KOLOKVIJ
V URBINU
10
V okviru Mostre oziroma mednarodnega festivala novega filma v Pesaru je bil letos sredi julija ponovno organiziran kolokvij, ki poteka rnesec dni za festivalom in to v univerzitetnem središču v Urbinu.
Direktor te prireditve je eden najvidnejših italijanskih filmskih teoretikov Francesco Casetti, ki je za temo letošnjega srečanja izbral vprašanje, kakšen je današnji status filmske kritike. In pričakovati je bilo, da kolokvij na to vprašanje ne bo dal dokončnega odgovora, ampak da bo vprašanje problematiziral in to v luči tistih sprememb, ki so se zgodile v pogledu transformacij socialne funkcije filma (še posebej na račun »eksplozije« televizije in videa), kakor tudi v perspektivi zarisovanja novih filmskih konceptov znotraj teoretskega diskurza.
Zanimivost letošnjega kolokvija je bila že v njegovi fiziognomiji, saj je bilo srečanje zastavljeno dvodelno: na eni strani predavanja, na drugi pa predstavitev štirih svetovnih filmskih revij, ki naj bi s svojimi specifičnimi oblikami delovanja vnašale nove ali vsaj posebne razsežnosti v kritiško in teoretsko prakso. Ob ameriški Cameri obscuri, ki se ukvarja z vprašanjem feminizma in filmske teorije, francoski reviji Vertigo, ki skuša aktualizirati izbrane literarne teorije oziroma zastaviti filmski kritiški diskurz na osnovi literarnih teorij, ob nizozemski reviji Versus, ki je v marsikateri potezi podobna slovenski filmski reviji, je bil predstavljen tudi Ekran. Če v grobem povzamem, je bil urbinski avditorij prijetno presenečen, da v tako majhnem kulturnem prostoru in tako skromnih pogojih za delo (naj omenim, da pri nas še ni vpeljan študij teorije in zgodovine filma na filozofsko fakulteto), filmska revija vidno in uspešno deluje. Ekran je namreč sredi osemdesetih let zastavil mednarodni kolokvij filmske kritike in teorije, bolj znan kot Jesenska filmska šola ter oblikoval knjižno zbirko Imago. Treba je tudi poudariti, da se je ob prevajanju tuje filmske literature, ob apliciranju od drugod prevzetih teoretskih konceptov, na Slovenskem oblikovala filmska misel na visoki evropski ali morda celo svetovni ravni (naj omenim le Slavoja Žižka. Zdenka Vrdlovca in Stojana Pelka) ter oblikovala »filmska« generacija, ki skuša na podlagi artikuliranih zgodovinskih in teoretskih konceptov na nov način »brati« zgodovino slovenskega filma.
Naj omenim, da je bil v predavateljskem delu nastop Stojana Pelka, ki je predstavil vprašanje filmske kritike skozi optiko »filmske filozofije« Gillesa Deleuzeja, izjemno »udaren« in sprejet z velikim zanimanjem.
KOLOKVIJ RIMSKE KRITIKE IN TEORIJE
SILVAN FURIAN
a