Pravljice o morji.
(Piše M. Šašelj.)
2. Morska kraljiea.
Na vozu, čegar pesti so od zlata, čegar sora je srebrna. eegar oje je bakreno, čegar relsi so od drage kovine, vozi se z raznimi morskimi evetovi okrašena morska kraljica. V vozu uprežena je šestorica snežno-belih labudov, ki svoje zakrivljene vratove vijugasto obračajo na vse strani, gledajoč se svojimi kot biser Sistimi očmi po polzkej morskej gladini iu v srečo si prištevajoe, da je le njim dovoljena čast voziti morsko kraljico.
—~x 180 >«—
Kamorkoli se pripelje slovesni voz, pozdravlja ga vse, in vse se mu klanja. Davno pred prihodom njegovim skrčiie so se zelene alpe in napravile velik otok, da se na njem postreže kraljici in se počije potna živina. Vsi prostori na otoku okrašeni so z redkimi morskimi cveticami, ki se le sera ter tja pokažejo kakemu živemu bitju. Ali kako so izvedele zelene alpe, da se ima pripeljati morska kra-ljica? Ta glas prinesel je lahek zefir, ki tako urno poletava nad morsko gladino. On jim je povedal, da se v vsej svojej krasoti pripelje morska kraljiea, da pogleda vse kraje svojega kraljestva. —
Na otok prihajajo se jej poklanjat školjke in polžki, ostrige in pokrivače ter mnoge druge drobne živalice, katerib. milijone hrani zeleno morje, vse z veliko ra-dostjo pozdravljajo morsko kraljieo. In glej! na večer zaiskri se okolo zelenega otoka na tisoče in tisoče lueie, ki se krasno lesketajo v mesečini. Oj prelep je to pogled z malega otoka na morji; pač le ta je vreden in dostojen vsprejema morske kraljice! —
Tako se vozi morska kraljica iz kraja v kraj in ogleduje svoje kraljestvo. Kamorkoli dospeje, ondii vlada rair in veselje; radosti ni konca ne kraja, ona vse pomladi, ona vse prestvari. Toda vprašati utegneš po času, v katerem prihaja. ta morska kraljica, in kdo izmed ljudij jo je pač vže videl? Srečal jo je romar, ki je plul čez morje v sveto deželo, videl jo je misijonar. ki je šel reševat sužnje brate, videl jo je mladeneč, ki je, posvetivši se službi Božjej, jadral čez morje na drugi svet. Vsem drugim pa se prikriva pogled krasote vseh krasot — morske kraljice in njenega spremstva.
3. Porodnji mož.
Ko se je jelo morje vzdigovati, ko se poganja val za valom proti obali in napravlja grozen vrišč in bobnenje, takrat pretresajo cudni euti človeško srce. Kdo je vzdignil ta vihar, kdo je zapovedal morju. da se ima gibati ravno sedaj ? Kdo mu je ukazal, da se mora razbrzdano zaganjati na otok sredi morja? Vprašaj po pravljici o morji in govorila ti bode tako-le: BV dnu morja ima svoje kraljestvo povodnji mož. V roei ima velikansko gorjačo, s kafcero ob gotovem času premeša morje, da se voda ne izpridi. Kadar pa on ne utegne opravljati tega dela, pošlje urni veter, ki po gladini hiteč vzbuja valove in meša vodo ter tako vse opravi namesto povodnjega moža. Gorje pa živemu bitju na morji, kadar se razjezi ta povodnji naož! Takrat pošlje namesto vetra vihar, ki z ueznansko močjo polje po valovih iu je premetava na ^se strani. Taki-at vzame tudi sam povodnji mož v roko gorjačo in jame gibati vodo na dnu morja in metati valove visoko proti nebu! Ako ugrabi v svojej jezi ladijo, vrže jo ob skalovje, ob katerem se raora razbiti na kosee in potopiti na dno.
V svojern kraljestvu je povodnji raož raogočen gospodar in nikogar ne trpi poleg sebe. Ribam daje svoja povelja, katera morajo natanko zvrševati. Ubogati ga mora vse, karkoli se giblje v vodi, od male ribice do morskega volka, od plis-kavice do velikanskega kita. Ako zapove ribi, da raora plavati iz tega moi-ja v drugo, sluša ga na mig; ukaže li drugi, da spremlja ladijo v daljne dežele, izvrši se njegova volja. Karkoli ukaže, bodi si še tako težarao, izvršiti se mora natančno.
Da, v njegovem kraljestvu vlada red, natančnost, poslušnost; nihče ne vprašaj: kdaj, kako in zakaj!?                                                                           (Dalje sledi.)