573 Izvirni znanstveni članek/Article (1.01) Bogoslovni vestnik/Theological Quarterly 82 (2022) 3, 573—585 Besedilo prejeto/Received:10/2022; sprejeto/Accepted:11/2022 UDK/UDC: 27-1 DOI: 10.34291/BV2022/03/Pohar © 2022 Pohar, CC BY 4.0 Borut Pohar Resonanca med znanostjo in krščanskim naukom kot pot do resonančnosti pluralne družbe Resonance between Science and Christian Doctrine as a Path to Resonance in a Pluralistic Society Povzetek: V zahodni družbi za medsebojno odtujitev ljudi obstaja veliko razlogov. Mednje sodi tudi vera, ki temelji na razodetju, saj tega materialistična miselnost dojema kot nezanesljiv in za razvoj znanosti moteč vir védenja. V praksi takšno dojemanje razodetja, zlasti krščanskega, vodi do odtujitve med vernimi in ne- vernimi, saj imajo ti pripadnike razodete religije za nerazumne in neumne ljudi, s katerimi se je nesmiselno pogovarjati, ker naj bi živeli v neresnici in ovirali napredek. Vendar pa so se v zadnjem obdobju pojavile številne težnje, da je treba vero narediti razumno in smiselno: verujočim je treba spet povrniti iz- gubljeno dostojanstvo in jih narediti za enakovredne sogovornike civilne druž- be. Eden od takšnih poskusov je tudi trinitarična naravna teologija iz ateizma v krščanstvo spreobrnjenega znanstvenika in teologa Alistra McGratha. Ta si je trinitarično naravno teologijo zamislil kot iskanje resonance med krščanskim naukom in izsledki znanosti, ki ima za rezultat ugotovitev razumnosti in smisel- nosti krščanske vere. V tem članku trdimo, da je ugotovljeno izkustvo resonanč- nosti med vero in znanostjo eden od načinov, kako odtujitev med verujočimi in neverujočimi premostiti ter med njimi vzpostaviti resonančni odnos – ta je možen le, če oba sogovornika drug drugemu priznavata razumnost in smisel- nost dialoških izhodišč. Prednost te metode vzpostavitve resonance je, da je znanstveno in teološko teoretično védenje javno dostopno, kar pomeni, da lahko pristnost izkustva resonančnosti med znanostjo in krščanskim naukom, o kateri govori McGrath, preveri vsak sam – in s tem naredi korak proti večji resonančnosti družbe, v kateri živimo. Ključne besede: resonanca, Alister McGrath, znanost, religija, epistemične vredno- te, sklepanje o najboljši razlagi, smiselnost, razumnost Abstract: In Western society, there are many reasons why people are alienated from each other, one of which is that religion based on revelation is perceived by the materialistic mindset as an unreliable source of knowledge and as a dis- traction to the development of science. In practice, this perception of revela- 574 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 3 tion, especially Christian revelation, leads to alienation between believers and non-believers, since the latter regard the followers of revealed religion as un- reasonable and stupid people with whom it is pointless to talk because they are said to live in untruth and obstruct the way of progress. However, in recent times there have been numerous attempts to make the Christian faith reason- able and senseful and to restore the lost dignity of believers and make them equal interlocutors in civil society. One such attempt is the Trinitarian natural theology of Alistair McGrath, a scientist and theologian who converted from atheism to Christianity. He conceived of Trinitarian natural theology as a search for a resonance between Christian doctrine and the findings of science, result- ing in a conclusion about the reasonableness and sensefulness of the Christian faith. In this article, we argue that the established experience of resonance between faith and science is one way of bridging the alienation between be- lievers and non-believers and establishing a resonant relationship between them since this is only possible if both interlocutors acknowledge the reason- ableness and sensefulness of each other’s dialogical premises. The advantage of this method of establishing resonance is that scientific and theological the- oretical knowledge is publicly available, which means that everyone can verify for himself the authenticity of the experience of resonance between science and Christian doctrine that McGrath speaks of, and thus take a step towards a greater resonance of the society in which we live. Keywords: resonance, Alister McGrath, science, religion, epistemic values, inferen- ce to the best explanation, sensefulness, reasonableness 1. Uvod: moderna doba in nerazumnost oz. nesmiselnost vere Živimo v sekularni pluralni družbi; v njej so verske skupine samo eden od številnih elementov, ki gradijo civilno družbo – ta se z dialogom med temi skupinami oblikuje in napreduje. Vendar pa je lahko dialog oviran, med drugim zaradi očitka nerazumnosti in celo nesmiselnosti verskih prepričanj, ki naj bi bila za skupno iskanje resnice in napredka ovira. Ta očitek se pojavlja tako na neakademski kakor tudi na akademski ravni. Filozofija znanosti je bila na primer še v začetku preteklega stoletja dialogu z religijo precej nenaklonjena, saj so antimetafizične pozitivistične predpostavke vsakršno pobudo za dialog zavračale. Michael Banner (roj. 1961) ugotavlja, da mit o dihotomiji med znanostjo in re- ligijo v zahodni družbi kroži še danes: »Pogosto je slišati, da med znanstvenim prepričanjem in religijsko vero obstaja ostra dihotomija, in še posebno to, da naj bi znanost upoštevala kanone razumnosti, medtem ko naj bi se religijski vernik tem kanonom rogal in jih kršil. Medtem ko nam znanost predstavlja paradigmo zdravega razmišljanja, vidimo v religiji paradigmo razmišljanja, ki je z dejstvi ne- povezano in neutemeljeno. Prav zares so nekateri prepričani, da gre pri veri za 575 575 Borut Pohar - Resonanca med znanostjo in krščanskim naukom... neke vrste kognitivno akrobatiko, kjer razum brez omahovanja pristane na trditve, ki so dejansko dvomljive.« (Banner 1990, 1) Takšno razmišljanje je ostanek duha pozitivizma, ki se je razvil v okviru moder- ne dobe. Gre za časovno obdobje od približno leta 1500 do nastopa postmoderne dobe. Zanj je značilen beg pred avtoriteto in s tem pred preteklostjo ter izročilom. Moderna doba je v središče postavila razumnost avtonomnega subjekta, ki naj bi bil osvobojen spon avtoritativnega izročila in tako gotov epistemološki temelj, iz katerega naj bi izhajalo upravičevanje trditev gotovega védenja (van Huyssteen 1999, 23). Ključna za razvoj pozitivizma sta bili filozofija zgodovine, ki jo je na začetku 19. stoletja razvil Auguste Comte (1798–1857), in filozofija znanosti, ki jo je razvil »du- najski krog« na začetku 20. stoletja. Comte je zagovarjal tradicionalno empiristično stališče, da v razumu ne more biti nič, kar ni bilo prej v čutilih. Tu je zavračal vse, česar ni mogoče potrditi s čutnim opazovanjem – pri čemer je imel v mislih zlasti metafiziko. Po njegovem prepričanju naj bi bile vse znanosti utemeljene v eni sami metodi, ki je najprej prišla v uporabo v matematično-fizikalnih znanostih. Zahteval je, naj se znanost razmeji od neznanosti, vsa znanost pa zvede na eno samo teori- jo, ki mora biti utemeljena v fiziki (Zammito 2004, 6–7). Comtove ideje so v 19. stoletju prevzeli misleci naravoslovnih, pa tudi družboslovnih znanosti. Trdili so, da do védenja vodi le ena sama metoda, tj. metoda naravoslovnih znanosti, da je enost vseh znanosti utemeljena v materializmu, kakor ga podaja fizikalna znanost. Hu- manistične znanosti so imeli za popolnoma subjektivno področje (8). Logični pozitivizem dunajskega kroga lahko imenujemo neopozitivizem, saj je zagovarjal vsa jedrna epistemološka načela pozitivističnega izročila, še posebej pa se je osredotočil na iskanje razmejitvenega (ang. demarcation) kriterija, »ki loči znanstveno védenje od metafizičnih teorij, nerazumnosti, vraževerja in psevdo- znanosti ter zagovarja kumulativen napredek znanosti.« (Bem in De Jong 2006, 58) Razmejitveni kriterij naj bi bila univerzalna, nadzgodovinska in splošna meto- da racionalnosti, ki bi jo lahko uporabili na algoritmični način in pri tem izključili vse subjektivne dejavnike, kot so na primer osebna sodba ali družbeni in zgodo- vinski dejavniki (57). Logični pozitivisti so kot razmejitveni kriterij najprej predlagali načelo verifika- cije, ki zahteva, naj se vse hipotetične izjave empirično verificirajo z uporabo petih čutil. Če denimo za poved ne moremo z gotovostjo dokazati, ali je resnična ali napačna, jo moramo po pozitivističnem prepričanju imeti za nesmiselno – to je brez pomena. Na področje smiselnega govorjenja naj bi spadale le čiste opazoval- ne trditve (na primer tekočina v epruveti je spremenila barvo v rdečo). Metafizika, poezija in teologija so bile zato za pozitiviste brez pomena oziroma čisti nesmisel (Bem in De Jong 2006, 58–59). Vendar pa se je kmalu izkazalo, da je bila začetna formulacija kriterija razmejitve preozka, zato so jo logični pozitivisti omehčali v empirično konfirmacijo (ang. confirmation). Tako npr. izjave, da baker prevaja ele- ktriko, sicer ne moremo verificirati, lahko pa jo potrdimo s postopkom konfirma- cije (Vickers 2009). 576 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 3 Tej pozitivistični miselnosti je sprva pripadal tudi Alister McGrath, kar je tudi iskreno priznal: »Oklepal sem se tega, za kar sem kasneje spoznal, da je bil preti- rano poenostavljen znanstveni pozitivizem.« (2015, 50) Pravi, da je bilo njegovo zaupanje v znanstvena empirična dejstva neomajno: »Prepričan sem bil, da nam znanost lahko pove, kaj je prav in dobro /…/ da nam tega, kaj je pravilno in kaj je napačno, ne določa družbena konvencija niti individualna čustva, ampak določa- jo empirična dejstva. Pravzaprav sem bil prepričan, da je znanost neke vrste me- tajezik, ki je zmožen presojati o veljavnosti vseh drugih oblik človeškega diskurza in intelektualnega projekta.« (184) 2. Postpozitivistična filozofija in vloga teorij pri osmišljanju presenetljivih dejstev V drugi polovici dvajsetega stoletja se je v filozofiji znanosti zgodil velik premik, imenovan postpozitivizem, ki je toga načela pozitivizma omehčal – in odprl mo- žnosti za dialog z religijo. Odkritje postpozitivistične filozofije je bil za McGratha prelomen trenutek, ki mu je omogočil, da je ateizem opustil in celo postal stra- sten teolog. Wentzel van Huyssteen ugotavlja, da je postmoderna miselnost izvedla prelom z miselnostjo pozitivizma. Za postmodernost znanstvena racionalnost ni več več- vredna oblika racionalnosti – pojavlja se v metodološki kontinuiteti z drugimi obli- kami védenja, še posebej z vsakodnevnim védenjem. Razumemo jo lahko kot eno izmed najbolj vzorčnih oblik človeške racionalnosti. Za postmodernost znanost kot takšna ne obstaja več; obstaja pa pluralnost znanosti, ki imajo svoja lokalna pra- vila, po katerih usmerjajo svoje delovanje (van Huyssteen 1999, 36–44). James Garrison zato trenutno stanje v filozofiji znanosti opisuje takole: »Na splošno je sprejeto, da je pozitivizem mrtev in da sedaj živimo v postpozitivistič- nem obdobju znanstvenega raziskovanja.« (1986, 12) Izkazalo se je, da ima logič- ni pozitivizem številne težave. Kot prvo, teorija in opazovanje medsebojno nista neodvisna, zato je popolnoma objektivno opazovanje nemogoče. To so dokazo- vali filozofi kot na primer Wittgenstein, Sellars, Quine in Hanson. Poleg tega filo- zofi znanosti niso našli nobenega ustreznega razmejitvenega kriterija. Podvomili so tudi o ideji kumulativnega napredka (Bem in De Jong 2006, 63). In kar je naj- pomembneje, praksa je prevladala nad filozofsko spekulacijo. Če na primer v času pozitivizma znanstveniki niso ravnali v skladu s pravili verifikacije oziroma konfir- macije, so jih logični pozitivisti imeli za nerazumne. Postpozitivisti pa so obratno kriterije za racionalnost začeli iskati v dejanski znanstveni praksi (Matheson in Dallmann 2015). Teorijo so pozitivisti imeli za nekaj drugotnega in problematičnega, saj vključuje bitnosti, ki jih ne moremo neposredno testirati (McMullin 2008, 500). V postpozi- tivizmu pa je teorija iz ozadja stopila na prvo mesto, s čimer se je pojavil tudi nov način upravičevanja védenja, namreč falzifikacija oz. ovrženost, ki jo je teoretično 577 577 Borut Pohar - Resonanca med znanostjo in krščanskim naukom... razvil filozof znanosti Karl Popper (1902–1994). Popper je zavračal indukcijo ne samo kot metodo formacije teorije, temveč tudi kot metodo konfirmacije. Po na- čelu ovrženosti teorija postane ovrgljiva – in s tem znanstvena – le, če lahko for- muliramo najmanj eno temeljno trditev (ang. basic statement), ki dani teoriji na- sprotuje (Van Huyssteen 1989, 29). Evolucijo bi na primer lahko ovrgli s temeljno trditvijo, da so znanstveniki v plasti kamnin ob ostankih dinozavrov našli ostanke modernega človeka, kar pomeni, da je teorija evolucije načeloma ovrgljiva in s tem znanstvena. Popper je trdil, da naloga znanstvenika ni, da za svoje teorije išče pod- porne dokaze, ampak da jih poskuša ovreči na podlagi napovedi, izpeljivih iz hipo- tez. Če teorije testa ne prestanejo, jih zavržemo; preostale začasno sprejmemo kot trenutno najboljše oz. podkrepljene (ang. corroborated). (Sankey 2008, 253). Teorije nam omogočajo umevanje oziroma osmišljanje sveta. Umevanje je kon- tekstualizacija pojavov – to je njihova umestitev v teorijo oziroma model, ki je del večje celote. Pojave torej razumemo v njihovem razmerju do celote. McGrath pravi: »Kakor so poudarjali filozofi znanosti, na primer Charles Peirce, je eden od ciljev znanstvene razlage v tem, da presenetljiva opazovanja postavi v kontekst, v katerem postanejo nepresenetljiva, morda celo napovedljiva.« (2015, 92) Clayton ugotavlja: »Konec koncev, osmišljanje sveta je edini kriterij, ki ga nekateri konte- kstualisti zahtevajo od razlag.« (1989, 39) McGrath dodaja, da je kontekstualiza- cija tudi naloga teoloških razlag: osmisliti pojave v svetu. Ker teološke razlage kriteriju hermenevtične razlage lahko zadostijo, jih imamo lahko za razumne in smiselne. 3. Sodobna krščanska apologetika kot dokazovanje razumnosti in smiselnosti verovanja Alister McGrath je prepričan, da zavest o razumnosti vere v javnosti narašča: »Ob- staja vse večje soglasje o tem, da je vera v Boga popolnoma razumna – seveda če ›razumnosti‹ ne opredelimo tako, da pri tem namerno izključimo takšna prepriča- nja.« (McGrath 2012, 81) Podaja tudi dva razloga, zakaj razumnost in smiselnost krščanske vere sam poskuša pokazati: »Kot prvo, zaradi kulturnega predsodka ,nerazumnosti‘ vere, ki ga lahko najdemo v pisanjih Richarda Dawkinsa in drugih, je dobro razvidno, da je treba bralcu zagotoviti, da vera ima smisel – tako v svojih temeljih kakor tudi v svojih izidih. In kot drugo, moje lastno odkritje intelektualne zmogljivosti vere je bil pomemben mejnik na mojem potovanju razumevanja in raziskovanja. Zame je bil to nepričakovan in pomemben trenutek vpogleda, zlasti zato, ker je moje razmišljanje temeljilo na bolj enostavnih oblikah ateizma, na ka- terega sem naletel kot najstnik, še posebej na njegovi retoriki o iracionalnosti re- ligije in vernikov.« (2015, 212) Razloga sta torej očitek iracionalnosti vere, ki kroži v javnosti, ter njegova osebna izkušnja, ki govori prav o nasprotnem. In kateri so pogoji, ki jih mora krščanska vera izpolniti, da jo imamo lahko za upravičeno in s tem za dokazano? Pokazati moramo, da je krščanska vera upravi- čljiva na vseh ravneh in da je tako: 578 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 3 Razumska oz. racionalna – če izpolnjuje deduktivno načelo verifikacije: njene na- čelne trditve morajo biti preverljive z opazovanji. Trditev, da Bog obstaja, je mogoče preveriti z opazovanji oz. ,zunanjimi dokazi‘, na primer s temi, ki jih navaja Katekizem katoliške Cerkve: »čudeži Jezusa Kristusa in svetnikov (Mr 16,20; Heb 2,4), prerokbe, širjenje in svetost Cerkve, njena plodovitost in trdnost.« (KKC, tč. 156) Razumna – izpolnjuje induktivno načelo potrditve: namenske hipoteze je mo- žno potrditi z izkustvom, torej z induktivno metodo in ,notranjimi‘ dokazi. Teološko trditev, da je Jezus Pot k Očetu (Jn 14,6-12), da je torej namen Jezusovega življenja ljudi pripeljati k Očetu, lahko izkustveno potrdimo na vsakem sodišču, kjer se ve- dno znova izkaže, da je resnica pot do pravice, kajti z lažjo pravice ni mogoče do- seči. Jezus je sebe poistovetil z Resnico (Jn 14,6), Nebeški Oče pa je Pravica – ki je ena sama, nedeljiva in sveta. Smiselna – izpolnjuje abduktivno načelo falzifikacije: smiselne teoretične hipo- teze vere je moč ovreči z občutenjem umanjkanja osmišljenosti presenetljivih dejstev. Krščanski nauk o stvarjenju sveta je na primer mogoče falzificirati z obču- tenjem umanjkanja osmišljenosti presenetljivega dejstva, da je svet večen. Če bi znanost odkrila, da je svet večen, potem bi se v krščanskem nauku pojavila ano- malija umanjkanja smisla, s čimer bi nauk postal nesmiseln in s tem nemožen. Podobno je McGrathovo smiselno hipotezo, da je krščanski nauk najboljša razlaga, moč ovreči z odkritjem presenetljivega dejstva, da je drug svetovnonazorski nauk z znanstvenimi opazovanji, izkustvom in teorijami v večji resonanci kot krščanski nauk. Nesmiselno bi bilo torej trditi, da je krščanski nauk najboljša razlaga, če ne bi obstajal način, kako dokazati, da ni tako, saj se nam pri takšni hipotezi zastavi vprašanje: »Kako pa to veste?« Resnična – izpolnjuje eduktivno načelo pritrditve: znanstvena skupnost stro- kovnjakov jo enoglasno doživlja kot resnično, saj se je o tem zedinila. To pomeni, da moramo krščansko vero dokazati z deduktivnimi, induktivnimi, abduktivnimi in eduktivnimi argumenti (Pohar 2022), kar so različni tipi upraviče- vanja hipotez. Alister McGrath želi prikazati smiselnost krščanske vere z uporabo resonance in metode sklepanja o najboljši razlagi – da je upravičena z abduktivno metodo zatrjenega konsekvensa, konkretno z metodo sklepanja o najboljši razla- gi, zato lahko velja kot ,možna‘. Lahko bi sicer dokazovali tudi razumskost, razu- mnost in resničnost krščanske vere, vendar, kot rečeno, to v domet našega pri- spevka ne spada: hočemo samo pokazati, da je za premostitev odtujitve med kr- ščanskimi in nekrščanskimi sogovorniki mogoče uporabiti idejo resonance. Ta od- tujitev obstaja tudi zaradi očitka o nesmiselnosti krščanske vere, ki pravi, da kr- ščanska vera ni niti verjetna – še manj pa možna. McGrath trdi, da je krščanski nauk smiseln, če resničnost osmišlja bolje kot nje- gove alternative. Krščanstvo se po njegovem lastnem občutenju resonance našim opazovanjem in izkustvom prilega bolje kot pa njegove alternative. Pri tem opo- zarja na vzporednico z znanstveno metodo: »V tem primeru gre za jasno analogi- jo s preizkušanjem znanstvenih teorij, ki jih običajno sodimo po tem, kako dobro se opazovanjem prilegajo oziroma kako dobro jih razlagajo.« (2012, 72) McGratho- 579 579 Borut Pohar - Resonanca med znanostjo in krščanskim naukom... vo osebno spoznanje ob spreobrnitvi iz ateizma je tako, da krščanstvo resničnost osvetljuje bolje kot pa njegove sekularne alternative. Krščanska apologetika se namreč trudi pokazati, kako se krščanski teoretični okvir prilega globokim struk- turam sveta, ki jih odkrivajo naravoslovne znanosti (2012, 79–80). Ta McGrathova smiselna hipoteza ima smisel, ker jo lahko ovržemo. 4. Razlaganje presenetljivih dejstev kot eden od namenov krščanskega nauka Ko govorimo o krščanskem nauku kot o najboljši razlagi, moramo najprej razložiti sam pojem razlage in odgovoriti na vprašanje, ali je krščanski nauk sploh razlaga. Razlaga je za znanost ena najpomembnejših stvari. Kakor pravi slovenski filozof Andrej Ule (roj. 1946), »je osnovni cilj znanosti, ki jo loči od drugih kognitivnih strategij, sistematična in metodična pojasnitev pojavov, dogodkov ali ugotovljenih splošnih povezav med pojavi.« (1992, 38) Podobno menita Bem in De Jong: »Na- loga znanosti je, da razlaga pojave in dogodke v svetu.« (2006, 27) Razlaga je torej za znanost bistvenega pomena. Kaj pa za religijo? Wilko van Holten trdi, da ni soglasja o tem, ali religija razlagalno funkcijo ima ali ne: »Pri filozofih religije obstaja velik prepad med tistimi, ki interpretirajo religijsko prepričanje in jezik na realističen in faktografski način, s čimer religiji dovoljujejo, da ima kognitivno vsebino, da dela razlagalne trditve in da je po naravi hipotetična, in drugimi, ki poudarjajo, da funkcija religije ni v tem, da razlaga oziroma da podaja stanje dejstev, ampak da zastavlja vprašanja, ki zadevajo vrednote in pomen, da izraža odnos do življenja itd. Kot pri mnogih drugih zadevah se resnica verjetno nahaja nekje med tema dvema nasprotjema, na primer s tem, da razlikujemo med primarnimi in drugotnimi funkcijami religijskega prepričanja ali da pokažemo na dejstvo, da vsaka religijska predanost predpostavlja določene dejstvene trditve.« (van Holten 2002, [1]) Tudi Alister McGrath je prepričan, da je razlagalna funkcija religije zelo po - membna, celo tako pomembna, da jo lahko uporabimo za krščansko apologijo. Tako pravi: »Vendar je prav, da izpostavimo dejstvo, da čeprav poudarek krščan- skega oznanjevanja v prvi vrsti ni namenjen razlaganju, skoraj ne moremo dvomi- ti v to, da ima njegova značilna intelektualna osnova zmožnost osmisliti to, kar lahko opazujemo.« (McGrath 2009, 38) McGrath namen krščanskega nauka pov- zema takole: »Krščanska vizija resničnosti govori o resnici, poleg tega pa posedu- je tudi razlagalno moč, saj ustreza načinu, kako stvari v resnici so.« (2009, 40) Pojave, ki kličejo po razlagi, McGrath imenuje presenetljiva dejstva. O njih pra- vi: »Obstajajo določena dejstva, ki so ,presenetljiva‘. Vendar si lahko zlahka pred- stavljamo razgledno točko, s katere niso presenetljiva in jih morda lahko celo pri- čakujemo. Krščanska vizija resničnosti /…/ nam ponuja razgledno točko, s katere 580 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 3 lahko opazujemo naravni svet in vidimo določene stvari, ki se drugim zdijo čudne ali nenavadne – kakor na primer natančna naravnanost –, skladne z večjo sliko, ki jo ponuja krščanstvo.« (2009, xiii) S tem želi povedati, da krščanstvo s svojo zgod- bo daje presenetljivim dejstvom smisel. Krščanstvo je po mnenju avtorjev, kot je McGrath, smiselno zato, ker podaja najboljšo razlago sveta. Vendar moramo pri tem takoj opozoriti na dejstvo, da vsaka razlaga ni dobra oz. lepa – znanstvena. Pozitivistična filozofija znanosti je postavljala kriterije za znanstvenost razlage, ki jih krščanska razlaga ni mogla iz- polnjevati. Postpozitivistična filozofija znanosti pa je kriterije občutno spremenila in celo obrnila krščanstvu v prid – vse kot posledica premika od formalnega v her- menevtično pojmovanje znanstvene razlage. 5. Premik iz formalističnega modela znanstvene razlage v kontekstnega (hermenevtičnega) Ta premik je hkrati premik od iskanja naravnih zakonov k formuliranju teorij. Po- stpozitivistična znanost je prišla do spoznanja, da cilj znanosti ni kopičenje dejstev v obliki zakonov, temveč razlaga – zakaj so dejstva takšna, kakršna so. V prvi polovici 20. stoletja so filozofi znanosti iskali kriterije za jasno razmejitev znanosti od neznanosti, zato so za razlage predlagali stroge pogoje. Če naj bo raz- laga resnično znanstvena, bi morala po mnenju pozitivistov ustrezati določenim logičnim normam. Ortodoksna oziroma klasična teorija znanstvene razlage pravi, da razložiti dogodek pomeni uvrstiti ga pod splošni zakon – pokazati, da gre za poseben primer splošnega zakona. Explanandum oziroma dogodek, ki ga razlaga- mo, uvrstimo pod zakon narave, s čimer pokažemo, da gre za primer splošnega pravila. To razlago imenujemo deduktivno-zakonska (ang. deductive-nomological), ker lahko dogodek logično deduciramo iz zakona narave in nekaterih specifičnih pogojev (Bem in De Jong 2006, 27–28). A filozof znanosti Ernan McMullin (1924–2011) poudarja, da je umeščanje expla- nanduma pod regularnost samo prvi korak do tega, da ta postane umljiv. Še več, McMullin trdi, da ta korak v očeh znanstvenikov običajno niti ne velja kot razlaga – razlaga je nekaj drugega kot splošni zakon: je nekaj, iz česar lahko zakon šele iz- peljemo. McMullin poudarja, da nam deduktivno-zakonska razlaga ne more dati odgovora na vprašanje »Kako to, da se železo razteza, ko ga segrevamo?« Trdi, da zatekanje k bolj splošnemu zakonu, katerega poseben primer bi bil ta zakon, ne zadošča. Potrebujemo nekaj več kot le empirično posploševanje (1978, 143–145). Raztezanja železa pod vplivom toplote torej ne razložimo z empiričnim zakonom, ampak s smiselno hipotetično razlago, ki pravi, da ima železo molekularno struk- turo, na katero toplota na določen način vpliva; pri tem potrebujemo še teorijo toplote. Smiselna razlaga ne pokaže le tega, da lahko explanandum deduciramo iz explanansa (kakor to dela deduktivno-zakonska razlaga), podaja tudi hipotetične trditve o elementih in povezavah, ki explanandum sestavljajo. Triumf sodobne znan- 581 581 Borut Pohar - Resonanca med znanostjo in krščanskim naukom... stvene razlage je odkritje neopaznega in nevidnega področja teoretičnih bitnosti mikro- in makrosveta. Skriti deli v nekem smislu ostajajo skriti, saj je smiselna raz- laga analogna, vendar kljub temu omogoča ontološke trditve (1978, 145). 6. Ključna vloga epistemičnih vrednot pri izboru najboljše razlage Pokazali smo, da religijske razlage izpolnjujejo prvi kriterij znanstvenosti – da imajo strukturo znanstvene razlage. Sedaj je treba pokazati še, da krščanska vera opazo- vanja razlaga bolje kakor njene alternative, s čimer postane podkrepljena. Zopet se bomo oprli na pričevanje Alistra McGratha, ki je ob spreobrnitvi iz ateizma v krščanstvo občutil povečanje smiselnosti svojega svetovnonazorskega okvira – kar pomeni, da je na lastni koži občutil, da je krščanski nauk najboljša razlaga. Ker go- vorimo o občutenju povečanja osmišljenosti resničnosti, pri tem ne gre za objek- tivna dejstva, ki bi bila očitna in univerzalno dostopna, temveč za pričevanje, ki nas vabi, da bi svojo vero na podoben način kakor McGrath podkrepili tudi sami. McGrath je prepričan, da lahko krščanstvu upravičeno verjamemo: »Krščanstvo je odprto za kritiko na mnogih področjih, vsekakor pa ni dovzetno na obtožbe, da v nasprotju z znanstveno oziroma empirično mislijo temelji ,samo na veri‘.« (Mc- Grath 2011, 113) McGrath trdi, da nobenega svetovnega nazora, vključno s krščan- stvom, ne moremo dokazati: »Za krščanstvo ne moremo dokazati, da je resnično, lahko pa na podlagi dobrih razlogov trdimo, da je upravičeno /…/ Dokažemo lahko samo plitve resnice. A čeprav najgloblje resnice ležijo onkraj absolutnega dokaza (ang. proof), jim kljub temu lahko zaupamo.« (McGrath 2015, 170) Boga sicer res ne moremo dokazati, lahko pa imamo dobre razloge za vero vanj, kot je na primer spoznanje, da je obstoj Boga najboljši okvir za osmišljanje sveta (64). G. K. Chester- ton je dejal: »Pojav ne dokaže religije, vendar religija razlaga pojav.« (69) Pomembno je McGrathovo spoznanje, da so za upravičenje krščanskega nauka ključni dobri razlogi. Ti dobri razlogi pa niso nič drugega kot epistemične vredno- te, ki nam pomagajo, da na podlagi vrednostne sodbe dobimo najboljšo razlago resničnosti, ki s tem postane podkrepljena – vedno jo je mogoče falzificirati z raz- lago, ki je z epistemičnimi vrednotami ocenjena bolje. Eden ključnih postpozitivističnih filozofov znanosti, Thomas Kuhn (1922–1996), je prišel na dan z ugotovitvijo, da teorij ne izbiramo na podlagi dokončnih doka- zov (ang. proofs), kakor to velja v matematiki in logiki, temveč na podlagi prepri- čevanja (ang. persuasion), ki temelji na dobrih razlogih oziroma na vrednotah, kot so točnost, domet, enostavnost, rodovitnost itd. (Banner 1990, 19; 20). Pra- vi namreč: »Ne zanikam torej niti obstoja dobrih razlogov niti tega, da so ti razlo- gi vrste, kot jo navadno opisujejo. Vendar vztrajam, da ti dobri razlogi niso pra- vila za izbor, ampak vrednote, ki jih uporabljamo pri izbiranju. Znanstveniki, ki jih delijo, lahko v isti konkretni situaciji kljub temu izberejo različno.« (Kuhn 1970, v: Banner 1990, 20) 582 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 3 Filozofinja znanosti Dana Tulodziecki podaja naslednjo definicijo epistemičnih vrednot: »To so lastnosti naših znanstvenih teorij, za katere so znanstveni realisti prepričani, da so po svoji naravi epistemične: če jih naše teorije vsebujejo, je zanje bolj verjetno, da so resnične. Kot rezultat imajo sposobnost, da našim teorijam podeljujejo dodatno epistemično moč, s čimer preprečujejo scenarije poddolo- čenosti.« (2014, 247) Čeprav je res, da obstajajo empirično enakovredne in logič- no nezdružljive konkurenčne teorije, tovrstne teorije epistemološko niso enako- vredne, saj niso enake glede na nekatere druge teoretske vrline, ki so pomembne za izbor teorije (Tulodziecki 2014, 250). Izbiranje najboljše teorije na podlagi epistemičnih vrednot pa ne poteka le v znanosti, temveč tudi pri upravičevanju svetovnih nazorov. William Hasker (roj. 1935) je zato prepričan, da pri izbiranju najboljše razlage med znanstvenimi in metafizičnimi kriteriji obstaja analogija, saj v obeh primerih vrednotenje poteka na podlagi vrednot. Po njegovih besedah metafizične teorije »delujejo na podo- ben, vendar ne na identičen način kot znanstvene teorije; poenotijo področja naše izkušnje in nam jih delajo razumljive. Če je to res, potem lahko ovrednotimo me- tafizične teorije s kriteriji, ki so podobni tistim, ki jih uporabljamo za znanstvene teorije.« (Hasker 1983, 25; 26) Ernan McMullin trdi, da glede taksonomije vrednot ni dogovora. Prva delitev, ki jo je uvedel sam, je razlika med empiričnim prileganjem (ang. empirical fit), ki je osrednja epistemična vrednota, in ostalimi vrednotami, ki jih imenuje komple- mentarne (nekateri jih imenujejo tudi neempirične). Komplementarne vrednote je razdelil na notranje (notranja konsistenca, notranja koherenca, enostavnost), kontekstne (zunanja konsistenca oziroma konsonanca in optimalnost) ter diahro- ne (rodovitnost, združljivost (ang. consilience) in trdoživost). Te zadnje se pokaže- jo šele sčasoma, ko se teorija razvija (2008, 502; 504); v nasprotju z nekaterimi drugimi vrlinami njihova odsotnost ni pomembna – zato so z vidika falzifikacije problematične (1996, 26). McMullin pravi, da seznam ni izčrpen in dokončen, am- pak bi lahko dodali še druge kriterije (1982, 16). 7. Resonanca kot glavna epistemična vrednota Alistra McGratha Za McGratha je resonanca osrednji pojem njegove prenovljene trinitarične narav- ne teologije, s katerim poimenuje empirično in izkustveno prileganje ter teoretič- no konsonanco. Pravzaprav gre za tri različna prileganja krščanskega nauka: opa- zovanjem, izkustvom in hkrati znanstvenim teorijam. McGrath pravi: »krščanstvo se prilega našim opazovanjem in izkustvom bolje kakor alternative.« (2012, 72) Pojem resonanca sicer povezujemo predvsem s fiziko, vendar pa se v zadnjem času pojavlja tudi v socioloških razpravah, sama ideje resonance kot preobražan- je posameznika s strani izvornega izkustva pa se pojavlja tudi v fenomenologiji, na primer pri Husserlu, Heideggerju, Levinasu, Marionu in Derridaju (Klun 2020, 289). 583 583 Borut Pohar - Resonanca med znanostjo in krščanskim naukom... Vrednota empiričnega prileganja je za potrjevanje razumnosti krščanstva po mnen- ju McGratha osrednja: »Kjer so različne tradicionalne oblike naravne teologije posku- šale deducirati Boga iz opazovanih lastnosti narave, poskuša moj pristop pokazati na veliko ,empirično prileganje‘ trinitaričnega svetovnega nazora temu, kar lahko opa- zujemo v naravnem svetu, človeškem razumu, izkustvu in kulturi na splošno.« (57) Empirično prileganje je resonanca med krščansko teorijo in opazovanjem. McGrath pravi, da je »popolnoma primerno govoriti o ,resonanci‘ med teorijo in opazovanji.« (2009, 20) Drugače kot pri empiričnem prileganju pa pri konsonanci govorimo o re - sonanci med krščansko teorijo in znanstvenimi teorijami. Resonanca je torej navzoča v treh oblikah: kot empirično in izkustveno prileganje ter kot konsonanca. Resonanca po besedah McGratha potrjuje dejstvo, da »temeljne teme krščan- ske vere ponujajo najboljšo razlago tega, kar lahko vidimo.« (2009, 20) Krščanski nauk o izvirnem grehu se denimo prilega opazovanjem, da noben človek ni brez greha in da ljudje sebi in drugim vedno znova povzročamo trpljenje – v nasprotju z razsvetljenskim prepričanjem, da si lahko človek ustvari raj na zemlji, ker da je njegova narava brezmadežna. Podobno se krščanski nauk o perihoretičnem no- tranjem življenju Troedinega Boga Ljubezni – ki ga zaznamuje so-bivanje oz. ko-ek- sistenca (vse Božje osebe so med seboj enakovredne), bivanje ,zunaj‘ sebe oz. ek-sistenca (osebe se ne zapirajo vase, ampak gredo druga k drugi), bivanje ,za druge‘ oz. pro-eksistenca (vse tri osebe živijo druga za drugo) in bivanje ,v drugem‘ oz. in-sistere (osebe so druga pri drugi doma) (prim. Sorč 2012, 82–85) – dobro prilega fenomenološkemu izkustvu samo-razložljivosti ljubezni. Ljubezen je namreč edina stvar, ki je lahko sama sebi razlog (ratio-sui), pri čemer lahko vsakdo izkusi, da je dejanje ljubezni, na primer zastonjsko odpuščanje, storjeno ,iz‘ ljubezni do bližnjega (Marion 2007), kar pomeni da je razlog za ljubezen ljubezen sama. Če je Bog kot causa-sui ljubezen (1 Jn 4,8), njegovo življenje pa je perihoretično, potem je pričakovano, da bo sledi Božje ljubezni nosila tudi človeška ljubezen, kot je ra- tio-sui, saj smo ljudje ustvarjeni po Božji podobi (1 Mz 1,27). Podobno se krščan- ski nauk o stvarjenju prilega znanstveni teoriji o vélikem poku, ki pravi, da vesolje ni večno, ampak ima začetek v času. To so samo trije primeri, kako se krščanski nauk znanstvenim ugotovitvam in spoznanjem prilega. Trinitarična naravna teologija naj bi bila tista, ki gleda naravo skozi krščanski interpretativni okvir in z znanstvenimi spoznanji išče resonanco. McGrath pravi: »Pristop, ki ga uporabljamo, vodi v to, da pojave naravnega sveta opazujemo z vidika krščanske tradicije; nato se vprašamo, ali obstaja znatno ,empirično prile- ganje‘ med teoretičnim in empiričnim.« (2009, 33) McGrath trdi, da je rezultat preverjanja spoznanje, da »med krščansko teorijo in empiričnim opazovanjem obstaja temeljna skladnost oziroma resonanca« (33−34). McGrathov argument bi lahko zapisali v obliki zatrjenega konsekvensa: Vélika premisa: Če je razlaga najboljša, potem bo z opazovanji, izkustvi in teo- rijami v večji resonanci kot alternative. Mala premisa: Krščanski nauk je z znanostjo v večji resonanci kot pa ateizem. Sklep: Krščanski nauk je najboljša razlaga. 584 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 3 McGrath tako trdi, da se je v krščanstvo spreobrnil zaradi velike razlagalne zmo- žnosti krščanske vere: »Dejstvo je, da je bil eden od najbolj pomembnih dejavni- kov, ki me je odločilno odtrgal od mojega mladostniškega ateizma in me privedel v krščanstvo, vedno večje zavedanje o tem, da krščanska vera to, kar vidim okoli sebe in izkušam znotraj sebe, osmišlja veliko bolje kakor pa njene ateistične alter- native.« (2015, 64) Da je ugotavljanje resonance ena izmed nalog teologov, je prepričan tudi teolog in filozof Niels Henrik Gregersen (roj. 1956). Poudarja, da mora biti teolog tudi konstruktiven: »Od teologa v tem primeru pričakujemo […], da ima kompetenco za ovrednotenje različnih načinov, na katere so – oziroma naj bi bile – znanosti v resonanci z religijskimi pogledi na resničnost. Teolog bo seveda to interpretativno vlogo včasih opravil bodisi v sozvočju bodisi na način tekmovanja z drugimi pogle- di na življenje, najsi bodo ti areligijski, antireligijski ali pa iz drugih religijskih tra- dicij. Toda notranjeteološka funkcija je tako opisna kakor tudi konstruktivna: kako se zvoki posameznih kosov človeškega védenja (znanstvene teorije) vklapljajo v celotno orkestralno melodijo človeškega védenja? Kako lahko prenovimo tradici- onalne načine izražanja, da bodo v večji resonanci z znanostjo in bodo bolje izra- žali avtentičnost krščanske perspektive?« (1998, 187) 8. Sklep Smisel ugotovljene resonance med krščanskim naukom in znanstvenimi opazova- nji, izkustvi in teorijami – zato jo McGrath vidi kot ,najboljšo razlago‘ – je v rešitvi življenjskega problema odtujenosti med ateisti in kristjani. Ta odtujenost izvira iz pozitivističnega očitka nerazumnosti in nesmiselnosti verskega nauka, ki temelji na razodetju. Ko je McGrath s pomočjo resonance ugotovil, da je krščanski nauk zanj najboljša razlaga, in je to sporočilo v svojih številnih objavah posredoval tudi drugim, je omogočil, da lahko zaupanje v smiselnost krščanskega razodetja prido- bijo tako verni kot neverni – in kristjane pri iskanju resnice zopet vidijo kot ena- kovredne sogovornike. Pojem resonance je zato v okviru McGrathove trinitarične naravne teologije za premagovanje odtujenosti, ki jo je med vernimi in nevernimi povzročil pozitivizem s svojim naukom – za katerega pa je postpozitivizem pokazal, da je v marsičem zmoten –, ključni pojem. Seveda dokaz za smiselnost krščanskega nauka, namreč občutje večje resonance z znanstvenimi izsledki kot alternative, ni objektiven, kar pomeni, da ga ni mogoče opazovati, ampak se je treba potopiti v teoretični nauk Cerkve in znanosti ter prisluhniti njunemu sozvočju oz. resonanci, kar zahteva veliko truda in časa – zato ne moremo pričakovati, da bodo McGratho- vemu zgledu sledile množice. Kljub temu pa nam je odprl zanimivo in koristno pot, kako priti do Resnice in s tem do zmanjšanja odtujenosti med kristjani in nekristja- ni v sodobni pluralni družbi, pri čemer igra ključno vlogo prav občutje resonance. 585 585 Borut Pohar - Resonanca med znanostjo in krščanskim naukom... Reference Banner, Michael C. 1990. The Justification of Science and the Rationality of Religious Belief. Oxford Philosophical Monographs. Oxford: Cla- rendon Press. Bem, Sacha, in Huib Looren de Jong. 2006. Theo- retical Issues in Psychology: An Introduction. 2. izd. London: SAGE Publications. Clayton, Philip. 1989. Explanation from Physics to Theology: An Essay in Rationality and Religion. New Haven: Yale University Press. Garrison, James W. 1986. Some Principles of Postpositivistic Philosophy of Science. Educa- tional Researcher 15, št. 9:12–18. Gregersen, Niels Henrik. 1998. A Contextual Coherence Theory for the Science-Theology Dialogue. V: Niels Henrik Gregersen in J. Wen- tzel van Huyssteen, ur. Rethinking Theology and Science: Six Models for the Current Dialo- gue, 181–231. Grand Rapids, MI: William B. Eerdmans Publishing Company. Hasker, William. 1983. Metaphysics: Constructing a World View. Downers Grove, IL: InterVarsity Press. Klun, Branko. 2020. Rezilienca in resonanca: V iskanju nove drže do sveta. Bogoslovni vestnik 80, št. 2: 281–292. Marion, Jean-Luc. 2007. The Erotic Phenomenon. Prevedel Stephen E. Lewis. Chicago, IL: The University of Chicago Press. Matheson, Carl, in Justin Dallmann. 2015. Histori- cist Theories of Scientific Rationality. V: Stan- ford Encyclopedia of Philosophy. Uredil Edvard N. Zalta. https://plato.stanford.edu/cgi-bin/ encyclopedia/archinfo.cgi?entry=rationality- -historicist (pridobljeno 6. 1. 2017). McGrath, Alister. 2009. A Fine-Tuned Universe: The Quest for God in Science and Theology. Louisville, KY: Westminster John Knox Press. − − −. 2011. Surprised by Meaning: Science, Faith, and How We Make Sense of Things. Louisville, KY: Westminster John Knox Press. − − −. 2012. Mere Apologetics: How to Help See- kers and Sceptics Find Faith. Grand Rapids, MI: Baker Books, a division of Baker Publishing Group. − − −. 2015. The Big Question: Why We Can‘t Stop Talking About Science, Faith and God. New York: St. Martin's Press. McMullin, Ernan. 1978. Structural Explanation. American Philosophical Quarterly 15, št. 2:139– 147. − − −. 1982. Values in Science. Proceedings of the Biennial Meeting of the Philosophy of Science Association 1982, št. 2:3–28. − − −. 1996. Epistemic Virtue and Theory Apprai- sal. V: Igor Douen in Leon Horsten, ur. Realism in the Sciences: Proceedings of the Ernan Mc- Mullin Symposium Leuven 1995, 13–34. Louva- in Philosophical Studies 10. Leuven: Leuven University Press. − − −. 2008. The Virtues of a Good Theory. V: Stathis Psillos in Martin Curd, ur. The Routledge Companion to Philosophy of Science, 498–508. London: Routledge. Pohar, Borut. 2022. The Gospel’s Double Antisym- metry as the End-Point of the Development of Western Society. Religions 13, št. 1:80. https:// doi.org/10.3390/rel13010080 Sankey, Howard. 2008. Scientific Method. V: Stathis Psillos in Martin Curd, ur. The Routledge Companion to Philosophy of Science, 248–258. London: Routledge. Sorč, Ciril. 2012. Povabljeni v Božje globine: Prispe- vek k trinitarični duhovnosti. Znanstvena knjižn- ica 27. Ljubljana: Teološka fakulteta. Tulodziecki, Dana. 2014. Epistemic Virtues and the Success of Science. V: Abrol Fairweather, ur. Virtue Epistemology Naturalized: Bridges Between Virtue Epistemology and Philosophy of Science, 247–268. Synthese Library 366. Cham: Springer International Publishing Swi- tzerland. Ule, Andrej. 1992. Sodobne teorije znanosti. Zbirka Družboslovje 5. Ljubljana: Znanstveno in publi- cistično središče. van Holten, Wilko. 2002. Theism and Inference to the Best Explanation. Ars Disputandi 2, št. 1:262–281. van Huyssteen, J. Wentzel. 1989. Theology and the Justification of Faith: Constructing Theories in Systematic Theology. Grand Rapids, MI: William B. Eerdmans Publishing Company. − − −. 1999. The Shaping of Rationality: Toward Interdisciplinarity in Theology and Science. Grand Rapids, MI: William B. Eerdmans Publis- hing Company. Vickers, John. 2009. The Problem of Induction. V: Stanford Encyclopedia of Philosophy. Uredil Edvard N. Zalta. https://stanford.library.sy- dney.edu.au/archives/spr2009/entries/inducti- on-problem/#VerCon (pridobljeno 14. 8. 2017). Zammito, John H. 2004. A Nice Derangement of Epistemes: Post-positivism in the Study of Science from Quine to Latour. Chicago: The University of Chicago Press.