Stran 178____________________VRTEC_____________________Leto 48
Ksaver Meško:
Iz raja mojih dni.                 (Konec)
ra.
-^SaSttL .                                                                         Vsak začetek je težak.
^SB^^ISvBL                                                                                              (Narodna prislovica.)
"^ft^BmSSm/ enda je  pri večini pisatcljev  enako:  uspehi se  menjajo z 4BBs^Si3§>   neuspehi.   In tako je:  eden nas  hvali, drugi deva v nič.
;-~3SBSjff^                   Kdor jih bere, vsak drugači pesmi m6je sodi:
¦   «liwS&/                     Eden hvali, in spet drugi vpije: »Fej te bodi!«
/11111» P°'e ° s^0!^ delih naših pesnikov prvak, Prešeren. Večno res-
VV/ff   nična ostane njegova beseda glede vsakega pesnika in pisatelja.
*W           Mislim, da drugače tudi mogoče ni; najbrž bi drugače tudi
11  dobro ne bilo.   Sami uspehi,  sami  slavospevi človeku navadno
,'   ne  koristijo;   čestokrat mu naravnost škodujejo.   In vsako  delo
ne more biti vsakemu povšeč.   Zakaj vsak ga gleda z drugačnimi očmi,
ga sprejema v drugačno srce, ga prečuti z drugačno dušo, razmišlja o njetn
z drugačnimi možgani.
Tako je bilo, tako bo.   To nas ne smc vznemirjati.
Drugo je seve, če vidimo, da devlje kdo vse v nič iz same zlobe, iz same zelene zavisti, iz smešne užaljenosti in nizkotnega sovraštva. Tak človek — ki vobče ne sodi v resno slovstvo in med poštenc ljudi — za-služi ali občutno zaušnico, moralno seve, ali zaničljivo preziranje. Kaj da mu damo, je naša stvar.   Hujše je gotovo dmgo nego prvo.
Tako je bilo tudi z mojimi prvimi nastopi na polzki pozornici pisa-teljevanja: uspehi so se menjali z neuspehi in s skrbipolnimi sitnostmi --živa slika poznejših časov, poznejšega delovanja.
Najprvi moj javni nastop s samostalnim dclom jc bil srečen. In moi prvi honorar (pisateljski zaslužek) je bil — pisni kamenček,
Nekaj dni potem, ko smo prišli iz prvega razreda v drugega —- osem let mi jc bilo menda tedaj — nam dajo gospod nadučitelj Majcen naloLo: »Krava in njene koristi.«
»Kako? Kaj?« je vršelo po šoli.
»Kaj in kakor kdo ve in zna,« so še enkrat kratko pripomnili stari gospod in se zaglobili gori pri mizi v svoja dela.                  ^.
Nekaj časa smo čečkali na tablice, »kaj in kakor je kdo vedel in. znal«.   Nekateri niso pisali nič, ker niso »ničesar vedeli in znali«.
Čez pol urc pokličcjo gospod »školnik« mene. Glasno prebcrcm.
»Glej ga, malega!« — bil sem namrcč res Cahej v miniaturi, vsa leta najmanjši ali vsaj med najmanjšimi v razredu. Šele ko sem v gimnaziji stradal, da sem čestokrat jokal, setn se pretegnil.
»Kravo pa res poznaš.   Dobro si jo popisal,« so rekli.
Leto   48                                   VRTEC                                  Stmn 179
Za plačilo so mi dali dobri mož čisto nov kamenček. Bil senn tisti . dan pač najsrečnejši v celi šoli.
Dvigali so roke tudi drugi. Mogoče ali najbrž je marsikateri napisal še kaj boljšega. A gospod nadučitelj niso pustili brati nobenemu več, bodisi da niso hoteli deliti več kamenčkov, ali da niso marali pokvariti meni ponosnega veselja, da sem bil odlikovan edini jaz.
Korenito ponesrečili pa so se mi prvi poizkusi v pesništvu.
Za pesmi sem se izredno zanimal, brž ko sem se priučil za silo branju. Dokaz za to so bile šolske knjige, ki so bile najbolj umazane na straneh, kjer so bile tiskane pesmi. Istotako sem iskal v Mohorjevih knji-gah, ki smo jih imeli doma lepo zalogo, najrajši pesmi. Vsak dan sem vzel na pašo s seboj knjigo. Priznam pa, da rajši »Koledar« ali »Večer-nice« nego šolske knjige. Pač, »Velike zgodbe sv. pisma« so me zelo za-nimale. Bile so slike v njih, in tiste prečudežne zgodbe, ki sem jih raz-umeval le napol, so nudile vedno novo hrano moji domišljiji. Slikal sem si jih v mislih še bolj čudežne, nego so bile v resnici — čc je to vobče mogoče, ker čudovite  so itak dovolj,                                                      i
Nekoč iztaknem v šoli, v tistih treh kratkih klopeh za pečjo, knjigo pesmi. Nekaka knjižnica nadučiteljeva je bila tam; zato ni nihče sedel v tistih klopeh. A ko sem našel tisto zbirko pesmi, me je tako omamila in me dan za dnem tako glasno vabila v svojo bližino, da sem se nekega dne kar na lastno pest z svo svojo robo preselil tja — v najkrajšo klop, tik ob peči. Gospod nadučitelj so mi molče izpolnili voljo ia me pu-stili tam.
Kadar mislim zdaj na tiste pesmi, se mi zdi, da so bile najbrž Orož-nove. Zame so bile vrhunec vsega lepcga in najlepšega. Takoj sem se lotil, da jih prepišem. Pisal pa nisem le pred šolo, ampak tudi med po-ukom, kadar smo imeli pisanje. Z največjo naglico sem načečkal v zvezck nalogo, napisano na šolski tabli, da so črke stale in ležale sem in tja po lepo načrtanem zvezku, kakor bi bile vsc pijane najhujšega ljutomerčana. Pa sem se potem lotil prepisa pesmi,  seve z neprimemo večjo vnemo.
Kar zapovedo gospod nadučitelj, naj jim prinesemo lcpo po vrsti drug za drugim zvezek gor k rnizi, da si ogledajo naše lepopisne umotvore. S kakšnimi čuvstvi da sem stopal pred sodni stol, ko jc prišla vrsta name — kaj bi to pravil!
Gospod nadučitelj pogledajo v zvezek, potem pa mene.
»Ti, kaj pa to, he?«
»To sem napisal, gospod.«
»Napisal, napisal! Če bi plesale kure po zvezku, bi bilo šc mnogo lepše.   Kaj pa delaš ves čas tam v kotu, ha?«
Previdno sem molčal na kočljivo vprašanje. A součenec, s katerim sva si bila tedaj huda tekmeca, se naglo oglasi: »Pesmi prepisuje.«
»Kakšne pesmi?«
»Tiste, ki ležijo tam v kotu.«
Zvcdavo me je motril stari gospod skozi naočnike.
Stran 180____________________^T^______________________LeU>j48
»Fant, zdaj le bo! Bog pomagaj!« sem si govoril na tihem in sem prcmišljeval, kako naj držim roko, da packa ne bo zabolela prehudo. A ves strah je bil prazen,
»AH nisi mogel povedati, da bi jih rad imel, pa bi ti jih bil dal. — Pojdi zdaj noter in napiši vso nalogo še enkrat.«
Ko sem drugi dan spet iskal knjigo, je ni bilo vcč na klopi.
Zelo navdušile so me tiste pesmi. V tem navdušenju sem se poizkusil tudi sam v pesništvu.
Prvo pesem sem spesnil o součenki, poštarjevi in štacunarjevi Pepiki. Bila je zelo živa deklica, zato sem jo imel prav rad. A obenem sem se srdil nanjo. Žc to, da je vcdno tako lcpo in gosposko oblečena, a jaz slabo in borno, me je v moji demokratski duši grizlo. Navrh se je vedno šalila z menoj in me zasmchovala. Kjerkoli me je videla, se me je lotila: »Ti, mali Meškec, zakaj pa nič ne zrasteš?«
»Ti, mali Meškec, kam pa greš?«
»Ti, mali Meškec, ali hočeš cukra?«
Seve ga bi! A dala mi ga ni nikoli.   In to me je jezilo.
Pa sem vsej nevolji dal duška v dolgi pesmi. Zdela se mi je sicer ne-kako drugačna, nego so bile tiste v tisti lepi knjigi, a kaj, bila je moja!
A komaj sem jo zverižil s težavo in s trpljenjem, me je že prema-gala lastnost vseh pesnikov-začetnikov, ki hočejo svoje umotvore takoj razglasiti širom sveta in si priboriti z njimi na mah slavo. Zato sem jo — čisto zaupno, med štirimi očmi — pokazal in prebral bratu Tonetji. In glej, imel sem takoj smolo, kakor bi bil res žc pravi pesnik.
»Pokaži malo, kakšna je,« me zaprosi brat z najprijaznejšira glasom.
Dam mu jo, precej ponosen, brž.
»Pesem jc seve za nič,« pravi brat s čisto drugačnim glasom, komaj da jo je imel v rokah. »Vse to ob koncu ne gre prav nič skupaj. Vendar pa jo pokažem Pepikinemu očetu.   Bodemo videli, kaj ta poreko.«
Prebito tesno mi je postalo pri srcu. Zakaj, bila je znana reč, da se s poštarjem ni varno šaliti. Bali so se ga drugačni možje, nego sem bil jaz.
Zato sem postopal v velikem srčnem strahu do večera za bratom in sem ga prosil in moledoval ob njcra dotlej, da mi je res vrnil moj umotvor. Razčesal sem potem list na kosce in si oddahnil. . .
*      *      *
V težkih časih se človek rad pogrezne v spomine, v spomine na lepe, brezskrbne dni, Ne iz slabosti! Kdo b4 mogel biti slab v sedanjih dneh! In kdo bi naj bil slab v polpreteklih, še strašnejših dneh! Ne, naj-več silne, nezlomljive moči nam je bilo treba ravno tedaj. A baš stra-hota teh časov in velikost krivic je zbudila v nas novih moči, še odloč-nejših sil.
Ob spominih na nekdanje dni preizkuša človek svoje sedanje srce
Leto 48_______________           VRTEC___________________Stran 181
in svojo dušo, preizkuša sedanjo svojo moč in jo obrusi, da je še lepša, še svetlejša.   Naj usoda udari ob njo, ob jeklo bo udarila!
In s spomini na lepe dni gre človek z glavo pokoncu, z jasnimi očmi, napetimi prsi in s stisnjenimi pestmi skozi težke in temne — še lepšim naproti...