Enota teritorialne obrambe Franc Ravbar-Vltez na usposabljanju
Potrditev samozavesti
Ko je že kazalo, da bo imel april mlade tudi v juniju, se je deževno vreme 1e nekoliko umirilo. Ampak komaj toliko, da je sonce zvabilo na obraze nasmeh in že se je nebo za-grnilo ter obljubljalo nove plohe.
Toda. fantom v vojaških uniformah zato na obrazih ni ugasnil radoživi nasmeh. patudi korakjim ni zastajal, ko so si na ramena obešali puške, ki so jim v unifonni spremenile ritem življenja. Kar čez noč so se orodjarji, poslovneži, metalurgi, tiskarji, teh-
nični risarji, profesorji__spremenili
v vojake — tabornike. Tabornike pravimo zato, ker so taborili pod vo-jaškimi šotori postavljenimi ob rob Notranjskega gozda.
Slab streljaj stran so si uredili polj-sko kuhinjo. Kuharji, med njimi ni manjkalo takih, ki ta poklic opravljajo v uglednih restavracijah, so se mo-rali spoprijeti z manj udobnimi ku-harskimi pripomočki in večkrat tudi z razmočeno kurjavo. Očitno pa si niso napravili ugleda. saj je bila pod nji-hovo streho ob vsakem obroku vrsta »repetašev«. Dva dni je trajala nji-hova aklimatizacija, šele nato so skušali kaj bi bila njihova naloga v morebitni pravi vojni. Ta preskus pa so doživeli tudi ostali pripadniki enote teritorialne obrambe Franc Ravbar-Vitez.
Komaj so dodobra uredili tabor, se spoznali med seboj. pripravili miting
in dočakali dan lepega vremena, že se je vse zarotilo in jim pokvarilo komaj priborjeno udobje. Po mitingu. ki so ga pripravili skupaj s člani DPD Svoboda Medvode, nanj pa so po-vabili tudi okoliške krajane, so jih sta-rešine že začeli priganjati naj se pri-pravijo na pohod, ki ne bo ne lahek ne kratek.
Noč, ki je postala mokra in mrzla, ni zbujala velikega upanja. Navsez-godaj zjutraj. ko so bile veke še težke zaradi mrzle. mokre in kratke noči, je šaljivec zapel refren znanega nape-va: »...in nasmeh je vse bolj gre-nak...«
Potrditev resnice v tem refrenu je dobil šaljivec že po nekaj kilometrih pohoda. Kot zanalašč na hribovski ravnici ni bilo niti kozolca, niti goste smreke, ki bi dajala vsaj malo zavet-ja. ko se je ulilo iz neba kot na gasil-ski vaji.
O kilometrih, ki so jih prehodili teri-torialci na vajah, je menda toliko re-snic kolikor je bilo pohodnikov. Ne-kateri so kilometre merili s plohami, ki so jih obsipavale, druge z žulji na podplatih, tretji pa z obroki tople hrane, ki so jo kuharji komaj skuhali zaradi obilne moče. šilce žganega, ki se je sem ter tja še našlo včutari, je bilo pravo zdravilo.
Starešine so merile kilometre na zemljevidu in menda jih je bilo 25, niso pa prišteli tistih, ki jih je enota
naredila še z vmesnimi »postanki»; enota v napadu, enota v obrambi, naprej, nazaj....
Ko so končno oblaki spraznili mo-kroto in dovolili, da je posvetilo sonce, ter znova zvabilo nasmeh na obraze teritorialcev. je bilo večd-nevnevaježeskoraj konec. Kohecje bil pravzaprav takšen kol se spodo-bi: S preskusom streljanja v tarče.
Nekaterim so se obrazi še bolj raz-tegnili v nasmeh, saj niso verjeli. da so zadeli tako oddaljen cilj (ali pa je morda k temu pripomoglo natančno orožje). Kdo ve? Ampak pripadni-kom enote je zraslo samozaupanje. Mar niso dokazali, da zdržijo tudi ve-like napore in da zadenejo v cilj, kot da z orožjem streljajo vsak dan?
Brane Paznik