• ■ . ' • .

\ULsisf0

K. k. Studiesibibiiotfoek Laib&cfo

Jan Legova
mladinska knjižnica

II. zvezek

Spis je odlikoval s častno nagrado občinski svet
ljubljanski

V Ljubljani 1910

Izdaja in zalaga »Zaveza avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih
društev".

K. k. Sturtienhibliothek Laibacb

TURKI

PRED SVETIM TILNOM

Zgodovinska povest.

Spisal Julij Slapšak.

O:

:D>

V LJUBLJANI 1910.

Last in založba »Društva za zgradbo Učiteljskega konvikta'
Natisnila »Učiteljska tiskarna'.

c

O'O


1. Še straši, še!

es ni vredno, da bi
človek še kdaj zinil
katero o strahu! Nak,
ni vredno, ni besede
vredno, res ne! Saj
vendar ve že vsako
otroče, komaj da se
izkobaca iz plenic in zna žlico prinest-i do ust,
da je strah votel po sredi, ob straneh ga pa nič
ni — torej strahu sploh ni. Ali kaj, ko pa toli-
krat kdo kaj vidi, in potlej govore: Lejte, strah je
tamintam, onegavi ga je videl — še straši, še!...

Tako govore. In to zbega, zbega! In ljudje
vidijo strah v svoji domišljiji, seve, v resnici ga
ne morejo nikjer zagledati!. . .

Tudi otroke iz Utika je zbegalo. Nihče jim
ni pravil; tamintam straši — sami so videli strah,
o, grozen strah! . ..

1 *

4

„Mama, mama, jaz ne grem več v šolo“, je
prijavkala domov Ježeva Manica in se vsa pre¬
plašena stiskala k materi.

„Pa zakaj ne, Manica, zakaj ?“ je povpraše¬
vala mama in gledala pomirljivo v preplašeni
obrazek drobne svoje hčerke. „Ali ti je bila gla¬
vica zaspana, ali si slabo odgovarjala, pa je po¬
karala to drobno Manico našo stroga učiteljica
Fabijana v šoli? Kaj?“

„Ne, mama, dobra gospodična Fabijana me
nikoli ne kara."

To je bilo res, učiteljica Fabijana nikoli ne
kara Manice. Eh, le zakaj bi jo neki! Mar ne
pokliče ravno nje, kadar ne znajo druge: »Ma¬
nica Ježeva, vstani in povej ti 1“ In Manica, ve¬
sela, da kliče ravno njo, vstane pogumno ter
pove glasno in razločno, prav tako, kakor ima
rada stroga učiteljica, gospodična Fabijana. Zato
je ne kara, ampak rada jo ima, to Ježevo Manico,
to ve ona prav dobro. In Manica ima tudi rada
učiteljico Fabijano. In zato se vselej dodobra
nauči doma, potem pa, kajpak, tudi dobro od¬
govarja v šoli.

Torej znala je, in karala je ni dobra učite¬
ljica Fabijana v šoli, o tem ni več dvomila
mama. Pa je rekla mama: »Aha, Manica, nagajiva
si bila, nagajiva svojim sovrstnicam: Zorčevi
Tilki, Žumrovi Malki, Kranjčevi Ivanki . .. naga¬
jiva in jezična po poti, — te pa ne marajo več
in beže proč od tebe, je-li ?“

5

„Mama, naka! Tudi Kranjčeva Ivanka in
Žumrova Malka in Zorčeva Tilka se boje; tudi
te ne pojdejo več v šolo, so rekle . 11

„No, kaj pa je, hčerka moja ? 11  vzklikne mama.
„Ste li morda naletele na tolpo kuštravih cigan¬
čkov ob poti, tistih črnih, razcapanih cigančkov,
ki prezebajo gladni v teh mrzlih dneh, proseč
vbogajme ?“

„Mama, ne! Ampak strah, strah .. . Tam v
loži je, tam v Risju ... In tega se bojim, mama,
in vse druge se ga boje, in nobena ne pojde več
v šolo . ..“

Mama je plosknila z rokami in bušnila v
glasen, dobrodušen smeh, nato pa izpregovorila
resno: „Manica, Manica, saj ni strahu! Saj ga ni
in ga ni bilo nikoli in ga ne bo nikoli! To je
sama domišljija takih le drobnih glavic, kakršna
je tvoja ! 11

Tako je rekla mama, a hčerka je še vedno
trepetala v maminem zavetju in zatrjevala: „Mama,
res je strah, v Risju je; videle smo ga na lastne
oči, le poslušajte: Šle smo iz šole — jaz naprej.
Tam v loži — v Risju — smo začule neko po¬
kanje. Obstale smo. Pokalo je venomer naprej.
Zdajci nekaj zahrešči in zagrmi: Hrzzz, hrzzz —
bum — bum — bum, rsk — rsk, šššš! — je reklo
in nato ni več pokalo in hreščalo. Kar naenkrat
pa se — jojmene! — prikaže strah. Skakal je
semintja, iz Risja na polje in zopet s polja nazaj
v Risje. „Kaj vidiš ? 11  zavpije Zorčeva, tedaj in

6

se me oprime za rokav. — »Nič takega, to je
pes, ji odgovorim. — „Kaj, pes?“ se začudi
ona; „kaj ne vidiš, da skače po dveh nogah,
dve pa moli kvišku ?“ — Pogledam in ostr¬
mim. Strah je zopet priskakal iz Risja, in

— o! — kaj vidim: po dveh nogah je skakala
tista prikazen — opazila sem to natanko —
in dve je molela kvišku, in kar kadilo se je pred
njo in za njo, vmes se je pa slišalo čudno cvi-
lenje, da nikoli tako. Vse zavpijemo: „Strah je
to!“ In Zorčeva še pristavi: „Turek je, eden izmed
onih, ki so pogreznjeni tam v močvirju na repenj-
skih travnikih pod sv. Tilnom in ki hodijo z
onega sveta nazaj!“ — „Jezus!" smo zavpile in
zbežale, a strah je še vedno skakal po dveh
nogah, dve pa je molel kvišku; neznansko čudno
je cvilil, in megla se je valila pred njim in za
njim, ko je švigal semintja kot blisk . . .“

„0, Manica, Manica! O, ti plaha golobičica,
ti! Noričica, ti, brezumna!" je vzklikala mama
kar zaporedoma ter božala hčerko po licih in se
ji smejala na vsa usta. Nato pa ji je pogledala
globoko v oči, kakor da ji hoče prodreti s svojim
pogledom na dno duše in ji zapisati v dno srca:
strahu ni, ga ni bilo nikoli, in ga ne bo nikoli

— ter jela praviti hčerki, ki je stala pred njo s
tako plašnimi očmi, še vedno strahu in groze
trepečoča: »Lončarjev pes je bil to, Lončarjev
pes, ki je skakal v mračnem, meglenem dnevu
semintja; ve, noričice, ste pa menile, da vidite

7

strah pred seboj! Lončarjevi podirajo v Risju
bukve, ki padajo s hreščečim šumom in bobnenjem
na tla; ve, plahe brezumnice, ste pa mislile, da je
ta hrum in šum ter bobnenje in hreščanje v gozdu
v zvezi s strahom. O, da vas zbega taka reč ter
vam zmeša mlade glavice!“

Mama je pravila tako določno, kakor da bi
sploh ne moglo nič drugače biti; in te odločne
materine besede so Manico nekoliko pomirile. In
ko ji je nekoliko odleglo, in ji je izginil iz srca
prvi strah, da je mogla zopet misliti kakor druge-
krati, se ji je dozdevalo čedalje bolj verjetno,
da utegne mati vendarle trditi nekaj prav. Saj,
če se dobro domisli, se je iz lože res tako sli¬
šalo, kakor da bi kdo tam podiral bukve; seveda,
vse drugače še se je čulo to hreščanje in grmenje,
tako čudno, neznansko čudno in strašno. Toda
videle so vendarle tudi — strah! Na lastne oči
so ga videle, in to ne gre kar tako iz glave. In
zašepeče materi, tako zašepeče Manica: „Bo že
menda res tako, kakor pravite; ampak vendarle
je tudi mogoče, da bi bil oni strah, ki smo ga
videle, Turek, kak Turek, ki je zakopan ob znožju
sv. Tilna, na travnikih dol od samostana, v tistih
mlakužah; ali ne?“

„Kaj še, Manica! Pes je bil to, Lončarjev
pes, in nič drugega, da veš.“

„Pa so le rekle druge, da je ta strah Turek
ali spomin nanj; eden izmed Turkov, ki so tam
zakopani."

8

„Kaj neki ti veš o tistih Turkih; to vse sku¬
paj nič ni!“

„Mama, nekaj pa le vem — Zorčeva stara
mati je pravila: Tam na močvirnatih travnikih, v
tistih mlakužah, kjer vrbe rastejo ob straneh, in
se ob dežju nihče ne upa blizu, so se bili živi
pogreznili Turki, ko so se podili dol od sv. Tilna;
in tako so pravili, da nekateri še zdaj niso zamrli

— no, to se mi res čudno zdi — in da ti zdaj
strašijo okolo."

„0, ti noričica, ti neumna! Pogreznjeni Turki
so že zdavnaj prah in pepel; kaj bodo ti strašili!

— Viš, to je bilo že davno, davno, že več kot
tristo let je tega, kar so se bili Turki živi pogreznili
v tiste mlakuže. In nihče bi ne vedel ni besedice
več ziniti o tem, ko bi ne šlo od ust do ust, ko
bi ne prehajalo od roda do roda, kar se je bilo
tedaj zgodilo pod sv. Tilnom. Lej, ni še to, kar
pripovedujejo ljudje, Bog ve, če je res ali ne.
Najmanj je pa to resnica, kar sem že tudi sama
češče slišala, da bi bilo ostalo pri življenju v
tistih mlakužah še nekaj Turkov, ki o njih toliko
govore in ki jih je bojda videlo že toliko ljudi.
Viš, Manica, to se samo tako govori, to je pri¬
povedka, ki ni, da bi morala biti resnična."

„Vem, mama, da ne bo vse res, ali vendar
me je strah; oh, že sedaj se bojim! Vi ne veste,
kako čudno reč smo videle!"

Pri teh besedah ji iznova stopi tisti strah
prav živo pred oči, da jo kar groza spreleti. Še

9

bolj se stisne k materi, nato pa ji pogleda lju¬
beznivo v oči ter vpraša boječe in proseče:
„Mama, ali bom morala jutri v šolo, če bo še
strašilo ?“

„1, zakaj bi ne šla v šolo, Manica, saj ne
straši res!“

„Oh, mama!“ zajavka hčerka skoro v joku.

„Nič se ne boj, Manica, pojdem pa jaz s
teboj, saj moram itak nakupiti nekaj drobnarij v
štacuni, in ob delovnikih se ložje izbere, ker ni
toliko ljudi pri prodajalcu. Pojdem pa jaz s teboj,
da te ne bo konec, če bo še skakal ob borštu tisti
strah — Lončarjev pes, ha — ha!“

Hvaležno pogleda zdaj Manica mamo.

„No, hčerka, te je še strah?“

„Ne več, mama", je odmajala Manica; „ne
več, samo čudno, tako neznansko čudno mi je
še pri srcu! Pa to bo minulo, mama."

„Da, to bo minulo 11 , je pritrdila mama ter
obljubila: „Pa če boš pridna, Manica, pa porečem
zvečer očetu, da pove o Turkih, ki so se živi
pogreznili v mlakužah pod sv. Tilnom. Viš, pre¬
pričati se moraš, da so tisti Turki že davno iz¬
ginili; potem te ne bo več groze pred Lončarjevim
psom, tvojim in tvojih vrstnic namišljenim strahom. 11

Manica je prikimala, da bo pridna, in mati
ji je šla odrezat kos kruha za malico.

„Utiške učenke so videle strah! 11  bodo zdaj
zopet govorili ljudje. In to bo zbegalo lahko¬
verne, pa bodo pravili o njem okolo in z glavo

10

kimaje pristavljali: „0, še straši, še!“ — In
vendar ni strahu in ga nikoli ni bilo in ga nikoli
ne bo! ...

Zvečer je pa res pripovedoval Ježev oče o
Turkih, ki so se živi pogreznili na repenjskih
travnikih pod sv. Tilnom.

2. Boltarjev Tilen.

Še vedno so jezikavi in obrekljivi ljudje na
svetu, ki menda nimajo drugega opravka, kakor
da prerešetujejo vaške novice in jih trosijo pre¬
tkane in bujno povečane v svet ter vlečejo tako
poštene ljudi čez zobe, brez potrebe in vsakega
haska. In tudi tedaj, ko je živel Boltarjev Tilen,
ni manjkalo seveda takih vaških širokoustnežev
in modrijanov. A Tilen je bil pravičen človek in
ni maral njih družbe. Pa ravno to je jezilo te
grduhe in kujone. In spravili so se nad Tilna
ter udeli njegovo čisto in brezmadežno ime in
poštenje pod trlico svojega strupenega jezika;
in trli so, trli, da je bilo res že vsega preveč!

„Velik je svet," je rekel tedaj Tilen, „se bo
že našel še kje kak prostorček zame siromaka."
In je obrnil hrbet tem hudobnim jezikom, oprav¬
ljivim in zbadljivim, da jih je bil sam hudir v
peklu vesel, vzel grčevko v roke in se podal po
svetu. Pa na tujem ga ni držalo. Ni še minilo
leto in dan, odkar je dal slovo svojim rojakom
Utikarjem, pa se je že povrnil. A naravnost domov

11

ga ni bilo; na bližnji Marijini gori, kakor se je
v onih časih zvala Šmarna gora nad Ljubljano,
se je ustavil in prevzel tam cerkveniško službo,
ki jo je opravljal potem tri leta in tri mesece
ter klical in vabil s prelepim zvonjenjem svoje
rojake v Marijino svetišče na Goro, da se ondi
spokore in poboljšajo.

Pa kaj je pravzaprav zakrivil Tilen, da so
ga tako obrekovali, kaj so imeli zoper njega ti
obrekljivci nevšečni, da so mu kradli čast in mu
provzročali take neprilike, da je moral naposled
celo zapustiti svojo kočo in pobegniti? — „Nič!“
se glasi pošten odgovor. Vse ljudi je pustil pri
miru, nobenemu ni provzročil niti za las krivice,
pa so ga le zbadali in vlekli čez zobe, dokler
jim ni pokazal fig in odšel po svetu. Lejte, nje¬
gova postava jim ni bila všeč. Bog je namreč
ustvaril Tilna nekako drugačnega kot navadne
ljudi: postavil ga je na čezmerno dolge noge, da
je bil videti velik kakor gora; in roke mu je na¬
redil v primeri z njegovim sicer obširnim životom
venderle še za dve in pol pedi predolge; njegova
koščena, čokata glava, za tako nenavadno obširno
postavo pri vsi svoji ogromnosti vendarle ne¬
koliko premajhna, je čepela skoro neposredno
na čoku, da se je zdelo, kakor da gleda iz vreče..
Obleka mu je bila nepravilno urezana in nerodno;
skrpucana; in ker je bil Tilen siromak, da več¬
krat ni vedel, kdaj je bil nazadnje sit, in kdo
mu jutri poreče:Tilen, na, sedi in jej! mu je obleka

12

opletala na suhem, koščenem telesu, kakor da je
obešena na drogu ali koščenjaku. In njegovi dolgi
udje so hlamudrali pri hoji in se lovili v zraku,
da je bil Tilen res čuden, da, smešen videti. Ko
bi ga postavili v proso ali turščico, stavim za
glavo, da bi ne priletela nobena vrana več obirat
koruze na utiško polje! in vsi vrabci bi morali
odleteti v druge kraje ali poginiti od gladu, tako
bi se prestrašila ta prešerna in požrešna svojat
Tilna — strašila! . . .

Ljudje so Tilna že oddaleč, ko še ni razlo¬
čilo njih oko njegove postave, spoznali po izredni,
čudni hoji in rekli so brez ugibanja: On gre,
Boltarjev Tilen, saj slišite, kako motovili s tistimi
velikanskimi motorogami: lop —troop, lop —troop!
— In ko se je Tilen naposled prikazal tem zijalom,
so vzklikali vsi vprek: „No, ni res on, Boltarjev
Tilen? Na pol ure daleč ga že človek spozna,
tako bije in štrbunka s peto in stopa na široko
in bobneče z lopatastimi svojimi stopali: lop —■
troop, lop — troop! . . In eno teh muhastih zijal
je odprlo svoja mlečna usta in zabrusilo siromaku
Tilnu v brk: „Ti, Tilen Boltarjev! h Kako pa pre¬
stavljaš noge, svoji dolgi motorogi; kako pa
motoviliš z njima, da se sliši, kakor da bi se
medved guncal na dolgih svojih stopalih k nam
v vas?“

Tilen je sicer pogledal mlečnozobega zbad-
ljivca čemerno, a se mu ni zdelo vredno ni be¬
sede izblekniti; naglo se je zasukal v stran ter

13

14

po zavrtih motovilil — kakor so rekli, da hodi
— proti svoji koči domov. In res so se slišali
njegovi koraki, kakor so mu oponašali: lop —
troop, lop — troop! In res je bil čuden videti:
dolg kakor žrd, pa slok in suh, s koščeno in
čokato glavo, obilo sicer, a vendar premajhno
za njegovo nenavadno veliko telo, postavljeno
skoro brez vratu na čok; in ko je motovilil proti
koči: lop — troop, lop — troop! so se mu čudno
lovili in opletali udje in obleka ob životu, in ves
je hlamudral. Pa kaj! Zaradi postave bi ga vendar
ne smeli pikati! Kakršnega je Bog ustvaril, tak
pa je; saj je tudi v gozdu eno drevo tako, drugo
pa tako, pa žive vendar vsa v prijateljstvu in
lepi složnosti: ne ravsajo in kavsajo se med
seboj kakor ljudje!

Tilen se je ogibal ljudij, pa ti mu le niso
dali miru. Ker je bil tako grozno velik in suh,
so mu dali ime „žrd“ in s tem priimkom so ga
pitali, da se je le prikazal mednje.

Nedelja popoldne je bila. Dobrovoljni moža¬
karji izpod zvona sv. Štefana v Utiku so popivali
v gostoljubni Jurjevi gostilnici. Bili so: svetovalca
Beber in Trekhr, starešine: Princ, Jerasek in
Pavliček pa še drugi možje in velmožje. Razgreti
in razvneti so že bili od preobilne pijače, ko
prihlača Boltarjev Tilen mimo gostilnice. Moto¬
vilil je tistikrat iz Ljubljane, kamor je bil nesel
prejšnji dan brezove metle na prodaj. Ko ga
možakarji zagledajo, jim brž p^de v glavo, da

15

bi bila imenitna zabava spraviti Tilna medse;
zakaj zaželeli so mu za kratek čas malo pona¬
gajati in uganjati z njim svoje burke. In Brezarjev
Ožbalt, njegov vrstnik, ki ga je Tilen še najrajši
imel, vstane in pokliče pri oknu: „He — hej, Tilen
Boltarjev, pridi bliže in pij! “

Tilen, ki je bil truden in zdelan od dolgega
pota, si ne da dvakrat reči. V gostilnico stopi
ter zvrne kozarec, ki ga mu je bil Ožbalt, nje¬
gov prijatelj izza mladih let, pomolil pod nos,
na dušek.

Klici in napivanje od vseh strani: „Tilen, pit
pojdi! Tilen, na, pij!“

In Tilen je izpil drugi kozarec, dasi že s
premislekom ; za tretjega se je pa že lepo za¬
hvalil: „Bog vam povrni, dobri ljudje, dosti ga
imam.“ A možakarji ga menda niso slišali; zakaj
od vseh miz so mu ponujali vino in ga silili:
„Pij, pij, Tilen, kaj boš! Pij, pravim, saj nisi
baba!“ No, en pitnjak ga je še izpraznil, potem
pa je odločno odklonil kozarce, ki so mu jih
vrivali, rekoč: „Ne pijem več, pa je amen!“

Tilen se ga še ni bil napil živ dan ne, pa
bi se tudi za ves svet ne maral upijaniti; videl
je pri drugih, kako nemarni so pijanci, in tak ni
maral biti on za nobeno ceno; zato je rekel:
„Ne pijem več, pa je amen!“

Pivci so si prej mislili, da bodo lahko delali
s Tilnom, ko bo enkrat vinjen, kar se jim bo
zljubilo; zato jim ni bilo zdaj všeč, ko se je

16

branil in ni maral več piti. Tudi se jim je vest
oglasila in jim nalahno, a dovolj slišno očitala,
češ, tega imate za neumnega, a se ne upija; vi
pa, ki ste velmožje in starešine in svetovalci
ljudstva, ne poznate mere! . . .

Tilen se je okrenil, da bi odšel, a Brezarjev
Ožbalt [ga  je zadržal: „Kaj bi uhajal, pri nas
ostani", mu je rekel in ga potisnil na stol poleg
sebe. „Lej, nihče te ne čaka doma v koči, ki bi
ti mogel očitati, da si se pomudil v naši sredi;
sam svoj gospod si, pa ti tako smrdi družba.
Vesel bodi, kakor smo mi, saj veš, da le enkrat
živimo." Drugi pa so vpili: „Povej nam kaj, Tilen,
ali se pa zlagaj, samo da ;se bo lepo slišalo!
Povej nam kaj, saj si dosti dolgo prodajal metle
in zijala po Ljubljani!" In eden, ki ga je močna
pijača že zmogla, pa ga je jezilo, da mu hoče
Tilen „lep zgled" dajati s tem, da noče več piti,
se stegne ob mizi, zasmeje hudomušno, pa vikne:
„Žrd, povej nam kaj, ali se pa zlagaj! Žrd, žrd,
žrd, povej!"

„Žrd, žrd, žrd, povej!" je zašumelo po piv¬
nici med glasnim smehom in grohotom.

Tilna je zaskelelo v duši, videč, da ga celo
ti kličejo s tem nezaslužnim in nelepim priimkom,
in zmračilo se mu je čelo. In vstal je, pa ni
odšel, ampak se prav na široko razkoračil pred
zbrano družbo, se ugriznil v ustnice ter izprego-
voril z bobnečim glasom, na videzno še dosti
mirnim: „Možje, pozvali ste me, naj govorim,

17

povem kaj za veselje tej čestiti vinski družbi.
Vstal sem, kakor vidite, in zdaj vam povem zares
nekaj čudnega, kar sem pravkar videl pred vasjo.
Če verjamete ali pa ne, to je vseeno; a resnica
pa je, da je sedel na meji za Brezarjevimi svisli,
ko sem šel mimo, komar, ki si je z Jurjevo žrdjo
trebil zobe.“

Vsi vinski bratci so uprasnili v glasen smeh,
Brezarjev pa se zadere nadenj, rekoč: „Kaj, z
Jurjevo žrdjo, praviš, si je trebil zobe komar?“
„1, kako pa! Kakor sem rekel, z Jurjevo
žrdjo, ki je dolga 17 komolcev in poldrugo ped,
ki z njo požrdujejo le na parizarju seno, si je
obiralo in trebilo prebito komarče smelo zobe . . .“
Iznova grohot in smeh in glasen šum po
pivnici. „Dobro si jo pogodil", mu pomežikujejo
od vseh strani. Starešina Pavliček ga pa potreplje
po rami in reče: „Tudi jaz pravim, da si jo
dobro pogodil, ti, Tilen Boltarjev. Samo to rečem,
da je res škoda, ker je bil že lažnivi Kljukec na
svetu; glejte si no, ljudje božji, Tilen bi znal še
veliko imenitnejše lagati kakor sam Kljukec, ali
Pavliha, čeprav ni bil še drugje kot v Ljubljani
z brezovimi metlami!“

„Kaj, nisem bil še drugje?" se razvname
Tilen.

„1, pomislite, ta petelin, kako se ti razkorači
za vsako besedo", vikne spet Pavliček. „Kje si
še, siromače, Ineki bilo? Morda celo vrh strehe
svoje koče, kamor se seveda lahko vzpneš brez

2

18

truda kakor vajen jezdec na izučenega konja,
kaj ?“

Tilen gleda v tla in molči. Zgovorni možakar,
starešina Pavliček, pa se potrka moško na hrabre
prsi ter nadaljuje: „Tilen, ali si bil morda že celo
na Dunaju kakor jaz, kjer stoluje sam presvetli
cesar? Govori,Tilen, si bil že na Dunaju kakor jaz
in si videl največjo dunajsko cerkev sv. Štefana
kakor jaz, &?“

Tilen, kakor da bi se zbudil iz sanj, še
nekoliko pomisli, nato pa prikima z glavo in
pripoveduje važno: „Da, starešina Pavliček in
vsa zbrana združba, bil sem že na Dunaju, kjer
je sam presvetli cesar doma, in videl sem cerkev
sv. Štefana, največjo dunajskega mesta. In da
boste vedeli, da govore resnico moja usta, vam
hočem pojasniti, kako velikanska je ta cerkev.
Kako majhna in neznatna je na priliko naša
utiška cerkev sv. Štefana v primeri z dunajsko;
še senca ni proti nji, vam rečem! In vendar se
nam zdi, da je naša tudi izmed večjih cerkva.
V utiški cerkvi sv. Štefana lahko Cerkvenik z ma-
zincem leve roke pritegne in privije k sebi večno
luč pred oltarjem, in prilije vanjo iz poliške
steklenice olja — kar od tal, seveda; vse drugače
pa se to zgodi v sv. Štefana cerkvi na Dunaju.
Le poslušajte! Kadar je zopet treba to delo
izvršiti, najame Cerkvenik dunajske cerkve svetega
Štefana sedem težakov, ki mu pomorejo velikansko
lestev vzdigniti in prisloniti na večno luč. Po tej

19

dolgi, dolgi lestvi, ki jo možakarji trdno drže,
zleze zdaj Cerkvenik k večni luči in stopi varno
in previdno v čoln, ki plava vrh olja in je pri¬
vezan pri kraju; v tem čolnu se popelje drzni
čolnar do srede, do duše, ki jo premeni, in
potem se prepelje zopet h kraju; med tem pa
prisopiha sedem drugih možakarjev po lestvi za
njim, noseč na hrbtu velike brente olja, da ga
prilijejo v večno luč; in ko se to sedemkrat
zgodi, se pelje Cerkvenik zopet v čolnu do srede,
kjer prižge z velikansko plamenico večno luč;
in ko se pripelje zopet h kraju in priveže čoln,
se spuste drug za drugim dol po velikanski
lestvi, ki jo težaki še vedno trdno drže. — Zdaj
veste, ljudje božji, kako ogromna je ta večna
luč! In kakšna mora biti potem šele cerkev, ki
v nji gori tako neznansko velika večna luč, si
lahko predstavljate!. .. Verjamete to?“

„Nikdar in nikoli!" se odzovejo od vseh miz.
„Jaz tudi ne, možje!" se odreže kratko Tilen.
„Jaz tudi ne!" se odreže ter pripoveduje
s srditim glasom dalje: „Zakaj kakor gotovo to
ni res, in vi tega ne verjamete; in kakor gotovo
tudi ni istina, da bi bil jaz kdaj videl komarja, ki
bi si bil z Jurjevo žrdjo trebil zobe: tako gotovo
tudi ni resnica, da bi bil jaz „žrd“, kakor me
kličete in žalite; saj vidite, da imam roke in

noge, žrd pa jih nima; da imam glavo in-—“

Utegnil ni skončati. Vsi vprek so kričali:
„Žrd nisi, ampak smrt! Smrt, smrt, smrt! Pred

2 *

20

nami stoji, s koščeno roko in koso na rami! Žrd
nisi, smrt si! Smrt, smrt, smrt!“ . . .

Tilna je zabolelo, da je zaječal in se prijel
za prsi. Nato pa je odprl usta in začel žugati;
nič ni mislil, kar samo od sebe mu je vrelo iz
srca:

„Smrt ’ma kriva rebra, *)
vzame Curka, Bebra.

Po Dež’**) gorindol leta,
pa vzame še Pangreta.

Gre še krog Kolobarja,
pobere še Trekarja.

Majhno še pocinca,
vzame še starino Princa.

Majhno še popraska,
pobere še Jeraska.

Majhno še podrička,
pobere še Pavlička.

Majhno še •—--

Tudi zdaj ni utegnil Tilen skončati. Opazil
je bil opasni položaj — zakaj možakarjem so
sršele oči jeze, škrtali so z zobmi — in se iz¬
muznil še o pravem času iz razgrete vinske
družbe. Lop — troop, lop — troop! — je odmevalo,

*) To narodno pesem prepeva še sedaj po Utiku
berač Cinobrov Janez izpod Kota.

**) Deža = sedaj občinski pašnik.

21

ko je odmotovilil naglo in skočno preko praga
in ceste domov. Razjarjen in raztogočen je bil
videti kakor razdražen pes.

In prav je bilo, da je odšel. Razgreti vinski
bratci so že stiskali težke pesti in udarjali srdito
po mizi, da je pokalo in bobnelo po pivnici, ter
so odskakovali kozarci in se tokolali na tla. Ne¬
kaj pa jih je vstalo, hoteč nahruliti Tilna iz piv¬
nice. Pa tedaj je bil že daleč. „Pojdi, norec, se
solit! Svoje budalosti stresaj drugje, ne tukaj!
Norec, norec, norec!" so vpili za njim . . .

Že drugi dan je vedela o tem dogodku vsa
vas. In sedli so skupaj opravljivi ljudje ter deli
ime in čast zdaj popolnoma osamljenega vaškega
siromaka Tilna pod trlico svojega strupenega je¬
zika. In trli so, trli, da je bilo joj! In ko so se
naveličali, sta bili ime in čast Boltarjevega Tilna
popolnoma strti. In ko so se razšli ti ljudje, so
bili trdno prepričani, da manjka Tilnu nekaj
koleščkov tam, kjer imajo drugi pamet, da mu
manjkajo vsi koleščki: Tilen Boltarjev je norec,
norec, norec! . . .

Zdaj ga niso več klicali ne žrd ne smrt;
poslej so mu rekli: Norec! ... In ko je on to
čul na lastna ušesa in se je prepričal, da mislijo
ljudje o njem res tako, je izginil nekega lepega
dne iz Utika, kakor smo že rekli. A za leto in
dan se je povrnil, pa ne v domači kraj, ampak
na Marijino goro nad Ljubljano, kjer se je za¬
trdno ustanovil kot Cerkvenik marijinogorski.

22

Na Goro k Mariji je vabil in klical zdaj s
prelepim zvonjenjem svoje rojake; pa tudi sam
je premolil v Marijinem svetišču češče po cele
dneve. Zadnji čas je zlasti zdihoval k Bogu za
svoje ljube domačine Utikarje dol pod zvonom sv.
Stefana, ki mu delajo krivico, a jih on vendarle
ljubi kot svoje krvne brate. In ko je bil Tilen
na Marijini gori za Cerkvenika, se je dogodilo,
da so prilomastili divji Turčini v naše kraje. In
zdaj se pravzaprav prične povest o teh divjakih.

3. Čudna noč.

Tri leta in tri mesece je že opravljal Bol-
tarjev Tilen cerkveniško službo na Marijini gori.
V samoti in miru je skoro ves ta čas preklečal
pred čudodelno podobo milostne božje Matere s
premilim detetom v naročju v velikem oltarju, v
tihi molitvi, ki se mu je dvigala iz dna njegove
pobožne duše in dobrega srca pred prestol Naj¬
višjega kakor jutranja megla proti nebu, kakor
bel golobec v sinje višave . . .

Prva tri leta je delal pokoro za svoje lastne
grehe, unemarnosti in zanikrnosti. Onostran
Marijine gore, v kotlini pod hribovjem Rašica,
dve uri hoda proti vztoku, pa je bival v onem
času sveti puščavnik, ki je vsak dan po trikrat
bos in gologlav, z debelo knjigo pod pazduho in

23

s svetim rožnim vencem v roki prihajal na Goro *)
Marijo častit. Ta sveti mož je odvezal Tilna še
enkrat od vseh njegovih grehov, kar jih je bil
storil od rane mladosti, ter mu zagotovil nebe¬
ško kraljestvo, ako vztraja v svojem svetem pri¬
zadevanju: Bogu služiti in Mariji in vse svetnike
častiti. In od te dobe je bil Tilen potolažen in
ni več molil toliko zase kakor za svoje rojake
Utikarje in vse farane obširne župnije sv. Marjete
v Gozdu,**) ki jih je goreče priporočal Bogu in
izročal v varstvo gorski Materi božji.

Da pa ne boste mislili, bogve kako velik
grešnik je bil Tilen, da je tri leta delal pokoro,
moram povedati, da je bil Tilnov največji greh,
ki ga je bil storil, tista pesem, ki mu je kar iz
srca privrela v utiški gostilnici pri Jurju takrat,
ko so mu možakarji zabrusili v obraz, da ni žrd,
ampak smrt.

Molil je torej Tilen zdaj bolj za svoje ro¬
jake ter prosil Boga, da bi jim dal dobro letino,
da bi imeli srečo pri živini, in da bi se gobe, ki
so jih že tiste čase nosili na prodaj v Ljubljano,
dobro obnesle. Molil in vzdihoval je dalje Tilen,
da bi Bog prizanašal njegovim rojakom ter jih
varoval kuge, lakote in vojne. In naposled je

*) Ljudje govore namesto „na Šmarnogoro" kar
kratko : Na Goro.

**) Tako se je imenovala v starih časih fara Vodice na
Gorenjskem; cerkev sv. Štefana v Utiku je še sedaj vodiška
podružnica.

koncem vsake molitve dodajal še vročo prošnjo
svojega srca: ,.Ljubi bog v nebesih, ozri se mi¬
lostno s svojega svetlega prestola name, svojega
služabnika, ter usliši moje prošnje glas. Glej,
moji dragi rojaki, moji ljubi bratje v Kristusu,
me sovražijo zato, ker si me ustvaril bolj dolgega
in nerodnega kakor so drugi. Daj, da me nehajo
sovražiti; in če že na svetu ne moremo v miru
skupaj živeti — saj sem rad na Marijini gori za
Cerkvenika — pa stori, da bomo vsaj po smrti
vsi Utikarji in kar nas je pod zvonom sv. Mar¬
jete v Gozdu, zasedli skupni prostor v svetih ne¬
besih, kjer bomo gledali Tvoje sveto obličje in
se veselili pri Jezusu in Mariji v nebesih na ve¬
komaj. Amen.“

Ko je nekoč tako vzdihoval in prosil, se
mu zazdi, da se je ozrla sveta in mila Gospa in
Devica s svojega zlatega prestola s svojimi milosti
polnimi očmi vanj in mu pokimala. In nek glas mu
je tedaj tajnostno zašepetal: »Tilen, Bog Te je
uslišal! Skoro pride ura, ko te bodo Utikarji in
vsi farani šmarješki ljubili kot svojega velikega
dobrotnika in rešitelja. “ — Tilen je ves prevzet
zavpil z velikim glasom: »Amen, amen! Naj se

zgodi tako, naj bo tako.“ In molil je dalje, molil
presrčno in goreče.

Ko je tistikrat prestopil prag svetišča in
prišel na piano ter pogledal dol v ravnino k
svojim ljubim rojakom, mu je prekipevalo srce
od blažene sreče. Najrajši bi zavriskal na ves

25

glas od veselja, ki ga je navdajalo v onih pre¬
srečnih trenutkih. Zaželel si je peruti, da bi zle¬
tel kot ptica dol k svojim rojakom ter objel in
poljubil vsakega posebe, tako mehko in blago¬
dejno mu je bilo pri srcu.

Tri leta in trije meseci so torej že minuli,
odkar je bival Tilen na Marijini gori in oprav¬
ljal službo Cerkvenika. In nič posebnega se ni
pripetilo dotlej. Ko pa se je na jesen tistega leta
iznova pomladila luna, in je nastopil prvi krajec,
se je neko noč nalahko zazibala Marijina gora,
da se je streslo svetišče, in so duri in okna za-
šklepetala, zaječala. Tilen je trdno spal, a to zi¬
banje in hreščanje ga je predramilo. — „Kaj pa
je to?“ — Prestraši se in skoči s trdega ležišča.
Pa se je spomnil, da se je tudi takrat tako
zgodilo, ko je bil še otrok. Vsi so že pospali,
pa se je zazibalo, da se je stresla in zahreščala
koča in postelj, ki je v nji spal, in da so se vsi
zbudili. On, še otrok, je tedaj preplašeno zajav¬
kal in zavpil: „Mama, mama!" In mati se mu je
oglasila ter ga tolažila, rekoč: „Tilen, potres je

bil. Pa le kar miren bodi in naredi sveti križ ter
zaspi iznova." Pa Tilen je bil radoveden kakor vsak
otrok in je vprašal: „Kaj pa je to, mama, potres?“
In mama je odgovorila: „Tilen, to je božja moč,
potres je božja moč. Ampak zdaj se le pobožno
prekrižaj in zaspi mirno." — Tako je odgovo¬
rila mama, in Tilna je minul ves strah. In pre¬
križal se je pobožno, se preobrnil na drugo

26

stran ter zamižal, a zaspati ni mogel koj. In sli¬
šal je, ko je tedaj oče pripomnil: „Ti, mati,letos
bo dobra letina; kadar se tako-le malo zemlja
strese kakor nocoj, tisto leto je vselej dobra le¬
tina." — Mati ni rekla na to očetovo modro¬
vanje ni bev ni mev. Res da si je želela dobre
letine — kdo bi si je ne! — a božje moči —
potresa — pa nikakor ne. Kaj pa, ko bi ta moč
malo bolj potresla, da bi se zazibali domovi in
treščili v razvalinah na kupe!?. . . „0, šibe po¬
tresa, reši nas, o Gospod!" molimo v litanijah, in
po vsi pravici.

Spomnil se je torej nocojšnjo noč Tilen
materinih besed, pa si odgovoril sam, kakor
tedaj mati: „To je božja moč, potres je božja
moč!" In ko je to izpregovoril, se je umiril
ter storil kakor tedaj v koči pri materi: Prekrižal
se je pobožno, se vrgel nazaj na deske, na trdo
svoje vsakdanje ležišče in zaprl oko. In kmalu
je iznova usnul.

A glej, komaj je zaspal, že ga mučijo težke
in nad vse čudovite sanje. Sanja se mu, da gleda
v mladem jutru dol na svoje ljube rojake. Kar
hipoma pa se »stemni nebo, odpre se zemlja in
iz nje privre in pridrvajsa sedem zmajev na dan,
grdih in strašnih kakor pošasti, s sedmerimi gla¬
vami, ena ostudnejša od druge. In bliska se za
njimi in pred njimi iz žrela pa jim šviga žve¬
pleni plamen. In te ostudne in grozovite pošasti
se dvignejo iz meglenega morja na Bukovški

27

hrib, tam pa se naenkrat zasučejo ter se z od¬
prtimi žreli, med gromom in bliskom in med
strašnim tulenjem zapraše in zakade nad vse so¬
seske pod zvonom sv. Marjete v Gozdu: nad
Bukovico, Šinkov turn, Vesca, Polje, Skaručno,
Repnje, in sv. Marjeto. Med ljudstvom grozen
vik in krik! Kaj se je potem godilo, tega ni več
videl Tilen; zakaj ob tem groznem prizoru se mu
je zvrtelo v glavi in zgrudil se je nezavesten na
zemljo. Ko se mu zopet začne svitati v glavi in
se spomni na strašni prizor, odpre strahoma oči,
boječ se, da bi zopet kaj takega ne zagledal; a
zdaj ne vidi več zmajev, ne sliši več tulenja, ne
vika in krika, pač pa zapazi v daljavi lučco, ki se
vedno bolj širi in prihaja vedno bliže. Zdaj se ta
svetloba vzpne do neba, in v nji se prikaže v
nebeški slavi sam sv. Tilen, držeč dragoceno,
svetlo krono v rokah. Bliže in bliže prihaja ta
prikazen. In ko pride tako blizo, da se dotakne
svetnikova noga tal na Marijini gori, zakliče
sveti Tilen: „Vstani, Boltarjev Tilen, opaši svoj
meč in nič se ne obotavljaj, vstani in pojdi nad
sedmere zmaje, ki si jih pravkar videl, in jih
pobij! Ne boj se in ne izprašuj: s čim jih bom,
kako jih bom: moja moč ti bo po božjem pri¬
voljenju na razpolago, jaz te bom vodil in pod¬
piral pri vsem tvojem početju in dejanju. Pripravi
se torej in ne obotavljaj se: poglej krono, ki
ti je že pripravljena, ko dovršiš to veliko dejanje.' 1
— Ko to izreče, izgine prikazen v oblakih neba,

28

gorski Cerkvenik, Boltarjev Tilen, pa se prebudi
na svojem trdem ležišču.

„Moj Bog, kako težke, čudne sanje!" izpre-
govori, zdrsne z ležišča in se vrže na kolena,
premišljevaje v tihi grozi, kaj bi imelo vse to
pomeniti.

Ves oplašen odpre nato duri in se odpravi
navsezgodaj dan zvonit. Ko gre mimo kapelice
Žalostne Matere božje, zapazi v nji pobožnega
puščavnika izpod Rašice. Ni ga motil z nepotreb¬
nimi vprašanji v svetih, tihih molitvah, ampak
naglo je splezal v zvonik. Zdaj šele zapazi, kako
se na nebu zvezde utrinjajo in padajo zlasti za
Repenjskim hribom, na katerega enem rebru stoji
taborska cerkev sv. Tilna. „Za Boga, kaj pa po¬
meni vse to!“ vzklikne Tilen, nato pa ves čas med
zvonjenjem prosi Boga, da bi se usmilil in od¬
vrnil nesrečo, ako jo naznanjajo znamenja te
čudne jesenske noči, od njegovih ljubih rojakov.
Potres, čudovite sanje in zdaj še utrinjanje zvezd,
vse to ga je napolnjevalo s strahom, da se je bal
in skoro s trepetom pričakoval prihodnjih dni.
„Pa vendar ne, da bi kaj hudega prišlo nad
ljubo šmarješko faro, nad moje rojake, brate Uti-
karje!" je izustil bolestno in ustavil zvon. Zdaj
pogleda skozi lino na južno stran, in — moj
Bog! — kaj ugledajo njegove preplašene oči?
Za Boga, kresovi so, ki vzplamenevajo po južnih
gričih in gorah, kresovi, naznanjajoč grozno
novico . ..

29

30

„Jezus, Marija!" vzklikne Tilen obupno, se
prime za glavo, in kar sapo mu zapre. Nato pa
naglo zleze iz stolpa in, kolikor ga nesejo noge,
steče tja na severozapadno gorsko rebro, onostran
pota k duplini sv. Antona Puščavnika, ter zapali
ondi velikansko grmado, ki je bila za take slučaje
vedno pripravljena na Marijini gori. In vzplapolala
je suha slama, in zaprasketale so skladovnice
suhega dračja in drv, in mogočen plamen se je
dvignil proti nebu. Goreči utrinki so odletavali
in se poizgubljali v svitajočem se mladem jutru
kakor utrinjajoče se zvezde v neskončnem vsemiru.
In ta mogočna plamenica je oznanjala žalostno:
»Pripravite se na boj, kruti Turčin se bliža! . . .“

»Jezus, Marija!" je vzklikal kar naprej Tilen
na Marijini gori kakor nor, kakor da sedi na žerja¬
vici, pa zopet zlezel v zvonik in začel biti plat
zvona v znamenje, da je nevarnost največja, da
je divji sovrag že blizu, morda komaj za pol
dne oddaljen, in da se naj naglo pripravijo na
krvavi ples s psoglavcem Turkom.

Žalostno je pel zvon, kres pa je gorel z ve¬
likanskim plamenom, da je zažarelo nebo krvavo,
rdeče kakor pred vojno .. .

4. Turki gredo, nad nas gredo!

Ljudje po ravnini, ki so vstajali in opazili
kres na Marijini gori, so z velikim, obupnim gla¬
som zavpili: »Jezus, Marija, Turki gredo, Turki

31

gredo!... So- že blizo, plat zvona bije, vstanite,
bežite! . . .“

Nastala je prava zmešnjava. Ljudje so begali
semintja kakor mravlje, kadar jim neusmiljeni
pastir v svoji brezsrčnosti razbrska mravljišče in
zapali ogenj nad njih glavami; tavali in begali
so semterja z obupnimi klici na pomoč in s črno
grozo v srcih. In ko je dahnilo mlado, krvavo
jutro, se je čul le vik in krik in jok in stok med
smrtno preplašenimi, bednimi, prepadenimi farani
šmarješke župe.

Kakor prikazen se naglo podi jezdec po
cesti od Skaručne. Skoro bo že pribesnel k sveti
Marjeti, tako divja vedno bliže, bliže. Zdi se, da
plava konj z jezdecem po zraku, da se mu podkve
ne dotikajo tal. Šmarječani ga gledajo prestrašeni,
osupli. Kdo je? Kaj hoče? kraj pomeni ta pri¬
kazen? . ..

Glasnik je bil, sel, ki ga pošiljajo deželni
stanovi iz slovenske stolice, Ljubljane, naznanjat
pretečo grozno nevarnost.

Pridirjal je k sv. Marjeti. Pri županu Pusen-
škem se ustavi in razjaha. Nemirni vranec hrska,
da mu lete pene iz gobca, s kopiti tolče ob trda,
peščena tla, da se delajo iskre; mudi se mu
dalje, in dobro mu ne de ta nenadni odpočitek.
Nozdrvi se mu širijo, oddihuje se sunkoma, na-
kratko ena sama sapa ga je, trepetajoča, krepka . ..
Jezdec se oprijema za hrastove dveri, da se

32

ne zgrudi. Prsi mu padajo in se mu dvigajo,
sapo lovi kakor strgan kovaški meh.

Zdaj prilomasti šmarješki župan Pusenški iz
hiše na piano, se postavi pred sela in sili vanj
razburjeno: „Govori, povej, kaj je?...  za Boga,
povej, reci, kaj je? . . . Če si še živ, odpri usta,
prijatelj, in zini in povej, kaj je? . . . A sel še ne
more priti do sape. Vznemirjeno menca Pusenški
semintja; sporočila ne more pričakati. „Prikimaj,
prijatelj, je res, da je udrl Turek v naše kraje?"

Sel prikima, za nekaj časa pa odpre usta ter
sporoča v presledkih, še vedno sapo loveč: „Da,
Turek prihaja — ta hijena požrešna in krvoločna
prihaja — pustošit in morit. — Od Novega
mesta sem se drvi — ta poštalenska grdoba —
ta pošast v človeški — v pasji podobi . 11  —

„Kaj, da so še dol pri Novem mestu?“
vpraša Pusenški važno.

„Da, od Novega mesta divjajo sem — in
vaše kraje tudi obiščejo — a pred večerom —
jih še ne bo.“ —

Pusenškega je konec te sicer grozne novice
pomiril. Po nekolikem pomisleku vikne: „Če ne
pridejo pred nočjo, potem pa naj ne hodijo
blizu! Če jih pridrvajsa tudi kot listja in trave,
nam nič mar: tabor pri sv. Tilnu je zadosti
močan, vsak napad vzdrži, in ne premaga ga
noben vrag, in naj bo tudi sam Turčin; naše
pesti in cepci in kiji so pa tudi težki, in vse se
zdrobi, kamor padejo. O, žoltih cekinov ter

33

krepkih mladeničev in deviških naših deklet nam
ne ugrabi Turčin, to stoji; za to bomo pa že po¬
skrbeli, da bodo odnesli, če ne popadajo pod
našimi meči in streli in kiji in cepci, ti divjaki
razbite butice odtod!"

Sel se je čudil takemu govorjenju. Segel je
junaškemu Pusenškemu v roke, mu želel srečen
izid, se povspel v sedlo, in hitri vranec ga je
odnesel naprej proti Cerkljam. Pusenški je gledal
za njim mirno ter ugibal in sestavljal bojni načrt.
Z jasnim umom je premotril res težki položaj.
A preden mu izgine jezdec izpred oči, je bil že
na jasnem, bojni načrt je bil že sestavljen. In
poklical je tedaj hlapce in jim zaukazal: »Zaja¬
hajte konje in zdrčite jadrno po svetovalce in
starešine ljudstva!“

Hlapci store po ukazu. Pusenški pa gre v
gorenje sobe brusit orožje. Morda je bil v tem
trenutku on edini v vseh sedmerih soseskah ob¬
širne župe, ki je brez strahu in trepeta, da, celo
s hrepenenjem, ki ga rodi zaupanje v lastno moč
in junaška neustrašenost, pričakoval, kar ima zdaj
zdaj priti nadenj in nad vse ljudstvo župe šmar¬
ješke.

Županja Majda je kakor okamenela obstala
pri oknu. Njene odprte, preplašene oči so gledale
debelo predse, in usta je imela še vedno odprta,
kakor da stoji na pragu še zdaj sel, ki pripoveduje,
da prihajajo turški volkovi v naše kraje ropat in
morit, razdejat in pustošit ... in ga ona še vedno

3

34

posluša, posluša z grozo in s strahom v srcu . . .
Gledale so njene izbuljene, debele oči jezdeca,
ki ga je naglo ko piš odnesel hitri vranec preko
polja in gozda na cerkljansko stran, a videle ga
niso, ona tega ni zaznala; nji se je zdelo, da
stoji sel še vedno oprt na vežne dveri in pripo¬
veduje grozno vest. ..

Ko blisk so leteli županovi hlapci na čilih
konjih od soseske do soseske, naznanjajoč strašno
novico in kličoč svetovalce in starešine ljudstva
na posvetovanje k junaškemu županu Pusenškemu.

Nastala je zdaj še večja zmešnjava: Vse
vprek je vpilo: „Jezus Marija, Turki gredo, nad
nas gredo! Bog v nebesih se nas usmili! Ljuba
sv. Marjeta, naša farna zavetnica, prosi za nas ...“

5. Vsi v tabor k sv. Tilnu!

Šmarješki župan Pusenški še ni nabrusil
orožja, ko pridirjajo naglo ko veter po poljani
repenski skaruški in poljski velmožje, svetovalci
in starešine ljudstva od desne, od leve pa šinkov-
turnski, veški in bukovški. Bili so to sami
junaški korenjaki. Utegnili niso razjahati, da bi
zasedli dolge klopi ob beli javorjevi mizi pod
košato lipo, kakor je bila sicer navada ob posveto¬
vanjih, ampak ustavijo se kar v polkrogu pred
vežo, kjer se je bil že prikazal na pragu junak
Pusenški.

35

„Bog in narod!" so pozdravljali soseskini
odposlanci svojega župana. Bili so potlačeni in
strti od nepričakovane, grozne vesti, da se jim
je bral strah z obraza, da sta jim gledala groza
pa zaeno srd iz velikih izbuljenih oči.

Pusenškemu pa so žarele oči od ognjenega
navdušenja za sveto stvar; ponosno seje zravnal
pred odposlanci; njegov plemeniti stas je kazal
neustrašenost in pogum; mirno in z navdušenjem
jim je odzdravljal: „Dobro došli, soborci moji!
Pozdravljeni, prijatelji moji!"

Glas mu je donel globoko in neustrašeno
kakor ob slovesnih prilikah. Z bistrimi očmi je
pregledal velmože, svetovalce in starešine vseh
šesterih sosesk — sedmo, šmarješko, je zastopal
sam. — Njegovo visoko čelo se mu je razjasnilo
in še enkrat je odzdravil: „Dobro došli, pozdrav¬
ljeni, bratje moji!"

Ko so soseskini odposlanci videli svojega
župana neustrašenega, je tudi nje jel prešinjati
pogum; novo življenje jim je zaplapolalo po
žilah, in začutili so nove moči v svojih udih;
ogenj navdušenja se jim je vnel v srcih, in kakor
prerojeni so pričakovali zdaj na iskrih konjih
povelj iz ust korenjaka Pusenškega. Ako bi jim
rekel tedaj iti v ogenj, ne pomišljali bi, ampak
obrnili bi konje ter se zapodili v največjo nevar¬
nost.

Čudovito moč je imel res ta Pusenški v sebi.
Kmetiška korenina sicer, z razjedenimi in zdelanimi

3 *

36

rokami, a pravi velmož, plemenitega duha ter
hraber in neustrašen kakor lev. On je le pogledal
s svojimi bistrimi očmi, in vse je utihnilo kakor
na povelje in poslušalo njega, modrega in pravič¬
nega župana. On je le izrekel besedo, in veljala
je bolj kot sto drugih. On je le mignil, ih|vse
mu je bilo pokorno in pripravljeno izvršiti njegov
naklep.

„Kaj storiti ?“ so vprašali zdaj odposlanci
soseskini s pogumom v srcu, z žarnimi pogledi
navdušenja. „Govori, mi te poslušamo!“

Pusenškemu je zažarelo oko in je rekel:
»Možje, imejte vero v lastno moč in bodite edini,
in zmagali bomo. Turčina pozobljemo, kakor da
bi črešnje brali. Poglejte gor na Repenjski hrib,
na trdnjavo našo, na utrjeni tabor sv. Tilna. Kdaj
je rodila majka junaka, ki bi premagal s svojo,
četudi kot listja in trave broječo armado naše
utrjeno gnezdo, našo trdnjavo, tabor sv. Tilna?“

»Nikdar in nikoli!“ so zahrumeli odposlanci
enoglasno.

»Mi zmagamo, to je gotovo; do večera Turka
še ne bo, časa imamo torej zadosti, da se pri¬
pravimo. Potolažite malodušne in ozkosrčne,
vlijte jim poguma v srce in vero v lastno pest.
Sv. Tilen je gnezdo, ki ga ne vzame rdečehlačar
nikdar in naj se zveže tudi s samim hudirjem v
peklu. Zato pa: Živino zapodite v gozdove,

živež in dragocenosti pa znosite v tabor, kamor
se naj tudi takoj podajo starčki, žene, mladenke

37

in otroci. Možje in mladeniči pa se oborožite in
bodite pripravljeni na očine bran „Kri in življenje
za domovino, sovragu pa smrt in propast. .

„Kri in življenje za domovino!" so zaorili
odposlanci.

„Vsi v tabor k sv. Tilnu!"

„Vsi v tabor k sv. Tilnu, tako ukazuješ ti,
naš modri župan in junak šmarješki, zgodilo se
bo, mi te poslušamo."

„Zdaj pa naglo na delo, bratje! Pozdravljeni!
Bog in narod!“

»Pozdravljen, župan naš in svetovalec! Bog
in narod!“

Zasukali so konje in skok na skok so odjez¬
dili naglo, ko piš po polju, na levo in desno,
oznanjat in izpolnit povelje županovo, povelje
junaka Pusenškega.

To so gonili, to so vozili in nosili tistega
dne. In preden je stalo solnce najvišje na nebu,
so bili ves živež in dragocenosti shranjene na
varnem, so bile žene in otroci, mladenke in
starčki v taboru pri sv. Tilnu, živino pa so raz¬
kropili in razgnali po gozdu, največ seveda po
Repenjskem hribu, seve, dobro je, da jo imajo
za vse slučaje pri rokah. Kdo ve, kdaj ponehajo
boji? In ako poide živež, pa hajdi po živino v gozd;
tudi ob mesu se da živeti! Samo dvignejo se v zakri¬
stiji pri sv. Tilnu tla, in vrata v podzemeljski rov so
odprta. Ta podzemeljski rov je podaljšek znane
Dobruške jame. Zdaj je skoro zasut, le mačka se

38

še splazi skozi; v onih časih pa je bil obširen,
kakor je še sedaj vhod v jamo; dva možaka sta
lahko prosto in nemoteno korakala drug poleg
drugega. V četrt uri se je prišlo po tem pod¬
zemeljskem rovu do izhoda jame; in ravno pod iz¬
hodom, gosto obrastenim, seje nahajalo napajališče
za živino. In samo zaklicati bi bilo treba: „Dima,
Liska, Čada, na, soli! Plaveč, sivec, srrr, srrr, soli!"
In niti stopiti bi ne bilo treba iz jame, živina bi
pricapala sama vanjo, in potem hajdi z njo v
tabor. Seve, če bi bilo treba, ko bi primanjkovalo
živeža!

Ko je bilo vse urejeno, kakor je Pusenški
zaukazal, tedaj zatrobi trobentač v bojni rog na
vse štiri vetrove.

Žalostno se je razlegal trombe glas po širni
župi ter klical in vabil može in mladeniče na
očine bran. Ko zapoje bojni rog vprvič, že se
pripravljajo kmetje in mladeniči v boj. Ko zapoje
vdrugič, se že zbirajo pred poglavarjem svojim,
pred junakom Pusenškim. In ko zapoje bojni rog
vtretjič, se že razvršča in ureja hrabra bramba
korenjakov šmarjeških, na čelu jim junak Pusenški.
Ob ledju se mu leskeče pripasan ostri meč,
sulica se mu sveti v roki, prsi pa mu oklepa
jeklovit oklep. Z mogočnim glasom zavpije
Pusenški zbrani vojski. »Bratje mili, hrabra bramba!
Za svojce in zase se borimo. Trda je naša pest,
oster je naš meč! Na pogibelj sovražnemu trinogu!
Smrt Turku, smrt!"

39

„Smrt, smrt!“ je odmevalo iz bojnih vrst.

„Naprej tedaj, junaki!“

Mogočno so zatrobili bojni rogovi, zagrmeli
so bobni, in zbrana bramba očine se je pomikala
v tabor k sv. Tilnu. In preden je udarila ura dve
v stolpu cerkve sv. Marjete v Gozdu, je že bila
bramba v nepremagljivem taboru sv. Tilna ter se
pripravila na krvavi ples z ljutim Turčinom.

Pred dohodom brambovcev v tabor je vladala
ondi velika žalost in razburljivost. Daši so se
drug drugega tolažili in se izpodbujali k srčnosti
in pogumu, vendar je to le malo zaleglo; vsi od
kraja so pričakovali v strahu in trepetu, kaj bo;
in vpili so in molili in vili obupno roke. Ko pa
je prikorakala zbrana bramba v redu in slovesno
v tabor, za katero so se nato vrata zazidala, so
se pomirili starčki in so nehali jokati žene in
otroci; saj so gledali zdaj svojce, vase upajoče
in drzne, same hrabre junake z neustrašenim
junakom Pusenškim na čelu, katerega železni
volji in pesti se mora vse ukloniti.

Popoldne ob tretji uri zagledajo nov kres na
Marijini gori in kmalu za tem zaslišijo žalostne
glasove gorskih zvonov; zvonilo je z vsemi tremi.

„Turki so tu, nad nas gredo!“ je zašumelo
med bojevniki, ki so stali neustrašeno na svojih
mestih. „Turki so tu, nad nas gredo!“ so zavpile
žalostno ženske in ponavljali otroci in starčki.
In srca so se jim skrčila, zatrepetala, zastala . . .
In molitve in prošnje so se glasile silnejše, gor-

40

kejše. Branilci pa so zgrabili za orožje, priprav¬
ljeni na odpor, silen in močen, in naj jih velja
tudi življenje ...

Zdajci zavpijejo: „Turek prihaja, je že tu!“

Orožje je zarožljalo. A dasi so bili junaški
korenjaki ti možje in mladeniči šmarješki, jim je
vendar postalo v prvem hipu, ko so zagledali
Turka, nekam tesno pri srcu kakor potniku, ko
zagleda v samotni šumi prihajati krvoločno zver
naproti — kakor vojakom v trdnjavi, ko zapazijo
njih od dima skeleče oči gorečo bombo frčati
naravnost v njih vrste. A komaj so zaznali ta čut
v svojem srcu, pa so iznova zarožljali z orožjem,
krepko in neustrašeno, in kakor en glas je zaoril
iz njih grl po trdnjavi: „Na pogibelj! Smrt so¬
vragu, smrt! . . In stali so kakor vliti iz jekla
in pričakovali Turka brez strahu in bojazni.

Iz cerkve so se čule med glasnim jokom in
stokom, odmevajočim od obzidja in se poizgublja-
jočim v daljavi, molitve in prošnje, ki so vrele iz
dna krvavečih src: »Gospod vojskinih trum! Glej,
oče, brat, sin . . . tvegajo življenje; oh, usmili se
nas, Vsemogočni, in daj zmago krščanskemu imenu,
da ne poginemo pod krutostjo nevernikovo!" . . .

6. Tilen gre z Marijine gore.

Podrašiški puščavnik je še vedno molil pred
Žalostno Materjo božjo v kapelici, ko je Tilen
prisopihal do njega iz stolpa, kjer je bil plat

41

zvona celo uro in naznanjal rojakom, da je sila
največja, da je Turek že blizu. „Pomagaj Bog in
sv. Tilen!" je zavpil in opozoril svetega moža
na pretečo nevarnost.

„Turki gredo, nad nas gredo, praviš", je iz-
pregovoril puščavnik sam zase in se globoko
zamislil. Tilen je nekaj časa čakal, kaj poreče
sveti mož. Ko pa je imel puščavnik le vedno
uprte oči v tla ter je še vedno razmišljal, kdo
ve kaj, in ko le ni zinil nobene besede, se je
pa spet Tilen oglasil in začel razodevati svoje
čudne sanje,

Ko je Tilen končal s pripovedanjem, je pri¬
trdil puščavnik z glavo kimaje: „Čudne sanje
res to!“ In zopet je obrnil pogled v tla ter raz¬
mišljal, naposled pa razložil sanje tako-le:
„ Sedmeri zmaji pomenijo turško druhal, ki pri-
dere v te kraje, da pomandra v prah in pepel
vse sedmere soseske šmarješke. Drugo je jasno:
Ti si dobil, ker živiš bogoljubno in moliš ne¬
prenehoma, milost v Gospodovih očeh. Glej, po
tebi hoče Bog oteti tvoje rojake šmarješke. In
ako se pokažeš velikega v dejanju, ti je priprav¬
ljena v nebesih svetla krona, ki ti jo položi na
glavo tvoj zavetnik sv. Tilen."

„Vdan služabnik sem Gospodov", izusti na¬
vdušeno Tilen, „zgodi se Njegova sveta volja.
Pripravljen sem na vse, in ako treba tudi življenje
žrtvovati, da le rešim s tem svoje rojake, brate
Utikarje in vse Šmarječane turškega zmaja."

42

Puščavnik na to: „Slab sem sicer, in orožja
še nikdar ni vihtela moja roka ; a če želiš, se ti
pridružim. Dober svet je včasih mnogo vreden,
morda ti bom v korist. “

Domenila sta se in sklenila, da pojdeta oba
nad Turke; Tilen oborožen, sveti puščavnik z
rožnim vencem v roki.

Ves čas sta prebila ob kruhu in vodi v tihi,
goreči molitvi ter gledala dol na Ljubljansko
polje in dalje na dolenjsko stran, da bi opazila
znamenja sovragovega prihoda: goste oblake dima,
dvigajoče se proti nebu, ki so običajno spremljali
turško drhal; toda ničesar nista opazila do tretje
ure popoldne. Tedaj pa iznova zaplapolajo kre¬
sovi na južnih gorah, in zvonovi zaplakajo in
zaihte po vseh okoliških cerkvah.

„Tilen, ura trpljenja je blizu; zdaj, zdaj pri¬
divja Turčin“, je rekel pobožni samotar in po¬
gledal tovarišu globoko v oči; kakor da hoče s
tem pogledom prodreti na dno Tilnove duše in
se prepričati, se li čuti ta dovolj močnega za
tako imenitno in nad vse težavno delo.

„Ne dvomite o meni“, je odgovoril Tilen, ki je
umel ta vprašujoči pogled. „ Vdal sem se popolnoma.
Božja sveta volja se naj zgodi vselej in povsod."

Prižgala sta drugi kres na Gori, zlezla nato
v stolp in bila plat zvona ter tako naznanjala
ljudem, da se naj pripravijo na krvavi ples. In
za nekaj ur sta zagledala prve turške čete pri¬
hajati po Dolenjski cesti ter se valiti proti Ljubljani.

43  —

Ustavili so se Turki pred Ljubljano. Kmalu
nato pa so razposlali posamezne oddelke pozve-
dovat in ropat po deželi. Zona je oblila naša
znanca na Marijini gori, ko sta zapazila, da je
en tak oddelek mahnil proti Št. Vidu, nato pre¬
bredel in preplaval na svojih konjih Savo ter
prav pod znožjem Marijine gore vihral naravnost
proti sv. Marjeti v Gozdu. In ko je solnce svoje
zadnje krvave žarke pošiljalo v pozdrav, in so se
žarili edino še vršaci in obronki gora v krvavi ko¬
preni, so se Turki prikazali že pred svetim Tilnom.

„Jaz grem“, je izustil tedaj Tilen. „In jaz te
spremljam 11 , je odgovoril puščavnik. „Bog je z
nama, nobena moč naj naju ne plašil* In ura
ločitve z Marijine gore je prišla za naša znanca.

Puščavnik se je že odpravil na pot; z rožnim
vencem v rokah je šel nad Osmana. Tilen pa se
je oborožil; nabrušen meč je opasal ob ledju in
v roke je vzel nabasano pištolo. Pred podobo
žalostne Matere božje še pomolita, potem pa jo
oprezno udarita z Gore.

Nemoteno sta prilezla skozi gosto grmovje
do podnožja Marijine gore ter nastopila težavno
pot preko obširnega in gosto zarastenega gozda,
ki se še dandanes razprostira skoro do Skaručne,
Vodic, Smlednika in Pirnič.

Jelo se je že mračiti, ko sta bila še na Gori;
a zdaj, ko sta dospela v ravnino, pa je že nasto¬
pila trda noč. Oblaki so prepregli jesensko nebo
ter zakrili luno in celo mile zvezdice, da je bilo

44

temno kakor v rogu; dalj se je seglo z roko
kakor videlo. In v tej temi sta lezla dalje, ne
vede, kam ju prinese trudna noga; zakaj nič ni
ložjega, kakor zaiti v taki temi sredi travnikov,
kaj še v gozdu! Ostro grmičevje ju je praskalo
po obrazu in rokah, ju zbadalo živo v meso, da
je tekla kri in kapala na zemljo. Zdaj je bušknil
eden z glavo v bukev, zdaj drugi telebnil vznak
ali na zobe in nehote poljubil mater zemljo. Daši
z velikimi težavami, sta vendarle še vedno rila
dalje; in čeprav ju je sililo k tlom, da bi se od¬
počila, nista omagovala. Začelo je še treskati in
grmeti. Goste, težke kaplje so se usule iz oblakov.

Menila sta, da hodita že celo večnost, a še
ni hotelo biti ne konca ne kraja, tega obširnega
gozda. Pač nista vedela, da sta že davno zgrešila
pot in da tavata vedno po istem mestu: skoro
do srede gozda in zopet nazaj. Zdaj sta pritolkla
in pririla v bukov les in tudi izgrešeno stezo sta
zopet našla. In ob tej stezi, o čudo, glej, na
vsakih deset korakov je bil trhel, gnil štor, ki je
dajal svetlobo v tej temni noči. Hvaležna, da
jima je prižgal Bog to luč, sta z novo močjo
prešinjena stopala roko v roki dalje po stezi. In
komaj storita sto korakov, pa zagledata pred
seboj borno gozdarjevo kolibo, postavljeno sredi
gozda. Hrastove dveri so bile na iztežaj odprte,
v kolibi pa ni bilo žive duše.

Trudna potnika stopita v borno kočo, da bi
se posvetovala o nadaljnih korakih. A preden sta

45

46

se utegnila dogovoriti, kaj ukreniti zdaj, je sklo¬
nil glavo izmučeni starček-puščavnik ter zaspal
na golih tleh. Tilen se ga ni upal buditi; zakaj
vedel je, da je sveti mož izrabil poslednje moči
v mukapolni hoji in tavanju po gozdu in da mu
ugasne luč življenja, ako mu blagodejno spanje
in odpočitek ne vlijeta novih moči, novega živ¬
ljenja v ude. Sam pa ni zatisnil očesa; izmučen
je bil, kakor še nikoli v življenju, pa kako bi
mogel spati, ko je na lastne oči videl Turka, ki
je divjal nad njegove brate Utikarje in vso šmar¬
ješko župo! Niti ne sede ne, nego nasloni se
na meč in razmišlja in razglablja, kako bi mogel
pomagati rojakom, a nobena misel mu ne pade
v glavo, ki bi bila vredna večje pozornosti. Zdajci
zapazi, da se je jelo svitati na izhodu. Tedaj
sta vso noč blodila po gozdu! Črna tema izginja po¬
lagoma, stene kolibe so se jele prikazovati. V
kotu zagleda vrečo s soljo, ki so jo popustili
oglarji, bežeč pred Turki, ter kotliček očiščene
smole. „Zahvaljen bodi Bog in sv. Tilen, moj
zavetnik!" je vzkliknil vzradoščen. V glavi mu
je bilo hipoma jasno in hvaležno je pogledal
proti nebu. „Da, s to soljo in s to smolo bo
ljubi Bog po priprošnji sv. Tilna pregnal po
meni, nevrednem njegovem služabniku, sovraž¬
nika iz naših krajev in rešil svoje ljudstvo!"

Zdanilo se je. Deževalo ni več, in tudi
solnce je pogledalo zaspano izza oblakov. In ko
so zlati žarki prodrli v temno gozdarjevo kolibo

47

in posijali spečemu starčku v oči, se je prebudil
puščavnik in naglo skočil pokonci. „Vse moči so
se mi vrnile, hvala Jehovi!" vzklikne in se pre¬
križa. Nato odmolita kratko jutranjo molitev, se
izročita Bogu in varstvu Matere božje z Gore
ter jo mahneta dalje. Tilen je kajpada vzel s se¬
boj tudi vrečo s soljo in kotliček smole. Puščav¬
nik ni vprašal: „Čemu?“ Vedel je predobro, da
jima gotovo prav pride.

Pa kaj grmi in bobni, da se zemlja stresa?
Kaj pomenijo bliski tam za rebrom na Repenj-
skem hribu? — Ah, vnela se je bitka, pričel se
je krvavi ples! Puške in topovi se vžigajo ko
blisk; to poka in bobni in grmi pred svetim
Tilnom!

7. Prvi spopadi.

Turška drhal se je valila sem od Save čez
Skaručno ter se razlila kot povodenj preko širne
šmarješke ravnine. Preiskali in pretaknili so Turki
vse sedmere šmarješke soseske, a so dobili vse
vasi prazne. Iztikali so dalje, in ob solnčnem za¬
tonu so zavohali njihovi nosovi, naše v taboru
pri sv. Tilnu nad Repnjami. Nič niso pomišljali
Turki, udarili so naravnost nad sv. Tilna. Bilo
jih je mnogo več ko naših, gotovo petkrat toliko,
oboroženih od nog do glave, na malih gibčnih
konjih kakor prikovani.

Ko so naši zagledali Turka, so jim udarjala
srca pogosteje, brambovcem od veselja, drugim

48

od strahu. „Da bi že skoro prilezli k nam, da se
pomerimo z njimi", so govorili prvi; drugi pa,
zlasti ženske, ki se jim je stesnilo srce in so iz-
nova obupavali, so klicali preplašeno: „Kaj bo, kaj
bo?“ Pa junak Pusenški, ki je bil povsod in je
vse slišal, jim je odgovoril: „Kaj bo? — Hm,
pozobali bomo Turka ko otroci črešnje, in konec
bo vse nadloge!"

„Pa jih je le preveč!"

„Nič ne de, čim več jih je, tem boljša
večerja."

„Pa če jih ne bomo zmogli?"

„Ha, zmogli! . . . Če preostane otroku kaj
črešenj, kaj stori z njimi? — Prihrani si jih za
drugi dan in takrat se spravi iznova nadnje.
Tako storimo tudi mi: če ne pobijemo Turka
danes, dobro, pobijemo ga jutri, pojutrišnjem pa
gotovo . . . Pasti mora, to stoji . . . Poglejte
može in mladeniče šmarješke! To so junaki, ki
bodo udarili, ko pride ura, v živo kot strela, in
naše trdnjave noben hudir ne premaga, bo stala
ko Petrova skala, vam rečem!"

Pusenški je govoril prepričevalno. Njegova
beseda je imela zmagovito moč.

Ko so se Turki naposled obrnili proti sv.
Tilnu in so jezdili v zbranih vrstah, z rdečimi
čepicami na glavi, se je res /delo, da prihajajo
lepe rdeče črešnje same od sebe vedno bližje in
bližje borilcem pri sv. Tilnu v usta ... In ju¬
nak Pusenški se je pošalil tedaj: „Kaj sem rekel:

49

te črešnje bomo pozobali, pa bo!“ In brambovci,
ki so slišali te besede, so se zravnali ponosno in
odgovorili kakor pravi junaki: „Kaj pa hočemo

drugega!“ . . .

Na obzidju in v stolpu ter iz strelnih lu¬
kenj so molele nabite puške in gorski topovi,
pričakujoč Turka, da bi ga takoj pri sprejemu
dostojno pozdravili. A Turek je obstal v ravnini,
na hrib ni prišel. In ko se je storila noč, se je
utaboril pred repenjsko vasjo, razposlavši ogle-
duške čete na vse strani, ter zastražil kroginkrog
naše v taboru z močnimi stražami. Nadejal se je t
bržčas obilo bogatega plena.

Naši so stali na straži vso noč, in tudi oni,
ki so počivali, niso zatisnili očesa. Ženske, star¬
čki in mladenke so premolH-i vso noč v cerkvi.
Edini otroci so pospali, a še ti so se ob vsakem
šundru, ob vsakem najmanjšem nemiru prebujali
in jeli vpiti: „Mama, mama, držite me, Turek
me bo, Turek z rdečo kapo in dolgimi musta-
čami 1“

Pusenški je vso noč prebedel pri svojih
borilcih, hitel od krdela do krdela ter pregleda-
val in urejeval; osobito pa je pazil na Turka.
»Turek je zvit ko lisica", je omenjal. »Kadar se
ga bomo najmanj nadejali, bo lopnil po nas;
zato pa glejte nanj ko risi, da se ne pritihotapi,
skrit v temni noči, do naše postojanke ter nas
ne prime od zadej kot mačka. Če ni preutrujen
rdečehlačar, nas bo zgrabil, pravim, sredi noči;

4

50

zato pa čujte, čujte, da nas ne dobi nepriprav¬
ljenih ter da ga takoj s prvimi streli dostojno
počastimo in mu posvetimo, če ne v neznano
večnost, pa vsaj nazaj v globoko Turčijo, odkoder
je pridrvajsal volkodlak" . . .

Pa se le ni ponoči spoprijel Turek z našimi.
Pusenški je ugibal različno. „Morda je bil res
Turek preutrujen in se je moral odpočiti; ali pa
se rnu ne mudi, saj ne pozna naših junakov in
je utegnil misliti, da bo kratek obračun s kmeti
šmarješkimi, da jih bo zgrabil in stisnil kakor
kragulj pišče; morda se mu ni zljubilo ob streli
in gromu na dež, ali je celo sanjal na kako pre¬
dajo ali vdajo" . . . Skratka: ponoči je miroval.
Oho, pa se je tudi gorostasno motil in je delal
račun brez krčmarja, ako je mislil, da ne bo
ljutega odpora, in mu bo šlo vse kakor po
maslu . . . Pusenški je sicer kmet, a junak brez
primere! Ko bi tudi prišel Turek preko mrtvih
trupel vrlih brambovcev v trdnjavo — kar se pa
nikdar ne bo zgodilo! — tabora sv. Tilna le ne
bo vzel, zato bo skrbel Pusenški sam: rajše
zažge skrite zaloge smodnika in spusti vse v
zrak, kakor da bi dopustil, da bi zapaševal kdaj
nevernik na tem svetem kraju ! O, le naj se mu
cede sline po bogatem plenu, dobil ga ne bo!
Le naj si brusi kremplje, starčkov in otrok ne bo
dobil, da bi jih podavil in zmetal za plot v jed
orlom in črnim vranom 1 O, le naj obrača oči po
šmarjeških ženah in mladenkah, ne bo nikdar iz-

51

tezal krutih rok, ne bo jih odvajal v' suženstvo,
oskrunjajoč njih vero in čast! . . . Oho, motiš
se, Turek, ako misliš, da ti pojde vse kakor po
maslu!" . . .

Pa se še ni jelo daniti in petelini še niso
zapeli, je ta mrcina že lezla skrito po pečevju in
grmovju po rebru gor k sv. Tilnu. A naši so
imeli mačje oči in so opazili Turka o pravem
času. „Aha, zalezti nas hočejo skrivoma, za¬
hrbtno; pa se jim bo utepal ta poizkus grdobam!"
si je rekel Pusenški, ki je prvi začutil turško
gibanje ter izdal dnevno povelje: „Rojaki in
soborci, junaški kmetje in mladeniči šmarješki,
hrabri brambovci trdnjave sv. Tilna, ura odločitve
je prišla, črešnje so zrele, zdaj jih bomo zobali.
Kot levi se borite hrabro; ne gre le za nas; v
cerkvi so naši očetje in matere, žene in mladenke
in otroci; saj slišite njih molitve in vzdihe: teh
in naša usoda je v naših rokah!"

Korenjaški branilci so dvigali pesti in orožje
ter prisegali v nočni temini na meč svojega
poglavarja in poveljnika. Z junaškim srcem so
pričakovali trenutka, ko zapoje bojni rog na spopad.

Turkov je kar mrgolelo po bribu. Toliko jih
ni bilo videti sinoči. Pa niso li odložili boja na
jutro morda zaradi tega, da so mogli izpopolniti
svoje vrste z novimi četami, ki so se utegnile
pritihotapiti ponoči!? . . .

Kot sence so lezli Turki vedno bliže in bliže
v mnogoštevilnih vrstah. Bilo jih je gotovo trikrat

4 *

52

toliko kot včeraj. Menda so mislili z nepričako¬
vanim naskokom presenetiti naše sredi spanja ter
jih z enim udarcem potisniti ob zid, jim zaviti
vrat . . .

Prve vrste so že prilezle do strelne daljave.
Tam obstanejo, pričakujoč, da se naši oglasijo.
A ko ti le mirujejo in ne pokažejo nobenega zna¬
menja življenja, misli menda Turek, da jih dobi še v
pernicah; zato se približa skoro do obzidja. Tedaj
pa zatrobi bojni rog. „Hura!“ zagrmi bobneče iz
grl junaških kmetov in mladeničev šmarjeških,
in vname se krvavi boj. Iz tabora zagrme topovi
strašno kakor grom ob nevihti, in toča krogel in
svinčenk se usuje nepričakovano na Turka, z ob¬
zidja pa spuščajo in vale na cente težke skale,
ki se z neznansko silo zakotalijo v sovragove
trume.

Presenečeni Turki jamejo strastno streljati, pa
v svoji osuplosti so namerili puške kar slepo na
zid; drugega tudi ni kazalo; zbog obilega dima
se je komaj zidovje razločevalo, in bi se bram¬
bovci, ki bi tudi vrh zidovja sipali smrt v turške
vrste, ne mogli videti.

Smrtonosni streli naših so zadeli v živo.
Turki so padali kot snopje na polju, kot trava
pod ostro koso. Prve vrste so bile sploh pobite.
Srednje so streljale, da so krile umikanje zadnjih;
a ko so zadnje vrste odlezle v redu z bojišča, so
te obupno popustile bojno vrsto ter zbežale v
neredu, z velikanskimi izgubami s hriba. Prvi

53

napad je bil odbit s porazom Turkov. Naših, ki
so se borili izza obzidja v varstvu dima, ni padel
nihče.

Nepopisno veselje in navdušenje je zavladalo
v taboru. Borilci so bili kar pijani od veselja;
zaupali so v svojo pest kakor še nikoli in s po¬
nosom so gledali na junaka Pusenškega, svojega
hrabrega poveljnika, ki je hodil gor in dol po
taboru, motreč sovražnikov beg in njega gibanje,
in se šalil: „Kaj sem rekel: pozobali bomo Turka
kakor otroci črešnje!“

„Kakor otroci črešnje, in naj se ga navali
nad nas kot listja in trave!“ so odgovarjali
borilci z neukročenim pogumom.

„Kakor zdaj, tako pozdravimo Turka vsaki
pot. Če mu je mar živeti, stisne rep ter jo
popiha, odkoder je pridivjal “ je dejal Pusenški.

„Tako j e! “ so zavpili brambovci in vzdignili
roke kakor k prisegi.

Ženske in starčki so jokali od veselja; tudi
v očeh mladenk so se iskrile solze; otroci pa so
skakali. Zaupali so popolnoma na hrabro brambo
in končno rešitev.

Po kratkem oddihu in odmoru so iznova
naskočili Turki tabor. In zdaj jih je bilo vsaj
trikrat toliko kot pri prvem napadu. Za Boga,
kje so se vzeli? In še prihajajo, vedno nove čete ...
in zopet nove . . .

Zabliska se na obeh straneh strahovito. In
poka in grmi, da se zemlja stresa. Turka je

54

vedno več in več, kakor da bi vstajal iz zemlje.
Naši se bore kot levi. Vzdrže li ljuti napad,
stro-li ogromno premoč? . . .

8. V brezdnu.

„Naprej, naprej, le jadrno naprej!" sta se
vzpodbujala Boltarjev Tilen in pa podrašiški pu-
ščavnik, ko sta zapustila gozdarjevo kolibo. In
nič nista iskala ne kolovozov ne steza; kar
preko gozda sta jo ubirala naglo dalje, ne zme-
neč se ne za veje, ki so jima štrlele in režale
nasproti ter ju praskale po obrazu, ne za trnje,
ki ju je zbadalo; ne za blato in polžka gozdna
tla, ki so ju zavirala pri hoji kot svinec na no¬
gah, kot cokla pri kolesu. Gledala nista ne na
levo ne na desno; samo naprej, naprej sta hitela!
Zmenila se nista zato, ju je že zapazil kak Tu¬
rek ali ne; je že pomeril vanja svoje smrtonosno
orožje ali ne; sta li varna še ali ne.

„Naprej, naprej, le hitro naprej!“

Vse Tilnove misli so bile pri rojakih v ta¬
boru. In vse želje so se mu združevale v veliko
koprnenje srca: pomagati svojcem! Zato se je
žuril, zato je lomastil kar vprek čez gozd, s
kotličkom smole na glavi, z vrečo soli na rami.
Sveti mož je hitel za njim, z rožnim vencem v
roki. Ni bil vajen take hoje; srce mu je utripalo
in tolklo kar slišno; ves zasopel je bil, in znoj
mu je curljal s čela, pa je le vedno priganjal:

55

„Naprej, naprej, le hitro naprej!" Od sv. Tilna se
je pa slišal vedno močnejši šum in bobnenje, da
se je zračje pretresalo, vedno hujši grom in tresk,
da je zemlja bobnela.

Prisopihala sta jo že onkraj Repenjskega
hriba tja do dolinice, ki drži v Hraše. Tam za¬
gledata Turka, ki je jezdaril naokolo. Bržčas je
bil eden od straže. V prvem hipu se ga prestra¬
šita, da jima kar sapo zapre. Ob debeli bukvi
obstaneta ter z izbuljenimi očmi motrita izza
zasede rdečehlačarja. In ko vidita, da Turek ni
zver, kot je mislil prej Tilen, ampak človek kot
onadva, ju mine strah.

„ Ali naj streljam ?“ je vprašal Tilen.

»Nikar, sv. Tilen bo pomagal, ako bo po¬
treba; Bog je z nama, čemu bi prelival kri?" je
odgovoril puščavnik.

„Da naju le ne zapazi Turek", reče Tilen in
vrže vrečo na tla, poleg pa položi kotliček s
smolo.

Ne daleč od bukve, kjer sta čepela, je režala
velika kotlina, obrastena ob robu z grmičevjem
in visoko travo. Takih kotlin je v onem gozdu
še dandanes več; velike so nekatere, da bi šel
voz s senom in z voli noter, pa bi se nič ven
ne videl. Nekatere take kotline so jako nevarne;
ko bi človek vanjo padel, težko, da bi se izko-
baca! iz nje; zakaj tla so močvirnata in se vdi¬
rajo do vratu in še čez; da, pravijo celo, da ni¬
majo dna,

56

Zdajci ju zagleda Turek. Izdere meč in z
golim mečem zdirja proti bukvi.

Sveti puščavnik se pripravi na smrt, dru¬
gega ni pričakoval. „Že nisem vreden, da bi po¬
magal Tilnu", je mislil v svoji skromnosti in
ponižnosti.

Tilen izproži pištolo, a strel ni zadel; pa to
ga ne zbega. V sveti navdušenosti izdere sabljo
ter zdrči brez strahu Turku nasproti. Ob prepadu
trčita skupaj. Turek zamahne z mečem, da bi
razklal Tilnu glavo. A junak ni smel biti pokon¬
čan, še preden izvrši dano mu nalogo. V istem
hipu se okrene Turku konj, se vzpne na zadnje
noge in prestreže tako udarec zamahnjen nad
Tilna, z lastnim telesom. In preden more neverec
vdrugič udariti, odskoči divje ranjeni konj in
štrbunkne naravnost s Turkom vred v — brez¬
danjo kotlino, potegnivši za saboj tudi Tilna, ki
je stal na oni strani . . .

Ni se ubil Turek. Tla v brezdnu — kakor
ljudstvo take kotline imenuje — so bila močvir¬
nata. Le mogočen plosk se je čul, ko je teleb¬
nila konjska para z rdečehlačarjem vred v pre¬
pad. A iz kotline se ni mogel izkobaliti in izko-
bacati Turek. Konju se je komaj še videlo hrb¬
tišče iz blata, tako se je bil zaril vanje, ko je
lopnil v prepad. In udiral se je še čimdalje
globje v močvirnato dno. Še malo, in pogreznila
se je mrha popolnoma, in po konju je bilo!

57

Turek je videl, da tudi njemu ni rešitve, da
bo zdaj, zdaj požrlo tudi njega brezdanje moč¬
virje. V tem obupnem položaju začne klicati:
„Muškarac, pomozi, pomozi!" . . .

Ko se Tilen zvali v globoko kotlino, se
srečno ujame s svojimi dolgimi nogami na kri-
venčastem gabru, ki je štrlel nad brezdnom, ter
se ga oprime in oklene z vso močjo. In ko mu
je zakobacalo pod nogami, je vedel, kaj je, da
je Turek izgubljen. Zamižal je tedaj in se izročil
„Gorski Mariji" in sv. Tilnu v varstvo ter se še
trdneje ovil na krivenčastem gabru. In ko je od¬
prl oči in pogledal, kako bi se rešil, je gledalo
le še pol Turka iz blata. „Muškarac, pomozi,
muškarac, pomozi!" je prosil nesrečnež in bil
obupno okolo sebe in se metal iz blata, a se s
tem še bolj pogrezal.

Tilnu se je smilil krivoverec. Ni pomislil, da
bi ga utegnil Turek prebosti, ako ga reši. Odlo¬
mil je vejo ter jo vrgel v prepad z besedami:
„Obdrži se na površju, dokler ne splezam ven-
kaj in ti ne pomorem." In plezal in kobacal je
po vseh štirih po strmini na piano ter klical
svetega moža na pomoč. A preden je mogel
priti ta na pomoč, so Turku le še roke in glava
molele iz močvirja. Ko vidi, da ni pomoči, da je
izgubljen, zarentači in zarobanti grde kletve,
napne poslednje moči in sproži petelina, da bi
pobil krščenega psa Tilna, ki je kriv njegovega

— 58

nesrečnega pogina. Puška poči, a strel ne zadene.
Kmalu nato je izginil v smrdečem blatu.

Vse to se je zgodilo v naglici, da ni bilo
časa za razmišljanje. Pa kaj bi tudi pomagalo
razmišljati.

Ozreta se v kotlino, v brezdanje močvirje,
ki je požrlo Turka. Bilo je mirno na dnu brez-
dna; le zdajpazdaj so privreli zračni mehurji na
površje in se razpočili v zraku in razblinili v nič.
Groza ju obide, in zona jima pretresa mozeg in
kosti. Obrneta se naglo od brezdna, zakaj zapeklo
ju je v duši, ko sta pogledala na kraj nesrečnega
pogina nevernikovega . . .

»Rešena sva, Turek pa je moral plačati na¬
jino rešitev s smrtjo,“ reče puščavnik. Tilen mu
pokima in de žalostno: „0, pa še kako res!“
Nato stopi po vrečo in kotliček, in zdaj jo zavi¬
jeta v najgostejši les ter varno in oprezno tiho¬
tapita dalje proti Dobruški jami.

Tilna je bilo čudno videti, ko je nesel na
glavi kotliček s smolo. Bil je še za dve pedi
večji s kotličkom na glavi. Lovil se je in umikal
gostim vejam, da se je zvijal kakor kača.
„Glejte“, je pripomnil svetemu možu, »glejte, ko
bi mi ljubi Bog ne bil ustvaril tako dolgih nog
in rok, pa bi že zdaj-le dajal odgovor od svo¬
jega hiševanja pred nebeškim Sodnikom. Tako
pa sem se mogel ujeti na gaber s pomočjo svo¬
jih dolgih udov. Kolikrat me je obšla žalost, ko
sem videl, da se norčujejo ljudje iz moje po-

59

stave; zdaj pa vem, da so bile ravno moje mo-
toroge, kakor so šaljivo nazivali dolge moje noge,
drugim v posmeh, a meni danes v gotovo re¬
šitev. Glejte, jaz bi moral obupati v kotlini pri
misli, da mi je dal Bog vedeti v sanjah, naj
grem pomagat rojakom, jaz bi jim pa ne mogel,
ko bi se pogrezal v brezdnu; moral bi misliti, da
sem postal nevreden v očeh Gospodovih za tako
veliko delo. O, kar Bog stori, vse prav stori!
Tudi na mojih dolgih nogah se je pokazala da¬
nes resničnost tega pregovora. O, hvala in slava
Bogu, ki mi je ustvaril dolge noge.“

Šla sta dalje brez besede na jeziku, v srcu
pa z velikimi upi, z mogočnimi nadami.

Od tabora sem se je čulo žvižganje in tre-
skanje in grmenje topov in pušk brez konca in
kraja. Vmes, se je zdelo, pa slišita jok in stok
in obupno zdihovanje.

„Hitiva, hitiva!"

Pospešila sta še bolj korake.

9. Boj na vsi črti.

Pusenški ni pričakoval, da se navali na nje¬
govo nepremagljivo trdnjavo, kakor je mislil, da
je tabor sv. Tilna, tako mnogobrojna množica
divjih Osmanov. Gledal je te nepregledne so¬
vražne vrste skozi strelne luknje v stolpu in
spoznal je, da je morala glavna moč priti še-le
ponoči, da so bila včerajšnja krdela le pozve-

60

dovalne čete. In kakor da bi Turki rasli iz tal,
vedno in vedno so prihajale zopet nove čete na
bojišče. Pusenški res ni vedel, kje se jemljejo. Bilo
je sovraga zares kot listja in trave ... A ni se
mu stemnilo jasno čelo ob pogledu na te veli¬
kanske množice Turčinov; ni ga navdalo z bo¬
jaznijo in ozkosrčnostjo ob misli, da se bo vrsta
njegovih junaških braniteljev jela redčiti, krčiti,
in to kmalu — ta, oni je že padel ... ni začel
razmišljati, kaj, ko bi ne zmagal on, kaj potem:
junak Pusenški ni poznal strahu, ne obupavanja.
„Zmagati moramo!" je zatrdil sam sebi s po¬
udarkom. In neki glas mu je šepnil: „Pa ko bi
ne mogli zmagati?" — „Moramo pa umreti!"
je viknil junak, zaškrtal z zobmi in izbil to misel
iz glave . . .

Na obzidju je rekel brambovec brambovcu:
„Ali se ti ne zdi, da jih je preveč, kaj?" - „Nič
ne de", odgovori drugi, »prihranimo si jih nekaj
za jutri!" — In tretji pristavi: »Kaj še! — Čim
več jih je, tem boljša večerja!" ... In krogle so
padale, svinčenke žvižgale, junakom pa ni upadal
pogum.

Drugi naskok na tabor je bil nad vse ljut
in silen. Ob osmi uri zjutraj se je vnel boj na
vsi črti. Turki so od vseh strani obstreljali tabor;
osobito pa so namerili strele na stolp na severni
strani. Od tam je namreč opazoval Pusenški gi¬
banje sovražnikovo in dajal povelja brambi. A
Turki so to menda opazili ter obrnili zdaj ogenj

61

62

tudi na stolp s tako silo, da se je bilo resno
bati, da se zidovje razruši. Pusenški je moral
svoje opazovališče zapustiti. Tedaj pa je močna
turška četa pod zaščitom krogel naskočila se¬
verno stran obzidja, za njo je hitela druga, tretja...
V hipu je bilo nekaj zidovja porušenega in nekaj
Turkov je planilo na zid, ter vdrlo v tabor, za
njimi drugi, cele čete ... Ta del tabora je bil
najslabejše zavarovan, brez gorskih topov in strel¬
nih lukenj.

Grozen krik in vik in jok in stok so zagnale
žene in otroci, zagledavši Turka v taboru. Starčki
so sklepali roke, mladenke pa niso vedele, ali je
to resnica ali le sanjajo ...

Tedaj pa planejo vse naše nadomestne čete
nad Turka. Vname se ljuta borba na življenje in
smrt. Kri je lila kakor v mesnici; to ni bil več
boj, to je bilo mesarsko klanje! Solnce se je
skrilo za oblake, menda ni moglo gledati tega
nečloveškega prizora . ..

To vse se je zgodilo kakor bi trenil.

Zdajci prilomasti iz stolpa Pusenški, golorok,
z zavihanimi rokavci, z golim mečem v roki.
Zarjove na vse grlo: „Na pogibelj, smrt Turku!"
In ko to izreče, se zakadi v največjo gnečo in
si dela pot z ostrim mečem, pred seboj, na levo
in desno upihajoč življenje Turčinom . . .

Oči obupajočih so bile obrnjene v junaka
Pusenškega. Gledali so vanj kot v svojega reš-
nika. Vse nade so stavili vanj.

63

Po zgledu Pusenškega so delali tudi drugi
ter sekali na desno in levo Turkom glave. Kmalu
ni bilo nobenega Turka več v taboru, in obrušeni
del obzidja so naši zastražili s podvojeno močjo.

Zdaj so se turške prednje čete nad vse ljuto
od vseh strani zakadile v naše, hoteč z naskokom
vzeti tabor. Toda zdesetkovani in z razbitimi
buticami so morali opustiti napadalci to namero
in zbežati nazaj v strelne vrste .. .

Grmelo in treskalo je zopet kakor v peklu,
na obeh straneh. Čim ljutejše so divjali Turki,
tem hrabrejše so se držali naši. Vsako ped zemlje
so branili strastno. Znatnih uspehov si sicer ni
pridobil Turek, a preril se je le bližje in se za¬
varoval z okopi, odkoder je potem osobito na-
merjal na obzidje, hoteč prodreti tu ali tam, kar
se mu pa ni več posrečilo.

Opoldne se je bojevanje nekoliko poleglo.
Z naskoki na tabor so Turki ponehali. Le stre¬
ljalo se je še na obeh Stranah precej močno.

Pusenški je z nekoliko korenjaki zlezel v
stolp, ki so ga le še zmerno obstreljevali, da bi
od tam zopet vodil borbo dalje. A v tem težkem
položaju ni znal varovati samega sebe. Če je prej
le pri strelnih luknjah varno in oprezno opazoval
turško gibanje in naših odpornost, je zdaj kar
pri linah smelo in drzno pogledaval poTurčinu...

Popoldne ob treh je pričel sovražnik zopet
strahovito streljati. Namerjal je vzeti z naskokom

64

tabor. Večkrat so posamezni oddelki naskočili
del zidu, zdaj tu, zdaj tam; za njimi so privreli
drugi, tretji, a bili so vedno z velikimi izgubami
odbiti; pa tudi naši so padali ... A nevarnost
jim je vlivala novih moči, in borili so se kot
razjarjeni levi; in dasi jih je bilo le mala pe¬
ščica proti silni premoči sovražnikovi, krtina proti
gori, vendar so gledali z zaupanjem v prihodnost
in končno zmago; saj dokler jim načeluje junak,
kakor je Pusenški, se jim ni treba bati poraza.

Zdajci se je prigodilo nekaj groznega za ves
tabor. Turki so spoznali, da se nahaja poveljnik
Pusenški zopet v stolpu, in namerili so na lino
sto cevi. In komaj je zopet pomolil glavo preko
zidu Pusenški, so počili streli, in junak se je zvrnil
vznak, zadet od več svinčenk. Rdeča kri je za-
curjala iz njegovih ran, in komaj je še mogel
izdati zadnje povelje, naročiti borilcem: „Ne vdajte
se, vztrajajte! Zmagali bote, če danes ne, jutri,
pojutranjem pa gotovo!“ — je izdihnil in zaprl
oči za večno . . .

Smrt poveljnika in junaka Pusenškega se ni
mogla prikriti. Skoro nato je vedel o groznem
udarcu, ki je zadel kot strela z jasnega, ves tabor.
In zatrepetala so srca, kakor da so začutila smrtno
obsodbo . ..

Nastala je splošna zmešnjava. V cerkvi jok
in stok, zdihovanje in obupavanje, v brambi neka
otrplost, nered .. . zdelo se je, kakor da se je
svinčen oblak zgrnil nad tabor in razjedal in

65

zastrupljal srca posadke . . . Turek pa je pritiskal,
pritiskal . . .

Iz te splošne otrplosti in zmešnjave je vzdra¬
mil brambovce sovražnik sam, ki se je brez pra¬
vega boja pomaknil bliže in se zavaroval pred
streli iz tabora z vrečami peska. Tedaj pa so se
zbudili zopet v kmetih in mladeničih šmarjeških
pravi junaki. Z vso silo in hrabrostjo so vzdrža-
vali in odbijali ljuti in silni novi naskok na tabor.
A pokazalo se je kmalu, da manjka enotnega
vodstva. Sicer so stopili skupaj starešine in sve¬
tovalci ljudstva in vodili boj dalje, a ti so bili
v tej zmešnjavi sami brez glave. In tako so se
borili brambovci na lastno roko dalje, brez dobro
premišljenega načrta, kar na slepo srečo, a z
neupogljivo srčnostjo in pogumom. Vedeli so, da
pride kmalu čas, ko bodo zdesetkovani; da pride
čas, ko izbegne iz njih upajočih duš nada na
zmago, ampak borili se bodo; in ko se jim stro
meči, borili se bodo dalje z nožnicami, z ročaji,
do zadnjega moža ... In zrle so njihove ordečele
oči v sovraga, že krvi pijanega, in videle so, da
se njega kremplji vedno hujše zadirajo v tabor,
da prihaja vedno bliže in bliže, da ga je čedalje
več in več... O, junak Pusenški, odpri svoje
oči in vstani! . .. Vstani in vodi svoje zbrane do
zmage!...

Starešine in svetovalci ljudstva, sicer zve¬
deni in modri možje, so letali kakor brez glave
od brambovcev do brambovcev in ukazovali, sve-

5

66

tovali, eden tako, drugi tako...; osrčevali so,
bodrili, a so že sami izgubili vero v lastno moč,
sami so bili potrebni bodrila, osrčevanja . . . „Kaj
bo, kaj bo?“ so izpraševali drug drugega. Ah,
ugasnilo je solnce, junak Pusenški, in zdaj je
tema, grozna, črna tema ... In iz nje ni rešitve:
sama smrt reži svoj koščeni obraz nasproti . . .

V tem opasnem in obupnem trenutku se
prikaže hipoma, kakor da bi se iz tal izkopal,
Boltarjev Tilen, opasan z mečem in s pištolo v
roki, s podrašiškim puščavnikom.

Ljudje so se spogledovali. Izprva niso vedeli,
je li to duh Tilnov ali je on sam. Ko pa se pre¬
pričajo, da je resnično on prišel med nje, se
jamejo izpraševati: „Kaj nam je li ta prinesel od
Marije Gorske?“ In ko zagledajo svetega puščav-
nika ob njegovi strani, z rožnim vencem v roki,
upro svoj pogled vanj proseče in zaupno kot v
svojega rešnika. In zdelo se jim je, da je pri¬
nesel Tilen zeleno vejico upanja od Marije Gorske
v njih strta srca . . .

Zdaj odpre Tilen usta in zakliče s preroškim
glasom po taboru: „Bratje, rojaki, ne omagujte!
Prišel sem vam naznanit, da boste zmagali. Sv.
Tilen se mi je v sanjah prikazal in mi velel,
naj vam grem pomagat in vas rešit."

Po taboru je zašumelo. Čudovito so učin¬
kovale te besede v srcih borilcev kakor tudi
jokajočih in obupajočih.

„Ali je to prerok?"

67

„Srce mi pravi, da slišim preroka govoriti/

„Tilen, pomagaj, pomagaj!"

In Tilen je zopet odprl usta in zavpil z
velikim glasom: „Bratje, rojaki, pomoč je tu! Do
večera se držite hrabro, potem boste rešeni!"

„Tilen, pomagaj, pomagaj!"

Brambovci so govorili: „Kaj je rekel? — Do
večera se držite, potem boste rešeni; ali je govoril
to prerok ali Tilen?"

»Prerok je govoril! Še sedaj mi done njegove
besede po ušesih, in v udih čutim nove, čisto
druge moči, ki jih še nikdar nisem poznal."

Iz cerkve je prihrumela množica, ki je vpila:
„Sv. Tilen bo pomagal! Bog in Marija z Gore je
z nami!" Puščavnik pa se je ustavljal pred bram¬
bovci, razprostiral roke in blagoslavljal boreče se
kmete in mladeniče šmarješke, rekoč: „V imenu
presvete Trojice blagoslavljam hrabre junake v
taboru sv. Tilna kakor tudi njih orožje. V imenu
Očeta in Sina in sv. Duha."

»Amen, amen!" so klicali borilci, puščavnik
pa je nadaljeval: Ura rešitve je blizu, vztrajajte
dotlej, Bog in Marija z Gore je z vami!"

Tilnova nenadna prikazen v taboru in vnete
puščavnikove besede so s čudovito silo vplivale
na brambovce. Upanje na zmago jeiznova zažarelo
v njih srcih, in prisegli so na puščavnikov križ
in se borili dalje junaško in s pogumom, kakor
da jim poveljuje junak Pusenški. Nov duh je
prešinil brambo. In po enotnem načrtu in v redu

5 *

68

so zopet odbijali Turka. In kadar je padel eden,
zadet od smrtonosne sovražnikove svinčenke, je
skočil jadrno na njegovo mesto drugi; in ko je
primanjkovalo moških, so stopale na njih mesta
žene in mladenke šmarješke. „Bog je z nami in
Marija Gorska!" so se bodrili in borili dalje na
življenje in smrt. . .

Straža pri vratih v rov se je spogledala, ko
ji je Tilen velel: „Odprite, odprite!" In eden je
rekel: „Lej, najhujša sila je, ti pa nas zapuščaš;
ne hodi odtod, pomagaj nam, pomagaj!" Drugi
pa je pristavil: „Pomagaj rajši, kaj bi odhajal, mi
te ne pustimo ven!"

„Moram iti, da boste rešeni", je odgovoril
Tilen.

„Sv. Tilen mi je naročil, naj grem. Jaz grem
le na Turka!" Odprli so tedaj vrata in spustili
Tilna v rov.

Tilen je odšel po rovu. In straža je čula
njegove težke, lopatajoče korake, lop — troop,
lop — troop!

10. Tilen — rešitelj.

Do večera je trajal boj na življenje in smrt.
Tedaj pa so bili naši že izmučeni, moči so bile
že izčrpane, nadomestiti jih ni imel nihče več.
Navduševal jih je sicer sveti mož z vnetimi be-

69  —

sedami, a pomagalo to ni več; kadar so ljudje
že preizmučeni in gledajo že smrti v obraz, se
tudi navduševati ne morejo več. Topost in brez¬
brižnost se jih je že polaščala, znamenje obup¬
nosti. Odbijali so še naskok za naskokom, napad
za napadom, a z največjo silo, s poslednjo močjo,
ko je pomagal že ves tabor: poleg moža žena,
za mladeniči starčki, mladenke, otroci . . .

Zvečer so Turki z vso ljutostjo in divjostjo
navalili na trdnjavo. Zjezilo je poveljnika, da se
to gnezdo še ni vdalo, in odpoklical je vse straže
ter zapodil vse čete, celo vojsko v ogenj.

Kmalu je dobil sovražnik zopet gorenji del
zidu v oblast. Obzidje je bilo v kratkem porušeno
tako, da so mogle prve čete prodreti v tabor.
Začujejo se obupni klici |in jok in stok. Naši
napno vse moči in zadržujejo sovražnikovo pro¬
diranje. Padajo in omagujejo. Vedno hujši naskoki
od vseh strani na obzidje. Zid se ruši na celi
črti. Naši bodo poraženi, o tem ni zdaj več dvoma.
„Sv. Tilen, glej nas, umiramo! Nas bo podavil
neverec, Tebe pa vrgel iz oltarja. Pomagaj! Marija
z Gore, pomagaj!"... A Turki čedalje bolj
napredujejo... Rešitve ni več! Ko vzajde drugi
dan solnce na nebu, bo našlo ponosno gnezdo
junaka Pusenškega razrito in razdejano, v razva¬
linah in gledalo bo le kupe mrličev!. . .

A glejte, kaj pa to? Te lučce v nočni temini,
ki švigajo sem in tja po gozdu, to rjovenje in
tulenje?... Ali ne čujejo ušesa ropot bobna,

70

glas trobente?... In ta šum! Ali vstajajo mrtvi
iz grobov, ali pokajo skale?...

Ali se je odprl pekel, in so vsi rogatci pri-
drvajsali na zemljo, da rjove tako divje v nočni
temini? Ali se podirajo stoletni hrasti, da tako
šumi in bobni, ali se majo zemlje tečaji?... In
te lučce! Ali so popadale zvezde z neba? Glejte,
lučce se razširjajo, velikanski plameni švigajo po
gozdu kakor goreče kače ...

„Za Boga, ali gre res cesarska vojska na
pomoč, ali ne slišite bobna ropot in trobente
glas?“...

Vse je bilo presenečeno, razburjeno; vse je
z napeto pozornostjo pričakovalo, kaj bo. Je li
rešitev? Gre li smrt, grozna smrt s tako silo v
tabor?... Kaj li prinese ta čudovita prikazen, ki
se vedno bolj približuje?...

„Hura, hura!“ se zasliši bojni klic iz daljave.

Sveti puščavnik spozna iz sto drugih Tilnov
glas. Vrže se na vzvišeni kraj v taboru in zavpije
na vse grlo: »Ljudje božji, ali ne veste, znamenja
zmage se prikazujejo, sv. Tilen vam hiti s svojo
močjo in oblastjo na pomoč! Ura rešitve je
napočila. Vztrajajte, vztrajajte!“ In ko je to izrekel
je vzel v roke meč in se zapraščil nad Turka.

Naši zarjovejo in se vržejo s tako silo in
srditostjo nad preplašenega Turka, da ga kmalu
preženo iz tabora ter potisnejo z obzidja. V istem
hipu pa se približajo goreče kače. O groza, to
niso plamenice, to so goreče pošasti, ki se vale

71

divje, z groznim, pretresujočim tulenjem nad ne¬
verne oblegovalce krščanskega tabora!.. . Naši
vpijejo: „Hura, hura! Zmaga je naša! Nova ljuta
vojska gre na pomoč!“ In vsi bojni rogovi za¬
trobijo. „Alah, mogočni Alah, pomagaj!" vpijejo
prestrašeni in zbegani Turki z divjimi, obupnimi
glasovi. V njih vrstah nastane grozen nered in
zmešnjava. Naši pa pritiskajo nanje in streljajo
iz vseh topov in pušk, da je bobnelo kakor v
peklu. Zdelo se je, da prihaja sodnji dan . . .

„Nova ljuta vojska gre! Kam se bomo
obrnili ?“ so vpili Turki v groznem strahu, ko
pridrvajsajo in se zakade v njih vrste goreče
pošasti. „Pobijajte, pobijajte! je kričal poveljnik,
a bil je že tak nered in zmešnjava, da ga ni
nihče slišal. Ne na desno ne na levo, ampak
naravnost nazaj, navzdol se zakade turške čete
s tako silo, da se šele na repenjskih travnikih
ustavijo. Ali kake moči delujejo zopet v ravnini?
Komaj se ustavijo prve vrste, že jih ni več . . .
pogreznile so se . . . izginile so ... In tako se
zgodi z drugimi, tretjimi, z vso turško vojsko,
kar je še žive pribežalo na repenjske travnike...

Ali se je odprla zemlja in požrla sovraga?

Tam na repenjskih travnikih, kjer se še
dandanes vidi brezdno, „kotel“ imenovano, se je
razprostiralo v davnih časih nepristopno, brez¬
danje močvirje. In v tem močvirju je izginila po¬
begla turška vojska; pogreznila se je živa v
brezdanjih kotlinah; in nihče se ni rešil, vsi so

72

zamrli v mlakužah, brezdanje močvirje jih je
požrlo . . .

Moritev je bila končana, tabor rešen!-

Ali res prihaja nova vojska? Kdo je re¬
šitelj ? . . .

Vojske ni bilo. Le tiste goreče kače so še
švigale po gozdu, tiste pošasti so še lomastile
divje in tulile s čudnimi, mukajočimi glasovi, da
je kar groza pretresala srca . , .

Ena pošast je pridrvajsala zopet čisto k taboru
in butnila z vso silo ob zid, se opotekla in
zgrudila. „To je junec!" je zavpil eden. Kristjani
so spoznali, da so te pošasti njih — krave, voli

»Ali je Tilen to naredil, Boltarjev Tilen? Ali
nas je on rešil?" . . .

Tilen si je pridobil, zapustivši tabor, kakih
petdeset pogumnih smleških kmetov, ki niso zbe¬
žali, ampak se oborožili in pričakovali Turka
doma. „V skrajni sili", so menili, „se itak lahko
poskrijemo v zapeških skalah onkraj Save, kjer
nas nihče ne more dobiti v pest, komu niso
znani skrivni vhodi in skrivališča v skalovju."
Te kmete si je torej pridobil Tilen in z njimi je
zgnal skrivaj vso živino šmarješko, ki so jo bili
po naročilu župana Pusenškega zapodili v Re-
penjski hrib, onostran hriba, tja v zasedo nad
Hraško dolino. Sol, ki je je dobil celo vrečo v
gozdarjevi kolibi, je raztopil v mlaki. S to slano

73

vodo je poškropil vso zasedo; in ker je rastla
tam lepa trava, je živina rada obstala na onem
mestu, hlastajoč in žroč z najboljšim tekom za¬
beljeno muljavo. In ko se je storila usodepolna
noč, in so bile na veliko veselje Tilnovo vse
turške straže odpoklicane in prideljene napadal¬
nim četam, so naredili v zasedi ogenj, segreli
kotliček s smolo, pa jo nakapali pasoči se živini
na rep. Zdaj so pognali živino vrh hriba, ji naglo
zapalili repe ter jo pognali nad Turka. In nad
tristo besnih gorečih pošasti, tulečih z glasovi,
da je pretresalo človeku kosti in mozeg, je zdiv¬
jalo z velikim šundrom in bobnenjem, v nočni
temini še veliko povečanim, ter se zakadilo v
turške vrste. Obenem je zavpilo petdeset hripa¬
vih grl bojeviti „hura, hura!“ in zdelo se je, ka¬
kor da prihajajo ti bojni klici iz daljave — od
cele vojske . . . Tilen pa je tolkel na kotliček,
kakor bobnar na boben. Zdaj vzamejo kmetje
volovske rogove v roke in zatrobijo vanje na
naskok. In zopet vpijejo gromoviti „hura!“ in
zopet trobijo na naskok, Tilen pa tolče na kotli¬
ček, nočne pošasti pa besne z divjimi glasovi, s
pokonci stoječimi, gorečimi repi, vijočimi se ka¬
kor goreče kače, in butajo ob drevesa, da se lo¬
mijo veje, in s truščem in hruščem lomastijo v
besnem diru in divjih skokih nad sovraga . . .

Turške vojščake je prevzela groza. V vrstah
je nastal nered, zmešnjave. Bilo je vse razbur¬
jeno. In to razburjenje je vedno naraščalo, nered

74

in zmešnjave so se z vsakim hipom večale. In
ko se je še začulo: „Nova ljuta vojska gre!' 1  —
kaj čuda, da so Turki obrnili hrbet in zbežali v
svojo nesrečo in pogin . . .

Tilen je gledal z visokega drevesa in videl,
kaj se je zgodilo.

Potem je stopil z drevesa in velel: „Rešeni
so, pojdimo!“

„Pojdimo!“ so odgovorili možaki in so šli za
Tilnom. In ko so uvideli, da jih vodi v tabor, so
zatrobili v rogove, in eden je zgrabil za Tilnov
kotliček in tolkel nanj kakor bobnar. In tako so
šli dalje.

Šmarječanje, pijani veselja nad zmago, za-
ženo vesel krik, ko zagledajo prihajati Tilna.
Hite mu naproti in ga pozdravljajo, mu stiskajo
roko in ga objemajo, otroci pa skačejo in ple¬
šejo okolo njega. Sprejmo ga z največjim na¬
vdušenjem in veseljem kot svojega velikega do¬
brotnika in rešnika. Smleški kmetje so trobili na
rogove, ko je stopil Tilen v tabor, in tako je ta
sprejem spominjal na zmagovalčevo vrnitev v
domače mesto.

Tilen je bil ves srečen. „Pozdravljeni, ljub¬
ljeni bratje moji Utikarji in vsi farani šmarje¬
ški!" je hitel in jim stiskal roke.

Vsi so se gnetli okolo njega. Mnog bi mu
še rad stisnil roko, a se ni mogel prer ti do
njega. Brezarjev Ožbalt pa mu menda mora po¬
dati roko. To odriva in se drenja v gnječi! In

75

76

ko se prerije že blizu, stopi na prste in vzdigne
klobuk, da bi se bolj videl, ter zakliče na ves
glas: „Slava rešilcu! Slava rojaku Tilnu!“ In vse
ljudstvo zavpije: „Slava mu! Slava mu!“ In žene
in mladenke, ki so stale okolo njega, snemajo
zlate prstane s prstov in iztikajo zlate uhane iz
ušes ter mu jih ponujajo: „Vzemi, naš ljubi
rojak in rešilec!“ ... In tako se je zgodilo, da
so ljubili zdaj Tilna kot svojega velikega do¬
brotnika in rešilca njegovi rojaki Utikarji in vsi
farani obširne župe šmarješke. Boltarjev Tilen je
izvršil veliko delo, je rešil ljudstvo in zaslužil
krono . . .

Eden ranjenih Turkov, ki je ležal smrtno
zadet ob obzidju, je videl grozno prevaro, ki je
pogubila vso njihovo moč. Maščevanje ga dvigne
od tal. Poslednje moči zbere in spleza vrh ob¬
zidja z nabasano risanico v roki. Ravno tedaj so
mladenke in ženske dajale Tilnu svoje dragoce¬
nosti: prstane in uhane, a Tilen se jih brani
vzeti. „Le vzemi, Tilen 11 , ga silijo svetovalci in
starešine, ki so hodili z njim. „Le vzemi", so ga
silili. „Doma dobiš še vse kaj drugega, zakaj ti
si naš rešnik! ? In zopet so zavpili vsi: „Slava
Tilnu! Slava našemu rešniku!"

„Jaz te časti nisem zaslužil," meni Tilen
sam pri sebi. In v svoji skromnosti in ponižnosti
ni maral, da bi njega slavili kot rešnika; zdelo
se mu je pregrešno, da bi ga tako nazivali. In
stopil je na vzvišeni prostor in zavpil: „Ne jaz,

77

bratje, ta vas je rešil, temu gre čast!" In je po¬
kazal z roko na podobo sv. Tilna na cerkvenem
zidu. Tedaj pa poči strel, in Tilen se zgrudi
smrtno zadet, starešine ga vjamemo, da ne pade
na tla . . .

»Dobro sem zadel!" se je zarežal smrtno-
ranjeni Turčin, padel vznak in bil pri priči
mrtev . . .

Na vik in krik ljudstva priteče sveti puščav-
nik iz cerkve. Neprenehoma je molil, odkar je
zaznal, da je sovražnik izgubljen, in njegovega
sveta in bodrilne besede več ne potrebujejo
brambovci.

»Zadet je, ustreljen naš rešnik!" je vzdiho¬
valo ljudstvo solznih oči in se zgražalo nad
Turkom, ki so ga sicer poiskali, a dobili mrtvega.

»Prostor, prostor!" je klical puščavnik in
hitel k Tilnu.

Tilen še ni izdihnil. Okolo stoječi mu po¬
dajajo roke. Brambovci ga poljubljajo na lice.

Zdaj odpre Tilen oči in reče: „Bratje, ljubim
vas, zato sem šel v smrt. Ljubite se med seboj
in nikogar ne zaničujte". In ko to izreče, umrje.
Puščavnik, ki se je pravkar preril do njega, mu
zatisne oči in vzklikne: „Po krono je šel, mrtev

Tabora Šmarječanje niso takoj zapustili. Kdo
ve, kaj še pride! A ko so dobili iz Ljubljane spo¬
ročilo, da je glavna turška armada ob Kolpi po¬
ražena, in da je zdaj mir po deželi, je zazvonilo

— 78

po vseh cerkvah župnije sv. Marjete v Gozdu, in
ljudstvo se je podalo na svoje domove. Tudi
puščavnik se je povrnil v svoje bivališče pod
Rašico.

*

„To je zgodba o Turkih pred sv. Tilnom,
kakor mi jo je pravil še moj ded“, je rekel
zgovorni Jež, ko je prišel do konca pripovedovanja.
„Ljudje govore, da Turki niso poginili v močvirju,
ampak so ostali živi, in da zdaj strašijo. Jaz pa
pravim: ko bi bil ostal Turek v močvirju res živ
in bi mogel hoditi okolo, bi ne strašil tod, ampak
bi jo rajše popihal v svojo domovino, že davno
bi jo bil popihal, pa še prav zares! . . .“

Drugi dan je res šla Ježeva mama z Manico
v šolo. Že oddaleč zaslišita, s kakim hruščem in
truščem padajo bukve, v Risju. In ko prideta
blizu gozda, pa zagledata psa, ki se je prikazal
iz gošče, zalajal pa zopet smuknil nazaj. In mama
reče: „Manica, ali poznaš ta strah?"

„Poznam, to je Lončarjev pes!“

Sli sta dalje. Mama je zanalašč zavila skozi
gozd, in ko prideta do drvarjev, jih ogovori: „Ali
se vam dobro dela?“

„Še dosti", odgovore drvarji. „Ampak včeraj
nas je bilo več, in je šlo še bolje. Bukve so
padale kakor snopje v razstavkih, kadar zapiše

79

kraška burja po polju. In pokalo in hreščalo
je, kakor da se svet podira . 11

Ko sta bili že daleč od drvarjev, je pogledala
mama Manici v oči ter ji rekla vprašujoče:
„Hčerka, zdaj veš, kakšen je strah ?“

„Zdaj vem, mama: po sredi je votel, okolo
kraja ga pa ni nič.“

„Pa se boš še bala v šolo ? 11
„Nič več ! 11




NARODNA IN UNIUERZITETNR
KNJIŽNICA