194245 PROBLEMI KAZALO Nelagodje v kulturi Slavoj Žižek, Sreča po 11. septembru.....................................................5 Renata Salecl, Realno zločina...............................................................25 Alain Badiou, Kriza seksualnosti..........................................................51 Klinika Sigmund Freud, O upravičenosti ločevanja določenega kompleksa simptomov od nevrastenije pod oznako »tesnobna nevroza«........65 Sigmund Freud, O sanjah.....................................................................93 Kant Zdravko Kobe, Antinomičnost pri Kantu............................................145 Fichte J. G. Fichte, Prvi uvod v vedoslovje....................................................189 J. G. Fichte, Drugi uvod v vedoslovje.................................................215 J. G. Fichte, Poskus novega prikaza vedoslovja.................................271 Povzetki......................................................................................................283 Abstracts.....................................................................................................285 PROBLEMI Nelagodje v kulturi Slavoj Žižek ^ sreča po 11. septembru' Usoda poznega realsocializma lepo ponazori nasprotje med srečo in željo. Kdaj natanko lahko rečemo, da so ljudje srečni? V deželi, kakršnaje bila Češkoslovaška v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih, SO ljudje na nek način dejansko BILI srečni: izpolnjeni so bili trije temeljni pogoji sreče. (1) Materialne potrebe ljudi so bile v osnovi zadovoljene - ne PREVEČ zadovoljene, ker lahko pretirana potrošnja sama ustvarja nesrečo. Dobro je, če na tržišču občasno pride do kratkotrajnega pomanjkanja nekaterih dobrin (nekaj dni ni kave, potem par dni ni piva, nato zmanjka TV-naprav): ta kratka obdobja pomanjkanja so delovala kot izjeme, ki so spomnile ljudi na to, da bi morali biti veseli, ker so bile dobrine večinoma na razpolago - če je ves čas vse na razpolago, imajo ljudje potem to razpoložljivost za samoumevno in izgubijo izpred oči dejstvo, da imajo srečo. Življenje se je tako odvijalo na običajen in predvidljiv način, brez kakšnih velikih naporov ali šokov, vsak se je lahko umaknil v svoj zasebni kotiček. (2) Druga izjemno pomembna poteza: obstajal je Drugi (Partija), ki gaje bilo mogoče okriviti za vse, kar je šlo narobe, tako da se nihče ni čutil zares odgovornega - če je prišlo do začasnega pomanjkanja nekaterih dobrin, celo če je vihamo vreme povzročilo veliko škodo, je bila to »njihova« krivda. (3) In nazadnje, a ne najmanj pomembno: obstajal je neki Drugi Kraj (potrošniški Zahod), o kate- rem je bilo ljudem dovoljeno sanjati in ga občasno tudi obiskati - ta kraj je bil na ravno pravšnji oddaljenosti, ne predaleč in ne prebHzu. To krhko ravnotežje je zmotilo - kaj? Natanko - želja. Želja je bila sila, ki je ljudi prisilila, da so se premaknili onstran - in končali v sistemu, v katerem je velika večina vsekakor manj srečna... 5 SLAVOJ ZIZEK 6 Sreča potemtakem, če uporabimo Badioujeve pojme, ni kategorija resnice, temveč kategorija gole Biti inje kot taka nejasna, nedoločna in nekonsistentna (spomnimo se pregovornega odgovora nemškega imigranta v ZDA, ki je na vprašanje »Are you happy?«, odgovoril: »Yes, yes, I am very happy, aber glücklich bin ich nicht...«). Sreča je POGANSKA kategorija: za pogane je cilj življenja živeti srečno življenje (ideja živeti »srečno do konca svojih dni« je že pokristja- njena inačica poganstva), tako religiozno izkustvo kot politično delovanje pa veljata za najvišji obliki sreče (glej Aristotela) - nič čudnega ni, da ima Dalaj Lama takšen uspeh, ko zadnje čase po svetu pridiga evangelij sreče, in prav nič čudnega ni, da naleti na največji odmev ravno v ZDA, v tem cesarstvu (iskanja) sreče... Skratka, »sreča« je kategorija načela ugodja in to, kar jo spodkop- lje, je vztrajanje nekega Onstran načela ugodja. V strogo lacanovskem pomenu besede je potemtakem treba postaviti trditev, da je »sreča« odvisna od subjektove nezmožnosti oziroma nepripravljenosti, da bi se v polni meri soočil z nasledki svoje želje: cena sreče je, da subjekt ostaja ujet v nekonsistentnosti svoje želje. V našem vsakdanjem življenju (se pretvarjamo, da) si želimo stvari, ki si jih dejansko ne želimo, zato je konec koncev najhujša stvar, ki se nam lahko zgodi, ta, da DOBIMO, kar si »uradno« želimo. Sreča je tako inherentno hipokritska: je sreča sanjarjenja o stvareh, ki jih dejansko nočemo. Ko današnja levica bombardira kapitalistični sistem z zahtevami, kijih ta očitno ne more izpolniti (Polno zaposlenost! Ohraniti socialno državo! Polne pravice za imigrante!), je to v osnovi igra histeričnega provociranja, kjer se naslavljamo na Gospodarja z zahtevo, ki je ta ne more izpolniti, in tako razkrivamo njegovo nemoč. Toda težava te strategije ni samo v tem, da sistem ne more izpolniti teh zahtev, pač pa tudi v tem, da sami tisti, kijih postavljajo, DEJANSKO nočejo, da bi se izpolnile. Recimo, ali se »radikalni« univerzitetniki, ko zahtevajo polne pravice za imigrante in odprtje meja zanje, zavedajo, da bi neposredna SREČA PO 11. SEPTEMBRU 7 izpolnitev te zahteve zaradi očitnih razlogov preplavila razvite zahodne dežele z milijoni priseljencev, kar bi izzvalo nasilni rasistični povračilni udarec delavskega razreda, ta pa bi potem ogrozil pri- vilegirano pozicijo samih univerzitetnikov? Seveda se tega zavedajo, toda zanašajo se na dejstvo, da njihova zahteva ne bo izpolnjena - na ta način lahko hipotetično ohranijo svojo čisto radikalno zavest, medtem ko še naprej uživajo svojo privilegirano pozicijo. Leta 1994, koje potekal nov val emigracije v ZDA, je Fidel Castro ZDA posvaril, da če ne bodo prenehale spodbujati Kubancev k imigriranju, jih Kuba ne bo več odvračala od tega - kar je kubanska vlada dejansko naredila nekaj dni kasneje, ko je ZDA spravila v zadrego s tisočimi nezaže- lenih priseljencev... Ali ni to kot pri pregovornem primeru ženske, ki moškemu, kiji mačistično dvori, zabrusi: »Utihni, ali pa boš moral narediti to, s čimer se bahaš!« V obeh primerih gre za to, da se sklicujemo na blef drugega, da računamo z dejstvom, da se drugi dejansko boji tega, da bi docela izpolnili njegovo zahtevo. In ali ne bi ista gesta spravila v paniko tudi naših radikalnih univerzitetnikov? Stari moto leta '68 »Soyons réalistes, demandons impossible!« dobi tukaj nov cinično-zlovešč pomen, ki morda razgali njegovo resnico: »Bodimo realisti: mi, akademska levica, se hočemo kazati kritične, medtem ko polno uživamo privilegije, ki nam jih ponuja sistem. Bombardirajmo sistem z nemogočimi zahtevami: vsi vemo, da te zahteve ne bodo izpolnjene, zato smo lahko gotovi, da se dejansko ne bo nič spremenilo in bomo mi ohranili svoj privilegiran status quo ! « Konservativci potemtakem popolnoma upravičeno legitimirajo svoje nasprotovanje radikalni vednosti sklicujoč se na srečo: vednost nas konec koncev naredi nesrečne. V nasprotju s stališčem, da je radovednost ljudem prirojena, da globoko v vsakem od nas obstaja nek Wissenstrieb, gon po vednosti, Jacques Lacan trdi, daje spontana naravnanost človeškega bitja nek »O tem nočem nič vedeti« - temelj- ni odpor do tega, da bi preveč vedeli. Vsak resnični napredek v ved- nosti je treba plačati z bolečim bojem zoper naša spontana nagnjenja. SLAVOJ ŽIŽEK 8 Ali ni današnja biogenetika najočitnejši dokaz teh meja naše pri- pravljenosti vedeti? Izločili so gen, odgovoren za Huntingtonovo bolezen, tako da lahko vsak od nas točno izve ne samo, ali bo dobil Huntingtonovo bolezen, temveč tudi, kdaj jo bo dobil. Nastop bolezni je odvisen od napake genetskega prepisa - jecljajočega ponavljanja »besede« CAG v sredini gena: trenutek, v katerem bo nastopila norost, je strogo in neizprosno odvisen od tega, kolikokrat se ponovi CAG na enem mestu tega gena (če je na tem mestu štirideset pono- vitev, boste dobili prve simptome te bolezni pri starosti devetin- petdeset let, če jih je enainštirideset, pri starosti štiriinpetdeset let... če jih je petdeset, pa pri sedemindvajsetih letih). Zdravo življenje, telesna pripravljenost, najboljše zdravstvo, zdrava prehrana, družin- ska ljubezen in podpora tega ne morejo spremeniti - čisti fatalizem, ki ga ne more omajati nobena spremenljivka iz okolja. Zdravil za to bolezen še ni, tako da resnično ne moremo storiti ničesar. Kaj naj potemtakem storimo sedaj, ko vemo, da se lahko podvržemo testira- nju in tako pridemo do vednosti, ki nam, če je test pozitiven, točno napove, kdaj bomo znoreli in umrli? Si lahko predstavljamo bolj čisto soočenje z nepomembnim naključjem, ki določa naše življenje? Huntingtonova bolezen nas tako sooči z nelagodno alternativo: ali naj se, če v moji družini obstaja zgodovina te bolezni, podvržem testi- ranju, ki mi bo povedalo, če (in kdaj) bom neizogibno zbolel ali ne? Kakšna je rešitev? Če ne morem prenesti vednosti o tem, kdaj bom umri, potem se zdi, da bi lahko bila (bolj fantazmatska kot realistična) idealna rešitev sledeča: pooblastim drugo osebo oziroma institucijo, kiji popolnoma zaupam, da me testira in MI NE POVE REZULTATOV ter da me, če je bil rezultat pozitiven, tik pred napadom usodne bolezni nepričakovano in neboleče ubije v spanju... Vendar paje težava te rešitve v tem, da me dejstvo, da vem, da Drugi ve (resnico o moji bolezni) - in to pokvari vse -, izpostavi grozljivemu glodanju suma. Lacan je opozoril na paradoksen status te vednosti o vednosti Drugega. Spomnimo se zadnjega obrata romana Edith Wharton Čas nedolžnosti, v katerem mož, kije dolga leta skrivoma gojil prepove- SREĆA PO 11. SEPTEMBRU 9 dano strastno ljubezen do grofice Olenske, izve, daje njegova mlada žena ves čas vedela za njegovo skrivno strast. Nemara bi bilo mogoče na ta način rešiti nesrečni ñlm Najini mostovi: na koncu filma umira- joča Francesca izve, daje njen bojda preprost in stvaren mož ves čas vedel za njeno kratko strastno razmerje s fotografom National Geographica in da seje prav tako zavedal, koliko ji je to pomenilo, a ji je to zamolčal, da je ne bi prizadel. V tem se nahaja uganka vednosti: kako je mogoče, da se celotna psihična ekonomija situacije radikalno spremeni ne takrat, ko junak neposredno nekaj izve (neko dolgo časa zatajevano skrivnost), temveč takrat, ko spozna, da je drugi (ki ga je zmotno imel za nevednega) prav tako ves čas vedel za to in se je samo pretvarjal, da ne ve, da bi ohranil videz - je še kaj bolj ponižujočega od situacije, ko mož po dolgem skritem ljubezen- skem razmerju nenadoma spozna, daje njegova žena ves čas vedela zanj, vendar je o tem molčala zaradi vljudnosti oziroma, še huje, zaradi ljubezni do njega? Ali je potem idealna rešitev ravno nasprotna: če sumim, da ima lahko moj otrok bolezen, ga testiram, ne da bi on to vedel, in ga neboleče ubijem tik pred napadom bolezni? Tukaj bi bila skrajna fantazma SREČE fantazma o anonimni državni instituciji, ki bi brez naše vednosti to počela namesto vseh nas - toda ponovno nastopi vprašanje: ali vemo za to (za dejstvo, da drugi ve) aH ne? Pot do popolne totalitarne družbe je odprta... Obstaja samo ena pot iz te zagate: kaj če je sama osnovna predpostavka - pojmovanje, da je temeljna etična dolžnost v tem, da Drugega varujemo pred bolečino, da ga obdržimo v varovalni nevednosti - napačna? Ko torej Habermas zagovarja omejevanje biogenetskih manipulacij s sklicevanjem na grožnjo, ki jo le-te predstavljajo človeški avtonomiji, svobodi in dostojanstvu, filozofsko »goljufa«, prikriva pravi razlog, zakaj nje- govo argumentacijo izkusimo kot učinkovito: tisto, na kar se dejansko sklicuje, ni avtonomija in svoboda, temveč sreča - zgolj zavoljo sreče je Habermas, veliki predstavnik tradicije razsvetljenstva, končal na isti strani kot konservativni zagovorniki blažene nevednosti. SLAVOJ ŽIŽEK 10 Zadnji dokaz temeljne spodletelosti strategije sreče je, daje bila najgloblja poteza prav tistega stoletja, ki je srečo povzdignilo v osrednjo politično kategorijo - v dvajsetem stoletju so se vse politične ureditve, od fašizma in stalinističnega komunizma do kapitalizma, upravičevale z obljubo sreče -, to, kar Alain Badiou imenuje »strast Realnega«. Kaj je ta nenavadna strast? Ko je Brecht julija 1953 na poti v svoje gledališče naletel na kolono sovjetskih tankov, ki se je valila proti Stalinallee, da bi stria delavski upor, jim je pomahal in kasneje tega dne v svoj dnevnik zapisal, da je bil v tistem trenutku (sicer nikoh član partije) prvič v svojem življenju v skušnjavi, da bi se pridružil komunistični partiji. Ne gre za to, daje Brecht dopuščal krutost boja upajoč, da bo ta prinesel boljšo prihodnost: grobost pričujočega nasilja kot takega je bila dojeta in odobrena kot znamenje avtentičnosti. Ali ni to zgledni primer »strasti Realnega«? V nasprotju s snovanjem prihodnosti, z utopičnimi oziroma »znanstvenimi« pro- jekti in ideali XIX. stoletja je XX. stoletje skušalo podati stvar samo, neposredno udejaniti hrepenenje po Novem Redu. Temeljno in dolo- čujoče izkustvo XX. stoletja je bilo izkustvo Realnega kot zoperstav- Ijenega vsakodnevni družbeni realnosti - Realnega v njegovem skrajnem nasilju kot cene, ki jo plačamo za odluščenje varljivih plasti realnosti. Ernst Jünger je že v strelskih jarkih prve svetovne vojne slavil boj iz oči v oči kot avtentično intersubjektivno srečanje: avten- tičnost se nahaja v dejanju nasilne transgresije, od lacanovskega Realnega - Reč, s katero se sooči Antigona, ko prekrši ukaz polis - do bataillevskega ekscesa. Na področju same seksualnosti je ikona te »strasti Realnega« Oshimovo Carstvo čutil, japonski kultni film iz sedemdesetih let. v katerem je ljubezensko razmerje para radika- lizirano v vzajemno mučenje do smrti. Ali ni skrajna podoba strasti Realnega možnost, ki jo dobimo na hard-corovskih spletnih straneh, da opazujemo notranjost vagine iz gledišča majhne kamere na vrhu penetrirajočega dilda? Na tej skrajni točki pride do premestitve: ko se preveč približamo želenemu objektu, se erotična privlačnost spre- vrne v gnus do Realnega golega mesa. SREĆA PO 11. SEPTEMBRU 1. Ta zunanji odnos do kapitalizma je prav tako viden v načinu, kako se Kuba zanaša na dobro staro socialistično stališče simbolnega knjigovodstva: da bi resnično štel, mora biti vsak dogodek vpisan v velikega Drugega. V Havanskem hotelu je bila na oglasnem panoju leta 2002 notica: »Dragi gostje, da bi opravili program razkuže- vanja tega hotela, bomo 9. februarja od treh zjutraj do devetih zvečer razkuževali hotel.« Zakaj pride do te podvojitve? Zakaj gostov preprosto ne obvestijo, da bodo hotel razkuževali? Zakaj bi moral razkuževanje pokrivati »program razkuževanja«? (Mimogrede, lahko se samo vprašamo, če v teh pogojih tudi spolni akt ne bi izgledal takole: ne kot običajni proces zapeljevanja, temveč kot »Dragi moj, zakaj ne bi, da izpolniva najin seksualni program, malo...?«.) 11 Dragačna verzija »strasti Realnega« kot zoperstavljenega »služe- nju dobrinam« v družbeni realnosti je dobro vidna v kubanski revo- luciji. Današnja Kuba. ki iz nuje napravi vrlino, heroično še naprej izziva kapitalistično logiko odpadkov in načrtne zastarelosti: številne izdelke, ki jih na Kubi še uporabljajo, na Zahodu obravnavajo kot odpadek - ne samo obče znane ameriške avtomobile iz petdesetih let, ki še vedno magično delujejo, temveč celo na ducate kanadskih rume- nih šolskih avtobusov (s starimi naslikanimi napisi v francoščini in angleščini, ki so še vedno berljivi), ki so jih Kubi verjetno podarili in jih uporabljajo za javni transport. ' Tako imamo potemtakem paradoks, da je v nori dobi globalnega kapitalizma glavni rezultat revolucije ta, da družbeno dinamiko pripelje do zastoja - cena, ki jo je treba plačati za izključitev iz globalne kapitalistične mreže. Tu naletimo na nenavadno simetrijo med Kubo in zahodnimi »postindustrijskimi« družbami: v obeh primerih divja mobilizacija zakriva bolj temeljno negibnost. Revolucionarna mobilizacija na Kubi zakriva družbeno mrtvilo; divja družbena aktivnost pa na razvitem Zahodu zakriva temeljno enoličnost globalnega kapitalizma, odsotnost Dogodka... Walter Benjamin je mesijanski trenutek definiral kot trenutek Dialektik im Stillstand, dialektiko v zastoju: v pričakovanju mesijan- skega Dogodka življenje zastane. Ali ne naletimo na Kubi na nena- vadno realizacijo prav tega, na neke vrste negativni mesijanski čas: zastoj družbe, ko je »blizu konec časa« in ko vsi čakajo na Čudež tega, kaj se bo zgodilo, ko bo Castro umrl in se bo socializem sesul? SLAVOJ ŽIŽEK 12 Nič Čudnega ni, da so glavna točka kubanskega TV programa, razen političnih novic in poročil, tečaji angleškega jezika - neverjetne količine le-teh, po pet do šest ur na dan. Sam povratek k anti- mesijanski kapitalistični normalnosti je paradoksno izkušen kot objekt mesijanskega pričakovanja, tj. kot objekt, v pričakovanju katerega dežela zgolj stoji pri miru in čaka. Na Kubi so same odpovedi izkušene/vsiljene kot dokaz avtentič- nosti revolucionarnega Dogodka - kar se v psihoanalizi imenuje logika kastracije. Celotna kubanska politično-ideološka identiteta se opira na zvestobo kastraciji (nič čudnega torej, da se Vodja imenuje Fidel Castro!): protipol Dogodku je naraščajoča inercija družbene biti in življenja: dežela, zamrznjena v času. s starimi razpadajočimi zgradbami. Ne gre za to, da bi se termidorska oblast novega reda »izneverila« revolucionarnemu Dogodku; samo vztrajanje na Do- godku pripelje do imobilizacije na ravni pozitivne družbene biti. Razpadajoče hiše SO dokaz zvestobe Dogodku. Ali ni tudi tako imenovani fundamentalistični teror izraz strasti Realnega? V zgodnjih sedemdesetih letih je bil po propadu protest- nega gibanja novolevičarskih študentov v Nemčiji eden izmed poganjkov tega gibanja terorizem RAF-a (»skupine« Baader-Meinhof itd.); njegova temeljna predpostavka je bila, daje propad študentskega gibanja nazorno pokazal, da so množice tako globoko pogreznjene v potrošniško apolitično držo, da jih ni mogoče obuditi s pomočjo standardne politične vzgoje in ozaveščanja - potrebna je bolj nasilna intervencija, da bi jih iztrgali iz njihove politične odrevenelosti, iz njihove potrošniške hipnotične drže, tj. le neposredne nasilne inter- vencije, kot je bombardiranje veleblagovnic, lahko opravijo to nalogo. In ali na drugačni ravni ne velja isto za današnji fundamentalistični teror? Ali ni tudi njegov cilj, da nas, državljane zahodnih držav, zbudi iz naše otrplosti, iz pogreznjenosti v naš vsakdanji ideološki univerzum? Ta dva zadnja primera napotevata na temeljni paradoks »strasti Realnega«: ta doseže vrh v svojem navideznem nasprotju, v tea- SREĆA PO И. SEPTEMBRU 2. Glej Marilee Strong, The Brighi Red Scream, Virago, London 2000. tralnem spektaklu - od stalinističnih uprizorjenih procesov do spektakularnih terorističnih dejanj. Če potem strast Realnega konča v čistem dozdevku spektakularnega učinka Realnega, pa «postmo- derna* strast (do) dozdevkov obratno konča v siloviti vrnitvi strasti Realnega, v čistem dozdevku spektakularnega Realnega. Spomnimo se fenomena »zarezovalcev« (večinoma žensk, ki začutijo nevzdržno potrebo po tem, da vase zarežejo z britvico ali se kako drugače poškodujejo), ki je strogo korelativen virtualizaciji našega okolja: zastopa obupano strategijo povratka k realnemu telesa. Zarezovanje je kot tako treba zoperstaviti standardnemu tetoviranju, ki zagotavlja subjektovo vključitev v (virtualni) simbolni red - pri zarezovalcih gre za nasprotni problem, namreč za zatrditev same realnosti. Daleč od tega, da bi bilo zarezovanje samomorilsko, daleč od tega, da bi nakazovalo željo po samouničenju, je prej radikalni poizkus, da (ponovno) pridobimo oporo v realnosti oziroma (drugačen vidik istega fenomena) da čvrsto utemeljimo naš jaz v naši telesni realnosti, nasproti neznosni tesnobi dojemanja samega sebe kot ne-obstoječega. Zarezovalci praviloma poročajo o tem, da se potem, ko vidiš, kako topla rdeča kri teče iz rane, ki si si jo sam zadal, ponovno čutiš živega, trdno zakoreninjenega v realnosti.- Čeravno je tako zarezovanje kajpak patološki fenomen, je vendarle patološki poizkus, da bi ponovno pridobili neko vrsto normalnosti, da bi se izognili popol- nemu psihotičnemu zlomu. Na današnjem tržišču najdemo celo serijo proizvodov, oropanih svojih zloveščih lastnosti: kavo brez kofeina, smetano brez maščobe, pivo brez alkohola... In seznam se nadaljuje: kaj pa virtualni seks kot seks brez seksa, pa doktrina Colina Powella, tj. doktrina bojevanja brez vojaških izgub (na naši strani, seveda) kot bojevanje brez bojevanja, pa sodobna redefinicija politike kot veščine strokovnega upravljanja kot politika brez politike, pa vse do današnjega strpnega liberalnega multikulturalizma kot izkustva Drugega, oropanega svoje Drugosti (idealiziranega Drugega, ki pleše 13 SLAVOJ ŽIŽEK 14 fascinanten ples in ima ekološko nepokvarjen holistični pristop k realnosti, medtem ko ostajajo poteze, kot je pretepanje žena, daleč od oči...)? Virtualna Realnost preprosto posploši ta postopek ponu- janja proizvodov, ki so oropani svoje substance: priskrbi samo realnost, oropano svoje substance, brez upirajočega se trdega jedra Realnega - na isti način kot brezkofeinska kava diši in ima okus kot prava kava, ne da bi bila prava. Virtualno Realnost izkusimo kot realnost, čeprav to ni. Potemtakem bi morali standardno branje, po katerem sta bili eksploziji WTC vdor Realnega, ki je razbil našo iluzorno Sfero, obrniti na glavo: ravno nasprotno, prav pred zrušitvijo WTC smo živeli v naši realnosti in doživljali grozote tretjega sveta kot nekaj, kar dejansko ni del naše družbene realnosti, kot nekaj, kar (za nas) obstaja kot pošastna prikazen na (TV) zaslonu - in 11. septembra se je zgodilo to, daje pošastna prikazen iz (TV) zaslona vstopila v našo realnost. Ne gre za to, daje realnost vstopila v našo podobo: vstopila je podoba in razbila našo realnost (tj. simbolne koordinate, ki določajo to, kar doživljamo kot realnost). Dejstvo, da so bili po 11. septembru začetki prikazovanja številnih filmskih uspešnic s prizori, ki so podobni zrušenju WTC (z gorečimi ali napadenimi velikimi zgrad- bami, terorističnimi napadi...), preloženi (aH pa so bih filmi celo opuščeni), je tako treba brati kot »potlačitev« fantazmatskega ozadja, odgovornega za učinek, ki gaje imelo zrušenje WTC. Poanta seveda ni v tem, da bi igrali psevdo-postmoderno igro zvajanja zrušenja WTC na zgolj še en medijski spektakel, ki bi ga razlagali kot kata- strofično verzijo i«i>God Told Me to Kill«: Religion or Delusion«, 38 San Diego Law Review 973, str. 1008. 40 test S tem, ko poudarja, da ta test sprašuje le po tem, ali je oseba poznala razliko med zakonsko določenim dobrim in slabim, in ga ne zanima, ali oseba loči med moralno dobrim in slabim. Pri svojem sklepanju Cardozo poda sledeči primer; »Mati ubije svojega dojen- čka, na katerega je bila močno navezana. Pozna naravo in svojstvo svojega zločina; ve, da ga zakon obsoja; toda navdihuje jo nora zabloda, da se ji je prikazal Bog in odredil žrtvovanje. Posmehljivo bi bilo reči, da ve, daje ravnala narobe.«'"* Cardozojev status v ameri- ški pravni zgodovini je skorajda svetniški, saj je bil dojet kot utele- šenje vrline in dobrote; mnogokrat je bil primerjan s sv. Pavlom, sv. Frančiškom Asiškim in Thomasom Moorom. Cardozo zgornji ko- mentar zaključi s tem, da po njegovem opisani primer detomora predstavlja najmočnejši argument za to, da se obsojenega razglasi za neprištevnega, in obsodba bi bila v tem primeru nekaj nadvse neprimernega. Torej, kot stvar zastavi Cardozo, lahko obsojeni zelo dobro razume, da je bilo njegovo dejanje protipravno, vendar ga mora v primeru, če zaradi religiozne zablode verjame v moralnost svojega dejanja, zakon razglasiti za neprištevnega. Na »doktrino božje odredbe«, ki je bila zasnovana ob pomoči Cardozojevega primera ljubečega starša, so se sklicevali redko; v primerih sklicevanja je bilo le-to malokrat uspešno. Nekateri to razumejo kot primer tega, da očitno »ne obstaja mnogo vdanih mater ali ljubečih očetov, ki bodisi slišijo Božje ukaze o žrtvovanju svojih otrok ali pa na Božji glas ubogljivo reagirajo«." REALNO ZLOČINA 41 Psihoza in ljubezen do otroli Kar zadeva subjektov odnos do zakona, lahko v kontekstu razli- kovanja med nevrozo, perverzijo in psihozo opazimo jasne razlike. Medtem ko nevrotik, kije bil zaznamovan z mankom (tj. kastriran), dvomi v konsistentnost zakona in se čuti krivega tako pred zunanjimi prepovedmi kot tudi pred nadjazom, pa perverznež pogosto poskuša vzeti zakon v svoje roke, da bi s tem dovršil kastracijo, ki ni bila popolnoma izpeljana. Znani primeri perverzije so mazohisti, ki uživajo v sklepanju pogodb z gospodaricami in od njih zahtevajo prav posebno obliko kaznovanja. Včasih perverzneži zločin izvršijo zato, da bi jih zakon kaznoval. Psihotiki pa, v nasprotju s tem, ne poskušajo vplivati na učinkovitost zakona in si krivde ne lajšajo z iskanjem kazni za svoje ravnanje. Psihotiki zakon ignorirajo, kar zopet kaže na to, da delujejo s pozicije skrajne nedolžnosti in se ne bojijo kaznovalne moči zakona. Zakon lahko razumejo tudi kot avtoriteto, ki jim pomaga boriti se proti ostalim preganjalskim silam, kot se je npr. Andrea Yates s pomočjo zakona borila proti satanskim vplivom. S staHšča psihoanalize bi se bilo zanimivo ozreti na raznolikost elementov, ki so vplivali na passage à l'acte pri Andrei Yates. Po- membno je dejstvo, da se je njeno duševno zdravje po očetovi smrti radikalno poslabšalo. Razen tega, daje tфel za depresijami in kasneje za Alzheimerjevo boleznijo, o njenem očetu ne vemo veliko. Poleg tega naj bi eden izmed Andreinih bratov tфel za bipolarnimi mot- njami, obstaja pa še nekaj drugih zabeleženih primerov duševne bolezni v širši družini. Kar zadeva Andrein odnos do očeta, vemo le, da je v veliki meri skrbela zanj, medtem ko podrobnosti o njunem odnosu niso znane. Glede na značaj Andreinega dejanja bi se bilo smiselno vprašati, ali je imel spol zadnjega otroka zanjo kakšen poseben pomen. Iz moževih izjav lahko preberemo, da sta sprva nameravala imeti dečkov za celo košarkaško ekipo in šele nato morda RENATA SALECL 16. Yates' Preacher Warned of Hellfire. ABCNews.com (http://www.beliefnet.com/story/103/story_10342.html) ^ 42 deklico. Ali je dejstvo, da je rodila deklico, na kakršen koli način vplivalo na Andreo? Zakaj je obžalovala, da ni žrtvovala samo nje? Čeprav religija posameznika ne more potisniti v psihozo, pa ne smemo pozabiti na transfemi odnos med Andreo in njenim mentorjem Michaelom Woronieckim, ki je javno pridigal o tem, da »gre ves svet k hudiču«, da »gredo k hudiču ljudske množice« in da »Boga briga za vaš majhni sebični premožni svet«. '^' V psihoanalizi je dobro znana domneva o obstoju t. i. norosti v dvojem (folie à deux), pri kateri neka oseba posnema norost neke druge osebe. Woroniecki sicer ni izvršil dejanja, ki bi ga Yatesova zatem posnemala. Povsem mogoče paje, daje psihotik tudi sam Woroniecki, vendar s to razliko, da je bil sam sposoben svoj delirij »socializirati«, tj. iz njega je napravil javno religijo. Poseben primer psihotične ljubezni do otroka, ki vključuje tudi posamezne oblike nasilja, ki nastopajo v funkciji iskanja moči avto- ritet, najdemo v tako imenovanem »Munchausen by proxy Syndrome«. Nanašajoč se na znano zgodbo o baronu Munchausnu, ki seje skoraj utopil, a se je v zadnjem trenutku rešil nata način, daje samega sebe prijel za lase in se potegnil iz vode, »Munchausen by proxy Syndrome« (MBPS) označuje obnašanje osebe, ki v drugem povzroči bolezen ali somatski simptom, da bi ga nato lahko rešila. Ta sindrom se pri- marno uporablja za označevanje primerov zaščitniških mater, ki vztra- jajo na tem, da so njihovi otroci bolni in nato hodijo od enega zdrav- nika k drugemu, da bi na ta način rešile svojega otroka. V družbi z materjo nekateri otroci celo pokažejo posamezne simptome, medtem ko v odsotnosti matere ti simptomi hitro izginejo. Nekateri teoretiki sklepajo, da matere v teh primerih razvijejo poseben transfemi odnos z zdravnikom in daje otrokova bolezen zanje način, kako priti v stik z osebo, ki predstavlja avtoriteto. Medtem ko lahko takšna oblika REALNO ZLOČINA 43 iskanj avtoritete nakazuje, da gre za histeričarko, bolj kompleksni primeri pogosto pokažejo, daje na delu psihotična struktura in neki perverzni užitek. Zdi se, da mater vodi poseben užitek, ki ima svojo lastno logiko in ga materina in otrokova dobrobit preprosto ne zani- mata. Za materino skrbjo za otroka se potemtakem skriva prav posebna agresivnost. Zanimiv primer MBPS najdemo pri Elisabeth H., ki je izšla iz medsebojno zelo povezane, religiozne družine, se poročila pri enaindvajsetih letih, imela hčerko Amelie in se nato ločila od svojega moža. V prvih dveh letih njenega življenja je bila deklica zaradi težav s prebavo in trdovratne diareje kar desetkrat hospitalizirana. Otrok je moral prestati številne zdravniške preglede, ki pa niso pokazali nobene bolezni. Zaradi nezadovoljstva z rezultati preiskav je mati otroka odpeljala v neko drugo bolnišnico, kjer so opravili še več pregledov, a vzroka bolezni še vedno ni bilo mogoče najti. Drama okoli dekličine domnevne diareje je v nadaljevanju ubrala skrajno čudno pot. Mati je sprva vztrajala na tem, da njena hči ne prenaša nobene druge hrane, razen njenega mleka; drugič, daje izgubila pol funta krvi; in tretjič, da je Amelie pričela izgubljati svoje lase in zobe. Neki zobozdravnik je predlagal, naj bo testirana za zastrupitev z živim srebrom, a teh testov niso nikoli opravili. Po vseh teh peripetijah je dve leti stara Amelie umrla, njena mati paje vztrajala na tem, da se avtopsija ne opravi. Elisabeth je bila nato hospitalizirana zaradi depresije, ki jo je povzročila izguba otroka. Zdravniška dokumentacija je pokazala, da so na njenem trebuhu našli črte in rane, ki naj bi si jih zadala sama. Kmalu za to hospitalizacijo je Elisabeth še enkrat zanosila. Deček Danny se je rodil petnajst mesecev po Amelijini smrti in je bil ob odpustitvi iz bolnišnice dobrega zdravja. Toda zdravniški dokumenti so že po prvih mesecih njegovega življenja začeh kazati na to, da otrok ne prenaša nobene hrane, razen materinega mleka. »Sodeč po izjavah matere Danny vse do petega leta starosti ni prenašal RENATA SALECL 17. Herbert A. Schreier in Judith A. Libovv, Hurting for Love: Munchausen by Proxy Syndrome, New York in London, The Guilford Press, 1993, str. 45. 18. Ibid. 44 nič dragega, kot samo mleko iz materinih prsi ali zmrznjeno v obliki sladoleda na palčki.«" Dannyjevo otroštvo je bilo 1фесе izkustvo ponavljajočih se obiskov pri zdravniku in neskončnih kliničnih testov, ki niso mogli pokazati, daje z otrokom karkoli narobe. Nekaj časa je Danny obiskoval vrtec in v šolo nosil termovko z materinim mlekom; čez nekaj časa seje mati odločila, da bo otrok zaradi svoje bolezni poučevan doma. »Njegova prehrana je baje vsebovala le materino mleko, mleko neke sosede, suh krah in tekoči dietni nado- mestek. Prestal je celih enajst zdravljenj in kazal komplikacije v zvezi s podaljšanim jemanjem velikih toksičnih odmerkov zdravil, ki mu jih je nekdo predpisal za zdravljenje astme.«'" Danny naj bi imel vse mogoče bolezni, od visokega krvnega pritiska do osteopo- roze. Toda odločilna poanta je v tem, da so mu bila vsa zdravila predpisana na osnovi napačne zdravstvene zgodovine. Kljub temu, da so ga pregledali številni zdravniki, je dolgo trajalo preden so staknili glave in pričeli razmišljati o tem, da gre morebiti za primer MBPS. V tem času je lokalni časopis objavil bolečo zgodbo o na smrt bolnem Dannyju, kije bil, po besedah njegove matere, najdlje živeča oseba s to boleznijo. Časopis je prav tako pričel z zbiranjem denarja, ki bi Dannyju omogočil tako želeno potovanje v Disneyland. Po objavi tega članka so zdravniki, policija in socialne službe začeli intervenirati na dragačen način. Dannyja so hospitalizirali, razen astme ni bila potrjena nobena druga bolezen in zdravniki so tudi ugotovili, da se je Danny vsa ta leta, kljub temu, daje bil hranjen le z materinim mlekom, dobro razvijal, saj je doma več let tu in tam na skrivaj jedel celo paleto različne hrane. Ko so Dannyjev primer obrav- navali na sodišču, je organizacija za zaščito pravic otrok zahtevala, da otrok ostane pri svoji materi, vendar se morata oba podvreči psihoterapiji, medtem ko so zdravniki upali, da bo otrok materi REALNO ZLOČINA 19. Ibid., str. 48. 45 odvzet. V končni fazi je Danny ostal pri svoji materi, vendar se je njegovo stanje naglo slabšalo. Zaradi napadov astme je moral pogosto v bolnišnico in pojavljali so se dvomi, da mati zdravila proti astmi ni dozirala pravilno. Vse te travme v zvezi z astmo so se končale z odpovedjo pljuč, katere posledica je bila resna poškodba možganov. To se je zgodilo, ko je nekoč Elisabeth Dannyja odložila v parku, kjer je prišel v stik z znanimi snovmi, ki pospešujejo astmo: cvetnim prahom, travo, psi in telovadbo. Ko je bil kasneje hospitaliziran, je neka medicinska sestra slučajno slišala njegovo mater, kije takoj za tem, ko je lažje zadihal, večkrat ponovila: »Ne moreš dihati.« Po vsej tej drami je sodišče zahtevalo strokovno mnenje o Dannyjevem odnosu z materjo. »Kljub vsej poznani zgodovini in kljub pripoznanju Elisabeth kot potencialne grožnje sinovemu življenju, klinični zapiski nakazujejo, daje bila diagnoza MBPS zavrnjena.«'' Psihiatri so se zgražali, da je Danny ostal v skrbništvu svoje matere, ki je v svoji ljubezni do otrok pripomogla k smrti enega otroka in pohabila drugega. Elisabeth je vztrajala v vlogi matere reševalke, Danny pa je v prihodnje znal uslišati materino željo celo tako, da seje občasno sam poškodoval in materi na ta način omogočil, da ga reši. Materin odnos z otrokom pogosto vključuje poseben fantazmatski scenarij in prav skozi ta scenarij je posredovana njena želja. Mati ljubi svojega otroka s pomočjo te fantazme - scenarij razvije okoli tistega, kar je v otroku več od njega samega - tako imenovanega objekta a v njem. V psihozi tega scenarija ni: ker objekt a ni bil izključen iz simbolnega, fantazma ni bila oblikovana, da bi ta manko prikrila. Na tem mestu smo potemtakem priča vrnitvi realnega - kot da bi objekt materinske fantazme vzniknil v realnem. Ko se ta objekt nenadoma materializira v telesu otroka, mati dobi občutek, daje z njim v neposrednem odnosu. V tem kontekstu je somatske simptome, kijih mati opazuje na otroku, lahko razumeti kot garant realnega. RENATA SALECL 20. Lacan, Štirje temeljni koncepti psihoanalize, Analecta, Ljubljana 1996, str. 247. Kakšna je vez med uničenjem otroka in ljubeznijo? Znani Lacanov izrek o ljubezni pravi: »Ljubim te, ker pa v tebi nepojasnljivo ljubim nekaj bolj kot tebe - objet petit a, te pohabim.«-° Vsaka ljubezen zadeva fantazmatsko strukturo, ki jo subjekt zgradi okoli »tistega v drugem, kije več kot on sam«. Medtem ko se bo nevrotik histeriziral z vprašanjem, kaj je ta sublimna stvar v drugem, kot tudi z vpraša- njem, kaj drugi hoče in kakšen sem v njegovih očeh, psihotik teh dilem ne pozna. Nevrotična mati se bo nenehno spraševala, kaj njeni otroci hočejo, ali ravna pravilno, alije dobra mati, kako jo vidi družba itd. V nasprotju s tem psihotična mati ne pozna teh dilem - ona poseduje gotovost. Andrea Yates ve, da je slaba mati in mora zato svoje otroke zaščititi pred seboj. Kaj se dogaja s psihotikovo ljubeznijo? Ali je psihotik zmožen ljubezni? Lacan pravi, da ima vsaka ljubezen psihotični značaj. Prvi trenutki slepe zaljubljenosti pogosto spominjajo na nekakšen delirij, v katerem subjekt partnerja dojame kot nekoga, ki poseduje objekt a. Pri nevrotiku je ta delirij seveda tesno povezan z vprašanjem, kako Drugi vidi njega, kdo je on sam za Drugega. Psihotik pa je nekdo, ki nadaljuje s posebnim odnosom ravno z objektom a v Drugem. Ta objekt, ki se v psihozi vrača, ker ni bil izključen iz simbol- nega, namreč na poseben način postane psihotikov partner V psiho- tičnem deliriju Drugi, v smislu simbolnega univerzuma, ali neko drugo človeško bitje izgubi lastno identiteto in vzame nase spektralno podobo zasledovalnega glasu ali pogleda. Zasledovalec je potem preprosto podoba Drugega, s katerim smo lahko le v odnosu nasilja ali erotizma, brez posredovanja simbolnega. Tak erotizem je npr. na delu v znanem primeru sodnika Schreberja, ki je v svojem deliriju občutil, da postaja ženska, ki ima poseben odnos z Bogom. Za Andreo Yates je Bog tisti, s katerim je v posebnem odnosu, medtem ko je za mater, ki ima »Munchausen by proxy Syndrome«, 46 REALNO ZLOČINA 47 tO »religija« medicine. Ker psihotikove fantazme ni.so delujoče, ne tvorijo posebne želje do objekta a; tudi problemi z užitkom se pri psihotikih razlikujejo od problemov, s katerimi se v zvezi z užitkom srečujejo nevrotiki. Srečanje z uživajočim ali želečim Drugim je lahko za psihotika skrajno travmatično in ga zlahka privede do izvršitve zločina, ki ne dopušča prepoznati pravega motiva. Psihotik se skuša pogosto odkriti v podobi Drugega in je v njegovem nasilju pogosto na delu določen tranzitivizem. V primeru Yates je očitno, daje uži- vajoči Drugi Satan; dozdeva se ji, da je vodena od njega in se na določen način pojavlja kot njegov dvojnik. Njeno praskanje glave z namenom, da razkrije število 666, kije zapisano na njeni glavi, jasno kaže na to, daje želela izpostaviti nevarnega Drugega v sebi in se ga tudi znebiti. Tudi njena poskusa samomora potrjujeta njeno namero, da se otrese preganjaj očega Drugega. Kakšno vlogo so v Andreinem deliriju igrali njeni otroci? Seveda lahko z lahkoto predpostavimo, da je imela svoje otroke resnično rada in da je s poskusom, s katerim se je hotela otresti Drugega - Satana -, skušala najti varnejši prostor za otroke v nebesih, ker ga niso našli na zemlji. Če v njenem primeru naletimo na posebej tra- gično obliko materinega obvarovanja svojih otrok, na kakšno logiko materinske skrbi potemtakem naletimo pri ženskah, ki svoje otroke pohabijo, da bi jih zatem lahko pozdravile? Medtem ko je Andreo bremenil užitek Drugega - Satan -, se zdi, da te druge matere bolj bremeni užitek, ki ga opazujejo pri lastnih otrocih. Paradoksno pa so prav matere same tiste, ki, v obliki stigem ali drugih simptomov, ki se pojavijo na telesih njihovih otrok in za katere nato matere iščejo zdravniško pomoč, vplivajo na pojav užitka pri otroku. Zanimiva je primerjava primerov žensk, ki ubijejo svoje otroke, s primeri, ko ta dejanja storijo moški. Dejanja slednjih so s strani družbe navadno mnogo manj naglo obsojana; opravičilo se običajno najde v alkoholu, stresu ali depresiji, ki je dojeta kot posledica zakonskih težav. Zanimivo je, kako malo medijske pozornosti je bil RENATA SALECL 2 L The Herald Sun, Durham NC, 27. marec 2002. 48 V ZDA deležen primer Adeina Garcie, ki je s prižganim ražnjem v sobi zadušil pet od šestih otrok in tudi sam poskušal narediti samo- mor. Mediji so ugibali, alije bil mož v depresiji, ker gaje zapustila žena; niso pa kazali zanimanja za dejstvo, da zatem, koje v bolnišnici prišel k zavesti, ni pokazal nobenih čustev. Zdi se, da depresija dandanes označuje izraz, ki ga lahko, če želimo spoznati vzrok zlo- čina, mirne volje raztegnemo na vse mogoče strani. V primeru Garcie je bil umor otrok dojet kot dejanje zapuščenega moškega, ki je od žalosti pač izgubil glavo, cela zgodba pa ni preveč razburila javno- sti. (Podobno se je zgodilo, ko je neki moški iz Kalifornije pred kratkim ubil svojo pet let staro hčerko, tri druge otroke svoje bivše žene in nato še samega sebe. Tudi o tem primeru so ameriški mediji komajda poročali.)-' V primeru Yates pa se godi ravno nasprotno - priča smo bili sko- rajda nacionalni obsesiji s tem primerom in vsak detajl iz Andreinega življenja je postal izpostavljen javnosti. Ne le da imamo na razpolago številne medmrežne strani, ki so posvečene mrtvim otrokom, s foto- grafijami iz njihovega vsakdanjega življenja in tistimi s pogreba, naletimo lahko tudi na poglavja knjig, ki so jih šele začeli pisati o Andrei, na pričanja vseh ljudi, ki sojo kadarkoli spoznali in, šokantno, najdemo lahko celo vse njene psihiatrične zdravniške kartoteke. Kje je logika tega voyeurizma? Je obsesija z reality TV resnično našla najbolj pristno obliko nasilja, ki hrani privlačnost publike, v najbolj strašanskih zločinih? Ali paje na delu želja, da bi s pogledom na vse podrobnosti iz Andreinega življenja lahko prišli na sled resnici njenega dejanja? Če bi Andrea čudežno prenehala biti tiha ženska, namesto katere nenehno govorijo drugi (sprva njen mož in nato njen psihiater), mar bi se bilo potem mogoče približati razumevanju njenega zločina? Michel Foucault omenja primer mo.škega, ki mu je bilo sojeno inje REALNO ZLOČINA 49 priznal krivdo. Toda na sodnikovo vprašanje: »Zakaj je to storil?«, je odgovoril, da ne namerava razlagati svojih motivov, a sprejema dejstvo, da bo kaznovan za svoj zločin. Na tej točki je sodnik izgubil ро1ф1јепје in dejal: »Toda zakon vas ne more kaznovati, če nam ne poveste, zakaj ste to storili.« Foucault zaključi, da danes zakon ne more več delovati, če subjekt ne želi izraziti svojih globokih čustev in na način spovedi spregovoriti o svojih notranjih konfliktih inmotivih. Ali lahko zakon v luči tega iskanja spovedi sodi psihotiku? Slednji seveda lahko prizna svoj zločin in celo zahteva kazen, kot je to storila Andrea Yates. Psihotik lahko celo pove resnico o svojih motivih (na primer, daje obseden s Satanom). Podobno lahko psihotik vztraja na tem, da je bilo njegovo dejanje pravično. Čeprav psihotik na svoj način poseduje vednost o tem, kaj je pravno dovoljeno, pri zanašanju na lastno vednost ne sledi družbeno sprejetim pravilom o tem, kaj naj bi bilo prav in kaj ne. In ker ga ne preči simbolni zakon, tudi ne občuti tesnobe pred zakonskim redom. Sodišča psihotično osebo pogosto razglasijo za duševno zdravo, da bi na ta način zadostila zahtevi javnosti po kaznovanju. Psihotik lahko v takšni odločitvi celo najde svojstveno zadovoljstvo. Andrea Yates je lahko z obsodbo dobila še dodaten dokaz za to, da Satan resnično živi v njej in da ga bo država morebiti izgnala. Medtem ko ta kazen morda ne predstavlja težav za psihotika, pa je toliko bolj problematična za zakon. Slednji bo moral sprejeti, da je subjektov odnos do njega povsem zunanji in ni na noben način histeriziran z zakonsko definicijo tega, kaj je prav in kaj narobe. V tem primeru izgleda, kot da podoba pravice, ki ima zavezane oči, sname zavezo in se nato pretvarja, da ne vidi ničesar. Alain Badiou KRIZA SEKSUALNOSTI*. Govoriti o psihoanalizi? Še? Vse je rečeno, in prihajamo prepozno glede na to, koliko časa že obstajajo in govorijo psihoanalitiki. Poleg tega je moje vprašanje precej bolj indiskretno od tistih, ki jih ima filozofija navado naslavljati na neko vselej slabovoljno psihoanalizo. Koje Mallarmé poskusil misliti bilanco 19. stoletja, namreč njegovo poetsko bilanco, je predlagal formulo; »Dotaknili smo se Verza«.' Poskušam torej izvedeti, če smo se v 20. stoletju dotaknili spolnosti. Glede tega kličem psihoanalizo, sprašujem jo, če lahko priča o tem, da smo v našem stoletju mislili in transformirali seksualnost na tak način, da se nam odpira neka druga obljuba eksistence. Pozivam jo, da nam pove, kaj se nam je zgodilo v pogledu spolnosti. Menim, da moramo glede tega vprašanja izhajati iz Freuda. Kar zadeva razmerja mišljenja in spolnosti, kar zadeva tisto, kar je treba imenovati neizogibna seksuacija želje po mišljenju, obstaja neka resnična freudovska inavguracija, nek Freudov osebni in utemeljit- veni pogum. Na Freuda bomo aplicirali našo imanentno metodo. Kaj si pripisuje Freud v pogledu seksualnosti? Ali misli, daje agent nekega preloma v realnem spolnosti, ki sega onstran transgresije nekaterih moralnih in religioznih tabujev? Ali ga navdaja drhteče prepričanje, da se je dotaknil spolnosti, v tistem smislu, kot smo se, po Hugoju, dotaknili verza? * Pričujoči tekst je prevod enega iz serije predavanj na temo »20. stoletje«, ki jih je imel Alain Badiou v univerzitetnem letu 1998-1999 v okviru Collège international de philosophie. 1. On a touché au Vers: »dotaknili smo se« iz prevoda je treba vzeti v močnejšem pomenu besede, ki implicira, da smo na stvari nekaj (nepovratno) spremenili. 51 ALAIN BADIOU 2. Gre seveda za francosko izdajo Freudovih petih analiz. V slovenščino so preve- dene ločeno. 52 V odgovor na to vprašanje bom komentiral štiri tekste iz Petih analiz, tekste, ki so nastali med leti 1905 in 1918. Izbor, ki nosi naslov Peí a«ci//z,^ je po mojem mišljenju ena največ- jih knjig tega .stoletja. Je mojstrovina v vseh ozirih; po inventivnosti, drznosti, literarni sijajnosti, osupljivi inteligentnosti. Te tekste lahko beremo kot magistralne proizvode človeškega duha, kot veličastno evidentne stvaritve, povsem neodvisno od tega, ali nas tudi sicer zanima psihoanalitično razmišljanje. V zvezi s tem je še posebej zanimivo, da kljub tisočem poskusov, ki so ,se jih lotili zelo nadarjeni ljudje, nobenemu opisu primera, nobenemu posredovanju kakšnega singularnega analitičnega procesa ni uspelo seči niti do kolen Freudovim petim študijam. Lahko bi rekli, da imamo tu opravka z definitivnimi primeri, pa naj gre za primer histerije ob »Dori«, obsesije ob »Podganarju«, fobije ob »Malem Hansu«, paranoje ob predsedniku Schreberju ali meje nevroze in psihoze ob »Volčjem človeku«. Teh pet študij, vzetih iz splošno razhrabrujočega materiala nezavednih tvorb, spada med nerazložljive »večne pridobitve«. Sposobnost ponesti v večnost uboge peripetije kuhinje človeškega značaja je zahtevala vztrajnost in genialnost, kiju le redko najdemo. Potemtakem se lahko povsem legitimno vprašamo, kako se Freud v Petih analizah loti vprašanja svoje lastne drznosti v pogledu realnega spolnosti, duševne genealogije seksualnosti, pa tudi uved- be - katere prvi subjekt je prav on sam - direktnega soočenja mišljenja in spolnosti, soočenja, ki ne le da ne privzame oblike moralne inkvi- zicije, temveč tudi preučuje določujoči vpliv realnih peripetij spol- nosti na konstitucijo mišljenja, namesto da bi preučeval večje ali manjše zmožnosti mišljenja, da obvlada seksualni vzgib. Začnimo s tekstom, vzetim iz predgovora k primeru »Dore«, ki nosi datum 1905, kar je tudi datum prve ruske revolucije, ki jo bodo KRIZA SEKSUALNOSTI 3. Citirano po Sigmund Freud, Dve analizi, Analecta, Ljubljana 1984, str. 13. 53 boljševiki kasneje označili za »generalko« (oktobrske revolucije). Tole so torej Freudova priznanja in previdnostni zadržki: »Denimo, v tej zgodovini bolezni, edini, ki se mi jo je doslej posrečilo spraviti skoz omejitve, ki jih narekujeta zdravniška diskretnost in neugodne okoliščine, se o odnosih med spoloma razpravlja kar najbolj odkrito, organi in funkcije iz spolnega življenja so imenovani z njiho- vimi imeni in nedolžnega bralca bo moj prikaz lahko prepričal, da se nisem niti za hip obotavljal pogovarjati z mlado žensko o teh temah na tak način. Bi se moral zdaj braniti pred takšnimi očitki? Čisto prepro- sto si jemljem pravice, kijih ima ginekolog - bolje, veliko skromnejše od njegovih -, in trdim, daje znainenje perverzne in nenavadne pohote, če kdo domneva, da so takšni pogovori ustrezno sredstvo za draženje ali zadovoljevanje seksualnih skomin.«^ Z ozirom na vprašanje, ki nas tu zanima, je ta tekst resnično zelo gost. Freud pokaže, da se zelo živo zaveda sprememb, kijih uvaja v vprašanje spolnosti in spolnega. Hkrati je prisotna obrambna skrb »družbenega« tipa, ki se nedvomno kombinira z nezavedniini odpori in ga vodi k neanaliziranemu zanikanju, ki vsekakor ne bi ušlo njegovi pozornosti, če bi šlo za koga drugega kot zanj. Kot vemo iz cele vrste znakov, je ena izmed Freudovih (kot tudi Cantorjevih, ki je nemara skupaj z Leninom in Freudom tretji intelektualni vir 20. stoletja) veličin v tem, daje moral delati proti samemu sebi in dati seksualnemu, glede na smer učinkov njegovega mišljenja, nek razpon, na katerega nikakor ni bil pripravljen in do katerega celo ni občutil drugega kot spontano antipatijo. Tako kot je Cantor, ko seje dotaknil neskončnega in razvezal njegovo sublimno vez z Enim, zamajal svoja lastna teološka prepričanja. Če napredujemo od eksplicitnega k implicitnemu oziroma od zavednih tez k nezavednim operacijam, nam Freudov tekst pove štiri stvari. ALAIN BADIOU 54 1) Ne počnem dragega, kot da tisto spolno imenujem takšno, kot je, spolne reči imenujem z njihovim imenom, govorim odkrito. Ta deklaracija je videti zelo enostavna in samoumevna. V resnici je v svojih časovnih pogojih temeljna. Seveda psihoanalitična invencija sestoji v tem, da mišljenje postavlja v soočenje s seksualnim kot takim. Toda v tem je pomembno to, da ne gre za enostavno razmerje vednosti. Kot nenehno razglaša Foucault, volje po »vednosti o spol- nem« ni nikoli manjkalo in je že od nekdaj povezana z učinki moči nadzorovanja teles, še posebej vezi med telesi. Freudova singulamost je v tem, da zadevni »iz oči v oči« s seksualnim ne pripada redu vednosti, temveč redu imenovanja, intervencije, tega, kar imenuje »odkrita razprava«, ki si ravno prizadeva razločiti učinke seksualnega od vsakega zgolj kognitivnega dojetja, s tem pa tudi od vsake podvrženosti oblasti norme. S tega vidika pričevanje o neki »ontolo- giji« seksualnega (seksualno takšno, kot je, »organi in funkcije«) vsekakor podpira neko emancipacijo [od] sodbe. Malo po malo, in če to hoče ali ne, bo psihoanaliza spremljala pojemanje eksplicitnih norm, prek katerih se je organizirala vednost o seksualnosti. S tem koje mishla seksualno, iz oči v oči, kot ne-vedeno [l'un-su] vsakega mišljenja, mu je dala nek status, lahko bi rekli nobleso, s katero se ni mogla sprijazniti nobena od predhodnih norm. Glede te točke seje Freud zavedal svoje izvirnosti, svojega pogu- ma, in razmerje mišljenje/seksualnost vzame nase kot resnični pre- lom. 2) »Ne obotavljam se o tem pogovarjati z mlado žensko«. Vpraša- nje ženskosti, avtonomije ženske seksualnosti in njenih učinkov, predstavlja enega temeljnih prevratov, ki jih je psihoanaliza hkrati sprožila, spremljala in jim na koncu malce od daleč sledila. V primera Dore je šlo konec koncev bolj za poslušanje (dobesedno jemanje) tega, kar ima neka mlada ženska povedati o spolnem, kot pa za »pogovarjanje« z njo o tej temi. Kajti porajajoča se psihoanaliza je v prvi vrsti odločitev prisluhniti histeričnemu rekanju [dire], ne da bi KRIZA SEKSUALNOSTI 55 iz njega takoj naredila čarovništvo, ki spada bodisi med anekdote bodisi na grmado. In Freud se poda v to, da vse do najglobljih skriv- nosti neke utemeljitvene seksualnosti podpira težavni labirint tega rekanja, s tem pa ustvari neko novo področje mišljenja. O dejstvu, da žensk ni bilo treba zaščititi pred tem mišljenjem, priča številnost žensk-psihoanalitičark, in to vse od začetka te discipline. S tem se v našem stoletju začenja dolga zgodba metamorfoze seksualnosti, ki jo je v prvi vrsti sprožila eksplicitna vključitev njene ženske dimenzije v mišljenje, malo kasneje pa še vključitev tega, kar v strogem pomenu kreativnega razgrinja homoseksualna sestavina seksualnosti. Seveda psihoanaliza ni edina, ki je delovala v tej smeri. Toda zadošča, da preberemo ravno primer Dore, in videli bomo, da leta 1905 Freud vsekakor ni capljal nekje zadaj. 3) S formulacijo, v kateri Freud razglasi, da zase zahteva skrom- nejšo vlogo kot ginekolog, stopimo v obrambno strategijo. Ginekolog je tisti, ki ohranja motiv zgolj objektivnega odnosa do peripetij spol- nosti, in ni naključje, če si država danes želi njegovo izginotje. V zavetju te objektivnosti je na milijone žensk našlo način, kako skrivaj braniti določene telesne cone svoje subjektivacije. Ob to se obregne modema ekonomija, v skladu s temle neodklonljivim razmišljanjem: če gre za nekaj objektivnega, so njegova mera stroški, stroški te spe- cializacije pa so previsoki. Obiščite svojega splošnega zdravnika. Če pa gre za nekaj subjektivnega, to ne obstaja, še posebej pa ne bi smelo nič stati. Shajajte brez. Ali pa: to je luksuz. Sedite na letalo in se odpeljite na konzultacijo v Los Angeles. Takšen je zakon našega sveta, da mora namreč tisto, kar je objektivno, postaviti svojo ceno na trg, tisto, kar je subjektivno, pa ne sme obstajati dmgače kot v obliki nedosegljivega luksuza. Kakorkoli že, ko Freud zahteva vlogo ginekologa, močno desub- jektivira prepletenost svojega mišljenja in seksualiziranega rekanja mlade histeričarke. Kaj konec koncev razume s »skromnejšimi« pravicami? Da se Dorane sleče? Freud zelo dobro ve: vzeti seksualnost ALAIN BADIOU 56 S tiste plati, ki zadeva njeno učinkovanje pri konstituciji subjekta, spada k neki (prehodni) goloti, ki seji medicinsko slačenje niti ne približa. Lepo vidimo, kako ob zori preobrazb Freud okleva glede javne verzije, ki jo bo dal tem preobrazbam. Naj vzame za model medicin- sko objektivnost, ki že od nekdaj registrira tako telo kot spolnost? Ali pa gre za subverzivno subjektivacijo, ki zadeva spolno pripoved in njene učinke in iz katere ne morejo iziti nedotaknjeni ne ženskost, kakršna je sprejeta, ne tisto neimenljivo užitka in še posebej ne osvetlitev želje po mišljenju? Še preveč jasno je, kako vzdolž tega oklevanja ideal znanosti in njegov zastopnik ginekolog služita utišanju tesnobe pred novim. 4) Na koncu nam Freud zagotovi, da v tej zadevi ne kroži nobena želja in da bi bilo »perverzno pohotno«, če bi verjeli nasprotno. Odstavek se tako konča z zanikanjem, ki bi lahko služilo za šolski primer. Kajti vemo (in to vemo z gotovostjo že, če zgolj preberemo primer), da je med mlado histeričarko in njenim analitikom ravno zelo intenzivno krožila želja, vse do te mere, daje Freud dobesedno zbežal, zaradi česar »primer Dora« ostaja v veliki meri neodločen, in prav v tem je iskati enega njegovih literarnih šarmov. Tako da je Freud svojim učencem in samemu sebi zapustil paradigmo tega, kar se bo imenovalo proti-transfer, s katerim zapeljujoči analizant uspe dobiti prednost pred gospodarjem, ki ga analizira. Vsekakor je nemajhen doprinos tega stoletja v tem, daje - resda po sledeh Platonovega Simpozija - mislilo izjemen pomen transfemih in protitransfemih operacij v vsem tistem, kar zadeva tako prenos vednosti kot utrjevanje človeških skupin okoli kakega obskumega fetiša. Kot se pogosto zgodi inicialnim Gospodarjem, Freud hkrati prakticira ta miselni preboj na področjih, kjer se resnica vzdržuje prek zapore, postavljene na seksualnost, in se hkrati umakne pred eksplicitnim poimenovanjem svoje prakse. A zato se ne bo nič manj dotaknil tistega želečega nemira, ki se mu izpostavlja vsak, ki želi pojasniti, kako se neka resnica polasti singulamosti nekega subjekta. KRIZA SEKSUALNOSTI 4. Citirano po Sigmund Freud, Mali Hans. Volčji človek. Studia Humanitatis, Ljubljana 1989, str. 12. 57 Kaj nam novega o seksualnem pove primer »Malega Hansa«, tekst iz leta 1909? Navajam pomenljiv odlomek. »Toda tudi psihoanalitik si sme priznati željo po neposrednejših, po krajši poti pridobljenih dokazih temeljnih načel. Mar naj bi potemtakem ne bilo možno neposredno pri otroku v vsej njihovi življenjski svežini odkriti tistih seksualnih vzgibov in tvorb želje, ki jih pri odraslih izbr- skamo z velikim naporom in za katere potem trdimo, da so konstitu- cionalna značilnost vseh ljudi ter se pri nevrotikih kažejo le močneje ali izkrivljeno? S tem namenom že leta spodbujam svoje učence in prijatelje, naj zbirajo opazovanja o seksualnem življenju otrok, ki je večinoma spretno spregledano aU namerno zatajeno.«'' Tokrat gre za nekaj, kar je dejansko sprožilo in še vedno sproža (poglejte si včasih popolnoma abotne izjave, ki se pojavljajo v razpravi o pedofilskih praksah) kar najsilovitejše odpore, namreč trditev, da obstaja močna otroška seksualnost, prizorišče, kjer se izgrajuje prihodnost nekega subjekta. Poleg tega je za Freuda ta seksualnost tako zaznamovana s polimorfno perverzijo, da se vsaka ideja, po kateri spolnost normira narava, takoj izkaže za nekonsi- stentno. Freud se zelo dobro zaveda zmožnosti preloma, ki jo nosi ta doktrina, in prav zato spodbuja svoje učence, naj pomnožijo nepo- sredna opažanja, da bi bil v primeru kontroverz oborožen z obširnim empiričnim aparatom. Še enkrat ponavljam, da nikakor ni gotovo, daje Freudov pogum danes postal odveč. Stoletje je prav gotovo onesposobilo eno od klasičnih tez o otro- štvu, na primer Descartesovo, po kateri otrok ni bil drugega kot nekak- šen vmesnik med psom in odraslim, vmesnik, ki ga je potrebno, da bi dosegel rang človeka, dresirati in kaznovati brez najmanjšega ALAIN BADIOU 58 oklevanja. Danes smo pri univerzalnem deklariranju otrokovih pravic, prihaja do tožb na sodišču, na primer v Skandinaviji, ker sosedje ovadijo starše, ki so verjeli, da je še mogoče udariti svoje otroke. Kdo se ne bi veselil te .spremembe, če jo vzamemo ločeno od osta- lega? Vsekakor zdaj ni sezona za obrambo starih angleških kolidžev in njihovih telesnih kazni. Toda vselej se postavi vprašanje, kakšno ceno plačamo - ko gre za definicijo človeka - za vsako razširitev njegovih pravic. Kajti enakost je reverzibilna. Če ima otrok pravice človeka, to lahko pomeni, da je otrok človek, vendar pa je pogoj tega prav lahko tudi to, da človek sprejme, da ni nič več kot otrok. Če imajo celo makake in svinje neodtujljive pravice, je to lahko znamenje prefinjenega sočutja. Lahko pa tudi pomeni, da ne smemo verjeti, da smo kaj drugačni od opice ali pujska. V tem je ves pomen vprašanja, ki gaje postavil Rousseau: »Kaj je otroštvo?« Freud odgovarja, daje otroštvo prizorišče konstitucije subjekta v želji in prek želje, v in prek izkušanja ugodja, povezanega s predstavami objektov. Otroštvo fiksira spolni okvir, v katerem se mora odtlej obdržati vsaka naša misel, pa naj bodo njene operacije še tako sublimirane. Kar še danes tvori subverzivno dimenzijo te teze, ni to, da ji naspro- tujejo v imenu živalskosti otrok in nujnosti dresure, prej nasprotno. Ovira je, a contrario, v ideji, daje otrok nedolžnež, angelček, odla- gališče vseh naših umazanih sanjarij in zbiralnik vse rožne vode tega sveta. Prav to vidimo v ponavljajočih se pozivih k ovaduštvu, smrtni kazni in takojšnjemu linču, čim gre za spolni odnos z otrokom. V vseh teh silovitih pozivih, ob katerih javna oblast le stežka ostaja neomajna, prav nikoli ni govora o tem, kar je Freud poudaril s svojim običajnim pogumom: daje otroštvo, kar najdlje od vsake »nedolžno- sti«, zlata doba spolnega eksperimentiranja v vseh njegovih oblikah. Seveda je samo po sebi umevno, da mora zakon povedati, kdo je otrok in kdo ne, pri kateri starosti svobodno razpolagamo s svojim telesom in kako kaznovati tiste, ki prekoračijo te zakonske določbe. KRIZA SEKSUALNOSTI 59 Kar zadeva umore, jih je kot vselej treba preganjati kar najbolj pravično in strogo. A koje enkrat to jasno, ni le nekoristno, temveč globoko reakcionarno in škodljivo, če se v ta namen sklicujemo na arhaične predstave o otroštvu, na lažnivi predfreudovski moralizem, in pozabimo, da vsako otroštvo strukturirajo močni goni in vselej budna spolna radovednost. Tako daje nujno delikatno, če poskušamo izmeriti stopnjo sodelovanja otroka s tistimi, ki se ga lotijo spolno zapeljati, pa čeprav upravičeno postavimo, da obstoj takšnega sodelovanja nikakor ne razreši odgovornosti odraslega, ki to izkoristi. Naj k temu dodamo, da naj tisti, ki organizirajo peticije, ovaduštva, internetne strani in nekontrolirane linče ob pedofilih, raje od blizu pogledajo patogeno, tudi seksualno patogeno, strukturo družine. Daleč največ umorov otrok zagrešijo ne sumljivi samski pedofili, temveč njihovi starši, še posebej matere. In daleč največ seksualnih stikov z otroki je incestuoznih in se, tokrat, zgodijo na pobudo očetov ali očimov. A glede tega - tiho in zavezana usta. Morilske matere in incestuozni očetje, ki so neskončno bolj razširjeni kot pedofilski morilci, le s težavo nastopajo v idilični sliki družin, kamor želijo umestiti nadvse čudovit odnos staršev-državljanov z njihovimi angelskimi malčki. Freud pa tu ni sprejel nobene ovire, ne glede na to, kakšni so lahko njegovi lastni meščanski zadržki. Človeško mišljenje je razložil izhajajoč iz otroške seksualnosti in nam omogočil razumeti, kaj je v družinskem univerzumu izumetničenega, nevrotičnega, obupnega. Poleg tega je anticipiral nekaj, kar je danes postalo jasno: kreativni vir, ki tvori latentno ali eksplicitno homoseksualnost vsakega člove- škega subjekta. Poglejmo na primer tale odlomek iz analize predsed- nika Schreberja, teksta iz leta 1911: »Mislim, da zdaj nc bomo več nasprotovali domnevi, da je bil povod bolezni nastop ženske (pasivno homoseksualne) fantazije, ki si je za objekt vzela osebo zdravnika. Temu seje Schreberjeva osebnost začela intenzivno upirati, njena obramba, ki bi se verjetno lahko udejanila ALAIN BADIOU 5. Citirano po Sigmund Freud, »Psihoanalitične pripombe k avtobiografskemu opisu primera paranoje«, v Primer Schreber, Analecta, Ljubljana 1995, str. 42. 60 tudi v drugačnih obUkah, pa si je iz nam neznanih razlogov izbrala prav formo preganjalne blodnje.«' Freud drzno vztraja, da homoseksualnost nikoli ni drugega kot ena od sestavin generične seksualnosti. Nič naravnega ni v tem, da je za subjekt nosilec objekta želje drugi spol. Gre za dolgo in od naključij odvisno konstrukcijo. Ne bomo prezrli, da v primeru Schre- berja nikakor ni homoseksualni gon tisti, ki vodi k deliriju, temveč so to pogoji konflikta, v katerega subjekta potegne potlačitev tega gona. Schreberjeva fantazma je neka »ženska« želja, ne po svoji čisti pasivni formi, temveč zato, ker gre - kot pokažejo končne meta- morfoze te fantazme - za osvojitev mesta Očetove ženske (postati spolni objekt Boga). Sama po sebi ta fantazma priča zgolj o univer- zalni ambivalentnosti gonov, o njihovi spremenljivosti glede na objekt, na katerega se fiksirajo. Njena nezavedna potlačitev sama ni drugega kot učinek družbenih pravil, družinskih shem, očetovskega zakona itd. Na njej ni nič naravnega. Kar zadeva njen iztek v psihozo, Freud ob tem, da virtuozno razgrne njegovo logiko, skrbno opozori, daje razlog takšnega izteka preprosto neznan. Drugače rečeno: če je vez med homoseksualno fantazmo in delirijem razumljiva, pa ni zato nič manj popolnoma kontingentna. Vpletene libidinalne sile bi se lahko razporedile v »drugačnih oblikah«. Freud torej sprejme homo- seksualnost kot eno možnost med drugimi, kot enega od virov poti, ki jo ubere gon. Njena univerzalnost izhaja iz tega, da ni mogoče izolirati čistih figur želje. Vsaka fiksacija objekta je kontaminirana s svojim nasprotjem, vsaka želja vsebuje željo biti »na mestu« drugega spola. Obstaja neka sprevrnitev razmerja med univerzalnostjo in virom seksualne želje, sprevrnitev, ki jo je to stoletje prignalo precej onstran tega, kar je predvideval Freud, a ki jo je bil sposoben napovedati z nezmotljivo točnostjo logika gonov. KRIZA SEKSUALNOSTI 6. Citirano po Sigmund Freud, Mali Hans, Volčji človek, op. cit., str. 135. 61 Zato ni presenetljivo, daje ta človek, ki se ni nikdar uklonil pred zahtevami mišljenja, hitro spoznal nevarnost, ki preti njegovemu podvigu s strani odporov »normalnosti«. O tem priča tale odlomek iz »Volčjega človeka« (1918). »Odpor proti spoznanjem psihoanahze je v sedanji fazi boja za njeno uveljavitev, kakor je znano, privzet novo obliko. Prej so se trudili, da bi dejstvom, ki jih je odkrila analiza, spodbijaU verodostojnost, in najboljša tehnika pri tem je bila izogibanje, da bi jih preveriU. Tako ravnanje pa je dajalo le pičle rezultate, zato so nasprotniki zdaj ubrali drugo pot. Dejstva zdaj sicer priznavajo, toda sklepe, ki iz njih izhajajo, poskušajo odpraviti tako, da jim spremenijo pomen, in tako se znova ubranijo spotakljivih novosti. Študij otroških nevroz dokazuje popolno neza- dostnost takih plitvih in nasilnih poskusov spreminjanja pomena, saj nam kaže, da imajo pri oblikovanju nevroze prevladujoč delež tako pogosto zatajene libidinalne gonske moči; odkriti pa je mogoče tudi odsotnost oddaljenih kulturnih smotrov, o katerih otrok še nič ne ve in mu zato tudi ne morejo nič pomeniti.a"" V tem odlomku Freud analizira drugi val odpora proti psihoanalizi. Če je v nekem prvem obdobju škandal povzročalo soočenje mišljenja s pritiskom [injonction] seksualnosti, se zdaj poskuša ta pritisk »spiri- tualizirati« in iz njega napraviti kulturni fenomen. Tu gre seveda za Jungove arhetipe, s katerimi je seksualni moment od samega začetka formaliziran v Kulturo. Freud to kulturno sublimacijo razglasi za malce bolj subtilen odpor Absolutno nujno je, da ostanemo iz oči v oči s seksualnim in brez strahu ali izmikanja rekonstituiramo prizorišče, kjer igrajo »libidinalne sile«. Freud je torej že leta 1918 zelo dobro videl tisti manever, ki se odtlej nenehno nadaljuje in ki sestoji v tem, da artikulacijo želje in njenega objekta napotimo na pre-konstituiran smisel v kulturi, mitologiji, religiji. Ta manever je vselej v tem, da na mesto resnice ALAIN BADIOU 7. Une vérité insensée: prevod bi se lahko glasil tudi »resnici, ki nima smisla«. 62 znova postavimo smisel, da v libido vbrizgamo tisto »kulturno«. To je hermenevtični manever in Freud je takoj opazil, da gre tu za potuh- njeno negacijo njegovega odkritja, da seje skratka potrebno vrniti h goh spolnosti, k radikalni odsotnosti njenega smisla. Freud, ta veliki materialistični duh, je tudi vedel, da gre pri tem za boj proti rehgiji, ki je modema oblika tega boja, oblika, ki jo zahteva naše stoletje. Kar religijo navdaja z grozo, ni pomembnost spolnosti, prej nasprotno. Cerkveni očetje vedo kar precej o spolnosti, njenih perverzijah, njenih učinkih, in so zadnji, ki bi podcenjevali njen pomen. Ne, z grozo jih navdaja to, da lahko spolnost narekuje neko koncepcijo resnice kot ločene od smisla. Grozno je to, da se spolnost upira vsakemu dajanju smisla, medtem ko je sam obstoj religije odvisen od tega, da lahko spiritualizira spolno razmerje, se pravi naredi, da nekaj pomeni. Ob vprašanjih spolnosti, smisla in resnice je Freud vpletel stoletje v veliko bitko, ki jo je Lacan predstavil kot veliko bitko med religijo in psihoanalizo. Zastavek konflikta je v tem, ali ima spolnost smisel oziroma, če rečemo kot Lacan, ali v spolnosti obstaja nekaj kolikor toliko povezanega, nekaj takega kot spobo »razmerje«; ah pa, nasprot- no, subjektivna usoda seksuacije subjekta podvrže neki nori resnici,^ namreč temu, če še enkrat rečemo z Lacanom, da ni spolnegarazmerja. Enostavno rečeno: antireligiozna funkcija soočenja mišljenje/spol- nost v znamenju resnice je ta, da spolno rekanje iztrga pretenzijam morale. To iztrganje je revolucija takšnih razsežnosti, da lahko podvo- mimo, če je ireverzibilna ali pa izpeljana do konca. Stoletje je izruvalo spolnost najbolj očitnim figuram moralnosti. Pa jo je zato de-morali- ziralo? Morala se lahko skriva pod hedonizmom. Imperativ »uživaj !«, ki ga danes razglašajo vse revije za mladostnike, ohranja in zaostruje strukture, ki jih je sintetiziral imperativ »ne uživaj !«. Freudovskarevo- KRIZA SEKSUALNOSTI 63 lucija, ki je skozi stoletje spremljala intimno odmotavanje od reli- giozne strukturacije smisla, je danes v suspenzu, soočena z novimi modusi seksuirane subjektivacije, kjer je manj pomembna vidna oblika (hetero- ali homo-seksualna, ženska ali moška, aktivna ali pasivna, nevrotična ali depresivna in tako dalje), kot je pomembna tista tesnoba, ki jo sproža ta neimenljiva stvar, ki prekriva vsako uživanje, še posebej vsako obvezno uživanje. Kot vemo vsaj od poznega rimskega cesarstva dalje: ko užitek postane tisto, kar si hoče vsako življenje zagotoviti, in ko pride užitek na mesto imperativa, neizogibno končamo v uživanju v grozotah. Tako lahko pride obdobje splošne mračnosti, gladiatorjev, mučenj v realnem času. obdobje, ob katerem se nam bo še tožilo po političnih ubojih mrtvega stoletja. Nedvomno je prav to tista točka, v kateri nas navdihuje pogum Freuda, ki je znal vzpostaviti mišljenje in logiko vpričo tistega, kar se vzdržuje zgolj iz neimenljivega, a ni zato nič manj neizogibna sestavina naše resnice. To, daje znal priti k realnemu spolnosti namesto k njenemu smislu, Freuda nedvomno dela za enega velikih junakov tega stoletja, enega tistih, zaradi katerih lahko rečemo, da tista leta, ki so se tako pogosto posvečala grozljivi in brezplodni indiferenci do partikularizmov, le niso bila zastonj, kar zadeva obstoj univerzalnega v mišljenju. 5. maj 1999 Prevedla Alenka Zupančič. Klinika Sigmund Freud O UPRAVIČENOSTI LOČEVANJA DOLOČENEGA KOMPLEKSA SIMPTOMOV OD NEVRASTENIJE POD OZNAKO »TESNOBNA NEVROZA« [Über die Berechtigung, von der Neurasthenie einen bestimmten Symptomenkomplex als »Angstneurose« abzutrennen] (1895 [1894]) Izdaje v nemškem jeziku: 1895 Neurol. Zentbl., 14. zv„ str. 55-66. (15. januar) 1906 Sammlung kleiner Schriften zur Neurosenlehre, 1. zv., str. 60-85. (2. izdaja 1911; 3. izdaja 1920; 4. izdaja 1922.) 1925 Gesammelte Schriften, 1. zv., str, 306-333. 1952 Gesammelte Werke. 1. zv., str. 315-342. Uredniška opomba' Ta članek bi lahko opisali kot prvi kos stranpoti, ki se z marsikakšnim razcepom in občasnimi ostrimi obrati vleče skozi celotno Freudovo delo. Članek vendarle, strogo vzeto, ni začetek teh poti, kajti predhaja mu več preučevalnih potez v obliki zasnutkov, ki jih je Freud poslal Wilhelmu Fliessu in ki so bili objavljeni šele postumno (Freud, (1950 a) [1887-1902], Aus den Anfängen der Psycho- analyse, London). Ob branju tega zgodnjega dela bi morali imeti pred očmi 1. Sigmund Freud,Sliidicmiu.snahf, »Hysterie und Angst«, VI. zv., Conditio humana, S. Fischer Verlag, Frankfurt na Majni 1971. 65 SIGMUND FREUD [Uvod] Težko je povedati kaj občeveljavnega o nevrasteniji, dokler dopuščamo, da nam to ime bolezni pomeni vse tisto, za kar ga je uporabil Beard.^ Menim, da lahko nevropatologija le pridobi s tem, če poskusimo od prave nevrastenije ločiti vse tiste nevrotične motnje, katerih simptomi so po eni strani tesneje povezani med seboj, kot pa s tipičnimi nevrasteničnimi simptomi (s pritiskom znotraj lobanje, s spiralno iritacijo, dispepsijo s flatulenco in obsipacijo) in ki po drugi strani v svoji etiologiji in mehanizmu puščajo prepoznati bistvene razlike v primerjavi s tipično nevrastenično nevrozo. Če povzamemo to namero, si bomo kmalu ustvarili dokaj enotno sliko nevrastenije. 2. [Ameriški nevrolog G. M. Beard (1839-1883) je veljal za glavnega predstavnika koncepta nevrastenije. Prim. Beardovi deli American Nervousness, its Causes and Consequences (1881) in Sexual Neurasthenia (Nervous Exhaustion), its Hygiene, Causes, Symptoms and Treatment (1884).] 66 dejstvo, da se je Freud v tem času še spopadal s problemom, kako bi se dalo ugotovitve psihologije izraziti z nevrološkimi termini. Niti hipoteze, da obstajajo nezavedni duševni procesi, še ni vzel povsem za svojo. Na ta način v pričujočem delu razlikuje med »somatskim seksualnim vzburjenjem« na eni strani in »seksualnim libidom ali psihičnim ugodjem« na drugi. »Libido« je obravnavan kot nekaj izključno »psihičnega«, dasiravno zopet ni razpoznati nekega jasnega razlikovanja med »psihičnim« in »zavestnim«. Toda zanimivo je, daje Freud že nekaj let pozneje, koje pisal povzetek tega dela (1897 b), očitno prišel do pojmovanja libida kot nečesa potencialno nezavednega, kajti zapiše: »Nevrotična tesnoba je preoblikovan seksualni libido.« V katerihkoli terminih že je Freud izrazil to teorijo, jo je. ne glede na nekatere razločevalne pridržke, ohranil vse do visoke starosti. Pred tem pa imamo dolgo vrsto spreminjajočih se pogledov, ki so na kratko razloženi v 'uredniški opombi' k zadnjemu izmed njegovih glavnih del o tej temi, Hemmung, Symptom und Angst (1926 d.; slov. prev. Inhibicija, simptom in tesnoba, Problemi, Ljubljana 2001, 1-2). o UPRAVIČENOSTI LOČEVANJA DOLOČENEGA KOMPLEKSA ... 3. [To klinično enoto je predlagal Fliess (ácWNeuc Beiträge und Therapie dernasalen Reflexneurose ( 1892) in 'Die nasale Reflexneurose', Verhandlungen des Kongresses für innere Medizin (1893)) in je sugeriral Freudu.] 4. [Freud na tem mestu oznako uporabi prvič v publiciranem delu v nemščini. (Francoske verzije - «névrose d'angoisse« - se je poslužil že v 'Obsessions et phobies' (1893).) Izrazje uporabljal že vsaj od 8. februarja 1893 - uporabi ga v pismu Fliessu (Freud, 1950 a). Koncept, kakor tudi termin, sodeč po Löwenfeldu dolgujemo Freudu. Nekaj časa pred tem Vv'ernicke izvede poskus razlikovanja pojma tesnobna psihoza.] 5. E. Hecher (1893). - Tesnoba se v Kaanovi študiji (1893) navaja kot eden izmed glavnih simptomov nevrastenije. 67 Prišli bomo do tega, da, natančneje kot nam je uspelo do sedaj, ločimo nekatere psevdonevrastenije (slika organsko posredovane nazalne refleksne nevroze,-' živčne motnje kaheksij in arterioskleroze, pred- hodni stadiji progresivne paralize in nekaterih psihoz) od pristnih nevrastenij, s čimer bo - po predlogu Möbiusa - lažje postaviti na stran nekatere status nervosi dedno degeneriranih, kakor tudi najti razloge za to, da se nekatere nevroze, kijih danes imenujemo nevra- stenija, posebno občasne ali periodične narave, nasprotno dodajo melanholiji. Do odločilne spremembe pa pridemo, če se odločimo od nevrastenije ločiti tisti kompleks simptomov, ki ga bom opisal v nadaljevanju in ki na posebno zadosten način izpolnjuje zgoraj postavljene pogoje. Simptomi tega kompleksa so si klinično medse- bojno mnogo bližji od pristno nevrasteničnih (tj. večkrat se pojavijo skupaj, se medsebojno nadomeščajo v času bolezni), etiologija ter mehanizem te nevroze pa sta popolnoma različna od etiologije in meha- nizma pristne nevrastenije, kot se nam po takšni ločitvi tudi izkaže. Ta kompleks simptomov imenujem »tesnobna nevroza«,'* ker je mogoče vse njegove sestavne dele grupirati okoli glavnega simptoma tesnobe in ker se vsak posamezen med njimi v neki določeni zvezi navezuje na tesnobo. Verjel sem v originalnost tega svojega pojmo- vanja simptomov tesnobne nevroze, dokler mi ni prišlo v roke zanimivo izvajanje E. Heckerja,'' v katerem sem omenjeno interpretacijo našel v vsej zaželeni jasnosti in popolnosti. Vendar Hecker simptomov, ki SIGMUND FREUD I Klinična simptomatologija tesnobne nevroze Kar imenujem »tesnobna nevroza«, se kaže v dovršeni ali radi- mentami obliki, izolirano ali v kombinaciji z dragimi nevrozami. Precej samostojni in pri tem izolirani primeri so seveda tisti, ki še posebej podpirajo vtis, da tesnobna nevroza uživa klinično samostoj- nost. V drugih primerih smo pred nalogo, da iz nekega kompleksa simptomov, ki odgovarja »mešani nevrozi«, izbezamo in izluščimo tiste, ki ne pripadajo nevrasteniji, histeriji ipd., temveč tesnobni nevrozi. Klinična slika tesnobne nevroze zaobsega sledeče simptome: 1) Vsesplošna vzdraženost. Ta je pogost živčni simptom in kot tak lasten mnogim status nervosi. Na tem mestu jo navajam zato, ker se konstantno pojavlja pri tesnobni nevrozi in je teoretsko pomenljiva. Povečana vzdraženost vselej kaže na kopičenje vzbur- jenja ali na nezmožnost prenašanja kopičenja - torej na absolutno ali relativno kopičenje dražljajev. Posebnega poudarka vreden se mi zdi izraz te povečane vzdraženosti skozi slušno hiperestezijo, preobčutljivost na hrap, katere simptom je zagotovo mogoče razložiti prek vrojenega notranjega odnosa med slušnimi vtisi in prestraše- nostjo. Slušna hiperestezija se pogosto izkaže za \ZTok nespečnosti; k tesnobni nevrozi sodi več kot ena oblika le-te. 68 jih prepoznava kot ekvivalente ali rudimente tesnobnega napada, za razliko od mene, ne razločuje od sklopa nevrastenije; to očitno sledi iz tega, da ni upošteval različnosti etioloških pogojev v enem in dra- gem primeru. S poznavanjem te zadnje razlike odpade vsaka nuja, da bi tesnobne simptome označeval z istim imenom kot pristne nevra- stenične, kajti namen poimenovanja, kije sicer poljubno, je olajšati postavitev občih trditev. o UPRAVIČENOSTI LOČEVANJA DOLOČENEGA KOMPLEKSA ... 6. [S to temo odnosa med hipohondrijo in drugimi nevrozami se Freud ukvarja v svojem prispevku k delu Studien Uber Hysterie (Gesammelte Werke, 1. zv., str 75); mnogo kasneje se k tej tèmi znova vrne, posebej v drugem delu njegovega dela o narcizmu {'Zur Einführung des Narzismus' (1914 c)), Studienaus gäbe, 3. zv., str 50 in si.; slov. prev. 'Vpeljava ndrcizma', Metapsihološkispisi. Studia humanitatis, Ljubljana 1987.) 7. [Tesnoba vesti postane glavna tema v nekaterih poznih Freudovih delih, tako v Inhibicija, simptom in tesnoba (glej str 270 in si., str 279 in si. ter str 285; v slov. prev. str. 51 in si., str 61 in si., str 67) ter v sedmem in osmem poglavju dela Das Unbehagen in der Kultur ( 1930«); slov. prev Nelagodje v kulturi. Gyrus, Ljubljana 2001.] 69 2) Tesnobno pričakovanje. Stanja, ki ga imam v mislih, ne morem pojasniti bolje, kakor prek tega imena in nekaterih dodanih primerov. Neka ženska npr., ki trpi za tesnobnim pričakovanjem, vsakič, ko njenega moža zaradi prehlada napade ka.šelj, pomisli na gripozno pljučnico in v duhu zagleda njegov pogrebni sprevod. Ko na poti domov pred hišnimi vrati vidi drugo ob drugi stati dve osebi, se ne more ubraniti misli, daje eden izmed njenih otrok zgrmel skozi okno; kadar sliši zazvoniti zvonec, pričakuje sporočilo o smrti neke osebe ipd., medtem ko vendar v vseh teh primerih ni dan noben posebni povod za okrepitev neke gole možnosti. Tesnobno pričakovanje seveda neopazno izzveni v nekaj normal- nega, zaobjema vse, kar se običajno označuje kot »tesnobnost, nag- njenje k pesimističnemu pojmovanju stvari«, a takšno plavzibilno bojazljivost kolikokrat je le mogoče preseže in je pogosto celo za bolnika razpoznavno kot neka vrsta prisile. Za eno obliko tesnobnega pričakovanja- namreč za tisto, ki se nanaša na lastno zdravje - lahko rezerviramo stari lermin hipohondrija. Nivo, kije dosežen s hipohon- drijo, ni vselej paralelen z vsesplošnim tesnobnim pričakovanjem; kot pogoj zahteva obstoj parestezij in neprijetnih telesnih občutij. Hipohondrija tako postane oblika, kiji dajejo prednost pristni nevraste- niki, kakor hitro zapadejo - kar se dogaja pogosto - tesnobni nevrozi.'' Nadaljnji izraz tesnobnega pričakovanja bi lahko bilo pri moralno občutljivejših osebah tako pogosto nagibanje k tonoe/ vesti,'' k skru- SIGMUND FREUD 8. [Svarilna čutna doživetja, ki predhajajo epileptičnemu ali histeričnemu napadu.] 70 puloznosti in pedantnosti, ki prav tako variira od normalnosti pa vse do stopnjevanja v smislu bolestnega dvoma. Tesnobno pričakovanje je jedrni simptom nevroze; v njem je na dlani tudi delček njene teorije. Morda lahko rečemo, daje tukaj priso- ten nek prosto plavajoči kvantum tesnobe, ki ob pričakovanju obvla- duje izbor predstav in seje kadarkoli pripravljen povezati s katerokoli prikladno predstavno vsebino. 3) To ni edini način, na katerega se lahko kaže za zavest večinoma latentna, a konstantno prežeča tesnobnost. Ta lahko nasprotno tudi nenadoma vdre v zavest, ne da bi jo dramil tok predstav, in na ta način izzove tesnobni napad. Takšen tesnobni napad lahko sestoji bodisi samo iz občutka tesnobe brez vsake asociirane predstave bodisi je povezan s priročnimi predstavami o propadu življenja, »o udarcu kapi«, o grozeči blaznosti ali paje občutku tesnobe pridodana nekak- šna parestezija (podobna histerični auri)" ali, končno, je z občutkom tesnobe povezana motnja nekaterih ali več telesnih funkcij, dihanja, delovanja srca, vazomotorične inervacije, delovanja žlez. Iz te kombi- nacije pacient kmalu posebej poudari enkrat ta, drugič drug moment, toži zaradi »srčnih krčev«, »sopenja«, »znojenja«, »volčje lakote« ipd., v njegovem prikazu se tesnobni občutek pogosto popolnoma umakne ali pa je zares nerazpoznatno označen kot »slabo počutje«, »nelagodje« itd. 4) Interesantno in diagnostično pomenljivo je sedaj to, da mera mešanice teh elementov v tesnobnem napadu strašansko variira in da lahko domala vsak spremljajoči simptom prav tako dobro konstituira napad kot tesnoba sama. Potemtakem obstajajo rudimen- tarni tesnobni napadi in ekvivalenti tesnobnega napada, po vsej verjetnosti imajo vsi isti pomen, ki kažejo veliko in doslej malo ce- njeno bogastvo oblik. Točnejši študij teh larviranih tesnobnih stanj (Hecker [1893]) in njihova diagnostična ločitev od drugih napadov bi morala kmalu postati nujno delo za nevropatologe. o UPRAVIČENOSTI LOČEVANJA DOLOČENEGA KOMPLEKSA .. 71 Na tem mestu dodajam zgolj listo meni poznanih oblik tesnobnega napada: a) Z motnjami delovanja srca, bitja srca, s kratkotrajno aritmijo, z daljšo trajno tahikardijo vse do težkih stanj slabotnosti srca, katerih razločevanje od organskega srčnega obolenja ni vselej lahko; psevdo- angina pektoris, eno izmed diagnostično kočljivih področij! b) Z motnjami dihanja, več oblikami živčne dispnoe, napadi, podobnimi astmatičnim ipd. Poudarjam, da celo teh napadov vselej ne spremlja prepoznavna tesnoba. c) Napadi znojenja, pogosto nočni. d) Napadi trepeta in tresenja, ki se vse prehitro zamenjujejo s histeričnimi. e) Napadi volčje lakote, pogosto v povezavi z omotico. f) V obliki napada pojavljajoče se diareje. g) Napadi lokomotorične omotice. h) Napadi tako imenovanih kongestij, vključujoč takorekoč vse, kar je bilo imenovano vazomotorična nevrastenija. i) Napadi parestezij (toda te le redko brez tesnobe ali podobnega nelagodja). 5) Tudi nočno zbujanje od strahu ni pogosto nič drugega kot ina- čica tesnobnega napada {pavor nocturmis pri odraslem), navadno v povezavi s tesnobo, z dispnoo, potenjem ipd. Ta motnja pogojuje neko drugo obliko nespečnosti v okviru tesnobne nevroze. - Sicer pa sem prišel do prepričanja, da tudi pavor nocturmis pri otrocih kaže obliko, ki spada k tesnobni nevrozi. Histerični videz in povezava tesnobe z reprodukcijo nekega za ta namen ustreznega doživljaja ali sanj povzročita, da se pavor nocturnus pri otrocih kaže kot nekaj posebnega; pojavi pa se lahko tudi v čisti obliki, brez sanj ah ponav- ljajoče se halucinacije. 6) Posebno mesto v skupini simptomov tesnobne nevroze zav- zema »omotica«, ki jo je v njenih najlažjih oblikah ustrezneje opisati SIGMUND FREUD 72 Z izrazom »vrtoglavica«, v težji obliki pa kot »napad omotice« s tesnobo ali brez; slednja spada k najusodnejšim simptomom nevroze. Omotica tesnobne nevroze ni niti vrtoglavost niti posebno ne poudar- ja, kot Ménièrjeva omotica, posameznih nivojev in smeri. Pripada lokomotorični ali koordinatorični omotici kot omotica pri ohromitvi očesnih mišic; temelji na nekem specifičnem neugodju, pospremljena je z občutki, da tla valovijo, se noge pogrezajo, da seje nemogoče še naprej držati pokonci, pri tem pa so noge težke kot svinec, trepečejo in popuščajo. Ta omotica se nikoli ne konča s padcem. V nasprotju s tem trdim, daje takšen napad omotice lahko nadomeščen z napadom globoke nezavesti. Druga nezavesti podobna stanja pri tesnobni nevrozi se zdijo odvisna od srčnega kolapsa. Napad omotice neredko spremlja najhujša oblika tesnobe, pogosto v kombinaciji s srčnimi in dihalnimi motnjami. Po mojih opažanjih sodeč pri tesnobni nevrozi pogosto naletimo tudi na višinsko omotico ter gorsko in prepadno omotico; prav tako ne vem, če nismo poleg tega sem upravičeni prišteti vertigo a stomacho laeso [omotico gastričnega porekla]. 7) Na osnovi kronične tesnobnosti (tesnobno pričakovanje) na eni strani in nagnjenja k napadu omotice na drugi strani se razvijeta dve skupini tipičnih fobij, pri čemer prva zadeva vsesplošno fizio- loško ogroženost, druga lokomocijo. K prvi skupini spadajo tesnoba pred kačami, neurjem, temo, mrčesom ipd., kakor tudi tipična moraba prenatančnost ter oblike bolestnega dvoma; tuje razpoložljiva tesnoba uporabljena preprosto za okrepitev odporov, ki so vsakemu človeku instinktivno vcepljeni. Navadno se neke vrste prisilno delujoča fobija oblikuje šele tedaj, ko se pridruži neka reminiscenca na doživetje, pri katerem se je ta tesnoba lahko izrazila, npr potem, ko je bolnik prestal neurje na prostem. Če takšne primere razlagamo kot trajanje močnih vtisov, jim s tem delamo krivico; tisto, kar dela ta doživetja za pomenljiva in spomin nanje za trajen, je vendar zgolj tista tesnoba, ki se je lahko pojavila takrat in se lahko pojavi še danes. Z drugimi o UPRAVIČENOSTI LOČEVANJA DOLOČENEGA KOMPLEKSA ... 9. 'Die Abwehr-Neuropsychosen' (1894 a). - [Oznaka »prisilna nevroza« (Zwangs- neurose) se na tem mestu prvič pojavi v tiskani obliki. Freud jo uporabi v pismu Fliessu z dne 7. februarja 1894 (Freud, 1950«, pismo št. 16). Tako koncept kot tudi termin nas vodita nazaj do Freuda.] 73 besedami, takšni vtisi ostanejo močni le pri osebah s »tesnobnim pričakovanjem«. Draga skupina vsebuje agorafobijo z vsemi njenimi stranskimi oblikami, vse pa so karakterizirane z ozirom na lokomocijo. Pred- hodni napad omotice se pri tem pogosto pokaže kot utemeljitev fobije; vendar sem mnenja, da takšnega napada ne smemo vsakič postulirati. Občasno vidimo, da po prvem napadu omotice brez tesnobe loko- mocija, četudi jo odslej stalno spremlja senzacija omotice, ostaja mogoča brez omejitve; da pa le-ta v pogojih osamljenosti, ozke ulice ipd., če seje napadu omotice enkrat pridražila tesnoba, odpove. Odnos teh fobij do fobij prisilne nevroze, katere mehanizem sem v tem časopisu razkril v nekem zgodnejšem spisu,'je sledeče narave: ujemanje je v tem, da neka predstava tu, kakor tudi tam, postane prisilne narave prek povezave z razpoložljivim afektom. Mehanizem afektnepremestitve torej velja za obe vrsti fobij. Pri fobijah tesnobne nevroze pa je 1) ta afekt monoton, kar pomeni, daje njihov ton tesno- ben; in 2) ne izvira iz potlačene predstave, temveč se pri psihološki analizi izkaže, da se ga ne da naprej reducirati in da ni dostopen za psihoterapijo. Mehanizem substitucije za fobije tesnobne nevroze potemtakem ne velja. Obe vrsti fobij (ali prisilnih predstav) se pogosto pojavita skupaj, dasiravno za atipične fobije, ki slonijo na prisilnih predstavah, ni nujno, da se porodijo na tleh tesnobne nevroze. Pogostejši, na videz bolj komphciran mehanizem, se pojavi tedaj, če je pri neki, predhodno preprosti fobiji tesnobne nevroze vsebina fobije prek neke drage pred- stave substituirana, če se substitucija potemtakem naknadno pridruži fobiji. Za substitucijo se najpogosteje uporabljajo tisti »obrambni ukrepi«, ki so bili predhodno preizkušeni v boju s fobijo. Tako npr. SIGMUND FREUD 10. 'Obse.ssions et pfobies' (1895 c). ' 74 sla po tuhtanju nastane iz prizadevanja najti protidokaz za to, da smo nori, kakor trdi hipohondrična fobija: omahovanje in dvom, še mnogo bolj ponavljanje folie du doute izvirajo iz upravičenega dvoma o gotovosti lastnega miselnega poteka, ko pa se vendar zavedamo, da ga tako trdovratno motijo predstave prisilne narave ipd. Odtod lahko sklepamo, da tudi mnogi sindromi prisilne nevroze, kot folie du doute in podobno, klinično, če ne pojmovno, pripadajo tesnobni nevrozi.'" 8) Delovanje prebave pri tesnobni nevrozi izkusi le redke, a karak- teristične motnje. Pojavi, kot so nagnjenost k bruhanju in slabosti niso nič redkega, in simptom volčje lakote lahko sam ali v povezavi z drugimi simptomi (kot so kongestije) pripelje do rudimentarnega tesnobnega napada; kot kronično spremembo, analogno tesnobnemu pričakovanju, najdemo nagnjenje k diareji, kije dala povod za najbolj nenavadne diagnostične zmote. Če se ne motim, je to tista diareja, na katero je nedavno, v nekem kratkem spisu, opozoril Möbius (1894). Nadalje domnevam, da Peyerjeva refleksna diareja, ki jo izpeljuje iz obolenj prostate (Peyer, 1893), ni nič drugega kot ta diareja tesnobne nevroze. Refleksni odnos je simuliran s tem, da v etiologiji tesnobne nevroze prihajajo v igro isti dejavniki, ki so na delu pri nastanku takšnih prostatnih afekcij ipd. Karakteristika delovanja prebavnega trakta pri tesnobni nevrozi je v močnem nasprotju z vplivom nevrastenije na te iste funkcije. Mešani primeri pogosto kažejo znano »izmenjavanje diareje in za- prtja«. Diareji analogen primer pri tesnobni nevrozi jetiščanje na vodo. 9) Parestezije, ki lahko spremljajo napad omotice ali tesnobe, postanejo zanimive zaradi tega, ker so, podobno kot senzacije histerične aure, asociirane v določenem vrstnem redu; vendar se mi zdijo ta asociirana občutja, v nasprotju s histeričnimi, atipična in spremenljiva. Nadaljnja podobnost s histerijo se porodi s tem, ko se o UPRAVIČENOSTI LOČEVANJA DOLOČENEGA KOMPLEKSA ... II Nastop in etiologija tesnobne nevroze V nekaterih primerih tesnobne nevroze se etiologije sploh ne da prepoznati. Omembe vredno je, daje v takšnih primerih večinoma mogoče dokazati težko dedno obremenitev. Kjer pa obstaja razlog, da imamo nevrozo za pridobljeno, tam ob temeljitem, k temu cilju usmerjenem preverjanju kot etiološko delujoče elemente najdemo vrsto škodljivosti in vplivov iz seksual- nega življenja. Ti se sprva zdijo raznolike narave, a jim zlahka najdemo skupen karakter, ki pojasnjuje njihov istovrstni učinek na živčni sistem; nadalje se najdejo bodisi sami bodisi poleg drugih 11. Freud: 'Die Abwehr-Neuropsychosen' (1894 a). - [Gl. tudi zgodovino primera »Dora« in 'Hysterische Phantasien' (1908 a); slov. prev. »Dore« najdemo v Dve analizi, Analecta, Ljubljana 1984. ] 75 pri tesnobni nevrozi zgodi oblika konverzije^' na telesne senzacije, kijih sicer zlahka spregledamo, npr na revmatične mišice. Cela mno- žica takoimenovanih revmatikov, katerih stanje je mimogrede tudi dokazano, v resnici trpi za - tesnobno nevrozo. Poleg tega stopnje- vanja občutljivosti na bolečino sem v številnih primerih tesnobne nevroze opazil nagnjenje k halucinacijam, ki jih ni bilo mogoče tolmačiti kot histeričnih. 10) Več omenjenih simptomov, ki spremljajo ali zastopajo tesnobni napad, se pojavlja tudi v kronični obliki. V tem primeru so še težje spoznavni, saj njih spremljajoče tesnobno občutje izpade manj jasno kot pri tesnobnem napadu. To velja zlasti za diarejo, omotico in parestezijo. Kakor je napad omotice lahko nadomeščen z omedlevico, tako je lahko kronična vrtoglavica nadomeščena s trajnim občutjem močne slabotnosti, utrujenosti ipd. SIGMUND FREUD 12. [V eni izmed opomb k drugemu delu o obrambnih nevropsihozah (1896 h) Freud deloma citira ta stavek in dodaja: »Danes vem, da priložnost, ob kateri izbruhne takšna virginalna tesnoba, ravno ne ustreza prvemu srečanju s seksualnostjo, temveč je šlo pri teh osebah za doživetje seksualne pasivitete v otroških letih, spomin na to paje obujen ob 'prvem srečanju'.« Primer 'Katharine' Freud v Studien über Hysterie opiše kot primer 'virginalne tesnobe'.] 13. (Freud svoje mnenje o škodljivosti coitus interruptus Fliessu omeni že v pismu z dne 4. februarja 1888 (Freud, 1950«, pismo št. 3).] 76 banalnih škodljivosti, ki jim smemo pripisati pomožni učinek. Ta seksualna etiologija tesnobne nevroze je izpričljiva tako zelo pogosto, da si upam primere z dvomljivo ali drugačno etiologijo, za namene tega kratkega prikaza, pustiti ob strani. Za točnejši prikaz etioloških pogojev, pod katerimi se pojavi tesnobna nevroza, je priporočljivo moške in ženske obravnavati ločeno. Tesnobna nevroza se pri ženskih individuili - če sedaj odmislimo njihovo dispozicijo - pojavi v naslednjih primerih: a) kot virginalna tesnoba ah tesnoba pri adolescentih. Število nedvoumnih opažanj mi je pokazalo, da lahko neko prvo srečanje s seksualnim problemom, neko precej nenadno razkritje doslej prikritega, npr prek pogleda na seksualni akt, informacije ali lekture, pri dozorevajočih dekletih izzovejo tesnobno nevrozo, kije skorajda na tipičen način kombinirana s histerijo;'^ b) kot tesnoba tnladoporočenk. Mlade ženske, ki so med prvimi spolnimi občevanji ostale anestetične, neredko zbolijo za tesnobno nevrozo, ki zatem, ko je anestezija naredila prostor za normalno občutenje, zopet izgine. Ker večina mladih žensk ob takšni začetni anesteziji ostane zdravih, so za nastanek te tesnobe potrebni še drugi pogoji, kijih bom navedel kasneje; C j kot tesnoba žensk, katerih moški kažejo ejaculatio praecox ali močno zmanjšano potenco; in d) katerih moški prakticirajo coitus interruptus ah reservatus.^^ Ta primera [c) in d)] sodita skupaj, kajti pri analizi velikega števila o UPRAVIČENOSTI LOČEVANJA DOLOČENEGA KOMPLEKSA ... 77 primerov se lahko zlahka prepričamo, da je vse odvisno zgolj od tega, aH ženski pri koitusu uspe doseči zadovoljitev ali ne. V zadnjem primeru je dan pogoj za nastanek tesnobne nevroze. V nasprotju s tem ostaja ženski nevroza, če lahko z ejaculatio praecox obremenjen moški congressus neposredno zatem bolj uspešno ponovi, prihra- njena. Congressus reservatus s sredstvi kondoma za žensko, če je zelo hitro vzburljiva, moški pa zelo potenten, ne predstavlja nobene škodljivosti; v drugem primeru ta vrsta preventivnega odnosa po škodljivosti ne zaostaja za ostalimi. Coitus interruptus je škodljiv skorajda vsakič; za žensko pa bo le tedaj, če ga moški prakticira brezobzirno, tj. prekinja koitus, kakor hitro se sam približa ejakulaciji, ne ozirajoč se na potek vzburjenja pri ženski. Če moški, nasprotno, počaka na zadovoljitev ženske, potem ima takšen koitus zanjo konec koncev normalen pomen; a v tem primeru za tesnobno nevrozo zboli moški. Zgornje trditve so osnovane na velikem številu zbranih in analiziranih opazovanj; e) kot tesnoba vdov in namerno abstinentnih žensk, neredko v tipični kombinaciji s prisilnimi predstavami; f) kot tesnoba v klimakteriju med zadnjim velikim stopnjevanjem seksualne potrebe. Primeri c, d'm e vsebujejo tiste pogoje, pod katerimi tesnobna nevroza pri ženskem spolu nastopi najpogosteje in najprej, neodvisno od dedne dispozicije. Na teh - ozdravljivih, pridobljenih - primerih tesnobne nevroze bom poskušal dokazati, da najdena seksualna škodljivost v resnici predstavlja etiološki moment nevroze. Pred tem bi se le še rad dotaknil seksualnih pogojev tesnobnih nevroz pri moških. Tukaj želim postaviti sledeče skupine, ki v celoti najdejo svojo analogijo pri ženskah. a) Tesnoba namernih abstinentov, pogosto kombinirana s simp- tomi oèramèe (prisilnih predstav, histerije). Motivi, ki so za namerno abstinenco odločilni, prinesejo s seboj to, da se določeno število dedno obremenjenih, posebnežev ipd. šteje k tej kategoriji. SIGMUND FREUD 14. [Zdi .se, daje to Freudova prva tiskana omemba oznake »libido«.] 15. ['V edicijah, ki so izšle pred letom 1925, sta bili ta in sledeča skupina označeni z 'e' in 'f, namesto z 'a' in 'b'.] 16. [Gl. spodaj, op. 20.] 78 b) Tesnoba pri moških, ki so v stanju neizpolnjenega vzburjenja (med zaroko), ah pri osebah, ki se (iz strahu pred posledicami seksual- nega odnosa) zadovoljujejo z otipavanjem in ogledovanjem ženske. Ta skupina pogojev (ki je, povedano mimogrede, brez sprememb prenosljiva na drugi spol - dvorjenje, odnosi s seksualno obzirnostjo) daje najčistejše primere nevroze. c) Tesnoba moških, ki prakticirajo coitus interruptus. Kot je bilo pripomnjeno, coitus interruptus ženski škoduje, če je prakticiran brez ozira na njeno zadovoljitev; za moškega pa postane škodljiv, če le- ta, z namenom doseči zadovoljitev ženske, koitus samovoljno dirigira ter odriva ejakulacijo. Potemtakem je razumljivo, da zboli le eden izmed zakoncev, ki živijo v со/Гм5 interruptus. Pri moških coitus inter- ruptus mimogrede le redko povzroči čisto tesnobno nevrozo, veči- noma mešanje slednje z nevrastenijo. d) Tesnoba moških v seniju. Obstajajo moški, ki, tako kot ženske, kažejo znake klimakterija ter v času upadajoče potence in rastočega libida''* proizvedejo tesnobno nevrozo. Končno moram dodati še dva primera, ki veljata za oba spola: aj'' Ljudje, ki postanejo nevrasteniki zaradi masturbacije,'^ zapa- dejo v tesnobno nevrozo, brž ko opustijo svoj način seksualne zadovoljitve. Te osebe so postale še posebej nesposobne prenašati abstinenco. Kot pomembno za razumetje tesnobne nevroze na tem mestu pri- pominjam, da kakšno omembe vredno izoblikovanje slednje nastopi le pri moških, ki ostajajo potentni, in pri ženskah, ki niso anestetične. Pri nevrastenikih, ki so prek masturbacije že prizadejali veliko škodo svoji potenci, tesnobna nevroza v primeru abstinence izpade resnično o UPRAVIČENOSTI LOČEVANJA DOLOČENEGA KOMPLEKSA ... 17. [Ta argument bo v enem izmed ka.snejših del, »Zur Ätiologie der Hysterie« ( 1896 c), še jasneje utemeljen.] 79 bomo, večinoma se omeji na hipohondrijo in lahko kronično omotico. Ženske lahko večinoma jemljemo za »potentne«; resnično impo- tentna, tj. resnično anestetična ženska je prav tako malo odprta za tesnobno nevrozo in navedene škodljivosti očitno dobro prenaša. O tem, v kolikšni meri smo sicer upravičeni privzeti konstantne zveze med posameznimi etiološkimi momenti in posameznimi simptomi iz kompleksa tesnobne nevroze, tu še ne bi rad pretresal. h) Zadnji izmed etioloških pogojev, ki jih moramo navesti, se najpoprej sploh ne zdi seksualne narave. Tesnobna nevroza nastane, in sicer pri obeh spolih, tudi prek momenta pregaranosti, izčrpava- jočega napora, npr. po nočnih stražah, negah bolnika in celo po težkih boleznih. Glavni ugovor proti moji postavitvi seksualne etiologije tesnobne nevroze se bo najbrž glasil takole: tovrstni abnormni odnosi iz seksualnega življenja naj bi se našli tako pogosto, da bi morali biti pri roki povsod, kjer se jih išče. Njihov obstoj v navedenih primerih tesnobne nevroze torej naj ne bi dokazal, daje v njih razkrita etiologija nevroze. Sicer naj bi bilo število oseb, ki prakticirajo coíYmí interruptus ipd., neprimerljivo večje kot število oseb, ki so obremenjene s tesnob- no nevrozo; in prevladujoča množica prvih naj bi se ob tej škodljivosti počutila prav dobro. Na to moram odgovoriti, da ob priznano čezmerni pogostosti nevroz in posebej tesnobne nevroze zagotovo ne bi smeli pričakovati nekega redko pojavljajočega se etiološkega momenta; nadalje, da bi bil s tem, ko bi se pri etiološki raziskavi etiološki moment pustil dokazati še pogosteje kot njegov učinek, že izpolnjen postulat patologije, saj so za učinek lahko potrebni še dmgi pogoji (dispozicija, sumacija specifične etiologije, spodbuda s strani drugih, banalnih škodljivosti);" nadalje, da podrobna členitev ustreznih primerov SIGMUND FREUD 80 tesnobne nevroze čisto nedvoumno izkaže pomembnost seksualnega momenta. A na tem mestu bi se rad osredotočil zgolj na etiološki moment coitus interruptus in na izpostavitev posameznih izkušenj, ki ga dokazujejo. 1) Dokler tesnobna nevroza pri mladih ženskah še ni konstitui- rana, temveč se pojavlja v zasnutkih, ki vedno znova spontano izginejo, lahko pokažemo, da je vsak takšen val nevroze zvedljiv nazaj na koitus s pomanjkljivo zadovoljitvijo. Dva dni za tem delo- vanjem, pri manj odpornih osebah pa dan za tem, redno nastopi na- pad tesnobe ali omotice, ki se mu priključijo ostah simptomi nevroze, da bi - ob redkejšem zakonskem občevanju - skupaj ponovno pone- hali. Kako moževo naključno potovanje, počitnikovanje v gorah, ki je povezano z ločitvijo zakoncev, dene dobro; ginekološko zdrav- ljenje, s katerim se ponavadi začne, povečini služi temu, daje v času njegovega trajanja zakonsko občevanje prekinjeno. Začuda je us- peh lokalnega zdravljenja, če nevroza ponovno nastopi še v gorah, kakor hitro mož začne počitnice ipd., minljiv. Če kot zdravniki, ki se spoznamo na to etiologijo, še pri nekonstituirani nevrozi pusti- mo coitus interruptus nadomestiti z normalnim odnosom, pridemo na ta način do terapevtskega dokaza za tukaj postavljeno mnenje. Tesnoba je odpravljena in se brez novega, podobnega povoda ne pojavi več. 2) V anamnezi velikega števila primerov tesnobne nevroze naj- demo tako pri moških kot tudi pri ženskah očitno nihanje v inten- ziteti pojavov, v prihajanju in minevanju celotnega stanja. To leto je bilo skoraj povsem dobro, naslednje obupno ipd., enkrat se izboljša- nje izide v prid nekemu določenemu zdravljenju, ki pa ob naslednjem napadu popolnoma zataji ipd. Če se sedaj vprašamo po številu in zaporedju otrok ter to zakonsko kroniko primerjamo s posebnim potekom nevroze, se kot preprosta rešitev izkaže, da periode okre- vanja in dobrega počutja sovpadejo z nosečnostmi ženske, med katerimi je povod za preventivni odnos seveda odpadel. Moškemu o UPRAVIČENOSTI LOČEVANJA DOLOČENEGA KOMPLEKSA ... 18. [Tukaj omenjeni primer bo izčrpnejc opisan v kasnejšem delu 'Die Sexualität in der Ätiologie der Neurosen' (1898 a, približno na .sredini spisa); slov. prev. 'Seksualnost v etiologiji nevroz'. Problemi 7-8, 1998, str. 157-174.] 81 paje koristilo vsako zdravljenje - najsi bo pri župniku Kneippu ali v hidroterapevtski ustanovi -, po katerem je naletel na nosečo soprogo.'** 3) Iz anamneze bolnika pogosto razberemo, da so simptomi te- snobne nevroze v določenem trenutku odstranili tiste druge nevroze, morda nevrastenije, in se postavili na njihovo mesto. V teh primerih se lahko povsem redno pokaže, da se je malo pred to zamenjavo slike zgodila ustrezna zamenjava v načinu seksualne škode. Medtem ko tovrstne, po mili volji pomnožene izkušnje zdravniku za neko določeno kategorijo primerov naravnost vsiljujejo seksualno etiologijo, je druge primere, ki so sicer ostali nerazumljivi, mogoče s pomočjo seksualne etiologije vsaj brez ugovora razumeti in uvrstiti. To so tisti zelo številni primeri, v katerih je sicer prisotno vse, kar smo našli pri predhodni kategoriji; na eni strani pojavitve tesnobne nevroze, na drugi specifični moment coitus interruptus, kjer pa se vriva še nekaj drugega, namreč dolg interval med domnevno etiolo- gijo in njenim učinkom ter morda še etiološki momenti neseksualne narave. Imamo npr. moškega, ki zaradi novice o smrti svojega očeta dobi srčni napad in od takrat naprej zapada tesnobni nevrozi. Primera ni moč razumeti, saj moški do sedaj ni bil nevrotičen; smrt očeta, ki je bil visoko v letih, se nikakor ni zgodila v posebnih okoliščinah, in pritrjeno nam bo, da normalna, pričakovana smrt nekega starega očeta ne spada k tistim doživetjem, zaradi katerih navadno zboli zdrav odrasel človek. Morda bo etiološka anahza razvidnejša, če pristavim, da ta moški, iz obzirnosti do svoje žene, že enajst let prakticira coí'ímó- interruptus. Klinični simptomi so vsaj natanko tisti, ki pri ostalih osebah nastopijo po takšne vrste krajši .seksualni škodljivosti in brez posredovanja neke druge travme. Podobno lahko presojamo primer ženske, katere tesnobna nevroza izbruhne po izgubi otroka, ali primer SIGMUND FREUD 19. [Prim, tudi obravnavo »pregarano.sti« v .spi.su 'Seksualnost v etiologiji nevroz'. (1898 «).] 20. [Freud na eni iztned sledečih strani, sklicujoč se na ta primer, uporabi pojem 'cerebralna nevrastenija'.] 82 Študenta, ki ga med pripravo na njegov zadnji državni izpit zmoti tesnobna nevroza. Menim, da učinek tako tu kakor tudi tam ni raz- ložljiv prek navedene etiologije. Pri študiju se ne »pregaramo«" nujno, m zdrava mati na izgubo otroka reagira zgolj z normalnim žalova- njem. Predvsem pa bi pričakoval, da bo študent zaradi pregaranosti dobil kefalastenijo,-" mati v našem primeru pa histerijo. To, da oba dobita tesnobno nevrozo, me sili pripisati pomembnost dejstvu, da mati že osem leti živi v zakonskem coitus interruptus, študent paje že tri leta v topli ljubezenski zvezi s »spodobnim« dekletom, kiji ne sme napraviti otroka. Te izpeljave merijo na trditev, da specifična seksualna škodljivost coitus interruptus, tam, kjer sama po sebi ni sposobna sprožiti tesnobne nevroze, vendarle vsaj ustvari dispozicijo zanjo. Tesnobna nevroza izbruhne, kakor hitro se latentnemu učinku specifičnega momenta pridruži učinek neke druge, banalne škodljivosti. Slednje lahko na način specifičnega momenta deluje kvantitativno, a ga ne more kvahtativno nadomestiti. Specifični moment vselej ostaja tisti, ki določa formo nevroze. Upam, da bom to trditev v zvezi z etiologijo nevroz prav tako lahko dokazal v večjem obsegu. Nadalje je v zadnjih opazkah vsebovana sama na sebi ne never- jetna domneva, da neka seksualna škodljivost, kot coitus interruptus, pride do veljave prek sumacije. Glede na dispozicijo individua in siceršnje obremenitve njegovega živčnega sistema bo potreben krajši ali daljši čas, preden efekt te sumacije postane viden. Individui, ki očitno brez slabosti prenašajo coitus interruptus, so prek njega v resnici dovzetni za motnje tesnobne nevroze, ki lahko kadarkoli - spontano ali po neki banalni travmi, ki sama za to sicer ne bi zado- ščala - izbruhnejo, tako kot se pri kroničnem alkoholiku na poti o UPRAVIČENOSTI LOČEVANJA DOLOČENEGA KOMPLEKSA . III Nastavki za teorijo tesnobne nevroze Sledeče izpeljave zase ne zahtevajo druge vrednosti kot vrednost prvega, tipajočega poskusa, presojanje katerega ne sme vplivati na sprejemanje v prejšnjem vsebovanih dejstev. Presoja te »teorije tesnobne nevroze« bo nadalje otežena še s tem, da predstavlja zgolj fragment obširne predstavitve nevroz. Kar je bilo doslej izrečeno o tesnobni nevrozi, že vsebuje nekatere oporne točke za vpogled v mehanizem te nevroze. Najpoprej dom- neva, da bi lahko šlo za kopičenje vzburjenja, nadalje pa še nadvse pomembno dejstvo, da tesnoba, ki nastopa kot osnova pojavnim oblikam nevroze, ne dopušča nobenih izpeljav iz psihičnega. Eno takšnih bi npr bilo, če bi se za osnovo tesnobne nevroze našel nek enkraten ali ponavljajoč se, upravičen strah, ki bi odtlej določal vir pripravljenosti za tesnobo. Toda temu ni tako; nek enkraten strah sicer lahko privede do histerije ali travmatične nevroze, vendar nikoli do tesnobne nevroze. Spočetka sem bil mnenja - ker med razlogi za tesnobno nevrozo coitus interruptus tako zelo rine v ospredje -, da bi vir nenehne tesnobe lahko ležal v tistem, pri aktu vsakič ponav- ljajočem se strahu, da bi tehnika lahko spodletela in bi potemtakem lahko prišlo do spočetja. Toda odkril sem, da je to duševno stanje ženske ali moškega med coitus interruptus za nastanek tesnobne nevroze irelevantno, da so ženske, ki so do posledic možnega spočetja v osnovi ravnodušne, prav tako izpostavljene nevrozi kot tiste, ki se 2L [O '.sumaciji' travm v primerih histerije Freud razpravlja v spisu Studien Uber Hysterie.] 83 sumacije končno razvije ciroza ali druga obolenja, ali pa pod vplivom vročice pade v delirij.^' SIGMUND FREUD 22. [Gl. uredniško opombo.] 23. [To teorijo o poteku seksualnega vzburjenja je Freud predstavil tudi v drugem razdelku tretje izmed njegovih Drei Abhandlungen zur Sexualtheorie (1905 d), slov. prev. Tri raz.prave o teoriji seksualnosti. Studia humanitatis, Ljubljana 1995; toda tam navaja tudi nekatere ugovore.] 84 ob tej misli zgrozijo, in da je vse odvisno le od tega, kateri izmed partnerjev je pri tej seksualni tehniki izgubil svojo zadovoljitev. Neko nadaljnjo oporno točko nudi še ne omenjeno opažanje, da gre tesnobna nevroza v celi vrsti primerov z roko v roki z nadvse jasnim upadanjem seksualnega libida, psihičnega poželenja,- tako da bolniki na razkritje, da njihovo trpljenje izvira iz »nezadostne zado- voljitve«, redno odgovarjajo: to naj ne bi bilo možno, ravno sedaj naj bi pri njih vsaka potreba ugasnila. Iz vseh teh namigov, da naj bi šlo za kopičenje vzburjenja, da naj bi bila tesnoba, ki takšnemu nakopi- čenemu vzbuijenju po vsej verjetnosti odgovarja, somatskegaporekla, tako da gre torej za nakopičenost somatskega vzburjenja, nadalje, da je to somatsko vzburjenje seksualne narave in da gre vštric z upadanjem psihične udeležbe pri seksualnem dogajanju - vsi ti namigi, menim jaz, podpirajo pričakovanje, daje mehanizem tesnob- ne nevroze iskati v odklonu somatskega seksualnega vzgiba od pod- ročja psihičnega ter v neki posledično abnormni rabi tega vzburjenja. Glede te predstave o mehanizmu tesnobne nevroze si lahko pri- demo bolj na jasno, če sprejmemo sledeče razmišljanje o seksualnem dogajanju, ki se najpoprej nanaša na moškega. V spolno zrelem moš- kem organizmu je - verjetno kontinuirano - produciran somatski seksualni vzgib, ki na periodičen način postane dražljaj za psihično življenje. Dabi naše predstave o tem bolje fiksirali, vzemimo v obzir, da se ta somatski seksualni vzgib izkazuje kot pritisk na z živčnimi končiči oskrbljeno steno semenjaka; tako bo to visceralno vzburjenje sicer kontinuirano naraščalo, a bo šele od neke določene višine dalje v stanju premagati odpor posredne poti dovoda vse do možganske skorje in se kazati kot psihično vzburjenje.-' Nakar bo v psihi obsta- o UPRAVIČENOSTI LOČEVANJA DOLOČENEGA KOMPLEKSA ... 24. [K vlogi masturbacije v etiologiji nevrastenije natančneje prim, že omenjeni spis 'Seksualnost v etiologiji nevroz' (1898 a), Studienausguhe, 5. zv., str. 25-27; problematika je na kratko omenjena v spisu 'L'hérédité et l'étiologie des névroses' (1896 íí). Gesammelte Werke, 1. zv., str. 407.] 85 jajoča seksualna predstavna skupina opremljena z energijo in nastalo bo psihično stanje hbidinozne napetosti, ki s sabo prinaša potrebo po odpravi le-te. Takšna psihična razbremenitev je možna zgolj na način, ki ga bom označil kot specifična ah adekvatna akcija. Ta adek- vatna akcija obstaja za moški seksualni nagon v nekem zapletenem spinalnem refleksnem aktu - katerega posledica je razbremenitev vseh živčnih končičev - in v vseh psihično delujočih pripravah na sprostitev tega refleksa. Karkoli drugega kot adekvatna akcija ne bi obrodilo sadov, kajti somatski seksualni vzgib se, potem koje enkrat dosegel mejno vrednost, kontinuirano premesti v psihično vzburjenje; vsekakor se mora zgoditi tisto, kar živčne končiče razbremeni obre- menjujočega pritiska, s tem odpravi celotno takrat obstoječe somatsko vzburjenje ter subkortikalnemu dovodu dopusti znova vzpostaviti njegov odpor Odpovedal se bom temu, da komplicirane primere seksualnega dogajanja predstavim na podoben način. Želim le še postaviti trditev, da je ta shema, navzlic vsej zmedi, ki jo v ta problem vnaša vse umetno pojemanje in krnenje ženskega spolnega nagona, v osnovi prenosljiva tudi na žensko. Tudi pri ženski je potrebno privzeti obstoj somatskega seksualnega vzgiba in stanje, v katerem to vzburjenje postane psihični dražljaj, libido ter prikliče gon po specifični akciji, na katero se pripenja občutek poželenja. Le da pri ženski nismo v stanju navesti, kaj bi tukaj morda bilo analogno sprostitvi semenjaka. V okvir tega prikaza lahko sedaj vnesemo tako etiologijo pristne nevrastenije kot tudi etiologijo tesnobne nevroze. Nevrastenija na- stane vsakič, ko je adekvatna sprostitev (adekvatna akcija) nado- meščena z manj adekvatno - normalni koitus pod najugodnejšimi pogoji torej z masturbacijo ali spontano polucijo;^"* k tesnobni nevrozi SIGMUND FREUD 25. [Freud je lahko to izjavo na enak način ponovil še v osmem poglavju poznega dela Inhibicija, simptom in tesnoba (str. 62).] 86 pa vodijo vsi momenti, ki preprečujejo psihično obdelavo somat- skega seksualnega vzgiba.-' Manifestacije tesnobne nevroze se poja- vijo, vtem ko se od psihe odvrnjeni somatski seksualni vzgib potroši subkortikalno, v nikakor ne adekvatnih reakcijah. Na tem mestu bi rad poskusil pravkar podane etiološke pogoje tesnobne nevroze preizkusiti glede na to, ali dopuščajo prepoznati skupen karakter, ki sem jim ga pripisal. Kot prvi etiološki moment sem za moškega navedel namerno abstinenco. Abstinenca je v odpo- vedi specifične akcije, ki sicer sledi libidu. Takšna odpoved bo lahko imela dve konsekvenci, namreč, da se somatsko vzburjenje nakopiči in je nato najpoprej preusmerjeno na druge poti, na katerih se mu obeta razbremenitev prej kot po poti psihe. S to odpovedjo bo libido končno upadel in vzburjenje se bo kazalo subkortikalno kot tesnoba. Kjer libido ne bo upadel, kjer je somatsko vzburjenje po hitri poti izčrpano v poluciji ali zaradi zadrževanja resnično usahne, tam pač nastane vse ostalo, razen tesnobne nevroze. Potem abstinenca vodi k tesnobni nevrozi na način, ki smo ga opisali zgoraj. Abstinenca pa deluje tudi znotraj druge etiološke skupine, skupine neizpolnjenega vzburjenja. Tretji primer, primer obzirnega coitus reservatus, deluje tako, da s tem, ko poleg razreševanja seksualnega afekta vpelje neko drugo, odvračajočo, psihično nalogo, moti psihično pripravljenost moškega na seksualni potek. Libido tudi skozi ta odklon postopoma kopni in nadaljnji potek je potem isti kot v primeru abstinence. Tesnoba v seniju (klimakteriju moških) terja drugačno pojasnitev. V tem primeru libido ne popušča; nastopi pa, kot v klimakteriju žensk, takšne vrste stopnjevanje v produkciji somatskega vzburjenja, da se psiha za premagovanje le-tega izkaže za relativno nezadostno. Subsumiranje etioloških pogojev pri ženski pod navedenim vidi- kom ne povzroča večjih težav. Primer virginalne tesnobe je še o UPRAVIČENOSTI LOČEVANJA DOLOČENEGA KOMPLEKSA ... 87 posebno jasen. Tu predstavne skupine, s katerimi naj bi se povezali seksualni vzgibi, pač še niso dovolj razvite. Pri anestetičnih mlado- poročenkah se tesnoba pojavi zgolj v primeru, če prva spohia občevanj a zbudijo zadostno mero somatskega vzburjenja. Kjer lokalna znamenja takšne vzburjenosti (kot spontano zaznavanje dražljajev, tiščanje na vodo ipd.) umanjkajo, tam izostane tudi tesnoba. Primera ejaculatio praecox ter coitus interruptus sta podobno kot pri moškemu pojas- njena s tem, da libido za psihično nezadovoljiv akt polagoma gineva, medtem koje pri tem zbujeno vzburjenje porabljeno subkortikalno. Do vzpostavitve odtujitve med somatskim in psihičnim znotraj poteka seksualnega vzgiba pride pri ženski hitreje ter je [odtujitev] odprav- ljiva težje kot pri moškem. Primer vdovstva in hotene abstinence, kakor tudi primer klimakterija, se pri ženski razreši prav tako kot pri moškem, vendar se v primeru abstinence temu gotovo pridruži še namerna potlačitev seksualnega predstavnega kroga, za katero se mora s skušnjavo boreča se abstinentna ženska pogosto odločiti; podobno lahko v času menopavze deluje odpor, ki ga starajoča se ženska občuti do libida, ki se je pretirano povečal. Zdi se, da se lahko na naš seznam brez težav umestita tudi oba nazadnje podana etiološka pogoja. Tesnobno nagnjenje masturbantov, ki so postali nevrastenični, je razložljivo iz tega, da te osebe tako zlahka zaidejo v stanje »absti- nence«, potem ko so se privadile vsaki majhni kvantiteti somatskega vzburjenja priskrbeti neko kajpada pomanjkljivo odstranitev. V končni fazi zadnji primer, nastanek tesnobne nevroze prek težke bolezni, pregaranosti, izčфavajoče bolniške nege ipd., v navezavi na način delovanja coitus interruptus, dopušča neformalno 1пГефге- tacijo, da naj bi psiha tu prek odklona postala nezadostna za razreše- vanje somatskega seksualnega vzburjenja, naloge, ki ji je vendar stalno naložena. Vemo, kako močno lahko libido pod takšnimi pogoji upade, in tukaj imamo lep primer nevroze, ki sicer ие dopušča prepo- znati nobene seksualne etiologije, seksualni mehanizem pa vendarle. SIGMUND FREUD 26. [To teorijo Freud še enkrat predloži v drugem poglavju popisa bolezni »Dore« (1905 e). Kasneje, v osmem poglavju dela Inhibicija, simptom in tesnoba, poveže iste tesnobne simptome s spremljevalnimi pojavi rojstva.] 27. [Dvajset let kasneje je Freud ta pogled zastopal s skorajda identičnimi besedami, le da je takrat namesto o »eksogenem vzburjenju« in »endogenem vzburjenju« govoril o »dražljaju« in »nagonu«. Gl. 'Triebe und Triebschicksale' (1915 c), Stu- dienausgabe. 3. zv., str. 82; slov. prev. 'Nagoni in njihove usode', Metapsihološki spisi. Studia humanitatis, Ljubljana 1987, str. 80.] 88 Na tem mestu razvito pojmovanje predstavi simptome tesnobne nevroze takorekoč kot surogate opuščene specifične akcije na seksu- alni vzgib. Za nadaljnjo podporo temu naj spomnim na to, da se vzburjenje tudi pri normalnem koitusu obenem kaže kot pospešeno dihanje, razbijanje srca, izbruh potenja, kongestija ipd. V ustreznem tesnobnem napadu naše nevroze so bili dispnoa, razbijanje srca ipd., ki spremljajo koitus, izolirani in sami od sebe stopnjevani.^^ Lahko bi še vprašali; zakaj neki živčni sistem pod takšnimi okoliščinami, pri psihični nezadostnosti za razrešitev seksualnega vzgiba, zaide v značilno afektno stanje tesnobe. Na to je potrebno odgovoriti na sledeč način; psiha zaide v afekt tesnobe, kadar se počuti nezmožno prek ustrezne reakcije opraviti z od zunaj bližajočo se nalogo (nevarnostjo); v nevrozo tesnobe zaide, kadar pozabi na kompenzacijo endogeno nastalega (seksualnega) vzburjenja. Obnaša se torej tako, kakor da bi to vzburjenje projicirala navzven. Afekt in njemu ustrezna nevroza sta v tesnem medsebojnem odnosu; prvi je reakcija na eksogeno, slednja pa reakcija na analogno endogeno vzburjenje. Afekt je hitro minljivo stanje, nevroza pa kronično stanje, saj eksogeno vzburjenje deluje kot enkratni sunek, endogeno pa kot konstantna sila.^^ Tako kot v nevrozi živčni sistem reagira proti neke- mu notranjemu viru vzburjenja, tako v ustreznem afektu reagira proti analognemu zunanjemu. o UPRAVIČENOSTI LOČEVANJA DOLOČENEGA KOMPLEKSA ... 89 IV Odnos z drugimi nevrozami Manjkajo še nekatere pripombe o odnosu tesnobne nevroze z osta- limi nevrozami glede na njihov nastop in notranje sorodstvo. Najčistejši primeri tesnobne nevroze so večinoma tudi najizrazi- tejši. Najdemo jih pri potentnih mladostnih individuih, pri enotni etiologiji in pri ne predolgem obstoju bolezni. Pogostejši je kajpada istočasni in skupni nastop tesnobnih simp- tomov s simptomi nevrastenije, histerije, prisilnih predstav, melan- holije. Če bi se zaradi takšnega kliničnega mešanja pustili odvrniti od tega, da priznamo tesnobno nevrozo za samostojno enoto, potem bi se morali, če bi hoteli biti dosledni, znova odpovedati tudi mukoma pridobljenemu razločku med histerijo in nevrastenijo. V zvezi z analizo »mešanih nevroz« lahko zagovarjam pomemben stavek: Kjer se najde mešana nevroza, tam se da dokazati mešanje več specifičnih etiologij. Takšno mnoštvo etioloških momentov, ki pogojuje mešano ne- vrozo, lahko nastane zgolj naključno, morda s tem, ko nova pridru- žujoča se škodljivost svoj učinek prišteje k učinku prej obstoječe; npr. neka ženska, kije bila od nekdaj histeričarka, v določenem času svojega zakona vstopi v coitus reservatus in si sedaj poleg histerije pridobi tesnobno nevrozo; moški, kije doslej masturbiral in postal nevrasteničen, se zaroči, se pri svoji zaročenki vzburi, nakar se nevrasteniji pridruži še sveža tesnobna nevroza. V drugih primerih mnoštvo etioloških momentov ni nič naključ- nega, eden izmed teh povzroči delovanje drugega; npr. ženska, s katero njen mož brez obzira na njeno zadovoljitev prakticira coitus reservatus, se čuti prisiljeno, da mučno vzburjenje po takšnem aktu konča z masturbacijo; zategadelj ne kaže čiste tesnobne nevroze, temveč obenem simptome nevrastenije; neka druga ženska se bo pod vplivom te iste škodljivosti morala boriti s poželjivimi podobami. SIGMUND FREUD 90 ki se jih poskuša ubraniti, in bo na ta način s coitus interruptus poleg tesnobne nevroze pridobila prisilne predstave; neka tretja ženska bo nenazadnje zaradi coitus interruptus izgubila naklonjenost do svojega moža, se začela zanimati za nekoga drugega, kar bo skrbno skrivala, in bo zategadelj kazala mešanico tesnobne nevroze in histerije. V tretji kategoriji mešanih nevroz je zveza simptomov še bolj notranja, tako da isti etiološki pogoj regularno in hkrati istočasno izzove obe nevrozi. Tako npr. nenadni seksualni poduk, ki smo ga našli pri virginalni tesnobi, vselej povzroči [skupaj s tesnobno ne- vrozo] tudi histerijo; najpogostejši primeri namerne abstinence se od vsega začetka pripenjajo na pristne prisilne predstave; zdi se mi, da coitus interruptus pri moških nikoli ne more izzvati čiste tesnobne nevroze, temveč vselej mešanje le-te z nevrastenijo ipd. Iz teh pretresov sledi, da je etiološke pogoje nastanka še naprej potrebno ločevati od specifičnih etioloških momentov nevroz. Prej omenjeni, npr coitus interruptus, masturbacija, abstinenca, so še mno- gopomenski in lahko vsak zase producirajo različne nevroze; šele tisti, iz njih abstrahirani etiološki momenti, koineadekvatna razbre- menitev, psihična nezadostnost, obramba s substitucijo, imajo nedvo- umno in specifično zvezo z etiologijo posameznih velikih nevroz. Kar zadeva njeno notranje bistvo, tesnobna nevroza kaže najzani- mivejša soglasja in raznolikosti glede na druge velike nevroze, še posebej nevrastenijo in histerijo. Z nevrastenijo si deli eno samo glavno značilnost, in sicer, da vir vzburjenja, povod motenj, namesto na psihič- nem, kot pri histeriji in prisilni nevrozi, leži na somatskem področju. Mimo tega se da prej prepoznati neke vrste nasprotnost med simptomi nevrastenije in simptomi tesnobne nevroze, ki jo lahko izrazimo z geslom: kopičenje - pomanjkanje vzburjenja. Ta nasprotnost ne preprečuje medsebojnega mešanja obeh nevroz, aje kljub temu vidna v tem, da so najekstremnejše oblike v obeh primerih tudi najčistejše. Tesnobna nevroza kaže s histerijo sprva vrsto ujemanj v simptoma- tologiji, katerih točnejša presoja še manjka. Nastop simptomov - v o UPRAVIČENOSTI LOČEVANJA DOLOČENEGA KOMPLEKSA ... 91 kronični obliki ali v napadih - na način aure grupirane parestezije, hiperestezije in točke pritiskanja, kijih najdemo pri določenih suro- gatih tesnobnega napada (pri dispnoi in srčnem napadu), stopnjevanje morda organsko upravičenih bolečin (skozi konverzijo): - te in druge skupne poteze dopuščajo celo domnevati, da bi marsikaj, kar pripi- sujemo histeriji, lahko z vso pravico postavili na stran tesnobne ne- vroze. Če se spustimo v mehanizem obeh nevroz, kolikor smo ga do sedaj uspeli spoznati, potem se pokažejo vidiki, ki nam dajejo tesnobno nevrozo videti že kar kot somatski stranski del histerije. Tukaj, kakor tudi tam, kopičenje vzburjenja - v čemer je morda utemeljena prikazana podobnost simptomov; - tukaj, kakor tudi tam, psihična nezadostnost, zavoljo katere nastopijo abnonnni somatski procesi. Tukaj, kakor tudi tam, namesto neke psihične obdelave vzbur- jenja naletimo na njegov odklon v območje somatskega; razlika je zgolj v tem, daje vzburjenje, v katerega prestavitvi se kaže nevroza, pri tesnobni nevrozi čisto somatsko (somatski seksualni vzgib), pri histeriji pa (s konfliktom povzročeno) psihično. Od tod se ne more zdeti čudežno, da se histerija in tesnobna nevroza medsebojno zako- nito kombinirata, kot je bilo videti v primeru »virginalne tesnobe« ali »seksualne histerije«, da si histerija številne simptome preprosto sposodi pri tesnobni nevrozi ipd. Te notranje zveze tesnobne nevroze s histerijo dajo hkrati nov argument za ločitev tesnobne nevroze od nevrastenije; kajti če to zavrnemo, potem tudi mukoma pridobljenega in za teorijo nevroz tako nepogrešljivega razločevanja nevrastenije in histerije ne bomo uspeli več ohraniti. Dunaj, december 1894 Prevedel Simon Hajdini. Sigmund Freud O SANJAH [Über den Traum] (1901) Izdaje v nemškem jeziku; 1901 Grenzfragen des Nerven- und Seelenlebens, Löwenfeld in Kurella (izd.), Verlag J. F. Bergmann, Wiesbaden. 1925 Gesammelte Schriften, 3. zv.. Internationaler Psychoanalytischer Verlag, Leipzig, Dunaj in Zürich. 1931 Kleine Schriften zur Sexualtheorie und zur Traumlehre, Kleinokta- vausgabe, pri isti založbi. 1942 Gesammelte Werke, 2.13. zv., S. Fischer Verlag, Frankfurt na Majni. [Pričujoči prevod se opira na objavo v Gesammelte Werke, uredniške opombe v oglatem oklepaju in redakcija celotnega teksta pa so povzete po The Standard Edition of the Complete Psychological Works of Sigmund Freud (24 knjig), Hogarth Press and The Institute of Psycho-Analysis, London 1953-2001. Namera, da napiše skrajšano verzijo interpretacije sanj, seje Freudu porodila že tri aU štiri mesece po izdaji njegove knjige. Očitno mu je Fliess predlagal nekaj podobnega, kajti v pismu, ki nosi datum 4. april 1900 (Freud, 1950a. pismo 132), je Freud takšen predlog zavrnil z utemeljitvijo, daje med drugim »že obljubil, da bo lahko isti esej napisal Löwenfeld«. Poleg tega je izrazil svoj odpor do takšnega dela. potem koje šele končal svojo obširno knjigo. Ta odpor očitno ni popustil, kajti 20. maja (ibid., pismo 136) omenja, da »brošure« niti še ni začel, 10. julija (ibid., pismo 138) pa najavlja, da jo je preložil na mesec oktober Freud v korespondenci s Fliessom na ta esej zadnjič referira v pismu, ki nosi datum 14. oktober 1900 (ibid., pismo 139), kjer pripomni, da ga piše »brez vsakršnega užitka«, saj ima polno glavo gradiva za Psihopatologijo 93 SIGMUND FREUD I V času, ki ga lahko imenujemo predznanstveni, ljudje zaradi razlage sanj niso bili v zadregi. Če so se jih spominjali, potem ko so se zbudih, so jih imeli za milostno ali sovražno manifestacijo višjih sil, deinonskih in božanskih. Vsa ta pomensko bogata mitologija se je z razcvetom naravoslovnih načinov mišljenja premestila v psiho- logijo in dandanes le še neznatna manjšina izobražencev dvomi v to, da so sanje rezultat sanjavčevih lastnih misli. Vendar sanje od zavrnitve mitoloških hipotez dalje kličejo po obrazložitvi. Pogoji njihovega nastanka, njihov odnos do budnega duševnega življenja, njihova odvisnost od dražljajev, ki si hočejo v stanju sna utreti pot do zaznave, številne .svoj.sko.sti njihove vsebine, ki so za budno mišljenje nespodobne, neskladje med njihovimi pred- stavnimi podobami in afekti, ki so nanje navezani, končno pa tudi njihov bežni karakter, način, kako jih budne misU zavračajo kot nekaj tujega in jih v spominu okrnijo ali izbrišejo - vsi ti in še mnogi drugi problemi že več stoletij terjajo rešitve, ki vse do danes niso mogle biti zadostno podane. V ospredju interesov seveda stoji vprašanje po pomenu sanj v dvojnem smislu. Kot prvo, sprašuje po psihičnem pomenu sanj, po položaju, ki ga te zasedajo napram ostalim psihičnim procesom, ter po njihovi morebitni biološki funkciji, drugič pa želi vedeti, alije sanje mogoče interpretirati, ali ima vsebina posameznih sanj takšen »smisel«, kakršnega smo navajeni najti v drugih psihič- nih tvorbah. 94 vsakdanjega življenja (ki bo predstavljala njegovo naslednje knjižno delo). V tem drugem delu lahko najdemo bežno referenco (proti koncu VII. poglavja) na esej O sanjah in na vprašanje, ali lahko izdaja tega reziméja vphva na prodajo obsežne knjige. Kot bo razvidno, je bil Freudov edini pomembnejši dodatek k poznejšim izda- jam tega eseja razdelek o rabi simbolov, ki ga je vnesel v drugo izdajo.] o SANJAH 95 V presoji sanj se pokažejo tri smeri. Ena od njih, kije tako rekoč ohranila odmev starega precenjevanja sanj, se izraža pri nekaterih filozofih. Ti smatrajo, daje podlaga življenja sanj neko posebno stanje duševne dejavnosti, in gredo celo tako daleč, da ga slavijo kot dvig na neko višjo raven. Schubert [1814] npr. navaja, da so sanje razbre- menitev duha od oblasti zunanje narave in osvoboditev duše od spon čutnosti. Drugi misleci ne gredo tako daleč, se pa držijo tega, da sanje bistveno izvirajo iz duševnih vzdraženj in da predstavljajo izraze tistih duševnih sil, ki jim je odkrito izražanje čez dan preprečeno. (C/. Schemerjevo [1861, str. 97ff] in Volkeltovo [1895, str 28ff] »fantazijo v sanjah«.) Veliko število opazovalcev življenju sanj pripi- suje sposobnost večje zmogljivosti vsaj na določenih področjih (npr. v spominu). V ostrem nasprotju s tem pa večina zdravniških avtorjev zastopa stališče, ki sanjam komajda dopušča vrednost psihičnega fenomena. Po njihovem mnenju so povzročitelji sanj izključno čutni in telesni dražljaji, ki v spečo osebo prihajajo bodisi od zunaj ali pa se naključno proizvedejo v njegovih notranjih organih. Sanjano do smisla in po- mena nima nič več pravice kot recimo zaporedje tonov, ki ga pro- izvede »deset prstov nekega človeka, ki se na glasbo sploh ne spozna, ko se ti prsti sprehodijo po tipkah klavirja«. [Strümpell, 1877, str. 84.] Binz [1878, str 35] sanje označi kar za »telesni proces, kije v vsakem primeru nekoristen in v mnogih primerih bolesten proces«. Vse posebnosti življenja sanj so pojasnjene z nepovezanim delova- njem posameznih organov, ki ga vsiljujejo fizični dražljaji ali skupine celic v možganih, ki so sicer pogreznjeni v spanec. Javno mnenje je le malo ganjeno zaradi te znanstvene sodbe in si ne dela preglavic glede izvorov sanj; videti je, da se drži verovanja, po katerem sanje vendarle imajo nek smisel, ki je povezan z napovedovanjem prihodnosti in ki ga lahko uganemo z neke vrste postopkom interpretacije njihove pogosto nejasne in nerazumljive vsebine. Metode interpretiranja, ki so v rabi, sestojijo v preobliko-. SIGMUND FREUD II Nekega dne sem na svoje veliko presenečenje odkril, da se bliže resnici ne nahaja zdravniško, temveč laično pojmovanje sanj, čeprav to z eno nogo še vedno stoji v praznoverju. Prišel sem namreč do novih zaključkov o sanjah, tako da sem na njih uporabil novo metodo psihološkega raziskovanja, ki mi je zelo dobro služila pri reševanju fobij, prisilnih idej, blodnih idej ipd., in ki jo je medtem, pod imenom »psihoanaliza«, sprejela že cela šola raziskovalcev. Številne analogije, ki obstajajo med življenjem sanj in raznolikimi stanji psihične bolezni v budnosti, so upravičeno opazili že mnogi zdravniški raziskovalci. Potemtakem je bilo že od samega začetka videti obetavno, če bi metodo raziskovanja, ki seje izkazala pri psihopatskih tvorbah, upora- bili tudi za pojasnjevanje sanj. Normalni zavesti so tesnobne in prisilne ideje enako tuje kot so budni zavesti tuje sanje; njihov izvor je zavesti enako neznan kot izvor sanj. V primeru teh psihopatskih tvorb je praktični interes vodil v ugotavljanje njihovega izvora in načina nastanka; izkustvo je pokazalo, daje takšno razkritje misel- nih poti, ki so zavesti prikrite in po katerih so bolezenske ideje pove- zane z ostalo psihično vsebino, ekvivalentno odpravi simptomov in da ima za posledico obvladanje ideje, ki je dotlej ni bilo mogoče inhibirati. Psihoterapija je bila torej izhodišče postopka, ki sem se ga poslužil pri razreševanju sanj. Ta postopek lahko zlahka opišemo, četudi bi njegovo izvajanje terjalo pouk in prakso. Če ga uporabimo na drugem, morda na bolniku 96 vanju pomnjene vsebine sanj, kar bodisi poteka korak za korakom v skladu z neko nespremenljivo šifro bodisi celotne sanje nadomesti druga celota, do katere so v simbolnem razmerju. Resni ljudje se ob teh prizadevanjih samo nasmihajo: »Träume sind Schäume« - »Sanje so milni mehurčki.« o SANJAH 97 S tesnobno predstavo, ga pozovemo, naj svojo pozornost usmeri na zadevno idejo, vendar ne tako, da bo o njej razmišljal, kar je že večkrat počel, temveč tako, da bo brez izjeme razločno opazil vse, kar mu v zvezi z njo pride na misel, in o tem poročal zdravniku. Če bi potem izjavil, da njegova pozornost ne more najti ničesar, ga zavrnemo z energičnim zagotovilom, daje tovrstno umanjkanje vsebine predstave povsem nemogoče. Dejansko bodo kmalu sledili številni domisleki, na katere se bodo navezovali še mnogi drugi, vendar jih bo samo- opazovalec vedno vpeljal z mnenjem, da so nesmiselni ali nepo- membni, da ne spadajo v kontekst in da se jih je domislil zgolj po naključju, ne pa v navezavi na dano temo. Takoj lahko opazimo, da je bila ravno ta kritična drža tista, ki je vse te domisleke izključila iz sporočanja in celo iz ozaveščenja. Če nam osebo uspe pripraviti do tega, da se odpove takšni kritiki svojih domislic in da nadaljuje z razpredanjem nizov misli, ki bodo sledili tako dolgo, kot jim bo ona posvečala pozornost, pridobimo psihično gradivo, ki se bo kmalu jasno navezalo na patološko idejo, kije bila privzeta za temo; to gradivo bo kmalu razkrilo povezave med patološko idejo in ostalimi idejami, v nadaljnjem koraku pa nam bo omogočilo, da jo nadomestimo z neko novo idejo, ki se v duševni sklop umesti na razumljiv način. Toda to ni primemo mesto, da bi izčфno obravnavali predpo- stavke, na katere se ta poskus opira, niti sklepe, ki izhajajo iz njego- vega rednega uspeha. Naj torej zadošča, če rečemo, da lahko pri vsaki bolezenski ideji zberemo gradivo, ki nam omogoča njeno razrešitev, če našo pozornost usmerimo ravno k »nehotenim« asociacijam, ki »motijo naše razmišljanje« in ki jih kritika običajno odpravi kot brezvredne odpadke. Če pa omenjeni postopek izvajamo na sebi, se pri raziskavi najbolje podpiramo tako, da domisleke, ki so nam sprva nerazumljivi, nemudoma zapišemo. Sedaj bom pokazal, kaj sledi, če to metodo raziskave uporabim na sanjah. Za ta namen bi moral biti vsak primerek sanj enako ustre- SIGMUND FREUD 98 zen; vendar bom iz določenih razlogov izbral lastne sanje, takšne, ki so mojemu spominu videti nejasne in nesmiselne in ki so priročne zaradi svoje kratkosti. Morda bodo tem zahtevam zadostile ravno sinočnje sanje. Njihova vsebina, ki sem si jo zabeležil takoj, ko sem se zbudil, se glasi: Družba za mizo aH table d'hôte... Jemo špinačo... Ob meni sedi gospa E. L., ki mi posveti vso svojo pozornost in zaupno položi roko na moje koleno. Roko zavračajoč odstranim. Tedaj reče: »Pa vedno ste imeli tako lepe oči. « ... Nakar se mi prikaže nejasna podoba, ki me spominja na par narisanih oči ali na okvir za očala... To SO celotne sanje oziroma vse, česar se o njih spomnim. Zdijo se mi nejasne in nesmiselne, predvsem pa nenavadne. Gospa E. L. je oseba, s katero sem le poredko vzdrževal prijateljske stike in kolikor vem, si nikoli nisem želel, da bi bili ti prisrčnejši. Že dolgo je nisem videl in ne verjamem, da je v zadnjih dneh kdo omenil njeno ime. Afekti poteka sanj niso spremljali. Razmislek o teh sanjah me ne približa njihovemu razumevanju. Vendar bom sedaj nenamerno in nekritično prikazal domisleke, ki sledijo iz mojega samoopazovanja. Kmalu bom opazil, daje pri tem ugodno, če sanje razgradim v njihove elemente in če za vsak fragment najdem domislek, ki se nanj navezuje. Družba za mizo ali table d'hôte. To me takoj spomni na manjši pripetljaj, s katerim se je zaključil včerajšnji večer Manjšo družbo sem zapustil v spremstvu nekega prijatelja, ki se je ponudil, da bo vzel kočijo in me peljal domov. »Raje imam kočijo s taksimetrom«, je rekel, »to človeka tako prijetno zaposli; vedno imaš nekaj, na kar lahko pogledaš«. Ko sva sedela v kočiji in koje kočijaž šipo naravnal tako, daje bilo vidnih prvih šestdeset vinarjev, sem nadaljeval s šalo. »Komaj sva vstopila, pa mu že dolgujeva šestdeset vinarjev. Kočija s taksimetrom me vedno spomni na table d'hôte. S tem ko me nenehno spominja na moj dolg, me dela skopuškega in sebičnega. o SANJAH 1. [Te vrstice .se nahajajo v eni od harfistovih pesmi v Goethejevem delu Wilhelm Mei.uer. V izvirniku se besede naslavljajo na nebeške sile, njihov prevod pa se glasi: »V življenje ste nas vi vpeljali, dopustili, da revež v krivdi čuje.« Vendar besedi Armen in schuldig skrivata še nek pomen. Armen lahko pomeni »revež« v finančnem smislu, schuldig pa »v dolgovih«. V danem kontekstu bi se drugi verz lahko glasil tudi takole: »...dopustili, da revež v dolgovih čuje.« - Freud je ista verza ponovno citiral na koncu VII. poglavjaDu.v Unbehagen in der Kultur (I930u; slov. prevod Nelagodje v kulturi, Gyrus, Ljubljana 2001, str 83. Iz navedenega mesta v slovenskem prevodu smo prevzeli tudi prevod Goethejevih verzov.)] 2. [Freud na ta dogodek referira tudi v K psihopatologiji vsakdanjega življenja, DZS, Ljubljana 1975 {1901fc), VII. poglavje (A).] 99 Zdi se mi, da ta prehitro raste, zato se bojim, da bom potegnil kratko, tako kot se tudi pri table d'hôte ne morem znebiti čudne zaskrbljenosti nad tem, da bom dobil premalo in da moram paziti na svojo korist.« V bolj oddaljeni zvezi s tem sem citiral: »Ihr führt ins Leben uns hinein, Ihr lasst den Armen schuldig werden.«' Druga domislica k table d'hôte: pred nekaj tedni sem se za gostil- niško mizo v nekem višinskem zdravihšču na Tirolskem močno jezil nad svojo ljubo soprogo, ki ni bila dovolj zadržana do nekaterih sosedov, s katerimi nikakor nisem hotel priti v stik.^ Prosil sem jo, naj več pozornosti posveti meni in ne neznancem. Spet je bilo tako, kot da bi pri table d'hôte potegnil krajšo. Sedaj opazim tudi nasprotje med vedenjem moje žene za mizo in vedenjem gospe E. L. v sanjah, »ki mije posvetila vso svojo pozornost«. Dalje: sedaj opažam, da je potek mojih sanj reprodukcija neke krajše scene, ki je podobne vrste in ki se je pripetila med mano in mojo ženo v času, ko sem ji skrivoma dvoril. Njen odgovor na moje resno dvorno pismo je bilo ljubkovanje pod namiznim prtom. Vendar je mojo ženo v sanjah nadomestila meni tuja E. L. Gospa E. L. je hči nekega moškega, ki sem mu nekoč dolgoval denar. Ne morem mimo opazke, da je to razkrilo neko nesluteno SIGMUND FREUD 3. [...očala za obrambo pred slabovidnostjo.] 100 povezavo med deli vsebine sanj in mojimi domisleki. Če sledimo verigi asociacij, ki izhaja iz nekega elementa vsebine sanj, potem bomo kmalu našli še kakšnega. Moji domisleki o sanjah vzpostavljajo povezave, ki iz samih sanj niso razvidne. Ali nimamo navade, da življenjsko neizkušeno osebo, ki od drugih pričakuje, da bodo delali v njeno korist, ne da bi pri tem upoštevali lastne interese, posmehljivo vprašamo: »Ali mishte, da Vam bo to ali ono storjeno n<3 lepe oči?« Potemtakem izjava gospe E. L. v sanjah, »Vedno ste imeli tako lepe oči«, ne pomeni drugega kot: »Ljudje so vedno ravnah Vam na ljubo; vse ste imeli zastonj.« V resnici je seveda ravno nasprotno: vse, kar so drugi zame storili dobrega, sem moral drago plačati. Vsekakor je name moralo narediti vtis dejstvo, da sem včeraj dobil zastonj taksi, saj meje domov pospremil moj prijatelj. Po dragi strani pa me je prijatelj, pri katerem smo bili včeraj v gostih, pogosto imel za svojega dolžnika. Še pred kratkim sem dopustil, da se mije izmuznila priložnost, da mu poplačam. Od mene je dobil eno samo darilo - starinsko skledo, ki je okrog in okrog poslikana z očmi, t. i. occhiale za obrambo pred malocchio.^ Sicer paje on očesni zdravnik. Istega večera sem ga vprašal po pacientki, ki sem jo napotil v njegovo ordinacijo za predpis očal. Kot opažam, so skoraj vsi fragmenti vsebine sanj postavljeni v nov kontekst. A če hočem biti dosleden, se moram vprašati tudi, zakaj je v sanjah servirana ravno špinačal Ker me špinača spomni na neko drobno sceno, ki se je nedavno pripetila za našo mizo, ko eden od otrok - ravno tisti, ki mu zares gre peti slavo zaradi njegovih lepih oči - ni hotel jesti spinace. Tudi sam sem se kot otrok obnašal povsem enako; do spinace sem dolgo časa čutil odpor, dokler se moj okus ni spremenil in to zelenjavo povzdignil v mojo najljubšo jed. Omemba te jedi torej vzpostavlja povezavo med mojo mladostjo in mladostjo mojega otroka. »Bodi vesel, da imaš špinačo«, je mama o SANJAH 4. [Prim. op. 1. Prvo vrstico navedenega kupleta bi sedaj lahko razumeli tako, da .se verzi naslavljajo na starše.] 101 zaklicala malemu sladokuscu; »obstajajo otroci, ki bi bili z njo zelo zadovoljni«. Tako meje to opomnilo na dolžnosti stanšev do njihovih otrok. V tem kontekstu kažejo Goethejeve besede »Ihr führt ins Leben uns hinein, Ihr lafit den Armen schuldig werden«, nek nov smisel."* Na tem mestu se bom ustavil z namenom, da dobim pregled nad dosedanjimi rezultati analize sanj. Ker sem sledil asociacijam, ki so se navezovale na posamezne elemente sanj, ki so bili iztrgani iz svojega konteksta, sem naletel na niz misli in spominov, v katerih nujno moram spoznati pomembne izraze lastnega duševnega živ- ljenja. To gradivo, ki gaje odkrila analiza, je tesno povezano z vsebino sanj, vendar gre za takšno povezavo, da na novo odkritega gradiva nikoli ne bi mogel razbrati iz vsebine sanj. Sanje so bile neemocio- nalne, nepovezane in nerazumljive; medtem ko razvijam misli, ki stojijo za sanjami, pa občutim intenzivne in dobro utemeljene vzgibe afektov; same misli se odlično spajajo v logično povezane verige, v katerih .se določene predstave vedno znova pojavljajo kot osrednje. Tiste osrednje predstave, ki v samih sanjah niso zastopane, pa so v našem primeru nasprotje med »sebičen in nesebičen« ter elementa »biti dolžan« in »storiti zastonj«. Nitke mreže, ki se razkriva analizi, bi lahko močneje povlekel, s čimer bi lahko pokazal, da se iztekajo v eno samo vozlišče, vendar pa me oziri, ki niso znanstvene, temveč privatne narave, ovirajo, da to storim pred javnostjo. Potem ko sem si na poti do te rešitve razjasnil vse mogoče skrivnosti, ki sijih nerad priznam, bi moral izdati preveč takšnih, zakatere je bolje, da ostanejo samo moje. Temu bo sledilo vprašanje, zakaj si nisem raje izbral kakšnih drugih sanj, katerih analiza je za prikaz primernejša, tako da bi lahko zbudil večje prepričanje o smiselnosti in povezavi gradiva, ki gaje analiza odkrila. Odgovor je v tem, da bi vsake sanje, s katerimi bi se hotel ukvarjati, vodile do istih težko sporočljivih stvari in tako SIGMUND FREUD 102 V meni proizvedle temu primemo potrebo po diskretnosti. Nič bolj se tej težavi ne bi izognil, če bi analiziral sanje koga dragega, razen če bi mi razmere omogočile, da bi lahko opustil vse zastore, ne da bi s tem škodoval svojemu zaupniku. Dojemanje, ki se mi vsiljuje že sedaj, se nagiba k temu, da so sanje neke vrste nadomestek za tiste afektirane in smiselne miselne tokove, do katerih sem prišel po izteku analize. Postopek, ki je omogočil, da iz teh misli nastanejo sanje, mije še neznan, vsekakor pa lahko vidim, daje napačno, če ga smatramo za zgolj telesnega in psihično brezpomenskega, za proces, ki izvira iz izolirane dejavnosti posameznih skupin možganskih celic, ki so vržene iz sna. Naj pripomnim še dvoje: daje vsebina sanj veliko krajša od misli, za nadomestek katerih jo razglašam, in daje analiza razkrila, daje sanje sprožil nepomembni pripetljaj na večer pred sanjanjem. Seveda ne bom postavil tako daljnosežnega sklepa, če imam pre- dloženo le eno samo analizo sanj. Ko pa mi bo izkustvo pokazalo, da lahko z nekritičnim sledenjem asociacijam pri vsakih sanjah pridem do takšne verige misli, v kateri se kot elementi, ki so med seboj pravilno in smiselno povezani, ponovijo tudi sestavni deli sanj, bo tudi neznatno pričakovanje, da se lahko povezave, ki so bile zapažene prvikrat, izkažejo za naključne, bržkone opuščeno. Zdi se mi torej upravičeno, da to novo razumevanje okrepim s poimeno- vanjem. Sanje, kot jih imam v spominu, razlikujem od njim pripa- dajočega gradiva, ki gaje odkrila analiza; prvo imenujem »manifestna vsebina sanj«, drugega pa - sprva brez dodatne diferenciacije - »latentna vsebina sanj«. Stojim torej pred dvema novima proble- moma, ki doslej še nista bila formulirana. (1) Kateri psihični proces je pretvoril latentno vsebino sanj v manifestno, za katero vem iz svojega spomina? (2) Kakšen je motiv oz. motivi, ki so terjali to predrugačenje? Proces preobrazbe latentne vsebine sanj v manifestno bom imenoval »delo sanj«. Nasprotje tega dela - tisto, ki opravi preobrazbo v obratno smer - nam je že znano kot »delo analize«. o SANJAH Ш Preobrazba latentnih sanjskih misli v manifestno vsebino sanj si zasluži vso našo pozornost, ker predstavlja prvi znani primer pre- tvarjanja psihičnega gradiva iz enega načina izražanja v drugega, iz izražanja, ki nam je brez nadaljnjega razumljivo, v izražanje, katerega razumevanje lahko dosežemo šele s pomočjo navodil in s prizade- vanjem, čeprav moramo tudi to izražanje pripoznati za rezultat naše duševne dejavnosti. Z ozirom na razmerje med latentno in manifestno vsebino sanj lahko sanje razvrstimo v tri kategorije. Kot prvo lahko razlikujemo sanje, ki so hkrati smiselne in razumljive, kar pomeni, da jih lahko umestimo v naše duševno življenje brez dodatnih težav. Takšnih sanj je veliko. V večini primerov so kratke, nasploh pa se nam ne zdijo vredne pretirane omembe, ker pri njih odpade vse, kar zbuja začuđe- nost ali osuplost. Sicer pa njihov obstoj predstavlja močan argument proti nauku, po katerem sanje nastanejo zaradi izolirane dejavnosti posameznih možganskih celičnih skupin. Manjkajo jim vsa znamenja zmanjšane ali razkosane psihične dejavnosti, pa vendar njihovemu sanjskemu značaju nikoli ne ugovarjamo, niti jih ne zamenjamo s produkti budnega življenja. Drugo skupino tvorijo tiste sanje, ki so same v sebi sicer koherentne in imajo tudi jasen smisel, vendar 103 Ostale problematike sanj - vprašanje o njihovih povzročiteljih, o izvoru sanjskega gradiva, o morebitnem smislu sanj, o njihovi funkciji in o vzrokih njihove pozabe - ne bom obravnaval ob manifestni, temveč ob novoodkriti latentni vsebini sanj. Ker vse protislovne in nepravilne navedbe, kijih lahko o življenju sanj najdemo v literaturi, zvajam na nepoznavanje latentne vsebine sanj, ki jo je razkrila šele analiza, se bom odslej kar najskrbneje skušal izogniti zamenjavi manifestnih saitf z latentnimi sanjskimi mislimi. SIGMUND FREUD 104 delujejo tuje, ker njihovega smisla ne znamo umestiti v naše duševno življenje. Za takšen primer gre, če npr. sanjamo, daje eden od sorod- nikov, ki ga imamo radi, umrl za kugo, medtem ko nimamo nobenega razloga za tovrstno pričakovanje, zaskrbljenost ali domnevo; tako se začudeno vprašamo: »Le kako sem prišel na to idejo?« V tretjo skupino končno spadajo tiste sanje, pri katerih odpade oboje, smisel in razumljivost, in ki so videti nepovezane, zmedene in nesmiselne. Te znake, ki so utemeljili podcenjevanje sanj in zdravniško teorijo, po kateri so sanje zgolj rezultat omejene duševne dejavnosti, kaže velika večina produktov našega sanjanja. Najbolj očitna znamenja nekoherence le redkokdaj pogrešamo, zlasti v daljših in kompleks- nejših sanjskih tvorbah. Nasprotje med manifestno in latentno vsebino sanj je očitno pomembno le za sanje iz druge, zlasti pa za tiste iz tretje kategorije. Tu naletimo na uganke, ki izginejo šele tedaj, ko manifestne sanje nadomestimo z latentno vsebino sanj; na primeru te vrste, na nejasnih in nerazumljivih sanjah, smo izvedli tudi zgornjo anahzo. Vendar smo nepričakovano naleteli na motive, ki so nam preprečili popolno seznanjenost z latentnimi sanjskimi mislimi. Ponovitev iste izkušnje nas lahko pripelje do domneve, da med nerazumljivim in nejasnim značajem sanj in težavami pri sporočanju sanjskih misli obstaja tesna in zakonita povezava. Preden bomo raziskali naravo te povezave, bo koristno, če našo pozornost posvetimo lažje razumljivim sanjam iz prve kategorije, pri katerih manifestna in latentna vsebina sanj sovpadata in kjer je delo sanj videti prihranjeno. Poleg tega je raziskava teh sanj priporočljiva še iz nekega vidika. Takšne vrste sanj so namreč sanje otrok - smiselne in ne odtujene. Tu mimogrede naletimo na nadaljnji ugovor proti vsakršnemu zva- janju sanj na disociirano delovanje možganov med spanjem. Le zakaj bi tovrstno znižanje psihičnih funkcij spadalo h karakteristikam stanja sna samo pri odraslem, pri otroku pa ne? Po drugi strani pa lahko upravičeno pričakujemo, da se bo razlaga psihičnih procesov pri o SANJAH 5. [Gora v avstrijskih Alpah.] 6. [V Interpretaciji sanj, kjer so te sanje prav tako prikazane, je dvakrat rečeno, daje deklica stara »osem« let. Prim, slov prevod: Interpretacija sanj. Studia Humanitatis, Ljubljana 2000, str. 135.] 105 Otrocih, pri katerih utegnejo biti ti bistveno enostavnejši, izkazala za nujno predpripravo za psihologijo odraslih. Navedel bom torej nekaj primerov sanj, ki sem jih zbral od otrok. Devetnajstmesečno deklico so starši čez dan pustili teščo, ker je zjutraj bljuvala; po izjavi njene vzgojiteljice so ji okus pokvarile jagode. V noči, ki je sledila dnevu stradanja, so jo slišali, kako je v spanju izgovorila svoje ime, k temu pa je dodala: »Jajode, divje jajode, palačinke, kasa!« Sanjala je torej, daje, iz svojega menija pa je izbrala ravno to, za kar je domnevala, da ji bo do nadaljnjega servirano v majhnih količinah. - O podobnem odtegnjenem užitku sanja tudi nek dvaindvajsetmesečni deček. Prejšnjega dne je moral svojemu stricu podariti košarico svežih češenj, ki jih je lahko pokusil le za vzorec. Zbudil se je s tole veselo novico: »He(rjmann pojedel vse češnje.« - Deklica, stara tri leta in četrt, seje podnevi vozila po jezeru. Vožnja se ji očitno ni zdela dovolj dolga, saj je jokala, ko je morala izstopiti iz čolna. Naslednje jutro je poročala, da seje ponoči vozila po jezeru: nadaljevala je prekinjeno vožnjo. - Deček, star pet let in četrt, s pohodom v okolici Dachsteina' očitno ni bil zadovoljen. Vsakič, ko je zagledal kakšno novo goro, se je pozanimal, ali gre za Dachstein, na koncu pa si ni hotel ogledati slapu skupaj z ostalimi. Njegovo vedenje so pripisali utrujenosti, vendar je vse skupaj našlo boljšo razlago, koje naslednje jutro poročal o svojih sanjah, v katerih se je povzpel na Dachstein. Očitno je pričakoval, da bo cilj izleta vzpon na Dachstein, ker pa pričakovane gore ni uzrl, je postal slabe volje. V sanjah je nadoknadil to, česar prejšnji dan ni doživel. - Sanje neke šestletne deklice so bile povsem podobne.'' Njen oče je zaradi pozne ure prekinil sprehod malo pred dosegom cilja. Na poti nazaj je opazila smerokaz, na katerem je bil naveden nek drug SIGMUND FREUD 7. [Natančnejša poročila o večini teh otroških sanj lahko najdemo v III. poglavju Interpretacije sanj (1900a) in v osmem predavanju iz serije Predavanj za uvod v psihoanalizo (1916-I9I7), DZS, Ljubljana 1977.] 106 izletniški kraj, oče pa ji je obljubil, dajo bo ob priliki peljal tudi tja. Naslednje jutro je očeta pričakala s sporočilom, daje sanjala, da je z njo obiskal tako prvi kot tudi drugi kraj. Skupni element vseh teh otroških sanj je očiten. Vse po vrsti izpolnijo želje, ki so se porodile podnevi, vendar so ostale neizpol- njene. Sanje so bile enostavne in neprikrite izpolnitve želja. Tudi sledeče otroške sanje niso nič drugega kot izpolnitev želje, čeprav na prvi pogled niso povsem razumljive. Neko še ne štiriletno deklico so zaradi poliomelitisa prepeljali iz podeželja v mesto, kjer je prenočila v veliki - zanjo seveda preveliki - postelji pri svoji teti, ki sama ni imela otrok. Naslednje jutro je poročala, daje sanjala, da jije bila postelja zelo tesna in da v njej ni bilo prostora zanjo. Teh sanj ni težko prepoznati kot sanj, ki izražajo željo, če se spomnimo, da otroci pogosto izrazijo željo, da bi »bili veliki«. Velikost postelje je malo punčko, ki bi rada bila velika, preveč očitno spominjala na njeno majhnost, zato je v sanjah to neprijetno razmerje popravila in postala tako velika, da ji je postelja sedaj postala celo pretesna. Tudi če se vsebina otroških sanj zaplete in postane bolj prefinjena, se v vsakem primeru najbolj ponuja pojmovanje, da gre za izpolnitev želje. Osemletni deček je sanjal, da se je skupaj z Ahilom vozil v bojnem vozu, ki ga je krmaril Diomedes. Izkazalo se je, da se je prejšnji dan poglobil v branje grških junaških pripovedk; lahko je ugotoviti, da sije te junake izbral za vzornike in daje obžaloval, ker ne živi v njihovem času.^ Iz te manjše zbirke brez nadaljnjega sledi drugi značaj otroških sanj: njihova povezanost z življenjem podnevi. Želje, ki se v njih izpolnijo, so ostanki dne, praviloma preteklega dne, in so bile v budnih mislih intenzivno čustveno poudarjene. Nič takega, kar je nebistveno o SANJAH 8. [Od leta 1911 dalje je ta primer vključen tudi v/«/еф/-еШ(.//о .va«/(.slov. prevod, op. cit., str. 137, op. 1). - Zadnja dva stavka tega odstavka sta bila dodana leta 1911.] 107 ali irelevantno, oz. nič takega, kar se otroku kaže kot takšno, ni bilo sprejeto v vsebino sanj. Številne primere sanj infantilnega tipa lahko najdemo tudi pri odraslih, vendar so le-te, kot rečeno, vsebinsko revne. Tako npr. cela vrsta oseb na nočne dražljaje žeje praviloma odgovori s sanjami o pitju, ki torej stremijo k temu, da odpravijo dražljaje in omogočijo nadaljevanje sna. Takšne »sanje o lagodju« pri nekaterih ljudeh pogo- sto nastopijo preden se ti zbudijo, ko so soočeni s pozivom, naj vsta- nejo. Tedaj sanjajo, da so že vstali, da stojijo za umivalnikom ali da so že tam, kjer bi morali biti ob določenem času: v šoli, v pisarni ipd. V noči pred potovanjem pogosto sanjamo, da smo že na cilju našega potovanja; pred gledališko predstavo ali družabno prireditvijo sanje neredko - takorekoč nestrpno - anticipirajo pričakovano zadovoljstvo. V nekaterih sanjah je izpolnitev želje izražena bolj indirektno; v tem primeru je za spoznanje izpolnitve želje potrebno vzpostaviti odnos, sklepanje, torej začeti z delom interpretacije. Nek moški mije npr sporočil, daje njegova mlada soproga sanjala, daje dobila menstruacijo. Pomislil sem, da če je tej gospodični izostala menstruacija, potem pričakuje nosečnost. Potemtakem je s sporoča- njem sanj naznanila nosečnost, smisel njenih sanj paje bil v tem, da njeno željo, da lahko nosečnost vendarle še nekaj časa izostane, prikažejo kot izpolnjeno. Takšne sanje infantilnega značaja so zelo pogoste v neobičajnih in ekstremnih razmerah. Vodja polarne ekspedicije je npr. poročal, da je njegova posadka med prezimova- njem v mrazu, ob monotoni prehrani in skopih porcijah, redno sanjala o obilnih obrokih, tako kot sanjajo otroci, pa tudi o gorah tobaka in o domu.' Neredko se zgodi, da v daljših, zapletenih in povsem nejasnih sanjah izstopa nek zelo jasen del, ki očitno vsebuje izpolnitev želje. SIGMUND FREUD IV Nagibali se bomo k predpostavki, da je do takšne pretvorbe v situacijo prišlo tudi pri nejasnih sanjah, čeprav ne moremo vedeti, 9. [^^Durchsichtigen.« Tako v prvi izdaji. V vseh naslednjih izdajah se na tem me.stu nahaja tiskovna napaka: »undurchsichtigen«.] 108 vendar je spojen z drugačnim, nerazumljivim gradivom. Če sanje odraslih, med njimi tudi tiste, ki so videti jasne,' poskušamo večkrat analizirati, potem na lastno začudenje ugotovimo, da so le redkokdaj tako preproste kot sanje otrok in da za izpolnitvijo želje skrivajo še nek drug smisel. Če bi nam analitično delo omogočilo, da bi na infantilni tip izpol- nitve neke intenzivno občutene dnevne želje zvedli tudi nesmiselne in zmedene sanje odraslih, bi to zagotovo predstavljalo enostavno in zadovoljivo rešitev uganke sanj. Vendar videz ne govori v prid temu pričakovanju. Sanje so običajno polne najbolj irelevantnega in najbolj nenavadnega gradiva, izpolnitve želje pa v njihovi vsebini ni opaziti. Toda preden zapustimo infantilne sanje, ki predstavljajo neprikrite izpolnitve želja, ne smemo pozabiti omeniti poglavitnega značaja sanj, kije bil že zdavnaj zapažen in ki najbolj jasno izstopa ravno v tej skupini. Vsake od teh sanj lahko nadomestimo z želelnim stavkom: »Oh, ko bi plovba po jezeru le trajala dlje!« - »Ko bi bil vsaj že umit in oblečen!« - »Ko bi le lahko obdržal češnje, namesto da sem jim moral dati stricu!« Vendar sanje izražajo več kot ta optativ. Željo nam kažejo kot že izpolnjeno; to izpolnitev prikažejo kot realno in navzočo; gradivo sanjske predstave pa sestoji predvsem - čeprav ne izključno - iz situacij in čutnih podob, ki so povečini vizualnega značaja. Torej tudi v tej infantilni skupini ni povsem odsotna tista vrsta preobrazbe, ki jo lahko označimo za delo sanj: misel, kije bila izražena v optativu, je nadomestila predstavitev v sedanjiku. o SANJAH 109 ali je tudi v njihovem primeru zadevala optativ. Vendar nam dva pasusa v primeru sanj, ki smo ga prikazali na začetku in z analizo katerega smo naredili korak naprej, dajeta razlog za takšno domnevo. Analiza je pokazala, da je moja žena svojo pozornost posvečala drugim osebam za mizo, kar se mi je zdelo neprijetno; sanje pa so vsebovale ravno nasprotno situacijo - oseba, kije nadomeščala mojo ženo, je vso svojo pozornost posvetila meni. Vendar nek neprijeten doživljaj ne more dati povoda nobeni ustreznejši želji od te, da bi se lahko zgodilo ravno nasprotno - to, kar sanje prikažejo kot izvršeno. Podobno razmerje obstaja med grenkobno mislijo, ki jo je razkrila analiza, namreč da nikoli nisem dobil česa zastonj, in opazko, ki jo izreče ženska v sanjah - »Pa vedno ste imeli tako lepe oči«. Del nasprotij med manifestno in latentno vsebino sanj lahko torej zvedemo na izpolnitev želje. Veliko bolj očitna paje neka druga sposobnost dela sanj, s pomočjo katere pride do nastanka nekoherentnih sanj. Če na nekem poljubnem primeru primerjamo število elementov predstave ali obseg njihovega zapisa v primeru sanj in sanjskih misli, do katerih nas vodi analiza in katerih sledi najdemo v samih sanjah, potem je nedvomno, daje delo sanj opravilo obsežno delo stiskanja ali zgostitev. Mnenja o obsegu te zgostitve si sprva ne moremo oblikovati; vendar kolikor globlje prodremo v analizo sanj, toliko bolj občutna postaja. Od vsakega elementa vsebine sanj se verige asociacij razhajajo v dve ali več smeri, vsako situacijo sestavljata dva ali več vtisov in doživ- ljajev. Nekoč sem npr sanjal o neke vrste bazenu, v katerem so se kopalci razhajali v vseh smereh; na enem koncu robišča je stala neka oseba, ki se je sklonila k enemu od kopalcev, kot da bi ga hotela povleči iz vode. Situacija je bila sestavljena iz spomina na nek puber- tetni doživljaj in iz dveh podob, od katerih sem eno videl tik pred temi sanjami. Ena od njiju je bila slika iz Schwindove serije, ki prika- zuje legendo o Melusine (prim, raztresene kopalce v mojih sanjah), druga paje bila slika vesoljnega potopa, katere avtorje nek italijanski SIGMUND FREUD 110 mojster. Manjši doživljaj iz moje pubertete paje bil ta, da sem nekoč videl inštruktorja v plavalni šoli, kako je iz vode pomagal neki dami, ki seje zamudila vse do začetka ure za moške kopalce. - V primeru, ki sem ga izbral za inteфretacijo, me je analiza situacije vodila do manjšega niza spominov, od katerih je vsak nekaj prispeval k vsebini sanj. Kot prvo je šlo za manjšo sceno iz časa mojega snubljenja, o kateri sem že govoril. Stisk moje roke pod mizo, kije bil vključen v to sceno, je sanjam prispeval detajl »pod mizo« - detajl, ki sem ga moral svojemu spominu na sanje naknadno dodati. Tedaj seveda sploh ni bilo govora o kakšni »pozornosti«; analiza mije pokazala, daje ta element predstavljal izpolnitev želje skozi ponazoritev nasprotja dejanskega pripetljaja, ki je zadeval vedenje moje žene za table d'hôte. Vendar se za tem nedavnim spominom skriva neka podobna in veliko pomembnejša scena iz časa najine zaroke, ki naju je razdvojila za cel dan. Intimno polaganje roke na koleno spada v povsem drugačen kontekst in zadeva popolnoma druge osebe. Ta element sanj zopet postane izhodiščna točka dveh posebnih spomin- skih nizov itd. Seveda mora biti gradivo sanjskih misli, kije stisnjeno zato, da bi proizvedlo sanjsko situacijo, že od samega začetka primemo za to rabo. Za to je potrebna ena ali več skupnih potez, ki se nahajajo v vseh komponentah. Tedaj delo sanj postopa podobno kot Francis Galton ob izdelavi svojih družinskih fotografij. Različne komponente prekrije tako, kot da bi bile položene ena čez dmgo. Tako v celostni podobi jasno izstopi njihov skupni element, protislovni detajli pa se bolj ali manj medsebojno izbrišejo. Ta proces proizvodnje deloma pojasni tudi nestanovitna določila tiste značilne nejasnosti, ki jo kažejo številni elementi vsebine sanj. Na podlagi tega razumevanja je 1п1ефге1ас1ја sanj postavila sledeče pravilo: če se lahko neka nedo- ločenost v analizi sanj izteče v »ali - ali«, jo v 1п1ефге1ас1ј1 nado- mestimo z »in«, vsako od domnevnih alternativ pa vzamemo za neodvisno izhodišče neke verige asociacij. o SANJAH 10. [»Ich möchte gerne etwas genießen ohne »Kosten« zu haben.« Beseda »Kosten« pomeni tako »slrošelc« kot »pokusiti«. Ker Freud v nadaljevanju igra nato dvojnost, na tem mestu navajamo tudi drugi pomen omenjenega stavka (sporno besedo samo bomo v besedilu odslej puščali v originalu): »Rad bi kaj už.il brez »okušanja«.«] 111 Ce takšnega skupnega elementa med sanjskimi mislimi ni, si ga delo sanj prizadeva mí ivar/i/, zato da jim lahko omogoči skupno pred- stavo v sanjah. Najudobnejša pot za zbližanje dveh sanjskih mish, ki nimata še nič skupnega, je sprememba jezikovnega izraza za eno od njiju, čemur se z ustrezno preobleko v drugačno obliko izražanja utegne prilagoditi tudi druga. Govora je o podobnem postopku kot pri rimanju, kjer na mesto skupnega elementa, ki ga iščemo, stopi sozvočje. Dobršen del dela sanj se nahaja v ustvarjanju takšnih vmesnih misli, ki so pogosto zelo duhovite, dostikrat pa tudi za lase privlečene; te se raztezajo od skupne predstave v manifestni vsebini sanj pa vse do sanjskih misli, ki se razlikujejo tako po obliki kot po bistvu in kijih motivirajo povodi sanj. Tudi analiza naših vzročnih sanj nam daje tovrsten primer, v katerem je misel preoblikovana zato, da bi sovpadla z neko drugo, bistveno tujo mislijo. V nadaljevanju analize namreč naletim na sledečo misel: »Tudi jaz bi rad kdaj dobil kaj zastonj.« Vendar ta oblika za vsebino sanj ni uporabna, zato jo nadomesti nova: »Rad bi v čem užival, ne da bi zato imel »stroške«.«^'■^ Sedaj se beseda »Kosten« v svojem drugem pomenu ujema s poljem predstave o table d'hôte, zastopa pa jo lahko špinača, kije servirana v sanjah. Kadar se pri nas na mizi znajde kakšna jed, ki jo otroci zavrnejo, mama sprva poskusi z milino in od njih zahteva, naj »samo malce pokusijo [»kosten«]«. Sprva se zdi nenavadno, da delo sanj tako mimogrede zlorablja dvoumnost besed, vendar nas bo večje število izkušenj naučilo, da gre pri tem za povsem običajen pojav. Delo zgostitve pojasni tudi nekatere sestavne dele vsebine sanj, ki so lastni samo njim in ki jih v budni zmožnosti predstav ne naj- demo. S tem mislim na »zbirne osebe«, »mešane osebe« in nenavadne »mešane tvorbe«, kreacije, ki so primerljive s kompozicijami živali SIGMUND FREUD 11. I »Trottoir roulant» je bila gibljiva cesta, ki je bila postavljena na svetovni razstavi v Parizu leta 1900.] 112 V orientalskih ljudskih fantazijah. Slednje so v našem mišljenju že dobile stalne oblike, medtem ko kompozicije sanj neprestano nasta- jajo v neizčфnem obilju. Takšne tvorbe so vsakemu izmed nas znane iz lastnih sanj. Načini njihove proizvodnje so zelo raznoliki. Neko osebo lah- ko sestavim tako, da ji pripišem poteze dveh različnih oseb; ali pa ji podelim obliko ene, v sanjah pa mislim na ime druge osebe; lah- ko pa si jo predstavljam tudi vizualno, vendar jo umestim v situacijo, ki seje pripetila z neko drugo osebo. V vseh teh primerih je spaja- nje različnih oseb v enega samega zastopnika v vsebini sanj smi- selno; napotuje na »in« ali »tako kot« ali pa primerja izvirne osebe v določenem oziru, ki je lahko kot tak zastopan tudi v samih san- jah. Praviloma lahko ta skupni element spojenih oseb odkrijemo šele z analizo, v vsebini sanj pa je nakazan samo s tvorbo zbirne osebe. Ista raznolikost načinov produkcije in isto pravilo rešitve velja tudi za neskončni obseg mešanih tvorb v vsebini sanj, ki mi jih najbrž ni potrebno navajati v obliki primerov. Njihova posebnost povsem izgine, ko se odločimo, da jih ne bomo enačili z objekti zaznave v budnosti, temveč se spomnimo, da predstavljajo rezultat zgoščanja sanj in da v primerno skrajšani obliki poudarjajo skupen značaj objektov, ki jih kombinirajo po tej poti. Večinoma je tudi tu treba skupne poteze določiti z analizo. Vsebina sanj tako rekoč sporoča: »Vsem tem stvarem je skupen nek element x.« Razgradnja takšnih mešanih tvorb z analizo pogosto predstavlja najkrajšo pot do pomena sanj. - Tako sem nekoč sanjal, da sedim na klopi skupaj s svojim bivšim univerzitetnim profesorjem in da se ta klop, ki sojo obdajale še druge, hitro premika naprej. To je bila kombinacija predavalnice in trottoir roulant." Nadaljnji niz misli bom preskočil. - V nekih o SANJAH 12. [»S klobukom v roki je mogoče prepotovati vso deželo.«] : 13. [Na tem mestu bi najbrž morala stali beseda »rdeči«. Tako so te rože označene v i 1гсфпејает prikazu teh sanj v Interpretaciji sanj (slov. prevod, op. cit., str. 325).] j 113 drugih sanjah sedim v vagonu, v naročju pa držim predmet, ki ima obliko cilindričnega klobuka, a je narejen iz prozornega stekla. Situacija me nemudoma spomni na pregovor: »Mit dem Hute in der Hand kommt man durchs ganze Land.«'- Po krajših ovinkih me je stekleni cilinder spomnil na žarečo plinsko mrežico [Auersche Licht]; kmalu sem ugotovil, da si želim priti do odkritja, ki mi bo prineslo bogastvo in neodvisnost, tako kot je mojemu rojaku dr. Auerju von Welsbachu prineslo njegovo, in da bi potem raje potoval, namesto da ostajam na Dunaju. V sanjah sem potoval s svojim izumom, ste- klenim cilindrom - resničnim izumom, ki pa doslej še ni bil preveč koristen. - Delo sanj še posebej rado predstavlja dve nasprotujoči si predstavi, in sicer z isto mešano tvorbo. Tako je npr. neka ženska v sanjah videla samo sebe, kako nosi veliko cvetočo vejo, podobno kot angel, ki je upodobljen na slikah Marijinega Oznanjenja. (To je predstavljalo nedolžnost; slučajno je bilo tudi njej ime Marija.) Po drugi strani pa so vejo prekrivali veliki beli" cvetovi, ki so spominjali na kamelije. (To je predstavljalo nasprotje nedolžnosti; njena aso- ciacija je bila Dama s kamelijami.) Dobršen del tega, kar smo izvedeli o zgoščanju sanj, lahko strnemo v sledečo formulo: vsak element vsebine sanj je »naddeterminiran« s strani gradiva sanjskih misli; njegovo poreklo ni v enem samem elementu sanjskih misli, temveč v celotnem nizu takšnih elementov, za katere nikakor ni nujno, da so si v sanjskih mislih medsebojno blizu; pripadajo lahko najrazličnejšim področjem miselne mreže. Element sanj je dejansko »zastopstvo« vsega tega disparatnega gradiva v vsebini sanj. Vendar analiza razkriva še nek drug aspekt tega sestavljenega odnosa med vsebino sanj in sanjskimi mislimi. Tako kot povezave vodijo od posameznega elementa sanj do mnoštva sanjskih misli, praviloma tudi posamezno sanjsko misel zastopa več SIGMUND FREUD V Pri zapletenih in nejasnih sanjah, s katerimi se trenutno ukvarjamo, zgostitev in dramatizacija ne zadoščata za to, da bi z njima pojasnili celotni vtis, ki ga dobimo o različnosti med vsebino sanj in sanjskimi mislimi. Obstajajo namreč dokazi za delovanje nekega tretjega faktorja, ki so vredni natančne preiskave. Odkar sem s pomočjo analize prišel do spoznanja sanjskih misli, opažam predvsem to, da manifestna vsebina sanj obdeluje povsem drugačno gradivo od latentne. Seveda pa gre tu zgolj za videz, ki se z natančnejšim raziskovanjem znova razblini, kajti na koncu odkri- jemo, da celotna vsebina sanj izhaja iz sanjskih misli in da so skoraj vse sanjske misli zastopane v vsebini sanj. Vendar del razlikovanja kljub temu ostane. Kar je v sanjah jasno in jedrnato prikazano kot njihova bistvena vsebina, se mora po analizi zadovoljiti z najbolj podrejeno vlogo med sanjskimi mislimi; kar po pričevanju naših občutkov upravičeno terja največ upoštevanja med sanjskimi mishmi, pa v vsebini sanj bodisi sploh ni navzoče kot njeno predstavno gradivo ali pa je po prikritem namigovanju zastopano v nekem nejasnem območju sanj. To dejstvo lahko opišemo s sledečimi besedami: psihična intenziteta med delom sanj preide od misli in predstav, ki jim upravičeno pripada, k drugim, ki po našem mnenju do takšnega poudarka nimajo nikakršne pravice. Noben drug proces ne prispeva toliko k temu, da bi zakril smisel sanj in onemogočil spoznati zvezo 114 kot en element sanj; asociacijske niti ne konvergirajo preprosto od sanjskih misli k vsebini sanj, temveč se spotoma večkrat prekrižajo in pomešajo. Zgostitev je poleg preobrazbe misli v situacijo (»dramatizacija«) najpomembnejša in najlastnejša značilnost dela sanj. O motivu, ki bi silil v takšno zgoščanje vsebine, pa nam zaenkrat ni bilo še nič razkrito. o SANJAH 115 med vsebino sanj in sanjskimi mislimi. Vidimo tudi, da se med tem procesom, ki ga bom imenoval »premeščanje v sanjah«, psihična intenziteta, pomenljivost ali afektivna zmožnost misli, pretvori v čutno živahnost. Kar je v vsebini sanj najbolj jasno, se nam brez nadaljnjega kaže kot najbolj pomembno; vendar [zaradi premestitve, ki se je zgodila,] se lahko ravno nejasen element izkaže za najbolj neposredni nasledek neke bistvene sanjske misli. To, kar sem imenoval premeščanje v sanjah, bi lahko [z Nietzsche- jevimi besedami] označil tudi kot »prevrednotenje psihičnih vrednot«. Vendar ta fenomen ne bo dovolj izčфno presojen, če ne dodam, da delo premestitve ali delo prevrednotenja k posameznim sanjam pri- speva zelo nestalno vsoto. Obstajajo sanje, ki nastopijo skoraj brez vsakršne premestitve. Te so hkrati smiselne in razumljive, npr. tako kot tiste, ki smo jih spoznali kot neprikrite sanje želje. Po drugi strani pa obstajajo sanje, v katerih niti en del sanjskih misli ni ohranil svoje lastne psihične vrednosti ali v katerih so postranskosti nadomestile vse, kar je v sanjskih mislih bistvenega. Med tema dvema nasprotjema lahko najdemo celo vrsto vmesnih primerov. Kolikor bolj so sanje nejasne in nenavadne, toliko večjo udeleženost pri njihovi tvorbi lahko pripišemo momentu premestitve. Naše vzorčne sanje kažejo vsaj toliko premestitve, da je videti, da ima njihova vsebina drugačno središče od sanjskih misli. V ospredje vsebine sanj sili situacija, kot da me neka ženska snubi; osnovna pozornost sanjskih misli temelji na želji, da bi izkusil nese- bično ljubezen, ljubezen, ki »nič ne stane« - ta ideja pa se skriva za rečenico o »lepih očeh« in za odročnim namigovanjem na »špinačo«. Če z analizo zavrtimo nazaj premeščanje v sanjah, potem pridemo do povsem gotovih informacij o dveh zelo spornih problematikah, ki zadevata sanje: o njihovih povzročiteljih in o njihovi povezavi z budnim življenjem. Obstajajo sanje, ki takoj izdajo svojo navezavo na dnevne doživljaje; v drugih manjka vsakršna sled o takšnem od- nosu. Toda če se poslužimo anaUze, lahko pokažemo, da se vsake SIGMUND FREUD 116 sanje brez kakršne koli izjeme navezujejo na nek vtis iz preteklih dni - najbrž je pravilneje, če rečemo: iz zadnjega dne pred sanjami, iz »dneva sanj«. Vtis, ki igra vlogo povzročitelja sanj, je lahko tako pomemben, da nas ne začudi, če se z njim ukvarjamo v budnosti, in v tem primeru lahko za sanje upravičeno rečemo, da ohranjajo pomembne interese budnega življenja. Vendar je običajno, kadar se v vsebini sanj nahaja odnos do nekega vtisa iz preteklega dne, ta vtis tako neznaten, brezpomenski in vreden pozabe, da se ga lahko le s težavo spomnimo. V takšnih primerih je videti, da se sama vsebina sanj, tudi če je koherentna in razumljiva, ukvarja z najbolj irelevant- nimi malenkostmi, ki v budnosti sploh ne bi bile vredne našega interesa. Dobršen del podcenjevanja sanj izhaja ravno iz njihove favorizacije irelevantnega in ničnega v njihovi vsebini. Analiza odpravi videz, na katerem temelji to podcenjevalno mne- nje. Kjer vsebina sanj kot njihovega povzročitelja izpostavi nek indiferentni vtis, tam analiza praviloma pokaže na nek pomenljiv in upravičeno razburljiv doživljaj. Tega je nadomestil nek irelevantni doživljaj, kije s prvim povezan prek številnih asociativnih povezav. Kjer pa vsebina sanj obdeluje nepomembno in nezanimivo predstavno gradivo, tam analiza odkrije številne asociacijske poti, po katerih se te nepomembnosti povežejo s stvarmi, ki so v posameznikovem vrednotenju psihično zelo pomembne. Če so v vsebino sanj sprejeti gradivo in vtisi, ki so indiferentni in irelevantni, ne pa upravičeno razburljivi in zanimivi, potem je to zgolj akt dela premestitve. Če odgovorimo na vprašanja po povzročiteljih sanj in po povezavi med sanjami in vsakdanjim početjem z novimi vpogledi, ki smo jih pridobili pri nadomestitvi manifestne vsebine sanj z latentno, potem moramo zatrditi: sanje se nikoli ne ukvarjajo s stvarmi, s katerimi se tudi nam podnevi ne zdi vredno ukvarjati, malenkosti, ki nas ne vznemirjajo podnevi, pa nas tudi med spanjem niso zmožne preganjati. Kaj je predstavljalo povzročitelja sanj v primera, ki smo ga izbrali za analizo? Tisti zares nepomembni doživljaj, da mije moj prijatelj pomagal do brezplačne vožnje s taksijem. Sanj.ska situacija za table o SANJAH 14. [Obredno stebri.šče po vzoru Aten.] 117 d'hôte je vsebovala namigovanje na ta indiferentni povod, kajti v pogovoru s prijateljem sem taksi s pokazateljem cene primerjal s table d'hôte. Lahko pa navedem tudi pomembno doživetje, ki ga je mogoče zastopati s tem nepomembnim doživljajem. Pred nekaj dnevi sem za nekega meni ljubega družinskega člana potrošil večjo vsoto denarja. Nič čudnega, pravijo sanjske misli, če bi mi bila ta oseba zato hvaležna: takšna ljubezen ne bi bila »zastonj«. Vendar pa je v ospredju sanjskih misli stala brezplačna ljubezen. Dejstvo, da sem z istim sorodnikom pred nedavnim opravil več voženj s taksijem, vožnji s prijateljem omogoča, da me opomni na stike s to drugo osebo. Indiferentni vtis, ki postane povzročitelj sanj po tovrstnih pove- zavah, je podvržen še enemu pogoju, ki za dejanski izvor sanj ne velja: vsakič mora biti recenten, izhajati mora iz dneva sanj. Tematike premeščanja v sanjah ne morem zapustiti, ne da bi svojo pozornost posvetil nekemu nenavadnemu postopku, ki nastopi pri tvorbi sanj in v katerem zgostitev in premestitev za doseganje učinka sovpadeta. Pri obravnavi zgostitve smo se že seznanili s primerom, ko dve predstavi v sanjskih mislih, ki imata skupno stičišče, v vsebini sanj nadomesti neka mešana predstava, v kateri jasno jedro ustreza tistemu, kar je omenjenima predstavama skupno, nejasno stransko določilo pa njunim posebnostim. Če se tej zgostitvi pridruži še preme- stitev, potem ne pride do tvorbe mešane predstave, temveč do neke »vmesne skupne entitete«, kije do posameznih elementov v podob- nem razmerju kot rezultanta v paralelogramu sil do svojih komponent. V vsebini nekih mojih sanj je npr. šlo za vprašanjepropilske injekcije. Analiza me je sprva vodila samo do nekega indiferentnega doživljaja, kije predstavljal povzročitelja sanj in v katerem je svojo vlogo odigral amil. Zamenjave amfla s propilom še nisem mogel utemeljiti. Vendar je v miselno polje taistih sanj spadal tudi spomin na moje prvo potovanje v München, kjer so mojo pozornost zbudile propileje.^* SIGMUND FREUD VI Delo premestitve je tisto, kije najbolj odgovomo za to, da v vse- bini sanj nismo sposobni odkriti oziroma prepoznati sanjskih misu, če ne uganemo motiva za njihovo popačenje. Sanjske misli pa so podvržene še neki drugi, dosti milejši vrsti preobrazbe, ki nas vodi do odkritja nekega novega, vendar zlahka razumljivega dosežka dela sanj. Sanjske misli, na katere med analizo najprej naletimo, pogosto izstopajo zaradi nenavadne oblike, v kateri so izražene; niso namreč podane v stvarnih jezikovnih oblikah, ki se jih naše mišljenje običajno poslužuje, temveč so, nasprotno, predstavljene na simbolni način, s primerami in metaforami, podobno kot v slikovitem pesniškem jeziku. Motivacije za to stopnjo navezanosti v izražanju sanjskih misli ni težko najti. Manifestna vsebina sanj večinoma sestoji iz nazornih situacij; torej morajo biti sanjske misli najprej podvržene obdelavi, ki jih bo napravila uporabne za takšen način prikazovanja. Če si predstavljamo, da smo soočeni s problemom, kako argumente v nekem političnem uvodniku ali odvetnikove govore na sodišču pred- 15. [Sanje, iz katerih je vzet ta detajl, so bile prve, ki jih je Freud podrobno analiziral. O njih izčrpneje poroča v Interpretaciji sanj. (Prim. slov. prevod, op. cit., str. 113 ff., za zgornji detajl pa str 279-280.)] 118 Bližnje okoliščine analize so podkrepile domnevo, daje učinkovanje te druge skupine predstav na prvo povzročilo premestitev od amila na propen. Propil je takorekoč vmesna predstava med amilom in propilejami, v sanje pa je prišel kot neke vrste kompromis med sočasno zgostitvijo in premestitvijo.'' V primeru dela premestitve se potreba po tem, da najdemo motiv za ta nerazumljiva prizadevanja dela sanj, izkaže za veliko bolj nujno kot v primeru zgostitve. o SANJAH 119 Staviti z nizom upodobitev, potem bomo spremembe, do katerih je delo sanj primorano zaradi upoštevanja predstavljivosti vsebine sanj, zlahka razumeli. Psihično gradivo sanjskih misli običajno vsebuje tudi spomine na impresivne doživljaje - neredko iz zgodnjega otroštva -, ki so dojeti kot situacije z največ vizualne vsebine. Ta sestavni del sanjskih misli izrazi določujoč vpliv na oblikovanje vsebine sanj, kjer je le možno; predstavlja tako rekoč točko kristalizacije; gradivo sanjskih misli privlači, hkrati pa vpliva na njegovo deUtev. Pogosto sanjska situacija ni nič drugega kot modificirana in zaradi vrinkov zapletena ponovitev nekega impresivnega doživljaja; po drugi strani pa zveste in nekomplicirane reprodukcije realnih scen zelo poredko nastopajo v sanjah. Vendar vsebina sanj ne sestoji zgolj in samo iz situacij, temveč vsebuje tudi neumeščene drobce vizualnih podob, govorov in celo delce nespremenjenih misli. Morda bo zategadelj toliko bolj stimu- lativno, če si zelo na kratko ogledamo načine izražanja, ki jih ima delo sanj na razpolago, zato da lahko sanjske misli reproducira v svojstveni obliki izražanja, kakršno je potrebno v sanjah. Sanjske misli, do katerih pridemo v analizi, se nam kažejo kot psihični kompleks, ki ima karseda zapleteno strukturo. Posamezni deli tega kompleksa so v najrazličnejših medsebojnih logičnih relaci- jah: tvorijo ospredje, ozadje, pogoje, odstopanja, razlage, dokaze in ugovore. Vsak miselni tok skoraj vedno spremlja njegov kontra- diktorni nasprotek. Temu gradivu ne manjka nobena od karakteristik, kijih poznamo iz naših budnih mish. Če naj torej iz vsega tega nasta- nejo sanje, potem mora biti psihično gradivo podvrženo stiskanju, ki ga bo izdatno zgostilo, notranji razdrobitvi in premestitvi, ki bo tako rekoč ustvarila nove površine, ter selektivnemu delovanju tistih sestavnih delov, ki so za tvorbo situacije najprimernejši. Ta proces si, z ozirom na genezo tega gradiva, zasluži ime »regresija«. Vendar se pri omenjeni preobrazbi v vsebino sanj izgubijo tiste logične vezi. SIGMUND FREUD 120 ki SO psiilično gradivo doslej držale skupaj. Delo sanj tako rekoč prevzame in obdela le stvarno vsebino sanjskih misli. Vzpostavitev povezave, ki jo je delo sanj uničilo, je naloga, ki jo mora opraviti delo analize. V primerjavi z izraznimi sredstvi naše razumske govorice mo- ramo torej izrazna sredstva sanj označiti za revna, vendar se sanjam zaradi tega še ni treba povsem odpovedati reprodukciji logičnih re- lacij med sanjskimi mislimi. Nasprotno, dovolj pogosto jim uspe, da te logične relacije nadomestijo s formalnimi značilnostmi lastne strukture. Povezavi, ki nedvomno obstaja med vsemi deli sanjskih misli, sanje sprva zadostijo tako, da celotno gradivo združijo v eno samo situacijo. Logično povezavo izrazijo kot približevanje v času in pro- storu, podobno kot slikar, ki vse pesnike združi v sliki Parnasa. Res da ti nikoli niso bili skupaj na gorskem vrhu, vendar kljub temu tvorijo pojmovno skupnost. Sanje s tem načinom prikazovanja nada- ljujejo do potankosti; in kadar dva elementa v vsebini sanj medse- bojno zbližajo, jamčijo za posebej tesno povezavo med ustreznima elementoma v sanjskih mislih. Na tem mestu je treba še pripomniti, da vse sanje, ki so producirane v isti noči, v analizi razkrijejo, da izhajajo iz istega miselnega kroga. Kavzalno razmerje med dvema mislima bodisi ostane brez za- stopstva ali pa ga nadomesti sosledje dveh različno dolgih delov sanj. Tu je prikaz pogosto obrnjen, kar pomeni, da začetek sanj pri- naša sklep, njihov konec pa predpostavko. T)'\xtkindipreobrazba ene stvari v drugo v sanjah očitno predstavlja relacijo med vzrokom in posledico. Alternativa »ali-ali« v sanjah nikoli ni izražena, temveč sta oba njena člena vključena v isti kontekst sanj, kot da bi bila enakovredna. Omenil sem že, da moramo ali-ali, ki je uporabljen pri reprodukciji sanj, prevajati z »in«. o SANJAH 16. [Oddano Ida 191 1:] Upoštevati velja, da nekateri priznani jeziko.slovci trdijo, da so najstarejši človeški jeziki pov.sem kontradiktorna nasprotja izražali z isto besedo. {Npr »močan - šibek«, »znotraj - zunaj«. To smo opisali kot »nasprotni pomen prabe.sed«.) [Prim. Freud, 1910e.] 121 Predstave, ki stojijo v medsebojnem nasprotju, so v sanjah najraje izražene z istim elementom. Videti je, da »ne« za sanje ne obstaja. Opozicija dveh misli, relacija inverzije, je v sanjah lahko nadvse zanimivo predstavljena. Zastopana je lahko tako, da se nek drug del vsebine sanj - tako rekoč naknadno - sprevrže v svoje nasprotje. Kasneje bomo spoznali še en način izražanja protislovja Tudi občutek inhihiranega gibanja, kije v sanjah zelo pogost, služi temu, da izraža nasprotovanje med impulzi, konflikt volje. Mehanizem tvorbe sanj kar najbolj koristi eni sami logični relaciji, in sicer relaciji podobnosti, skladnosti, ujemanja. Delo sanj se teh primerov poslužuje kot opornih točk za zgoščanje sanj, tako da vse, kar kaže znamenja takšnega ujemanja, združi v neko novo enotnost. Ta krajši niz grobih opazk seveda ne zadošča za obravnavo celotne množice formalnih sredstev, ki jih sanje uporabljajo za izražanje logičnih relacij v sanjskih mislih. V tem oziru so posamezne sanje bolj ali manj natančno oblikovane; téme, ki jo imajo pred seboj, se držijo bolj ali manj skrbno; pomožnih sredstev dela sanj pa se poslužijo v večji ali manjši meri. V zadnjem primeru so videti nejasne, zapletene in nekoherentne. Toda če se sanje komu zdijo očitno nesmiselne in če njihova vsebina vsebuje primer očitnega nesmisla, tedaj je to njihov namen, kajti njihovo navidezno zapostavljanje vseh logičnih zahtev izraža del intelektualne vsebine sanjskih misli. Absurdnost v sanjah pomeni prisotnostpraíw/ov/'a, posmeha in norče- vanja v sanjskih mislih. Ker to pojasnilo predstavlja najmočnejši ugovor zoper pojmovanje, ki trdi, da sanje izhajajo iz disociirane in nekritične duševne dejavnosti, ga bom poudaril še z enim primerom. Mojega znanca gospoda M. je v nekem spisu neupravičeno silovito, kot vsi menimo, napadel sam Goethe. Gospoda M. ta napad seveda SIGMUND FREUD 122 uniči. O njem bridko potoži nekemu omizju; vendar ta osebna izkušnja na njegovo spoštovanje do Goetheja ne vpliva. Kronološke podatke, ki se mi zdijo neverjetni, poskušam nekoliko pojasniti. Goethe je umrl leta 1832. Ker se je moral njegov napad na gospoda M. seveda zgoditi prej, je moral biti gospod M. tedaj še čisto mlad mož. Zdi se mi povsem verjetno, da je bil star osemnajst let. Vendar pa ne vem zagotovo, v katerem letu se trenutno nahajamo, tako da celotno računanje potone v temo. Sicer pa je napad vključen v znani Goethejev spis o »Naravi«. Nesmiselni značaj teh sanj bo še ostreje izstopil, če pojasnim, da je gospod M. mladosten poslovnež, ki mu je tuj vsakršen pesniški ali literarni interes. Če pa se spustim v analizo teh sanj, potem mi bo bržkone uspelo pokazati, koliko »metode« je v tem nesmislu. Sanje svoje gradivo črpajo iz treh virov: (1) Gospod M., ki sem ga spoznal pri пекетотгг/м, meje nekega dne prosil, naj pregledam njegovega starejšega brata, kije kazal znake [splošne paralize]. Pri pogovoru z bolnikom je prišlo do neke nepri- jetnosti, saj je ta brez vsakršnega razloga osramotil svojega brata z namigovanji na njegove mladostne norčije. Bolnika sem vprašal po letnici njegovega rojstva (prim, leto Goethejeve smrti v sanjah) in ga pripravil do različnih preračunavanj, s katerimi sem hotel testirati šibkost njegovega spomina. (2) Medicinska revija, ki je na naslovnici ponosno nosila tudi moje ime, je objavila naravnost »uničujočo« kritiko zadnje knjige mojega berlinskega prijatelja F., katere avtorje bil nek zelo /л/дс/refe- rent. Urednika sem takoj poklical na razgovor; ta mi je sicer izrazil obžalovanje, odgovora, ki bi popravil škodo, pa ni hotel obljubiti. Kmalu zatem sem pretrgal stike z omenjeno revijo, v poslovilnem pismu pa sem izrazil upanje, da ta dogodek ne bo vplival na najine osebne odnose. Ta pripetljaj je predstavljal dejanski izvor sanj. Od- klonilen sprejem prijateljevega dela je name naredil globok vtis. Omenjeno delo je vsebovalo neko, po mojem mnenju fundamentalno biološko odkritje, ki kolegom iz stroke šele sedaj - po mnogih letih - pričenja biti všeč. o SANJAH 17. [Freud je to stališče kasneje omilil v dodatni opombi, ki jo je napisal leta 1925 in ki jo najdemo proti koncu V. poglavja Interpretacije sanj (slov. prevod, op. cit., str. 259, op. 2).] I 123 (3) Tik pred tem me je neka pacientka seznanila z zgodovino bolezni njenega brata, ki je zapadel v besnilo s kriki »Narava! Na- rava!«. Zdravniki so menili, daje izvor njegovega kričanja v tem, da je prebral osupljiv Goethejev spis na to temo, in da to kaže na bolnikovo preobremenjenost pri študiju. Sam sem pripomnil, da se mi zdi veliko bolj ve/jetno, daje njegovo kričanje besede »narava« mišljeno v seksualnem pomenu, ki ga pri nas uporabljajo manj izobraženi ljudje. Tej moji ideji pa ni nasprotovalo vsaj dejstvo, da sije nesrečni mladenič kasneje pohabil genitalije. Ko je bolnik dobil omenjeni napad, je bil star osemnajst let. Za mojim lastnim jazom se v vsebini sanj najprej skriva moj prija- telj, s katerim je kritika tako grdo ravnala. »Prizadevam si nekoliko pojasniti kronološke podatke.« Knjiga mojega prijatelja namreč obravnava kronološke podatke o življenju, med drugim pa pokaže tudi to, da dolžina Goethejevega življenja predstavlja večkratnik števila dni, ki je za biologijo pomemben. Ta jaz pa je bil enačen s paralitikom: »Vendarpa ne vem zagotovo, v katerem letu se trenutno nahajamo.« Sanje so torej izražale, da se moj prijatelj vede kot para- litik, in v tem oziru so predstavljale množico nesmislov. Sanjske misli pa so se ironično glasile: »Seveda, on [moj prijatelj F.] je norec, tepec, vi [kritiki] pa ste genialni ljudje, ki znate bolje. Ali paje morda ravno obratno?« Ta obrat je v vsebini sanj izdatno zastopan, npr. tako, daje Goethe napadel mladega moža, kar je absurdno, medtem ko bi zelo mlad mož še danes zlahka napadel velikega Goetheja. Hočem reči, da sanj ne povzroči nič drugega kot egoistični vzgib.'"' V resnici jaz v navedenih sanjah ne zastopa zgolj mojega prijatelja, temveč tudi mene. Z njim se identificiram, saj mi usoda njegovega odkritja predstavlja zgled za sprejetje mojih lastnih odkritij. Ko bom s svojo teorijo, ki v etiologiji psihonevrotičnih motenj izpostavlja SIGMUND FREUD VII Našega premisleka o delu sanj še nismo zaključili. Poleg zgostitve, premestitve in slikovne obdelave psihičnega gradiva mu moramo pripisati še neko dmgo dejavnost, čeprav njen prispevek ni razviden 18. [»Schafkopft« - dobesedno »ovčja glava« = »bedak«.] 19. [»Tega ni spisal Goethe, tega ni spesnil Schiller.« - Tudi te sanje so obširneje prikazane v Interpretaciji sanj (slov. prevod, op. cit., str. 404 ff.).] 124 seksualnost (prim, namigovanje na kričanje osemnajstletnega bolnika »Narava! Narava!«), stopil pred javnost, bom bržkone naletel na isto kritiko; zato sem se že pripravil na to, da jim bom stopil nasproti z enako mero posmeha. Če bomo sanjskim mislim še naprej sledili, bomo vedno znova naleteli le na posmeh in porog kot korelata nesmiselnosti manifestnih sanj. Znano je, da seje Goetheju ob najdbi počene ovčje lobanje na Lidu pri Benetkah porodila ideja o t. i. »vertrebalni« teoriji lobanje. Moj prijatelj se hvali, da je v študentskih letih sprožil pobudo za odstavitev nekega starejšega profesorja, ki - čeprav je bil nekoč zelo pomemben (med drugim tudi za isto vejo komparativne anatomije) - v tistem času zaradi senile dementia ni bil več sposoben poučevati. Agitacija, ki jo je organiziral moj prijatelj, je pomagala odpraviti škodljivi sistem, po katerem za akademsko delovanje na nemških univerzah ni bilo postavljene nobene starostne meje - starost namreč ne varuje pred neumnostjo. - Sam sem imel čast, da sem v tukajšnji bolnišnici več let služil pod primarijem, ki je bil že zdavnaj fosilen in že desetletja notorično slaboumen, vendar je še vedno lahko opravljal svojo odgovomo funkcijo. Ob tem pomislim na označbo, ki temelji na odkritju na Lidu.'** Mlajši kolegi iz bolni.šnice so v zvezi s tem moškim prepesnili neko tedaj priljubljeno poulično popevko: »Das hat kein Goethe g 'schrieben, das hat kein Schiller g 'dicht...«''' o SANJAH 125 iz vsakih sanj. Tega vidika dela sanj ne bom izčrpno obravnaval, zato bom samo pripomnil, da si predstavo o njegovem bistvu najlažje izoblikujemo, če sprejmemo - najbrž neustrezno - predpostavko, da šele naknadno učinkuje na že oblikovano vsebino sanj. Potem- takem bi bila njegova funkcija v tem, da sestavne dele sanj razporedi tako, da se lahko vsaj približno povežejo v sklop, v kompozicijo sanj. S tem dobijo sanje neke vrste fasado (vendar ta njihove vsebine ne prekrije v celoti) in so hkrati podvržene prvi, preliminarni inteфre- taciji, ki jo podpirajo razni vrinki in rahle spremembe. Sicer paje to obdelovanje vsebine sanj možno le, če ne poteka preveč natančno; poleg tega nam prinaša samo eklatantno nerazumevanje sanjskih misli in nič drugega. Preden se lotimo analize sanj, se moramo najprej otresti tega poskusa 1п1ефге1ас1је. Motiv za ta del dela sanj je še posebej jasen. Zadnjo predelavo sanj sproži ravno oziranje na razumljivost; to pa razkrije tudi izvor omenjene dejavnosti. Do vsebine sanj, ki jo ima pred sabo, se vede podobno kot naša normalna psihična dejavnost nasploh do kakršne koli vsebine zaznave, ki ji je predstavljena. Razume jo na osnovi nekaterih vnaprejšnjih predstav in jo, pod predpostavko, daje razum- ljiva, priredi že v trenutku, ko jo zazna; pri tem tvega njeno popačenje, kadar pa je ne more umestiti v noben poznan niz, se zares zaplete v najbolj neobičajne nesporazume. Kot je znano, nismo sposobni opazovati niza nepoznanih znakov ali prisluhniti sosledju nepoznanih besed, ne da bi takoj popačili njihovo zaznavo z ozirom na razum- ljivost, z opiranjem na nekaj že znanega. Sanje, ki so to predelavo izkusile s strani psihične dejavnosti, ki je povsem analogna budnemu mišljenju, lahko imenujemo »dobro sestavljene«. Pri ostalih sanjah je ta dejavnost povsem zatajila; napravljen ni bil niti poskus, da bi se vzpostavilo red in 1тефгеГас1јо, in ker se, potem ko smo se zbudili, počutimo identične z zadnjim delom dela sanj, sodimo, da so sanje »čisto zmedene«. Vendar imajo z vidika analize sanje, ki so podobne neurejenemu kupu nepovezanih SIGMUND FREUD 20. [Ta odstavek je bil dodan leta 1911.) 21. [Beseda dobesedno pomeni »dnevne sanje«.] 126 delcev, isto vrednost kot sanje, ki so že bile lepo uglajene in prekrite s površino. V prvem primeru si prihranimo vsaj trud, da bi predelavo vsebine sanj zopet porušili. Vendar bi bili v zmoti,-" če v teh sanjskih fasadah ne bi hoteli videti nič drugega kot neke dvoumne in precej samovoljne predelave vsebine sanj s strani zavestne instance našega duševnega življenja. Neredko se pri postavljanju sanjske fasade uporabi fantazije želje, ki se že nahajajo v sanjskih mislih in ki imajo isti značaj kot fantazije, kijih poznamo iz budnega življenja in kijih upravičeno imenujemo »sanjarjenje« [Tagträumen]-'. Fantazije želje, kijih analiza odkrije v nočnih sanjah, se pogosto izkažejo za ponovitve in predelave infan- tilnih scen; tako nam sanjska fasada v marsikaterih sanjah neposredno pokaže dejansko jedro sanj, ki je popačeno zaradi mešanja z dru- gačnim gradivom. Delo sanj ne kaže nobenih drugih dejavnosti, razen teh štirih, ki so bile omenjene. Če se držimo definicije »dela sanj« kot postopka pretvarjanja sanjskih misli v vsebino sanj, potem moramo zatrditi, da delo sanj ni ustvarjalno, da ne proizvede nobene fantazije, ki bi bila značilna zanj, da ne razsoja in da ne sklepa; nima nobene druge funkcije, razen te, da gradivo zgošča, premešča in ga prilagodi slikovni obliki, k čemur je treba kot nestanovitni faktor dodati še zadnji delec inteфretativne predelave. V vsebini sanj sicer najdemo marsikaj, kar bi najraje razglasili za izsledek neke druge, višje intelektualne zmogljivosti, vendar nam analiza vsakič prepričljivo pokaže, da so se te intelektualne operacije pripetile že v sanjskih mislih in da jih je vsebina sanj samo prevzela. Sklepanje v sanjah ni nič drugega kot ponovitev nekega sklepa v sanjskih mislih; če je bil sklep v sanje vključen brez sprememb, potem ni videti spotakljiv; če ga je delo sanj premestilo na neko drugo gradivo, potem postane o SANJAH 127 nesmiseln. Računanje v vsebini sanj ne pomeni nič drugega, kot to, da obstaja med sanjskimi mislimi nek izračun; medtem ko so te vsakič smiselne, lahko računanje v sanjah z zgostitvijo svojih faktorjev ali premestitvijo iste matematične operacije na drugo gradivo proizvede najbolj blazne rezultate. Niti govori, ki se znajdejo v vsebini sanj, niso na novo sestavljeni; izkaže se, da so mešanica izvajanih, slišanih ali prebranih govorov, ki so bili obnovljeni v sanjskih mislih in katerih besedilo je natančno reproducirano, medtem ko njihov povod povsem zanemarjajo in njihov pomen karseda grobo spremenijo. Morda ne bo odveč, če bomo zadnje trditve podkrepili z neka- terimi primeri: (1) Navajam sanje neke pacientke, ki so dobro sestavljene in ki zvenijo povsem nedolžno: 5 svojo kuharico, ki nosi košaro, gre na tržnico. Ko nekaj zahteva od mesarja, ji ta reče: »Tega ne morete več dobiti« in ji ponudi nekaj drugega s pripombo: »Tudi to je dobro.« Odkloni in odide k branjevki, ki ji hoče prodati neko posebno zelenjavo, povezano v šope, a črne barve. Reče: »Tega ne poznam, tega ne bom vzela.« Izjava »Tega ne morete več dobiti« izvira iz samega zdravljenja. Nekaj dni prej sem pacientki z istimi besedami pojasnil, da naj- zgodnejših otroških spominov »rte more več dobiti kot takih«, temveč so jih nadomestili »transferji« in sanje. Jaz sem bil torej mesar Drugi govor - »Tega ne poznam« - seje pripetil v povsem drugač- nem kontekstu. Prejšnjega dne je svoji kuharici, ki seje sicer pojavila tudi v sanjah, grajajoče zaklicala: »Obnašajte se spodobno! Tega ne poznam!«, kar je bržkone pomenilo, da takšnega obnašanja ne odobrava in da ga ne dovoli. S premestitvijo je v vsebino sanj prišel manj pomemben del tega govora; v sanjskih mislih paje svojo vlogo odigral samo drugi del govora, kajti delo sanj je spremenilo neko fantazijsko situacijo, v kateri sem jaz tisti, ki se do dame vedem na nek način nespodobno, do popolne nerazpoznavnosti in skrajne SIGMUND FREUD 22. [Te sanje so natančneje prikazane v Interpretaciji sanj (slov. prevod, op. cit., str. 182-184).] 23. [Za te sanje prim. Interpretacijo sanj (slov. prevod, op. cit., str 383).] 128 neškodljivosti. Sama ta situacija, ki jo je pacientka pričakovala v svoji fantaziji, pa je bila zgolj ponovitev nekega dejanskega doži- vetja.^- (II) Primer sanj, ki so na prvi pogled povsem brezpomenske in v katerih nastopajo števila. Nekaj hoče plačati. Njena hčerka vzame iz njene denarnice 3 guldne in 65 krajcarjev, sanjavka pa ji reče: »Kaj pa delaš? Saj stane samo 21 krajcarjev.« Sanjavka je bila tujka inje dala svojo hčerko v nek dunajski vzgoj- ni zavod. Zdravljenje pri menije lahko nadaljevala le, dokler je hčerka ostala na Dunaju. Dan pred sanjami ji je predstojnica zavoda pre- dlagala, naj ji hčerko pusti še za eno šolsko leto. V tem primeru bi lahko tudi svoje zdravljenje podaljšala za eno leto. Števila v sanjah dobijo pomen, če se spomnimo, daje čas denar »Tirne is money.« Leto ima 365 dni, izraženo v krajcarjih: 365 krajcarjev ali 3 guldni in 65 krajcarjev. 21 krajcarjev je ustrezalo trem tednom, ki so ostali od dneva sanj do konca šolskega leta, s tem pa tudi do konca pacientkinega zdravljenja. Očitno so bile finančne okoliščine tiste, ki so omenjeno damo pripravile do tega, da je zavrnila predlog predstojnice, in ki so bile odgovome za majhnost vsot, ki so nastopale v sanjah.^' (III) Dama, kije bila kljub svoji mladosti poročena že vrsto let, je prejela novico, da seje njena skoraj enako stara znanka, gdč. Elise L., zaročila. To je predstavljalo povod za sledeče sanje: Z možem sedi v gledališču, ena stran parterja je povsem prazna. Mož ji pove, da sta hotela priti tudi Elise L. in njen zaročenec, vendar sta dobila samo slabe sedeže - tri za I gulden in 50 krajcarjev -, teh pa seveda nista mogla vzeti. Pomisli, da pravzaprav ne bi bilo nobene škode, če bi jih. o SANJAH VIII Potem ko smo se v zgornji obrazložitvi seznanili z delom sanj, ga bomo bržkone hoteli razglasiti za docela poseben psihični proces, ki mu, kolikor vemo, ni enakega. Na delo sanj smo sedaj tako rekoč prenesli začudenje, ki ga je v nas običajno zbudil njegov produkt, sanje. Vendar je delo sanj v resnici samo prvi psihični proces, ki smo ga spoznali v celi vrsti podobnih procesov, na katere lahko 24. [Te sanje so spodaj (str. 28) ponovno omenjene. Freud o njih razpravlja v Interpretaciji sanj (iiov. prevod, op. cit., str. 384), izčrpneje pav svojih Predavanjih za uvod v psihoanalizo (1916-1917), zlasti v VII. in XIV. predavanju.] 129 Tu nas bo zanimal izvor števil iz gradiva sanjskih misli in pre- obrazbe, ki so jim bila podvržena. Od kod izvira I gulden in 50 krajcarjev? Iz nekega indiferentnega dogodka, ki seje pripetil prejš- nji dan. Njeni svakinji je mož podaril 150 guldnov, ki jih je hitro zapravila z nakupom nakita. Pripomnimo, daje 150 guldnov stokrat več kot 1 gulden in 50 krajcarjev. Edina povezava s »trojko«, ki predstavlja število gledahških vstopnic, je bila v tem, daje nevesta Elise L. točno tri mesece mlajša od sanjavke. Situacija v sanjah je bila ponovitev nekega manjšega pripetljaja, zaradi katerega jo je njen mož pogosto zbadal. Nekoč je zelo hitela, zato da bi še predčasno dobila karte za neko gledališko predstavo, ko paje prišla v gledališče, je bila ena stran parterja skoraj prazna. Torej ji ne bi bilo treba tako zelo hiteti. Končno pa v sanjah ne gre spregledati nesmisla, da naj bi dve osebi zase vzeli tri vstopnice za gledališče. Sedaj pa sanjske misli: »Bi\o je nesmiselno, da sem se tako zgodaj poročila. Ne bi mi bilo treba tako hiteti. Iz primera Elise L. vidim, da bi še vedno lahko dobila moža, in sicer stokrat boljšega,« (zaklad) »če bi le počakala. Za ta denar« (ali doto) »bi si lahko kupila tri take može!«^" SIGMUND FREUD 25. [Prim. Freudovo delo K psihopatologiji vsakdanjega življenja (1901/?).] 130 zvedemo nastanek histeričnih simptomov, tesnobnih, prisilnih in blodnih idej. Zgostitev in predvsem premestitev sta značilnosti, ki tudi v ostalih procesih nikoli ne manjkata. Po drugi strani pa predelava v slikovno obliko ostaja značilna samo za delo sanj. Če to pojasnilo postavlja sanje v isto vrsto kot tvorbe, kijih povzročijo psihična obo- lenja, potem bo za nas toliko bolj pomembno, da spoznamo bistvene pogoje tako tovrstnih procesov kot tvorjenja sanj. Najbrž bomo začudeni, ko bomo slišali, da k tem nepogrešljivim pogojem ne spadata niti spanec niti bolezen. Množica fenomenov iz vsakdanjega življenja zdravih oseb - pozabljanje, spodrsljaji v govoru, spozab- Ijanje in določena kategorija zmot - dolguje svoje poreklo psihičnemu mehanizmu, kije analogen sanjam in ostalim členom te vrste." Jedro problematike leži v premestitvi, tej daleč najbolj izraziti posebni zmogljivosti dela sanj. V nadaljnji poglobitvi v problematiko spoznamo, daje bistveni pogoj premestitve zgolj psihološki: je neke vrste motivacija. To motivacijo izsledimo, če upoštevamo določene izkušnje, ki jih pri analizi sanj ne moremo spregledati. Pri analizi primera sanj na straneh 101-102 sem moral prikaz sanjskih misli prekiniti, saj so bile med njimi, kot sem priznal, tudi takšne, ki jih tujcem raje zamolčim in ki jih lahko zadržim zase, ne da bi s tem resno okrnil pomembne ozire. K temu sem pripomnil, da ne bi bilo nobene koristi, če bi za prikaz njihove analize namesto svojih izbral katerekoH druge sanje: na takšne sanjske misli, ki bi jih bilo potrebno zamolčali, bi naletel pri vsakih sanjah z nejasno in zmedeno vsebino. Če pa bi analizo nadaljeval sam zase, brez ozira na ostale ljudi (ki jim nek tako osebni doživljaj, kot so moje sanje, sploh ne more biti namenjen), potem bi končno dospel do misli, ki bi me presenetile in ki jih doslej nisem poznal; vendar mi niso zgolj tuje, temveč tudi neprijetne, zaradi česar bi jih najraje energično zanikal, medtem ko mi jih veriženje misli, ki poteka med analizo, neizprosno vsiljuje. o SANJAH 131 Tega splošno razširjenega stanja stvari ne morem razložiti drugače, kot da sprejmem, da so se te misli dejansko nahajale v mojem dušev- nem življenju in da so posedovale določeno količino psihične inten- zitete ali energije, da pa so se nahajale v specifični psihološki situaciji, zaradi katere mi niso mogle postati zavestne. (To posebno stanje imenujem »potlačitev«.) Ne preostane nam torej nič drugega kot to, da sklenemo, da med temačnostjo vsebine sanj in stanjem potlačitve (nezmožnostjo za zavest) nekaterih sanjskih misli obstaja kavzalno razmerje in da morajo biti sanje nejasne, zato da ne izdajo prepo- vedanih sanjskih misli. Tako pridemo do pojma »popačenja sanj«, kije rezultat dela sanj in ki služi svojemu namenu pretvarjanja [Ver- stellung], tj. prikrivanja. Na vzorčnih sanjah, ki sem jih izbral za analizo, bom naredil poskus in se vprašal, katera misel je tista, ki se v teh sanjah uveljavi kot popačena in ki bi kot nepopačena v meni izzvala najostrejše opo- rekanje. Spomnim se, da meje brezplačna vožnja s kočijo opomnila na zadnje potratne vožnje z nekim družinskim članom, da je bil rezultat 1п1ефге1ас1је sanj »Želim si, da bi nekoč izkusil ljubezen, ki me ne bo nič stala« in da sem v času pred temi sanjami za istega družinskega člana zapravil večjo vsoto denarja. V zvezi s tem se ne morem ubraniti misli, da ta izdatek obžalujem. Šele potem, ko pripoznam ta vzgib, postane smiselno, da si v sanjah želim ljubezen, zaradi katere mi ne bo treba imeti nobenih izdatkov. Kljub temu pa si lahko iskreno rečem, da pri odločitvi, da zapravim tisto vsoto, nisem omahoval niti za trenutek. Obžalovanja te odločitve - nasprot- nega toka občutkov - se nisem zavedal. Drugo, veliko bolj odročno vprašanje je, .seveda, iz kakšnih razlogov; odgovor, ki mi je znan, pa spada v drugačen kontekst. Če analizi ne podvržem lastnih sanj, temveč sanje neke tuje osebe, ostane rezultat isti, motivi prepričanja pa se spremenijo. Če je sanja- vec zdrava oseba, potem ga do pripoznanja potlačenih idej, ki so bile odkrite, ne morem pripraviti z nobenim drugim sredstvom, kot SIGMUND FREUD IX Potem ko smo določili pojem potlačitve in povezali popačenje sanj s potlačenim psihičnim gradivom, lahko splošno izrazimo glavni izsledek, ki ga prinaša analiza sanj. O razumljivih in smiselnih sanjah smo izvedeli, da predstavljajo neprikrite izpolnitve želja, tj. da sanjska situacija v njihovem primeru prikaže kot izpolnjeno neko željo, ki je zavesti poznana, ki je ostala iz dnevnega življenja in ki je bržkone vredna interesa. Analiza nas je naučila nekaj povsem analognega o nejasnih in zmedenih sanjah: tudi tu sanjska situacija prikaže neko željo kot izpolnjeno - željo, ki vedno vznikne iz sanjskih misli, a ki je predstavljena v neki nerazpoznavni obhki in kije lahko pojasnjena šele z zvajanjem v analizi. V tem primeru gre za željo, ki je bodisi sama potlačena in zavesti tuja ali pa je karseda tesno povezana s 132 da izpostavim kontekst sanjskih misli; vendar se temu pripoznanju utegne vseeno upirati. Če pa imam opravka z nevrotičnim bolnikom, recimo s histerikom, potem je sprejetje potlačene misli zanj nujno zaradi njene povezave z njegovimi bolezenskimi simptomi in zaradi izboljšanja, ki ga izkusi ob zamenjavi simptomov s potlačenimi idejami. V primeru pacientke, ki je imela sanje s tremi vstopnicami za 1 gulden in 50 krajcarjev, sanje, ki sem jih navedel nazadnje, mora analiza sklepati, da pacientka svojega moža podcenjuje (prim, njeno misel, da bi lahko dobila »stokrat boljšega«), da obžaluje, ker se je poročila z njim, in da bi ga rada nadomestila z drugim. Sama je seveda trdila, da svojega moža ljubi in da njeno čustveno življenje ničesar ne ve o tem podcenjevanju, vendar vsi njeni simptomi vodijo do iste rešitve kot njene sanje. In potem ko so bili njeni potlačeni spomini na določeno obdobje, v katerem tudi zavestno ni ljubila svojega moža, ponovno obujeni, so bili njeni simptomi razrešeni, njeno upiranje 1п1ефге1ас1ј1 sanj pa je izginilo. o SANJAH 133 potlačenimi mislimi in na njih temelji. Formula za takšne sanje se torej glasi: so prikrite izpolnitve potlačenih želja. Pri tem je zanimivo opazovati, da javno mnenje v tem, ko sanjam pripisuje, da vedno napovedujejo prihodnost, ohranja svoj prav. V resnici prihodnost, ki nam jo kažejo sanje, ni tista, ki sebo pripetila, temveč tista, za katero bi radi, da se pripeti. Ljudska duša se tu vede tako kot ponavadi: verjame to, kar si želi. Glede na svoj odnos do izpolnitve želje se sanje delijo v tri kate- gorije. V prvo spadajo sanje, ki neprikrito izražajo neko nepotlačeno željo; to so sanje infantilnega tipa, ki so pri odraslih vedno redkejše. V drugem primeru gre za sanje, ki prikrito izražajo neko potlačeno željo; sem nedvomno spada velika večina vseh naših sanj in je za njihovo razumetje potrebna analiza. Tretjič paje govora o sanjah, ki sicer izražajo neko potlačeno željo, vendar to počnejo brez prekri- vanja ali pa slednje ni zadostno. Slednje redno spremlja tesnoba, ki jih prekinja. Tesnoba v njihovem primeru predstavlja nadomestilo za popačenje sanj; v sanjah druge kategorije paje bila prihranjena samo zaradi dela sanj. Brez večjih težav lahko pokažemo, da je vsebina predstave, ki nam v sanjah zbuja tesnobo, nekoč predstavljala željo in da je medtem že podlegla potlačitvi. Obstajajo tudi jasne sanje z neprijetno vsebino, ki paje v samih sanjah ne občutimo kot neprijetne. Iz tega razloga jih ne moremo prišteti k tesnobnim sanjam; so pa vedno služile kot dokaz, da sanje nimajo nikakršnega pomena in nobene psihične vrednosti. Analiza takšnih vzorčnih sanj bo pokazala, da gre v njihovem primeru za dobro prikrite izpolnitve potlačenih želja, torej za sanje iz druge kategorije; hkrati pa bo prikazala tudi odlično sposobnost dela premestitve za prikrivanje želja. Neko dekle je sanjalo, daje pred seboj videlo sestrinega - tedaj že edinega še živečega - otroka mrtvega, in sicer v istih okoliščinah, v katerih je pred nekaj leti videlo truplo sestrinega prvorojenca. Ob tem ni občutilo nikakršne bolečine, se je pa seveda upiralo pojmovanju, SIGMUND FREUD X Filozofi doslej niso imeli nobene priložnosti, da bi se ukvarjali s psihologijo potlačitve. Nam je torej dovoljeno, da naredimo prvi korak k temu doslej še neznanemu stanju stvari in si tako oblikujemo nazorno predstavo o poteku tvorjenja sanj. Resda je vzorec, do kate- rega smo prišli - ne zgolj s proučevanjem sanj -, precej zapleten, vendar z enostavnejšim ne bomo prišli do konca. Naša predpostavka je, da v našem duševnem aparatu obstajata dve instanci, ki tvorita misli; druga od njiju razpolaga s prednostno pravico, kiji omogoča, da imajo njeni proizvodi nemoten dostop do zavesti, medtem ko je dejavnost prve instance sama na sebi nezavedna, do zavesti pa lahko 26. [Te sanje so natančneje prikazane v Interpretaciji sanj (slov. prevod, op. cit., str. 157 ff.).] 134 da naj bi ta situacija ustrezala njeni želji. Tega niti ni bilo potrebno domnevati. Toda ravno ob krsti prvega sestrinega otroka je dekle pred leti nazadnje videlo moškega, v katerega je bilo zaljubljeno, in se z njim tudi pogovarjalo; če bi umrl tudi drugi otrok, potem bi ona tega moškega zagotovo zopet srečala v sestrini hiši. Po tem srečanju je hrepenela, vendar se je svojemu čustvu upirala. Na dan sanj je kupila vstopnico za predavanje, ki naj bi ga imel taisti moški, ki ga je še vedno ljubila. Njene sanje so bile preproste sanje, ki izražajo nestrpnost in ki običajno nastopijo pred potovanjem, obiskom gleda- liške predstave ter podobnimi pričakovanimi užitki. A da bi ji to hrepenenje ostalo prikrito, je bila situacija premeščena na nek dogo- dek, ki ni bil primeren za zbujanje veselih občutkov, čeprav jih nekoč dejansko je. Opazimo tudi, daje bilo vedenje afektov v sanjah prilago- jeno dejanski vsebini sanj, kije stala v ozadju, in ne temu, kar je bilo potisnjeno v ospredje. Sanjska situacija je anticipirala dolgo pričako- vano ponovno srečanje; bolečim občutkom ni nudila nobenepodlage.^^ o SANJAH 135 pride le prek druge instance. Na meji med obema instancama, kjer prva prehaja v drugo, obstaja cenzura, ki prepušča zgolj to, kar je zanjo prijetno, vse ostalo pa zadrži. Po naši definiciji se to, kar cenzura zavrne, nahaja v stanju podačitve. Pod določenimi pogoji - eden izmed njih je tudi stanje sna - se razmerje med silami teh dveh instanc spremeni na takšen način, da potlačeno ne more biti več povsem zadržano. V stanju sna se to bržkone zgodi zaradi popuščanja cenzure; tedaj tistemu, kar je bilo doslej potlačeno, uspe, da si utre pot do zavesti. Ker pa cenzura ni nikoli odpravljena, temveč samo znižana, se mora potlačeno gradivo sprijazniti s spremembami, ki bodo omilile njegove nespodobne poteze. To, kar v tem primeru postane zavestno, predstavlja kompromis med namerami prve in zahtevami druge instance. Potlačitev - znižanje cenzure - kompromisrta tvorba, to predstavlja splošni vzorec za nastanek ne le sanj, temveč tudi številnih drugih psihopatoloških tvorb; prav tako lahko v obeh primerih opazimo, da tvorbo kompromisov spremljajo postopek zgostitve in premestitve ter uveljavljanje površnih asociacij, ki smo jih spoznali pri delu sanj. Nobenega razloga ni, da bi prikrivali dejstvo, daje pri postavitvi naše razlage dela sanj sodelovalo nekaj, kar bi lahko opisali kot »demonični« element. Dobili smo vtis, da tvorba nejasnih sanj poteka tako,kot da bi oseba, kije odvisna od nekoga drugega, hotela izjaviti nekaj, kar bi tej drugi osebi zvenelo neprijetno; izhajajoč iz te metafore smo zaobsegli pojem popačenja sanj in pojem cenzure ter skušali naš vtis prevesü v psihološko teorijo, ki resda zveni grobo, vendar je vsaj nazorna. Neglede na to, s čim nam bo nadaljnje razči- ščevanje našega predmeta omogočilo identificirati prvo in drugo instanco, bomo pričakovali, da se bo potrdil vsaj en korelat naše predpostavke, namreč da druga instanca obvladuje dostop do zavesti in da lahko prvo instanco iz nje izključi. Ko je stanje sna mimo, se cenzura hitro ponovno vzpostavi v vsej svoji veličini. Sedaj lahko vse, kar ji je bilo v času njene šibkosti SIGMUND FREUD XI Ko vsebino sanj dojamemo kot ponazoritev izpolnjene želje in ko njeno nejasnost zvedemo na spremembe v cenzuri potlačenega gradiva, potem tudi funkcije sanj ni več težko ugotoviti. V nenavad- nem nasprotju s splošnimi trditvami, da sanje motijo spanec, moramo mi sanje pripoznati za njegovega varuha. V primeru otroških sanj bi morala biti naša trditev brez težav sprejeta. Stanje sna ali psihična sprememba v snu - karkoli to žeje - je posledica odločitve za spanec, kije otroku bodisi vsiljena ali paje sprejeta na podlagi občutkov utrujenosti; omogoča pa ga zgolj zadrže- vanje dražljajev, ki bi psihičnemu aparatu lahko postavili drugačne cilje od spanja. Sredstva, ki služijo za varovanje pred zunanjimi dražljaji, so nam dobro znana; toda katera sredstva imamo na razpo- lago za to, da lahko zadržujemo notranje duševne dražljaje, ki se upirajo zaspanosti? Opazujmo mater, ki uspava svojega otroka. Otrok neprestano izraža različne potrebe: hoče še en poljub, rad bi se še igral. Mati en del teh potreb zadovolji, drugi del pa preloži na nasled- nji dan z uporabo avtoritete. Očitno je, da vse želje in potrebe, ki se porajajo, inhibirajo zaspanost. Vsi poznamo vedro pripoved, ki jo je napisal Balduin Groller [znani avstrijski romanopisec iz devetnajstega stoletja], o porednem fantu, ki seje ponoči zbujal in kričal po spalnici: »Hočem nosoroga!« Otrok, ki je bolj priden, bi, namesto da kriči. 136 iztrgano, ponovno uniči. To, da pozaba sanj vsaj deloma terja takšno razlago, izhaja iz izkušnje, kije bila že neštetokrat potrjena. Neredko se zgodi, da se med poročanjem o sanjah ali med njihovo analizo nek drobec vsebine sanj, za katerega smo mishli, da je pozabljen, zopet pojavi. Ta delec, ki je bil iztrgan iz pozabe, nam praviloma nudi najboljši in najbližji dostop do pomena sanj. To paje najbrž tudi edini razlog, daje zapadel v pozabo, tj. v ponovni zator o SANJAH 137 sanjal, da se igra z nosorogom. Ker sanjam, ki željo prikažejo kot izpolnjeno, med spanjem verjamemo, jo te lahko odpravijo in tako omogočijo spanec. Ne moremo zavrniti tega, da za podobe v sanjah velja takšno verovanje, saj so te odete v psihični videz zaznav; otroku pa še manjka sposobnost, ki jo bo pridobil kasneje, da halucinacije ali fantazije loči od realnosti. Odrasel človek seje tega razlikovanja naučil; spoznal je tudi neko- ristnost zelenja, z nadaljnjimi vajami pa je dosegel, da lahko svoje težnje odlaša tako dolgo, dokler ne najdejo svoje zadovoljitve po dolgih ovinkih čez spremembe zunanjega sveta. Zaradi tega so pri odraslem človeku v snu zelo redke tudi izpolnitve želje po kratki psihični poti; da, lahko se celo zgodi, da do njih sploh ne pride in da vse, za kar mislimo, daje zgrajeno po zgledu otroških sanj, zahteva veliko bolj zapleteno rešitev. Po drugi strani pa je pri odraslem človeku - in to bržkone velja brez izjeme za vsakega zdravega posa- meznika - nastopila diferenciacija psihičnega gradiva, ki je otroku še manjkala. Oblikovala se je psihična instanca, ki, poučena z življenjskimi izkušnjami, z ljubosumno strogostjo ohranja gospodo- valen in inhibirajoč vpliv na duševne vzgibe in ki je zaradi svoje drže do zavesti ter do samovoljnega gibanja opremljena z najučinko- vitejšimi sredstvi psihične moči. Ta instanca je del vzgibov iz otroštva zatrla kot življenjsko nekoristne, vsakršno miselno gradivo, ki izhaja iz njih, pa se nahaja v stanju potlačitve. Medtem ko se ta instanca, v kateri spoznamo naš normalni jaz, prilagaja želji po spancu, se zdi, da jo psiho-fiziološki pogoji sna prisilijo k temu, da zniža energijo, s katero čez dan običajno zadržuje potlačeno gradivo. Samo to znižanje je sicer neškodljivo; potlačena vzdraženja otroške duše lahko še tako norijo, dostop do zavesti jim ostaja otežen, dostop do motilitete pa zaprt zaradi prav tega stanja sna. Vendar pa mora biti nevarnost, da bo spanec zaradi njih moten, odpravljena. Vsekakor pa moramo predpostaviti, da določena količina proste pozornosti opravlja delo čuvaja pred čutnimi dražljaji celo v SIGMUND FREUD 138 globokem snu in da lahko ta čuvaj prebujenje včasih prikaže kot bolj prikladno od nadaljevanja spanca. V nasprotnem primeru ne bi mogli pojasniti dejstva, da nas lahko čutni dražljaji določene kvalitete kadarkoli zbudijo. Kot je že zdavnaj poudaril fiziolog Burdach [1838, str. 486], se lahko mati npr zbudi zaradi ječanja njenega otroka, mlinar zaradi tega, ker je obstal njegov mlin, večina ljudi pa če jih tiho pokličemo po imenu. Pozornost, ki stoji na straži, se posveti tudi notranjim dražljajem želje, ki izhajajo iz potlačenega gradiva, in sku- paj z njimi tvori sanje, ki kot kompromis zadovoljijo obe instanci hkrati. Sanje vzpostavijo neke vrste psihično izpolnitev za željo, ki je bila potlačena (ali ki se je izoblikovala s pomočjo potlačenega gradiva), tako dajo prikažejo kot izpolnjeno; zadostijo pa tudi drugi instanci, tako da omogočijo nadaljevanje sna. Naš jaz se pri tem pogosto obnaša kot otrok; podobam v sanjah verjame, kot da bi hotel reči: »Ja, ja, prav imaš, samo pusti me spati.« Podcenjevanje, ki ga v budnosti gojimo do sanj in ki se sklicuje na njihov nejasen in navi- dezno nelogični značaj, najbrž ni nič drugega kot sodba našega spe- čega jaza o potlačenih vzgibih, sodba, ki se upravičeno opira na motorično nemoč teh motiteljev sna. Te podcenjevalne sodbe se od časa do časa zavemo tudi v snu. Če vsebina sanj v preveliki meri presega cenzuro, si mi.slimo: »Saj so samo sanje!« - in spimo dalje. Temu pojmovanju ne nasprotuje niti dejstvo, da obstajajo tudi mejni primeri, v katerih sanje - kot se npr dogaja pri tesnobnih sa- njah - ne morejo več ohranjati svoje funkcije, varovati spanca pred prekinitvijo, in jo zato zamenjajo z drugo funkcijo, namreč spanec pravočasno prekiniti. Pri tem ravnajo podobno kot vesten nočni čuvaj, ki svojo dolžnost sprva opravlja tako, da kaljenje miru odpravi z namenom, da se meščani ne zbudijo; če pa se mu vzroki kaljenja zdijo zaskrbljujoči in če sam z njimi ne more opraviti, potem svojo dolžnost nadaljuje tako, da sam zbudi meščane. Funkcija sanj kot čuvaja sna postane še posebej očitna, kadar ob čute speče osebe trči nek zunanji dražljaj. Splošno znano je, da čutni o SANJAH 27. [Te .sanje so v celoti prikazane v Interpretaciji sanj (slov. prevod, op. cit., str. 223).] 139 dražljaji, ki so izzvani med stanjem sna, vplivajo na vsebino sanj; to dejstvo lahko dokažemo z eksperimentom, hkrati pa spada k redkim gotovim (vendar zelo precenjenim) ugotovitvam zdravniškega razi- skovanja sanj. Vendar pa se te ugotovitve drži neka uganka, ki se je doslej izkazala za nerešljivo. Namreč, čutni dražljaj, s katerim eksperimentator deluje na spečo osebo, v scmjah ni pravilno zaznan; podvržen je eni od številnih možnih interpretacij, izbira je videti prepuščena samovoljni psihični determinaciji. Seveda pa samovoljna psihična determinacija ne obstaja. Speča oseba lahko na nek zunanji čutni dražljaj reagira na več načinov. Lahko se bodisi zbudi ali pa ji kljub temu uspe nadaljevati spanec. V dragem primera se za odstra- nitev zunanjega dražljaja lahko posluži sanj, in sicer zopet na več načinov. Odpravi ga lahko npr tako, da sanja neko situacijo, kije z dražljajem popolnoma nezdražljiva. Tako je npr. ravnal nek speči moški, ki mu je spanec hotel kaliti boleč absces naperineumu. Sanjal je, da jezdi konja, za sedlo pa mu je služil vroč obkladek, ki naj bi mu blažil bolečino, in je tako premostil motnjo.-^ Ali pa je, kar je veliko pogostejši primer, zunanji dražljaj podvržen interpretaciji, ki ga umesti v kontekst neke potlačene želje, ki ravnokar preži na svojo izpolnitev; tako ga oropa njegove realnosti in ga obravnava kot del psihičnega gradiva. Tako je nekdo sanjal, daje napisal komedijo, ki je utelešala neko osnovno idejo; uprizorjena je bila v gledališču, prvo dejanje je bilo mimo in požela je blazen uspeh; aplavz je bil silovit... SanjavGU je tu najbrž uspelo podaljšati spanec še preko mot- nje, kajti ko se je zbudil, hrapa ni več slišal, vendar je upravičeno sodil, daje nekdo najbrž iztepal preprogo ali posteljnino. Vsake sanje, ki nastopijo tik preden spečo osebo zbudi glasen hrap, so poskušale upravičiti pričakovani budilni dražljaj z dragačno razlago in tako še vsaj malce podaljšati spanec. SIGMUND FREUD XIP8 Kdor podpira stališče, dajecenzura glavni motiv popačenja sanj, ne bo presenečen, ko bo iz rezultatov 1п1ефге1ас1је sanj izvedel, da se večina sanj odraslih oseb v analizi zvede na erotične želje. Ta trditev ne meri na sanje z neprikrito seksualno vsebino, kakršne ne- dvomno poznajo vsi sanjavci iz lastnih izkušenj in ki jih običajno edine označimo za »seksualne sanje«. Tudi tovrstne sanje nudijo dovolj nenavadnega s svojo izbiro oseb, kijih napravijo za seksualne objekte, z odpravo vseh omejitev, pri katerih sanjavec v budnosti ustavi svoje spolne potrebe, in s številnimi neobičajnimi podrob- nostmi, ki opominjajo na tako imenovane »perverzije«. Vendar tudi veliko število drugih sanj, ki v svoji manifestni vsebini ne kažejo znakov erotičnosti, delo 1тефге1ас1је v analizi razkrinka kot seksu- alne izpolnitve želja; po drugi strani pa lahko številne misli, ki so ostale od miselne dejavnosti budnega življenja kot »ostanki pretek- lega dne«, v sanjah pridejo do izraza samo s pomočjo potlačenih erotičnih želja. Za razlago tega stanja stvari, ki sicer ni teoretsko postulirano, naj opozorimo, da ni bila nobena skupina nagonov podvržena tako dalj- nosežnemu zatoru zaradi zahtev kulturne vzgoje kot ravno seksualni nagoni; vendar pa so pri večini ljudi seksualni nagoni tudi tisti, ki se znajo najprej odtegniti nadvladi najvišjih duševnih instanc. Odkar smo se seznanili z infantilno seksualnostjo, kije v svojem izražanju pogosto neopazna, redno spregledana in napačno razumljena, lahko upravičeno rečemo, da je skoraj vsak kulturen človek na neki točki ohranil infantilno obliko seksualnega življenja. Tako lahko razu- memo, zakaj se potlačene infantilne seksualne želje izkažejo za najpogostejše in najmočnejše nagonske sile za tvorbo sanj.-' 28. [Ves ta razdelek je bil dodan leta 1911.] 29. Prim, moje Tri razprave o teoriji seksualnosti. Studia humanitatis, Ljubljana 1995 (1905¿). 140 o SANJAH 30. [Prim, oceno, ki se nahaja tri odstavke kasneje.] 31. Prim. »Frauenzimmer«. [To dobesedno pomeni »soba za ženske«, vendar pa v nemščini ta beseda služi kot slabšalna oznaka za »žensko«.] 141 Obstaja en sam način, kako lahko sanjam, ki izražajo erotične želje, uspe, da so v svoji manifestni vsebini videti nedolžno aseksu- alne. Gradivo seksualnih predstav ne sme biti predstavljeno kot takš- no, temveč ga morajo v vsebini sanj nadomestiti aluzije, namigovanja in podobni načini indirektnega prikazovanja; vendar mora biti za razliko od ostalih oblik indirektnega prikazovanja tisto, ki je upo- rabljeno v sanjah, odtegnjeno vsakršnemu neposrednemu razume- vanju. Navadili smo se, da izrazna sredstva, ki tem pogojem ustrezajo, imenujemo »simbole« stvari, kijih predstavljajo. Le-tem posvečamo poseben interes, odkar smo opazili, da se sanjavci, ki govorijo isti jezik, poslužujejo istih simbolov in da v nekaterih primerih raba istih simbolov celo presega določeno jezikovno skupnost. Ker sanjavci ne poznajo pomena simbolov, kijih uporabljajo, ostaja zaenkrat nera- zumljivo, od kod izvira povezava med simboli in tem, kar ti nado- meščajo in označujejo. Vendar samo dejstvo ostaja nedvomno inje pomembno za samo tehniko 1тефге1ас1је sanj, kajti s pomočjo poznavanja simbolike sanj lahko razumemo smisel posameznih elementov njihove vsebine, njihovih posameznih delov, v nekaterih primerih pa že kar celotnih sanj, ne da bi morali sanjavca spraševati po njegovih asociacijah.'" S tem se približujemo slavnemu idealu tolmačenja sanj, po drugi strani pa se vračamo k tehniki 1тефге1ас1је, ki so jo uporabljala stara ljudstva, pri katerih je bila inteфгetacija sanj identična z inteфretiranjem s pomočjo simbolov. Čeprav študij sanjskih simbolov še zdaleč ni zaključen, lahko že sedaj z gotovostjo zastopamo vrsto splošnih trditev in posebnih podat- kov o njih. Obstajajo simboli, ki jih lahko skoraj vedno enoznačno prevedemo: tako cesar in cesarica (kralj in kraljica) predstavljata starše, sobe predstavljajo ženske," njihovi vhodi in izhodi pa telesne odprtine. Največje število sanjskih simbolov služi za prikazovanje SIGMUND FREUD 142 oseb, telesnih delov in delovanja, pri katerem je poudarek na ero- tičnem interesu; zlasti genitalije lahko predstavlja množica simbolov, ki so pogosto zelo presenetljivi, za njihovo simbolno oznako pa služijo tudi najrazličnejši predmeti. Ostro orožje, dolgi in togi objekti kot drevesna debla in palice zastopajo moške genitalije, medtem ko omare, škatle, vozila in peči zastopajo maternico. V takšnih primerih nam je tertium comparationis, skupni element teh nadomestitev, brez nadaljnjega razumljiv; vendar pa obstajajo tudi takšni simboli, pri katerih skupne povezave ni tako lahko razumeti. Simboli, kot so stopnišče ali vzpenjanje po stopnicah za spolno občevanje, kravata za moški ud in les za ženska spolovila, izzivajo naše neverovanje, dokler ne dobimo vpogleda v simbolno razmerje po drugih možnih poteh. Poleg tega je cela množica sanjskih simbolov biseksualnih, ki se lahko glede na kontekst nanašajo bodisi na moške bodisi na ženske genitalije. Nekateri simboli so univerzalno razširjeni in jih lahko najdemo pri vseh sanjavcih, ki pripadajo skupnemu jezikovnemu ali kultur- nemu krogu; obstajajo pa tudi takšni simboli, ki nastopajo samo omejeno ter individualno in ki jih je posameznik oblikoval iz lastnega predstavnega gradiva. Med prvimi razlikujemo tiste, katerih pravico do zastopanja seksualnih predstav neposredno upravičuje sama jezi- kovna raba (npr. tisti simboli, ki izhajajo iz poljedelstva; prim, »raz- plojevanje« ali »seme«), in ostale, katerih zveza s seksualnimi pred- stavami očitno sega vse do najzgodnejših časov in do najtemnejših globin našega oblikovanja pojmov. Sila, ki tvori simbole, se tudi v sedanjosti še ni izčrpala za nobeno od obeh vrst simbolov, ki sem jih razločil na začetku tega odstavka. Opazimo lahko, da so novejši izumi (kot npr zrakoplov) nemudoma povzdignjeni v univerzalno veljavne seksualne simbole. Sicer pa bi bilo napak pričakovati, da nas bo še temeljitejše pozna- vanje simbolike sanj (»govorice sanj«) napravilo neodvisne od spraše- vanja sanjavcev po domislekih, ki se jim porajajo ob njihovih sanjah, o SANJAH 32. Nadaljnje informacije o simboliki sanj lahko najdemo v delih zgodnjih avtorjev, ki obravnavajo interpretacijo sanj, npr Artemidor iz Daldide in Scherner (1861), pa tudi v moji Interpretaciji sanj (1900«) [VI. poglavje, razdelek E], v mitoloških študijah psihoanalitične šole ter v nekaterih tekstih W. Stekela (npr. 1911). [Prim, tudi X. Predavanje (»Simbolika sanj«) v Freudovih Predavanjih za uvod v psihoanalizo (1916-1917).] 143 in da se bomo tako popolnoma povrnili k starodavni tehniki inter- pretacije sanj. Tudi če odmislimo individualne simbole in nihanja v rabi univerzalnih, ne moremo biti nikoli povsem prepričani, ali moramo nek element iz vsebine sanj 1п1ефге11га11 simbolno ali v njegovem pravem pomenu, lahko pa smo povsem gotovi, da celotne vsebine sanj ne gre interpretirati simbolno. Poznavanje simbolike sanj nam bo vedno zgolj posredovalo prevod posameznih delov vse- bine sanj in ne bo odpravilo nujnosti uporabe tehničnih pravil, ki sem jih podal zgoraj. Kot najdragocenejši pripomoček inteфretacije pa se bo izkazalo prav tam, kjer bodo sanjavčevi domisleki zatajili ali pa ne bodo zadoščali. Simbolika sanj se izkaže za nepogrešljivo tudi pri razumevanju tako imenovanih »tipičnih« sanj, ki so skupne vsem ljudem, in »perio- dičnih« sanj pri posameznikih. Če je moja presoja simbolnega izražanja sanj v tem kratkem prikazu izpadla nepopolna, potem lahko svojo površnost upravičim z napotkom na enega od najpomembnejših uvidov, kijih posedujemo o tem predmetu. Simbolika sanj daleč presega same sanje: ne pripada izključno njim, temveč na enak način obvladuje tudi prikazovanje, ki ga najdemo v pravljicah, mitih, legendah, šalah in folklori. Omogoča nam, da zasledimo tesne povezave med sanjami in naštetimi produkcijami. Vendar si ne smemo misliti, daje simbolika sanj plod dela sanj; po vsej verjetnosti je posebnost naših nezavednih misli, ki delu sanj dajejo gradivo za zgostitev, premestitev in dramatizacijo." SIGMUND FREUD XIII Ne trdim, da sem na tem mestu osvetlil vse probleme, ki zadevajo sanje, niti tega, da sem prepričljivo razrešil tiste, ki sem jih obravna- val. Tiste, ki jih zanima celoten obseg literature o sanjah, naj napotim na delo, ki ga je napisal Sante de Sanctis (/ sogni, 1899); kdor pa išče nadrobnejšo utemeljitev pojmovanja sanj, ki sem ga prikazal, naj se obrne na moje delo Interpretacija sanj, 1900." Preostane mi le še to, da nakažem smer, v katero velja zasledovati moje eksplikacije o delu sanj. Če sem kot nalogo 1п1ефге1ас1је sanj postavil nadomestitev sanj z latentnimi sanjskimi mislimi, torej rešitev tega, kar je delo sanj zapletlo, potem sem po eni strani načel vrsto novih psiholoških pro- blemov, ki se nanašajo tako na sam mehanizem dela sanj kot na naravo in pogoje tega, kar imenujemo potlačitev; po drugi strani pa sem zagovarjal eksistenco sanjskih misli - zelo bogatega gradiva psihičnih tvorb najvišje stopnje, ki ima vsa znamenja normalnega intelek- tualnega delovanja; toda to gradivo je zavesti odtegnjeno, dokler se ne pojavi v popačeni obliki v vsebini sanj. Primoran sem, da takšne mish predpostavim pri vseh ljudeh, saj so skoraj vsi, vključno s tistimi najbolj normalnimi, sposobni sanjati. Na nezavedno gradivo sanjskih misli ter na njegov odnos do zavesti in potlačitve se navezujejo nadaljnja vprašanja, ki so za psihologijo zelo pomembna in katerih rešitev moramo bržkone odlagati, dokler analiza ne bo razgrnila geneze drugih psihopatoloških tvorb, kot so histerični simptomi in prisilne ideje. Prevedel Samo Tomšič. 33. [Prim, tudi enajst predavanj na temo sanje, ki so vključena v II. del Freudovih Predavanj za uvod v psihoanalizo (1916-1917).] 144 Kant Zdravko Kobe ANTINOMIČNOST PRI KANTU Poglavje o antinomiji zaseda privilegirano mesto v genezi in strukturi Kritike čistega uma. Kanta so že od nekdaj fascinirala tista vprašanja, ob katerih so si filozofi prišli v navzkrižje in vsak s svoje strani z dobrimi argumenti dokazovali, da se nasprotnik moti. V svojem prvem objavljenem delu iz leta 1746 sije za temo izbral pojem žive sile, o kateri so se kresala mnenja največjih mislecev tiste dobe. Deset let pozneje izda spis o fizični monadologiji, v kateri poskuša uskladiti pojmovanji prostora v (leibnizovski) metafiziki in (newtonovski) matematiki. Obe disciplini zase upravičeno terjata absolutno gotovost, toda težava je v tem, da sta njuni koncepciji diametralno nasprotni. »Toda kako je vendar v tej zadevi moč pomiriti metafiziko z geometrijo, ko pa se zdi, da je laže vpreči krilatega leva skupaj s konji kakor transcendentalno filozofijo z metafiziko. Kajfi medtem ko prva trdo- vratno zanika, da bi bil prostor deljiv v neskončno, ta s svojo običajno gotovostjo zatrjuje, daje.«' In ko leta 1770 napiše disertacijo O/orm/ in temeljih senzibilnega in inteligibilnega sveta, v kateri prvič razvije osnutke tistega, kar bo pozneje zaslovelo pod imenom transcendentalnega idealizma, skupaj z novo teorijo prostora in časa, lahko arhitekturno težišče spisa še enkrat najdemo v zaključnem razdelku, kjer obravnava tiste meta- fizične zmote, ki izhajajo iz neupoštevanja distinkcije med čutnim in intelektualnim spoznanjem. I. Monadologia physica, TWA, II, str 518. 145 ZDRAVKO KOBE 2. Refl. 3706 ( 1760-64), Ak. A., XVII, str 242. 3. Cf. npr. Logik, TWA, VI, str. 480: »Kako je resnica možna: - tega ni težko uvideti, ker tu razum deluje v skladu s svojimi bistvenimi zakoni. Kako pa je možna zmota v formalnem pomenu besede, tj. kako je možna razumu nasprotna forma mišljenja: to je težko dojeti, kakor nasploh ni mogoče dojeti, kako se lahko kaka moč odmakne od lastnih bistvenih zakonov.« - Enako tudi KrV, B 350 A 293-294. 146 Skozi celotno predkritično obdobje se Kant vedno znova postavlja za razsodnika, ki rešuje spore med Leibnizom in Newtonom ali med Wolffom in Crusijem. Posebnost njegove obravnave je, da teh sporov nima za posledico naključnih zmot, temveč si prizadeva najti notranjo logiko, kije tako rekoč po nujnosti vodila vsakega. Natančneje, njegova posebnost je, daje samo zmoto obravnaval kot resen filozofski problem. »Ne filozofiramo, če poskušamo zgolj pokazati, da je nekaj norost, prevara razuma, temveč moramo tudi ugotoviti, kako je bila takšna prevara možna. Zmota je pojav, ki ga s stališča razuma strogo vzeto ne bi smelo biti. Kakor se nobena sila v naravi ne odmika od zakonov svojega delovanja, tako bi moral tudi razum kot zmožnost resničnega spoznanja izhajajoč iz resničnih premis izpeljevati zgolj resnične nasledke.' Da bi pojasnili možnost zmote, se zato ne moremo omejiti zgolj na šibkost duha. Navesti moramo pozitivne razloge, ki zmoto šele naredijo možno; prikazati je Vcebamehanizem zmote, po katerem je bila zmota ne samo naključje, ki ga v naravi tako ali tako ni, temveč nasledek pozitivno delujočih vzrokov. Šele tedaj bomo dobili v roke ključ za rešitev tistega, kar se kaže kot zmotno, in šele tedaj bomo lahko dokončno prepričani o resničnosti svojega stališča, ki razglaša nekaj za zmoto. Zaradi pozornosti, ki jo je Kant posvečal metafizičnim sporom, in zaradi vloge, ki ga je imelo vprašanje zmote kot naravne zmote, se lahko v tem primeru bolj kot sicer zanesemo na njegovo izjavo o povodih za kritično filozofijo iz pisma Garveju: ANTINOMIČNOST PRI KANTU 4. Ch. Garveju, 21. .september 1798, Ak. A., XII, .str 257-258. - To izjavo posredno podpira tudi pismo nekega Hartmanna, ki je Kanta obiskal na svoji poti v Mitau; iz njega je razvidno, daje Kant že zelo zgodaj podelil antinomiji pomembno mesto v prikazu kritične filozofije: »Ko boste delo enkrat končali, lahko, se mi zdi, filozofija pričakuje povsem drugačno podobo. Dali nam boste dokaz in protidokaz marsika- terega stavka; gradili boste in sesuli, kar ste zgradili, da bi dokazali, da doslej nismo izbrali poti, ki je bila najbolj naravna.« (G. D. Hartmann, 4. september 1774, Ak. A, X, str 169.) 147 »Tista točka, iz katere sem izhajal, ni bila raziskava o obstoju Boga, nesmrtnosti itn., temveč antinomija čistega uma: 'Svet ima začetek -: svet nima začetka itn. do četrte: V človeku je svoboda, - proti: ni svobo- de, temveč je vse naravna nujnost'; ta je bila tisto, kar me je najprej zbudilo iz dogmatskega dremeža in prignalo do kritike uma samega, da bi odstranil škandal navideznega protislovja uma s samim seboj.«" Prav navidezna antinomičnost človeškega uma, ki je po Kantu rezultat njegovega naravnega nagnjenja in se dogaja v skladu z neizo- gibnim videzom, je nato ob samem izidu Kritike čistega uma naletela na največji odmev. Ona je bila tista, ki je v duhu dobe proizvedla spoznanje, daje treba opustiti metafiziko v dosedanjem pomenu. V tem so si bile sodbe tako različnih avtorjev, kot so Mendelssohn, Jacobi, Reinhold in Hegel, edine. In ko so ti avtorji govorili npr. o »vseuniču- jočem Kantu« (Mendelssohn), o »popolnem prevratu vseh doslej zna- nih sistemov, teorij in predstav, ki mu po širini in globini ni enakega v zgodovini človeškega duha« (Reinhold) ali preprosto o »izginotju metafizike« (Hegel), so imeli v prvi vrsti v mislih poglavje o antinomiji. Takšen sprejem niti ne preseneča, saj je Kant pripisal antinomiji posebno metodološko vlogo znotraj dialektike čistega uma. Tisto, kar je splošen rezultat preseganja meja možnega spoznanja, mnoštvo filozofskih šol in brezkrajen spor med njimi, to pride v antinomičnem sporu do izraza v čisti obliki. Nasploh se zdi, da se njegov portret metafizike, ki ga izriše v uvodu, prilega samo antinomičnemu tipu metafizičnega spora. Kant tam govori o metafiziki kot o bojišču, na katerem se odvijajo navidezni spori, v katerih lahko vsak bojevnik premaga nasprotnika, kadar ima pravico do zadnjega udarca, vendar ZDRAVKO KOBE 5. Cf. npr. KrV. B XV; B 450-451 A 422-423. - Podobno Fornchritte. TWA, VI, str. 669: »Ta boj uma s samim seboj pa ima na sebi to po.sebnost, da si ga misli kot dvoboj, v katerem je, če napada on, gotov, da bo premagal nasprotnika, če se ta lahko brani, pa bo sam enako gotovo premagan. Z drugimi besedami: ne more se zanesti toliko na to, da bo dokazal svojo trditev, temveč da bo ovrgel nasprotnikovo.« Na tem mestu se še enkrat pokaže, koliko Kant dolguje Rousseauju in njegovemu savojskemu vikarju; cf. J.-J. Rous.seau, Emile. Flammarion, Pariz 1966, str. 347- 348: »Filozofi, zmagoviti, kadar napadajo, so brez moči, kadar se branijo.« 6. Cf. npr KrV. 534-535 A 506-507. Podobno tudi Fortschritte. TWA, VI, str 627: »Antinomija čistega uma tako neizogibno pelje nazaj do tiste omejenosti našega spoznanja, in kar je bilo v analitiki pred tem dogmatsko dokazano, je tu v dialektiki neovrgljivo potrjeno skozi nekakšen ek.speriment uma.« 148 nobeden ni zmožen udarca prestreči.' To, da lahko zmagajo vsi, obra- niti pa se ne more nihče, velja pač edino za antinomijo, v kateri je argumentacija apagogična. Poleg tega se edino tu zgodi, da um v skladu s svojo naravno logiko privede do nasprotnih stališč. Tako pri paralogizmih kakor pri idealu kot drugih dveh razdelkih trans- cendentalne dialektike je transcendentalni videz vedno le na eni strani: racionalno dušeslovje nas navaja zgolj k privzetju duše kot enostavne substance in naravna teologija zgolj k privzemu božjega obstoja. Kritika njune veljavnosti je toliko zunanja kritika, je kritika naravne metafizike s stališča transcendentalnega idealizma (če seveda ne gre za kako drugo metafizično stališče, ki ne le ni utemeljeno, temveč tudi ni naravno). Edino za racionalno kozmologijo pa spričo njene notranje navzkrižnosti velja, da sama terja razrešitev in s tem sama iz sebe poziva k nekemu višjemu filozofskemu stališču - pač ravno k transcendentalnemu idealizmu. Zaradi takšnega razmerja je Kant v poglavju o antinomiji nazadnje videl tudi posreden dokaz veljavnosti svoje filozofije. Če se namreč izkaže, da brez privzetja transcendentalnega idealizma um nujno zaide v protislovje s samim seboj, da pa to protislovje odpade, če ga sprejmemo, potem iz tega nujno izhaja, daje transcendentalni ideali- zem pravilen, in sicer edino pravilen filozofski sistem.*" Če je trans- cendentalna dedukcija kategorij prvi popek transcendentalnega idealizma, je drugi popek antinomija. ANTINOMIČNOST PRI KANTU 7. To splo.šno metodološko vodilo velja tudi v posebnih primerih aplikacije. Na vseh treh specialnih področjih metafizike Kant najprej pokaže, kako metafizični videz deluje v teh specifičnih pogojih, in nato razvije kritiko metafizike, ki se ravna po tako določenem mehanizmu videza. , 149 Transcendentalni videz in antinomija Prikaz antinomije čistega uma tvori drugi razdelek transcenden- talne dialektike kot kritike metafizike. Da bi bila ta kritika sistema- tična, mora najprej pokazati, od kod metafizika; prikazati mora mehanizem zmote, ki um po naravni poti privede do privzetja nekih trditev, ki bi bile sicer preprosto absurdne. Toliko je kritika metafizike v prvem koraku predvsem teorija produkcije metafizičnega videza. Šele na tej podlagi lahko nato sledi kritika metafizike kot kritika tega videza.^ Sedež videza je po Kantu v umu, in sicer v ekstenziji naravne, tj. izkustvene rabe uma. Pri razliki med umom in razumom, kije pozneje igrala tako pomembno vlogo pri pokantovskih filozofih, je treba opozoriti, da med njima vsaj pri Kantu vlada neka bazična kontinui- teta. Um je sicer res zmožnost sklepanja, za razliko od razuma, kije zmožnost sojenja, in um sicer res ni vezan na izkustvene danosti tako kot razum; kljub temu pa oba delujeta po istih splošnih zakonih mišljenja, tako da je mogoče oba označiti z enim samim imenom, naj bo to um ali razum. Razlika med razumom in umom je tako najprej zgolj v tem, da zasedata različni mesti v izgradnji izkustva. Medtem ko je naloga razuma proizvesti enotnost pojma na podlagi čutno danega raznoterja, ima um za izhodišče to enotnost empiričnega pojma samo in poskuša iz nje narediti neko višjo enotnost. Ta višja enotnost se v grobem nanaša na subsumpcijo različnih posamičnih pojmov pod višje rodove ali na zvedbo posamičnih zakonov na kak bolj temeljni zakon ipd. Enotnost uma skratka meri na vzpostavitev povezanega sistema znotraj izkustvenega sveta, v katerem vsak posamični pojav načeloma ZDRAVKO KOBE 8 Cf. KiV, B 359 A 302: »Če je razum zmožnost enotnosti pojavov preko pravil, je um zmožnost enotnosti razumskih pravil pod principi. Um torej nikoli nc meri naravnost na izkustvo ali na kak predmet, temveč na razum, da bi njegovim raznoterim spoznanjem a priori dal enotnost skozi pojme, ki se lahko imenuje umska enotnost inje povsem druge vrste, kot jo lahko doseže razum.« 9. KrV,A\U. 150 nastopa kot primerek nekega bolj splošnega pravila, iz katerega bi se ga dalo potemtakem v obratni smeri tudi izpeljati.* Če sta torej razum in um v osnovi ista zmožnost, če um ni niti nadaljevanje razuma z drugimi sredstvi, temveč nadaljevanje razuma z istimi sredstvi, pa se v naslednjem koraku vendarle pokaže neka specifična razlika. Ker um navaja pogoje k dani enotnosti razuma in teži k vzpostavitvi poenotenega sistema, bi svojo nalogo dovršil šele v točki, ko mu ne bi bilo treba iskati več nobenega višjega pogoja. Svojo zadovoljitev bi dokončno našel šele v nepogojenem. V tem smislu je ideja uma ena sama, je ideja nepogojenega. Toda ker je vse, kar nam je lahko dano v izkustvu, že na podlagi strukturnih razlogov samega spoznavnega procesa vedno pogojeno, um svoje naloge ne more opraviti. Naj se v iskanju višjih pogojev dvigne še tako visoko, vedno bo ostal pri zgolj relativno nepogojenem. Tako se um znajde v protislovnem položaju, saj so njegove zahteve v na- sprotju z njegovimi zmožnostmi. »Človeški um ima posebno usodo v eni zvrsti svojih spoznanj: da je obremenjen z vprašanji, ki jih ne more zavrniti, saj so mu zadana s samo naravo uma, na katera pa tudi ne more odgovoriti, saj presegajo vso zmožnost človeškega uma.«' Zaradi notranje napetosti je um pravzaprav nenehno na preizkuš- nji, da bi svojo nalogo privzel kot dovršeno. Ta napačni sklep je toliko lažji, ker um v svojem postopanju za razliko od razuma ni vezan na danosti čutov, ki bi samodejno omejevale doseg njegovih sklepov. Ker je torej po eni strani vanj vgrajena težnja po univerzalizaciji in ANTINOMIČNOST PRI KANTU 10. Cf. KrV, B 681 A 653 (poudarek naš): »Če bi bila med pojavi, ki ,se nam kažejo, tako velika različnost, ne bom rekel po formi (kajti po tem bi si lahko bili podobni), temveč po vsebini, tj. po raznoterosti obstoječih bitij, da niti najostrejši človeški 151. ker je po drugi strani povezava z izkustvom kot možnim korektivom že pretrgana, je um inherentno nagnjen k nelegitimnim posplošitvam. Že ta situacija je dovolj skrajna, saj je um tako prikazan kot zmož- nost, ki je po naravi v protislovju s samo seboj. Naložena mu je neka naloga, kije naravna in toliko nujna, hkrati paje ta naloga neizvedljiva in toliko nemožna. Kljub temu pa v tem notranjem neskladju še ne smemo videti izvora tistega videza, iz katerega izhaja metafizika. Pojasni nam zgolj materialno plat možnosti zmote, vendar iz nje še nikakor ne izhaja neizbežnost te zmote. Če bi bilo to vse, potem bi bilo umu dovolj predpisati previdnostno pravilo, da svojih univerzali- zacij ne sme razširiti onstran meja možnega izkustva. Prava težava je nasprotno v tem, daje zahteva uma po absolutni enotnosti spoznanja tudi sama absolutna. Vloga umske enotnosti namreč ni zgolj v tem, da bi nastopala kot nedosegljivi ideal na koncu poti, kot točka onstran razuma, temveč je um na delu že sredi samega razuma. Maksima uma, ki gre z roko v roki z idejo absolutno nepogo- jenega, se v zadnji instanci glasi, daje svet za nas spoznaven, torej da med različnimi pojavi v naravi obstaja tako velika podobnost, da jih lahko zajamemo s končnimi zmožnostmi svojega razuma. Ta ma- ksima je zgolj hipoteza, kije strogo vzeto neutemeljena. Kajti čeprav že iz apriornih razlogov vemo, da je svet zakonit (kot je pokazala transcendentalna analitika s svojo dedukcijo kategorij), bi se vendarle lahko zgodilo, da bi bili ti zakoni tako heterogeni, da mi ne bi mogli najti nobene pravilnosti. Vsaj za nas bi bil torej svet še naprej lahko popolnoma kaotičen, tako da ne bi mogli oblikovati enega samega empiričnega pojma. To pa bi pomenilo, da nazadnje ne bi imeli niti razuma kot zmožnosti pojmov, ki bi tedaj kot nam neznana zmožnost za vedno ostal v globini naše duše.'" Zato je za samo možnost rabe razuma potrebno sprejeti načelo uma, daje svet enoten sistem. ZDRAVKO KOBE razum z njihovo medsebojno primerjavo ne bi mogel ugotoviti niti najmanjše podobnosti (primer, ki se vsekakor da misliti), potem ... ne bi bilo niti razuma, ki se ukvarja le z rodovnimi pojmi.... Po tem zakonu [rodov] je v raznoterju možnega izkustva nujno predpostavljena neka homogenostker brez nje ne bi bili možni empirični pojmi, torej tudi ne izkustvo.« 11. Kant obravnava transcendentalni videz kot paradoksno sovpadanje logičnega in empiričnega videza. Videz nasploh je materialni pogoj zmote, tisto, kar moramo predpostaviti, da bi pojasnili, kako je bila zmota možna. Logični videz je pogoj možnosti logične zmote, tj. napake znotraj sfere mišljenja. Njegova posebnost je, da sam od sebe izgine, brž ko ga odkrijemo kot takega. Če se npr. zmotimo v računanju in to zmoto opazimo, logični videz izpuhti v nič. Empirični videz je nasprotno pogoj možnosti zmote v zaznavanju in v zadnji konsekvenci izvira od tod, da čuti delujejo v skladu z lastnimi zakoni. Drugače kot logični je ta videz strogo vzeto neodpravljiv, saj ima svoje pozitivne, od mišljenja neodvisne vzroke. Tudi če npr. ugotovimo, da je Sonce neznansko veliko nebesno telo, ki je zelo oddaljeno od nas, se nam bo še naprej kazalo kot majhna žareča krogla na razdalji 200 korakov. Transcendentalni videz kot presečišče obeh je najprej naraven in se ga razlaga ne dotakne: deluje po mehanizmu empiričnega videza. Toda po drugi strani podobno kot logični videz nastopa na področju samega mišljenja. Transcendentalni videz torej deluje kot nekakšna čutnost znotraj samega razuma oziroma uma, v tem je njegova radikalnost, je čutna dimenzija uma samega. 152 Šele s tem pridemo do pravega paradoksa. Ne samo, da je um zmožnost, ki po svoji naravi sega preko same sebe: ta lastnost uma je nekaj, kar je bistveno za samo rabo razuma. Če bi rabo višjih spoznavnih zmožnosti omejili zgolj na to, kar je neposredno dano na ravni čutnosti; če torej ne bi obstajala neka funkcija seganja preko samega sebe, - potem niti izkustva ne bi bilo. Zato je um ne samo po lastni naravi, temveč tudi in predvsem za možnost izkustvene rabe samega razuma primoran obravnavati pojem nepogojenega kot dan. V tem je izvor transcendentalnosti videza, iz katerega se po naravi poraja metafizika in ki nas po Kantu vara še naprej tudi po tistem, ko smo že razločno uvideli njegov temelj in s kritiko uma pokazali njegovo neveljavnost." Transcendentalni videz v svoji radikalni dimenziji izhaja od tod, ker je um s svojo dialektiko notranji samemu razumu. Kantov nauk bi se na tej točki glasil, da je moment uma in s tem moment videza ANTINOMIČNOST PRI KANTU 12. Dejstvo, da um po naravi sega onstran razuma, Kantu omogoča zelo pomembno konsekvenco: iz njega izhaja, da področje onstran možnega spoznanja vendarle ni področje onstran uma. Nespoznavno ni več preprosto ne-umno, temveč um ohrani svojo jurisdikcijo tudi onstran možnega izkustva in nam s tem omogoča neko razmejitev znotraj same sfere subjektivnega prepričanja. Na eni strani meje so predmeti, ki sicer niso spoznavni, a so zato še naprej umni, medtem ko se na drugi strani nahajajo povsem arbitrarni izmisleki, ki so tako onstran spoznanja kot tudi onstran uma. Tako lahko Kant področje subjektivnega prepričanja na Vernunft- glauben, ki imnpozitivni temelj v izkustveni rabi razuma in uma, ter mSchwärmerei, na zanesenjaštvo brez vsake podlage. 13. Cf. KrV, B 365 A 308: »Svojsko načelo uma na.sploh (v logični [tj. legitimni, izku- stveni] rabi) je: K pogojenemu spoznanju razuma najti tisto nepogojeno, s čimer bi bila enotnost spoznanja dovršena. Ta logična maksima pa lahko postane princip čistega uma le, če privzamemo: Če je pogojeno dano, potem je dano tudi celotno zaporedje drug drugemu podrejenih pogojev, ki je potemtakem samo nepogo- jeno.« 153 nujni pogoj, da bi se razum sploh lahko dokopal do izkustvenega spoznanja oziroma resnice.'^ Zato transcendentalna dialektika tudi ni zunanji dodatek k transcendentalni analitiki: skupaj z videzom bi izgubili tudi resnico. In zato nazadnje transcendentalna dialektika kot kritika metafizike ni naloga, ki bi jo bilo mogoče opraviti enkrat za vselej, npr. s Kantovo transcendentalno dialektiko: kajti kakor je skupaj s transcendentalnim videzom tudi metafizika večna in neukin- Ijiva, tako je večna in neukinljiva naloga njene kritike. Osnovno matrico dialektizacije uma je Kant sicer izpeljal iz nje- gove izkustvene rabe, v kateri um išče pogoje k danemu pogoje- nemu, pri čemer um privzame, da je skupaj s pogojenim dano tudi celotno zaporedje pogojev.'-' Ker je sklepanje že po svoji formi relacija in ker naprej to sklepanje od pogojenega do totalitete njegovih pogo- jev lahko poteka v skladu s tremi različnimi tipi relacije, ki so podani v tabeh sodb, seje po Kantu do pojma nepogojenega mogoče dokopati na tri različne načine. »Kolikor je vrst razmerij, ki si jih razum predstavlja s pomočjo kate- gorij, toliko bo tudi pojmov uma, in tako bo potrebno iskati 1) nekaj ZDRAVKO KOBE 14. A-rV, B 380 A 322-323. 154 nepogojenega kategorialne sinteze v nekem subjektu, 2) hipotetične sinteze členov nekega zaporedja, 3) disjunktivne sinteze delov v nekem sistemu.«'* Tako dobimo tri temeljne oblike pojma absolutno nepogojenega: dušo, svet in boga, ki so hkrati tudi temeljni pojmi treh posebnih metafizičnih disciplin: racionalne psihologije, racionalne kozmologije in naravne teologije. Tu bomo obravnavali drugo vrsto sklepanja. Če odmislimo Kan- tova arhitektonska nagnjenja, je za to vrsto sklepa osrednji pojem sveta. Svet je bil v predkantovski metafiziki običajno opredeljen kot celota, ki ni več del, torej kot vseobsegajoča totaliteta bivajočega, in tudi Kant gaje še v Disertaciji pojmoval na ta način. Tu v Kritiki pa poudarja, da si moramo to celoto misliti ne zgolj kot agregat, temveč tako, da so sami členi povezani med seboj kot drug drugemu podre- jeni. Razlog za ta dodatni pogoj se skriva v dejstvu, da mora Kant razmerje med členi celote sveta pojmovati kot razmerje pogojevanja, ki terja postopno naštevanje členov in tako edino omogoča aplikacijo ponovljivega hipotetičnega sklepanja. Nadrejeni členi so torej obrav- navani kot pogoji, ki omogočajo bivanje (in posledično spoznanje) drugih členov, katerih pogoji so, in ki so sami zopet v odnosu pogojevanja do še višjih členov. Pri tem postavimo v izhodišče neko neposredno spoznanje, v katerem je dani element že zatrjen kot bivajoč, in v verigi pogojevanja z umom iščemo njegove pogoje. V osnovi je torej pojem sveta pojem, ki vsebuje celotno zaporedje pogojev danega elementa, ne glede na to, kako daleč navzgor je potrebno iti v tem naštevanju. Toliko ga lahko obravnavamo kotidejo dovršitve postopne sinteze tiste celote, katere del je dano spoznanje, torej kot idejo absolutne totalizacije pojavnega sveta glede na pogoje njegovega trenutnega stanja. ANTINOMIČNOST PRI KANTU 15. B 445A417. 155 Takšno, ne koordinirano, temveč subordinirano pojmovanje sveta ni brez svojih težav, saj npr. terja, da (materialni) prostor, ki obdaja neko telo, obravnavamo kot pogoj njegovega obstoja. Vendar naj zadošča, daje takšna obravnava možna. Celotna dialektika pojma sveta tedaj izhaja iz predpostavke, da moramo skupaj z obstojem minimal- nega elementa sveta privzeti tudi obstoj vseh tistih členov, ki so pogoj njegovega obstoja. V tem svetu je tedaj po predpostavki vsekakor vsebovano tisto nepogojeno k danemu pogojenemu; vendar je težava v tem, da si lahko do vršite v pogojevanja predstavljamo na dva načina. »To nepogojeno si lahko mislimo aH tako, da obstoji zgolj v celotnem zaporedju, v katerem bi bih torej vsi členi brez izjeme pogojeni in bi bila sploh nepogojena le njihova celota, in tedaj je regres neskončen; ali pa je tisto absolutno nepogojeno le neki del zaporedja, ki so mu drugi njegovi členi podrejeni, on sam pa ni pod nobenim drugim pogojem.«'^ Ker ima um pred seboj dve alternativni poti, kako naj si misli nepogojeno k danemu pogojenemu, dva različna zakona sklepanja, ki naj jih aplicira na dani primer, se znajde v navzkrižju zakonov. V enem primeru vzame za nepogojeno prvi člen zaporedja, in tako dobi- mo tezo, v drugem primeru pa postavi za nepogojeno celotno ne- skončno vrsto pogojevanja, in tako dobimo antitezo. Antinomija je tu. Iz tega prikaza geneze antinomičnosti neposredno izhaja, da je odločitev nujno pogojena z zunanjimi razlogi. Ker niti teza niti antiteza za svoj sklep nimata zadostnega logičnega razloga, ki bi dal prednost enemu pred drugim, odločitev nazadnje vedno pade na podlagi interesa: interes morale praviloma daje prednost tezi, interes znanosti antitezi. Prav tako nam prikaz geneze pojasni, da zaradi odsotnosti logičnih razlogov niti teza niti antiteza svojega stališča ne moreta utemeljiti na neposreden način. Kot edina pot jima ostane apagogični dokaz, v katerem dokazujeta, da je nasprotno stališče ZDRAVKO KOBE 156 protislovno, in iz njegove neveljavnosti sklepata na pravilnost last- nega. Toda ker to lahko storita obe strani enako, in to po strogo apri- orni poti uma, je končni rezultat predvsem manifestacija notranje protislovnosti uma samega. Mi, ki smo se prej prebili skozi transcendentalno analitiko, seveda vemo, da sta oba sklepa enako napačna. Ker so pogoji možnega spo- znanja obenem pogoji obstoja predmetov spoznanja, je pojem nepo- gojenega v svetu našega spoznanja strogo vzeto nemožen; ideja uma je že po definiciji pojem, ki mu v izkustvu ni mogoče najti ustreznega predmeta. Toliko bi se dalo navedeni škandal, ki grozi z evtanazijo uma, odpraviti s preprosto aplikacijo katarktičnih učinkov kritične filozofije. Vendar bi bila takšna neposredna kritika prekratka, ker ne bi upoštevala dejstva, da tudi ti sklepi izhajajo iz uma in imajo kot taki - ob neki skupni predpostavki - vso svojo veljavnost. Poleg tega pa takšni argumenti ne bi bili veljavni za dogmatika, saj ta ravno ne privzema stališča transcendentalnega idealizma. Kant zato ob antinomiji tudi sam ubere skeptično metodo; natančneje, v prikazu antinomije uporabi tisti apagogični postopek, po katerem v svojem sporu posegata dogmatična nasprotnika, in njun skupni neuspeh prikaže kot argument za veljavnost lastnega filozofskega stališča. Premisa takšnega sklepanja se glasi, da sta možna samo dva iz- ključujoča se filozofska sistema, pač dogmatizem in transcenden- talni idealizem. Čeprav je ta alternativa na prvi pogled morda preveč posplošujoča, jo je mogoče ob ustrezni definiciji dovolj jasno zame- jiti. Transcendentalni idealizem se tedaj zvede na nauk, da je obstoj predmetov možnega spoznanja posredovan s pogoji možnega spoznanja, medtem ko dogmatizem nasprotno trdi, da predmeti spo- znanja obstajajo neodvisno od našega spoznanja. Ob drugi predpo- stavki je, trdi Kant, antinomija neizbežna, saj so tedaj skupaj z mini- malnim drobcem sveta nujno dani tudi vsi pogoji njegovega obstoja. Paradoksi neskončnosti in problemi dovršene sinteze v tem primeru odpadejo: svet tedaj vedno že obstaja takšen, kot pač je. ANTINOMIČNOST PRI KANTU 16. Cf. KrV, B 458 A 430: »Pri teh drug drugemu oporekajočim argumentom nisem iskal slepila, da bi morda (kot pravimo) podal advokatski dokaz, ki neprevidnost nasprotnika obrača sebi v prid in se rad sklicuje na kak nepravilno razumljen zakon, da bi lahko svoje nezakonite zahteve gradil na njegovi ovržbi. Vsak od teh dokazov je izpeljan iz narave stvari in ne izkorišča prednosti, ki bi nam jih lahko dajali napačni sklepi dogmatikov z obeh strani.« - Enako tudi Prolegomena, § 52. TWA, V, str 212: »Sam sem porok za pravilnost vseh teh dokazov.« 17. Kant se sicer tudi pri konkretizaciji antinomije opira na tabelo sodb. Model hipotetičnega sklepanja po modelu sveta naj bi bilo mogoče aplicirati v štirih podrobnejših primerih, od katerih vsak ustreza po eni rubriki v tabeli sodb oziroma kategorij: kvantiteti, kvaliteti, relaciji in modalnosti. Tako dobimo štiri kozmološke 157 V skladu s tem Kant naprej tudi trdi, da so sklepi dogmatikov ob tej predpostavki povsem neovrgljivi, on sam da je porok njihove veljavnosti.'^ Kant tudi mora zagovarjati to trditev, saj je le ob njej veljavno njegovo lastno sklepanje; le če se dogmatik zaplete v protislovje po imanentni nujnosti, lahko Kant na podlagi protislov- nosti dogmatičnega stališča potegne zaključek, daje transcendentalni idealizem, v katerem tega protislovja ni, resničen. Kantova posredna obravnava posrednega sklepanja dogmatikov nas tako skoraj samodejno poziva, da tudi samega Kanta beremo na ta skeptični način. V prvem koraku si bomo torej pogledali, kako po Kantovem mnenju poteka antinomični spor med dogmatiki, nato pa bomo na podlagi Kantove obravnave poskušali ugotoviti, kakšne implikacije ima to za sam transcendentalni idealizem. Igrali bomo torej Kantovo igro, vendar ne s Kantovimi nameni. Igrali bomo po njegovih pravilih, da bi ugotovili, ali se jih Kant drži. To pravilo je nazadnje eno samo: Ne smemo že vnaprej privzeti pravilnosti trans- cendentalnega idealizma. Glede na gornjo opredelitev to pomeni, da moramo stvari sveta obravnavati kot reči, ki so v svojem obstoju in določnosti neodvisne od subjekta. Igrati Kantovo igro pomeni skratka igrati po pravilih dogmatika. Od štirih antinomičnih sporov si bomo v skladu s to metodo po- drobneje ogledali prvi dve, t. i. matematični antinomiji.''' ZDRAVKO KOBE ideje: »1. absolutno dovršenost sestavitve dane celote vseh pojavov, 2. absolutno dovršenost delitve neke dane celote v pojavu, 3. absolutno dovršenost nastanka nekega pojava nasploh, 4. absolutno dovršenost odvisnosti obstoja spremenljivega v pojavu.« (KrV, B 443 A 415.) Štiri kozmološke ideje dajo v skladu s splošnim postopkom štiri antinomične spore, od katerih prva dva Kant imenuje matematična in druga dva dinamična. Razlika naj bi bila v tem, da so členi zaporedja v prvih dveh primerih homogeni, medtem ko so v drugih dveh heterogeni, tj. nanašajo se na nekaj drugega, kar je tedaj, sklepa Kant, lahko tudi nekaj iz druge sfere bivajo- čega. Razloček pride do izraza zlasti pri načinu razrešitve antinomičnih sporov. 18. /frV, B 454 A 426. 19. Poleg tega je za veljavnost prenosa argumenta glede časa na prostor že treba privzeti pravilnost transcendentalnega idealizma. Kant sklepa, da bi morali za spoznanje prostorsko neskončnega sveta izvesti neskončno sintezo njegovih prostorskih delov, za kar pa bi, ker se sinteza odvija v času, moral preteči neskončni čas; in ker je bilo že prej pokazano, da neskončni pretečeni čas vsebuje protislovje, tudi materialni prostor ne more biti neskončen. Tu je povsem očitno, da Kant privzema, da je obstoj predmeta pogojen s pogoji našega spoznavanja in da je mogoče predmet spoznati le skozi postopno sintezo delov. Predpostavlja torej ne samo splošno tezo transcendentalnega idealizma, temveč poleg tega .še aksiom zrenja iz transcenden- talne analitike. S tem je ta dokaz za dogmatika že takoj neveljaven, in vsaj tu je neposredno razvidno, da se Kant ne drži lastnih pravil igre. 158 Prikaz prve antinomije Prva antinomija se navezuje na ekstenzivno celoto pojavov, na- tančneje na vprašanje, alije materialni svet po prostoru in času zame- jen ali ne, končen ali neskončen. Teza se glasi: »Svet ima začetek v času, inje tudi po prostoru zajet v meje.«'* Sama teza je sestavljena iz dveh delov, od katerih se prvi nanaša na čas in drugi na prostor Ta dvojnost se nato odrazi tudi v Kantovem dokazovanju, saj argument za prostorsko zamejenost v celoti parazi- tira na zamejenosti časa, ki je bila po predpostavki že dokazana v prvem delu. Tudi zato se bomo v prikazu omejili zgolj na časovni del teze." Dokaz se glasi takole: »Kajti vzemimo, da svet po času nima začetka: tedaj je do vsakega danega trenutka pretekla cela večnost, in potemtakem je preteklo ANTINOMIČNOST PRI KANTU 20. KrV, B 454 A 426. 21. Cf. KrV, B 460 A 432: »Resnični (tran.scendentalni) pojem neskončnosti da sukcesivna sinteza enote v merjenju nekega kvantuma nikoli ne more biti dovršena.« 22. Cf. npr Tomaž Akvinski, »O večnosti sveta«, Razpol 6, str. 98-104. 159 neskončno zaporedje zapovrstnih stanj reči v svetu. No, neskončnost zaporedja pa obstoji prav v tem, da to nikoli ne more biti dovršeno skozi sukcesivno sintezo. Torej neskončno preteklo zaporedje v svetu ni možno, in potemtakem je začetek sveta nujen pogoj njegovegaobstoja.«^" Dokaz je v skladu s splošno metodo antinomičnega spora izpeljan na apagogičen način. Najprej privzamemo, da svet nima svojega začetka, da noben dogodek v svetu ni prvi. Iz tega izhaja, po Kantu sklepa dogmatik, da je pred trenutnim stanjem sveta pretekla cela večnost, eine Ewigkeit, neskončna serija dogodkov. Ob tej predpo- stavki dobimo torej neko zaporedje, kije neskončno in hkrati zaklju- čeno, dovršeno z našim sedanjim stanjem. To paje protislovno, saj je definicija neskončnosti prav to, daje ne moremo doseči s postop- nim dodajanjem elementov.^' Ergo. Samo sklepanje pravzaprav ni novo: uporabljali so ga že v antiki in potem v srednjem veku, kjer je bilo znano pod nazivom de aeter- nitate mundiP Njegova poanta je v tem, da s postopno sintezo, po modelu štetja, ne moremo proizvesti neskončnosti, medtem ko ob tezi, daje svet večen, trdimo ravno to. Če bi namreč šteli revolucije Zemlje okoli Sonca (pravzaprav Sonca okoli Zemlje), potem bi v tem trenutku prišli do neskončnega števila, saj bi se Zemlja v neskončni preteklosti že neskončnokrat zavrtela okoli njega. In to je protislovje. Tako gre vsaj tradicionalni dokaz, ki ga Kant tu preprosto povze- ma. Kar nas mora presenetiti, paje dejstvo, daje imel ta stari problem že dolgo tudi svojo več ali manj priznano rešitev. Že res, da bi ob večnosti sveta morali zdaj prešteti do neskončnosti; to je res proti- slovno. Toda problem ni v večnosti, temveč v sami ideji štetja. Ta ideja je napačna, ker predpostavlja, da nekje, v neki točki preteklosti, ZDRAVKO KOBE 23. Podobno Kantu očita tudi Hegel: »Privzetje namreč neki ali vsake/««/ trenutek, do katerega naj bi potekla cela večnost (večnost ima tukaj le trivialen pomen slabo neskončnega časa). V dokazuje torej predpostavljena dejanskost meje časa; prav to paje tisto, kar bi bilo treba dokazati. Kajti teza je v tem, da ima svet začetek v času.« (G. W. F. Hegel, Znanost logike. I, Analecta, Ljubljana 2001, str. 237-238.) Zanimivo paje, da Hegel te vnaprej privzete meje ne postavlja na začetek časovnega zaporedja, teinveč na njegov konec, v trenutek sedanjega zdaja. »No, ta razlika pa ni bistvena. Zdaj ¡e privzet kot točka, v kateri naj bi preteklo neskončno zaporedje zapovrstnih stanj reči v svetu, privzet je torej kot konec, kot kvalitativna meja. Če bi ta zdaj obravnavali le kot kvantitativno mejo, ki bi bila tekoča in kije ne samo ne bi bilo treba preseči, temveč bi bila sama le svoje samopreseganje, tedaj v njej neskončno časovno zaporedje ne hipreteklo, temveč bi teklo še naprej, in argument dokaza bi odpadel.« (Ibid.. str. 238) Hegel torej Kantu predv.sem ugovarja, daje obravnaval časovno zaporedje kot sestavljeno iz diskretnih enot, daje imel trenutek za nekakšno samostojno mejo časa, čeprav je čas po svojem pojmu svoje samo- preseganje in je trenutek kot tak vedno že odpravljen. S tega stališča sta torej obe, tako začetna kot končna meja, hrbtni strani iste napake. 160 začnemo šteti. Predpostavlja torej, daje bila neka revolucija prva; predpostavlja, da se je Zemlja v nekem trenutku začela vrteti; pred- postavlja skratka, da ima svet začetek v času. To pa je ravno tisto, kar hočemo dokazati; argument je torej krožen.-"" Kant bi s svojim argumentom kvečjemu lahko dokazal, daje ob predpostavki, da svet nima začetka, vedno že neskončno časa tu. Naj gremo še tako nazaj v preteklost, ima tedaj vsaka končna preteklost vedno pred seboj še neko neskončno predpreteklost. Spričo očitne nezadostnosti tega argumenta se seveda zastavlja vprašanje, kako ga je Kant sploh mogel vzeti za svojega. Razlog se morda skriva v tem, da pri problemu večnosti sveta ne gre samo za vprašanje neskončnosti, temveč tudi za vprašanje celote. Pojem sveta je pojem celote. Vemo pa, da je Kant razlikoval dve vrsti celote: totum analyticum in totum syntheticum. V prvem primeru je celota pogoj delov, v drugem pa obratno celota nastane šele skozi postopno združitev vnaprej danih delov. Če je torej pri analitični celoti ideja neskončnega sprejemljiva, saj je dana hkrati s celoto in v njej ne glede na to, ali je število njenih delov končno ali neskončno, pa ANTINOMIČNOST PRI KANTU 24. KrV, B 455 A 427. 25. Ibid. 161 sintetična celota ne more biti neskončna, ker neskončnosti ni mogoče proizvesti skozi postopno sintezo. Vprašanje se tedaj glasi, zakaj Kant obravnava časovno ekstenzijo sveta kot sintetično celoto. Prostor kot tak je po Kantu vse prej analitična celota, in v skladu s tem ga je v transcendentalni estetiki tudi eksplicitno označil za neskončnega. Nasprotno je v transcendentalni analitiki postavil aksiom zrenja, da so vsi pojavi, torej vse materialne zapolnitve tega v zoru danega neskončnega prostora, ekstenzivne velikosti, ki nasta- nejo skozi postopno dodajanje delov. Vsak spoznani pojav v prostoru in - zaradi konceptualnega paralelizma - času je toliko sintetična celota. Zato lahko sklepamo, daje Kant obravnaval svet kot sintetično celoto na podlagi rezultatov transcendentalne analitike. Toda tedaj še enkrat postane očitno, daje dokaz teze veljaven le pod pogojem, če se - v nasprotju s pravili igre - postavimo na stališče transcenden- talnega idealizma. Tezi nasprotna antiteza se nato glasi: »Svet nima začetka, in nobene meje v prostoru, temveč je tako z ozirom na čas kot prostor neskončen.«^^ Dokaz časovnega dela: »Kajti vzemimo: svet ima začetek. Ker je začetek neki obstoj, ki mu predhaja neki čas, ko reči ni, je moral torej predhajati neki čas, v katerem sveta ni bilo, tj. prazen čas. Vendar pa v praznem času nobena reč ne more nastati; ker noben del takšnega časa na vsebuje nobenega specifičnega pogoja, ki bi dajal prednost obstoju pred neobstojem (pa naj privzamemo, da reč nastane sama od sebe ali skozi kak drugi vzrok). Torej se v svetu sicer lahko začne marsikatero zaporedje reči. svet sam pa ne more imeti začetka in je torej z ozirom na pretekli čas neskončen. «" ZDRAVKO KOBE 26. Podobno Hegel, cf. Znanost logike. I, op. cit., .str. 239: »Dokaz namreč najprej privzame neki onstran vsvetnega obstoja, neki prazen čas, potem pa tu vsvetni obstoj prav tako tudi kontinuira preko njega v ta prazni čas, s tem odpravi prazni čas in tako obstoj podaljša v neskončnost. Svet je obstoj; dokaz predpostavi, da ta obstoj nastane in da ima nastajanje neki v času predhoden pogoj. Vendar sama antiteza obstoji prav v tem, da ni nobenega absolutnega obstoja, nobene absolutne meje, teinveč vsvetni obstoj v.selej terja predhodni pogoj. Kar je treba pokazati, se potemtakem nahaja v dokazu kot privzetek.« 162 V dokazu v skladu z apagogično metodo še enkrat privzamemo nasprotno, torej da se je svet v nekem trenutku, naj bo to trenutek stvarjenja ali preprosto prvi trenutek sveta, začel. Argument temelji na tem, da bi tedaj pred nastankom sveta obstajal neki prazni čas. Kant tu sprva nima nič proti tej ideji, trdi le, da tedaj svet sploh ne bi bil nastal. Ne zato, ker so vsi deli takega praznega časa enaki in zato nobeden ne podaja kakega specifičnega razloga, ki bi povzročil spre- membo. Kajti če bi ga vseboval, svet ne bi bil nastal šele v tem trenutku, temveč bi bil nastal že trenutek prej, in tako naprej v neskončnost. Ker so skratka v tem oziru vsi deli praznega časa enaki, ker noben trenutek ne podaja razloga, zakaj v tem trenutku in ne raje v kakem drugem, svet bodisi vselej že obstaja ali pa ga sploh ne bi bilo. In ker dejansko obstaja, je ideja absolutnega začetka ne samo protislovna, temveč očitno tudi napačna. Tudi pri antitezi pa dokaz nima potrebne dokazne moči. Najprej bi mu lahko očitali, da definicija začetka kot dogodka, pred katerim je bil čas, ko te reči, sveta, še ni bilo, že prejudicira odgovor Pravo vprašanje je nasprotno v tem, ali sploh lahko govorimo o času pred nastankom sveta; in tu bi kak Leibniz preprosto zatrdil, daje bil svet ustvarjen v prvem trenutku časa, torej da je bil skupaj s svetom ustvarjen tudi čas sam. Dokaz tako še enkrat ni apagogičen, temveč neposredno zatrdi tisto, kar bi moral dokazati, in za dogmatika še enkrat ni veljaven.^* Nasprotno pa se zdi, da mora ravno Kant obravnavati časovni začetek sveta na ta način, da se prvi dogodek izkaže za protislovnega. ANTINOMIČNOST PRI KANTU 27. KrV, B 459 A 431. - Enako tudi nekoliko niže, KrV, B 461 A 433: »Vse to lahko sprejmemo, vendar je vseeno nesporno, da bi morali vsekakor privzeti ta dva nestvora, prazen prostor izven sveta in prazen čas pred svetom, če bi privzeli mejo sveta.« 163 Kant je namreč že pred tem v prvi analogiji izkustva pokazal ne le, daje sprememba možna le v času in ob njegovi kontinuiteti, temveč tudi, da pojem spremembe, tj. časovnega dogodka, predpostavlja identiteto tistega, kar se v spremembi spreminja. Da bi lahko govorili o spremembi, je treba stanje pred njo in stanje po njej obravnavati kot stanji nečesa istega, saj drugače ti dve stanji ne bi bili del istega časa. Zato vsak dogodek vedno že predpostavlja, da je pred njim obstajal neki čas, v katerem je bila ta reč oziroma substanca določena drugače. S tem vsako časovno stanje postane neločljivo povezano s predhodnim časovnim stanjem, tako da pojem absolutnega začetka ni možen. Toda še enkrat, to je argument, ki predpostavlja stališče transcendentalnega idealizma in za dogmatika nima nujne veljave. Do podobnega rezultata pa pridemo nazadnje tudi v primeru, če vendarle dopustimo idejo nekega časa pred obstojem sveta. Kant je sicer prepričan, daje ta ideja protislovna inje v nemožnosti praznega prostora onstran materialnega sveta in praznega časa pred začetkom sveta videl odločilni argument za svojo antitezo. »Dokaz za neskončnost danega sveta in skupka sveta sloni na tem: v nasprotnem primeru bi obstajala prazen prostor in prazen čas. ki bi tvorila mejo sveta.«^^ Ta argument po Kantovih pravilih sicer strogo vzeto ni dopusten, saj ne govori toliko o nujni protislovnosti dogmatizma, temveč o tem, kakšno teorijo prostora in časa zagovarja neki dogmatik. Toda ker je bila tako za Newtona kakor za Leibniza ideja praznega oziroma imaginarnega časa pred trenutkom, preden gaje ustvaril bog, vseka- kor misljiva brez protislovja, je za dogmatika Kantova trditev prazno zagotovilo. In obratno, prav transcendentalni idealist se tukaj znajde ZDRAVKO KOBE 28. Ta argument Kant zare.s eksplicitno navede v dokazu drugega dela antiteze, ki se nana.ša na prostor (KrV, B 455,457 A 427,429): »Ker paje svet absolutna celota, zunaj katere ni mogoče najti nobenega predmeta zora in s tem nobenega korelata sveta...« Ker prazen prostor ni predmet možne zaznave, praznega prostora ni; težko bi si predstavljali neposrednejše sklicevanje na tran.scendentalni idealizem. 164 V zagati, ker ne prazen prostor ne prazen čas nista predmeta možne zaznave,^* tako da je on dejansko primoran misliti materialni svet kot brezmejen. Če tezo in antitezo beremo skupaj, pridemo na koncu do nena- vadnega rezultata, kije v popolnem nasprotju s Kantovimi začetnimi zagotovili. Njegova argumentacija je apagogična le na videz: tako imenovani dokaz se dejansko zvede na neposredno zatrditev enkrat teze in drugič antiteze. Toliko za dogmatika nobena ni dokazana, in toliko Kantu hkrati ni uspelo pokazati, da dogmatik nujno zaide v protislovje. Zato pa, pozor, velja obratno: ob vprašanju zamejenosti ah nezamejenosti sveta po času in prostoru se ravno transcendentalni idealist znajde pred grožnjo nujnega protislovja, saj dokaza teze in antiteze zanj sta veljavna. To 1тефге1ас1јо Kantovega prikaza na povsem zunanji način potrjuje srečna historična okoliščina. Prva antinomija ima namreč to posebnost, da jo je moč brati kot apriorno rekonstrukcijo nekega faktičnega spora. Gre seveda za slavno izmenjavo pisem med Leibnizom in Clarkom, ki hkrati dokaj natančno opozarja na slabosti Kantovega prikaza. V tem sporu sta avtorja - poleg vsega ostalega - zagovarjala vsak svojo teorijo prostora in časa in svojemu nasprotniku dokazovala, daje njegova teorija notranje protislovna. Clarke je na primer Leibnizu očital, da bi se v primeru, če bi bog svet premaknil za meter levo ali desno, po njegovi relacijski teoriji še naprej nahajal na istem mestu; tedaj bi se torej svet premaknil in se hkrati ne bi premaknil, bil bi tu in tam obenem. To paje protislovje; torej je njegova teorija napačna. In obratno, Leibniz je Clarku doka- ANTINOMIČNOST PRI KANTU 29. Cf. G. W. Leibniz, Izbrani filozofski spisi. Slovenska matica, Ljubljana 1979, str. 187: »Kar zadeva Večnost Sveta: ti, ki predpostavljajo, da sta Prostor in Materija isto, morajo dejansko predpostaviti ne le, daje Svet neskončen in večen, temveč daje celo nujno tak, in to prav tako kot Prostor in čas, ki nista odvisna od človekove Volje, temveč od božje Eksistence.« 165 zeval, da bi se ob predpostavki, da bog premakne svet za meter levo ali desno, skupaj z njim (kot referenčno oporo sveta) premaknil tudi prostor sam, tako da se dejansko ne bi zgodilo nič. Bog torej sploh ne more premakniti sveta v celoti, saj bi bilo to agendo nihil agere; to paje protislovje, zato je Clarkova teorija, ki to dopušča, tudi sama protislovna. Oba avtorja sta podobno kakor Kant uporabljala apagogično metodo dokazovanja. S Kantovim prikazom prve antinomije ju druži tudi to, da je bil apagogični ovinek zgolj navidezen, saj sta oba v izhodišču nasprotniku dejansko podtaknila svojo teorijo. Dokazala sta torej, da je nasprotnikova teorija protislovna, če predpostavimo veljavnost lastne; kar v resnici ni težko. Spora v nekem smislu sploh ni bilo, temveč sta v njem govorila drug mimo drugega. To velja tudi za konkretno vprašanje o zamejenosti sveta v prostoru in času. Tu sta sicer oba, kakor se za kristjana spodobi, zagovarjala stališče, da svet ima začetek v času. Trdila pa sta, daje to misljivo le znotraj njune lastne teorije. Leibniz je dokazoval, da ob predpostavki vnaprejšnjega obstoja absolutnega časa in prostora bog ne bi mogel imeti nobenega zadostnega razloga, zakaj naj bi svet ustvaril ravno tedaj, kot gaje; torej ga sploh ne bi bil ustvaril. Clarke paje Leibnizu navrgel, daje njegov svet nujno materialno neskončen, saj v njego- vem svetu ni možnosti za praznino. Leibniz je torej v tem sporu, nekoliko presenetljivo, dejansko zastopal Kantovo antitezo in Clarke tezo. Zato je za nas pomenljivo, da sta oba enako zavrnila očitke, ki so prihajali z nasprotne strani. Clarke je tako zatrjeval, daje razlog za stvarjenje sveta lahko tudi volja boga, ki se je arbitrarno odločil, da svet ustvari pač v nekem ZDRAVKO KOBE »Toda govorjeno absolutno, pa bi se dalo pojmiti, da se je Vesolje začelo prej, kot se dejansko je. Denimo, da predstavlja lik AEFB naše ali kako drugo Vesolje. Koordinata AB naj predstavlja njegovo začetno Stanje, koordinati CD in EP pa naslednji Stanji. Pravim, da se da pojmiti, da seje začelo prej, če si mislim lik podaljšan v nasprotno smer z dodat- kom RABS. Kajti, ker so tako stvari dobile svoje povečanje, se poveča tudi čas.«" 30. Leibniz z odgovorom seveda ni mogel biti zadovoljen, saj postaviti razlog v božjo voljo pomeni isto kot reči, da razloga ni. »Priznavajo mi sicer to moje važno Načelo, da se ne zgodi nič brez zadostnega razloga, zakaj prej tako kot drugače. Toda to priznavanje zadeva samo besede, dejansko pa mi ga oporekajo, kar odkriva, da niso zadostno dojeli njegove moči.« (Ibid., str 165.) 31. Cf. ibid, str. 199: »Absolutno govorjeno se zdi, da Bog lahko ustvari materialno, po svoji razstrtosti končno vesolje, vendar se zdi nasprotje tega bolj konformno njegovi modrosti.« 32. Cf. ibid., str. 177: »A če človek pokaže, daje začetek, kakršenkoli žeje, vedno ista stvar, potem sploh odpade vprašanje, zakaj naj bi bil drugačen.« - Cf. tudi ibid., str. 210-211. 33. Ibid., str. 211. 166 trenutku.'" Po drugi strani je Leibniz enako zanikal domnevo, da ne more misliti zamejenosti sveta. Če trdi, daje svet materialno neskon- čen in prostor poln, potem razlog za to ni v konceptualni protislovnosti meje, temveč preprosto v božji vsemogočnosti, ki mu brezmejno polni svet nudi več priložnosti za manifestacijo njegove moči." Kar zadeva začetek sveta, paje dovolj reči, daje bil ustvarjen v prvem trenutku časa; tu je dobesedno nesmiselno spraševati, zakaj ga je bog ustvaril ravno tedaj, kot gaje, in ali bi ga mogel ustvariti svet prej, kot gaje, saj lahko o času govorimo šele na podlagi dejanskega začetka sveta.'^ Ob ključni dilemi o obstoju nedejanskega časa pred stvaritvijo sveta Leibniz dokončno pokaže svoje mojstrstvo: ANTINOMIČNOST PRI KANTU 34. Po tem modelu bi lahko formulirali vrsto drugih antinomij, denimo - če ostanemo pri Svetem pismu - v zvezi z Adamom in Evo. Dogmatikova teza bi se tu glasila: Obstaja prvi par Kajti, bi navajal v svojem apagogičnem dokazu, vzemimo, da ga ni bilo; ker smo ljudje rojeni od staršev, brez prvih staršev ljudi sploh ne bi bilo. Ergo, etc. Dogmatik antiteze pa bi trdil nasprotno: Noben par ni prvi, temveč gre veriga prokreacije v neskončnost a parte priori. Kajti vzemimo, bi dokazoval, da prvi par je; kot človeka morata biti rojena, in morata tudi sama imeti svoje starše. Ergo, etc. 167 Čeprav je bil svet enkrat dejansko ustvarjen, si lahko na podlagi nekakšne formule sveta, na podlagi pravilnosti, ki se izrazijo znotraj dejansko obstoječega sveta, zamislimo tudi čas pred nastankom sveta: preteklost v skladu z dejanskimi pravili časovnega sosledja preprosto podaljšamo nazaj. Ta čas je tedaj sicer res nerealen, zgolj imaginaren, saj časa pred stvarjenjem sveta ni bilo; kljub temu paje še naprej v celoti določen, ima svoje časovne lastnosti in lahko nasploh o njem govorimo na natanko enak način kot o realnem času. Ta distinkcija bi Leibnizu nazadnje omogočila, da bi brez težav in brez protislovja uskladil tezo in antitezo Kantove prve antinomije. Zatrdil bi, da je svet po času z nekega absolutnega stališča sicer dejansko zamejen, da pa se onstran te meje razteza neki imaginarni čas, kije potencialno neskončen. Za ponazoritev njegove rešitve vze- mimo, daje bil svet, vsaj tako kažejo nekatere kalkulacije na podlagi Svetega pisma, dejansko ustvarjen okoli leta 3500 pred Kristusom. Tedaj pred tem datumom ne sveta ne časa ni bilo. Toda na podlagi začetnega stanja sveta in na podlagi reda, ki vlada med rečmi sveta po letu 3500 pred Kristusom, bi se vsaj za nas čas nadaljeval nazaj v neskončnost. Ko bi tako raziskovali preteklost naravnega in člove- škega sveta, bi z enako upravičenostjo govorili tudi o razvoju človeka pred tem časom ali o genezi Sončnega sistema. Gledano od zunaj bi tedaj svet sicer res imel svoj absolutni začetek, toda vsaj mi, ki smo znotraj, nikakor ne bi mogli opaziti, da smo v nekem trenutku presto- pili mejo med realnim in imaginarnim časom in zakoračili v ima- ginarno preteklost.^'* zdravko kobe Vsaj dogmatik z imenom Leibniz torej ne samo ni zapadel v protislovje, temveč je že vnaprej razrešil tisto antinomijo, v katero je sicer po nujnosti zabredel Kant. Prikaz druge antinomije Druga antinomija zadeva vprašanje, ali je materija v prostoru deljiva v neskončno ali ne, oziroma, ali obstajajo neki osnovni sestav- ni deli materije, ki sami niso več ne fizično ne metafizično deljivi. Teza bo v tem sporu zopet postulirala neko spodnjo mejo delitve in obstoj enostavnih substanc, antiteza pa bo vztrajala pri neskončnosti progresa deljenja. Teza se torej glasi: »Vsaka sestavljena substanca v svetu sestoji iz enostavnih delov, in nasploh ne eksistira nič razen enostavnega ali tistega, kar je sestavljeno iz njega.«" Dokaz je zopet izpeljan preko apagogičnega ovinka: začne s privzetkom, da sestavljene substance ne sestojijo iz enostavnih delov. Da bi ugotovili, v kakšne zagate bi nas privedla takšna hipoteza, nas Kant popelje v nekakšen miselni eksperiment. Če bi, pravi, v mislih odpravili vso sestavitev, nam tedaj ne bi ostalo nič več; kajti če bi sestavljeno substanco v mislih razgradili na njene sestavne dele, bi bili ti deli bodisi zopet sestavljeni bodisi bi bili enostavni. Ker pa smo privzeli, da ni enostavnih delov, bi morali biti sestavni deli substanc tudi sami sestavljeni. Dejali pa smo, da moramo odmisliti sploh vso sestavitev. Torej nam po tem miselnem eksperimentu res ne bi ostalo nič več. Mi, ki beremo Sveto pismo, seveda vemo, kako seje zgodilo v resnici: Ustvaril ju je Bog. Toda Bog je moder, in je vse uredil tako, da bi po verigi prokreacije za vsakega človeka lahko našli njegove starše - tudi za Adama in Evo. Ustvaril ju je s popkom ! 35. íTrV, B 462 A 434. 168 ANTINOMIČNOST PRI KANTU 36. Ibid. Hegel se tu odkrito norčuje iz Kanta, cf. G. Vv'. F. Hegel, op. cit., str 192: »Redundanci samega dokazovanja .se tukaj pridruži tudi redundantnost govorice - ker je pri teh (namreč substancah) sestavitev zgolj naključna relacija substanc« 169 Kant očitno meni, da bi bilo to protislovno, saj smo vendar začeli s substancami. Torej, sklepa, je bodisi nemogoče odmisliti vso sesta- vitev bodisi nam mora po tej odmislitvi vendarle ostati nekaj, tj. tisto, kar je samo enostavno. Prva možnost paje protislovna. »V tem primeru namreč tisto sestavljeno ne bi sestojilo iz substanc (ker je pri njih sestavitev zgolj naključna relacija substanc, in te bi kot nekaj samostojnega morale obstajati tudi brez nje).«"' Ker je torej ta možnost protislovna, nam potemtakem, zaključuje Kant, ostane samo še druga: zadnji sestavni elementi sestavljenih substanc so enostavni. V dokazu lahko izluščimo dva ključna koraka. Prvi je v trditvi, da sestavljene substance z razgradnjo ne moremo razbiti na nesubstan- cialne dele. Vsaj v tej splošni obliki ta trditev nima neposredne povezave z idejo neskončnosti, gre preprosto za kriterij, po katerem razlikujemo substancialno povezavo od nesubstancialne. Če je nekaj namreč mogoče razgraditi na ta način, potem to pač ni substanca. Ta trditev je toliko neproblematična. V drugem koraku, in taje odločilen, Kant preprosto pripomni, da je za substance to, da so združene z drugimi substancami v neko sestavljeno substanco, nekaj povsem kontingentnega, nebistvenega, naključnega. Substance, pravi, lahko obstajajo povsem samostojno, ne da bi za to potrebovale pomoč kake druge. Povedano drugače, substance so po svoji naravi enostavne. Toda to je vendar ravno tisto, kar naj bi dokaz teze šele pokazal, kajti vprašanje je natanko v tem, ali je substanca bistveno enostavna ah bistveno sestavljena. Hegel zato pravi: ZDRAVKO KOBE 37. IbicI. 38. Cf. KrV, B 466 A 438: »Prostora pravzaprav ne bi smeli imenovati compositum, temveč totum, ker so njegovi deli možni le v celoti in ne celota skozi dele. ... Ker prostor ni nekaj sestavljenega iz substanc (niti iz realnih akcidenc ne), zato, če odmislim v njem vso sestavitev, ne more ostati nič, niti točka. ... Naš sklep od sestavljenega na enostavno velja le za za sebe obstoječe reči.« - Enako npr Reß. 5879 (ok. 1785-88; Ak. A., XVIII, str. 375): »Pojem prostora je sam le forma sestavitve; če je torej ta odpravljena, je odpravljeno vse in ne ostane nič.« - Cf. tudi Refl. 5299 (ok. 1776-78; Ak. A., XVIII, str. 147): »Sestavitev je naključna enotnost mnogega. Zato ni vsaka celota sestavljena, npr. prostor, ker tukaj enotnost predhaja mnoštvu oziroma mnoštvo predpostavlja enotnost.« 170 »Očitno je, da bi bilo mogoče apagogični ovinek izpustiti in tezi ' Sestav- ljena substanca sestoji iz enostavnih delov' neposredno pristaviti kot dokaz omenjeni razlog: ker ¡e sestavitev zgolj naključna relacija sub- stanc, ki jim je zatorej zunanja in substanc samih ne zadeva.«" Kantov miselni eksperiment je po Heglu toliko povsem odveč, saj se t. i. dokaz zvede na neposredno zatrditev enostavnosti sub- stance. Toda čeprav je formalno vzeto to res, nas Kantova izvedba dokaza napotuje na vprašanje prostora samega in prostorskosti substanc, ki je pravo jabolko spora. Ni naključje, da opomba k tezi obravnava ravno vprašanje, na kakšen načinje sestavljenost prisotna v prostoru. Ker v njem lahko razločimo dele, ga lahko obravnavamo kot sestavljenega. Vendar je razmerje med celoto in deli v primeru prostora specifično po tem, da niso deli pogoj celote, temveč je celota pogoj delov. Zato bi v primeru prostora miselni eksperiment odmi- slitve vse sestavitve dejansko končal z ničimer - tudi točke namreč niso sestavni deli, temveč le meja prostora. To pa nazadnje pomeni, da pri prostoru sestavljenosti dejansko ni mogoče odpraviti. Prostor je v tem smislu bistveno sestavljen.'* Z upoštevanjem problematike prostora lahko sedaj še natančneje rekonstruiramo potek dokaza. Vprašanje je pravzaprav, ali so lastnosti prostora tudi lastnosti substance, ki so v njem. Kant se sicer pretvarja, da operira z enim samim pojmom substance, toda v resnici jo enkrat obravnava kot bistveno razsežno in drugič kot nerazsežno. Na začetku ANTINOMIČNOST PRI KANTU 39. KrV, B 463 A 435. - Pri formulaciji antiteze sicer že takoj pade v oči, da v njej več sploh ni govor o substancah, temveč o rečeh v svetu. S tem pa je odločilni korak pravzaprav že storjen, kajti če so substance načeloma lahko neprostorske, pa tega ne moremo več reči za empirične reči tega prostorskega sveta. 40. Ibid. 41. To je sicer le začetek dokaza, ki ga Kant uporabi kot izhodišče za neki drugi korak. 171 dokaza je beseda očitno o prostorski substanci. Zato bi lahko brez zadržka sprejeli obe plati alternative: »Bodisi pri substancah ni mogo- če odpraviti vse sestavitve ali pa mora po odmislitvi sestavitve ostati nekaj enostavnega,« saj prvo velja za prostorsko substanco, medtem ko je druga možnost značilna za neprostorsko. Vendar Hegel na tem mestu pojem substance omeji in jo začne obravnavati izključno kot neprostorsko. Dokaz je toliko za dogmatika očitno neveljaven. Antiteza pravi: »Nobena sestavljena reč v svetu ne sestoji iz enostavnih delov, in nasploh v njem ne eksistira nič enostavnega.«^' V dokazu Kant sicer poskuša pokazati, daje sleherni del sestav- ljene reči tudi sam prostorski. V ta namen privzame nasprotje antiteze, torej obstoj enostavnih reči, in pravi: »Ker je vsako zunanje razmerje in s tem tudi vsaka sestavitev iz substanc možna le v prostoru, mora tudi prostor, ki ga zavzema sestavljeno, sestojiti iz prav toliko delov, kohkor je delov, iz katerih sestoji ono samo. Vendar prostor ne sestoji iz enostavnih delov...«''^ Tako imenovani dokaz obstoji v tem, da lastnosti prostora prepro- sto prenese na lastnosti substanc: ker v prostoru ni enostavnih delov, nobena substanca ni enostavna; ker je prostor deljiv v neskončno, je v neskončno deljiva tudi substanca. Toda vprašanje je vendar natanko v tem, ali moramo substanco v reSnici obravnavati kot bistveno pro- storsko. Kant še enkrat neposredno zatrdi to, kar bi bilo potrebno šele dokazati.*" ZDRAVKO KOBE Razlog je v tem, da Kant na tej točki zamenja nasprotnika. Če je bil v prvem delu udarec naperjen proti monadističnemu racionalistu, ki dopušča možnost neprostor- ske substance, je potrebno sedaj še soočenje z atomističnim empiristom, za katerega so substance sicer nujno prostorske, vendar pa so lahko fizično nedeljive in toliko enostavne. Kant zato uvede nov preudarek, ki se tokrat več ne opira neposredno na lastnosti prostora kot takega, temveč sloni na pogojih zaznavnosti reči v prostoru. Ker nobena zaznava ni enostavna, temveč je vselej sestavljena, in to tako po ekstenziji kot intenziji, je vse prostorsko bistveno deljivo. Toda problem je v tem, da se Kant tu - v nasprotju s pravili igre - neposredno opre na rezultate transcenden- talnega idealizma, natančneje na aksiom zrenja. 42. KrV, B 467 A 439. 43. Monadologia physica, TWA, II, str. 530, 532. 172 Pri tem se na neki način sam zaveda, da goljufa. V opombi k dokazu navede precej močen ugovor, ki pa ga vse prehitro zavrže s pomočjo (nedopustnega) sklicevanja na čute. Omenja namreč neke monadiste, ki poskušajo neskončno deljivost prostora združiti z nede- ljivostjo substanc. »Če naj jim prisluhnemo, bi si morali poleg matematične točke, ki je enostavna, vendar ni del, temveč zgolj meja prostora, inishti še fizične točke, ki so sicer prav tako enostavne, vendar pa imajo to prednost, da kot deli prostora s svojo agregacijo zapolnjujejo prostor«"^ Motili bi se, če bi mislih, daje ta monadist s tako nespametnimi idejami kakšen Leibniz - nasprotno, ta monadist je prav Kant sam. Kant je leta 1756 napisal delo z zgovornim naslovom; Raba z geome- trijo združene metafizike v naravni fidozofiji, katere prvi preskus vse- buje fiizično monadologijo. V njem gre za problem, kako uskladiti na videz izključujoče trditve metafizike, daje zadnji temelj prostora v enostavnih substancah, monadah, in nauk matematike, po kateri je prostor deljiv v neskončnost. In kaj je naredil Kant? Sprejel je monadološko predpostavko metafizika, vendar seje izognil običajni konkluziji s tem, da je postavil razliko med biti v prostoru (esse in spatio) in zapolnjevati neki prostor (implere spatium). »Vsak enostaven element telesa oz. monada ne samo je v prostoru, temveč tudi zapolnjuje prostor, in to kljub svoji enostavnosti.«"" ANTINOMIČNOST PRI KANTU 44. Monadologia physica, TVv'A, II, str 534. S tem razločkom sta metafizika in matematika združljivi, vendar se pojavi nova težava, ki je tokrat v tem, kako naj iz nerazsežnih monad ustvarimo razsežen prostor. Da bi premostil ta prepad med biti v prostoru in zapolnjevati prostor, Kant uvede pojem območja dejavnosti {sphera activitatis). »Monada ne določa prostorčka svoje pričujočnosti z mnoštvom svojih substancialnih delov, temveč z območjem dejavnosti, s katero preprečuje dragim monadam, ki so pričujoče na obeh straneh, da bi se ji še bolj približale.«'*'' Nerazsežna monada je navzoča v prostorčku, ki ga zapolnjuje, na ta način, da z dejavno silo preprečuje drugim monadam, da bi vdrle v območje njene dejavnosti, in s tem omejuje območje dejav- nosti druge, prostorsko sosednje monade. Koliko prostora bo zapol- njevala neka monada, po tej teoriji ni odvisno od njene ekstenzije, od števila njenih substancialnih delov, temveč izključno od njene intenzije, od jakosti njene dejavnosti. Imamo torej neko fizično točko, ki obvladuje neki prostor. Ta prostor, v katerega ni mogoče vdreti inje toliko pojavno neprediren, lahko v mislih razdelimo, ne da bi s tem prizadejali enostavnost fizične monade. Ta neskončna deljivost prav tako ni samo namišljena ali metafizična, temveč je vsaj načeloma tudi fizično izvedljiva. Kajti prostorček, ki ga zapolnjuje neka monada, lahko v neskončno stiska- mo s tem, da nanjo delujemo z močnejšo zunanjo silo. Prostor je tako tudi fizično deljiv v neskončno, substance pa vseeno ostanejo enostavne. Metafizika in geometrija, bistvo in pojavi so pomirjeni. Če to upoštevamo, ni videti pravega razloga, zakaj bi se moral dogmatik odreči tej poziciji. Vsaj \Kritiki čistega uma Kant ne navaja neodvisnih argumentov, temveč se sklicuje na pogoje čutnega spozna- vanja, ki veljajo samo za transcendentalnega idealista, ne pa tudi za racionalističnega dogmatika. 173 ZDRAVKO KOBE Privzemimo torej, da se v točki A nahaja neka enostavna substanca v prostoru; zraven nje se na nasprotni strani nahajata točki a in b, ki naj tvorita mejo območja učinkujočnosti substance A. V skladu z neskončno deljivostjo prostora je možno podati točko c na sredini črte Aa, torej znotraj sfere aktivnosti substance A. »Če se sedaj A upira tistemu, kar poskuša vdreti v a, se mora tudi c upirati obema točkama A in a. Kajti če ne bi bilo tako, bi se obe točki [sc. A in a] neovirano pribhževali in bi torej A in a sovpadli v točko c, tj. prostor bi bil zbit. Torej mora biti v c nekaj, kar se upira zbitju A in a...«"* 45. Anfangsgründe, TWA, IX, str. 56. 46. Anfangsgründe, TWA, IX, str. 57. 174 No, V Metafizičnih načelih znanosti narave iz leta 1786 je Kant vendarle razvil neki argument, ki naj bi dokazal, daje pozicija fizič- nega monadista notranje protislovna. Izhodiščna situacija je tu na moč podobna okvirju druge antinomije: tudi tu, v 4. teoremu dina- mike, poskuša Kant dokazati, daje materija kot oznaka za prostorsko substanco v neskončno deljiva. Vendar je tokrat bolj temeljit: »Z dokazom neskončne deljivosti prostora še zdaleč ni dokazana tudi neskončna deljivost materije, če pred tem ni dokazano: daje v slehernem delu prostora materialna substanca, tj. da lahko v njem naletimo na za sebe gibljive dele.«"" Da bi lahko iz neskončne deljivosti prostora sklepali na neskončno deljivost substanc, ki so v njem, je torej dodatno potrebno dokazati, da se v vsakem delu prostora nahaja samostojna substanca. Ovreči je treba ravno fizičnega monadista. Dokaz je tudi tu apagogičen, in pri njem si Kant pomaga z neko skico: ANTINOMIČNOST PRI KANTU 175 Iz tega pa izhaja, nadaljuje Kant, da tudi točka c izvaja neko aktivnost, torej je tudi v njej navzoča neka substanca. V nasprotnem primeru substanca A namreč ne bi mogla preprečiti vdora druge substance v svoj prostorček. Posledično je pričujočnost neke sub- stance v točki c nujni pogoj tega, da bi bil prostor med a in A zapol- njen, enako pa potem tudi med c in A, in tako naprej v neskončno. Torej mora biti prostor dejansko v vsaki točki zaseden z neko sub- stanco, in hipoteza fizičnega monadista je protislovna. Nasprotno pa smo na podlagi tega dokaza upravičeni prenesti lastnosti prostora na prostorske substance. Ali dokaz vzdrži? Kant najprej predpostavi, da enostavna, neraz- sežna substanca, ki se nahaja v točki A, s svojo silo repulzije pre- prečuje vdor drugih substanc. Na ta način obvladuje svoj prostor, ki je za zunanjega opazovalca poln, materialen. Znotraj tega prostora Kant sedaj zariše neko fiktivno točko, točko c. Do tod je vse v redu. Toda Kant sedaj preprosto zatrdi, da tudi Ta točka c sama po sebi izvaja neko dejavnost, daje tudi ona sama središče in subjekt učinko- vanja. Če kaj, potem je protislovna ravno ta trditev. Po predpostavki namreč substanca A že zapolnjuje ta prostor in s tem ravno preprečuje, da bi vanj prišla kaka druga substanca. Ta prostor je vendar njen prostor, je območje njene dejavnosti. Razlog, ki ga navaja Kant v prid svoji trditvi, češ da bi v nasprot- nem primeru, tj. če v točki c ne bi bilo dejanske substance, točki A in a sovpadli, je preprosto brezpredmeten. Dilema je čista: ali substanca A ima neko silo ali paje nima. Če jo ima, potem po predpo- stavki sama, brez kakršnekoli druge pomoči, zapolnjuje neki prostor. Ta prostor je resda lahko večji ali manjši, toda naj ji stoji nasproti še tako velika končna sila, se ta prostor njenega učinkovanja ne bo skrčil v neprostorsko točko. Če pa, nasprotno, substanca sile nima, potem niti z neskončnim številom subjektov prostor ne bo zapolnjen, kakor bi hotel Kant. Kakorkoli, privzeli smo, da substanca silo ima in da v skladu s tem tudi obvladuje neki prostor, ki je samo njen. Torej v točki c ZDRAVKO KOBE 47. Kako je potemtakem Kant .sploh lahko mislil, da njegov dokaz deluje? Nekak,šno racionalno jedro bi se morda dalo izluščiti s tem, če bi izhajali ne iz substanc in njihovih sil, temveč raje iz njihovih učinkov. V tem primeru bi lahko ugotovili, da med točkama A in a obstaja neka odbojnost. Ta učinek pa bi lahko brez razlike pripisali tako nečemu, kar se nahaja v točki A, kakor tudi točki c. Še več, če bi se sami postavili v točko c, bi vsi ugotovljivi pojavi kazali, da učinkovanje izhaja prav iz točke c. Toda ravno v tem je napaka. Po predpostavki namreč že imamo substanco v točki A, ki zapolnjuje prostor ab, zato se mi sami ne bi mogli postaviti v točko C. 48. Hegel tu Kantu ne prizanaša, cf. Znanost logike, op. cit., str. 197: »Če si potemta- kem nasprotje te teze in antiteze ogledamo natančneje in njune dokaze očistimo vse nekoristne redundance in zamotanosti, tedaj vsebuje dokaz antiteze - s prestavitvijo substanc v prostor - asertoričen privzem kontinuitete, dokaz teze pa- s privzemom sestavitve kot načina odnosa med substancami - asertorični privzem naključnosti tega odnosa in s tem privzem, da so substance absolutno enovite. Celotna antinomija se torej reducira na ločitev in direktno zatrditev obeh momentov kvantitete, in sicer v njuni popolni ločenosti.« 176 nikakor ne more biti druge substance, ki tedaj pač ne more vdreti v območje dejavnosti substance A.'*'' Dokaz je neveljaven, ker predpo- stavi tisto, kar bi bilo potrebno dokazati: da znotraj območja učinko- vanja nekega subjekta obstajajo subjekti, ki tudi sami izvajajo neko dejavnost. Končni rezultati prikaza drugega antinomičnega spora so za Kanta še enkrat porazni. Tako teza kakor antiteza nista dokazani na način, ki bi mogel prepričati dogmatika, temveč sta neposredno zatrjeni na podlagi zunanjih razlogov.''* Zato dogmatik ne bi zašel v protislovje. Kot smo videli, je zlasti fizični monadist vnaprej podal rešitev Kanto- vega problema s pomočjo razločka med racionalno podobo sveta, v katerem so substance nazadnje enostavne, in čutno podobo njihovih učinkov, ki so prostorski in toliko v neskončno deljivi. Nasprotno pa bi se ravno transcendentalni idealist še enkrat znašel pred grožnjo neizogibnega protislovja, saj zanj dokazi dejansko so veljavni. On mora trditi, da so pro.storske substance enostavne in hkrati deljive v neskončno. K prvemu ga sili pojem subjekta, ki tvori ANTINOMIČNOST PRI KANTU Antinomičnost pri Kantu Na podlagi naše skeptične metode Kantove skeptične obravnave antinomičnega spora moramo ugotoviti, da Kantov posredni dokaz veljavnosti njegovega sistema v celoti spodleti. Namesto da bi dogma- tik zašel v protislovje, je antinomija vse prej pokazala notranjo pro- tislovnost transcendentalnega idealizma samega. Ta okoliščina za Kanta sicer še ni usodna, saj ima po lastnem zatrjevanju v transcen- dentalnem idealizmu hkrati tudi sredstvo, da spor razreši. Preden se posvetimo ponovnemu pretresu izvora antinomičnosti, zato poglejmo, kakšna je Kantova predstavitev rešitve. Po Kantu se osnovna matrica dialektičnega sklepa glasi: Če je pogojeno dano, je skupaj z njim dano tudi tisto nepogojeno. Ta sklep je za dogmatika popolnoma pravilen, saj so z njegovega stališča reči dane neodvisno od vseh subjektivnih pogojev in so same v sebi določene tako, kot pač so."' V primeru sveta to pomeni, daje z vsakim elementom sveta hkrati dano tudi celotno zaporedje njegovih pogojev, naj bo to končno ali neskončno. Tedaj je nujno resnično eno od dvojega: svet ali ima neki prvi pogoj, ki sam ni pogojen, ali pa je tisto nepogojeno svet kot celota. Čeprav na podlagi prikaza, ki gaje podal Kant, sedaj ne moremo več trditi, da se dogmatik znajde v notranji antinomiji, je res vsaj to, da ne more navesti dokončnega odgovora, tako da ostane ujet vsaj v zunanje nasprotje do drugih filozofskih sistemov. Odločitev za tezo ali antitezo je arbitrarna. 49. Cf. Refl. 5553 (1778-79''; Ak. A., XVIII, str. 223): »Stavek: če je pogojeno dano, je dano tudi celotno zaporedje vseh pogojev, s katerimi je določeno pogojeno, je, če abstrahiram od objektov ali jih vzamem zgolj intelektualno, pravilen.« 177 jedro pojavnega objekta, k drugemu pa teza, daje - na podlagi aksioma zrenja - vsak zaznani predmet ekstenzivna velikost v prostoru in toliko v neskončno deljiv. ZDRAVKO KOBE 50. Cf. npr KiV, B 521 A 493: »Imenovati kak pojav za dejansko reč še pred zaznavo, pomeni bodisi da moramo v nadaljevanju izkustva naleteti na tako zaznavo bodisi pa sploh nima nobenega pomena.« 178 Kant je prepričan, da lahko poda dokončen odgovor. S stališča transcendentalnega idealizma namreč pojem nepogojenega ni legiti- men pojem, saj je nepogojeno v nasprotju s pogoji možnega spozna- nja. Konkretno se v kozmologiji ta nemožnost manifestira na enega od dveh načinov. Po eni strani bi pojem sveta kot pojem absolutne totalitete pojavov terjal, da bi morali ob danosti raznoterja za totalno spoznanje, kar je glede na logiko zora sicer možno, poleg tega izvesti še neskončno sintezo tega materiala. Toda ker je ta sinteza sukcesivna, z njo ni mogoče proizvesti neskončne celote: dovršitev sinteze je v protislovju z neskončnostjo in svet nikoli ni spoznan v svoji celoti. Po drugi strani je vsaka dejansko vzpostavljena sinteza zaradi pogojev samega spoznavnega procesa pogojena, tako daje z vsakim dejansko opravljenim korakom sinteze vedno že vzpostavljena tudi nujnost naslednjega koraka. Če iz prvega izhaja, da sinteza ne more doseči neskončnosti, iz drugega sledi, da noben končni korak ni zadnji. Zgoraj navedeni dialektični sklep znotraj transcendentalnega idealizma torej ni veljaven. Pogoji k danemu pogojenemu niso dani že skupaj s tem pogojenim samim, temveč so zaradi subjektivne posredovanosti predmetov spoznanja dani šele skozi sintezo spo- znanja samo. To sicer ne pomeni, daje dejansko samo tisto, kar je dano v neposrednem izkustvu, v trenutno izpeljani sintezi; dejansko je namreč vse, do česar nas načeloma lahko privede sinteza v skladu s splošnimi zakoni.''" Vsekakor pa pomeni, da so strukturne omejitve spoznavnega procesa hkrati tudi meje predmetov možnega spoznanja; niti prvi temelj zaporedja sveta niti svet kot neskončna celota zapore- dja sveta zato ne obstajata. V tem smislu jepo/em sveta prazen pojem in celotna antinomija, ki ga sprejema, spor o nečem neobstoječem. »Razlog, zakaj sta prvi dve antinomiji obe napačni, je, da sem jima moral obema položiti v osnovo protisloven pojem, namreč pojem celote ANTINOMIČNOST PRI KANTU 51. Refl. 5962 (1780-89?), Ak. A., XVIII, str 402. 52. /rrV,B 533 A505. 53. Prim, antitezo prve antinomije: »Svet nima začetka, in nobene meje v prostoru, temveč je tako z ozirom na čas kot prostor neskončen.« Prvi del trditve je po Kantu pravilen in se ujema z njegovim lastnim stališčem, medtem ko za drugi del trditve to ne velja, saj bi morali zanj pred tem dokazati, daje sveta//končen aíí neskončen. Na tem mestu se v sklepu kažeta dve vrzeli. Najprej v njem sploh ne gre za kontradik- torno zoperstavitev, saj nasprotje od »biti končen« ni »biti neskončen«, temveč »biti nekončen«. Iz te sodbe, kije dober primer Kantove neskončne sodbe, pa bi naprej lahko sklepali na neskončnost sveta le v primeru, če bi bil svet celovito določen; ker ni, načelo izključenega tretjega tu ne velja. - Kant v zvezi s tem pravi (KrV, B 531 503): »Če potemtakem rečem: svet po prostoru bodisi je neskončen bodisi ni neskončen (non est infinitas), potem, ceje prvi stavek napačen, mora biti resnično njegovo kontradiktorno nasprotje: svet ni neskončen. S tem bi le odpravil neskončni svet, ne da bi zato postavil kakega drugega, namreč končnega. Če pa se glasi: svet je bodisi neskončen bodisi končen (neneskončen), potem sta oba lahko napačna.« V prostoru in času, kar pa bi morala biti absolutna celota, potemtakem reč na sebi.«^' Če pa vendarle problematično privzamemo pojem sveta, ki ga nenazadnje dejansko uporabljamo, in to, kot se zdi, nujno, potem moramo reči, daje svet nedoločen. Tudi tukaj namreč velja, da pred- met ni določen sam po sebi, temveč mu pripadajo le tista določila, ki so mu bila pripisana v njegovi (možni) sintezi; in ker ga ni mogoče dokončno spoznati niti kot končnega niti kot neskončnega, je v tem pogledu svet nujno nedoločljiv in nedoločen. »Ker svet sploh ne eksistira na sebi (neodvisno od regresivnega zaporedja mojih predstav), ne eksistira niti kot na sebi končna niti kot na sebi neskončna celota. Če je ta vedno pogojena, svet nikoh ni dan v celoti, in svet torej ni nepogojena celota, in torej tudi ne eksistira kot taka, niti s končno niti z neskončno velikostjo. Nemožnost oziroma nedoločnost pojma sveta je razlog, zakaj apagogično sklepanje v tem primeru ne more biti veljavno. Če svet sploh ni določen, iz tega, da ni končen, še ne sledi, daje neskončen. Kant toliko praviloma sprejema negativni del dokaza, zanj je nedo- pusten le sklep, ki v porazu nasprotnika vidi lastno zmago." Če svet 179 ZDRAVKO KOBE 54. Rešitev dinamičnili antinomij se razlilo^cyen, nekaj drugega bitii/o/očen. Po Kantu je vsa zavest s samozavedanjem le pogojena, tj. njena vsebina je tedaj vseeno lahko utemeljena tudi s čim zunaj samozave- danja; rezultati tega utemeljevanja tedaj samo ne bi smeli oporekati pogojem samozavedanja; ne bi smeli samo odpraviti njegove možnosti: vendar jim ravno ne bi bilo trehaizhajati iz samozavedanja. Po vedoslovju je vsa zavest določena skozi samozavedanje, tj. vse, kar nastopa v zavesti, je utemeljeno, dano, vzpostavljeno skozi pogoje samozavedanja; in zunaj samozavedanja sploh ni nobenega temelja zavesti. - Pokazati moram, da v našem primeru določnost neposredno izhaja iz pogojenosti, da potemtakem omenjeni razloček v tem primeru sploh ni primeren in ne pove ničesar Kdor pravi: vsa zavest je pogojena z možnostjo samozavedanja, in tako jo bom odslej obravnaval sam, - ta v tej raziskavi o zavesti ne ve ničesar drugega, in abstrahira od vsega, kar o njej domnevno vendarle ve. Iz navede- nega principa izpelje, kar je zahtevano; in zanj je zavest le to, kar na ta način izpelje kot zavest, in vse drugo je in ostane nič. Potemtakem mu izpeljivost iz samozavedanja določa obseg tistega, kar mu velja za zavest, zato ker izhaja iz predpostavke, daje vsa zavest pogojena z možnostjo samozavedanja. JOHANN GOTTLIEB FICHTE * Npr. Kritika čistega uma, str 108; »V tej razpravi namenoma opuščam definicije teh kategorij, čeprav hi jih sicer utegnil poznati.« Kategorije je mogoče definirati skozi njihov vsakokratni odnos do možnosti samozavedanja, in kdor pozna te definicije, ta nujno pozna vedoslovje. - Str 109: »V sistemu čistega uma bi jih« (te definicije) »lahko upravičeno terjali od mene; tu pa bi zgolj zastrle pogla- vitno točko.« Na tem mestu sta si sistem čistega uma in tu (Kritika čistega uma) vendar zoper- stavljena, in drugo ni izenačeno s prvim. Težko je uvideti, kako bi se od tedaj, koje posebno Reinhold vzpodbudil vprašanje o fundamentu in dovršenosti Kantovih raziskav in ko od Kanta ni izšel noben sistem čistega uma. kritika mogla sprevreči v sistem, nemara zgolj spričo svoje starosti, in zakaj so bila nadaljnja vprašanja, ki so glede na to mesto dovoljena, nekoliko grobo zavrnjena, ko so bila enkrat dejansko postavljena. - Po mojem pa kritika čistega uma nikakor ni brez fundamenta; taje zelo razločno vsebovan v njej: le da ni zgrajena na njem, in gradbeni materiali - čeprav že lepo pripravljeni - v precej samovoljnem redu ležijo drug poleg drugega in drug na drugem. 236 Seveda dobro vem, da Kant nikakor ni podal takšnega sistema, kajti tedaj bi si avtor vedoslovja lahko prihranil trud in bi se lahko posvetil obdelavi kake druge veje človeške vednosti. Vem, da kategorije, ki jih je podal on, nikakor niso dokazane kot pogoji samozavedanja, temveč je le rečeno, da so to; da so prostor in čas ter tisto, kar je v izvorni zavesti neločljivo od njiju in zapolnjuje oba, še toliko manj izpeljani kot takšni pogoji; saj glede teh sploh ni izrecno rečeno, kakor pri kategorijah, da so pogoji samozave- danja, temveč je to izpeljano le na podlagi zgoraj navedenega sklepanja. Vendar pa sem prepričan, da z enako gotovostjo vem, da si je Kant mislil takšen sistem; da so vse, kar je dejansko podal, drobci in rezultati tega sistema in da so njegove trditve smiselne in konsistentne le ob tej predpostavki. Ali si sam tega sistema ni mi- slil s takšno določnostjo in jasnostjo, da bi ga mogel podati tudi drugim, ali pa si ga sicer dejansko je mishl tako in ga le ni hotel podati,* kakor dajejo slutiti nekateri namigi, to lahko, se mi zdi, ostane povsem neraziskano ali pa naj, če je to potrebno raziskati, to stori kdo drug; kajti glede te točke sam nisem nikoli trdil niče- sar. Ne glede na morebitni izid te raziskave pa vzvišenemu možu DRUGI UVOD V VEDOSLOVJE * Človek je pač prisiljen pojasnjevati po duhu, če s pojasnjevanjem po črki noče iti naprej. Sam Kant s skromnim priznanjem, da v sebi ne opaža posebnega daru razločnosti, ne pripisuje velikega pomena svojim črkam, in v predgovoru k drugi izdaji Kritike čistega uma, str XLIV, sam priporoča, da je treba njegove spise pojasnjevati glede na kontekst in glede na idejo v celoti, torej po duhu in namenu, kijih imajo posamezna mesta. Kant sam podaja (»O nekem odkritju«, str. 119 ss.) izjemen zgled pojasnjevanja po duhu in razlage Leibniza, kjer vsi stavki izhajajo iz premise: Ali je res verjetno, da je Leibniz hotel reči to in to in to? Na str. 122 pravi: opredelitev (ki jo je Leibniz podal z izrecnimi besedami), da je čutnost zmedeni predstavni način, nas ne bi smela premotiti, temveč naj bi bilo potrebno na njeno mesto postaviti neko drugo, ustrezno njegovemu namenu, ker da se sicer njegov sistem ne hi skladal s samim seboj. Prav tako naj bi zatrjeno vrojenost nekaterih pojmov razumeli povsem nepravilno, tV hijo jemali po črki. To so Kantove lastne besede. - Torej se v.se pač zvede na to: daje treba originalnega filozofskega pisca (o razlagalcih tukaj ne more biti govora; te primerjamo z njihovim avtorjem, če se še ni izgubil) pojasnjevati po duhu. ki dejansko leži v njem, ne pa po tistem duhu, ki naj hi domnevno ležal v njem. 237 ostaja lastna ta zasluga, daje filozofijo kot prvi zavestno odvrnil od zunanjih predmetov in jo uvedel v nas same; to je duh* in najbolj notranja duša njegove celotne filozofije, to isto je tudi duh in duša vedoslovja. Vendar se mi očita, da med Kantovim sistemom in vedoslovjem obstaja neka ključna razlika; to razliko je prav pred kratkim še enkrat podal neki mož, ki, z večjo pravico kakor kdo drugi, zase že od nekdaj utemeljeno meni, daje razumel Kanta, in kije sedaj pokazal, daje dojel tudi vedoslovje. Reinhold namreč, ki poudarjajoč {Auswahl vermischter Schriftren, 2 dela, Mauke, Jena 1797, str 341), daje avtor vedoslovja s trditvijo, ki sem jo pravkar ponovil in utemeljil, storil krivico samemu sebi in posledično seveda tudi drugim pozna- valcem Kantovih spisov, pravi: »Temelj naše trditve, da našim pred- stavam ustreza nekaj zunaj nas, je seveda tudi po Kritiki čistega uma navzoč v jazu; vendar le, kolikor se v njem kot dejstvo nahaja empirično spoznanje (izkustvo); in kolikor mora biti to spoznanje po svoji transcendentalni vsebini (ki tvori le njegovo formo) uteme- ljeno zgolj v golem jazu - po svoji empirični vsebini, po kateri ima JOHANN GOTTLIEB FICHTE * Gospoda Schellinga ne štejem med razlagalce Kanta, in tudi sam se nisem nikoli potegoval za to čast drugače kot z ono trditvijo in s tem, kar pravim tu. 238 objektivno realnost, pa mora biti utemeljeno v jazu z nečim od jaza različnim. Dokler je bilo tisto od jaza različno kot temelj objektivne realnosti transcendentalnega treba iskati zgolj zunaj jaza, znanstvena forma filozofije ni bila možna.« Svojih bralcev ne bom prepričal in moj dokaz ne bo temeljit, če ne odstranim tega očitka. To (zgolj historično) vprašanje je: Ah je Kant izkustvo, po njegovi empirični vsebini, dejansko utemeljil z nečim od jaza različnimi Zelo dobro vem, da so vsi Kantovci, z izjemo gospoda Becka, čigar delo, za katerega tu gre, »Stališče«, je izšlo po vedoslovju, Kanta razumeli tako.* Tako ga razume tudi g. Schulz, ki gaje Kant sam nedavno razglasil za svojega razlagalca in ki ga zaradi te okoli- ščine tu navajam. Kolikokrat priznava g. Eberhardu, da objektivni temelj pojavov leži v nečem, kar je reč na sebi (npr »Prüfung«, 2. del, str. 99); da so zato phaenomena bene fúndala ipd. Pravkar smo videli, kako Kanta vse do te ure razlaga Reinhold. Verjetno bi se zdelo prevzetno in ponižujoče za druge, če bi nastopil nekdo in rekel: izmed množice slovitih učenjakov, ki so svoj čas in moči posvetili razlagi neke knjige, vse do tega trenutka niti en sam ni razumel te knjige drugače kot povsem narobe; v njej so našli sistem, kije ravno nasproten tam podanemu sistemu; namesto transcendentalnega idealizma dogmatizem: edino jaz pa jo razumem pravilno. Toda ta prevzetnost bi vseeno utegnila biti le navidezna; kajti upati je, da bodo to knjigo pozneje tudi drugi razumeli enako in da ta edini ne bo ostal edini. Tu ne bi navajal drugih razlogov, zakaj tega, da si kdo drzne oporekati vsem kantovcem, ravno ne bi smeli imeti za prevzetnost. Vendar je - in to je pri stvari najbolj nenavadno - odkritje, da Kant ne ve ničesar o nečem od jaza različnem, vse prej kot novo. Že DRUGI UVOD V VEDOSLOVJE 239 deset let je lahko vsakdo prebral najtemeljitejši in najcelovitejši do- kaz o tem. Nahaja se v Jacobijevem »Idealismus und Realismus, ein Gespräch« (Breslau 1787), v prilogi: Über den transcendentalen Idealismus, str. 207ss. Tam je Jacobi s Kantovimi lastnimi besedami navedel in primerjal njegove najpomembnejše in najočitnejše izjave o tej točki. Sam nočem še enkrat početi tega, kar je že opravljeno in česar se zagotovo ne bi dalo opraviti bolje, zato bralce še toliko raje napotujem na navedeno knjigo samo, saj bo celotna knjiga, ka- kor vsi Jacobijevi filozofski spisi, pač še vedno koristno branje tudi za naš čas. Naj mi oni razlagalci Kanta dovolijo, da jim zastavim le nekaj vprašanj. Kako daleč pa se po Kantu razteza aplikabilnost vseh kategorij, in še posebej kategorije kavzalnosti? Le na področje poja- vov; potemtakem le na to, kar je že za nas in v nas samih. Na kakšen način pa bi tedaj mogli priti do privzetka, da je temelj empirične vsebine spoznanja nekaj od jaza različnega? Mislim, da le preko sklepa od utemeljenega na temelj; torej z aplikacijo pojma kavzal- nosti. Tako vidi stvar Kant sam (str 211 Jacobijevega spisa); in že zato zavrača privzetek reči, ki bi se na sebi nahajale zunaj nas. Oni razlagalci pa za tokrat pozabijo na temeljno trditev njegovega sistema o veljavnosti kategorij nasploh in s pomočjo srčnega sklepa, ven iz sveta pojavov, prispejo do reči, ki se na sebi nahajajo zunaj nas. Aenesidemus, ki za svojo osebo Kanta seveda prav tako razume na ta način in v svojem skepticizmu, enako kakor oni kantovci, postavlja resničnost spoznanja v skladnost z rečmi na sebi, je dovolj glasno grajal to hudo nekonsekventnost. In kaj so mu na to odgovorili oni kantovci? - Mar Kant ne govori o reči na sebi? Kaj pa mu je tedaj ta reclNoumen, kakor lahko preberemo na več mestih v njegovih spisih. Isto, namreč goli noumen, je tudi pri Reinholdu in Schulzu. Kaj pa je tedaj noumen? Po Kantu, po Reinholdu, po Schulzu, nekaj, kar v skladu z zakoni mišljenja, ki jih je potrebno prikazati in ki jih je Kant prikazal, v mišljenju dodamo le mi sami in kar v skladu s temi JOHANN GOTTLIEB FICHTE * Tu tiči temeljni kamen Kantovega realizma. - Nekaj, kar je navzoče kot reč na sebi, tj. neodvisno od mene, empiričnega, si moram misliti z gledišča življenja, kjer sem le nekaj empiričnega; in kjer ravno zato ne vem nič o svoji dejavnosti v tem mišljenju, ker ta ni svobodna. Le s filozofskega gledišča lahko sklepam na to dejavnost v svojem mišljenju. V tem je verjetno razlog, da najbi.strejši mislec svojega časa, na čigar spis se sklicujem zgoraj, ni sprejel tako pravilno dojetega transcen- dentalnega idealizma, še več, menil je, da ga lahko uniči že z golim prikazom, ker si ni jasno mislil te razlike med obema glediščema in je domneval, da je idealistični način mišljenja naložen v življenju; naloga, ki jo je vsekakor dovolj prikazati, da bi jo uničili. - In po mojem mnenju je ravno v tem tudi razlog, da hočejo drugi, ki se razglašajo za privržence tega idealizma, privzeti še neki realistični sistem poleg idealističnega, v katerega ne bodo nikoli znali vstopiti. 240 zakoni moramo dodati;* kar potemtakem nastane le skozi naše miš- ljenje; vendar ne skozi svobodno, temveč ob predpostavki jazstva nujno mišljenje - in kar potemtakem obstaja le za naše mišljenje, za nas misleča bitja. In ta noumen ali reč na sebi, za kaj še ga hočejo uporabljati oni razlagalci? Ta misel reči na sebi je utemeljena z občutkom, ta občutek pa bi radi znova utemeljevali z mislijo reči na sebi. Njihova zemeljska krogla počiva na velikem slonu, in veliki slon - počiva na zemeljski krogli. Njihova reč na sebi, ki je gola misel, naj bi učinkovala na jaz! So pozabili na svoje prve besede; in ali je njihova reč na sebi, ki je še ravnokar bila gola misel, zdaj kaj drugega kot gola misel? Ali pa hočejo z vso resnostjo goli misli pripisati izključujoči predikat realnosti, predikat učinkujočnosti? In to naj bi bila tako občudovana odkritja velikega genija, ki s svojo baklo osvetljuje potapljajoče se filozofsko stoletje. Daje kantovstvo kantovcev dejansko ta pravkar opisani sistem; da dejansko vsebuje to nenavadno zmes najgrobejšega dogmatizma, po katerem reči na sebi vzbujajo vtise v nas, in najodločnejšega idealizma, po katerem vsa bit nastane le skozi mišljenje inteligence in ki sploh ne ve za nobeno drugo bit, to mije še predobro znano. Iz tega, kar bom rekel o tem, izvzemam oba častitljiva moža, ki sem ju imenoval doslej: Reinholda, ker je on, z duhovno močjo in resnico- ljubnostjo, ki sta v najvišjo čast njegovi glavi in srcu, opustil ta sistem DRUGI UVOD V VEDOSLOVJE 241 (ki ga ima sam sicer še naprej za Kantovega, in edino o tem histo- ričnem vprašanju se z njim ne strinjam); in Schulza, ker on že nekaj časa, še posebej od novih raziskav naprej, v filozofiji ni dal nobenega glasu, zaradi česar je mogoče upravičeno domnevati, da se mu je porodil dvom o njegovem prejšnjem sistemu. Na splošno pa mora vsakdo, ki vsaj toliko obvlada svoj notranji čut, da zna razlikovati mišljenje in bit in obojega ne meša med seboj, uvideti, da takemu sistemu, v katerem je oboje vseeno zmetano vkup, izkazujemo še preveliko čast, če resno govorimo o njem. Vsekakor lahko le od redkih ljudi zahtevamo, da premagajo naravno nagnjenje do dogma- tizma in se povzpnejo do prostega leta spekulacije: če to ni bilo možno nekomu z izjemno duhovno močjo, kakor Jacobiju, kako bi mogu kaj takega pričakovati od nekaterih drugih, ki jih tu iz spodobnosti ne bi imenoval? A ko bi vsaj vselej bili in ostali dogmatiki! Da pa so si ti neozdravljivi dogmatiki mogli domišljati, daje Kantova kritika taka, kot jo vidijo oni; da so, ker so bili Kantovi kritični spisi - Bog vedi, po kakšnem naključju - v znanem žurnalu deležni hvale, mogli meniti, da se lahko pač tudi oni prilagodijo modi in postanejo kan- tovci; da so odtlej v svoji blodnji tekom let popisali marsikatero polo dragocenega papirja, ne da bi v tem dolgem času enkrat samkrat prišli k sebi in doumeli vsaj eno periodo tistega, kar so sami napisali; da si vse do tega dne, potem ko jih je nekoliko močneje streslo, še zmeraj niso mogli pometi zaspanih oči, ampak raje mlatijo z rokami in nogami po nedobrodošlih kalilcih miru; daje radovedno nemško občinstvo željno kupovalo tisti počrnjeni papir in hotelo vpiti njego- vega duha; in ga potem seveda znova prepisovalo in to prepisano še v tretje prepisalo, ne da bi sploh opazilo, da ni v njem nobenega smisla: to bo v analih filozofije zmeraj ostalo v sramoto našemu filozofskemu stoletju, in naši zanamci si dogodkov teh let ne bodo znah pojasniti drugače kot z domnevo, da seje tedaj razširila nekakšna duhovna epidemija. Toda, mi porečejo, če abstrahiramo od citiranega Jacobijevega spisa, ki nam spričo Kantovih lastnih besed vsekakor deluje neprijetno. JOHANN GOTTLIEB FICHTE 242 je tvoj argument vendarle zgolj v tem: to je nesmiselno, torej Kant tega ni dejal. A tudi če sprejmemo prvo - kar žal moramo -, zakaj Kant ne bi smel izreči tega nesmisla, enako kot mi drugi, med katerimi so nekateri, katerih zasluge priznavaš ti sam in ki jim verjetno ne boš odrekel vsega zdravega razuma? - Odgovarjam: nekaj drugega je iznajditelj sistema, nekaj drugega njegovi pojasnjevalci in pri- vrženci. Kar pri slednjih ne priča o absolutnem pomanjkanju zdrave pameti, pri prvem bi. Razlog je v tem: slednji še nimajo ideje celote; kajti ko bi jo imeli, jim ne bi bilo treba študirati novega sistema; iz delov, ki jim jih je podal iznajditelj, morajo to idejo šele sestaviti; in vsi ti deli v njihovem duhu dejansko še niso povsem določeni, zaokro- ženi in poravnani, dokler se ne sklenejo v naravno celoto. To dojetje delov pa morda zahteva nekaj časa, in med tem časom se lahko zgodi, da posamične dele določijo napak in jih potem, v odnosu do celote, ¡cijoje treba vzpostaviti, aje še nimajo, postavijo v protislovju z njo. Nasprotno pa iznajditelj izhaja iz ideje celote, v kateri so vsi deli združeni, in te dele poda posamič, saj lahko le preko njih posre- duje celoto. Naloga prvih je sintetizirati tisto, česar še nimajo, temveč morajo skozi sintezo šele dobiti; naloga drugega je analizirati tisto, kar že ima v sebi. To nikakor ne pomeni, da prvi dejansko mislijo tisto protislovje, ki obstaja med posamičnimi deli in celoto, ki jo je treba sestaviti, katerega bo morda pozneje opazil kdo drugi, ki te dele sestavi; kako namreč, ko pa še niso prišli do sestavitve. Zagotovo pa to pomeni, daje tisti, kije izhajal iz dejansko sestavljenega, mislil oziroma menil, da misli protislovje, kije v delih njegovega prikaza; kajti on je dele povsem gotovo enkrat že imel razvrščene. Ni nesmisel, če kdo mish zdaj dogmatizem in potem transcendentalni idealizem: tega smo zmožni vsi, in moramo biti, če filozofiramo o obeh sistemih; vendar paje nesmisel, če bi kdo hotel oboje misliti â:oî eno. Ni nujno, da razlagalec Kantovega sistema dela slednje, avtor tega sistema pa bi bil gotovo to moral, ko bi se njegov sistem zvedel na to združitev. Te absurdnosti vsaj sam ne morem pripisati nikomur, ki še poseduje svoj um; kako bi jo mogel pripisati Kantu? Dokler ne bo DRUGI UVOD V VEDOSLOVJE 243 torej Kant s temi besedami izrecno razglasil, da izvaja občutek iz vtisa reči na sebi; ali, če uporabim njegovo terminologijo: občutek je treba v filozofiji pojasniti iz nekega na sebi zunaj nas navzočega transcendentalnega predmeta, vse dotlej ne bom verjel tistega, kar nam o Kantu poročajo oni razlagalci. Če pa to bo razglasil; potem bom Kritiko čistega uma prej imel za delo nadvse čudnega naključja kot pa za delo glave. Toda Kant vendarle, odvračajo nasprotniki, z razločnimi besedami pravi (K.č.u., § 1): »da nam je predmet dan« - »daje to možno tako, da predmet na neki način aficira duha« - »da obstaja neka sposobnost dobiti predstave skozi način, kako smo aficirani od predmetov, ki da se imenuje čutnost«. Pravi celo (Uvod, str. 1): »Kaj naj bi našo spoznavno zmožnost vzdramilo k delovanju, če se to ne bi zgodilo skozi predmete, ki zadevajo naše čute in deloma sami povzročijo predstave, deloma poženejo našo razumsko dejavnost, da jih primerja, povezuje ali ločuje, in tako surovo snov čutnih vtisov predela v spo- znanje, ki se imenuje izkustvo.« - To bi bila nekako tudi vsa mesta, kijih lahko navedejo sebi v prid. Ob tem - če zgolj primerjam mesta z mesti, besede z besedami, in če abstrahiram od ideje celote, kije po moji predpostavki oni razlagalci sploh še nimajo - najprej vpra- šam: če teh mest dejansko ne bi bilo mogoče združiti s poznejšimi, neštetokrat ponovljenimi izjavami, da ne more biti govora o učinko- vanju nekega na sebi zunaj nas nahajajočega se transcendentalnega predmeta; kako seje tedaj zgodilo, da so ti razlagalci raje dali prednost tem redkim mestom, ki po njihovem zagovarjajo dogmatizem, pred neštetimi mesti, ki zagovarjajo tran.scendentalni idealizem, namesto da bi obratno dali prednost drugim pred prvimi? Brez dvoma zato, ker se študija Kantovih spisov niso lotili neobremenjeni, temveč so kot edino pravilni sistem, ki gaje pač gotovo moral imeti tudi razumni Kant, že prinesli s seboj kot merilo razlage svoj dogmatizem, naj- intimneje prepleten z njihovo bitjo, in o dogmatizmu pri Kantu sploh niso iskali pouka, temveč le potrditev. JOHANN GOTTLIEB FICHTE * v njegovem prikazu glavnih momentov vedoslovja, v zgoraj navedenih »Vermischte i Schriften«. 244 Toda ali res ni mogoče združiti teh na videz zoperstavljenih si izjav? Kant govori na teh mestih o predmetih. Kaj naj bi pomenil ta izraz pri njem, tega brez dvoma ni potrebno določati nam, temveč lahko prisluhnemo Kantovi lastni opredelitvi o tem. »Razum,« pravi Kant (str 221 Jacobijeve razprave) »je tisti, ki k pojavu doda objekt (predmet), vtem ko svoje raznoterje poveže v eno zavest. Da spoznamo kak predmet, rečemo tedaj, ko v raznoterju zora vzposta- vimo sintetično enotnost, in predstava te enotnosti je predstava pred- meta =X. Ta =Xpa ni transcendentalni predmet (tj. reč na sebi), kajti o tem nikakor ne vemo toliko.« Kaj je torej predmet? To, kar razum k pojavu doda, gola misel. - Predmet aficira; nekaj, kar je le mišljeno, aficira. Kaj naj to pomeni? Če imam le kanček logike, nič drugega kot to: aficira, kakor je, torej je le mišljen kot aficirajoč. »Sposobnost dobiti predstave skozi način, kako smo aficirani od predmetov« - kaj je ta sposobnost? Ker samo to afekcijo le mislimo, brez dvoma le mislimo tudi tisto, kar jima je skupno; tudi ta sposobnost je le gola misel. Če postaviš kak predmet z mislijo, da teje aficiral, tedaj se v tem primeru misliš kot aficiran; in če misliš, da se to zgodi ob vseh predmetih tvoje zaznave, tedaj se misliš kot aficibilen nasploh ali, z drugimi besedami: skozi to svoje mišljenje si pripišeš receptivnost oziroma čutnost. Tako je predmet prav tako le mišljen kot dan: in tako je tudi mesto, vzeto iz uvoda, vzeto le iz sistsmanujnega mišlje- nja z empiričnega gledišča, ki ga mora temu sledeča kritika najprej šele pojasniti in izpeljati. Ali potemtakem za pojasnitev spoznanja ne privzemamo sploh nobenega dotika, nobene afekcijel Da razliko strnem z eno besedo: vse naše spoznanje vsekakor izhaja iz neke afekcije; vendar ne skozi predmet. Takšno je Kantovo mnenje in to je tudi mnenje vedoslovja. Ker je g. Beck, če sem ga prav razumel, spregledal to pomembno okoliščino, in ker tudi g. Reinhold* ni posvečal dovolj pozornosti DRUGI UVOD V VEDOSLOVJE 245 tistemu, kar pogojuje postavljanje nejaza in kar ga edino omogoča, se mi zdi primerno, da ob tej priložnosti stvar na kratko razložim. Pri tem bom uporabljal svojo terminologijo in ne Kantove, ker pač prvo obvladam bolj kot drugo. Kakor gotovo jaz postavljam sebe, tako se postavljam kot nekaj omejenega; zaradi zrenja svojega samopostavljanja. Zaradi tega zora .sem končen. Ta moja omejenost je, ker je postavljanje mene samega pogojeno z menoj samim, izvorna omejenost. - Tukaj bi lahko pojasnjevali še naprej: omejenost mene kot reflektiranegabi lahko pojasnili iz nujne omejenosti mene kot reflektirajočega, tako da bi si postal končen zato, ker lahko misliin le tisto končno; ali obratno, omejenost reflekti- rajočega bi lahko pojasnjevali iz omejenosti retlektiranega, tako da bi lahko mislil le končno, zato, ker sem končen; vendar takšno pojas- njevanje ne bi pojasnilo ničesar; kajti jaz izvorno ni.seiTi ne reflek- tirajoče ne reflektirano, in nobeno ni določeno z drugim, temveč sem oboje v njuni združitvi; te združitve pa seveda ne morem misliti, saj v mišljenju ravno ločujem reflektirano in reflektirajoče. Vsa omejenost je, zaradi svojega zora in zaradi svojega pojma, celovito določena omejenost, ne pa denimo nekakšna omejenost na- sploh. Kot vidimo, je bila iz možnosti jaza izpeljana nujnost neke omejenosti jaza nasploh. Njene določnosti pa ni mogoče izpeljati od tod, saj prav ona, kot vidimo, pogojuje vse jazstvo. Tuje potemtakem vse dedukcije konec. Ta določnost se kaže kot tisto absolutno naključno, in podaja tisto zgolj empirično našega spoznanja. Prav po tej določnosti sem npr izmed vseh možnih umnih bitij človek, po njej sem izmed vseh ljudi ta določena oseba itn. Ta moja omejenost v svoji določnosti .se razodene v omejitvi moje praktične zmožnosti (prav na tem mestu je filozofija s teoretičnega področja potisnjena na praktično), in njena neposredna zaznava je občutje (sam raje uporabljam to ime kot Kantov občutek: to postane JOHANN GOTTLIEB FICHTE 246 občutek šele skozi odnos do predmeta s pomočjo mišljenja): občutje sladkega, rdečega, mrzlega ipd. Če pozabimo to izvorno občutje, zaidemo v breztemeljni trans- cendentalni idealizem in v nedovršeno filozofijo, ki ne more pojas- niti tistih predikatov objektov, ki jih lahko zgolj občutimo. Zdi se mi, da je na to stranpot zašel Beck, Reinhold pa je isto domneval za vedoslovje. Hotenje, da bi še naprej pojasnjevali to izvorno občutje iz učinku- jočnosti nekega nekaj, je tisti dogmatizem kantovcev, ki sem ga pravkar prikazal in ki bi ga sami radi naprtili Kantu. Ta njihov nekaj je nujno tista nadležna reč na sebi. Pri neposrednem občutju je vsega transcendentalnega pojasnjevanja konec, in sicer iz zgoraj prikaza- nega razloga. Empirični jaz, ki ga opazujemo s transcendentalnega gledišča, pa si vsekakor pojasni svoje občutje; v skladu z zakonom: ni omejenega brez omejujočega; skozi zor si ustvari neko razsežno materijo, na katero skozi mišljenje prenese tisto zgolj subjektivno občutja, kot na njegov temelj, in si šele skozi to sintezo naredi objekt. Nadaljnja analiza in nadaljnje pojasnjevanje njegovega lastnega stanja mu da njegov sistem sveta; in opazovanje zakonov tega pojasnjevanja filozofu njegovo znanost. V tem je vsebovan Kantov empirični realizem, ki paje transcendentalni idealizem. To celotno določnost, potemtakem tudi vsa občutja, ki so možna skoznjo, je treba obravnavati kot določeno a priori, tj. absolutno in brez vsakega našega dodatka; prav ona je Kantova receptivnost, in nekaj posebnega iz nje je zanj afekcija. Brez nje zavesti nikakor ni mogoče pojasniti. Brez dvoma je neposredno dejstvo zavesti: čutim se tako in tako določenega. Ko hočejo ti pogosto hvaljeni filozofi sedaj pojasniti to občutje, ali ne opazijo, da hočejo tedaj obesiti nekaj na nekaj, česar v tem dejstvu neposredno ni; in kako bi to mogli storiti, če ne skozi mišljenje, in sicer skozi mišljenje po kaki kategoriji; tukaj po načelu realnega temelja? A če nimajo nekakšnega neposrednega zora reči DRUGI UVOD V VEDOSLOVJE 7 Po tem ovinku se vračamo k naši prvi nameri, da opišemo potek vedoslovja in ga ubranimo opazk nekaterih filozofov. Filozof opazuje samega sebe v tistem delovanju, s katerim za samega sebe konstruira pojem samega sebe; smo dejali zgoraj (št. 5): inon misli to delovanje, dodajam tu. - Filozof brez dvoma ve to, o čemer govori; vendar pa goli zor ne da nobene zavesti; vemo le tisto, kar pojmujemo in mi- slimo. To pojmovanje svojega delovanja je, kar smo prav tako poudarili že zgoraj, filozofu, ki vendar že ima izkustvo, povsem mož- no; kajti on že ima pojemo delovanju nasploh in kot takem, v naspro- tju do njemu prav tako že znane biti; in pojem o tem posebnem delo- vanju, kolikor je to deloma delovanje inteligence kot take, zgolj idealna dejavnost, nikakor pa ne realno učinkovanje skozi praktično zmožnost v ožjem smislu, deloma paje to izmed vseh možnih delo- vanj te inteligence kot take le samo vase vračajoče se delovanje, ne pa delovanje, ki bi šlo navzven na kak objekt. Le da pri tem, kakor povsod, tako tudi tukaj, ne smemo pozabiti, da podlaga pojma, tisto, kar je v njem pojmljeno, je in ostane zor. Ničesar si ne moremo absolutno izmisliti ali ustvariti skozi mišljenje; mislimo lahko le tisto, kar je neposredno zrto; mišljenje, ki nima v osnovi nobenega zora, ki ne zajema zrenja, navzočega v istem nede- ljivem momentu, je prazno mišljenje: to pravzaprav ni mišljenje; 247 na sebi in njenih razmerij, kaj vedo tedaj o tem načelu drugega kot to, da so oni primorani misliti v skladu z njim? Potemtakem pravijo zgolj to, da so primorani v mišljenju dodati neko reč kot temelj. Za gledišče, na katerem se nahajajo, jim bomo to priznali in zatrdili tako kot oni. Njihova reč je proizvedena skozi njihovo mišljenje; vendar pa naj bi bila takoj zatem znova reč na sebi, tj. nekaj, kar ni proizve- deno skozi mišljenje. Resnično jih ne razumem; sam si ne morem misliti niti te misli niti razuma, s katerim se misli takšno misel, in res bi si želel, da sem s to pojasnitvijo za zmeraj pretrgal z njimi. JOHANN GOTTLIEB FICHTE 248 kvečjemu bi moglo biti mišljenje golega znaka pojma in, če je ta znak, kakor lahko pričakujemo, beseda, brezmiselno izgovarjanje te besede. Svoje zrenje si določim skozi mišljenje zoperstavljenega; to in nič drugega pomeni izraz, da pojmim zor Skozi mišljenje postane filozofu delovanje, ki ga misli v njem, objektivno, tj. začne mu nastopati kot nekaj, kar, kolikor to misli, inhibirá svobodo (nedoločnost) njegovega mišljenja. To je resnični in izvomi pomen objektivnosti. Kakor gotovo mislim, tako mislim nekaj določenega; kajti drugače ne bi mislil in ne bi mislil ničesar; ali z dmgimi besedami: svoboda mojega mišljenja, ki bi se sicer lahko naperila na neskončno raznoterje objektov, kakor pač postavim, meri zdaj edinole na to omejeno sfero mišljenja mojega pričujočega objekta; omejena je nanj; svobodno se zadržujem v tej sferi, kadar se ozrem nase; zadržan sem od te sfere in skoznjo omejen, kadar gledam le na objekt in v mišljenju objekta pozabim samo svoje mišlje- nje; kar se na stališču običajnega mišljenja vseskozi dogaja. Pravkar povedano naj pripomore k zgladitvi naslednjih ugovorov in nesporazumov. Vse mišljenje nujno meri na kako bit, pravijo nekateri. Jazu, iz katerega izhaja vedoslovje, pa ne pripada nobena bit; potemtakem je nemisljiv; in celotna znanost, ki je zgrajena na nečem, kar je v sebi tako popolnoma protislovno, prazna in nična. Naj mi bo najprej dovoljeno izreči splošno pripombo o duhu, iz katerega izhaja ta ugovor Ko pojem jaza, ki ga je postavilo vedo- slovje, ti modroslovci prenesejo v šolo svoje logike in ga preverjajo glede na njena pravila, brez dvoma mislijo ta pojem; kajti kako bi ga dmgače mogli primerjati in postavljati v odnose? Ko ga dejansko ne bi mogli misliti, o njem sploh ne bi mogU navreči ničesar; in tedaj bi jim bil ta pojem v vseh ozirih popolnoma neznan. Vendar jim je, kot vidimo, uspelo vzpostaviti mišljenje tega pojma; potemtakem to vsekakor morajo moči. Ker pa tega glede na svoja že dolgo na pamet naučena in napak razumljena pravila ne bi bili smeli, raje neposredno DRUGI UVOD V VEDOSLOVJE 249 zavrnejo možnost dejanja prav v trenutku, ko ga izvedejo, namesto da bi se odrekli temu pravilu; in bolj verjamejo kaki stari knjigi kot svoji lastni, najbolj notranji zavesti. Kako malo morajo ti ljudje opažati, kar počnejo sami! Kako mehanično in celo brez vsake notranje pozornosti in duha so morala biti proizvedena njihova filo- zofska specimina. Mojster Jourdan je vsaj še menil, daje vse življenje govoril v prozi, ne da bi to vedel, čeprav se mu je to zdelo čudno; oni pa bi na njegovem mestu v najlepši prozi dokazali, da sploh ne morejo govoriti v prozi, ko pa se vendar še niso seznanili z njenimi pravili, pogoji možnosti kake stvari pa pač vsekakor morajo obstajati pred njeno dejanskostjo. Če jim bo kritični idealizem še naprej tako naporen, je pričakovati, da se bodo nazadnje morali prepričati pri Aristotelu, ali dejansko živijo ali pa so že mrtvi in pokopani. Kolikor dvomijo o možnosti, da bi se lahko ovedli svoje svobode in jazstva, že sedaj implicitno dvomijo o tem. Njihov ugovor, kakor je predložen, bi bilo potemtakem potrebno brez nadaljnjega zavrniti, saj sam sebi oporeka in s tem sam sebe uniči. A vseeno poglejmo, kje pravzaprav tiči razlog nesporazuma! - Vse mišljenje nujno izhaja iz neke biti; kaj naj to pomeni? Če je s tem razumeti stavek, ki smo ga pravkar postavili in razvili: v vsem mišljenju je nekaj mišljenega, neki objekt mišljenja, na katerega se to določeno mišljenje omeji in po katerem se kaže kot omejeno, tedaj je brez dvoma potrebno sprejeti vašo premiso, in vedoslovje je vsekakor nima namena zanikati. Ta objektivnost za golo mišljenje brez vsakega dvoma pripada tudi jazu, iz katerega izhaja vedoslovje, ali, kar je povsem isto, aktu, skozi katerega se jaz konstruira za sebe samega. To objektivnost dobi jaz zgolj skozi mišljenje in jo ima zgolj za mišljenje; to je le idealna bit. - Če paje z bitjo v stavku nasprot- nikov potrebno razumeti ne zgolj idealno, temveč realno bit, tj. nekaj, kar omejuje ne le idealne, temveč tudi realno učinkujočo, pravo praktično dejavnost jaza, nekaj vztrajnega v času, nekaj obstoječega (odpornega) v prostoru, in če zares trdijo, da je mogoče misliti le JOHANN GOTTLIEB FICHTE * če na kratko povzamem tisto, za kar gre: Vsa bil pomeni neko omejenost svobodne dejavnosli. To dejavnost pa obravnavamo ali kot dejavnost gole inteligence (kot subjekta zavesti). Kar je postavljeno le kot omejujoče to dejavnost, temu pripada zgolj idealna bil: gola objektivnost glede na zavest. Ta objektivnost je v vsaki predstavi, tudi v predstavi jaza, kreposti, nravnega zakona itn., ali pri čistih izmišljotinah, pri štirikotnem krogu, sfingi ipd., objekt gole predstave. Ali pa svobodno dejavnost obravnavamo kot učinkujočo, s kavzalnostjo; tedaj tistemu, kar jo omejuje, pripada realna eksistenca: dejanski svet. 250 nekaj takega: tedaj je to povsem nova in nezaslišana trditev, ki bi jo vsekakor morali podpreti s skrbnim dokazom. Ko bi bili imeli prav, metafizika seveda ne bi bila možna; kajti tedaj bi bil pojem jaza nemisljiv: vendar pa tedaj tudi samozavedanje ne bi bilo možno in zato tudi ne zavest nasploh. Tedaj bi seveda morali nehati filozofirati; vendar oni s tem ne bi pridobili ničesar, kajti tedaj bi morali tudi sami prenehati, da nas spodbijajo. Toda ali je s tem vsaj pri njih samih tako, kot pravijo? Mar se ne v vsakem trenutku življenja oni sami mislijo kot svobodni in učinkujoči? Ali se sami ne mislijo npr. kot svobodni tvorci zelo razumnih in zelo originalnih zasnutkov, ki jih od časa do časa navajajo zoper naš sistem? Pa je sedaj ta »oni sami« nekaj, kar se upira njihovi učinkujočnosti; ali ni to vse prej natanko nasprotje upirajočega, tisto učinkujoče samo? Glede te točke jih moram napotiti nazaj na že povedano (št. 5). Če bi bila jazu pripisana takšna bit, bi prenehal biti jaz; bil bi reč, in njegov pojem bi bil uničen. Pozneje - ne pozneje v časovnem zaporedju, temveč v zapo- redju odvisnosti mišljenja - bo seveda tudi jazu, ki pa ostaja in mora ostati jaz v našem pomenu besede, priložena takšna bit; deloma razsež- nost in obstojnost v prostoru, in v tem odnosu bo postal določeno telo, deloma identiteto in trajanje v času, in v tem odnosu bo postal duša. Toda naloga filozofije je, da pokaže in genetično pojasni, kako pride jaz do tega, da se misli tako; in vsega tega potemtakem ne sme predpostaviti, temveč mora to izpeljati. - Tako še naprej velja: jaz je izvorno le neko početje; brž ko si ga mislimo kot nekaj dejavnega, že dobimo empirični pojem jaza, ki gaje torej potrebno šele izpeljati.* DRUGI UVOD V VEDOSLOVJE 251 Vendar nasprotniki navedenega stavka ne podajajo kar tako brez vsakega dokaza. Dokazati ga hočejo iz logike, in sicer, o Bog, iz načela protislovja. Če je kaj, kar v naših dneh v oči bijoče kaže žalostno stanje filozofije kot znanosti, tedaj so to takšni dogodki. Če bi kdo o matema- tiki, o naravoslovju, o kakršnikoli znanosti govoril tako, da bi lahko iz tega razbrali njegovo absolutno nevednost o osnovnih počelih te znanosti, bi ga brez nadaljnjega poslali nazaj v šolo, ki jo je prezgodaj zapustil. Edino v filozofiji naj tega ne bi smeh? Če se kdo tu kaže na ta način, mu moramo s poklonom do ostroumnega možakarja dati privatne ure, ki bi jih potreboval, pred celotnim občinstvom, ne da bi smeli pokazati nejevoljo ali smeh. Ali filozofi v dva tisoč letih niso razčistili niti enega stavka, ki bi ga lahko poslej med poznavalci veščine predpostavili brez vsakega dokaza? Če obstaja takšen stavek, potem je to gotovo stavek o razliki med logiko kot zgolj formalno znanostjo in realno filozofijo oziroma metafiziko. - In kaj pravi to tako strašno logično načelo protislovja, ki naj bi z enim zamahom sesulo naš sistem? Kolikor mi je znano, nič drugega kot to: če je neki pojem že določen z neko značilnostjo, tega pojma ne smemo določiti s kako drugo značilnostjo, kije zoperstavljena prvi.Skatero značilnostjo paje treba izvorno določiti kak pojem, tega ne pove in po svoji naravi tudi ne more povedati; kajti to načelo predpostavlja, daje izvorna določitev že opravljena, in je aplikabilno le ob pred- postavki, daje to opravljano. Glede te izvorne določitve se bo treba obrniti po nasvet h kaki drugi znanosti. Za te modroslovce je, kakor slišimo, protislovno, če kakega poj- ma ne določimo s predikatom realne biti. A kako bi moglo biti to protislovno; razen v primeru, če bi bili ta pojem že določili s tem predikatom, pozneje pa bi mu ga odrekli in bi hoteli, da ostane isti pojem? Kdo pa jim je vendar rekel, naj pojem določijo tako? Kaj ti virtuozi logike ne opazijo, da postulirajo princip in se vrtijo v očitnem krogu? Ali dejansko obstaja kak pojem, ki izvorno, po zakonih JOHANN GOTTLIEB FICHTE 252 sintetizirajočega, nikakor ne zgolj analizirajočega uma, ni določen s tistim predikatom realne biti, o tem se morajo pač poučiti pri zoru; logika jih bo posvarila le pred tem, da ne bi morda pozneje tega predikata vendarle prenesli na ta pojem - razume se, v istem oziru, v katerem so že zatrdili, da ni določljiv z njim. Če pa se morda oni za svojo osebo še ne bi bili povzpeli do zavesti tistega zora, v katerem ni nobene biti - zor sam imajo, za to je poskrbljeno že z naravo uma: - če se, pravim, še ne bi bili povzpeli do zavesti tistega zora, tedaj bi bili vsi njihovi pojmi, ki bi izvirali le od čutnega zora, vsekakor določeni s predikatom realne biti; in tedaj bi se zmotili zgolj v poimenovanju, če bi menili, da to vedo iz logike; ko pa bi to mogli vedeti le skozi zor svojega ubogega empiričnega sebstva. Oni za svojo osebo bi tedaj vsekakor bili v protislovju s samim seboj, če bi pozneje kakovo/' pojem mislili brez tega predikata. Naj torej svoje pravilo, kije v sferi njihove biti vsekakor občeveljavno, kar obdržijo zase in zmeraj zares dobro pazijo, da se res ne bi pregrešili zoper njega. Mi za svojo osebo pa tega pravila ne moremo uporabljati; kajti mi imamo še nekaj pojmov več kot oni, katerih področje ni pod veljavo onega pravila in ki ga oni ne morejo presojati, ker ga zanje sploh ni. Naj še naprej opravljajo svoje posle in nam pustijo opravljati svoje. Tudi če jim priznamo tisti stavek, namreč, da mora biti v vsakem mišljenju neki objekt mišljenja, to nikakor ni logični stavek, temveč je v logiki predpostavljen in samo logiko šele omogoča. Misliti in določati objekte (objekte v zgoraj navedenem pomenu) je docela isto; oba pojma sta identična. Logika podaja pravila tega določanja; potemtakem predpostavlja, bi rekel, določanje nasploh kot dejstvo zavesti. Da ima vse mišljenje neki objekt, se da pokazati le v zora. Misli in bodi v tem mišljenju pozoren, kako to počneš, pa boš brez dvoma ugotovil, da svojemu mišljenju zoperstavljaš neki objekt tega mišljenja. Neki drugi, pravkar izprašanemu soroden ugovor je ta: Če ne izhajate iz biti, kako boste tedaj brez nekonsekventnosti izpeljali DRUGI UVOD V VEDOSLOVJE 253 neko bit? Iz tistega, kar si jemljete za obdelavo, ne boste nikoli spravili ven nečesa, česar v njem ni; če boste seveda svoje delo opravljali častno in si ne boste pomagali s rokohitrskimi triki. Odgovarjam: Saj tudi ne bo izpeljana nobena bit v smislu, kakor ste vi navajeni razumeti to besedo; nobena è/'r na sebi. Kar je filozof vzel predse, je nekaj po zakonih delujočega: in kar prikaže, je zapo- redje nujnih delovanj tega delujočega. Med temi delovanji nastopa tudi takšno, ki se samemu delujočemu kaže kot bit in ki se mu, po zakonih, ki jih je treba podati, nujno mora kazati tako. Za filozofa, ki opazuje z višjega gledišča, to je in ostane delovanje. Bitje zgolj za opazovani jaz; ta misli realistično: za filozofa je delovanje, nič drugega kot delovanje; kajti on, kot filozof, misli idealistično. Naj ob tej priložnosti povem enkrat povsem jasno: bistvo transcen- dentalnega idealizma nasploh in prikaza v vedoslovju še posebej je v tem, da pojem biti sploh ni obravnavan kot prvi in izvorni pojem, temveč je obravnavan zgolj kot izpeljani, in sicer izpeljan skozi nasprotje do dejavnosti, torej le kotnegativni pojem. Edino pozitivno je idealistu svoboda; zanj je bit gola negacija prve. Edino pod tem pogojem ima idealizem čvrsto podlago in ostane skladen s samim seboj. Nasprotno paje za dogmatizem, ki se po svojem varno opira na neko bit, ki da je ni mogoče naprej raziskati ali utemeljiti, ta trditev norost in grozota; kajti edino ona mu pride do živega. Tisto, kar mu je ob vseh nadlogah, ki so od časa do časa prišle nadenj, še zmeraj nudilo zavetje, neko izvorno bit, četudi je šlo le za povsem surovo in brezformno snov, je s tem dokončno odstranjeno, in on stoji tu nag in gol. Proti temu napadu nima nobenega drugega orožja kot pričevanje svoje srčne nejevolje in zagotovilo, da tega, kar mu je zadano, sploh ne razume, sploh noče in ne more misliti. Temu zagotovilu bomo rade volje verjeli in si v zameno izprosili le to, naj se verjame tudi našemu zagotovilu, da mi za svojo osebo pač moremo misliti svoj sistem. Še več, če bi jim bilo nemara tudi to preveč, se lahko vzdržimo celo te zahteve in jim pustimo, da o tem menijo. JOHANN GOTTLIEB FICHTE 254 kakor jim je drago. Že večkrat smo svečano priznali, da jih ne moremo prisiliti v sprejetje našega sistema, saj je njegovo sprejetje odvisno od svobode. Dogmatiku preostane edino zagotovilo o lastni nezmožnosti, ki je nekaj zgolj subjektivnega, sem dejal; kajti ideja, da bi se vkopali za občo logiko in zaklinjali Stagiritovo senco, če že sami ne znajo pomagati svojemu telesu, je nekaj povsem novega in bo celo ob sploš- nem dvomu dobila le malo posnemovalcev; kajti za zavrnitev tega ščita zadošča že drobec šolskega znanja o tem, kaj je pravzaprav logika. Ne smemo se pustiti preslepiti, ko takšni nasprotniki posnemajo govorico idealizma; jim dati na jeziku prav, ko zagotavljajo, da vedo, daje mogoče govoriti le o è/ri za nas. Oni so dogmatiki. Kajti vsakdo, ki trdi, da mora vse mišljenje in vsa zavest izhajati iz neke biti, naredi bit za nekaj izvornega, in prav v tem je dogmatizem. S takšno zmeš- njavo govoric le še toliko bolj razločno obelodanijo popolno zmede- nost svojih pojmov; kajti bit zgolj za nas, ki paje vendarle izvorna, naprej neizvedljiva bit, kaj naj to pomeni? Kdo so tisti mi, za katere edino je ta bit? So to inteligence, kot take? No, tedaj pač stavek: nekaj je za inteligenco, zagotovo pomeni zgolj to: nekaj je predstav- ljeno skoznjo; in stavek: nekaj je le za inteligenco, zgolj to: nekaj je le predstavljeno. Potemtakem bi moral biti pojem biti, ki naj bi z nekega gledišča obstajala neodvisno od predstave, vendarle izpeljan iz predstave, ko naj bi bil zgolj skoznjo; in ti ljudje bi se potemtakem strinjali z vedoslovjem bolj, kot bi si to mislili sami. Ali pa so tisti mi sami reči, izvorne reči, torej reči na sebi. Kako pa bi tedaj karkoli moglo biti za njih in kako bi mogle one same biti za sebe same; ko paje v pojmu reči vsebovano, da reč zgolj je, zanjo pa ni nič? Kaj jim pomeni besedica zal Ali je le nekakšen nedolžen okrasek, ki so si ga nadeli modi na ljubo? DRUGI UVOD v VEDOSLOVJE 8 Od jaza se ne da abstrahirati, je reklo vedoslovje. To trditev je mogoče obravnavati z dveh gledišč. Ali z gledišča običajne zavesti, tako da bi bilo z njo rečeno; nikoli nimamo nobene druge predstave kot predstavo nas samih; skozi vse svoje življenje, v vseh trenutkih mislimo zmeraj; jaz, jaz, jaz, nikoli nič drugega kot jaz. Ali pa jo obravnavamo z gledišča filozofa, in tedaj bi imela tale pomen; vsemu, kar je mišljeno kot nastopajoče v zavesti, se mora v mislih nujno dodati jaz; v pojasnjevanju določil duha se ne sme nikoli abstrahirati od jaza ali, s Kantovimi besedami; vse moje predstave morajo moči biti spremljane, biti mišljene kot spremljane od; Jaz mislim. Kako nesmiselno bi bilo navajati ta stavek v prvem pomenu in kako klavrno bi ga bilo v tem pomenu spodbijati! Če pa ga vzamemo v drugem pomenu, mu zagotovo ne bo z ničimer oporekal nihče, ki ga je le zmožen razumeti; in ko bi ga bili že prej mislili določeno, bi se bili te reči na sebi že zdavnaj znebili; kajti tedaj bi bili videli, da smo v vsem, kar utegnemo misliti, mi tisto misleče, da potemtakem nikoli ne more nastopiti nekaj neodvisnega od nas, temveč se vse nujno nanaša na naše mišljenje. 9 »Mi za svojo osebo si pod pojmom jaza ne moremo mishti ničesar drugega kot svojo ljubo osebo, v nasprotju do drugih oseb,« - izpove- dujejo drugi nasprotniki vedoslovja. - »Jaz pomeni mojo določeno osebo, kakor se jaz pač imenujem, Cajus ali Sempronius, v nasprotju z vsemi drugimi, ki se ne imenujejo tako. Če pa sedaj abstrahiram, kakor zahteva vedoslovje, od te individualne osebnosti, mi več ne ostane nič, kar bi bilo mogoče označiti z jaz; kar preostane, bi prav tako lahko imenoval tudi ono.« Kaj pravzaprav hoče povedati ta ugovor, ki je izrečen s takšno drznostjo? Ah govori o izvorni realni sintezi pojma individua (njihove ljube osebe in drugih oseb) in ah hočejo torej reči; v tem pojmu ni 255 JOHANN GOTTLIEB FICHTE 256 sintetizirano nič drugega kot pojem nekega objekta nasploh, onega, in razloček od drugih njemu enakih, ki so zato prav tako ono in nič drugega; ali pa se ugovor opira na običajno jezikovno rabo, in hočejo reči: z izrazom: jaz. ni v jeziku označeno nič več kot individualnost? Kar zadeva prvo, mora pač gotovo vsakdo, ki je še pri sebi, uvideti, da z razlikovanjem kakega objekta od njemu enakih, torej od drugih objektov, nastane zgolj določeni objekt, nikakor pa ne določena oieèa. S sintezo pojma osebe paje povsem drugače. Jazstvo (vase vračajoča se dejavnost, subjekt-objektivnost, ali kakor že hočete) je izvorno zoperstavljeno onemu, goli objektivnosti; in postavljanje teh dveh pojmov je absolutno, pogojeno ni z nobenim drugim postavljanjem, je tetično, ne sintetično. Na nekaj, kar je bilo v tem prvem postavljanju postavljeno kot ono, kot goli objekt, kot nekaj zunaj nas, je [nato] prenesen pojem jazstva, ki je nastal v nas samih, in je sintetično združen z njim; in šele skozi to pogojeno sintezo nam nastane neki ti. Pojem ti nastane iz združitve onega in jaza. Pojem jaza v tem nasprotju, torej pojem individua, je sinteza jaza s samim seboj. To, kar v opisanem aktu postavi samega sebe, postavi ne nasploh, temveč kot jaz, sem jaz; in to, kar je v istem aktu postavljeno kot jaz, postav- ljeno skozi mene in ne skozi sebe, si ti. Brez dvoma se sedaj da abstra- hirati od tega produkta sinteze, ki jo je treba prikazati; kajti kar smo sintetizirali sami, pač moremo tudi znova analizirati; in to, kar pre- ostane po tej abstrakciji, je jaz na.sploh, tj. ne-objekt. Razumljen v tem smislu, bi bil ta ugovor prav nesmiseln. Ali pa se ti nasprotniki opirajo na jezikovno rabo? Ko bi imeli prav glede tega, daje beseda jaz v jezikovni rabi doslej pomenila le individua, ali bi tedaj od tod, da še nismo opazili in v jeziku označili nekega razločka, na katerega je treba pokazati v izvorni sintezi, res sledilo, da ga ne bi smeli nikoli opaziti in nikoli označiti? Toda ali sploh imajo prav vsaj glede tega? O kateri jezikovni rabi govorijo? O filozofski? Že zgoraj sem pokazal, da jemlje Kant pojem čistega jaza v istem smislu kot vedoslovje. Koje rečeno: jaz .sem misleče v DRUGI UVOD V VEDOSLOVJE 257 tem mišljenju; mar se tedaj morda zoperstavljam zgolj drugim osebam zunaj sebe; mar se, nasprotno, ne zoperstavljam vsemu mišljenemu? »Načelo nujne enotnosti apercepcije je samo identitetni in s tem ana- litični stavek,« pravi Kant {K.č.u., str. 135). To pomeni isto, kot sem pravkar rekel sam: jaz ne nastane skozi nobeno sintezo, katere raznoterje bi lahko še naprej razgradili, temveč skozi absolutno tezo. Ta jaz pa je jazstvo nasploh; kajti pojem individualnosti očitno nastane skozi sintezo, kakor sem pravkar pokazal; in načelo individualnosti je sintetični stavek. - Reinhold v svojem načelu zavesti govori o subjektu, po naše: o jazu; resda zgolj kot o predstavljajočem; vendar to tu stvari ne spremeni. Mar se tedaj, ko se kot predstavljajoče razlikujem od predstavljenega, razlikujem zgolj od drugih oseb ali pa se razlikujem od vsega predstavljenega kot takega? Celo pri zgoraj pohvaljenih filozofih, ki pred raznoterjem predstav ne predpostavljajo jaza, kakor Kant in vedoslovje, temveč ga zmašijo skupaj iz njega: - mar je njihovo eno misleče v raznoterem mišljenju le individuum ali pa ni to vse prej inteligenca nasploh? Z eno besedo: ali res obstaja en sam sloveč filozof, ki bi se pred njimi dokopal do odkritja: jaz pomeni le individuum, in če abstrahiramo od individualnosti, pre- ostane le objekt nasploh? Ali pa govorijo o običajni jezikovni rabi? Da bi to preveril, sem prisiljen navesti primere iz običajnega življenja. - Če komu v temi zakličete: Kdo je?, in vam ta, ob predpostavki, da poznate njegov glas, odvrne: Jaz; tedaj je jasno, da govori o sebi kot o tej določeni osebi in da ga je potrebno razumeti: Jaz, ki se imenujem tako in tako, in nihče izmed vseh drugih, ki se ne imenujejo tako; in to zato, ker s svojim vprašanjem, kdo je, že predpostavljate, da je nasploh umno bitje, in hočete zdaj le vedeti, katero določeno bitje izmed možnih umnih bitij je. Če pa bi denimo - naj mi bo dovoljen ta primer, ki se mi zdi še posebej ustrezen - kaki osebi kaj šivali, krojili ipd. na oblačilu, ki bi bilo na njenem telesu, in bi nenadoma ranili njo samo, bi verjetno zavpila: Poslušaj, to sem jaz, vbodel si mene. JOHANN GOTTLIEB FICHTE 258 Kaj bi hotela povedati s tem? Ne, daje ta določena oseba in nobena draga; kajti to pač sami dobro veste; temveč da to, kar ste vbodli, ni njeno mrtvo in brezčutno oblačilo, temveč njeno živo in občutljivo sebstvo; česar niste vedeli. S tem jazom se ne razlikuje od dragih oseb, temveč od stvari. V življenju nenehno nastopa to razlikovanje, in brez njega ne moremo storiti niti koraka na tleh niti premakniti roke po zraku. Skratka, jazstvo in individualnost sta zelo različna pojma, in zelo razločno je mogoče opaziti, da je slednji sestavljen. S prvim se zoperstavljamo vsemu, kar je zunaj nas, ne zgolj osebam zunaj nas; in z njim zajemamo ne le svojo določeno osebo, temveč svojo duhov- nost nasploh; in tako se ta beseda uporablja v filozofskem in v običaj- nem jeziku. Navedeni ugovor potemtakem priča ne le o nenavadni brezmiselnosti, temveč tudi o veliki nevednosti in nepoznavanju najbolj običajne filozofske literature. Vendar oni vztrajajo pri svoji nezmožnosti, da bi mislili zadani jim pojem, in njihovim besedam moramo verjeti. Ne, da nasploh ne bi imeli pojma o čLstem jazu, glede na golo umnost in duhovnost; kajti tedaj bi morali opustiti postavljanje ugovorov, enako kot mora to opustiti klada: temveč jim manjka pojem tega pojma in do njega se ne morejo povzpeli. Gotovo ga imajo v sebi; le da ne vedo, da ga imajo. Razlog te njihove nezmožnosti ne tiči v kaki posebni šibkosti njihove miselne moči, temveč v šibkosti njihovega celotnega karak- terja. Zadnji smoter njihovega delovanja, torej tudi meja njihovega razločnega mišljenja, je njihov jaz v smislu, kakor to besedo jemljejo oni, tj. njihova individualna oseba. To je zanje edina resnična sub- stanca, in razum je zgolj njena akcidenca. Njihova oseba ni tu kot posebni izraz uma; temveč - um je tu zato, da bi tej osebi pomagal na poti skozi svet, in ko bi se ta oseba mogla enako dobro znajti tudi brez uma, bi lahko um pogrešali in tedaj sploh ne bi bilo uma. To se kaže skozi celotni sistem njihovih pojmov v vseh njihovih trditvah; in mnogi od njih so tako pošteni, da tega sploh ne prikrivajo. Ti imajo DRUGI UVOD V VEDOSLOVJE 259 V priseganju na svojo nezmožnost za svojo osebo povsem prav; le da ne bi smeli dajati objektivne veljave nečemu, kar je le subjek- tivno. V vedoslovju je razmerje ravno obratno; tam je edino um naseben, individualnost pa le akcidentalna; um smoter in osebnost sredstvo; osebnost le posebni način izražanja uma, ki se mora vedno bolj izgubiti v njegovi obči formi. Za vedoslovje je večen samo um; individualnost pa mora nenehno odmirati. Kdor ne bo najprej svoje volje uklonil v ta red reči, ta tudi nikoli ne bo dobil resničnega smisla vedoslovja. 10 To, daje vedoslovje mogoče razumeti le ob nekaterih pogojih, ki morajo biti izpolnjeni pred tem, jim je bilo že tolikokrat rečeno. Tega nočejo več poslušati; in to odkritosrčno opozorilo jim daje priložnost za novo obtožbo proti nam. Vsako prepričanje se mora dati sporočiti s pojmi, in ne le sporočiti, temveč tudi izsiliti, zatrjujejo. Izjavljati, daje naša znanost le za nekatere privilegirane duhove, vsi ostali pa da v njej ne morejo videti ničesar in razumeti ničesar, naj bi bilo nekaj zlobnega, nesramno zanesenjaštvo ipd. Najprej bi pogledali, kaj je vedoslovje zares zatrdilo o tej točki. Ne trdi, da obstaja nekakšna izvorna in prirojena razlika med ljudmi in ljudmi, zaradi katere so nekateri sposobni misliti in naučiti se nekaj, česar drugi spričo svoje narave nikakor ne morejo misliti. Um je vsem skupen in je pri vseh umnih bitjih povsem isti. Kar je kot zasnova prisotno v enem umnem bitju, to je prisotno v vseh. Še več, kot smo že večkrat priznali tudi v tej razpravi, pojmi, za katere gre v vedoslovju, dejansko učinkujejo v vseh umnih bitjih, učinkujejo z nujnostjo uma; kajti na njihovi učinkujočnosti temelji možnost vse zavesti. Čisti jaz, ki ga oni po lastni obdolžitvi ne morejo misliti, je v temelju vsega njihovega mišljenja in nastopa v vsem njihovem mišljenju, saj se vse mišljenje vzpostavi le skozenj. Do tod gre vse mehanično. Toda, uvideti pravkar zatrjeno nujnost, misliti samo to JOHANN GOTTLIEB FICHTE 260 mišljenje, tega v mehanizmu ni; za to seje potrebno s svobodo povzpeti do neke povsem druge sfere, ki je ne posedujemo že neposredno s svojim obstojem. Če ta zmožnost svobode ne obstaja in se ne izvaja, ne more vedoslovje s človekom opraviti nič. Edino ta zmožnost daje premise, na katerih gradi naprej. - Vsaj tega ne bodo tajili, da vsaka znanost in vsaka umetnost predpostavlja nekatera predznanja, kijih moramo imeti, preden lahko prodremo v znanost ali umetnost. - Če so samo predznanja tisto, bi utegnili odgovoriti, kar nam manjka, nam jih boste že posredovali. Podajte jih pač enkrat določno in siste- matično. Ali ni napaka pri vas samih, ko kar naravnost pristopite k stvari in od občinstva pričakujete, da vas bo razumelo, še preden posredujete preliminarna spoznanja, o katerih nihče razen vas ne ve ničesar? Odgovarjamo: razlog je ravno v tem, da teh spoznanj ni mogoče posredovati na sistematičen način, da se jih ne da vcepiti ali si jih pustiti vcepiti: z eno besedo, da gre za znanja, ki si jih lahko priskrbimo le sami iz sebe, na podlagi že pred tem dosežene pripravljenosti. Vse sloni na tem, da se .skozi stalno uporabo svobode z jasno zavestjo resnično intimno ovemo svoje svobode in da nam ta postane draga čez vse. Ko bo pri vzgoji od najnežnejše mladosti naprej glavni smoter in načrtni cilj zgolj razvijati notranje moči gojenca, ne pa jih usmerjati; ko se bo začelo človeka oblikovati za njegovo lastno rabo in kot instrument za njegovo lastno voljo, ne pa kot brezdušni instrument za druge, tedaj bo vedoslovje splošno razumljivo in lahko razumljivo. Oblikovanje celotnega človeka od njegove najbolj rane mladosti; to je edina pot za razširitev filozofije. Vzgoja se mora najprej zadovoljiti s tem, da je bolj negativna kot pozitivna; le vzajemno učinkovanje z gojencem, ne pa vplivanje nanj: - prvo, kolikor je možno, tj. prvo si mora vsaj stalno zastavljati za cilj in postati drugo le tam, kjer ne more biti prvo. Dokler si vzgoja, naj bo z razločno zavestjo ali brez nje, zastavlja nasprotni smoter, dokler si prizadeva le za uporabnost za druge in ne upošteva, da je princip rabe prisoten tudi v individuu; in dokler na ta način že v DRUGI UVOD V VEDOSLOVJE 261 najbolj rani mladosti izruje korenino samodejavnosti in človeka navadi, da se nikoli ne zgane sam, temveč čaka na prvi vzgib od zunaj: vse dotlej bo ostalo izjemni dar narave, ki ga ni moč pojasniti naprej in ki ga zato imenujemo z nedoločeno besedo filozofskega genija, če se sredi obče otopelosti nekateri vseeno povzpnejo do one velike misli. Glavni razlog vseh zmot teh nasprotnikov je verjetno v tem, da si niso povsem razjasnili, kaj pomeni dokazati, in zato niso pomislili, daje v osnovi vsega dokazovanja nekaj sploh nedokazljivega. Tudi o tem bi se bili lahko poučili pri Jacobiju, kije popolnoma razčistil to in marsikatero drugo točko, o katerih oni ravno tako ne vedo niče- sar. - Z dokazom se doseže le pogojena, posredna gotovost; na podlagi njega je nekaj gotovo, če je gotovo nekaj drugega. Če se pojavi dvom o gotovosti tega drugega, je treba to gotovost navezati na gotovost nečesa tretjega in tako vedno naprej. Se bo sedaj to napotevanje nadaljevalo v neskončnost ali pa se nekje nahaja neki zadnji člen? Vem, da so nekateri nagnjeni k prvemu mnenju; vendar ti niso upošte- vali, da, ko bi imeli prav. ne bi bili sposobni niti same ideje gotovosti in gotovosti ne bi mogli iskati. Kajti kaj pomeni: biti gotov, vedo le na podlagi tega, da so oni sami o nečem pač gotovi; če pa je vse gotovo le pod pogojem, tedaj ni gotovo nič in tedaj ni nič gotovo niti pod pogojem. Če pa obstaja kak zadnji člen, pri katerem ni več mogoče spraševati, zakaj je gotov, potem obstaja nekaj nedokaz- ljivega, kar je v temelju vsega dokazovanja. Zdi se, da niso pomislili, kaj pomeni: nekomu nekaj dokazati. Tedaj mu pokažemo, daje po zakonih mišljenja, ki nam jih priznava, neko prepričanje že vsebovano v nekem drugem prepričanju, ki ga zastopa sam; in da nujno sprejema tudi prvo, saj po lastnem zatrje- vanju sprejema drugo. Vsako sporočanje prepričanja s pomočjo dokaza potemtakem predpostavlja, da se obe strani strinjata vsaj o nečem. Kako bi se moglo vedoslovje posredovati dogmatiku, ko pa se z njim, kar zadeva, mate rialno spoznanja, ne strinja niti v eni sami JOHANN GOTTLIEB FICHTE * To sem že večkrat povedal. Izjavil sem, da z nekaterimi filozofi nimam sploh nobene skupne točke in da oni niso in nikoli ne morejo biti tam, kjer sem jaz. Zdi se, da so imeli to bolj za primero, izdavljeno v nejevolji, kot pa za povsem resno izjavo, saj še naprej ponavljajo zahtevo, naj jim dokažem svoj nauk. Svečano moram zago- toviti, da jemljem tisto trditev v najbolj dobesednem pomenu besede, da mislim z njo skrajno resno in da izraža moje najpopolnejše prepričanje. Dogmatizem izhaja iz neke hiti kot absoluta in njegov sistem se zato nikoli ne povzpne preko biti. Idealizem ne pozna nobene biti sploh, ki bi obstajala sama zase. Z drugimi besedami: prvi izhaja iz nujnosti, drugi iz svobode. Zato se nahajata v dveh med seboj povsem različnih svetovih. 262 točki; ko potemtakem manjka tisto skupno iziiodišče, iz katerega bi lahko izhajala oba.* In nazadnje se tudi zdi, da niso pomislili, da celo tam, kjer takšna skupna točka obstaja, nihče ne more misliti v duši drugega, ne da bi bil sam drugi; da mora računati na samodejavnost drugega in mu ne more dati določenih misli, temveč ga lahko le navaja, da te določene misli misli sam. Razmerje med svobodnimi bitji je vzajemno učinkovanje s svobodo, nikakor ne kavzalnost z mehanično učinku- jočo silo. Ta spor se potemtakem, enako kakor vsi spori med nami in njimi, zvede nazaj na tole glavno sporno točko: oni povsod predpo- stavljajo razmerje kavzalnosti, ker dejansko ne poznajo nobenega višjega razmerja; in na to se potem opira tudi ta njihova zahteva, da jim moramo to prepričanje vcepiti v njihovo dušo, ne da bi bili sami pripravljeni za to in ne da bi bilo treba njim kakorkoli sodelovati pri tem. Mi izhajamo iz svobode in jo, razumljivo, predpostavljamo tudi pri njih. - V tisti predpostavki celovite veljavnosti mehanizma vzrokov in učinkov sicer neposredno oporekajo sami sebi; to, kar pravijo, in to, kar počnejo, je v protislovju. Namreč, vtem ko predpo- stavljajo mehanizem, se povzpnejo preko njega; njihovo mišljenje mehanizma je nekaj, kar se nahaja zunaj njega. Mehanizem samega sebe ne more dojeti, ravno zato, ker je mehanizem. Le svobodna zavest lahko dojame samo sebe. Tu bi torej dobili sredstvo, da jih privedemo na to mesto. Vendar to spodleti ravno zato, ker je ta opazka povsem zunaj njihovega vidnega kroga in ker jim manjka gibčnosti DRUGI UVOD V VEDOSLOVJE 263 in veščine duha, da bi v mišljenju kakega objekta mislili ne le ta objekt, temveč hkrati tudi svoje mišljenje objekta; celotna opazka, ki je njim nujno povsem nerazumljiva, zato tudi ni namenjena njim, temveč drugim, ki vidijo in bedijo. Zato ostaja pri že večkrat izrečenem zagotovilu: nočemo jih pre- pričevati, ker nemožnegani moč hoteti; nočemo jim ovreči njihovega sistema, ker tega ne moremo. Za^e sicer lahko ovržemo njihov sistem; treba ga je ovreči in zelo lahko ga je ovreči; že drobna sapa svo- bodnega človeka ga podre; le njim ga ne moremo ovreči. Mi ne pišemo, govorimo, učimo zanje, saj ni niti ene same točke, iz katere bi jim lahko prišli do živega. Če že govorimo o njih, to ni zavoljo njih, temveč zavoljo drugih, da bi jih posvarili pred njihovo zmoto in jih odvrnili od njihovega praznega blebetanja, ki nima pomena. Te izjave pa ne smejo imeti za ponižujočo. Če se ob našem opozorilu čutijo ponižane, zgolj razkrivajo svojo lastno slabo zavest in sami sebe javno postavljajo pod nas. Saj se vendar s svoje strani nahajajo v istem položaju proti nam; tudi oni ne morejo nas ne ovreči ne prepričati in ne morejo navesti ničesar, kar bi merilo ali učinkovalo na nas. To pravimo mi sami; in niti najmanj ne bi postali nejevoljni, če bi nam to rekli oni. Tega, kar smo rekli o njih, sploh nismo rekli s hudobnim namenom, da bi jih vznejevoljili; temveč le, da bi njim in sebi prihranili nepotreben trud. Resnično bi nas veselilo, če se ne bi pustili vznejevoljili. - Tudi v sami stvari ni nič ponižujočega. Vsakdo, ki danes svojemu bratu očita to nezmožnost, se je nekoč nujno sam nahajal v istem stanju. Kajti vsi smo rojeni v njem, in treba je časa, da se povzpnemo nadenj. Ravno tedaj, če nasprotnikom ono opozo- rilo, ki jim je tako zoprno, ne vzbudi nejevolje, temveč premislek, ali je v njem nemara vendarle resnica, bi se verjetno povzpeli nad očitano nezmožnost. Takoj bi bili enaki nam in vsi očitki bi odpadli. Z njimi bi torej lahko živeli v najmiroljubnejšem miru, ko bi pritrdili temu; in ni naša krivda, če se od časa do časa zapletamo v ostre vojne z njimi. JOHANN GOTTLIEB FICHTE 264 Iz tega pa obenem izhaja - zdi se mi namreč zelo smotrno, da to mimogrede omenim -, da to, alije kaka filozofija znanost, ni odvisno od tega, alije občeveljavna; kakor so, kot kaže, privzemali nekateri filozofi, ki v svojih zelo zaslužnih delih merijo zlasti na to, da bi bila razumljiva vsem. Ti filozofi zahtevajo nemogoče. Kaj naj pomeni: neka filozofija je dejansko občeveljavna? Kateri so tedaj ti vsi, za katere naj bi veljala? Vse, kar nosi človeški obraz, pač gotovo ne; kajti tedaj bi morala veljati tudi za najobičajnejšega moža, ki mu mišljenje nikoli ni smoter, temveč le sredstvo za njegova neposredna opravila in celo za nedoletne otroke. Torej denimo filozofi? A kdo so tedaj filozofi? Gotovo pač ne vsi tisti, ki so dobili doktorski naziv od filozofske fakultete; ali ki so dali v tisk nekaj, kar imenujejo za filozofsko; ah ki so celo sami člani kake filozofske fakultete? Dajte nam določen pojem filozofa, ne da bi nam pred tem dali določen pojem filozofije, tj. ne da bi nam pred tem dali določeno filozofijo samo! S precejšnjo gotovostjo je mogoče predvideti, da bodo tisti, ki so se po lastnem prepričanju dokopali do filozofije kot znanosti, gladko zavrnili naziv filozofa vsem onim, ki ne priznavajo te njihove filozofije, in da bodo torej sprejemanje svoje filozofije naredili za kriterij filozofa nasploh. Res morajo ravnati tako, če so konsekventni; kajti filozofija je le ena. Avtor vedoslovja je npr že dolgo tega izjavil, daje on za svojo osebo dejansko tega mnenja, kolikor ne govorimo o vedoslovju kot individualnem prikazu, ki gaje mogoče neskončno izpopolniti, temveč o njem kot sistemu transcendentalnega idealizma; in on si v nobenem trenutku ne pomišlja, da ne bi tega tu še enkrat priznal z izrecnimi besedami. S tem pa zaidemo v očiten krog. Moja filozofija je dejansko občeveljavna za vse, ki so filozofi, pravi tedaj z vso pravico vsakdo, če je le sam prepričan vanjo; denimo namreč, da razen njega noben smrtnik ne sprejema njenih stavkov: tedaj, dodaja on, za kogar ne velja, pač ni filozof. O tem mislim sam tako: Tudi če je le eden popolnoma in v vseh trenutkih enako prepričan o svoji filozofiji, če je ob njej popolnoma DRUGI UVOD V VEDOSLOVJE 265 skladen s samim seboj, če se njegova svobodna sodba v filozofiranju in vsiljena sodba v življenju popolnoma skladata; tedaj je v tem enem filozofija dosegla svoj smoter in dovršila svoj krog; kajti tedaj gaje zagotovo zopet odložila tam, od koder je on skupaj s celotnim člove- štvom prišel: in sedaj v svetu dejansko obstaja filozofija kot znanost, tudi če je razen tega enega ne bi dojel in sprejel nihče; še več, tudi če je denimo tisti eden sploh ne bi znal prikazati zunaj sebe. Tukaj ne smemo podajati trivialnega odgovora, da so bili vsi sistematiki že od nekdaj prepričani v resničnost svojih sistemov. Ta trditev je že v osnovi napačna in izhaja zgolj od tod, da ne vemo, kaj je prepričanje. Kaj je, lahko izkusimo le tako, da imamo sami v sebi polnost prepri- čanja. Tisti sistematiki so bili prepričani le o tej in oni skriti točki svojega sistema, ki se ga morda niti sami niso jasno zavedaH, ne pa o celoti; prepričani so bili le v nekatere skladnosti. To pa ni nobeno prepričanje. Prepričanje je le tisto, kar ni odvisno ne od časa ne od spremembe položaja; kar ni nekaj v duhu naključnega, temveč je samo duh. Prepričani smo lahko le o nespremenljivo in večno resnič- nem: prepričanje o zmoti je popolnoma nemogoče. V zgodovini filo- zofije je bilo verjetno res le malo tako prepričanih, morda je obstajal komajda eden, morda niti ta eden. Ne govorim o Starih. Ali si ti sploh so zavestno zastavili vprašanje filozofije v pravem pomenu, - še celo to je dvomljivo. Zato bom upošteval le največje mislece novejšega časa. - Spinoza ni mogel biti prepričan; svojo filozofijo je lahko le mislil, ni paje mogel verjeti, saj je bila v direktnem proti- slovju z njegovim nujnim prepričanjem v življenju, na podlagi kate- rega se je moral imeti za svobodnega in samostojnega. O njej je bil lahko prepričan le toliko, kolikor je bila resnična, kolikor je vsebovala en del filozofije kot znanosti. Da zgolj objektivno rezoniranje nujno vodi k njegovemu sistemu, o tem je bil prepričan; kajti v tem je imel prav: ni pa pomislil na to, da bi v mišljenju reflektiral na svoje lastno mišljenje, in v tem ni imel prav in tako je s svojo spekulacijo zašel v protislovje s svojim življenjem. Kant bi mogel biti prepričan; toda. JOHANN GOTTLIEB FICHTE 266 Če ga prav razumem, koje pisal svojo Kritiko, ni bil. Govori o utvari, ki se stalno vrača, čeprav vemo, da je utvara. - Od kod lahko Kant ve, še posebej, ker je bil prvi, kije razkril to domnevno utvaro, da se zmeraj vrača, in komu bi se mogla vračati, koje pisal svojo Kritiko, razen njemu samemu? To je mogel izkusiti le na samem sebi. Vedeti, da se varamo, in se vendarle varati, ni stanje prepričanja in skladnosti s samim seboj, temveč stanje zaskrbljujočega notranjega spora. V mojem izkustvu se ne vrača nobena utvara; kajti v umu nasploh ni nobene utvare. In katera naj bi bila ta utvara? Pač gotovo ta, da so neodvisno od nas zunaj nas navzoče reči na sebi? A kdo to pravi? Pač gotovo ne običajna zavest; kajti ta govori le o sami sebi in zato ne more povedati ničesar drugega, kot da so zanjo (za nas, s tega gledišča običajne zavesti) navzoče reči same; in to ni utvara, ki bi jo filozofija mogla ali morala odstraniti; to je naša ena resnica. Običajna zavest ne ve ničesar o kaki reči na sebi, ravno zato, ker je običajna zavest, ki pač verjetno ne skače preko same sebe. Napačna je filozo- fija, ki ta, šele v njenem krogu zamišljeni pojem polaga v običajno zavest. To utvaro, ki se ji je povsem mogoče izogniti in ki jo mora resnična filozofija v temelju zatreti, si si potemtakem ustvaril povsem sam, in brž ko si prideš na čisto s svojo filozofijo, se ti oči na stežaj odprejo in utvara se nikoli več ne vme. Tedaj si v življenju ne boš domišljal vedeti nič dragega kot to, da si končen, in da si končen na ta določeni način, ki si ga moraš pojasniti z navzočnostjo takšnega sveta zunaj sebe; in tedaj ti več ne bo prihajalo na misel, da bi preko- račil to mejo, kakor ti ne pride na misel, da ne bi bil več ti sam. Leibniz je prav tako mogel biti prepričan; kajti pravilno razumljen - in zakaj se sam ne bi mogel pravilno razumeti? - je imel prav. Skrajna lahkota in svoboda duha dajeta slutiti prepričanje; daje ga slutiti spretnost, s katero je svoj način mišljenja prilagajal vsem formam, jo neprisiljeno apliciral na vse dele človeške vednosti, z lahkoto razpršil vse dvome in, nasploh, uporabljal svoj sistem bolj kot instra- ment kakor kot objekt; sproščenost, prešernost in dobrovoljnost v DRUGI UVOD V VEDOSLOVJE * Pronicljiv ori.s bistva Leibnizove filozofije v primerjavi s Spinozovo najdemo v najnovejšem Schellingovem spisu »Ideen zu einer Philosophie der Natur«, v uvodu, str LXVIss. in str XLIss. 267 Življenju navajajo k sklepu o skladnosti s samim seboj: tako je Leibniz morda bil prepričan, in bil je edini prepričani v zgodovini filozofije.* 11 Naj se z dvema besedama sponrmim še ene nenavadne zamenjave. Gre za zamenjavo jaza kot intelektualnega zora, iz katerega izhaja vedoslovje, in jaza kot ideje, s katerim se vedoslovje zaključi. V jazu kot intelektualnem zoru leži zgolj forma jazstva, vase vračajoče se delovanje, ki seveda tudi samo postane njegova vsebina; in ta zor je bil zgoraj opisan v zadostni meri. Jaz je v tej podobi le za filozofa, in prav s tem, da ga zajamemo, se povzpnemo do filozofije. Jaz kot ideja paje navzoč za jaz sam, ki ga obravnava filozof; in filozof ga ne postavlja kot svoje lastne ideje, temveč kot idejo naravnega, resda popolnoma izoblikovanega človeka: ravno tako, kakor tudi bit v pravem pomenu ne obstaja za filozofa, temveč le za preučevani jaz. Drugo se torej nahaja v povsem drugi vrsti mišljenja kot prvo. Jaz kot ideja je umno bitje, kolikor je to deloma v sebi popolnoma prikazalo obči um, kolikor je dejansko vseskozi umno in nič drugega kot umno; kolikor je torej tudi prenehalo biti individuum, kar je bilo le spričo čutne omejitve: deloma, kolikor je umno bitje izčфno reahziralo um tudi zunaj sebe v svetu, ki potemtakem ostane postav- ljen tudi v tej ideji. Svet ostane v tej ideji kot svet nasploh, kot substrat s temi posebnimi mehanskimi in organskimi zakoni; vendar so ti zakoni v celoti primerni, da prikažejo končni smoter uma. Ideja jaza ima z jazom kot zorom skupno le to, da jaz v obeh ni mišljen kot individuum; v drugem ne zato, ker jazstvo še ni določeno do indivi- dualnosti, v prvem obratno ne zato, ker je skozi oblikovanje v skladu z občimi zakoni [njegova] individualnost izginila. Zoperstavljena JOHANN GOTTLIEB FICHTE * Ali ta način argumentiranja še ni opu.ščen, bi se tu utegnil vprašati kak dobrodušnež, ki ni pov.sem seznanjen z najnovejšimi dogajanji v literaturi. Odgovarjam: Ne, pogostejši je kot kdajkoli prej in uporabljajo ga zlasti proti meni; za zdaj le še ustno, za katedrom ipd., vendar bo kmalu uporabljen tudi v spisih. Napoved tega lahko najdemo v odgovoru recenzenta Schellingovega spisa o jazu v A. L. Z. na protikritiko gospoda Schellinga; zoper to protikritiko se .seveda ni dalo storiti kaj dosti drugega, kot da seje avtorja in njegov sistem poskušalo spraviti na slab glas. 268 pa Sta si V tem, da v jazu kot zoru leži le forma jaza, medtem ko njegov pravi material, kije misljiv le skozi njegovo mišljenje sveta, sploh ni upoštevan; nasprotno paje v drugem mišljena celotna mate- rija jazstva. Iz prvega jaza izhaja celotna filozofija inje njen temeljni pojem; do drugega jaza pa ne pride; ta ideja je lahko podana le v praktičnem delu, kot najvišji cilj stremljenja uma. Prvi je, kot rečeno, izvorni zor, in postane pojem na način, ki smo ga v zadostni meri opisali; drugi je le ideja; ni ga mogoče misliti določno, in nikoli ne bo dejanski, temveč se moramo tej ideji le v neskončno približevati. 12 To so, kolikor mi je znano, vsi nesporazumi, ki jih je potrebno upoštevati in glede katerih smemo upati, da jih lahko z jasnim pretre- som nekoliko popravimo. Zoper nekatere druge načine vedenja do novega sistema ni nobenega sredstva, in ga tudi ni treba. Če je npr. neki sistem, katerega začetek in konec in celotno bistvo se zvedejo na to, daje treba individualnost teoretično pozabiti, prak- tično pa zanikati, razglašen za egoizem; če ga za egoizem razglasijo ljudje, ki se ne morejo povzpeti do uvida v ta sistem ravno zato, ker so sami prikriti teoretični egoisti in očitni praktični egoisti; če se iz sistema sklepa, da ima njegov avtor zlobne srce,* in se iz te zlobnosti avtorja zopet sklepa, da je sistem napačen; tedaj se z razlogi proti temu ne da doseči nič; kajti tisti, ki to pravijo, sami še predobro vedo, da to ni res, in oni imajo povsem drugačne razloge, zakaj to pravijo, kot je ta, da v to verjamejo. Sam sistem jih seveda niti najmanj DRUGI UVOD V VEDOSLOVJE 269 ne skrbi; pač pa je na drugih mestih avtor utegnil reči to ah ono, kar jim ni všeč, in jim je nemara - Bog vedi, kako aii kje! - na kakšen način v napoto. Ti za svojo osebo delujejo povsem v skladu s svojim načinom mišljenja in svojim interesom; in bilo bi nespametno, če bi jih hoteli pregovoriti, naj slečejo svojo naravo. Če pa tisoči in tisoči, ki o vedoslovju ne vedo niti besede niti niso poklicani, da bi kaj vedeli o njej, in ki niso Judje ali judofili, ki niso aristokrati ali demo- krati, niso kantovci ne stare ne kakšne nove šole, in ki celo niso izvirne glave, ki jim je avtor vedoslovja vzel ah zmaknil pomembno odkritje, s katerim so ravnokar hoteli stopiti pred občinstvo, - če ti željno sprejemajo ono trditev in jo ponavljajo in znova ponavljajo edino iz tega interesa, kot se zdi, da bi obveljali za učene in dobro uvedene v skrivnosti najnovejše literature: se da zanje upati, da bodo zavoljo sebe vsaj malo prisluhnili naši prošnji, naj bolje razmislijo, kaj govorijo in zakaj to govorijo! Prevedel Zdravko Kobe._ Johann Gottlieb Fichte POSKUS NOVEGA PRIKAZA VEDOSLOVJA (1797) Prvo poglavje Vsa zavest je pogojena z neposredno zavestjo samega sebe I Bralec, s katerim moramo doseči skladnost mišljenja, naj nam dovoli, da ga nagovorimo, da ga nagovorimo z zaupnim Ti. 1) Brez dvoma lahko misliš: jaz; in vtem ko to misliš, je, kot ugotoviš v sebi, tvoja zavest ne neki način določena; misliš le nekaj, prav tisto, kar zajemaš pod tistim pojmom jaza, in se tega zavedaš; in tedaj ne misliš nečesa drugega, kar sicer gotovo prav tako lahko misliš in si nemara že mislil. - Za zdaj mi ne gre za to, ali si v pojmu: jaz strnil več ali manj kot jaz sam. Kajti tisto, za kar mi gre, si zagotovo vključil vanj, in to mi zadošča. 2) Namesto tega določenega bi bil lahko mislil tudi kaj drugega, npr. svojo mizo, svoje stene, svoja okna, in prav gotovo tudi dejansko mishš te predmete, če te pozovem k temu. To storiš na podlagi nekega poziva, na podlagi nekega pojma o tem, kar naj bi mislil; ki bi bil, po tvoji domnevi, lahko tudi kak drugi pojem, pravim jaz. Potemtakem v tem svojem mišljenju, v tem prehajanju od mišljenja jaza k mišljenju mize, sten itn., opaziš dejavnost in svobodo. Tvoje mišljenje je zate delovanje. Naj te ne skrbi, da bi mi s tem priznanjem priznal nekaj, za kar ti bo potem žal. Govorim le o dejavnosti, ki seje v tem stanju neposredno oveš, in kolikor se je oveš. Če paje nemara s tabo tako, da se ob tem ne bi o vedel nobene dejavnosti - tako je z mnogimi 271 JOHANN GOTTLIEB FICHTE 272 slavnimi filozofi našega časa - potem se že tu v miru posloviva drug od drugega: kajti odslej naprej ne boš razumel več nobene besede. Govorim s tistimi, ki me v tej točki razumejo. Vaše mišljenje je delovanje, vaše določeno mišljenje je potemtakem določeno delo- vanje, tj. to, kar mislite, je ravno tole, ker v mišljenju delujete ravno tako; in bilo bi nekaj drugega (mislili bi nekaj drugega), ko bi bili v svojem mišljenju delovali drugače (ko bi bili mislili drugače). 3) Tu pa naj bi mislili prav po.sebej: jaz. Ker je to neka določena misel, se, glede na pravkar povedano, nujno vzpostavi skozi neko določeno postopanje v mišljenju; in moja naloga zate, razumni bralec, je ta: da se zares in intimno oveš, kako postopaš, ko misliš: jaz. Ker morda oba v tem pojmu nisva zajela povsem istega, ti moram poma- gati. Ko si mislil svojo mizo ali svojo steno, si si bil, saj se vendar, kot razumen bralec, zavedaš dejavnosti v svojem mišljenju, v tem mišlje- nju sam tisto misleče; vendar si mišljeno nisi bil ti sam, temveč ti je bilo to nekaj od tebe različnega. Skratka, v vseh pojmih te vrste bi morala biti, kakor boš gotovo ugotovil v svoji zavesti, misleče in mišljeno dvoje. Vtem ko pa misliš sebe, si nisi le misleče, temveč hkrati tudi mišljeno; misleče in mišljeno bi morala biti tedaj eno; tvoje delovanje v mišljenju se mora vrniti nate samega, mislečega. Torej - pojem ali mišljenje jaza obstoji v delovanju jaza samega nase; in obratno, takšno delovanje nase samega da mišljenje jaza, in sploh nobenega drugega mišljenja. Prvo si pravkar ugotovil sam v sebi in mi priznal; če pa se nemara obotavljaš glede drugega in dvomiš o naši upravičenosti do obrata tega stavka, prepuščam tebi same- mu, da poskusiš, če bo skozi vrnitev tvojega mišljenja nate, kot misle- čega, kdaj nastal kak drugi pojem kot pojem tebe samega; in če bi si lahko mislil možnost, da bi nastal kak drugi. - Potemtakem se obo- je, pojem vase vračajočega .se mišljenja in pojem jaza vzajemno izčr- pata. Jaz je tisto samo sebe postavljajoče in nič drugega; samo sebe postavljajoče je jaz in nič drugega. Skozi opisani akt ne nastane nič POSKUS NOVEGA PRIKAZA VEDOSLOVJA 273 drugega kot jaz; in jaz ne nastane skozi noben drugi možni akt razen skozi opisanega. Tu hkrati uvidiš, v kakšnem smislu ti je bilo naloženo mišljenje jaza. Jezikovni znaki so namreč šli skozi roke brezmiselnosti in so privzeli nekaj od njene nedoločnosti; z njimi se ne moremo spora- zumeti v zadostni meri. Le s tem, da se navede akt, skozi katerega se vzpostavi kak pojem, je ta pojem popolnoma določen. Stori, kar ti pravim, pa boš mislil, kar mislim jaz. To metodo bomo brez izjeme upoštevali tudi v nadaljevanju naše raziskave. - Tako bi ti morda lahko v svoj pojem povzel marsikaj, česar jaz nisem povzel vanj, npr pojem svoje individualnosti, saj tista besedica označuje tudi ta pojem. Vse to boš poslej opustil; le ti,sto, kar se vzpostavi skozi golo vrnitev tvojega mišljenja nate samega, je jaz, o katerem tu govorim. 4) Navedeni stavki, neposredni izraz našega pravkar opravljenega opazovanja, bi mogli vzbuditi pomisleke le pod pogojem, če bi jih imeli za kaj več kot za ta neposredni izraz. Jaz se vzpostavi le z vrnitvijo mišljenja nase samega, pravim: in pri tem govorim zgolj o tistem, kar se lahko vzpostavi skozi golo mišljenje; kar, ko jaz mislim tako, neposredno nastopi v moji zavesti, in kar, ko ti misliš tako, neposredno nastopi v tvoji zavesti; skratka, govorim le o pojmu jaza. Tu še .sploh ni govora o kaki biti jaza zunaj pojma; ali in koliko je nasploh moč govoriti o taki biti, se bo pokazalo ob svojem času. Da bi torej bralca obvaroval pred vsemi možnimi dvomi in pred vso nevar- nostjo, da bi sprejeti stavek v poteku raziskave zopet našel v kakem smislu, ki ga sam ni nameraval sprejeti, k pravkar navedenim stav- kom: jaz je postavljanje samega sebe in podobno, dodajam: za jaz. Prav tako lahko tudi takoj navedem razlog za ta pomislek bralca, da ne bi morda sprejel česa preveč; pod pogojem, da nas to ne bo zmedlo: kajti vse to je naključna opazka, ki tukaj pravzaprav ne sodi k stvari in je navržena zgolj zato, da nam ne bi v nobenem trenutku preostala kaka nejasnost. - Tvoj jaz se vzpostavi zgolj skozi vrnitev tvojega mišljenja nate samega, je bilo rečeno. V nekem drobnem JOHANN GOTTLIEB FICHTE 274 kotičku tvoje duše pa tiči ugovor, - ali: jaz naj bi mislil, toda še preden lahko mislim, moram biti; ah ta: jaz naj bi mislil sebe, se vrnil vase; toda to, kar naj bi mislili, na kar naj bi se vrnili, mora biti, še preden to mislimo ali se na to vmemo. V obeh primerih postuliraš neki od mišljenja ah mišljenosti samega sebe neodvisni obstoj samega sebe, ki ga je potrebno temu predpostaviti; v prvem primeru obstoj samega sebe kotmislečega, v drugem kot tistega, ki naj bi ga mislili. O tem si za zdaj rečem le tole: kdo paje tisti, ki trdi, da si moral biti še pred svojim mišljenjem? To si brez dvoma ti sam, in to tvoje zatrjevanje je brez dvoma neko mišljenje; in, kakor trdiš še naprej, in mi ti z obema rokama priznavamo, neko nujno mišljenje, ki se ti vsiljuje v tem kontekstu. Toda o tem obstoju, ki ga je treba predpostaviti, veš verjetno le toliko, kolikor ga misliš; in tudi ta obstoj jaza ni potemtakem nič drugega kot postavljenost tebe samega skozi tebe samega. V dejstvu, ki si nam ga pokazal, potemtakem, če ga obravnavamo dovolj natančno, ni vsebovano nič drugega kot to: k svojemu pričujočemu, do razločne zavesti povzdignjenemu samopo- stavljanju si moraš misliti neko drugo tako predhodno postavljanje, ki se je zgodilo brez razločne zavesti, na katerega se nanaša pričujoče postavljanje in je pogojeno z njim. Dokler ti ne pokažemo tega plodnega zakona, po katerem je to tako, se zadovolji z uvidom, da navedeno dejstvo ne pomeni nič drugega kot to, kar je bilo rečeno, da te ne bi zavedlo. II Prehajamo na višje stališče spekulacije. 1) Misli se, in opažaj, kako to počneš, je bila moja prva zahteva. Moral si opažati, da bi me razumel (kajti govoril sem o nečem, kar je lahko le v tebi samem); in da bi lahko v svojem lastnem izkustvu ugotovil za resnično, kar sem ti dejal. Ta pozornost na samega sebe v tistem aktu je bilo obema skupno subjektivno. Tvoje postopanje v mišljenju samega sebe, ki tudi pri meni ni bilo drugačno, je bilo POSKUS NOVEGA PRIKAZA VEDOSLOVJA 275 tisto, na kar si bil pozoren; to je bilo predmet naše raziskave: obema skupno objektivno. Zdaj pa ti pravim: opažaj svoje opažanje svojega samopostavljanja; opažaj, kaj si v pravkar opravljeni raziskavi storil sam, in kako si to naredil, da bi opažal samega sebe. Naredi prav to, kar je bilo doslej subjektivno, za objekt neke nove raziskave, ki jo ravnokar začenjamo. 2) Točke, za katero mi gre tu, ni tako lahko zadeti: če pa jo zgre- šimo, bo zgrešeno vse, kajti na njej temelji ves moj nauk. Naj mi bralec zato dovoli, da ga popeljem skozi vhod in ga postavim kolikor je le mogoče blizu tistemu, kar mora opaziti. Ko se zavedaš kakega predmeta - naj bo to stena, ki stoji naspro- ti -, se pravzaprav, kot si pravkar priznal, zavedaš svojega mišljenja te stene, in le kolikor se zavedaš tega mišljenja, je možna sama zavest stene. Toda da bi se lahko zavedal svojega mišljenja, se moraš zave- dati samega sebe. - Ti se zavedaš - sebe, praviš; potemtakem nujno razlikuješ svoj misleči i&z in v njegovem mišljenju mišljeni ]га.. Da pa bi to mogel, mora biti misleče v onem mišljenju ponovno objekt nekega višjega mišljenja, da bi moglo biti objekt zavesti; in tako hkrati dobiš neki novi subjekt, ki naj bi se znova zavedal tega, kar je bilo prej samozavednaèi'i [das SelbstbewußLs-em]. Tukaj pa še enkrat argumentiram tako kot prej; in potem ko enkrat začnemo sklepati po tem zakonu, mi ne moreš nikjer pokazati mesta, kjer bi morali nehati; potemtakem bomo naprej v neskončnost za vsako zavest potrebovali neko novo zavest, katere objekt naj bi bila prva zavest, in tako ne bomo nikoli prišli do tega, da bi lahko privzeli kako dejansko za- vest. - Ti se zavedaš sebe, kot zavedanega, zgolj toliko, kolikor se zavedaš sebe kot zavedajočega; vendar je potem tisto zavedajoče znova zavedano, in tako se moraš znova ovesti tistega zavedajočega tega zavedanega, in tako naprej v neskončnost: in sedaj kar poglej, kako boš prišel do neke prve zavesti. Skratka; na ta način se zavesti sploh ne da pojasniti. - Še enkrat; kaj je bilo bistvo pravkar navedenega rezoniranja in pravi razlog. JOHANN GOTTLIEB FICHTE 276 zakaj je zavest na ta način nepojmljiva? Tole: vsak objekt pride v zavest zgolj pod pogojem, da se zavedam tudi samega sebe, zave- dajočega subjekta. Temu stavku ni mogoče oporekati. - V tej zavesti sebe, je bilo nadalje rečeno, pa sem si sam objekt, in za subjekt tega objekta še enkrat velja tisto, kar je veljalo za prejšnjega; postane objekt in potrebuje neki novi subjekt in tako naprej v neskončnost. V vsaki zavesti sta bila torej subjekt in objekt ločena drug od drugega in vsak je bil obravnavan kot nekaj posebnega; to je bil razlog, zakaj je bila zavest nazadnje nepojmljiva. Zavest pa vendarle je; potemtakem mora biti ona trditev napačna. Da je napačna, pomeni: velja njeno nasprotje; potemtakem velja naslednji stavek: je neka zavest, v kateri subjektivnega in objektiv- nega sploh ni mogoče ločiti, temveč sta absolutno eno in isto. Takšna zavest bi bila potemtakem tisto, kar bi potrebovali, da bi pojasnili zavest nasploh. Sedaj se, ne da bi se še naprej ozirali na to, neobre- menjeni vračamo nazaj k naši raziskavi. 3) Vtem ko si mislil, kot smo zahtevali od tebe, zdaj predmete, ki naj bi bili zunaj tebe, zdaj samega sebe, si brez dvoma vedel, da, in kaj, in kako si mislil; kajti glede tega smo se mogli dogovoriti med seboj, kar smo zgoraj tudi storili. Kako pa si prišel do te zavesti svojega mišljenja? Odgovoril mi boš: to sem vedel neposredno. Zavest mojega mišljenja mojemu mišljenju ni denimo nekaj naključnega, šele naknadno dodanega in povezanega z njim, temveč je neločljiva od njega. - Tako boš odgo- voril in moraš odgovoriti; saj si svojega mišljenja sploh ne moreš misliti brez njegove zavesti. Najprej smo torej našli takšno zavest, kot smo jo pravkar iskali; neko zavest, v kateri sta subjektivno in objektivno neposredno zdru- ženi. Zavest našega lastnega mišljenja je ta zavest. - Potem, svojega mišljenja se zavedaš neposredno; kako si to predstavljaš? Očitno ne drugače kot tako: tvoja notranja dejavnost, ki gre na nekaj zunaj sebe (na objekt mišljenja), gre hkrati nazaj vase samo in nase samo. POSKUS NOVEGA PRIKAZA VEDOSLOVJA 277 Skozi vase vračajočo se dejavnost pa nam, glede na zgoraj povedano, nastane jaz. Potemtakem si se v svojem mišljenju zavedal samega sebe, in ravno to samozavedanje je bilo tista neposredna zavest tvo- jega mišljenja; pa naj je bil mišljen kak objekt ali ti sam. - Torej, samozavedanje je neposredno; v njem sta subjektivno in objektivno neločljivo združena in absolutno eno. Takšna neposredna zavest se z znanstvenim izrazom imenuje zor, in tako jo bomo imenovali tudi mi. Zor, o katerem govorimo tu, je postavljanje sebe kot postavljajočega (pač nekaj objektivnega, kar sem lahko tudi jaz sam, kot goli objekt), in nikakor ne denimo golo postavljanje; kajti s tem bi se zapletli v zgoraj nakazano nemožnost, da bi pojasnili zavest. Vse bi dal za to, da bi bil razumljen in bi pre- pričal glede te točke, ki tvori osnovo celotnega tu podanega sistema. Vsa možna zavest, kot objektivno nekega subjekta, predpostavlja neko neposredno zavest, v kateri sta subjektivno in objektivno sploh eno; drugače je zavest sploh nepojmljiva. Vedno bomo zaman iskali neko vez med subjektom in objektom, če ju ne bomo že izvorno mislili v njuni združenosti. Zato je vsa filozofija, ki ne izhaja iz točke, v kateri sta združena, nujno plitva in nedovršena, in ni zmožna pojas- niti tistega, kar naj bi pojasnila, in potemtakem sploh ni filozofija. Ta neposredna zavest je pravkar opisani zor jaza; v njem jaz nujno postavlja samega sebe, inje potemtakem subjektivno in objektivno obenem. Vsa druga zavest se navezuje nanjo in je posredovana skoznjo; šele v povezavi z njo postane zavest: edino ona pa ni posre- dovana ali pogojena z ničimer; je absolutno možna in sploh nujna, če naj nastopi kakršna koli draga zavest. - Jaza ne smemo obravnavati kot golega subjekta, kakor je bil skoraj brez izjeme obravnavan doslej, temveč kot subjekt-objekt v navedenem smislu. Tukaj pa ne govorimo o nobeni dragi biti jaza kot o biti v opisanem samozora; ali, povedano še močneje, o biti tega zora samega. Jaz sem ta zor in sploh nič dragega, in ta zor sam je jaz. Skozi to postav- ljanje samega sebe ni proizvedena denimo eksistenca jaza, kot kake JOHANN GOTTLIEB FICHTE * Za izražanje istega pojma se v zadnjem času pogosto uporablja be.seda: sebstvo [Selbst; samstvo]. Če prav izpeljujem, pomeni celotna družina, h kateri spada ta beseda, npr. isti [sam], itn. taisti [on sam] itn., odnos do nečesa že postavljenega: vendar sploh, kolikor je postavljeno Zí" skozi sam svoj pojem. Če sem to postavljeno jaz, se oblikuje beseda sebe [sam]. Sebstvo potemtakem predpostavlja pojem jaza; in vsa absolutnost, kije mišljena v njem, je sposojena od tega pojma. V popularnem podajanju je beseda: sebstvo morda primernejša zato, ker pojmu jaza nasploh, kije tedaj vendarle vselej nejasno inišljen zraven, doda poseben poudarek, ki ga običajni 278 neodvisno od zavesti obstoječe reči na sebi; ta trditev bi bila brez dvoma največja absurdnost. Temu zora prav tako ni predpostavljena kaka od zavesti neodvisna eksistenca jaza, kot (zroče) reči; to po moji sodbi ni nič manjša absurdnost, čeprav tega seveda ne bi smeli reči, saj so k temu mnenju nagnjeni najslavnejši modroslovci našega filozofskega stoletja. Takšne eksistence ne smemo predpostavljati, pravim; kajti, če ne morete govoriti o ničemer, česar se ne zavedate, vse, česar se zavedate, pajepogojeno s prikazanim samozavedanjem; potem ne morete obratno tistega samozavedanja pogojevati z nečim določenim, česar se zavedate, z eksistenco jaza, ki naj bi bila neod- visna od vsega zrenja in mišljenja. Ali morate priznati, da govorite o nečem, ne da bi o tem kaj vedeli, kar boste le težko storili, ali pa morate zanikati, da prikazano samozavedanje pogojuje vso drago zavest, kar vam bo, če ste me le razumeli, sploh nemogoče. - Tukaj se potemtakem pokaže tudi to, da smo se z našim prvim stavkom, ne le za navedeni, temveč za vse možne primere, neizogibno postavili na stališče transcendentalnega idealizma; in da je povsem eno razu- meti tisti stavek in biti prepričan o transcendentalnem idealizmu. Torej - inteligenca zre samo sebe, zgolj kot inteligenco ali čisto inteligenco, in njeno bistvo obstoji prav v tem samozora. Ta zor se potemtakem upravičeno, kolikor bi utegnila obstajati še kaka draga vrsta zora. za razliko od nje imenuje intelektualni zor. - Namesto besede inteligenca sam raje uporabljam oznako: j azstvo; ker ta oznaka za vsakogar, ki je sposoben vsaj malo pozornosti, najneposredneje označuje vrnitev dejavnosti vase samo.* POSKUS NOVEGA PRIKAZA VEDOSLOVJA III Pri opazovanju dejavnosti, ki smo jo zahtevali, je potrebno opozoriti še na eno okoliščino. Vendar naj ta opazka velja le za prilož- nostno. Na njej neposredno ne bomo gradili naprej; šele spodaj se bo pokazalo, kakšne posledice ima. Le da ne moremo izpustiti prilož- nosti, ki jo imamo, dajo izrečemo. V predstavljanju kakega objekta ali samega sebe si ugotovil, da si dejaven. Opažaj še enkrat zares od blizu, kaj je ob tej predstavi dejavnosti nastopilo v tebi. - Dejavnost je agilno.st, notranje gibanje; duh se sam odtrga proti absolutno zoperstavljenemu; - s tem opisom nikakor nismo hoteli denimo nepojmljivega narediti pojmljivo, temveč le bolj živo opozoriti na tisti zor, ki je nujno navzoč v vsa- kem. - Vendar te agilnosti ni moč zreti drugače, in je ne zremo drugače, kakor le kot odtrganje dejavne moči od nekega mirovanja; in tako si jo v resnici uzrl, če si le dejansko izvedel to, kar smo zahtevali od tebe. V skladu z mojim pozivom si mislil svojo mizo, svojo steno itn., in potem ko si v sebi dejavno proizvedel misli teh predmetov, si se znašel v mirni fiksirani kontemplaciji teh misli (obtutu haerebasfixas in ilio, kakor pravi pesnik). Rekel sem ti: zdaj misli sebe, in opažaj, daje to mišljenje početje. Da bi izvedel, kar je bilo zahtevano, si se moral odtrgati od tistega miru kontemplacije, od tiste določnosti svojega mišljenja, in ga določiti drugače; in le kolikor si opazil to bralec vsekakor utegne potrebovati: v znanstvenem podajanju pa bi, se mi zdi, moral biti ta pojem poimenovan s svojim neposrednim in lastnim znakom. - Kakšen namen pa naj bi bil dosežen s lem, da oba pojma, pojem sebstva in pojem jaza, postavijo nasproti drug drugemu kot različna in iz prvega izpeljujejo vzvišen, iz drugega pa nizkoten nauk, kakor .seje nedavno zgodilo v nekem spisu, namenjenem široki publiki, katerega avtor bi vendarle vsaj historično moral vedeti, da drugo besedo vseeno razumemo tudi v nekem drugem pomenu in daje na tako označenem pojmu v tem pomenu zgrajen neki sistem, ki nikakor ne vsebuje onega nizkotnega nauka: - kakšen namen naj bi bil dosežen s tem, tega se sploh ne da dojeti, če nočemo in ne moremo privzeti sovražnega. 279 JOHANN GOTTLIEB FICHTE 280 odtrganje in to spremembo določnosti, si se opazil kot dejavnega. Tukaj se sklicujem zgolj na tvoj lastni notranji zor; da bi ti od zunaj demonstriral, kar je lahko le v tebi samemu, tega ne zmorem. Rezultat tega opažanja bi bilo tole: da smo dejavni, ugotovimo le, kolikor tej dejavnosti zoperstavimo neko mirovanje (neko zadr- žanje in fiksiranost notranje moči) (Stavek, ki ga tu omenjamo le mimogrede, velja tudi obratno: ne moremo se ovesti mirovanja, ne da bi postavih kako dejavnost. Ni dejavnosti brez mirovanja in obrat- no. Še več, ta stavek ima občo veljavo in bo v nadaljevanju postav- ljen v tej svoji obči veljavi: Vsaka določitev, pa naj bo določeno karkoli, se zgodi skozi nasprotje. Tu se ukvarjamo le s tem pričujo- čim primerom.) No, katera posebna določnost tvojega mišljenja paje bila tista, ki je kot mirovanje neposredno predhajala oni dejavnosti, skozi katero si mislil samega sebe; ali, povedano natančneje, kije bila neposredno povezana z njo, tako da enega nisi mogel zaznati brez drugega? - Dejal sem ti: misli samega sebe, da bi označil delovanje, ki naj bi ga izvedel, in ti si me razumel brez nadaljnjega. Potemtakem si vedel, kaj pomeni: jaz. Ni pa ti bilo treba vedeti, in po moji predpostavki nisi vedel, da se ta misel vzpostavi skozi vrnitev dejavnosti vase samo, temveč naj bi se tega šele naučil. Vendar pa glede na zgoraj povedano jaz ni nič drugega kot neko samo vase vračajoče se delo- vanje; in samo vase vračajoče se delovanje je jaz. Kako bi mogel torej poznati to slednje, ne da bi poznal dejavnost, skozi katero se vzpostavi? Ne drugače kot tako: vtem ko si razumel izraz: jaz, si ugotovil, da si ti, tj. tvoje delovanje kot inteligenca, na neki način določen; vendar ne da bi to določeno spoznal ravno kot delovanje. Spoznal si ga le kot določnost ali mirovanje, ne da bi zares vedel ali raziskoval, od kod prihaja tista določnost tvoje zavesti; skratka, tako kakor si me razumel, je bila ta določnost neposredno tam. Zato si me razumel in si mogel svoji dejavnosti, h kateri sem te pozval, dati smotrno usmeritev. Določnost tvojega mišljenja skozi mišljenje tebe POSKUS NOVEGA PRIKAZA VEDOSLOVJA 281 samega je bila potemtakem, inje nujno morala biti, tisto mirovanje, od katerega si se odtrgal k dejavnosti. Ali, da bo stvar še jasnejša: - ko sem ti dejal: misli sebe, in si to besedo razumel, si v samem aktu razumevanja izvedel vase vračajočo se dejavnost, skozi katero se je vzpostavila misel jaza, le ne da bi to vedel, ker na to nisi bil posebej pozoren; in od tod je prišlo tisto, kar si našel v svoji zavesti. Bodi pozoren, kako to počneš, sem ti tudi dejal; in nato si izvedel isto dejavnost, ki si jo že bil izvedel, le da s pozornostjo in zavestjo. Notranjo dejavnost, zajeto v njenem mirovanju, vseskozi imenu- jemopojem. Potemtakem je bil pojem jaza tisti, kije bil nujno združen z zorom jaza in brez katerega bi bila zavest jaza nemogoča; kajti šele pojem dovrši in zaobjame zavest. Pojem ni nasploh nič drugega kot dejavnost zrenja sama, le da ni zajeta kot agilnost, temveč kot mirovanje in določnost; in tako je tudi s pojmom jaza. Vase vračajoča se dejavnost, zajeta kot fiksna in trajna, s čimer potemtakem sovpade oboje, jaz kot dejaven in jaz kot objekt moje dejavnosti, je pojem jaza. V običajni zavesti nastopajo le pojmi, nikakor ne zori kot taki; pa čeprav se pojem, le da brez naše zavesti, vzpostavi le skozi zor Do zavesti zora se povzdignemo le skozi svobodo, kakor se je pravkar zgodilo z ozirom na jaz; in vsak zavedni zor se nanaša na neki pojem, ki svobodi nakazuje usmeritev Od tod to, da mora nasploh, kakor v našem posebnem primeru, objekt zora obstajati pred zorom. Ta objekt je ravno pojem. Na podlagi naše pričujoče ekspozicije je razvidno, da pojem ni nič drugega kot zor sam, le da ni zajet kot tak, kot dejavnost, temveč kot mirovanje. Prevedel Zdravko Kobe. POVZETKI SREČA PO 11. SEPTEMBRU Slavoj Žižek UDK 159.964.2:343.326 Kako je »11 september« posegel v prostor našega ideološkega samorazumevanja? Kako je spremenil njegove koordinate? Je po deklarirani »vojni proti terorju« zahodna liberalna demokracija še vedno takšna kot je bila prej ali pa pojavi kot diskusija o legitimaciji mučenja kažejo vznik nove, zaskrbljujoče razsežnosti, ki jo je Giorgio Agamben naznačil s pojmom homo sacerl Ključne besede: teror, politika, ideologija, homo sacer REALNO ZLOČINA Renata Salecl UDK 159.964.2:343.61 Detomor je izjemno travmatičen zločin, ker izpostavi konfliktno naravo materinstva. Lacanovska psihoanaliza obravnava Medejin uboj otrok kot poskus ženske, da izpostavi svoj manko in vztraja v neki poziciji ne-imeti. V Ameriki sta se v bližnji preteklosti zgodila dva detomora, ki sta zelo pretresla javnost. Susan Smith je ravnala podobno kot Medeja, ko se je z ubojem otrok poskušala postaviti kot »resnična ženska« in ne kot mati. Zelo religiozna in pokoma gospodinja Andrea Yates pa je ubila svojih pet otrok, ker jih je 283 POVZETKI ANTINOMIČNOST PRI KANTU Zdravko Kobe UDK: 165.62 Članek obravnava Kantov prikaz antinomičnega spora kot posredni dokaz veljavnosti transcendentalnega idealizma. Na primeru t. i. matematičnih antinomij pokaže, da Kantovi dokazi za dogmatika niso veljavni in da so dogmatiki (Leibniz in Kant sam) že vnaprej razrešili Kantov spor Postavljena je teza, daje pravi vir antinomije v nasprotju med intelektualnimi in čutnimi pogoji spoznanja, tako daje antinomičnost notranja transcendentalnemu idealizmu samemu in njegovemu pojmu objekta izkustva. Ključne besede: transcendentalni idealizem, antinomija, transcenden- talni videz, um, objekt spoznanja 284 hotela rešiti vpliva Satana. S pomočjo teh dveh primerov članek analizira razliko med histerijo in psihozo v razmerju do materinske ljubezni. Ključne besede: psihoanaliza, zločin, detomor, psihoza, histerija ABSTRACTS HAPPINESS AFTER SEPTEMBER II'^ Slavoj Žižek How did »September II« intervene into the space of our ideological self-understanding? How did it affect its co-ordinates? Is, after the declared »war on terror,« Westem liberal democracy still the same as before, or do phenomena like the discussion on the legitimisation of torture point towards the emergence of a new threatening dimension, best characterised by Giorgio Agamben's notion of homo sacerl Key words: terror, politics, ideology, homo sacer THE REAL OF CRIME Renata Salecl Infanticide is extremely traumatic crime, since it exposes the conflicting nature of motherhood. Lacanian psychoanalysis takes Medea's killing of her children as woman's attempt to expose her lack and insist in a position of not-having. In America, there were quite recently two cases of infanticide which shocked the public. Susan Smith made a Medea type of act when by killing her children wanted to present herself as »true woman« and not a mother And a very religious and submissive housewife, Andrea Yates, killed her five children because she wanted to save them from Satan. With the help of this two cases. 285 ABSTRACTS the article analyses the difference between hysteria and psychosis in regard to maternal love. Key words: psychoanalysis, crime, infanticide, psychosis, hysteria DAS ANTINOMISCHE BEI KANT Zdravko Kobe In dem Artikel wird Kants Darstellung des antinomischen Wider- streits als eines indirekten Beweises des transzendentalen Ideahsmus betrachtet. Am Beispiel der sogenannten mathematischen Antinomien wird nachgewiesen, dass Kants Beweise für den Dogmatiker keine Gültigkeit haben und dass die Dogmatiker (Leibniz und Kant selbst) Kants Widerstreit schon zum voraus lösten. Es wird behauptet, der eigentliche Ursprung der Antinomie sei im Gegenteil von den intellektuellen und sinnlichen Bedingungen der Erfahrung, so dass das Antinomische dem transzendentalen Idealismus selbst, seinem Begriff des Erkenntnisobjekts, einverleibt ist. Schlüsselwörter: Transzendentaler Idealismus, Antinomie, Trans- zendentaler Schein, Vernunft, Erkenntnisobjekt 286 PROBLEMI 3-4/2002, letnik XL Uredništvo: Miran Božovič, Mladen Dolar, Tomaž Erzar, Zoran Kanduč, Peter Klepec, Zdravko Kobe, Gorazd Korošec, Janez Krek, Dragana Kršić, Stojan Pelko, Renata Salecl, Marjan Šimenc, Darja Zaviršek, Alenka Zupančič, Slavoj Žižek. Vlogo Sveta revije opravlja Izvršni odbor izdajatelja. Glavna in odgovorna urednica revije Problemi: Alenka Zupančič Tajnica uredništva: Simona P. Grilc Naslov uredništva: Komenskega 11, Ljubljana (s pripisom »za Probleme«), telefon: 041 755-050 Transakcijski račun: G2017-00181I3209, z oznako: »za Probleme« Davčna številka: 26158353 Izdajatelj: Društvo za teoretsko psihoanalizo, Komenskega 11, Ljubljana Jezikovni pregled: Simona P Grilc Oblikovanje: AOOA Stavek: Klemen Ulčakar Tisk: Cicero Naklada: 700 izvodov Naročnina za leto 2002: 5425 SIT Cena te številke: 2821 SIT. V ceno je vračunan DD V. Revijo finančno podpira Ministrstvo za kulturo.