J. E. Bogomil:
Kakor ti meni — tako jaz tebi!
fi seme, ti! Ti seme, ti, cigan-sko!«
Tako so kregali pošteni ljudje takele ljudi, kakor je Mur-nikov Ivan, navihanec prve vr-ste. Pa kako se je znal potajiti! Nič kakor sama živa nedolžnost ga je bila.
Oni dan je privezal precej tanko žico od enega debla do druzega. Marsikomu je posnela tista zapreka klobuk raz glavo. Ivan je pa čepel gori na hlevu in se je smejal, da je vse po-kalo v njem. Ljudje so se Mur-niku pritožili, in kazen je pre-trpcl — Murnikov pastir.
»Ivan, Ivan! Ti jo boš en-krat izkupil!« so ga svarili oče. A zastonj. Ivanova navihanost je šla že v klasje.
Na Nagličevi njivi so sa-dili krompir. Murko, ki je spre-mil domače na njivo, je pa mir-no ležal tam pri zidu v hladni senci Murnikove tepke.
Ivan se je izprehajal po vrtu. Spleza brž na tepko, čc bi bilo ondi kakšno ptičje gne-zdo? Gnezda ni našel, pač pa je zagledal, kako sladko spava ondi pod zidom Nagličev Murko, Jejdeta, kako Iahko bi ga danes malo  podražil!   Kaj  mu Murko
more! Kdaj je pa še pes sple-zal po zidu! On je pa uren ka-kor veverica. Ha, to bo prijetna zabava! Murko bo renčal, rcžal, lajal, cvilil in zaganjal se, Ivan se bo pa smejal gori na varnem, visoko na zidu.
Ivan poišče šibico in pri-čne sovražnost brez vsake vojnc napovedi. Murko se predrami, se razsrdi, ker «iu nepoklican gost moti sladki dremež in še lepše sanje. Ravno je v snu po-žiral klobaso. Tako zadovoljno je cmakal z jezikom in včasih se je še slastno obliznil. Kdo bi ne bil hud, če se mora prebu-diti iz tako prijetnih sanj!
Murko zareži in pokaže svoje ostre bele zobe. Gori na židu se pa Ivan zadovoljno za-: reglja in od veselja tudi kaže svoje enako bele zobe. Hej, ka-ko rad bi Murko skočil vanj, pa se boji šibice. Šibica je huda reč za pse in za otroke.
Pa pride nesreča, ko se je najmanj nadejaš: Ivanu pade ši-bica iz rok. Hoče seči ponjo — — a vidi, da rie bo nič. Umak-ne se.
Murko pa uvidi baš tedaj, da zna biti vendar kaj. Urno se zapraši. Za srajco in za hlače hkrati zgrabi umikajočega se so-vražnika. Klobuk najprej odleti. Murko renči. Ivan ječi. Ena sa-ma dolga klobasa od vrh zidu dol do tal in do klobuka. Doma bodo pa najbrže še druge klo-base. Pa ne za Murka.