Poštnina plačana v gotovini.
LETO XXXVII	ŠTEVILKI 9 IN 10
Slovanski Pravnik
	Izdaja društvo „Pravnik" v Ljubljani	
	ODGOVORNI UREDNIK:	
	Dr. RUDOLF SA30VIC	
	VSEBINA:	
1.	UNIV. PROF. DR. LAPA3NE: Medpokrajinska pravna pomoč v naši	
	kraljevini	201
2.	DR. KARL SAVNI K: Naš zakon o slavni kontroli	221
3.	PROF. DR. M. DOLENC: Prisilna vzsoja k delu po našem kazen-	
	skem pravu	230
4.	Književna poročila	246
5.	Razne vesti	249
	PRILOGA: Odločbe stola sedmorice v civilnih stvareh.	
V LDUBL3ANI
NATISNILA „NARODNA TISKARNA
1923
SLOVENSKI PRAVNIK.
Leto XXXVII. V Ljubljani, 1. oktobra 1923. Štev. 9. in 10.
*
Medpokrajinska pravna pomoč v naši kraljevini.
Univ. prof. dr. Lapajne.
Pokrajine naše kraljevine obvladuje še vednoi najmanj šest formalnopravnih zakonodaj: slov.-dalm., hrv.-slav., srbi-janska, bos.-herc., črnogorska in ogrska. Glede civilnega postopanja so najbolj napredovale: slov.-dalmatinska, bos.-hercegovska in po zadnji prikrojena črnogorska. Srbski »zakonik o postupku sudskom u gradjanskim parnicama« z dne 20. februarja 1865 združuje v enem samem zakonu določbe naše ju-risd. norme, našega c. pr. reda in izv. reda v temle razporedu: §§ 1—5 osnovna pravila, §§ 6—11 (gl. 1) nadležnost opštinskih sudova, §§ 27—91 (gl. 3) o nadležnosti prvostepenog suda, §§ 92—177 (gl. 4) o postupku kod suda, §§ 178—302 (gl. 5) o dokazima, §§ 358—375 (gl. 13) vročevanje sudskih presuda i rešenja,§§ 376—425 (gl. 14) o sredstvima obezbedjenja, §§461— 500a (gl. 18) o izvršenju presude. Nesporno postopanje imajo Srbi urejeno po posebnih »pravilih o nespornim delima«, podobnih določbam našega zapuščinskega patenta.
Unifikacija formalnega prava bo v kraljevini gotovo prej uspela kakor ona materialnega prava. Dokler pa obstoje različni formalnopravni sistemi, nastajajo radi te različnosti v medpokrajinskem pravnem prometu določna vprašanja, na katera nam poda odgovor »medpokrajinska pravna pomoč« naše kraljevine. Z meddržavno pravno pomočjo ima skupne le nekatere norme, iz večine pa se od nje bistveno razlikuje.
Ce govorim o meddržavni in medpokrajinski pravni po1-moči, nimami v mislih zgolj pravne pomoči v ožjem smislu besede, ki obsega pravila za izkazovanje pomoči pri vročevanju tožb in drugih spisov, pri izvrševanju dokazov in pod., kakršno
14
Medpokrajinska pravna pomoč v naši kraljevini.	202.
pozna že notranjedržavni pravni promet. Pod pravno pomoč v tukaj rabljenem širšem smislu besede spadajo — poleg ravno navedenih — vse norme, katerim je namen osiguranje pravnega prometa med sodišči več držav ali med sodišči več pokrajin iste države. Zlasti je misliti na norme: o razmejitvi sodstva med tekmujočimi držarvami (pokrajinami), o meddržavnih (medpokrajinskih) podsodnostih in o pogojih za izvenoze-meljsko (ekstrateritorialno) učinkovanje izrekov tujedržavnih (tujepokrajinskih) sodišč. Vse te norme so nam potrebne enako v spornem, kakor nespornem postopanju.
Nekaj zgledov pojasni to potrebo povsem jasno: Ali naj dopustimo v urejenem meddržavnem (medpokrajinskem) prometu tekmo sodišč za razsojo imobiliarne pravde ali ravno-take zapuščinske obravnave? (Ne, ker bi bilo med državami prizadeto teritorialno visočanstvo, med pokrajinami pa gre utemeljena prednost sodstvu rei sitae). Ali naj dopustimo tekmo sodišč za ugotovitev neveljavnosti meddržavnega (medpokra-jinskega) braka? (Tudi ne, ker bi utegnila različna sodišča, dasi bi izhajala iz iste kolizijske norme, vendar dospeti vsled različne presoje dejanskega stanu do različnih sodb. Vendar prodira norma, da naj sodi matrimonialne pravde izključno nacionalna država zakoncev, prav počasi v zakonodaje evropskega kontinenta.) Ali naj trpimo tekmo sodstev za razsojo trgovskih pravd? (Na vsak način, ker bi se protivilo interesom meddržavnega in medpokrajinskega trgovstva, ako bi smeli dolžnika preganjati le v eni sami (njegovi nacionalni) državi oz. pokrajini.) — V pogledu meddržavnih in medpokrajinskih podsodnosti gre za vprašanje, je-li so dopustne proti tujim; državljanom (pokrajincem) druge, strožje podsodnosti, kakor proti domačinom, in katere? Posebne podsodnosti proti nedomačinom so potrebne že radi tega, ker se činjenice, na katerih slone podsodnosti proti domačinom (n. pr. domovaUšče), pri njih praviloma ne obistinijo. — Potreba izvenozemeljskega učinkovanja sodnih izrekov za njih izvršitve na tuijem ozemlju, pritegnitve kridatarjeve imovine s tujega ozemlja v tukajšnji stečaj itd. je jasna. Države tej potrebi nerade ustrezajo ozir. stavijo za te vrste pravno pomoč težke pogoje, najmanj zagotovitev medsebojnosti. — Enako jasna je potreba pravne
Medpokrajinska pravna pomoč v naši kraljevini.
203
pomoči v ožjem smislu besede (za golo ugotavljanje pravic z vročevanjem spisov, izvedenjem dokazov.)
Pravni viri za meddržavno pravno pomoč z odgovori na goristavljena vprašanja (dasi ne na vsa) se nahajajo raztreseni po naši j. norm., c. pr. redu, izv. redu, v nesp. post., razbrem. noveli, preklicnem redu in drugih zakonitih določbah. Doktrini ostane pridržano, jih sistemiatičneje urediti, kakor je to storil zakonodajalec, in izpolniti vrsto zevajočih vrzeli. Za medpokrajinsko pravno pomoč naše kraljevine pa sploh nimamo nobenih zakonitih določb razen tistih, katere posnemam neposredno novemu državnemu pravu, ki temelji na enotnosti države in enotnosti njene justice. Ravno vsled enotnosti države in justice se naša medpokrajinska pravna pomoč bistveno razlikuje od meddržavne, tako da je moči znanstveno dognana načela zadnje, zlasti kolikor so že uzakonjena, prenesti per analogiam na medpokrajinsko pomoč le toliko, kolikor to dopušča ustroj enotne države z enotno justico.
Preden preidem na podrobne norme, veljavne za posamezne panoge medpokrajinske pravne pomoči, anticipiram nastopna osnovna načela, ki naj veljajo po mojem raziskovanju zanjo:
1.	Pravno pomoč v ožjem smislu besede si morajo izkazovati pokrajinska sodišča medsebojno po predpisih za n o -trajno državno, ne za meddržavno pravno pomoč.
Radi tega odpade za izkazovanje te pravne pomoči predvsem pogoj medsebojnosti, ki se zahteva za meddržavno pravno pomoč. Tudi če bi bilo dokazano, da tuja pokrajina ne postopa recipročno, se njena prošnja za pravno pomoč ne sme zavrniti, ampak se mora iskati remedura po drugi poti.
Pogoj medsebojnosti je smatrati tudi v ostalem medpo-krajinskem pravnem prometu (vmedpokrajinskih stečajih, zapuščinah, izvršbah) z ujedinjenjem v skupno državo enkrat za vselej za izpolnjen.
2.	V medpokrajinskem prometu odpadejo vse tiste posebnosti, katere poznajo posamezni formalnopravni sistemi pokrajin za preganjanje tujih državljanov pred lastnimi sodišči.
14*
204
Medpokrajinska pravna pomoč v naši kraljevini.	204.
3.	Izrekom tujepokrajinskih sodišč je priznavati ekstra-teritorialni učinek na vsem ozemlju kraljevine. Zato moramo izvrševati (z malenkostno izjemo) tujepokrajinske izvršilne naslove in uvaževati ugovore ondotne litispendence in rei judi-catae.
4.	Razmejitev sodstva med pokrajinami je najmanj tako potrebna, kalkor med državami, zlasti v tistih primerih, kjer govore tehtni razlogi za ustvaritev ekskluzivnega ali primarnega sodstva.
Ta razmejitev in pridelitev sodstva) najbolj upravičeni pokrajini je med pokrajinami še potrebnejša kakor med državami, ker bo po načelu ad 3. postala odločba tudi nepoklicane pokrajine izvršljiva1 v vsej kraljevini.
5.	Obstoj različnih formalnopravnih sistemov ostane v medpokrajinskem pravnem prometu še naprej relevanten za način izvrševanja tujepokrajinskih zaprosil in izvršilnih naslovov, ker je to izvrševanje mogoče dopustno (z malenkostno izjemo) samo lege fori.
Historično je zanimivo, da so obstajale med kraljevino Srbijo in avstr. ogr. monarhijo ter med posameznimi sestavinami monarhije, ki tvorijo danes dele naše kraljevine, že pred ujedinjenjem posebne privilegovane pravnopomočne določbe. Temeljile so na pravnopomočnih dogovorih med Srbijo in monarhijo (iz 1. 1881 in 1. 1911) in na nagodbah med Avstrijo in Ogrsko (zase in za razmerje do Bosne-Hercegovine), med Ogrsko in Hrvatsko - Slavonijo, končno med Avstrijo in Hrvat-sko-Slavonijo. Nudile so olajšave pri izvrševanju izvrš. naslovov, oteženja pri izbiri podsodnosti, jamčevanja za izročanje zapuščin in steč. skladov in pod. D očim so uživali naši kraji te prednosti prej na podstavi — večkrat kratkodobnih dogovorov, jih uživajo danes — v neprimerno širšem obsegu — na podstavi novega državnega prava.
Kolikor bi to državno pravo za postavitev podrobnih norm medpokrajinske pravne pomoči ne zadostovalo, jih more danes statuirati ustavni zakonodajni faktor, in ne bo več treba pogajanj med posameznimi pokrajinami, kakor je bilo do ujedi-njenja.
Medpokrajinska pravna pomoč v naši kraljevini.
205.
Razmejitev sodstva med pokrajinami.
1.)	Preko vprašanja, ali so deležni našega civilnega! sodstva tudi tuji državljani oz. njih pravne zadeve, prehaja naš sodni pravilnik molče. Vendar potrjujeta to vprašanje soglasno teorija in praksa, oprta na splošno enakopravnost tujcev z domačini (§ 33 o. d. z.), ki bi bila malo vredna, ako bi se ne raztezala tudi na pravno zaščito. Veizana je le na dokaz, da velja medsebojnost.
Iz iste načelne enakopravnosti tujcev z domačini izhaja (dasi z nekaterimi preveč tesnimi omejitvami) § 4 srb. gradj. post. tega besedila: »Kad Srbin iima parnicu sa strancemi, i stranac sa Srbinom, u slučajima ¡zloženim u §§ 45, 46 i 47 gradj. zak., postupače se propisima ovog zakonika. Parnice izmedju stranaca raspravljače srpski sudovi, ako parničari žive u Srbiji i ako su naši sudovi inače u danom slučaju nadležni za sudjenje«.
Enakopravnost tujcev z domačini pri uživanju sodstva velja enako za sporno in nesporno postopanje.
Tujepokrajinci niso tujci, ampak državljani. Zatorej jim je vsake vrste sodstvo v sleherni pokrajini kraljevine brezpogojno na razpolago; dokaza glede medsebojnosti od njih ni terjati. Samoobsebi umevno pa je, da mora biti tuja pokrajina za njih pravne zadeve pristojna po predpisih svojega formalnega prava.
2.)	Težje je vprašanje, ali se sme naše sodstvo vmešavati v vse pravne stvari tujih državljanov (pokrajincev), ali pa se mora vzdrževati glede nekaterih teh zadev v urejenem meddržavnem (medpokrajinskem) pravnem prometu sodstva?
V uvodu sem omenil, da se vzdržujejo sodišča civiliziranih držav realnih (spornih in nespornih) stvari, ki se tičejo v tuji državi ležečih nepremičnin. Vzdrževanje jim narekuje meddržavno javno pravo (ozir na teritorialno visočanstvo), ki pa pričenja v najnovejšem času popuščati n. pr. pri upravljanju varovančevih nepremičnin v tuji državi s strani varuha, postavljenega od domovinskega sodstva (čl. 6. IV. haaš. konf.)
Ekskluzivnost realne jurisdikcije in njej odgovarjajoče vzdrževanje v tujo realno jurisdikcijo poznajo brez izjeme tudi
206
Medpokrajinska pravna pomoč v naši kraljevini.	206.
pokrajinska prava naše kraljevine n. pr. §§ 81, 117 naše j. n. Stavljeno je pod izredno strogo sankcijo § 42 j. n. Tudi v no-tranjedržavnem prometu dajejo za razsojo imobiliarnih pravnih zadev foru rei sitae prednost pred vsemi drugimi pod-sodnostmi.
Po navedem mora tudi v našem medpokrajinskem prometu v realnih, spornih in nespornih stvareh obveljati ekskluzivnost sodstva pokrajine rei sitae. Ta ekskluzivnost sicer ne temelji na teritorialni suvereniteti, katere pokrajine nimajo, pač pa na umestnosti te razmejitvene norme, splošno priznane od pokrajin za lastne pravne promete. Kljub tej ekskluzivnosti smatram v interesu enotnosti uporabljanja medpokrajinskih varstev (skrbstev) za dopustno, da upravljajo od ene pokrajine postavljeni varuhi (skrbniki) preko določbe § 225 (280) o. d. z. in po analogni uporabi haaške konvencije v tujih pokrajinah ležeče nepremičnine varovančeve.
3.) V vseh drugih pravnih stvareh obstoji tekma držav za sodstvo. Ta tekma je le včasih kvarna (v bračnih in drugih zadevah osebnega stanja [status]), često pa potrebna in koristna (v trgovskih). Tekmujoča sodstva se ne trgajo vselej za koordinirano veljavo, temveč se nahajajo včasih v razmerju primarne in subsidiarne veljave (kadar reklamira država sodstvo zase le, če si istega sodstva ne lasti druga država n. pr. pri varstvih in skrbstvih). Dostikrat nastane tekma sodstev le kot posledica okoliščine, da države za določne pravne zadeve n. pr. proglaša-nje mrtvih sploh še niso določile razmejitvene norme.
Samo še za matrimonialne zadeve skušajo najnaprednejša meddržavna ženitna prava (italijansko) urediti sodstvo tako, da bodi zanje izključno pristojna domovinska država, ki se pa s svoje strani vzdržuje jurisdikcije v bračnih zadevah tujih državljanov. Italijanskemu pravu sledi (vsaj v efektu) ogrsko ženitno pravo. Vse druge države se n e vzdržujejo sodstva v tujih bračnih zadevah (Francozi smatrajo to vmešavanje celo za koristno), pač pa reklamujejo zase izključno sodstvo v bračnih zadevah lastnih državljanov (z določbo izvrš. redov, da pod nobenim pogojem ne izvrše tujedr-žavnih izvrš. naslovov proti osebnemu stanju državljanov). Na
Medpokrajinska pravna pomoč v naši kraljevini.
207.
ta način postanejo konflikti sodstev in možnost različnih sodb v istem bračnem sporu neizogibni.
Haaška konvencija z dne 12. junija 1902 (čl. 5) skuša posredovati z ustanovitvijo alternativnega koordiniranega sodstva: domovinskega sodstva ali sodstva države domovališča; obojih izreki naj postanejo izvršljivi na vsem konvencijskem ozemlju.
Naša j. norma in srb. gradj. post. nimata izrecne norme za razmejitev našega od tujega sodstva v teh stvareh. Iz tega sledi, da so naša sodišča upravičena k temu sodstvu, čim imata (domačina ali) tujca po § 76 j. n. pri nas svoje zadnje skupno domovališče. Nasprotno pa reklamiramo, kakor kaže določba § 81/3 i. r., zase izključno jurisdikcijo v bračnih zadevah lastnih državljanov. Nasprotno našemu stališču si je ogrski (vojvodinski) čl. XXXI. iz leta 1914 v § 114 sicer tudi pridržal izključno jurisdikcijo v bračnih zadevah lastnih državljanov, a je v § 116 cit. dovolil lastno sodstvo v bračnih zadevah ino-zemcev le pod pogojem, da postanejo sodbe veljavne v tisti državi, iz katere izhajata dotična tujca. (Ker imajo skoro vse države našemu § 81/3 i. r. podobno določbo, je ogrsko stališče v efektu enako italijanskemu.)
Z ozirom na navedena stališča naših pokrajinskih zakonov in na načelo, da so med pokrajinami izvršljivi tudi tujepo-krajinski izvrš. naslovi proti osebnemu stanju lastnega pokra-jinca, mora v medpokrajinskem pravnem prometu za sporne in nesporne matrimonialne zadeve obveljati koordinirano alternativno sodstvo (kakršno velja po haaški konvenciji na konvencijskem ozemlju). Vojvodina se bo za naprej vzdrževala le sodstva o bračnih zadevah tujih državjanov, ne tudi tujih pokrajincev; kajti njene sodbe bodo veljavne in izvršljive v vsej kraljevini. Nasprotno bo tudi Vojvodina morala izvrševati tujepokrajinske izvrš. naslove, izdane v bračnih zadevah njenih pokrajincev.
Tako de lege lata. Priporočala pa bi se z marsikaterega vidika mesto nje ustvaritev ekskluzivnosti domovinskopokrajin-skega sodstva v vseh bračnih zadevah.
4.)Vvarstvenih stvareh se daje v meddržavnem prometu po določbah čl. 1—4, 6 IV.. haaške konvencije z dne 12.
208
Medpokrajinska pravna pomoč v naši kraljevini.	208.
junija 1902 prednost domovinskemu sodstvu varovanca. Pod-redno stopi v veljavo tuje državno sodstvo na kraju varovan-čevega bivališča. To pa mora prenehati še naknadno, čim prične delovati domovinsko sodstvo. V interesu enotnosti uprave varovančeve imovine se razteza, kakor večkrat omenjeno, domovinsko varstveno sodstvo tudi na njegove v tuji državi ležeče nepremičnine.
Tudi naša § 225 o. d. z. in § 183 zap. pat. z dne 9. avg. 1854 (ravnotako § 7 srb. zak. o starateljstvu z dne 25. okt. 1872) izhajajo iz prednosti domovinskega varstvenega sodstva ter odrejajo za tuje varovance provizorna varstva. Glede varo-vančevih, v tuji državi ležečih nepremičnin respektiramo pa še ekskluzivnost ondotnega realnega sodstva. Podsodnosti za meddržavna varstva je pri nas ustvarila še le razbremenilna novela iz leta 1914, dopolnujoč prejšnje pomanjkljivo besedilo § 109 j. n.
Za razmejitev meddržavnega skrbstvenega sodstva je bila sklenjena, dasi ne ratificirana, V. haaška konvencija z dne 17. julija 1905, ki poziva v čl. 2, 6 in 10 k postavitvi skrbnika (pripomočnika) v prvi vrsti domovinsko sodstvo, podredno sodstvo rednega bivališča skrbstva potrebne osebe.
Naša avtonomna meddržavna zakonodaja v skrbstvenih zadevah obstoji (§ 280 o. d. z.) iz že cit. določb § 225 o. d. z., § 183 zap. pat. in 109 j. n., dalje iz določb § 12 al. 4, 13 al. 1, 2, 4, 5 in § 14 preklicnega reda z dne 28. junija 1916 drž. zak. št. 207. Vse te določbe, izvzemši § 14 cit., se nahajajo v soglasju z onimi neratificirane V. haaške konvencije.
Z ozirom na izvedena načela mora tudi v medpokrajin-s k i h varstvih in skrbstvih zavladati prednostno sodstvo domovinske pokrajine in subsidiarno sodstvo pokrajine skrb-ljenčevega stalnega bivališča.
5.) Ponovno poudarjam, da so pravilne norme za razmejitev sodstva v medpokrajinskem pravnem prometu še večjega pomena kakor v meddržavnem. Dočim se more v zadnjem — praviloma in če je podana podsodnost — slaba sodba tuje države ovreči z boljšo lastno, preneha tekma sodstev med po-
Medpokrajinska pravna pomoč v naši kraljevini.
209.
krajinami že v trenutku, ko postane stvar v eni pokrajini pen-dentna. Izza tega trenutka ji nasprotuje v drugi pokrajini ugovor litispendence ev. rešene stvari.
Zato bodi cilj teorije in prakse, da pridržite medpokrajin-sko pravno stvar sodstvu tiste pokrajine, ki je zanjo po gori razvitih načelih ali izključno ali vsaj primarno pozvana, ker nudi največ garancije za pravu ustrezajoči uspeh.
Medpokrajinske podsodnosti.
V meddržavnem pravnem prometu postanejo posebne podsodnosti potrebne iz dveh vzrokov: a) ker sega sodstvo držav, kakor smo videli, večkrat v pravne razmere državljanov izven državnih mej ozir. v razmere tujih državljanov v državnih mejah; b) ker zahteva pravna politika, da se morejo tujci, -zlasti oni iz manj civiliziranih držav, tožiti pri strožjih podsod-nostih kakor domačini.
Prve vrste podsodnosti pozna naša jur. norma v teh določbah: § 76 (za bračne spore domačinov v tujini ali tujcev pri nas: po njih zadnjem skupnem bivališču v tuzemstvu); § 100 z novel, dostavkom (za bračne in vse ne čisto imovinsko-pravne spore iz bračnega in roditeljskega razmerja naših državljanov: po splošni tuzeinski podsodnosti tožitelja ozir. pri ljublj. dež. sodišču); § 109/1 (za postavitev varuha izven domovine bivajočemu državljanu: pri njegovi splošni tukajšnji podsodnosti v spornih stvareh); § 109/2 v besedilu razbremenilne novele (za isti slučaj podredno: pri okrajnem sodišču, v katerega okolišu sta imela otrokov oče ali njegova nezakonska mati zadnjo tuzemsko podsodnost ali bivališče); § 109/3 (za postavitev varuha tujcu, za katerega ni utemeljena v tuzemstvu splošna podsodnost: okr. sodišče, v katerega okolišu ima tujec svoje domovališče ali bivališče); § 12 al. 4 prekl. r. (za preklic državljana, ki nima v tuzemstvu stalnega bivališča: okrajno sodišče zadnjega tuzemskega stalnega bivališča, če ga ni, ljublj. okr. sodišče); § 12 al. 5 cit. (za preklic tujca: okrajno sodišče, v katerega okolišu ima tujec stalno bivališče); §§ 81, 82, 83, 85 j. n. (forum rei sitae za sporne stvari glede nepremičnin, ti-čoče se nepremičnin samih, pravic na njih, motenja vodnih
210
Medpokrajinska pravna pomoč v naši kraljevini.	210.
pravic, sporov iz rabokupnih pogodb in za realne sporne stvari ekstrateritorialnih tujcev); § 117 j. n. (forum rei sitae za nesporne realne stvari); končno §§ 106—108 j. n. z določbami za meddržavne zapuščinske obravnave (ozir. tudi § 105, kadar naše sodišče obravnava celokupno zapuščino ino-zemca).
K posebnim podsodnostim v našem meddržavnem pravnem prometu druge vrste spadajo po jur. normi: 1.) podsod-nost medsebojnosti (§ 101) in tuzemskega zastopstva (§ 99 al. 3), 2.) podsodnost imovine (§ 99 al. 1) in bivališča (§ 67).
Prva skupina (§ 101, § 93/3) je naperjena izključno proti tujim državljanom, druga (§ 99/1, § 67) se more uveljavljati tudi proti lastnim državljanom, vendar temelji na dejstvih, ki se neprimerno češče uresničujejo pri toženih tujcih, kakor pri toženih domačinih.
Tudi formalnopravni sistemi drugih pokrajin poznajo zglede obeh vrst posebne podsodnosti. Prva vrsta je pri njih še pomanjkljiva, kakor je bila po prvotnem besedilu naše j. n., katero sta popolnila šele razbrem. novela in preklicni red. Druga vrsta meddržavnih posebnih podsodnosti temelji pri njih predvsem na uporabi medsebojnosti (§ 29 d hrv.-slav. j. n., § 39 bos.-herc. cpr.); iz še strožjih kriterijev, kakor naša podsodnost imovine izhajajo podsodnosti knjigovodstva in prodajalčevega podjetja v Vojvodini, podsodnost tožiteljevega do-movališča po § 30 srb. gradj. post., forum contractus po določbah § 42 hrv.-slav, j. n., § 34 bos.-herc. cpr., § 34 srb. gradj. post. in druge.
Meddržavno zapuščinsko sodstvo je v ostalih prečanskih krajih kraljevine podobno razmejeno, kakor po naših §§ 21—25 zak. pat., le da manjkajo tam našim §§ 105—108 j. n. podobne nadrobne določbe o podsodnostih. Nasprotno tej ureditvi določa čl. 21 srb. »pravil, o postupanju u nespornim delirna«: »Razprava pokretnog i nepokretnog imanja takvog stranog podanika, koj! bi posle smrti ovoga u Srbiji ostalo, izvršiče se po konvenciji o nasledju, ako bi ona postojala !izmedju kraljevine Srbije i zemlje, čije je podanik bilo umrlo lice; po zakonima kraljevine Srbije, ako ona konvencija ne bi postojala.« Srbijanci si torej prisvajajo — če ni drugačnega meddržavnega dogovora —
Medpokrajinska pravna pomoč v naši kraljevini.	13.
zap. obravnavanje vseh na njih ozemlju zapuščenih inostranih dediščin, premičnih in nepremičnih.
V katerem obsegu je dopustna analogna uporaba teh med!" državnih podsodnosti v medpokrajinskem pravnem prometu?
Določbe §§ 76, 100, 109/2 j. n. in § 12(4) prekl. reda so uporabljive tudi za medpokrajinski promet, ker posega naše sodstvo, primarno ali alternativno, tudi v pravne razmere Slovencev v drugih pokrajinah.
Enako bo uporabljati podsodnosti §§ 76, 109/3 j. n. in § 12(5) prekl. reda za ureditev pravnih razmer tujepokrajincev v mejah Slovenije, čim bo zanje pozvano naše sodstvo (praviloma subsidiarno).
Podsodnost bivališča (§ 67) ni naperjena izključno proti tujim državljanom, ampak se obrača, dasi redkeje, enako proti domačinom. Zato jo bo uporabljati tudi proti toženim tujepo-krajincem, a šele tedaj, če nimajo domovališča ne v drugi pokrajini, ne v inozemstvu.
Brez dvoma pa se mi vidite izključeni od uporabe v medpokrajinskem pravnem prometu podsodnosti tuzemskega zastopstva (§ 99/3 j. n.) in medsebojnosti (§ 101 cit.). Ti dve se obračate proti tujcem v državnopravnem smislu, dočim so tu-jepokrajinci naši državljani. Zlasti ima podsodnost medsebojnosti ta končni namen, da vpliva na reformo zaostalega tuje-zemskega formalnega prava s tem, da se daje to pravo tujcu okusiti v naprednejših državah; a takega vpliva si pokrajina na pokrajino ne more lastiti. Zato Slovenci ne moremo več tožiti tujepokrajincev pri tistih podsodnostih, pri katerih smo jih tožili do ujedinjenja s sklicevanjem na § 101 j. n. in na nehumane podsodnosti toženčeve zakonodaje n. pr. Hrvatov pri »forum contractus«, Vojvodincev pri podsodnosti knjigovodstva. Nasprotno tudi Slovencem izza ujedinjenja ni treba, da se puste tožiti v drugih pokrajinah pri fakturni podsodnosti; spe-cialiteti naše zakonodaje. V medpokrajinskem pravnem prometu je temveč vtoženje sodržavljanov mogoče le še pri podsodnostih, katere pozna zakonodaja pokrajine vložene tožbe. Radi tega tudi ni pritrditi evid. reku ljublj. viš. dež. sodišča
(sklep z dne 22. oktobra 1919 R 113/19).
*
212
Medpokrajinska pravna pomoč v naši kraljevini.	212.
Zapuščinske obravnave glede nepremičnin ostanejo radi absolutne veljave pokrajinskih zemljiških zakonodaj pridržane pokrajinam rei sitae (in ondotnemu dednemu pravu). Zap. obravnave glede premičnin pristoje domovinski pokrajini zapustnikovi. Zato je uporabljati lastno dedno pravo, in intervenirati našim sodiščem v zapuščinah vseh, v Sloveniji ležečih nepremičnin brez ozira na pokrajinstvo zapustnika, ter v premičnih zapuščinah vseh naših pokrajincev brez ozira, kje (v kraljevini,) se te premičnine nahajajo. Tujim pokrajinam bomo prepuščali zapuščine vseh v tujih pokrajinah ležečih nepremičnin (tudi slovenskih zapustnikov) in vse premične zapuščine tujepokra-jincev. Če bi se Srbijanci pri premičnih zapuščinah tujepokra-jincev sklicevali na nasprotno določbo čl. 21. svojega nesporn. post., se pa ne bomo mogli upirati, niti izvajati recipročnosti, ampak bo moral poseči vmes zakonodajalec.
Znan je spor glede uporabljanja podsodnosti imovine (vtoževanega predmeta po § 99/1 j. n.) proti tujepokrajincem. Evid. rek višj. dež. sod. v Ljubljani (sklep z dne 3. oktobra R 109/19) ni pripustil te podsodnosti proti tožencu, »ki je prebival ob vložitvi tožbe v jugoslovenskem, po Italijanih zasedenem ozemlju«. Iz nastopnih razlogov pa smatram to podsodnost proti toženim tujepokrajincem, dasi sodržavljanom, za dopustno: 1.) Jedro spora je v odgovoru na vprašanje, ali je s stavkom § 99/1 j. n. »proti osebam, ki nimajo v tuzemstvu do-movališča« razumeti kraljevino ali zgolj območje naše j- norme. Formalni jurist bi se, oprt na določbo čl. X. uv. zak. k j. n. (da pomeni »tuzemstvo« v državnem zboru zastopana kraljestva in dežele), odločil za prvo razlago in prišel do sklepa, da podsodnost imovine proti tujepokrajincem ni dopustna. Ta argument prezira važno okoliščino, da so naša j. n., cpr. in i. r. veljali v prešnjih političnih razmerah na vsem državnem ozemlju, da torej za posebno podsodnost pri tožbah proti pripadnikom drugih »kraljestev« in »dežel« prej nobene potrebe ni bilo. Termina »tuzemstvo« in »območje zakona« se sploh rabita v naši zakonodaji promiscué, kar svoj čas ni imelo nobene relevance, danes pa postaja odločilno za rešitev tega in marsikaterega drugega spora.
Medpokrajinska pravna pomoč v naši kraljevini.
213.
2.)	V cit. stavku § 99/1 pomeni »tuzemstvo« zgolj območje j. n. To sledi predvsem iz bistva vsake subsidíame podsodnosti, h katerim spada tudi podsodnost imovine. Za normalne razmere veljaj primarna, primernejša kompetenca, za anormalne strožja, obepazaistoozemlje. Popolni stavek § 99/1 se glasi: »Proti osebam, ki nimajo domovališča v tuzemstvu, se sme tožba vložiti pri vsakem sodišču v o b m o č j u tega zakona.« Dvomljivi pomen »tuzemstva« je zato dopustno razlagati iz nedvomljivega »območja j. n.«, ki pomeni Slovenijo (Dalmacijo), a n e vse kraljevine.
3.)	Da pomenita »tuzemstvo« in »območje j. n.« v § 99/1 isto ozemlje, potrjuje tudi preskušnja, ker bi bilo moči podsodnost imovine že v starih političnih razmerah brez premembe svoje vsebine stilizirati tako:
»Proti osebam, ki nimajo domovališča v območju tega zakona, se sme tožba vložiti pri vsakem ^odišču tega območja, v katerega okolišu...« ali:
»Proti osebam, ki nimajo domovališča v tuzemstvu, se sme tožba vložiti pri vsakem tuzemskem sodišču, v katerega okolišu...«
4.)	Sporni terminus »tuzemstvo« se ponavlja v 2 odst-
§99:
»Če dolžnikov dolžnik nima domovališča v tuzemstvu, pa se nahaja v tuzemstvu za terjatev zastavljena stvar...« Tudi na tem mestu pomeni »tuzemstvo« brez dvoma območje jur. norme, ker ta ne more dekretirati podsodnosti za kraj, za katerega sploh ne velja.
Iz zveze pa, v kateri stoji v 2. odst. dvakrat rabljena beseda »tuzemstvo« med seboj in odstavek 1. z odst. 2., sledi, da se rabi ta terminus vedno za isti pojem, t. j. za pojem območja jur. norme. Razlaga »tuzemstva« v 2. odst. § 99 v teritorialno širšem smislu kraljevine (mesto območja jur. norme) bi povela do nevzdržnih posledic.
5.)	Ratio posebne podsodnosti imovine (zlasti še one vtoževanega predmeta) je, dovoliti pristojnost sodišča tam, kjer se nadeja tožitelj udejstviti svojo pravico z izvršbo. Pri tem je mogel zakonodajalec zopet le misliti na izvršbo po našem i. r.; kajti izvršba po tujem i. r. bi mu ne nudila iskane
214
Medpokrajinska pravna pomoč v naši kraljevini.	214.
garancije za uspeh (se često niti ne dovoljuje). Zato se mora kriti pojem »tuzemstva« v 1. odst. § 99 tudi s pojmom območja našega i. r., ki je identično z onim jur. norme.
6.) Prepričevalnejših argumentov v zakonu ni najti, in jih po m. m. v njegovem besedilu tudi ni iskati. Zakonodajalec ni mogel predvideti današnjega političnega preobrata ter poskrbeti za razločevanje pojmov »tuzemstva« in »območja zakona«. Zato je dopustno vprašanje, za kaj b i se bil zakonodajalec odločil, da je predvidel prepadno razliko, ki nastane med obema pojmoma?
Odgovarjam, da sih k nasvetovani razlagi § 99 odst. 1. evidentna potreba: medpokrajinski commertium. Naglašanje potrebe je na tem pravnem polju dopustno, ker so norme o pod-sodnostih uravnane veliko manj po znanstvenih, kakor po prav-nopolitičnih vidikih. Potreba je tem večja, ker smo videli, da je v medpokrajinskem pravnem prometu odpadla prej veljavna podsodnost medsebojnosti.
Osti proti tujepokrajincem nima določba § 99 odst. 1. n o-b e n e. Nima je niti tedaj, kadar se uporablja proti tujim državljanom. Saj se pod zakonitimi pogoji (pomanjkanja domicila v pokrajini) uporablja celo proti lastnim pokrajin-c e m. Nasprotno pa bo ta podsodnost često dobrodošla (ne le našim, ampak tudi) tujepokrajincem, kadar bodo nastopali kot tožitelji v območju naše j. n.
Estrateritorialno učinkovanje pokrajinskih listin in aktov.
Pri opisu tega učinkovanja se moram skoro popolnoma ločiti od analogije z meddržavnim pravnim prometom.
Države dovoljujejo izvrševanje inozemskih izvršilnih naslovov na svojem teritoriju le izjemoma, in še to odvisno od dolge vrste strogih pogojev: obstoja medsebojnosti, primerne razmejitve (omejitve) inozemskega sodstva, kautel za pravilnost inozem. postopanja.
S tujezemskim izvrš. naslovom zasledovana pravica se ne sme nikdar protiviti prohibitivnim zakonom za izvršbo na-prošene države in izvrš. naslov ne sme biti nikdar naperjen proti osebnemu staležu njenih državljanov. Tako po avtonomnih predpisih §§ 79—81 našega i. r.; predpisi drugih držav pa
Medpokrajinska pravna pomoč v naši kraljevini.
215.
so dostikrat še strožji. Olajšave ustvarjajo meddržavni izvršilni dogovori, primarni vir tudi te pravne tvarine (§ 84 cit.)
Obstoj navedenih pozitivnih in negativnih pogojev za dovolitev izvršbe na podlagi inozem. izvrš. naslova se ugotavlja v t. zv. delibacijskem postopanju (§§ 82—83 cit.), tako da se opravi izvršba šele po ugodnem poteku tega tuzemskega postopanja. .
Pod enako strogimi pogoji, pod katerimi se izvršujejo inozemski izvrš. naslovi, se uvažujejo ugovori tujedržavne lis pen-dens ali tujedržavne res judicata, samo da odpade tukaj formalno delibacijsko postopanje.
Iz vseh teh norm je razbrati, da zahteva te vrste pravna pomoč v primeru z drugimi od držav največ medsebojnega zaupanja v legislacijo in judikaturo. —
V	medpokrajinskem odnošaju tako nezaupanje ne bi bilo na mestu. Nasprotno terja naše ujedinjenje sploh pojem enotne države z enotno justico (dasi z različnimi materialno- in formalnopravnimi sistemi) popolno zaupanje pokrajin v judikaturo drugih pokrajin.
Izhajajoč iz tega splošnega postulata prihajam za med-pokrajinsko izvršbo do teh podrobnih norm:
Izvršbo v poplačilo na podlagi tujepokrajinskih izvrš. naslovov mora Slovenija opravljati ne po določbah §§ 79 in sled., temveč po onih §§ 1—78 i. r., ki urejujejo izvrševanje t u zemskih »aktov in listin«.
V	medpokrajinskem odnošaju je priznati vsak izvršilni naslov, ki velja kot tak po zakonih domače pokrajine, dasi bi bil neznan pokrajini izvršbe.
Delibacijskega postopanja ni med pokrajinami nobenega, zato tudi ne intervencije zbornega sodišča.
Izvršbo dovoli že oblastvo, ki je izdalo izvrš. naslov ali ki je sicer pristojno za dovolitev izvršbe po zakonih domače pokrajine. Za izvršbo naprošena pokrajina le opravi že dovoljeno izvršbo.
Izvršbo dovoljujoča pokrajina mora pred dovolitvijo po lastnih zakonih ugotoviti, da je izvrš. naslov izvršljiv. Da bi bil pravnomočen, ni treba.
216
Medpokrajinska pravna pomoč v naši kraljevini.	216.
Za opravo izvršbe je merodajna lex fori. (Tukaj je analogna uporaba določbe § 85. i. r. dopustna, ker gre za način sodnega postopanja, ki more biti le eden, t. j. lege fori predpisani.) Lex fori bo zato odločevala o dopustnosti ali nedopust-nosti od tuje pokrajine dovoljene vrste izvršbe, o zarubnosti ali nezarubnosti izvršilnih predmetov itd.
Vsi pogoji §§ 79 in sled., zlasti pogoj medsebojnosti, pozitivni pogoji (§ 80) in negativni (§ 81) odpadejo načeloma, in sicer pogoji §§ 79 in 80 brezizjemno.
Od pogojev § 81 pa smatram umestno, da se pripustita v medpokrajinski izvršbi per analogiam odklonilna razloga št. 2 in 4. Ta dva odklonilna razloga izvirata namreč iz različnosti materialno pravnih zakonodaj proseče in naprošene države, in sicer tako dalekosežne različnosti, da naprošena država zakonodaji proseče države ne pusti na svojem ozemlju do veljave, ker jo smatra v protislovju z lastnim javnim redom in podobnimi oziri.
Take različnosti se utegnejo izjemoma pojaviti tudi med našimi pokrajinami n. pr. radi muslimanom dovoljene poliga-mije ali od Srbijancev perhoresciranih obveznosti nezakonskega očeta. V vseh takih primerih, kjer bi se torej »izsiljevalo dejanje, ki je po našem pokrajinskem pravu nedopustno ali vsaj neizsiljivo« ali bi »prišlo do pripoznanja pravno razmerje ali do uresničbe zahtevek, katerima naš zakon iz ozirov na javni red ali nravnost odreka veljavnost ali iztožnost« se bo v Sloveniji (Dalmaciji) mogla odkloniti od tuje pokrajine dovoljena izvršba. A le v teh primerih.
Mislim, da bo moči ravnati se po enakih normah za med-pokrajinsko izvršbo tudi drugim pokrajinam, deloma ker poznajo podobne avtonomne predpise za izvršbo na podstavi ino-zem. izvrš. naslovov (§ 466 — 467 bos. herc. cpr.), deloma ker te pravne tvarine sploh še nimajo zakonito urejene.1)
Historično je zanimivo, da so prečanske pokrajine kraljevine uživale na podstavi § 86 i. r. in čl. XIX. uv. zak. k izv. r.
x) Z odločbo z dne 14. decembra 1922 br. 2668 je izrekel stol sed-morice odd. A v Zagrebu, da1 je pravnomočna sodba iz katerekoli pokrajine izvršljiva v celi državi: Mjesečnik 1923, str. 211. (Op. ured.)
Medpokrajinska pravna pomoč v naši kraljevini.	217.
nekatere navedenih izvrš. ugodnosti še pred ujedinjenjem. Te stare ugodnosti, ki so pa veljale le za sodbe, poravnave in plačilna povelja, so obstojale v tem, da je izvršbe dovoljevalo domače sodišče in da je naprošeno sodišče zgolj opravljalo že dovoljene izvršbe, pri čemer je smelo terjati samo uradno spričevalo izvršljivosti. Zavezanec pa se je mogel upreti le iz odklonilnih razlogov § 81 št. 2—4) tudi št. 3). Za medsebojno izvrševanje drugih izvršilnih naslovov so veljali občni predpisi.
Izvršbo v zavarovanje na podstavi še ne izvršljivih izvrš. naslovov si dovoljujejo države še redkeje, kakor izvršbo v izterjavo. Po našem § 370 i. r. jo poznamo že v notra-njedržavnem prometu edino za denarne terjatve, ne tudi za druge judikatne obveznosti. V meddržavnem prometu je dovoljeval izvrš. red zavarovalno izvršbo samo končnim sodbam in plačilnim poveljem iz »dežel ogrske krone« pod pogoji § 373 cit. (predvsem obstoja medsebojnosti). Ker je zajamčila to medsebojnost le Hrv.-Slavonija, so bile njene končne sodbe in plač. povelja edini tujedrž. izvrš. naslov, ki se je v Avstriji na predlog prisilno zavaroval.
V današnjih razmerah bomo pripuščali iz razlogov, navedenih gori za pripustitev izvršbe v izterjavo, tujepokrajinske izvrš. naslove, ki vsebujejo denarne terjatve, splošno tudi k izvršbam v zavarovanje. To brez ozira na to, ali pozna pokrajina, iz katere izhajajo naslovi, ta pravni institut sploh in enake pogoje zanj, kakor naš izvrš. r., ali ne. Od tujepokrajinskih, še ne pravnomočnih (izvršljivih) naslovov bomo terjali le izpolnitev istih pogojev, kakršne terjamo od naslovov lastne pokrajine, torej po § 371 posebno vrsto izvrš. naslova ali po § 370 izkaz nevarnosti (da bj bila brez prisilnega zavarovanja izterjava sodno priznane denarne terjatve obrezuspešena ali znatno otežkočena, ali da bi se zastran nje izterjave morala sodba izvršiti v inozemstvu, potreba izvršitve v tuji pokrajini bi n e zadostovala).
Kar se tiče začasnih odredb po § 379, 380 in sled. i. r. ne dela zakon nobene razlike med državljanstvom stranke, ki je v nevarnosti. Začasne odredbe utegne izposlovati pri nas inozemec pod enakimi pogoji, kakor domačin. Že iz tega raz-
15
218
Medpokrajinska pravna pomoč v naši kraljevini.	218.
loga ne smemo v medpokrajinskem pravnem prometu razločevati med pokrajinstvom ogrožene stranke.
Ekstrateritorialno učinkujejo med državami, dasi ne v polnem obsegu, tudi otvoritve stečajev. Podrobnejše norme o tem učinkovanju med državami in med pokrajinami naše kraljevine sem priobčil v letniku II. Zbornika znanstvenih razprav ljublj. juridične fakultete.
Pravna pomoč v ožjem pomenu besede.
Te vrste pravno pomoč izkazujejo oz. zahtevajo naša sodišča v pravnem prometu z oblastvi tujih držav po nastopnih določbah jur. norme oz. cp. reda. Po prvih v vsakem sodnem postopanju, po drugih v civilnopravdnem: § 33 j. n. (prepoved prekoračenja državnih mej pri opravi uradnih dejanj).
§ 36 odst. 2. cit. (upoštevanje meddržavnih dogovorov, vladnih izjav in min. ukazov ob zaprosbi inozemskega sodišča za izvršitev uradnih dejanj). § 38 — 40 cit. (avtonomne določbe naše zakonodaje za izkazovanje pravne pomoči na zaprosbo inozemskih sodišč, in sicer:)
§ 38 odst. 1: zakonita dolžnost, pravno pomoč dajati; § 38 odst. 2: pravica in dolžnost jo odreči (v treh primerih).
§ 39 odst. 1: merodajnost legis fori za način, kako opraviti pravno pomoč;
§ 39 odst. 2: dopustnost odstopiti od lex fori na prošnjo inozemskega oblastva, če se od inozemskega prava zahtevani način oprave ne protivi nobeni določbi tu-zemske zakonodaje;
§ 40: intervencija viš. dež. sodišča ob nesporazumlje-njih med prosečim in zaprošenim sodiščem. § 3 cpr. (razširjena pravdna zmožnost tujih državljanov s pomočjo permisivnega poseganja legis fori v njih lex na-tionalis.)
§§ 56—62 cit. (aktorična kavcija, zahtevana od tožečih tujih državljanov.)
Medpokrajinska pravna pomoč v naši kraljevini.
219.
§§ 63—73 cit. (pravica ubogih glede istih.)
'§§ 120 —121 cit. (določbe za vročevanje pravdnih spisov na
roke izven države bivajočih državljanov.) §§ 279, 283/1—2 cit. (določba za sprejemanje dokazov v inozemstvu: časovno terminiranje tega sprejema, povzročitev sprejema po stranki sami.) § 293/2 cit. (dokazilna moč tujedržavnih javnih listin, pogoji zanjo.)
5 295/2 cit. (dokazilna moč tujedržavnih trgovskih knjig; načelo materialne recipročnosti zanjo.)
Za nekatere teh predmetov so veljali pri nas do državnega prevrata mesto avtonomnih določb j. n. in c. pr. meddržavni dogovori. Spominjam zlasti meddržavno uredbo pravne pomoči, ubožne pravice in dr. po haaškem procesnem dogovoru od 14. novembra 1896 (veljavnem pri nas od 25. maja 1899) in zadnjem od 17. julija 1905. V Jugoslaviji imamo zaenkrat poseben pravnopomočen dogovor Slovenci z Avstrijci (od 10. junija 1919), vsa kraljevina pa z Italijo.
Avtonomne pravnopomočne določbe za meddržavni promet imajo seveda tudi formalnopravni sistemi drugih pokrajin (zlasti bos.-herc. cpr.), a še nepopolnejše, kakor naša zakonodaja.
Za medpokrajinski pravni promet je predvsem poudarjati, da se štejejo vsa sodišča katerekoli pokrajine k »tuzemskim«. Zato se pravna pomoč med njimi ne sme dajati po določbah §§ 38—40 j. n., temveč po onih za notranjo državno pravno pomoč n. pr. po § 37 naše j. n. ali § 58 srb. gradj. post. (»Svi sudovj dužni su jedan drugome, u koliko je moguče, na ruci biti, i sve što brzom i sigurnom okončanju parnice služi, neodložno potpomagati.«) — Okolščina, da imajo pokrajine še različna formalna prava, bo vplivala le toliko, da se bodo pokrajine pri opravljanju zaprošenih vročb (sprejemov dokazov) držale lastnih leges fori. Vendar se bodo na željo proseče pokrajine — po analogiji § 39/2 j. n. — mogle ozirati na lex Processus, kadar se ne protivi lex fori.
Odklonitev zaprosil iz razlogov št. 1 in 2 § 38 j. n. po analogiji se tudi med pokrajinami ne bo dala preprečiti. Ta dva odklonilna razloga izvirata namreč iz različnosti oblastvene organizacije in materialnopravnih zakonodaj, ki je po-
15*
220
Medpokrajinska pravna pomoč v naši kraljevini.	220.
dana tudi med pokrajinami (št. 1 »ako je dejanje, katerega želi proseče sodišče po določilih, ki veljajo za to v tuzemstvu, odvzeto področju sodišč«; št. 2: »ako se želi, da se opravi dejanje, ki je prepovedano po zakonih, obveznih za tuzemsko sodišče«.
Povsem nedopustna pa bi v medpokrajinskem odnošaju bila odklonitev iz razloga št. 3 § 38 j. n. (radi pomanjkanja obstoja medsebojnosti.)
Pravdna sposobnost se ravna v medpokrajinskem odnošaju (kakor obveznostna) lege pokrajine, iz katere izhaja pravdna stranka. Zato je pravdna stranka iz tuje pokrajine pred našim sodiščem podvržena vsem onim omejitvam (zlasti potrebi odobrenja njenih pravdnih korakov), katere predpisuje njeno pokrajinsko pravo. Na tem ni ujedinjenje ničesar premenilo, ker so to posledice različnosti materialnopravniii sistemov.
Določbo § 3 cpr. smatram v medpokrajinskem pravnem prometu za neuporabno. Poseganje jedne lex provincialis v drugo, prohibitivno ali permisivno, se protivi dolžnemu medsebojnemu respektiranju teh prav. Radi neumestnosti § 3 cpr. bo torej moral slovenski sodnik zanikati pravdno sposobnost omožene (polnoletne) Srbinje, če ni njenega pravdanja po določbi § 920 srb. gradj. zak. odobril soprog.
O strankini sposobnosti inozemcev naš cpr. sploh molči, ker jo smatra za golo dopolnitev pravne sposobnosti, garantirane (pod določnimi pogoji) že po § 33 o. d. z. Majhno izjemo te strankine sposobnosti tujca tvori njegova obremenitev z aktorsko kavcijo, ki se pa čim dalje bolj izgublja iz zakonodaj. Večjo izjemo konstatujemo glede juridičnih oseb, ki si v meddrž. zas. pravu še niso priborile enakopravnosti s fizičnimi. Zato je dosledno tudi nimajo v pravdi. Polagoma jo pridobivajo juridične osebe z zgolj gospodarskimi smotri (financ. komerc. in industr. udruženja). — V medpokrajinskem pravnem prometu odpade seveda vsako razlikovanje med fizičnimi in juridičnimi osebami. Vse v lastni pokrajini rite konstituirane juridične osebe uživajo kakor fizične strankino sposobnost v pravdi na vsem ozemlju kraljevine.
Naš zakon o glavni kontroli.
221
Aktorska kavcija se ne sme od tožiteljev iz druge pokrajine nikdar terjati. Zahtevanje take kavcije ni utemeljeno v pripadanju k inopravnemu teritoriju, temveč k tuji državi. Če bi morali tujepokrajinci zalagati akt. kavcije, bi bili po uje-dinjenju na 'slabšem kakor prej, ko so je bili medsebojno oproščeni po posebnih dogovorih (tudi Srbijanci).
Pravdno ubožno pravico uživajo tujepokrajinci brez pogoja obstoja medsebojnosti tudi tedaj, če bi njih pokrajinska zakonodaja tega instituta ne poznala. Podeljuje pa se ubožna pravica zmeraj v obsegu legis fori.
Določb §§ 120—121, 279 in 283 cpr. na medpokrajinski pravni promet ne gre uporabljati. Nekatere niti praktične postati ne morejo.
Neuporabljiva je tudi določba § 293/2 cpr.: Javne listine vseh oblastev, državnih in samoupravnih, katerekoli pokrajine kraljevine uživajo na vsem njenem ozemlju dokazilno moč, čim pozna dotična pokrajinska zakonodaja (cpr.) našemu § 292 cit. analogno dokazno pravilo. Oba pogoja § 293/2: obstoj medsebojnosti in poveritev odpadeta.
Tudi za omejitev dokazne moči tujepokrajinskih t r g. k n j i g po načelu materialne recipročnosti (§ 295/2 cit.) ni mesta, ker je uporaba tega načela v medpokrajinskem razmerju sploh nedopustna in nezdružljiva z našim novim državnim pravom. Zato ni izključeno, da bodo v redu vodene trg. knjige iz tuje pokrajine uživale pred našim sodiščem večjo dokazno moč ali na daljšo dobo, kakor jo priznava dotična pokrajina našim trg. knjigam.
Naš zakon o glavni kontroli.
Dr. Kari Šavnik.
(Konec.)
Čl. 95. slove v originalu: »Prav ona pensiju kao i količina pensije utvrdjuje se rešenjem ministra i dostavlja se G. k.«. Predvsem moram k besedilu nekaj dostaviti. Besed »dostavlja se« gramatično očitno ni vezati z besedo »re-

222
Naš zakon o glavni kontroli.	222
šenjem«, kakor je mišljeno, marveč z besedami »pravo i kofeina«, kar je pa odkrit logični nesmisel, ker se pravo i količina ne moreta dostavljati. Omenjam to bagatelo ne iz pedanterije ali hudobije, ampak ker ni brez vsega pomena. Nad vse poučna pa je zgodovina obeh določb. Po prejšnjih srbskih predpisih jef G. k. tudi odmerjala pokojnine. To načelo predpostavlja tudi še čl. 119. o s n u t k a našega zak., ko pravi: »kad činovnik za-traži od G. k., da trni... odredi količinu pensije, mora ... etc.«. Analogno določa današnjemu čl. 122. ustrezajoči čl. 173. osnutka: »Nijednu odluku..., koja bi glasila na povračaj novca iz državne kase ... ne može blagajnik izvršiti... bez odobrenja G. k.«. Da je v osnutku tudi številčna meja dosti nižja in sicer 200 Din, je tu postranska stvar. Jasno pa je, da se je v obeh primerih kompetenca G. k. po zakonu v primeri z osnutkom bistveno zožila in se kratko rečeno pretvorila v pravico neke vrste kontrole ex post, obdano s posebnimi sankcijami. Da je bil to namen zakonodaje — in sicer vsega priznanja vreden — vem vsaj glede čl. 95. tudi iz pogovorov z g. ministrom dr. Žerjavom.
Kaj pa utegne nastati iz tega v praksi, priča n. pr. pravilnik ministrstva prosvete in vere z dne 6. novembra_1922, SI. Nov. br. 257, ki je iz njega jasno razvidno, da to ministrstvo nc nakaže nobene penzije, ne da bi bil akt abante posla n G. k. Ali druga ministrstva postopajo v istem smislu, mi ni avtentično znano, če izvzamem hvalevredno prakso minist. trgovine in industrije in deloma notranjega ministrstva. Čudil bi se pa končno ne, če bi vsa praksa — kolikor ji je za petami pravica pritožbe G. k. na državni svet — krenila na to pot. Pred-očite si le, da v teh slučajih pretita naredbodavcu poleg splošne odgovornosti po zak. o G. k. morda še blamaža in sitnosti pri drž. svetu, predočite si dalje, da ima vsak minister po čl. 26., št. 12, pravico, da se obrne na G. k. za pojasnilo »o vprašanjih državnega proračuna in vobče o vseh učinjenih in neučinjenih' izdatkih« — uvažujte vse to in odgovorite, kaj bi bilo bolj naravno, kakor da si bo velika večina naredbodavcev, vsaj v kočljivih slučajih, že iz previdnosti rajši ab ante zasigurala sporazum z G. k., zlasti če se previdnosti pridruži še kaka druga
Naš zakon o glavni kontroli.
223
birokratična čednost, n. pr. strah pred resničnim duševnim naporom?
Posledice so jasne in jih je vsaj pri umirovljenjih vidno zasledovati. Pri Srbih samih razupito in zasovraženo zavlačevanje v nakazilu penzij je začelo posegati tudi na prečanske kraje, zlasti pri nameščencih, ki so kakor cariniki centrali neposredno podrejeni. Znani so mi slučaji, da je trajala procedura po šest in tudi več mesecev, da celo leto. Seveda tega ni kriv samoovinekprekoG. k., ampak tudi različni drugi momenti, predvsem srbijanski običaj, ki teoretično in historično razliko med aktom upokojitve in aktom odmere še vedno tira tako daleč, da jih tudi praktično popolnoma ločeno in celo v enem in istem ministrstvu obravnava navadno v različnih oddelkih. Nič manj pa ni kriva centralizacija a outrance, ki se skuša uveljavljati tudi na tem polju.21) Čas je, da se ti izrodki odpravijo. Jasno je, da zlasti v današnjih materialnih razmerah naravnost izzivajo k t. zv. protidržavnosti, ogražajo pa tudi državni kredit. Remedura se pa samo s satirami, če tudi so š e tako sijajne, seveda ne bo dosegla.22) Treba bo, da tudi naši gospodje političarji, in sicer ne le vsakokratni opozicionalci, vzamejo stvar v roke. Storili bodo to tem lažje, ker ne bo treba, saj kar se tiče G. k., niti spremeniti zakona — marveč nasprotno, le prisiliti eksekutivo, da zakon racionalno interpretira in uveljavlja. Na stilistično nejasnost čl. 95., ki sem jo omenil, se vendar nihče ne more obešati. Če pravo i količinu pensije določa minister, jo sme samo ob sebi umevno v mejah budgeta in drugih občnih predpisov tudi nakazati — ni pa treba, da si išče še odobrenja G. k., ki tudi indirektno nikjer ni predpisano. To
21)	Naj navedem le, da zadnja tobačna delavka v Ljubljani ne dobi penzije, ako ni dal blagoslova ne morda šef, ampak »Upravni odbor« monopolne uprave. Znan mi je slučaj, ko je bila delavki po 10 mesecih priznana z zaključkom tega visokega odbora ne morda ipenzija, ampak še le akontacija na penzijo. Tem večje priznanje zaslužita tako ministrstvo notranjih poslov kakor G. k. sama- da sta n. pr. pokrajinski upravi v Ljubljani priznali pravico, da za enkrat do IX. razreda odmerja pokojnine sama in da cenzuro izvršuje delegacija.
22)	Primeri podlistek g. Fr. 2. v »Slov, Narodu« z dne 24. decembra 1922. leta.
224
sledi že iz razloga, da bi sicer pravica pritožbe na drž. svet ne imela prav nobenega smisla. Če pa imajo gospodje pomisleke radi tega, ker se po smislu zak. dostavlja G. k. »rešenje«, ne pa »prepis«, naj si pomagajo na ta način, da napravijo kakor v drugih slučajih, rešenje samo v dveh eksemplarjih. Tako prak-ticira ministrstvo trgovine in industrije.
Vse, kar sem navedel tu, se torej obrača zoperzakon sam le toliko, kolikor je vprav tipičen zgled, kako nevarno je področje G. k. preveč razširjati, ker zapeljuje administrativo k temu, kar birokratu itak ni treba dvakrat reči, t. j. da skuša odvaliti odgovornost. V kon-sekvenci tega se seveda začne upravljati na dveh tirih ter pospešuje to, kar se specialno preventivni metodi z vso pravico očita, namreč koadministracija kontrolnega organa in kompliciranje uprave, ki jo povzroča ta.
V neposredni zvezi s tem naj obdelam še vprašanje t. zv. m e s t n e k o n t r o 1 e, ki je po zakonu izvrševalka preventivne ustavne kontrole v tehničnem pomenu besede. In abstracto se da preventivni metodi poleg ravno omenjene hibe očitati še njen pendant, t. j. možnost konfliktov med naredbodavcem in kontrolnim organom, ki je pri nas v Sloveniji še posebnega pomena, ker je oni (naredbodavec) po vsi priliki akademik, dočim za šefa lokalne kontrole ta kvalifikacija ni obligatorna, marveč bo dala — kar naj tu še pristavim — nekoč v bodočnosti (glej prehodne določbe!) samo prednost. Ne delam, — menim, nikomur krivice, če trdim, da je naredbodavec lahko še tako malo napolnjen s pravniškim napuhom, in računoispitač lahko še tako prost specifičnih bolezni svojega stanu, da sta lahko oba razumna, konciliantna in imata najboljšo voljo, — da pa vendar prideta v izvestnih primerih do točke, kjer se baš radi različnosti izobrazbe ne bosta več razumela in prišla navzkriž. Moremo si torej misliti posledice, če je eden ali drugi ali sta oba manj idealnega kova, in računoispitač, izzvan ali po lastni volji, začne nagajati naredbodavcu, kar se je baje tudi v Srbiji že primerilo.
Še resnejši je pa tehnični nedostatek, da preventivna kontrola zahteva knjiženje na dveh mestih. Očitno mora naredbodavec skrbeti za evidenco kreditov, ker drugače o no-
Naš zakon o glavni kontroli.
225
benem nakazilu ne more reči, ali je ž njim še ostal v mejah budgeta. Prav isto evidenco mora pa voditi tudi kontrolni organ, ker sicer svojega posla sploh ne more izvrševati. Torej tipičen zgled enega najhujših nedostatkov, kar si jih moremo misliti s stališča delovne tehnike, t. j. d v o j n o d e 1 o. Seveda je zlo tem večje, čim dalje se razteza mreža preventivne kontrole. Ni izključeno, da povečani režijski troški kontrole potem požro dober del vseh prihrankov, ki jih je zapisati njej v dobro. Kaj to pomeni posebno za našo državo, sem že v drugi zvezi omenil.
Pomisleki so torej zelo resne narave, ki jim stoji nasproti pravzaprav le ena, seveda velika vrlina, in ta je, da je n a t a način kar najbolj mogoče — absolutno tudi ne, ker utegnejo razmere izsiliti prekoračenja! — zasigurano strogo izvrševanje budgeta. Ali pa država lažje vzame v račun hibe preventivne kontrole, ali pa pogreša njene dobrote, je zopet povse konkretno vprašanje. Pred doktri-narnimi odgovori je že radi tega svariti, ker se, ne rečem v Belgiji, dasi, kolikor vem, ni slabo upravljana, ampak tudi v Angliji, kjer imajo poleg znano solidnega gospodarstva baš v teh stvareh tudi staro šolo in dober nos, ustavna n a k a -zilna kontrola izvršuje preventivno.
Kako stoje torej stvari pri nas? Marsikaj se zdi, govori za to, da se da naredbodavcu čim večja prostost in vsled tega seveda tudi vse breme odgovornosti položi na njegove rame. Tičimo še globoko v dobi prehoda iz enega režima v drugi, ki sama po sebi rodi situacije, ki se mora v njih naredbodavec ravno, če ima prave kvalitete, t. j. trdo pest in jasno glavo, vendar reči, da bi bilo — tudi čisto materialno vzeto, da o političnih posledicah in podobnem niti ne govorim — prekoračenje budgeta še vedno manjša nesreča kakor rigorozna izvršitev. K temu se pridružujejo valutne oscilacije, ki prevržejo in so tudi res že prevrgle vsak kalkul, tudi kolikor se je reelno budgeti-ralo in ne glede na običajne zakasnitve pri votiiranju budgeta. Vse s tega stališča potrebne mere spadajo seveda v drugo poglavje, t. j. v finančni zakon in nimajo s tehniko kontrole teoretično nič opraviti. Jasno je pa, da so vse budgetnopravne ozko-srčnosti dvojno občutljive, ako so poostrene še z neodvisno kontrolo.
226
Naš zakon o glavni kontroli.	226
Po drugi strani pa zopet stoji, da razumna strogost v bud-getnih zadevah nikdar ni tako potrebna kakor ravno v takiB prehodnih dobah. Karakteristično zanje je, da razklepajo vse mogoče dotlej zadrževane aspiracije, da pa tudi zmanjšujejo čut odgovornosti pri vseh in povsod. Razlika med impensae ne-cessariae, utiles et voluptuariae se v javnem mnenju zabriše, zadremlje pa tudi vest naredbodavcev, posebno če radi slišijo sladko uspavanko aurae popularis. To je naravno in leži v zraku, zahteva pa seveda vse druge in trše kontrolne mere kakor v normalnih časih. K vsemu temu pa pride v naši državi še nek specifičen moment. Odločilna je seveda Srbija in še bolj Beograd sam, kjer se čim dalje tembolj koncentrira vse nakazovanje. Ali je pa konservatizem ali vis inertiae ali resnična potreba ali vsakega nekaj — kolikokrat sem še načel to vprašanje v Beogradu, vselej se mi je reklo, da brez preventivne kontrole, kakor sekantna je ravno za dobre naredbodavce, tam še ne gre in še dolgo ne bo šlo. Imam sicer vtis, da bi bili tudi v Beogradu svoje mnenje že nekoliko revidirali, če bi pol tiste bistroumnosti in truda, ki si ž njima izmišljujejo stvarne kavtele, posvečali osebnim. Nisem pa dovolj orientiran in priznam celo rad, da so stare pokrajine, ki so v vojski poleg drugega izgubile tudi cvet svojega uradništva, v neprimerno slabšem položaju kot mi. Akceptiram za to sodbo tamošnjih strokovnjakov, da je za Srbijo preventivna kontrola za enkrat še absolutna nujnost in konsekventno ne ugovarjam, da jo je prevzel tudi novi zakon.
Praktično nas zanimata torej le še dve vprašanji, prvič, ali je kontrola kot nujnost največje in najvažnejše pokrajine tako organizirana, da ne bi trpela splošnost. Tu bi si bil pač želel, da bi se bilo delalo malo manj po prejšnji šabloni in reducirala preventivna kontrola v pametne meje zlasti v ti smeri, da ne bi trpela ekspeditivnost uprave. Če že mora biti — naj-bo vsaj tako, da naš itak okorni aparat ne bo še bolj zastajal. Otresti se moramo že mnenja, da je vse eno: en teden, en mesec ali eno leto, ker sicer dostikrat ravno država doplača »moralno i materijalno«. Stvar je v najtesnejši zvezi z našim ne baš enostavnim zakonom o državnem računovodstvu, ni pa dvoma, da bi se bilo dalo tudi v zakonu o G. k. kaj ukreniti tako
Naš zakon o glavni kontroli.
227
n. pr. da bi se bila preventivna kontrola omejila na nekatere vrste nakazil in da bi se izločila, če ne vsa, pa vsaj najnavadnej-ša nakazila tekoče uprave. Zanimivo je, da se na Angleškem, kjer ves aparat brez dvoma neprimerno promptneje funkcijonira, in je zlasti blagajničarstvo kar najenostavnejše urejeno, preventivna kontrola ne razteza na t. z v. k o n s o 1 i d i r a n i b u d g e t, ki je tudi parlamentarni ingerenci odtegnjen. Tudi v Belgiji se preventivno kontrolirajo samo nestalni izdatki, in pri vsem pesimizmu, ki navdaja beogradske kroge, ni vrag, da bi se tudi pri nas stvar saj v skromnih mejah ne smela poskusiti! Morda bi G. k. v tem oziru s pravilnikom, ki ga še čakamo, utegnila sama napraviti prvi poskus, kar bi bilo le pozdravljati.
Drugo za nas neposredno važnejše vprašanje je pa to, koliko se bo mestna kontrola razširila tudi na naredbodavce II. stopnje v novih pokrajinah, ki smo dosedaj živeli brez nje. Priznati se mora,.da se je zakon varoval saj enega greha ter ni predpisal obligatorne ustanovitve. Naravno bi bilo seveda, da bo G. k. v smislu svojih srbijanskih tradicij skušala naprtiti to institucijo tudi nam, in ni tajnost, če povem, da je stvar v principu že sklenjena. Kakor malo efektivne koristi si pričakujem od nje, bi vendar svetoval, da ne vzbudimo suma, kakor da bi se je bali. Kar pa smemo z vso pravico zahtevati, je, da se mestna kontrola uvede samo, kolikor je absolutno potrebna in v obliki, ki je prikrojena našim razmeram. Protestiram, da se nam le radi ljube uniforme natakne še en prisilni jopič, ki bo tem bolj ženiral, čim manj bi G. k. preudarila, da so pri nas tud) tehnični pogoji kontrole — t. j. knjigovodstveni štil in nakazovanje po poštnem šeku — vse druge kakor v Srbiji. Če G. k. tega ne bo uvaževala, — in to je stvar minucioznega detajlnega dela! — utegne nastati kaos, kakor ga še nismo zlepa doživeli. Ker mora končno tudi v Srbiji — vsaj v določenih mejah — prodreti šekovni nakazilni promet, je vprašanje, ali ne bi bilo bolj pametno, dotlej stvar sploh odložiti. Vsekako bo pa treba, ako naj pride do racionalnega sodelovanja, poleg kvalifikacije kontrolnih organov tudi še marsikaj drugega upoštevati. Tako bi n. pr. prišlo do največjih komplikacij, ako bi se mestna kontrola, sklicujoč se na to, da se mora po čl. 59., št. 2. uverjati, ali se zbirajo dohodki pa zakonu, hotela vmešavati v davčno
228
Naš zakon o glavni kontroli.	228
priredbo. Stvar potrebuje torej natančnega študija, in upajmo, da se ne bo e x k a t h e d r a rešila, marveč da nam bo ofici-alno dana prilika k izjavi. Storilo bi se to tem lažje, ker sicer poznam vse naše napake, a vendar lahko rečem, da brez mestne kontrole vsaj slabše ne upravljamo, kakor drugod ž njo, in torej stvar gotovo ni tako nujna, da bi morali posebno hiteti ž njo.
Napram točki, ki sem o nji ravno razpravljal, stopi vse drugo, kar bi imel še povedati, precej v ozadje, tako da bi se pravzaprav lahko obrnil h koncu. Dveh vprašanj bi se pa le še dotaknil. Prvo utegne zlasti zanimati tudi gospode f o r e n z i č-n e pravnike. Na neštetih mestih je v zakonu govor o povrnitvi škode, nikjer pa ni rečeno, kako se izračuna ta škoda. Damnum emergens ali tudi lucrum cessans? Kako se prime n. pr. naredbodavec, ki je prekoračil budget? Ali mora položiti vso svoto, za katero je šel preko, tudi če dokaže, da je s tem ■obvaroval erar večje škode? N. pr. eksekucijskih troškov in zamudnih obresti, kar je pri nas žal tudi že zelo aktualno. Zavidam Beograd, če te stvari res liereglementirano zadenejo. Po drugi strani pa je zakon baš v tem oziru ves poln kazuistike (čl. 109. do 119.), in zanimivo je tudi, da po izrecni določbi čl. 6S. (glej tudi čl. 26., št. 2•) v primeru dolozne koluzije skon-tracijskega komisarja s prizadetim uradnikom odloča G. k. in sicer v obči seji, ali je onega staviti pred sodišče. Na tem bi samo po sebi ne bilo nič posebnega. Vsakdo si dobro premisli, preden ovadi svojega uradnika sodišču. Omenjam pa to radi Ijega, ker sem prišel baš pri neki kazenski ovadbi v konflikt z generalno direkcijo carin, ki mi je, sklicujoč se na neko podobno določbo, ne vem katerega fin. zakona, proti določbam našega kaz. pravdnega reda odrekala to pravico — prav dolžnost - in jo reklamirala izključno zase.
Drugo vprašanje je pa upravno-politične narave in se tiče t. zv. o b 1 a s t n e kontrole, ki se v bistvu obrača proti upraviteljem cerkvenega imetja in avtonomni upravi. Kar se tiče prve funkcije, je zakon našel srečen kompromis (čl. 97., al. 2.), da se ta kontrola tam, kjer je še ni bilo, uveljavi šele s posebnim zakonom — torej najmanj dies valde incertus q'uando! — in ravno tako karakteristično, kakor obžalovanja
Naš zakon o glavni kontroli.	229
vredno je, da že osnutek ni iskal takega izhoda. Ostane torej še kontrola avtonomnega gospodarstva, kar seveda ni samo upravno, ampak tudi politično vprašanje in je naravno tudi v parlamentarni debati zbudilo precej prahu. Da pridejo nižje avtonomne edinice pod kontrolo, na katero imej državna uprava izvestno ingerenco, se mi zdi pri nas že radi tega pravilno, ker se občinske davščine po večini naslanjajo na državne davke ali saj in objecto konkurirajo ž njimi in torej morejo občutno vplivati nanje. Zbog tega tudi za državo ni vse eno, ne samo, kako se namerava gospodariti z dokladami etc., kar se obravna s proračunom, ampak tudi, kako se f a k t i č n o gospodari, pred vsem, ali se je gospodarilo tako, kot je bilo rečeno v proračunu. Pri višjih upravnih edinicah pa se ta stvarni moment seveda zelo izgubi napram izključno političnemu vprašanju, koliko moči in neodvisnosti se jim hoče dati. Naravno bi tudi kontrola nad občinami zadobila vse drugo lice, čim bi te višje edinice prestopile meje sedaj nameravanih avtonomnih oblastij. Nekaj vpliva bi si morala država z ozirom na sedaj še dano ozko zvezo med avtonomnimi in državnimi financami vse-kako pridržati in tudi avtonomiji bi to nič ne škodilo. Zdi se mi pa, da etatizem zakona, ki ustvarja mešane organe s preponde-ranco državnih organov, gre že sedaj nekoliko predaleč, tudi če se omejim na popolnoma stvarne razloge: delokrog G. k. bo spet le večji, režije pa tudi.
S tem končam. Mislim, da nisem nič bistvenega opustil in poživljam zlasti svoje ožje tovariše, naj me od svoje strani denejo pod kontrolo, popravijo in spopolnijo. Tudi moja površna skica jih je mogla uveriti, da nudi zakon o G. k. nebroj detajlnih vprašanj, ki bi se vsako samo lahko razpredlo v posebno in — mislim — ne nezanimivo razpravo. Zakon pri vseh svojih nedostatkih ni slab, odvisno bo torej vse od izvajanja, baš v tem oziru pa more kritika mnogo pripomoči in je — štvariteljica!

230
Prisilna vzgoja k delu po našem kazenskem pravu.
Prof. dr. M. Dolenc.
Zgodovinski pregled.
Boj države zoper beračenje in delomrznost je star. Svoje prve kali ima v instrukciji za »Bettelvógte« (»Sterzmeister«) iz leta 1447. Intenzivneje pa se je uveljavi! začetkom novega veka — glede tujih beračev. Za domače naj skrbi občina; naj jim odkaže primerno delo ali dovoli, da smejo v domači občini prositi vbogaime. Tuje berače pa treba izganjati! Resolucija Leopolda I. z dne 16. januarja 1679 je zagrozila celó smrtno kazen tistemu tujcu, ki bi ga zasačili v tretjič pri beračenju. Z ustanovitvijo strahovalnice (Zucht-haus) — leta 1671. na Dunaju, leta 1735., leta 1754. v Celovcu in Ljubljani — pričenja označeni boj dobivati novo lice. Te strahovalnice namreč niso bile določene samo za kaznence, ampak sprejemali so vanje tudi še berače, postopače in sprijene ženske, — da bi jih priučili dela. Represija zoper delomrznost je bila namen, funkcija represije pa je bila ista kakor pri kazni. Misel, da sama represija še ne more zadostovati, pride na površje še le v resoluciji Karla VI. z dne 20. julija 1717, ki ji je bila posledica ustanovitev ubožne kakor prisilne delavnice na Dunaju; sprejema naj delomrzne berače, da si prislužijo potrebno prehrano z delom, ostanejo pa naj tu tako dolgo, dokler se ne izkažejo s službo, katero morejo takoj nastopiti. V tej prisilni delavnici so bili prisiljenci zaposleni s tkanjem volnenih izdelkov. Pa stvar se ni obnesla. Zato so leta 1726. napravili novo prisilno delavnico, v katero so se smele pošiljati osebe, ki so že prestale v strahovalnici svojo kazen. Sicer pa naj bi se berači, ki so sposobni za delo v rudnikih, pošiljali tja na prisilno delo (poena extraordinaria); za tako delo nesposobni moški, pa vse ženske naj pridejo v prisilno delavnico. Z uspehi te ureditve so bili skraja zadovoljni, pozneje pa so večkrat izpreminjali način zapo-slenja. Vsekakor so ustanovili tudi še v Pragi in Trstu enake zavode za delomrzneže.
Začetkom 19. stoletja se pričenja preokret v naziranju glede bistva prisilnih zavodov za delo v tem pogledu, da se ne smatrajo več za sodne kaznilnice, ampak za političnoadministrativne zavode, ki naj napravijo sprejete osebe za delavne, koristne ljudi. Kazenski zakon iz leta 1803 je izločil oddajo v prisilno delavnico iz
Prisilna vzgoja k delu po našem kazenskem pravu.
231
pristojnosti sodišč in jo izročil političnim oblastvom.1) Mlajše osebe pridejo v posebne korekcijske zavode, ki naj podpirajo domačo vzgojo. Gojenci teh zavodov niso bivali le-tam pod svojim pravim, ampak pod izmišljenim imenom in le deželni predsednik je vedel za resnično ime.
Leta 1839 dobi prisilna delavnica na Dunaju nove formalne predpise. Tu srečamo prvič strokovni izraz n o c i j e (Notion), t. j. izrek političnega oblastva, da je neko osebo dati v prisilno delavnico.2)
Ideja, da treba poskrbeti za prisilno vzgojo k delu, je tudi v naših krajih pridobivala privržencev. Leta 1835 je ljubljanski kanonik Lovrenci j p 1. Schluderbach zapustil vso svojo imovino, ki ostane po izplačilu nekih volil, za zgradbo prisilne delavnice; ako bi se v desetih letih ne sezidala, naj bi cela vsota pripadla mestnim revežem v Ljubljani. Ta poslednja volja velikega človekoljuba je dala pobudo, da je ljubljanska mestna občina prepustila t. zv. Gadnerjev mlin ob Ljubljanici s precejšnim zemljiščem za zgradbo prisilne delavnice. Schluderbachova zapuščina je znašala 14.633 gld., a se je zvišala po darilih neimenovanih dobrotnikov na 15.176 gld. Cesar Ferdinand pa je z odlokom z dne 30. novembra 1844, št. 38.630 dovolil napravo prisilne delavnice za Kranjsko v Ljubljani in določil iz državne blagajne gradbeni predujem 50.000 goldinarjev, ki naj se vrne v desetih letnih obrokih. Predujem in pozneje vsi stroški za vzdrževanje zavoda naj bi se pokrivali z deželnimi dokladami na direktne davke. Fond za prisilno delavnico je bil ustvarjen 1. aprila 1845, 14 dni za tem sta podjetnika Benjamin Pichler in Miha Stare pričela z gradbo stavbe, ki naj bi veljala po načrtu 56.000 gld. Dograjena je bila v septembru 1847 za 65.232 gld., a otvorjena 15. oktobra istega leta. Statutarična določila za zavod so izšla z dvornim sklepom z dne 4. junija 1847, št. 8525 in 16.919, »s tem opominom..., da bodo berzh ko berzh fvojo veljavnoft sado-bile,« a »Sapofkufhnjifka naprava delavfhnize sa Kranjfko desfelo pri fvetim Vinzenzu v Ljubljani« je datirana z dne 18. junija 1847 in
i) Glej § 455 v I. delu, ki pravi: Če se kriminalno sodišče prepriča iz preiskave, da bi utegnila izpustitev obdolženca iz zajpora ali pa obsojenca iz kaznilnice vzbujati pomisleke zastran javne varnosti, onda... naj okoliščine (Umstände, sie!) z vsemi spisi predloži nadrejenemu sodišču. Višje sodišče (Obergericht) naj napravi naznanilo na najvišje justično mesto (oberste Justizstelle), le-to pa naj oddä svoje mnenje političnemu dvornemu mestu (volit. Hofstelle), da ukrene primerne politične odredbe.
*) Materialia za zgodovino boja zoper vlačugarstvo so navedena v Anton v. Globočnik, Index der alten und neuen oest. Gesetze und Verordnungen aus allen Fächern, [1893], str. 50 do 52; celokupni, zelo natančen pregled pa daje August Finger v Mischler-Ulbrichovem 'Staatswörterbuch pod naslovom Zwangsarbeitsanstalten.
232
Prisilna vzgoja k delu po našem kazenskem pravu.	232
ima 60 paragrafov. Precej skraja poudarja, da prisilna delavnica »ni tedaj kraj ftrahovanja, ampak polizajfka hifha poboljfhevanja.<. Koliko časa bodo »pokorivniki« (Arbeiter) v delavnici, to bodi odvisno od poboljšanja, vendar ne sme trajati nad tri leta. Dela so (§ 12); »Predivo preiti, Volno prefti, kertazfiti, Platno, volno in sliido tkati, Shivati, ihtrikati in druge domazhe dela« § 16 slove: »V delavfhnizo priti fo vgodni: 1.) Pred vfimi drugimi tiiti, ktere je po § 455 perviga dela ftrahovavnih poftav sa nekaj zhasa polizajfko sapreti treba, in fizer pofebno tifti, kteri fo is med na Kranjikim snanih Rokonazfev. 2.) Tiiti kteri s soperfstavnim rasus-danim shivljenjem v fofeskah nepokoj delajo in le s polizajfkimi fhtrafingami Vftrahovati ne dajo. 3) Poftopazhi, lenuhi in saniker-niki, ki fe delu vgibajo.«
Iz deželne strahovalnice (na gradu) se nihče ne sme naravnost v deželno delavnico oddati »Spoznanje« (Notion), da pride kdo v prisilno delavnico, izda v prvi instanci kresija, na »priteshbo« (Re-kurs) v 24 urah pa deželno poglavarstvo. Najmanjša doba bivanja v prisilni delavnici je šest mesecev.
Od leta 1854 so sprejemali tudi kaznence v to zgradbo, od leta 1855 pa so oddajali ženske »pokorivnice« v Lankovice pri Gradcu. Leta 1858 se je zopet opustilo sprejemanje kaznencev ter je postal ljubljanski zavod centralna prisilna delavnica tudi za Koroško, Štajersko, Benečijo, Dalmacijo, Primorsko, pozneje še za Zgornjo in Spodnjo Avstrijo in Tirolsko. Te dežele so povračevale kranjskemu deželnemu fondu dotične preskrbovalne svote. Upravo je izvrševala do" leta 1866 kranjska provincialna vlada, od tega leta dalje pa kranjski deželni odbor avtonomno. Hišni red z dne 25. septembra 1868 je odrejal delo za prisiljence v knjigoveznici, pri čevljarstvu, krojaštvu, tkalstvu, mizarstvu, skoraj polovica pa jih je hodila redno na delo izven hiše. V letu 1869 so odpadli nižjeavstrijski, v letu 1871 štajerski priseljenci, zato pa so zopet sprejemali ženske prisiljenke v zavod, to pa le do 20. septembra 1873, odtlej so jih oddajali zopet v Lankovice.
Leta 1870 izide dne 15. julija pod št. 24 deželni zakon za Kranjsko z določbami, kdo se sme oddajati v »posilno delavnico« (sic!) in po kateri poti, kar je bilo dotlej stvar upravnih oblastev po pro-vincialnih navodilih. Šele, ko je izšel državni zakon zoper vlačugarje in deloinrzneže z dne 10. maja 1873, št. 108 drž. zak., ki je odredil v § 13 prisilne delavnice, v § 17 pa poboljševalnice za izpod 18 let stare osebe, ustanovljen je bil enoten tip zavodov za prisilno vzgojo k delu. Ta vzgoja pa ni bila več odredba varnostne policije, ampak pravna posledica sodne obsodbe. Tedaj se je v ljubljanski prisilni delavnici ustanovil poseben oddelek za korigende, nastavila sta se duhovnik in učitelj, ki naj osredotočita svoje delovanje na mladostnike. Korigendi so bili razdeljeni v take, ki so dolžni še ljudsko šolo
Prisilna vzgoja k delu po našem kazenskem pravu.
233
obiskavati in pa take, ki so te dolžnosti že prosti, pa naj posečajo obrtno nadaljevalno šolo. Teh korigendov je bilo vedno okoli 40, polovica je bila zaposlena pri čevljarskem in krojaškem dela, druga polovica pa na polju in pri vrtnarstvu. Odrastlih prisiljencev je bilo prosečno 170 na leto. Potem ko je izšel novi zakon glede privatnih delavnic in »popravnic« z dne 24. maja 1885 št. 89 drž. zak., dobil je ljubljanski zavod nov hišni red.
Na podlagi sklepa deželnega zbora kranjskega z dne 16. januarja 1909 je deželni odbor oddelek za korigende preosnoval v posebno »vzgajališče za zanemarjeno mladino«. Priredili so> se posebni prostori, sicer v zgradbi prisilne delavnice, pa vendar odločeno od njenih siceršnih prostorov. Vsprejemali so se dečki od 14. do 18. leta, ampak ne samo taki, ki so bili nocionirani s sklepom deželne komisije, temveč tudi drugi, o katerih je sodišče spoznalo za potrebno, da se oddajo v zavod. Šolski pouk je urejen enako kakor za obrtnonadaljevalne šole. Uveden je bil pogojni izpust.3)
Tako je bilo do svetovne vojne. Vse je šlo v redu, mladi in stari delomrzni zlikovci so se prisilne delavnice bolj bali kakor pa jetniš-nice ali kaznilnice. Kajti tu so morali delati in sicer kar tri leta! To potrdi vsak sodnik, ki je imel pred prevratom posla s kazenskimi zadevami. Med vojno pa je vojaška uprava reklamirala za se vse pri-siljence, ki so bili za vojno službo sposobni. Število je zelo padlo, naselili so v poslopje duševno zaostale bolehavce obeh spolov, — skratka o smotrenem delu za pobijanje delomrznosti ni hotelo biti več govora. Le mladeniški oddelek — leta 1909 preimenovan v »vzgajališče za zanemarjeno mladino« — je še dalje funkcioniral.
Po prevratu je nastopila doba, ko so bili vsakovrstni imovinski delikti na dnevnem redu, ko so celo nekateri porotniki oklevali in gledali skozi prste delomrzni, imovini nevarni svojati. Sodišča so sicer izdajala razsodbe in izrekala dopustnost, da se oddajo obsojenci v prisilno delavnico. Dne 1. junija 1920 je prevzela država vzgajališče od prejšnje dežele kranjske in ga podredila neposredno upravi oblastvene zaščite dece in mladine, pa dodala še mladinski oddelek za zanemarjene dečke od 8. do 14. leta, pokrajinska vlada pa je istočasno ukinila poslovanje prisilne delavnice. Sosedna država Avstrija je smatrala za umestno, da prejšnje zakone o prisilni vzgoji k delu izpopolni, izdala je s svojim zakonom z dne 23. julija 1920 št. 273 drž. zak. I., določila, ki boj zoper delomrznost zelo poostrujejo, ker odrejajo, da se sme oseba po dveh prestanih
3) Zgodovino ljubljanske prisilne delavnice sem posnel ipo uradnih spisih tega zavoda samega. Nekaj podrobnosti je navedenih tudi v SI. Pr. iz leta 1871 v članku »Posilne delavnice« od T. (Tekavčič Drago-t i n, oskrbnik posilne delavnice, je med naročniki Slov. Pravnika in naj-brže ¡pisatelj članka.)
16
234
prostostnih kaznih ob novi kazni najmanj šest mesecev zapora oddati v prisilno delavnico, in to za pet let. Naša vlada pa je določila zgradbo prisilne delavnice za norišnico, osobje razpustila, skratka delovanje prisilne delavnice navzlic nadaljnjemu obstoju dotičnih zakonov — opovrla! V Avstriji izpopolnitev zakonodaje, v Sloveniji, ki je imela edina v celi naši državi svojo tako zelo potrebno prisilno delavnico, — pa zator prej izvrstno urejenega inštituta, ki je bil strah vseh delomrznežev.4)
Današnje zakonito stanje.
Prevratni manifest za Slovenijo z dne 31. oktobra 1918 je odredil, da ostanejo vsi zakoni, vse naredbe prejšnje države še nadalje v veljavi. Do Vidovdanske ustave se torej na legislativnem polju glede prisilnih delavnic de iure ni ničesar izpremenilo. Po Vidov-danski ustavi pa smo dobili zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi z dne 2. avgusta 1921 št. 170 A. SI. N. [št. 249 Ur. 1.]. Ta zakon je uvedel veljavnost splošnega dela kazenskega zakonika za Srbijo za vse delikte, ki jih ustanavlja sam, torej tudi za delikte člena 6, ki jih zagreše »osebe, ki se potepajo, pijančujejo ali izvršujejo nečisti obrt in ne morejo dokazati, da se preživljajo na pošten način«. Nasprotne določbe splošnega kazenskega zakonika in drugih stranskih kazenskih zakonov se ne smejo uporabljati, kolikor temu zakonu nasprotujejo (čl. 10 ibid.). Člen 6 al. 3 pa je dal ministru pravde zakonito pooblastilo, da izda »uredbo o postopanju za primere, ko se take osebe oddajo v prisilne delavnice ali v zavod za vzgojo in moralno poboljšanje nedoletnikov«. Ta uredba z dne 26. junija 1923 br. 34.745, je izšla v Službenih Novinah od 4. julija 1923 št. 149 (Ur. 1. za Slov. št. 236) in je stopila še istega dne v veljavo (§ 13). Obenem pa je bil izdan razpis mi-nistrapravde, broj 34.744, s katerim je bila osnovana prisilna delavnica za ženske v Begunjah. Niti o izdaji zakona z dne 2. avgusta 1921, niti o izdaji uredbe z dne 26. junija 1923 ali razpisa z istega dne ni bil zaslišan kazensko - pravni oddelek stalnega zakonodajnega sveta ministrstva pravde.
4) Primeri kritiko ukinitve prisilne delavnice: Dr. France G o r-šie, Socialna zaščita dece in mladine, Ljubljana 1921, str. 89 do 91. Naletela je navzlic točnosti in upravičenosti na gluha ušesa merodajnih čini-teljev v Ljubljani in Beogradu! — Resnici na ljubo naj pa omenim, da smo o priliki obiska ženske kaznilnice v Begunjah s slušatelji juridione fakultete po leti 1920 našli tam 5 ali 6 iprisiljenk, ki so «bile »repatriirane« iz Lan-kovic. Ravnali so ž njimi glede oskrbe, dela, itd. prav kakor s kaznen-kami.
235
Da moremo pregledati razlike med bivšo avstrijsko zakonodajo glede boja zoper delomrzneže in pa našo najnovejšo jugoslovansko zakonodajo, naj predočimo, oboja določila posamič, pa sinoptično. Na levi strani stoje določila po avstrijski zakonodaji, na desni po zakonodaji naše kraljevine, skupna počez. Seveda so sprejeta le najpogla-vitnejša organizatorična in pa tehnična izvedbena določila, kolikor veljajo za Slovenijo in Dalmacijo.
Prisilne delavnice.
(A) Pogoj za oddajo v prisilno delavnico je sodni izrek in
sicer:
o dopustnosti držanja (Anhaltung) da se sme obsojenec po izdržani v prisilni delavnici.	kazni upotiti v prisilno delavnico.
Sodni izrek pa mora temeljiti na obsodbi radi nastopnih deliktov: prestopka po:
1.)	§ 1 zak. z dne 24. maja 1885 št. 89 drž. zak.: vlačugarstvo;
2.)	§ 2 leg. cit.: beračenje;
3.)	§§ 3 in 4 leg. cit.: delomrzne kršitve preventivnih odredb varnostnih oblastev, odn. občinskih predstojništev;
4.)	§ 5 št. 1 do 5 leg. cit.: zane-marjenje predpisov glede prostitucije;
5.)	§ 5, 3. alin., leg. cit.: suti-jierstvo;
6.)	§ 6 leg. cit.: zanemarjenie predpisov glede dolžnosti, ki so v zvezi s policijskim nadzorom.6)
5) Da gre tuzapregreškepo srb. kaz. zakoniku in ne za prestopke po avstr. kaz. zakoniku, sledi iz dejstva, da je delikte tega zakona presojati po splošnem delu srbij. kaz. zakonika, kakor so tudi vse kazni po ideologiji tega zakonika odrejene. Sklicevanje na določilo čl. III. ukaza t dne 4. aprila 1921, SI. Nov. št. 75, ni pravilno, ker se ta ukaz na zakon z dne 2. avg. 1921 niti nanašati ne more, ampak bi ga nasprotno slednji zakon kot lex Iposterior za novo uvedene delikte celo derogiral. Sicer pa čl. III. ukaza z dne 4. aprila 1921 velja po svoji genezi le za sokobe določil splošnih delov različnih veljajočih kazenskih zakonikov pri Istočasni uporabi v enem sodnem izreku. Če na to ne pristanemo, dobimo sliko, ki !e sploh ni moči pregledati. Da se je praksa radi kompetenčnega vprašanja dokopala do drugačne razlage, je pač razumljivo in morda tudi »odpustlji-vo«, toda teoretično vendar le napačno.
») A. Finger: Das Strafrecht, 3. izdaja [1912], I. del. str. 761 nagaja še 7. prestopek po § 3 zak. z dne 10. majnika 1873 št. 108 drž. zak.,
16*
pregreška5) po čl. 6 zak. z dne 2. avgusta 1921:
1.)	potepanja;
2.)	pijančevanja;
3.) izvrševanja nečiste obrti;
k 1.)—3.), ako dotične osebe ne morejo dokazati, da se preživljajo na pošten način.
236
Prisilna vzgoja k delu po našem kazenskem pravu.	236
(B) Prej označeni izrek mora temeljiti na sodnikovem prepričanju, katero mora biti obrazloženo, t. j. podprto z dejanskimi, dokazanimi okolnostmi v razsodbenih razlogih o tem,
da kaznivo dejanje, radi katerega je bila oseba obsojena, izvira v resnici iz delomrznosti (confer § 13 leg. cit. de 1873).
(C) Izrek sam pa mora biti izražen: v tenorju razsodbe, zoper katero je dopusten vzklic od strani obsojenca in javnega obtožitelja (arg. § 7 alin. 2 in 3 zak. de 1885 v primeri z razveljavljenim § 13 zakona de 1873).
da je podana moralna propalost in nagnenje k izvrševanju kaznivih dejanj (§ 6 alin. 1 zak. de 1921).
»poleg razsodbe o glavni kazni« (§ 2 uredbe); iz dostavka, da »poprej ko donese presudu sme saslušati mišljenje« itd., moramo pač sklepati, da gre vendar za vsebino razsodbe kot take, in ne kakšnega posebnega sklepa.
(O pravnih lekih uredba molči.)7) (D) Dejanska oddaja se izvrši na podlagi izreka so-
dišča:
z razsodilom (Erkenntnis) posebne komisije, sestavljene od upravnega oblastva, ki jo odredi in izvrši.
(E) Činitelj izve prisilno delavnico: po političnem oblastvu I. instance, pod katero spada obsojena oseba in kateremu pošlje sodišče takoj, ko postane razsodba pravnomočna, kazenski list.
z odlokom (odlitka) višjega državnega tožnika (prav: pravdnika!)8) (To velja za pokrajine izven Srbije in Črne gore.) o sodnem izreku o dopustnosti oddaje v
po sodišču, ki mora neposredno predložiti pravnomočno razsodbo, druge kazenske spise, kazenski list in pa sodno zdravniško spričevalo o sposobnosti za prisilno delo.
dočim ga v svoji prvi izdaji [1894] 1. del, str. 290 nima. Tekstacija § 7 zak. z dne 24. maja 1885 st. 89 drž. zak. ga je k temu zavedla. V prvem odstavku tega §-a je namreč govor o § 3 (izstavljerije prosjaških pisem), ker gre za ureditev pristojnosti sodišča. V drugem odstavku § 7, ki je nadomestil razveljavljeni § 13 zak. de 1873ipa ne more več ta delikt mišljen biti; kajti ne zagreši ga tista oseba, ki se je poslužila morda legalno sestavljenega prosjaškega pisma, ampak izstavitelj sam, ki ni, da bi moral biti delomr-zen človek, ampak utegne biti malovesten občinski predstojnik, pisar ali slično.	i, _
7)	Navzlic temu ni dvoma, da se bo praksa razvila analogno po avstrijskem pravu, dasi tega § 283 k. pr. r. ne predvideva, in pripustila vzklic.
8)	Izvirnik slove: »2) Viši državni tužilac po presudama izrečenim od strane sudova na teritoriju ostalih apelacionih sudova na koji se pro-teže i nadležnost dotičnog višeg državnog tužioca«.* Dočim odloča po avstrijskem zakonu komisija na sedežu pokrajinskega oblastva, v čigar območju leži prisilna delavnica, izvršuje po uredbi oddajo višji državni pravd-
Prisilna vzgoja k delu po našem kazenskem pravu.
237
(F)	Zadeva mora biti od pristojnega činitelja rešena najdalj e:
v 4 tednih po dnevu, ko neha ka- v 14 dneh od tistega dne, ko so k ženska doba.	njemu dospeli spisi.
(G)	R e š e n j e se mora opirati:
na okolnosti, ki so podane glede potrebnosti izvršitve sodnega izreka (subj. moment) in glede možnosti te Izvršitve (obj. moment); razsodilo ni izpodbojno.
na prosti preudarek. Pritožbe ni, ampak ministrstvo pravde sme »iz važnih razlogov« zaustaviti izvrše-nje odlokov višjih državnih pravd-nikov.
(H) Da nastopi uspeh izvršitve tem sigurneje, sme se obsojena oseba
še 4 tedne	po izdržani prostostni
kazni imeti	zaprta pri sodišču, če
pokrajinsko	oblastvo ne ukrene izpusta.
še nadalje 30 dni po izdržani kazni zadržati v priporu pri sodišču ali policijskem oblastvu,9) kjer je izdr-žavala prisojeno kazen.
(I) Na podlagi rešenja o odreditvi in izvršitvi oddaje v prisilno delavnico se prevede obsojena oseba na stroške
deželne komisije ali, če ni iz dežele, v kateri ima sedež deželna komisija, na stroške domovinske dežele, toda prevedba se sme izvršiti le s pristankom zastopstva one druge dežele (pokrajine).
sodišča, odnosno policijskega ob-lastva, ki pošilja osebo v prisilno delavnico.10)
nik čisto drugega upravnega območja, ki morebiti še nikoli dotične prisilne delavnice videl ni.
9)	Pristavek »ali policijskem oblastvu« seveda za Slovenijo in Dalmacijo nima pomena, ker se sodobne kazni prestajajo samo v sodnih zaporih. Policija bi se prav got<jvo branila sprejeti osebe, ki naj čakajo, da se oddajo v prisilno delavnico, v svoje zapore kar za 30 dni.
10)	Pristavek glede policijskega oblastva se nanaša pač na določbo razpisa glede ustanovitve ¡prisilne delavnice za ženske v Begunjah — za celo državo. Tam stoji, da naj se ženske od sodišča ali policijskega oblastva spravijo do Ljubljane, tukaj pa izroče »pristojnemu« (?) policijskemu oblastvu, ki jih prestavi v Begunje. Ta komplikacija, da se ustvarja zadnja etapa transporta v Ljubljani, še razume pač tako, da postani ljubljanska policijska direkcija zbirališčno mesto, ki odrine od časa do časa večji skuipen transport prisiljenk v Begunje. Mislimo pa, da bo na potu do Ljubljane treba še več etapnih zbirališč ustanoviti, da se stroški prihranijo. Vsaj se vendar ne more zahtevati, da privede ena in tista eskorta posamezne prisiljenke n. pr. iz Skpplja, Prištine, Niša naravnost do Ljubljane! Mislimo, da se morajo ustanoviti že v Beogradu, Sarajevu, Zagrebu morda tudi v Mariboru centralna odgonska mesta, ki bodo vršila odgon le do najbližjega zbirališča, itd.
238
Prisilna vzgoja k delu po našem kazenskem pravu.	238
(J) Pri izvrševanju oddaje v prisilno delavnico pa veljajo iz-vestne omejitve :
Sprejem v prisilno delavnico se ne sme odrediti pri osebah:
1.)	ki jih ni moči uporabljati niti za lažja dela,
2.)	ki so na duhu bolne,
3.)	ki imajo nalezljivo bolezen ali napako, dokler ne ozdravijo,
4.)	ki so noseče ali doječe,
5,0 ki niso prestopile ¡18. leta.
Sprejem v prisilno delavnico se ne sme odrediti, niti se tam ne smejo zadrževati osebe:
1.)	ki niso ali postanejo nesposobne za lažja dela,
2.)	ki so nalezljivo bolne, dokler traja bolezen,
3.)	ki so duševno bolne,
4.)	ki so noseče ali doječe,
5.)	ki niso izpolnile 16 let.
(K) Glede dobe bivanja v prisilni delavnici veljajo ti-ie predpisi:
Principielno naj ostane oseba tam do poboljšanja, vendar ne več kakor 3 leta. Ako se radi poboljšanja odredi izpust pred pretekom 2 let, a se pokaže, da poboljšanje v resnici ni nastopilo, sme jo ista komisija vnovič deti v prisilno delavnico za dobo, da doteko tri leta vkupno z že prestanim bivanjem.
Redno ostane oseba, ki je prvič oddana v prisilno delavnico, 3 leta, drugič 4 leta, več kakor dvakrat: 5< let. Glede poboljšanih oseb sme uprava zavoda predlagati pred pretekom te dobe, da se odpuste pogojno. Odlok izda višji državni pravd-nik. Če se poslej ugotovi,11) da se pogojno izpuščena oseba zopet ponaša tako, kakor prej pred kaznijo, odda jo višji državni pravdnik vnovič v prisilno delavnico, in to za toliko časa, da doteče doba, ki je bila pivotno določena.
Po preteku treh let treba za vnovično odredbo novega sodnega izreka o dopustnosti oddaje v prisilno delavnico.
(L) Uprava zavoda sme sama predlagati pogojni izpust ali pa sklepati o prošnji dotične osebe za pogojni izpust in svoj predlog staviti. Predložba predloga na pogojni izpust časovno ni omejena (arg. § 9 al. 2 zak. z dne ni omejena, ako gre za uradno po-
13. maja 1885 št. 90 drž. zak.), niti ni v zakonu navedeno, kdaj naj se stavijo predlogi (ali periodično, ali individualno). To je prepuščeno hišnemu redu, ki mora biti od državne uprave odobren.
stopanje. Osebe same pa ne smejo podati prošnje za pogojni izpust na zapisnik, ako niso prestale vsaj polovice celotne dobe v prisilni delavnici.12) Predložba se vrši periodično vsakega pol leta.
") V izvirniku stoji »bude li se ustanovilo, da...« Kdo naj ugotovi? Po vsej priliki višji državni pravdnik, odnosno minister pravde, kajti ta ali oni odloča končno in ima spise v rokah. Seveda psihologičnih dokazov mu ne bo moči pravilno presojati...
12) Če pa takšna oseba zasluži pogojni odpust, sme jo uprava uradoma predlagati; nasprotno pak, če pogodnosti odpusta še ne zasluži, je niti na njeno prošnjo po preteku polovice dobe ni ¡predlagati. Čemu torej to določilo?
239
(M) S t r o š k i, ki so združ zadenejo deželo, v kolikor se ne morejo izterjati od osebe, ki je bila v prisilni delavnici, ali pa od tistih oseb, ki so obvezane jih vzdržavati. K stroškom spadajo izdatki za hrano, ležišče, kurjavo, razsvetljavo, perilo, obleko, lečenje in porod.
Izterjanje se vrši političnim potom.
i z oddajo v prisilno delavnico, gredo na račun države, a povračilo se sme zahtevati od onih oseb, ki so k temu obsojene ali drugače obvezane po zakonskih predpisih. Višino določa minister pravde. Oskrbovalni stroški nastanejo za prehrano, obleko, obutev, perilo, posteljo, kurjavo in lečenje.
Izterjavanje se vrši po predpisih k. pr. reda.
Poboljševalnice.
Ti zavodi so namenjeni mladini in jih pozna tako avstrijsko kazensko pravo, kakor tudi srbijanski kazenski zakonik in pa zakon o varnosti države z dne 2. avgusta 1921, — samo uredba ministra pravde z dne 26. junija 1923 jih ne omenja niti z besedico!
(N) Primeri so, sledeči:
I.	Na podlagi sodiščnega izreka o dopustnosti oddaje v poboljše-valnico pride:
a)	oseba, stara 14 do 18 let, ki je zagrešila enega ali več gori pod A 1.)—6.) navedenih prestopkov (§ 13 zak. z dne 24. maja 1885 št. 90 drž. zak.)f;
b)	nedorastla oseba (v starosti od 10 do 14 let), ki je obsojena radi deliktov mladostnikov po §§ 269 do 272 k. z. (§ 8 alin. 1 zak. z dne 24. maja 1885 št. 89 drž. z.), namesto v prisilno delavnico v poboljševalnico.
II.	Na podlagi odredbe varnostnih oblastev odda se pod I. b) označena oseba, ki je storila dejanje, vsebujoče objektivno pregrešek ali prestopek, pa je popolnoma zanemarjena in je ni moči sicei spraviti na pravi pot, — v poboljševalnico (§ 8 alin. 2 zak. ž. dne 24. maja 1885 št. 89 drž. z.). Ad I. in II. določa o izvršitvi deželna komisija. Doba bivanja časovno ni določena in traja, dokler ne nastopi poboljšanje, vendar ne preko 20. leta starosti.
I.	Če stori oseba, ki je stara nad 12, pa pod 16 let, hudodelstvo ali pregrešek »brez razbora«, toda iz zle navade, odda se »gde bude odredjeno«, v zavod za popravljanje, kjer more ostati najdalje do 18. leta (§ 56 srb. kaz. zak.).
II.	Nedoletna oseba, ki še ni izpolnila 21. leta, a je storila enega ali več gori pod A 1.)—3.) navedenih pregreškov, pa je ni moči kaznovati, pride v zavod za vzgojo in moralno poboljšanje (čl. 6 zak. z dne 2. avgusta 1921). Doba bivanja v pobolj-ševalnici traja pri osebah, ki še niso dovršile 16 let, pet let, pri starejših do kraja 21. leta.
Ad I. in II.: Izvršilne naredbe ni v nobenem primeru.
240
Po pravu, katero smo prevzeli po bivši Avstriji, znači se izrečena in izvršena oddaja v prisilno delavnico in odda j avpoboljševalnico pri kazensko obsojenih nedoletnikili za korekcionalno podaljšanje prostostne kazni in s tem za stranska kazen, oddaja kazensko nedorastlih oseb, označenih pod N II, za u p r a vn i č i n. Po srbijanskem kazenskem zakonu in po zakonu z dne 2. avgusta 1921 gre po vsej priliki tudi za upravni čin, toda ob nedostajanju izvršilnih na-redb se to točno ne more ugotoviti, ker je mogoče misliti tudi na sodne čine skrbstvenega sodišča.
Kritika.
Zakonodaja izza časov pred prevratom, katero je sprejela Slovenija ob prevratu za svojo, je le toliko razveljavljena, kolikor jo je derogirala zakonodaja naše kraljevine. Kjer do derogacije ni prišlo, tam obstoja veljavnosti prejšnjih zakonov de iure ni prerekati. Da pa spoznamo, kaj še velja, kaj je razveljavljeno, bi morali biti poznejši zakoni točni in jasni. To pa baš pri zakonu z dne 2. avgusta 1921 nikakor ni tako!
Že kaznivi dejanski stani »potepanje, »pijančevanje«, »izvrševanje nečiste obrti« brez nadaljnih točno opredeljenih momentov se dajo kaj različno razlagati, osobito še zadnji. Bordelstvo, rufijanstvo, tajna prostitucija, sutinêrstvo..., vsaka teh v velikih mestih neredkih prikazni je po splošnem pojmovanju nečist obrt (če se sme tu sploh rabiti nazivalo »obrt«); in vendar ne odgovarja pravnemu čutu, da naj postanejo storilci v teh primerih šele tedaj kaznivi, »ako ne morejo dokazati, da se na pošten način preživljajo.« Prostitutka, ki čez dan vrši na domu vsa domača dela pri možu ali stalnem priležniku, pa gre na večer na lov, dasi ji tega ni treba, ali spada ta tudi pod čl. 6? In če se brezdelica ne more preživljati, pač pa si prizadeva delo dobiti, ali naj ga obsodimo, ker hodi od vasi do vasi, od hiše do hiše iskat dela. Mari je to potepanje? — In kaj je »pijančevanje«? Ali spadajo sem tudi dipsomani (kvar-talni pijanci)? Pri teh prihaja v poštev dokaz za pošteno preživljanje — predvsem v pogledu na njihovo rodbino. Toda v besedilu čl. 6 iščemo zaman tega momenta! Pri vsem tem pa pijanci sploh ne spadajo v prisilne delavnice ali poboljševalnice, ampak v posebne zavode za odvado, ki morajo stati pod nadzorstvom zdravnikov-specialistov!
Seveda zadene pameten sodnik pravo. Ali za to ne gre, temveč uvaževati je čl. 4 Vidovdanske ustave, po katerem zakonodajalec jamči, da bodo vsi državljani pred zakonom enaki in da bodo uživali enako zaščito oblasti. Če se pa prepušča interpretacija sodnikom, — velja seveda quoi capita, tot sententiae, — in enakosti
Prisilna vzgoja k delu po našem kazenskem pravu.
241
pred zakonom ni, osobito, ko niti še nimamo vrhovnega regulatorja prava, skupnega kasacijskega sodišča. Pa pri tem nedostatku zakonodaje se ne bomo več mudili. Na pametno izpremembo zakona ni misliti tako hitro, minister pravde sam pa niti ne bi smel določila glede dejanskega stanu zboljšati z uredbo.
Baš nedostatna tekstacija čl. 6 cit. pa je vzrok, da stara, od Avstrije prevzeta zakonodaja glede boja zoper delomrzneže nikakor ni docela derogirana. Vsi predpisi glede beračenja od hiše do hiše, glede zlorabe nedorastlih oseb za beračenje, glede utesnitev, ki so v zvezi s policijskim nadzorom, slednjič osobito predpisi za nedorastle osebe, ki so storile prestopek po §§ 269 do 272, so ostali nedotaknjeni in veljajo naprej! Tako pridemo pa do zaključka, da veljajo pri pobijanju delomrznosti deloma še predpisi, prevzeti od Avstrije, deloma novi, izdani izza prevrata. In to še kaj čudno, neracionalno! N. pr. 17V2letno dekle, ki je beračilo iz delomrznosti od hiše do hiše, pride po avstrijskih predpisih — v poboljševalnico, če pa zagreši poleg tega pregrešek potepanja, v prisilno delavnico! 17y«letna kazniva prostitutka bi prišla, ako bi veljali še stari predpisi, v poboljševalnico, sedaj pa pride že 161etna v prisilno delavnico. Moderno kriminalno pravo se bori na vse pretege za to, da naj se mladostne osebe do 18. leta ne kaznujejo na prostosti, temveč naj se prisilno vzgajajo. Stojimo pred uzakonjenjem modernega edinstvenega kazenskega zakonika, ki si usvaja vse moderne teče-vine kriminalnega prava, — ministrstvo pravde pa izdaja uredbe, ki so naravnost nasprotne modernim težnjam, da, vprašanja pobolj-ševalnic se niti z besedico ne dotakne. Ta del naloge zakonodajalca ni upoštevan, dasi imamo poboljševalnico za moške v Ljubljani, in to v istem poslopju, v katerem je poslovala več kakor pol stoletja prisilna delavnica. Po konceptu zakona z dne 2. avgusta 1921 pa bi bila poboljševalnica kraj, kjer se naj vzgajajo moralno pokvarjeni kretini, urnobolni, postopači, pijanci in prostitutke, kajti kateri krivdo izključujoči razlog naj prihaja pri takih nedoletnikih od 16. leta dalje v poštev razen — nedostajanje razbora? Vsega tega naravnost nerazumljivega ustvarjanja kričečih protislovij je pač krivo dejstvo*, da nimamo več prisilne delavnice za moške, ker se noče napraviti red in vrniti zgradba ukinjene prisilne delavnice njenemu prvotnemu namenu, in pa ker se je našel — slučajno v ženski kaznilnici v Begunjah prostor za ženske prisiljenke.
Baš v tem pogledu pa moramo z vsem poudarkom ugovarjati, da se stavi prisilna delavnica za ženske pod isto streho kakor kaznilnica! Že to, da se je v poslopju ljubljanske moške prisilne delavnice svojčas otvorila poboljševalnica (vzgajališče), je bila raz stališče modernih vzgojnih načel — huda napaka! Mladi zanemarjeni zlikovci ne smejo priti v nobeno dotiko s starejšimi delomrznimi
Prisilna vzgoja k delu po našem kazenskem pravu.	242
lopovi, da jih ti ne spridijo, niti ni prav, da se jim lahko očita, da so »sedeli v prisilni delavnici«! Uredba ministra pravde pa dekretira za delomrzna dekleta od 16. do 18. let — namesto čisto odločene poboljševalnice, celo prisilno delavnico, nameščeno pod streho kaznilnice! ! Tu gre za tehnično uredbo glede organizacije prisilne, delavnice za ženske, katero je treba brez odloga popraviti. Žensk do 18. leta nikar oddajati »v Begunje«...! Kam pa pridemo, če bo ženska obsojena radi potepanja na 3, 4 tedne zapora, pa se ji bo moglo po prestani prisilni delavnici očitati, da je »bila zaprta v Begunjah«! Ljudstvo ne pojmuje distinkcij uredbe ministra pravde, ozira se le na grobi, vidni efekt. Lahko se reče, da bo sloves vsake prisiljenke, tudi tistih, ki so 18. leto že prekoračile, pokvarjen, a mladenkam do 18. leta pojde gotovo po zlu — lepša bodočnost. Namesto učinkov pametne vzgoje k delu nastopi pokvarjenje možnosti poštenega dela doma v rodnem kraju. Sicer pa poznamo kaznilnico v Begunjah. Popolna ločitev kaznjenk in prisiljenk ni mogoča. Rajši naj se uporablja zavod v Begunjah samo za prisilno delavnico, a Kaznenke naj se oddajo kaznilnici v Zagreb. Begunje so bile vedno pod upravo redovnic, ali imele so drž. nadzornika. Ta se je v najnovejšem času odpravil. Ali je to v smislu še veljajočih predpisov za kaznilnice, o tem tu nočemo razpravljati. Osebno ne očitamo ničesar redovnicam. Ali smo mišljenja, da treba za posle prisilnih delavnic ljudi s strokovno naobrazbo in s pravim smislom za smotreno vzgojo k delu. Kdo more trditi, da zadostuje samo dobra volja? In kako se vrši v tem pogledu nadzorstvo, ko ni nobenega nadzornika? Redovnice so katoličanke. Kako bo s prisiljenkami pravoslavne, evangeljske, muslimanske vere? — Sicer pa, ali bosta res že tista uredba in razpis ministra pravde zadostovala, da bodo hrvatska, bosanska, srbijanska sodišča izrekala dopustnost oddaje v prisilno delavnico? Dvomimo. Trebalo bi pač pouka, pa malo formularijev za vsa opravila, ki so s tako oddajo v zvezi!
V organizatoričnem pogledu naj še dodamo, da je nujna potreba poskrbeti, da se čim prej vzpostavi prisilna delavnica tudi zamoške! Saj pravi vendar čl. 4 Vid. ustave, da so pred zakonom vsi državljani enaki; kar je glede ženskih delomrznih oseb odrejeno, ne sme glede moških nedostajati. I v ženskih i v moških prisilnih delavnicah pa treba nastaviti dobre, pametne obrtne mojstre, pri katerih se bodo učili prisiljenci in prisiljenke koristnega — dela.
Slednjič naj se ozremo še z nekoliko besedami na t e h n i č n o izvedbo uredbe o prisilnih delavnicah. Na neke podrobne, pa vendar važne določbe smo že opozorili v prikazu danes veljajočega prava. Preostaja osobito vprašanje, da-li je uredba prav zadela, ko
Prisilna vzgoja k delu po našem kazenskem pravu.	243
je izvršitev sodnega izreka o dopustnosti oddaje v prisilno delavnico poverila ministrstvu pravde za Srbijo in Črno goro, za vse druge pokrajine pa višjim državnim pravdnikom.
Dandanes ni več dvoma, da je treba prisilno vzgojo k delu tako v prisilni delavnici, kakor tudi v poboljševalnici uvrstiti med očuvalna sredstva (mere bezbednosti, sichernde Mass-riahmen). Tako postopa tudi načrt edinstvenega kazenskega zakonika in ustanavlja v § 53 oddajanje odrastlih oseb v prisilno delavnico po prestani kazni za očuvalno sredstvo, v §§ 21, 22 pa oddajanje mladostnikov v zavod za vzgojo, odnosno v poboljševalnico formalno sicer za kazen, bistveno pa vendar za očuvalno sredstvo13) Da se je v razpravi obravnavana uredba približala tem idejam in v principu politično - upravna oblastva izločila iz kroga sodelujočih činiteljev, moramo pozdraviti kakor napredek. Ni nam pa všeč, da preodkazuje uredba posle izvršilnih činiteljev sodnega izreka — poedincem. Priporočali bi na vsak način — in to še posebno za Srbijo in Črno goro — kolegialno odločevanje o dejanski izvršitvi večkrat omenjenih sodnih izrekov. V duhu vidimo, kolikokrat se bo poskušalo vplivati na posameznega višjega državnega pravdnika, osobito pa še na »referenta ministra pravde«, odnosno ministra samega, da naj »po prostem preudarku« opusti izvršitev ali že izvrševano bivanje v zavodu ukine, ali pa narobe, ga o »pravem času« odredi. Pravijo, da poskusi politične intervencije niti pri sodnikih niso več docela izključeni, kamo-li da bi politiki oklevali »intervenirati« pri sodnoupravnih uradnikih. Že samo možnost na-migavanja, da se je utegnil uveljaviti pri konkretnem odloku posameznega funkcijonarja, političen ali kakršenkoli vpliv, sili h kolegi-alnemu sklepanju v takih zadevah. To pa naj bi se seveda uredilo za celo državo — enotno. Za take posle naj bi minister pravde začetkom vsakega leta imenoval na sedežu vsakega apelacijskega sodišča komisijo, sestoječo iz predsednika tega sodišča, višjega državnega pravdnika in še enega sodnika z odločujočim, enega zastopnika po'icijskega oblastva pa s posvetovalnim glasom. (Kjer ni še državnih pravdništev, naj bi višjega državnega pravdnika nado-mestoval še en apelacijski sodnik.) Ni videti pametnega razloga, zakaj bi ministrstvo pridržavalo sebi odločevanje v takih stvareh eksekutive; zadostuje popolnoma, da ima že po svojem ustroju vrhovno nadzorstvo!
Ponesrečen je tudi § 7 uredbe v tem pogledu, ko izreka, da bodi nedopustno pridržati v prisilni delavnici žensko, ki je zanosila. Avstrijski zakon je tudi mislil na noseče prisiljenke, pa jim je odrekel le sprejetje, ne pa pridržanja v zavodu. Ako bo prisiljenka
13) Glej »Kratko objašnenje (avtor prof. dr. T. Živanovič)« v Projektu kaznenog zakonika za kraljevino SHS, str. 90.
L
Prisilna vzgoja k delu po našem kazenskem pravu.	244
smatrala 3 do 51etno bivanje v prisilni delavnici za hujšo nevšečnost kakor nosečnost, ji bržčas ne bo preveč težko poskrbeti za to, da nastopi tak zadržek za nadaljnje bivanje v prisilni delavnici. Pa tudi sicer otvarja to ponesrečeno določilo nečedne perspektive za rušenje discipline s poskusi, izbaviti si izpust s pretvezo nosečnosti. Avstrijski zakon šteje celo porodne stroške med stroške, ki so združeni z oddajo v prisilno delavnico. Prav nobenega razloga ni, da bi se od načel avstrijskega zakona odstopilo.
Pogrešeno je nadalje določilo, da se izterjavajo stroški bivanja v prisilni delavnici po predpisih kazenskopravdnega reda — od obsojene ali take osebe, ki je »po zakonitih predpisih« zavezana povrniti stroške. Glede obsojenih oseb samih teoretično14) ni prigovora, glede onih drugih oseb pa imamo naravnost predpis § 389 k. pr. r., da trpi stroške izvršitve kazni vedno le obsojenec, nikdar pa ne tretje osebe, ki morajo skrbeti zanj.15) Glede višine stroškov, ki naj se izterjajo, pa pač ni priporočljivo, da jih določa ministrstvo pravde samo. Naj izdaja ministrstvo tarifo za stroške, določitev višine v konkretnem primeru pa sme prepustiti upravi prisilne delavnice, ali če ni ta državni urad (kakor n. pr. v Begunjah), komisiji za izvrševanje oddaje v prisilno delavnico.
Malo preohlapna je norma § 13, ki veli, da se sme uredba uporabljati tudi na one osebe, o katerih je izreklo sodišče že prej, da se smejo oddati v prisilno delavnico, pa niso bile oddane, ker še ni bilo takega zavoda. Morda so hoteli pripravljati pot za moško prisilno delavnico ali pa so mislili na tiste primere v Srbiji, ko je sodišče že sklenilo upotenje v prisilno delavnico po zakonu z dne 2. avgusta 1921, pa se še ni izvršilo. Po formulaciji § 13. pa bi moral vsak višji državni pravdnik — za Srbijo in Črno goro ministrstvo samo — na eni strani pregledati vse spise od 2. avgusta 1921 sem in »po prostem preudarku« vrši svojo dolžnost, na drugi strani pa se mora oddaja v prisilno delavnico na podlagi razsodb, ki temelje na drugih zakonih izven onega z dne 2. avgusta 1921, vršiti vendar le še na podlagi starih predpisov...
14)	V praksi bo pač iluzorično izterjavati od obsojenca samega stroške; saj je iprišel v prisilno delavnico, ker ni mogel dokazati, da se preživlja na pošten način.
15)	Enaki predpisi veljajo tudi za Hrvatsko in Slavonijo, Vojvodino, Bosno in Hercegovino. Za Srbijo pa velja predpis §-a 325 a k. p., ki veli, da se smejo neki stroški izterjati iz imovine očeta obsojenca, če živi1 ne-imoviti obsojenec v zajednici z očetom in če je bilo kaznivo dejanje storjeno iz koristoljublja. Zadnji pogoj bi bil pač samo pri rufijanstvu mogoč, — če se sme tudi rufijanstvo šteti med »nečiste obrte« (čl. 6 zak. z dne 2. avgusta 1921).
Prisilna vzgoja k delu po našem kazenskem pravu.	245
V zadnjem § 14 uredbe si je minister pravde »pridržal« pravico, da avtentično tolmači to uredbo, jo izpreminja in dopolnjuje po posebnih predpisih. Da so nekatere izpremembe ali dopolnila nujno potrebne, po gorejšnjih izvajanjih ne bo lahko zanikati. Pri tem ne prikrivamo slutnje, da bodo drugi strokovnjaki, ki poznajo natančno organizacijo pobijanja delomrznosti v pravnem območju svoje pokrajine, iztaknili še nadaljnih hib in neskladnosti z uspo-rednim pravom.. .16) Če imamo že uredbo o ustroju ministrstva pravde z dne 14. decembra 1919 št. 168 Služb. Nov. (Ur. 1. za Slov. št. 13 de 1920), ki ima ta čas še moč zakona,17) in če pravi člen 10 te uredbe, da posluje stalni zakonodajni svet pri tem ministrstvu v svrho, »da se zakonski načrti izdelujejo strokovno in skladno in da se neprestano dovršuje in izpopolnjuje veljavno zakonodav-stvo«, — bi vendar kazalo, da bi se stalni zakonodajni svet zaslišal, preden se izda zakon ali uredba, ki posega tako živo v pravne in socialne razmere, kakor zakon z dne 2. avgusta 1921 in njegova izvršilna uredba. Vsaj ni treba, da bi bilo to zvezano z velikimi stroški, ker se mnenje odda lahko pismeno... Baš v naši kraljevini s tako pestro množino različnih zakonitih pokrajinskih predpisov bi se moralo tako postopati. Še tako priprava zakonodajnih del ni lahka stvar! Če se pa prepušča priprava zakonov, ki naj veljajo za celo državo enemu ali peščici veščakov, ki poznajo samo svoje pravne razmere — v Srbiji, potem seveda mora priti do zakonodajnih nezgod, ki vzbujajo v prečanskih pokrajinah mnogo in upravičene nevolje!18)
19) V Vojvodini je n. pr. veljala določba § 17 ogrskega zakona čl. XXXVI. iz 1. 1908, ki predvideva za nedoletnike od 12. do 18. leta, ki so ob času storitve hudodelstva ali pregreška za kaznivost dovolj razviti na umu in telesu kazni: ukor, odpust na poskušnjo, prisilno vzgojo in samo v najtežjih primerih — zapor. Vse te moderne tečevine uničuje zakon z dne 2. avgusta 1921 — in obsojenke od 16. do 18. leta poidejo po prestani kazni zapora — v prisilno delavnico v Begunje, to pa seveda le radi pregreškov potepanja, pijančevanja in nečistega obrta, glede drugih težjih deliktov, osobito hudodelstev ostane pa pri milejših predpisih.
") »Uredba« stoji namreč pod štev. IV., 9. v »seznamu« Služb. No-vin št. 195 z dne 9. septembra 1921 in je zakonodajni odbor narodne skupščine ni izpremenil!
18) Govoril sem o naši zakonodaji pro domo obširno v svoji brošuri »Sadašnji položaj kaznenopravnog zakonodavstva kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca«, str. 35 do 38.

246
Književna poročila.
1
Književna poročila.
Zbornik znanstvenih razprav, II. letnik. Izdaja profesorski zbor juri-dične fakultete. V Ljubljani 1922. Samozaložba. Str. 197. Cena 35 Pin.
Monografija »Kršitev mednarodnih obveznosti in njena pravna posledica (mednarodna krivica)« iz peresa prof. dr. 2 o 1 g e r j a se odlikuje pred drugimi prispevki letošnjega zbornika tako po važnosti predmeta kakor tudi po obsegu. Zato je postavljena po vsej pravici na prvo mesto v knjigi. Problem mednarodne krivice je eden najza-motanejših v meddržavnem pravu. Ni to posledica samo okolnosti, da se meddržavno pravo, kar se tiče dovršenosti, ne more postaviti ob stran n. pr. državnemu pravu, saj mnogi še dandanes odrekajo normam meddržavnega prava značaj »prava« — vzrok tiči tudi v tem, da so zadete po meddržavni krivici države, ki reagirajo nanjo več ali manj tako, kakor jim dopušča to njihova moč in veljava. To kažejo dovolj jasno tudi najnovejši svetovni dogodki. Potem ni čudno, da teoretiki dosedaj še niso došli do zadovoljivih zaključkov. Zato je spis dr. Žolgerja zaslužno delo in dragocen prispevek k teoriji meddržavnega prava.
Izhodišče raziskavanj mu je pojem meddržavnega delikta, ki ga skuša kar najtočneje opredeliti. Iz osnovne teze, ki jo je za pravo spoznal razvija nato nadaijnje zaključke z ostro logiko in pobijajoč pri tem naziranja nasprotnih avtorjev.
Po dr. Žolgerju je mednarodna krivica vsako dejanje (opustitev), ki nasprotuje meddržavni obveznosti države in ki ji zanjo preti meddržavna represalija. S tem poudarja dr. Zolger v nasprotju z drugimi pravilno pravno obveznost kot prvi essentiale temeljnega pojma ne pa pravni vir (običajno, pogodbeno pravo), iz katerega norma formalno poteka, in dalje določilo sankcije. Oblika, v kateri se prikazujeta ti dve določili, ni merodavna. Krivično dejanje je določeno le po obveznostni normi, žalitev, oškodovanje in pod. države niso kriteriji za določitev krivičnega dejanja. Tu bi bilo pripomniti, da prihaja pri vprašanju po naravi krivičnega dejanja vendar v poštev tudi značaj dejanja samega. Od številnih meddržavnih deliktov razpravlja obširno o kršitvah dolžnosti, urediti meddržavni normi primerno državni pravni red v državi, o odreki pravice tujcem ter napačni uporabi pravnega reda na tujce. Iz obveznostne norme je posneti tudi, za čigava dejanja je država odgovorna. Dr. Žolger polemizira na široko z zastopniki mnenja, da je odgovorna država samo za (kompetentne) čine svojih organov, ne pa tudi za one zasebnikov. Prepričevalno izvaja, da odgovarja država direktno za čine organov pri onih dolžnostih, ki so ji naložene izpolniti jih po organih, in za čine zasebnikov, ki jih ima izpolniti po zasebnikih. Ravno tako ni nobene razlike med dolžnostjo države, da prepreči in kaznuje dejanja organov in zasebnikov, če ji mednarodna .
Književna poročila.
247
norma nalaga take obveze. Pri činih organov sploh ni merodavno, je-li pri učinu krivičnega dejanja organ prekoračil mejo svoje kompetence ali pa se gibal v nje okviru. Odgovornost države se ne osniva na osebni, marveč na stvarni podlagi. Obveznostna norma določa tudi nadaljnje pogoje, ob katerih postane dejanje delikt kot n. pr. čas in kraj, način, kako naj se opravi dolžno dejanje, zlasti pa je pravilu posneti, ali odgovarja država samo za krivdo ali pa tudi za posledek. Radi učinjene krivice posledice izvajati ima pravico samo razžaljenec in to tudi pri kršitvah kolektivnih pogob, ako ni drugačnega določila. Pravna posledica meddržavne krivice je pravica, uporabljati meddržavne represalije napram kršiteljici meddržavnega pravnega reda, ne pa dolžnost, učinjeno škodo popraviti. Ker je ta posledica pravica, zato se država, ki se proti njej upravičena repre-salija izvršuje, le-tej ne sme staviti v bran. Represalije so odredbe gospodarskega, političnega ali pa vojaškega značaja, nimajo značaja kazni in se značijo kot čin samopomoči; vendar obstoje pravne meje, v katerih se smejo vršiti, da po pozitivnem meddržavnem pravu so nekatere tipične oblike represalije točno določene (embargo, blokada, splošni gospodarski bojkot itd.). Tudi vojna je le način represalije.
Tej obširni študiji slede v zborniku še štiri razprave. Dasi so znatno krajše od prve, vendar po temeljitosti ne ostajajo zanjo, njih vsebina pa bo praktične juriste zanimala najbrž še bolj. Prikažemo naj jih na kratko. Pod naslovom »Državno in meddržavno pravo pod vidikom enotnega sistema« razpravla prof. dr. Pitamic o razmerju med državnim in meddržavnim pravom in razvija bolj na široko že od Kelsena započeta raziskavanja v tem pravcu, da je meddržavno pravo pravo višje stopnje in državno pravo le del prvega. Velikanskega pomena bo, če prodre to naziranje tudi skoz in skoz v prakso.
Zaključki, do katerih prihaja prof. dr. Lapajne v razpravi »Meddržavno in medpokrajinsko stečajno pravo kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev« kažejo, da glede stečajnega prava med pokrajinami naše kraljevine nismo še dosti na boljšem kakor razmerju napram tujim državam.
O »Posledicah državnega preobrata na polju patro-n a t n e g a p t a v a« piše prof. dr. K u š e j. V skladu z doktrino zaključuje, da je radi preobrata večina javnih patronatov ugasnila, ostali so le stvarni in glede teh bi bil potreben sporazum med državo in cerkvijo, kdo bo izvajal prezentacijske pravice. Tako glede teh kakor tudi glede zasebnih patronatov je pisec mnenja, da nove razmere zahtevajo, da se pa-tronati ali sploh ali pa samo fakultativno odpravijo ali pa vsaj temeljito preurede.
Knjigo zaključuje razprava prof. dr. Dolenca: »Kriminalno politična presoja določil zadnjega odstavka čl. 12 Vi-dovdanske ustave«. O potrebi, umestnosti in upravičenosti določbe te vrste so pisali že mnogo in boj o tem najbrž ne bo potihnil, dokler bodo nastopale stranke, ki bodo naglašale, da je iz verskih razlogov dopustna
248
Književna poročila.	248
pripadnost edinole k njim. Po izčrpnem pregledu po tujih zakonodajah stavi avtor predloge de lege ferenda, ki ne morejo žaliti nikogar, pa bi uzakonjeni zadostno ščitili prostost poedinca in s tem omogočiti čistost volitev.	Dr. Sajovic.
Živ o j in Peri č: 1.) Einheitsstaat oder Bundesstaat in Jugosla-vien? Separatabdruck aus der Neuen Züricher Zeitung. Str. 1—16.
2.)	L' unification de la législation civile en Yugoslavie. Extrait de la Revue Internationale de Sociologié (No de Juillet-Août 1922) Paris, Te Marcel Giard, Editeur 1922. Str. 1 — 22.
3.)	Die Vereinheitlichung des Zivilrechtes in Jugoslavien. Separatabdruck aus der Schweiz. Juristen-Zeitung, Heft 10 von 15. November 1922. Zürich, 1922. Str. 1 — 16.
Vse tri razprave so v ozkem miselnem stiku, zato naj jih prikažemo skupno. Njih avtor prof. Perič ima svoje izrazito stališče glede shva-čanja našega državnega ustroja. 2e od leta 1918. zahteva, da naj se da naši državi oblika zvezne države. Med glavnimi razlogi, ki jih navaja v podkrepitev svoje zahteve, je pestrost naših različnih pravnih sistemov v naši državi, ki jo pisatelj imenuje pravno »anarhijo«. Glede vidovdanske ustave piše, da se mu zdi njen cilj, da hoče na nasilen in umeten način nacionalno edinstvo ustvariti, da pa bo to izbavilo samo odpore in boje, ki bodo silno škodovali okrepitvi naše mlade države. To bi bila osnova prve naznanjene brošure, a drugi dve sta nekako izvajanje miselnih konse-kvenc iz te osnove. Vendar pa nista prosta prevoda iste razprave, pač pa se v miselni zgradbi in deloma tudi po vsebini strinjata. Francoska brošura je bolj znanstveno, nemška pa nekako publicistično pisana. Nemškemu tekstu bi mestoma prigovarjali napačno uporabo terminologije (po avstrijskem pravu je séparation de corps = Ehescheidung, divorce pa Ehetrennung in ne narobe, kakor rabi Perič na str. 9 brošure 2.). V splošnem pa je označiti vsebino drugih dveh brošur kakor poglobitev v vprašanje, zakaj je naše pravno stanje tako obupno pestro. Pisatelj navaja iz zgodovine pravnega razvoja za poedine pokrajine v poštev prihajajoče momente, Ei morajo razkrajati pravno edinstvo. Osobito se peča z rodbinskim, bračnim ter zapuščinskim pravom v Srbiji in pa s stališčem žene napram možu, ki je v Srbiji pod vplivom turškega skoro poltisočletnega vpliva vse drugačno, kakor v prečanskih krajih. Takisto se zdi pisatelju velika zapreka za pravno edinstvo prednjačenje kolektivnega shvačanja lastninske pravice na nepremičninah, ki se je udejstvovalo v srbskih rodbinskih zadrugah, dočim stoje prečanski kraji pod silnim vplivom rimskega prava z individualnim shvačanjem lastninske pravice tudi glede nepremičnin. Zanimivo je, da očita pisatelj demokratskim strankam, da zametavajo zadruge, češ da so škodljive duhu podjetnosti, socialistom in komunistom pa, da ne marajo zadrug, ker sprečavajo proletarizacijo podeželnega prebivalstva in s tem zadržujejo socialno revolucijo.
Perič je glede možnosti pravnega zedinjenja v naši državi glede civilnega prava zelo črnogled. V francoski razpravi se dotika mimogrede
Razne vesti.
249
tudi težkoč zedinjenja glede kazenskega prava, spominjaioč se poročevalčeve razprave v Slov. Pravniku 1921 str. 114—127. Njemu obstoji cel problem pravnega zedinjenja v odgovoru na vprašanje: Pride-li do bal-kanizacije cele Jugoslavije ali do evropeizaciie balkanskih dežela? — Mi nismo tako pesimistični in mislimo, da se dajo najti sredstva, ki morejo osobito v prehodni dobi prvih desetletij premostiti težkoče ki vodijo do evropeizacije pravnega stanja naše domovine. Ipak moramo Peričeva dela iskreno pozdravljati kot vsega uvaževanja vreden memento, da se ne udajajmo preveč optimizmu, ki bi utegnil več škoditi nego koristiti-
Dr. Metod Dolenc.
Razne vesti.
V Ljubljani, meseca septembra 1923.
— (Osebne vesti.) Z ukazom z dne 31. julija 1923. je bil postavljen za ministra pravde dr. Ninko Peric, dosedaj minister za socialno politiko. Dr. Hinko Irgolič v ministrstvu pravde je bil imenovan za inšpektorja I razreda. — Imenovanja v sodni službi: Upravitelj oddelka ministrstva pravde v Ljubljani dvorni svetnik dr. Milan Škerlj je pomaknjen v IV. čin. razred; za namestnika državnega pravdnika sta imenovana sodnika dr. Lavo Mastnak v Ljubljani in Fran Kovač v Novem mestu; za sodnike so imenovani avskultanti: Ferdinand Neče-mar za Kranj, Fran Ustar za Rogatec, Fran Detela za Trebnje, dr. Vinko Zore za Ribnico, dr. Josip Novak za Ptuj, Anton Lovšin za Kočevje, Vinko Štrukelj za Krško, Silverij P a k i ž za Kozje, Miroslav Rebula za Šmarje, dr. Mirko K r e s n i k za Ljubljano, Kari T u r k za Kostanjevico, dr. Edvard Vračko in Ivan Mikluš za okrožje viš. dež. sodišča v Ljubljani; premeščeni so sodniki Franjo Zorer iz Kozjega in Josip Troje iz Krka v Litijo, dr. Fran Macarol iz Ljubljane v Celje in Vladimir Velušček iz Litije k viš. dež. sodišču v Ljubljano. Pravni ipraktikanti dr. Fran M oh ar, dr. Julij Fellacher, dr. Jakob Svet, Miloš L e č n i k, Zvonko Dokler, Miloš S e n i c a, Vlado R u p n i k, Stanko Štrukelj in Fran Z a v a š n i k so imenovani za avskultante. — Pri upravnem sodišču v Celju so imenovani vladni koncipist Karel Trstenjak za tajnika I. razreda, sodnik dr. Fran Suhadolnik za tajnika II. razr., finančni koncipist dr. Vekoslav Voršič za pisarja I. razr. in vladni koncipist dr. Josip O r o ž i m za ipisarja II. razr. — Iz upravne službe, imenovani so: okrajni glavar z nasl. in znač. vi. sv. Leon Gras-selli in okrajni glavar Rajko Svetec za vladna svetnika; za okr. glavarje vlad. tajniki 3r. Josip Hubad, Rihard Koropec, Gašper L i p o v š e k, dr. Peter V a v p o ti č, dr. Otmar Pirkmaier; za vladne
17
250
Razne vesti.
tajnike okrajni komisarji Stanko M a s i č, dr. Fran B r a t i n a, Fran L e v i č n i k, Anton Svetina, dr. Janko V i d i c, Fran M a r š i č, dr. Anton M e g u š a r, dr. Ivan Vidmar, Niko B r e z i g a r, Fran V o u š e k, dr. Tina Č u š, Matko Kandrič in Mihael Zavadlal; za okrajna komisarja vladna koncipista Dominik D ere a1 ni in Matija Malešič. Premeščeni so: vladni svetnik Friderik Logeir v Kočevje, okrajni glavar dr. Fran O grin v Kamnik, okrajni komisar dr. Mirko Potočnik v Ljubljano m koncipist Jakob P o č k a j v Mursko Soboto. — Pri financ-ni prokuraturi je imenovan dr. Fran H u b a d za višjega finančnega svetnika. — Vladni svetnik dr. Ignacij Rut ar je postavljen za direktorja poštnega čekovne ga urada v Ljubljani. — Višjemu policijskemu komisarju Gustavu P u š u je podeljen naslov in značaj ¡policijskega svetnika; policijski konc. praktikant dr. Angel Devescovi je imenovan za prov. policijskega koncipista. — Za notar j a v Tržiču je imenovan Janko Svetlič, v Rogatcu Lavoslav Sevnik, dr. Ivo Šorli je premeščen iz Rogatca v Šmarje, dr. Fran P ris lan iz Tržiča v Ribnico. — Odvetniško pisarno so otvorili: dr. Albin Suyer, dr. Viktor Moro in dr. Gregor Žerjav, vsi v Ljubljani, dr. Andrej V e b 1 e se preseli iz Sv. Lenarta v Maribor. — V pokoj so stopili načelnik oddelka ministrstva za prosveto in vere dr. Fran S k a b r n e, podpredsednik dež. sodišča z nasi, in znač. dv. svet. Fran Regally, višjega deželnega sodišča svetnik Aleksander Ravnih ar, in vladni svetnik dr. Aleksander Kusy. Umrl je sodnik dr. Ljudevit Z up in. — Iz državne službe so izstopili okrajna sodnika dr. Fran Ž e n k o in dr. Mile Jenko, sodnik dr. Maks P e t e r li n, okrajni komisar dr. Anton Kodre, vladni koncipist Heribert Svetel in avskultant Ferdinand Kvas. Izvrševanju odvetništva se je odpovedal odvetnik dr. Gvidon Sebre v Celju.
— (Z enačenje zakonov na Češkoslovaškem.) V češkoslovaški republiki se vrše dela in priprave za pravno unifikacijo z največjo intenzivnostjo. Kakor znano, je bil osnutek splošnega dela kazenskega zakona izdan v tisku že pomladi leta 1921. Kazensko pravo je postavljeno na popolnoma nove temelje. Takoj nato se je pričel pripravljati posebni del in enotni kazenskopravdni red. Razen tega se posveča največja skrb novi redakciji občega državljanskega zakonika. Prva redakcija državljanskega zakonika je bila v rokah petih komisij in je skoraj končana. V tisku so izdani in javni diskusiji predloženi elaborati že dveh komisij (splošni del, obligacijsko pravo in dedinsko ipravo). V najkrajšem času se izdajo elaborati tudi ostalih komisij, na kar se izvrši končna revizija materiala. Reformno delo v kazenskem pravu in v državljanskem pravu se vrši v justičnem ministrstvu s sodelovanjem strokovnjakov iz krogov vseučiliških profesorjev in praktikov. Delo bo na ta način kmalu končano in kmalu bo rezultat tega dela predložen Narodnemu shromaž-deni v potrditev. Zakon z dne 13. julija 1922. št. 246 zb. z. a n. je pridelil pravosodnemu ministrstvu varstvene in skrbstvene posle na Slovaškem in v Podkarpatski Rusiji, ki jih je opravljalo dotlej notranje ministrstvo. Na-
Razne vesti.
251
mesto dosedanjih sirotinskih župnih stolic, mestnih in občinskih, so se s citiranim zakonom ustanovili državni varstveni (sirotinski) uradi prve stolice na sedežih okrajnih sodišč, podrejeni pravosodnemu ministru. Tem so nadrejeni varstveni uradi druge stolice na sedežih zbornih sodišč I. stopnje. Najvišja stopnja so varstveni uradi tretje stolice na sedežih sodnih tabul. Izvršilna naredba vpeljuje pri teh uradih podobno upravo in organizacijo kakor je pri sodiščih. V prvi stolici odločajo posamezniki na način, kakor sodniki poedinci pri okrajnih sodiščih, v drugi in tretji stolici pa kakor pri zbornih sodiščih sestavljeni senati. Za vodilne organe varstvenih uradov vseh stolic se zahteva ista kvalifikacija kakor za poklicni, sodnike. Poleg teh najvažnejših legislativnih del so pripravljeni že osnutki zakonov o avtorskem pravu, o založniški pogodbi in o kazenskem sodstvu nad mladino, dočim so že uzakonjeni novela k odvetniškemu redu tei zakona o prisegi oseb brez konfesije in o mešanem mednarodnem razsodišču.	Dr. Kr.
—	(Ženska na porotni klopi v Nemčiji.) Z zakonom od 25. aprila 1923 je sledila Nemčija avstrijski zakonodaji in je pripustila za ljudske sodnike — skabine in porotnike — tudi ženske. Dočim so avstrijski in nemški načrti iz preteklega desetletja vedno poudarjali, da naj se ženske uporabljajo za ljudske sodnike samo, če je obtožena ženska ali mladostna oseba sploh, je sedaj prodrlo načelo, da je pripustiti ženske v vseh primerih; ali daje se jim neutesnjena pravica, da se same izključijo od sodstva za poedini primer. Kritika (Goldschmidt, Gleispach) je >pač zahtevala obvezno udeležbo ljudskih sodnikov ženskega spola glede mladoletnikov do starosti 16 let, češ preko te dobe za razumevanje mladostne mentalitete ni več treba ženske. Inače pa je ista kritika grajala, da se po sedanji uredbi stvari i po avstrijskem i po nemškemu pravu prepušča udeležba žensk slepemu slučaju. »Uspeh utegne biti,« pravi, Gleispach,.»da bo nastop ljudskega sodnika ženskega spola v javnosti učinkoval takorekoč kakor pikanten dnevni dogodek«. Ako pa listamo po dnevnikih in st ozremo nekoliko po rubriki iz sodne dvorane, — vsaj kar se tiče avstrijskih dežela, — uverimo se lahko takoj, da je udejstvovanje žensk pri sodstvu značaj »pikantnosti« že popolnoma izgubilo. Dr. M. D.
—	(Kronika juridične fakultete v Ljubljani.) I. V poletnem semestru 1923 je ostalo število rednih in izrednih profesorjev nespremenjeno. Za honorarnega profesorja za finačnoupravno pravo je b I imenovan z dekretom z dne 29. junija 1923 dr. Kari Šavnik, delegat finančnega ministrstva v Ljubljani. Izvrševanje poslov honorarnega na-stavnika je odpovedal dr. Henrik Steska
II. V poletnem semestru od 21. februarja do 28. junija 1923 so predavali: r. prof. dr. Gregor Krek: Pandektno pravo: splošni nauki (4 ure) in Državljansko pravo: splošni del obveznega prava (4 ure); — r. prof. dr. Anton Skumovič: Institucije rimskega prava (3 ure) in Civilno pravdno postopanje (3 ure); — r. prof. dr. Rado Kušej: Cerkveno in versko pravo v kraljevini SHS (4 ure), Cerkveno kazensko
17*
252
Razne vesti.
pravo (1 uro) in Državno cerkveno pravo (l uro); — Kontr. r. prof. Mihajlo Jasinski: Pravna zgodovina južnih Slovanov (3 ure), Ruska pravna zgodovina (2 uri); — hon. prof. dr. Janko Polec: Zgodovinski razvoj sedanjega javnega in zasebnega prava (4 ure), Razvoj javnega prava v hrvatskih in srbskih deželah (2 uri); r. prof. dr. Stan ko Lap a j ne: Roditeljsko in skrbstveno pravo (2 uri), Meddržavno zasebno pravo (2 uri), Zavarovalna pogodba (1 uro), Obveznosti ex variis causa-rum figuris (l uro); — hon. prof. dr. Milan Škerlj: Trgovinsko in menično pravo (3 ure); — hon. nast. ing. Igo Pehani: Rudarsko pravo (2 uri); — r. prof. dr. Metod Dolenc: Kazenskosodno postopanje (5 ur), kazensko pravo (prvi del) (l uro), Temeljni problemi kriminalistike (1 uro);
—	r. prof. dr. Ivan Plečnik (od medic, fak.) Sodna medicina (2 uri);
—	r. prof. dr. Alfred Š e r k 0 (od medic, fak.) Forenzična psihopatolo-gija za juriste (l uro); — r. prof dr. Ivan Zolger: Obče mednarodno pravo (4 ure); Društvo narodov (2 uri); — r. prof. dr. Leoni d Pitami c: Ustavno pravo kraljevine SHS (5 ur); Pravna filozofija (1 uro); izr. prof dr. Gjorgje Tasič: Pravna filozofija (4 ure); Ustavopravna veda (2 uri); — kontr. r. prof. dr. Aleksander Bilimovič: Narodno gospodarstvo (5 ur); — hon. nast. dr. Fran Skabrne: Agrarsko, lovsko in ribarstveno pravo (3 ure); — r. prof. dr. Fran Eller: Uredba finančnega gospodarstva (2 uri), Davčna teorija in naše davčno pravo (3 ure); — izr. prof. dr. Mirko Kosič: Statistika in demografija (3 ure); Uvod v ekonomsko politiko in agrarna politika (2 uri); — hon. nast. dr. Alojzij Ran t: Državno računoslovje (2 uri). — Seminarje (konverza-torije, vaje) so imeli prof. Skumovič, Jasinski, Škerlj, Pitamic, Bilimovič, Eller in Kosič.
III.	V predsedstvu izpraševalnih komisij za državne izpite so bili
1.)	za pravnozgodo vinski izpit: dr. Danilo Marajon kot predsednik, dr. Anton Skumovič in dr. Gregor Krek kot podpredsednika;
2.)	za pravosodni izpit: dr. Milan Škerlj kot predsednik, dr. Metod Dolenc in dr. Fran Tekavčič kot podpredsednika; 3.) za državo-slovni izpit: dr. Ivan Zolger kot predsednik, Fran Kremenšek kot podpredsednik.
IV.	V letnem semestru 1923 je bilo vpisanih 312 rednih, 6 izrednih, skupaj 318 slušateljev, med njimi 4 ženske.
V.	Promovirali so za doktorje prava: dne 17. januarja 1923 Rudolf Adamič iz Nabrežine in Ernest Gorišek iz Griž pri Celju; dne 26. januarja 1923: Karel Skrinja r iz Sežane in Jakob Svet iz Unca; dne 27. junija 1923: Ivan Kavec iz Brega pri Breznici in Lovro Lipič lz Dobrle vesi.	Dr. M. D.