GLASILO OSVOBODILNE FRONTE ZA OBMURSKE OKRAJE Štev. 29 — Leto IV. Murska Sobota, 17. julija 1952 Cena din 6.- Ureja uredniški odbor Odgovorni urednik Jože Petek — Naslov uredništva in uprave: Murska Sobota, Trg zmage 5 — Poštni predal 52 — Čekovni račun: Narodna banka M. Sobota 541-90332-2 — Naročnina: celoletna 300 din, polletna 150 din. četrtletna 75 din, mesečna 25 din — Tiska Mariborska tiskarna Izhaja vsak Četrtek PO SLEDOVIH NAŠIH BORB IN ZMAG Slike s pohoda severne partizanske patrulje V nedeljo, 13. t. m. ob šestih zjutraj je zaplapolala bojna zastava severne partizanske patrulje na tromeji pri Trdkovi. Četa izbranih borcev-partizanov jo je ponesla vzdolž meje v vas. Zastavo je pozdravilo blizu 300 borcev, ki so jo potem ponesli v bojnem pohodu čez vse Prekmurje. Tem so se pridružili v raznih krajih številni drugi in v glavno patruljo so še zlivale stranske. Prebivalstvo Prekmurja je sledilo pohodu, ga spremljalo in pozdravljalo borce. Blizu desettisoč ljudi je sodelovalo v njem, v prazničnem razpoloženju prisostvovalo partizanskim mitingom v raznih krajih. Nosilci bojne zastave in branilci postojank, oboji so se izkazali in z mislijo na slavne tradicije naše narodno-osvobodilne borbe častno izpolnjevali naloge v pohodu patrulje. In z njimi je sodelovalo in toplo čutilo ljudstvo. Prvo srečanje s sovražnikom Predhodnica v jeepu oprezuje na vse strani. Sovražna postojanka Grad ni več daleč. Gotovo jim je ta kje ob cesti postavil zasedo. Prvi streli — zadeli so na sovražnika. Jeep je obstal sredi ceste in že je bil tudi prazen. Iz obcestnih jarkov pa je začelo pokati v odgovor. Predhod- nica se ni umaknila, čeprav ni poznala moči sovražnika v zasedi. Streljanje se je poleglo Sovražnik v zasedi je čakal — ali jih morda obkoljuje? Pa jih ne bo —. Ob prvih strelih je nedaleč za njimi, za prvim ovinkom, obstal drugi jeep. Borci so se že previdno plazili po njivah v levo in desno zaščitnico. Ti bi morali zadeti ob sovražnika, če bi obkoljeval. Sovražnik jih ni opazil, ker je vso pozornost posvečal napadalcem, ki so ležali v zaklonih ob prvem jeepu. Čudil se je, zakaj borci partizanske patrulje ne napadajo hitreje. Medtem so ga ti stisnili v klešče in dobili prva ujetnika, drugima dvema pa se je posrečilo pobegniti. Juriš na Grad V eni uri so prednje straže potisnili do glavnih obrambnih položajev ter se pripravili za splošni napad. Juriš! Po klancu navzdol so brneli jeepi polni borcev. Nekaj borcev je teklo pred jeepi in pred seboj vse kosilo z ognjem. Maloštevilni branilci, ki so stražili to cesto, so se v teku umikali. Prvi borci partizanske patrulje so pridrli do gostilne na križišču. Po hribu navzdol proti gradu so jurišale druge enote. Branilci so se umikali brez panike in dajali odpor. Bili pa so preslabi, da bi se uprli številčno toliko močnejšemu napadalcu. Umikali so se proti gradu. Obroč okrog branilcev je bil od treh strani močno zožen. V zraku se je svetlikala raketa. Juriš... Komandanti so bili med svojimi borci v prvih linijah. Oglušujoče pokanje ... Nekaj branilcev je bilo zajetih, drugi so se umikali v gozd ob gradu. Bili so stisnjeni. Čiščenje... Streljanje je pojenjavalo. In 1500 ljudi na mitingu... Pokanje je utihnilo, Grad je bil zavzet. Naravnost zahrumelo je, tako naglo in toliko ljudi se je zbralo med tem. Opazovali so borbo, zdaj pa pričakovali dogodkov partizanskega mitinga. Besede govornika, komisarja brigade, so razgibale množico in zvoki partizanske koračnice so nadaljevali kratek kulturni spored. Zaključila ga je partizanska pesem. Obkoljena predhodnica Bodonci. Od gozda proti vasi se cesta malo spušča, zato je jeep hitro vozil. Kar naprej, sovražnika ni nikjer. Pet sto metrov od gozda so počili prvi streli. Jeep se je ustavil, borci so hoteli zavzeti zaklonišča. Tedaj pa —. »Juriš!...« Napadali so branilci, ki so zaustavili predhodnico. »Juriš!...« je zadonelo tudi od gozda. Predhodnica se je znašla v precepu; treba se je bilo umikati, da jih ne bi zajeli. Izkoriščajoč zaklone so se umikali, med umikom pa z ostrim streljanjem zaustavljali sovražnika. Ta je bil v veliki številčni premoči, bil pa je slabše oborožen. Medtem je privozil drugi jeep. Tisti borci so sprejeli borbo s sovražnikom, ki je napadal od gozda, in ga potisnili nazaj v gozd. Tako so preprečili obkolitev. Imeli pa so tudi mnogo sreče. Če pri obkoljevanju ne bi odpovedalo desno krilo bodonskih branilcev, bi se morali boriti tudi na tej strani, kar bi zmanjšalo njihovo udarno silo na levo krilo. Obroč bi se gotovo strnil. Kako priti iz njega, bi bilo vprašanje zase, ker je sovražnik bil v ogromni številčni premoči. Zaradi te napake pa so se branilci kmalu umaknili... Za končni udarec Ko je prišlo ojačanje, so se branilci umikali brez večjih borb. Zato je štab partizanske patrulje sklenil, da je branilce treba obkoliti in jih zajeti, ne le jih potiskati nazaj. Počakali so nov bataljon, ki je bil od zadaj. Za hiter premik je poskrbel kamion. . Borci so se hitro postrojili po četah in komandant brigade je že naročal: »Druga četa v levo pobočnico med drevjem po grabi hitro naprej. Cilj: hiše vrh hribčka. V gozdu počakate znak za juriš. Tretja četa v desno pobočnico, isti cilj, isti znak.« Komaj so borci krenili, so zadoneli z desne strani streli. Streljali so daleč od spredaj, kjer so se zbirali branilci. »Streljajo iz nervoze,« je menil komandant. Čez nekaj minut je prispelo poročilo: »Sovražnik obkoljuje našo četo, ki je prodrla daleč naprej.« Kaj sedaj? Čakati ne smejo. Potrebna je hitra pomoč... »Juriš!« je zavpil komandant brigade. Vse enote so se dvignile in zdrvele naprej v zadnji napad... Množica v Bodoncih Že na vrhu hriba, tostran Radovec so pričakovali borce patrulje. Z njimi so šli navzdol v vas, kjer so čakali ostali. Borci in vaščani, vsi so se zlili v pisano množico, ki je navdušena vzklikala in pela partizanske pesmi. Mitingu je sledilo veselo rajanje, bojna zastava pa je s svojimi borci krenila dalje, v prostrano ravnino proti Soboti. Naš III. bataljon Na tromeji sa razvili zastavo, jo nesli v Grad, dalje proti Bodoncem in kilometer za kilometrom po ravnini naprej. Da bi zaupali zastavo komu drugemu? Ne, nikakor! Pogledi, v katerih so blesteli spomini resničnih, težkih a veličastnih partizanskih dni, odlikovanja na prsih in spomenice so govorile tako. Tretji bataljon je razvil zastavo — in ponesel jo bo do kraja, čez murski most. In kako so nosili ti stari, prekaljeni partizanski borci svojo zastavo! Ponosno in smelo, kot nekoč. Kaj vročina, utrujenost, prašna cesta; pesem je bila več. Partizanska »Hej brigade...« Partizanska zastava v Soboti Streli so odmevali po soboških ulicah. Vodila se je borba za vsako posamezno ulico. Najhitreje so prodirali s severovzhodne, severne in severozahodne strani. Branilci sp se počasi umikali čez dvorišča, vrtove, sadovnjake. Čete partizanske patrulje so jim bile stalno za petami. Streljanje je le kdaj za trenutek prenehalo. Pokale so puške, regljale brzostrelke in strojnice. Nekaj minut po sedmi uri so se branilci Sobote umaknili na zadnjo obrambno točko na. Trg Zmage. Takrat je sledil oster napad na južnem koncu mesta. Tudi tisti branilci so se v pouličnih borbah umikali na Trg Zmage, kjer je bil zaključek borb. Kmalu za jurišnimi četami je prikorakal tretji bataljon, ki je vso pot čuval zastavo. Ta je prikorakal v Soboto brez borbe, kajti sovražna posadka je bila že razorožena. Pred zastavo pa je igrala brigadna godba na pihala. Na Trgu Zmage in po bližnjih ulicah je valovala množica ljudi, ki je pričakala partizansko zastavo..., Z njo ponesite naše pozdrave, tovariši... Spregovoril je predsednik okraja, tovariš šabjan. »Ponesite dalje ponosno slovensko zastavo in z njo naše tople pozdrave, pozdrave vsem, ki jih boste še srečali na svoji poti...« Borce je pozdravil zastopnik mestne občine, za njim se je zahvalil komisar: »Tovariši, ponosno nesemo našo zastavo, kot so jo ponosno in častno nosili partizanski borci....« Tako, kakor vse naše ljudstvo, s ponosom in vero v življenje, z ljubeznijo do domovine. Čez most na Muri, dalje proti Ljubljani Spet napad. Obramba mostu je močna. Toda čez vodo je treba za vsako ceno. Branilci so v zadnjem hipu umaknili brod na desni breg. Preostajalo je zadnje: juriš na most. Onstran Mure so prevzeli bojno zastavo borci ljutomerskega okraja. Z njo gre naš pozdrav, pozdrav domovini in Titu: v nove zmage po sledovih naših borb in zmag. Druga partizanska patrulja iz Prekmurja je krenila na pot v nedeljo zjutraj ob sedmih iz obmejne vasi Pince pri Lendavi. Po uspelem napadu na Lendavo, je patrulja priredila v mestu partizanski miting, nato pa nadaljevala pohod proti Gaberju. Od tu se je začel napad na Polano. Po daljšem boju je bila zavzeta tudi Polana. Spopad med branilci Črenšovec in nosilci zastave je bil kaj oster. V Črensovcih je bila patrulja deležna lepega sprejema. Borci so iz Črenšovec nadaljevali svojo pot proti Muri. Tu jih je čakala najtežja preizkušnja; prehod čez reko. Pri Bistrici ob Muri, na kraju, kjer so se nekoč prebijali čez vodo partizanski borci, je patrulja predala zastavo borcem ljutomerskega okraja. V sami Bistrici pa se je razvil zelo uspel partizanski miting, na katerem je prisostvovalo čez 1000 ljudi. Veselo rajanje se je družilo s partizansko pesmijo pozno v noč. 22. julij — DAN VSTAJE Slovenski narod se lahko s ponosom spominja tega velikega dneva, ko je našel v sebi dovolj moralne in fizične sile, da se je z orožjem dvignil proti nemškim in italijanskim hordam, ki so neusmiljeno ubijale, odvažale v koncentracijska taborišča in razseljevale ljudstvo Slovenije z njegovega ognjišča, ki je bilo stoletja in stoletja njegovo in ki ga je skozi stoletja znal obvarovati pred vsemi neurji. V bratski skupnosti z ostalimi narodi Jugoslavije gradi danes slovenski narod mimo svojo srečno bodočnost. Resnično zedinjen in prekaljen v veliki osvobodilni, revolucionarni borbi narodov Jugoslavije lahko slovenski, narod z zaupanjem gleda v svojo bodočnost. Jamstvo za svobodo in neodvisnost slovenskega in vseh ostalih narodov Jugoslavije sta enotnost in nerazdružno bratstvo narodov Jugoslavije. Težkoče pri naših naporih za uresničenje naših smotrov je mogoče uspešno premagati samo v bratstvu in enotnosti naših narodov; motamo jih čuvati in gojiti, ker v tem je naša sreča, naše blagostanje, naša varnost, naša velika bodočnost.. DOGODKI ZADNJIH DNI Dva dogodka sta te dni vzbudila večje zanimanje po svetu. Ameriška republikanska stranka, ki igra skorajda 20 let vlogo opozicije, je na svojem kongresu izvolila kot kandidata na letošnjih predsedniških volitvah generala Eisenhowerja, bivšega vrhovnega poveljnika oboroženih sil Atlantskega pakta. Nekaj pred tem so vlade ZDA, Velike Britanije in Francije izročile svoj odgovor glede bodočnosti Nemčije kremeljski vladi. Prvi dogodek je pomembeh predvsem zradi tega, ker je zmagal nad svojim tekmecem, senatorjem Taftom, mož, ki bo s svojo popularnostjo na jesenskih volitvah pritegnil tudi večje število ameriških demokratov in tako imenovanih »nevtralcev«. Pravih republikancev je namreč v ZDA zelo malo. Zgodilo bi se torej spel lahko, da bi na volitvah zmagali demokrati. Na Zahodu so sprejeli izvolitev generala Eisenhowerja dokaj ugodno, ker se glede bodoče zunanje politike ZDA v celoti strinja s Trumanom, t. l. z dosedanjo uradno ameriško politiko. Glede notranjih vprašanj pa je general Eisenhower seve bolj konservativen. Tako si n. pr. prav nič ne želi vmešavanja dr zave v privatno iniciativo, pa tudi kar zadeva socialne zaščite delavstva in podpore sindikatom ne gre izven okvira splošnoameriških načel pravičnosti v duhu pojmovanja zahodne demokracije. V bistvu torej ni razlik med njim in Taftom, tvorcem znanega protidelavskega Taft-Hartleyevega zakona. Eisenhower se zavzema za gospodarsko in vojaško pomoč Evropi in za tesno sodelovanje ZDA z Organizacijo Združenih narodov. To so vsekakor stvari, ki Zahodu odgovarjajo. Resnica pa je tudi, da je zunanjepolitični program republikanske stranke sestavil Foster Dulles, ki podpira Taftove težnje po čim večji pomoči silam, ki se na daljnem Vzhodu bore proti LR Kitajski. Četudi naj bi predstavljal program stranke sporazum med nasprotnimi si gledišči, se bo moral general Eisenhower, vkolikor zmaga na volitvah v jeseni, ravnati po njem, ne pa po svojih osebnih nagibih in načelih. Ameriški demokrati pa bodo morali v svojih predvolilnih prizadevanjih upoštevati te slabosti ter jih prikazovati onim demokratom, ki se sicer zavzemajo za Eisenhowerja. Zahodni odgovor sovjetski vladi ne vsebuje nič novega. Zahodne sile priporočaj o najprej sestanek »štirih«, na katerem bi določili nevtralno komisijo, ki bi raziskala možnosti za demokratične, vsenemške volitve v obeh zasedbenih delih. ln šele, ko bi komisija ugodno izvršila svojo nalogo, bi na novem sestanku pogajanja »štirih« nadaljevali. Obsegala bi pred vsem volitve in pa funkcije poznejše vsenemške vlade. Toda še vedno ni sporazuma glede bodoče vloge Nemčije. ZSSR kot pristaš popolnoma nevtralne Nemčije brez dvoma ne bo pristala na to, da bi se bodoča Nemčija povezovala s sosedi v kakršne koli pakte. Zahod na drugi strani odbija sovjetsko zahtevo, da naj ima Nemčija lastno nacionalno vojsko. Sovjetsko zamisel do neke mere podpirajo zahodnonemški socialdemokrati in nekatere ostale skupine opozicije, ker pač bolj odgovarjajo sedanjim nemškim potrebam (»Iskrenosti« Kremlja pri tem ne upoštevajo!). Predsednik dr. Adenauer, ki načeluje demokrščanski stranki, bo zategadelj moral storiti vse, da pridobi bonnski parlament za svojo in s tem tudi zahodno zamisel. Grško delegacija je še vedno gost naše zvezne vlade. Dokazi o zbližanju med obema državama so vse bolj vidni. O njih govore izjave grških gostov, o njih pa govore tudi izjave maršala Tita ob svečanem sprejemu, ko je med drugim dejal, da sili skupna nevarnost Jugoslavijo in Grčijo k skupnim ukrepom za ohranitev miru na Balkanu ter za neodvisnost in varnost obeh držav. Da veljajo te besede napadalnim kominior mističnim sosedom, ni treba posebej omenjati. Kar se teh tiče, bi se raje ustavili pri vse češčih pobegih v našo državo. Pred dnevi sta z letalom pribežala dva romunska letalen ter s svojimi izpovedmi ponovno potrdila resnico o protijugoslovanskih namenih sosednih kominformističnih vlad ter o nasilju, ki vlada v teh državah. Izbrala sta si kljub smrtni nevarnosti kakor že mnogi pred njima pot v svobodo. Toda begunski dotok je močan tudi iz Albanije, Bolgarije in Madžarske. Tako je n. pr. doslej pribežalo k nam nad 4000 albanskih državljanov, med njimi tudi cele družine. Zavest, da se njih domovina vse bolj upleta v nesramno izkoriščanje sovjetskih oblaslnežev in domačih prirepnikov, je vse močnejša in je ne morejo preprečiti še take grožnje. Po daljšem presledku so pogajanja v Panmundžonu spet zaživela. Američani so nastopili s predlogi glede zamenjave ujetnikov, ki so bili za severno delegacijo sprejemljivi. Toda grozi spet zastoj. Sedaj je n. pr. Peking obtožil Združeno poveljstvo, da je bombardiralo mandžursko mesto Antung. Če k temu še dodamo obtožbo zaradi bombardiranja hidrocentral ob reki Jalu, je precej jasno, da bodo optimistične želje o skorajšnjem premirju na Koreji kaj kmalu splahnele. Po Murskem polju in Ljutomerskih goricah Preteklo nedeljo popoldne so tudi iz večjih krajev naše Prlekije krenile bojne patrulje proti okrajnemu središču. Bivši borci in aktivisti s Kostanja so pri Vogričevcih postavili zasede in nenadoma napadli Bučkovčane, ki so nosili zastavo. Po kratkem spopadu se je bojna sreča nasmehnila bučkovskim borcem, ki so v Ljutomeru poročali »Ujeli smo dva sovražnikova vojaka!« Tudi Križevčani so je pri Lukavcih spoprijeli s skritim sovražnikom in ga prisilili, da se je umaknil v zaledje. Zmagovalci so se nato sešli v Cezanjevec pri Ribičevem mlinu in se oddolžili tamkaj pokopanim talcem s častnimi salvami. Pot proti Ljutomeru je bila prosta. Ljutomerčani so bojne patrulje dočakali na Glavnem trgu. Pri sprejemu je sodelovala tudi godba na pihala mestnega kulturnoumetniškega društva. Po mimohodu bojnih edinic je navzoče pozdravil sekretar OK Partije tov. Pavlica, ki je v svojem govoru poudaril, da je treba neprestano krepiti partizanske tradicije, tovarištvo, bratstvo in edinstvo naših narodov. Govoril je tudi o sovražnem delovanju domačih in tujih nasprotnikov naše ureditve ter svoj govor zaključil z besedami: »Naj vedo naši sovražniki, da imajo tokrat opravka z zavednim ljudstvom, ki bo slej ko prej z njimi obračunalo!« Komisar štaba bojnih patrulj tov. Štebih pa je v svojem pozdravnem nagovoru orisal glavne dogodke iz narodno-osvobodilnega boja in poslanstvo naše domovine v boju za mir in enakopravnost narodov na svetu. V nočnem času so bojne patrulje zasedle bližnji grič Kamenščak in se skrivaj pripravljale na odločilno jutranjo bitko. Vse bojno področje je bilo zavito v skrivnostno tišino, le tu in tam so se oglašale straže in izvidnice. Borci so polegli pod košato bukvo in obujali spomine na partizanske čase. Po vnaprej pripravljenem načrtu so Jureševe napadalne skupine napadle taborišča in štab. Brambovci so uspešno odbijali napade, branili zastavo in naposled pregnali jurišače na izhodiščne položaje. V jutranjem mraku je bila bitka odločena v korist obrambnih edinic taborišča. Pojoč partizanske pesmi, so borci strumno korakali proti Radomerje kjer so jih vaščani toplo sprejeli in pogostili. Po krajšem počitku je patrulja v bojni formaciji nadaljevala pot proti Ormožu. Člani Zveze borcev in mladinci predvojaške vzgoje so letos Častno izvršili svojo dolžnost in tako najlepše počastili zgodovinski praznik vstaje slovenskega ljudstva. Brez oklevanja lahko rečemo, da so se odlikovali predvsem po disciplini in bojni pripravljenosti. VREMENSKA NAPOVED Večje padavine okoli 17., 22. in 25. julija manjše padavine, oziroma krajevne nevihte okoli 20. julija, V ostalem lepo vreme. Stran 2 »LJUDSKI GLAS« Murska Sobota, 17. julija 1952 Duhovniki - člani CMD - so zaskrbljeni nad usodo Porabskih Slovencev V torek, 8, julija dopoldne so v Ljutomeru zborovali katoliški duhovniki — člani Ciril-Metodijskega društva — ki žive v našem Obmurju. Slavnostno zborovanje je bilo posvečeno spominu na velika slovanska apostola in patrona organizacije naprednih slovenskih duhovnikov — Cirila in Metoda — in na preminule žrtve ter heroje, ki so v težki narodno osvobodilni borbi dali svoja življenja na oltar izmučene domovine. Tako so tudi duhovniki proslavili Dan ljudske vstaje v naši republiki. Na proslavi je nastopilo več govornikov. V luči zgodovinskih dejstev so osvetlili veliko delo in zasluge Cirila in Metoda za slovansko književnost, prosvetljenost in omiko, poudarjajoč, da sta kot Grka žrtvovala svojo plemiško čast v dobrobit slovanskega ljudstva, ki je v takratnih časih naravnost hrepenelo po naukih v domači, tiskani besedi. Govorniki so zlasti podčrtali njune zasluge pri prosvetljevanja takrat precej zaostalih Slovanov; njuno nesmrtno delo je bilo močan jez proti germanizaciji slovanskih krajev in ljudi. Zato je njuno poslanstvo v slovanskih deželah postalo predmet znanstvenih razprav na visokih šolah in zavodih širom sveta. Kakor sta prva govornika osvetlila življenske veličine obeh mož, tako je tretji govornik v lirični prozi opisal potovanje bratov Cirila in Metoda po Kocljevi Panoniji. V osrednji dogodek, t. j. prihod obeh mož, je vpletel tudi razmere, šege in običaje, ki so takrat prevladovale v prekmurskih vaseh. Zborovalci so s ploskanjem pozdravili tudi g. Balažiča, ki je prebral črtice, v kateri opisuje tragično smrt slovenskega duhovnika, ki je v bližini Dolnje Lendave padel pod kroglami madžarskih okupatorjev. Mrtvo truplo so kruti ubijalci izročili Murinim valovom. Mladi duhovnik je moral v smrt zaradi tega, ker je branil slovenske govorice pred potujčevalci Mnogo je bilo tokrat povedanega c usodi Porabskih Slovencev, ki še vedno trpijo pod tujim jarmom, čeprav v deželi, ki se hoče imenovati za »socialistično«. Eden izmed govornikov je z zgodovinskimi podatki dokazal, da teče narodnostna meja ob reki Rabi, in obsodil početje potujčevalcev slovenskega življa v tem predelu sicer slovenske zemlje. Slovenski duhovniki v Obmurju pa so z zadoščenjem pozdravili edinstvene goste ljudske oblasti, ki je narodni manjšini v Prekmurju dala svobodo na vseh področjih dejavnosti. Potem, ko je naštel pridobitve NOB v življenju narodnih manjšin, je dejal: »To ni hrana za inozemstvo, puhla fraza na papirju, to je živa stvarnost, ki jo mi duhovniki občudujemo!« Pa tudi ostali diskutanti so pozdravili daljnovidno politiko našega vodstva, ki se na mednarodni areni odločno bojuje za zaščito Slovencev v zamejstvu. Prisotne duhovnike je pozdravil še tov. Zadravec, tajnik okrajnega ljudskega odbora v Ljutomeru, izražujoč željo, da bi na proslavi vznikla narodnostna čustva ponesli med svoje vernike in jih vzgajali v domoljubne državljane. Stara pesem stare lajne • • • Sediš takole v sobotnem večeru ob ladijskem prejemniku in vrtiš kazalec po skali, v želji, najti nekaj, kar bi te razvedrilo, pokopalo skrbi šestih dni; skratka, veselo in prijetno hočeš zaključiti delovni teden. Pa se ti ustavi kazalec radijskih valovnih dolžin na točki, odkoder zvenijo zvoki ciganskih gosli in čardaške popevke. Zadovoljiš se, zakaj ne, saj iščeš glasbo, ob kateri bi rad prečital nekaj listov knjige, morda malo pokramljal z družino ali kakim znancem, da hitreje mine čas. Niti zmeniš se ne mnogo za ime postaje, katera ti pošilja svojo glasbo, dokler se med melodijo čardaša silovito ne zadere (glas je podoben bobnenju praznega soda): »Govori radio Budimpešta«. In takrat nejevoljen vstaneš, znova moraš začeti vrteti po skali. Tudi sam sem bil že pogosto žrtev takega čardaša. Zadnjič pa nisem-zavrtel gumba naprej in bil tako deležen fantastične »reportaže« napovedovalca še bolj fantastičnega radia. Zgodba je bila nekako taka: Janoš je vojak, služi madžarsko vojsko, nekje na »južni« meji (izgovoriti ime naše države je strog prekršek!): Janoš je »dober« vojak, vidi vse, kar misli njegov »Črmester« (narednik). Janoš stoji vrh dvajset metrov visokega stolpa tik ob »južni« meji. Ob njem je Črmester, ki misli na vse, kar bo Janoš videl. In dobri vojak Janoš mora mnogo videti. Narednik mu da svoj daljnogled in Janoš vneto opazuje »južne sovražnike« (resničnih, severnih in vzhodnih sovražnikov svojega ljudstva namreč ne sme niti ne more tako opazovati, kajti ti morajo biti zanj sveta podoba vzornikov in bratov). Pa ga vpraša duhoviti örmester: »Kaj vidiš, Janoš?« Janoš vidi sovražne »južne« vojake. »Kaj delajo ti vojaki?« Janos razloži: zajtrkujejo. »Kaj zajtrkujejo?« nadaljuje örmester. Janoš odgovor ja: črno kavo, slabo črna je, vidi točno v skodelice naših graničarjev, brez kruha, nekaj zgoldanih, suhih skorij jim nadomešča kruh in kar je najtežje: Janoš vidi, točno vidi v skodelicah slabe črne kave še to, da sploh ni v njej sladkorja! Res, grozna ugotovitevi Ubogi »južni« vojakil Resnični madžarski vojaki mislijo pri tem nase, dobri vojak Janoš pa misli naprej to kar vidi njegov örmester. »Kaj še vidiš, Janoš?« In Janoš vidi ubogega »južnega« kmeta, ki orje svojo njivo. Ob njem gre z naperjeno pištolo policaj in ga suva v hrbet, kajti kmet noče obdelovali svoje zemlje. Janoš vidi še več: kmet orje s plugom, ki je popolnoma lesen, niti plug ni pravzaprav temveč neka rogovilasta grča; plug vleče strahotno suho živinče, Janoš šteje: sedem, osem, devet. Devet reber je preštel na suhi kravi »Južnega« kmeta. Ubogi kmet in še bolj uboga »Južna« krava. Daljnogled tega örmestra mora biti izredno precizen, kajti drugače. Janoš ne bi mogel tako gladko prešteti devetero reber no suhi kravi. Razumlji-voj kmet nima kaj polagati kravi v jasli. »Južni« izdajalci so vso kravjo hrano podarili zahodnim kapitalistom, trava pa ne raste več v tej deželi, kajti v njej sije zahodno sonce, ki je bolj žgoče in uničujoče, kot sveto »vzhodno« sonce. In spet je na vrsti örmester z vprašanjem: »Še kaj vidiš, Janoš?* Janoš ne bi bil popoln vojak, če ne bi videl vsega, kar mora videti. Vidi v bližnjo vas, kjer sloji pred trgovino dolga vrsta ljudi. Na vsakih pet oseb en oboroženi policaj. Kaj neki počnejo z njimi?! Daljnogled je res precizen, Janoš vidi vse do kraja, do potankosti. Iz trgovine prihajajo ljuje, oblečeni v raztrgane cunje, v rokah nosi vsak majhen zavitek, niti za dobro pest ni vsega, To je tedenski okrok moke na prebivalca, »Južnjaki« imajo sicer vse prehrambene in industrijske predmete v prosti prodaji, toda to je le tako, na videz. V resnici nimajo kaj prodajati, ker vse pospravijo zahodni kapitalisti. Državljani »južne« dežele zato živijo v strahotnem pomanjkanju, hodijo domala bosi in vsi razcapani. Novo vprašanje. Janoš vneto opazuje in vidi vse. O groza! Zdaj je prišlo najhujše. V vas so pridrveli kamioni z vojaštvom in policijo. Ljudje prestrašeni tekajo sem in tja, hoteč se skriti, kajti — preselili jih bodo! Kaj je videl Janoš še po tem — ne morem reči. Bilo mi je dovolj. Ne jeze ali razočaranja, kaj še; smeha! Jeziti se nad tem — preneumno. Zgražanja ni vredno, je presmešno. In stara pesem, stare lajne, moskovske podružnice v Budimpešti, je prestara in tako zlagana, da ji nihče ne verjame, niti ne more verjeti. Zgodba brez repa in glave, ponesrečena do kraja — za njene pobudnike. Če jo je poslušal še kdo, razen mene, gotovo se je nasmejal ob njej. Našo resnico in stvarnost vsakdo pozna, zato se ob taki »reportaži« le pomilovalno nasmehne. In spomni se nesrečnikov v mejah Madžarske, ki morajo iz dneva v dan poslušati tako skisane proizvode še bolj skisanih možganov Rakošijevih podrepnikov. Vilnik Pionirji nam pišejo... Kakor vsako leto, smo se tudi letos zbrali v pionirski počitniški koloniji v Framu pri Mariboru. Iz vseh krajev Prekmurja smo in mnogo nas je. Nekateri se že poznamo med seboj od prej, z ostalimi pa se spoznavamo v prijetnem in tovariškem življenju naše kolonije. Tudi pionir lev, ki govore madžarsko, ne manjka med nami. Vsi se imamo radi in dobri tovariši smo. Pri nas je zelo zanimivo. Vsega je dovolj, tudi zabave in razvedrila. Že prvi dan našega bivanja tukaj, smo si ogledali okolico in obronke Pohorja, ki je kar posejano s Številnimi planinskimi kočami. V začetku nam je bilo malo čudno vse okrog nas. Vajeni naših tranih žitnih polj, ravnin, belih ca n topolov ob njih, smo se znašli ob vznožju visokih, gozdnatih hribov. Toda samo v začetku. Pokrajina se nam je priljubila, veseli smo, da je naša domovina tako lepa. Za naše zdravje nikar ne bodite v skrbeh. Pa tudi za to ne, kaj bomo jedli in počeli tukaj. Za vse skrbijo naši voditelji. Poleg tega pa tudi mi sami nismo kar tako; pionirsko organizacijo imamo v koloniji, učimo se marsičesa, tudi skrbi zase. V zadnjih dneh se pripravljamo za proslavo 22. Julija, Dneva vstaje. Prepričani smo, da se bomo na proslavi izkazali in da prebivalcem Frama ne bomo ostali v slabem spominu prekmurski pionirji. Uredili smo »tudi svoj stenski časopis; zanj še prav vsi zanimamo, pišemo in prebiramo ga. Zadnjič so nas obiskali predstavniki našega okraja in mestnega občinskega odbora iz Sobote. Bili smo zelo veseli in presenečeni. Tildi darila smo dobili. Izlete delamo skoraj vsak dan. Obiskali smo Planico, in si ogledali kraj, kjer so Nemci za časa vojne požgali celo vas, ker so njeni prebivalci pomagali partizanom. Vas vse prav lepo pozdravljamo Pionirji počitniške kolonije okraja Soboto v Framu pri Mariboru Dragi mladi prijatelji! Vašega pisma smo bili zelo veseli. Kot vidite, seznanjamo z vsebino pisma vse naše bralce, med katerimi je tudi mnogo pionirjev, vaših sošolcev, zancev in tovarišev. In seveda, tudi vaše mamice in ateki so zraven, Veseli nas, da ste zdravi in da se tako prijetno počutite. Pa le glejte, da se res izkažete na proslavi! Vas vse prav lepo pozdravlja Uredništvo »Ljudskega glasil«. Tudi viničarji bodo imeli pravico do socialnega zavarovanja Na posvetovanju, ki ga je pred dnevi sklical Svet za socialno skrbstvo pri OLO v Ljutomeru, so zastopniki bivšega sindikata viničarjev in množičnih organizacij razpravljali o določbah osnutka republiške Uredbe o ureditvi prejemkov kmetijskih delavcev na zasebnih vinogradniških posestvih. Prisotni so se z nekaterimi določbami strinjali, medtem ko so posameznim točkam dodali svoje predloge. Osnutek uredbe določa, da so v rednem delovnem razmerju le tisti viničarji, ki obdelujejo najmanj 1 ha vinograda ali pa znaša njihova delovna obveznost 200 delovnih dni. Potemtakem upošteva uredba le nekaj viničarjev, saj je znano, da živi na področju ljutomerskega okraja največ vinogradniških delavcev, ki obdelujejo od pol do 1 ha goric Zato so bili delegati mnenja, da je treba v uredbi upoštevati konkretne razmere v Prlekiji in zajamčiti pravice tudi viničarjem, ki obdelujejo nad 0,50 ha vinograda, če delojemalci ne bi mogli v vinogradništvu izpolniti obveznosti v delovnih dneh, naj bi jih vinogradniki zaposlili tudi pri kmetijskih delih. Treba pa bo vsekakor upoštevati določbo, ki govori, da mora viničar opraviti letno 200 delovnih dni. Po tej uredbi, ki jo bo uzakonila republiška vlada, bo vinogradnik dolžan skleniti s svojim viničarjem delovno pogodbo, ki bo natančno določila obveznosti in pravice obeh strank. Pogodba naj bi vsebovala podatke o vrsti dela, količini delovnih dni, urni plači, načinu izplačevanja mezde, dajatvah v naravi, odpovedi in prenehanju delovnega razmerja, letnem dopustu in drugih pravicah ter dolžnostih viničarja, kolikor le-te niso v nasprotju z veljavnimi zakonskimi predpisi. Pogodbo mora delodajalec poslati okrajnemu sindikalnemu svetu, ki jo lahko potrdi ali pa razveljavi. Po tej uredbi viničarji ne bodo z delom odslužili dajatve v naravi, pač pa bo okrajni ljudski odbor določil višino denarnega nadomestila za viničarjeve storitve, najemnine za stanovanje, zakupnine od zemlje itd. Tako bo po zakoniti poti odpravljeno izkoriščanje viničarjev. Osvojen je bil tudi predlog, da se določi obema strankama trimesečni odpovedni rok, ki ga je treba uveljaviti najkasneje do konca avgusta. Starim in onemoglim viničarjem se bo izplačevalo mesečno podporo iz posebnega fonda pri republiški vladi, prejemki dela-zmožnega viničarja pa ne smejo biti manjši od minimalnih plač delavcev na državnih posestvih. Delodajalci naj bi za svoje viničarje plačevali pavšalno denarne prispevke v sklad za socialno zavarovanje. Višina prispevka bo verjetno določena v posebnem pravilniku. Zavarovancem bo zagotovljena pravica do pokojnine. Zato je tembolj važno, da se viničarji tudi sami pobrigajo za uresničenje določb te uredbe. Brez dvoma pa bo za to skrbel tudi sindikat privatnih viničarjev, ki ga bodo v prihodnjih dneh ustanovili v vseh večjih viničarskih središčih. Prva naloga sindikalnih podružnic bo skrb za svoje člane, saj se bodo morale potegovati za to, da bodo oživotvorjene vse z zakonom določene pravice viničarjev. Beseda naših bralcev Konkurenca — kje? Kakor mnogi drugi delavci in nameščenci v Ljutomeru, sem tudi jaz med tistimi srečnimi ljudmi, ki so na robu preteklega meseca ugibali, kako bodo v bodoče utešili svoje želodce, saj se le-ti, nočejo in nočejo potolažiti, čeprav je vsem Ljutomerčanom znano, da je mesečni abonma v hotelu »Prlek« strahovito porastel in v juliju dosegel zavidljivo mero, poudarjam, menda v republiki edinstveno številko: 4200 dinarjev! »Kaj hočemo, takšni so časi!?« — pravijo ljutomerski gostilničarji Verjemite mi, da bi se tudi jaz sprijaznil s tem dejstvom, če ne bi pred dnevi srečal neko tovarišico, ki je s solzami v očeh zastokala: »O, če bi le jaz tako naglo padla iz 16. skupine po plačilni lestvici navzdol, ne bi tarnala, ne bi jokala... rada bi 4200 din za hrano plačala! Toda: vsi ne moremo biti rekorderji!« Čeprav sem s kapljico zalival veselje, ki je napolnilo moje srce zaradi likvidacije bivše »nenasitne« menze, se mi je ob pogledu na jokajočo deklico spremenilo že opisano razpoloženje, čustvoval sem z žrtvijo pretiranih cen. Srečno naključje je hotelo, da naju je v čustvenem razgovoru zalotil moj osebni prijatelj, ki se na ljutomerske razmere bolj spozna. Krenili smo po bližnjici v stanovanje neke kuharice, ki nam je pripravila pristno pečenko s prikuho in pecivom. Ko smo se do sitega najedli, nam je razvezala jezike s presenetljivo ponudbo: »Ostanite pri nas na hrani, saj ne računam več kot 3000 din na mesec!« Oddahnili smo se in sklenili: »Nikoli več v roke take »socialistične« konkurence, četudi za ceno očitkov, da podpiramo privatne pobude. Naj bo kakorkoli že, nekaj je važno: poceni se vsak. dan do sitega najemo!« Lojze K. Še enkrat o čebelarskem društvu v Ljutomeru Pred tedni je neki član našega društva v »Ljudskem glasu«« zapisal, da je med člani nekaj ljudi, ki imajo kaj malo razumevanja za koristi društvene skupnosti. Popolnoma prav je povedal. Tudi na zadnjem sestanku, kjer so delili sladkor, so se posamezniki na vse kriplje prizadevali, da bi »odjedli« mlajšim članom določene porcije te čebelne hrane. Razumemo, da niso mogli upoštevati vseh naročil, ki so se glasile za 1800 kg sladkorja, medtem ko so ga prejeli samo 600 kg. Napake so storili zato, ker so ga dodelili tudi takim članom, ki ga spričo obilne zaloge medu res ne potrebujejo. Tokrat je dvignil glavo tudi Nacek Pihlar in zahteval kar 40 kg sladkorja, toda ne za sebe, temveč za svojega očeta, ki ni član našega društva. Samo, da ga ne bi dobili mlajši — po njegovem mišljenju — neizkušeni člani! Zadeva s sladkorjem pa ne bi bila tako očitna, če ne bi vedeli, da so mu letos nanosile čebele nad 500 kg medu, da je že 300 kg sladke tekočine prodal. Ali res potrebuje sladkor? Nacek pa zna tudi dobro šušmariti. Priporočamo, da bi se obrtna zbornica malo bolj zanimala, koliko panjev je že izdelal, in da-li je pravilno obdavčen. Ne smemo dopustiti, da bi nas človek, ki si je za časa okupacije nagrabil precej premoženja, vodil za nos. Kaj njega briga plemenilna postaja, čeprav ga je društvo poslalo v tečaj za vzrejo matic. Rajši je popihal na Pohorje, kjer pridno skrbi za svoje marljive delavke, ki mu vsak dan večajo postranski zaslužek. Skratka: tov. Nacek pač ni upravičil zaupanja članov, ki so ga izvolili za vodjo plemenilne postaje, saj je že nekajkrat dokazal, da so mu društvene koristi deveta briga Mislim, da bo treba bolj paziti, koga bomo v bodoče volili v društveno vodstvo. Ni prav, da mimo gledamo na početje ljudi, hočejo obdržati monopol v društvu, ne da bi sami kaj storili za napredek, Nekateri »večji« čebelarji vidijo v društvu samo molzno kravo in se trudijo, da bi iz nje povlekli kar največ koristi. Samo oni lahko prevajajo svoje družine na pašišča, kjer imajo že vsa leta zasigurana mesta. Pa ne da bi kdo pregrešil in povabil mlajšega člana s seboj? To bi brez dvoma škodovalo njegovi privatni iniciativi in svobodi tako donosnega čebelarjenja. Če pa se to le zgodi, je mlajši član zapisan garanju, saj mora pridno delati za svojega gostitelja in njegov nenasitni žep. Takih članov se bomo morali slej ko prej odkrižati! Martin Frank Ljutomer ljutomerski mežnar se e bridko zmotil Zadnji proces proti Štefanu Nemcu, cerkovniku v Ljutomeru, je ponovno razgalil podlo početje zagrizenih sovražnikov naše ureditve, ki hočejo pod krinko »zaščito vere in cerkve« kaliti mirno in ustvarjalno delo naših državljanov. Nemec se je tokrat zagovarjal zaradi vzpodbujanja verske nestrpnosti med kmečkimi — vernimi ljudmi; obtožnica mu je očitala, da je v času pred birmo ki je bila 15. junija t.l. v Ljutomeru, pobiral po hišah prostovoljne prispevke za cerkev in vosek za sveče ter s propagando skušal doseči, da bi se cerkveni obred spremenil v javno manifestacijo za »preganjanega« dušnega nadpastirja Ko se je mudil v Pristavi, je obiskal tudi vernika Janka Košnika in ga nagovoril, da bi v vasi zbral, »goreče« fante, ki naj bi v času birmovanja skrbeli za red in osebno varnost prevzvišenega knezoškofa Držečnika Da bi pridobil žrtev na svojo stran, se je poslužil zvijače in začel pripovedovati, kako je bil ljubljanski škof Vovk napaden v Novem mestu. Obtoženi je kajpak pozabil, da Vovk ni bil napaden zaradi vere, niti ni Košniku omenil da je naša oblast storilca sodno kaznovala. Zabrenkal pa je na druge strune: »Tudi Partija in ljudska oblast v Ljutomeru lahko inscenirata napad na verskega poglavarja. Dobri katoličani morajo to preprečiti!« Košnik, ki mu je zaprošeno pomoč s »cerkvenimi stražarji« obljubil, je nasvetoval, da bi bilo treba za osebno stražo poskrbeti tudi v drugih vaseh. Nemec mu je zatrdil, da so verniki v fari o tem obveščeni in da se ni treba bati osamljenosti. Po njegovem, naj bi se vsi farani dvignili v obrambo proti brezbožnežem, katerim je naprtil vsemogoče poglavitne grehe — vse skupaj pa zabelil z obrabljeno frazo: »škof in cerkev sta v nevarnosti!« Da so cerkovnikova prerokovanja niso uresničila, so se prepričali vsi verniki, ki so se udeležili cerkvenega obreda in brez vsakršnih zaprek opravili svoje verske dolžnosti. Kje so dobili torej »namišljeni« napadalci knezoškofa? Na to vprašanje ni mogel odgovoriti niti sam Nemec, ki je začel organizirati skupino fantov po vzorcu belogardističnih vaških straž, očitno prepričan, da je koristno udariti na plat zvona. Prav zaradi tega, ker so dejstva postavila njegove laži na glavo, se je moral zagovarjati pred ljudskim sodiščem, ki ga je v imenu vseh poštenih (tudi vernih !) ljudi obsodilo na 5. mesecev zapora. Morda ga bo zaslužena kazen spametovala? Naj ne bo frontovca, ki se ne bi naročil na domači časopisi Rado Pušenjak: Spomin na borbo v Logarovcih Partizani-aktivisti na murskem polju so se v celoti zajedali svojih nalog. Noč za nočjo so hodili od vasi do vasi, v mrazu, med sovražnimi zasedami, in budili narodno zavest Muropoljčanov. Prebivalstvo jih je v veliki večini sprejemalo z ljubeznijo. Strah in trepet med zavednimi Muropoljčani so povzročali izdajateljski Kozaki, ki so se odlikovali v krutosti, podlosti in ubijanju. Švabi so jih oblekli v svoje uniforme in jim dajali pravico do ropanja, za protiuslugo pa so mučili zavedne Slovence. Spopadi med partizani-aktivisti ter Nemci in Kozaki so bili vse pogostejši. V teh spopadih so imeli sovražniki precejšnje izgube, a tudi marsikatero zvesto partizansko srce je prenehalo utripa ti. Bilo je 3. februarja 1943. Okrog Križevcev pri Ljutomeru se je mudila tiste dni skupina aktivistov: Bemot-Aljaž (brat Vide Tomšičeve), sekretar OK KPS Ljutomer, Simonič Stane, Berden Jožko-Raško, Jureš Ciril-Maks, tov. Vida iz Litije in jaz kot vodja te skupine. Nekaj po polnoči tistega dne smo se podali v hišo tov. Žalika v Logarovcih. Bili smo prijazni sprejeti. Nameravali smo prenočili v hiši. Močno utrujeni in prezebli smo takoj zaspali. Zjutraj okoli pete ure pa nas je nenadoma zbudila Žalikova: »Tovariši, Kozaki jezdijo mimo hiše!« Raško, ki je spal poleg mene, se je zbudil prvi. Pogledal je skozi okno in se naglo umaknil. »Bodite mirni, najbrž bodo šli mimo!« je svetoval. Tovariši so še takoj tiho opravili. Tedaj sem opazil, da so obstali trije konji na dvorišču pred hišo. Takoj sem poslal tov. Raska na stražo na dvoriščno stran. Gospodinja je postajala nervozna in razburjena, ker Je bilo pričakovati, da bodo nastopili težki trenutki. Bala se je predvsem za svoji vnukinji. Tolažili smo jo in hrabrili. Kozaki so medtem obkolili nizko, leseno hišico. Pripravili smo orožje na strel. Nenadoma je zunaj zaprasketalo in toča krogel je udarila na stene in okna. Berden, agilen aktivist, poln življenja, se je pred hišo zgrudil. Imel pa je še toliko moči, da se je splazil v visokem snegu do bližnjega potoka. Tam je našel svoj začasni grob. Mati Zalikova je hotela rešiti vsaj svoji vnukinji. Odpeljala ju je na dvorišče, a od tam so jo že spodili nazaj v hišo Kozaki, ki so se približevali hiši. Komandant kozaške edinice je na dvorišču kričal: »Gospodare, donesi sijalicu!« Gospodinja nas je prosila, naj gremo na podstrešje. Šli smo in se med tramovjem polegli, da bi se udarili, če bi nas izsledili. Gospodar Žalik je vzel svetilko in se odpravil še dokaj miren, čeprav je vedel, da so mu minute življenja štete, na dvorišče. Tam ga je komandant Kozakov vprašal: »Gde su partizani?« Oče Žalik mu je junaško odgovoril: »Pri meni jih nega!« »Zašto lažeš?« se je v odgovor zaslišal surov komandantov glas. Gospodar je ponovno zanikal in zatrjeval, da ni v njegovi hiši nikogar. Odrinili so ga in vdrli v hišo. »Gde su partizani?« Komandant je kričal nad Žalikovo materjo. Razločno smo slišali vse, kar se dogaja pod nami. Mati Žalikova, ki je bila doma iz Prekmurja, se je korajžno zadržala in rekla: »Nega jih!« (Mimogrede omenjam, da so te vsi Prekmurci, ki so živeli v Prlekiji, v času borbe odlično držali in bili največja opora partizanom, zlasti v najtežjih dneh.) Na podstrešju smo z orožjem v rokah čakali na boj. Medtem je namreč kozaški komandant našel v sobi plašč, ki ga je tamkaj v naglici pozabil tov. Berden. »Evo partizanski šinjel! Gdje su partizani?« Gospodar in gospodinja sta molčala. Vedela sta, da jima grozi smrt. Nista pa hotela umreti kot izdajalca. Na podstrešju smo naperili puške na stopnišče. Vsak tenutek smo pričakovali krvavi ples. Kot vodja skupine sem pogledal po tovariših in jih tiho vprašali: »Tovariši, težka borba se obeta, vendar upam, da ni nobenega med nami, ki bi se hotel predati sovražniku?« Odgovor se je glasil: »Predali se ne bomo, raje smrti« Odgovor je bil tih, tajinstven. Vendar je v tej tajinstvenosti hrumel orkan besa in sovraštva do sovražnikov. Odločili smo se za borbo. Tov. Jureš-Maks se je prvi odločil za strel. Kozaki so se povzpeli previdno po stopnicah. Naprej se je prikazal gospodar s svetilko. Kozaki so ga rinili pred seboj, da bi nam preprečili streljanje. Spodaj v veži pod stopnicami Je komandant vpil: »Partizani, predajte se!« Jurešova puška je počila, za njo se je oglasilo še naše orožje. Kozaki so se zadeti zvalili po tleh. Pazili smo, da ne bi zadeli Žalika. Ta se je umaknil s stopnišča, a so ga ustrelili ostali Kozaki, ki so se umaknili v veži. Bili smo oddaljeni od sovražnika le nekaj metrov. Po prvem udaru so Kozaki utihnili. Med nami se je prva oglasila tov. Vida, ki je bila ranjena v prsa. Prosila nas je, da je ne zapustimo, da bi padla v roke Kozakom. Med tem se je javil tudi Simonič, ki je bil zadet v levo roko in je močno krvavel. Vido smo hrabrili in ji obljubili, da je ne bomo pustili same. Spodaj v veži je bilo slišati le rahlo šuštenje. Kmalu pa se je oglasil kozaški komandant Težko ranjen je ležal na stopnicah in vzdihoval. Z milim in ponižnim glasom, ki se je tresel od strahu. Je prosil: »Partizani, pustite mi život!« Odvzeli smo mu le orožja in ga zavalili stran. Tedaj pa je iz veže zopet roj krogel udaril med nas. V naglici smo odpeli bombe in jih zmetali v vežo. Bilo nas Je vseh skupaj samo pet, a še od teh sta bila dva teže ranjena. Oklevati nismo smeli. »Na Juriši« Odprli smo ogenj in se pognali v vežo. Na tleh je ležalo precej trupel ubitih Kozakov. Hoteli smo prodreti Iz hiše na zadnji strani. V tem pa je prav s te strani udarila bomba med nas. Popadali smo od pritiska po tleh. Drobci so zopet ranili Simoniča, ki je imel že štiri rane. Odločili smo se, da se prebijemo na nasprotni strani. Tov. Jureš-Maks je junaško planil iz hiše. Za njim so Kozaki močno streljali z vseh strani. Ko je videl, da ga hočejo ujeti, je dvignil brzostrelko in podrl dva izdajalska vojščaka. Ostali smo polegli v sneg in streljali po sovražnikih. Ti so okoli hiše že sklenili dva obroča. Streho in tramovje je pričel zajemati tudi ogenj. S tem nas je hotel sovražnik uničiti. Ubil je tudi že Žalikovo, ki smo jo okrvavljeno zagledali na podstenju. Dvignili smo se in streljali. Korak za korakom, med streljanjem in padanjem v sneg, smo prodirali v velikem snegu v smeri sosednje Magdičeve domačije. S strelivom smo varčevali Streljali smo le v siguren cilj. Pri prebijanju nam je pomagal sneg in jutranja tema, ki sta nas zakrivala. Ranjenca tov. Simonič in Vida sta se opotekala med nami. Nismo ju mogli podpirati, ker smo morali stalno streljati in napadati. Za vse je te trenutke veljalo: naprej, ne čakati, samo naprej! Dum-dumke okoli nas so prasketale v snegu. Z raketami so Kozaki opozarjali na nas. Pred mano je stopal Bernot-Aljaž. Naenkrat se je ustavil. Pred seboj je zagledal tri Kozake na konjih. Dvignil je brzostrelko in sprožil. Zaprasketalo je, v naslednjem hipu pa se je Aljaž zgrudil mrtev v sneg. Kozaki so ranjeni in ubiti popadali s prestrašenih konj. Aljaževo brzostrelko je vzel ranjeni Simonič. Dobil je še dve rani, a se je junaško držal na nogah in prodiral z nami. Vida pa je zaostajala. Bili smo od Žalikove hiše že dobrih tri sto metrov. Obroč je bil prebit. Streljanje še ni ponehalo, toda Kozaki niso mogli videti več. Počakal sem na Simoniča in zabrisaval za njim krvavo sled. Vida se je izgubila in se zatekla na skedenj soseda Žalikovih, Magdiča. Tam so jo Kozaki izsledili. Zabodli so Jo dvakrat v noge, da jim ne bi mogla uteči. Odpeljali so jo v Ljutomer, kjer so jo silovito trpinčili. Izdala ni ničesar. Podivjani fašisti so jo ustrelili ob Muri s številnimi drugimi borci in pripadniki Osvobodilne fronte. Jureša-Maksa, ki je prvi jurišal na Kozake, so izdajalski vojščaki težko ranjenega ujeli. Svoj poraz so skušali maščevati nad njim. Mučili so ga in težko ranjenega pretepali. Drugi dan so ga obesili na Glavnem trgu v Ljutomeru. Hoteli so zadušiti uporni duh med Prleki, ki se je vse bolj grozeče širil. Doživeli pa so prav nasprotno. Odpor proti okupatorskim tolpam je naraščal. S Simoničem sva ubežala zasledovalcem. Skočila sva v potok in bredla po vodi, da ne bi našli najine sledi. Bredenje po vodi je bilo izredno naporno, zlasti za ranjenega Simoniča. Vendar sva se srečno pretolkla v sosednjo vas. Aktivisti smo se po tem udarcu zopet našli in nadaljevali započeta delo, ki je s pomočjo upornega ljudstva Prlekije kmalu rodilo bogate sadove — izgon okupatorskih tolp in svobodo! Murska Sobota, 17. julija 1952 »LJUDSKI GLAS« Stran 3 PO PREKMURJU IN PRLEKIJI Drobne iz Sobote Precej časa so morali Sobočani brusiti podplate po ostrem debelem tolčencu, katerega so nasuli lani po nebetoniranih pločnikih. Vsa nejevolja ljudi pa ni nič pomagala — končno pa so ugotavljali, da je ta le boljši od blata. Pred kratkim pa je občinskemu ljudskemu odboru mesta Sobote uspelo nabaviti droben, skoraj pesku podoben gramoz, katerega so nasuli na tolčenec po pločnikih Titove ulice. S tem so ti dobili lepše lice in bodo žrli manj podlatov. * Lice Titove ulice in v manjši meri tudi nekaterih drugih se spreminja. Pa ne z gradnjo novih hiš, temveč z ureditvijo pročelja dosedanjih. Prepleskane hiše, pa tudi vrata in okna, dajejo lepo sliko. Tako izginjajo mnoge packarije in starodavni napisi iz dobe okupacije in prvih dni po osvoboditvi. Občinski ljudski odbor je že dal urediti vse državne zgradbe. Ta zgled je pritgnil tudi nekatere privatnike. K ureditvi ulic spadajo tudi posode za odpadke. Sicer te ne bodo delale lepšega lica, so pa nujno potrebne, da ne bi ljudje razmetavali papirja in drugih odpadkov po ulicah, kjer bi se z njimi poigraval veter, temveč jih bodo lahko odvrgli v za to namenjene posode. Tudi te že pripravljajo in jih bodo kmalu nameščali RAKIČAN — Sindikalno kulturnoumetniško društvo je doslej doseglo lepe uspehe. Ker pa v njem sodelujejo tudi nečlani sindikata, sedaj razpravljajo o ustanovitvi društva »Svoboda«. Upajo, da se bo s preimenovanjem društva v »Svobodo« pomnožilo in izboljšalo delo. CANKOVA — V pripravah za Prekmurski teden Cankovčani in okoličani pripravljajo tudi domačo razstavo in veliko kulturno prireditev. Na razstavi bo zastopana predvsem domača obrt in kmetijstvo, z nazornimi prikazi svojega dosedanjega dela in uspehov pa bo nastopilo tudi šolstvo in prosveta. ŠALOVCI — Čeprav so »vaščani«, so si zaželeli urejeno krajevno kopališče. Krepko so prijeli za delo, zato ga bodo lahko v kratkem odprli, da ne bodo zamudili kopalne sezone. Za otvoritveno slovesnost pripravljajo kulturno prireditev, tekme strelcev in šahistov, predvsem pa plavalcev. PREDANOVCI V dolžini 3 km poglabljajo strugo tamkajšnjega potoka, da bi preprečili poplave, ki so nastopale ob večjem deževju. Pri delih je zaposlenih nad 30 delavcev. Stroški za ta dela bodo kriti iz lastnih sredstev, ki jih je zbrala Vodna zadruga soboškega okraja, čeprav kmetovalci z veliko zamudo plačujejo vodoplavni prispevek. Čim točnejši bodo kmetovalci pri plačevanju prispevkov, tem hitreje bodo dela napredovala. To velja tudi za druge kraje. PESKOVCI Čeprav so Peskovci majhna vas, se v prosvetnem delu in fizkulturi lahko kosajo z marsikaterimi vaščani. Za nedeljo, 3. avgusta pripravljajo pestro fizkulturno tekmovanje v teku čez drn in strn, v teku na 100, 200 in 500 m, v streljanju v tarče, metanju krogle, v skoku v daljino in višino ter v polževi dirki s kolesom. Povabila na tekmovanje so poslali društvom sosednjih vasi in Želijo, da bi se tekmovalci teh udeležili v čim večjem številu. Za zmagovalce pripravljajo tudi nagrade. —ci— BAKOVCI Svet za komunalne zadeve občine Sobota je pred dnevi v Bakovcih izbral in določil prostor za novo šolo, na katero Bakovčani čakajo že 30 let. Prebivalci pravijo, da bodo sedaj začeli takoj pripravljati žganje opeke in dovažati gramoz, da bi bila Šola čimprej pod streho. Bakovci bodo v bližnji bodočnosti dobili tudi ribnik, ki bo lahko s svojo zmogljivostjo zadoščal vsem potrebam Sobote po ribjem mesu. Odkrili so lep primeren prostor, geometer Kolarž pa je že naredil načrt, katerega je tudi že odobril Svet za komunalne zadeve. V kratkem bodo začeli z deli. Tudi tisti, kdor nima zemljišča, si v Bakovcih lahko zgradi hišico. V ta namen so že izbrali primeren svet in ga razmejili. Posamezne parcele lahko dobe delavci iz vasi, ki si hočejo zgraditi svoje hišice. —l. Vesti iz Kuzme Za zaključek šolskega leta je občinski ljudski odbor iz Kuzme pripravil znalo proslavo. Ob tej priliki so bili nagrajeni najboljši učenci iz osnovnih šol Kuzme, Gornjih Slaveč in Trdkove. Učence in njihove starše so pozdravili in jih vzpodbujali k še pridnejšemu učenju njihovi učitelji, predstavniki občinskega ljudskega odbora in OF, Šahovska sekcija je priredila v nedeljo, 29. junija šahovski dvoboj g pripadniki JLA, ki se je končal a 7:5 za JLA. SKUD Vladimir Gortan se pripravlja na Prekmurski teden z vaško godbo, moškim pevskim zborom, pa tudi z drugimi skupinami Ne zaostajajo niti šahisti. * Gasilska društva se pridno pripravljajo na sektorske vaje, ki bodo v kratkem v Kuzmi. Vaj se udeležujejo tudi dekleta iz Kuzme, Doličev in ostalih vasi. Vadijo tako pridno, da ne zaostajajo za moškimi Pomeni, da se ženske same čutijo enakovredne moškim. Občinski ljudski odbor pravilno razume svoje dolžnosti in naloge, kar doka- zuje njegovo dosedanje delo. Pri svojem delu se oslanja na občinski odbor OF. Skrbi za popravilo najslabših cest, posebno občinske ceste proti Trdkovi, predeluje prostore v občinski zgradbi, da bi bili čim bolje izkoriščeni ter pripravlja prostor za bodočo pošto, ki je bila že obljubljena. Prebivalci Gornjih Slaveč so na lastno pobudo navozili gramoz na okrajno cesto, tako, da je sposobna za vsak promet Dobro bi bilo, če bi se po njihovem vzgledu ravnali tudi prebivalci Kuzme in ostalih krajev v občini. Prebivalstvo pa prosi pristojne organe, da bi že enkrat poskrbeli za popravilo mostu na cesti Kuzma—Gornji Slaveči, oziroma za napravo novega. Most je v tako slabem stanju, da preti nevarnost nesreče. Predzadnjo soboto se je pripetila avtomobilska nesreča. Avto, ki je vozil blago za zadrugo v Kuzmi, se je pri Pertoči prevrnil ob cestni nasip. Težje nesreče ni bilo, manjše poškodbe je dobil poslovodja zadruge v Kuzmi tov. Hadlef in še ena oseba. Na pomoč so takoj prihiteli ljudje in Ljudska mi- lica ter ponesrečence potegnili izpod prevrnjenega avtomobila. Zadruga je utrpela nekaj škode na blaga Vzrok nesreče raziskujejo. Z. B. Dopisniki, pozor! V ponedeljek, dne 21. julija 1952, ob 13. uri, bo v sejni dvorani v poslopju OK KPS v Ljutomeru sestanek vseh dopisnikov s področja ljutomerskega okraja. Vabimo vse sodelavce našega tiska in radia. Za člane kluba dopisnikov je sestanek obvezen. Razpravljali bomo predvsem o bodočem delu in dopisovanju. Vsi člani kluba, ki so v tednu domačega tiska odgovarjali za posamezne občine, naj prineso s seboj poročilo o tem, kako je akcija za pridobivanje novih naročnikov domačega Časopisa potekala in končala. — Klub dopisnikov - odbor. CVEN. - Leta 1892 je bilo v naši vasi ustanovljeno prostovoljno gasilsko društvo, ki je pred dnevi slavilo 60-letnico svojega delovanja. Tokrat so člani društva priredili miting in z različnimi vajami pokazali svojo strokovno sposobnost ter znanje. Pri svojem delu so dosegli precejšnje uspehe. Tako so popravili gasilsko orodje, pregledali avto-motor, očistili in popravili brizgalko, ki brezhibno deluje. V društvu prevladujejo mladi fantje in dekleta, ki se redno udeležujejo gasilskih vaj. Njihova pripravljenost je očitna tudi v nevarnosti, saj so bili vsikdar med prvimi na požariščih. Cvenarji so zares lahko ponosni na svoje gasilce! MOTA. — Ob cesti blizu Mure so naši zadružniki spomladi sezidali temelje bodočemu zadružnemu hlevu. Seveda ni šlo brez negodovanja in težav. Tu in tam je padla tudi kakšna pikra beseda na račun organizatorjev. Težko je bilo zlasti tistim, ki do. imeli zadružno živino v svojih hlevih. Vedeli so, da bo konec molži zadružnih krav, zato so nasprotovali temu koraku naprednih zadružnikov. Za nedolžnimi očitki »Kaj bomo počeli s takšnimi hlevi?« so se torej skrivale koristi posameznikov, katerim je bil vsak zadružni uspeh trn v peti. Toda v tem boju za zadružni objekt je zmagala večina treznih zadružnikov, ki so krepko prijeli za krampe in lopate ter naposled postavili prostoren hlev. Mostovški zadružniki eo s tem dostojno odgovorili vsem sovražnikom zadružništva in jim dokazali, da se da s skupnimi napori marsikaj napraviti. Od njih bi se lahko marsikaj naučili tudi Cvenarji, ki so v besedi reorganizacija (gotovo je ne razumejo) našli ugoden trenutek za razpust zadruge, vrgli puško v koruzo, ne da bi pomislili, da so na Cvenu najboljši pogoji za zadružno gospodarstvo. To pa je njihova stara pesem. Kako daleč bodo prišli, bo pokazala bodočnost. Motovški zadružniki bodo kmalu slovesno odprli novi hlev in v njega nagnali vso zadružno živino. K tej zmagi jim čestitamo in želimo mnogo uspehov v zadružnem gospodarstvu, -ga- Kolesarji izognite se nepotrebni kazni! Uredba naše oblasti o prometu na Javnih cestah, ki je stopila v veljavo pred par leti, med drugim določa, da je treba opremiti dvokolesa z zvonci, zavorami, lučmi in drugimi varnostnimi napravami. Prva leta po osvoboditvi se te določbe niso mogle docela uresničiti, ker lastniki dvokoles niso mogli nabaviti že omenjenih naprav v naših trgovinah. V zadnjem času pa so trgovine založene s kolesarskim priborom in eo zato odpadle vse ovire pri uresničevanju Uredbe o cestnem prometu. Zaradi tega so organi ljudske milice povečali kontrolo nad kolesarji In bodo vse kršitelje Uredbe najstrožje kaznovali. Opozarjamo kolesarje, da opremijo svoja kolesa z varnostnimi napravami, trgovski mreži v ljutomerskem okraju pa priporočamo, da poskrbi za potrebno zalogo zvoncev in reflektorjev. LJUTOMERSKA KRONIKA V preteklem meseca so se poročili: Kukol Ivan, poljski delavec, in Hamler Elizabeta, poljska delavka; Krempl Jakob, priučeni vulkanizator, in Horvat Elizabeta, poljska delavka; Merčnik Peter, kopač gline, in Cepet Marija, poljska delavka; Fajfar Janez, poljski delavec, in Fekonja Veronika, poljska delavka — vsi iz občine Radgona; Šuen Janez, krojaški pomočnik, in Novak Anica, poljska delavka; Rajh Jože, poljedelec, in Pintarič Kristina, poljedelavka — vsi iz občine Kostanj; Mulec Marijan, ključavničarski pomočnik, in Svatina Marija, trgovska pomočnica; Markovič Peter, elektromonter, in Alt Marija, kmečka hči; Bec Stanko, zadružnik, in Topličar Marija, tekstilna delavka; Cafuta Franc, trgovski pomočnik, in Hedžet Albina, hči malega posestnika; Sakolšek Anton, soboslikar, in Pihlar Otilija, zadružnica — vsi iz občine Ljutomer; Lihtenvalder Viljem, mizarski pomočnik, in Pintarič Emilija, vinogr. delavka; Vuk Stanko, mizarski pomočnik, in Lihtenvalder Kristina, zadružnica — vsi iz občine Vinski vrh; Kociper Štefan, gostilničar, in Veršič Terezija, kuharica; Sef Avgust, zadružni delavec, in Rozmanič Angela, kmetica — vsi iz občine Ivanjkovci; Rakuša Jože, kmet in Ornik Ljudmila, kmetica — oba iz občine Ivanjkovci; Šterman Anton, sedlarski pomočnik, in Onišak Marija, poljska delavka; Stric Mirko, zadružnik, in Rajh Frančiška, opekaraiška delavka — vsi iz občine Križevci pri Ljutomera. Rodile so: Ličen Jolanda, gospodinja (moškega); Šenveter Matilda, poljska delavka (žensko); Krempl Elizabeta, delavka (m); Šajher Albina, delavka (m); Špelec Ana, delavka (m); Črepinko Alojzija, poljska delavka (ž); Šinko Marija, kmetica (m); Zelenko Adela, gospodinja (m); Rajtar Antonija, zadružnica (m); Volf Frančiška, gospodinja (ž); Kerndi Ivana, poljska delavka (nez. ž) — vse iz občine Radgona; Krašovec Štefanija, zadružnica (m); Maser Neža, poljska delavka (ž); Tropenamer Alojzija, kmetica (ž); Zadravec Žita, trgovska pomočnica (ž); Venci Marija, poljska delavka (m); Černac Ana, zadružnica (ž); Arzenšek Katarina, zadružnica (ž) — vse iz občine Apače; Habjanič Marija, kmetica (m); Šimenka Verona, kmetica (ž); Vrabec Rozalija, poljska delavka (ž) — vse iz občino Razkrižje; Mar Valentina, poljedelavka (m); Petek Frančiška, gospodinja (ž); Janžekovič Ana, kmetica (ž); Žajdela Ivana, poljedelavka (ž) — vse iz občine Kostanj; Filipič Frančiška, kmetica (m); Sovič Kristina, zadružnica (ž); Zadravec Veronika, delavka (ž); Lipovec Marija, zadružnica (ž); Sever Kristina, kmetica (ž); Žibret Jožefa, kmetica (m); Vukovič Bernarda, zobotehnik (ž); Satler Frančiška, gospodinja (m), Žnidarič Ljudmila, zadružnica (m); Viher Ljudmila, zadružnica (ž); Magdič Amalija, gospodinja (ž); Cvetko Helena, gospodinja (m) — vse iz občine Ljutomer; Vreča Marija, poljedelavka (m); Nemanič Nada, gospodinja (m); Voršič Alojzija, zadružnica (m); Vukovič Slavica, državna uslužbenka (m); Janžekovič Ana, poljedelavka (m); Semenič Ljudmila, delavka (nez. m) — vse iz občine Bučkovci; Šnajder Elizabeta, zadružnica (ž); Gevezer Milica, zadružnica (ž); Fekonja Štefanija, zadružnica (ž) — vse iz občine Vinski vrh; Makovec Aljina, zadružnica (m); Novak Angela, zadružnica (ž); Seršen Alojzija, poljska delavka (m); Kolmanič Matilda, poljska delavka (ž) — vse iz občine Veržej; Sovič Marija, kmetica (m); Lipnik Angela, zadružnica (m); Vogler Marija, zadružnica (z); Strmšek Marija, zadružnica (ž); Majerič Pepca, gospodinja (ž); Viger Irena, delavka (ž); Ivanuša Katica, delavka (dvojčke žen. spola); Kosi Olga, gospodinja (dvojčke žen. spola); Kolarič Liza, zadružnica (m) — vse iz občine Ivanjkovci; Kolmanič Veronika, delavka (ž); Trstenjak Frančiška, natakarica (ž); Kosi Frančiška, kmetica (ž); Rihtarič Alojzija, delavka (m); Jurkovič Amalija, administratorka (ž); Štiftar Marjeta, delavka (ž) — vse iz občine Radenci; Megla Jožefa, kmetica (m); Antonič Elizabeta, kmetica (ž); Šafanič Cilka, kmetica (ž); Nemec Neža, poljska delavka (m), Koren Alojzija, kmetica (m); Müler Ana, kmetica (m) — vse iz občine Videm ob Ščavnici; Mulec Ljudmila, opekarniška delavka (ž); Fekonja Marija, poljska delavka (m), Hojs Štefanija, poljska delavka (m) — vse Iz občine Ivanjci; Špindler Jožefa, kmetica (ž); Kolar Marija, kmetica (ž); Hanžič Ljudmila, poljska delavka (ž); Polanec Marija, poljska delavka (ž) — vse iz občine Križevci pri Ljutomeru. Imenovane so rodile na svojih domovih pod nadzorstvom službujočih babic. V prihodnji številki bomo poročali o materah, ki so porodile v bolnicah. Umrli so: Vračko Terezija, kmetovalka; Škrobar Marija, kmetovalka; Štrucel Peter, otrok; Sršen Marija, učiteljica; Pečnik Jože, poljski delavec; Šinko Vekoslav (nepoznanega poklica, najden v gozdu, ustreljen zaradi pobega čez državno mejo); Grosman Marija, poljedelavka — vsi iz občine Radgona; Golob Amalija, kmetovalka; Harcan Jože, kmet; Breznik Ludvik, kmet; Maruško Peter, kmet — vsi iz občine Apače; Vogrinec Janez, otrok — iz občine Cezanjevd; Prelner Anton, poljski delavec — iz občine Razkrižje; Zadravec Jože, delavec; Mauko Marija, učiteljica — oba iz občine Kostanj; Batista Marjan, otrok; Belec Katarina, kmetica; Kralj Teodor, državni uslužbenec; Žnidarič Elizabeta, upokojenka: Štebih Drago, sin tajnika občinskega LO; Zorec Ivana, zadružnica; Klobu- čar Marija, gospodinja — vsi iz občine Ljutomer; Koki Jože, poljedelec; Grlica Alojzija, poljedelka — oba iz občine Bučkovci; Novak Anton, zadružnik; Matjaškovič Lovrenc, zadružnik — oba Iz občine Vinski vrh; Senčar Marija, zadružnica; Seršen Antonija, kmetica — obe iz občine Veržej; Majerič Franč, kovaški pomočnik; Rakuša Elizabeta, zadružnica (nasilna smrt, padla z drevesa); Kolmanič Gašper, zadružnik — vsi iz občine Ivanjkovci; Novak Jakob, kmet; Duh Barika. hči delavca — oba iz občine Radenci; Divjak Marija, kmečka hči; Matko Andrej, kmet (nasilna smrt, ubila ga je strela); Jurjevič Marija, polj. delavka; Štuhec Franč, duhovnik; Verzel Jurij kmečki sin — vsi iz občine Videm ob Ščavnici; Lešnik Julijana, kmetijska delavka; Borko Verona, prevžitkarica; Vogrinec Martin, kmet — vsi iz obline Kog; Slatinšek Ivana, kmetijska delavka — iz občine Križevci pri Ljutomeru. TEDENSKI KOLEDAR TEDENSKI KOLEDAR Petek, 18. julija — Miroslav Sobota, 19. julija — Vincenc Nedelja, 20. julija — Marjeta. Ponedeljek, 21. julija — Zorka, Danijel TOREK, 22. juilja — DAN VSTAJE Sreda, 23. julija — Branislav Četrtek, 24. julija — Kristina Petek, 25. julija — Jakob Sobota, 26. julija — Ana Nedelja, 27. julija — Božena, Natalija SPOMINSKI DNEVI 20. julija 1941. leta je bila ustanovljena iz rudarjev iz Trbovlja in Zagorja Revirska četa. — 22. julija 1941. leta in v dnevih okrog dvaindvajsetega, so bili v Sloveniji prvi, po vojaškem značaju večji spopadi s sovražnikom, zato praznujemo ta dan kot DAN VSTAJE slovenskega ljudstva. — 22. julija 1942. leta je minerski vod pod vodstvom narodnega heroja Stenjke miniral med Ivangradom in Temenico štiri električne stolpe. — 23. julija 1919. leta je bila v Ljubljani ustanovljena slovenska univerza. — 23. julija 1942. leta so belokranjski partizani napadli italijansko postojanko Hrast pri Suhorju. — 27. julija 1941. leta se je pričela na Hrvatskem ter v Bosni pod vodstvom Komunistične partije ljudska vstaja proti okupatorju. Sonce vzide 18. Julija ob 4,28, zaide ob 19,47, dolžina dneva 15,10. — 26. Julija vzida ob 4,37, zaide ob 19,39, dolžina dneva 15.02, Gibanje lune — Mlaj dne 22. julija ob 0,30 KINO M. SOBOTA: 18. do 20. julija ameriški film ,,GOSPA BOVARVJEVAʻʻ 22. do 24. julija amerški film ͵͵SUNSET B0ULEVARD". RADGONA: 19. in 20. julija italijanski film „V0LK Z SORE SILA" 23. in 24. julija holandski film ͵͵BLAGOSLOV" PROSENJAKOVCI: 20. julija jugoslovanski film ,,SLAVICA" LJUTOMER Od 18. do 20 julija: mehiški film »Biser«. Od 23. da 24. julija: franc. film »Praznik«. RAZPIS za sprejem učenk v enoletno kmetijsko gospodinjsko Šolo RAKIČAN pri Soboti Sprejemamo zdrava kmečka dekleta v starosti od 17—22 let z uspešno dovršenimi 5. razredi osnovne šole. Učenke imajo popolno oskrbo v šolskem interatu. Vzdrževalnina se ravna po premoženjskem stanju, polna mesečna oskrbovalnina. 2800 dinarjev. Prijave (osebno ali pismeno) sprejema Uprava kmetijske šole Rakičan pri Soboti od 1.-20. avgusta 1952. Priloge ki prijavi: prošnja, življenjepis, zadnje šol. spričevalo, zdravniško potrdilo, potrdilo o premoženjskem stanju, znamka za odgovor. ŠPORT Zaslužena zmaga plavalcev iz Sobote Soboški plavalci so se za prvi nastop v letošnji sezoni dobro pripravili. Na prvem tekmovanju so nastopili v 50-metrskem bazenu v St. Pavlu pri Preboldu proti ZSD Celje iz Celja. Sobočani so zmagali z rezultatom 82:74. V posameznih disciplinah so bili doseženi naslednji rezultati: Moški: na progi 400 m Klančnik, Celje 6:31,4, Miki Muster, Sobota.; 200 m prsno Laslo Bulčo (S) 3:04,5, Jože Meleš (S); 100 m hrbtno Janez Šeruga (S) 1:36,3, Lojze Birsa (C); 100 m crawl Jože Kramberger (S) 1:16,0, Barjanovič (C). Ženske: 100 m prsno Majda Pirnat (C) 1:53,1, Angela Kolar (S); 100 m hrbtno Marija Koprnik (S) 1:42,3, Marjeta Keršinar (C); 100 m crawl Jošt (C). Janežič (C). Moška štafeta: 3X100 mešano Šeruga, Laslo, Kramberger (S) 4:30,2; 4X100 m prosto Celje. Ženska štafeta: 4X50 m prosto Nemec, Vogrin, Korpnik, Jezovšek (S) 3:04,1; 3X100 mešano Celje. Waterpolo tekma se je končala z rezultatom 13:8 v korist Sobočanov. Upamo, da bodo plavalci Sobote prihodnjo nedeljo želi uspeh v domačem bazenu proti MPK Branik II iz Marirja. To bo ena najtežjih plavalnega kluba Sobota, ki je pri telesno-vzgojnem društvu »Partizan« edini predstavnik Prekmurja. Bela Stran 4 »LJUDSKI GLAS« Murska Sobota. 17. julija 1952 Obiščite Radence Bojujmo se proti alkoholu! Zdravstvena delavka E.V. iz Ljutomera je imela v tednu matere in otroka na podeželju več predavanj o temi »Alkohol in njegov vpliv na človeški organizem«. Predavanja so bila ponekod zelo dobro obiskana. Ker je alkoholizem zelo škodljiv pojav, ki. ga prištevamo med socialna zla, posebno med prebivalci vinorodnega predela v ljumerskem okraju, objavljamo izvleček iz zanimivega predavanja z željo, da bi se v našem tedniku oglasili še drugi zdravstveni delavci z raznimi nasveti za naše bralce. Lepa, zelena in sončna pokrajina, ki jo na severu sestavlja ravnina Mursko polje, je bogata s pšeničnimi zakladi. Zlatorumeno klasje zori, valovi in se obetajoče priklanja. Veličasten je pogled na morje upogibajočih se bilk. Kmetič gleda v njem bodočnost, ob njem si vzbuja nove upe, od njega je odvisna sreča in blagostanje kmečkega rodu. Lačen, izmučen in žejen se kmetič ob pogledu na porumenele krpe zemlje nasiti, napije in celo odpočije. Starček se pomladi, bolnik ozdravi. Čudežno moč ima to obetajoče polje, ta zlatorumeni pajčolan, ki nam predstavlja vsakdanji kruh. Ostali predel te prelepe dežele pa je hribovit. Naše gričevje je pomembno po svoji rodovitnosti, po svojih goriških zakladih. Prekapana nebeška rosa, kakor pravimo, je vinska kapljica, ki je že marsikoga pridobila in tudi pogubila. Preusmerjalno moč, ki jo skriva v svojih nedrjih, je že občutil vsakdo, ki se je z njo sprijaznil. Žejnim ugasi žejo, veselim se dviga razpoloženje, žalostnim lajša trpljenje, strahopetcem vliva pogum — vse to so nauki, ki so jih dale tisočletne izkušnje. Nenavadna moč alkohola, ki jo vsebuje čudežna rosa, kaj rada kvarno vpliva na duševni in telesni razvoj človeka. Umsko sicer zdravega, toda navidez nerazpoloženega človeka trenutno razveseli, vendar samo za kratek čas. Namesto zdravja navadno pusti na njem razne bolezenske spremembe. Živčne bolezni, ki postajajo iz dneva v dan bolj aktualne, so največkrat posledica »moči« te navidezno čudodelne pijače. Marsikateri nemir v družini gre na račun alkohola. Nešteto solza skrbne ženice in dobre mamice je steklo po razoranem obrazu zaradi nesrečnega alkohola. Otrok, ki se jo oklepa okrog vratu, jo zaman prosi za kruh, obleko in šolske potrebščine. Kako trpi uboga mati, ko mu mora odgovoriti, da nima sredstev, s katerimi bi mu lahko pomagala! Kako hudo ji mora biti takrat, ko pripoveduje svojemu otroku, da je oče poslednji dinar zapil v gostilni! Hudo razodetje: »Oče pije, troši po nepotrebnem svoje sile, se valja po tleh v svoji edini obleki. Skratka, zapravlja tisto, kar je najdražje, a to je pamet. Ne priznava svoje žene, ne matere, ne otroka, preklinja in uničuje družinsko srečo. Težko je doumeti duševno stanje trpeče žene in matere ter otrok, ki postanejo žrtve pijanih mož in očetov. Še težje je opazovati duševno stanje pijanca, ki popolnoma propade in postane izvržek človeške družbe. Če nadaljuje s pijančevanjem, pride čas, ko ne more več obvladati samega sebe. Medicina uvršča alkoholizem med socialne probleme. Ob nastanku duševnih okvar pri človeku je alkohol često odločujoči faktor. Slavni medicinski strokovnjaki trdijo, da je v nekaterih predelih (vinorodnih) prav alkohol vzrok tri četrtini izvršenih kriminalnih dejanj in zločinov. Nešteto samomorov, duševnih okvar, seksualnih ekscesov in spolnih bolezni — vse to so posledica alkoholizma. Najtežja posledica, ki jo zapušča alkohol na človeku, je bolno in oslabljeno potomstvo zaradi direktne okvare dedne celice. Starši-alkoholiki ne čutijo nobene odgovornosti pri spočetju, ne pozneje pri vzgoji svojih otrok. Alkohol je mamilo, ki porazno deluje na centralni živčni organizem. Že male doze povzročajo motnje pri mišljenju, čustvovanju, razsojanju in sklepanju, skratka motnje, ki nastopajo v zvezi s koncentracijo in duševnim naporom. Če na kratko orišemo zunanji izgled pijanca, je ta sledeč: žlobudravost, zmedenost, nemir, nesigurnost v kretnjah in pri hoji, slabost, bljuvanje — vse te znake smo že videli pri pijancih. Niso redki slučaji, da pride do zastrupljenja z alkoholom. Ta pojav spremljajo: nezavest, posinjelost obraza, razširjenje zenice, bljuvanje, hropeče dihanje, hiter in slaboten pulz itd. Nas pa bolj zanima vprašanje podedovanja duševnih efektov zaradi alko- hola. Svetovne statistike, ki beležijo in primerjajo gibanje alkoholizma in njegove posledice, so največji dokaz, da je alkohol škodljiv strup in nepotrebno zlo. Otroci alkoholikov prihajajo na svet z različnimi duševnimi in telesnimi deformacijami (v težjih slučajih idioti, skrajšana življenjska doba, prerani grob, gluhonemost, splošna telesna zaostalost). Dednost alkoholikov zapušča pri posameznikih slabost volje, labilno moralo. Otroci alkoholikov zapadejo raznim življenjskim nevšečnostim, jih teže premagujejo in laže podležejo raznim skušnjavam ter dražilom. Ko starši dajejo otroku vino namesto drugih nedolžnih pijač, prevzemajo nase veliko odgovornost pred vso družbo. Koliko praktičnih primerov bi lahko našteli na tem področju! Pedagogi v šolah najbolj čutijo to nemoralno moro, ki jo zakrivijo posamezni roditelji. Taki starši ne škodujejo samo otrokom, temveč tudi vsej skupnosti. Zdrav rod je največja narodna sreča! Kaj bridka je usoda malih pijančkov! Naši učitelji in vzgojitelji imajo nemalo težav z njimi. Nepopisno prizadevanje, mnogo psihološkega študija in morda uporaba najboljših pedagoških izkušenj — vse to je kaplja v morje, če imamo opravka z otroki, ki namesto mleka uživajo alkoholne pijače. Starši, učitelji, vzgojitelji! Kakor je tuberkuloza največje zlo med nalezljivimi obolenji, rak med najbolj aktualnimi obolenji, trahom med nevarnimi očesnimi boleznimi, kakor je povzročala kuga v srednjem veku največje razdejanje, tako zavzema alkoholizem prvo mesto med socialnimi problemi. Bojujmo se proti sovražniku, katerega posledica so spolne bolezni in nemoralno zlo, bojujmo se proti prekomernemu uživanju alkohola! Odpravljajmo napačni nauk, da daje alkohol moč, krepi duha itd. Podprimo hotenje naših zdravstvenih delavcev in družbe: »Bojujmo se proti alkoholu kot povzročitelju socialnega zla!« Starši, ki čutite to nesrečo v krogu svoje družine, premagajte se, odpovejte se alkoholu! Mož, ki si strasten pijanec, zavrži to slabo navado, upri se ji in pripomori k družinski sreči, ki je nenadomestljiv pogoj za zdrav rod in narod. Mož in oče obenem, bori se za družinsko blaginjo! Mati, ki podpiraš tri stebre hiše, ne omagaj v nesreči ! Pokaži, da si vredna borka proti alkoholu, močna žena, mati in obenem najodgovornejša vzgojiteljica. Vsi pa podprimo to plemenito akcijo v naši socialistični družbi. Želja nas vseh naj bo, da izženemo sovražnika človeškega organizma čimprej iz naše družbe, da bomo tudi v naših razmerah mnogo govorili o treznih ljudeh, ki se lahko merijo po svojih duševnih sposobnostih z drugimi naprednimi narodi v svetu. KULTURNI ZAPISKI Literarano-glasbeni večer v Ljutomeru Klub dopisnikov pri OO OF je dne 9. julija povabil Ljutomerčane na Literarno-glasbeni večer, ki je imel namen, vzbuditi v Tednu domačega tiska zanimanje za književnost in seznaniti občinstvo z delom nekaterih piscev iz obmurskih krajev. Po uvodnih besedah tov. Baukarta se je odvijal program, ki je bil zaradi odsotnosti treh predavateljev nekoliko skrajšan. Tov. Rožmanova je najprej recitirala realistično ubrane pesmi Katje Spur, ki jim je skupen motiv trpljenje slovenskih žena v zloglasnem taborišču Ravensbrück. Nato sta prebrala svoje bolj čustvene pesmi tov. Jože Vild in Marija Škorjanec. Tov. Baukart je z dvema veselima črticama povedel poslušalce v stare »pürgarske« čase. Vse štiri recitatorje je številno občinstvo nagradilo s toplim odobravanjem. Vmes so nastopili z glasbenimi točkami domači glasbeniki: stari znanci tov. Zacherl Minka, Loparnik in Kristl ter nadebudni mladeniči tov. Zupič, Hriberšek in Pušenjak, ki so posamič, v tercetu in kvartetu pokazali, česa so se v zadnjih letih naučili. Naposled je tudi ljutomerski moški oktet s petimi dobro odpetimi pesmimi prispeval k temu, da je bila prireditev pestra in da je zapustila v poslušalcih dober dojem. Večeri take vrste so se doslej v Ljutomeru vedno dobro obnesli, kar priča, da se precejšen del prebivalstva zanima za snovanje domačih piscev. Po prireditvi so se sodelujoči in člani kluba sestali v prijateljskem pomenku in ob veseli pesmi. Bt. »Svojeglavček« v Apačah Člani mladinske dramatske skupine v Apačah so preteklo soboto uprizorili spevoigro v treh dejanjih »Svojeglavček« v režiji tov. Zorjanove. Vredno je omeniti, da je predstava za domače razmere še kar dobro uspela, če pa bi jo hoteli ponoviti izven Apaške kotline, bodo morali igre še piliti, zlasti prizore v drugem in tretjem dejanju. S tem pa nočemo reči, da je za Apače vse dobro, marveč smo prav nasprotnega mišljenja. Poleg Radgone so Apače v tem kotu ljutomerskega okraja največje središče, kjer so zaželjene kakovostne kulturne prireditve, na katerih naj bi se učili igralci in ostali kulturni delavci sosednjih vasi. Sicer pa je kulturnoprosvetno delo v tej vasi pod sedanjimi pogoji izredno težavno. Mladinski dom, v katerem so ponavadi kulturne prireditve, ne odgovarja potrebam (tesnoba, vlažne stene itd). O kakšni opremi odra v Apačah ne morejo govoriti, čeprav je v njej često pol uspeha. Če primerjamo ta edini »hram kulture« s prostori krajevne gostilne, bomo kaj lahko opazili veliko razliko, namreč, da je gostilna napram mladinskemu domu kar razkošno opremljena. In če se ozremo še, na razpadajoče razvaline zadružnega doma, se nam nehote vsiljuje vprašanje: Ali zadružniki v Apaški kotlini res ne premorejo sredstev, s katerimi bi postavili zadružni dom in v njem uredili dvorano za kulturne prireditve?. Pa se, povrnimo nazaj k igri. Kakor smo že povedali, je prvo dejanje še kar dobro izpadlo, dočim so igralci proti koncu igre čedalje bolj pešali. Med njimi je vidno izstopala Polonca. Potokar je bil preveč gosposki, saj takih hotelirjev na deželi sploh ne poznamo. Začetek igre je veljal tudi Tonetu, ki pa se je proti koncu že »izgubil«, sluga Jože ni bil »cel« hlapec, ne po obleki, ne po maski, Čila je svojo vlogo doumela, dočim je Izak neizrazito poosobljal tujca Žida. Petje, zlasti dvospev, so gledalci z veseljem poslušali. Publika, večinoma mladina, se je tokrat pošteno razvedrila, saj ni manjkalo humorja in smeha. Oboji, tako publika kot igralci, pa se bodo morali navaditi točnosti. Začetek je bil napovedan za osmo uro, vendar ob tem času nismo opazili nobenega gledalca. Namesto ob osmih se je igra začela ob deveti uri. —ik Ivanjkovski zadružniki so zborovali Pred kratkim so se v Ivanjkovcih zbrali člani domače kmečke delovne zadruge. Da je bilo za izredno skupščino veliko zanimanje, priča množična udeležba. Zadružniki so tokrat razpravljali o važnih problemih in se dotaknili vprašanja izstopanja iz zadruge. Sklenili so, da lahko izstopi samo tisti zadružnik, ki je izpolnil vse obveznosti do zadružne skupnosti. Tudi letošnji poljski pridelki ostanejo lastnina zadruge, medtem ko bo zadruga izstopivšim članom, preskrbela semenje po dnevnih cenah. Vse sklepe je večina zadružnikov potrdila in jih osvojila. Na skupščino pa so prišli tudi nekateri nergači, kakor n. pr. Matilda Breznikova, ki je z gnusnimi izrazi napadala zadružništvo in dala duška svoji pijanosti. Dosedaj še ni ničesar napravila v korist zadruge. Tudi Jože Novak, ki se je na zboru proglasil za nezadružnika, je verjetno pozabil, da ima na posestvu hlapca Franca Markoviča, ki je v zadrugi samo zaradi tega, da njemu kot gospodarju ni treba plačevati socialnega zavarovanja. Markovič še vedno pridno hlapčuje na gospodarjevi ohišnici, dočim se ha zadružnem polju le redkokdaj pokaže. Na skupščini smo pogrešali tudi zastopnika iz Ljutomera, saj bi bilo treba ljudem pojasniti nekatere ukrepe v prid viničarjev, ki bodo postali spet odvisni od svojih gospodarjev. Naša ureditev nikakor ne dopušča, da bo viničar dajal za najetih 5 arov zemlje 8—10 težakov, za pujska 15 težakov itd., kar se je dogajalo v prejšnjih časih. Tudi poljska dela naj bi kmetje plačevali v denarju. Nekaterim »večjim« zadružnikom bo treba odločno povedati, da naj nikar ne mislijo na zlate čase, ko so lahko nemoteno izkoriščali viničarje. Upamo, da se bo proti izkoriščanju kmetijskih delavcev bojeval tudi njihov stanovski sindikat. A. T. Melinci Predzadnjo nedeljo je odkril Martin Forjan iz Melinec na krompirišču Ivana Duha iz Melinec, štev. 23, novo okužbo s koloradskim hroščem. Na eni krompirjevi rastlini je našel 87 ličink. Navedenega dne so kmetovalci iz Melinec pregledali vse svoje krompirjeve nasade, vendar več okužb niso odkrili. V NEKAJ VRSTAH Velika proslava Dneva vstaje ljudstva Črne gore je bila v nedeljo v Nikšiču. Obenem so proslavili tudi 10. obletnico ustanovitve IV. in V. proletarske brigade. Proslave se je udeležil tudi sekretar politbiroja CK KPJ Milovan Djilas. Na velikem mitingu je govoril predsednik vlade Črne gore Blaže Jovanovič. 180 koroških otrok je prispelo v našo državo, da bodo tri tedne prebili na Sušaku kot gosti Rdečega križa Slove- nije. 80 otrok je Slovencev, ostali pa so Avstrijci. Svetovna proizvodnja bombaža je po ocenitvi Mednarodnega odbora za bombaž znašala v letu 1951—52 34,000.000 bal, svetovna potrošnja pa je 32 milijonov bal. Tako se bodo svetovne zaloge bombaža povečale v tem obdobju za dva in pol milijona bal. V Toulousu v Franciji je nastal velikanski požar, ki je napravil 500 milijonov frankov škode. Najprej se je vnela trava ob železniški progi, od koder se je z neverjetno hitrostjo požar razširil na bližnje tovarne in skladišča. Predsednik ZDA Truman je podpisal zakon o vojaških kreditih, ki določa nad 46 milijard dolarjev za izpopolnitev ameriških oboroženih sil. Za potrebe letalstva je odobreno nad 21 milijard dolarjev, od česar bodo porabili za nabavo letal 12 in pol milijard dolarjev, mornarica pa bo dobila 13 milijard dolarjev. Celotni znesek je za 9 odstotkov manjši, kakor je zahteval Truman od kongresa. Skoraj v vsej Italiji je po 25 dneh tropske vročine pretekli teden padla temperatura. Pred tem so bili veliki viharji, ki so v nekaterih krajih povzročili precejšnjo škodo. Investicijska posojila za nabavo traktorjev in kmetijskih strojev ter priprav bo dajala Narodna banka v mejah razpoložljivih sredstev državnim kmetijskim posestvom, ekonomijam in zadrugam. Tako posojilo lahko dobijo tudi zasebni kmetovalci, vendar le za nabavo ročnih in vprežnih kmetijskih strojev in priprav. Večja posojila se bodo dajala na pet let, manjša pa na dve leti. Obrestna mera bo znašala 2%. Na Malaji sodeluje v bojih proti upornikom kakih 300.000 mož, število upornikov pod orožjem pa se giblje od 3000 do 5000 — tako poroča britansko ministrstvo za kolonije. Ogromno nesorazmerje razlagajo z velikostjo in neprehodnostjo pragozda. Naj novejša ameriška oceanska potniška ladja »United States« je dosegla nov rekord hitrosti na svojem prvem potovanju iz ZDA v Evropo. To pot je preplula v treh dneh, 10 urah in 40 minutah in za 10 ur potolkla rekord, ki ga je doslej imela britanska ladja »Queen Mary«. Osnutek nove uredbe o nagrajevanja učencev v gospodarstvu določa za vajence najnižje mesečne nagrade 1000, 1500 in 2000 din. Učenec v gospodarstvu ima pravico tudi do otroškega dodatka. Kotiček za gospodinje Mnogokrat se zgodi nesreča, da si zamažemo obleko ali kake druge stvari, pa si ne vemo kako pomagati. Pri tem ni dovolj nasvet, kako čistiš ta ali oni madež. Kakor pri vsakem opravila, tako je tudi pri tem potrebna izurjenost. Vsako delo potrebuje vaje, zato prvikrat nekoliko teže odstraniš madež, a z voljo bo tudi ta ovira odstranjena. Predvsem upoštevaj naslednja navodila: Z vsemi čistilnimi sredstvi moramo ravnati na moč previdno in točno po nasvetu, da s svojim prizadevanjem ne bomo napravili več škode kakor pa koristi. Zlasti previdno ravnajmo z bencinom in ne likajmo z bencinom prepojenega blaga z zelo vročim likalnikom, zlasti pa ne s likalnikom na oglje, da se nam ne vname. Madeže odstranimo takoj, ko jih storimo, kajti starejši je madež, teže ga bomo odstranili. Sveže madeže lahko odstranimo že z vročo vodo ali milnico. Ni čistilnega sredstva, s katerim bi lahko odstranili vse madeže, ki so jih povzročile najrazličnejše snovi. N. pr. rjavordeče madeže, rje železa, odstranjujemo na popolnoma drug način kakor mastne madeže. Prav tako odstranjujemo mastne madeže z lanenega blaga drugače, kakor z barvastega volnenega blaga ali stekla. Zlasti moramo biti pri čiščenju barvastih tkanin na moč previdni. Posebno če ni barva blaga odporna. Zato moramo z raznimi čistilnimi sredstvi najprej poskušati očistiti madež, ki ga naredimo v ta namen, na nevidnem mestu ali krpi istega blaga, šele ko smo se prepričali, da je čistilno sredstvo barvi neškodljivo, ga lahko uporabimo. Pod blago, ki ga čistimo, damo bel pivnik ali pa belo čisto krpo, ki vpija čistilno tekočino. Če ne bi tako postopali, bi se madež še bolj razlezel. Večkrat se zgodi, da nam po čiščenju, zlasti z bencinom, ostane že vežji madež in to od bencina; kaj sedaj? Ta nastali madež in še nekoliko več, Je treba oprati v mlačni vodi, posušiti in zlikati, in madež izgine. Mastne madeže povzročajo maščobe: mast, olje, maslo itd. ali pa jedi, ki vsebujejo maščobo (mastne jedi). Maščobe se v vodi ne tope, zato jih ne moremo prati z vodo; pač pa se tope v bencina. Toda ko se bencin, v katerem je raztopljena maščoba, posuši, tedaj se maščoba zopet izloči. Zato moramo pri čiščenju bencin sproti odstranjevati z belim pinikom s predmeta, katerega čistimo. Le tako odstranimo tudi maščobo. Še bolje pa je, da blago, ki je dobilo mastne madeže, takoj namočimo ali pa vsaj prepojimo tkanino okoli madeža. Potem položimo blago na čisto, večkrat prepognjeno krpo ter kapamo na levo, zgoraj obrnjeno stran bencin toliko časa, da madež izgine, Ker je okolica mastnega madeža prepojena z vodo, se bencin ne more razlesti in je prisiljen pronicati skozi madež v suho podlogo, kj ga vpija. Mastne madeže iz zelo nežnih tkanin odstranimo tudi s toplo mešanico vode in bencina, iz platna pa tako, da madež potresemo z apnenim praškom precej na debelo in postavimo nanj zmerno topel likalnik. Dopisujte v Ljudski glas Zadnje tedne so skoraj po vseh vaseh živahne priprave za Prekmurski teden. Razne organizacije in društva se pripravljajo za nastope na fizkulturnem polju in dramatskem odru, drugi spet za razstavo itd. Vsak Prekmurec si želi, da bi tradicionalni Prekmurski teden bil čim bolje pripravljen in izveden. O pripravah pa širša javnost zve bolj malo, ker ni ljudi, ki bi o teh stvareh poročali uredništvu našega lista, da bi ta objavil. Nekateri so celo užaljeni, češ zakaj o njihovih pripravah nič ne poročamo, ko se take stvari dogajajo. V opravičilo po moramo reči, da mi ne moremo obiskati vseh vasi in se prepričati o pripravah; zato želimo, da bi nam sami poročali o pripravah v svoji vosi in občini. Mi jim bomo radi ustregli z objavo njihovih poročil ali dopisov. Želimo, da bi poročali tudi o drugih stvareh iz svojega kraja, da bo javnost vedela, da še živijo in kaj delajo. Uredništvo Ukročena Mura Prebivalci vasi ob strugi reke Mure so se v davnih časih le bali deroče vode. kadar se je ta razdivjala; če je prestopila bregove, so se umikali pred njo; če je izpodjedala bregove in odnašala rodovitno prst, so s potrtostjo ugibali, v kolikih letih bo zmanjkalo njive ali travnika. Vse ovire, ki so ji jih postavljali posamezniki v svojo zaščito, so vzdržale le tako dolgo, dokler je Mura tekla mimo in pohlevno; ko se je razdivjala, pa je vse odnesla s seboj. Ker ni bilo nikogar, ki bi jo ukrotil, so prebivalci njenih bregov prestrašeno menili: »Bogovi so jo ustvarili, bogovi so ji dali moč...« Tako je bilo dolgo, dolgo. Zato si je Mura kopala nove struge in stranske strugice ali rokave. Tekla je, kjer se ji je zahotelo. Kadar je voda narasla, pa je še prestopila bregove vseh teh strug in strugic ter se razlila po poljih in vaseh. Tako je bilo tako dolgo, dokler ni prišel nekdo, ki je začel govoriti o regulaciji. Regulacija. Ljudje dolgo niso razumeli te besede — kmalu pa so razumeli, da regulacija pomeni nekaj velikega, pomeni ukrotiti Muro, da se ne bi mogla več razdivjati in povzročati škodo. Zato so se prebivalci Murinin bregov veselili regulacije, dokler jih ni razočarala. Regulacija je postala orodje špekulacije, o njej se je mnogo govorilo le pred volitvami, pozneje pa se je na njo kaj rado pozabljalo. Tako se Mura ne bo dala ukrotiti, so ljudje zmajevali z glavami. Po osvoboditvi se je mnogo spremenilo. Dela pri regulaciji Mura so pospešili s tako silo, da so se sanje začele uresničevati. Na nekaterih je bilo treba Murino strugo izravnati, ker je ravno na velikih ovinkih najbolj rušila svoje bregove. Zato je bilo treba izkopati novo, po kateri naj bi v bodočnosti tekla Mura. Čudno, toda resnično. Poleg delavnih rok ljudi so začeli v zemljo grebsti tudi stroji, ki so jo prekopavali, odrivali in odmetavali mnogo hitreje. Bistričani, kjer so kopali to novo strugo, so se čudili, obenem pa veselili. Tudi Hotižani so izbojevali dolgo bojevano bitko za zaščito svojih polj. Dela še niso popolnoma končana, Mura še ni popolnoma ukročena. Po dosedanjih delih pa prebivalci zaključujejo, da bodo kmalu. Dela na prekopu pri Hotizi so letos v polnem teku, saj je za ta dela na razpolago on milijon in pol dinarjev. Enako pri Bistricah, za katera dela bo Vodna zadruga Prekmurja izdala tri milijone dinarjev. V manjšem obsegu pa se dela tudi na drugih mestih. Tako bodo Muro ukrotili, da bo pokorna ljudem, ki prebivajo na njenih bregovih: Včasih pa se zgodi, da se zaradi hude vročine začne močno taliti sneg v gorah. Če takrat nastopijo še veliki nalivi, ne more Murina struga požirati vse vode in jo odvajati naprej. Zato mora ta voda prestopiti bregove, mora se razliti po poljih. Tako je bilo včasih, pa ne bo vedno. Tudi v takem primeru bodo ljudje zapovedali Murinim valovom. Mura bo sicer lahko prestopila svoje bregove, ne bo se pa mogla razliti po širnih poljih, ker so zgradili visokovodni obrambni nasip. Ta ni na samem bregu Mure, temveč v bližini, kajti vodi je treba dati nekje prostorček, če se ne more sproti odtekati. Tega pa ji je treba določiti tam, kjer bo naredila najmanj škode. Tak nasip je že zgrajen na prekmurski strani od madžarske meje, daleč za Petišovci pa do Hotize. Ta bo ustrahoval Murine valove, pa naj še tako divjajo. Pojavila se je pa težava, s katero so sicer že prej računali, ki pa mnogo stane. V Muro se iztekajo razni potoki, ki morajo imeti prosto pot. Kadar pa voda v Muri naraste, pa lahko po teh potokih, po tej prosti poti udari na polja. Zato je treba zgraditi posebne zapornice ali propuste, katere bo možno kadar koli zapreti. V nevarnosti, ko bo Murina voda grozila našim poljem, bodo zapornice zaprli in Mura bo ostala ukročena v prostoru, katerega so ji določili ljudje. Zapornice že gradijo in bodo letos zgrajene, čeprav jih bo cela vrsta. Za ta dela ima Vodna zadruga na razpolago dva milijona dinarjev. Tako bo Mura morala postati pokorna prebivalcem svojih bregov. Ukrotila jo bo tehnika in to po zaslugi ljudske oblasti.