JURAJ JURAJEVIČ:
Dovški Bržot pripoveduje
-     4. LUCIFERJEVE HLAČE. III.
ojak zapusti mesto, gre dalje po svetu in pride do najkpše graščine v deželi. Bila je naprodaj. Prav nič se ne obotavlja, takoj stapi v grad in vpraša graščaka, če mu proda grad s pohištvom in z vsem obširnkn posestvom in živino, sploh z vsem, kakcr stoji in leži. Graščak si misli: »Fant je junak, čeden tudi, toda kje naj vzame mladič toliko denarja, da bi kuipoval graščino, imenitno in krasno, da ji ni para v deželi?« Pa mu odgovori v šali: »Prodam vam graščino, kaikor stoji in leži, pa samo za srebro; ako imate pri sebi toliko srebrnih dinarčkov, da pokris jete z njitaii grajsk^o dvorišče za ped in tri prste na debelo, pa j;e gra^ sčina vaša.«
»Velja!« vzklikne vojak. Naredili so pogodbo p-red notarjem.
Vojak sede na vzvišen prostor sredi grajskega dVorišča, ki je bilo kaj obšimo, vzame Luciferjevie hlače v roke in jame metati po tri diinarje iz žepa. Šlo je počasi. V enem letu težko da bi bil gotov. Graščaikova družina, ki je gledala to početje, se je smejala, češ, da mu bo kmalu zmanjkalo!
Kar se prikaže tisti imcnitni gospod, ki ga je že prej zasledoval, da bi dobil hlače in z njimi moč in oblast nazaj ter inu nevidno zaše» peče na uho: »Kaj ti rečem? Obrni hlače narobe in žepe na ven, v treh urah >bo graščina tvoja!« Tako mu zašepeče in izgine, dia ga ni videl več, drugim je bil pa itak neviden. Vojak obme hlače narobe in oba žepa na ven. Joj, to so debelo gledali gledalci in se čudili! Iz obeh hlačnic in iz obeh na ven obrnjenih žepov so kakor hudoumik z veliko silo vreli srebrni dinarji na dan in v silnih tokih m z glasnim cvenkoin drseli po dvorišču. Tri ure so minile in srebrni dinarji so pokrivali obširno grajsko dvorišče za pol sežnja, dve pedi in tri palce visoko. Vojak je postavil črno stražo, da bi ne prišli nepoklicani in ne odneslt denarjev. S sedmimi pari konj so na parizarjih tri tedne vozili silno bogastvo v mesto, kamor se je bil naselil graščak, prepustivši vojak« .graščino s pohištvom in živino vred ter vsem, kar je pripadalo k njej.
m
Tako je prisel vojak do graščine, najlepše v vsej deželi. Bival je sedaj v srebrnih dvoranah, se vozil v zlati kočiji s štiiimi pari konj in stregli so imi kakor samemu kralju!
Ni še minilo mesec dni, pa je vzkliknil nekoe vojak, ki se je izpre= hajal ,po razkošno opremljenih grajskih dvoranah: »Zlata ptičnica je pripravljena, drobne ptičke pa še ni, da bi v njej prepevala. Oh, kdaj še preide leto dni? Kar takoj se popeljem ponjo!« Tako je vzkliknil, potlej pa stopil k visokemu oknu in zaklical Hapcu, ki je prepeljaval iskrega vranca po belem dvoru: »Požuri se in naprezi zlato kočijo,
odpeljem se po nevesto!« In res je v slabi uri že odtpotoval kakor sam   . kralj v zlati kočiji m s štirimi pari konj proti znani krčmi ob beli cesti. Kočijaž v najlepši obleki ga je vozil, služabnik pa je držal pred seboj v velikem zavoju poročno obleko za mlado nevesto.
Kakor bliak so brzeli bogato opremljeni vranci po beli1 cesti ta niso se uistavili prej, preden ni zavila kooija pred gostilnico, kjer se je feil vojak zaročil.
To so zijali iz krome in se čudili, ko je obstala imenitna kočija pred vežnikni durmi! »Joj, kak imeniten gospod je to! In s štirimi pari
. .180             .                  •
iskrih vrancev se je pripeljal! V zlati kočiji se vozi! Ali se je ustavil pred našo gostilnico sam kralj?« Tako so vzklikali od začudenja; nihče ni spoznal v imenitnem gospodu nekdanjega vojaka umazanca z Luci* ferjevimi hlačami.
Ko so se konji ustavili, je hitro skočil služabnik 9 kozla, odprl vratca pri kočiji in pomagal gospodu ven. Zdaj reče vojak služabniku: »Neai poročno obleko moji nevesti v gostilnico!«
Vojak je stopil nekolikokrat dostojanstveno gori in doli pred hišo, služabmik j<e pa hitro nesel veliki zavoj v gostilnico. »To je po* ročna obleka za nevesto!« reče, ko stopi v pivnico, položi zavoj na mizo in ga odpre: s srebrom in z zlatom vezena svilnata obleka se je bajnokrasno zalesketala v solnčnih pramenih.
»Za katero nevesto je ta obleka?« so vprašievali začuideno gostil« niški gastje.
»Ena od teh bo že pTava,« odgovori služabnik to pokaže na mlade krčmarjeve hčerke, ki so občudovale imenitno poročno obleko in str* mele vanjo kakor otroci, kadar prvič zagledajo na Sveti večer čarobno razsvetljieno božično drevesce.
»Kaj slepomišite, kaj budalite?« ga zavrne osorno kromar, ki je menil, da služabnik norce brije iz njegovih hčera. »Tak imeniten gosipod, kakor je vaš, ne išče neveste ipri preprostem krčimarju!«
»Kaj bi se repenčili! Veselite se rajši, ako prihaja po eno izmed vaših hčera naš imenitni gospod, ki ima denarcev, da sam ne ve koliko,« odgovarja služabnik.
Take besede potolažijo krcmarja. V srcu mu zakliče glas: »Kakšna sreča!« Ponosno se torej vzravna pred hčerami: »Ali ste slišale?«
»Kaj?« so vprašale mlade hoere, ki so bile tako zaverovane v pre* dragoceno poročiio obleko, da ;&o vsako besedo preslišale, ki se je izpregovorila v tem času.
»Kaj?« pcmovi kromar že ves iz sebe kakor človek, ki je rpravkar zvedel, da je zadel večmilijcnsko srečko. »No, kaj?« — »Ta-le hnenitni gospod, ki se zunaj izprehaja, pošilja poroono obleko za eno izmed vas treh.«
»Pa še prav zares!« doda služabnik.             -
Vsem trem hčerkam je zastala sapa. Starejša se je lovila, da ni padla od razburjenosti, sredmja se je oprijela za stol, mlajša se je naslonila na očeta irr globoko zavzdihnila: »Oh, ko bi bila jaz njegova Jzvoljena nevesta!« Vse tri so si mislile kakor na Miklavžev veoer: »Le kaj mi bo vse Miklavž prinesel? Ali to prekrasno obleko, vso s srebrom in z zlatotn prevezeno? Poleg tega pa še imenitnega gospoda za moža?«
»Pa še prav zares!« ponovi služabniik in re&e nato: »Naš gospod je bogat, da nihče ne tako; s samim srebrom; je plačal imenitno gra* ščino, ki1 ji rnenda ni para na vsej 'božji zernlji.«
"                                                                                                   181
Pri teh besedah se je krčmarju zmračilo čelo. »Pa ne, da bi bil ta frnenitni gospod oni umazanec, ki 90 ga zavrgle moje hčere? Ojoj!«
Zdajci stopi iirterutni gospod sam v krčmo in zakliče: »Kje je moja izvoljena nevesta?«
Vse tri krčmarjeve hčere, ki so zopet prišle k sapi, so bile zdaj prepričane, da je resnično zadela eno izmed njih. nepopisna sreča. Toda katero? Vsaka je mislila nase in želela, da bi njo odvedel bcgati gospod v grajske dvorane...
»Na izbiro so .Vam, eestiti gospod!« izusti krcmar, roka in glas se mu treseta. Vse tri krčmarjeve hčere se nvu jamejo ponujati in zatr« jievati, da se rade, iz srca rade porooe z njiin, rajše danes ko jutri. Žalostna točajka pa pri priprtih vratih na pragu stoji in se milo joka: »Oh, mojega ženina pa še ni in ga morda nikoli ne bo!«
»Kje je moja ljubljena nevesta?« zakliče iznova imenitni gospod in se oz.ira po pivnici.
Pred njega stcpi prva, najistarejša hči ter ga miio prosi, naj si izbere njo za pravo zakonsko ženo, drugi dve sestri sta še premladi za zakon. Imtenitni gospod pogleda postrani starejšo hčer, se namuzne in nic ne reče. Zmedeni kromar prigovarja: »No, le reci, reci, golo* bičica moja, da vzameš tega imenitnega gospoda za moža!« Toda imenitni gospod ga zavrne: »Ha, te že ne maram; se rajši obesim, kakor da bi takole jemal za pravo zakoasko ženo!«
Pa je šla.
Stopi pred njega druga hči ter se mu ponuja in ga milo prosi, naj si febere njo za pravo zakonsko ženo, češ, da je starejša hoi ž« prestara zanj, mlajša pa premlada, ona je baš prava. Imenitni gospod le z levkn očesom poškili na srednjo hčer in prav nič ne odgovoTi. Še bolj zmedeni krčmar prigovarja: »No, le reci, recd, golobičica moja, mila zvezdica, da vzameš tega iimenitnega gospoda za moža!« To-da imenitni gospod ga zavrne: »Ha, te že ne maram! Rajši zlezem vrhu cerkvenega stolpa pa treščim vznak na tla, da se na kosce razletim, . kakor da bi stopil s tole tukaj v zakotiisko zvezo.«
Tudi ta je šla.
Stopi pred njega tretja hči, najmlajša, ter se mu ponuja na sto načinov in ga premilo prosi, naj vzame vsaj njo za pravo zakonsko ženo; starejši dve sta res prestari zanj, ona edina je prava. Še pogleda je ne imenitni gosipod, nego kar takoj jezno zarenči: »Ha, tebe že ne . maram! Rajši takoj v vodo skočim, kakor da bi gledal takole poleg sebe vse žive dni. Nobene od vas treh ne maram!«
Tudi ta je odšla vsa osramočena.
Res, nobene od teh treh ni maral. Krčmar je bil popolnoma zme* den in obupan. Vse svetle sanje so se nro razblinile v prazen nič.
182              ^                ¦.''.'-
»Kje je moja ljubljena nevesta? Kje je moj,a svetla zvezdica, moje zlato solnčece? Kje je, kje?« je klical imenitni gospod s težkim srcem in globokim hrepenenjem.
Krčmar ga tolaži: »Počakajte, morda se še ipremislite in vzamete eno izmed mojih hčera.«
Imenitni gospod se je že ustrašil, da se ni kaj hudega pripetilo njegovi nevesti, da je še ne zagledajo njegove oči. Hitro vpraša krčmarja: »Ali nimate nobene več?«
»Da, no!... Točajko imam še,« odgovori krčinar navidez brez« brižno, v srcu ga je pa hudo bolelo, ker je že vedel, da je stvar zanj izgubljena.
»Pokličite jo!« veli gospod.
Šli so jo klicat. Precej dolgo so jo klicali, čakali nanjo, naposled je vendarle prišla; pa ni stopila p^red imenitnega gospoda kakor prej krčmarjeve hčerke, kar ob vratih je obstala in vprašala žalostno: »Kaj bi pa radi?«
Imenitni gospod se silno razveseli, ko vendar ugleda izvoljeno nevesto, lepo kakor mlado jutro; toda moti ga vendarle pri tem misfel: ali se ga ne izogiblje, morda celo namenoma? Klicati jo je bilo treba, čakati nanjo, a sedaj stoji ob vratih, kakor da bi ne bila njegova izvo* ljena nevesta! Vse to je njegovo veselje ob snidenju nekoliko skalilo. Zato vpraša: »Ali bi ti mene vzela?« Jasno in točno mu odgovori točajka: »Ne!«
»Pa zakaj ne?« vpraša presenečeno imeuitni gospod.
»Zato, ker sem že oddana.«
Razburjen cd takega odgovora pristavi: »Imam veliko in lepo grašoino.«
»Zarooena sem že z drugim.«
»Imam denarja na kupe.«
»Ne morem vas vzeti, ko bi bili tudi čisto zlati! Svojega izvolje^ nega ženina bom čakala, čeprav do sodnega dne.«
»Kaj ti jaz ne ugajam?«
»Ne!«                                                                                        ¦"¦''"                                     '¦       '
Na misel mu pride, da ga morda točajka se ni apoznala, zato vpraša: »Ali nisem jaz tisti, ki ga pričakuješ?«
»Ne, moj ženin pride pame šele čez leto dni, odkar je šel odtod.«
Zdaj je uvidel, da ga res še ni 9poznala, in reče: »Kaj me res ne poznaš? Saj sem jaz tisti viojak, tisti innazanec, meni si obljubila roko m STce!«
Malo se spogledata. Srce ji govori, da bi res utegnil biti pravi ženki ta gospod, saj mu je ipodoben kot brat bratu, a pamet ji veli, da to ni mogoče. Dobro je štela dneve, komaj mesec je minil, odkar se je poslovil pravi zarooenec od nje.
Še sta se spogledala.                           --         .
183
4
»Glas j« pravi, postava tudi... Toda ta čast in slava... to bo« gastvo! V zlati kočiji se vozi m s štirimi pari konj in služabnik ga spremlja kakor grofa ali kneza ... Ne, ne, to ni pravi, to ni moj ženin!«
Tako sd misli uboga točajka in hoče oditi. Pa stopi imenrtni gospod sam k njej, ji pokaže zlati prstan, ki ga mu je ona sama dala v spcmin, ko je odhajal in reče: »Zdaj boš vendar spoznala tistega umazanca, ki ti je pred mesec dni prepustil tamle v kotu kup samih STebrnih dinarjev in ki si mu obljubila roko in srce?«
Pogledala je prstan, pogledala gospoda, mrene nezaupnosti so ji padale in padle z oči, spoznala ga je in od same sreče je začela jokati...
»Ali me vzameš zdaj?« vpraša gospod. Točajka mu hvaležno poda de9nico in vsa srečna vzklikne: »Zdaj pa rada!«
l<?iL                                                                "^^—-——'
V tem trenutku zaječe krčmarjeve hčerke obupno v kotu, potlej pa vikajo od začudenja: »Joj, tisti pritepenec, tisti umazaiiec, tisti cigan je ta imenitni gospod! Le kdo bi si kaj takega mislil!« Oče krčmaT jezno pogleduje hčere, se tolče po čelu in jim kliče: »Norice, zdaj pa imate! Ali vas nisem vedno prav učil in vam pravo svetoval?«
Na povelje graščakovo —• zdaj že smemo ta'ko imenovati imenit« x nega gospoda, nekdanjega vojaka umazanca — izroči služabnik mladi tačajki, bodoči grajski gospe, iporočno obleko. Ta se takoj v sosedni sobi preobleče, za nekaj trenutkov se pa zopet povrne v pivnico, lepa kakor čarobna kraljična, da so se ji vsi diivili in se ji klanjali. Po kratkem slovesu se odpelje v zlati kočiji k poroki, nato pa v grad na gostovanje. Pred odhodom še prepusti z ženinovim dovoljenjem v,se svoje stvari, med katerimi je imel tisti kup srebrnih dinarjev velikans
_ ¦   -                                 i       i ¦
184                                •       .<.r     '                                                            ":
sko vrednost, krčmarjevim hčeram, ki so zdaj od veselja poskakovale in hvalile dobro točajko, dasi bi bile veliko srečo, ki jo je tako nmadno zadela, mnogo bolj/ privoščile sebi samim nego njej. Poslej so še od togote in žalosti dalje časa jokale, pa pomagalo ni nič.
V gradu so priredili velike gostije, ki so trajale ves teden. Dobro so se imeli in veseli! so bili, da nikoli tako. Luciferjeve hlače pa so ob svatbi izginile, menda jih je odnesel sam rogatec. Bržčas se je bal, da bi rruladi graščak ne zvedel polagoma za vso njihovo moč in ne postal taiko gospodar pekla in vsega bogastva tega sveta.
Mlada dva nista zategadelj žalovala, saj nista pogrešala Lucifer« jevih hlač vn njih moči prav raič; zakaj srečna sta bila na gradu in sta zadovoljno živela.