-»¦L    194    S*-
B e r a č i c a.
Črtica. — Spisal Milko Milič.
i&M^šr^L* d° n> poznal tiste sključene ženske postave, ki se je vsako
^h^cgf^il^. leto  prikazala v naše  kraje? . . . Njen zgubani, koščeni
'It^sEhjjSS obraz, njene krvave, globoko udrte oči so pričale, da je
r^MMHfr^       Maruša užila mnogo hudega na sveta — v dolini gorja"
t%^njtjs!f,    in s0'z • • • Par raztrganih in zamazanih cap je pokrivalo njeno
^m C^^w      ukrivljeno telo, iz raz rganih črevljev je pa zdaj pa zdaj po-
.•t^SfigP   gledal debeli palec dnevno  svetlobo.   Bila   je  reva, kakoršnih
^§r   na tisoče in milijone redi uboga mati zemlja . . .
j%S            Maruša je bila slepa; huda vročinska bolezen ji je vzela
^**    vid še v blaženi otroški dobi.  Par let pozneje  ji  je  pobrala
%    brezčutna, mrzla smrt tudi drage stariše, ki so bili revni, brez
vsake posesti, brez svojega domovanja.  Bila je  reva,  dvakrat
nesrečna reva, prepuščena osodni beraški palici. Sorodnikov ni imela, ki bi
jo bili vzeli v svoje varstvo,  le skop stric je živel v velikem mestu daljne
Amerike. Ko je zvedel za njeno siromaštvo, ji je v začetku poslal včasih
kak goidinarček, a kmalu so začeli izostajati  še  njegovi   borni  darovi,   in
bila je na širnem svetu sama, tako sama .. .
V naši vasi jo je poznal vsakdo, in kadar se je prikazalo njeno sklju-čeno telo, vpila je razposajena vaška otročad na vse grlo: »Stara Maruša gre, slepa Maruša gre ..." — Take besede neposlušne dece so ji segale v dno duše, pretresle so ji vselej borno srce. In tipala je dalje s svojo palico, dotipala kak obcestni kamen, ali kak parobek, se vsedla nanj ter začela jokati, in obilne solze so ji oblivale njen zgubani, rjavi obraz. Včasih pa, ko ni mogla prenašati surovostij vaške mladine, izpregovorila je s svojim težkim, hripavim glasom: MHe, le čakajte, otroci, le čakajte! Mogoče zadene tudi vas kaj enakega, kakor mene. .. Nic se mi ne posmehujte!... Ali vas tako učijo doma" vaši stariši?!"
Otroci so se osramočeni polagoma razkropili. Ona pa je vstala, obri-sala si solzno lice s svojim raztrganim krilom ter šla dalje, od hiše do hiše, proseč miloščine.
,,Prosim, dobri ljudje, ali imate kak krajcar, kako oblačilce ali košček kruha za slepo revo . . .? Oh, kako sem nesrečna . . . Lepo vas prosim, dajte; dobri Bog, ki gleda iz sinjih višav vsa dobra dela usmiljenja, vam bo tisočero povrnil mogoče že na tem, če ne, gotovo na onetn svetu ..." In njena sključena postava se je premikala počasi zopet dalje, od hiše do hiše ...-.¦•-¦
¦'""•     •"•                                                                             *        *        *      ¦
Bilo je nekako po Božiču. Ledena burja je pihala črez širno s snegom pokrito polje ter glasno žvižgala med vejami golih dreves, ki so stala kakor mrtva ob cesti. Da, mrzla, zelo mrzla je bila tista zima, in ljudje so zmaje-
-wS    195    &»-
vali z glavami ter govorili: nHm, kaj bo, kaj bo? Se hiše nam bode zamelo, -ali nam pa strehe odnese silna burja .. ." Vsakdo se je bal na prosto; vsi so se držali le gorke sobe.
V tistem času torej je bila nepričakovano zopet prišla stara Maruša. A tedaj ni bila sama; telesne moči ji niso več pripuščale. Vodilo jo je dvanajstletno dekletce, ki je bilo brez starišev, prepuščeno brezobzirni osodi. — Maruša je bila še bolj sključena, kakor prejšnja leta, in v obraz jo je bila sama kost in koža. Globoko zarezane brazde na njenem licu so bi!e jasna priča, da se je zadnja leta zelo shujšalo njeno stanje. Od mraza vse preperelo telo ji je pokrivalo nekoliko raztrganih cunj, in dasi se je še tako zavijala vanje, ji je silna burja vendar prišla do živega, in tresla se je od silnega mraza kakor šiba na vodi.
Vstopili sta v prvo hišo.
^Prosim, dobri ljudje, miloščine . . . Usmilite se naju, ubogih sirot. . ."
,,He, Maruša, stara Maruša, kaj ste še živi ? . .. Mislili smo, da vas je Bog že poklical v boljšo domovino . . . Pojdite vendar na gorko, da si ogre-jete vsaj malo otrple ude! . .. Pa kaj vam je prišlo na misel, da ste se spu-stili v takem mrazu izpod strehe? Ali ne slišite, kako žvižga ostra burja svojo votlo mrtvaško pesem . . ."
,,Da, in mislim, da jo žvižga prav meni, ubogi starki. Slaba sem, zelo slaba. Danes niso še ničesar okusila moja usta. Trdosrčni Ijudje . . ." Posilil jo je jok, da ni mogla nadaljevati, in grenke solze so kapale na zamazana tla . . .
Maruša je v zimskem času le redkokedaj prihajala k nam, in moralo se je zgoditi kaj posebnega, da so jo slabe noge prinesle v našo vas. Kako so se torej čudili ljudje, ko so zopet zagledali nesrečno starko. In res, zgodilo se ji je tudi takrat nekaj, kar jo je prisililo na dolgo pot v tako mrzli burji.
Tisto zimo namreč se je bila naselila pri nekem bogatem kmetu, dobri dve uri oddaljenem od naše vasice. Za rabo sicer ni bila nobeno, vendar jo je mož vzel \z usmiljenja k sebi, da bi mu pestovala vsaj najmlajše dete. In tako je presedela cele dneve ob gorki peči, zibala dete ter starejšim otrokom pripovedovala osodne dogodke iz svojega burnega življenja. Vsi so radi poslušali staro Marušo, in kmalu se jim je priljubila docela.
Zamišljena v svojo preteklost, sedela je nekega dne sama v zapečku ter si grela otrple ude; a v naročju je držala nežno dete. In mislila je težke misli o svoji preteklosti, o svojem nesrečnem življenju, in bridke solze so ji kapale doli po razoranem obrazu ter močile rdeče obličje smehljajočega se deteta. Hotela si je obrisati solzne oči, a v tem trenotku je pozabila na nedolžno dete. Bilo je prepozno. Glasen jok . .. in dete je ležalo na tleh z razbito glavico. Starka se je prestrašila. Ni se mogla ganiti. Se-le ko je pritekla gospodinja vsa razburjena v sobo, zavedela se je, da se je naredila grozna nesreča.
Niso je mogli več trpeti. Trdosrčni ljudje. Drugi dan so jo izpodili iz hiše; vse njene prošnje niso nič pomagale. Uboga starka se ni znala  kam
«13
-*i    196   m~
obrniti. Ponudila se ji je za vodnico usmiljena deklica, ki je bivala v bližini pri svojih sorodnikih, in krenili sta jo v našo vas.
Zadnjt dogodki so jo bili zelo potrli, tako, da je uboga starka komaj premikala svoje odrevenele ude od hiše do hiše. A kmalu je morala leči. V nekem hlevu je preživela zadnje dni svojega burnega življenja, pozabljena od vseb, stara Maruša.
Par dnij pozneje so naznanjali zvonovi, da je umrla. Milo so peli zvo-novi svojo turobno pesem v zadnji pozdrav nesrečnici. Mirnikova Manca, ki je rada kaj povedala o ljudeh dobrega ali slabega, kakor je kateri zaslužil, je pa rekla o pokojni Maruši, ko so šli ljudje od pogreba: „0, zdaj je pa srečna, dobra Marušica; na zemlji ni imela nič dobrega, kakor ubogi Lazar ne, a bila je potrpežljiva, molila rada in še oni teden, ko je že tako težko hodila, je bila še pri sv. obhajilu!"