OSLOVI TRIJE STAVKI       •         JH
Danilo Gorinšek                                             ^^S
Je bil nekoč osel. ki je zašel v človeško družbo. Nepopisno je bil W srečen in kar sram ga je bilo, da je osel. Ali zelo bolelo ga je in mučno 1 mu je bilo, da ni znal človeške govorice. Ko je bil naposled zaradi tega ¦ obupan, je zahrepenel. da bi — izpregovoril.                                                   ¦
Moj Bog, še med ljudmi je nešteto takih, ki hočejo ukaniti naravo, W —• pa jih ne bi bilo med osli!                                                                               I
Ko je oslov obup prikipel do vrhunca, je poklical vraga na pomoč. I Mislil je osel: Bolje je govoriti po človeško, pa se — makar zapisati I hudiču, kot pa večno rigati in ostati navaden osel! Poklical je vraga, ¦ ki ga tudi ni bilo treba dolgo čakati. — Zadišalo je po žveplu in po 1 smoli — in je že stal kopitonožec pred oslom. Ta si je mislil: Rajši ^ bom v svojih zahtevah skromen, sicer mi jih vrag še odkloni!
In je prosil: »Vsaj tri stavke naj izpregovorim po človeško. Za to ti zapišem svojo kožo!
Mislil si je zlodej: Kaj bi z oslovsko kožo, ki jo dobiin šele, ko pogine? Eno uho zahtevam in sicer takoj! — Tako je tudi odgovoril. Osel je na to z veseljem pristal.
Ali sedaj so se začenjale težkoče. Osel je tuhtal in tuhtal, katere tri stavke naj se nauči, da mu bodo v korist in mu bodo zagotovili prijateljstvo ljudi. Prijateljstvo, ki bo trajalo tudi še pozneje, ko bo moral molčati, ker ne bo znal povedati več ko tri stavke. Dolgo se ni mogel odločiti.
8
— Vrag mu je svetoval najrazličnejše stavke, oslu pa ni bilo nič prav. Končno je našel pravo: v velikem mestu je slišal krasen koncert. Tedaj se mu je zjasnilo: najvi-šje, kar je dano ljudem, je umetnost. Kdor se v njej kaže veščaka in razumnika, njemu je zagotovljeno častno mesto med cvetom Ijudi! —
Pa je pripeljal osel vraga na tak koncert in ga naprosil, da naj ga nauči tri tehtne stavke, ki ga bodo uveljavili pri učenili ljudeh.
»Dobro,« je dejal vrag, in je začel s poukom. Ko vstopi v dvorano — tako ga je učil — naj se prijazno zasmeje in naj reče: »Kako krasna godbal« Potem mu bodo prav gotovo porekli, da so to slavni umet» niki iz tujine, na kar naj reče: »To se vidi na prvi pogled!« Nato ga bodo brez« dvomno vprašali, kako mu godba ugaja. No, za konec in tretji stavek pa naj glas« no zaploska in reče: »Jaz jim častitam!«
Tako ga je učil vrag. Osel je bil kar neumen od veselja in ni maral niti za to, da mu je viag kot plačilo za pouk odščipnil desni uhelj. Saraouh je skakal po cestah in je venomer ponavljal svoje tri stavke, da jih ne bi pozabil.
Dirjal je po cestah, da so ljudje zmajevali z glavami in se pre* strašeni umikali. Pa je pridirjal na trg sredi mesta. Tam je kar mrgo« lelo Ijudi. Bila se je zgodila nesreča. Dva avtomobila in voz so trčili drug v drugega. Po tleh so ležali ljudje z zlomljenimi nogami in rokami ter vsi krvavi tarnali in jadikovali, da se je slišalo daleč naokoli.
Osel, ki je ves čas mislil le na svoje tri stavke in na prijateljstvo z ljudmi, je pristopil. Zasmejal se je prijazno in je dejal: »Kako krasna godba!« — Ljudje so se spogledali in so bili razjarjeni. Ko so pa videli, da je le osel. so mu pojasnili, da se je zgodila nesreča, da morajo ljudje v bolnico in da so pač revcži. Osel je komaj čakal, da bo lahko prodal svoj drugi stavek, in je bleknil: »To se vidi na prvi pogled!«
Ljudje niso več vedeli, ali se šali ali bi se rad ponorčeval \z ne= srečnikov. Jezno so ga zavrnili: »Ne gobezdaj tako bedasto, saj vidiš, da so trije že mrtvi!« Nato pa je osel zaploskal, ves ponosen na svoj tretji stavek: »Jaz jim častitam!«
Tedaj je bilo Ijudem že vsega preveč. Pretepli so osla, da je komaj vstal. Ves obupan in polomljen je poklical vraga: »Prosim, daj da te tri stavke spet pozabim!«
»Daj mi še drugi uhelj!« je zahteval vrag.
In osel mu ga je dal. Rajši je hodil osramočen in brez uhljev sredi oslov, kakor da bi še kedaj —• izpregovoril po človeško!
9