A 8 9
_ ' M
/1 ? fj. 63 ž/ . .

ZAPUŠČENA(B LEK, MASORE) FOTO: RAFAEL PODOBNIK
Sedej Vlado
NEKATERE OSNOVNE STRUKTURNE SPREMEMBE
V	GOSPODARSTVU IDRIJSKE OBČINE
V	tem prispevku želim predvsem nekoliko natančneje osvetliti strukturo idrijskega gospodarstva, deleže posameznih področij in nekaterih večjih delovnih organizacij ter njihove razvojne tendence. Omejil sem se na družbeni sektor gospodarstva. Vseh gospodarskih organizacij je čez 40, vendar tistih z manj kot petimi zaposlenimi nisem upošteval. Prav tako nisem vključil nekaterih večjih, ker zanje nisem dobil podatkov. To so predvsem nekatere organizacije združenega dela s sedežem v drugih občinah (Iskra, Tip-top). S tem sem zanemaril okrog deset odstotkov družbenega proizvoda in skupnega števila zaposlenih v družbenem sektorju gospodarstva. To na zaključke, do katerih se prišel, nima posebno velikega vpliva, ker mi je šlo za odnose, pa za velikost samo. Treba pa je upoštevati, da se pretežni del izpuščenega nanaša na industrijo.
Naslov prispevka daje široke možnosti pri izbiri metodologije za proučevanje in analiziranje. Zaradi omejenega obsega sem se odločil doseči svoj cilj z obravnavanjem odnosa med Rudnikom živega srebra in ostalim gospodarstvom. Ker bi bolj kompleksna analiza zahtevala dosti časa in prostora, sem se poslužil le najbolj ustreznih indikatorjev: družbenega proizvoda v dinarjih in števila zaposlenih. (Družbeni proizvod je vsota dohodka in amortizacije oz. razlika med celotnim dohodkom in porabljenimi sredstvi).
Nastanek Idrije je vezan na odkritje živega srebra ob sotočju Idrijce in Nikove ob koncu 15. stoletja. Z vedno večjim izkoriščanjem tega naravnega bogastva se je širilo tudi naselje, ki je zraslo v tipično rudarsko mesto. Njegovim prebivalcem je dajal kruh samo rudnik, ne glede na to, ali so delali v jami ali so za potrebe rudnika izkoriščali gozdove, ali pa so se ukvarjali z obrtjo, trgovino in drugim. Do leta 1945 je bil ves čas v rokah tujcev. Po osvoboditvi je rudnik prispeval levji delež k obnovi Idrije in tudi drugih območij države. Kmalu zatem pa je postalo jasno, da zaradi padanja odstotka kovine v rudi, predvsem pa močnega nihanja cen živega srebra na svetovnem trgu, Rudnik ne sme biti edina gospodarska sila v občini. Zato je prišla do izraza težnja, da se iz nekaterih obrtnih delavnic razvijejo večji obrati in odprejo povsem novi, ki bodo tudi zaposlili odvečno delovno silo. Tako so se začele najprej razvijati, zaradi naravnih in drugih pogojev, lesna industrija (Tovarna pohištva »22. junij«), elektroindustrija ((ETA), gradbeništvo (Zidgrad, Simplcx) in promet (Avtopre-voz). Ta težnja se najbolj uresničuje zadnjih nekaj let. Ob tem se industrija širi tudi teritorialno, predvsem na območju Spodnje Idrije in Cerknega.
Za izhodišče proučevanja teh gibanj naj bosta tabeli i in z.. Izbrano obdobje od leta 1960 do 1972 je dovolj dolgo, ker se večje spremembe dogajajo prav v tem času. Izbrana leta so razmeroma dobri repre-zentanti osnovnih tendenc. Ocena za leto 3973 naj priSpeva k večji aktualnosti tabel.
Tabela r. Družbeni proizvod v 1000 din v tekočih cenah po industrijskih podjetjih in ostalih področjih družbenega sektorja gospodarstva občine Idrije v letih 1960 do 1972.
Vir: Družbeni plan občine Idrija 1961—1^65, Družbeni plan 1965, Zaključni računi gospodarskih organizacij 1971 in 1972., Analize zaključnih računov delovnih organizacij 1964, 1969 do 1972 (SDK Nova Gorica)
	1960	1964	1968	1972	1973
R2S	16.659	2-3-549	78.808	59.618	62.506
ETA	1.235	5.863	14.683	58-473	82.199
Tovarna kolektor.	—	M55	2.911	14.849	21.106
Slovenijales	2.089	5-2-34	5-974	18.404	"■793
Industrija	19.983	37.101	102.376	151.344	188.598
Kmetijstvo	489	'•359	2.524	5-174	4-779
Gozdarstvo	1.940	3-5°9	4-795	8.485	10.268
Gradbeništvo	781	2.810	11.947	26.480	21.482
Promet	1.083	4.465	7.410	16.317	H-973
Trgovina	1.187	3-74*	6.062	12.307	13.550
Gostinstvo	3"	913	1.618	4.878	5.821
Obrt	1.984	5-913	4.165	6.226	7.887
Stanovanjska in komunalna dejavnost	141	3.128	3.464	4.985	5.872
Gospodarstvo	27.911	59.960	144.361	236.196	280.230
Tabela i. in slika i. dasta kljub štiriletnim razmikom dokaj dobro predstavo o dinamiki družbenega proizvoda v občini. Le-ta ves čas, posebno pa še od leta 1964 naprej, zelo strmo narašča, kar je delno posledica povečanja fizičnega obsega proizvodnje, še bolj pa inflacije. Družbeni proizvod je namreč izražen vrednostno, v tekočih cenah. V letih 1960 do 1968 so deleži industrijskih podjetij, brez Rudnika in ostalih področij, majhni in dokaj stalni. Rudnik daje okrog polovico družbenega proizvoda in je zato njegov vpliv na gospodarstvo zelo velik. Do leta 1964 oz. 1965 je njegov družbeni proizvod rastel zmerno (počasneje kot proizvodnja) zaradi nerealnega tečaja dinarja. Po reformi leta 1965 je sledil do leta 1968 hiter vzpon, ki je bil posledica ugodnejšega tečaja domače valute in visokih cen živega srebra na svetovnih borzah. Močan vpliv R2S na gospodarstvo občine se vidi po tem, da liniji družbenega proizvoda obeh potekata enako. Ostala industrija (ETA, Tovarna kolektorjev in Slo-venijeles) ne igra pomembne vloge. Slika se začne spreminjati po letu 1968, ko družbeni proizvod R2S začne padati ne le relativno, ampak tudi absolutno zaradi prenehanja konjunkture na svetovnem trgu.
DP <
240
230
220
210.
200
190
180
170
160
150
140
130
120
110
100
90
80
70
60
50
40
30
20
10-
mio N din
--GOSPODARSTVO
---INDUSTRIJA
-------RŽS
GOSPODARSTVO (skupaj) Stanovanjska in komunalna Q(,rj	dejavnost
Gostinstvo Trgovina
Promet
Gradbeništvo
Gozdarstvo Kmetijstvo
INDUSTRIJA (skupaj) Slovenijales
Tovarna kolektorjev
Eta
RŽS
60
1964
1968
1972
ilika 1 Grafikon družbenega proizvoda (kumulativa) v mio N din področij in industrijskih podjetij' )bčini Idrija v letih 1960 do 1972 (vir: Tabela 1)
Ta padec pa sc na cclotnem gospodarstvu ne odraža več v taki meri zaradi pospešenega razvoja ostale industrije. Pri tem ima največji pomen ETA, ki je v letu 1972 po obsegu družbenega proizvoda že dohitela Rudnik.
Podobno sliko dasta Tabela z. in grafikon števila zaposlenih.
Tabela z. Število zaposlenih v industrijskih podjetjih in ostalih področjih družbenega sektorja gospodarstva občine Idrija v letih 1960, 1964, 1968 in 1972
(Viri: isto kot za tabelo 1.)
	1960	1964	1968	1972	1973
RZS	980	1.109	1.264	1.138	1.075
ETA	136	476	440	994	1.286
Tovarna kolektorjev	—	85	93	205	
Slovenijales	230	183	133	314	358
Industrija	1.446	1-953	2.030	2.651	2.971
Kmetijstvo	114	84	70	65	77
Gozdarstvo	336	238	186	160	I58
Gradbeništvo	160	109	4i9	575	388
Promet	79	100	167	"3	219
Trgovina	153	176	183	249	2-53
Gostinstvo	46	68	70	106	107
Obrt	258	367	153	144	151
Stanovanjska in					
komunalna dejavnost	26	71	76	82	95
GOSPODARSTVO	1.618	3-367	3-354	4-M5	4-419
Privečinidelovnihorganizacijin področij je opazen padec zaposlenosti v letih 1964 do 1968, ki je posledica reformnih prizadevanj za dvig produktivnosti dela. Le-ta na RŽS niso vplivala, ker je prav v tem času doživljal konjunkturo. Zato pa se število tam zaposlenih zmanjšuje zadnjih nekaj let, ker se zaradi stagnacije bolj izrazito kaže potreba po znižanju proizvodnih stroškov. Osebni dohodki namreč predstavljajo razmeroma velik delež v strukturi lastne cene živega srebra. Zaposlenost v ostalih industrijskih delovnih organizacijah se je v zadnjih petih letih zelo povečala, prav tako v gradbeništvu. Ta gibanja popolnoma ustrezajo gibanju družbenega proizvoda. Dinamiko družbenega proizvoda in zaposlenosti ponazarjata tudi tabeli 3 in 4 ter slika 3. Zaradi poenostavitve so tri industrijske organizacije združenega dela (brez RZS) združene pod »ostalo industrijo«, druga področja pa pod »ostalo gospodarstvo«. Letni podatki za dobo 1968 do 1973 podajajo jasnejšo sliko. Očitno je namreč, da večje spremembe v odnosih potekajo prav tem času. Za leto 1973 je podana le ocena na podlagi ankete, ki jo je izvedla Skupščina občine Idrija pred sprejetjem zaključnih računov. IMP TOZD Idrija
Slika 2 Število zaposlenih (kumulativno) v industrijskih podjetjih in ostalih področjih družbenega sektorja gospodarstva občine Idrija v letih 1960 - 1972 (vir: Tabela 2)
(prej Simplex) je tu štet k industriji in ne več h gradbeništvu, ker je po intergraciji spremenil svoj poslovni predmet. Zato je povečanje družbenega proizvoda in števila zaposlenih pri industriji še nekoliko večje kot sicer in to na račun ostalega gospodarstva.
Tabela 3. Družbeni proizvod v 1000 din po tekočih cenah in letni verižni indeksi v družbenem sektorju gospodarstva občine Idrija v času od 1960 do 1973.
(Viri: kot pri tabeli 1)
	R2S	indeks	ostala ind.	indeks	ostalo gosp.	indeks	gospodarstvo	indeks
1960	16659		33M		7928		27911	
1964	2-3549	109	12657	148	23754	12-5	59960	120
1968	78808	135	23568	"7	41985	"5	144361	124
1969	70487	89	31399	133	47502	116	149388	104
1970	66051	94	47768	151	62482	131	176302	118
1971	55775	84	64713	136	74473	119	194961	in
1971	59618	107	91726	141	84852	109	236196	121
1973	61500	104	135636	148	82094	97	280230	119
Verižni indeksi iz Tabele 3 kažejo pri RZS visoko stopnjo rasti družbenega proizvoda do leta 1968, pozneje pa absolutno padanje, razen zadnji dve leti, ko se je cena živega srebra spet nekoliko dvignila. V tem, zadnjem času so le z restriktivnimi ukrepi (avtomatizacija po minimalnih stopnjah, intenzivnejša izraba mehanizacije, stranska proizvodnja, relativno nizki osebni dohodki) ohranili pozitivni finančni rezultat.
Indeksi pri ostali industriji kažejo na izredno hiter porast v zadnjih petih letih, medtem ko se pri ostalem gospodarstvu sučejo v glavnem med 115 in 120, kar zadostuje za ohranitev konstantnega deleža v družbenem produktu občine.
To potrjujejo tudi stolpci iz slike 3. Rudnik predstavlja v vseh obdobjih do zadnjega leta daleč najmočnejo delovno organizacijo. Med tem ko je v rasti njegovega družbenega proizvoda prisotno močno ciklično nihanje, je ta rast pri drugih ves čas progresivna, predvsem pri industriji. Prav ta tudi povzroča, da se nihanja ne odražajo v preveliki meri na družbeni proizvod celotnega gospodarstva. Le-ta narašča progresivno. Stopnja rasti zadnjih let približno sovpada s stopnjo inflacije (15-20%), vendar le po naklučju. Je namreč rezultat nasprotno delujočih si vplivov: stagnacije pri Rudniku, ki je posledica nizkih cen živega srebra, in večanja fizičnega obsega proizvodnje pri ostali industriji. Lahko trdimo, da bi ob boljšem položaju pri R2S družbeni proizvod v občini naraščal dosti hitreje, kar bi dokazalo, da ta rast ni le nominalna ampak tudi realna.

Spremembe v fizičnem obsegu proizvodnje nam lahko nekoliko ilustrira tudi gibanje števila zaposlenih. Tabela 4 kaže na to, da poslovni rezultati Rudnika niso zelo odvisni od števila zaposlenih, saj je ob velikih nihanjih družbenega proizvoda število zaposlenih razmeroma stalno. Lahko pa pričakujemo, da bo trend zaposlenih pri R2S padal zavrvacli. Vevčania tehnične opremljenosti dela. Prav intenzivnejše izkoriščanje že nabavljene mehanizacije je že zdaj omogočilo, da se fizični obseg proizvodnje ob odhajanju delovne sile ni zmanjšal. Izrazito se veča zaposlenost v industriji, kar ustreza dejanskemu širjenju teh delovnih organizacij.
Tabela 4. Gibanje števila zaposlenih v R2S, ostali industriji in v družbenem sektorju gospodarstva občine Idrija od leta 1960 do 1973
(Viri: isti kot pri tabeli 2)
	R2S	indeks	ostala ind.	indeks	ostalo gosp.	indeks	gospodarstvo	indeks
1960	980	—	466	_	1174	_	2618	
1964	1109	103	844	120	1414	104	3367	108
1968	1264	I03	766	99	T324	99	3354	100
1969	1260	roo	891	116	1390	T04	354i	105
1970	1247	99	1154	130	1518	109	3919	in
1971	1197	96	r2i8	116	1672	rro	4087	104
1972-	1138	95	r513	124	1594	95	4M5	104
1973	1075	•94	209 r	148	J*53	79	4419	106
Čeprav je iz dosedanjega že izstopila predstava o gibanju strukture družbenega produkta in zaposlenosti v gospodarstvu, je dobro, da si to še enkrat ponazorimo s tabelami in grafikonoma.
Tabela 5. Struktura družbenega proizvoda (v odstotkih) v družbenem sektorju gospodarstva občine Idrija v času od 1960 do 1973
(Vir: tabela 3)
	R2S	Ostala indust.	Ostalo gospod.	Gospodarstvo
1960	59.7	",9	28,4	100
1964	39,3	21,1	39.6	100
1968	54.6	16,3	39,i	100
1569	47.1	21,1	31,8	100
1970	37,5	17,2-	35,3	100
1971	28,6	33,2	38,2	100
1972	2-5,3	38,8	35,9	100
1973	11,3	48,4	2-9,3	100
% 100
90-
OSTALO GOSPODARSTVO 80-1
OSTALA INDUSTRIJA
dom3S(vkkTaliarU5)bCne8a Proizvoda v družbenem sektorju gospodarstva občine Idrija v letih 1960
V začetku (leta 1960) prispeva Rudnik skoraj 60 % celotnega družbenega proizvoda, ostala industrija po dobrih 10 %. Do leta 1964, zaradi stagnacije, delež RZS upada, povečata se deleža ostale industrije in drugih področij. Z vzponom (1964-1968) se udeležba Rudnika spet poveča vendar ne sorazmerno z absolutnim povečanjem, ker so se ta čas začele krepiti tudi druge delovne organizacije. Po letu 1968 se razmerje vedno bolj spreminja v korist druge industrije, zaradi njene lastne ekspanzije in stagnacije RZS.
Podobno, samo bolj umirjeno sliko nam daje struktura zaposlenosti.
Tabela 6. Struktura števila zaposlenih v RZS, ostali industriji in v družbenem sektorju gospodarstva občine Idrija v letih 1960 do 1973
(Vir: tabela 4.)
	R2S	Ostala	Ostalo	Gospo-
		indust.		darstvo
1960	37.5	17,8	44,7	100
1964		-5.1	42,0	100
1968	37,7	22,8	39,5	100
1969	35,6		39,i	100
1970	31,8	2-9,5	38,7	100
1971	29,0	19,8	41,2.	100
1971	26,8	35.6	37,6	100
1973	2-4.3	47,4	28,3	100
100
90-
OSTALO GOSPODARSTVO
80-
Slika 5 Struktura števila zaposlenih v družbenem sektorju gospodarstva občine Idrija v letih 1960 do 1973 (vir: Tabela 6)
Primerjava struktur družbenega proizvoda in zaposlenosti kaže na to, da se produktivnost dela oz. proizvod na zaposlenega ter povprečji za ostalo industrijo in za druge dejavnosti vedno bolj izenačujejo. Podrobnejša analiza pa bi verjetno pokazala, da med posameznimi organizacijami združenega dela obstajajo občutne razlike glede tega. Na poznavanju teh razlik in njihovih vzrokov bi moralo temeljiti nadaljnje usmerjanje razvoja občinskega gospodarstva. Zaradi vedno bolj perečega pomanjkanja delovne sile bo namreč nujno treba preusmerjati razpoložljivo delavno silo i/, manj akumulativnih dejavnosti v bolj akumulativne. To naj bi predvsem veljalo za tiste delovne organizacije, ki so nastale pred leti prav iz potrebe po zmanjšanju nezaposlenosti in zaradi nizke kvalifikacijske strukture ter drugih vzrokov dosegajo prenizko akumulacijo. K bolj učinkoviti zaposlitvi obstoječe delovne sile pa lahko poleg tega precej pripomore tudi boljša tehnična opremljenost dela in dvig kvalifikacijske ravni zaposlenih.
Zaključek:
Iz doslej navedenega ni težko potegniti sklepov o razvojnih tendencah v idrijskem gospodarstvu. Trditev, da RZS izgublja vlogo vodilne delovne organizacije v občini, drži. Vsi podatki kažejo na to, da so bili uspehi celotnega gospodarstva nekako do leta 1968 odvisni izključno od poslovnih uspehov Rudnika. Konjunktura na svetovnem trgu živega srebra je pomenila uspešno gospodarjenje občine nasploh, stagnacija je bistveno nagnila krivuljo družbenega proizvoda celega gospodarstva.
Tudi manj uspešno poslovanje RZS v zadnjih petih letih je v glavnem posledica nizke cene živega srebra. Za razliko od prej pa zdaj z absolutnim padanjem družbenega proizvoda RZS rast družbenega proizvoda celotnega gospodarstva ne teži k padanju. Zaradi hitre rasti in vedno večjega deleža druge industrije, predvsem ETE, se je ponder Rudnika v idrijskem gospodarstvu močno zmanjšal, kar blaži vplive cikličnega nihanja v njegovem poslovanju. To ilustrira dejstvo iz slike 5: leta 1972 je delež industrije prvič narastel ob zmanjšanju deleža Rudnika.
Seveda vse to še ne pomeni, da RŽS že v bližnji prihodnosti ne bo več pomemben. Nedvomno bo še dolgo igral zelo pomembno vlogo za Idrijo in širšo skupnost (daje 97 % jugoslovanske proizvodnje živega srebra in 6 % svetovne) Konjukturna nihanja, ki so zaradi značaja povpraševanja po živem srebru izredno močna, so pa ob istočasnem zviševanju proizvodnih stroškov nevarna. Mogoče bi se Rudnik lahko izognil temu z razvijanjem močnejše stranske dejavnosti, ki bi ob kriznih obdobljih dopolnjevala proizvodni program. S tem bi preprečili izpad dohodka, pa tudi delovna sila pri Rudniku bi bila ves čas polno zaposlena. Prav tako so mogoče možnosti v nadaljnji predelavi srebra. Iskanje novih boljših poti je seveda predvsem stvar rudniškega kolektiva. Nujno pa je, da se idrijsko gospodarstvo razvija tudi v druge smeri, ustrezno naravnim in ostalim pogojem. Tega pa ne bo moč brez kontinuiranega srednjeročnega in dolgoročnega planiranja razvoja vseh dejavnosti v občini. Nekateri parcialni načrti posameznih področij, ki že obstajajo, so sicer korak naprej, vendar sami zase predstavljajo le enostransko rešitev, ker ne morejo biti usklajeni z razvojem drugih dejavnosti. Prav gotovo bi z angažiranjem lastnih strokovnjakov iz vsega družbenega življenja idrijska občina bila sposobna načrtno usmerjati in usklajevati razvoj tako gospodarstva kot tudi terciarnih dejavnosti.
Upošteval sem naslednje delovne organizacije:
RZS, KTA, Tovarno kolektorjev, Slovcnijalcs (industrija), Kmetijski zadrugi Idrija in Cerkno (kmetijstvo), Soško gozdno gospodarstvo Tolmin, obrati Idrija I. in II. ter Črni vrh (gozdarstvo), Zidgrad, IMP-Simplex (gradbeništvo), Avtoprevo/. Tolmin — obrata v Idriji in Cerknem (promet), Mercator prej Univerza! (trgovina), Pod gradom, Nanos, Kavarna, Hotel Bor gostinstvo), Čipko, iClonter, Konfekcijo, Standard (obrt), Obrtno komunalno podjetje in Stanovanjsko podjetje (stanovanjska in komunalna dejavnost).
Ing. Ivan Mlakar
ŠE NEKAJ PODATKOV O UPORABI ŽIVEGA SREBRA
V	Idrijskih razgledih 2/i973-XVIII smo v daljšem prispevku opisali uporabo živega srebra na podlagi ameriške literature. Medtem smo tudi v ruski in najnovejši ameriški literaturi zasledili nekaj prav zanimivih podatkov, ki lepo dopolnjujejo prikazano sliko o uporabi živega srebra.
K splošnim podatkom o živem srebru lahko dodamo še naslednje. Nekateri sklepajo, da so Kitajci že 3000 let pred našim štetjem poznali zdravilne lastnosti živega srebra in ga uporabljali za zdravljenje gobavosti, iz cinabarita pa so izdelovali rdeče črnilo. V Evropi pa so cinabirit izkoriščali celo v neolitiku - mlajši kameni dobi, npr. na Avali pri Beogradu.
V	srednjem veku so uporabljali živo srebro za izdelovanje zrcal in kot že vemo za pridobivanje zlata z amalgacijo ter v medicini. Toda največje povpraševanje po živem srebru je bilo v alkimiji. Med najbolj znanimi srednjeveškimi alkimisti je bil Džabir ibr Hajan (latini-zirano Geber 720-813). Menil je, da sta prvotno obstajali dve prasnovi, in sicer živo srebro in žveplo, iz katerih izvirajo vsi metali. Kasneje je to »teorijo« podpiral znani tadžiski učenjak Abu-Ali ibn Sina (Avicena 979-1037). Brezplodni poizkusi alkimistov, da bi pridobili zlato iz živega srebra, niso bili zaman, saj so ugotovili nekatere kemične lastnosti tega metala.
Alkimisti so imenovali živo srebro merkurij zaradi izredne gibljivosti njegovih kapljic. Enake lastnosti so namreč v starih mitih pripisovali Merkuriju, bogu trgovine. Aristotel je 350 let pred našim štetjem imenoval živo srebro - tekoče srebro. Prvi naziv hydrargyrum, t.j. »srebrna voda«, srečamo pri Pliniju (23-79 pred našim štetjem). Zanimivo je, da so narodi v Srednji Aziji imenovali živo srebro »simab«, kar pomeni v farsidskem jeziku prav tako srebrna voda. Identifikacija metala s planetom Merkurjem pa izvira iz 7. stoletja našega štetja.
V	stari Rusiji so uporabljali cinabirit za ikonopise in freske, kar so ugotovili s kemičnimi analizami (npr. kijevski Sofijski sabor iz 11. stoletja).
V	17. stoletju so uporabljali živo srebro v poizkusih za izdelavo stroja »perpetuum mobile«.
Izredno pomembno vlogo je odigralo živo srebro v zgodovini kemije npr. pri odkrivanju kisika, dušika, kalija, natrija itd. Skratka, živo srebro je prispevalo posredno ali neposredno k odkrivanju 22 kemičnih elementov. Prav tako je prva organska spojina, izdelana v laboratoriju, nastala s pomočjo živega srebra kot katalizatorja. Omenimo naj še pomembno vlogo živega srebra pri raziskovanju valence, difuzije plinov, radikalov itd.
Tudi v fiziki je imelo živo srebro zelo pomembno vlogo. V 19. stoletju so uporabljali živo srebro v posebnih seizmografih za registracijo potresov ter pri proučevanju latentne in specifične toplote. Na področju elektrotehnike so znani raziskovalci kot Ohm in Faraday uporabljali živosrebrne kontakte pri svojih poskusih. Proučevanje ukrivljenosti površine živega srebra na stiku z vodno raztopino, ki je odvisna od električne napetosti, je privedla do odkritja kapilarnega elektrometra, na katerem bazirajo trije važni instrumenti moderne medicine in sicer elektrokardiograf, elektroence-falograf in elektromiograf.
Važno vlogo je igralo živo srebro v razvoju vakuumskih črpalk. Danes so visokovakuumske difuzijske črpalke bistveni sestavni del številnih elektronskih mikroskoov. Preko vakuumskih cevi so vodila odkritja do žarkov X in kvantne teorije.
Ad 1 Industrija električnih aparatov
V	svetu vse bolj uporabljajo živosrebrne žarnice večje moči, ki jih lahko priključijo na večje napetosti kot običajne žarnice z žarilno nitko. Živosrebrne žarnice z dnevno svetlobo uporabljajo za razsvetljavo operacijskih dvoran.
Usmerjevalci s suhimi živosrebrnimi elementi se odlikujejo z vrsto cenjenih lastnosti in jih uporabljajo v različnih napravah: računskih strojih, vodenih izstrelkih, prenosnih radio sprejemnikih, gajgerskih števcih in slušnih aparatih. Živo srebro potrebujejo tudi za oscilatorje.
Ad 2 Industrijski in kontrolni instrumenti
Živo srebro uporabljajo še za tehtnice, merilce hitrosti tokov, kompenzacijska urna nihala (kompenzacija temperaturnih učinkov), vakuumske črpalke in žirokompase. Predhodnik modernega višino-mera pa je bil hipsometer, ki je tudi deloval na bazi živega srebra.
Ad 3 Splošna laboratorijska uporaba
V	tej industrijski panogi smo že omenili več instrumentov, med njimi tudi termometre. Neki znani ameriški proizvajalec znanstvenih instrumentov navaja kar 600 različnih vrst živosrebrnih termometrov v svojih katalogih. Vsakomur je dobro znan medicinski termometer za merjenje telesne temperature. Omenimo naj še termograf-ske ter maximum-minimum termometre. Termostati in termoregu-latorji pa so posebne modifikacije živosrebrnih termometrov. Čeprav so živosrebrne termometre ponekod nadomestile električne in elektronske naprave, so živosrebrni termometri standardni in služijo za umerjanje bolj sodobnih instrumentov.
V	literaturi omenjamo v tej kategoriji še regulatorje, elektrode, generatorje pritiska, psihrometre (vlagomere) ter sfigmometre za merjenje krvnega pritiska.
Ad 5 Barve
V	prejšnjem prispevku o uporabi živega srebra smo zaščito ladij le omenili. Trup ladij zaščitijo z barvami, ki vsebujejo živo srebro, da preprečijo rast morskih organizmov (alg, mehkužcev itd..), kar ugodno vpliva na hitrost in manevrsko sposobnost ladje. Rdeči in rumeni živosrebrni oksid sta običajni sestavini teh barv in sicer navadno v kombinaciji z drugimi metali, posebno bakrom, svincem in arzenom. Živosrebrni oksid, kot predvidevajo, počasi reagira s soljo iz morske vode in tvori strupeni živosrebrni biklorid. Raziskave med drugo svetovno vojno v ZDA pa so pokazale, da živo srebro le ni tako učinkovito. Pri hitrih ladjah in zlasti novih supertanker-jih, ki prebijejo v pristaniščih le kratek čas, te barve opuščajo, na široko pa jih uporabljajo pri jahtah in drugih manjših plovnih objektih. Za zatiranje rasti alg so uporabljali fenilno živo srebro tudi v plavalnih bazenih, kar pa so v ZDA leta 1971 prepovedali.
Ad 6 Kmetijstvo
Izmed organskih spojin živega srebra uporabljajo v kmetijstvu kloride, okside, sulfate, jodide, nitrate, bromide, cianide ter salicilate. Najvažnejše organske spojine živega srebra pa so alkil, aril in alkoxi-alkil. Zaradi izredne toksičnosti alkilnih spojin (metilno, etilno živo srebro), so jih kmalu nadomestili z manj strupenimi arilnimi in alkoxilnimi spojinami.
V	novejšem času uspešno uporabljajo živo srebro v rastilnjakih pri vzgoji sadik vinske trte, kar ugodno vpliva na njih rast ter okus pridelka. Živo srebro uporabljajo še v proizvodnji umetne svile in za razmastitev perja.
Adn Amalgamacija
Živo srebro zelo uporabljajo v amalgamacijski metalurgiji titana. Izdelali so amalgamske metode tudi za pridobivanje telurja, anti-mona, torija, železa in redkih zemelj. Amalgamsko metodo uporabljajo za pridobivanje zelo čistih zlitin; v tem primeru je živo srebro le katalizator in se ne vključuje v zlitino.
Nekateri amalgami se odlikujejo z visoko antikorozivno sposobnostjo. Med živosrebrnimi zlitinami imajo največji pomen medmeta-lične spojine živega srebra, ki jih cenijo zaradi polprevodnih in super-prevodnih lastnosti. Spojino živega srebra s cadmijem uporabljajo
v ZDA kot rdeče barvilo, ki se odlikuje z veliko odpornostjo proti toploti in svetlobi.
Pri preciznem vlivanju uporabljajo v novejšem času postopek z živim srebrom, kar smo omenili že v prejšnjem prispevku. Vzorec izdelajo tako, da vlivajo živo srebro v matrico, živo srebro zmrznejo do -6o° C z mešanico trdnega oglikovega dioksida in acetona (suhi led) in matrico obdajo s keramično oblogo. Živo srebro stalijo in pustijo odteči, keramično oblogo pa posušijo, spečejo in služi za kasnejše odlitke. Na tak način lahko odlijejo najfinejše detajle kot npr. dele reaktivnih motorjev, detajle elektronske opreme, ur itd.
Ad iz Ostalo
Uporaba živega srebra v energetiki kot prenosnega medija toplote, je eno izmed najbolj perspektivnih področij njegove uporabe. Take naprave imajo koeficient izkoristka do 42 % in zmanjšano izgubo toplote skoraj do 50 % v primerjavi z vodnimi kotli. Shema toplotne oskrbe metalurškega kombinata na bazi živega srebra je zelo ekonomična in osvobaja večje količine koksnega in plavžnega plina za druge namene. Tudi v jedrskih reaktorjih živo srebro bolje odvaja toploto kot voda; koeficient izkoristka se pri tem dvigne za 10 %. Živo srebro že uspešno uporabljajo v kemijski, naftni ter živilski industriji v toplotnih napravah, ki potrebujejo visoko temperaturno (okrog 800" C) enakomerno segrevanje. Izkoriščanje podobnih naprav v ZDA je pokazalo, da je mogoče temperaturo točno regulirati in avtomatizirati upravljanje.
Zelo zanimiva je uporaba živega srebra v parnih generatorjih. V tem sistemu sta v kombinaciji ciklus z živosrebrno paro in obtok z vodno paro, ki seveda na podlagi klasičnega goriva proizvajata energijo in sicer s termičnim izkoristkom, ki je bistveno večji, kot bi ga dobili samo z vodno paro.r Bistvena naprava je pravzaprav živosrebrni kotel, v katerem se živo srebro uparja in vodi preko turbin ter proizvaja elektriko. Zivosrebrne hlape nato kondenzirajo, sproščena toplota pa se uporabi za pretvorbo vode v paro in nato za pogon parne turbine električnega generatorja.
Opisani generator je najbolj primeren za območja, ki so deficitarna z hidroelektrično energijo in kjer primanjkuje cenenih goriv. Živo srebro uporabljajo precej tudi v znanstvenih raziskavah. S pomočjo živega srebra so izdelali vrsto mednarodnih merilnih standardov in je zelo primerno za raziskovanje fizikalnih lastnosti tekočih metalov. Pomembno nalogo ima živo srebro pri razvijanju analitskih metod, ki temelje na elektrokemiji z uporabo živosrebrnih in amalgamskih elektrod.
V zlatarstvu uporabljajo živo srebro za pozlatitev in posrebritev predmetov z ognjem. V vrtečih se napravah svetilnikov pa potrebujejo živo srebro za zmanjševanje trenja.
Zivosrebrni sulfid-cinabirit jc klasični fotoprcvodnik in spada med prve polprevodnike, na čigar kristalih so proučevali fotoprevodne pojave. Kristali cinabirita se lahko uporabljajo kot detektorji rentgenskega žarčenja in različne luminofore. Cinabirit so poizkušali uporabiti tudi v laserskih napravah.
Umetni cinober uporabljajo še danes za izdelavo slikarskih barv zaradi odtenka, ki ga ni mogoče doseči z drugimi barvili. Umetno pridobljeni cinober ima navadno intenzivno rdečo barvo, ki varira od rumenkastega do modrikastega odtenka. Najbolj cenijo temne različke. Na živosrebrnem rudniku Abbadia San-Salvatore v Italiji obratuje tovarna za umetni cinober, ki ga izdelujejo v 28 odtenkih. Nekatere spojine živega srebra so eksplozivne. V preteklosti so uporabljali precej živega srebra za proizvodnjo živosrebrnega fulminata (živosrebrna sol nestabilne fulminske kisline C = N 'OH) v detona-torjih in vžigalnih kapicah. 1 kg te materije razvije več kot 300 litrov plinov. Glavni uporabniki so bili vojska in rudarstvo. Živo srebro so izpodrinili drugi materiali in uporaba fulminatov se je zmanjšala, razen v vojnem času.
Živo srebro uporabljajo še v proizvodnji atomskega in termonukle-arnega orožja ter teledirigiranih izstrelkov, vendar tččnejših podatkov nismo zasledili, saj spadajo brez dvoma med vojaške tajne.
Uporabljena literatura:
5.	A. A. Saukov, N. H. Ajditijan, N. A. Ozerova: Očerki geohimii rtuti. Nauka;—Moskva, 1971.
6.	F. F. Daviš: Mcrcury: California division of Mincs, Hullctin 176.
7.	L. j. Goldwatcr: Mercury-a history of quicksilvcr, Baltimorc, 1971.
Primož Krivic
PODVODNE RAZISKAVE DIVJEGA JEZERA
Divje jezro pri Idriji je eden izmed najzanimivejših in tudi največjih kraških izvirov v Sloveniji, zato so se že kmalu začeli zanimati zanj prvi raziskovalci. Sprva so bili to biologi, za njimi geologi in drugi. Proučevali so okolico Divjega jezera, njegovo bogato floro in favno. Gotovo pa si je marsikateri obiskovalec zastavil vprašanje, kaj se skriva pod njegovo temno zeleno površino, kako globoko sega, ali kakšni podzemeljski prostori se odpirajo v njegovi notranjosti. Globino jezera so že v prejšnjem stoletju poizkušali izmeriti z grezilom, a še to ne posebno natančno, saj je I. A. Perko, objavil podatek, da je dno jezerske kotanje kar 35 m pod površino. Šele R. Savnik in J. Gantar sta sifonsko jezero v letih 1955 in 1956 natančno premerila
SI. i: Potapljača se pripravljata za spust v sifon. Levi potapljač drži podvodno baterij, desni pa ima svetilke pritrjene kar na čelado.
in izdelala načrt z vrisanimi izobatami in največjo globino 15,2 m. S tem pa seveda nismo dobili odgovora na prej zastavljena vprašanja, kajti bistvo Divjega jezera se skriva v njegovi notranjosti. Razvoju potapljaške tehnike v morju je sledila tudi njena uporaba v kraških jamah. Pri nas sta bila prva brata Kuščerja, ki sta že leta 1939 raziskovala izvire Ljubljanice pri Vrhniki. Potapljaške raziskave Divjega jezera pa sta pričela dva pogumna domačina. O tem poročata R. Savnik in J.Gantar (1959, Acta carsologica 2): »Dne 26. julija 1957 se je izvršilo prvo podvodno raziskovanje Divjega jezera. Opravila sta ga drug za drugim v lahki potapljaški obleki Idrijčana Boris Rupnik in Milan Straus. Pod vodo sta se zadrževala vsak 10 minut. Ugotovila sta, da se na najglobjem mestu jezera odpira precej strmo navzdol 3 do 4 m visok in širok vodni rov, ki poteka približno v smeri NW-SE. V njem je polno peska in kamenja, pred vhodom pa je ležel naložen les, zlasti drevesna debla. V ta rov, ki se še nadaljuje, sta-prodrla 8 do 10 m in na tem mestu spustila lesene plavače, ki pa niso prispeli na površje jezera. Dna sifona torej nista dosegla in mora biti niže spodaj.«
Po drugi svetovni vojni so se pri potapljanju močno uveljavile jeklenke s stisnjenim zrakom in posebnimi ventili za dihanje. Ta sistem
omogoča prodor v večje globine kot starejši aparati na zaprti krog. Okorne skafandre in gumirane obleke so zamenjale tesno oprijete neoprenske obleke. Ko je ta draga oprema postala dostopna tudi za nas, se je jamsko potapljanje hitro uveljavilo. Ustanovljena je bila Potapljaška sekcija Jamarske zveze Slovenije, ki že nekaj let uspešno raziskuje sifone po vsej Sloveniji. Zanimivo je, da je bil naš prvi sifon, v katerega smo se potopili, ravno Divje jezero, čeprav je drugod precej sifonov, ki so manj zahtevni. Zanj smo se odločili le zaradi njegove velike zanimivosti. Pri podvodnih raziskavah so sodelovali dr. Anton Praprotnik, vodja potapljaške sekcije, Metod Di Batista, Primož Krivic, Marko Kraševec, Renato Verbovšek in Marko Vogrič.
Prva potapljanja v letu 1969 seveda niso imela veliko skupnega s sistematičnim raziskovanjem. Najpomembnejše je bilo preizkušanje opreme in nabiranje izkušenj, ki so pri tako zahtevnem delu nujno potrebne. Ob tem smo postopoma prodirali v notranjost sifona. Za prostornim vhodnim rovom, ki se odpira pod previsno steno na dnu sifonskega jezera, se v globini 20 m pojavi ožina, skozi katero smo splavali do velike podvodne dvorane. Ta, široka a nizka dvorana, se odpira v globini 25 m pod gladino jezera. Ker je dvorana prevelika, da bi lahko videli z ene strani na drugo, se je treba pri prodi-
Na sliki sta potapljača A. Praprotnik in P. Krivic.
vhod v Divje jezero. Pogled "proti jugu. 15 m globoko pod steno v levem delu slike se odpira vhod v notranje dele Divjega jezera.
ranju v notranjost držati leve ali desne stene, ker se pod vodo zelo lahko izgubi orientacijo. Tudi voda se zaradi dvigovanja drobnega mulja ob plavanju hitro skali, kar bistveno zmanjša vidljivost. Za varen povratek potapljačev iz sifona je nujno potrebna vrv, ki kaže pot proti izhodu tudi v primeru slabe vidljivosti. Sprva smo uporabljali kar običajno nylonsko vrv, ki sta jo potapljača vlekla za seboj. Pri tem se je vrv velikokrat zataknila. Varujoči jamar na površini pa ni vedel, ali se potapljača vračata, ali pa bi rada le rešila vrv, ki se je zataknila za kak skalni rob. Zato smo nerodno plezalno vrv zamenjali s tanko nvlonsko vrvico, navito na boben, ki se odvija ob napredovanju potapljačev v notranjost sifona.
Tako smo že decembra 1969 ob desni steni dvorane dosegli globino 36 m in dolžino okoli 90 m, žal pa potapljača nista uspela najti nadaljevanja. Sledil je poizkus ob levi steni dvorane, a tudi tu nam je v globini 37 m zaprla pot stena, pod njo pa nasip drobnega proda. V naslednjih letih smo se že večkrat potopili v Divje jezero, a nikoli več nismo prišli na mesto, kjer sta se ustavila: potapljača leta 1969. Vedno smo prišli v nove, še neznane dele podvodne dvorane; potapljača sta pri prvem poizkusu verjetno zašla v kak stranski žep. Večkrat smo se morali obrniti tudi zaradi prekratke varovalne vrvi. Vse to kaže, kako težavna je podvodna orientacija. Pomagamo si lahko le s kompasom in globinomerom. Zato smo se odločili, da bomo v sifon napeljali fiksno vrv, ob kateri bomo laže napredovali in ne bo potrebno pri vsaki akciji sproti iskati prehodov v notranjost. Z novim načinom raziskovanja smo kmalu presegli prejšnjo najglobjo točko in ugotovili, da se dvorana nadaljuje naprej proti jugu. Ves čas smo sledili desni steni in se polagoma spuščali pod kotom okoli 20° proti koncu do sedaj znanega dela sifona. Le-ta se v manjših stopnjah spušča navzdol. Pod strmejšimi odstavki so ponekod slabo zaobljene drasle zapolnjene z drobnim prodom. Lepo se tudi vidi, da poteka rov vzporedno s plastmi, ki se ponekod v sifonu odražajo kot velike ravne plošče bodisi na stropu ali na dnu. Stene so večinoma gladke, le redko lepo fasetirane. Se redkejši pa so ostri noži, ki štrlijo od stropa in sten. V globini 50 m in oddaljenosti 120 m od vhoda še nič ne kaže, da bi se sifon kmalu obrnil navzgor, pač pa se nadaljuje naprej v globino. Da bi lahko izmerili velikost potopljene dvorane, bo potrebno napeljati fiksno vrv tudi ob levi strani, nato pa prečno potegniti nekaj profilov v različnih globinah. Tako -bomo videli, ali gre res za razsežno dvorano, ali morda za več vzporednih rovov. Upamo, da bomo pri tem lahko uporabili tudi novi podvodni sonar, napravo za merjenje razdalj, ki deluje na principu odboja. Od te naprave si obetamo lepe rezultate zlasti pri merjenju velikih podvodnih prostorov.
Kljub novim odkritjem še vedno ostaja odprto vprašanje, kako globoko vodi Divje jezero. S 50 m, do koder smo se spustili, je to postal najgloblji raziskan sifon v Jugoslaviji. Vprašljivo pa je, kako daleč
SI. 4: Tloris in profil Divjega jezera z nekaj prečnimi prerezi.
bo še mogoče prodirati. V tem območju se lahko pojavijo prvi znaki globinske pijanosti, nevarna je tudi kesonska bolezen, ki nastopi zaradi predolgega bivanja potapljačev v velikih globinah. Za preprečitev slednje je potrebno pri povratku na površino dalj časa čakati nekaj metrov pod vodno gladino in se privajati na manjše pritiske. Z daljšimi in globljimi potopi so ti »dekompresijski« časi močno podaljšajo. Zato vidimo, da so možnosti globinskih raziskav z opremo,, ki nam je na voljo, omejene. Cas bivanja pod vodo skrajšuje tudi izredno mrzla voda. Ta je vsaj nekaj stopinj hladnejša kot v drugih sifonih po Sloveniji. Se bolj kot mi je mraz občutil neki francoski potapljač iz Marseilla, ki se je z nami enkrat potopil v Divje jezero. Nevajen mraza po povratku na površino od drgetanja ni. mogel govoriti. Njegovi tovariši pa se sploh niso hoteli potopiti. Pred mrazom nas branijo neoprenske obleke, ki žal niso zadostna zaščita pri daljšem delu. Zato lahko zdržimo pod vodo le do pol ure. Za pravilnejšo cenitev globin, doseženih v Divjem jezeru, naj povemo, da je doslej najgloblji raziskan sifon na svetu znani izvir Vaucluse pri Avignonu v Franciji. Tu je avtomatska podmornica brez človeške posadke dosegla globino to6 m. Globina najglobljih sifonov, raziskanih s potapljanjem, pa znaša okrog 80 m. Večinoma so to skoraj navpični jaški, kjer se je mogoče hitro spustiti do dna in zopet vrniti na površino.
Rezultati, ki jih tu prikazujemo, so plod prvih sistematičnih raziskav, kajti zavedati se moramo, da je bistvo Divjega jezera v njegovi notranjosti. Vse, kar lahko opazujemo na površini, to je lepo jezerce in zanimiva flora ter favna, je šele posledica tega enkratnega sifona. Zal obiskovalcem prvega muzeja v naravi ni dano, da bi si ogedali tudi podvodni svet Divjega jezera. Zato bo potrebno na krožni poti okrog jezera na tablah čim bolje prikazati tudi njegovo notranjost.
Ing. Jože Car ZAKRITI KRAS
Pri pripravljanju temeljev za nekatere hiše v Rižah ter kopanju vse-kov nove ceste Grapa-Rupe-Gladke skale-Pšenk s Čekovnik so z odstranitvijo gornjih dolomitnih plasti, ki so bile lahko debele tudi več metrov, odkrili vhode v več kraških objektov. Take vrste kraških pojavov, ki so zakriti in jih lahko opazujemo šele, če jih umetno odpremo, ali pa jih ugotovimo in proučujemo posredno s pomočjo spremljajočih pojavov, prištevamo med zakriti kras. Izraz zakriti kras je nov pojem v kraški literaturi in terminologiji in ga prvi omenja H a b i č (1969), vendar ga ni natančneje definiral. Prav z najnovejšimi opazovanji v okolici Idrije poskušamo dati zakritemu krasu jasno podobo ter izoblikovati osnovne črte definicije (Car, 1974 - v tisku).
Takoj je treba omeniti, da je obravnavani kras v idrijski okolici le eden izmed variant zakritega krasa. Njegova osnovna posebnost je, da zavzema značilno lego v geološki zgradbi idrijskega ozemlja, ki ima zapleteno narivno zgradbo (si. 1). Ce hočemo razumeti položaj in nastanek brezen zakritega krasa, si moramo najprej ogledati poenostavljeno skico narivne zgradbe idrijskega ozemlja (si. 1), ki jo je podrobno opisal Mlakar (1969), dopolnil pa Placer (I973 ~ v tisku).
Kanomtljski pokrov			
Cekovmski pokrov			\n T','
Koievniški pokrov	E /		J
Avtohtona podlag*		lisi 232S2	J F S,
			CP
; A A 2 ' ' ' 1 ' 3	4
Slika i
Poenostavljena skica krovne zgradbe idrijskega ozemlja.
i. meja pokrova, i. narivi znotraj pokrova, 3. erozijska diskordanca, 4. položaj objektov zakritega krasa; C/P — permokarbonske plasti, P2/i — srednjepermski grodenski peščenjak, p:, — zgornjepermski dolomit, Ti, 2 — spodnje in srednjctriadne plasti, T'/:i — zgornjetriadni karnijski peščenjaki, T-- 3 — zgornjetriadni glavni dolomit, J — jurski sedimenti, Ki — spod-njekredni apnenec, Ki — zgornjekredni apnenec, E — eocenski tliš
Avtohtono podlago našega ozemlja sestavljajo kamnine vsaj od najstarejših pri nas dokazanih geoloških dob pa do zgornjekrednega apnenca, na katerem leži diskordantno eocenski .fliš, ki je najmlajši sediment na Idrijskem. Zadnji dve kamnini sta erozijsko razgaljeni v dnu globoko vrezanih dolin in sicer v Strugu v dolini Idrijce, pri Bevku v dolini Nikave ter v Bratuševi grapi v Kanomlji (M 1 a k a r , 1969). Zaradi pritiskov, ki jih je povzročilo dviganje Alp, so se plasti avtohtone podlage najprej nagubale, nato pretrgale in na flišne kamnine ter zgornjekredni apnenec so se verjetno v miocenu - to je pred približno 15 do 20 milijoni leti - narinile starejše plasti in sicer
zgornje in spodnjekredni apnenci v normalnem zaporedju. Na ta prvi nariv, ki je najlepše ohranjen v okolici Koševnika in ga zato imenujemo koševski pokrov (Mlakar, 1969), so bile narinjene še starejše kamnine in sicer zgornjetriadni glavni dolomit ter rabelj-ski peščenjak v obrnjeni legi. Omenjene kamnine prištevamo k drugemu pokrovu, ki nosi ime po Cekovniku - čekovniški pokrov. Nad njirn sledita še tretji - kanomeljski (P 1 a c e r , 1973 - v tisku) in končno četrti - žirovsko trnovski pokrov (Mlakar, 1969), ki pa nas pri obravnavanju zakritega krasa ne bosta zanimala (si. 1). Apnenec, ki gradi predel nad Vojskarsko cesto, teren v Grapi, Rižah in Kocijanovcu pripada torej koševniškemu pokrovu. Na njem ležijo na območju Riž, Rup, Gladkih skal in Pšenka velike krpe gavnega dolomita čekovniškega pokrova. Dolomit je pri narivanju drsel več kilometrov po apneni podlagi, predno je prišel v današnjo lego, zato je ob narivni ploskvi močno zdrobljen. Spremenjen je v tektonske breče, milonit ali celo milonitno moko (si. z).
Slika 1
Skica narivnc cone med košcvniškim in cckovniškim pokrovom. 1. srednje do slabo prepusten /.gomjerriaclni glavni dolomit,
3.	nepropustna milonitna moka
4.	dobr/, prepusten spodnjekredni apnenec
5.	prejo m
Poglejmo sedaj stik koševniškega in čekovniškega pokrova s hidrološke plati (si. 2). Voda se sorazmerno hitro pretaka skozi zgornje-triadni dolomit, zato ga prištevamo med srednje prepustne kamenine. Če ima veliko skrilavih vložkov - kar je pogosten pojav -ga prištevamo med slabo prepustne. Milonitna narivna cona je navadno zelo slabo prepustna, tam, kjer je razvita sprijeta milonitna moka, pa celo neprepustna. Kredni apnenci pod narivno ploskvijo so izjemno dobro prepustni in zaradi velike topljivosti ugodni za nastanek različnih oblik kraških pojavov (P 1 a c e r, Car, 1974 - v tisku). Prav sorazmerno tanka in zelo slabo prepustna plast milonita in milonitne moke med dvema relativno pre-pustnejšima kamninama je bistvenega pomena za nastanek zakritega krasa.
Na mestih, kjer je milonitna cona prekinjena, se voda lahko dokaj nemoteno preceja skozi narivno cono v apneno podlago. Če so tudi v apnencu izpolnjeni določeni pogoji, se začnejo na takih mestih razvijati kraške kaverne, ki se sčasoma vežejo in pod dolomitnim pokrovom nastanejo brezna (si. 3). Taka brezna nam ostanejo nedostopna vse dotlej, dokler vhodov umetno ne odpremo ali pa ne odstranijo dolomitnega pokrova denudacijski procesi. Tako postanejo brezna zakritega krasa »navadna brezna«; tak tip krasa - brez dolomitnega pokrova - pa zaradi posebnih značilnosti že prištevamo med globoki kras (Čar, 1972).
450 m -
400
Slika 3
2.. Primer zakritega dvojnega brezna v Rižah
Na terenu, kjer smo zakriti kras opazovali doslej, so brezna sorazmerno majhna in le redka dosežejo 10 m globine. Navadno so to čista brezna, brez nanosov in korozijsko močno obdelana. Zanje so značilni ostri korozijski noži. Ko se brezno odpre, se notranja morfologija brezen pod vplivom spreminjajočih klimatskih razmer hitro spremeni. Hkrati se brezno tudi poglobi.
Doslej smo opazovali zakriti kras le v bližnji okolici Idrije, menimo pa, da je prav gotovo razvit tudi v okolici Zadloga in Črnega vrha, vendar s tega območja podatki še niso zbrani.
L LITERATURA
Car, J., 1972.: Nekaj osnovnih podatkov o osamljenem krasu na Idrijskem. Naše jame, 13 (1971), 61—70, Ljubljana.
Car, J., 1974: Zakriti kras v bližnji okolici Idrije. Naše jame, 15 (1973) — (v tisku), Ljubljana.
H a b i č , P., 1969: Hidrološka rajoni/.acija krasa v Sloveniji. Krš Jugoslavije, 6, 79—91, Zagreb.
Mlakar, L, 1969: Krovna zgradba idrijsko žirovskega ozemlja. Geologija, 11, 5—71, Ljubljana.
Placer, L., 1974: Rekonstrukcija krovne zgradbe idrijsko žirovskega ozemlja m Trnovskega gozda. Geologija, 16 (1973) (v tisku), Ljubljana.
Placer, L., Car, J., 1974: Problem podzemeljske razvodnice Trnovskega gozda, Križne gore in Crnovške planote. Acta carsologica, SAZU (v tisku), Ljubljana.
Ing.Ivica Kavčič
KAKŠNA JE STOPNJA ONEČIŠČENOSTI ZRAKA V IDRIJI ?
S širjenjem industrije na eni strani ter s koncentracijo prebivalstva v mestih na drugi se onečiščenje zraka na našem planetu vse bolj in bolj stopnjuje. Pojav je prisoten tako rekoč povsod, le da je stopnja onesnaženosti različna. Dokler ta ni bila tolikšna, da bi nevarno ogrožala življenje, se je nismo zavedali in smo pustili, da se je z razvijanjem civilizacije razraščala. Danes, ko je zaradi naše malomarnosti ogrožen že skoraj naš obstanek, smo v zagati, mnogokrat ne znamo ali pa ne moremo ukrepati. Mnogokrat pa nas popade tudi histerija in vidimo strahove tam, kjer jih ni ali pa vsaj niso tako veliki. O onesnaženosti se mnogo piše in razpravlja, manj se ukrepa.
I. VZROKI ZA ONESNAŽENJE ZRAKA
1.	Zemljepisni položaj mesta:
Idrija ima glede na svoj zemljepisni položaj izredno neugodne razmere za čiščenje zraka. Globoka kotlina, okrog in okrog zaprta z alpskim predgorjem, ima edino možno smer prezračevanja po dolini Idrijce. Dolgoročna meteorološka opazovanja so pokazala:
-	da je oblačnih dni skoraj polovica leta, jasnih pa le 20 %
-	da je jakost vetra izredno majhna in le redko doseže hitrost 0,5 m/sek, zelo visoko pa je število dni s tišino.
-	da je relativna vlažnost sorazmerno zelo visoka.
Vse to pogojuje, da se nečistoče, ki pridejo v zrak, v kotlini zadržujejo in povečujejo stopnjo onesnaženosti.
2.	Etnografske razmere mesta
Na sorazmerno majhni površini notranje stene kotla je naseljenih okrog 7000 prebivalcev z okrog 2700 gospodinjstvi. Samo ta gospodinjstva spuščajo v zrak zaradi kurjenja s trdimi in tekočimi gorivi okrog 700 ton žveplovega dioksida letno, kar je v povprečju približno polovico toliko, kot ga izhaja iz topilniškega dimnika. Pozimi, ko je kurjenje intenzivnejše, pa sta obe količini približno enaki.
3.	Rudnik oziroma topilnica živega srebra
Mesto Idrija je skozi stoletja nastajalo in se razvijalo ob rudniku živega srebra. To je dejstvo, mimo katerega ne moremo tako pri obravnavi gospodarskih kot tudi ekoloških razmer. Iz topilniškega dimnika prihaja dnevno okrog }o kg živega srebra, okrog tri tone žveplovega dioksida ter okrog 200 kg rumenorjavih nitroznih plinov, kadar živo srebro predelujemo v živosrebrov oksid. Na srečo so se nevarnosti predvsem pred onesnaženjem z živim srebrom stari Idrijčani že dokaj dobro zavedali in so zato postavili dimnik 130 m nad topilnico, s čimer so preprečili še večji vpliv prej omenjenih snovi na zdravje in življenje prebivalstva.
II. STOPNJA ONESNAŽENOSTI OZRAČJA
Zato, da določimo stopnjo onesnaženosti ozračja, moramo izvesti vrsto preciznih meritev ob različnih letnih, vremenskih in drugih pogojih. Pri meritvah je važno predvsem to, da pravilno zajemamo vzorce zraka ter uporabljamo za analizo posameznih škodljivih snovi dovolj natančne in preizkušene analitske metode. V Idriji so bile v letih 1968-1970 izdelane meritve onečiščenosti ozračja s strani Zavoda za zdravstveno varstvo Ljubljana, v letih
i97I_I97i smo izdelali skupno z Metalurškim inštitutom iz Ljubljane študijo virov onečiščenja ter delno tudi stopnjo onečiščenja ozračja predvsem glede na rudnik, samostojno smo izdelali precej meritev koncentracij živega srebra, prahu in nitroznih plinov v zraku ter v dimnih plinih iz topilnice.
Najprej se moramo seznaniti s tem, kakšne so mednarodne norme za maksimalno dovoljene koncentracije posameznih škodljivih snovi v zraku za naselja:
živo srebro	0,3 mikrogramov/m3 zraka
žveplov dioksid	150 mikrogramov/m3 zraka
prah	50 delcev/cm3 zraka
dušikovi oksidi	150 mikrogramov/m3 zraka
Zdaj pa si oglejmo, kakšne količine teh škodljivih snovi so bile
dokazane v ozračju našega mesta.
1. Živo srebro
V prej omenjeni študiji ZZV iz leta 1968 je bilo ugotovljeno, da je v ozračju mesta Idrije povprečno 460 delcev prahu cm zraka, 2.00 mikrogramov /.veplovega dioksida m3 zraka ter 16,5 mikrogramov živega srebra na m:i zraka. Kot je bilo že prej rečeno, smo v letih 1971-1972 delali precej meritev sami in v povezavi z Metalurškim inštitutom iz Ljubljane. Predvsem so nas zanimale koncentracije živega srebra, posebno še zaro, ker se v zadnjih letih tako silovito poudarja njegova strupenost. Jemali smo 24-urne vzorce in analizirali živo srebro po metodi, ki ima pri teh vrednostih natančnost - 10 "/,,. Dobili smo naslednje rezultate.
1.	Dvorišče topilnice
2.	Tomšičeva ulica
3.	Triglavska ulica
4.	Partizanska ulica
5.	Središče mesta
6.	Vojskarska ulica
7.	Gortanova ulica
10 -30 mikrogramov/m3 2-4 mikrogramov/m3 0,6- 3 mikrogramov/m3 0,3- 4 mikrogramov/m3 0,3- 2 mikrogramov/m3 0,1- 1 mikrogramov/m3 0,5- 2 mikrogramov/m3
Če izvzamemo topilnico, je bilo dokazano v povprečju v Idriji okrog 2 mikrograma živega srebra v zraku, kar je 7-krat nad maksimalno dovoljeno mejo. Vsebnosti živega srebra v zraku'se močno spreminjajo v odvisnosti od vremenskih prilik. Količine, ki so bile dokazane v študiji iz leta 1968, so mnogo previsoke, saj so za mesto Idrija približno take, kot so bile kasneje dokazane za dvorišče topilnice.
2. Zveplov dioksid
Koncentracije žveplovega dioksida in prahu smo merili le v Triglavski ulici in v Lomski grapi. Celotno povprečje na teh dveh mestih nam da 106 mikrogramov S02/m3 zraka, kar je pod dovoljeno mejo. Dokaj realne pa so lahko meritve ZZV, ki kažejo močno povečanje koncentracije SO2 predvsem v središču mesta, kar se sklada z ugotovitvijo, da so glavni viri onesnaženja z žveplovim dioksidom ognjišča stanovanjskih stavb.
3.	Prah
Najbolj nerealno so bile zmerjene leta 1968 koncentracije prahu v zraku, saj bi bila tako dokazana zaprašenost ozračja v Idriji večja, kot je na deloviščih v jami, kar pa je absurdno. Dejansko stanje je razen najbližje okolice topilnice mnogo manj zaskrbljujoče. Celotno povprečje meritev severno in vzhodno od topilnice (Lomska grapa in Triglavska ulica) daje v letu 1972 rezultat 29 mikrogramov prahu/m3 zraka. Maksimalno je bilo dokazano 45 mikrogramov prahu/m3 zraka, kar je še vedno pod dovoljeno vrednostjo, ki znaša 50 mikrogramov/m3.
4.	Nitrozni plini
Ob predelavi živega srebra v živosrebrov oksid se, kot smo že med viri omenili, razvije in odide v zrak precej dušikovih oksidov. V zraku jih sme biti le 0,15 mg/m:i zraka. Prav zaradi tega smo speljali tako kot Hg hlape tudi te pline v glavni dimnik, da imajo čim manj možnosti za onesnaženje zraka v mestu.
Izdelali smo tudi nekaj meritev v bližini dimnika, na nivoju klasir-nice. Meritve so pokazale od najmanj 0,03 do največ 0,30 mg NOj na m3 zraka, v povprečju 0,14 mg/m:i. Zato da bi bila slika popolna, bi bilo treba izdelati večje število meritev v različni oddaljenosti in na različnih nivojih. Meritve smo delali le v času šaržiranja, ko so koncentracije največje. Za zaključek lahko rečemo naslednje:
Z gotovostjo je dokazano, da so koncentracije živega srebra v zraku našega mesta nad dovoljeno mejo. To nam potrjujejo tudi podatki o vsebnosti živega srebra v živih organizmih z našega področja. Kaj to za naše življenje pomeni, še ni raziskano. Ali smo tisti, ki stalno živimo v tej atmosferi, na kakršenkoli način prizadeti, ne vemo. Treba bi bilo izdelati posebne študije. Dosedanje raziskave, ki jih vodi prof. Kosta iz Ljubljane, sicer kažejo močno povečane koncentracije živega srebra v raznih organih ljudi, ki so živeli v Idriji. Razveseljiv podatek pa je, da so ti ljudje povsem normalno živeli in umrli v visoki starosti in ni bilo pri njih opaziti posebnih
anomalij. Sicer pa, če računamo na to, da morajo rudarji delati na koncentracijah, ki so 50 do 500 krat večje od tistih, zmerjenih v zunanji atmosferi, morda to niti ni tako čudno. Kljub temu bi bilo le čimprej treba realizirati že zastavljeni projekt o absorbciji živega srebra iz dimnih plinov.
Gospodarska nuja nas sili v predelavo živega srebra. Ob kemijskih predelavah pa se sproščajo kot stranski produkti škodljive snovi, v našem primeru so to nitrozni plini. Tudi tu moramo - in dejansko že mislimo - na absorbcijo, čeprav je ta za te pline draga in težko izvedljiva.
Da bomo preprečili kopičenje žvcplovega dioksida v zraku, moramo skrbeti za to, da bomo uporabljali pri kurjenju doma taka goriva, ki vsebujejo čim manj žvepla.
Posebno za središče mesta je važno, da imamo čim manj kurišč, zato tu ne bi kazalo kopičiti stanovanjskih stavb. Kljub pomanjkanju zazidalnega prostora bi se morali nujno izogibati gradenj v bližini topilnice.
V splošnem pa sem mnenja, da bo treba za varstvo okolja v našem mestu resno skrbeti. Realno se bomo morali spopadati z našo malomarnostjo predvsem tam, kjer nas to najmanj stane. Dobro vemo, da nimamo povsem urejenega problema odpadkov, kanalizacije, resno se ponekod pojavlja problem hrupa, posebno bo treba paziti na čistost voda, ki lahko kaj kmalu postanejo problematične ne samo zaradi industrije; morda predvsem zaradi neurejenih kanalizacijskih poti. Vsekakor bo treba z novo zakonodajo dati več pravic in dolžnosti komisiji za varstvo okolja; morda bi kazalo razmisliti o ustanovitvi občinske skupnosti za varstvo okolja.
VIRI
1.	Meritve onečiščenja ozračja in vpliv dimnih plinov na okolico v ožjem področju Idrije. Zavod za zdravstveno varstvo Ljubljana 1968—1970.
2.	Ugotavljanje škodljivih emisij v metalurški industriji Slovenije A. Osojnik, J. Perman, F. Pavlin, E. Parman, S. Vrhovnik — Ljubljana, januar 1973.
3.	Meritve Hg hlapov, prahu in nitroznih plinov v zraku ter meritve emisij v topilnici: Laboratorij za analizo delovnih pgojev in tehnološki laboratorij R2S (ing. I. Kavčič in tehniki A. Močnik, J. Hladnik, B. Hiti, J. Kavčič, A. Rejc), Idrija, 1971—1972.
prof. Janez Kavčič
DEKANIJA CERKNO IN RIHTARIJA PLUŽNJE V 14. STOL.
a.	Zemljiška posest
b.	Dohodki
c.	Primerjava tolminskega urbarja z urbarjem rodbine Longo.
Pričujoča razprava želi na podlagi tolminskega urbarja na kratko prikazati obseg in strukturo zemljiške posesti in dohodkov oglejskega patriarha v 14. stoletju na ozemlju dekanije Cerkno in rihtarije Plužnje. To ozemlje je takrat predstavljalo vzhodni del tolminske gastaldije ali grofije, kije obsegala še dekanije Tolmin, Ladro, Čiginj, Šentviško goro in Bovec ter rihtarijo nemški Rut. Zanimivo je tudi ugotavljati, kakšne spremembe so se izvršile v strukturi dajatev v tem razdobju.
Problematika bo torej obravnavana v sledečem teritorialnem okviru: dolina Idrijce in pobočja ob njej od spodnjih in zgornjih Jazen na vzhodu do Poljic na zahodu, dolina Cerknica od Zelina do Novakov ter ozemlje desno in levo od stare prometne poti, ki je potekala od Planine preko Cerknega do Grahovega ob Bači.
Izven našega opisa bosta ostali rihtarija Rut, kije obsegala ozemlje ob Bači severno od dekanije Cerkno, in dekanija Šentviška gora, ki se je raztezala ob Idrijci in B"ači do vključno Dabra in Grahovega na zahod. Prav tako ne bo obravnavano patriarhovo ozemlje ob zgornji Idrijci, ki je bilo v večji meri kolonizirano šele od prve polovice 14. stoletja dalje in ga tolminski urbar iz leta 1377 še ne popisuje.
Širši časovni okvir razprave bo 14. stoletje, ključni termin pa leto 1377, ko je bil izdan tolminski urbar. V starejšo dobo bo razprava posegla predvsem na koncu, ko bo stanje — razvidno iz tolminskega urbarja - primerjala s podatki urbarja rodbine Longo, ki ni točno datiran. Moje ugotovitve se opirajo na zgoraj omenjena urbarja, kot ju je objavil in izčrpno komentiral moj univerzitetni učitelj, pokojni dr. Milko Kos.
Ozemlje, ki ga v 14. stoletju obsegata dekanija Cerkno in rihtarija Plužnje, je prišlo v neposredno zemljiško posest oglejskega patriarha v prvi polovici ali sredi 11. stoletja, to je v času velikih darovnic krone Ogleju. Dr. Kos dokazuje v svojem komentarju tolminskega urbarja, da ,,se je"Ho moralo zgoditi pred ali pa najkasneje za časa patriarha Raben-gera (1063-1068)." V dobi po madžarskih napadih je bil Oglej dobrodošel sodelavec krone pri urejanju novega življenja na robu nemškega imperija. Dobil je več darovnic, med katerimi je zanimiva tista iz leta 1001, ki omenja poleg Solkana in Gorice še ozemlje med Sočo, Vipavo in vrhovi Alp (iuga Alpium). „Vrhovi Alp" so starejšo in novejšo historiografijo zavajati v sklep, da naj bi Oglej že leta 1001 dobil polovico Tolminskega. Da temu ni tako, dokazuje dr. Kos z dejstvom, da pomenijo „vrhovi Alp" Trnovsko planoto in ne Julijskih vrhov, ki so bili pozneje res severna meja Tolminskega. Napačno je tudi mnenje zgodovinarja Simona Rutarja, po katerem naj bi Tolminsko spadalo pod politično oblast čedadskega kapitlja in naj bi šele leta 1077 prišlo pod svetno oblast' Ogleja. Čedad je imel na Tolminskem le cerkveno oblast in bil seveda podrejen Ogleju kot vrhovnemu cerkvenemu gospodu. S podelitvijo krajine Furlanije leta 1077 je patriarh res postal svetni knez tudi na Tolminskem, a neposredno zemljiško posest je imel tu že prej.
V pogledu kolonizacije sta bili ozemlji cerkljanske dekanije in pluženske rihtarije različni področji. Cerkljansko je bilo naseljeno že v predslovenski dobi, kot obširno dokazuje Rutarjeva Zgodovina Tolminskega. Zgodnja naselitev je bila povezana s staro prometno potjo, kije potekala od Oslice na Kranjskem, preko Planine, Čepleza, Cerknega (mitnica), Zakriža, Orehka, Kojce, Kartečine, Bukovega, do Grahovega ob Bači. Poleg te stare naselitvene žile je bila važna še dolina Cerknice, saj se je leta 1377 ob njej raztezal drugi niz vasi kot npr. Novaki, Podnivec, Labinje in Poljane. Sicer pa meja med cerkljansko dekanijo in freisinško posestjo onkraj razvodja ni bila ustaljena, kar so potrjevali obojestranski, zlasti cerkljanski poskusi kolonizacije na nasprotni strani.
Zgodaj naseljeno cerkljansko ozemlje je bilo v upravnem pogledu urejeno kot dekanija (decania), ki seveda ni imela današnjega cerkvenega obeležja, ampak je bila upravna
oblika na ozemlju starejše kolonizacije. Dekanije kot upravne enote omenjajo srednjeveški viri tudi na Koroškem in pri Langobardih v Italiji, medtem ko pri freisinških posestih odgovaija terminu dekanija termin župa. Dekan je bil potemtakem nižji upravni organ, ki je skrbel predvsem za nemoteno plačevanje davkov in dajatev. Njegova funkcija je bila torej sorodna oficialu (veliki župan) ali županu.
Ozemlje pluženske rihtarije na desnem bregu Idrijce je bilo nenaseljeno vse do 11. stoletja, ko je to področje postalo leta 1063 last briksenške škofije. Prišli so prvi kolonisti, a se v glavnem niso obdržali in sredi 13. stoletja so bila pobočja na desnem bregu Idrijce spet pusta. Šele v letih 1280—90 je dobilo to ozemlje nove naseljence, ki so po posredovanju patriarha in njegovega gastalda (Joannes Longo iz Čedada) prišli deloma iz Kamna in Cadre pri Tolminu, deloma pa iz freisinške Oselice. Tedaj so bile naseljene vasi Plužnje, Otalež, Lazeč in Jazne, tolminski urbar iz leta 1377 pa dodaja še gorenjo in dolenjo Mlako.
Enako kot cerkljanska dekanija je bilo tudi plužensko ozemlje (contrata Plusin) podrejeno tolminskemu gastaldu, a ne kot dekanija, ampak kot rihtarija (rictaria, ricteria, rictyria, rityria, rytiria). to je upravna oblika mlajše kolonizacije. Kolonisti so tu imeli posebne pravice glede dajatev, tlake in sodstva, kar naj bi bila vaba za nove priseljence. Rihtar je bil nekakšen posrednik med kmeti in gastaldom. Od svoje kmetije ni plačeval davkov, ker je v imenu gastalda vršil nadzor in sodstvo nad kmeti v rihtariji.
Zemljiška posest in dohodki oglejskega patriarha v dekaniji Cerkno (in decania de Circhinc), kažejo leta 1377 sledeče stanje:
Vasi (villa) je bilo 27, tako da je bila cerkljanska dekanija v tem pogledu na drugem mestu med dekanijami tolminske gastaldije; samo dekanija Tolmin jih je imela več in sicer 30 vasi. Na levem bregu Idrijce so bile samo Jageršče (Jagodisca) in Sebrelje (Sibrielge), kajti ozemlje na jug ni bilo kolonizirano. Na desnem bregu Idrijce so bili Želin (Cilglini), Reka (Reycha) in Poljice (Polica). Od Želina do izvira Cerknice so si sledile vasi: Dolnje Ravne (Raunich inferiori), Gorenje Ravne (Raunich superiori), Cerkno (Circhynic), Labinje (Labigna), Poljane (Poglana)l Podnivec (Pogninica) in Novaki (Noache). Ob stari prometni poti so bile vasi Planina (Planina), Ceplez (Ciples), Kartečine (Cartecen) in Bukovo (Buchoy). Severno od te poti so bile Trebenčc (Trebenca), Goije (Goriach), Poče (Poc) in Jesenica (Jesenica), južno od njega pa Žabče (Sabulcach) in Selce (Scelca). Ob meji z dekanijo Šentviška gora je bila še opustela vas Vrh (Vercho), medtem ko se vasice Tucxe danes ne da lokalizirati.
Osnovna zemljiška enota posameznih vasi je bila kmetija (mansus). Največje cerkljanske vasi so imele okrog deset kmetij, kot npr. Novaki, Cerkno in Šebrelje po 13, Poljice 11, Planina 10, Jesenica 9, Labinje 8 itd. Nekatere najmanjše vasi kot Želin, Tucxe, Selce in Podnivec pa so imele le dve oziroma tri kmetije.
Vse popisane kmetije cerkljanske dekanije so bile cele (mansus integer), kar priča, da se proces drobitve še ni pričel. Samo V Cerknem srečamo poleg 13 kmetij še šest košanij (cosania), ki „so imele v tolminskih hribih značaj kajže, ali pa vsaj posestne enote, kije bila vsekakor manjša od polkmetije" (Kos). Košanije ali kajže so se nasploh pojavljale najprej v starih farnih vaseh, zato je ta zgodnja drobitev posestev v Cerknem razumljiva. Medtem ko so kmetije vključevale večji kompleks polja, travnikov, pašnikov in drugega, pa je bila košanija ozemeljsko zelo majhna.
Na kmetijah so bili nastanjeni kmetje (mansarius), ki so večinoma plačevali in služili neposredno oglejski upravi v urbarju predpisane davke, davščine, dajatve in služnosti. Vendar pa je oglejski patriarh kot drugod tudi v cerkljanski dekaniji del zemlje oddajal dalje v obdelovanje. Tako je imel gornjegrajski samostan od leta 1146 dalje pet kmetij v Kojci (leta 1377 osem kmetij), s katerimi pa ni mogel svobodno razpolagati. Oglej je nad to posestjo ohranil odvetništvo (advocaciam), za kar je od Gornjega gradu prejemal posebno dajatev za vsako kmetijo posebej. Kmetje Martinus, Tomec, Lenardus, Michil, Simonus, Malic, Jacobus in Tomec, so torej služili gornjegrajskemu samostanu, kije dajal patriarhu za vsako kmetijo preko 20 denarjev, večinoma ob sv. Juriju, 24. aprila, in sv. Mihaelu, 29. septembra. Tovrstno odvetništvo je bilo izjemno, saj je ustrezno funkcijo navadno vršil posvetni gospod nad cerkvenim.
Precej zemljišč v cerkljanski dekaniji je dajal Oglej tudi v najem (ad fictum, ad fettum), za katerega so morali koristniki plačevati denarne dajatve, kot jih je urbar
natančno določal. Tako so imeli Filip in njegovi bratje iz Tolmina v najemu dve kmetiji v Zakrižu in sedem kmetij v Šebreljah. Zanje so dajali Ogleju enkrat letno skupaj preko 4,5 marke in 30 denarjev. Franca iz Tolmina je imela pod podobnimi pogoji v najemu sedem kmetij v Počah, Jakulin iz Tolmina pa šest kmetij v Jesenici. Zanimivo je, da so imeli Labinje in Zakriž že od leta 1336 v celoti v najemu vaščani sami. Najemnina za vse kmetije je znašala v Labinjah osem mark in osem koštrunov, v Zakrižu pa sedem mark in sedem koštrunov in se je plačevala ob sv. Mihaelu. Namesto koštrunov so običajno plačevali po 16 denarjev za žival,kar je bilo v skladu z občim spreminjanjem naturalnih dajatev v denarne v tem času. Vsekakor pa je bil najem samih vaščanov tu izjemen, saj so bih podobni primeri na Slovenskem zelo redki. Fevdalna stanovska ureditev take „samo-uprave" kmetov na splošno ni dovoljevala, cerkljanske in tolminske posebnosti so najbrž posledica vpliva romanskega prava iz juga.
Struktura'dajatev, ki jih je Oglej v 14. stoletju prejemal od cerkljanske dekanije, kaže očitno spreminjanje naturalnega gospodarstva v denarno. „Cenzus" ali činž (oznaka za davščine, dajatve in služnosti v celoti) se je plačeval v blagu (in natura) ali v denarju. Na velikost in vsebino činža so seveda vplivali različni faktorji, kot kvaliteta zemljišča, spremembe v gospodarskem obratu in trg. Najvažnejši pa je bil vpliv splošnega ekonomskega razvoja, ki je v času izdaje tolminskega urbarja tudi v cerkljanski dekaniji večino dajatev spremenil iz blagovnih v denarne postavke.
Pri večini cerkljanskih vasi, ki so popisane v urbarju, je navedeno, koliko in kaj so posamezne kmetije plačevale nekdaj in koliko dajejo sedaj („Et solebant solvere ut hic continetur. Sed modo solvunt ut inferius declarabitur.") „Ce natančneje pregledamo plačilne postavke ,po starem' in jih primerjamo s plačilnimi postavkami ,po novem', bomo opazili sledeče: postavke ,po starem' so pretežno dajatve in služnosti v blagu, postavke ,po novem' pa pretežno dajatve v denarju, oziroma v denar spremenjene služnosti." (Kos). Večina primerov v urbarju kaže, daje davek v denarju že izpodrinil prejšnji davek v žitu, ali pa je bil činž vsaj kombinacija obeh.
Vzemimo za primer vas Selce nedaleč od stare prometne poti, ki so imele v času tolminskega urbarja tri kmetije. Plačilni seznam „po starem" kaže pisano podobo, kot jo srečamo pri večini primerov te vrste. Vsaka kmetija v Selcah je „po starem" dajala:
1.	1,5 stara pšenice in 1 star ovsa letno, kar je zneslo približno 113 litrov pšenice in 76 litrov ovsa (1 star je bil čedadska prostorninska mera in je znašal nekaj pod 76 litrov). Davek v žitu (bladum) je bil osnovna postavka plačevanja „po starem" in je znašal najmanj 0,5 in največ 4 stare pšenice ter od 1 do 6 starov ovsa.
2.	Dve molzni kravi (ali kravi s teletom) ali 40 denarjev.
3.	Eno glavo živine namesto vina ali 16 denarjev.
4.	Eno žival in pol za patriarhovo kuhinjo ali 15 denarjev.
5.	Dva hleba sira ali 12 denarjev.
6.	Davščino „za krave", kije znašala 7 denarjev.
7.	Davščino „za tri služnosti", ki je znašala letno 11 denarjev (na Jurjevo 4 denarje, na Mihelovo 4 denarje in o pustu 3 denarje).
8.	Namesto „kruha ribičem" je plačala kmetija 1 denar. Ribolov je bil namreč pravica patriarha, ki je imel ob vseh rekah ribiče, za katere so plačevali kmetje omenjeno dajatev — prvotno v naturalijah.
9.	Dajatev od čebel (sprva med, kasneje denar).
10.	Namesto „pojezdnega vina" je dajala vsaka kmetija 18 denarjev. Ob priliki uradnil obhodov (pojezd) funkcionarjev zemljrškega gospostva so kmetje prvotno dajali pijačo, pozneje pa denar.
11.	Urbar določa kmetijam v Selcah tudi pravico, da smejo pasti črede na patriarhovem pašniku pod Krnom.
Pričujoči seznam kaže, da so bile tudi v plačevanju „po starem" nekatere dajatve spremenjene iz prvotne naturalne v denarno obliko (namesto „kruha ribičem", namesto „pojezdnega vina"), vse druge - razen žita - pa je bilo možno poravnati v ustrezni denarni vrednosti. Podobno se tudi pri opisu številnih drugih cerkljanskih vasi ponavlja stavek: za to in to služnost toliko in toliko denarja.
Toda plačevanje „po novem", kot ga je za Selce zabeležil tolminski urbar, kaže popolno uveljavitev denarnih dajatev. Namesto vseh prejšnjih postavk je plačeval leta
1377 kmet Peter, ki je posedoval tri kmetije v Selcah, za vse tri kmetije skupaj 1,5 marke (1 marka - 160 denarjev).
Seveda vse cerkljanske vasi ne kažejo tako radikalnega prehoda k denarnim dajatvam kot Selce. Ponekod je bila še močno zastopana stara oblika plačevanja, drugje pa sta se oba načina kombinirala med seboj. Poleg tega so bile za nekatere kmetije določene še specifične dajatve, kar je še povečalo raznolikost plačevanja v cerkljanski dekaniji. Tako je na primer kmet Diemsa v Jesenici plačeval letno 1 marko in 40 denarjev ter eno molzno kravo v vrednosti 20 denarjev. V Labinjah so „Lampret et socii sui" plačevali za vsako kmetijo na Mihelovo 1 marko in koštruna, vrednega 16 denarjev.
Prehod v denarno gospodarstvo torej še ni bil v celoti izvršen, čeprav je prevladoval že od prve polovice 14. stoletja dalje. Dr. Milko Kos je izračunal, da je takrat v celi tolminski gastaldiji od 526 kmetij plačevalo v celoti „po starem" še 107 kmetij, kar štiri petine kmetij pa je deloma ali v celoti „odrajtovalo" denar.
Vasi cerkljanske dekanije je možno po strukturi dajatev razvrstiti v štiri skupine.
Prvo skupino tvorijo Goije, Poljane, Šebrelje, Ravne in Cerkno. V teh vaseh je leta 1377 plačevalo „po starem" še 17 kmetij, 6 kmetij je dajalo denar, kravo in denar za pojezdno vino, kar 25 kmetij in 6 k-ošanij pa je plačevalo izključno v denarju.
V drugo skupino smemo šteti Žabče, Kojco, Kartečino, Želin, Labinje, Jageršče, Zakriž, Jesenico in Reko. Te vasi leta 1377 niso poznale več doslednega plačevanja „po starem", ampak so dajale pretežno kombinirane naturalne in denarne dajatve. Skupno 40 kmetij te skupine vasi je dajalo tako naturalije kakor denar, samo denar pa 7 kmetij.
Tretjo kategorijo predstavljajo vasi Podnivec, Poljice, Bukovo in Novaki, kjer se je leta 1377 že povsem uveljavilo plačevanje v denaiju in je samo protivrednost za nekdanje pojezdno vino spominjalo na starejši način. Denarni cenzus in omenjeno protivrednost je tu plačevalo 20 kmetij, samo denar pa je dajalo 5 kmetij.
Četrto skupino sestavljajo Selce, Planina, Čeplez, Trebenče, Orehek, Vrh, Poče in Tucxe. Te vasi so leta 1377 plačevale izključno v denaiju, brez kakršnihkoli protivrednosti za naturalije. Tako je plačevalo tu skupaj 40 kmetij.
Končni račun za vseh 166 kmetij, kolikor jih je leta 1377 vključevala cerkljanska dekanija, pokaže zanimivo situacijo v strukturi dajatev. „Po starem" je plačevalo le še 17 kmetij, izključno v denarju že kar 77 kmetij in šest košanij. Od preostlih 66 kmetij je dajalo 46 kmetij denar in naturalije, 20 kmetij iz tretje kategorije pa spet le denar, saj je bila dajatev za pojezdno vino zgolj v denaiju izražena protivrednost. Zaradi tega in ker nekatere kmetije v urbarju niso bile popisane, smemo število denarnih plačnikov zaokrožiti na približno 100. V procentih izražena struktura dajatev v cerkljanski dekaniji bi bila torej sledeča: „Po starem" — cca 10 % kmetij, denar in naturalije — cca 28 % kmetij, samo denar — nad 60 % kmetij. Račun ni in ne more biti povsem točen, ker se število v urbarju omenjenih in dejansko opisanih kmetij ne ujema natančno, tako da za nekatere kmetije način plačevanja ni znan (npr. štiri kmetije v Novakih, ena kmetija v Ravnah). Sicer pa so to le majhni odmiki, ki celotne slike ne morejo bistveno spremeniti.
Sumarni znesek vseh dohodkov od cerkljanskih vasi kaže sledečo sliko: celotna cerkljanska dekanija je plačala leta 1377 kar 91,5 mark, 312,5 liber in 1586 denarjev ter je bila v tem pogledu daleč na prvem mestu med vsemi dekanijami tolminske gastaldije (dekanija Tolmin je plačala 51 mark, 229 liber in 1719 denarjev; dekanija Šentviška gora pa 48 mark, 167 liber in 1087 denarjev. Ladra, tiginj in Bovec so plačali le neznatne vsote). Pač pa sta tolminska in šentviškogorska dekanija daleč prekašali cerkljansko po višini dajatev v žitu (Cerkno — 19,5 starov pšenice in 28 starov ovsa, Šentviška gora—42,5 starov in 83 starov ovsa, Tolmin - 191,5 starov pšenice in 309,5 starov ovsa. Dekanija Cerkno je dajala leta 1377 kar 36 molznih krav in je prekašala šentviškogorsko (31) ter tolminsko (26) dekanijo. „Za kuhinjo" so dajali Cerkljani letno 18,5 živali, Šen-tviškogorčani 42 in Tolminci 59 živali. Od ostalih živali je dajala cerkljanska dekanija še dve govedi in 15 koštrunov, kar 130 kmetij pa je dajalo jagnjetino. Cerkljani niso dajali tako imenovanih „živali sv. Jakoba" in polovice živali „bestiae polvicarum", niti kozličkov, kopunov, kokoši, jajc ter davkov za jerebice in kljunače; vse te dajatve bi srečali po drugih dekanijah. Pač pa so Cerkljani dajali letno 40 hlebov siraJVlnogo je bilo še postranskih denarnih dajatev. Dekanija jeplačalaza „tri služnosti" 225 denarjev, za „pojezdno vino" 805 denaijev, za „služnost krav" 77 denarjev, za „kruh ribičev" 18 denarjev, namesto „bržole" 20 denaijev, 7 vasi je dolgovalo „služnost čebel" itd.
Cerkljanska dekanija ni dajala pojezdnih pogač in ni plačevala dajatev namesto piva in sena.
Možno je napraviti tudi približen račun celotnega letnega dohodka od cerkljanske dekanije v skupni denarni vrednosti. Vsota denarnih dajatev znaša 91,5 mark, 312,5 liber in 1586 denarjev, vrednost vseh naturalij in služnosti je možno oceniti na cca 35 mark, vrednost žita pa na cca 8 mark. Skupna vsota znaša torej 134,5 mark, 312,5 liber in 1586 denarjev. Če upoštevamo takratna razmerja - 1 marka je 160 denarjev in 1 libraje 7,7 denarjev, potem se končna vsota zaokroži na približno 159,5 mark. K tej vsoti bi morali prišteti še dajatev od čebel. Lahko torej zaključimo, daje imel oglejski patriarh pred 600 leti približno 160 mark dohodkov od cerkljanske dekanije. Celotni denarni donos tolminske gastaldije je znašal po računih dr. Kosa približno 671 mark. Cerkljanska dekanija je- potemtakem dajala skoraj četrtino vseh patriarhovih dohodkov na Tolminskem. Ta številka se zdi dokaj realna, saj sta bili ekonomsko močni samo še tolminska in šentviško-gorska dekanija. Ostale upravne enote tolminske gastaldije, dekanije Ladra, Čiginj in Bovec ter rihtariji Rut in Plužnje, so prispevale le skromnejše vsote. Upoštevajmo še dejstvo, daje bila vrednost denarja takrat visoka, cena naturalij pa razmeroma nizka. Za eno marko je bilo treba prodati kar 7 — 8 krav, torej bi oglejski patriarh za tistih 160 cerkljanskih mark lahko kupil okrog 1200 krav letno. Vsekakor čedne kapitale so prigarali žulji naših prednikov tujim fevdalnim gospodom!
Oglejmo si sedaj zemljiško posest in dohodke oglejskega patriarha v rihtariji Plužnje po urbarju iz leta 1377.
Vasi je bilo sedem, kolikor jih je imela tudi rihtarija Rut, medtem ko so bile dekanije Ladra (4 vasi), Čiginj (4 vasi) in Bovec (2 vasi) znatno manjše od pluženske rihtarije. Vse vasi so ležale na pobočju desno od Idrijce, Od Želina, ki je spadal še k cerkljanski dekaniji, so se vrstile vasi v sledečem redu: Dolenja Mlaka (Mlacha inferiori), Gorenja Mlaka (Mlacha superiori), Lazeč (Lasic), Plužnje (Plusina), Otalež (Othalisach), Dolenje Jazne (Jasbino inferiori) in Gorenje Jazne (Jasbino superiori).
V	vseh vaseh pluženske rihtarije so bile samo cele kmetije. Največji vasi sta bili Otalež in Plužnje, ki sta imeli po 8 kmetij. Lazeč in Dolenje Jazne sta imeli po 6 kmetij. Manjše vasi so bile Gorenje Jazne (3 kmetije), Gorenja Mlaka (3 kmetije) in Dolenja Mlaka (2 kmetiji). Cela pluženska rihtarija je vključevala tako 36 celih kmetij.
Kot v dekanijah so bili tudi v pluženjski rihtariji po kmetijah nastavljeni kmetje, edino v Otaležu je eno kmetijo imel tkalec (tessedor) Jurij. V Plužnjah, kjer je stanoval rihtar, pa so bili dohodki ene kmetije namenjeni njemu, ne patriarhu („Stiendum est quod redite istius mansi quod reit Matcho pertinent rietaria Plusine").
V	strukturi dohodkov pluženjske rihtarije se pokaže mnogo bolj preprosta in enotna slika kot V cerkljanski dekaniji, kjer smo nakazali več kategorij dajatev in še nekatere specifične primere. Medtem ko je bilo pri cerkljanskih vaseh navedeno, koliko in kaj so posamezne kmetije plačevale nekdaj in koliko sedaj, se ta zapis javlja leta 1377 le za Otalež, Plužnje in Lazeq. Te tri vasi so bile namreč kolonizirane že med leti 1280—1290, torej v času, ko se je plačevalo še pretežno v blagu. Kmetje v teh vaseh so „po starem" plačevali približno enake ali iste vsote in artikle, kot spredaj omenjene Selce v cerkljanski dekaniji. Toda leta 1377 so plačevale vse kmetije v omenjenih vaseh samo v denarju in sicer v Lazcu po 16 liber, v Otaležu in Plužnjah pa po 17 liber in 2 denarja letno za kmetijo. Pri ostalih štirih vaseh pluženjske rihtarije, ki so bile kolonizirane šele v 14. stoletju, pa se v urbarju sploh ne navaja starega načina plačevanja, ki se pač tu ni nikoli uporabljal, ampak samo nove denarne zneske. Tako so plačevali kmetje v obeh Mlakah po 16 liber in v obeh Jaznah po 32 denarjev letno. Pač pa je meso za patriarhovo kuhinjo (Carnes curiae) plačevalo kar 22 kmetij, razen onih v Lazcu in Plužnjah. Celoten dohodek pluženske rihtarije je torej leta 1377 znašal 432 liber in 320 denarjev ter seveda prej omenjeni carnes curiae od 22 kmetij. Isto sumo, izraženo v markah, je navajal tudi urbar sam na koncu popisa pluženjske rihtarije in sicer 22,5 mark in 38 denarjev. („Summa rieterie Plusine capit marchas 22 et mediam et denarios 38") Rihtarija je leta 1377 dajala tako približno 3,4 % dohodkov tolminske grofije.
Tolminski urbar iz leta 1377 nam tako izpričuje osnovno razliko med dekanijo in rihtarijo. Medtem ko je bil v cerkljanski dekaniji seznam fevdalnih bremen zelo pisan in
marsikdaj zapleten, pa je pluženjska rihtarija plačevala samo denar. Do podobnih ugotovitev bi prišli, če bi primerjali cerkljansko ali katerokoli drugo dekanijo z rihtarijo Rut, ki je bila tudi razmeroma kasno naseljena in je prav tako plačevala le v denarju. Izjema je bila vas Obloke, kije bila starejše slovensko selišče.
Kakšne spremembe so se v strukturi dajatev izvršile v teku 14. stoletja, kaže do neke mere tudi primerjava tolminskega urbaija s podatki urbarja rodbine Longo. Ta čedadska plemiška rodbina je proti koncu 13. stoletja dobila od oglejskega patriarha nekatere kmetije v vaseh na Tolminskem, pa tudi v Beneški Sloveniji, Goriških brdih in Furlaniji. OkFOg leta 1300 je tako Johannes Longo dal sestaviti urbar, ki popisuje med drugim tudi po eno kmetijo v Cerknem in Policah. Ti dve kmetiji sta bili v posesti Johannesa Longa verjetno od sedemdesetih let 13. stoletja dalje, ko je bil Johannes gastald v Tolminu. Kmetija v Cerknem je pripadala rodbini Longo kot direktni fevd, pridobljen od oglejske cerkve, kmetija v Policah pa je bila le podfevd oglejskega fevdnika Ulrika iz Soffumberga pri Čedadu. Kmetijo v Cerknem je leta 1300 obdeloval kmet Martin, kmetijo v Policah pa kmet Dominik. Gospod Longo je v urbarju vsakemu predpisal sledeče dajatve in bremena:
1.	Dva stara pšenice in štiri stare ovsa.
2.	Dve ,,živali" z jagnjetom na Jurjevo.
3.	Koštruna ob sv. Petru ali 16 denarjev.
4.	Dve in pol glave živine na Mihelovo ali 25 denarjev.
5.	Dva hleba sira v skupni vrednosti 12 denarjev.
6.	Na Jurjevo 6,5 denarjev davščine „za krave".
7.	Na Mihelovo 4 denarje namesto bržole.
8.	Tri denarje namesto lanu.
9.	En denar za „kruh ribičev".
10.	Tri dni na leto enega kosca, ki je moral dva dni sam skrbeti za svojo oskrbo, en dan pa gaje vzdrževal zemljiški gospod.
11.	Na Jurjevo 4 denarje, na Mihelovo 4 de.narje in o pustu 3 denarje.
12.	Kmetija v Policah je dajala o božiču 8 denarjev namesto voza sena.
13.	Obe kmetiji sta imeli pravico do svinjske paše.
14.	Kmetiji sta bili dolžni nuditi pijačo gospodovim uradnim osebam.
Primerjava pričujočega seznama s popisom cerkljanskih vasi v urbarju iz leta 1377 pokaže sledeče rezultate:
1.	Že na prvi pogled je vidno, da se je plačevalo okoli leta 1300 v glavnem še vedno v blagu, medtem ko so leta 1377 že odločno prevladovale denarne dajatve, kot smo nakazali pri analizi cerkljanske dekanije. Podatki urbarja rodbine Longo se tako
bistveno razlikujejo od onih, ki jih navaja tolminski urbar za čas, v katerem je bil izdan.
2.	Seveda se zgornji seznam dajatev obeh kirretij iz časa okrog leta 1300 skoraj povsem ujema s tistim delom tolminskega urbarja, ki popisuje, kaj in koliko so kmetije dajale ,,po starem". Nekoliko se razlikujejo nazivi in zneski nekaterih dajatev, omenjene pa so tudi nekatere nebistvene dolžnosti in pravice, ki jih leta 1377 ni več (npr. 3 denarji namesto lanu, svinjska paša).
3.	Skoraj stoletni časovni razmak med obema urbarjema, v katerem je gospodarstvo prehajalo z naturalnih na denarne osnove, pa se ob primerjavi urbarja rodbine Longo z zapisi dajatev „po starem" iz leta 1377 pokaže predvsem v sledečih bistvenih razlikah:
a)	Urbar rodbine Longo določa „in festi sancti Georgii duas pecudes cum agnis , kar ustreza postavki „bestiam cum lactantio 2 vel denarios 40" v tolminskem urbarju. Dejstvo, da je v starejšem urbarju za isto dajatev določena samo natu-ralna postavka, v mlajšem pa tudi denarna vrednost, ki se mora dati namesto blaga, kaže na razvoj gospodarstva od naturalne k vse bolj prevladujoči denarni podlagi.
b)	Isto potrjuje tudi davščina „pro vino trium poyesdarum denarios 18", ki se v tolminskem urbarju pojavlja v skoraj vseh zapisih dajatev ,,po starem" in v mnogih postavkah „po novem", urbar rodbine Longo pa je sploh še ne pozna. Okrog leta 1300 je bila to še dajatev pijače, kije bila namenjena funkcionarjem zemljiškega gospoda ob priliki pojezd, pozneje pa se je spremenila v ustrezno denarno protivrednost.
c) Končno je zanimivo to, da pozna starejši urbar še tridnevno tlako koscev, o kateri ni v tolminskem urbarju nobene sledi. Podobno navaja starejši urbar tudi za kmetijo v Zatolminu tridnevno tlako grabljic, ki se pozneje tudi ne omenja več. Slične razlike bi lahko ugotovili, če bi primeijali tolminski urbar z raznimi slučajnimi zapisi s konca 13. ali začetka 14. stoletja. Take primeijave pa bi presegale v uvodu nakazani okvir.
Pripis
Moj ekskurz v dobo, ki je šest stoletij za nami, je lahko prikazal le skop detajl iz življenja naših prednikov. Najbrž se bo zdel opis marikomu preveč suhoparen, bolj statistika kot plastično pripovedovana „zgodovina". Vendar se zgodovina začenja marsikdaj prav pri podatkih in številkah, ki so še kako zgovorne, če jim znamo prisluhniti. Prav ..suhoparne statistike" srednjeveških virov pa najbolj točno in neizprosno pričajo, koliko denarja in dobrot je v stoletjih odteklo s pobočij ob Idrijci in Cerknici, da so gospodje tujega rodu lahko živeli razkošno in razvijali kulturo.
VIRI
1.	Tolminski urbar iz leta 1377. Srednjeveški urbarji za Slovenijo, zv. 2, Urbarji za slovensko Pri-morje. Objavil Milko Kos, Ljubljana, SAZU, 1948.
2.	Urbar rodbine Longo za kraje na Tolminskem, v Beneški Sloveniji in Goriških brdih. Srednjeveški 1954jl Za Sloven|j°' zv- 3- UrbarJ' slovenskega Primorja. Objavil Milko Kos, Ljubljana, SAZU,
LITLRATURA
1.	Tolminski urbar iz leta 1377 (Uvod)
2.	Urbar rodbine Longo (Uvod)
3.	Tolminska gastaldija leta 1377. Milko Kos, Carniola VIII, 1917
4.	Zgodovina Tolminskega. Simon Rutar, Gorica 1882.
5.	Zgodovina Slovencev. Milko Kos.
6.	Zgodovina slovenskega naroda II. Bogo Gralenauer.
7.	Pravna zgodovina Slovencev. Sergej Vilfan.
8.	Zgodovina slovenskega naroda. Josip Gruden.
Dr. Jože Pfeifer
IDRIJSKI RUDNIŠKI KIRURG ANTON M A KOVIC
Službo rudniškega kameralnega kirurga (Berg-Kameral-Chirurgus) v Idriji so v drugi polovici 18. stoletja opravljali povečini ugledni strokovnjaki. Od leta 1766 je bil idrijski kirurg znani prirodoslovee Baltazar Hacquet, kije po odhodu iz Idrije leta 1773 postal učitelj babištva v Ljubljani, pozneje profesor na ljubljanskem medikokirurškem liceju, zaključil pa je svojo znanstveno kariero kot univerzitetni profesor v Krakovu Njegov naslednik v Idriji, v letih 1774-1776, je bil Franc Klopstein, pred prihodom v Idrijo učitelj babistva v Ljubljani (1). Za njim je postal idrijski kirurg Baltazar Eggenberger ki ne sodi med vidnejše zdravstvene delavce svojega časa in je v Idriji umrl leta 1795 (2) Pač pa je bil uglednejši njegov naslednik doktor kirurgije Janez Mihael Seeger, ki je bil pred nastopom službe v Idriji prosektor in predavatelj praktične anatomije na medikokirurškem liceju v Ljubljani ter izpraševalec pri izpitih za kirurge (3).
Kar zadeva zdravstvene delavce, ki so jih takrat imenovali kirurge (Chirurgus vVundarzt, ranocelnik), jih ne gre istovetiti s sodobnimi kirurgi specialisti. V primeri z zdravniki (fiziki) so bili takrat navadni kirurgi po položaju in izobrazbi nižji zdravstveni delavci in so zdravili predvsem „zunanje bolezni". Do srede 18. stoletja so bili stanovsko se izenačeni z obrtniki in šele kirurški liceji, ki so jih začeli ustanavljati v drugi polovici 18. stoletja, so absolventom teh šol omogočili višjo strokovnost in tudi višji družbeni
položaj. Takrat so začeli praktično kirurgijo poučevati tudi na medicinskih fakultetah in tam izšolani kirurgi so že dosegali akademski naslov „magister". Bolj sposobni in podjetni kandidati so lahko poštah celo doktorji kirurgije, kakor zgoraj omenjeni Seeger. Najbolj prizadevni pa so si pridobili lahko tudi dva doktorata in so se nazivali doktorji medicine in kirurgije, kot npr. profesor ljubljanskega medikokirurškega zavoda Vincenc Kern (4). Le slednje bi lahko enačili z današnjimi kirurgi specialisti. Ponavadi so bih takrat kirurgi istočasno tudi porodničaiji, za idrijskega kameralnega kirurga je bilo to celo obvezno.
Po Seegeijevi smrti pod konec leta 1797 (5) se je za razpisano mesto idrijskega kameralnega kirurga javilo 21 kandidatov; rudarski višji urad (Berg-Oberamt) v Idriji je med njimi izbral peterico „z najboljšimi spričevali" in poslal o tem poročilo dvorni komori za denarstvo in rudarstvo (Hofkammer in Muenz - und Bergwesen) na Dunaju, s prošnjo, da med njimi izbere najprimernejšega. Med petero izbrancev so se uvrstili: graška ranocelnika in porodničarja Janez Leopold Kern in Matija Goijup (Goriup), diplomirani kirurg in magister porodništva Anton Makovic (Makoviz) iz Ljubljane, magister kirurgije in porodništva Ljubljančan Franc Jožef Melzer, ki je ob času razpisa že začasno (provi-sorio modo) opravljal delo idrijskega, kirurga, in Kari Jožef Schuster, magister ranocel-ništva in porodništva ter živinozdravnik iz Trnave na Slovaškem (6).
Dvorna komora je dne 7. aprila 1798 sporočila rudarskemu uradu v Idriji, daje cesar za novega rudniškega kameralnega kirurga imenoval dosedanjega ljubljanskega stanovskega in policijskega ranocelnika in porodničarja Antona Makovca. Zanj so se na Dunaju odločili zato, ker obvlada deželni jezik (slovenščino) in ima „mnoga upoštevanja vredna priporočila" (7).
Preden je prišel v Idrijo, je bil Makovic ugleden in uspešen ljubljanski kirurg in porod-ntčar. O njegovi dejavnosti pred prihodom v Idrijo, ki sta jo raziskovala literarni zgodovinar France Kidrič in zdravstveni zgodovinar Ivan Pintar. bomo le kratko poročali.
V	slovensko slovstveno zgodovino se je Makovic uvrstil kot prvi predavatelj medicinske stroke (babištva) v slovenskem jeziku in prvi inteligent, ki je priredil slovenski poljudno-strokovni spis z medicinskega področja, ko je leta 1782 izdal babiški priročnik z naslovom Prašanja mu odgovori čez všegarstvu, po navskeh bukvah Rafaela Joanesa Steidela od všegarstva. Tej publikaciji je leta 1788 sledila Makovčeva brošurica Podvučenje za babice iz nemškiga na kranjski jezik prestavleno, istega leta pa je pripravil še obširnejši babiški učbenik Ušegarske bukve za babice na deželi. S to dejavnostjo se je Makovic vključil v prizadevanja slovenskih preroditeljev, ki so si prizadevali, da bi pritegnili nove panoge v slovensko obravnavo in slovenizirali tudi višje in strokovno šolstvo. Svoje simpatije za slovenski prerod je Makovic izpričal tudi s tem, da je postal član obnovljene Ljubljanske učene družbe Academia Operosorum in je v letu 1789 in 1790 bil med diletanti, ki so uprizorili Linhartovo Županovo Micko. Po smrti svojega svaka Linharta (1795) se je menda naporom preroditeljev odtujil (8).
Zgodovina porodništva na Slovenskem pa Makovcu pripisuje zasluge, daje zainteresiral za porodništvo kot upravno zadevo posvetno razumništvo in duhovščino na Kranjskem ter si izredno prizadeval za vzgojo sposobnih babic in odpravljanje predsodkov in neznanja v porodničarski praksi in higieni materinstva. S svojo publicistično in učiteljsko dejavnostjo je propagiral novo smer v porodništvu, ki odklanja nepotrebne posege pri porodu in ga smatra, dokler normalno poteka, za fiziološki dogodek. Pintar meni, da Makovca lahko štejemo za „pravega očeta našega porodništva" (9).
V	zgoraj omenjenem poročilu idrijskega rud. urada dvorni komori najdemo povzetke iz dokumentov, ki so jih kandidati predložili ob natečaju za mesto idrijskega kirurga. Iz njih razberemo nekaj podatkov o Makovčevi dejavnosti pred prihodom v Idrijo, ki izpopolnjujejo doslej objavljene življenjepisne navedbe. Tako beremo, daje Makovic leta 1776 dobil na dunajski univerzi diplomo kirurga, leta 1777 pa diplomo magistra porodništva (artis obstetriciae). V Ljubljani je brezplačno poučeval kandidatke za babiški poklic, za uspešen pouk je bil uradno pohvaljen. V letu 1793 je pomagal dr. Jugovicu (Jugowitz) ob hudi epidemiji koz v Ljubljani. Leta 1783 so ga „zaradi preizkušene spretnosti in goreče prizadevnosti" imenovali za deželnega stanovskega kirurga z letno plačo 100 goldinarjev, leta 1790 so mu odobrili 25 gld. letno za oskrbovanje porodnic, opravljal je tudi službo policijskega kirurga, za kar je dobival 50 gld. letno. Priporočilo policijske direkcije ga hvali, da je bil „uporaben ob vsaki priložnosti in ob vsakem času", direkcija skrbnišnice (Versorgniss-Haus) poroča, da je delaven in prizadeven kirurg in
porodničar, ljubljanski mestni magistrat pa potijuje, da je strokovno sposobna oseba, sicer pa „pošten, značajen in moralno neoporočen mož". Omenja se tudi priporočilo ljubljanskega deželnega prezidija, ki je bilo priloženo aktom (10). Zanimivo je, da se v tem poročilu o Makovčevih zaslugah njegova publicistična dejavnost sploh ne omenja.
Vsa ta ugodna spričevala so pripomogla, da je Makovic postal najresnejši kandidat za mesto idrijskega kirurga. Vendar kaže, da je bilo odločilno priporočilo ljubljanskega deželnega prezidija z dne 7. decembra 1797, ki ga je podpisal grof Hohenwart in ga naslovil osebno na rudarskega svetnika in takratnega predstojnika višjega rud. urada v Idriji von Gerstorfa. V tem pismu izjavlja Hohenwart, da je priporočilo napisal na Makovčevo prošnjo, ne želi pa mu s tem izboriti prednosti med kandidati. Vendar sporoča, da je Makovic v Ljubljani zelo cenjen in iskan strokovnjak in bo mnogim Ljubljančanom žal, če bo mesto zapustil. V svoji stroki je spreten in izkušen, sicer pa prizadeven in moralno neoporečen, zato bo za gotovo tudi v Idriji zelo koristen (11).
Rudarski višji urad v Idriji je dne 19. aprila 1798 Makovca obvestil, daje imenovan za idrijskega kameralnega kirurga. V obvestilu se navaja, da bo njegova redna letna plača znašala 500 gld., dobival bo tudi dodatek 167 gld. za vzdrževanje dveh kirurških pomočnikov. Razen tega bo prejemal še tako imenovano padaijevo dnino (Baderschicht), ki jo prispevajo rudarji, zato pa jim mora brezplačno puščati kri, jim rzdirati zobe in jih briti. Gre mu tudi prosto stanovanje, bratovska skladnica pa skrbi za kurjavo v kirurgični ordinaciji (12). Padarjeva dnina je v tistih časih znesla letno okoli 330 gld. (13) in so tako Makovčevi redni letni dohodki dosegli kar čedno vsoto okoli 1000 gld. Vendar moramo pri tem upoštevati, da je moral s tem denarjem oskrbovati tudi dva pomočnika in v Idriji ni imel priložnosti, da bi kaj dodatno zaslužil s privatno prakso, kakor v Ljubljani, ker so imeli skoraj vsi idrijski prebivalci pravico do brezplačnega zdravljenja (14). Dolžnost, da kirurg tudi brije rudarje, je bila zastarela obveznost iz časov, ko so bili kirurgi še obrtniki in so pogosto istočasno izvrševali kirurško in brivsko obrt. Makovic seveda ni več sam bril rudarjev; za to opravilo je neki osebi plačeval po 17 gld. letno (15). Tudi pogosto puščanje krvi, kar je bilo nekoč zelo čislana zdravilna metoda, je že konec 18. stoletja v Idriji precej prišlo iz navade (16).
Skladno s takratnimi predpisi je moral Makovic ob nastopu službe podpisati službeno instrukcijo, ki je določala dolžnosti idrijskega kirurga in vsebovala predpise, po katerih se mora pri delu ravnati. Ta instrukcija z dne 26. aprila 1798 ima 27 členov ter uvodni in sklepni odstavek. Sedmi člen določa, da mora kirurg vzdrževati „dva sposobna in v kirurgiji izkušena pomočnika", ki mu pri delu pomagata in mora biti eden od njiju stalno v kirurgični ordinaciji (officine), da je tako ob nesrečah pomoč vedno pri roki. Porodni-čarske dolžnosti kirurga določajo trije členi. Po 11. členu je kirurg dolžan pomagati pri vseh težkih porodih. Kirurgu so podrejene tri idrijske babice, kijih mora večkrat sklicati in jih vaditi (čl. 12), brezplačno pa mora tudi poučevati nove kandidatke za babiško službo in sploh skrbeti za babiški naraščaj (čl. 13). V zadnjem členu se kirurgu priporoča zmernost in dostojnost (17). Ostala določila (podrejenost rudarskemu uradu, upoštevanje splošnih zdravstvenih predpisov, nadomeščanje ob odsotnosti, skupine upravičencev do brezplačnega zdravljenja, predpisovanje receptov, ordinacijski čas, obiski na domu, preprečevanje zlorab, postopek pri sprejemanju v stalež bolnikov, skrb za neoporečna zdravila, poročila in bolniški raporti, zdravljenje bolne živine) so prav taka kakor v instrukciji za zdravnika iz letaki792, o kateri smo v naši reviji že obširneje poročali. Tudi sklepni odstavek je podoben in priporoča soglasje med zdravstvenimi delavci (18).
Ze v juniju 1798 je Makovic pokazal, daje res ,.uporaben ob vsaki priložnosti". Dne 18. junija 1798 je sporočil rudarskemu uradu, daje sprejel uradno navodilo, naj nabavlja kilne pasove za idrijske rudarje pri dunajskem bandažistu VVolfsohnu. Menil je, da ti pasovi niso primerni, ker se ne izdelujejo po meri, njihova kvaliteta ni neoporečna in se tudi pri vojaštvu niso obnesli. Ker sam že 23 let izdeluje kilne pasove, suspenzorije (zaščitne pasove) in priprave, ki korigirajo izpad maternice (Mutter-Vorfahl-Maschinen), se je ponudil, da bi take pripomočke za idrijske zavarovance sam izgotavljal. Njegovo ponudbo je rudarski urad sprejel (19), dvorna komora pa je dovolila, da odslej sam izdeluje in popravlja kilne pasove, saj je pri tem delu pokazal „odlično spretnost" (20).
Slabše je Makovic uspel s predlogom, da se nabavi nekaj dodatnih instrumentov za živinozdravstvene potrebe, ki gaje dne 6. nov. 1798 naslovil na rud. višji urad (21). Predlog je rudniško predstojništvo poslalo v presojo takratnima idrijskima zdravnikoma
dr. Hafneiju in dr. Nangerju, ki pa sta menila, da bi od šestih predlaganih instrumentov kvečjemu dva morebiti prišla v poštev za nakup, namreč troakar (igla za puščanje zraka pri napenjanju živine) in cinasta brizgalka z nastavkom. Predlog, da se nabavi nožiček za puščanje krvi pri živini, sta zdravnika odklonila z malo primerno utemeljitvijo, češ da naj živini pušča kri, kot doslej, krajevni kovač (22). Obveljalo je mnenje zdravnikov (23).
Sedem mesecev je minilo, kar je Makovic postal idrijski kirurg, ko seje odločil, da se bo korenito lotil reševanja problemov porodniške službe v Idriji, torej tiste zdravstvene dejavnosti, s katero se je že pred prihodom v Idrijo največ pečal. Dne 26. nov. 1798 je poslal rudarskemu višjemu uradu v Idriji poročilo o pomanjkljivostih takratne idrijske babiške službe in istočasno predložil načrte, kako bi se stanje zboljšalo.
Že v začetku poročila razkrije Makovic svojo posebno zavzetost za porodništvo in izpove, da ga je „vsega prežela misel", kako bi se kot kameralni kirurg izkazal tudi v porodniški službi. Ugotovil je, da so idrijske babice slabo izšolane in pri oskrbi porodnic delajo napake. Omenja mlado rudarsko ženo, ki se ji je pri prvem porodu povsem pretrgal presredek, tako da ima sedaj skupno telesno odprtino za črevo in nožnico, skozi katero se ji praznita blato in voda, ki ju ne more zadrževati. Gnusi se možu in drugim ljudem, okvare pa se ne da več popraviti. Ugotovil je, da nekaj žensk v Idriji trpi zaradi izpadle maternice, izpadlega črevesa in zlate žile samo zato, ker niso imele pravilne porodne oskrbe. Babice tudi ne poznajo pravilne poporodne nege, sicer bi se ne zgodilo, daje pred kratkim skoraj izkrvavela uradniška žena, ki je babica ni nadzirala še tri ure po porodu, kakor bi jo po predpisih morala. Nastopila je pri tej ženi po porodu huda krvavitev in gotovo bi izkrvavela, če ne bi kirurg pravočasno ukrepal.
Trditev, da so idrijske babice slabo izvežbane, podkrepi Makovic z ugotovitvijo, daje to spoznal že tudi njegov predhodnik dr. Seeger in je zato nabavil posebno porodniško lutko (Geburts-Maschin), da bi se na njej babice vadile. Zato tudi Makovic prosi, naj mu rud. višji urad dovoli prirediti tečaj, na katerem bo vsak petek popoldan po eno uro babice praktično poučeval. Na lutki, na rtiodelu ženske medenice in na steklenem balonu (Glas-Ballon) bi jim prikazoval, kako se z zunanjimi in notranjimi prijemi ugotavlja, ali gre za normalen ali kompliciran porod, vadil bi jih v pravilnih prijemih ob rojstvu otroka in poučeval, kako je treba odstraniti zaostalo posteljico in negovati otročnice. Ta predavanja naj bi bila javna, vstop naj bi bil prost za vse poročene ljudi obeh spolov. Makovic bi predaval tako v nemškem, kot „v kranjskem deželnem jeziku". Končno v dopisu še zaprosi, naj rud. urad idrijskim babicam naroči, da morajo tečaj redno obiskovati in ob prvem predavanju prinesti s seboj svoje babiške instrumente (24).
V prilogi k temu poročilu je Makovic predložil tudi seznam predmetov, ki bi jih potreboval za praktični pouk, ter seznam instrumentov in zdravil, ki bi jih morala imeti dobro opremljena babica. Za pouk bi se rabilo nekaj lesenih stolov za poslušalce, po-dolgasta miza za porodniško lutko, posteljno stojalo, slamnjača in štiri slamnate blazine, s katerimi se lahko prikaže, kako se pripravi ležišče porodnice pri različnih porodnih legah. Vsaka babica bi morala imeti tope zakrivljene škaije, kos ozkega traku za prevezovanje popkovnice, klistirno brizgalko, krstno brizgalko (za krščevanje otrok v materinem telesu in za vbrizgavanje mehčalnih sredstev), maternično brizgalko z luknjičasto cevko (za izpiranje krvaveče in vnete maternice), ki se da z nastavkom spremeniti v klistirno brizgalko za otroka, nadalje kateter (za odvzem urina) in omarico za babiška zdravila s štirimi stekleničkami in štirimi predalčki. V stekleničkah bi babice imele jelenovec in salmijak (za poživljanje), cimetovo tinkturo (proti krvavitvam) in esenco iz bobrovine (proti krčem). V predalčkih pa bi bile kamilice, tekoče kadilo (Flussrauch) za tople obkladke, račja očesca (proti zgagi), košček bobrovca in nekaj muškatnih listov. V omarici bi morala biti tudi goba za umivanje, svilena nit za obračanje ploda pri nenormalnih legah in košček hrastove gobe (Eichenschvvamm) za ustavljanje popkovne krvavitve. Porodni stol, ki so ga babice v Idriji očitno še kdaj uporabljale, je Makovic odklonil, češ da je nepotreben; neroden in pri krvavitvah ali zaostali posteljici celo nevaren (25).
Nedvomno je bila Makovčeva ocena idrijske babiške službe stvarna in utemeljena, arhivski viri pa nam tudi povedo, kje je iskati vzrok za take razmere. Dasi je bila namreč v Ljubljani že od leta 1753 babiška šola (26), se idrijske babice niso tam šolale. Zgoraj omenjena instrukcija za idrijskega kirurga je namreč določala, naj se pri njem izuče nove kandidatke za babiški poklic. Tako tudi beremo v nekem poročilu idrijskega rudniškega predstojništva graškemu guberniju iz leta 1789, da sta idrijska kirurga Hacquet in
Klopstein krajevne babice „izbirala, poučevala, izpraševala in nastavljala". Tam rud. urad tudi poudaija finančno korist, ki jo ima od tega rudniška blagajna, češ da bi bilo treba v Ljubljani izšolanim babicam plačevati vsaj po 150 gld. letno (27). V Idriji izučene babice, ki so babiško službo opravljale kot postranski poklic, pa so prejemale le borih 12 gld. letno (28). Zato seveda pri izbiranju babic niso mogli biti posebno zahtevni.
Vprašljivo je, ali je bilo tako šolanje novih babic za Idrijo sploh še v skladu z obstoječimi predpisi. Dvorni dekret iz leta 1787 je namreč naročal, da se smejo pri ranocelni-kih izučiti le podeželske babice, medtem ko se morajo babice v mestih in obljudenih krajih izšolati na liceju ali na univerzah (29). Zato je čudno, da je leta 1789 graški gubernij zavrnil ugovor idrijskega kirurga Eggenbergerja, ki se je skliceval na vladna določila in se branil poučevati nove kandidatke. Gubernij je takrat presodil, da so idrijske babice podeželske babice (Land-Hebammen), zato naj jih usposobi za babiški poklic ranocelnik (30). Ni dvoma, da je bilo tako tolmačenje nepravilno, saj je bila Idrija, kije takrat štela skoraj 4000 prebivalcev, prav -gotovo „obljuden kraj", če že njene mestne pravice niso bile neizpodbitne.
Tako je v Idriji ostal v navadi individualni pouk babic, kije lahko uspešen, če je učitelj dober strokovnjak in pedagog, kar sta bila. za gotovo Hacquet in Klopstein ter pozneje Seeger in Makovic. Kaže pa, daje Eggenberger, kije v Idriji opravljal službo kirurga in porodničarja v letih 1776 do 1795, babiški pouk zanemarjal. Rudniško vodstvo mu je leta 1788 očitalo ..malomarnost pri predavanjih iz porodništva" (31), pogosto so ga predstojniki opominjali in mu grozili, vendar so mu le prizanašali in mu spregledovali njegove ,,pomilovanja vredne slabosti" (32).
Eggenbergerjeva brezbrižnost pri strokovnem poučevanju starih in usposabljanju novih babic, zastarela instrukcija, ki je vso skrb za vzgojo babiškega naraščaja prepuščala kirurgu, in stiskaštvo rudarskega urada pri babiških plačah, vse to so bili škodljivi dejavniki, si so privedli do hudih pomanjkljivosti v idrijski babiški službi. Eggenbergerjev naslednik dr. Seeger je sicer spet začel skrbeti za babiški pouk, nabavil je leta 1797 že zgoraj omenjeni „model ženskega telesa s premakljivo maternico in dvema plastičnima modeloma ploda" (33), vendar so se posledice pomanjkljivega znanja babic kazale še tudi v času, ko je Makovic prevzel porodničarsko službo v Idriji.
Makovic je očitno vedel, da se idrijska zdravnika ne navdušujeta za predloge, ki jih je navedel v zgoraj opisanem poročilu. Ko je namreč zvedel, da je rud. višji urad naročil fizikoma, naj o njegovih predlogih podasta mnenje (34), je z novim dopisom svoj predlog, da bi priredil babiški tečaj, „iz tehtnih razlogov" umaknil (35). Rudarski urad mu je v odgovoru preklic odsvetoval, češ daje njegov predlog ,,splošno koristen in predlagatelju v čast", ga opozoril, da je po instrukciji tako dolžan babice poučevati in izrazil sum, daje vzrok njegovega preklica pomanjkljiva „harmonija" med njim in zdravnikoma (36).
Ponovno je Makovic pisal rud. višjemu uradu dne 17. dec. 1798 in v dopisu zanikal, da bi bila med zdravstvenimi delavci v Idriji kaka nesoglasja, češ da oba zdravnika, ki sta „sposobna moža", spoštuje, pa tudi njega so v Ljubljani imeli za ,.mirnega in spravljivega človeka". Prizna pa, da so ga užalili, ko so .poslali njegove predloge v presojo zdravnikoma, saj je sam „edini manualni porodničar" v kraju. V Ljubljani je javno poučeval porodništvo, ne da bi oblast za to zahtevala mnenje višje zdravstvene službe (proto-medikata). Tudi mu je znano, da takrat, ko je njegov predhodnik dr. Seeger nabavljal učila za babiški pouk, ni rudarski urad zahteval nikakega mnenja zdravnikov. Kljub vsemu pa hoče upoštevati nasvet rudniškega vodstva, zato naj ostanejo njegovi predlogi v veljavi. Dodatno še prosi, naj rud. urad izbere dve mladi rudarski vdovi, vešči branja in pisanja, da ju bo usposobil za babici. Opazil je namreč, da starejšima babicama praktični prijemi pri vajah ne gredo od rok, težko ju bo odvaditi vajenih predsodkov, pa tudi telesno sta že opešali. Ponovno tudi zaprosi, naj se babicam naroči, da bodo prinesle k naslednjim vajam svoje instrumente na vpogled (37).
Razumljivo je, da je bil Makovic, nekdaj vodilni porodničar in babiški učitelj v Ljubljani, upravičeno nezadovoljen, da bi njegove predloge, ki so zadevali babiško službo, ocenjevala idrijska zdravnika, ki mu v praktičnem porodništvu gotovo nista bila kos. Vendar pa je bil postopek rud. urada formalno pravilen, saj je bil idrijski kirurg po določilih instrukcije za idrijska zdravnika iz leta 1792 zdravnikoma podrejen (38). Po drugi plati pa je bilo res, da rud. urad ni zahteval strokovnega mnenja idrijskih zdravnikov takrat, ko je Makovčev predhodnik dr. Seeger nabavljal porodniški model (fantom) za
praktični pouk babic (39)! Morda je takrat rudniško vodstvo tak postopek zato opustilo, ker je bil Seeger doktor kirurgije in zdravnikoma po akademskem položaju enakovreden, Makovic pa je bil le magister porodništva. V našem opisu bomo še podrobneje prikazali, kako sta takratna idrijska zdravnika nasprotovala Makovčevim predlogom, vendar kaže, da sta se mu upirali tudi starejši babici, ki ju je tudi strokovno slabo ocenil. To bi sklepali iz dvakratne Makovčeve prošnje, naj rud. urad babicam naroči, da prinesejo svoje instrumente kirurgu na ogled. Posredovanje rud. urada bi v normalnih razmerah ne bilo potrebno, saj so bile babice po določilih instrukcije podrejene kirurgu in bi kot predstojnik sam lahko zahteval od njih, da izpolnjujejo njegova naročila. Sicer pa Makovic tudi v Ljubljani pri mnogih babicah ni bil priljubljen, ker je ostro grajal škodljive babiške razvade in je bil v babiški šoli strog izpraševalec (40).
Na Makovčev predlog je rud. višji urad v Idriji naročil trem idrijskim babicam, Ter-pinovi (Terpinin), Muličevi (Mulitsch) in Makovičevi (Makouitsch), da morajo kirurgu predložiti instrumente, ki jih uporabljajo. Urad je tudi naročil justiciaiju (sodno-upravnemu uradniku) Gariboldiju, naj javno razglasi, da se iščejo primerne kandidatinje za babiški poklic in tudi dninskemu pisaiju (Schichtenschreiber) so ukazali, da rudarjem v zbiralnici (Gesellstube, „šelštev") prebere ta razglas (41).
Za te začetne nesporazume med kirurgom in zdravnikoma je iz zapisnika tedenskega posvetovanja vodilnih rudniških uslužbencev (Bergkonsultation) z dne 6. dec. 1798 zvedela tudi najvišja rudarska instanca, dvorna komora za denarstvo in rudarstvo na Dunaju, ki je zaenkrat le naročila, naj se kirurg ravna po instrukciji in naj živi v soglasju s kameralnima fizikoma (42).
Nesoglasje se je zaostrilo, ko sta dne 2. jan. 1799 idrijska fizika dr. Blaž Hafner in dr. Anton Nanger dostavila višjemu rud. uradu zahtevano strokovno mnenje. Javnih predavanj sicef izrecno nista odklonila, pač pa sta menila, da nekaterih zahtevanih pripomočkov predavatelj ne rabi. Tako sta menila, da za pouk ne potrebuje postelje in slamnjače, saj se porodni model lahko postavi na mizo. Štiri blazine za ponazarjanje porodnih leg bi morda kazalo nabaviti, dasi jih javni učitelj porodništva na dunajski univerzi ne uporablja. Sicer pa sta sodila, da Makovic še nima primernega učila za pouk anatomije ženskih rodil, zato priporočata, da se predavanja odlože, to tem bolj. ker so zimski dnevi kratki, vreme slabo in bi babice težko redno prihajale k pouku. Primerneje se jima zdi, 'da bi Makovic „pozneje" predaval dvakrat tedensko. Ostro sta odklonila Makovčev predlog, da bi predaval tudi v slovenščini, češ da je to ..nepotrebno in celo škodljivo". Babice so se doslej učile v nemščini, zlasti starejši babici bi „kranjska terminologija" lahko zbegala.
Zdravnika sta tudi menila, da babice ne potrebujejo dodatnih instrumentov. Krstna brizgalka je nepotrebna, saj se otroka lahko krsti v materinem telesu tudi z maternično brizgalko, pa tudi te babice ne rabijo, saj je pri težkih porodili vedno prisoten porodničar. Prav t#ko naj bi le porodničar uporabljal kateter. Babice ne potrebujejo nobene skrinjice za zdravila, saj zdravil ne poznajo in jih ne smejo po lastni presoji odrejati. Zadošča, če imajo pri sebi jelenovec (Hirschhorngeist) za poživljanje, umivalno in hrastovo gobo pa lahko dobe v lekarni. Končno se zdravnika tudi nista strinjala z Makovčevim mnenjem, da je porodni stol nepotreben, češ da včasih le pomaga pri šibkih popadkih in olajša porod (43).
Očitno je Makovie zvedel, da sta zdravnika že predložila strokovno mnenje, ki ni podpiralo njegovih teženj, še predno so ga o tem uradno obvestili. Zato je skušal v dopisu rud. uradu z dne 8. jan. 1799 ponovno utemeljiti svoje predloge. Vsebina dopisa, ki sta ga sestavila zdravnika, mu v podrobnostrh vsekakor še ni bila znana, saj ga v svojem dopisu sploh ne omenja, pa tudi v njem ne pokaže prizadetosti, ki bi jo pričakovali spričo drobnjakarske kritike in očitnega nerazumevanja zdravnikov za njegova prizadevanja.
V tem ponovnem dopisuje Makovic najprej poročal, dajč pregledal instrumente, ki so mu jih babice prinesle na pregled. Ugotovil je, da ima Muličeva, ki je sicer nadobudna babica, neprimerne škarje, dve babici pa nimata elastičnih gumijastih sesalk za mleko. Seveda tudi nobena še nima tistih pripomočkov, ki jih je želel na novo uvrstiti v obvezno babiško opremo (cinasta krstna brizgalka, kateter iz plastičnega gumija, umivalna goba in omarica za zdravila). Makovic vztraja pri tem, da se ti pripomočki nabavijo. Zdi se mu namreč potrebno, da se dejavnost idrijskih babic razširi, saj se niso izšolale zato, da bi vodile le normalne porode, kar lahko opravi „vsaka uporabna ženska", pač pa naj bi znale
ukrepati tudi ob komplikacijah pri porodu, kar jim dovoljuje tudi Steidelejev babiški učbenik (44).
Svoje staliSče je Makovic podkrepil v prilogi k dopisu, v kateri je iz Steidelejevega učbenika izpisal tista stanja, pri katerih je babicam dovoljen poseg. Babice bi smele in morale ukrepati pri prenehanju popadkov in pri nepravilnih popadkih med porodom, pri prezgodnjem razpoku porodnega mehuija, pri nepravilnostih materničnega ustja, porodnih motnjah zaradi polnega črevesja ali mehurja, pri težavah v nosečnosti in pri prezgodnjem porodu, pri porodni božjasti (Frass), zaostali posteljici, poškodbah porodne poti, pri poporodnih krvavitvah, krčih in čišči, pri mlečni mrzlici (Milchfieber) in pri vnetju dojk. Po Steidelejevem učbeniku smejo babice odrejati vrsto zdravil, Makovic jih našteje kar 34 za zunanjo in notranjo uporabo. Učbenik dovoljuje babicam, da uporabljajo kateter, krstno in maternično brizgalko, klistir in sesalko za mleko, dovoljeno jim je tudi puščanje krvi iz vene in iz popkovnice (45).
Idrijska zdravnika sta se dne 23. jan. 1799 na ta Makovčev dopis odzvala z dodatnim strokovnim mnenjem, v katerem sta ostro obsodila Makovčevo prizadevanje, da bi razširil strokovno dejavnost idrijskih babic. Kakor v prvem, sta,tudi v tem dopisu zatrjevala, da babice ne potrebujejo za svoje delo nobenih novih pripomočkov, niti gumijasta sesalka za mleko se jima ne zdi potrebna, češ da je primerneje, če se zaostalo mleko pri dojnicah izsesa z usti. Kateter in krstno brizgalko bi po njunem mnenju potrebovale le podeželske babice, ki nimajo pri roki porodničarja, kolikor so zadostno poučene v anatomiji in rabi instrumentov. Ponovno sta odklonila, da bi babice same odrejale ,.dragocena zdravila" ali celo zdravila bolezni otročnic. Očitala sta Makovcu, da napačno tolmači Steidelejev učbenik, ki ni namenjen le babicam in da jim prepušča opravila, ki jim je komaj kos poprečen porodničar. Podtaknila sta mu celo težnjo, da morda zato želi razširiti dejavnost babic, da bi se znebil porodničarskih dolžnosti (46).
Višji rud. urad v Idriji je očitno sedaj menil, da so zdravstveni delavci svoja stališča dovolj izčrpno prikazali in je zadnja dva Makovčeva dopisa, kakor tudi obe mnenji idrijskih zdravnikov dne 7. febr. 1799 poslal v presojo dvorni komori. Tem dopisom pa je priložil, skladno z uradnim postopkom, še spremni dopis, ki je vseboval stališče rud. urada do teh, tako nasprotnih mnenj in predlogov. Rud. urad v dopisu poudari, da strokovnih zadev sicer ne more presojati, ne more pa tudi prezreti mnenja obeh zdravnikov, zato predlaga dvorni komori, da se odobri le nabava tiste opreme in instrumentov, ki jo zdravnika smatrata za potrebno. Rudarsko predstojništvo meni, da res ni primerno babicam prepuščati zdravila, saj imajo lekarno sredi mesta. Tudi se upravi zdi, da za Idrijo niso ,.primerna" javna predavanja o porodništvu, ki bi bila tudi povsem prepuščena kirurgovi „samovolji". Kirurg naj poučuje le babice, ni potrebno, daje pouk vsak teden, pač pa „kadar dopuščata čas in okoliščine". Krivično sumničenje zdravnikov, da se kiruTg želi znebiti dela, pa je rud. urad omilil s pohvalo, da Makovic oskrbuje porodnice „s hvalevredno prizadevnostjo" (47).
Dvorna komora je potrdila mnenje rud. urada in idrijskih fizikov in je v odgovoru dne 22. febr. 1799 naročila, naj kirurg poučuje babice ,kakor doslej", naj od njih ne zahteva več kakor zmorejo, operativne posege pa naj opravlja sam, kakor so delali njegovi predhodniki (48).
Čeprav je Makovic vedel, da bo odločitev dvorne komore moral upoštevati, pa kaže, da se s takim izidom ni mogel sprijazniti. Še enkrat je dne 6. apr. 1799 naslovil na višji rud. urad pismeno vlogo. V dopisu poudarja, da so bili vsi njegovi predlogi v skladu z obstoječimi predpisi, ki so mu dobro znani, saj je že 24 let porodničar, več let je bil v Ljubljani načelnik kirurškega gremija (strokovnega združenja), na ljubljanskem liceju pa je 12 let poučeval porodništvo v nemškem in kranjskem jeziku. Predaval je vpričo protomedikusa (višjega zdravnika), z vednostjo deželne gosposke, kresijskega urada in študijskega zbora (Studium-Consses), dvorna oblast ga je celo pohvalila. Njegovi predlogi temeljijo na Steidelejevem učbeniku, ki sta ga potrdili fakulteta in dvorna oblast, uporabljajo pa ga na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem. -Kar zadeva babiške instrumente, se Makovic omeji le na ugotovitev, da so vse aprobirane babice v cesarskih mestih opremljene z gobo in krstno brizgalko, le idrijske ne. Poudari, da je stremel s svojimi predlogi le za tem. da bi babice usposobil za nudenje nujne pomoči porodnicam, zato ga je prizadel krivičen očitek zdravnikov, češ da hoče svoje delo prevaliti na babice. Ker mu je bilo naročeno, naj poučuje babice na dosedanji način, ve pa, da sta med
njegovimi predhodniki le Hacquet in Seeger babice poučevala, prosi naj mu rud. urad izposluje pismeno navodilo zdravnikov, da bo vedel, kakšno metodo sta pri pouku uporabljala. Ob koncu Makovic še zaprosi, naj mu zdravnika, ki sta odklonila nabavo postelje, razložita, kaj bo pri pouku počel s slamnatimi blazinami na podolgovati mizi (49).
Temu dopisu je Makovic priložil še seznam porodnih komplikacij, pri katerih mora porodničar nuditi instrumentalno pomoč (50). S tem je najbrž hotel pokazati, daje kljub predlagani razširitvi babiške dejavnosti še dosti porodniških posegov, kijih sme izvršiti le porodničar.
Pikre in posmehljive pripombe ob koncu zadnjega Makovčevega dopisa je rud. urad ostro zavrnil. V odgovoru z dne 11. apr. 1799 mu je zabičal, naj se ne pritožuje več nad zdravnikoma, saj je njuno mnenje potrdila dvorna komora, nista pa mu dolžna razlagati, kako naj sedaj babice poučuje. Rudniško predstojništvo mu je tudi naročilo, naj ga neha nadlegovati z ,,dolgo veznimi in utrudljivimi vlogami", raje naj v miru poučuje babice, kakor so delali njegovi predhodniki (51).
Tako se je torej neuspešno zaključilo Makovčevo prizadevanje, da bi preosnoval idrijsko babiško službo. Ravnanje idrijskih zdravnikov in oblastnih organov ga je upravičeno prizadelo. Omenili smo že, da sta bila idrijska fizika v praktičnem porodništvu za gotovo manj iskušena kakor Makovic, dolgoletni priznani babiški učitelj, zato tudi nista bila zmožna ocenjevati Makovčeve učne metode in presojati njegovih predlogov za nabavo babiškega instrumentarija, dasi sta formalno bila kirurgu nadrejena. Nasprotovala sta nabavi nekaterih pripomočkov, ki bi se z majhnimi stroški lahko kupili. Vzbuja se nam vtis, da sta se s takim ravnanjem zdravnika želela pred kirurgom uveljaviti in tako tudi v tej pravdi ni šlo brez netovariške stanovske ljubosumnosti. Zlasti je bilo krivično njuno sumničenje, da se prizadevni porodničar skuša izmikati delu.
Sicer pa iz strokovnega mnenja idrijskih zdravnikov veje izrazito nazadnjaški duh. Krčevito se oklepata ustaljenih navad, upirata se, da bi se babiška dejavnost kakorkoli spremenila. Res je, da bi tako razširjena babiška dejavnost, kakor jo je snoval Makovic, presegala praktične potrebe v mestu, saj je očitno Makovic želel babice usposobiti za bolj samostojno ukrepanje tudi v primerih, ko ni takoj pri roki'porodničarja ali zdravnika. Dasi Makovic tega ni nikjer omenil, je morda tudi predvideval izdatnejšo pomoč pri porodih zunaj mesta. V poročilu idrijskega gospodstva kresijskemu uradu v Postojni iz leta 1788 namreč beremo, da včasih idrijske babice pomagajo pri porodih tudi ,,v okoliških hribih", če jih ,.vremenske razmere ne ovirajo" (52). Tam bi babicam več znanja in samostojnosti še kako prav prišlo, saj celo zdravnika v zadnjem mennju priznavata, da bi dobro izvežbane podeželske babice res lahko uporabljale nekaj več instrumentov (kateter, krstna brizgalka), ki pa da jih idrijske babice ne potrebujejo. Zdravnika sta torej upoštevala le ozke potrebe idrijskega mesta, čeprav sta vedela, da razen jjmečkega prebivalstva stanuje zunaj mesta tudi precej rudarjev (zlasti v Spodnji Idriji) in da večina rudniških gozdnih delavcev biva ,,v hribih" (53). Zdravnika sta pravilno presodila, da bi to, kar Makovic zahteva od babic, presegalo njihove sedanje zmožnosti, prav zato pa si je Makovic tudi prizadeval, da bi jih bolj strokovno usposobil. Namesto, da bi ga zdravnika pri tem podprla, pa sta ga celo ovirala. Kaže, da sta bila zdravnika tudi strokovno v porodništvu precej staromodna, še vedno sta zagovarjala uporabo zastarelega porodnega stola in nehigiensko izsesavanje zaostalega mleka z usti.
Očitno je, da je bila zdravnikom povsem tuja preroditeljska in prosvetljenska miselnost, saj se jima je zdel pouk babištva v domačem jeziku celo ,,škodljiv". Ne rudarski urad ne dvorna komora se nista spotaknila ob slovenski učni jezik, dasi je morda v naročilu dvorne komore, naj Makovic babice poučuje „tako kakor njegovi predhodniki", slutiti namig, naj ostane učni jezik nemški. Sicer bi pa tudi prepoved slovenskega učnega jezika ne bila utemeljena, saj je Makovic v Ljubljani z uradno podporo-javno predaval v slovenščini, pa tudi po njegovem odhodu se je v Ljubljani babiški pouk v „kranjskem" jeziku nadaljeval (54).
Vsekakor sta se zdravnika neupravičeno vtikala celo v Makovčev urnik babiških predavanj in predlagala, naj se začetek načrtnega pouka odloži. Kaže, da sta pri tem, kakor tudi glede vsebine pouka, upoštevala tudi želje starejših dveh babic, Makovičeve in Terpinove, ki ne telesno ne umsko nista bili kos zahtevnemu Makovčevemu poučevanju. Človeško je razumljivo, da sta morda zdravnika nasprotovala napornejšemu in
poglobljenemu načinu Makovčevega babilkega pouka tudi iz usmiljenja do.onemoglih, postarnih babic, pri tem pa spregledala, da je takšno ,,usmiljenje" še kako nevarno za porodnice, kijih take babice oskrbujejo.
Kako nenaklonjena sta bila Makovcu zdravnika pri presoji njegovih predlogov, nam priča tudi doslej neomenjena drobna prošnja, ki jo je mimogrede ob koncu prvega poročila o babiški službi izrazil. Zaprosil je, da bi mu bratovska skladnica vsak mesec dostavila nekaj funtov laškega olja (Baumoel), ki ga rabi za nočno svetilko pred kirurgično ordinacijo in za nekatere kirurške posege (55). Zdravnika sta menila, da laškega olja kirurg pri svojih posegih ne potrebuje, uporablja naj laneno olje, ki ga dobi v apoteki, kakor so to delali njegovi predhodniki (56), rudarski urad pa mu je tudi odklonil olje za svetilko, češ da te ,,ugodnosti" niso imeli Makovčevi predhodniki in bi potem olje za razsvetljavo pred ordinacijo morala dobivati tudi zdravnika (57). Pripominjamo, da je funt (560 gramov) jedilnega olja takrat veljal v Idriji 15 krajcarjev (58).
V	eni od zahtev pa bi Makovčevi načrti le utegnili biti prenapeti. Če je po eni strani razumljivo, da je Makovic zahteval od babic, da znajo tudi same ukrepati v nujnih primerih med porodom, pa se nam po drugi plati n? zdi zadostno utemeljeno babiško zdravljenje nekaterih komplikacij pred porodom in po njem, pri katerih hitro ukrepanje ni tako nujno. Makovcu pri tem lahko pritrdimo le toliko, da bi taka bolezenska stanja izučena babica morala poznati in o njih poročati porodničaiju ali zdravniku. Morda bi tako polstrokovno zdravljenje, kakor ga je Makovic predlagal, lahko zagovarjali v predelih, kjer je babica redko prihajala v stik z zdravnikom ali porodničarjem, na idrijskem območju pa to ni bilo tako. Zato bi sodili, daje bilo mnenje zdravnikov, ki sta zavračala predlog, da bi babice same razpolagale z zdravili, vsaj kar zadeva nenujne primere, upravičeno. Sicer pa zdravil, ki jih je priporočal Makovic, že dolgo več ne uporabljamo, kaj prida učinkovita pač niso mogla biti. Priporočal jih je Makovčev vzornik, dunajski profesor porodništva Steidele, in jih je takratna medicina na splošno uporabljala.
Objektivno prikazovanje terja, da ob tej priložnosti o Hafnerju, ki je bil takrat vodja zdravstvene službe v Idriji (fizik-senior), podamo nekaj bežnih pripomb, da bi njegov osebni lik ne ostal enostransko osvetljen. Čeprav seje v opisanem sporu vedel netovariško in se'je izkazal nazadnjaškega, pa je po drugi strani razodel napredno in prožno zdravstveno miselnost, ko je uvedel Jennerjevo metodo cepljenja proti kozam na Idrijskem (59). Kaže, da sta se Makovic in Hafner v naslednjih letih pobotala, morda sta navezala celo tesnejše družabne stike, saj je bila Hafneijeva žena Notburga krstna botra Makovčevemu zadnjemu otroku, sinu Janezu Alojzu Edvardu, ki seje v Idriji rodil 8. jun. 1802 (60). Tudi rudniška uprava je ob drugih priložnostih pokazala več posluha za zdravstveni napredek v Idriji kakor ob opisanih Makovčevih prizadevanjih (61), sicer pa bi sodili iz dopisov v začetku te pravde, da Makovčevim predlogom za preosnovo babiške službe ni bila povsem nenaklonjena, vendar je pozneje pač morala upoštevati mnenje zdravnikov.
Po tem sporu o Makovčevi porodničarski in zdravstvenovzgojni dejavnosti ne najdemo nobenih poročil več. Tudi obe starejši babici sta še ostali v službi skoraj ves čas Makovčevega delovanja v Idriji in tako je pač moral potrpeti z babiškim kadrom, ki mu je bil na razpolago. Najbrž se tudi ni javila nobena nova kandidatka za babiški poklic, ki bi jo Makovic lahko sam usposobil. Ob smrti babice Makovičeve leta 1802 je namreč mesto tretje idrijske babice ostalo nekaj časa nezasedeno (62), kar priča, da v Idriji takrat ni bilo nobene rezervne izšolane babice (63).
V	uradnih aktih srečamo Makovčevo ime spet 8. okt. 1799, ko je skupaj s fizikoma podpisal izvedensko mnenje o dojni dobi dojenčkov. To mnenje je rudarski urad zahteval zaradi tega, ker je dojnino izplačevala bratovska skladnica. Idrijski rudniški zavarovanci so imeli pravico zahtevati dojnino za tiste dojenčke, ki jim je pri porodu mati umrla, ali po porodu zbolela. Plačane dojilje so prejemale po 2 gld. mesečno (64). Izvedenci so menili, da je treba idrijskim dojenčkom, ki jih matere ne morejo dojiti, odobriti vsaj za 10 mesecev dojiljo, saj gre ponavadi za nedonošene, bolehne in šibke dojenčke, razen tega pa je mleko revnih in slabo prehranjenih idrijskih dojilj tudi precej „šibko in pomanjkljivo" (65).
V	letu 1801 so bili idrijski zdravstveni delavci zelo zaposleni, saj so v mestu in okolici razsajale hude epidemije. V začetku tega leta je mnogo otrok zbolelo za ošpicami, med
odraslimi pa se je pojavil tifus. Od maja do pozne jeseni je trajala epidemija koz, ki je samo v mestu Idriji pobrala 251 otrok. O tej epidemiji sta, na zahtevo oblasti, poročala dr. Hafner in kirurg Makovic. Makovčevo poročilo z dne 7. marca 1802 ne opisuje poteka idrijske epidemije, kakor Hafnerjevo, temveč je po vsebini poljudna zdravstvenovzgojna razpravica s praktičnimi nasveti in poukom za prebivalstvo. Kaže, daje Makovic stvarno presodil, kako malo so uspešna razna zdravila, ki so jih takrat proti kozam predpisovali zdravniki. Zato je v svojem spisu predvsem poudaril pomembnost higienskih ukrepov in dobre učinke kopeli (hidro terapij a), svežega zraka in svetlobe (fototerapij-a). Razglasil se je za pristaša zdravilne metode, ki jo je zagovarjal znani angleški zdravnik Sydenham (66). Kot preprečitveno sredstvo proti naravni okužbi pa je Makovic v svojem poročilu propagiral že zastarelo cepljenje z izcedkom pravih koz (variolacija), ne pa, kakor Hafner, modernejše cepljenje z izcedkom kravjih osepnic (vakcinacija), ki ga je nekaj let preje uvedel angleški zdravnik Jenner. Očitno pa zaradi tega med Hafnerjem in Makovcem ni prišlo do trenj, kar kaže, daje Hafner postal strpnejši (67). Značilno je, daje Makovic svoje poročilo zaključil z geslom: potrdilo resničnosti je enostavnost - das Siegel der Wahrheit ist das Einfache (68). Videti je, da se je Makovic ravnal po tem načelu v operativni stroki in v epidemiološki službi, ni pa se sicer pri zdravljenju še povsem znebil takratne navade predpisovanja številnih nepotrebnih zdravil, saj je priporočal celo vrsto zdravil dvomljive vrednosti za nosečnice, otročnice in dojnice, kakor smo zgoraj navedli.
V	februarju 1801 je Makovic ob Hafnerju in Nangerju sopodpisal strokovno mnenje, da je v Idriji treba rudarsko bolnišnico ohraniti, ker je dvorna komora začela dvomiti, če je še potrebna. Tako je bolnišnica ostala, čeprav je bila slabo zasedena (69). Ob koncu istega leta je Makovic rudniškemu vodstvu predlagal, da bi profesor Kern iz Ljubljane dvema rudniškima delavcema operiral sivo mreno na očesu, češ da sam taki operaciji ni kos (70). To nam priča, daje bil Makovic primerno kritičen in poklicno moralen ter sam ni tvegal posegov, kijih praktično ni obvladal.
Vsestransko agilnemu in pri delu natančnemu Makovcu v Idriji gotovo ni zmanjkalo dela, vendar podrobnejših podatkov o njegovem rednem delu z bolniki nimamo. Morda nam nekoliko osvetlijo njegovo delovno storilnost delno ohranjeni zbirni tedenski bolniški raporti, ki pa zajemajo le aktivne rudniške in gozdne delavce, ne pa svojcev in upokojencev. Po teh raportih je imel Makovic v letu 1800.dnevno poprečno 18 poškodovanih in bolnih, za delo nesposobnih delavcev v bolniškem staležu (71), leta 1801 okoli 16 dnevno (72), v letu 1802 do oktobra pa poprečno 20 (73).
V	Ljubljani se menda Makovcu ni slabo godilo, imel je tam tudi lastno hišo (74). V Idriji pa so mu zadnja leta življenja zagrenile še gmotne težave in spori s pomočnikoma. Nagle spremembe v evropski politiki konec 18. stoletja so tudi Avstrijo privedle v gospodarsko krizo. Omenili smo že, da je imel Makovic v Idriji kar čedne dohodke okoli 1000 gld. letno, vendar pa je, zaradi naraščanja cen, postajalo vzdrževanje dveh pomočnikov za kirurga vedno težje finančno breme. Makovic je v septembru 1800 naslovil na rud. višji urad dopis, v katerem je prikazal, da za 167 gld., kijih sprejema za vzdrževanje pomočnikov, ne more več obeh imeti na hrani in jima tedensko plačevati po 51 krajcarjev, saj po njegovih računih izda za njuno prehrano in plačo letno 492 gld. 39 krc. Potožil je obenem, da mora razen sebe in žene preživljati še 9 otrok in vzdrževati štiri „nujno potrebne" posle. Zašel je v finančno stisko, prihranki, ki jih je prinesel iz Ljubljane, so skopneli, moral se je celo zadolžiti (75).
Rudniško knjigovodstvo je potrdilo, da Makovic z namensko vsoto 167 gld. res ne more več vzdrževati dveh pomočnikov. Predlagalo je, naj se kirurga razveže dolžnosti, da bi sam prehranjeval in plačeval pomočnika. Plačuje naj ju rudnik, vsakemu bi se dalo 150 gld. letno, to vsoto pa bi se krilo iz padaijeve dnine (okoli 330 gld. letno), ki jo zdaj prejema kirurg. Pomočnika bi izmenoma dobivala še po 16 krc. dnine kot oskrbnika rudarske bolnišnice (76). Makovic pa se ni strinjal s tem, da bi vso padarjevo dnino, ki jo rudarji plačujejo za britje, izdiranje zob in puščanje krvi, razdelili med pomočnika, češ da del te vsote pripada tudi njemu, saj zobe po večini sam izdira, kri pa puščajo vsi trije. V ponovnem dopisu je tudi dokazoval, da mora, kljub temu da dobiva sedaj vso padarjevo dnino in prispevek za vzdrževanje pomočnikov, če prišteje še brivčeVo plačo in stroške za brivnico, prispevati letno 212 gld. 39 krc. od svoje plače (77).
Rud. višji urad v Idriji se ni strinjal s tem, da bi rudnik neposredno plačeval
pomočnika in je Makovcu priporočil naj „spričo obstoječih razmer" daje pomočnikoma „manj potratno hrano" (78). V poročilu dvorni komori z dne 20. nov. 1800 je rud. urad menil, da je sicer Makovic stroške za pomočnika in brivnico previsoko ocenil, ima pa po računu rudniškega knjigovodstva res 156 gld. 24 krc. izgube letno. Zato je predlagal, da se mu, dokler traja draginja, odobri ta dodatni znesek k plači. Vztrajalo pa je rudniško vodstvo pri zahtevi, da pomočnika živita pri kirurgu, tam sta vedno pri roki, tudi bi sicer lahko postala „preveč samostojna" (79).
Dvorna komora je v dopisu z dne 20. febr. 1801 zavrnila predlog idrijskega rud. urada, da bi se kirurgu izplačeval začasni dodatek (80). Makovcu tako ni preostalo drugo, kakor da res začne varčevati pri hrani pomočnikov. Toda tedanja pomočnika Jožef Gruber in Matija Eggenberger sta se pritožila pri rudarskem uradu, da jima kirurg pri jedi odteguje običajno pijačo (81). Rudarski urad je skušal pri Makovcu posredovati zanju, češ da že dolga leta uspešno delujeta v Idriji, Makovic pa je zatrjeval, da jima v teh časih ne more več kot enkrat dnevno streči pri hrani z vinom (82). Zdaj sta tudi pomočnika predlagala, da bi ju ne preskrboval več kirurg, ampak naj jima rudnik izplačuje redno plačo /83). Ko pa je višji rud. urad spor predložil dvorni komori, je ta dne 17. avg. 1801 odgovorila, naj se rudniško vodstvo ne meša v pravdo med kirurgom in pomočnikoma, kajti če slednja nista zadovoljna s plačo in hrano, ki jima jo daje predstojnik, naj pustita službo, kirurg pa naj se pobriga za dva nova pomočnika (84). Res sta potem pomočnika zaradi „kirurgovega strogega varčevanja" odpovedala službo (85) in tako je v epidemičnem letu 1801, mimo gmotnih težav in strokovne zaposlenosti, Makovca doletela še skrb, da išče nova pomočnika.
Sredi dela in skrbi za svoj gmotni obstanek je Makovic konec septembra 1802 hudo zbolel. Boloval je le tri tedne (86), umrl je na večer dne 17. okt. 1802 (87). Zapis v mrliški knjgi nam pove. daje bil ob smrti star 50 let. daje stanoval v Idriji št. 146 in daje bil vzrok smrti „Galfieber" (88). V mrliški knjigi navedena starost je le približna, dejansko je Makovic ob smrti že prekoračil 52. leto starosti, saj je bil po Kidričevi ugotovitvi krščen dne 11. januarja 1750 v Kostanjevici (89). Kakor navedena starost tako tudi v mrliški knjigi vpisana diagnoza bolezni, ki naj bi bila vzrok smrti, ne more biti pravilna. Izraz „Galfieber", ali običajneje „Gallenfieber", so takrat uporabljali za vročinska zlatenična obolenja. Večino teh bolezenskih primerov bi danes veijetno uvrstili med epidemične hepatitise. Dejanski vzrok Makovčeve smrti pa ni bila jetrna ali žolčna infekcija, kar bomo spodaj še podrobneje utemeljili. V hiši št. 146 v središču mesta Idrije (Ortsplaz), kjer je Makovic umrl, je bilo takrat „erarično stanovanje vsakokratnega rudniškega kirurga" (90).
Skladno s takratnimi predpisi je rud. višji urad takoj po Makovčevi smrti naročil rudniškemu upravitelju Syboldu in justiciaiju Gariboldiju, naj se pokojnikovo osebno premično premoženje zapečati in se opravi inventura (91). Ob tej priložnosti je justiciar zagrešil hud prestopek. Ne le, da ni pečatenja takoj opravil, ampak je celo lažno obvestil rud. urad, da je pečatenje že opravljeno, izkazalo pa se je, da ga je šele pozneje izvršil sodni aktuar (pisar). Zaradi tega je Gariboldiju rud. višji urad izrekel ukor (92), dvorna komora pa mu je zagrozila s premestitvijo (93). Tudi Makovčeva vdova je prosila, naj sodna oblast inventuro čimprej opravi, ker preje ne more vložiti prošnje za pokojnino, brez katere številna družina ne more živeti (94).
Gmotne težave, s katerimi se je Makovic otepal v zadnjih letih življenja, so po njegovi nenadni smrti postale za številno družino še bolj mučne. Kakor smo že zgoraj omenili, se mu je dobre štiri mesece pred smrtjo rodil še zadnji otrok, tako da je Makovic ob smrti zapustil deset sirot.
Dne 3. jan. 1803 je Makovčeva vdova naslovila na višji rud. urad prošnjo za pokojnino. Ker je urad originalno prošnjo s številnimi prilogami moral poslati na Dunaj, se nam je v idrijskem arhivu ohranil le prepis, od prilog pa le kopija zdravniškega spričevala. Vendar nam je vsebina prilog znana, saj prošnja vsebuje tudi njihove izvlečke.
Na podlagi dokumentov je vdova Marija Makovic dokazala, daje bil njen pokojni mož v Ljubljani skoraj 15 let v državni službi. Leta 1783 je postal stanovski kirurg (staendischer Chyrurgus) in istega leta tudi kirurg v kaznilnici in prisilni delavnici (Zucht — und Arbeitshaus). Leta 1789 je postal izredni učitelj teoretičnega in praktičnega porodništva na ljubljanskem liceju, leta 1790 je začel tudi delati v porodnišnici. V letu 1792 je postal policijski kirurg, istega leta so ga imenovali še za civilnega stanovskega in superarbitražnega kirurga.
Vdova je v prošnji imenoma navedla deset živih otrok, od katerih je bilo 6 sinov in 4 hčerke. Najstarejši je bil 19-letni sin Franc, najmlajši otrok je bil takrat star 7 mesecev. Po inventarnem zapisniku je Makovčeva dokazala, da so vrednost pokojnikovega pohištva, kirurških instrumentov in knjig ocenili za 193 gld. 36 krc. Dedičem je sicer zapustil hišo v Ljubljani pa tudi 1822 gld. 13 krc. dolga. Ce bi hišo prodali, poplačali dolgove in-dediščino razdelili na 11 delov, bi vsak dedič dobil le 209 gld. 53 3/4 krc. V prošnji se Makovčeva sklicuje tudi na priloženo zdravniško potrdilo, ki dokazuje, da si je njen pokojni mož nakopal bolezen pri delu in seje torej „žrtvoval v službi".
Sklicevaje se na pokojnikova službena leta, vestnost in požrtvovalnost v službi, na številne sirote, težak gmotni položaj in na okoliščine ob moževi smrti, je vdova zaprosila, da se ji prizna zakonita pokojnina, pa tudi dodatek za vzrejo otrok /95/.
Omenjeno priloženo zdravniško poročilo z dne 20. dec. 1802 je sestavil idrijski fizik Hafner. V njem potrjuje, da seje pokojni Makovic „naglo premrazil" neke mrzle vetrovne noči, ko se je vračal s poroda, pri katerem se je zaradi telesno napornega posega močno prepotil in utrudil. Nakopal si je pljučnico (Lungenentzuendung), kije pa zaradi posebne nagnjenosti potekala zločesto ali astenično, nastopilo je gnojenje in dezorganizacija pljučnega organa, kar je povzročilo smrt /96/.
Ni dvoma, daje izkušeni praktik Hafner pri Makovcu pravilno diagnosticiral pljučnico, vprašljivo pa ostane, katera od komplikacij je povzročila smrtni izid bolezni. Ker Hafner omenja „zagnojitev", bi lahko domnevali, da je šlo bodisi za pljučne abscese (omejeni zagnojki v pljučnem tkivu), morda za pljučno gangreno (odmiranje in razpadanje pljučnega tkiva), morebiti za pljučni empiem (zbiranje gnoja v prostoru med pljučno in rebrno mreno), ali celo za kombinacijo teh stanj. Upoštevati moramo, da so bile take komplikacije pri pljučnicah v tistih časih mnogo bolj pogoste in usodne kakor danes.
Rudarski višji urad v Idriji je podprl prošnjo Makovčeve vdove, jo posredoval dvorni komori, v spremnem dopisu poudaril zasluge pokojnega kirurga in priporočil, da se vdovi prizna polna pokojnina, kar znese tretjino moževe osnovne plače 500 gld., torej 166 gld. 40 krc. letno, za vsakega otroka pa so predlagali dodatek po 20 gld. letno /97/. Dvorna komora je predlagano pokojnino vdovi priznala dne 9. febr. 1803 /98/, dodatek za vzrejo otrok (Erziehungs-Beitrag/, pa je cesar odobril šele 14. dec. 1803 /99/.
Tako je pokojnina, ki jo je odslej prejemala Makovčeva družina, znesla letno 366 gld. 40 krc., kar spričo številne družine ni bila velika vsota, vendar pa v primerjavi s provizijami rudarskih vdov in sirot le precejšnja. Če bi bila Makovčeva vdova rudarjeva žena, bi ji po veljavnih pokojninskih predpisih iz leta 1799 /100/ priznali otroški dodatek le za sinove do 14. leta in za hčerke do 12. leta starosti, toliko starih otrok pa je imela Makovčeva pet. Dopustna je torej primerjava z rudarsko vdovo Severjevo, ki je imela pet otrok mlajših kot 12 let in so ji po moževi smrti leta 1805 dodelili letno provizijo, ki je znašala skupaj z otroškim dodatkom vsega 39 gld. /101/. Razlika je kričeča, kaže nam, kako hude so bile tedaj stanovske razlike, pa tudi kako borne so bile pokojnine rudarskih vdov in sirot.
V	času, ko pokojninska zadeva še ni bila dokončno urejena, je rudniška blagajna izplačevala Makovčevi vdovi predujem na račun pokojnine, zadnjič v decembru 1803 /102/. Rudniško predstojništvo je na predlog Makovčevega naslednika dr. Melzeija v maju 1803 tudi dovolilo, da bratovska skladnica odkupi nekaj Makovčevih kirurških instrumentov in knjig, za kar je vdova dobila 47 gld. /103/.
Zapuščinske razprave po pokojnem Makovcu idrijsko sodišče ni opravilo, ker družina ni nameravala ostati v Idriji /104/. To zadevo so idrijske oblasti prepustile ljubljanskemu mestnemu magistratu, pod čigar pristojnost bi družina po načrtovani preselitvi prišla /105/. Ljubljanski magistrat se je tudi, še v času, ko je družina bivala v Idriji, na lastno pobudo in v soglasju z idrijskim rud. uradom zavezal, da bo za mladoletne Makovčeve sirote določil skrbnika in prevzel skrbniško nadzorstvo /106/.
Od Makovčevih zapuščinskih spisov najdemo med idrijskimi sodnimi akti le inventarm seznam knjig, ki so se našle v njegovi zapuščini. Bolj kot danes je bila takrat knjižnica nekega inteligenta dragocen pokazalec lastnikovega znanja, zanimanja in okusa. Zato je prav, da si Makovčevo knjižnico podrobneje ogledamo.
V	seznamu zapuščenih knjig najdemo naslove 177 del. Nekatera obsegajo po več zvezkov, tako da znese celotno število knjig 270 primerkov. Morda vse knjige niso bile Makovčeva lastnina, ker nam naslov zapisnika pove, da gre za „seznam v Makovčevo
zapuščino uvrščenih, delno drugih knjig". V seznamu najdemo le dve knjigi, ki nista iz medicinske stroke, Campeijevo Naturgeschichte in neko knjigo o ,.hidravlični kemiji". Če razporedimo, potem ko smo odšteli dve nemedicinski deli, 175 knjižnih naslovov po zdravstvenih strokah, dobimo takole vsebinsko sestavo Makovčevih strokovnih knjig: spisi, ki zajemajo splošno medicinsko snov, obsegajo 37 del, kirurgija 44, porodništvo in ginekologija 22, medicinska kemija in farmakologija /zdraviloslovje/ 21, interna medicina 9, živinozdravstvo 7, psihiatrija in psihohigiena 7, infekcijske bolezni in epidemiologija 6, anatomija 5, kožne in spolne bolezni 5, sodna medicina 4, zobozdravstvo 4, okufistika (očesne bolezni) 2, higiena in tropska medicina po eno delo.
Če naslove del razporedimo po avtorjih, moramo najprej omeniti, da so med knjigami posamezni spisi znanih tvorcev medicinskih sistemov 17. in 18. stoletja (Sydenham, Haller, Brown, Boerhave). Sicer pa so med avtorji najštevilneje zastopani vidni predstavniki takratne dunajske medicinske šole, tako internisti (van Svvieten, Stoerk, Stoli, Quaria), porodničarja Crantz in Steidele, kirurg Brambilla in higienik Frank. Makovčev vzornik porodničar Steidele je avtor petih knjig v seznamu. Nekaj je tudi inozemskih kirurških avtorjev, tako nemških, francoskih in celo angleških (Heister, Richter, Desault. Chaupart, Ptitt), vendar so, sodeč po naslovih, dela francoskih in angleških avtorjev v nemških priredbah in prevodih. Nenemška dela so le Makovčevi slovenski babiški spisi in neka hrvaška babiška knjižica, katere naslov ni naveden (Krobotisches Hebammen Buechl), morda je tudi katera od lekarniških knjig o zdravilih pisana v latinščini /107/.
Moramo reči, da je bila Makovčeva strokovna knjižnica za tiste čase res bogata. Za primerjavo naj navedemo, da je leta 1800 zapustil po smrti višji rudarski svetnik in upravitelj rud. višjega urada v Idriji Bernhard Schaeber le 6 tehničnih strokovnih knjig /108/, leta 1803 umrli idrijski beneficiat Urban Osink /Osing/ pa 12 bogoslovnih knjig /109/. V seznamu Makovčevih knjig ni nobenih leposlovnih del. Kar je takih knjig morda imel, jih popis najbrž zato ni zajel, ker se je štelo, da so družinska lastnina. Sicer pa, kakor smo že omenili, tudi ni skoraj nobenih spisov s področja nemedicinskih prirodo-slovnih znanosti, dasi so se takrat še prenekateri medicinci (npr. Scopoli, Hacquet) pečali, ne le z uporabono medicino, ampak s prirodoslovjem sploh. Domnevali bi torej, daje bil Makovic precej praktično medicinsko usmerjen, v sami stroki pa dobro razgledan. Tudi bi sodili, da Makovic razen nemščine drugih tujih jezikov ni obvladal, najbrž tudi latinščino le delno. Omenjena hrvaška babiška knjižica pač ne more biti druga, kakor Lalanguov Kratek navuk od mestrie pupkorezne iz leta 1777, ali v drugi izdaji iz leta 1801 /110/.
Makovčevi so se preselili iz Idrije v Ljubljano najbrž v juliju 1803 /111/. Kaže pa, da so tudi po preselitvi tesno shajali. Res je dedičem ostala hiša v Ljubljani, ki naj bi bila, po računu, ki ga lahko izpeljemo iz navedb v prošnji za pokojnino, vredna okoli 4000 gld., poravnati pa je bilo treba tudi precejšnje Makovčeve dolgove. O finančni stiski Makovčeve vdove priča podatek, da se je po moževi smrti v Ljubljani z oglasi v časopisu Laibacher Zeitung ponujala za poučevanje ženskih ročnih del /112/.
V pričujočem članku smo skušali prikazati Makovčevo štiriletno dejavnost v Idriji in tako izpolniti vrzel v njegovem življenjepisu, ki je bil doslej pomanjkljiv. Makovčeva biografa Kidrič in Pintar o njegovem idrijskem življenjskem obdobju nista vedela še nič poročati in jima je bila celo neznana letnica njegove smrti /113/. Makovčeva prizadevanja za preosnovo idrijske porodniške službe smo obširneje opisali, saj je bil njegov življenjski prispevek v tej stroki najpomembnejši.
Nanizani podatki nam pričajo, da je bil Makovic v praktični in operativni medicini široko in vsestransko razgledan. Razen s porodništvom in kirurgijo se je pečal tudi z zobozdravstvom in izdelovanjem ortopedskih pripomočkov, pa tudi z operativnim živinozdravstvom, ki je bilo takrat še vključeno v medicinsko vedo. Njegove težnje, da se medicinsko znanje uporablja predvsem praktično in koristno, se kažejo v njegovih realnih higiensko-epidemioloških nazorih, spričuje jih s svojim zdravstvenopedagoškim udejstvovanjem in z zdravstvenopoučnimi spisi, potrjuje nam jih tudi razčlenitev njegove strokovne knjižnice. Razumljivo je, da je bil v interni medicini manj izkušen, izviren in kritičen, saj je bil po stroki kirurg, vendar bi sodili, da je tudi njegovo splošno medicinsko znanje presegalo stopnjo izobraženosti takratnega poprečnega diplomiranega kirurga.
Zdi se nam, da je v članku precej podatkov, ki nam Makovca osvetle tudi po človeški plati. Iz njegovih izjav v dopisih vejejo resnost in strogost, natančnost in brezkompro-
misnost. V prikazani dejavnosti se kažejo osebnostne poteze, ki izražajo žilavo energijo ter smisel za reforme, za sistematično organiziranje, za praktičnost in enostavnost. Končno pri Makovcu ne moremo prezreti močno izraženega nagiba po uveljavljanju, ki se razodeva v njegovi ambicioznosti in mnogostranski aktivnosti.
Idrijska krajevna zgodovina se ponaša s Scopolijem in Hacquetom, dvema velikima znanstvenikoma, ki sta v tem mestu živela in delovala, med tem ko Makovic ob njiju ostaja povsem v senci. V svetovnem znanstvenem merilu ga res z njima ne moremo primerjati, bil pa je vendar zdravstveni in kulturni pionir, ki mu gre v zgodovini našega napredka primerno mesto. Idrijskemu človeku je Makovic posvetil svoje strokovne sposobnosti v zadnjih življenjskih letih, ki zanj niso bila rožnata, v Idriji je tudi nepričakovano ugasnilo njegovo polno in plodno življenje. Zato menimo, da smo s pričujočim člankom ne le odmaknili zaveso, ki je doslej zagrinjala njegov življenjski večer, ampak tudi poravnali dolg, ki ga terja spomin na njegovo zaslužno delo.
Viri, literatura in pripombe:
V članku uporabljeno arhivsko gradivo je deponirano v arhivu Mestnega muzeja v Idriji, razen dveh matičnih knjig (Taufbuch, Totenbuch), ki sta shranjeni v arhivu župnijskega urada v Idriji.
1. Prim. Pintar I., Mcdikokirurški učni zavod v Ljubljani, njegov nastanek, razmah in konec, Ljubljana 1939, str. 17 - 26; isti, Razvoj porodništva med Slovenci, Zdr. vestnik, 1950, XIX, 107 -108. - 2. Fasc. XXV, Sanitats-Wesen /SW/, 1783-1800, 1795, akt 240. - 3. ibid., 77. - 4. Prim. Pintar I., lib. cit 5-13. - 5. Fasc XXV, SW, 1783-1800, 1797, 694. - 6. ibid., 1798, 24. - 7. ibid., 224, - 8. Kidrič F., Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do Zoisove smrti, Ljubljana 1929-1938, 177, 195, 219, 221, 234-235, 246-247, 261, 268-269; isti, Dobrovsky in slovenski preporod njegove dobe, Ljubljana 1930, 25, 39, 44 46, 50, 55, 57, 64, 95, 204, 212, 216; isti, Slovenski biografski leksikon (Makovic Anton), 5. zv„ Ljubljana 1933, 27-29. - 9. Pintar L, lib. cit., 19, 29-33; isti, Zdr. vestnik, 1950, XIX, 108-110 in 159-161. - 10. Fasc. XXV, SW, 1783-1800, 1798, 24. - 11. ibid., 1797, 721 (kopija); grof Hohenwart je bil takrat ..predsedujoči prvi svetnik" deželnega prezidija v Ljubljani (ibid., 740). - 12. ibid., 1798, 244. - 3. ibid., 1800, 665. - 14. Prim. avtorjev članek, IR, 1973, XVIII, 33; tam tudi beremo, da sta takrat prejemala idrijska fizika po 800 gld. letno (str. 19), vendar brez obveznosti, da vzdržujeta pomočnika. - 15. Fasc. XXV. SW, 1800, 536. - 16. ibid., 702. - 17. Fasc. XXV. SW, 1801- 1807, 1802 ad 871. - 18. Prim. avtorjev članek, IR, 1973, XVIII, 20-23. - 19. Fasc. XXV, SW, 1783-1800, 1798, 408. - 20. ibid., 531. - 21. ibid., 776. - 22. ibid., 797. - 23. ibid., 821. - 24. ibid., 830. - 25. ibid., ad 830. - 26. Prim. Pintar I., lib. cit., 17; Lavrič V., 200 let ljubljanske babiške šole (1753-1973), Ljubljana 1953. - 27. Fasc. XXV, SW, 1783-1800, 1789, 19. - 28. ibid., 1789, 94; 1793, 535. - 29. Fasc. Berichte und Resolutionen 1786-1788, 1787, 168. - 30. Fasc. XXV. SW,
1783-1800, 1789, 60. - 31. ibid., 1788, 678. - 32. ibid., 1789, 300. - 33. ibid., 1797, 585. - 34. ibid., 1798, 830. - 35. ibid., 839. - 36. ibid. - 37. ibid., 881. - 38. Prim. avtorjev članek, IR, 1973, XVIII, 23. - 39. Fasc. XXV. SW, 1783-1800, 521, 585, 586. - 40. Pintar. I., lib. cit., 32. - 41. Fasc. XXV. SW, 1783-1800, 1798, 881. - 42. ibid., 1799, 27. - 43. ibid., 3. - 44. ibid., 14. - 45. ibid., ad 14. - 46. ibid., 49. - 47. ibid. - 48. ibid., 173. - 49. ibid., 211. - 50. ibid., ad 211. - 51. ibid., 211. - 52. ibid., 1788, 52. - 53. Prim. avtorjev članek, IR, 1973, XVIII, 27-28. - 45. Kresijski urad v Postojni je dne 20. dec. 1803 obvestil kameralno gospostvo v Idriji, da se bo 3. februarja 1804 začel v Ljubljani ..kranjski" babiški pouk, ki ga bo vodil babiški učitelj Schoffer, iz Idrije pa so odgovorili, da za Idrijo vabilo ne pride v poštev, ker se tu babice izuče pri kirurgu (Fasc. Herrschaftliche Akten 1780-1810, 1804, 4 /. - 55. Fasc. XXV, SW, 1783-1800, 1798, 830. - 56. ibid., 1799, 3. - 57. ibid., 49. - 58. Fasc. Rathssitzungen,
Werksraporte 1798, Rathssitzung am 2. Nov. 1798, priloga 6. - 59. Prim. avtorjev članek, IR. 1972, XVII, 136-146. - 60. Taufbuch, Band VIII, von 1802 bis 1807 den 28. Maerz, fol. 12. - 6L Prim. avtorjev članek, IR, 1973, XVIII, 184-194. - 62. Fasc. XXV, SW, 1801-1807, 1802, 763. - 63. Babica Marija Makovič (Makouitsch, Makowitz) je bila ob smrti dne 24. apr. 1802 stara okoli 75 let (Todtenbuch, IV. Band, von 1800 a quique 8ber 1809, f. 54/; malo je verjetno, da bi bil njen pokojni mož, po katerem je nosila priimek, kaj v sorodu s kirurgom Makovicem. - 64. Fasc. XXV, SW, 1783-1800, 1799, 594. - 65. ibid., 621. - 66. Prim. avtorjev članek, IR, 1972, XVII, 36-37. - 67. Prim. avtorjev članek, ibid., 137-138. - 68. Fasc. XXV, SW, 1801-1807, 1802, 192. - 69. ibid., 1801, 111. - 70. Prim. avtorjev članek, IR, 1973, XVIII, 184. - 71. Fasc. XXV, SW, 1783-1800,
1800,	141-845. - 72. Fasc. XXV, SW, 1801-1807, 1801, 14-941 in 1802, 32. - 73. ibid., 1802, 32-715. - 74. Slov. biogr. leksikon, cit. zvezek, 28. - 75. Fasc. XXV, SW, 1783-1800, 1800, 536. -76. ibid., 580. - 77. ibid., 665. - 78. ibid., 580, - 79. ibid., 702. - 80. Fasc. XXV, SW, 1801-1807,
1801,	198. - 81. ibid., 211. - 82. ibid., 234. - 83. ibid., 335. - 84. ibid., 656. - 85. ibid., 868. -86. ibid., 1802, 734. - 87. ibid., prim. avtorjev članek, IR, 1972, XVII, 37, 38. - 88. Todtenbuch, IV. Band, f. 59; popraviti je treba prejšnjo napačno avtorjevo navedbo, da je Makovic umrl za boleznijo „Halsfieber . Pomoto je zakrivil avtor, ki je besedo v mrliški knjigi napačno prebral. S tem tudi odpadejo vse njegove domneve o značaju »skrivnostne" bolezni z imenom „Halsfieber" (IR, 1972, XVII, 35-36). Avtorja je zavedlo poročilo rud. višjega urada kresiji v Postojni iz leta 1803, kjer
je čitljivo, vendar očitno napačno zapisano, da je na idrijskem območju leta 1801 epidemično nastopala tudi neka „Halskrankheit" (fasc. Herrschaftliche Akten 1780-1810, 1803, 64/. - 89. Slov. biogr. leks., cit. zvezek, 27. — 90. Lib. Cammeral-Herrschaft Idria, Gemeinde Bergstadt Oberidria, 1787, f. 3, tek. št. 26. - 91. Fasc. XIV, Gerichtsangelegenheiten- Sterbe-Faelle (GASF) 1783-1814, 1802, 729. - 92. Fasc. Oberamts- und Herrschaftsakten 1802, 315. - 93. ibid., 362. -94. Fasc. XIV, GASF, 1802, 848; Makovic sam se je dosledno podpisoval „Makoviz", njegova vdova pa se je v tej vlogi podpisala Maria Mackouiz. Sicer je v idrijskih aktih ponavadi njegov priimek napisan v obliki „Makovitz", sem in tja tudi „Makowitz". - 95. Fasc. II, Pensions-Provisions-Quiescenten-VVesen (PPQW), 1801-1814, 1803, 10. - 96. ibid., ad 10. - 97. ibid., 30. - 98. ibid., 143. - 99. ibid., 844. - 100. ibid., 1791-1800, 1799, 369. - 101. Fasc. Provisions-Consignationen 1799-1809, 1805, 391. - 102. Fasc. Konsultations-Protokolle 1803-1804, Zur Rathssitzung am 8. Horn. 1804, pril. 13. - 103. Fasc. XXV, SW, 1801-1807, 1803, 260. - 104. Fasc. XIV, GASF, 1783-1814, 1803, 343. -105. ibid., 310. - 106. ibid. - 107. ibid., ad 343. - 108. Fasc. II, PPQW, 1791-1800, 1800, 632. -109. Fasc. XIV, GASF, 1783-1814, 1803, ad 183. - 110. Prim. Grmek M. D., Medic, enciklopedija (Lalangue Ivan Krstitelj), 4. zv., Zagreb 1969, 234-235. - 111. Dne 30. jun. 1803 je bil v Idriji še cepljen proti kozam Makovčev najmlajši sinček (fasc. Konsultations-Protokolle 1803-1804, Sitzung am 5. 8ber 1803, pril. 23/, v dopisu rud. urada ljubljanskemu magistratu z dne 21. jul. 1803 pa se poroča, da je Makovčeva vdova „že nekaj časa" v Ljubljani (fasc. XIV, GASF, 1783-1814, 1803, 398./ - 112. Pintar I., lib. cit. 33. - 113. Prim. avtorjev članek, IR, 1972, XVII, 38.
Lado Božič
DIJAŠKE ORGANIZACIJE V IDRIJI 4. SREDNJEŠOLSKI KROŽEK
Prvega oktobra 1921 je pripravljalni odbor idrijskih srednješolcev domačinov, članov akademske „Prosvete", sklical v prostorih „Prosvete" širši sestanek idrijskih realčanov. Sestanek je bil ob treh popoldne in so se ga udeležili tudi visokošolci. Sestanek je odprl predsednik pripravljalnega odbora, šestošolec Rafael Kobal, uvodno besedo pa je imel predsednik „Prosvete" Ivo Lapajne.
Svoja izvajanja je predsednik začel z ugotovitvijo, da je bila med idrijskimi dijaki že dolgo živa misel o samostojni organizaciji. Idrijski visokošolci na ljubljanski univerzi so zato preteklo pomlad sklenili ustanoviti v Idriji visokošolsko društvo ,,Prosveta". Podobna društva so ustanovili že tudi drugod: v Gorici „Adrijo", v Trstu „Balkan", v Pazinu „Istro". Vsa ta društva so nadstrankarska in vključujejo visokošolce, le idrijska „Prosveta" je v svoje okrilje pritegnila tudi domače srednješolce. Delo dijaških društev je v glavnem omejeno na velike počitnice. Da v Idriji ne bi dijaško društveno delo povsem zamrlo med šolskim letom, je „Prosveta" iz vrst svojih srednješolskih članov izvolila poseben organizacijski ali pripravljalni odbor. Ta naj pripravi in skliče širši sestanek idrijskih realčanov, na katerem bi se pomenili o ustanovitvi splošne dijaške organizacije, ki bi zajela vse srednješolce v Idriji. Svoj namen naj bi organizacija, imenovali naj bi jo krožek, dosegala z razvijanjem prijateljstva in družabnosti. Med svojimi člani bi gojila predavanja, dramatiko, vse vrste športa. Za različne dejavnosti bi ustanovili odseke. Krožku so na razpolago Prosvetina knjižnica, inventar in seveda društveni prostori, ki so sicer prostori Delavskega bralnega društva. S politiko bi se krožek ne bavil. Z ustanovitvijo krožka bi društveno življenje in delo med letom potekalo pod vodstvom srednješolcev, med počitnicami bi ga nadaljevali visokošolci.
Maturanti idrijske realke leta 1922.
Od leve proti desni stojijo: Kobal Rafael, prvi, prvi predsednik Srednješolskega krožka, Božo Race, Jože Krapš, Pavel Volk, Zlatko Bizail
Od leve proti desni sedijo: Drago Vončina, Lado Božič prvi tajnik Srednješolskega krožka, profesor in razrednik Franc Novak, Zinka Vojska, Mirko Vadnal in Mirko Troha.
Krožek mora za svoje delovanje dobiti dovoljenje od ravnateljstva realke. Potrebno je o stvari najprej poprašati za mnenje kakega profesorja, šele nato bi vložili prošnjo za priznanje. Dijakinje bi imele v okvini krožka samostojni odsek. Za delo krožka je treba pripraviti pravila in notranji poslovnik. V okviru organizacije bi morala vladati popolna demokracija in svoboda, v kateri bi vsak ohranil svoje politično prepričanje. Prva dolžnost vsakega srednješolca in še posebej člana nove organizacije je, da pridno študira in dosega najlepše uspehe.
Današnji sestanek, je nadaljeval predsednik, naj bi bil nekak organiziran početek srednješolskega društvenega življenja in dela. Ko se bo prijavilo primemo število dijakov, ki bi bili pripravljeni delati v organizaciji, naj organizacijski odbor skliče ustanovni občni zbor krožka in si izvoli upravni odbor in druge krožkove organe.
Kako je potekala razprava na tem sestanku, sem že omenil v poglavju o delu akademske „Prosvete". Odmev sestanka je bil med dijaki zelo ugoden in kazalo je, da bo prišlo v najkrajšem času do ustanovitve krožka.
Čez tri dni je imel pripravljalni odbor svojo zadnjo sejo in sklenil, da bo ustanovni občni zbor srednješolskega krožka 8. oktobra 1921.
Zbor je bil v popoldanskih urah v prostorih „Prosvete" oziroma Delavskega bralnega društva. Zbora se je udeležilo 45 srednješolcev. Dnevni red je predvideval sprejetje društvenih pravil in poslovnika ter izvolitev upravnega odbora in načelnikov odsekov.
V razpravi so člani predlagali, da bi dali krožku ime. Predlog pa je bil zavrnjen z utemeljitvijo, da bi ime lahko zbujalo pozornost oblasti, ko srednješolci ne smejo imeti svojih organizacij. Avstrijski zakoni, ki so še vedno v veljavi, dovoljujejo le krožke pod nadzorstvom šolskih oblasti. Da bi se izognili sumničenju, je bolje, da ostane organizacija brez imena s predlagano splošno označbo. Delokrog krožka bi obsegal Idrijo z okolico in se tako pokril z delokrogom „Prosvete", od katere naj bi bil krožek bolj ali manj tudi odvisen. Nekateri člani so predlagali, naj bi delokrog razširili na celo Julijsko krajino ali celo na Italijo, ker daje to edina organizacija srednješolcev v pokrajini in državi.
Na občnem zboru so sklenili, da bosta v krožku zaradi zamenjave funkcij vsako leto dva občna zbora. Prvi bi bil v jeseni. Takrat bi počitniški odbor poročal o svojem delu in bi izvolili nov upravni odbor. Drugi občni zbor na koncu šolskega leta pa bi ocenil delo med šolskim letom ter izvolil počitniški odbor.
Prve volitve upravnega odbora so bile tajne. Odborniške kandidate so navzoči javno predlagali, nato pa je z glasovnicami volilo 44 članov. Za prvega predsednika je bil izvoljen Rafael Kobal. V odbor so bili izbrani: Božo Race. Lado Božič, Gvido Vesel, Rado Prelovec, Milko Bambič, Mirko Vadnal in Peter Kenda. Volili so tudi načelnike odsekov: za dramatiko Rudija Marca, za pevski zbor Rudija Jevščka, za šport Karla Žnidaršiča, za abstinenčni odsek Danila Pertota in Staneta Lapajneta za šah.
Srednješolski krožek je bil tako ustanovljen. Odprlo se je vprašanje priznanja s strani šolskih oblasti. Prve stike so dijaki navezali s prof. Irmo Kenda, ki se je posvetovala s prof. dr. Karlom Piijevcem. Oba sta menila, da italijanski zakoni ne prepovedujejo ustanavljanje dija/kih krožkov oziroma društev, vendar sta se hotela posvetovati še z direktorjem. Ravnatelj je izjavil, da nima nič proti krožku, da se srednješolci lahko shajajo, le pravila organizacije bi bilo dobro pregledati.
Delo v krožku naj bi se sedaj začelo. Odbor se je sestajal, načelniki odsekov so začeli med meščani iskati pomoči. Šlo je za pevovodjo in režiserja. Pevski zbor je prevzel Karel Bezeg, za režiserja pa so naprosili prof. Roberta Kenda. Odsek je izbiral med tremi igrami in se končno odločil za Meškovo dramo ,,Mati". Tudi športni odsek je zaživel. Vanj seje vključilo kar 90% članov. Igrali so nogomet, kolesarili, plavali, se drsali in sankali. Razgibaval se je tudi ženski odsek, ki je štel 15 članic. Prirejali so tudi predavanja za članstvo. Prvo predavanje o avtohtonosti Slovanov je imel Milko Bambič. Kmalu je sledil Gregorčičev večer s predavanjem Lada Božiča in številnimi recitacijami: Naša zvezda (Andrej Gaberščik), V pepelnični noči (Mirko Vadnal), Domovini (Stanko Lapajne) in Soči (Žlatko Bisail). Naslednja prireditev je bil koncert pevskega zbora, ki je nastopil prvič, a tudi zadnjič.
Delo v krožku je steklo, a prvi polet se je kmalu začel krhati. Shajanje fantov in deklet nekaterim profesorjem ni bilo po volji. S te strani je prišel celo namig, naj dijakinje ne zahajajo več v društvene lokale, ker obstaja nevarnost, da bi ravnateljstvo krožek kratko in malo prepovedalo. Ost je bila naperjenea tudi proti nižješolcem, za katere so morali
določiti posebne ure za prihajanje v društvene prostore. Pojavljali so se tudi glasovi, da dijaki sploh ne smejo nastopati na javnih prireditvah in da bodo predstave Meškove „Matere" oblasti le s težavo odobrile. Priprave na igro pa so potekale v redu.
Prvi važnejši dogodek v življenju krožka in v dejavnosti realčanov v teh letih okupacije je bila vsekakor prireditev in uprizoritev Meškove drame „Mati". Oblastna cenzura je nekaj stvari v besedilu sicer črtala, ni pa prireditve prepovedala. Tudi s strani ravnateljstva ni bilo pripomb. Tako je bila drama uprizorjena v rudniškem gledališču 10. decembra 1921. Plakati pa niso vabili na prireditev Srednješolskega krožka, ampak na prireditev srednješolskega dijaštva v Idriji. Pri uprizoritvi drame so kot gostje sodelovale idrijske učiteljice Poldka Kos, Zdenka Krapš ter Milena Novak. Od dijakov so igrali: Danilo Pahor, Zlatko Bisail, Božo Race, Stanko Starec in Rudi Marc. Med odmori je igral orkester „Lira". Cena vstopnic se je gibala med sedmimi in eno liro.
Po končani igri je sledila pogostitev sodelujočih. Kot smo že videli v prejšnjem poglavju, je prav to dvignilo obilo prahu v vrstah idrijske akademske „Prosvete", imelo je odmeva tudi v profesorskih krogih, vendar brez večjih posledic.
Uspeh prireditve je bil tolikšen, da so kmalu za tem že stekle priprave za novo uprizoritev. Tudi krožkovi pevci so bili agilni. Sodelovali so pri opereti „Mamzelle Nitouch", ki jo je pripravljalo in uprizorilo idrijsko Dramsko društvo.
Tudi ostalo društveno delo je teklo v redu. 22. decembra je predaval Rado Prelovec o Cankarju. Ta sestanek pa je bil tudi zadnji sestanek krožka v prostorih .JProsvete". Zaradi nereda v lokalih se je pritožila lastnica hiše, pa tudi člani Delavskega bralnega društva rfiso bih zadovoljni z vrvežem mladine in z njeno nedisciplino.
Krožek je bil po treh mesecih svojega življenja za novo leto 1922 na cesti. Ni bil samo ob lokal, rudi od Prosvetne knjižnice je bil odrezan. Delo je tako močno ohromelo in ker v doglednem času ni bilo na vidiku novih društvenih prostorov, se je širilo v krožku nezadovoljstvo. Pojavila se je opozicija proti odboru in ga obtoževala, da je on kriv za nastali položaj v krožku. Dobra dva meseca je trajala popolna društvena nedelavnost. Šele pomladi, meseca marca, se je posrečilo odboru, daje staknil nove prostore za krožek. To je bil salon gostilne „Pri Renkavcu" pod staro klavnico ob cesti v Spodnjo Idrijo. Rešitev ni bila nič kaj posebno posrečena in ugodna. Bili so to gostilniški prostori in precej oddaljeni iz mesta. Toda boljše nekaj kot nič. Nezadovoljstvo članov pa je napotilo odbor, da je že 11. marca 1922 sklical izredni občni zbor krožka.
Občni zbor naj bi dal znak za poživitev dela v krožku. V razpravi so padli ostri očitki, da doslej ni bilo v krožku pravega in resnega dela, daje vse polno besed in načrtov, ki pa se ne uresničujejo. Med člani tudi ni reda in discipline, prav zaradi tega je bila organizacija postavljena pod kap.
Krožek je v tem času štel 81 članov višješolcev in 35 nižješolcev,V krožku je bilo torej včlanjenih več kot polovica vsega dijaštva na idrijski realki. Dijakinj v krožku ni bilo več, ker je moralo vseh dvajset iz njega izstopiti po sili razmer. To so povzročili številni pritiski z raznih strani. Odbor je imel v času svojega kratkega življenja petnajst sej in pripravil štiri članske sestanke. Priprave za novo dramsko prireditev, pri kateri naj bi sodelovale tudi dijakinje, so morale prenehati, ker druženje dijakov in dijakinj ni bilo po volji konservativnim krogom v mestu in na realki. Od ostale društvene dejavnosti je treba omeniti zelo razgibano športno udejstvovanje članov.
Za vso nedelavnost v krožku so bili v razpravi o krožkovem delu obdolženi člani in odborniki domačini. V ozračju nezaupanja do njih so potekale tudi volitve novega odbora. Sestavljeni sta bili dve kandidatni listi, Članska in odborova. Listi sta se razlikovali samo v predlogih za predsednika in podpredsednika, bjagajnikovega namestnika in revizorje. Volitve so bile tajne. Zmagala ni nobena predložena lista, pač pa tretja, ki jo je sestavilo samo članstvo v korist in zadoščenje domačinov. Za novega predsednika je bil izvoljen Tržačan Gvido Vesel. Občni zbor je dalje izvolil v odbor sledeče člane: za podpredsednika Rafaela Kobala, za prvega tajnika Lada Božiča, za drugega tajnika Srečka Lukmana, za blagajnika Stanka Starca, za knjižničaija Rada Prelovca, za namestnike odbornikov Milka Bambiča in Srečka Mahniča ter za revizoije Mirka Vadnala in Danila Pertota. Občni zbor je spet sprožil vprašanje krožkovega imena pa vprašanje pravil, ki naj bi jih pripravili za razpravo na drugem delu občnega zbora 1. aprila 1922.
Po zaključku prvega dela občnega zbora so se člani hkrati vsi skupaj vračali proti mestu in peli slovenske pesmi. Petje pa ni bilo všeč orožnikom, zato so pričeli izvajati nad dijaki pritiske, zasliševali so jih na postaji in izvedli hišne preiskave.
Oddaljenost lokala, pomanjkanje inventarja, vprašanje knjižnice in časopisov, pomanjkanje iger, vse to je naprtilo odboru težke naloge. Kako nadomestiti vse izgubljeno? Najprej se je lotil knjižnične nabiralne akcije. Prva je priskočila na pomoč ..Prosveta", ki je odstopila krožku vse dvojnike iz svoje knjižnice. Počasi in z velikimi težavami se je društveno delo vendarle poživljalo. Odseki so oživeli, le dramski odsek je imel pri izbiri iger veliko smolo. S Funtkovo „Tekmo" je odsek prehitela idrijska „Kulturna zveza',' delavska organizacija, „Ljubimkanja" pa ravnateljstvo ni dovolilo. Da bi se krožek le dokopal do denarja, je odbor sklenil, naj člani, doma s Tržaškega, igrajo o velikonočnih počitnicah v Trstu dramo „Golgota".
Dijaški krožek Idrija je gostoval 20. maja 1922 pri Sv. Luciji z dramo „Golgota" Žensko vlogo je kot gost igrala učiteljica Zdenka Krapš
Novi društveni lokal ni bil v nobenem oziru primeren za društveno delo. Zato je odbor iskal boljših rešitev. Po daljšem času je tako rešitev tudi našel v hiši trgovca Kobala Pod gorami. Lastnik je krožku odstopil gostilniške lokale v prvem nadstropju svoje hiše nasproti Debele skale. Rešitev je bila precej dobra, saj so bili lokali suhi in svetli in bliže mestnemu središču.
Nadaljevanje prekinjenega občnega zbora je tako moglo biti v novem lokalu 1. aprila 1922. Občni zbor je razpravljal tudi o položaju krožka, potem ko je pri Deželu izgubil lokale in so bile prekinjene vezi z visokošolsko „Prosveto". Razprava je spet tekla o imenu organizacije, pa tudi o tem, da ima krožek po italijanskih zakonih lahko največ samo štirideset članov. V krožku pa je bilo za tri take krožke članstva. Kaj tedaj? Ali društvo ali krožek? Člani so se zedinili, daje treba imeti v Idriji tako organizacijo, ki bo zajela vse srednješolce. Društvo torej!
Tako so predlagali člani Tržačani. Menili so, da bi se stanje najhitreje in najbolje rešilo, če bi namesto krožka ustanovili podružnico mladinskega društva „Prosveta" v Trstu. Društvo je na Tržaškem oblastno priznano, ima enak program kot krožek in lahko ustanavlja podružnice na podeželju. Društvo je nadstrankarsko in izbirat svoji sredi vso slovensko mladino in ne samo dijaško. Po krajši razpravi je bil sprejet predlog predsednika Vesela, da se v Idriji ustanovi podružnica tržaškega društva M. D. „Prosveta". Do potrditve pravil s strani oblasti pa bo delo teklo pod krožkovim naslovom.
V aprilu sta bili v krožku dve predavanji: O Primožu Trubarju je govoril Albin Vodo-pivec, o Josipu Stritarju pa Srečko Mahnič. V velikonočnih počitnicah so člani krožka na Tržaškem uprizorili dramo „Golgota". Z isto igro so nameravali gostovati v Vipavi, a so oblasti zaprle dvorano in to preprečile.
Razgibano delo idrijskih srednješolcev je našlo odmev tudi v Tolminu med tamkajšnjimi učiteljiščniki. Tolminci so prosili Idrijčane za organizacijsko pomoč. Prišlo je do pogovorov, na katerih so sklenili navezati čim tesnejše medsebojne- stike in si vsestransko pomagati. Prvi izraz medsebojnega sodelovanja bi bilo gostovanje realčanov z dramo „Golgota" na čitalniškem odru pri Sv. Luciji. Na tem srečanju naj bi prišlo tudi do razgovora o izdajanju skupnega lista in o organizaciji podružnice M. D. „Prosveta" v Tolminu. Tolminci so obvestili krožek, da bo dvorana pri Sv. Luciji dana v brezplačno uporabo, a se je zataknilo pri odru, ki je bil last tamkajšnje Čitalnice. Čitalničaiji so se namreč zbali za svoj oder in ga niso hoteli dati na razpolago idrijskim igralcem. Poudarili so, da so ga naredili z lastnimi žulji, hkrati pa dodali, daje ljudstvo sito dram. Odra ne bi dali v uporabo niti proti odškodnini. Tako je stekla med Tolminom in Idrijo pisemska vojna, kije slabo obetala.
Priprave za gostovanje so v Idriji potekale s polno paro. Kljub negotovosti, kaj bo z odrom, so se idrijski dijaki 20. maja 1922 v jutranjih urah vkrcali na tovorni avtomobil. Tik pred odhodom pa sta prejela tajnik in predsednik krožka pismo iz Sv. Lucije. V pismu je Čitalnica dokončno odpovedala uporabo odra. Funkcionarja sta prejem pisma zatajila in dala povelje za odhod. Pri Sv. Luciji sta kratkomalo zanikala, da bi bila prejela kako pismo od Čitalnice. Na licu mesta je bilo nato treba mnogo besednega boja in prepričevanja. Končno so se čitalniški rodoljubi le omehčali. Po uspelih pogovorih so se gostje odpeljali v Tolmin in prespali noč na senikih.
Nogometna ekipa tolminskih učiteljiščnikov na tekmi z idrijskimi realčani v Tolminu dne 22. maja 1922	Foto: M. Bambič
Naslednji dan, 21. maja 1922, je bila nedelja. Ob enajstih dopoldne sta na športnem igrišču v Tolminu odigrali prijateljsko nogometno tekmo ekipi idrijskih realčanov in tolminskih učiteljiščnikov. Izid tekme je bil neodločen. Po odigrani tekmi so gostje in domačini odkorakali peš proti Sv. Luciji, kjer je bila napovedana predstava „Golgote" za
popoldne ob štirih. Pri uprizoritvi drame so sodelovali: učiteljica Zdenka Krapš in dijaki Stanko Starec, Danilo Pahor, Rudi Jevšček, Pavel Volk, Milko Bambič, Danilo Pertot, Gvido Vesel, ki je igro tudi režiral, Rudi Marc, Mirko Adamič, vlado Sancin, Rado Prelovec in Lado Božič. Moralen uspeh prireditve je bil zadovoljiv, materialen pa zaradi negotovosti, ah bo oder na razpolago ah ne in s tem zaradi slabe propagande in končno zaradi visokih prevoznih stroškov, zelo pičel. Kljub temu pa je vladalo med dijaštvom veselje in zadovoljstvo. V takem razpoloženju so se gostje vračali proti Idriji.
Pred vrati je bil zaključek šolskega leta 1921/22. V notranjem življenju krožka sta se zvrstili še dve predavanji o društvih in o umetnosti. Predavala sta Gvido Vesel in Karel Vecchiet. Načrtovana Aškerčeva proslava in opereta „Kovačev študent" sta morah zaradi bližajočega se konca leta odpasti. Za to leto je delo v krožku počasi zamiralo, razburjalo pa je dijake vprašanje; kaj bo z realko v prihodnjem letu.
Tako vzdušje je 11. junija 1922 dihal redni občni zbor krožka. Obračun preteklega dela ni bil najboljši. Razgibano je bilo delo v dramskem odseku in pevskem zboru, drugje pa je vladalo mrtvilo. Krožek je ob občnem zboru štel 52 višješolcev in 32 nižješolcev, skupaj torej 84 članov. Občni zbor je sprejel društveni poslovnik in izvolil počitniški odbor iz vrst domačinov. V počitniški odbor so bili izvoljeni: za predsednika Lado Božič, za podpredsednika Stanko Starec, za tajnika Srečko Lukman, za blagajnika Rado Prelovec, za knjižničarja Stanko Lapajne, za namestnike odbornikov Srečko Mahnič in Viktor Krasna, za revizorje pa Vladislav Grahli in Albin Vodopivec. Predsednik počitniškega odbora je bil zadolžen, da zastopa krožek pri centrali M. D. ,,Prosveta" v Trstu, čeprav podružnica še ni bila ustanovljena in pravila še niso bila potrjena.
Prvi počitniški odbor je imel med počitnicami tri seje. Na zadnji seji 5. septembra je obravnaval dopis iz Tolmina. Tolminski dijaki so predložili krožku načrt skupnega sodelovanja, kije obsegal dvanajst točk. Načrt je predvideval: 1. tesnejše stike in pospešeno delo v obeh organizacijah, 2. pošiljanje tolminskega glasila „Naše delo" v Idrijo, 3. skrb za prenočišča in prehrano ob priliki izletov, 4. propagando prireditev obeh krožkov, 5. brezobrestno posojanje denarnih sredstev, 6. pravočasno javljanje vseh prireditev. Tajnika obeh organizacij morata biti v stalnih stikih, vsak mesec naj bi izmenjali poročila o delu. Člani obeh organizacij imajo posvetovalno pravico na občnih zborih ene ali druge organizacije. Na vsaki prireditvi naj prisostvuje po en član bratske organizacije. Med seboj si bodo posojali knjigej predavanja in predavatelje. Predvidena je bila tudi ustanovitev Zveze obeh organizacij.
Počitniški odbor je načrt sodelovanja potrdil. Obe organizaciji sta odslej še bolj sodelovali, se še bolj povezali in idrijska je celo pomagala tolminski z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Za poverjenika tolminskega glasila v Idriji je bil določen Albin Vodopivec. Tudi tolminska organizacija ni imela posebnega imena. Zaradi oblasti so jo imenovali kar ,,Dijaška organizacija".
Redni občni zbor krožka je bil v začetku šolskega leta, 2. oktobra 1922. Od skupnih sto članov se je občnega zbora udeležilo 35 dijakov. Za novega predsednika je bil izvoljen Stanko Starec iz Trsta. Ostale odborniške funkcije pa so dobili: podpredsedstvo Milko Bambič, tajništvo Srečko Mahnič, blagajništvo Karel Znideršič, knjižnico Rado Prelovec. Za odbornika sta bila izvoljena še Franc Prvanje in Vladislav Grahli, za revizorje pa Boris Mercina in Srečko Lukman. Posamezne odseke so prevzeli dramskega Danilo Pahor, športnega Savo Žagar, šahovskega Ivan Nekerman, pevskega Julij Leonardis in godbenega Miroslav Uršič. Za predsednika častnega razsodišča je bil izvoljen Boris Lasič, za člane pa Miroslav Adamič, Franc Pagon, Vladimir Laharnar in Ivan Gruden. Od domačinov sta bila v odboru samo dva odbornika. Po občnem zboru je delo kmalu steklo s polno paro.
Pravila za novo podružnico M. D. ,,Prosveta" iz raznih vzrokov še niso bila niti predložena oblastem, delo pa je že teklo v vzdušju nove organizacije in v upanju, da bodo pravila takoj potrjena, ko bodo predložena.
Z novim šolskim letom so se razmere na realki vedno bolj slabšale. Težko vzdušje so ustvarjali predvsem renegatski profesorji, ki so prihajali na zavod. Na članskem sestanku 28. oktobra so člani razpravljali o krožku in o grožnjah, ki jih je na dijake naslavljal prof. Covich. Ta odpadnik je dijakom očital, da se ne učijo in ne znajo italijanščine, da ne obiskujejo šolske knjižnice, v kateri je polno italijanskih knjig, in da se ob uri, ko je knjižnica odprta, zbirajo drugje. Pri tem je mislil na krožkove lokale.
V svojem notranjem delu, kot smo že videli, se je krožek v glavnem usmeril k samo-
izobraževanju. V tem pogledu je nekako posnemal predvojne srednješolce, organizirane v obeh tedanjih krožkih. Zanimivo pa je, da te usmeritve ni bilo v povojni akademski „Prosveti", ki se je mučila in izgubljala energije v nekoristnih debatah in medsebojnih intrigah. Povojni srednješolski krožek pa je zopet naslonil svojo glavno dejavnost na predavanja, ki so jih pripravljali sami člani in tako izpopolnjevali svoje znanje in se pripravljali na javne nastope. Predavanja so, kot bomo videli, postajala nenadomestljiva oblika dela, posebno v poznejših letih, ko je članstvo zaradi opuščanja realke vedno bolj padalo in so tako odpadali tudi pogoji za kakršnokoli drugo društveno delo.
Tudi v zimskih mesecih 1922. leta se je zvrstilo v krožku več predavanj: Milko Bambič - Kulturna osamosvojitev mladine, Srečko Lukman - O upravi Ilirije, Rado Prelovec — O telesni vzgoji, Albin Vodopivec — Zgodovina slovenskega slovstva. Na sestankih pa so člani obravnavali tudi društvene zadeve, predvsem odnose z Zvezo mladinskih društev v Trstu, odnošaje s tolminskimi učiteljiščniki in priprave na ustanovni občni zbor M. D. „Prosveta", čeprav oblasti še niso potrdile njenih pravil.
Na članskem sestanku meseca januarja 1923 je bil sprejet sklep, ki ga je potrdil tudi izredni občni zbor 8. februarja, da prične krožek izdajati svoje glasilo. Doslej so idrijski srednješolci sodelovali v tolminskem glasilu „Naše delo". Občni zbor, ki je bil ob navzočnosti 34 članov v lokalu Pod gorami, je razpravljal tudi o drugih notranjih zadevah. Navzoči so ugotavljali, da delo v krožku zadnje čase ni najboljše. Odnosi s profesorji so začeli celo zavirati delo, kar je dokazovala tudi slaba udeležba članov na občnem zboru. Vse to je pripeljalo krožek v mrtvilo, nastajali so notranji spori, poslabšali so se medsebojni odnosi, člani so izstopali, odborniki odlagali funkcije. V kosti je počasi prodiral strah pred italijanskimi profesorji. Funkcij v krožku ni maral nihče več sprejemati. Zaradi takih razmer in članske kritike je tedanji predsednik krožka Stanko Starec odstopil in za novega predsednika je bil izvoljen Albin Vodopivec iz Kamna v Vipavski dolini. V enajstčlanski odbor so bili izvoljeni: Milko Bambič — podpredsednik, Boris Mercina — tajnik, Albin Podveršič - blagajnik, Rado Prelovec - knjižničar, odborniki: Julij Leonardis, Franc Prvanje, Tone Tratnik in Franc Mozetič. V odboru sta bila dva Idrijčana.
V krožku je nastopila nova doba. Novo vodstvo je takoj začelo izdajati glasilo „Obzor", ki je prinašalo leposlovne in znanstvene prispevke, potopise, športne in druge članke. Za slikovno opremo je skrbel Milko Bambič. „Obzor" je izhajal občasno v tridesetih izvodih, ki so bih litografirani, Glasilo so pripravljali na dijaških stanovanjih Pod gorami in na Skalci.
Društveno delo se je v naslednjih mesecih v glavnem omejilo na sestanke s predavanji ter na pripravo za ustanovitev mladinskega društva. V februarju in marcu so se zvrstila naslednja predavanja: Albin Podveršič — Bitka na Kosovem polju, Rudi Mašera — Beneški Slovenci in Rado Prelovec — dr. Ivan Tavčar. Sicer pa je okoli organizacije vladala prava mrzlica. Priprave za občni zbor so šle h koncu, določen je bil dnevni red občnega zbora, odbor se je trudil, da bi izboljšal red in disciplino ter utrdil slogo med člani, ki je-zaradi razmer na zavodu in pod vplivom renegatskih profesorjev močno zamajala srednješolske vrste. Prav tedaj se je ustanavljala v Trstu tudi „Dijaška Matica", podporna organizacija, in odbor je začel akcijo za pridobivanje članstva, vedno bolj pa je stopala v ospredje tudi zaskrbljenost, kaj če oblasti ne_bodo potrdile pravil. Kaj v takem primeru? Nadaljevati s krožkom? Kaj pa bodo z njim, ko ima lahko le določeno število članov?
Po dolgem zavlačevanju zadeve okrog pravil je postala stvar končno jasna. Karabinerji so izvedli obsežna poizvedovanja, ki so segala do Trsta, opravili zasliševanje vseh podpisnikov predloženih pravil in oblasti so prošnjo za priznanje M. M. D. „Prosveta" odbile, ustanovitev društva pa prepovedale.
Neprijetna vest je zelo zadela krožek, ki so ga ob tem še kar naprej pretresale notranje težave, in povzročila notranji razkol. Del članstva je iz krožka izstopil in začel izdajati svoje glasilo „Tekmec", ki gaje urejeval Julij Leonardis. V novo glasilo so v glavnem pisali le sedmošolci, pa je po njihovem odhodu tudi prenehal izhajati.
Nepriznanje društva in razcep v članskih vrstah sta bila dva močna udarca za dijaško gibanje. Kaj sedaj? Člani, ki so ostali zvesti krožku, so sklenili, da na napade opozicije ne bodo odgovarjali in da bodo na prepoved društva vložili pritožbo na višjo oblast. Pritožba je bila v resnici vložena meseca aprila 1923. Vložili sojo preko mladinske centrale Zveze
mladinskih društev v Trstu. Toda v Idriji je bilo kaj malo upanja ,, da bo pritožba ugodno rešena, saj je bilo očitno, da so bili ukrepi oblasti načrtni. Ob takih pomislekih pa se je rodila misel na ustanovitev novega društva z novim imanom in z nekoliko spremenjenimi pravili. Novo društvo naj bi se imanovalo Mladinsko izobraževalno društvo „Obzor".
Negotovost, ki je vladala, je tlačila že tako skromno društveno dejavnost, kije počasi popolnoma ohromela. Do konca šolskega leta se je zvrstilo nekaj predavanj: Danilo Pahor
-	Janko Kersnik, Albin Podveršič - Zgodovinska vsebina Pregljevega dela Peter Pavel Glavar, Albin Vodopivec - Naša vzgoja, Jonko- Turistika in zdravje ter Moja hoja na Mangart in Kaninsko pogorje. Dramski odsek je pripravil Cankarjevega ,,Kralja na Betaj-novi", prireditev pa so oblasti prepovedale. Ostalo delo pa je spalo. Proti prepovedi igranja naštudiranega „Kralja na Betajnovi" se je odbor pritožil. Pritožba je bila ugodno rešena in igra je bila 2. maja 1923 urpizoijenav rudniškem gledališču. Uspeh prireditve je bil vsestrasnko zadovoljiv.
V težko ozračje pa je prišla iz Tolmina nova spodbuda. Tolminci so predlagali organizacijo srednješolskega kongresa, ki naj bi bil v počitnicah. O predlogu je odbor razpravljal na naslednjih sejah. Ni pa mu bilo jasno, kakšen naj bi bil program kongresa, koliko in katere delegate naj pošlje nanj. Stvar so kmalu razčistili. Tolminci so sporočili, da bo kongres v znamenju nadstrankarstva, narodne sloge in enotnosti. Politični referati niso bih predvideni. Organizatorji kongresa so predlagali, naj bi kongres sprejel dve resoluciji. Prva bi se n<ura$ala na učiteljišče, ki naj bi imelo samo štiri in ne sedem razredov, druga pa bi predlagala, naj bi bile vse slovenske srednje šole osredotočene v Gorici. V kulturnem delu kongresa bi Idrijčani igrali dramo „Golgota" ali pa „Kralja na Betajnovi". V naslednjih dneh so prišla še nadaljnja navodila za kongres in sicer iz Ljubljane. V pripravljalni odbor kongresa sta bila z idrijske strani določena Albin Vodopivec in Boris Mercina. Za delegate idrijskih srednješolcev pa so bili izvoljeni: Boris Mercina, Rado Prelovec, Danilo Pertot, Franc Mozetič, Albin Vodopivec, Stanko Starec, Danilo Pahor in Ivo Kerže.
Šolsko leto 1922/23 se je steklo. Občnega zbora ni bilo, počitniška odbor pa je imenoval odbor na svoji seji 30. junija 1923. Na čelo odbora je bil postavljen Rado Prelovec. Odborniki pa so bili: Rajko Brenčič, Tone Tratnik in Tone Bratuž. Počitniški odbor se je znašel že naslednjega dne na cesti. S 1. julijem je bil krožku odpovedan lokal pri Kobalu Pri debeli skali.
Seje počitniškega odbora, kije bial 4. avgusta 1923 v prostorih Delavskega bralnega društva, se je udeležil kot gost dijak tolminskega učiteljišča in idrijski rojak Viktor Krašna, eden glavnih organizatorjev tolminskih učiteljiščnikov. Na seji je tekla glavna razprava o srednješolskem kongresu, ki je bil od 26. do 28. julija 1923 v Trgovskem Domu v Gorici. Kongresa so se udeležili s strani idrijskih srednješolcev Rado Prelovec, Boris Mercina, Albin Vodopivec, Franc Mozetič in Ivo Kerže. Poročilo o kongresu je odboru podal Rado Prelovec. Kongres je potekal ob slabi udeležbi srednješolcev. Kongresa so se udeležili tudi zastopniki A. D. „Adrija" v Gorici, krožka „Nanos" iz Padove in predstavniki Zveze prosvetnih društev v Gorici.
Na dnevnem redu kongresa so bila predavanja in poročilo s kongresa Jugoslovanskega primorskega dijaštva, ki je bil v Zagrebu. Referati na kongresu v Gorici so bili: Roman Pahor - Delo dijaštva za narod, Albin Vodopivec - Samoizobrazba dijaštva, Kranjc („Zora" Ljubljana) - Socialno-ekonomsko stanje dijaštva, in Cerkvenik (,,Zora" Maribor)
-	Enotna fronta dijaštva. Namesto Vodopivca je vskočil z referatom Viktor Krašna. Na dnevnem redu kongresa so bila tudi poročila dijaških srenj, ki so obstajale tam, kjer ni bilo dijaških društev. Podano je bilo tudi poročilo o stanju dijaške organizacije srednješolcev v Idriji. Kongres je razpravljal tudi o predlogu za izdajanje dijaškega glasila, ki bi izhajalo v Gorici, in sklenil ustanoviti Združenje jugoslovanskih srednješolcev v Italiji s sedežem v Trstu. Izvolil je tudi centralni odbor Združenja. Za njegovega predsednika je bil izvoljen Roman Pahor, za podpredsednika Mohorčič iz Arbanasov, za tajnika Kuzmina iz Gorice in za blagajnika Branko Vrčon. Za časa kongresa so bile tudi kulturne prireditve. Uprizorili so igro „Otroška tragedija", priredili kulturni večer z deklamacijami, solospevi in monolog „Norec". Odpadel pa je zabavni večer.
O kongresu primorskega dijaštva v Zagrebu so poročali delegati. Vsebino so mu dajali referati in razprava o življenju in delu primorskega dijaštva pod Italijo.
Srednješolski kongres, ki so ga pozdravili tudi zastopniki vseh primorskih akademskih
društev, je v svojem zaključnem delu sklenil, da se pri „Dijaški Matici" ustanovi tudi srednješolski odbor ter sprejel resolucijo, naslovljeno na prosvetnega ministra Gentileja v Rimu. V resoluciji je kongres predlagal ustanovitev slovenske gimnazije v Gorici in hrvatske v Pazinu.
Počitniški odbor krožka je vzel poročilo o kongresu na znanje in se zaustavil pri vprašanju „Dijaške Matice". Sklenil je organizirati nabiralno akcijo na idrijskem območju. V ta namen je razdelil idrijski okoliš na rajone in določil nabiralce. Akcija je bila tajna. Ker so bili med počitnicami za delo na razpolago samo štirje člani, je k akciji pristopil tudi Krašna. V tem času pa se je vršil v Krepljah občni zbor Dijaške Matice, toda ob odsotnosti idrijskih zastopnikov.
V	avgustu je bil v Gorici 26. in 27. t.m. tretji prosvetni tečaj primorskega dijaštva. Z idrijske strani se je tečaja udeležil Rado Prelovec. Tudi udeležba od drugod je bila zelo slaba, saj je bilo na tečaju samo 23 akademikov in 5 srednješolcev. Na dnevnem redu tečaja so bili referati. Istočasno je v Gorici zasedal tudi upravni odbor,,Dijaške Matice" ter odbor Počitniške zveze, ki ga je pod okriljem goriške ,,Adrije" vodil njen predsednik Paulin.
Na naslednji seji počitniškega odbora je Viktor Krašna poročal o poteku krščansko-socialnega tečaja v Črnem vrhu, ki se gaje udeležil kot opazovalec.
Novo šolsko leto 1923/24 se je začelo z okrnjeno idrijsko realko in v znamenju njene kratke triletne perspektive. Gentilejeva šolska reforma je realki spodjedla prve štiri razrede. Ostali so še trije višji, ki so vsako leto izgubili najnižjega, dokler ni realka po treh letih popolnoma prenehala. Z okrnitvijo razredov je seveda močno padlo tudi število dijakov in članov v krožku. O nastali situaciji je razpravljal krožkov odbor na seji 5. novembra 1923 in sklenil v zvezi z ustanovitvijo začasne slovenske nižje tehnične šole v Vidmu (Udine) ustanoviti v njej tudi slovenski dijaški krožek. Šolo so dale italijanske oblasti v skladu s svojo raznarodovalno politiko kot nadomestek za ukinjeno idrijsko realko. Pri ustanavljanju slovenskega krožka naj bi pomagal tudi slovenski župnik Ivan Trinko, s katerim je bilo treba navezati stike. Odbor je sklenil, da bo novemu krožku nudil vso pomoč in podporo.
Po tej seji, ki je izjemoma bila v nekdanjih prostorih pri Kobalu, sedaj pri Štekarju, je bil krožek spet na cesti. Na razpolago je bil sicer neki lokal v Skirci, toda zaradi oddaljenosti od šole in mesta ni prišel v poštev za društveno delo.
Redni občni zbor krožka je bil 7. novembra 1923 v garderobi telovadnice telovadnega društva". Telovadnica je bila v nekdanjem salonu gostilne* pri Šepetavcu, na mestu, kjer stoji danes gostišče „Soča". Člani so na zboru govorili o nadaljnjem delu krožka, o novem lokalu, ki bi ga nekje le morali iztakniti. Ponovno je bil ustanovljen literarni odsek, kije dobil nalogo, da nadaljuje z izdajanjem „Obzora". Za prvo številko je bilo gradivo že zbrano v preteklem letu. Pri volitvah novega odbora pa so člani menili, da spričo majhnega števila članov sploh ni potrebno pripraviti posebne kandidatne liste in naj člani prosto volijo po svojem prepričanju. Za predsednika krožka je bil izvoljen Rado Prelovec, v odbor pa še: za podpredsednika Elo Garzarolli, za tajnika Janko Sket, za blagajnika Albin Podveršič, za knjižničarja Mirko Vuga, za odbornika Mirko Gregorič in Mirko Adamič, za revizorja pa Rajko Brenčič in France Rutar. Občni zbor je mnogo govoril tudi o težavah, ki so se grmadile v zvezi z ustanavljanjem krožka v Vidmu.
Prizadevanje za novi lokal je bilo brezuspešno. Za krožek je nastopila doba, ko je moral krožiti od dijaškega stanovanja do dijaškega stanovanja. Seje in sestanki so postali leteči. Kljub težavam pa je delo v danih razmerah le steklo. Literarni krožek se je krepko lotil dela za „Obzor".
V	delovni polet pa je kot bomba treščil predlog iz Tolmina, naj bi se „Obzor" združil z glasilom idrijskih katoliških dijakov „V mladem jutru", ki so ga izdajali v okviru Dijaške Jugoslovanske zveze v Idriji. Do uresničitve tega predloga pa ni prišlo.
Meseca decembra 1923 je izšla prva številka nove izdaje „Obzora" v štiridesetih izvodih. Krožek je v tem času pristopil kot član k Združenju srednješolcev, iz Vidma pa je prispela vesela vest, da je župnik Ivan Trinko obljubil podporo slovenskim dijakom v Vidmu. Idrijski krožek jim je kot prvo pomoč poslal 60 knjig.
Ker s potrditvijo pravil in ustanovitvijo mladinskega društva ni bilo nič, je ostalo pri organizaciji krožka. Odbor je sklenil pripraviti krožkova pravila in jih predložiti sestanku v potrditev. Vse dosedanje krožkovo delo in življenje je bilo napol v ilegali, brez oblast-
nega dovoljenja, toda ob javni tajnosti, da obstaja krožek, dijaška organizacija. Nihče je javno ni preganjal, ker je bilo kazno, da bo z razpadom realke propadla tudi organizacija. Tako se bo obrusila tudi njena nevarnost. Na realki je bilo v tem šolskem letu samo še 79 rednih in 8 izrednih dijakov, v krožku pa jih je bilo organiziranih le kakih trideset ali tretjina.
Meseca februaija 1924 je izšla druga številka „Obzora", ki so ga poslali tudi v Tolmin in Videm. Glede lokala pa je v Idriji posredovalo tudi srednješolsko združenje v Trstu, a brez uspeha.
Na članskem sestanku 5. februaija, kije bil v privatnem stanovanju ob navzočnosti 18 članov, so potrdili krožkova pravila, ki naj bi jih predložili v potrditev in tako legalizirali svoj obstoj, pa čeprav že skoro na koncu krožkovega življenja. Na sestanku so tudi sklenili, da bodo sklicali ustanovni občni zbor slovenskega dijaškega krožka v Vidmi. Dalje so sklenili, da bodo organizirali kroženje časopisov med člani, ker neke stalne čitalnice ni bilo mogoče postaviti. Tržaška „Edinost" in „Istarska Riječ" sta odslej romali od hiše do hiše tako kot v prvem desetletju tega stoletja „Slovenski narod" in „Slovenec". Tudi knjižnica je našla zavetje v privatnem stanovanju, tako pa seje potikala tudi tiskarna „Obzora". Sestanek je končno razpravljal še o preteklem srednješolskem kongresu, o ustanovitvi srednješolskega združenja in počitniške zveze. Zanjo so sklenili nabirati redne in podporne člane.
Četrtega marca je bil naslednji članski sestanek. Na sestanku je predaval Albin Podveršič o položaju šolstva v Julijski krajini, nato pa so razpravljali o položaju in življenju slovenskih srednješolcev v Vidmu. Kljub prizadevanju idrijskih podpornikov slovenski dijaški krožek tam še vedno ni bil ustanovljen in dijaki so začeli vstopati v italijanske dijaške organizacije. Zato so sklenili zadevo pospešiti. Na tem sestanku so pretresali tudi predlog, ki je baje prišel z obeh strani, predlog namreč o sodelovanju in skupnem delu s katoliškimi dijaki oziroma njihovo organizacijo „Dijaško Zvezo". Predsednik krožka je menil, da bi bilo sodelovanje možno. Skupno bi prirejali sestanke s predavanji, skupno bi izdajali tudi literarno glasilo. Pristavil pa je, da je treba računati s težavami, ki bodo prihajale z nasprotne katoliške strani. Težave in zapreke je videl predvsem v tem, da bo nasprotna stran potiskala v ospredje svoje katoliške poglede in nazore. Kljub temu pa bi bilo pametno stopiti z njimi v stike. Nekateri med njimi bodo skupnemu delu prav gotovo naklonjeni.
Za navezavo stikov in za prve pogovore so določili dva člana iz odborniških vrst. Toda nasprotna stran jih je že prehitela. Imela je že sestanek in o stvari razpravljala. Njihovo stališče do sodelovanja pa je bilo odklonilno, češ da je tako sodelovanje popolnoma nemogoče. Pristali so samo na medsebojno izmenjavo glasil.
V Vidmu so se stvari kmalu za tem le premaknile z mrtve točke. Iz Vidma so sporočili, da jim društveni lokal sploh ni potreben, ker je dijakov in članov tako malo, da se lahko vedno zberejo. Tudi knjižnico da so si že uredili, pri čemer jim je pomagal tudi Trinko, ki jim je podaril večje število slovenskih knjig. Prosili so le za denarno pomoč, ki pa je krožek v Idriji ni mogel nuditi. Iz poročila je bilo vidno, da rabijo sredstva predvsem bolj za nabavo športnih rekvizitov kot za samo ustanovitev krožka. Take so bile vesti z zahoda, z vzhoda, z onstran državne meje, iz Ljubljane, pa je prišla vest, da se pripravlja izdaja zbornika o društvenem delu dijaštva v Julijski krajini. Z vestjo je prišlo tudi vabilo k sodelovanju. Do izdaje zbornika sicer ni prišlo, ker se je prijavilo premajhno število sodelujočih. Vsi ti dogodki so razgibali življenje idrijskega dijaškega krožka, člane pa navdali z velikim veseljem. K delu so pristopili tudi tisti, ki so doslej stali ob strani.
Kljub temu, da se je krožkovo življenje počasi stekalo, pa je ponovno oživela misel o skupnem sodelovanju vseh idrijskih srednješolcev, organiziranih v Krožku in v Dijaški zvezi.
Že iz prejšnjih poglavij o dijaških organizacijah v Idriji vemo, da se je politična opredelitev in cepitev izvršila med idrijskim dijaštvom že leta 1921, v takratni nadstrankarski in nepolitični akademski „Prosveti". Cepitev je bila tedaj izvršena tako med akademiki kot tudi med srednješolci.
Prvi poskus zbliževanja po treh letih ni uspel. Katoliška Stranje predlog s strani krožka odločno odbila in v svojem glasilu „V mladem jutru", v deveti številki, sprožila proti krožku oster izpad. Krožku in njegovim članom so očitali, da hočejo sodelovanje in združenje zaradi tega, ker sami niso sposobni dela. Napadu je sledil odgovor v „Obzoru" in razplamtela seje papirnata vojna, a seje kmalu ohladila in spet je zavladal mir.
Krožek je živel v težkih razmerah, vendar člani niso obupavali. Stvari so se jim zdele kot samoumevne. Živeli so med cesto in gostoljubnostjo dijaških gospodinj. Sestajali so se vsakih štirinajst dni na rednih članskih sestankih, sedaj pri tem, sedaj pri onem članu v njegovi študentski sobici.
V mesecu aprilu sta bila dva članska sestanka, združena s predavanji: Mirko Gregorič je predaval o protestantizmu na Goriškem, Lado Božič pa o kulturnih pojavih na Balkanu. Na zadnjem sestanku so se člani poslovili od svojega svetovalca Lada Božiča, kije moral na odsluženje kadrovskega roka v italijansko vojsko, in mu želeli vse najbolje. Na sestanku 2. maja so člani obravnavali poročilo s seje upravnega odbora Udruženja jugoslovanskih srednješolcev v Italiji. Tako seje organizacija imenovala. Seja je bila na sedežu v Trstu in je obravnavala predlog o sklicanju drugega kongresa srednješolcev. Kongres naj bi bil od 15. do 17. avgusta 1924 v Gorici. Člani idrijskega krožka so bili seznanjeni tudi s sestavo odbora te osrednje srednješolske organizacije, kakor tudi z dejavnostjo ostalih srednješolskih organizacij in društev v Julijski Krajini. Velike težave, s katerimi so se borila ta društva, niso bile nič manjše kot težave v Idriji. Mnogo boljši pogoji za delo pa so imele srednješolske organizacije primorskih srednješolcev v Jugoslaviji, v Ljubljani in v Mariboru. Na tem sestanku bi moralo biti tudi predavanje Albina Vodopivca ,,0 vplivu malomeščanske kulture na dijaštvo". Predavanje pa je iz neznanih razlogov odpadlo.
Do konca šolskega leta je imel odbor še dve seji. Sklical je redni občni zbor, kije bil v telovadnici „ Telovadnega društva". Na zboru je Albin Vodopivec predlagal, naj bi se člani udeležili tečaja katoliškega dijaštva na Matajurju. Občni zbor je potrdil poročilo odbora in izvolil počitniški odbor, ki je bil po sestavi enak prejšnjemu počitniškemu odboru. Število domačih srednješolcev je bilo že tako skrčeno, da je bilo že težko sestaviti počitniški odbor. Ker ostalega članstva ni bilo, je delo slonelo le na mali skupinici, zbrani v tem odboru. Odborniki so se med počitnicami udeležili drugega srednješolskega kongresa, ki je bil od 15. do 17. avgusta 1924 v Gorici. Kongres je bil zelo slabo obiskan. Oblastno je bil dovoljen samo zaradi polaganja venca neznanemu vojaku, ki so ga organizatorji nalašč vnesli v program kongresa. Tako so hoteli odvrniti pozornost italijanskih oblasti od samega kongresa. Toda policija ni nasedla zvijači. Po uvodnem govoru predsednika goriške „Adrije" Paulina so prebrali pravila srednješolskega združenja. Zaradi prisotnosti policaja na kongresu sploh niso govorili o delu srednješolskih organizacij. Udeleženci so mislili, da bo kongres tajen, pa jih je presenetil navzoči detektiv goriške kvesture. Ob taki navzočnosti se seveda razprava ni mogla razviti in vsak je pazil, kaj govori. Tako je na kongresu v glavnem vladal molk. Tudi predavanje Viktorja Krašne je bilo v takem ozračju zelo previdno in nerevolucionarno.
Seje počitniškega odbora, ki je bila že v novem šolskem letu 1924/25 dne 21. oktobra, se je prvikrat udeležil tudi predsednik Udruženja srednješolcev Roman Pahor. Odbornike je obvestil o delu Udruženja, o težavah, s katerimi se srečujejo in o nasprotovanju nekaterih tržaških narodnih krogov. S te strani so namreč prihajali zelo ostri napadi. Tako je bilo tudi na občnem zboru Dijaške Matice. Srednješolci so namreč na zboru zahtevali, da pride v odbor Dijaške Matice tudi zastopnik srednješolcev, da bi tudi on sodeloval, imel besedo pri pravičnem razdeljevanju podpor in posojil. Roman Pahor je članom krožka tudi priporočal, naj bi čim več potovali po Julijski Krajini pod okriljem Počitniške zveze in tako spoznavali domovino in njene ljudi ter njihovo življenje. Ponovil je tudi staro željo Tržačanov, naj bi v Idriji čimprej ustanovili mladinsko društvo, podružnico tržaške „Prosvete", kar je v Idriji že davno padlo v vodo. Želja je bila vsekakor zelo upravičena. Dijaške organizacije so počasi izginjale, živela pa je tu še druga mladina, ki je bila doslej prepuščena sama sebi, sedaj pa bi jo morali čimprej vključiti v primerno organizacijo in odločneje skrbeti za njeno moralno in narodno vzgojo. Organizacija naj bi se razširila tudi na podeželje in vključevala kmetsko mladino. Organizacija naj bi ustanavljala knjižnice, organizirala športno življenje in še mnoge druge društvene dejavnosti. Končno je predsednik združenja še predlagal, naj bi s 1. januarjem 1925 ukinili izhajanje krožkovega ,,Obzora", ker bo Udruženje začelo izdajati svoje glasilo, glasilo vseh srednješolcev v Julijski Krajini in bo nosilo ime „Obzor".
Krožkov redni občni zbor je bil 23. oktobra 1924 v telovadnici ..Telovadnega društva." Navzočih je bilo 24 članov. Kot smo videli, je bilo v pretekli dobi težišče dela na izdajanju ,,Obzora". Do občnega zbora so izšle štiri številke, v delu pa je bila peta, ki naj bi bila tudi zadnja. Vsaka številka je bila razmnožena v petinštiridesetih izvodih, ki so
bili poslani tudi v Trst, Videm in Tolmin. Občni zbor je pozdravil misel o enotnem glasilu srednješolcev v Italiji Ostala društvena dejavnost pa je bila zelo okrnjena ali pa je sploh ni bilo zaradi pomanjkanja lastnih prostorov. Zato je bilo na občnem zboru mnogo govora prav o tem vprašanju, nič manj pa tudi o statusu organizacije, ki je visela v zraku. V tem oziru je bilo vse nejasno. Ali so krožek ah društvo, ah so prijavljeni ah niso? Predsednik je povedal, da je poprašal slovenskega poslanca dr. Besednjaka za mnenje, kaj in kako je z društvi. Poslanec mu je odgovoril, da so društva oblastno dovoljena. Predsednik krožka je bil še mnenja, da bi bilo za vsak primer pametno vložiti na županstvo prošnjo za priznanje krožka. Nujno potrebno je, da se krožek izogne še večjim težavam, ki bi utegnile nastopiti, če bi dobili sredi mesta primeren lokal. Občni zbor je izvolil tudi novi odbor s predsednikom Albinom Podveršičem, ki je bil doma iz Brd. Ostali odborniki so bih: Mirko Vuga-tajnik, Rudi Mašera — blagajnik, Ivo Višnovec — knjižničar, Maks Stepančič in Tine Tratnik — odbornika ter France Rutar — revizor.
Občni zbor je mnogo razpravljal tudi o knjižnici in o nabavi novih knjig. Z veliko skrbjo in pozornostjo so govorih o slovenskih dijakih v Vidmu, s katerimi so bili v stalnih stikih. O ponovnem poizkusu za ustanovitev mladinskega društva je občni zbor izrazil prepričanje, da bi bil nesmiseln, saj so se oblasti že dokončno odločile, da novega društva ne bodo dovolile. Lastna oblika organizacije naj ostane krožek, ki ima pred seboj samo še dve leti življenja.
V tako ozračje raztrganega, toda trdoživega dela v krožku, je sredi novembra 1924 nenadno odjeknil klic po sodelovanju med idrijskimi dijaki. Tokrat je klic prišel z druge strani, iz Dijaške Zveze, iz vrst katoliških dijakov. Člani krožka so na članskem sestanku 15. novembra 1924 razpravljali o povabilu, naj se člani krožka udeležijo sestanka članov Dijaške Zveze, ki je bil predviden za nedeljo, 16. novembra. Na sestanku naj bi obravnavali predlog o združitvi pevskih sil v enoten dijaški zbor, ki naj bi ga vodil njihov član Alfonz Rondič.
Predlog je člane krožka zelo presenetil. Od kod in zakaj taka sprememba? Omenil sem še odločno odklonilno stališče katoliških dijakov do vsakega sodelovanja. Znano je tudi, da je do ločitve katoliških dijakov od ostalih prišlo pred tremi leti. Dnevi v mesecu novembru 1924 so bili torej v tem oziru za idrijsko dijaštvo pomembni, če že ne zgodovinski.
Vabilo in predlog sta naletela med krožkovci na ugoden odmev. Obetal se je prvi korak k združevanju. Prvo nadaljnje srečanje je bilo na sestanku krožka, kije bil čez teden dni. Krožek je za to priliko pripravil predavanje Rudija Mašere „0 Rezijancih". Sestanek je bil 22. novembra. Prvikrat so se ga udeležili tudi člani Dijaške Zveze. Po predavanju se je odprla široka razprava, v katero so posegali člani obeh organizacij. Ker je bil krožek brez lokalov, člani Zveze pa so imeli svoje prostore v cerkveni hiši, so krožkovci predlagali svojim gostom, naj bi jim dovolili in omogočili organizirati krožkove sestanke v njihovem lokalu. Gostje bi bih pripravljeni na to uslugo, če bi nanjo pristal tudi hišni lastnik, to je dekan. Če pa bi prišlo do privolitve, so menili člani Dijaške Zveze, bi morali biti krožkovi sestanki pod naslovom Dijaške Zveze.
Med tem ko se je to dogajalo v Idriji, so se v Udruženju srednješolcev v Trstu še vedno trudili, da bi v Idriji le ustanovili mladinsko društvo, ki bi bilo član tržaške zveze mladinskih društev. Člani krožka pa so bih prepričani, da ponovna akcija nima nobenega smisla. Realka bo živela komaj še dve leti, krožek sam pa se trdo bori za zadnji konček svojega življenja. Res je, daje Tržačane gnala misel k ostali mladini, delavski in kmečki. O tem pa so menili krožkovci, da bo treba premisliti, ko bo krožek prenehal. Tedaj, če že ne prej, bo treba organizirati izobraževalne krožke za mladino po vsem podeželju. Te krožke pa naj bi vodili izobraženci.
Vprašanje prostorov za sestajanje krožkovcev je bilo ugodno rešeno. Krožek bi se lahko posluževal prostorov Dijaške Zveze, Toda še predno so se za to odločili, so zadevo še enkrat dobro premislili. Ugotovili so, da bi bili v teh prostorih utesnjeni, počutili bi se nelagodno in nesproščeno, paziti bi morali na vsako besedo, da ne bi prišli v spor z organizacijo gostiteljico. Odklonih so tudi pogoj, da bi se krožkovi sestanki morali vršiti pod naslovom gostiteljev. Tako je ostal krožek še nadalje na svežem zraku pod vedrim nebom.
Čeprav so bih narejeni v zbliževanju zadnjih idrijskih dijakov in njihovih organizacij prvi koraki, pa stvar le ni mogla pognati globjih korenin. Člani krožka so na svojih sejah
ugotavljali, da na drugi strani ni iskrenosti. Spraševali so se, zakaj člani Dijaške Zveze tako skrbno in ljubosumno skrivajo pred njimi vse svoje organizacijske stvari, medtem ko so jim bile krožkove povsem odprte. Sklenili so, da bodo o tem sprožili razpravo na skupnem sestanku 30. novembra. Ce take odnose narekujejo pravila Dijaške Zveze, naj jih pokažejo. Mi, so dejali krožkovci, bomo vedno odkriti, saj nimamo prav ničesar skrivati. Treba pa je omeniti, da je bilo tedaj število dijakov na realki že precej okrnjeno in da zaradi tega tudi članstvo v eni in drugi organizaciji ni bilo posebno številno. Večina dijakov je bila včlanjena v krožku, v Dijaški Zvezi pa je bila le skromna peščica. To so tudi sami priznavali in potrjevali, češ da jih je tako malo, da se jim še zapisnikov članskih sestankov ne splača čitatL
Pripravljenost za delo v krožku je bila še vedno živa. Radi bi naštudirali kako igro, pa so ugotavljali, da so za kaj takega žal nemočni. Razmišljali so o prireditvah, ki bi jih organizirali s tujo pomočjo, pa tudi s pomočjo članov Dijaške Zveze. Toda to so bile zaenkrat le sanje, ki niso rodile sadov. Zaradi pomanjkanja prostorov je prenehala poslovati celo knjižnica, ki je bila doslej v privatnem stanovanju.
V	začetku meseca decembra 1924 se je nebo nad krožkom trenutno rahlo zjasnilo. Na razpolago je bil lokal pri Hlebcu, na današnjem Trgu 1. maja. Zadnje čase je bila v njej čevljarska delavnica, nato pa so jo porušili. Najemnina lokala je znašala trideset lir mesečno. Krili so jo iz povišane članarine. Odbor je želel v novem lokalu za vsako ceno vzdržati red in disciplino. Med člani je zavladalo zadovoljstvo, v lokalu pa prijetno ozračje. Knjižnico so spet odprli, za čitalnico pa naročili večje število časopisov in revij. Obrnili so se tudi na jugoslovanske in druge časopise za brezplačno pošiljanje."Tržaški Piccolo so začeli dobivati po znižani ceni.
V	novem lokalu so se spet začeli vsako sredo redni članski sestanki, ki so bili vedno združeni s predavanji članov. Navzočnost članstva je znašala vedno nad dvajset članov. Novo sezono sestankov in predavanj je odprl predsednik Albin Podveršič, kije predaval o socialnih vprašanjih v Julijski krajini. Naslednji predavatelji so bili: Ljubo Čargo — Kiparstvo in slikarstvo, Rudi Mašera — Obmejni Slovenci, Jonko — Šport in telovadba, Rado Prelovec - Idrijsko dijaštvo in narodno-obrambne organizacije, ter Rudi Mašera — Slovani ob prihodu na Balkanski polotok. Vseh predavanj so se udeleževali tudi člani Dijaške Zveze.
Tudi odnosi in povezanost z Udruženjem v Trstu so bili v tem času zelo zadovoljivi. Idrijski člani so bih vedno vabljeni na vse seje, na katerih so poročali o delu idrijskih dijakov in o njihovem ekonomskem stanju. Na sejah Udruženja pa je bilo največ govora o delu Dijaške Matice in Počitniške Zveze v Trstu.
Veliko živahnost so prenesli tudi v leto 1925. Stekle so tudi priprave za novo številko Obzora" Toda veselje in sproščenost sta vladah v krožku samo en mesec. S 1. februarjem je namreč lastnik odpovedal lokal. Krožek, ki so ga preganjali že prav vsi, m vedel več, kam naj se še obrne in zateče. V lokal Dijaške Zveze ni hotel, ostalo mu je se eno samo zavetišče, to je telovadnica Telovadnega društva in njena garderoba.
(se nadaljuje!)
Primožič Marija - Milica	SPOMINI NA
SANITETNO POSTAJO ŠT. 1 ZA SLOVENSKO PRIMORJE
Prelomno leto 1941. Plamen upora proti nasilju, krivici, nesvobodi zajame tudi Slovensko Primorje. Širi se vztrajno in nezadržno, razplamti se cela Primorska, bori se z močnejšim sovražnikom, zmaguje, pada, umira, zmaga! Zmaga po bridkih letih suženjstva, po trdih letih narodnoosvobodilnega boja. Mnogo truda je bilo treba za to, mnogo žrtev. Kri so prelivali za to, življenja darovali. Človeška ž i vjj e n j a ! Ta pa so nam bojem draga, najdražja!!! Zanje smo se borili!
Tako je v svojih spominih napisal prvi partizanski zdravnik na Primorskem dr.Aleksander Gala-Peter, ki je bil referent sanitetnega odseka pri primorski operativni coni od marca 1943, do razpada Italije.
Sanitetna postaja št. 1 za slovensko Primorje je dejansko začela delovati v Strugu 9. marca, stalno bivališče pa dobila 18. marca 1943 v visokem vrhu za Gladkimi skalami nad Idrijo. Nastala je iz potrebe zdraviti nekaj ranjencev - partizanov, ki so bili v tistem času ranjeni na sektorju Bela - Zadlog. Prvi njen bolničar je bil tovariš FELIKS KOSMAČ-KLEMEN iz Idrije. Ta je bolnico oz. okrevališče, kot smo jo takrat imenovali, uspešno vodil vse do razpada Italije. Te postojanke niso Italijani nikoli odkrili, čeprav je delovala do novembra 1943. Od Kosmačeve hiše je bilo najbolj možno skrivoma oskrbovati to naše prvo p a 11 i z a s k o okrevališče. No, in tako je tudi bilo, njihova hiša je postala javka za sanitetno postajo št. 1. Zelo mi je še živo v spominu, ko je prišla k meni na dom tovarišica Mici Kosmačeva in mi zaupala, da jo je njen mož Feliks zadolžil za preskrbo hrane, oz. živil, zdravil, odej, šotorskih kril - za prve ranjene par-
ti z a n e.....Kje so, kdo so in koliko jih je, nisem spraševala. Treba je bilo hitro, toda
previdno ukrepati, določiti zbirna mesta za prinašanje in odnašanje potrebnega materiala. Ta, zelo važna, odgovorna naloga nas ni našla nepripravljene.
Meseca oktobra 1942 smo imele organizirane prve skupine žena in deklet z nalogo — pomoči internirancem. S tem namenom smo lahko pritegnile večje število žena in deklet. Vsi naši sestanki so pa imeli dejansko politično vsebino in kar je najvažnejše, nismo imele primera, da bi zaradi vsebine programa OF katera žena ali mladinka tedaj odpadla. Tiho in iskreno zaupanje je tako trdno in zvesto vezalo nas vse, da lahko rečem, da smo po svojih možnostih in sposobnostih delale tako, da smo si že takrat priborile popolno enakopravnost in bile od vseh organiziranih moških deležne popolnega zaupanja.
Tovarišica Minka Lipušček je rade volje sprejela obveznost, da bo za ranjene partizane dajala toplo hrano, ker so imeli gostilno. To je trajalo približno 10 dni. Da pa ne bi zbudili pozornosti, smo morale ta način preskrbe opustiti. Mici Kosmačeva je potem v celoti pripravljala in kuhala za ranjence in osebje na svojem domu.
Živila, sanitetni material in drugo smo nosile k Minki Lipušček, k Mici Pircovi, Rozalki Lipužič, Mici Medvedovi, Anči Vončinovi, na moj dom in verjetno še kam drugam. Vsaka izmed imenovanih tovarišic je pri svojih zaupnih tovarišicah zbirala potrebni material. Tako smo imele razpredeno mrežo po celi Idriji. Posebno prizadevna, iznajdljiva in korajžna je bila pri tem delu tovarišica Hladnik Fanči-Zora, por. Gantar. Bila je v službi v trafiki pri Bevk Mariji. Poznala je veliko ljudi iz okoliških vasi. Organizirane je že imela tako imenovane simpatizerke OF na Vojskem in v Čekovniku. Ker so bile Bevkove — Pavla,Poldi in njihova mama — na naši strani, smo kar nekako brezskrbno prinašali in odnašali zajetne pakete raznega materiala. Priznati je treba, da je Fanči Hladnikova veliko tvegala in veliko zbrala za ranjene partizane.
Okupator je vedno pogosteje nadzoroval okolico Idrije, posebno so imeli na sumu Kosmačev dom, kije bil v bližini gozda. Da bi odvrnili njihov sum, so okrog 1. maja 1943 ponovno spremenili način preskrbe. Pričeli so kuhati sami v okrevališču, mrzlo hrano pa jim je pripravljala Mici Kosmačeva. Ta je bila zadolžena tudi za obveščevalno službo okrevališča. Edina je vedela, kje je sanitetna postaja, in edina je imela dovoljen vstop v primeru važnih in neodložljivih poročil.
Spomladi 1943 smo iz Idrije pošiljale sanitetni material tudi v sanitetno postojanko št. 2, ki je bila v Idrijskih Krnicah, v gozdu blizu kmetije pri Hribarju. Tu sta se zdravila med drugimi tudi tovariša Kenda Jože iz Idrije in Carl Vladimir-Zmago iz Dolenje Kanomlje.
To okrevališče je bilo v smrekovem gozdu, v bunkerju, zgrajenem pod zemljo. Italijani in Nemci ga niso nikoli odkrili.
Po kapitulaciji Italije je bila v Idriji močna sovražna nemška in* domobranska postojanka. Idrijo so ogradili z bodečo žico, da bi s tem preprečili odhajanje v partizane, preskrbovanje partizanskih enot in seveda tudi preskrbovanje sanitetne postaje. Nemci in domobranci so imeli svoje prikrite zaupnike in vohune, toda to ni moglo preprečiti delovanja OF, SPŽZ in mladine v mestu ter pošiljanja raznovrstnega blaga za preskrbo partizanov in ranjencev.
Sredi novembra 1943 so sanitetno postajo preselili globlje v gozdove, kjer je prišla v sestav na novo ustanovljene bolnice „SVPB" Pavla.
Po kapitulaciji Italije so idrijske žene in dekleta oz. mladinke še s povečano vestnostjo zbirale in pošiljale vse potrebno v znane partizanske bolnice „SVPB" Pavla in „SVPB" Franja. Moja pokojna mama mi je po vojni pripovedovala, v kako velikih težavah so bile večkrat, kako in kje dobiti dovolj sanitetnega materiala in zdravil. Pri tem človekoljubnem delu jih je večkrat v najbolj kritični situaciji rešila tovarišica Stana Kavčič, kije bila zaposlena v lekarni. Zdravila je pogostoma dajal tudi dr. Ivan Hribernik. Leta 1944 je že vsega primanjkovalo, zato je več žensk in mladink hodilo po zdravila v Gorico, Trst in celo v Videm. Zelo mi je žal, da sem pozabila, katere so to bile.
To je le kratek spominski zapis o delovanju idrijskih žena in mladink, ki so tako vestno in požrtvovalno skozi dve leti zbirale in pošiljale oz. same nosile mimo italijanskih, nemških in domobranskih straž raznovrstni material za naše ranjene in bolne partizane.
Še vedno hranim zelo drag spomin - dve leseni žlici, ki so mi jih naredili v zahvalo ranjeni partizani, ki so se zdravili v sanitetni postaji št. 1, ki je bila za Gladkimi skalami nad Idrijo.
Stanko Majnik
VSEGA NE BOMO NIKOLI IZVEDELI
Bolj ko se je bližal konec druge svetovne vojne, bolj so besneli boji v okolici Idrije.
Na Krekovšah, na prostoru, kjer je pred letom 1945 stala na pol lesena gozdarska hiša, stoji danes, po vojni, pozidana nova hiša in na njej je vzidana spominska plošča 27 žrtvam okupatorskega nasilja.
Da bi predvsem mlajši rodovi bolje vedeli o težkih bojih, ki so se zadnje dni vojne,. odvijali na področju Trnovskega gozda, je vsaj treba omeniti nekaj kritičnih situacij, v katerih so se partizanske enote NOV in POS znašle v zadnji nemški ofenzivi leta 1945.
Prvi del nemške spomladanske ofenzive še ni bil končan, ko so Nemci že pričeli zbirati okrog južnega dela osvobojenega ozemlja čedalje močnejše sile. Drugi del spomladanske ofenzive je bil za sovražnika pomembnejši od prvega, ker je bil usmerjen proti glavnini IX. korpusa na čepovan-skem in trnovskem sektorju.
Od 20. marca do 2. aprila 1945 so se vojne operacije - hajke odvijale bliskovito in srdito.
Sovražnik je vse bolj zoževal svoj obroč okpli partizanskih enot.
Na Vojskem se npr. Gregorčičeva brigada dne 28. marca ni mogla obdržati in je morala vas prepustiti Nemcem.
Štab IX. korpusa je o kritičnem položaju, v katerem so se znašle njegove enote, obvestil Glavni štab z naslednjo brzojavko:
Potem ko nas je sovražnik s svojo ofenzivo pritisnil v Trnovski gozd, smo se morali izmakniti na sektor Vojsko. Tu smo prišli med globoke zasede. Situacija skrajno resna. Smo s tremi brigadami in
Oblastnim komitejem. To se je zgodilo dne 1. aprila 1945.
Ni si težko predstavljati sovražnikovo razoča-rajnje, ko je že naslednji dan, dne 2. aprila ugotovil, da se mu je iz dobro pripravljenega obkolil-nega obroča na Vojskem izmuznil ves IX. korpus.
Da mu je uspel tako drzen proboj, so se morale njegove brigade za vsako ceno prebiti skozi nemške zasede.
Nemci in njihovi pomagači - nedičevci, Spanci, Italijani ter slovenski domobranci - so zasedli vse ključne položaje. Vsak nepremišljeni korak manjših skupin ali posameznikov na obkoljenem sektorju je bil usoden.
Ko se je IX. korpus s partizanskimi enotami prebijal z Vojskega preko Dolenje Trebuše na Šentviško planoto, se je zgodilo, da so nekatere enote zaradi sovražnikovega pritiska zaostale na Vojskem. Te enote - dva bataljona Gradnikove brigade, 3. bataljon Gregorčičeve brigade, artilerija IX. korpusa, inženirijski bataljon in mornariški odred - so se potem, ko so sovražnikove zasede presekale kolone na dva dela, prebijale vsaka po svoje. Artilerija IX. korpusa se je umaknila v gozdove-vzhodno od Mrzle rupe. Ko pa jo je sovražnik tudi tam našel in napadel, se je moštvo arti-lerije razdelilo v pet skupin, ki se je nato prebijala vsaka zase.
Takih skupin in skupinic je bilo mnogo zlasti med zalednimi enotami ter političnimi in oblastnimi organi, ki se niso držali glavne kolone, temveč so si iskali rešitve vsak po svoje. Zato je bilo sorazmerno najmanj žrtev med operativnimi enotami, največ pa prav v teh skupinicah.
In zgodilo se je, da so nekateri izčrpani borci razhajkanih partizanskih enot tiste dni prišli v nevarno krekovško področje, kjer je bilo okoli 150 Nemcev.
Na veliki teden so se vršili pogosti premiki nemškega in drugega vojaštva proti Idrijski Beli. Cesta nekje sredi Struge je bila porušena.
Nemci so mobilizirali tamkajšnje domačine, da so na kraju porušene ceste pretovarjali in z živino prevažali opremo in municijo do Fežnarja, kjer je bilo v hišnih prostorih nemško operativno poveljstvo.
Nekega dopoldneva na veliki teden je skupina okoli dvajsetih partizanov in partizank, med katerimi je bilo tudi nekaj Idrijčanov, krenila iz Hudega polja proti Krekovšem z namenom, da bi od tam nadaljevali pot v Idrijsko Belo.
Ko je ta nestrnjena skupina pustila za seboj že dobri del poti navzdol in pripotovala nad Kxe-kovše, je partizan, ki je bil na čelu skupine, zagledal spodaj ne daleč od tam, kamor so prispeli, nemške vojake. Takoj je opozoril ostale, ki so se ustavili in se posvetovali, kaj storiti. Večina je bila mnenja, da bi bilo nesmiselno tvegati in iti po tisti poti; izbrali so si drugo smer, da so lažje obšli sovražnika. Drugačnega mnenja pa je bila manjša skupina, katere pripadniki so se odločili nadaljevati pot v isti smeri proti Krekovšem. Nekateri med njimi so imeli za pasom ročne bombe in so morda ravno zaradi tega tem bolj upali, da se bodo prebili skozi nemško zasedo. Taka odločitev je bila zanje usodna. Ni preteklo pet minut, odkar je skupinica krenila nizdol po poti, ko je zarožljalo orožje. Ubit je obležal mlad partizan - Idrijčan. Ostalim šestim partizanom in partizankam, med katerimi so bile dve mladi dekleti in fant iz Idrije, je uspelo zbežati in se zateči v bližino Krekovš. Tam so mirovali nekaj dni in upali, da se jim bo ponudila prilika neopazno nadaljevati pot do Idrijce.
Velikonočni ponedeljek, dne 2. aprila, je bil lep, sončni dan. Tanka plast snega oz. krpe snega so pokrivale le še višje vrhove okoliških hribov, medtem ko je bilo v nižjih legah že povsod kopno.
Tistega dne so Nemci za svojo potrebo mobilizirali v Fežnarjevi soseski voznico, voz in konja. Na voz so naložili opremo SS oficirjev in ob 13. uri je »kompozicija", v spremstvu desetih vojakov, krenila proti Krekovšam.
Istočasno se je po „Šihtnpohu" proti Cekov-niku. odpravila skupina nemških SS oficirjev v spremstvu nekaj vojakov. Vzdolž poti pri Šinkovcu so Nemci, ki so spremljali voz, presenetili dva garibaldinca, ko sta se ravno umivala na Belci.
Zajeli so jih in prisilili iti z njimi na Krekovše. Pot je bila težavna, ker je bilo na njej dosti kamenja in lesa. Nemci so zato prisilili ujeta garibaldinca, da sta tiste ovire na cesti sproti odstranjevala. Eden od ujetih partizanov pa je bil toliko pogumen in ie rekel Nemcem, da bi se rad popeljal naprej. Vojak ga je malce pogledal in mu dovolil, da se je usedel na voz.
Po treh urah vožnje navkreber je konj z naloženim vozom in v spremstvu mešane druščine prisopihal na Krekovše pred gozdarsko hišo.
Skoraj istočasno so prišli iz Čekovnika tudi nemški oficirji z vodičem, ki so ga na silo mobilizirali pri Tratnikovih v Cekovniku.
Med potjo je nemški oficir ukazal malo postanka, da bi se odpočili. Tedaj je k enemu od oficirjev pristopil vojak in mu polglasno povedal, da je zaslišal nekoga v gozdu, nedaleč od tam, kako je zakašljal.
Tisti kašelj je bil usoden za partizane, pripadnike Partizanske straže Žiri, ki so se, kot že rečeno, zatekli v bližino Krekovš. Nemci so jih kmalu izsledili. Enega partizana so ustrelili, ostale tri, od tega dve dekleti, pa so kot ujetnike pripeljali na Krekovše. Zbežati je uspelo le enemu partizanu, doma iz okolice Zirov.
Voznici in vodiču so Nemci na Krekovšah napisali in izročili propustnici, da sta se tako oba lahko brez večjih težav vrnila v Idrijsko Belo oziroma v Čekovnik.
Dve dekleti in fanta so nato Nemci odpeljali h kamniti mizi zraven gozdarske hiše in jih tam zasliševali. Kaj so od njih zahtevali, se ne ve. Po zaslišanju so jih odpeljali v gozd - v Knipajz - in jih ustrelili.
V enem od hišnih prostorov so tisto popoldne Nemci stražili tudi nekaj partizanov, ki so jih po-lovili že prejšnji dan.
Okoli 17. ure so Nemci zanetili ogenj v spodnjem prostoru gozdarske hiše. Prestrašeni zaprti partizani, vsaj tako se domneva, so opazili, kaj se dogaja pod njihovim podom in so začeli močno, prestrašeno vpiti, tako da so njihove obupne krike nekateri slišali celo v bližnji predel Čekovnika. Vpitje pa ni trajalo več kot pet minut, nakar se je iznad Krekovš dvignil visok, gost dim. Gozdarska hiša je zagorela. Računa se, da je bil potek krvave drame tistega popoldneva na Krekovšah tak: v hiši priprte partizane, ki jim je uspelo zbežati na prosto, so z orožjem pokosili Nemci; tisti, katerim pa tak podvig ni uspel, so dočakali kruto smrt v ognju.
Po opravljeni čistki so Nemci v popoldanskem času zapustili Krekovše. Razdelili so se v več skupin: ena je odšla po poti Gnelice-Hude polje -Mrzla rupa-Škrbina-Predmeja; druga skupina se je skozi Čekovnik vrnila k Fežnarju; tretja skupina je po poti ob Belci prišla do Šinkovca in od tam navkreber nadaljevala pohod do Zadloga; četrta skupina pa je odšla po poti - stezi - čez Putrh na greben proti „široki dolini" in naprej na Tisovec.
Nekaj dni po tistem dogodku na Krekovšeh je tov. zdravnica Pavla naročila dvema bolničarjema, ki sta bila takrat na „Delti" Idrijce, naj zjutraj gresta na Krekovše, da bi tam pokopala postreljene partizane. Čeprav ni bilo tam gori več sovražnikove vojske, je bil prizor, ki se je odprl bolničarjema, žalosten. Od nekdaj visoke lesene gozdarske hiše je ostalo le še počrneno spodnje zidovje, med katerim je bil kup ostankov, iz katerih se je sem in tja še kadilo.
Bolničar tov. Podobnik Julče iz Čekovnika je brskal po ožganih ostankih in našel nekaj komaj prepoznavnega kovinskega okovja vojaškega pasa, gumbov in komaj nekaj podobnega človeškim kostem.
Koliko je bilo partizanov, ki so tisto popoldne našli smrt v ognju, se ne bo nikoli zvedelo; mogoče samo eden, lahko pa tudi več.
Dvesto metrov okrog pogorišča, na čistini, je ležalo šest postreljenih partizanov. Po zasilnem pokopu ubitih tovarišev sta se bolničarja vrnila tja, od koder sta prišla.
Poleg že omenjenih enajstih ustreljenih partizanov in partizank dne 2. aprila je v območjih Kni-pajza, Ptitrha in Hudega polja čakalo na pokop še nadaljnjih šestnajst partizanskih trupel, ubitih v zadnjih dneh meseca marca.
Od skupnega števila 27 žrtev jih je bilo prepoznanih le sedem, med katerimi štirje iz Idrije (stari od 15-22 let).
Podrobnejših podatkov o pokolu na Krekovšah njihovi pomagači pa so se ob koncu vojne raz bežali ne bomo nikoli izvedeli. Mrtvi molčijo, Nemci in na vse strani.
		ŽA A WŠfr ^^KL s * ■ m	
■hBm^MT^P			. i « i" rr ftgMj' A- < " Ar |
	JP *		
		«p||||l	
Stara gozdarska hiša na Krekovšeh, požgana 2. aprila 1945
Vojsko nad Idrijo — Fotografija posneta po neki tela na Likarjcvo hišo - desno na posnetku — risbi. Zavezniško letalo je 2. aprila 1945 bombar- porušila in uničila je nedičevski štab. diralo in obstreljevalo tudi Vojsko. Bomba je prilc-
Viri:
-	Stanko Petelin-Vojko: Med Triglavom in Trstom - zgodovina XXXI. divizije NOV in POJ, Ljubljana 1963 - str. 518, 526, 533, 534.
-	Stanko Petelin: Osvoboditev Slovenskega Primoija, Nova Gorica 1965 - str. 152, 153.
Poleg omenjene literature so mi služila še pri- korpusa.
povedovanja borcev in sodelavcev NOB, za kar se najlepše zahvaljujem:
Milanu Erženu, bolničarju-nosaču v SVPB Pavla Cirilu Tratniku - Cekovnik, 14 Viktoriji Rupnik - Idrijska Bela, 5 Julčetu Podobniku, bolničarju-nosaču v SVPB Francu Jerebu, ki je delal v radio delavnici IX.

VZRAVNANO (GACNIK) FOTO. RAFAEL PODOBNIK
OBVESTILA, POROČILA, 0ECENZI1E, KRITIKE
RAČUNANJE ZRAČENJA RUDNIŠKE MREŽE PO METODI PRITISKOV KOT NEZNANK
JANEZ SENCAR - SLAVKO HODŽAR -SREČKO BERlClC:
Računanje zračenja rudniške mreže po metodi pritiskov kot neznank. Rudarsko metalurški zbornik št. 2/3 (1972) Ljubljana.
V rudarsko metalurškem zborniku št. 2/3 iz leta 1972 so zgoraj omenjeni avtorji podali nov način izračuna zračenja jame.
Idrijska jama je zaradi svoje dolgoletne eksplo-atacije dobila izredno velike razsežnosti, s tem pa se je pojavil problem zračenja vsakega delovnega mesta v jami. Ker moramo obvladati pretakanje količin zraka po jamskih prostorih in ker moramo že v naprej določiti, kakšne bodo spremembe v zračenju posameznih prostorov, če v jami zgradimo nove prostore ah zapremo stare, se to lahko doseže z znanimi izračuni.
Izračun takih sprememb po klasični metodi in z ročnim postopkom bi za našo jamo trajal zelo dolgo (tudi kakšno leto), pa je pri velikem številu sprememb praktično neizvedljivo.
Metoda, ki so jo obdelali avtorji, je nova in ni bila do sedaj obdelana. V osnovi se po ideji ujema z Guntherjevo, vendar pa ne zahteva nobenih poenostavitev, vodi pa do točnih rezultatov. Druga prednost te metode je, da zahteva zelo malo vhodnih podatkov. Poudariti moramo, da smo to metodo že preizkusili in primerjali z ročnimi izračuni za manjši del naše jame in je dala zelo dobre rezultate.
Računanje zračenja rudniške mreže po metodi pritiskov kot neznank je zelo primerno za razvejane jame, zato se za to uporabo zanimajo tudi rudniki, ki imajo v svojem sestavu zelo zahtevne jame s stališča zračenja.
Popolnoma jasno je, da se lahko izračun po tej metodi izvede samo s pomočjo elektronskega računalnika, s katerim pa rudnik razpolaga.
ing. Likar Franc
POTAPLJAŠKI PODVIGI V KRAŠKIH SIFONIH NA IDRIJSKEM
Primož Krivic in Anton Praprotnik: Jamsko potapljanje v Sloveniji. Naše jame, 14 (1972), 3-13, Ljubljana, 1973, lit. 8.
Primož Krivic in Anton Praprotnik, člana potapljaške sekcije Jamarske zveze Slovenije, ki je edina tovrstna specializirana organizacija v Jugoslaviji, sta v poljudnoznanstveni reviji Naše jame objavila podatke o dosedanjih potapljaških raziskavah v Sloveniji. Za nas so še posebno zanimivi podatki o Divjem jezeru, v katerem so člani potapljaške sekcije naredili leta 1969 prve potapljaške korake in dosegli leta 1972 tudi svoj doslej največji uspeh. Ker so njihove ugotovitve vzbudile veliko pozornost, smo naprosili soavtorja č.lanka Primoža Krivica, naj nam podrobneje poroča o raziskavah v Divjem jezeru in naj nas hkrati seznani z jamskim potapljanjem, tem nenavadnim in izjemno zahtevnim športom. Njegov članek objavljamo v tej številki.
V uvodnem delu članka smo zasledili podatek, da so potapljači tudi že preplavali sifon v Ukov-niku pri Lužniku in izmerili več deset meUov rovov na drugi strani vodne pregrade. O tem podvigu bomo poročali v eni izmed naslednjih številk Idrijskih razgledov.	lng jožc c
KRONIKA IDRIJSKIH RAZSTAV V LETU 1973
V preteklem letu smo si v Galeriji Idrija ogledali zadovoljivo število razstav, od katerih so nekatere tudi širšega pomena za primorski in slovenski likovni krog. Že nekaj povsem pričakovanega je bila slikarska kolonija in nato njena razstava, kije pomenila vrh na tem področju. Sledili sta razstavi, ki sta ta vrh nekako podpirali in vodili k drugemu - to je k razstavi Zvesta Apollonija. V programu za to leto je bila tudi retrospektivna razstava Avgusta Cernigoja, ki pa je zaradi pomembnosti in obširnih priprav, pri katerih sodelujejo arh. Spin-čič, likovni kritik Aleksander Bassin, prof. M. Bambič in prof. Peter Krečič, preložena na prihodnje leto. Od te razstave seveda pričakujemo, da bo končno predstavila celotno Cernigojevo delo slovenski kulturni javnosti.
Galerija Idrija iz leta v leto širi svoje delovanje in- si pridobiva ugled v našem kulturnem prostoru. Poleg ostalega je v pomoč mladim, umetnikom, ki še iščejo svoja pota, ki še niso prodrli v širšo javnost, in jim tako daje zelo dobre možnosti za uveljavitev. Galerija je posredovala Terpinovo razstavo galerijama v Tolminu in Novi Gorici, v zameno pa je dobila dela Zvesta Apollonija. Tako se je začelo sodelovanje z novogoriškim muzejem in Galerijo Meblo.
Dela na zunanjščini galerijske stavbe so se začela že v jeseni in upajmo, da bodo čimprej končana.
Razstave krajevne organizacije Zveze vojaških vojnih invalidov Idrija (5. - 8. marca).
Razstava ročnih del, olj in akvarelov.
Sodelovalo je večje število oblikovalcev, med katerimi pa je potrebno omeniti domačo slikarko F. Gostiša. Razstavila je nekaj platen, še več pa akvarelov. Prav ti akvareli so nam prikazali njeno delo v zanimivejšem tonu. Do sedaj jih je redko razstavljala, pa vendar predstavljajo korak naprej v njenem ekspresionizmu.
Razstava Rafka Terpina (od 16. marca do 2. aprila; katalog je izdal avtor sam). Terpin je razstavil 40 olj, skice, grafične liste, risarske zapise iz let 1964 - 1972. To je bila že njegova tretja po-študijska razstava, ki verjetno predstavlja mejnik v njegovem ustvarjanju, predvsem kar se tiče ko-lorita. Kar pa zadeva formo, je ta že logičen zaključek njegovih iskanj v prejšnjih letih. Temu našemu doslednemu krajinarju služijo kot izhodišče idrijski in cerkljanski bregovi in mestna veduta. Zanimivo predstavo o nastajanju njegovih slik smo dobili ob nekaterih skicah in oljih, ki so nastala v zadnjih dveh letih, predvsem pa uporabo čistih, živih barv, ki so ostro in premišljeno položene ena ob drugi. In potem arhitektura, njegove hiše, ki so bodisi samostojne ah pa se uraščajo v krajino in obenem izžarevajo iz nje. Njegova krajina se sicer od predloge bistveno oddaljuje, vendar pa mu je stalno pred očmi konkretni predel, ki ga hoče izraziti v svojem čistem likovnem izrazu. Ta razstava je obenem tudi že nekakšna retrospektiva njegovega razvoja in mladostnih teženj in z njo, s svojimi zadnjimi deli, že „stoji na pragu brezpredmetnega slikarstva" (Krečič)
Milan Mlakar (od 22. junija do 9. julija)
Slikar Milan Mlakar, rojen 1916 v Ljubljani, pacient Psihiatrične bolnice v Idriji, je prijetno presenetil idrijsko publiko. Tokrat je prvič samostojno razstavljal, pred tem pa so bila njegova dela na mnogih skupinskih razstavah v več krajih naše domovine.
Izraznost njegovih slik je kljub formalni enostavnosti silna. Verjetno se je sam najbolje izrazil o
svojem delu: ..... v teh obrazih in besedah, v
čarobni ukletosti časa iz tihote sta brezmejno morje in strašna brezdomnost ljudi, ki se ne morejo več vrniti... ".
Razstava naj bi pripomogla k nadaljnjemu vključevanju pacientov PB v kulturno in družabno življenje mesta Idrije.
Idrijska slikarska kolonija (od 1. do 10. avgusta).
Letošnja kolonija, že peta po vrsti, je privabila 9 umetnikov: Wladimiro Tulli, Valdina Tomasina, Maria Telerija, Mario Tereso Zorzi iz Italije, Zorko Weiss iz Avstrije, Animesha Nandija iz Indije, Avgusta Černigoja iz Trsta ter Marjana Skumavca in Stefa Potočnika. Tako se je prvič zgodilo, daje bilo pozneje na razstavi, ki je bila odprta od 9. do 19. avgusta, zastopanih več tujih kot pa domačih umetnikov. Nerazumljivo je, zakaj se ni kolonije udeležilo več naših likovnih ustvarjalcev, čeprav so sodelovanje obljubili.
Delo prisotnih pa bi v kratkem razdelili na predvsem zanimiv grafični opus Italijanov ter abstraktna dela Avstrijke. Posebno pozornost je vzbudil Indijec Nandi s svojimi olji. V njih se kaže tradicionalna navezanost na njegovo domovino, predvsem po tematiki. Avgust Cernigoj je nekako nadaljeval delo, ki ga je začel na lanski koloniji, predvsem kar se tiče forme. Kaže, da se je zopet povrnil k mladostnim idealom in načinu ustvarjanja, od katerega se je v preteklih letih že bistveno oddaljil. Njegove lepljenke so ga občutno odmaknile od drugih udeležencev, v pozitivnem smislu vsekakor.
Verjetno je največ zanimanja vzbudil Marjan Skumavc s svojimi akti in nerazumljiva je bila „nasilna" odstranitev ene njegovih slik iz izložbe trgovine, kjer je skupaj s plakatom opozarjala na razstavo v galeriji. Kot je Cernigoj izstopal s svojim načinom ustvarjanja, tako je tudi Skumavc s svojimi naturalističnimi akti. Štefana Potočnika bi označili ob njegovi razstavi, ki je bila v septembru.
Lojze Čampa (od 31. avgusta do 14. septembra, katalog z uvodnimi besedami Marjana Tršaija, izdala Galerija Idrija in avtor, oblikoval pa ga je Silvij Jereb).
Za plastike samoukega kiparja Campe bi lahko rekli, da so izredno čistih oblik. V nobeni ne zataji naravne rasti lesa (v glavnem ustvarja v lesu) z vsemi napakami, lisami, grčami, ki potem z njegovim delom zaživijo v mehkih oblinah in v skupkih mas. Z naslovi svojih plastik nam včasih ne pove veliko m v gledalcu delo samo povzroča razne asociacije, kar naj bi bil pravzaprav namen. Morda je to eden redkih odmevov Arpove umetnosti na naših tleh.
Štefan Potočnik (od 20. do 30. septembra)
Katalog sta izdala Galerija Idrija in avtor, ki je napisal tudi besedilo, likovno uredil pa ga je Silvij Jereb.
To je bila Potočnikova prva samostojna razstava, na kateri nam je predstavil 30 olj in 5 grafičnih listov. Sodeloval je že na treh kolonijah v Idriji.
Osnovna misel njegovega dela je človek. Njegove dvojice človeških bitij so podane s skopimi sredstvi in z redukcijo skuša prikazati, ustvariti ..največjo izrazno moč likovnega dela". Nekatere od njih so sila ploskovite, druge le silhuete in nekje zopet plastične; v njih poskuša izraziti „člo-vekove osnovne občutke, kot so strah, jeza, ljube-
zen", morda tudi zaskrbljenost nad prihodnostjo človeka. Z mešanico stilov in novo flguraliko išče pot naprej, vendar pa že sedaj lahko opazimo v njegovem delu neko osebno noto.
Zvest Apollonio (od 20. decembra do 4. januarja)
Katalog s tekstom A. Bassina sta izdala ZKPO N. Gorica in Galerija Idrija, likovno uredil pa gaje Pavel Medvešček.
Apollonio je razstavil trideset serigrafij, nastalih v zadnjih treh letih. Razstava je posebno doživetje in nesporno vrh in zaključek letošnje uspešne sezone. Težko je označiti vse njegovo iskanje, jasno pa je, da izhaja iz simbolike in da danes ustvarja predvsem v smislu neodvisnih oblik v prostoru; važen element mu je ornament in geometrijska telesa. Tako prostor ali ploskev obvladuje s simetričnimi ah nesimetričnimi skupinami nematerialnih oblik.
Janko Prelovec
O LIKOVNI OPREMI IDRIJSKIH REVIJ IN PRILOŽNOSTNIH TISKOV
S skopo besedno oznako bi rad v naslednjem sestavku ne ocenil ah dokončno ovrednotil, temveč le opozoril na likovno dogajanje v idrijski občini, ki smo ga lahko odkritosrčno veseli: na likovno opremo revij in priložnostnih publikacij. Pri tem mislim na tudi likovne stvaritve, namenjene delu širše javnosti, ki so bile zasnovane v Idriji, nekatere pa v njej tudi. natiskane (O.S. Idrija). V to rubriko bi spadalo vabilo k razstavam, katalogi, nova podoba Idrijskih razgledov, nekdanji začetniški poskusi v Kapljah, razni priložnostni tiski, pa tudi likovne duhovitosti v reviji OJA.
Žal se likovnost prepočasi loteva vsakdanjih in majhnih stvari, ki nam življenje v marsičem grenijo (poročila s sej, vabila na sestanke. . .).
Likovnost je širok pojem, kadar je povezano z občutkom videnega, ki je splošno človeški. Obogaten z duhom, nas popelje do lepega, lepa pa je naša človeška želja, volja in strast. Zato posegamo v svet okrog nas, v vseh plasteh in obzorjih se vtikamo vanj in ga skušamo tudi zanesenjaško spreminjati. V novo, drugačno kompozicijo predmetov nas ne sili le goli nagon po samoohranitvi ah po prestižu; ne, želimo si lepšega, predvsem pa spremembe. Dalje: sprememba je v tesni zvezi z originalnostjo, ki potemtakem ni prazna beseda. Komponirati predmete v novo skupnost bi se reklo stopiti preko analize le-teh do drugačne in nujno nove zgradbe. Tako široko pojmovano likovno oblikovanje ima opravka z likovnimi sredstvi: s ploskvijo, s črto, z barvo, s smerjo, s površino, z obliko in s prostorom. V vsaki od likovnih zvrsti (kiparstvo, slikarstvo, grafika.. .) lahko umetnik s skromnostjo, jedrnatostjo in enkratnostjo izrazi marsikaj vseobčega, torej tvojega in mojega, če jo družba od njega na neki način pričakuje. Ob dobri moralni podpori se da preskočiti večino tehničnih ovir, brez katerih ni človeškega opravka.
Opremljevalec (oblikovalec) tiskanih brošur, revij, časopisov, knjig ah lepakov si mora biti na jasnem, komu dela (bralcu, gledalcu), kaj ima na razpolago, da načrt izpelje (tehnična in denarna sredstva), čemu dela (likovnost, umetnost, želja po lepem); uskladiti vse troje v enem dogajanju -pomeni uspešno sodelovati v likovnem bogatenju našega skupnega življenja.
S takim delom (ob polni meri idealizma) se pri nas ukvarja Silvij Jereb, arhitekt, vendar si takoj preženimo iluzije, da je to njegovo edino delo. Večino likovnega dela, ki ga imam zdaj v mislih, je opravil sam in to ni malo. Pomislimo, kako revni smo bili prej.
Stvari se je ob vseh nalogah loteval resno, zvesto, vztrajno (ob vseh tehničnih sitnostih), z obilico prešerno duhovitih domislic in z mladostnim zagonom. Toliko dobrih besed o njegovem delu izrekam v bojazni, da bi zagnanost pošla, ne da bi nas količkaj grebla vest in v prepričanju, da si o njegovem delu še nismo povsem na čistem.
V kratkih besedah želim navesti le nekaj slučajno izbranih publikacij, ki nakazujejo boljšo likovno prihodnost.
Revijo „Kaplje" so urejevali različni likovniki (Milan Božič, Silvij Jereb, Janez Bizjak, Rafko Terpin). Kakovost opreme je zato nihala v sorazmerju z voljo in časom. Dovolim pa si izjavo, da je v svojih viških prikazala dokaj prijetno svežih likovnih zamahov.
Grafična oprema revije „OJA" je šla izključno skozi Jerebove roke, okitila se je z duhovitostjo, ki je včasih že silila v neprikrit posmeh sedanjosti.
1070. leta sta ob razstavi 2. slikarske kolonije izšla vabilo in katalog. Pravzaprav mala naslovna podrobnost je tedaj nekaterim burila kri, a ni bila nič drugega kot življenjsko trpka (? ) resničnost. Na starem raste mlado!, prevedena v likovno kompozicijo. Vabilo je bilo likovno vrednejše.
Leta 1970 je Silvij Jereb praktično uredil list k moji razstavi. Tudi pri naslednjih dveh (Rafko Terpin: 1972, 1973) je ob katalogu uredil blok in format tako, da je Ust lahko - razvit ali preganjen - služil več namenom (katalog, vabilo, plakat).
Na enak način je bil 1971. leta izdelan razstavni list k Podobnikovi razstavi foto-povečav.
Gigliettijev katalog pač vseskozi koketira s čedno in lahkotno Rossijevo kalierafsko pisavo. (1971).
Istega leta se je idrijska slikarska kolonija odela v črno. Izredno bogato prirejen katalog (S. Jereb) je tudi z zunanjščino izkazoval človeške, majhne in manjše možnosti: toplo in občuteno jasno čustvo v gladkem stiku z okrastim dnom. Oker, ki je brezčutno spreminjal reprodukcije, je bil pravzaprav majhen del prizadetosti, s katero so se udeleženci kolonije poklonili svojemu tovarišu Marjanu Dovjaku.
Leta 1972 je Idrija precej pozorno sprejela Pirnata in Maleša. Razstavni list je v obliki zloženke komponiran v sijaju preračunljive arhitektonske čistosti. Kržišnikova teksta in reprodukcije z naslovnima stranema tvorijo ob obeh primerno izbranih barvah lepo ubrano celoto.
Dovjakova razstava 1972 je dala bogat, za naše pojme razkošen katalog. Likovna ureditev je ob tej priliki kot leto poprej dopuščala le resnost (S. Jereb).
4. slikarska kolonija se je delno s svojim slikarskim delom in delno z zrcalno podobo grajskega stolpa v železni senci (vabilo k razstavi) po-smehnila nekemu času. Domislica na razstavnem listu je vredna razmisleka.
Potem so tu naši Idrijski razgledi. Leta 1971 se je v generalijah prvič pojavilo Jerebovo ime, revija pa je svojo (? ) arhivarsko podobo izgubila že leto prej. Razgledi so napredovali sprva predvsem z boljšim tiskom na kvalitetnejšem papirju pa še s pestrejšo vsebino. Današnja likovna ureditev Idrijskih razgledov je dober dokaz, do kakšne mere je mogoče likovno izboljšati revijo ob približno enaki
tekstovni vsebini. Preden pa sodimo o sedanjem videzu naše revije, razmislimo: da z delom svoje vsebine ni več samo občinskega značaja, da je njena vez z idrijskim muzejem tesna, da so bila sredstva zanjo zmeraj omejena, in da bodočnost ni preveč rožnata.
Oblikovalec mora računati z veliko količino teksta in malo prostora: dosti gradiva je treba stlačiti na omejen prostor. Likovniku je to dejstvo v težko breme; znano je, da brez zadostne bele zračnosti ni mogoče zares brezhibno komponirati celote. Operirati je možno z močnejšim in drob-nejšim tiskom, s stolpčasto stavljenim besedilom, z bolje izbranim črkovnim materialom, s slikovnim gradivom. Le-to je v številkah zadnjega letnika zaradi manjših tiskarskih stroškov strnjeno na posebnih listih, kar je kompozicijsko celoto nedvomno osiromašilo. Ne morem preskočiti ovitka! Likcjvna hotenja so v njem vidna v polni, čisti obliki, nobenih ovir ni.
Prepričan sem, da imajo Idrijski razgledi danes podobo, katere kaj dosti ne bodo več spreminjali. Oblikovalčeve možnosti so skorajda izkoriščene, bodimo veseli, da so do take mere.
Dopolniti moram, da sem mislil na denarne zmogljivosti, medtem ko umetniških možnosti S. Jereba — o tem sem prepričan, — še zlepa ne bo konec. Za njegovo napol zastonjkarsko, a izredno kvalitetno delo, smo mu že dolgo dolžni priznanja.
Za konec: Likovna kultura (človeška), ki jo oblikovalec posreduje navzven, doslej ni dosegla najširših plasti javnosti. Kaj pa ostali? Koliko likovno povsem brezvrednih tiskovin razmnožimo vsak dan v letu? Kdaj bodo za pisalnim strojem sedeli ljudje, ki jin) likovna kultura ne bo tuja beseda?
R. Terpin
KULTURNE PRIREDITVE 1973
Ali je bilo kulturno življenje v idrijski občini v preteklem letu (1973) dovolj razgibano? Ali je imel vsak občan možnost aktivnega ali pasivnega udejstvovanja? Lahko trdimo, da je bilo teh možnosti dovolj, saj je bilo raznih kulturnih prireditev kar lepo število.
Kljub razvejani kulturni dejavnosti je kulturne prireditve obiskovalo le dobrih 10 % občanov, kar pa pomeni v primerjavi z nekaterimi drugimi občinami sorazmerno dober obisk. Poleg tega pa veljajo naši obiskovalci za zelo kulturno občinstvo.
Študentska igralska skupina iz Ljubljane se je na idrijskem odru počutila zelo nelagodno, ker je v dvorani vladala taka tišina. Razživeli so se šele potem, ko jim je občinstvo navdušeno ploskalo.
Mnogim smo kulturno dejavnost dokaj približali. Le-ta pa še ni prodrla v delovne organizacije. Tu bi morali imeti kulturne animatorje, kijih pa na žalost ni. Izvzeti moramo le tovarno Eia v Cerknem, ki je razumela potrebo po kulturnem življenju svojih delavcev in okolice, ter poskrbela za poklicnega kulturnega usmerjevalca. Pa poglejmo, kakšne kulturne prireditve smo imeli in koliko jih je bilo na območju Zveze kulturno prosvetnih organizacij občine Idrija. 19. januarja je imel idrijski komorni zbor svoj drugi koncert v rudniški dvorani.
7. februarja je v Idriji Primorsko dramsko gledališče predstavilo dramatizacijo Prešernovega „Krsta pri Savici".,
4. marca je bila v rudniški dvorani premiera drame Leoni da Andrejeva „Anfisa", ki so jo na-študirali člani Dramatičnega društva Idrija. Dramo so v Idriji ponovili še trikrat, z njo pa so gostovali v Sp. Idriji, Postojni, Ilirski Bistrici, Ajdovščini in Horjulu.
10. marca je bila v Idriji revija ,,Primorska poje". V športno rekreacijskem centru je nastopilo 13 pevskih zborov z nad 200 pevci s Primorske in iz zamejstva. V dvorani je bilo okrog 300 poslušalcev.
13. maja je bila v rudniški dvorani VII. revija primorskih harmonikarjev z vseh glasbenih šol na Primorskem. Nastopilo je 170 mladih harmonikarjev.
V	tej sezoni sta gostovali še Primorsko dramsko gledališče z igro „Dom Bernarde Albe" in Stalno slovensko gledališče iz Trsta z „Alpho Beto" in „Le premisli Giacomino".
V	jesenski sezoni je gostovalo v Idriji Primorsko dramsko gledališče z dramo „Koriolan", Stalno slovensko gledališče iz Trsta pa s komedijo „Cešnjev vrt". Mladinsko gledališče iz Ljubljane se je v Idriji predstavilo z „Burko o jezičnem doktorju in "Plešasto pevko", Študentsko gledališče iz Ljubljane pa z igro „Igrače".
Na idrijskem odru je nastopil tudi 70-članski poljski moški zbor iz Czestochove.
16. marca je bila v Galeriji Idrija odprta tretja podiplomska razstava idrijskega slikarja Rafka Terpina. Na slikah je predstavil staro Idrijo, ki je ni več.
Od 1. do 9. julija je v Galeriji Idrija razstavljal Milan Mlakar, pacient v Psihiatrični bolnici v Idriji. Razstavil je okrog 40 olj in grafik. Od 1. do 10. avgusta je bila v Idriji slikarska kolonija; sodelovalo je osem slikarjev: štirje Italijani,^trije Slovenci in en Indijec. Od 9. do 19. avgusta je bila razstava del slikarske kolonije. Razstavljenih je bilo 40 olj in akvarelov.
Od 30. avgusta do 14. septembra je v Galeriji Idrija razstavljal Lojze Čampa. Razstavljenih je bilo 30 likovnih del.
Od 20. do 30. septembra je razstavljal akademski slikar Štefan Potočnik iz Ljubljane. Razstavljenih je bilo 30 olj in grafik.
Od 20. decembra do 4. januarja 1974 je v Galeriji Idrija razstavljal Zvest Apollonio. Razstavil je 35 grafičnih del.
Prosvetna društva, oz. njih dramske skupine, so pričele z vajami za odrske uprizoritve že v mesecu januarju, da so lahko ob koncu aprila in v začetku maja nastopili v kozolcih in senikih. Priprave odrov in prostora za gledalce vzamejo mnogo časa. Res, da to delo opravljajo tudi tisti, ki ne nastopajo, vendar po vaseh ni mnogo mladine in vsi tudi niso pripravljeni sodelovati. Zato tudi težko dobijo dovolj dobrih igraloev in se morajo omejiti na dela z manjšo zasedbo.
Le v Otaležu, kjer imajo dvorano, lahko priredijo odrska dela tudi pozimi. Ves dohodek od prireditev morajo nameniti za vzdrževanje dvorane in drugih prostorov.
Nekatera društva so dobila manjše prostore v opuščenih šolah in mlekarnah. Venciar s tem še ni rešen problem prostorov za dejavnost prosvetnih društev. Le na Gorah nad Idrijo ima prosvetno društvo nekoliko večji prostor, kjer je uredilo tudi oder. Prostor za gledalce je nekoliko pretesen, a je problem le začasno rešen.
Prosvetno društvo „France Bevk" v Otaležu je bilo v letu 1973 najbolj aktivno. Dne 6. marca so uprizorili veseloigro „Pot do srca", dne 20. maja
pa igro „Gonja za srečo". S tem delom so nastopili tudi na Krnicah. Dne 30. septembra so s proslavo počastili spomin na pokojnega pisatelja Franceta Bevka. Na proslavi je nastopil tudi pevski zbor ,.Peter Jereb" iz Cerkna. Proslave so organizirali tudi na Dan žena in na Dan republike, na Dan mrtvih pa komemoracijo.
Prosvetno društvo „Zora" v Ravnah je dne 17. junija uprizorilo dramo „Kasija", ki so jo 24. junija ponovili. Člani društva so marljivo pripravljali material za novo dvorano.
Prosvetno društvo „Janko Premrl-Vojko" v Planini je priredilo igro „Charlijeva teta". Na domačem odru so nastopili 6. maja, pred tem pa so gostovali na Gorah nad Idrijo in na Otlici, za tem pa še na Hotavljah in Trebuši. Prosvetno društvo „Milojka" v Gorjah je uprizorilo dramo „Na straži". Dne 13. maja je bila premiera na domačem odru, 27. maja so gostovali na Otlici, 3. junija v Podbrdu in 29. julija v Trebuši.
Prosvetno društvo „France Prešeren" v Novakih je uprizorilo komedijo ,.Glavni dobitek". Dne 22. aprila so nastopih v Leskovici, '29. aprila v Novakih, 27. maja so igro ponovili v Novakih, 3. junija pa so gostovali na Gorah nad Idrijo.
Prosvetno društvo „Jurko" na Gorah pa je v tej sezoni uprizorilo dve igri: „Pri gospodi" in „Pri Hrastovih", s katerimi je tudi gostovalo izven domačega kraja. V Spodnji Idriji je gostovalo prosvetno društvo „Jezeršek" iz Sovodenj z veseloigro „Dve nevesti".
To je le bežen pregled kulturne dejavnosti v okviru Zveze kulturno prosvetnih organizacij. Zajeta ni dejavnost glasbene šole, godbe na pihala, kulturne dejavnosti šolskega centra in osnovnih šol ter nastopi raznih ansamblov z narodnozabavno glasbo.
Janez Jeram
KK IDRIJA, NASTANEK, RAZVOJ IN DELO KLUBA
Izredna ekspanzija košarke pri nas in v svetu je nujno morala povzročiti zanimanje ljudi za to zvrst športne igre. Ce k temu dodamo še uspehe, ki jih je dosegla in jih še dosega jugoslovanska košarkarska reprezentanca, potem nam je jasno,-da je tudi v Idriji moralo priti do poskusov igranja košarke. Sprva neorganizirano, kasneje pod vplivom raznih faktorjev organizirano v raznih skupinah.
Iz ene od takih rekreacijskih skupin, ki je štela sprva samo devet ljudi, se je konec leta 1969 rodil zametek današnjega kluba. Prvo tekmo so odigrali 25. oktobra istega leta. Večina teh ljudi je še vedno naivna; ali so igralci, vodniki ah trenerji v klubu, le nekaj jih je, ki so zaradi preobremenjenosti v službi prekinili delo in se posvetili drugim dejavnostim, kjub temu pa so še vedno ohranili stik s klubom.
Ta skupina zanesenjakov je pričela s treningom in igranjem brez kakršnekoli pomoči od zunaj, družilo jih je zgolj veselje do igre. Tako so si sami plačevali vožnjo in sodnike na tekmah. Naslednje leto so od ObZTK dobili 6000.- ND, kar je zadostovalo za nabavo najnujnejših rekvizitov, kot so žoge, dresi, ter za vožnjo in plačevanje sodnikov. Tako so se lahko vključili v tekmovanje, ki ga je razpisala Ljubljanska tekmovalna skupnost, kjer so tekmovali praktično tri leta brez trenerja in pre-potrebnih sredstev za izvedbo tekmovanja. Kljub
temu so dosegli lepe uspehe. Prvo leto so v konkurenci šestih klubov zasedli četrto mesto; 1971 leta so bili v isti konkurenci drugi; 1972 leta pa so osvojili prvo mesto brez izgubljene tekme.
V letih do 1972 so sodelovali na številnih tekmovanjih, turnirjih in prijateljskih tekmah. Bili so drugi na obeh olimpiadah Mladinskih klubov, dosegli več drugih mest na turnirjih v Postojni, Borovnici in Ajdovščini. Odigrali so preko dvajset prijateljskih tekem s sovrstniki in veterani Olimpije in Postojne. V tem času je fantom priskočila na pomoč veleblagovnica Mercator, ki jim je omogočila nakup kompletov trenirk, dresov, copat in 10 žog (v vrednosti 9000.- ND) ter tako sploh omogočila nadaljnje delo takrat še neformiranega kluba. 1971. leta so fantje skleneili poslati v Sečo pri Portorožu enega svojih članov na osemdnevni trenerski tečaj ter s tem začasno rešiti stisko, ki jo je povzročilo pomanjkanje trenerskega kadra. Kljub izredno slabim pogojem za delo- je klubu uspelo omogočiti svojemu članu Vojku Tratniku sodelovanje v slovenski mladinski reprezentanci, kjer igra še danes, žal pa ni več član KK Idrija.
Do leta 1972 so k klubu pristopili še trije člani, tako da je skupina štela 12 ljudi. Z osvojitvijo prvega mesta v Ljubljanski tekmovalni skupnosti so si fantje tega leta priborih pravico nastopanja v drugi slovenski ligi - Zahod. To pa je preseglo organizacijske, tehnične in materialne zmožnosti tako majhne skupine. Zato je 29.10.1972 ta dva-najstčlanska skupina organizirala ustanovni občni zbor ter tako uradno potrdila ustanovitev KK Idrija. Klub ima predsednika, tajnika, blagajnika, upravni odbor, 15 igralcev v članski ekipi, 10 mladincev in 35 pionirjev, razdeljenih v štiri skupine' pod vodstvom petih vodnikov: Julija Kržišnika, Dušana Kokalja, Mirka Markša, Zorana Kenda in Rada Veharja. Števila pionirjev ni mogoče povečati zaradi pomanjkanja vadbenega prostora in strokovnega kadra. Mladinci vadijo dvakrat tedensko pod vodstvom Adolfa Pečelina. Osnovni cilj, ki gaje klub zasledoval pri formiranju pionirske in mladinske ekipe, je bil aktivirati mladino v koristni panogi ter jo tako odvrniti od ceste, gostiln in drugih kvarnih vplivov. Število vadečih otrok bo lahko še vsaj za polovico večje, ko bo klub razširil svoje delovanje v SSD na osnovni šoli.
Nova uprava pod vodstvom Henrika Mohoriča se je znašla pred pisano paleto večjih in manjših problemov, s katerimi se je morala spoprijeti. Do
začetka delovanja TTKS bo uprava morala tako kot do sedaj sama skrbeti za potrebna sredstva za izvedbo tekmovanja, ki bo letos verjetno močnejše in obširnejše od lanskega, poleg tega pa se je podražil bencin, kar bo stroške tekmovanja še povečalo. Tako vidimo, da delo Mohoriča in uprave ni niti zdaleč lahko. To pa ni poglavitni problem, s katerim se klub bori. Vsem članom kluba, tako igralcem kot upravi, je jasno, da je za razvoj košarke nujno potrebno zunanje igrišče. Temu bo podrejeno celotno delo kluba, uresničitev tega načrta pa je odvisna od vseh posredno in neposredno zainteresiranih činiteljev, kot so osnovna šola, TTKS, osnovne organizacije združenega dela in drugi.
Delo kluba je po letu 1972 organizirano po sekcijah. Pionirji pod vodstvom Julija Kržišnika in ostalih vodnikov so skupno opravili 92 ur treninga in igrali preko 20 tekem s svojimi vrstniki. Tekmovali so v okviru šolskih ekip, v okviru tekmovanja za pionirski košarkarski festival, kjer so dosegli drugo mesto, v okviru medskupinskih tekmovanj, kot predtekme članskih ekip ter imeli prijateljsko srečanje z zamejskim klubom Dom iz Stare Gorice.
Razvojni program na tem področju zajema: 1. Delo v okviru ŠSD na osnovni šoli; 2. Ustanovitev občinske košarkarske lige ter sodelovanje na tekmovanju za košarkarski festival.
Mladinci pod vodstvom Adolfa Pečelina in Franka Boscherinija so opravili 64 ur treninga in igrali 16 tekem.
Na področnem tekmovanju so dosegli tretje mesto; igrali so več srečanj s sovrstniki iz Vrhnike, sodelovali so na turnirju v Kobaridu, kjer so bili prvi in osvojili pokal.
Nadaljnje delo bo usmerjeno h kvalitetnejšim treningom, večjemu številu tekmovanj in sodelovanju na tekmovanju za naslov slovenskega prvaka.
Člani so pod vodstvom Rada Veharja in Dušana Kokalja v sezoni 1973 kot novinec tekmovali v II. slovenski ligi - zahod, kjer so v konkurenci desetih klubov zasedli peto mesto ter s tem v celoti izpolnili plan ki so si ga zadali na ustanovnem občnem zboru. Članska ekipa je pričela s pripravami na tekmovalno sezono novembra 1972; delo je z vmesno prekinitvijo tridesetih dni trajalo do septembra 1973. Sem je bila vključena sedemdnevna telesna priprava na Vojskem, kjer so opravili 16 ur treninga. V pripravljalnem obdobju je bilo 123 ur treninga in 60 ur treninga v pred-tekmovalni in tekmovalni dobi. Med tem časom so odigrali 37 tekem, od tega 18 tekem v ligi. Imeli so dve srečanji z veterani Olimpije in Postojne. Sodelovali so na turnirju posoških mest v Kobaridu, kjer so dosegli prvo mesto. Imeli so več srečanj z Vrhniko in Ilirijo, članom II. zvezne lige. Sodelovali so v tekmovanju za pokal GORICA, kjer so dosegli četrto mesto.
Z nekoliko spremenjenim načinom dela bodo v pripravljalnem obdobju za tekmovalno sezono 1974 odigrali trinajst prijateljskih srečanj, sodelovali na tekmovanju za jugoslovanski pokal, udeležili se bodo tekmovanja za pokal GORICA in izpopolnili člansko ekipo z mlajšim igralskim kadrom. Pod vodstvom trenerja Rada Veharja so v tekmovalni sezoni 1973 tekmovali naslednji igralci: Zoran Kenda, Dušan Kokalj, Jurij Kokalj, Bogdan Rupnik, Edi Rupnik, Boris Troha, Mirko Markš, Adolf Pečelin, Ljubo Ukmar, Vojko Tratnik in Roman Carli. Letos pa so h klubu pristopili še naslednji mladinci: Ivan Grahelj, Robert Vončina, Miran Fink in Vojko Boškovič.
fttf
Zimski trening na Vojskem leta 1973 FOTO: R. VEHAR
Upravni odbor kluba je za sezono 1974 sprejel razvojni program, ki na kratko obsega'naslednja področja dela-:
1.	Osnovno organizacijo kluba, ki naj omogoči nemoteno delovanje in razvoj celotne organizacije.
2.	Zunanjo politiko kluba, ki naj se odraža v plodnem in ustvarjalnem sodelovanju z vsemi družbenimi organizacijami v občini. Predstavlja naj cilje in težnje v delu celotnega kluba ter njegov smoter, cilj in razvoj.
3.	Delo po sekcijah in širjenje košarke v Idriji. Klub se bo orientiral predvsem na delo z mladimi. Organiziral bo predvajanje propagandnih filmov. Igral srečanja z znanimi klubi. Svoje delo pa bo razširil predvsem na SŠD ter si s tem zagotovil množičnost in kvaliteto, ki je nujno potrebna za razvoj kluba.
4.	Priprava na tekmovalno sezofno, ki se odraža predvsem v večjem številu treningov pionirske, mladinske in članske ekipe. Trenutno trenirajo samo dvakrat tedensko, ker so izgubili 2 tui treninga, ki je sedaj na razpolago rekreacijskemu udejstvovanju in izboljšanju kvalitete treningov.
5.	Materialni pogoji kluba morajo omogočiti nemoteno delovanje vseh sekcij, kajti nekateri konkurenti v ligi imajo na primer na razpolage vsakodnevni trening in devet starih milijonov sredstev za nemoteno delovanje, kar pa izgleda pri nas trenutno še neuresničljivo.
Vse to je le krajši prikaz razvoja, teženj, želja dela in ciljev, ki si jih člani kluba zavestno postavljajo ter jih na družbeno sprejemljiv način uresni čujejo in rešujejo, žal največkrat sami, le maJ-okda. pa s pomočjo organizacij, ki bi za tako dejavnost kot jo je pokazal klub, morale biti najbolj z.ainte resirane in podpirat' delo in težnje kluba. Vsem članom kluba je znan kvaren vpliv današnjega živ ljenja na rast in razvoj mladega organizma, znane je, da ima polovica mladih ljudi v SRS različn« telesne okvare, da skokovito narašča število obolenj srca in ožilja, da se pojavlja rejenost zarad premajhne telesne aktivnosti in da vse več mladih ljudi zahaja v gostilne, kar vpliva na naraščanje kaznivih dejanj. Znano je tudi, da s pravilne izbranimi motoričnimi nalogami odločilno vpli vamo na razvoj inteligence pri mladem človeku posebno v njegovi rani mladosti. Naš klub se teg< zaveda in se po svojih močeh bori proti vsem terr škodljivim pojavom današnjega življenja z organi zirano vadbo, ki naj aktivira čim večje številc mladine in jo usmerja na pravilno življenjsko pot
Ohranili jih bomo v trajnem spominu
KRAJEVNI URAD IDRIJA
Jakob Brejc, užitkar iz Otaleža štev. 15, rojen 23. 4. 1891 v Otaležu, je umrl 5. 1. 1973 v Otaležu.
Jožef Murovec, kovač v pokoju iz Ledin štev. 6, rojen 9. 4. 1911 v Šebreljah, je umrl 5. 1. 1973 v Ledinah.
Alojzij Skvarča, kmetovalec iz Lomov štev. 2, rojen 15. 6. 1906 v Kanjem dolu, je umrl 9. 1. 1973 vLomeh.
Karel Vončina, upokojeni rudar iz Idrije, ul. S. Rozmana štev. 41, rojen 26. 10. 1906 v Idriji, je umrl 11. 1. 1973 vldriji.
Ivana Seljak, roj. Bogataj, družinski WI iz Mrzlega vrha štev. 15, rojena 2. 9. 1887 v Ledinah, je umrla 12. 1. 1973 v Mrzlem vrhu.
Ivana Žumer, roj. Vidmar, upokojenka iz Idrije, ul. IX. Korpusa štev. 10, rojena 13. 11. 1905 v Dolgi Poljani, je umrla 14. 1. 1973 v Idriji.
Frančiška Lampe, kmečka delavka iz Lomov štev. 2, rojena 29. 12. 1903 v Lo-meh, je umrla 12. 1. 1973 v Lomeh.
Vekoslav Gosler, električar v pokoju iz Idrije, Rožna ul. štev. 4, rojen 8. 4. 1915 v Idriji, je umrl 16. 1. 1973 v Idriji.
Ivana Mikuž, roj. Rupnik, upokojenka iz Idrije, Rudarska ul. št. 8, rojena 27. 1. 1891 v Črnem vrhu, je umrla 17. 1. 1973 v Idriji.
Jožef Novak, upokojeni rudar iz Spodnje Idrije štev. 71, rojen 9. 3. 1892 v Srednji Kanomlji, je umrl 24. 1. 1973 v Spodnji Idriji.
Ivana Močnik, upokojenka iz Gorenje-Kanomlje štev. 9, rojena 18. 1. 1917 v Gorenji Kanomlji, je umrla 20. 1. 1973 v Gorenji Kanomlji.
Pavla Vončina, roj. Kržišnik, gospodinja iz Idrije, Rožna ul. št. 15, rojena 3. 1. 1910 v Idriji, je umrla 25. 1. 1973 v Idriji.
Menrad Plešnar, uživalec priznavalnine iz Zadloga štev. 33, rojen 15. 1. 1902 v Za-dlogu, je umrl 4. 2. 1973 v Zadlogu.
Frančiška Feriančič, roj. Brus, družinska upokojenka iz Cekovnika štev. 28, rojena 28. 3. 1898 v Beli, je umrla 6. 2. 1973 v Čekovniku.
Marija Skok, gospodinja iz Idrije, Rožna ul. štev. 10, rojena 7. 12. 1900 v Prapetnem, je umrla 7. 2. 1973 na Vojskem.
Antonija Mikuž, roj. Leskovec, gospodinja iz Predgriž štev. 37, rojena 19. 10. 1899 v Idrijskem logu, je umrla 9. 2. 1973 v Predgrižah.
Marija Tušar, roj. Oblak, gospodinja iz Spodnje Kanomlje štev. 22, rojena 27. 2. 1886 v Gorenji Kanomlji, je umrla 10. 2. 1973 v Spodnji Kanomlji.
Jera Mikuž, roj. Likar, družinska upokojenka iz Zadloga štev. 49, rojena 16. 3. 1901 v Čekovniku, je umrla 14. 2. 1973 v Idrijskem logu.
Angela Karčnik roj. Kogej, družinska upokojenka iz Idrije, ul. Kap. Mihevca štev. 44, rojena 15. 5. 1889 na Vojskem, je umrla
14.	2. 1973 vldriji.
Anton Močnik, uživalec družinske invalidnine iz Otaleža štev. 11, rojen 28. 12. 1884 v Otaležu, je umrl 15. 2. 1973 v Otaležu.
Antonija Križič roj. Petkovček, družinska upokojenka iz Idrije, Gregorčičeva ul. štev. 35, rojena 31. 12. 1896 v Idriji, je umrla 1. 3. 1973 vldriji.
Gabrijel Pavšič, kmetovalec iz Masor štev.
15,	rojen 30. 8. 1891 v Masorah, je umrl 9. 3. 1973 v Masorah.
Jožef Kogej, žičničar iz Vojskega štev. 5, rojen 30. 4. 1931 na Vojskem, je umrl 9. 3. 1973 v Cekovniku.
Jožef Šinkovec, upokojenec iz Spodnje Idrije štev. 1, rojen 17. 4. 1902 v Idriji, je umrl 12. 3. 1973 v Spodnji Idriji.
Lovrencija Šebenik roj. Pire, upokojenka iz Idrije, Gradnikova ul. štev. 3, rojena 21. 8. 1913 v Idriji, je umrla 12. 3. 1973 v Spodnji Idriji.
Uršula Rejc roj. Majnik, družinska upokojenka iz Spodnje Idrije št. 1, rojena 20. 10. 1884 v Idriji, je umrla 14. 3. 1973 v Spodnji Idriji.
Ivan Vigano, upokojeni rudar iz Srednje Kanomlje štev. 56, rojen 8. 3. 1903 v Vergo Zoccorino, je umrl 20. 3. 1973 v Srednji Kanomlji.
Marija Bevk roj. Lapajne, upokojenka iz Idrije, Tomšičeva ul. št. 18, rojena 17. 9. 1897 v Idriji, je umrla 20. 3. 1973 v Idriji.
Franc Mivšek, uživalec družinske invalidnine iz Zavratca št. 11, rojen 22. 4. 1905 v Zavratcu, je umrl 21. 3. 1973 v Zavratcu.
Jožefa Božič roj. Tratnik, gospodinja iz Spodnje Idrije št. 1, rojena 25. 2. 1894 v Idriji, je umrla 26. 3. 1973 v Spodnji Idriji.
Marija Božič, gospodinja iz Idrije, Pre-lovčeva ul. štev. 1, rojena 26. 1. 1893 v Idriji, je umrla 26. 3. 1973 v Spodnji Idriji.
Marija Kune, WI iz Zadloga štev. 43, rojena 31. 1. 1905 v Zadlogu, je umrla 28. 3. 1973 v Zadlogu.
Ignac Gruden, gozdni delavec v pokoju iz Vojskega štev. 92, rojen 21. 5. 1881 na Vojskem, je umrl 29. 3. 1973 na Vojskem.
Viktor Čar, upokojenec iz Idrije, Kaju-hova ul. štev. 44, rojen 6. 5. 1901 v Beli, je umrl 1.4. 1973 v Idriji.
Hedvika Kenda roj. Bizjak, upokojena učiteljica iz Kopra, Gen. Levičnika št. 48/B, rojena 18. 9. 1925 v Otaležu, je umrla 2. 4. 1973 v Otaležu.
Ivana Kune roj. Leskovec, družinska upokojenka iz Gor štev. 27, rojena 13. 12.
1886 v Jeličnem vrhu, je umrla 3.4.1973 na Gorah.
Alojzija Kržišnik roj. Pišljar, družinska upokojenka iz Idrije, Triglavska ul. štev. 50, rojena 28. 5. 1885 na Medvedjem brdu, je umrla 12. 4. 1973 v Idriji.
Lucija Likar, kmetovalka iz Vojskega štev. 17, rojena 13. 12. 1888 na Vojskem, je umrla 13. 4. 1973 v Spodnji Idriji.
Alojzija Oblak roj. Kogoj, kmetovalka iz Idrijskih Krnic štev. 10, rojena 27. 6. 1904 v Masorah, je umrla 27. 4. 1973 v Idrijskih Krnicah.
Pavla Čadež roj. Likar, gospodinja iz Govejka štev. 13, rojena 27. 1. 1919 v Srednji Kanomlji, je umrla 29. 4. 1973 v Go-vejku.
Frančiška Lapajne roj. Ogrič, gospodinja iz Idrije, Rudarska ul. štev. 11, rojena 17. 11. 1902 v Idriji, je umrla 29. 4. 1973 v Idriji.
Ivan Kuštrin, gozdni delavec iz Vojskega štev. 100, rojen 10. 5. 1934 na Vojskem, je umrl 2. 5. 1973 na Vojskem.
Janez Pregelj, gozdni delavec v pokoju iz Ornega vrha štev. 56, rojen 26. 7. 1903 v Malem polju, je umrl 26. 4. 1973 v Črnem vrhu.
Frančiška Albreht roj. Felc, gospodinja iz Idrije, Platiševa ul. štev. 31, rojena 16. 12. 1894 v Čekovniku, je umrla 4. 5. 1973 v Idriji.
Ivana Mlakar roj. Sedej, uživalka družinske invalidnine iz Jazn štev. 1, rojena 23. 6. 1893 v Počah, je umrla 10. 5i 1973 v Jaznah.
Ivana Peternelj roj. Čuk, gospodinja iz Idrije, Gorska pot štev. 10, rojena 15. 12. 1912 v Idriji, je umrla 11. 5. 1973 v Idriji.
Ivana Kogej roj. Felc, družinska upokojenka iz Spodnje Idrije št. 34, rojena 16. 8. 1896 v Spodnji Idriji, je umrla 16. 5. 1973 v Spodnji Idriji.
Alojz Kogovšek, zidar iz Ledinice štev. 9, rojen 17. 6. 1914 v Zavratcu, je umrl 19. 5. 1973 v Zavratcu.
Marija Kacin-, roj. Hladnik, družinska upokojenka iz Idrije, Triglavska ul. štev. 32, rojena 25. 11. 1893 v Križni gori, je umrla 24. 5.1973 v Idriji.
Frančiška Eijavec roj. Žgavec, trgovska pomočnica iz Spodnje Idrije štev. 70, rojena 17. 2. 1935 v Spodnji Kanomlji, je umrla 27.
5.	1973 v Idriji.
Marjeta Sedej roj. Kogej, družinska upokojenka iz Spodnje Idrije štev. 46, rojena 13. 7. 1906 v Plužnjah, je umrla 28. 5. 1973 v Spodnji Idriji.
Stanislav Trček, rudar iz Idrije, ul. S. Bloudka štev. 15, rojen 16. 11. 1939 na Medvedjem brdu, je umrl 29. 5. 1973 v Idriji.
Karel Peternelj, delavec v pokoju iz Ota-leža štev. 22, rojen 17. 9. 1919 v Otaležu, je umrl 31. 5. 1973 v Otaležu.
Avguštin Eržen, upokojeni rudar iz Idrije, Kosovelova ul. štev. 3, rojen 1. 8. 1903 v Idriji, je umrl 27. 5. 1973 v Idriji.
Josip Močnik, upokojenec iz Spodnje Idrije štev. 150, rojen 9. 2. 1907 v Idriji, je umrl 5. 6. 1973 v Spodnji Idriji.
Zofija Lemut roj. Bratina, upokojenka iz Kopra, Vegova ul. št. 7, rojena 2. 5. 1883 v Idriji, je umrla 5. 6. 1973 v Idriji.
Andrej Brus, tesar iz Idrije, Rožna ul. štev. 17, rojen 6. 11. 1921 v Idriji, je umrl 6.
6.	1973 v Idriji.
Ivan Zaje, kmetovalec iz Pluženj štev. 16, rojen 3. 5. 1895 v Plužnjah, je umrl 7. 6. 1973 v Plužnjah.
Stanislav Kokalj, upokojenec iz Idrije, Tomšičeva ul. štev. 8, rojen 24. 4. 1896 v Idriji, je umrl 11.6. 1973 v Idriji.
Marijan Zaje, delavec iz Masor štev. 18, rojen 28. 7. 1906 v Trstu, je umrl 11. 6. 1973 v Spodnji Idriji.
Frančiška Kosmač roj. Štremfelj, invalidska upokojenka iz Mrzlega vrha štev. 9, rojena 6. 3. 1890 v Novi Oselici, je umrla 11. 6. 1973 v Ledinah.
Anton Pajer, upokojeni rudar iz Idrije, Partizanska ul. štev. 7, rojen 24. 5. 1900 v Idriji, je umrl 14. 6. 1973 v Idriji.
Janez Beričič, upokojeni rudar iz Idrije, Triglavska ul. štev. 17, rojen 12. 3. 1903 v Spodnji Idriji, je umrl 17. 6. 1973 v Idriji.
Marta Lapajne roj. Pelhan, družinska upokojenka iz Idrije, Srebrničeva ul štev. 16, rojena 13. 7. 1892 v Idriji, je umrla 21. 6. 1973 v Idriji;
Alojzij Božič, šef nabave v pokoju iz Idrije, Kap. Mihevca štev. 6, rojen 19. 5. 1914 v Idriji, je umrl 24. 6. 1973 v Idriji.
Marija Gabrovšek roj. Treven, upokojena babica iz Gor štev. 30, rojena 28. 6. 1894 v Godoviču, je umrla 25. 6. 1973 na Gorah.
Ivana Šinkovec roj. Skok, gospodinja iz Srednje Kanomlje štev. 25, rojena 11. 6. 1893 na Prapetnem, je umrla 29. 6. 1973 v Srednji Kanomlji.
Silva Razpet, upokojenka iz Pečnika štev. 19, rojena 23. 12. 1919 v Pečniku, je umrla 3. 7. 1973 v Idriji.
Frančiška Tratnik roj. Bončina, gospodinja iz Čekovnika štev. 36, rojena 29. 3. 1896 v Čekovniku, je umrla 9. 7. 1973 v Čekovniku.
Anton Troha iz Spodnje Idrije štev. 1, rojen 15. 6. 1889 v Srednji Kanomlji, je umrl 9. 7. 1973 v Spodnji Idriji.
Henrik Mikuž, upokojenec iz Spodnje Idrije štev. 1, rojen 15. 7. 1893 v Idriji, je umrl 12. 7. 1973 v Spodnji Idriji.
Franc Kavčič, logar iz Idrijskega loga štev. 6, rojen 29. 9. 1923 v Zadlogu, je umrl 12. 7. 1973 v Idrijskem logu.
Vincencij Svetličič, kmetovalec iz Mrzlega vrha štev. 11, rojen 18. 1. 1911 v Spodnji Kanomlji, je umrl 20. 7. 1973 v Mrzlem vrhu.
Viktor Lampe, rudar v pokoju iz Zadloga štev. 1, rojen 3. 9. 1903 v Idrijskem logu, je umrl 22. 7. 1973 v Zadlogu.
Ivana Grošelj roj. Žonta, družinska upokojenka iz Idrije, Tomšičeva ul. štev. 16, rojena 12. 5. 1894, je umrla 27. 7. 1973 v Idriji.
Marija Munih, gospodinja iz Gorenje Kanomlje štev. 28, rojena 27. 4. 1893 v
Gorenji Kanomlji, je umrla 28. 7. 1973 v Spodnji Idriji.
Pavel Jereb, upokojeni rudar iz Idrije, Rožna ul. štev. 18, rojen 16. 1. 1925 v Idriji, je umrl 3. 8. 1973 v Idriji.
Adolf Gostiša, gozdni delavec iz Idrijskega loga štev. 2, rojen 14. 6. 1931 v Idrijskem logu, je umrl 9. 8. 1973 v Idrijskem logu.
Marija Peternel roj. Jereb, gostilničarka iz Spodnje Kanomlje št. 15, rojena 11. 9. 1913 v Mrzlem vrhu, je umrla 10. 8. 1973 v Spodnji Kanomlji.
Marija Pire roj. Čuk, družinska upokojenka iz Črnega vrha štev. 70, rojena 1. 2. 1883 v Črnem vrhu, je umrla 16. 8. 1973 v Črnem vrhu.
Anton Troha, strojnik iz Idrije, ul. IX. Korpusa štev. 4, rojen 11.12. 1932 v Srednji Kanomlji, je umrl 17. 8. 1973 v Idriji.
Karolina Troha roj. Tratnik, družinska upokojenka iz Idrije, Kosovelova ul. štev. 3, rojena 27. 10. 1895 v Idriji, je umrla 26. 8. 1973 v Idriji.
Venceslav Kogej, upokojenec iz Idrije, ul. H. Freyeija štev. 9, rojen 14. 9. 1904 v Idriji, je umrl 25. 8. 1973 v Idriji.
Pavel Kune, stavbni mizar iz Godoviča štev. 35, rojen 30. 3. 1921 v Godoviču, je umrl 27. 8. 1973 v Godoviču.
Ivana Leskovec, gospodinja iz Potoka štev. 3, rojena 28. 4. 1893 v Potoku, je umrla 7. 9. 1973 v Potoku.
Justin Klemenčič, upokojeni rudar iz Gorenje Kanomlje štev. 31, rojen 8. 4. 1928 v Šebreljah, je umrl 12. 9. 1973 v Gorenji Kanomlji.
Frančiška Bajec roj. Gostiša, družinska upokojenka iz Črnega vrha štev. 45, rojena 17. 7. 1907 v Črnem vrhu, je umrla 14. 9. 1973 v Črnem vrhu.
Marija Rejc roj. Kogovšek, gospodinja iz Dolov štev. 16, rojena 19. 9. 1906 v Potoku, je umrla 17. 9. 1973 vDoleh.
Marija Likar roj. Kobal, družinska upokojenka iz Idrije, ul. V. Mohoriča štev. 5, roje-
na 22. 1. 1901 v Idriji, je umrla 19. 9. 1973 v Idriji.
Emilija Koler roj. Erjavec, družinska upokojenka iz Idrije, Gradnikova ul. štev. 4, rojena 11. 5. 1902 v Idriji, je umrla 25. 9. 1973 v Idriji.
Alojzija Kopač roj. Čadež, invalidska upokojenka iz Ledin štev. 14, rojena 16. 5. 1887 v Ledinah, je umrla 29. 9. 1973 v Ledinah.
Franc Hladnik, upokojenec iz Idrijskih Krnic štev. 48, rojen 5. 9. 1899 v Krnicah, je umrl 2. 10. 1973 v Idrijskih Krnicah.
Frančiška Obrekar roj. Vehar, družinska upokojenka iz Idrije, Platiševa ul. štev. 21, rojena 27. 10. 1892 v Otaležu, je umrla 20. 8. 1973 v Spodnji Idriji.
Terezija Petrič roj. Kogej, družinska upokojenka iz Idrije, Kosovelova ul. štev. 21, rojena 20. 9. 1885 na Vojskem, je umrla 2. 10. 1973 v Idriji.
Avguština Bizjak roj. Likar, invalidska upokojenka iz Predgriž št. 36, rojena 20. 5. 1903 v Mrzlem logu, je umrla 6. 10. 1973 v Predgrižah.
Jožefa Mervic roj. Vinkler, družinska upokojenka iz Idrije, ul. S. Rozmana štev. 41, rojena 14. 3. 1895 v Idriji, je umrla 7. 10. 1973 v Idriji.
Leopold Sedej, upokojeni delavec iz Spodnje Idrije štev. 1, rojen 12. 10. 1899 v Srednji Kanomlji, je umrl 17. 10. 1973 v Spodnji Idriji.
Marjana Mlakar roj. Hladnik, upokojenka iz Idrijskih Krnic št. 1, rojena 16. 3. 1898 v Krnicah, je umrla 20. 10. 1973 v Idrijskih Krnicah.
Alojzij Felc, kmetovalec iz Črnega vrha štev. 58, rojen 30. 5. 1898 v Črnem vrhu, je umrl 28. 10. 1973 v Črnem vrhu.
Ana Tušar, upokojenka iz Idrije, ul. O. Župančiča štev. 14, rojena 27. 7. 1896 v Idriji, umrla 30. 10. 1973 v Spodnji Idriji.
Karel Pivk, upokojeni rudar iz Spodnje Idrije štev. 37, rojen 1.11. 1896 v Idriji, je umrl 1.11. 1973 v Spodnji Idriji.
Franc Brejc, upokojenec iz Idrije, Gregorčičeva ul. štev. 41, rojen 9. 2. 1920 v Ota-ležu, je umrl 31. 10. 1973 v Plužnjah.
Florijan Albreht, upokojenec iz Idrije, Gregorčičeva ul. št. 23, rojen 28. 4. 1902 v Idriji, je umrl 10. 11. 1973 v Idriji.
Marjana Jurman roj. Krapš, družinska upokojenka iz Idrije, Kajuhova ul. štev. 4, rojena 13. 12. 1880 v Idriji, je umrla 14. 11 1973 v Idriji.
Florijan Pišlar, uslužbenec v pokoju iz Idrije, Rožna ul. št. 15, rojen 31. 3. 1909 v Idriji, je umrl 12. 11. 1973 v Idriji.
KRAJEVNI URAD CERKNO
Dostavljamo poimenski seznam umrlih z
območja Matičnega urada Cerkno in sicer:
1.	Jožef Florjančič, roj. 9. 3. 1904, stanujoč Gorenji Novaki št. 17, umrl 28. 3. 1973 v Gor. Novakih 17
2.	Anton Purgar, roj. 13. 6. 1908, stanujoč v Cerknem št. 130, umrl 30. 3. 1973 v Cerknem št. 130
3.	Marija Valentinčič, roj. Valentinčič, roj. 29. 1. 1899, stanujoč v Zakojci št. 6, umrla 22. 3. 1973 v Šempetru pri Gorici
4.	Franc Tušar, roj. 21. 10. 1907, stanujoč Dolenji Novaki št. 48, umrl 11. 4. 1973 v Dol. Novakih št. 48
5.	Jelka Purgar, roj. 8. 3. 1973, Poče št. 4, umrla 8. 3. 1973 v Ljubljani
6.	Štefan Rutar, roj. 21. 12. 1905, stanujoč v Cerknem št. 173, umrl 4. 5. 1973 v Cerknem 173
7.	Julijana Špik, roj. 2. 1. 1895, stanujoč Gorenji Novaki št. 24, umrla 7. 5. 1973 v Gor. Novakih 24
8.	Franc Abram, roj. 13. 11. 1898, stanujoč Orehek št. 31, umrl 26. 5. 1973 v Orehku 31
9.	Valentin Mlakar, roj. 13. 2. 1902, stanujoč na Bukovem št. 59, umrl 15. 5. 1973 na Golniku
10.	Andrej Flander, roj. 22. 11. 1934, stanujoč v Zakojci št. 33, umrl 4. 6. 1973 v Zakojci 33
11.	Alojz Feltrin, roj 23. 6. 1902, stanujoč na Bukovem št. 13, umrl 4. 6. 1973 v Šempetru pri Gorici
12.	Albin Černilogar, roj. 1. 3. 1928, stanujoč Police št. 5, umrl 21. 6. 1973 v Policah
13.	Jožef Sabotič, roj. 8. 7. 1902, stanujoč v Cerknem št. 69, umrl 1. 7. 1973 v Cerknem 69
14.	Jožef Hadalin, roj. 26. 8. 1899, stanujoč Dolenji Novaki št. 20, umrl 2. 7. 1973 v Dol. Novakih 20
15.	Marko Obid, roj. 21. 4. 1931, stanujoč v Cerknem št. 143, umrl 24. 5. 1973 v Ljubljani
16.	Štefan Klemenčič, roj. 25. 12. 1913, stanujoč v Šebreljah št. 52, umrl 26. 4. 1973 v Ljubljani
17.	Katarina Jereb, roj. 19. 11. 1899, stanujoč Straža št. 29, umrla 11. 5. 1973 v Ljubljani
18.	Marija Respet roj. Mavric, roj. 21. 4. 1905, stanujoč v Zakrižu št. 34, umrla 7. 6. 1973 v Ljubljani
19.	Blaž Hvala, roj. 1. 11. 1899, stanujoč Šebrelje št. 22, umrl 22. 6. 1973 v Ljubljani
20.	Maijana Jesenko roj. Rupar, roj. 20. 5. 1897, stanujoč v Cerknem št. 159, umrla 14. 8. 1973 v Cerknem 159
21.	Marija Mažgon roj. Kogoj, roj. 15. 8. 1904, stanujoč Ravne pri Cerknem št. 48, umrla 26. 4. 1973 v Ljubljani
22.	Andrej Božič, roj. 9. 11. 1887, stanujoč v Policah št. 8, umrl 28. 8. 1973 v Policah 8
23.	Marija Hojsak roj. Flander, roj. 29. 11. 1897, stanujoč Bukovo št. 69, umrla 1 9. 1973 na Bukovem 69
24.	Zdenko Slabe, roj. 26. 4. 1949, stanujoč v Cerknem št. 50, umrl 27. 8. 1973 v prometni nesreči Sibinj - Hrvatska
25.	Marija Oblak roj. Prezelj, roj 23. 3. 1898, stanujoč Poljane št. 10, umrla 1.
10.	1973 v Poljanah 10
26.	Marjana Obid roj. Prezelj, roj. 26. 1. 1887, stanujoč v Labinjah št. 24, umrla
11.	10. 1973 v Labinjah 24
27.	Marija Bajt, roj. 30. 6. 1900, stanujoč Poljane št. 9, umrla 3. 8. 1973 v Ljubljani
28.	Ivana Mavrič roj. Stravs, roj. 6. 8. 1889, stanujoč Bukovo št. 53, umrla 3. 9. 1973 v Ljubljani
29.	Franc Štucin,.roj. 3. 10'. 1889, stanujoč v Domu starih Gradišče nad Prvačino, umrl 11. 10. 1973 v Gradišču nad Prvačino
30.	Marija Razpet roj. Feltrin, roj. 14. 5. 1890, Bukovo št. 34, umrla 8. 11. J 973 v Braniku
31.	Janez Šturm, roj. 15. 4. 1905, stanujoč Šebrelje št. 8, umrl 2. 11. 1973 na Golniku.
Matičar: Pagon Franc
XIX IDRIJSKI
RAZGLEDI
1-2
IDRIJSKI RAZGLEDI 1/2 1974/LETNIK XIX
Izdaja Mestni muzej v Idriji. Uredniški odbor: inž. Ivan Gantar, Jurij Bavdaž, Anton Bolko, prof. Vinko Cuderman, inž. Jože Čar, Damjan Flander, Srečko Logar, Silvij Jereb. Glavni in odgovorni urednik Jurij Bavdaž. Tehnična ureditev in ovitek Silvij Jereb. Izhaja vsake tri mesece. Letna naročnina za ustanove in podjetja 16 din, za zasebnike 12 din. Posamezna številka 4 din. Poštnina plačana v gotovini. Naslov: Idrijski razgledi, Idrija, poštni predal 11, tel. Idrija 86-135, telegrami Muzej Idrija, tekoči račun pri SDK Idrija številka 52020-603-30832. TISK O. S. IDRIJA
Revijo sofinancira Republiška kulturna skupnost.
KAZALO
SEDEJ LADO: Nekatere osnovne strukturne spremembe v gospo-
darstvu idrijske občine	1 ing. IVAN MLAKAR: Še nekaj podatkov o uporabi
živega srebra	12
PRIMOŽ KRIVIC: Podvodne raziskave Divjega jezera	16
Ing. JOŽE ČAR: Zakriti kras	21 Ing. IVICA KAVČIČ: Kakšna je stopnja onečiščenosti
zraka v Idriji	25 Prof. JANEZ KAVČIČ: Dekanija Cerkno in rihtarija Plužnje v
14. stoletju	30 Dr. JOŽE PFEIFER: Idrijski rudniški kirurg Anton Makovic 36
LADO BOŽIČ: Dijaške organizacije v Idriji	51 PRIMOŽIČ MARIJA-MILICA: Spomin na sanitetno
za Slovensko Primorje postajo št. 1	64
STANKO MAJNIK: Vsega ne bomo nikoli izvedeli	65
OBVESTILA - POROČILA - RECENZIJE - KRITIKE	69