K zgodovini prevedbe koseščin v kupna zemljišča. 285 K zgodovini prevedbe koseščin v kupna zemljišča. Dr. jur. et phil. Jos. Žontar. 1. S pravnozgodovinskega vidika problem kosezov in njihovih zemljiških posestev (koseščin) še ni zadovoljivo rešen. Da bi si mogli pravilno predočiti njihovo zemljepisno razširjenost in po možnosti vsaj za poznejšo dobo (15. in 16. stoletje) tudi njihovo število, sem sestavil iz literature in dostopnih arhivalij sledečo preglednico koseških naselbin. Na Koroškem leži v Labodski dolini kraj Edling pri Št. Andražu, v Zg. Podravju Kazaze ob severnem robu Podjune, pri Dobrli Vesi pa Edling (= Kazaze). Na Go-sposvetskem polju je znamenita Blažja Ves, pri Celovcu pa Kazaze (Harbach). Ob Zg. Glini se vrste: kraj Edling pod Lantschnigom in koseške naselbine v Powirtschacli. St. Martin, Maltschach, Mattersdorf, Albern, Untergöriach, ßärndorf, Kadöll, Meschkowitz, Friedlach, „Ransdorf" (morda Rammersdorf), „Zemnigk" in Važenberk. V dolini Krke slede: Pokrče, „Kondtschach", „Rewtschitz" (morda Roti če), Edling j. Althofena, Edling sev. Straßburga, Edling jzah. Weitensfelda in Edling pri Trgu (Feldkirchenu). V breški kotlini se je zval kraj Hartmannsdorf v 12. stoletju Edelingen. Ob Dravi navzgor proti Beljaku srečamo kraj Edling pri Biljčovsu (Kajžice) in koseške naselbine v Št. Lenartu pri Beljaku ter pri Landskronu. V Zg. Dravski dolini najdemo Edling pri Spittalu in Edlinger pri Pusarnitz, v Ziljski dolini pa Kazaze.1 Na Štajerskem je bilo v srednjem veku še dosti krajev in pokrajin, ki spominjajo s svojim imenom na koseške naselbine. V dolini Mure se vrste: kraj Edling pri Murauu, Edling kot staro pokranjinsko ime pri Freibergu, kot naziv zaselja sev. vzh. Neumarkta, vas Edling pri Juden-burgu, pokrajina Edlingern ravnotam, končno vas Edling (Edelingin) j. zah. Trofaiach. Ob Liesingu, pritoku Mure, se 1 K. Torgglerjeva študija o koroških kosezih, ki jo je napovedal v: Die Arbeiten L. Hauptmanns u. ihre Bedeutung für Kärnten besonders in der Edlingerfrage, Carinthia I 128 (1958) 2+ si., še ni izšla; zato sem se moral zadovoljiti s podatki pri P. Puntschartu, Herzogs-einsetzung u. Huldigung in Kärnten 1899, 145, 175 si. (ni razvidno, kje šil. Dajatvenim stopnjam morajo odgovarjati štiri velikosti posestev: cele, tričetrtinske, polovične in četrtinske kose-ščine. Ako združimo dele v celote, dobimo v Krizah 11, v Žiganji vasi 3, na Hudem 2, na Brezjah 2% (najbrž sprva 3) in na Popovem l/% prvotne koseščine. V urbarju iz začetka i 5. stoletja je razvidna močna razdrobljenost posestev, opaziti pa je tudi stremljenje, ponovno zložiti razdeljeno 24 Fr. Kos, Gradivo III. „Na brezi" niso Brezje pri Radovljici, ki se zovejo v srednjem veku „Nemske Brezje" (teutschen Friesach). 25 J. Žontar, Zgodovina mesta Kranja, Lj. 1939, 14, 31; 17, 29 si. 20 Wl. Milkowitz, Beiträge zur Rechts- u. Vervvaltungsgeschichte Kraus, MMK III (1890) 41—48: kakor me je ljubeznivo opozoril g. vseuč. prof. dr. M. Kos, je izdaja urbarja zelo pomanjkljiva. Pri četr-tinskih kmetijah ima „nach dem habern" 3 šil. namesto 2%, pri tri-četrtinskih je napačno bral 8 namesto ~Vi. 290 k zgodovini prevedbe koseščin v kupna zemljišča. zemljo. V Krizah je kupil Nikolaj Wall 2 kmetiji (»i in 1 ¦> prvotne koseščine) ter opravljal zaradi tega dvojno tlako. Na Hudem sta v posesti Nikolaja, Jakobovega sina 2 kmetiji (2 četrtini prv. kos.), enako v rokah Petra Schusterja. Na Brezjah je imel Janez Mlačnik sprva 3 kmetije (% piv. kos.) ter je dokupil še eno Ci prv. kos.) S tem je bila obnovljena prvotna koseščina, opravljati pa je moral tlako štirih kosezov, medtem ko sta Janž Alber ali Janez Čeme v Krizah, ki sta ohranila koseščino prvotnega obsega neokrnjeno, bila dolžna opravljati le enostavno tlako t. j. grabiti en dan ali plačati 4 šil. Tlaka je bila torej osebna obveznost brez ozira na obseg kmetije in se je kumulirala šele pri kasnejši zložitvi posestev. Številne listine 15. in začetka 16. stoletja, ki obravnavajo kupoprodajo in zastavitev kmetij, omogočajo spoznati vsaj deloma pravni značaj koseščin v kriškem uradu.27 a) Kot prodajalci nastopajo kmetje, ki redno bivajo na koseščinah in jih obdelujejo. S tem se razlikujejo te kupne pogodbe od onih, ki tičejo podložnih kmetij iste dobe, kjer označuje prodajalec kmetijo s pripombo, da biva N. N. na njej (da N. N. aufgesessen ist). Pri prodaji koseščine sodelujeta zakonca skupno. Morala je torej obstajati med njima skupnost imovine. Ako je bil zakon ..podedovan", je bila za odsvojitev potrebna tudi pritrditev otrok. Predmet prodaje je bila koseščina s pritiklinami. V enem primeru prodajalca trdita, da odsvajata ..dedno pravico", ki jo imata na koseščini in ki izvira od ženinega rodu. Kupec prejme koseščino zase in svoje dediče ter postane deležen vseh pravic, ki jih uživajo kosezi v istem kraju. Nekatere listine se izražajo določneje, da sme kupec „ravnati, razpolagati in delati" s koseščino kakor z ostalo svojo lastnino. Prodajalec potrjuje prejem dogovorjene kupnine in prevzame v smislu kranjskega deželnega in koseškega prava določeno odgovornost do kupca in njegovih dedičev. Dolžan je ščititi kupcu prodani predmet proti vsakemu osporavanju tretjih oseb. Ako tega ne bi storil, odgovarja za vso škodo, ki bi nastala kupcu. Kot poseben pogoj se navaja nekaj kratov odkupna pravica prodajalca. 27 Rokop. z napisom: Brieflich Gereclitigkeiten der underthanen der Ambter zu Crainburg, Chreutz, Nackel, Primsgka. Newburg in der Kanncker v Vic. a. I 45, kupoprodaje na str. 16—19, 25, 26, 28/9, 51—33, 33, 35/6, 36/7, 39/40, 42, 44/5: zastave na str. 40, 44; izročilna pogodba str. 41/2. k Zgodovini prevedbe koseščin v kupna zemljišča. 291 V tem primeru je določeno tudi povračilo morebitnih melioracij posestva. Skoraj brez izjeme vse listine o kupnih pogodbah so pečatili takratni kranjski mestni sodniki in eden izmed mestnih svetovalcev. Le redko se omenjajo še druge priče, ki so gotovo sodelovale, n. pr. kriški sodin. Priče so bile za učinkovitost pogodbe potrebne. Ena izmed listin določno navaja, da se mora vršiti predaja nepremičnine „mit des richter von Krainburg hand". Prodajalec se je torej odrekel kmetiji v roke mestnega sodnika, kupec pa jo je prejel iz sodnikovih rok. S tem je prešla kmetija iz posesti (Gewere) in užitka prodajalca v posest in užitek kupca. Slediti je morala še dejanska uvedba v posestvo na licu mesta. Ker je izstavljena velika večina teh kupnih pogodb v Kranju, moramo iskati tu tudi vzorce naših pečatnih listin. Saj se listine o kupoprodaji meščanskih nepremičnin niti malo ne ločijo od koseških pogodb kriškega urada. L. 1516. je eden izmed prodajalcev iz Brezij celo pristavil, da prodaja kmetijo „nach den statrechten zu Chrainburg". Značilno je, da prevzema kupec neznatne dajatve in storitve deželnemu knezu kot neko realno breme zemljišča, nikjer pa ni navedena kakšna privolitev zemljiškega gospoda ali dajatev zemljiškemu gospodu o priliki prodaje oziroma spremembe v osebi imetnika kmečkega posestva, kar je tako značilno za podložne kmetije. b) Dve listini kažeta zastavitev koseščine v vmesni obliki med starejšo in mlajšo zastavo kot t. zv. zastavi z obrestno posestjo (Satzung mit Zinsgewere).28 L. 1403. sta zastavila zakonca s privoljenjem sorodnikov kmetijo na Hudem cerkvi M. B. na Primskovem. Zastavitelja nista prenesla posesti, marveč sta obdržala kmetijo proti plačilu letnih obresti, ki zapadejo o sv. Mihaelu. Čas zastavitve ni omejen, vendar imata zastavitelja pravico rešiti zastavljeni predmet vsako leto osem dni pred sv. Jurijem ali na dan sv. Jurija. Pri tem morata upnike opomniti in položiti denar. Ako poteče termin, obstaja možnost šele ob prihodnjem sv. Juriju. Drugi primer zastavne pogodbe iz 1. 1412. se loči od prvega v tem, da je kmetija zastavljena do prihodnjega sv. Jurija. Ako pa takrat zastavitelj ne bi poravnal dolga, prične teči zastavna doba neomejeno od leta do leta, dokler ne bi zastavitelj plačal ali zastavni upnik ob določenem času terjal denarja. Če opomnjeni dolžnik tudi v tem primeru -8 Prim. o tej vrsti II. Planitz. Das Grundpfandrecht in den Kölner Schreinskarten, ZRG germ. Abt. 5\. Bd., 31—41. 292 k zgodovini prevedbe koseščin v kupna zemljišča. ne bi poravnal, je zastavni upnik upravičen kmetijo dalje zastaviti ali prodati. Z zastavno pogodbo je prejel torej upnik nek posreden užitek, s tem tudi omejeno stvarno pravico na zemljišču. c) Ena listina iz 1. 1434. obravnava izročilno pogodijo. Mati vdova izroča koseščino sinu pod pogojem, da jo sprejme k sebi in ji daje do smrti s kmetije vse življenjske potrebščine, ako bi prišla v stisko in revščino. Po njeni smrti more razpolagati s kmetijo kakor z drugo lastnino. Kosezi kriškega urada so tudi posamezne dele svojih kmetij odprodajali, zastavljali, zapuščali ali celo „nasajali" (verstiften). Zato so 1. 1498. ukazali deželnoknežji komisarji, da morajo v teku enega leta vse dele .»oprostiti in rešiti'', sicer jim bodo koseščine odvzeli.29 V razpolaganju s svojimi posestvi torej kosezi kriškega urada niso bili mnogo na slabšem od kosezov na Teliarjali ali v Zagorju, kjer so trdili, da imajo od nekdaj pravico do kupoprodaje, menje. zastavitve in drugih pravnih poslov. Vse to pa je v kriškem uradu bistveno za koseščine, ne pa za osebe, ki bivajo na njih. Vsak, ki je pridobil omenjena posestva, je postal redno tudi deležen tako obsežne pravice razpolaganja s posestvom. Zato pa koseščin ni mogoče primerjati z zakupnimi in kupnimi zemljišči. To nasprotje je postalo očitno v 16. stoletju, ko je prišlo do prvega sistematskega poskusa prevesti zakupne kmetije v kupne."' 3. Junija 1569 so dospeli v Kranj deželnoknežji komisarji, ki so imeli nalogo, prevesti zakupne kmetije v kupne. Pregledati so morali vse zastavljene državne gosposke v okolici (nakelski in primskovski urad ter smledniško gospostvo, ki so bili zastavljeni pl. Egkom z Brda pri Kranju, in kriški urad, ki je bil zastavljen Juriju Kreuzerju). Na podlagi dveh urbarjev kriškega urada iz 15. stoletja je začela komisija z delom.81 Pozivali so posamezne podložnike in jim stavili sledeča vprašanja: koliko polja in travnikov imajo, koliko in kakšno živino redijo, ali so obdelali tudi kos „gmajne" in s tem povečali obseg svoje kmetije, kje imajo pravico do paše in gozda, kam odrajtujejo desetino, koliko znaša letni „činž" in davek, kako in proti kakšni 29 Pripis ob koncu urbarja kriškega urada iz 1. 149S v arhivu bivše dež. vlade v Innsbrucku. 30 J. Polec, Prevedba zakupnih kmetij v kupne na Kranjskem ob koncu 18. stoletja, ZZR XIII (1957) 144—152. 31 O prevedbi v kriškem uradu prim. fasc. 154 (karton 159) v avli. bivše dež. vlade v Gradcu in spise v Vic. a. I 58 v Nar. muz. v Ljubljani. K zgodovini prevedbe koseščin v kupna zemljišča. 293 rimščini so pridobili kmetije, kakšno tlako opravljajo. (t. j. kosezi) skoraj popolnoma prosti tlake (gar frey und exempt). Zato so jih pozvali, da obljubijo opravljati odslej 12 dni tlake na leto, t. j. 8 dni ročne in 4 dni vprežne tlake za vsako delo. ki bi ga potreboval imetnik zastavljene gosposke. Ker pa kriški urad ni imel graščinskega dvorca ali pristave, kjer bi opravljali podložniki tlako, je bil zemljiški gospod upravičen zahtevati t. zv. robotnino. Mnogi kmetje kriškega urada (t. j. kosezi) so trdili tudi, da imajo že dedno pravico na svojih kmetijah in torej ne potrebujejo kupnega prava. Komisarji so zahtevali dokazil. Kmetje pa niso mogli predložiti listine o podelitvi kupnega prava. Zato so trdili komisarji, da podložniki kriškega urada vobče nimajo nikakih dednih pravic do svojih kmetij, ki so dane le v dosmrtni zakup (Freistift). Kmetje so se začeli razburjati. Nekateri sploh niso več marali priti pred komisijo v Kranj oziroma niso hoteli dajati zaželenih pojasnil. Komisarji so poročali celo v Gradec, da se kmetje tajno shajajo in da pripravljajo upor. Težko je bilo kmetom tudi. ker so jim posestva visoko cenili in odmerili t. zv. kupni denar. Nadvojvoda Karel je sicer naročil komisarjem, naj ne pretiravajo pri ocenjevanju posestev, da ne bo na Kranjskem tako kakor je na Goriškem, kjer še vedno ni plačana večina kupnega denarja. Komisarji naj upoštevajo, da prejmejo s kupnim pravom pravice le rodni dediči. Ko ti izumro, pripade zopet kmetija deželnemu knezu. Kmetje kriškega urada so poslali v imenu vseh podlož-nikov kranjske okolice poslance v Gradec in se pritožili pioti prevedbi kmetij, toda zavrnili so jih in naročili komisarjem, naj nastopijo po potrebi proti upornežem s telesnimi kaznimi. Komisija je dala nekaj županov zapreti. Posebno značilno je njeno ravnanje s kosezom Jakobom Mlačnikom z Brezij. Zaradi upornosti so ga imeli več dni zaprtega v Kranju. Koseščino so mu razkosali na dvoje. Polovico so dali kot kupno kmetijo njegovemu bratrancu Matiju za 65 tolarjev kupnega denarja, za drugo polovico so določili tudi njemu kupni denar v isti višini. V urbar pa so za kazen vpisali pri bratrancu Matiju 2ls kmetije, Jakobu pa samo ostalo tretjino. Šele na ponovno pritožbo je bila krivica Jakobu Mlačniku vsaj deloma popravljena. S takimi sredstvi bi bila prevedba koseščin v kriškem uradu kmalu dovršena, ako ne bi prišlo zaradi nekega posestva do načelnega spora. V Krizah je imel v začetku kmetje kriškega urada 294 K zgodovini prevedbe koseščin v kupna zemljišča. 15. stoletja že omenjeni Nikolaj Wall :?4 prvotne koseščine. Isto posestvo je vpisano v urbarju iz 1. 1498. pod imenom ..\\ allhol"'. Na njem pa se omenja podložnik Lenart, ki ga je .,nasadil"' posestnik Jurij Stadel. L. 1501. pa je prodal kmetijo Lovru Paradeiserju iz Neuhausa. Po njegovi smrti sta jo podedovala brata Avguštin Paradeiser, koroški deželni upravitelj, in Jurij Paradeiser, koroški vicedom. Na kmetiji pa sta bivala takrat podložnika Krištof in Gregor Kolman. L. 1554. sta prejela proti plačilu 129 gold, kupno pravo od Paradeiserja. Ko so pa 1. 1569. deželnoknežji komisarji hoteli prevesti tudi Paradeiserjevo kmetijo in zahtevali 100 tolarjev kupnega denarja, sta se brata pritožila v Gradec. Ker sta dobro poznala razmere na Koroškem, sta dokazovala, da je njuna pravica do kmetije v Krizah enaka oni koroških kosezov do njihovih koseščin. Trdila sta: „Na Koroškem je precej dosti posestev", ki jih zovejo koseščine. Imajo jih kmetje, pa tudi plemiške in meščanske osebe. V zastavljenih deželnoknežjih gosposkah odrajtujejo malenkostno službo ali odvetščino n. pr. četrtak ovsa, gos ali podobno, poleg davka, vendar pa ostane lastnina kljub temu pri imetnikih (koseščin) in morejo taka posestva zastaviti in prodati, ne da bi jih pri tem oviral posestnik zastavljene gosposke. S tem seveda deželnemu knezu dajatve niso prikrajšane." Končno poudarjata veliko razliko med skromno „službo" (dajatvami), ki jih odrajtuje njihova koseščina v Križali deželnemu knezu in skoraj osemkrat večjim „činžem", ki ga prejemajo od svojega podložnika na koseščini sami. Nadvojvoda Kari je deloma ugodil Paradeiser jem. Podelil jim je kupno pravo na kmetiji v Krizah, vendar s pogojem, ako bi kdaj sami ali njihovi dediči omenjeno kmetijo prodali, jo morajo izročiti osebi, ki bo na njej nastanjena „mit aignen Ruggen") in ki bo rojenjak. Tako so morali prej ali slej izginiti vsi sledovi koseščin. Reformirani urbar kriškega urada iz 1. 1569. ni več navajal kosezov ločeno od ostalih podložnikov.3'2 Opisana prevedba koseščine pa dokazuje, da so smatrali tedaj kot bistveni znak koseščine, da je prosto zemljišče („1 a s t i n a").33 Zato je mogel staviti kranjski deželskosodni red iz 1. 1535. svobodnjake 32 Reform, urbar iz 1569 v Vic. a. I 45.; v listinah o kupnem pravu tudi ni izostal člen o pridržku nevoljništva, kakor so to dosegli n. pr. 1. 1582. podložniki na Vipavskem: gl. Vic. a. 1 58. 33 O lastini prim. J. Kelemina, Pravne starine slovenske v filo-loški luči, GMS XIV (1955) 67. Kazniva dejanja zoper tuje države. (Freisassen) in one koseze, ki imajo še svoje koseščine (frev aigne gueter und hueben) v eno vrsto, kajti obe po poreklu sicer različni skupini oseb je mogla družiti enaka svoboda njihovih zemljiških poseste v.34