Šivčev ata stopa v 10. desetletje življenja
Mož, ki je s smelim korakom stopil čez prag svoje hiše v Strahomeru, v krajevni skupnosti Tomišelj, nasmejan in krepak, ima od 8. septembra dalje na ram^nih že devet križev. Če ne bi vedeli, da je to res, ne bi verjeli. In če bi potem slišali njegovo življenjsko zgodbo, vsaj nekaj drobnih i/sekov (za 90 let življenja bi sicer lahko napisali že kar knjigo), bi težko verjeli, da tako trdo življenje, šolno garanja, vojskovanja, varčevanja in skrbi, pusti na licu le loliko gub in noge še tako prožne.
Anton Šivec iz Strahomerja se je rodil leta 1895 in že s 13 leti jc moral s trebuhom za kruhom. Bil je za hlapca do svojega 18 leta, potem pa je moral v Ljubljano, od koder «o ga poslali v Ptuj. Vojskoval se je v »Galiciji«, prehodil je Karpate, kjer se je v hudi zimi zgodilo, da kar šest tednov ni snel čevljev z nog. Bil je tudi na Madžarskem in Poljskem, bil je borec za severno mejo, na Madžarskem je bil mitraljezec. Takoj ko se je vrnil domov, so ga poklicali na Severno mejo. Njcgov suknjič je poln me-dalj. Imel jih je še več, avstrijskih je dejal, vendar so mu jih Italijani pobrali.
Med drugo svetovno vojno si je sam sezidal hišo v kateri zdaj živi s svojo psičko Nedo, ki ima prav zdaj dva majhna kepčka. »Najprej sem kupil staro hišo, nato scm kupil opeko za novo, pa so mi jo Italijani pobrali in sem
ŠIVČEV ATA SE PRI 90.LETIHŠE VEDNO RAD SMEJE - Za rse si še redao poskrbi sam - kuba, pere, šiva, lika, y kinu pa le ni bil še aikdar v žirljenju.
moral kupiti novo. To je bilo leta 1942«. Tri leta kasneje se je družina lahko vselila v novo hišo. In kaj je delal borec za Severno mejo med drugo svetovno vojno. Naj-prej so ga rekrutirali na Gorenjsko, nato pa je šest mesecev preživel na Rabu.
Seveda sem Antona Šivca vprašala, če se spomni, kateri je bil njegov najlcpši dan v življenju. Brez okleva-nja je odvrnil: »Ko sem se oženil.« Z ženo sta se lepo razumela in v družini se je rodilo osem otrok, ki so zdaj raztepeni po Sloveniji in tudi v tujini.
Skupaj se bolj malokrat dobijo, saj je pot do doma dolga in časa je malo. S sinovo pomočjo je Anton Šivec skušal prešteti svoje vnuke. Našteli so jih 24, za pravnuke pa ne vedo natančno koliko jih je, sin pa je pripomnil, da kot bi hruško otresel.
Šivčev ata je zdaj že 14 let sam in tudi za vse skrbi sam. Sam si pere, šiva, kuha, lika, pospravlja... Za vse je sam, čeprav mu drugj tudi priskočijo na pomoč. Kadil ni nikoli, tudi pil ne. Zganja sploh ne, »vino pa bi kdaj skrnil, če bi ga imcl«. Pa kaj ko so pokojnine nizke, cene visoke. To ve tudi Šivčev ata, ki nikoli v življenju ni bil v kinu, tudi televizijo bolj malokrat gleda, po radiu najraje
posluša vreme, bere pa naše občinsko glasilo. In to šele zadnji čas z očali.
Nikdar ni bilo časa za zabavo. Osem lačnih ust je bilo treba preživcti. Neko zimo, se spominja, je s Krima dobesedno na hrbtu privlekel v dolino 200 metrov drv, ki jih je pripravil. Anton Šivec je bi! tudi cimperman, kar 52 cimprov je naredil po okoliških krajih. Tudi strehe iz slame je delal... Kaj vse je delal in naredil. In še danes dela, vendar pa od vsega najraje odide v hosto, kjer je tako lepo. Rad nabira gobe, tudi maline prinese domov. Včasih gre v gozd kar tako, na sprehod, da se dobro počuti. Saj bolan ni, le predlani je prebolel hudo pljučni-co, tudi srce mu ne nagaja več tako »kot v mladih letih«, se je zasmejal. In z njim smo se zasmejali vsi. Tudi članici socialno zdravstvene komisije v KS Tomišelj sta bili z nami. In kaj lahko želimo Šivčevemu atu? Da bi Se veliko let lahko tako smelo hodil v gozd, kjer mu je lepo in da se mladostne težave s srcem ne bi ponovile, vsaj zdravstve-ne ne. Pa vse najboljše, ata, za devetdeseti rojstni dan.