaša vse vrste divjadi, ga začnem vežbati v donašanju divjadi po sledi, na vlakah. (Glej poročilo o upo-rabnostni tekmi ptičarjev, Lovec, dec. 1956.) Vlake pa moram delati samo z divjadjo, ki jo pes pozna in jo je že neštetokrat z veseljem prinesel. Pri delu po sledi ne smem imeti s psom nobenih konfliktov, ker je tu popolnoma vse odvisno samo od njegove dobre volje; s silo tu ne opravim ničesar. Isto velja za delo na jermenu po krvnem sledu. V vročih poletnih mesecih učim psa donašati iz globoke vode, šariti v vodi, mirnosti na zalazu in počakljivosti. Tako si preko leta pripravljam mladega šarivca za lov v jeseni in za uporabnostno tekmo. Dela in truda je veliko pa tudi samozataje-vanja ne sme manjkati! Psa moram šolati sistematično, ker se vsaka površnost maščuje. Ko pa S tekme Španjelov začnem z mladim psom loviti, lovim zaradi psa, ne pa zaradi plena, saj je uvajanje psa v praktični lov tudi šolanje. Po nekaj mesecih pes še ne bo veliko znal, pasja šola traja vsaj eno leto. Dobro šolani šarivec popolnoma nadomešča ptičarja. Pes je majhen in posebno primeren za mestnega lovca, pa tudi podeželski lovci naj bi se zanimali za tega psa, saj je danes po zaslugi Rep. lovske zveze že malo lovišč brez fazanov; lov na fazane pa je ravno s šarivcem lep in zanimiv. Šarivec pa mora biti šolan prav tako kot ptičar, sicer mi malo koristi. Psi, ki so tekmovali na uporabnostni tekmi španjelov oktobra lanskega leta, so bili za tekmo premalo pripravljeni. Tega so krivi seveda vodniki, ne pa psi, katerih zasnova je dobra. Vsega, kar pes ne zna, je kriv vodnik; polovičarsko delo ni kaj prida. Ker so nekateri tekmovalci še mladi, se bo lahko še vse zamujeno nadoknadilo letos. Povsem drugačne rezultate pa je dala preizkušnja mladih španjelov, t. j. mladinska tekma. Na tej tekmi se preizkuša in ocenjuje le naravna zasnova, ki jo je pes prinesel s seboj. Teren za to preizkušnjo je bil odličen, prav tak, kakršen je potreben za preizkušnjo šarivca. Vsi vodniki so pokazali prav veliko razumevanje za vodstvo svojih mladih španjelov. Rezultati tekme so naslednji: I. a) Cara-Uskovniška MKSK 44 S, ki jo vodi in šola Dominik Smrkolj, lastnik Lovska družina Domžale, je odlična šarivka, ki se oglasi na vsaki sledi, odlični pa sta tudi poslušnost in ubogljivost. Dosegla je 129 točk; v vseh predmetih je dobila torej najboljše ocene. I. b) Cari-Voleniški MKSK 55 S, lastnik in vodnik Albin Šifrer, Ljubljana. Pes, ki je dobil 125 točk, ima odlično lovsko zasnovo, nekoliko pa ga bo treba še izpiliti v ubogljivosti pri šarjenju. II. a) Jon MKSK 48 S, lastnik in vodnik Rudi Amon, Ljubljana. Psa, ki je dosegel 116 točk, posebno odlikuje živahno in smotrno šarjenje; je zelo ubogljiv. Na tekmi pa ni pokazal sledoglas-nosti, čeprav je sicer po izjavi vodnika sledoglasen. II. b) Ron-Gaberski MKSK 28 S, lastnik in vodnik Slavko Lenarčič, Ljubljana. Ron, ki je do- segel 104 točke, je izredno temperamenten pes, ki ga bo pa moral vodnik pametno in preudarno šolati. Za zdaj ni pokazal dovolj sledoglasnosti, nisem pa se mogel popolnoma prepričati tudi o kakovosti njegovega nosu. Tudi vodljivost je treba nekoliko izboljšati, kar je pri temperamentnih psih včasih kočljivo. Vodniku priporočam, da gre s psom v goščavo in ga močno spodbuja, ker bo le na ta način pripravil psa do sistematičnega šarjenja. II. c) Atos MKSK 131 S, lastnik in vodnik Viktor Vrenjak, Ljubljana. Atos je zelo simpatičen in dobro zasnovan, čeprav je star komaj 7 mesecev. Pes, ki je importiran iz ČSR, je dosegel 87 točk. Vodniku priporočam, da hodi z njim mnogo v lovišče, kjer bo pes prisiljen delati z nosom; na ta način bo izpopolnil šarjenje, sledoglasnost, zanesljivost na sledu in vztrajnost. Bogdan Sežun in Jože Škofič .. Foto Fr. Kersnik Spanjel ]e ljubek m prijazen pes Z BRAKOM JAZBEČARJEM ZA GAMSOM Franc Eržen 13. novembra je streljal lovski gost močnega gamsa, in sicer na precejšnjo razdaljo na pol od spredaj. Gams je strel nakazal, nato pa izginil za skalo, na kateri je stal. Tov. Vihar, ki je gosta spremljal, je šel kot navadno pogledat na nastrel. Tu je našel nekaj pristrižene dlake, na sledu, po kakih 30 korakih, pa tudi prve kaplje krvi. Po krvni sledi je šel še okrog 300 nato pa je zasledovanje brez psa prekinil. Kot izkušen vodnik brak jazbečarjev ni šel po sledi, ampak 2 m pod njo. Ker se s svojim, komaj 6 mesecev starim psom ni upal lotiti dela, ki ni bilo, kot je vse kazalo, lahko, je prišel po 5 urah z gostom vred do mene. Vedel je namreč za mojega Cenca, ki sem ga vodil pred tednom na uporabnostni tekmi. S seboj sem vzel še psičko Bruni in odšli smo v divje razrvani in razorani gamsov revir Potok. Na nastrel smo prišli 6 ur po strelu. Ker je med tem nastalo južno vreme in pričelo tudi rahlo deževati, je bila krvna sled že precej izprana. Z Viharjem pregledava še enkrat nastrel, nato pa priveževa oba psa na sledni jermen in kreneva v primerni razdalji po sledi; Vihar z Brani, jaz pa s »Cencem«. Bruni je kot starejša in bolj izkušena šla naprej. Sled je prečkal zelo strmo pobočje, nato pa zavil navkreber med skalnimi čermi in peščenimi žlebovi. Po približno 700 m je postala Bruni vidno razburjena; vračala se je k vodniku in Se vzpenjala po njem, kot bi ga prosila, naj jo izpusti. Ko jo je Vihar miril in nagovarjal, naj dela še naprej na jermenu, se je pred njima dvignil gams in izginil za robom. Kmalu pridemo do postelje in roba nad njo. Tu sva Bruni spustila, da bi šla sama za ranjenim gamsom. Toda Brani ni mogla preko zelo strmega brega, poraslega s skoraj meter visokim rododendronom, ki ga je prekrival sneg. Ko se je ponovno pognala v strmino, jo je odnesel snežni plaz, da se je v bregu komaj ujela. Ker sem se bal, da nam bo gams ušel predaleč, sem izpustil še Cenca. Ta je kot neustrašen mladenič v nekaj skokih premagal strmo sneženo streho in že izginil za robom, kamor je peljala krvava sled. Še nekaj hipov in že je Cene gamsa dvignil. Z visoko donečim glasom ga je gnal preko Špehovega jarka. Z Viharjem sva stekla na bližnji rob, da bi bolje videla v nasprotno pobočje. Komaj prideva na rob, že vidiva gamsa, ki beži v dolgih skokih po strmini in pod nama spet v smer, od koder smo prišli. Ne daleč za njim je Cene gonil z visoko donečim glasom. Ko je Bruni opazila, da se je gonja obrnila v smer pod njo, se je takoj pridružila Cencu. Gams in psa so izginili preko grebena in z Viharjem kmalu nisva ničesar videla ne slišala. Tedaj rečem Viharju, naj stopi na rob v smer gonje, da bo morda slišal, kam bosta psa pognala, sam pa bom šel po sledi. Tako se je tudi zgodilo. Cez kakih 20 minut mi pride nasproti Cene, ki mi hoče očitno nekaj povedati. Vprašam ga, kje ima gamsa. Cene se samo zasuče in že izgine med skalovjem, od koder je bil prišel. Hitim za njim. Ko pridem okrog velike skale, zaslišim oba psa. Aha! Gamsa sta nagnala v zadrego in sedaj ga držita! Sedaj je previdnost prva zapoved., Tako lezem prav previdno okrog roba, za katerim lajata psa. Ko pomolim prav počasi nos tja čez, pa zagledam samo psa, ki lajata v prepad, o gamsu pa ni duha ne sluha. Kaj je sedaj? Kje je gams? Psa tekata nad prepadom in lajata. Ko se mi pridruži še Vihar, ugibava, kam naj bi bil gams izginil. Morda je skočil preko stene, čez katero psa ne moreta? Zato odneseva psa s sledi, ju pustiva pri nahrbtnikih in sedeva na skalo, s katere se vidi daleč v nasprotni breg. Tako čakava dobre četrt ure, a gams se nikjer ne prikaže. Sedaj predlagam, naj natančno ugotoviva, kje je gams skočil preko stene. Vse prav natanko pre-iščeva, toda nobenega sledu ni, ki bi potrjeval najino domnevo. Stena je 15 m visoka in gams torej ni šel čeznjo. Toda kam je izginil? Preko stene ni skočil, tukaj ga ni in na bližnjem macesnu tudi ne! Ko pa stopi Vihar na skrajni nos stene, mi ves razburjen zakliče: Glej ga, glej ga! Prav pod teboj stoji! Ko se nagnem preko stene, zagledam gamsa komaj štiri metre pod seboj, vidim pa samo glavo in vrat. Tako se mi je le posrečilo oddati milostni strel. Po strelu je gams zgrmel preko stene v kakih 200 m globok jarek, od koder sva ga spravila le s težavo. Človek bi skoraj ne verjel, da more tako močan in povrh še ranjen gams v skoraj popolnoma gladko in navpično, da, skoraj previsno steno! Ko smo rešili gamsa iz jarka, smo bili vsi zelo veseli, lovci in psa; psa sta veselo lajala. Gostova krogla je šla za plečetom in ni poškodovala nobenega notranjega organa. Gams je bil zelo močan, s srednjimi roglji, star 14 let. Delo na krvni sledi je trajalo skoraj 3 ure. Zopet nov dokaz, da je izučen brak jazbečar kos svoji nalogi tudi v goratem in strmem, skalovitem terenu! Zato naj se vsak lovec, ki ima brak jazbečarja, zares potrudi, da bo svojega pomočnika dobro izšolal in pripeljal na uporabnostno tekmo. Tekma je važen dogodek v šolanju psov. PROŠNJA. Republiška lovska zveza Slovenije bo ob 50-letnici SLD izdala tudi kazalo vseh letnikov Lovca, in sicer stvarno in imensko kazalo. Sestavljalec kazala ing. Anton šivic veliko delo zaključuje, ker bo izšlo najkasneje v oktobru. Zato se še enkrat obračamo na vse bralec, da pomagajo razrešiti psevdonime in šifre, ki so bile objavljene v letošnjem letniku. — Ur. I z LOVSKE ORG A N I Z A C I J E Kakšne naloge si je zastavil referat za parkljasto divjad Upravni odbor Republiške lovske zveze Slovenije, ki ga je izvolil glavni odbor 7. oktobra 1. 1., je osnoval na svoji prvi seji 8 referatov (glej Lovca, dec. 1956, str. 280), ki jih vodijo člani odbora; s tem je bil napravljen važen kakovostni korak v delu lovske organizacije. Med drugim sta bila osnovana tudi referata za nizko in visoko divjad. Referat za visoko divjad, oziroma »referat za parkljasto divjad«, kot se 'je imenoval, je imel pod vodstvom tov. Toneta Hafnerja svoj prvi posvet 30. januarja. Udeležili so se ga sodelavci, ki jih je izbral vodja referata iz različnih delov Slovenije, in sicer tovariši Miloš Kelih, Žan Hrovat, Janko Kastelic, Rajko Marenčič, Veljko Varičak, Franc Ivančič in ing. Rupert Brovet; posveta sta se udeležila tudi dr. J. Benigar, predsednik RLZS, in dr. S. Valentinčič, starešina Lovskega sektorja IGLGS v Ljubljani. Posvet je sklenil, naj bi za začetek njegovo delo zajelo jelenjad, srnjad in divjega prašiča, to pa zato, ker je problematika te divjadi najbolj pestra in najbolj pereča. Posvet je razpravljal najprej o jelenjadi, in sicer na osnovi poročila o škodi, ki jo dela jelenjad; poročilo je sestavil Lovski sektor Gozdarskega inštituta. Referat je glede na jelenjad sklenil proučiti predvsem naslednja vprašanja: a) rajonizacijo jelenjadi, to je določiti področja, kje naj se jelenjad goji in kje ne; b) bonitirati jelenja lovišča, to je ugotoviti, koliko jelenjadi lahko razni gozdni predeli Slovenije brez posebne škode prenesejo; c) preštudirati ukrepe za dvig kakovosti naše jelenjadi. Glede srnjadi so bili vsi prisotni mnenja, da je srnjad naša najštevilnejša parkljasta divjad; tako naj ostane tudi v bodoče; zato pa je treba posvetiti vso skrb: a) proučevanju srnjadi; s pregledi trofej in tudi po drugih poteh je treba ugotoviti, kakšna je naša, srnjad, in sicer za vsako področje posebej; b) pravilnemu odstrelu srnjadi; zato je treba odstrel kontrolirati; referat je seveda ugotovil, da so poklicni lovski čuvaji pogoj za pravilen odstrel srnjadi; c) zdravstvenemu stanju srnjadi, zlasti zajedavcem1, ki veliko srnjadi uničijo, še več pa oslabe. Tudi za divjega prašiča je treba ugotoviti področja, kjer ima inaravne življenjske pogoje; kljub škodi, ki jo dela prašič v nekaterih krajih, pa je bil posvet mnenja, da ni niti lovsko pravično niti človeško, da bi streljali močno breje ali celo doječe svinje, ker je očividno, da stalež prašičev pada. Referat bo v zvezi z vsemi naštetimi predlogi predlagal upravnemu odboru RLZS konkretne ukrepe. Prvi posvet je sklenil, da povabi referat za svoja stalna sodelavca tudi tov. Lada Šviglja, upravnika Gojitvenega lovišča Kočevje, in tov. Ivana Fabjana, upravnika Gojitvenega lovišča Triglav. Referat pa vabi k sodelovanju tudi vso našo lovsko javnost; zaželena in dobrodošla je vsaka oblika sodelovanja. 1 -čič NAŠI JUBILANTI 17. decembra je dopolnil 60 let tov. Anton Štajer, član Lovske družine Medvode. Jubilant je po zadnji vojni zbral medvodske lovce in jih dalj časa vodil kot starešina lovske družine. UMRLI SO Lovska družina Ruše se je poslovila od svojega člana tov. Franca Igerca, dobrega lovca, neutrudljivega aktivista OF in vestnega odbornika ObLO. Na novo leto je nenadoma preminil tov. Anton Bogataj-Tinček, dolgoletni lovski čuvaj Lovske družine Rakitna. Kot sin lovca je že v mladih letih vzljubil divjad in lov. Bil je veder človek in v svoji službi zelo požrtvovalen. Člani Lovske družine Medvode so se 26. januarja poslovili od tov. Tomaža Hafnerja, ki je umrl v svojem 65. letu. Pokojnik, ki ga je okupator med vojno izselil, je izgubil v NOV edinega sina. Ob odprtem grobu se je od Tomaža poslovil tajnik družine tov. Lenart Zupan. Izključeni člani: Lovska družina Gorjanci je izključila Janeza Kirna. Kirn je grobo kršil lovske predpise, posebno pa še družinski poslovnik; kože uplenjenih kun je pridržal zase in jih prodajal v svojo korist. Lovska družina Dvor je izključila iz svojega članstva Jožeta Stuparja iz Vinkovega vrha št. 3, ker je neupravičeno uplenil medveda in pustil, da je deloma propadel. Lovska družina Brusnice je izključila Franca Hudoklina iz Dolnjega Suhadola št. 22, ker je kršil zakon o lovu in družinski poslovnik. Upravni odbor OLZ Celje je potrdil naslednje kazni: izključitev Jožeta Vrečerja in Franca Do-klerja iz LD Vojnik, Stanka Bizjaka iz LD Polzela, Ivana Ocvirka iz LD Jurklošter in Karla Uranjeka iz LD Skale. a ofVitnifta. Zlatorogov lov Le malo je lovcev, ki ne bi poznali pravljice o zlatorogu. Trentarski lovec je hotel imeti njegove zlate roglje; roglji so bili namreč ključ do zakladov, ki jih je pod Bogatinom čuvala večglava kača. Ižanski lovci pa ne bomo pozabili »Zlatorogovega lova« zadnjo nedeljo preteklega leta; za »Zlatoroga« smo namreč sklenili odstreliti dvoje jelenjadi. Tako nas je lepega zimskega dne odkorakala skupina lovcev v lovišče. Snežne odeje je bilo komaj toliko, da smo lahko čitali sledove divjadi. Med njimi smo opazili tudi dve sledi jelenjadi. »Oba sta jelena,« se je kmalu oglasil izkušeni lovec Vide. O tem smo se kmalu prepričali tudi ostali; na nekaj ležiščih so se še dobro poznali jelenovi izcedki. Pustili smo sled, ki je bila prav blizu vasi, in napravili prvi pogon nekoliko višje. V pogonu pa jelenjadi ni bilo. Po krajšem posvetu smo se odločili, da pogledamo za sledjo, ki smo jo že videli. Kmalu smo ugotovili, da sta oba jelena v prav majhnem in razmeroma lahkem terenu. Trije smo počasi stopili po sledeh, ostali pa so čakali na stojiščih. Kmalu smo bili pri lovcih, ki pa jelenjadi niso videli. »Čudno«, pravi gonjač bližnjemu lovcu, »sled pelje v tole dolino, jelenov pa nikjer! Kaj sedaj? Borisa še ni, počakajmo ga, potem bomo pa pogledali, kje sta nam jelena ušla.« Tedaj prisopiha Boris: »Dva jelena sem videl, stala sta na 15 korakov! Streljati nisem mogel, ker sta odskočila nazaj. Prav gotovo sta v sosednji dolini.« Kratek posvet in ponovno na ista stojišča. Ker sem imel šibrenico, sem šel poganjat. Ni preteklo 10 minut, ko sem zagledal oba jelena. Tako veličastne slike še nikoli nisem videl. Veliki jelen, tako smo ga imenovali, je gledal čez pleča manjšega osmeraka, in sicer tako, da se je rogovje obeh križalo. Po nekaj sekundah sta odskočila in ponovno obstala. Ponovni obhod terena je pokazal, da sta jelena še vedno v pogonu, in sicer prav blizu hiš. Večina lovcev tega kar verjeti ni mogla. Kljub temu pa smo zaprli tako majhen prostor, da se nam je zdelo skoraj nemogoče, da bi bila na njem kaka divjad, kaj šele jelenjad. Za sledjo sem šel sam. Po 20 korakih sta stala oba jelena že spet pred menoj. Stala sta komaj 30 metrov od mesta, kjer smo se pred nekaj minutami pogovarjali. Na jelena sem opozoril vse lovce in zavpil, naj pazijo. Jelena pa sta stala kot pribita tako dolgo, da sta prišla v mojo bližino dva lovca s kroglami. Videl sem, kako je lovec z mimo roko meril »velikega«. Videl sem že, kako bo jelen v ognju obležal, toda pri lovcu je reklo »tlek« in še enkrat »tldk«. Takrat je minilo lovca potrpljenje, da je glasno izrekel nekaj krepkih na račun slabih nabojev, potrpljenje pa sta izgubila tudi jelena in odskočila. Toda čuj, dva strela! Streljal je Vide, a ni zadel. Tudi njega je minilo potrpljenje. »Jelena se obnašata, kot bi bila v začaranem krogu,« pravi Vide. »2e trideset let lovim, pa kaj takega še nisem doživel!« Se dvakrat smo se postavili na ista stojišča in ko je ponovno spregovorila puška, sta jelena le preskočila začarani krog. Svojo pot pa je nadaljeval le osmerak, kajti »veliki«, bil je dvanajste-rak, je obležal, prestreljen skozi srce. Komaj smo Borisu čestitali, je za »Zlatoroga« žrtvovala življenje še košuta. Ali ni žrtvoval za zlatoroga življenja tudi trentarski lovec > Anton Brežic, Lovska družina Ig Divji prašiči v Prekmurju V preteklem oktobru se je sredi obmurske ravnine pojavil močan trop divjih prašičev, odraslih in mladičev, kakih 20 glav. Prašiči so se vračali od Mure in šli tik Murske Sobote proti severovzhodu. Ustavili so se tudi v »gozdovih« okrog Beltincev. Okrajna lovska zveza je že pripravljala pogon na divjad, ki je v Prekmurju zelo redka prikazen in nima v naših krajih pogojev za življenje, toda nekaj »podjetnih« bližnjih lovcev jo je prehitelo. Z vsemi sredstvi so se zbrali in z vsemi sredstvi so udarili, upravičeni in neupravičeni, na prašičji trop. Štirje črnuhi so obležali, med njimi trije mladiči, ostali pa so, bolj ali manj prizadeti, nadaljevali svoj pohod. Sodim, da so prašiči prišli iz Madžarske, kjer so ob znanih dogodkih odstranili žične ovire in minska polja. Dodal bi še, da ni bilo potrebe za tako naglico, kot se je pokazala v tem primeru, saj so bila polja sredi oktobra že prazna in torej ni bilo nevarnosti za kako škodo; tovarišem, ki so pri lovu sodelovali, pa priporočam, naj še kak podoben lov temeljiteje pripravijo, pa tudi lov sam mora biti tak, kot ga predpisuje naš lovski zakon. jvr. S. Moj medved Junija 1955. leta so dobile lovske družine Gornji grad, Ljubno, Luče in Solčava dovoljenje, da lahko odstrele medveda, ki je delal že nekaj let škodo našim planinskim pastirjem in postal strah samotnih kmetij v gornji Savinjski in Zadrečki dolini. Seveda je tako dovoljenje naše lovske vrste zelo razgibalo, saj je dalo možnost, da pride ta ali drugi lovec do redke lovske trofeje. Pogosti pogoni pa so bili brezuspešni; stari prekanjenec jo je vselej pravočasno pobrisal v svoje skrivališče. 3. novembra lanskega leta pa je prišlo iz bližnje Nove Štifte sporočilo, da se medved že tretji dan zadržuje na Menini. Medved vdira v ovčjake, iz katerih je v treh nočeh odnesel sedem ovac. V meni je vse zagorelo. »Medved v našem lovišču! Kaj sedaj? Iti na medveda niso mačje solze! Naj poizkusim? Ali ga končno ni škoda, saj je v okras našega planinskega sveta?« Kakor bi mi iz daljave šepetal veter, ki se je lovil čez vrhove Menine, pa se je v meni oglašal še drugi glas: »Lovec si! Medved, ki je na Menini, je klatež; pobija ovce; ne živi v krajih, ki bi mu nudili za življenje vse pogoje. Pojdi torej, poizkusi lovsko srečo in reši pastirje in kmete nadloge!« In odločil sem se in z gospodarjem lovske družine sva se dogovorila, da skličeva lovce; najprej bomo šli v Novo Štifto, kjer nam bodo o medvedu povedali kaj bolj natančnega. Na pot nas je šlo šest lovcev. V .Novi Štifti nam je naš član povedal, da je videl medvedjo sled. Šel je z nami in nam jo pokazal. Vodila nas je proti Malemu vrhu. Ko smo obšli mlajši smrekov nasad, sledi iz gozdička ni bilo — medved je torej v obroču! Razpostavili smo se na čakališča, dva tovariša pa smo določili za gonjača. Pogumno sta krenila v gozdič. Dolina je bila zavita v goste megle, preko Menine je bril oster veter in me mrazil. S kaj malo vere, da bo prišel medved na moje čakališče, sem mirno stal in prezebal. Nekje v daljavi sta drug za drugim odjeknila dva strela. Medved je najbrž padel, me je stisnilo pri srcu, ali pa streljajo moji tovariši, da bi ga dvignili. V takem premišljevanju sem čakal in čakal. Ker ni bilo od nikoder nobenega glasu, sem že mislil oditi proti zbirališču. Tedaj sem globoko pod seboj v meglenem morju zaslišal nekakšno sopihanje. »No, že prihajajo moji tovariši! Izvedel bom, ali je medved padel ali pa jo je spet pobrisal,« sem si mislil. Niti malo nisem bil pripravljen na presenečenje, ki me je vsega zajelo, ko sem se zastrmel v temno gmoto, ki se mi je približevala. »Hej, strel te je le nagnal iz skrivališča, ljubi neresec,« sem se tiho nasmehnil. Mislil sem pač, da se mi bliža divji prašič. Pripravil sem risanico in čakal žival, ki je še nisem spoznal. Gmota, ki se mi je približevala iz goste megle, pa je rasla in rasla, jaz pa sem od presenečenja skoraj okamenel. »Oho, saj to si ti, prijatelj kosmatinec!« sem skoraj glasno spregovoril v pozdrav medvedu, ki sem ga že dobro videl. Verjetno me je takrat dobil v nos, kajti nenadoma se je vzpel na zadnji nogi in zrasel v orjaka. Spomnil sem se na lovca Špika iz Trente, ki mu je medved odtrgal čeljust in je komaj še živ ušel iz njegovih krempljev. Ta spomin me je prešinil kot strela, vmes pa sem si dopovedoval, da moram biti odločen, pogumen in priseben. Medved se mi je približeval kot strahotna pojava divjega gozdnega moža. Ko me je zagledal, je s prednjima šapama lovil ravnotežje, nato pa hlačal proti meni. Ostal sem miren, dvignil puško k licu in vedel, da mora medved pasti, kajti če bom zgrešil jaz, gotovo ne bo zgrešil medved. Ko sem precenil, da je kosmatinec oddaljen od mene le še kakih 50 metrov, sem sklenil: »Bliže te ne pustim!« in pritisnil na sprožilec ... Skozi temne hoste Menine je jeknil dolg strel. Videl sem, kako je silna žival padla vase, slišal sem grozljiv, renčeč glas umirajočega velikana naših gozdov. Šele tedaj so mi živci popustili in polil me je znoj. In spet sem čakal in čakal, ves pretresen nad skrivnostjo, ki jo noben lovec ne bo nikdar doumel: Zakaj nam je žal, ko gledamo, kako se poslavlja življenje od naše žrtve? Sekanje umirajočega medveda z zobmi, hlastanje za zrakom, brezuspešen napor, da bi se dvignil na noge, mlatenje šap, ki so zaman objemale zrak, vse to me je globoko pretreslo. Še milostni strel, ki je dokončno potopil medveda, mojega prvega in verjetno zadnjega medveda, v večno spanje, in približal sem se orjaku s topo žalostjo v srcu, a vendar vesel plena in tudi zadovoljen, da sem pastirje in kmete rešil nadloge, ki so jo prenašali že nekaj let. Sklical sem lovce in medveda smo prepeljali v Gornji grad. Kar dobro nas je upehal, saj je očiščen tehtal polnih 212 kg. Dolg je bil 2,45 m, star najmanj 15 let. Ne vprašujte me zdaj, koliko me je stala »medvedova koža«, ki mi je ostala kot lovska trofeja; vedno me bo spominjala na moje prvo srečanje z medvedom. „ . „ Lovrenc Ogris, Gornji grad Pod Javorjem je padla volkulja 13. januarja je imela Lovska družina Vitanje pogon na volkove in divje prašiče v revirju Javorje. Pogon pa je šel žal v prazno; niti sledi nismo videli. Po pogonu je šel naš član Anton Pogorevc iz Sp. Doliča nekako ob 9. uri zvečer čakat lisico. Ne daleč od doma jo je zagledal na obronku gozda, pomeril in zgrešil. Zato se je odpravil naprej, pregledal vsa čakališča in se spet okrog ene ponoči vrnil na mesto, kjer je streljal lisico. Tam je čakal še kake pol ure. Tedaj zasliši v bližnji hosti močen šum; zdelo se je, da se mu bliža trop srnjadi. Srn pa ni bilo, pač pa se je iz bližnjega gozda na kakih 150 m pojavila velika črna žival. Anton je mislil, da je volčjak. Ko se je namenila naravnost proti njemu, je dvignil puško. Ropar pa je gib opazil, obstal na razdalji preko 50 m, nato pa skočil na rob njive. Rezek strel z nabojem kal. 16, šibre št. 4, je zadonel po dolini in žival se je pognala v zrak, se zavrtela, nato pa pričela teči proti gozdu. Med tem je Pogorevc streljal še enkrat. Kapljice na nastrelu so pokazale, da je strel zadel. Ker se žival ni oglasila, je začel Pogorevc domnevati, da je imel pred seboj volka. Takoj se je podal po sledi, svetil z vžigalicami in tu in tam ugotovil kri. Toda ponoči plena ni mogel najti, šele naslednje jutro je našel čez 300 metrov od nastrela volka, ki je ležal pod neko hruško. Ves presenečen ga je odvlekel domov in nato v Vitanje, kjer je vzbudil izredno pozornost. Volk je naredil LD Vitanje in kmetom na Kozjaku v zadnjih letih veliko škodo. To je prvi primer, da je v lovišču LD Vitanje padel volk, pravzaprav volkulja; tehtala je 28,5 kg, dolga je bila ca. 1,5 m; na prednji desni nogi je bila že obstreljena, a rana se je že zacelila. Edvard Kos, L. dr. Vitanje (Zadnje dni lanskega leta je padel prvi volk, kar pomni sedanji rod lovcev, tudi v lovišču Lovske družine Golo pri Ljubljani, in sicer na cianvodi-kovo ampulo. — Ur.) Bila je kuna zlatica Kot star lovec bi dal rad k članku »Namesto srnjaka kuno« (Lovec, dec. 1956, str. 284) majhno pojasnilo. Clankar namreč najprej piše, da je Polde uplenil kuno belico, nato pa pripoveduje o škodi, ki jo delajo kune med divjadjo. Tako bralec nehote sklepa, da delajo to škodo kune belice. Toda temu ni tako. Roparica, ki o njej pisec v nadaljevanju govori, je bila po mojem prepričanju kuna zlatica; le ta je namreč zmožna takih podvigov. Po mojih izkušnjah je zajcem veliko bolj nevarna kakor lisica; v prvem snegu jih v svoji krvoločnosti v eni noči ujame tudi po več. Da napade tudi srno, je znana stvar. Ostanke njenih gostij pobere navadno lisica. Sam sem videl, da je šla lisica po krvavi sledi kune. Ob tej priliki naj povem, kako je pred davnimi leti uplenil kuno zlatico moj oče. Ko je ubiral samotno stezo od oddaljene žage proti domu, je v svežem snegu prečkal njeno pot. Oče ne bi bil lovec, če ne bi za sledom pogledal. Kuno je našel prav blizu steze; čepela je v rogovilah košate hoje. Brž pokliče hlapčka, naj mu prinese od skoraj uro oddaljenega doma puško. Hlapček se je v sapi vrnil in oče je snel kuno s košatih burkelj. Za kožuh je dobil 12 gld., kar je bilo v osemdesetih letih lep izkupiček. V našem lovišču smo uplenili precej kun; vse so bile zlatice. Edino kuno belico so ujeli lovski psi na zajčjem lovu v nekem vinogradu; pregnali so jo izpod hrama. Jakob Medved Namesto kune jereba in sovo Franc Praper, član Lovske družine »Peca« v Mežici, je to zimo že veliko prehodil za kunami. Vsakokrat, ko je zapadel nov sneg, je bil od jutra do večera za sledovi, toda kuna mu je vedno ušla v nedostopno skalovje. Ker se je naveličal brezuspešnega tavanja, je v bližini običajne kunine poti nastavil dve pasti. Vneto ju je hodil gledat, toda kuna mu je raje odnesla vabo, obešeno na drevesu, kot pa bi zagrabila tisto v pasti. Odnesla mu je celo obešena zajčja čreva, tako je pripovedoval, in jih toliko časa vlačila po snegu, da so se izpraznila. Pri tem se je od veselja valjala po tleh in jih šele potem z dobrim tekom pojedla. Potem kuna pasti nekaj časa sploh ni obiskala. Tedaj pa je Franc nekega dne našel kaj čuden in nenavaden plen. V prvo past se je ujel gozdni jereb-petelinček — kaj je le malega pevca pritegnilo k nastavljeni vabi? —, ki pa je bil že ves raztrgan. Ujetega jereba je namreč zagrabila sova; ko pa je petelinčka s pastjo vred vlačila po snegu, je tudi sama prišla do druge pasti in se ujela. Tako je prišel Franc spet domov brez zlato-vrate kune, pač pa je prinesel dve trofeji: jerebov rep, ki ga bo nosil za klobukom, in pa sovo, ki mu bo skupaj z drugimi trofejami krasila sobo. Jože Samec Čuden gost 24. januarja popoldne je priletel proti verandi hiše št. 14 na Gruberjevem nabrežju v Ljubljani kragulj; prebil je šipo in obležal na verandi. Bil je ves omoten in ranjen na nosni kožici. Postavil sem ga na polico pri verandi, od koder je kmalu zletel na obcestno drevo. Tam je sedel kakih deset minut, se razgledoval, nato pa odletel na Golovec. Dogodka si ne morem razložiti drugače kot tako, da je kragulj zasledoval kako ptico, morda grlico, ki jih je tod mnogo, pa se je pri tem zaletel. Sipa je bila debela 2 mm. Po tem lahko sodimo, s kakšno silo se je kragulj vanjo zaletel. A. Bukovec Zanimivosti z Boča na Kozjaku Dolgo sem čakal, da bi se v našem lovišču zgodilo kaj takega, da bi bilo vredno opisa v našem Lovcu! Zdaj so lovski rogovi utihnili, zvonjenje brakov je odzvonilo, naši srnjački pa so veselo poskočili, ker jih je več ko polovica ostala pri življenju. Naši ljubi lovski tovariši so namreč streljali v zrak, čeprav stane vsaka taka luknja 200 dinarjev. Ker se pa tudi v glavnem lovu ni zgodilo nič takega, bom opisal, kakšne težave sem imel z nekim srnjakom. »Čujte, vi, zakaj ne pridete in ne ustrelite »poka«, ki mi bo ves fižol požrl, vsak dan je v njem!« me je v začetku avgusta nagovorila neka gospodinja, ko sem šel po lovišču. Odgovoril sem ji: »Tako hudo pa menda le ni, da ste tako hudi!« Toda ženska je bila prav zares jezna, tako da sem ji po daljši debati rekel: »Že jutri pridem in ustrelim škodljivca, ki vam dela tako škodo!« In res, drugo jutro sem bil že pred svitom spet na rebrih našega lovišča. Komaj se toliko zdani, da ločim fižolovke od koruze, že opazim, da se nekaj za vrsto fižolovk premika; toda ne vidim še, kaj je! Ko pa postane še nekoliko svetleje, zagledam v steklu svojega starega daljnogleda glavo s temnim rogovjem. Si že pravi, si mislim, in vzdignem puško. Strel odjekne, srnjak se prekopicne in ne vidim ga več. Malo počakam v trdnem prepričanju, da je srnjak že moj. Potem grem na nastrel. Fižolovke vse narobe, krvave, in tudi koruznica je obrizgana s krvjo, srnjaka pa nikjer! Po kapljah krvi grem po bregu navzdol v grapo, kjer pa kmalu ni nobene sledi več. Srnjak se je v zadnjem boju kam zakotalil, si mislim, in zdaj ga bom moral pač poiskati. Iščem po brdu do potoka in spet nazaj v breg; dobri dve uri! Nato sedem ob cesto, kjer počivam kakšne pol ure. Premišljujem, kaj naj ukrenem, pa grem še enkrat do konca sledu in še nekaj korakov naprej. Tedaj. se dvigne srnjak tik pred menoj in izgine v goščavo, jaz pa gledam s puško na rami za njim kot — ne vem, kakšno ime bi si nadel, da bi bilo pravo. Zdaj sem torej ob srnjaka, sem si dejal. Toda kako je to mogoče, ko je pa tako krvavel! Ko nekaj časa stojim, sklenem, da za srnjakom nima smisla hoditi; če je slabo zadet, lahko hodiva ves dan! Bolje je, da grem domov po kakšnega lovca in psa. Sonce je že močno pripekalo, saj je bil 6. avgust. Tako sem prišel ves poten domov nekako ob desetih. Vzamem psa in stopim še do bližnjega lovca, da bi šel z menoj in opoldne smo v najhujši vročini že spet v hribu. Res je bil moj pes še mlad, saj sem ga šolati šele začel, toda ker drugega ni bilo, sem moral z njim poizkusiti. Da bi šel srnjak po zlu, bi bilo vendar škoda. Lovski tovariš R. je šel niže ob potoku, jaz pa s psom spet na nastrel. Pes, čeprav mlad, je sled takoj poprijel in šla sva kar dobro po cesti in po njej do Velikega travnika, kjer se ceste cepijo. Tu pes obstane in se nekako ne spozna več. Tako, zdaj sva izgubila sled! Ko pa se nekoliko ogledujem, zapazim na neki bilki drobno kapljo krvi. Pokažem jo psu, ki jo povoha, takoj nato pa se požene, da se mi izmuzne iz roke. Že je v bližnji praproti, iz katere skoči ranjeni srnjak. Po travniku beži tako počasi, da ga pes dohaja, srnjak pa se obrača proti psu. Hitro skočim za njima, pa že poči ob potoku, kjer je bil moj tovariš R. Srnjak obleži za jelševim grmom. Moj strel je bil zelo nizek, toda srnjak bi izkrvavel; brez psa pa bi ga nikoli ne našel. Zanimivo je to, d*a sem tega srnjaka opazoval že dve leti; navadno je bil v družbi srne. Enkrat sem celo videl, kako je gonil smo, toda v družbi srne ga nisem hotel streljati. Ko pa šem mu že namenil, se mi je izmuznil. Poznal sem ga po temnem, močnem rogovju. Sedaj sem ga streljal tako nesrečno in še ves dan lazil za njim, končno ga je pa še z navadno svinčenko poslal v večna lovišča moj lovski tovariš. Ob tem dogodku sem sklenil, da bom svojega psa dobro izučil za delo na krvnem sledu, da ga bom lahko jemal s seboj na zalaz. Mislim, da marsikateri lovec ne zgreši, čeprav divjad takoj ne obleži. Letos bo naša blagajna jokala, ker smo bili slabi strelci. Tako sem opisal to majhno zanimivost iz našega lovišča; če bo pa spomladi kaj boljšega, ko bomo šli na našega črnega pevca, se bom še oglasil. Feliks Šlauer, lovski čuvaj, Boč na Kozjaku Kako sem lovil kragulje na past Ker sem hodil pozimi 1954. leta kakih 9 km daleč na delo, nisem imel časa, da bi nastavljal lisicam, kakor bi želel. Zato sem vrgel vabo kar v bližino poti, da bi bilo za opazovanje bolj prikladno; vrgel sem izkoženo mačko. Po nekaj dneh opazim, da je drobovina načeta. Po oštrcanih kamnih sem sodil, da se je mačke lotil kragulj. Brž nastavim bolj šibko past, in sicer prav zraven mrhovine; že drugi dan se je ujel velik kragulj. Zima je pritisnila in hrane za mesojede roparice je bilo zelo malo. Zopet vržem mačko. Lotile so se je vrane, ki so mi past sprožile; ujela se ni nobena. Ponovno nastavim in na veliko začudenje je bil drugi dan ujet spet kragulj. V pretekli jeseni sem metal h kupom gnoja kose izkoženih mačk. Kmalu sem ugotovil, da jih neka ujeda do kosti obira, pa ne na tleh, temveč na vrhu kupa; gotovo opazuje s kupa okolico, sem si mislil. Spet sem sumil kragulja. Ko prinesem spet mačko, nastavim brez oklevanja past, ki sem jo imel v nahrbtniku. Nato grem po lovišču. Ko se po kakih 5 urah vračam, opazim že od daleč, kako mi iz pasti s svojimi velikimi peruti maha v pozdrav kragulj! Roparico ubijem, past poberem, spravim vse skupaj v nahrbtnik, mačko pa pustim na svojem mestu. Ko pridem čez nekaj dni spet mimo, opazim, da se hodi k mački gostit še neki podoben ptič; mačka je bila namreč na novo okljuvana. Spet nastavim ob mački isto past, jo pokrijem s travo in odidem. Drugi dan ni bilo nič, tretji dan pa se dvigne od mačke že od daleč kragulj, ki sede na bližnje drevo. Streljal sem, a je bilo predaleč, da bi ga zadel. Ko pa grem pogledat, kaj je s pastjo, zagledam ujetega drugega kragulja; prvi je po vsem videzu delal ujetemu samo družbo, ne prvi ne drugi pa se ni lotil mrhovine. Nato sem postavil past še pri breznu, v katerem so divji golobje, in sicer prav tako ob izko-ženi mački. Po nekaj dneh se je ujel skobec, ki je hodil čakat golobe. Po mojem je lov kragulja s pastjo v jesenskem in zimskem času najboljši in najmanj zamuden. Izkožene mačke je treba metati na vidna mesta, da jih roparica ob preletu opazi. Lovci, poizkusite, uspeh ne bo izostal! Ludvik Pupis, lovski čuvaj Lovske družine Raša Kako smo lovili žive zajce v Podgorcih Čeprav nisem lovec, sem sklenil napisati, kako je Lovska družina Podgorci lovila žive zajce; družino namreč poznam, ker ji včasih kot gonjač prebudim kakšnega dolgouhca iz sladkega spanja in ga tako poženem pred bistre oči naših lovcev; zgodi se, da ureže včasih lovec mimo uhljev, pa nič zato, je pač smola. Ker je bila družina šele pred kratkim ustanovljena, je bila v zadnjem času bolj šibka z denarnimi sredstvi. Zato je sklenila ujeti nekaj živih zajcev, ki naj bi ji prinesli več denarja kakor ustreljeni, in sicer v ravninskem predelu lovišča, ki je primeren za lov živih zajcev v mrežo. Pri takem lovu je seveda potrebno precejšnje število ljudi, posebno gonjačev, potrebna pa je tudi disciplina, premišljen pogon in pravilna postavitev mreže; da vseh teh stvari ni lahko rešiti, je razumljivo posebno tam, kjer tako prvič love, kar se je zgodilo tudi v Podgorju. Toda pokazali smo vso dobro voljo. Na določeni dan smo se že rano zjutraj začeli zbirati lovci in gonjači v Osluševcih. Kmalu se nas je zbrala lepa gruča. V popolni lovski opremi se je pojavil tudi starosta V. Toplak, možak, ki ima že sedem križev. Za kapo mu je bingljal gamsov čop, v nahrbtniku je imel prav gotovo klobaso in žganje. Vesel je bil, da bi najraje zapel. Tudi Dionazij s šestimi križi je kazal isto podjetnost. Videti je bilo, da so lovci kar disciplinirani; pomenek je bil resen in hiter, da ne bi izgubljali časa. Zbranim lovcem je starešina France v kratkem objasnil namen lova, nato pa dal besedo strokovnjaku tov. Jugoviču iz Ptuja. Tov. Jugovič je zbranim lovcem in gonjačem obrazložil potek lova, kako je treba postaviti mrežo itd. Nato smo vsi z veseljem prijeli za delo. Šlo je vse lepo od rok, mreža je naglo rastla po polju. Sedaj so prišli na vrsto mrežarji, ki so pri tem lovu najbolj važni. Biti morajo precej gibčni in pazljivi, sicer jim dolgouhci popihajo, v čast si pa lahko štejejo, da so prvi, ki pogladijo ujetega zajca. Med temi srečnimi ljudmi sem bil tudi jaz. Porazdelili smo se vzdolž mreže in napeto pričakovali prihod prvih zajcev. Med tem je lovec Janžekovič po vojaško odkorakal s svojo gonjaško družbo na črto pogona. Z gonjači se Janžekovič izredno dobro razume; na vsak klic ali žvižg ga ubogajo in tudi teren mu je dobro poznan; skoraj bi mu lahko rekli poklicni gonjač. Jutro pa je bilo megleno in zato ni bilo dobrega pregleda nad lovom. Seveda pa je povsod tako, da se nekateri ne drže navodil. In ko tako ležim pred mrežo, se pojavi med menoj in mojim sosedom zajec. Zakadi se v mrežo. Strast je istočasno dvignila mene in soseda in oba naglo stečeva po zajčka v mrežo. Oba sva hotela biti prva, a meni sreča ni bila naklonjena. V zaletu se mi je spotaknilo in padel sem tako nerodno, da sem nos kar zapičil v zemljo; dobro, da je bila mehka! Nisem pomišljal, skočil sem pokonci in priskočil na pomoč sosedu, ki je plesal ob mreži kot kakšen akrobat in lovil nedolžno stvarco. In glej šmenta! Zajček se iztrga lovcu iz rok in jo popiha! Prvi pogon je bil hitro končan, ujeli pa smo dva zajca. Po pogonu je bilo precej besed, da to in ono ni bilo prav. Posebno jih je slišal neki mrežar, ki ni razumel lova, ali pa se mu ni hotelo vleči na hladno zemljo. Postavil se je kar k mreži in s prstom kazal na vsakega zajca, pri tem pa še glasno govoril: Glej ga, tam gre! Tu beži! Primi ga! Zato seveda ni bilo čudno, da je bil uspeh prvega pogona tako majhen. Ali šola vedno nekaj stane, tako vsaj pravijo. Začel se je drugi pogon in napak je bilo že veliko manj; zato je bil tudi uspeh boljši. Zadovoljstvo med lovci se je povečalo, saj se je v zabojih nabiralo vedno več zajčkov. Prestava mreže za drugo zaporo je bila hitro izvršena. Sedaj je stala mreža med asfaltirano cesto Ptuj—Ormož in vasjo Osluševci. Med tem se je tudi zjasnilo in nastal je lep sončen dan. Lepo je bilo opazovati zajčke, kako so sopihali proti mreži, in direndaj mrežarjev ob mreži. Opazovalcev je bilo vedno več, tov. Jugovič pa je previdno vlačil zajčke iz vreč, vsakega natančno pregledal, namazal z nekakšno mažo okrog oči in vtaknil v pripravljeni zaboj z nekaj hrane. Zajček je dobil na svoja vrata znamenje in mimo počival v kletki. Proti večem smo naredili zadnjo zaporo, toda v tem pogonu je bilo malo sreče; bil je že mrak in zajčki so tekli svojo pot. Ujeli pa bi skoraj dvo-nožca! Neka silna ženska je hotela čez mrežo, ker pa je bila steza zaprta, se je zapletla vanjo! Priskočil sem ji na pomoč in jo rešil spon. Lov je bil končan in zbrali smo se ob ujetih zajcih. Ker je imela neka zajklja izpuljeno dlako, so lovci sklenili, da jo izpuste. Tedaj se je vnel živahen pogovor, kdo naj jo izpusti. Vsi bi jo radi. Zmagal je lovec, ki se je najbolj živo boril za to pravico. Vsi smo se postavili v polkrog. Kaučič, tako se lovec piše, pa je postavil zajkljo na tla in smuknila je v svobodo. Neki lovec ji je v verzih želel, naj skoti veliko zajčkov. Ob zaključku se je starešina France lepo zahvalil vsem lovcem in gonjačem, posebno pa tov. Jugoviču in razšli smo se z novim doživetjem vsak na svojo stran proti domu. Ivan Dolinšek, Osluševci Lov živih zajcev na Goriškem Vsa zadnja leta opažam, da naši goriški lovci premalo sodelujejo pri naši lovski reviji. To ni prav, ker je gradiva za dopise in članke dovolj. Mene je vzpodbudil, da se oglašam, lep uspeh prvega lova živih zajcev v Lovski družini Gorica. Da ta dogodek ne bo ostal v lepem spominu samo lovcem naše družine, naj seznanim z njim tudi vse ostale lovce, posebno pa tiste, ki še niso videli, kako se love živi zajci z mrežami. Dan pred lovom smo si s tov. Ma zlu jem, ki nam je prišel kot strokovnjak na pomoč iz Ptuja, ogledali lovišče, ki je bilo določeno za lov. Določili smo smeri, kako bomo postavili mrežo in obseg pogonov. Pripomniti moram, da je prostor, kjer smo nameravali loviti žive zajce, delno v obmejnem pasu, lovska družina pa na tem področju ni lovila; divjad je torej v tem predelu živela v popolnem miru, pogoji za razplod zajcev pa so odlični. Družina je že več dni pred lovom nabirala med mladino gonjače, za mrežar j e pa izbrala lovce. Skrbelo nas je le to, če bo dovolj gonjačev, ki morajo pri tem lovu nagosto zapreti vse odlovno področje. Na dan lova, to je 14. novembra, so se že zgodaj zjutraj zbrali vsi lovci in gonjači na zbornem mestu. Starešina družine jim je v kratkem nagovoru podal navodila in jih pozval, naj bodo disciplinirani ter skrbe za red. Nato so vodje pogona zbrali svoje ljudi ter v dveh smereh krenili na mesta za prvi pogon. Tov. Mazlu je še posebej poučil mrežar j e, kako naj postavijo mrežo in kako naj ravnajo z ujetimi zajci. Mreža je bila hitro postavljena in ob osmih je vodja lova dal z lovskim rogom znak za začetek prvega pogona. In že se je oglasila mladina: Glej ga, glej ga, zajca! Zajci pa so tekli proti mrežam, pred katerimi so ležali mrežarji. Prvi zajec, je bil že v mreži, toda na žalost je lovcu ušel in jo pobrisal nazaj. Bilo je precej smeha, pa tudi jeze, ker začetek ni bil tak, kot smo pričakovali. Toda zadeva se je kmalu popravila. Mrežarji so imeli dovolj dela in vreče so se polnile z zajci. Pripomniti pa moram, da je v prvem pogonu precej zajcev ušlo skozi črto gonjačev, to pa zato, ker se je njih vrsta večkrat pretrgala oziroma so nastale v njej praznine; mladi gonjači so se namreč večkrat pognali za zajci, ki so tekli od mrež. Kljub temu pa je bil prvi pogon uspešen, saj je bilo ujetih 11 zajcev. Po prvem pogonu so prinesli mrežarji vreče z zajci na določeno mesto; tu sta tov. Mazlu in tajnik OLZ Gorica zajce sortirala po spolu in jih zapakirala v posebne zaboje, V vseh zabojih je bila za zajce pripravljena potrebna hrana. Ko so mrežarji ponovno uredili mrežo, se je znova zaslišal znak lovskega roga in začel se je drugi pogon; ta je dal 7 zajcev. Za tretji pogon so mrežarji prestavili mrežo na novo mesto. Ta pogon je bil najbolj uspešen, zanimiv in poln vsakovrstnih razočaranj ter uspehov; pokazal pa je tudi, kako je naš dolgouhec v nevarnem položaju spreten in odločen. Med tem pogonom je zmanjkalo pri mrežah vreč, na zbirališču pa zabojev, saj je bil plen zares velik: 22 zajcev! Tretji, t. j. zadnji pogon, je potekal že v najboljšem redu. Po končanem lovu je lovska družina nagradila mlade gonjače s 100 din nagrade dn veliko malico; otroci so odšli domov polni veselja in z lepim spominom na prvi lov živih zajcev na Goriškem. Družina je z 52 ujetimi zajci dosegla nepričakovan uspeh. Z izkupičkom bo uredila svojo fazanerijo in kupila tudi nekaj zajcev za osvežitev krvi. Karlo Mozetič (13. januarja je prvič lovila žive zajce tudi Lovska družina Mengeš, ki ima svoje lovišče v Ljubljanski kotlini. Ujela je 26 zajcev. Tudi to naj se zapiše, kot pravi tov. Mozetič, da se ne bo pozabilo. Naslednjo nedeljo, 20. januarja, je lovila žive zajce Lovska družina Pšata, in sicer tretjič. Pšato, ki ima pri tem poslu že izkušnje, sta ovirala hud mraz in burja; zato njen uspeh ni presegel mengeškega. — Ur.) Bojišče pri cestnem ovinku Dr. ing. France Avčin, ki ga poznamo kot avtorja razprav s področja balistike in pisca zelo lepih lovskih črtic, je poslal uredništvu Lovca iz Amerike, kjer se mudi na študijskem potovanju, naslednje pismo: Washington, 19. I. 1957. V Ameriki, ki je na vsakem koraku zanimiva, si nisem mogel kaj, da ne bi vtikal nosu tudi v lovske zadeve. Vem že marsikaj. Tale zgodbica, ki je resnična, pa bo morda prišla prav tudi uredništvu Lovca, ki ga tu žal pogrešam. Neki farmar v pokrajini Catskill je imel o ameriških sezonskih lovcih na jelenjad kaj slabo mnenje, pa je sklenil praktično dokazati, koliko veljajo. Iz lepenke je izrezal podobo jelena-belorepca (vvthitetail, ki je manjši kot naš jelen) in jo lepo naravno pobarval. Na večer pred začetkom lova jo je postavil na kolje kakih 900 m od svoje hiše in 180 metrov od ovinka glavne ceste, lepo pod rob gozda, da je bila dobro vidna. Naslednje jutro je zgodaj vstal in se utaboril pri oknu, oborožen z dobrim daljnogledom. Nekaj prvih vozil je šlo mimo; vozači, kot je kazalo, niso opazili njegovega »jelena«. Kmalu pa se je neki avtomobil ustavil. Izstopil je lovec v rdeči kapi (rdeča kapa je predpisana, da se ne bi lovci med seboj preveč postrelili) in se zastrmel v cilj. Končno se je popraskal po glavi, zlezel nazaj v voz in se odpeljal. »Ta ima še nekaj soli v glavi,« je ugotovil naš farmar. Toda že naslednje vozilo je njegovo pričakovanje povsem opravičilo. Vozač je divje zavrl; še preden pa se je vozilo ustavilo, so že skakali iz njega lovci s puškami, pripravljenimi za strel. Eden se je spotaknil in padel, toda kljub temu je še leže sprožil prvi, za njim pa še ostali štirje; streljali so, dokler pušk niso izpraznili. Nato je neki lovec skočil do avtomobila, izvlekel daljnogled in po kratki, po vsem videzu zelo srditi razpravi, so jo odkurili. To pa je bil šele začetek. Podobni prizori so se ponavljali ves dan. Končno je neki strel jelena »položil«; prelomil je glavni nosilni količek. Dve družbi, ki sta streljali hkrati, sta jo ob tem uspehu udrli proti »plenu«, ne glede na prepovedi in ograje. Še spotoma so strelci razburjeno razpravljali, čigav bo jelen in kdo je uplenitelj. Naš farmar se jim je nedolžno pridružil. »Prisegel bi, da sem ga videl teči,« se je zaklinjal neki nimrod »in zadel sem ga v vrat. Nič več ne razumem...« Naslednji dan si je farmar ogledal bojišče pri cestnem ovinku. Našel je 106 (sto šest!) praznih tulcev najrazličnejših kalibrov. V jelenu pa je bilo samo 17 zadetkov, vštevši strel, ki je razcefral količek. Le sedem strelov bi utegnilo jelena smrtno zadeti. Vzroki: pretirano navdušenje, pomanjkanje lovske morale in skrajno slabo streljanje, to vse pa zato, ker večina ameriških lovcev nima nikake stalne vaje in vzgoje, saj primejo za puško samo enkrat na leto. Vprašanje pa je, če je v ameriških razmerah kaj bistveno boljšega sploh mogoče. Z lepimi pozdravi in na svidenje, ko se bo oglasil petelin! Vaš France Avčin. Prispelo je lepo pisemce Tovariš urednik, v eni zadnjih številk Vašega lista sem brala kuharske recepte in čutila namig, naj bi tudi žene lovcev v njem sodelovale. Zato sem se lotila in pripravila še mnogo aktualnejši recept, ki Vam ga pošiljam pod naslovom »10 zapovedi za lovčevo ženo« (prosto po katekizmu). Po njih naj bi se ravnale žene lovcev, ki bi rade še kaj časa tlačile travo, a jim moževi lovi in lovski sestanki rahljajo živce in pijejo kri. V primeru, da boste moj prispevek priobčili, nakažite honorar za »Zlatoroga«. (To se bo zgodilo! Ur.) 10 zapovedi za lovčevo ženo 1. Veruj in zaupaj edino v svojega moža — lovca! 2. Ne imenuj njegovih lovskih tovarišev rušilce družinske sreče! 3. Posvečuj vsak dan, ki si ga izbere za lov, kot praznik! Vstani z njim, mu pripravi nahrbtnik, ga spremi do vrat in mu želi dober pogled! 4. Spoštuj njegov lov in vse lovske sestanke, redne in izredne, v sejnih sobah in gostilnah, da boš srečno živela in se ti bo »dobro« godilo! 5. Ne ubijaj z nerganjem njegove visoke lovske morale! 6. Bodi vesela, da si vedno sama in ne zapadeš v grešna dejanja! 7. Ne jemlji iz njegove denarnice, ker mu boš morala dati za prihodnji lov gospodinjski denar! 8. Ne pričaj po krivem, da ima tvoja prijateljica že mehanizirano gospodinjstvo zato, ker njen mož ni lovec! 9. Ne želi moža svoje znanke, ki svoj prosti čas posveča družini! 10. Ne želi bogate garderobe svojih prijateljic, katerih možje niso člani zelene bratovščine! N. N. (zvesta lovčeva žena in bralka Vašega lista) (Neznanko N. N. opozarjam, da ni lepo, da pošilja svoje rokopise na več krajev! Prav bi bilo, da nakaže za »Zlatoroga« tudi honorar, ki ga je dobila pri »Pavlihi«. — Ur.) Klub za goniče obvešča svoje člane, da bo redni letni občni zbor v nedeljo 17. marca ob 9. uri v kmečki sobi restavracije Slavija v Ljubljani. Člani naj se občnega zbora zanesljivo udeleže. Okrajne lovske zveze prosimo, da pošljejo na občni zbor kinološke referente. Ljubitelji goničev vabljeni. Klub za goniče Klub ljubiteljev jazbečarjev in tcrijerjev bo imel svoj redni letni občni zbor v soboto 16. marca ob 20. uri v šahovski sobi hotela Union v Ljubljani. Klub vabi na občni zbor vse člane, pa tudi ostale lovce in vodnike psov. KLJT KOLEDAR KINOLOŠKIH PRIREDITEV V 1957. LETU I. Lovski psi Klub za goniče: Pregledi in preizkušnje bodo na področju OLZ Ljubljana v Cerknici, na Vrhniki, v Kamniku in Grosupljem; OLZ Kranj v Škofji Loki in Radovljici; OLZ Celje v Savinjski dolini in v okolici Celja; OLZ Koper v Kopru in v Pivki; OLZ Maribor v okolici Dravograda; OLZ Kočevje v Kočevju, Sodražici, Ribnici, Livoldu in Vel. Laščah; OLZ Trbovlje v Trbovljah .in v Krškem; OLZ Novo mesto v Trebnjem, Novem mestu in Beli Krajini; OLZ Gorica v Gorici in v Tolminu. Kinološki referenti okrajnih lovskih zvez lahko v sporazumu z lovskimi družinami kraj prireditve spremenijo, v sporazumu s Klubom za goniče pa določijo tudi datum prireditve; zadevne predloge naj dostavijo Klubu najkasneje do 20. marca, sicer bo Klub datume določil sam. Sodnike bo določil Klub naknadno za vsako tekmo posebej. Društvo brak jazbečar: Pregledi psov: 28. aprila v Dravogradu, 5. maja v Radečah pri Zid. mostu, 12. maja v Ljubljani, 19. maja v Postojni, 26. maja v Celju, 26. maja v Kranju, 2. junija v Kočevju. JJporabnostne tekme in preizkušnje naravnih zasnov: 29. septembra v Dravogradu, 29. septembra v Postojni (Bukovje), 29. septembra v Poljčanah, 6. oktobra v Ljubljani, 6. oktobra v Kranju, 6. oktobra v Vidmu-Krškem, 13. oktobra bo uporabnostna tekma brakov jazbečarjev v republiškem merilu v Celju. Klub ljubiteljev jazbečarjev in terijerjev: Pomladanska tekma 28. aprila v bližini Maribora, najbrž v Hočah; sodnika Ivan Caf in Mirko Konrad. Vzrejna tekma in pregled v okolici Krškega, najbrž v Cateških Toplicah, in sicer 1. in 2. maja. V primeru slabega vremena bo ta prireditev v juniju; sodnika Bruno Hugo Stare in Otmar Cvirn. Vzrejna tekma in pregled na Ježici pri Ljubljani sredi junija, in sicer v soboto in nedeljo; sodnika Bruno Hugo Stare in Teodor Drenig. Uporabnostna tekma v Mariboru ali v okolici 20. oktobra; sodnika Ivan Caf in Otmar Cvirn. Prijave za tekmo je treba poslati do 10. okt. kinološkemu referentu Okrajne lovske zveze v Mariboru, Trg svobode št. 1. Pregled in vzrejna tekma v Kranju konec maja ali v začetku junija; sodnika Bruno Hugo Stare in Teodor Drenig. Kinološki referenti okrajnih lovskih zvez lahko predlagajo še nadaljnje prireditve; odobritev, čas in kraj bomo objavili eventuelno naknadno v Lovcu. V Lovcu bomo objavili tudi kraj in čas kinološkega predavanja. Društvo ljubiteljev ptičarjev: Pomladanske vzrejne tekme in pregledi ptičarjev: 26. maja pregled ptičarjev in šarivcev (OLZ Celje); sodnik Bogdan Sežun, sod. pripravnik Pavel Cvenkel. 7. aprila pomladanska vzrejna tekma ptičarjev (propagandnega značaja) v Kopru in pregled ptičarjev; sodnik Jože Škofič, sod. pripravnik se določi naknadno, vodjo tekme določi OLZ Koper. 14. aprila pomladanska vzrejna tekma ptičarjev v Mariboru, ki jo priredi OLZ Maribor. 12. maja pregled vseh vrst lovskih psov v Mariboru. 13. in 14. aprila pomladanska vzrejna tekma ptičarjev v Murski Soboti, ki jo priredi sekcija DLP s pomočjo OLZ Murska Sobota; sodnika Julij Koder in Branko Maček, vodja tekme Stefan Hajduk. 27. in 28. aprila pomladanska vzrejna in pomladanska tekma ptičarjev v okolici Ljubljane; sodniki Julij Koder, Branko Maček in Jože Škofič, sod. pripravnik Pavel Cvenkel, vodja tekme Vladimir Pleničar. 19. maja pregled ptičarjev in šarivcev v Ljubljani; sodnika Jože Škofič in Bogdan Sežun, sod. pripravnik Pavel Cvenkel. Jesenske vzrejne in širše poljske tekme ptičarjev: 6 oktobra poljska tekma ptičarjev v okolici Celja; sodnik Bogdan Sežun, sod. pripravnik Pavel Cvenkel; vodjo tekme določi OLZ Celje. 6. oktobra poljska tekma ptičarjev (propagandnega značaja) v Kopru; sodnik Ivan Caf, vodjo tekme določi OLZ Koper. 6. oktobra poljska tekma ptičarjev v okolici Kranja; sodnik Ljuban Zadnik, sod. pripravnik Ivan Hafner; vodjo tekme določi OLZ Kranj. 12. in 13. oktobra jesenska vzrejna in širša poljska tekma ptičarjev v okolici Ljubljane; sodnika Branko Maček in Bogdan Sežun, sod. pripravnik Pavel Cvenkel, vodja tekme Vladimir Pleničar. 13. oktobra jesenska vzrejna in širša poljska tekma ptičarjev v okolici Maribora; sodnik Ljuban Zadnik, vodjo tekme določi OLZ Maribor. 12. in 13. oktobra jesenska vzrejna in širša poljska tekma ptičarjev v Murski Soboti; sodnika Julij Koder in Jože Škofič, vodja tekme Štefan Hajduk. 19. in 20. oktobra širša poljska tekma ptičarjev v okolici Ptuja; sodnik Jože Škofič, sod. pripravnik Pavel Cvenkel, vodjo tekme določi OLZ Ptuj. Spanjelske tekme: 9. in 10. novembra mladinska in uporabnostna tekma španjelov v okolici Ljubljane; sodnika Jože Škofič in Bogdan Sežun, vodja tekme Pavel Cvenkel. II. II. Športni in službeni psi Klub ljubiteljev športnih psov bo priredil 1. strokovno predavanje v Ljubljani, Mariboru in na Vrhniki; 2. spomladi in jeseni preglede športnih psov v Celju, Kranju, Ljubljani, Mariboru in na Vrhniki; sodniki Stanislav Arko, dr. Branko Čebin, Franjo Bulc in Teodor Drenig; 3. spomladi praktični tečaj za šolanje psov v Celju, Ljubljani, Mariboru in na Vrhniki; 4. po potrebi izpite šolanih psov v Ljubljani, Mariboru in na Vrhniki; sodnika Teodor Drenig in Bogdan Sežun, 5. jeseni po potrebi tekmo šolanih psov v Ljubljani ali v Mariboru; sodniki Teodor Drenig, Bogdan Sežun in po potrebi tudi sodnik iz Avstrije; 6. nastope šolanih psov ljubljanske, mariborske in vrhniške ekipe; 7. preizkušanje prirojenih zasnov mladih psov v Ljubljani in v Mariboru; 8. po možnosti lavinski tečaj. Kinološko združenje LRS Lovskim družinam in rejcem goničev! Klub za goniče prosi lovske družine, ki love z goniči, da poberejo od svojih članov letošnjo članarino za Klub, rejce goničev pa vabi, da plačajo članarino za Klub pri svojih lovskih družinah. Članarina je 100 dinarjev. Lovska družina naj zbrano članarino pošlje Klubu za goniče; pri svoji pošti naj vzame obrazec položnice Narodne banke in ga izpolni tako, da pri številki računa vpiše: 601-305-1-463 Mestna hranilnica ljubljanska. Ko bo lovska družina nakazala zbrano članarino, naj pošlje Klubu seznam članov. Nato bo Klub poslal članske izkaznice. Člani Kluba imajo med drugim pravico, da se lahko udeleže vsake prireditve Kluba, zlasti pa tistih, na katerih se ocenjujejo zunanjost, naravna zasnova in delo goničev; da dobe strokovni nasvet glede vzreje (izbire plemenjaka), vzgoje in šolanja goniča in da se vpišejo za določeno takso njihovi goniči v evidenčne knjige psov, medtem ko morajo nečlani plačati dvojno pristojbino. Klub za goniče Opozorilo, V knjižici »Ocenjevanje lovskih trofej« popravite napako na 24. strani,1 13. vrsta1, — — »s konstanto 1.5.« Pravilno mora biti — — »s konstanto 0.5.«, kar je razvidno tudi iz obrazca na 23. strani. Lovska družina Slatina Radenci nas je opozorila, da je v delu članskih izkaznic lovna doba za srne in mladiče napačno tiskana, namreč od 16. IX. do L XII. Prosimo vse člane, ki imajo take izkaznice, da napako, popravijo; lovna doba za srne in mladiče se konča, kot je znano, 31. decembra. Lovska družina Kozjak - Radlje ob Dravi proda zelo ugodno nemško ptičarko, staro leto in pol, ali pa jo zamenja za brak jazbečarja. c£ooska kuhinja Gnjat divjega prašiča Dobro obležano gnjat divjega prašiča, ki smo ji popolnoma odstranili kožo in kosti, dobro nadrgne-mo s soljo, poprom, zdrobljenimi brinovimi jagodami in limonovimi lupinami. Tako pripravljeno gnjat imamo 3—4 dni na hladnem prostoru v takile kvaši: 1 zrezana velika čebula, 3 zrezani korenčki, 3 lavorjevi listi, nekaj timijana, 10 zrn popra, 1 strok česna, 1 olupljeno jabolko in 1 liter rdečega vina. Po štirih dneh duši gnjat v isti kvaši, od časa do časa pa pomaži meso z raztopljenim maslom. Ko je meso mehko, ga zreži v debele rezine. Nato zloži vse rezine zopet skupaj tako, da dobiš prejšnjo obliko. Gnjat pomaži z raztepenim jajcem, bogato obloži s kosmiči masla, potresi z 2 skodelicama dobro zmletega črnega kruha in jo v vročem peč-njaku temnorjavo zapeči. Pretlačeno omako zalij z juho in limonovim sokom. Z gnatjo nudi riž in brusnični hren. Divja raca v črni omaki Divja raca naj nekaj dni visi neoskubljena v hladnem prostoru. Nato jo oskubi, in sicer suho, ter iztrebi kakor perutnino. Glavo in noge odsekaj. Notranjost naribaj s soljo, zdrobljenimi brinovimi jagodami, timijanom, majaronom in žajbljem. Raco duši na maslu, slanini, narezani čebuli in na lističe narezani zeleni, in sicer precej časa, nato pa daj ponev v pečnjak in peci toliko časa, da raca temno zarumeni. Raco zalivaj s črnim vinom, ki mu dodaj temno praženega sladkorja (karamel). Pretlačena omaka mora imeti sladko-kiselkasti okus. Po želji dodaj še limonovega soka. Z raco nudi rezance, testenine ali maslene žličnike. Divji golob na ražnju Na tale način pripravljeni divji golob je zelo okusen; v Franciji ga zelo cenijo kot posebno specialiteto; pripravljanje je zelo preprosto, loti se ga lahko tudi na j večji kuharski antitalent; torej: Pripravi si raženj, t. j. leseno, 2—3 čm debelo in 2 m dolgo okroglo vejo, ki je na enem koncu ošiljena, in dve rogovili, visoki kakih 40—50 cm. Na raženj nabodi očiščene, z grobo soljo dobro osoljene in s slanino našpikane divje golobe. (Na raženj nabodeš lahko do 5 golobov.) V revirju ali doma (na prostem) zasadi v zemljo obe rogovili v razdalji ca. 1 l/2 m. Višina od tal naj bo ca. 25—30 cm. Na rogovili položi raženj z golobi in zakuri nekoliko ob strani ražnja. Ko nastane žerjavica, jo pod golobi enakomerno razmesti; po potrebi jo ravnaj z dolgo palico. Če vidiš, da žerjavica pohaja, zaneti ogenj ponovno in dodajaj žerjavico pod golobe. To delaj tako dolgo, da bodo golobi pečeni. Pečejo se (počasi) ca. 1 uro. Raženj moraš neprestano vrteti, golobe pa mazati s kosom prekajene slanine, ki ga imaš navezanega na približno 1 K' m dolgi palici. Na isti način pripraviš lahko tudi mlado divjo raco. Ako nimaš prilike, pripraviti ražnja na prostem, pečeš lahko na podoben način tudi v kuhinji na gradeli ali žaru. K pečenemu golobu nudi na prostem kisle kumarice in v oblicah pečenega krompirja, doma pa brusnice in lečo v prižigi. Nadevana divja raca v pomarančni omaki (a la Colbert) — francoska specialiteta Drobovino divje race (jetra, srce, pljuča, ledvice) drobno sesekljaj in pomešaj z dvema v mleku namočenima in dobro ožetima žemljama. Primešaj žlico surovega masla, eno jajce, ščepec soli in nekoliko naribanega muškata. S tem nadevom napolni divjo raco, jo zašij in okrog in okrog popeci na masti. Nato ji dodaj nekaj sesekljanih korenin peteršilja, zelene in korenja ter potresi z 2 jedilnima žlicama moke; dodaj še malo timijana, majarona, žajblja in jo po malem zalivaj z 'Al goveje juhe in 'Al rdečega vina. Vse skupaj pari eno uro. Nato pretlači omako. Posebej zavri 2 kocki sladkorja v mešanici iz soka ene pomaranče, soka pol limone in ene žlice kisa. Vse to pomešaj z omako, ki jo serviraj v Skodelici za omako; dodaj še nekoliko zelo drobno sesekljanih pomarančnih lupinic. K raci sami nudi pomes frittes. Golaž z divjo raco Oderi dve divji raci in ju dobro osnaži znotraj in zunaj. Zreži ju na enake kose in peci 20 minut na surovem maslu. Peci v pokriti kozici pri zmernem ognju, da se meso preveč ne izsuši. Nato zreži precej velik kos slanine na kocke, 2 veliki čebuli, sesekljaj na drobno nekaj koreninic peteršilja, nekaj zelene in korenja ter praži. Vse to posoli in dodaj malo popra, malo" naribane limonove lupine, lovorjev list, 2—3 kocke žganega sladkorja in l/i 1 rdečega vina; vre naj y2 ure. Nato pretlači omako, ki si jo potresel z jedilno žlico moke, in položi vanjo meso; pari ga tako dolgo, da postane mehko. Od časa do časa dolij kisle smetane, limonovega soka, dodaj pa tudi nekaj sladkorja in razredčene gorčice (ali Estragon-kisa). Meso divjih rac, ki naj bo prelito z vso omako, serviraj v globoki skledi. Nudi ga s croutone (na maslu popečene rezine žemelj) ali s pohanimi krompirjevimi svaljki. Mr. L.