KATOLIŠK CERKVEN LIST.
.Danica" izhaja vsak petek na celi poli, in velja po pošti za eelo leto 4 gl. 60 kr.. za pol leta 2 gl. 40 kr za .'•.•r.-rt leta 1 gl. Vtiskarnici sprejemana za celo leto 4 gl., za pol leta 2 gl., za četert leta 1 gl., ako zadene na ta .lan praznik.izide »Danica <lai
gl. 30 kr. lan poprej
Tečaj XL.
V Ljubljani, 25. listopada 1887.
List 47.
Kdo jo je bolje pogodil? Ali: Angelj malih.
Blizo kraja D____ingen-a se je zgodilo to-le:
Težko obložen voz se približuje, trije konji urno sopihajo — kar se zasliši strašen krik. Štirletin otrok je prišel pod voz, in z grozo so videli ljudje, ki so prihiteli, kako je kolo težkega voza, ki se ni več dal ustaviti, šlo naravnost čez persi ubogemu dečku! Se le zdaj je voznik zamogel voz ustaviti in med tarnanjem in jokom so otroka vzdignili. Bil je deček živ in gledal je krog, kakor da bi ga nič ne bolelo. Zdajci pride zdravnik, preišče otroka — in ne najde kar naj manjši škode ne! Otrok, vprašan, tudi ne ve, da bi ga kaj bolelo. Čisto nič ni bil poškodvan, dasiravno mu je zadnje kolo šlo čez život, Česar tudi zdravnik ni mogel tajiti.
Razveseljen je zdravnik presrečni materi čestital in rekel: „Kak odraščen otrok bi verjetno bil zgubljen, pri malih pa so kosti še mehke in odjenljive: to je otroka otelo."
Detek pa, ki ni nič razumel tega, kar je zdravnik modroval, je ravno tisti trenutek ravnoserčno rekel materi: „Jelite, mama, ko bi davi ne bil molil k angeljčku varhu, bil bi zdaj moral umreti?u
liho in s solzo v očeh je mati poljubila otročiča. Sej sama ga je učila, kako lepo in bogoljubno naj moli k angelj-varhu, berž ko je mogel otrok goričevati: ta dan pa je prelepo plačilo za to dosegla že na tem svetu.
Kako lepo pričanje sv. veri je dal ta otročiček nasproti zgoli natornemu zdravnikovemu razlaganju! Ta so se poterdile besede sv. pisma: „Iz ust dojencev in otrok si pripravil sebi hvalo."
Kolika odgovornost pač čaka tiste matere, ktere iz lenobe ali celo iz nevere zanemarjajo učiti tako mogočen pomoček za življenje, namreč, vero v angelja varha, in pa kako priserčno in hvaležno naj ga časte. („Kath. Sonntagsbl.* v Stuttgardu 9. okt. 1887.)
Angeljček.
Sem srečen otročiček, Zavar'van, oskerbljen, Nebeški angeljčiček Je z mano, je pri men'.
Pogube duš » brani, In straži mi telo. Da kača me ne rani, Ne stare me kolo.
Lepo, lepo bom molil. O moj preljubi Bog! Ker angeljca si zvolil. Me varuje nadlog.
Moj angeljček, le vari Na duši. na teles'. Pred grehom me posvari. Pripelji do nebes!
Naj bo priporočena moja molitvica mojemu zvestemu angelju varhu; ti si me varoval necoj to noč, vari me še danes ta dan vsega hudega, kar bi imel škodovan biti na duši ali na telesu. Amen.
Sladko ime Jezus, Marija, in Jožef, usmilite se me mojo zadnjo uro. Amen.
Očenaš. Češčena si Marija. Čast bodi Bogu Očetu...
Sveta Družina.
Poljski spisal J. B. Z a 1 e s k i. Prosto poslovenil J. Bile.
(Dalje.)
II.
Visoko solnce bliža se poldnevu. Veršenje terg polni, kot v reki vali Vale se ljudstva raznega valovi, In v struge mnoge se kroje bučeči. Hite terpini na vsakdanje delo, In bogatini na pohajkovanje. O tem in unem suče govor se, Zdaj je vesela, tužna zdaj beseda. „Glavar deželni", tak se sliši, „igre Priredil je, kakoršnih Rim ne gleda."
Kipi prezalo, velikansko delo Prot nebu, v zrak na stebre vzdignjeno, Nad vse ostalo. Misel Salomona Tu v kamne vterjena je; skoz rodove
Sveti se krasen, Bogu sveti tempelj. Od stolpovega verha tje do zemlje Opleta tempeljnove zide venec.
V	katerem vverstil cvet in list umetnik, Tak zračno, tak prozorno, nežno tako, Ko pajčolan deviški hčere kralja.
Stopnice in dvorišča polna so Tergovcev. rože ki prodajajo In zeljša in golobe, krog stoje Sladčic. igrač otročjih polne koče. Sej taka je navada. Semkaj v hladu Dervijo skupaj trume nikdar site, Otrok, — veseli so jih prodajalci. Mladina, oj, napaja radosti se. Čebele kakor letajo krog panja, Tako roji, šumi dervenje njeno, Iu prekriti, kar starši šepetajo: rMed učeniki fantič mladi biva, Stermijo — čudijo se Mu učeni. O Bogu govori pogumno, čversto, In bolj pogumno še, ko pismouki, Kar on razume, više, boljše je."
A nepoznan, — kjer množica dervi se Tje proti stebru, k tempeljnovim vratam,— Tam hodi po preddvoru tempeljna Visok, resnoben starčik belobrad, In njemu je na strani mila žena, Devištva cvet, nedolžna in ponižna; Skoz pajčolan ii vidiš včasih lice, In svit očes premili se pokaže — Marija je in Jožef.
Kakor zvončik Doni v visokih tempeljna obokih Nad glave njih. ki polnijo svetišče, Mladenča glas z nevidnega prostora, Preserčno in v serca rosi zdravilo, Zameril v poslušavcih up budi, Ljubezni vneto, iz serca globine. Da tujca, da poslanca Božjega Ne bi motilo, ljudstvo vse molči. A ljudstva čut. v prepirih zledenel,
V	gorkoti nove milosti se taja. Po kesu zmagani klečijo ti,
In uni brišejo oči ai solzne; Pa vedno vlada, kakor prej. molčanje.
Z lahko stopinjo stopa Mati sveta Sol/uih oči, blažena in srečna, 'lje proti sredi, sredi poslušavcev.
Preu ^najsvetejšim". kjer se v skrinji hranil Nekdaj je zakon. Svilena zastava Visi in v sviiu solnčnem se odseva. Pazljivi pismouki tu sedijo, Stoji ua klopici med njimi deček, Oblečen v oblačilo bledo - modro. Preneha v govoru cekoljko v časih, Počiva — a okrog se čudi vse. Očesica prot nebu zrejo; lasci Igrajo mu krog čela, Kot meglice. Ko da se krožijo Mu v zlatih kodrih Zlatorumenih na rame in tilnik.
Priklone deček se in nadaljuje; Pa jezik govora ponavljati In pamet razumeti ga ne more. rV začetku," djal je, „bila je Beseda!
Pri Bogu bila je, Beseda Bog je! Beseda Bog je bila! (Dalje pravi) Beseda luč je bila in življenje, Postala je meso in včlovečene Človeštvo ne spoznava še!" Tako Govoril je in čudo glej prečudno, Ne kakor moder pismouk iz pisem; Temuč kot On. ki ima moč, oblast, Kot Gospodar, kateremu spoštljivo Nebo in zemlja skor se bo uklonila. In da ga prosto ljudstvo tudi umeje, Razlaga priliko tako umevno In prozorno, da kakor valčik v vrelcu Objame sladko poslušavcem duše. Oj. giujenost okrog stoječih kaže, Dh jim pretresla serca je resnica: Uče še-le se sivi učeniki Nauk nebeški, blagi prav spozuati, Poslušajo in šepetajo si, Ošabni in ponižni iščejo si Orožja v brambo v učenosti svoji.
In Jezus doverši kleče molitev, Proseč za pismouke iu neuke.
Končavši deček zopet vstane, Smehljaj mu blaženi igra na licu, In v maternem pogledu, ki ga sreča, Zagleda tugo, vidi že bridkost. Kot ribica vesela šine k vabi, Tako skaklja vesel in hiter k Nji. In res! Besedice ne zine Jožef, A mati: „Kaj tako si nama storil? Po Tebi bridko, sva že žalovala." — „In al, predraga mati, ti ne veš. Povedal večkrat sem, preljuba, Ti: Očetova zadeva, tud je moja, Kjer moj je Oče, biti moram jest." Posluša Mati, oj, in voljno vda se. (Dalje nasl.)
Unija in razkol.
m.
(Dalje.)
Ruski veieknezi so razkolniškim patrijarhom cerkveno oblast popolnoma iz r6k uzeli. Fedor I je od patrijarha v Carigradu Jeremija II kupil neodvisnost ruske cerkve in je 1. 1589 izročil sam patrijarhovo dostojanstvo metropolitu v Moskvi. „Sveti Oče," tako je nagovoril svojega izvoljenca, častivreden patrijarh, pervi vseh ruskih škofov, tebi „izročam pravico nositi patri-jarhov plašč".....
Kako so postopali ruski cari z duhovščino, nam kaže zgled Ivana IV. Ko so namreč nekateri viši cerkveni dostojanstveniki ugovarjali novemu davku, je ukazal, da se ima 20 najveljavnejših duhovnov bojevati z vprav tolikim številom medvedov, ki so jih raztergali. (Z ruskim medvedom sa tedaj ni dobro rovati.)
Dasiravno pa so bili patrijarhi vladi v vseh rečeh po godu. veudar še ta čast je bila preveč ruskim samo-silnikom. Komaj stoletje so gledali patrijarha na njegovem prestolu. Ptter je odpravil to dostojanstvo, in prav nič druzega nego častiželjnost in ošabnost ga je gnala, da se je 8am postavil za »ruskega papeža." Dvajset let ni namestil patrijarha, potem pa je rekel, da je to dostojanstvo prenehalo. Namesto tega je vsta-
novil tako zvauo „sveto sinodo", ki v carovem imenu v verskih rečeh razsoja. Svojo oblast drbiva od cara, v sinodi ho častniki, cesarjev pervi adjutant je navadno nje predsednik. O veri in nravnosti razsoja po carjevi milosti, kjer je najviša oblast. Kako razsoja v tem le-ta zgled.
Prej je bila postava, da se ima duhovnu jezik izdreti, ako prelomi spovedno tajnost. A sveta sinoda je določila, da smertna kazen zadene duhovnega, ki molči in ne izda zarote zoper cara. akoravno jo je slišal le na spovedi. Ako uasledke takega ukaza premislimo, ne bodemo se čudili nihilistom v Rusiji, ki so popolnoma ob vso vero, ne vidijo rešeoja tudi v vestnih zadevah in tako zdvojeni sami nad sabo uapadaio cara, v katerem je združena vsa duhovska in deželska oblast. To je nasledek duševne sužnosti; a vendar nekateri izmed Slovencev nikoli ne morejo zadosto pohvaliti „svete Rusije — kaj pak, rcar je svet. Rusija je sveta," taki so tudi „vsi ukazi." L. 1812 so 30.000 gojencev po semeniščih v vojake vzeli. „«veta sinoda- je ukazala, da semenišniki nimajo dobiti cerkvenih redov, in tako so postali vojaki. — Tako je razkolniška cerkev popolnoma postala carova dekla. Ni bilo težko prerokovati, — da bode car tako pokorščiuo tirjal tudi od katoliške duhovščine, in da jo bode zatiral, ako 8e mu ne uda. To je tako rekoč »navada vsacega samosilnika, naj se potem že imenuje „car" ali predsednik kake »frama-sonske vlade ali »vsemogočen minister" kakšnega kneza. Leta 1776 so pervikrat delili Poljsko in že takrat je prišel pod rusko oblast vzhodnji del nekdanje Litevske; in z njim več rusinskih škofi). Škofje teh okrajev so na sinodi v Brestu 1. 1594 pristopili k uniji; tam je Poljski kralj Sigmund III unijo doveršil. To so bile nekdaj ruske dežele, a po raznih dogodbah so prišle pod oblast poljskih krajev, kakor smo že bili poprej omenili. Katarina II je 1. 1773 slovesno obljubila, da ne bode motila katolikov pri njih veroizpovedanji. Tudi, ko so Poljsko v drugič delili 1 1793, je Katarina slovesno obljubila, da bodo smeli katoliki obojih obredov, gerškega in rimskega, prosto opravljati službo Božjo." Komaj je bila ta »carska4 beseda izgovorjena, je carica sklicala v posvetovanje vse razkolniške škofe. Posvetovali so se, kako odtergati od Rima Rusine. Evgen Bulgari, prijatelj Miroslava II, je svetoval, naj se pošljejo razkolniški misijonarji pod vodstvom kakega raz-kolniškega škofa „na misijone"; da pa nauk toliko bolj izda, dado »vsakemu misijonarju na razpolaganje polk vojakov. Tako so tudi ravnali. Odbrali so vojake, ki so strahovali duhovščino in ljudi, ki niso hotli takoj sprejeti razkolnega novega evangelija iz Petrograda. Župnike so kar iz žup (fara) spodili, ali so jih metali v ječe, nekaterim so ušesa in nosove porezali. Tako so kmalo ugonobili škofije v Ukrajni, potem v Volhiniji škofije: Luzk, Vladimir, Helm in Kamienice. Da bi še hitreje prišli do cilja, razglasili so unijo v Berstu kakor prisiljeno in neveljavno. Vse cerkve, ki so se bile takrat združile z Rimom, imajo se razdružiti in priklopiti ruski cerkvi. Zvezo z Rimom so popolnoma pretergali. Katarina II je sama iz sebe vstanovila škofijo v Mohi-levu, ki ima biti nadškofija za vse novo vstanovljene škofije. Neki Siestrzenčevic je bil pervi metropolit. Priseči je moral med drugim na to, da ne bode sprejemal papeževih pisem, ki pridejo iz Rima. Taka pisma se imajo predložiti najprej senatu, da se prepriča, ali imajo kaj v sebi, kar bi bilo zoper postave v deželi, zoper oblast carovo. Senat jih bude predložil vladarju, ter čakal, da se mu ukaže razglasiti jih. Pravni kolegij, v katerem so bili izključljivo drugoverci, ima razsoditi o katoliških zadevah.
Tako je bilo na en mahljej vstvarjeno novo razmerje med katoliško cerkvijo in vlado, tako je bila pot uglajena razkolu, in katoliška cerkev uničena.
To je storila tista Katarina, ki je slovesno obljubila, da hoče varovati pravice katolišai cerkvi. Nje modrost še sedaj občudujejo ruski deržavniki, ter se deržč pota, katerega jim je pokazala. — Slovansko-katoliška cerkev, kateri hi bil papež ruski car, to je vzor tudi nekaterim „le po imenu katolikom," katerim je narodnost vse. vera pa le toliko, kolikor pervi služi.
Od 1. 1794—1796 so spravili nazaj v razkolno cerkev 1,572.076 katolikov (unitov) in ko bi bila carica živela še nekaj let, bi ne bilo več uuije. tako konča minister Tolstaj svojo knjigo ter pravi, da carica ni bila dolžna terpeti v svoji deržavi cerkve, katera bi bila tako ali tako razpadia. rL 1796 je umerla carica Katarina, bila je prijateljica brezbožnemu Volterju, med vljudnosti iu človekoljubja je imela ua ustnicah, a nečloveško je ravnalo 8 katoličani. 8 krutostjo in vero-lomom je prisilila vsega skuna' 7,000 0<)0 unitov k ruskemu razkolništvu. Od 5000 katoliških (zediujenih) cerkva v Kiev-u, Luzku, Kamilicah in Vladimiru jih je bilo še 1000. Tolstoj ima cisto prav. ko bi bila Katarina živela še nekaj let. uni)a bi bila že ta čas minula, in Nikolaj (1825—1856» bi ne bil imel potem nič opraviti.
Pod nasleduikoma cesarice Katarine, Pavlom in Aleksandrom I, se je razdejanje nekoliao ustavilo. Da, vmestili so še ne^aj zedinjeuih škofij. Vendar naredbe Katarine II še niso prišle ob moč, in ob smerti Aleksandra I 1. 1825 je bilo še 1.398.478 unitov. Nikolaj I ni mogel tega terpeti. Češ, načert Katarine se mora do dobrega zveršiti, verska, politiška in narodna edinost mora se dognati in vsi narodi združiti se v živo celoto. Najbolj na poti mu je bila katoliška Cerkev. Judežev se ni nikdar manjkalo. Nikolaj je dobil nekega Siemas-kota. Ta je bil predsednik (asesor) katoliškega vladnega zbora in je 1. 1827 sam predložil nasvet, kako naj se zatre unija. Nekaj časa so skrivali ta načert, a 1. 1872 je bil v Petersburgu natisnjen. Poglavitna stvar, tako govori ta načert, je ta: dobiti sposobnih ljudi, to se doseže, ako se izdajicam aii sploh udanim cerkvenim dostojanstvenikom plača zboljša. Terdoglavim, to je, katoliški Cerkvi zvestim škofom uaj se dajo pri-družni škofje (koadjutorji); duhovni pri stolnih cerkvah naj imajo gerški križ namesto latinskega, kdor to stori, se mu da pokojnine po 100—150 rubljev.
(Konec nasl.)
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Iz Ljnbljane. Imeli smo v Ljubljani pretekle dni od 17—20. t. m. prevzvišenega verhbosanskega nadškofa dr. J o s. Sta d lerja, ki je prišel iz Gradca in se je od 20—21. po noči odpeljal skoz Ogersko v svojo nadškofijo. Prišel se je Kranjcem zahvalit za j)relepe zvonove, ki so "jih napravili za Sarajevsko stoljnico. To zahvalo naznanil je o več prilikah, še posebej pa v nedeljo, 20. nov., med obedom pri premilostnem našem knezo-škofu dr. Jakobu Misiju v prijazni napitnici, ki je veljala škofu in drugim dobrotnikom. Velja tedaj ta zahvala vsim dobrotnikom, kteri so Kaj pripomogli k napravi zvonov bosanske stoljnice. Bog daj, da bi veselo donenje lepih zvonov 7spešno vabilo in vedno bolj napolnovjilo krasno sarajevsko novo stoljnico, ki ima biti 8. novembra prihodnjega leta posvečena. Bog
dodeli srečno doveršitev in naj obilnišega sadu za sv. Cerkev v Bosni, pa dolgo življenje prevzvišenemu verh-bosanskemu Pastirju!
(O tej priliki naj omenim lepe misli, in prijazne naloge, ki so jo prevzvišeni nadškof izročili vredniku rZgod. Danice.14 Prevzvišeni namreč zelo žele napraviti v Sarajevu katoliško boluišuico (špital), ker nobene take katoliške naprave mesto nima, in to je vender močno potrebno. Na čast 12 aposteljnov tedaj, žele, naj jim dobim 12 l-udf. kteri bi /ato napravo darovali vsaki mesec vsak po 50 soldov. — Ti soldi bodo pač dobro naloženi. Kadar bode torej skup 12 imen ino magari tudi 12 X 12). borno to naznanili Prevzviše-nemu; nekaj jih je že zapisanih Vr.)
Iz Ljubljane. Posvečeni v mašnike bodo v kratkem sledeči gg. bogoslovci iz reda sv. Frančiška:
B r. A n g e 1 u s M1 e j n i k, iz Novega mesta: „ Alojzij Biljan. iz Senja na Hervaškem-; „ Avrelij Knafelj, iz Mošenj; „ Ignac i) Kasti g ar, iz Doberuič; „ Marko LesKo-Barbarič j „ Jožef Zovko (ki je že iz Hercegovine, mesca julija prejel dijakonat.) *
Subdijakonat bodo prejeli 27. nov., dijakonat 30. nov. in presbiterat 3. dec. Razun dveh poslednjih bodo novo mašo peli vsi v domačem kraju, in sicer vsi S. decembra, t j. v praznik brezmadežnega Spočetja Marije Device, ki ie patrooa manjših bratov sv. Frančiška. — Bog daj srečo in blagoslov!
Z Jjra. Nastopila je neprijazna jesen, dan se je skrajšal, dež meči zemljo, listje rumeni in od vetra majano pada na zemljo; tudi zemlja sama je onemogla in j>očiva od letnega truda. Tako nas jesen spominja našega Kratkega potovanja na tem svetu, opominja, da tudi za nas priue kmalo ločitve čas. da pride večer našega življenja, da pride grenka smert. In kar nam natora sama tako živo pred oči stavi, tega nas opominja tudi uaša mat; sv. katoliška cerkev, ktera je v neprijetnem jesenskem času posvetila mesec november ali listopad <j»ominu ve nih duš v vicah, spomina naših ranjcih. ki su šli pred nami v večnost in uam glasno oznanujejo resnico: ^kar ste Vi. smo bili mi. kar smo mi, bote tudi vi.-4 Sv. cersev želi. da bi v tem mesecu prav veliko molili za naše ranjce, zato se pa tudi v mnogih duhovnijah opravljajo razne pobožnosti vernim dušam v vicah ui pomoč. V naši fari imamo prav spodbudno pobožnost že celi t . me-^ec za verne duše. Vsaki dan popoldne ob štirih se moli v f^rui cerkvi s priž-nice sv. rožni venec, potem ie branje dotičnega dneva iz bukvic rPomoč vernim dušim v vicah" z molitvijo rimskega obrednika iu pet očeuušev in češčenamarij, in nato so litauije pred izpostavljenim presv. R. T. z blagoslovom. laraui prav pridu« hodijo k tej pobožnosti, saj pa tudi sp jznajo. da tako sv. opravilo pomaga njim samim k boljšemu življenju, dušam v vicah pa k odre-šeuju. Tudi t.i hvalevreina navada se je vstanovila v naši fari. da se skozi celo leto vsako nedeljo in prazuik po deseti sv. maši iu popolnue j>o kerščanskem nauku v farni cerkvi skupuo moli sv. križev pot za uuše v vicah. Skoraj vsi. kteri so bili pri službi božji, ostanejo potem še pri molitvi sv. križevega pota. Da bi pa tudi farani, oddaljeni od tarue cerkve, se zamogli vdeleževati odpustkov sv. križevega pota. oskerbele in postavile ho se postaje sv. križevega pota tudi po bolj oddaljenih podružnicah naše fare; tako so pred tremi leti blagoslovili novi križev pot ua Kureščeku č. g. P. Placid, pred dvema letoma so blagoslovili novi križev pot v Tomišlju č. g. P. Pacifik, in letos so v podružni cerkvi v. Jakoba v Strahomeru, in v cerkvi sv. Križa v Iski-
vasi blagoslovili novi križev pot čast. g. P. Kalist. Pri teh podružnicah vsako nedeljo iu prazuik popoldne med četerto in peto uro pozvoui cerkovnik in vaščanje, kteri niso bili popoldne pri kerščanskem nauku v farni cerkvi, ali kteri so morali ostati dom* za varha. prihite v svojo podružnico, iu mož ali pa mladeneč branja vešč moli glasno naprej sv. križev pot. K toliki gorečnosti in vnemi za molitev pripomogel je posebno tretji red sv. Frančiška, kteri šteje v naši fari nad več sto udov; ti pač dobro vedo, da nič ue more našega serca madežev bolj očistiti, nič našegi poželenja bolj krotiti, nič našega serca k dobremu boli in močneje priganjati, kakor živo in večkratno premišljevanje Jezusovega britkega terpljenja in njegovih kervavih ran. Tako si toraj prizadevamo pomagati ne le samo vernim dušam v vicah, ampak tudi sami sebi; kajti ako hočeš, o človek, piše sv. Avguštin, da se te Bog usmili, usmili se ti terpečih bratov in sester v vicah.
S Polja M. D. pri Ljubljani. (Marsikaj lepega in nelepega.) Naši ljudje veliko zahajajo po svojih opravkih v bližnjo Ljubljano. Marsikaj lepega in spodbudnega vidijo tu v mestu. Tako u. pr. vidijo, kako Ljubijančanje še zadosti radi cerkve obiskujejo, kako se posebno v mnogem številu vdeležujejo lepih nenavadnih cerkvenih slovesnosti in duhovnih opravil, kako lepe in snažne so njihove cerkve. Gledajo lepoto bele Ljubljane o kakih cerkvenih ali druzih slovesnostih, občudujejo praznično opravo in še mnogo druzega lepega vidijo, kar dobro vpljiva na duhovni razvitek našega ljudstva, ki tako rado posnema, kar po mestih vidi in sliši. A dostikrat tudi vidi in sliši naše ljudstvo marsikaj, kar ni lepo. ni spodbudno, toraj tudi nikakor ne posnemanja vredno, temuč kar je naravnost za Vašo nedavno osnovano cenjeno „torbico."
Ni davno tega, kar mi je pravil spoštovanja vreden mož, ki je po svojih opravkih večkrat v Ljubljaui, da je prav malo ljudi videti, ki bi bili odkriti io bi molili, kedar zvoni Angeljevo češčenje. Posebno mladina, pravi, je čedalje bolj vnemama v tem oziru. Duhoven, ki pride sem ter tje z dežele v Ljubljano, mi je nedavno rekel, da se mu je kar nekako čudno zdelo, ko je bil sam, grede v neki ulici, odkrit, ko je „poldne" zvonilo. Se ve, da se tacega nelepega tudi že v prejsnih časih posebno v večih mestih ni manjkalo, vendar ga ni bilo tega nečednega toliko, kakor zdaj. V življenji čast. služabnika božjega P. Klemena Hjfbauerja (umeri 1820), ki je bil ves vnet za kerščansko odgojo mladine, bere se ta-le podučljivi dogodek: Nekega dne gredoč po ulici cesarske prestolnice Dunaja, sreča vsega zanemarjenega dečka, s katerim se je začel prijazno pogovarjati. Po daljšem pogovoru spozna, da je deček tudi ves zanemarjen in nevešč v naj potrebniših resnicah naše svete veie. Služabnik Božji, zaradi tega ves užaljen, pelje otroka k učitelju šole pri sv. Ani, proseč ga, naj se ga usmili ter ga sprejme v svoje poduč.evanje. Med tem pogovorom z učiteljem zazvoni o poldne ,Angeljevo češčenje.-4 Učitelj mlad. lahkomišljen človek, pravi, zdaj zvoni, da se gre žret (jetzt lautet man die Fressglocke). Te besede iz ust učiteljevih močno užalijo služabnika Božjega. S sveto resnobo oberne se proti njemu, ter mu reče: „Kaj pravite? Vi ste učitelji in bi morali mladino v sv. veri podučevati, pa ue veste, kaj pomeni zvoujeuje?" Zdaj razlaga učitelju, da nas naša sv. katoliška Cerkev s tem spominja velike skrivnosti včlovečenja Sinu Božjega, ker nas vabi, da se zahvaljujemo za to veliko milost, in da preblaženo Dev. M. spodobno počastimo in pozdravimo." Ta očetovski opomin je tako globoko segel v serce učitelju, da se kmali potem svetu otiiove in samostanskemu življenju posveti. — Toraj,
posebno tebi mladina kerščanska, ki si sicer dostikrat derzna, rekel bi prederzna — želim nekoliko več odločnosti, poguma!	(Konec prih.)
Z Brezovca. Naša farna cerkev je pretečeno jesen dobila novo olepšavo; g. Fr. Ogrinec z Verhnike je ob oboku na presno naslikal dve podobi: Rojstvo Kristusovo na eni strani, na drugi pa Sveto družino. Obe sliki ste izdelani tako krasno, da dopadete vsakemu očesu in vsak mora pripozoati. da je g. slikar v tej reči umetnik, in priporočamo ga slehernemu, kdor bi ga potreboval v tacih delih.
Iz Šmartna pri Kr., 13. nov. Med slovesnim zvonjeujeiu in v prelepo okinčani cerkvi smo obhajali patronsko opravilo sv. Martina, ktero je še prav posebno povzdignila pridiga kranjskega rojaka io ameri-kanskega misijonarja preč. g. J. Sol n ca. Prelepi nauki gotovo ne bodo brez sadu, zlasti kar so govorili zoper pijančevanje in pravili lepe izglede amerikanskih katoličanov, kar tiče treznost. Verli gospod tako zdaj po več krajih tudi pri nas misijonarijo s svojimi podučnimi govori iu ljudje so močno hvaležni; v Šmartinu je bilo vse uapolnjeno. Bog ohrani blagega gospoda!
\Vilten pri Inomostu, 19. nov. (Poterdilo.) Prizanesite, da nisem odgovoril kar s pervo pošto na Vaše drago pismo in poterdil 105 gld. 17 kr., ki ste mi jih (zopet v novu) poslali za Danski misijou; več dni uam-reč nisem bil tukaj.
V imenu Danskega misijona priserčen „Bog plačaj!" zopet za ta dar in za Vaš trud v prid našega misijona, ki je v stiskah in potrebah. Ljubi Bog bode darovalcem zato podelil srečo in blaeoslov.
Moje zdravje, žali. nekaj dni ni tako, kakoršno bi se potrebovalo za okoliščine in nalogo, ktero mi je Bog dal reševati. Prav hudo sem se namreč premrazil in nasledke že čutim na levi strani. Prosim torej prav serčno, spominjajte se me v molitvi, da bi dano mi nalogo mogel srečno rešiti v čast Božjo in preslavne Kraljice sv. rožnega venca. Dr. Jož. Albert Ferus l.r.,
mašnik Danske prefekture. sedaj v sadu Wiltelnu; pri Inabruku.*)
Iz Sarajeva, 17. nov. (Poterdila. Šolske zadeve.) Lepa hvala! Prejel sem vse v listu poslano (33 gld.); Intenciie (38) sem porazdeliti dal, kmalo se bodo opravile. Denar (10 gld.) sem dal sestram za otroke. Ravno za Božič mnogo potrebujemo. Pri nas so v šoli naj siromašueji bosanski otroci. Razun sirot v zavodu samem, dobiva čez 20 šolaric opoldne jesti iu popoldne kos kruha. Za božič se bo mnogim naredila vsa obleka. Do sedaj nas dobrotniki niso zapustili; upam, da nam jih bo dobri Bog. Oče sirot, tudi letos poslal. Letošnja jesen je za siromašne Sarajevčane grozna. Da„nes imamo že v drugo ali v tretje sneg; a drugač skoraj zmiraj dež in mraz. Serčno pozdravljam vse prijatelje.
Dr. Anton Jeglič.
Peš-poto vanje z Juga skoz Slovenijo v Rim.
(Dalje.) Od tod dalje greva po velek-asni okolici v Ljubljano, glavno stoljnico Slovensko-Kraujsko. Obiskanje sledečih cerkva: 1. Sv. ap. Petra župnijska velekrasua cerkva s trijemi ladijami. Škoda, da ni popolno kupola izpeljana, onda bila bi ova cerkva naj lepša v Ljubljani. 2. Cerkva presv. Serca Jezusovega, misijonska čč. oo. Lazaristov družbe misijonarjev sv. Vincencija Pavljanskega. Lepo svetišče v gotiškem zlogu, ali mnogo premala v sverho misijonsko. Nu, slikarija na steklu v
*) Ostanem tukaj se 8 dni in dovolil si bom Vam na-
znaniti, kje se bom mudil in doklej. Oni isti.
oknih prezbiterija ni posebne lepote in umetnosti. Prijetno in lepo bi bilo. ako bi zvezde na obokih cerkve bile pozlačene. Kipa ss. ap. slaveuskih Cirila in Metoda, v kapeli, nista čisto v obleki gerško-iztočnega obreda, kakor sta jo v istini nosila. Osobito lep je v tej cerkvi sv. križev pot.
3.	Cerkva oznaujeuja Device Marije. Zupnjiska. pervega in tretjega reda frančiškanskega, prav lepa cerkva. Lice, fasada, te cerkve častito in veličastno; na verhu stoji lep in velik kip Device Marije Lavre-tanske. Do glavnega vhoda v cerkvo vodijo trojne precej visoke kamenite stopnice. Licem je ta cerkva obernjeua na lepi terg pred kameuitim mostom preko reke Ljubljanice, ki se vije po sredini mesta. V tej Krasuo opravljeni cerkvi za glavnim marmornim oltarjem stoji velelepa lavretanska kapelica. Osobito giuljiva in spodbudna je velika predstava Gospoda našega Jezusa Kristusa v vertu Getzemauu, ki moli in kervavi pot poti, pod korom, možka strau.
4.	Stoljua cerkva sv. biskup.t Nikolaja čudoueluika. Lepa in častita cerkva s prijetno kupolo. Zidava romanskega sloga v podobi križa. Visoka, samo prestisnjeua ; da bi bila širja, onda bila bi prav veličastua.
5.	Cerkva sv. ap. Jakoba, jjrijetna iu častita hiša Božja, ta cerkva ima naj obširni jo. naj lepšo in uaj bolj vzvišeno prezbiterijo izmed vsih ljubljanskih cerkva. Velekrasna je kapela sv. Frančiška Ksaverija. Oltarji vsi so iz krasnega marmorja, ti. Ternovska župnjiska cerkva sv. Janeza Kerstnika prav krasna, v jouiškem slogu, v podobi gerškega križa zidana. 7. Veličastna cerkva presv. Trojice, nunska, redovnic sv. Anuele Me-riške ali Uršulinaric, stoji na zahodnji straui pnjetuega verta in senčnatega sprehajališča, rZvezda** imenovanega drevoreda. V tej cerkvi je kupola nad prezbiteriio. j>od njo stoji velikanski marmorui. djal bi, |>reonromuo visoki oltar. Cerkva ta je v notrinji prosto — lepo iu ukusno — snažno opravljena. Pohvaliti moram in priznati v Ljubljani prijaznost prebivalstva, vedre in vesele obraze; ljubeznjivo in prijazno postrežbo, dobre iu okusno tečne jedila, in pa nizko ceno. Jezik slovenski se ročno in prav gladko govori, naglas je lep iu prileten, samo jako je 8 tujimi, malo osmukanimi beseiami u.ime.šau: Ju^o-slaven mora govor na uho vleči, pa še vsega ne more razumeti. Po vsih cerkvah sva nahajala bogoljubuih vernikov mnogoštevilno, ki so izgledno lepo Boga molili.
Podava se iz prijazue bele Ljubljane jireko later-manovega drevoreda. Slava ljubljanskim slovenskim mestnim očetom, ker tu so vsi napisi slovenski, osobito v gaju, parku, pri mestnem gradiču r I ivoli." Šla sva pod prijetni griček „Itožuika, k kapelici lurd-ske brezmadežne Device. Votlina je naravno iz kamenja zložena, v njej mili iu ginljivi kip Božje deviške Matere. Mnogo oseb je pred Ka|»elico }>obožuo iu skupno molilo sv. tožni venec iu lavretauske iitauije.
„V8a si lepa, prijateljica moja. iu madeža ni v Tebi! Daj življeuje sveto, varuo pot dodeli; Jezusa uaj večno gledamo veseli.-
Došla sva na veliko teržaško cesto: ua južno stran se razprostira obširno ljubljansko ususeuo močvirie. po njem tu pa tam grički prijetni, kakor otoki iz močvirja stoječi, na njih tam pa tam vasi z lejumi beli i i hišami. Zvečer došla sva do spodnje Verhnike iu tu preaočila. Povem v pohvalo tukajšnim Slovencem, da se še nahaja nekadanja slavna slovenska lastnost. Bil je tu mlad gospodar, ki je naju prav rad in prijazno sprejel ua prenočišče in nama lepo postregel. —
nBil sem popoten in ste me sprejeli." —
1. semptembra, v jutro o poli-šestih obiskala žup-Djisko cerkvo na Verhniki; ta v vsacem oziru lepa, prijazna in v pravem kanoniškem pravilu sv. kat. Cerkve vravnana hiša Božja, posvečena sv. ap. Pavlu, je vsega priznanja in hvale dostojna.
Ličnost, snažnost, umerjenost in pravi ukus zvan in zootraj. Odkrito povem, akoprav so lepe cerkve ljubljanske; ipak mi se nijedna toliko prijetna, mila in častitljiva ne vidi. kakor je ta. Vse v nji je nekako vzvišeno, prosto, snažno, lepo razversteno, soglasno in častitljivo; ne preveč, ne premalo. Ono dvoje okno v prezbiteriji, na vsako stran slike sv. ap. Pavla, ko bi imelo slikarije na steklu, n. pr.: rojstvo in (»d smerti vstajenje Gispodovo, bila bi doveršeua lepota.
Pji tej priliki naj omenim neko nedostatnost, ki je v navadi po čednih in lepih cerkvah na Slovenskega in to so: viseči lestenci, lustri, svetilnijaIu7Tz steklenih jagod in vsakoveramih hi ogljikov. Veliko steklovine, — malo sveč — postane temno in začernelo, — težko je za snaženje — razterga in potare se — zakajeni in zamazani visijo poslednjič v cerkvi, zapirajo pogled ua oltar, na ss. podobe in na lečo; taki luster je tudi dosti velike cene. Naj. lepši viseči svetilnjaki so iz kovine v blišču zlatim jednaki, smejo se snažiti in ostanejo vedno jednako čisti in bliščeči; nu, lepo je. ako je malo kristalnega umetno vpodobljenega steklenega kinča na njih s tremi versticami sveč. Naj lepši viseči svetilnik, kar sem jih do sedaj vidil v cerkvah na Sloveuskem, je v Zagori pri Savi, v ondotni velekrasni župnijski cerkvi ss. ap. Petra in Pavla.
Z Verhnike došla sva v Logatec. Obiskala župnijsko cerkev Device Marije, Kraljice sv. rožnega venca. Od tod v Planino^. , Počeščenje Najsvetejšega sva opravila prsd vrati* j
'Na večer došla sva v lepo Postojno na Notranjskem. Obiskala prav lepo župogsko cerkev sv. Štefana, per-vega mart. V Postojni je bilo vse polno teržajkfi gospode, ktera je tu sem pribežala med kolero. O, da bi se gospoda tako čuvala in bežala še pred hujšo in nevar-nišo kolero framasoustva, naturalizma, materijalizma, liberalizma; bila bi istinito modra! Tudi opice bežijo od dreva ua drevo, pa jih lovci le vjamejo, da jim morajo piesati po svetu. Otroci sveta so bolj modri in previdni v svojem dejanju, kakor pa otroci luči. Ako bi se vsi tako plašili in se čuvali pred kolero pohujš-Ijivosti in greha, kakor se gospoda čuva in boji kolere telesne: o kako modri in srečni bi bili! — Ne bojte se onega, ki telo umori; bojte se tembolje Njega, koji zamore dušo in telo večno pogubiti! — 2. septembra iz Postojne preko Razdertega v lične Senožeče, dalje čez Gaberek, kjer silni veter, burja, svoj veliki koncert prav slovesno opravlja večkrat v letu. Prestopivši kranjsko mejo stopiva na slovensko primorsko zemljo. Na večer došla v krasno Sežano. Malo dalje od Sežane, blizo železnične proge na kerševitem bregu je vas, v kteri je kolera ravno jako morila ljudi. Bodite pripravljeni, ker ne znate ne ure, ne Gneva, kadaj Gospod pride.
3. septembra preko sela Občina, došla na rob, od kodar se v podnožji gorovja veličastno razprostira sinje jadransko morje, poleg njega pa pervo avstrijansko ter-govsko primorsko mesto, Terst.
„Morja in reke hvalite Gospoda!"
Ob devetih pred poldne došla v Terst. Pervo obiskala velikansko cerkvo sv. Antona Pad. in bila sva pri sv. maši. Častita je ova cerkva, ali vzvišenosti duhu ue navdaja. Slična je bolj korintskemu svetnemu poslopju.
Stoljna cerkva sv. Justa, mučenca teržaškega, je istinito častit hram Božji z marmornimi stebri v petero
ladij razdeljen. Starodavne lepe podobe iz mozaika. Marmorni mnogi oltarji po kapelah, umetne slike in marmorni kipi svetnikov. Sveti in skrivnostni občutki prevzemajo duha v tem svetišču, in da se goreče moliti in premišljevati svete resnice. Na tergu pred to baziliko je naj lepši razgled na mesto in morje; kedor ima bistri vid, zagleda o jasnem dnevu in čistem zraku kraljico morja, slavno Venecijo kakor labud na silnih morskih vodah.	(Dalje nasl.)
Dvojna pot.
Potnik pride na razpotje, Dvojna se odpre mu pot; Ena drugi si nasprot je — Ktera ga obvar'je zmot?
Na razpotju vidi stati Mnogo ljudstva vsih rodov; Sliši se pomenkovati. Kteri pot je bolj gotov?
Sliši ljudstva govoriti, Ktera pot li tje pelja. Da bi moglo se dobiti Vse, kar svet dobrot ima!
„Leva z rožami nastlana, Sred veselja popelja; Vabi vsakega zemljana V svetni vir tje vsih želja!"
„V klanec desna pot se vije, Mnogo ternja je, težav; Težko se po nji prerije, Brez terpljenja do višav!" —
To je slišal govoriti Potnik množico rodov; Težko mu je uganiti, Kteri pot je bolj gotov?
Njih večina to-le sklene: „Leva pot nam bodi smir!" Zdajci jo na levo krene, Da poišče sreče vir.
Al manjšina se napoti Pa na desno pot takoj; Ker težava je ne moti, Tud ne plaši je ni znoj.
In razkošno ob levici Potniki hite naprej; Ti pa resni ob desnici Modri trezni so vselej.
Groza! konec leve poti Zšval strašni je prepad; Potnikov obup se loti, Vidši brezno, mesto nad!
Vse, ki pot so to hodili, Pokončal je hudi zmaj: Ki so desno izvolili — Vsi prišli so v srečni raj.
Prašam te, oj potnik ljubi: Ktero pot si boš izbral,
Da odideš kdaj pogubi, Da n6 boš se smerti bal? —
Ivan Zamik.
I. Bratovske zadeve
molitvenega apostoljstva.
V splošnji namen so za mesec gruden (december) priporočeni v molitev: a) Glavni namen: Sužnji lažnjive omike. (Spis poterjen in blagoslovljen od sv. očeta prihodnjič.) b) Posebni nameni:
1.	S. Natalija. Ta in vsaki dan v mesecu vse naznanjene, pa še ne zaznamovane ali nenadne zadeve. Varstvo proti hudobnim obrekovanjem; nespokorni bolniki na smertni postelji.
2.	S. Bibijana. Voditelji Serca Jezusovega bratovščin, posebno ravno vstauovljenih; na duhu bolni; serčnost skušanim devicam.
3.	S. Frančišek Ksav. Delo verskega razširjanja; molitevno apostoljstvo; Fraučišk-Ksaverjeva bratovščina za spreobernjenje grešnikov.
4.	II. adventna nedelja. S. Barbara. »Duhovni in obhajanci44; prejem ss. zakramentov za umirajoče; oseba, ktero njen oče k luteranstvu sili; dobri zakoni; neka mati.
5.	Ss.Hieronitn in Simon. Spreobernjenje Japancev; mnogo zelo važnih zadev zarad poklica; Jezusova družba in njeni misijoni.
6.	S. Nikolaj. Presv. Kervi Kristusove bratovščina in druge družbe, ki so pod varstvom tega svetnika; neko semenišče.
7.	S. Ambrož. Odstranitev katoličanom sovražnih predstojnikov in učiteljev iz očitnih naprav; zelo važne zadeve več duhovnov v Nemčiji.
8.	Brezmadežno spočetje Marijino. Avstrijska vladarska hiša; posnemanje naj čistejšega Serca prebla-žene, vedno brezmadežne Device Marije.
(Dalje nasl.)
II. Bratovske zadeve N. lj. Gospe presv. Jezusov. Serca.
V molitev priporočeni:
Na milostljive priprošnje N. lj. G. presv. Jezusovega Serca, sv. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Hermagora in Fortunata, naših angeljev varhov iu vsih naših patronov Bog dobrotno odverni od naše dežele poboje, umore in samomore, odpad in brezverstvo, prešestvanje in vse nečistosti, sovraštva, preklinjevanja in vse pošastne pregrehe in velike nesreče.
—	V mogočno priprošnjo Kraljice sv. rožnega venca priporočam svojega očeta, da bi saj na starost jeli bolj skerbeti za svojo dušo, pa tudi vse domače za več5 pobožnost; dalje neke hišne zadeve, da bi se srečno izšle in sebe v dušnih in telesnih potrebah. — Duhoven, na čegar ohranjenji je veliko ležeče, serčno priporočen. — Oseba priporočena za nesi dober namen na priprošnjo N. lj. G. in vernih duš v vicah. — Hudo bolna za zdravje, če je Božja volja. — Neka oseba, da bi bile njene prošnje uslišane, ako so po Božji volji.
—	Ženo priporoča mož v bratovsko molitev Naše ljube Gospe, ker ona grozno preklinja in skoraj nič vere
nima. — Žena priporoča svojega moža, ki je Marijine priprošnje grozno potreben. — Neka oseba za tako službo, da bi mogla v cerkev hoditi in Bogu služiti. — Bolehna oseba za zdravje.
Zahvale.
Tisočera hvala Lurški Devici Mariji za ljubo zdravje, katero mi je ljubi Bog po njeni mogočni pri-prošnji zopet dodelil. Opravljale so se devetdnevnice in ena sveta maša je bila obljubljena.	M.
Priporočila sem se undau v „Daniciu N. lj. Gospej presv. Serca za primerno službo, opravljala sem 9dnev-nico in predno sem jo dokončala, sem že bila uslišana: Hvala Bogu, Naši Gospej in pn blagim družbenikom za molitev!
I z L j u b 1 j a n e.	r.
Tisočerna hvala in zahvala bodi naši ljubi Gospej presvetega Serca, sv. Antonu in sv. Jožefu, ter tudi dušam v vicah — za neštete prejete milosti. Posebno pa, da je bolna deklica, ki sem jo v maju priporočila v molitev po »Zgodnji Danici"4, če tudi ne hitro, veudar zdaj popolno ozdravela. Bolele so jo oči tako, da se je bilo bati, da bode oslepela. Pa po več opravljenih devetdnevnicah se je začelo boljšati, ter po opravljeni božji poti na Dobrovo in ua Kerko k *s. K oz mu in Damijanu je šlo vedno na bolje. Vi bolni iu terpeči. ne bodite več žalostni, ker pomoč tako lahko dobite. Prosite Marijo, kakor tudi gori omenjeue svetnise: darujte in molite veliko za uboge duše v vicah. res. molite stanovitno io popolno vdani v sveto voljo Božto. Le poskusite in uslišani bodete.
Z Gorenjskega.	Fr. F.
Iz tedenske torbice.
Poldne zvoni, na večer „Ave Marija* zvoni; — mladi dijak, kaj je to?., ali tudi ti nisi odkrit, ne moliš! Tako nekako serpo in nabodeno v tla gledaš, kakor človek s hudjo vestjo; druge vidiš moliti, dobro veš. da prav ne delaš; — pa taaa je rmoda-: če», gg. profesorji ne molijo, ali bo dijak molil?.. S tem se izgovarjaš io opušaš zelo staro, častitljivo navado, od svete Cerkve poterjeno in z odpustki obdarovano! Se mar sramuješ moliti, kaj? Ali te ne nagiba k tej molitvi spomin na domačo hišo? Kaj bi bili mati rekii, ko bi bil pokrit ostal, kadar je iz cerkvenih lin zvon zapel: rAve Maria!" Kaj bi rekli tvoja pobožna mati (ki v tebi že prihodnjega mašnika gledajo), ko bi te srečali in videli, da ne moliš več, kadar zvoni; ti, ki si doma na ognjišči sedel, kadar so južino kuhali iu molil z materorAnge-ljevo češčenje*1?
No, kaj bi rekli tvoja mati?
Kaj poreče tvoja višji, duhovna mati. Marija, ko njene naj veče skrivnosti preziraš, ko se jih dobri kristjani hvaležno spominjajo in očitno jih spoznavajo r
Kaj poreče Jezus, tvoj Bog, tvoj prih uluji Sodnik? Si mar pozabil Njegove besede: »Kdor bo mene spoznaval pred ljudmi, tega bom tudi jaz spozual pred svojim očetom, ki je v nebesih"4...
Prošnja do vseh, ki imajo opravili z mladino: Pripravite mladiuo, da bo tudi očituo lepo molila: tako je mogoče še odrasle ljudi zopet po lepih zgiedih mladine privaditi k molitvi.
Prošnja do šolske mladine iu sploh mladih: Molite vselej, kadar vas zvou k molitvi pokliče, bodi si k »angeljskemu češčenju," ali pa kadar mali zvon merliču klenka. Spomnite se. da tudi vam bode svoj dan zazvonilo, kakor je že marsikteremu vaših to-
varšev: kako lahko vam bode pri sercu zadnjo uro, ako se bodete spominjali, da ste očitno in brez strahu spričevanje dajali
Jezusu. in
M arij i.
—čan.
Opomini.
(Sarovčev.)
I.
St rastnežu.
Valovi življenja Ti v persih derve; A strastna čutila Valove pene . . . In ti
Pustiš, da boj ljut se verši?--
Gorje, gorje! Serce umore Ti burne strasti! . ..
II.
Lakomniku.
Kaj grabiš blago,
Zlato, srebro?
Kaj znašaš na kup?
Glej, grob grebo
Zdaj, zdaj poneso
Te vanj. — Zastonj je tvoj up!..
III.
Xehvaležniku.
Ako dobroto storjeno Slabo gerdo povračuješ, Pazi ter glej, da nikdar več Stvarice ne potrebuješ!
Černa duša
Skrije naj 6e v kot — Glad okuša.
Vredna ni dobrot. *
# *
Ti, ki. da s hudim dobroto, Meniš, se vračati sme, Tresi pred Njim se, ki hudo Tudi povračati ve! . .
Listek za raznoterosti.
Adventne nedeljske pridige v Šenklavški cerkvi o V210 bodo letos prevzeli čč. oo. Jezuiti.
Prečast. dekanu Adr. Drobniču, ki je bil pred nekaj časom od mertvuda zadet, se je njegov stan prav zdatno zboljšal, posebno od kacega pol mesca. — Bog mu dodeli prav popolno zdravje!
Duhovske spremembe.
V Ljubljanski škofiji: Razpisana je duhovnija Šmar-tinska v spodnjem Tuhinu do 10. grud.— Č. g. Kozmu Pavli ču je podeljena duhovnija Sv. Križa pri Kostanjevici; č. g. Mat. Lavrič pa je dobil duhovnijo Studenec. Čast. g. Jak. Ferjančič je za stalno postal župnik v Zavratcu. 0. g. J a n. Z a g o r j a n je prezen-tiran za Radeče pri Zidanem m. — Čast. gosp. Karol Kurent gre s Kerke za farnega oskerbnika na Černi verh pri Polh. gr. — Č. g. BI. J usti n pa s Černega verha ravno tako v Novo Oselico. Č. g Al. Žužek, novoposv., gre za duh. pom. v Križe pri Terž. Prestavljeni so čč gg.: Jož. Kramar i č s Fare pri Kost. k Stari cerkvi na Koč.; Jož. Kos od ondod na laro pri kost.; Val. Alijaučič s Šmartna pn Kr. na Kerko; Ant. Brodnik od Sv. Križa pri T. v Šmartin pri Kr.; Albin Ilovski z Brezovca v Križe pri Terž.
Dobrotni darovi.
Za ubožne dijake: V namen srečnega za«ona 1 gld.
—	Č. 60 kr. — Č. g. kapi. A. Kukelj 2 gld. — Čast. g. župnik Javorski M. Jereb 3 gld. — „Sivec Hribovsky in angustia temp." 5 gld. — J. B. 2 gld. — Preč. g. župnik J. Potoč lik 3 gld. — Čast. g. župnik M. Tavčar 5 gld. — Neimen. 1 gld. — V. r. gosp. vi. svetnik A. Globočnik 2 gld. (za nekega dijaka). — Čast. g. župnik Jan. Kapuz 2 gld.
Za sv. Detinstvo: Z Brezovca po preč. g. župniku 5 gld. — č. g. Martin Malenšek, duhovni pom. pri sv. Petru, 14 gld. 60 kr. — Marija Traven 3 gld. — Po prečast. g. župniku Jan. Rozmanu 10 gld. — Ljudska šola v Ž. pošlje mali dar 1 gld. z željami, da bi dosegla pomoč Nebeškega Deteta v vseh potrebah.
Za sv. Očeta: Z Brezovca po preč. go«p. župniku Jan. Potočniku 50 gld. (za zlato mašo). — C. g. kaplan Fr. Kregar 3 gld. (za kel.). — Iz Horjula darovanje 29 gld. po čast g. župniku. — Iz Žuženberga darovanje 40 gld. po č. g. župniku. — Z Goričice še 1 gld. — Godovič po č. g. Val. Klobusu 10 gld. 40 kr. — Č. g. župnik Stef. Jaklič v Št. Vidu pri Zat. 5 gld. in fara 40 gld. in 7 star. dvajsetic (za zlato mašo). — Ljudska šola v Železnikih pokloni sv. Očetu Leonu kot ubožni zlato-mašni darek 3 gld. in prosi Njihovega blagoslova.
—	Žalina po č. g. župniku Urbaniju 14 gld. za zlato mašo in 2 gld za kelihe. — Duhovnija Javorje po č. g. župniku 12 gld. — Iz Šmarije 25 gld. po preč. gosp. dekanu Andr. Drobniču.
Za Danski misijon: Neimenovana „za cerkev sv. rožnega venca" 30 gld.
Za Marijanišče: M. Šmid 2 gld. Za cerkev Jezusovega presv. Serca: M. Smid 2 gld. Za afrikanski misijon: Iz Žuženberga fara 12 gld. Za bratovšino sv. Leopolda: Žuženberg 4 gld. Za opravo ubožnih cerkev naše škofije: Iz Smlednika 20 gld. — Po čč. gg. Uršulinaricah 21 gld. 7 kr. — Marija Banton 20 gld. — Iz Ternovega na Notranjskem 20 gld. — Mina Skvarča 1 gld. — Marjeta Skvarča 1 gld.
—	Iz Kamnika po č. g. BI. Muhovca 30 gld. 36 kr. — Iz Zatičine 21 gld. 60 kr. (Drugi dar. o tem prih.)
J^f Današnji list ima priklado: „Poziv na predplatu Vrhbosne."
Odgovorni vrednik: Luka Jeran. — Tiskarji in založniki: Jožet Blaznikovi nasledniki v Ljubljani.