Leto VI.
Szombathely, 1919. januar 17.
Štev. 3
Pobožen, drüžbeni, pismeni list za vogrske Slovence.
PRIHÁJA VSAKO NEDELO.
Cena Novin na leto je vsakomi na njegov naslov 8 K. Sküpno od deset več    .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   6 K.
Naročniki k Novinam brezplačno dobijo vsaki mesec „Marijin List“ I na konci leta „Kalendar Srca Jezušovoga.“
Cena ednoga drobca je doma 10 filerov.
VREDNIK:
KLEKL JOŽEF
pleb. v Dolencih, NAGYDOLÁNY, Vasmegye,
K tomi se more pošilati naročnina i vsi dopisi, ne pa v tiskarno ali v Črenšovce.
Lastnik i izdajatel Novin i Marijinoga Lista je Klekl Jožef vp. pleb., v Črensovcih, Cserföld, Zalamegye.
II. Nedela po Treh Kralih.
Kristuš je pozvani bio na gostüvanje v mesto Kana. S svojov navzočnostjov je počastio i posveto hišni zakon. — Hišni zakon je Bog nastavo vu paradižomi, kda je pravo Adami i Evi. Povnožavajte se i napunite zemlo. Po časi se je hišni zakon z lagojine lüdih doli poškalo z one police na štero ga je Bog položo. Poganje so več žen meli, židovski mož je tüdi odpüsto svojo ženo i drűgo si je k sebi vzeo. Kristus je zakon nazaj postavo na ono polico, kak je od Boga dano bilo. Razložo je šesto božjo zapoved i pravo je, da prelomi hišni zakon, i on, ki svojo ženo odpüsti i si drügo vzeme.
Či okoli poglednemo, dosta takših „vküpstanjenih“ naidemo. Pomilüvanje vredne düše so to. Vu velkih mrežah so, ne so zadosta močne, da bi se rešile, posebno či že dosta dece majo na küpi. Pitaj je, zakaj so ostavile tivariša ali tivarišico, s šterim ali šterov so se prisegli pri oltari. Pa do ti žalostne reči znali pripovidavati. Rano, vu gingavoj mladosti so se oženili. Ne so razmili, ka činijo. Ne je bilo lübavi med njimi. Pa je lübav začetek i fundamentom hišnoga zakona. Lübav blagoslovi mati cerkev. Zato pa pita: Je li lübis i t. d. Te nesrečni lüdje do ti znali pripovedavati, da so se na želo i prisiljavanje starišov vzeli. Pa če je tak, dönok bi mogli vküp ostati že za volo — spomenka matere i oče. Bojna se je skončala. Narava se pašči, da se zgübljeno nadomesti. I sama maticerkev se veseli, da se po štirih tužnih letah pomladi človeči rod i de se napunjavala maticerkev z zdravim i pobožnim zraskom. Zvün zakonsko poznanstvo — i toga je dosta bilo — je žalosten sad nesrečne bojne, je žalost materi cerkvi.
Na dalje vas opiminamo, vu bližanji rod se ne ženite. Ne ženite se, či ste ne zdravi, posebno, či na plüčah mate beteg, ar de vam deca nezdrava. Samo do več nevole na sveti.
Je li, se trbe na zakon pripravljati ali pa samo v njega trbe skočiti? Sveto pismo nas opomina, da kaj šteč včinimo, či jemo ali pijemo ali kaj šteč drügo, vu božem imeni včinimo. Či jest ali spat idemo, se prvle k našemi Bogi zdehnemo, tem bolje morete moliti i Boga na pomoč za zavati, da se do smrti ščete doli zavezati.
Slovenski vu šoli.
Velki župan Železne županije pravi vu madjarskom časopisi „Hir“: Ministersko odredbo od slovenskoga včenja eden del slovenske krajine ne vzeme z radostjov i tüdi ne dovrši, ar slovenskih knig ne ga, deca se je tak navadila k vogrskomi včenji da po slovenskom nadaljavati ne morejo i kak stariške pravijo, doma se navči slovenski, v šoli se pa naj navči vogrski. — Naš odgovor je lehki. Slovenske knige že bodo. To de meni štoj šteč zaman pravo, da se deca slovenski ne more dale včiti. Slednjo, da stariške želejo, naj se deca vogrski navči i jas potrdim, ar so nam jeziki potrebni. Nego edno tüdi potrdjavam i to mi nišče ne more streti, da je šola ne samo za jezika volo, posebno za magjarskoga jezika volo postavlena, nego vu prvom redi za vučenost, za kulturo. Do zdaj se je dete dva tri let borilo s vogrskim jezikom, da bi pa kaj že popadnolo, te pa je vöostalo. Sami vidite pri svojoj deci, da či si kaj v glavo „skuče“ po magjarskom jeziki i je pitate, ka to pomeni, vas samo debelo gleda. Nika ne razmi. Zato pa naše ljüdstvo nika dosta ne
prineslo iz šole. Ne zametavam jas jezika. Poštüjem ga. Nego jezerokrat mi bolje na srci leži vučenost i kulturno razvijanje našega naroda. Slovenec je bistroumen; zakaj bi pred njim kulturo i znanstvo zapirali? Naj se vči, kak največ.
Premirje.
Na bojišči je vse tiho. Minola je bojna, ali mir tak želno zahtevani ne razvedri naša tužna trudna srca. Nemiri i razburkanje je po celoj državi. Te tjeden prve dni se začne pogajanje mira v Parizi: ali nas ne pozovejo na to pogajanje k stoli. Premagajoči protivnik prinese sklep, mi pa ga podložno vzeti moremo.
V Nemškoj državi je grozna reberija. Berlin kak da bi bojišče postano. Liebknechtovi kommunisti, ali bolševiki, ki vsaki red ščejo prevržti, se borijo proti socialistom, ki dozdaj vlado v rokah držijo. Še nej odločeno, štera stran premaga. Na obojem kraji je vnogo mrtvih. Tak se vidi, da vlada li premore bolševike. To je tem bole potrebno, da ovači se antant nešče pogajati s Nemcom. Guč je, da bi Hindenburg postavleni bil za prezidenta nemške ludovlade.
Pri nas so važne premembe čakati. Socijalna stranka je nezadovolna s meščanskimi ministri. Želej, da bi vojni i za notranjska dela minister socialist bil. To so meščanski ministri nej dovolili. Že je od toga guč bil, da socijalisti prek vzemejo vlado. Ali nej so se zjedinili. Károlyi je za prezidenta ludovlade postavleni od Narodnoga Sveta. Prednji minister pa Berinkei bode. Narodni minister, Jászi, je od vlade odpüščen. Narodne posle bode vlada sama opravlala.
Bolševiki s rusoskimi penezi pomagani, v Budapešti vse močneši gratajo.
2
NOVINE
1919. jan. 17.
Socijalisti je nemorejo ali neščejo premagati. Januara 9-ga so bolševiki veliko spravišče držali, kde je Bela Vágó, židovski bolševik puntal v küp spravleno ludstvo. Govor je skleno s tem skričanjom: Naj pride anarhija! Žalostno, da vlada takše norije dopüsti. Bolševiki so z vekšega razbojniki iz temnic odslobojeni, tü pa tam na vesnicah ništeri razbijašje, nezreli klantošje s zelenimi klünami. V ništerih vesnicah so nemir delali, ali čedni moški so je močno naribali pa spokali i mir je postano.
Székelyi v Erdeli so nezadovolni s rumunskov vladov. Sklenili so, da či mirno spravišče njim pravice nespravi, bodo se s vsov močjov proti borili.
Socijalistna vlada pri nas se vsepovsed od protirevolucije boji. Zato je zavirala domobransko družbo, štera bi iz „Érsekujvára“ mela proti Čehom iti. Čehi so tak do Dunave prišli i Komárom osvojili.
Roosvelt, velki sovražnik Wilsonov, leta 1901—1909 bivši amerikanski prezident je 5-ga januara umrl.
Na Kramarza českoga ministra je eden mladi anarhist na cesti strelo. Zavratni napad se njemi nej posrečo.
V Galiciji je velki pogrom. Dosta židovov je vmorjeno.
Alexander srbski vojvoda je proklamacijo dal novoj jugoslovanskoj državi. Proklamácija se etak dokonča: „Najvažneša naloga nove vlade bode, da se na mirnoj konferenciji meja državna tak popravi, kak je dostojno etnografičnim okolščinam našega naroda, da ni edno grudo naše zemle neostane pod tühinskov oblastjov.“
Dom i svet. — Glási.
Novi župan. Železne županije novi župan i vladni komisar je od vlade postavleni dr. Obal Bela, slovenskoga posla bivši komisar.
V Šalgotarjani so jo rüde, kde vogelje kopajo. Delavce so z Budapešta agitatorje nahujškali. Na novo leto je ljüdstvo začnolo razbijavati, s sekirami so razčesali dveri. Knigovoda banke so z postele potegnoli i so ga prisilili, da je prekdao peneze šparkase, 58 jezer koron, pisarne fiškališov so razrovali. Pijano lüdstvo se je ešče vojaštvi proti postavilo. Mesto je prazno, prebivalištvo je pobegnolo, 600 drüžin se je odpeljalo v Budapešt, ešče za časa, ar so vu zrak šteli püstiti vlak.
Nemške podmorske čune (114) razdelijo. Angluši 78, Francozi 15, Taljani 10, Japonci 7 i Amerikanci 4 dobijo.
Razbijavali, ropali so vu ednom mesti. Nikaj so ne nihali. Drügi den gospodar hiše po dvori hodi i se žalosti nad kvarom. Pride sosedica i pravi: Čüla sam, da ešče malo jabok ostalo vu ednom koti. Po tiste sam prišla, da jas tüdi kaj dobim.
Boroevič i Pflanzer-Baitin. Boroevič je z fronta v Ljubljano šo. Narodni svet ga je ne püsto v Zagreb. Ednomi poznanci je pravo: Moj meč se je stro na falate, armada je na nikoj prišla. Da bi samo spadno pri vodi Isonzo, tak bi dönok te velke sramote ne doživo. Pflanzer je v Albaniji bio. Na vojnom stanji so ga na smrt iskali. Vojaki, ki so pri njem bili, so s strojnimi puškami strelali, dokeč je general ne pobegno. Za dve vöri so nazaj prišli. Te so vojno stanje že prazno naišli. Vojaki so vse vužgali, popevali so, plesali, razbijali i preklinjali casara.
Srbske zgübe. Srbi majo 322 jezer mrtvih. Potem polovica moškoga prebivalištva je zapravlena vu svetovnoj bojni.
Že 32 jezer milijon (to te 32 milijard) kron papirnatih penez kroži. Iz toga dva tretjiva dela sta odišla na bojno. Drügo so pa različne države ponücale. Največ je steklo na Vogrsko i v Galicijo (2956 milijon kron), na Češko je odišlo 706 milijon kron, na Lublinsko okrajino smo potrošili 497 milijon papirnatih penez.
Delati je ne sramota. Sombotelski časopisi so pisali, da so častniki sombotelske sodnije vu magazinah vojaškoga oskrblavanje žakle nosili. To je ne sramota, da ništerni samo iz podpore ščejo živeti. V Budapešti so kominje, ki vu bautah so odavali, od ministra vekšo podporo želeli. Do zdaj majo 10 kron. Naj si iščejo drügo delo, či je vu baute ne vzemejo, da ne ga blaga.
Za včenje vere. Znano je, da socijalisti i slobodnozidari ščejo iz šole spraviti vere včenje. Proti tomi so dnes tjeden v Budapešti velko spravišče držali poslanci iz vsakoga vadlüvanja. Starišje neščejo, da bi njim deca kak zvirina brez Boga gori rasla.
Vrednost krone skoz pada, ar, kak srbski finančni minister pravi, austrijska-vogrska banka ešče s koz tiska nove bankovce. Či so Vogrom i Austrijancom potrebni penezi, je pravo, naj si dajo tiskati, nego naj je ne rivajo i ne švercajo na Srbsko.
Dohan na svoj nüc mo slobodno povali. Hišni gospodar na 200 pflanc dobi dovoljenje, na menje ne, drügi domači moški dobijo 100 pflanc, nego od 500 več nišče ne sme povati. Edna pflanca stane 1 krona.
Vinski gospodarje. Nikaj se ne starajte, če cena vini kaple. Vino samo v redi mejte, pride že čas, da pošteno stržite svoj vinski pov. Kak znate vinski pov vogrske države so na vekše v tihinskom ponücali. Ker pa ta spravlati zaj nemremo, zato je cena vini spadnola. Da se meje odprejo, ka do na tühinsko vozili, vino svojo ceno nazaj dobi.
Ne bodemo na več poslancov votume davali. Vlada je to zavrgla. Poleg najnoveše odločbe bodemo po krajinah postavlali ednoga poslanca. Vu menšini ostale stranke, že votumi se vküp zračunajo i dobijo državnoga poslanca.
Na Misijone so darüvali v kronah: E. M. 200, Erjavec Štefan i kata z Kroga 20, Hegedüs Treza 6, Žižek Kata z Žižek na krst zamorske dekličke s krstnim imenom Kata 25.
Koma pridemo ? Eden plebanoš se toži, da je na svojem farnom grünti po dobroj poti šo. Prišlo je kakši sedem Madjarov, šli so, kak veter, prek po travniki. Plebanoš njim pravi: Bácsik (stric), ne je tam ta pot. Tudjuk (znamo), so odgovorili. Ozdaleč so kričali: Ne je tvoje i t. d
Odebiranje narodno spravišče bode vu drügoj polovici meseca januara. — Volilce — ki do postavljali — ne bodo po sebim vküp pisali, pri glasüvanji, kda de votum devo, odločijo, jeli ma pravico glasüvati ali ne.
Na narodnoj meji. Vküp prideta Madjar i Slovenec. Madjar začne: Čüo sam, da Vi gučite, da ščete v kraj od Madjarov. Slovenec: Istina je, te pravice, da jas slobodno gučim, mi nišče ne more prekratiti. Nego zdaj, kda sam Vam, sosid Madjar, tak odkrito povedo moje mnenje, povejte mi zdaj, što je od mene gučo. Vaš sosid, je pravo Madjar; kak ste vi v nedelo pri cerkvi gučali, je v pondelek že k nam prineso glas.
Ženske poslüšajte. Ker je zaj milo (žajfa) v takšoj želi in se skoro nanč nemre dobiti, so iznajšli novo sredstvo za prerilo in to je navaden krompir (krumpiš.) Krompir se sküha napou, tak ka v roki ne razpade. S takim krompirjem se drgne (vošči) perilo, tak kak z milom. Krompir napravi perilo bolj belo kak milo. Posebno pofarbano platno je dobro prati z krompirjem, ker ne razjeda ne platna in ne farbe.
Mrla je sestra Valerija, križarka po tri dnevnom betegi. Pokopali so jo 20. dec. 1918. v Ljubljani. Pokojna je sestra sal. klerika J. Žerdina. Naj počiva vu miri.
Nyomatott a Martineum nyomda R.-T. Szombathelyen.