VENČESLAV ZADRAVEC O NAŠEM ZBOROVSKEM PETJU
Zborovska pesem še ne ho izumrla
Ni ravno malo mladih nadobudnih Ijubiteljcv »moderne« glasbe, ki ljudskemu zborovskem pet-ju prerokujejo bolj žalostne čase. fas. da je to izživeto, izrčpano in da ne nudi prav nič novega, sv^žega, marveč togo caplja na mestu ali pa se slcpo oklepa že zdavnaj izrabljenih in zaprašenih pevskih »prijemov«.
Ti pomisleki so seveda brez vakršne osnove. Mnogim je v tej poplavi uvoženega glasbenega
modernizma še vedno najljubša prav dobra stara domača pesem, in dokler se bo ta razlegala po naših kulturnih hramih, šolah in proslavah, bo naša podeželska kultura ohranila svojo izvirno prabit, ki jo edinole tudi osmišlja.
O tem in še čem smo se pogovarjali z našim priznanim zborovodjem in vsestranskim glasbe-nim delavcem Venčeslavom Zadravcem.
— Smo priča porastu ali upadu kakovosti ama-terskega zborovskega petja pri nas?
»Prej bi rekel, da je to v porastu. Zborovodje so namreč danes bolj usposobljeni in vešči kot so bili nekoč in temu primerno lahko tudi več zahtevajo. Tembolj, ker imajo ljudje danes (ob osemurnih delavnikih) več časa za petje kot so ga imeli nekoč. Rezultat tega je, da zdaj amaterski zbori pojejo bolje pa tudi zahtevnejše pesmi.«
— Kajje pravzaprav potrebno za dober zbor?
»Predvsem njegova specifika. Zbor naj ne pos-nema slepo drugih zborov, ampak naj se omejuje le na svoj lasten repertoar, ki ustreza njegovim zmogljivostim. Skratka, izbira naj pesmi, ki ustre-zajo njegovi specifiki. Če bo zbor sledil temu, potem ne bo težav. To pa seveda še ne pomeni, da so zanimive denimo le tuje skladbe. Pevce je treba stimulirati tudi s preprostimi domačimi pesmimi, s pesmimi iz lastnega okolja. Navsezadnje je tudi
iz enostavnc pesmi narediti nekaj zahtevna stvar. Nasploh pa je treba veliko vaditi. Ni toliko po-membno, kako dolgo deluje zbor, temveč koliko vadi. Samo vaja dela mojstra.«
— Pregovor pravi: ni dobrih in slabih zborov, ampak so samo dobri in slabi zborovodje...
»Če ima dober »material«, lahko zborovodja res veliko naredi. Seveda, če je tudi sam dober. Vendar pa je večina zborovodij nenehno v stiski s časom, saj dela v najrazličnejših poklicih. To jih
zelo obremenjuje. Nič čudnega torej, če se včasih kak poklicni zborovodja pošali na njihov račun: »Glej ga, gol je in bos, pa ga še zebe«.
Drug problem so nesporazumi z zboristi. Ti hočejo često uveljaviti svoje želje, če pa se zboro-vodje temu ne uklonijo, zagrozijo, da bodo odšli. Podobno je tudi, kadar se oglašajo sami pevci, kaj bi radi peli. Tudi tu pride do prav neprijetnih zbrk.«
—   V mnogih zborih zaškriplje tudi zaradi nepri-čakovanega odhoda članov ali zborovodje.
»V vsakem zboru pride slej ko prej do krize. Največkrat se zaplete prav pri nenadnih odhodih. Tedaj se težave naenkrat kar nakopičijo.«
—  Nekateri imajo pripombe tudi na vsakoletne občinske revije, češ da so programsko zastarele ali pa se vsaj preveč ponavljajo.
»Tudi tu bi potrebovali tisto, kar sem že prej dejal za zbor - svojo specifiko. Potem ne bi bilo nobenega ponavljanja več. Zborovodje bi se mo-rali poprej več dobivati skupaj, se pogovarjati, usklajevati. Potem bi lahko bilo tudi več revij. Ljudje si namreč še vedno želijo dobrega zborov-skega petja, kajti to je zanje tudi svojevrstna sprostitev. Poslušati dobro pesem je še vedno tako, kot če bi občudoval umetnino.«
BRANKO VRHOVEC