Štev. 9.
Y Trstu, 10. maja 1893.
Letnik YI.
Precenjevanje svojih sil.
Ni veče ironije, kakor je ta, da govore dandanes o samostalnosti malih narodov tam, kjer žive poslednji sredi velikih narodov in poleg njih. Mali narodi bi mogli dandanes živeti poprečno samostalno svoje življenje jedino na primerno velikih otokili, sredi velikega oceana ali tihega morja, drugod pa vsaj v civilizovanem svetu ne !
V Evropi nam daje zgled o približno taki samostalnosti Islandija. Dasi niso Islandci politiški do cela nezavisni, vendar so tako oddaljeni od vpliva velikih in v obče od drugih narodov, da se morejo razvijati svobodno, in jim krči to svobodo jedino omejena lastna moč, omejena zaradi skromnih gmotnih pomočkov in tehniških sil. Kljubu skopi naravi svoje zemlje razvijajo se duševno in kulturno jako ugodno, ker porabijo in morejo porabiti plode svojega truda in napora neposredno in pozitivno za svoje fizične in duševne potrebe. Geografiško položenje samo je tako, da jih varuje pred tujimi silami, in da jim ni treba vzdrževati vojnih sil v obrambo na zunaj.
Drugi evropski mali narodi pa niso v takih zemljepisnih in politiških, vsaj relativno ugodnih razmerah in odnošajih, in zato tudi ni poštevati zaresno njih samostalnosti, bodisi da si jo prisvajajo dejanski ali pa zajedno tudi formalno.
Dandanes je možno odkrito in zaresno govoriti o samostalnosti narodov le tedaj, ako njih skupno naseljenje šteje vsaj ali najmanj trideset milijonov d u š. Jedino tolikoštevilen narod ima v sebi uslovja za lastno brambo na zunaj in za samostalen kulturni razvoj na znotraj. Tako zvane samostalne skupine, ki se ponašajo s formalno in politiško samostal-nostjo, katere pa štejejo morda 20, 10, 5 milijonov ali celo manj naseljenja, so samo navidezno samostalne, v resnici pa so zavisne od večih sosednjih držav in v teh državah združenih narodov. V gmotnem ali nacijonalno-ekonomiškem pogledu pa so pri sedanjem razvoju svetovnega gospodarstva in pristranski razvitih glavnih
gospodarstvenih strok zavisni celo veči ali številniši narodi od drugih narodov in njih gospodarstvenega kapitala. Kar se pa dostaje politiške nezavisnosti, je ta tako redka in šibka, da se celo največe države, tore^ tudi najmogočniši narodi vežejo ali družijo za različne namere in potrebe.
Smešno in britka ironija je po takem soglašati s temi, ki natvezujejo malim slovanskim narodom, specijalno balkanskim, nekako politiško „samostalnost". Ta izraz so našli nacijonalni nasprotniki slovanski, da bi slepili nezrele slovanske narode, katerim prijetno doni na ušesa glas o samostalnosti. No, zaostalim, poltisoč-letja tlačenim narodičem še ni zameriti, ako jih zavede sirensko petje o samostalnosti, in ako delajo v lastno pogubo in tujstvu na dobiček v smislu tega toliko vabljivega in mamljivega opevanja samostalnosti balkanskih narodnostij. Hujše je med Slovani dejstvo, da celo raz-vitiši njih oddelki, n. pr. v Avstro - Ogerski, porabljajo vse svoje moči v to, da bi dosegli, se ve da, v mejah cesarstva neko relativno politiško samostalnost.
To stremljenje samo po sebi še ne bi bilo toliko napačno, ko bi imeli mali slovanski narodi Avstro-Ogerske pravi cilj te relativne samostalnosti zaresno pred očmi, in bi zaradi tega cilja porabljali tudi primerne pomočke. Ali tega ne vidimo pri njih stremljenju, in to je pogubno.
Fundamentalna napaka je v tem, da naglašajo tu pa tam zastopniki raznih slovanskih narodov pred vsem samopomoč, češ, da si jeden in isti mali slovanski narod more pomagati sam, in kar je najhujše, tudi vzdržati se sam, z lastno močjo. Tako povdarjanje prihaja od napačnega nazora in mnenja, kakor da bi mogel kak slovanski narod Avstro-Ogerske, in naj si bode tudi naj-številniši ali celo najmogočniši, sam od sebe vsestranski razvijati se, sosebno odtlej, od kar bi prispel do zaželene veče politiške samostalnosti.
Ta nazor je popolnoma napačen, naj si prihaja od češke ali pa kake druge strani, in je toliko pogubnišii
kolikor manjši je kak slovanski narod v mejah naše monarhije.
Noben slovanski narod Avstro - Ogerske nima zadostnih sil in uslovij, da bi tudi po doseženi relativni samostalnosti mogel kulturno razvijati se v tolikih merah., kakoršne so neizogibno potrebne za obstanek in tekmovanje sredi drugih večih, mogoeuiših kulturnih narodov. Kulturni razvoj bodi si gospodarstva, bodi si znanstva in literature, bodi si umetnosti zahteva uslovij in sil, s kakoršnimi more razpolagati jedino tak narod, kateri, kakor smo rekli, šteje vsaj 30 milijonov svojega istorodnega naseljenja. Drugače podleže ali uže od začetka ali pa pozneje močnejšim silam in vplivom večih narodov. Tega ob tej priliki ne bodemo dokazovali, dovolj je, da pogledajo avstro-ogerski Slovani na dosedanji razvoj lastnega gospodarstva, lastne književnosti in umetnosti, in, če mislijo, da bode po podeljeni jim veči politiški samostalnosti ugodneje, naj se ozrejo po malih „samostalnih" državicah, katere uživajo ne le popolno tormalno politiško samostalnost, ampak celo nevtraliteto na zunaj, in se ponašajo s slavno politiško prošlostjo vsaj novega, veka, če ne tudi srednjega. Te samostalne, tu mišljene državice, ki štejejo celo po 10 in več milijonov istorodnega naseljenja, so v očitni zavisnosti od kultur sosednjih velikih narodov, in je le vprašanje časa, kedaj da jim veče države pogoltnejo ali uničijo tudi
sedanjo vsaj navidezno in formalno politiško samostalnost.
*
* *
Na dejstva oprta resnica, da morejo dandanes v Evropi obstajati in za primerno medsebojno tekmovanje razvijati se le taki narodi, ki dosezajo po najmanj 30 milijonov naseljenja, ta resnica kaže poti, po katerih je voditi glavna stremljenja malim slovanskim narodom. Ta resnica dokazuje, da razun ruskega nima noben slovanski narod dandanes samozadostnih uslovij za svoj obstanek in potrebni kulturni razvoj. Niti Poljaki, ko bi jim vele-vlasti pripomogle do novega združenja v jedno nezavisno politiško celoto, bi ne bili krepki dovolj, da bi dejanski ostali nezavisni od sedanjih držav in drugih kultur. Kar pa velja za Poljake kot narod, ki je za ruskim še vedno najštevilniši med Slovani, ostaje resnično toliko bolj za ostale manjše slovanske narode. Vsaka ideja teh malih narodov, ki bi imela jedino cilj politiške nezavis-nosti kot svoj ideal pred očmi, je sanjam podobna, je kvarljiva, in jo je torej kot pogubno zavrniti.
Po takem je pa tudi z jedne strani velika kratkovidnost, z druge strani pa največa perfidija v tem, da se slikajo mali slovanski narodi kot opasni specijalno Avstro-Ogerski, ako hrepene po relativni samostalnosti v mejah te velevlasti. Židovstvo po svojih novinah ovaja male slovanske narode s strašilom Velike Hrvatske, Ve like Češke in celo Velike Slovenije, češ, da stremljenja k takim ciljem bi izpodkopavala tla državi. Taka strašila so iznašli jedino uničevalci slovanskih narodnostij,
ti, kateri bi Avstro-Ogersko radi germanizovali rajši uže danes nego jutri, in torej spravili v največo opasnost tudi njen obstanek.
Mali slovanski narodi, naj bi postali še toliko nezavisni v mejah Avstro - Ogerske, ne morejo poslednji biti nikdar nevarni, in še ko bi bili državniki te velevlasti zares toliko modri, da bi te narode v njenih mejah združili v relativno nezavisno politiško ali pa v jedno kulturno skupino, še tedaj bi ta jednota ne imela uslovij za politiško nezavisuost in neizogibno kulturno tekmovanje ; ta jednota bi potrebovala še vedno zaščite skupne celote cesarstva na zunaj, in ostala bi ona še vedno lojalna in ravno v takem položenju najzvestejša opora države in dinastije, ker bi bila vsled veče svobode za kulturno razvijanje zadovoljna.
Z jedne strani po takem vidimo, da mali slovanski narodi, tudi ko bi jim dali kot kulturni jednoti več svobode, bi ne imeli dovolj uslovij za vsestransko kulturno razvijanje in mednarodno tekmovanje; z druge strani pa uničevalci teh narodov strašijo celo pred večo samoupravo jednega in istega teh narodov; iz teh dveh dejstev sledi, da noben slovanski narod naše države, ako v resnici gleda na kar možno varno svojo bodočnost, ne sme svojih stremljenj urediti jedino v pogledu na svoje svojstvene razmere, ampak mu je poštevati vedno in vedno in na \sako glavno stran tudi ostale slovanske narode Avstro-Ogerske.
V politiškem pogledu je sedaj med avstro-ogerskimi Slovani dvoje glavnih stremljenj: jedno za izvršenjem zgodovinskih državnih prav, drugo za izvršenjem narodne jednakopravnosti. Pri teh stremljenjih ni glavno to, katero je važnejše ali taktično primerniše, temveč je odločilno to, za katero stremljenje se odločijo vsi ali vsaj odločilna večina teh narodov. Složnost za skupno postopanje je odločilna, ker imajo borbo s složnimi naci-jonalnimi nasprotniki. A še potrebniša je složnost v ciljih, in ti cilji slovanskih narodov Avstro-Ogerske ne morejo biti taki, da bi jedni dosegli več svobode s pomočjo zgodovinskih prav, drugi pa z izvršitvijo jedino narodne jednakopravnosti. Potem bi jedni teli narodov zaostali, in ti, ki bi bili na ugodnišem, bi vendar ne mogli razvijati sami od sebe vseh sil, ki so potrebne za tekmovanje z večimi narodi. Glavno je to. da se slovanski narodi urede tako, da bi postopali složno v stremljenju za jednimi in istimi cilji.
Napačna je dosedanja taktika, vsled katere teže jedni za izvršenjem zgodovinskih prav, drugi pa prezirajo ta prava in se omejujejo jedino na težanje za izvršenjem narodne jednakopravnosti; temin onim bi se bilo sporazumeti, da bi se odločili istočasno za to ali ono stremljenje.
Jednako napačno je, da jedni hočejo imeti narodno jednakopravnost izvršeno tako, drugi pa drugače; da se jedni omejujejo n. pr. na uradne jezike na zunaj, v tem
ko hočejo dragi iste jezike imeti tudi na znotraj. Takisto napačno pa je, da jedni zahtevajo izvršenje narodne jednakopravnosti potom deželnih zborov jedino zaradi tega, ker imajo stare, relativno ugodne deželne zakone na to stran, v tem ko se opirajo drugi jedino na sedanje državne osnovne zakone in torej, v pogledu na skupnost, smatrajo državni zbor primernim ali odločilnim zastopom za to izvršenje.
Zgodovinska državna prava služijo malim slovanskim narodom dandanes, ko odločuje moč v (larvinistiš-kem smislu, bolj moralno, nego dejanski, bolj zaradi tega, ker se veči agresivni narodi sezivljajajo na analogna zgodovinska prava. Ni mnogo resnice v tem, da bi bili Madjari prekrojili naše cesarstvo na dve polovini jedino vsled zgodovinskih prav ali svoje neprestane marljivosti v težanju, ampak vsled ugodnih za nje dogodkov in zunanjih vplivov; lastna moč madjarska bi ne bila tu dosegla ničesar, ravno tako ne, kakor se je Čehom naj-brže brezvspešno boriti za svoje državno pravo, dokler ne prenehajo vplivi, ki so zunaj Čehov, in ki zabranjujejo to izvršenje. Iz tega torej, da je slovanskim malim narodom računiti na dejansko lastno moč, a da je ta moč prešibka, tudi ce so složni, in še šibkeja, dokler se ne združijo za skupno in jednotno postopanje pri svojih odločilnih stremljenjih, iz teh dejstev sledi potreba, da si poiščejo kulturnih vezij, ki so zunaj politike, takih vezij, kakor vežejo druge veče narode.
Romanske narode veže skupna kulturna vez jed-nega in istega cerkvenega obreda in jednega in istega cerkvenega jezika; te kulturne vezi vsaj zapadni Slovani nimajo več, in na to stran so za jedno kulturno orožje na slabšem, nego romanski narodi. To kulturno sredstvo doslej pa zapadni Slovani popolnoma prezirajo in mnogo premalo uvažujejo kulturni pomen prednosti, ki jo imajo romanski narodi v latinskem cerkvenem jeziku in rimskem cerkvenem obredu. V tem zajedno razodevajo voditelji zapadnih Slovanov svojo veliko nevednost o zakonih, po katerih se razvijajo narodi, in ta nevednost je največa v preziranju časa, ki je potreben za razvijanje in napredovanje narodov in sosebno narodnih množic na široko.
Romanski in germanski narodi so z večine velike posamične skupine, katere imajo v zemljah in v številu naseljenja uslovja za svoj obstoj in kulturni razvoj; te skupine imajo svoje literaturne jezike, podredivši si razna pisana in nepisana narečja. Ti literaturni jeziki velikih kulturnih skupin omogočujejo vsestranski duševni razvoj ter predstavljajo največe, rekli bi, duševno ekono-miško sredstvo, da se po najkrajših in najcenejih potili jedno in isto duševno blago kar možno naglo razširja in utrjuje med konsumenti v ožili izrobraženih krogih in širših narodnih masah. Med malimi slovanskimi narodi pa vsled nedostatka skupnega literaturnega jezika vlada največa potrata in izguba duševnih sil, ko zahte-
vajo pojedini literaturni jeziki največih žrtev od strani literarnih proizvodnikov in od strani uživalcev literarnega blaga. In da ti narodiči vstrajajo pri literaturnem seperatizmu tudi za više znanstvene potrebe, ko vendar kažejo na vsaki stopinji popolno onemoglost, prihaja od njih samoljubnosti, z druge strani pa od tega, da jih njih narodni nasprotniki podpirajo v literaturnem in specijalno v jezikovnem separatizmu.
Kakč daleč pa da so zavedli slovanski nasprotniki slovanske separatiste tudi v literaturi in v pogledu na jezik, razvidno je iz dejstev tudi naših dni j, ko si pačijo, n. pr. separatisti galiških Rusov azbuko in jezik z uvajanjem tako zvane fonetike, in ko se vstvarja v Bosni nesmisel „bosanskega jezika", itd.
Vsa taka početja dovajajo k še večemu oslabljenju malih slovanskih narodov, in taka stremljenja ne služijo le najbolj slovanskim pokončevalcem, ampak so tudi dejanski diametralno nasprotna resnici o uslovjih obstanka in razvoja sedanjih civilizovanih in v evropski civilizaciji borečih se narodov in narodičev-
Nikjer se ne kaže precenjevanje svojih sil očitniše, nego pri literaturnih separatistiških stremljenjih malih slovanskih narodov, ki nočejo razločevati med potrebo literaturnih jezikov za domače potrebe, in skupnega literaturnega jezika za više kulturne ali specijalno znanstvene in strokovne potrebe raznih znanostij.
Glede na literaturne in drugovrstne kulturne vezi bode treba drugega spoznanja med malimi slovanskimi narodi, in to spoznanje bi ugodno vplivalo na te narode tudi pri sedanjih in še nadaljnjih slabih politiških razmerah. Velikim narodom je pri politiških borbah ideal in cilj politiško združenje v jedno in isto glavno celoto; taki narodi se tudi ne varajo glede na uslovja za svojo varno bodočnost; kajti v taki politiški jednoti imajo sami iz sebe dovolj sil, da si varujejo nezavisuost na zunaj in svobodo za kulturno razvijanje na znotraj. Mali narodi pa pri najugodniši nezavisnosti na zunaj, pri naj-veči formalni politiški samostalnosti nimajo dovolj potrebnih uslovij na znotraj, da bi ob svojih močeh mogli razvijati se do najviših stopinj kulture, torej tudi zares tekmovati z drugimi večimi civilizovanimi sosedi.
Čas bi bil torej, da bi mali slovanski narodi spoznavali svoje moči, da bi teh sil ne precenjevali v po-jedinosti, a da bi svoja stremljenja tudi uredili po tem spoznanju, torej da bi prenehali gojiti vedno le separati-stiško politiko pri svojih stremljenjih za zgodovinskim državnim pravom, narodno jednakopravnostjo in kulturnim razvijanjem, da bi pa zajedno začeli zaresno poštevati dosedanji nedostatek kulturnih vezij, kakoršne vežejo, utrjujejo in krepijo romanske in germanske narode in kulturne skupine. Od dosedanjega precenjevanja sil pojedinih slovanskih malih narodov imajo le njih narodni nasprotniki in uničevalci dobiček, in na to tudi delujejo ti nasprotniki. Od nasprotnikov se učimo !
Slovenski konserva
Med nemškimi konservativci, kakor je poročal zadnjič poseben dopis našega lista, vrši se preobrat, ki ne more ostati brez vpliva na slovanske konservativce, specijalno češke in slovenske. Ne morda med posvet-njaki ali na kakem shodu posvetnih ljudij, ampak na kat. shodu v Lincu, s svečeniki na čelu, sklenili so nemški konservativci ločiti se od dosedanjega glavnega nemškega glasila in torej tudi od zvez in taktike, katere so se zagovarjale v tem glasilu. Poslednje nemškim konservativcem ne ugaja več, ker je po svoje pokazalo pravičnost nasproti Slovanom, hočejo torej konservativne zaveznike poslednjih zapustiti ter rajši združiti se z nemškimi protestanti in židovskimi liberalnimi pristaši. Novo zvezo iščejo, ker se hočejo tudi formalno postaviti na nacijonalno stališče, in to stališče je po volji ne samo preprostim nemškim svečenikom, temveč tudi škofom nemške narodnosti. Med poslednjimi in v obče med nemškim duhovenstvom se je zbrala uže tolika vsota za novi nemški nacijonalno-konservativni dnevnik, da bode mogel poslednji pričeti izhajati ob bodočem novem letu.
Z našim poročevalcem vred o preobratu v nemškem konservativnem taboru morejo biti Slovenci v obče radovedni, kako jo ukrenejo nasproti tej važni izpremembi dosedanji slovenski zvesti zavezniki nemških konservativcev. Slovenski konservativci so slepo hodili in slepo posnemali vse, kar je bilo doslej glavno in važno med nemškimi konservativci in primerno specijalno za razmere nemške narodnosti v naši državi ; slovenski njih zavezniki so vse, kar se je zdelo primerno za nemške dežele in nemško naseljenje, razglašali za veljavno, potrebno in celo nujno tudi za Slovence; ukrepi nemških konservativcev bili so za nje nekake doguiatiške veljave, in brezozirno, brezuslovno zahtevali so, da naj se tem slepo posnetim ukrepom in razglašenjem takisto slepo uklanja ves slovenski narod, torej tudi takozvani liberalci te narodnosti. Obsojen je bil vsak svečenik in nesvečenik, ki ni takoj vzel za dogmat, kar so naznanjali ti apostoli slovenske krvi iz evangelija nemških konservativcev, in zahtevali so, da naj se narod teh trmoglavcev in nevernikov ogiblje doslovno tako, kakor okuženih ljudij.*)
Nemškim kouservativcem, kakor drugim nemškim strankam ugaja s e d a n j a deželna avtonomija; zagovarjajo jo vsled tega tudi slovenski konservativci iu so zaradi tega opuščali v poslednji dobi celo povdarjanje „Zjedinjene Slovenije", prezirali in celo pozitivno pobijali so pa nacijonalno avtonomijo, pravo obliko za izvršenje narodne jednakopravnosti. Ker nemški konser-
*) Glej v tem mesecu izšedši II. zv. „Rimskega Katolika" str. 2.52, kjer je citati: „Ogibaj se občevanja z liberalci kakor kuge".
tivci in pa nemški.
vativni stranki, kakor ostalim nemškim strankam ne ugaja izvršenje kakega zgodovinskega prava, molčali so o teli pravih tudi slovenski konsevativci, in hrvatsko so celo pozitivno pobijali in zasmehovali, da ne govorimo o tem, da ga niti ne poznajo, kolikor se dostaje njegove obsežnosti in razteznosti tudi glede na Slovence. Zato jim je tudi trn v peti novi slovensko-hrvatski klub v državnem zboru, ki se poteguje ne le za narodno jednakopravnost, ampak tudi za hrvatsko zgodovinsko državno pravo.
Nemški konservativci se potegujejo pred vsem za versko šolo; to jim je glavno, ker vse drugo ali uživa nemška narodnost, ali pa oskrbujejo specijalno ostale nemške stranke, kakor n. pr. uzakonjenje nemškega kot državnega jezika in s tem tudi formalno razglašenje nemškega kot prvega naroda, nadrejenega ostalim narodom. Razume se samo po sebi, da tudi slovenskim konservativcem je morala biti točka o verski šoli kvinte-sencija vse njih politiške modrosti, in ostali so nemi in slepi nasproti vsem drugim, še važnejšim in obsežnišim težnjam, v katerih je vključena ne le verska šola, ampak so obsežena tudi uslovja za obstanek in razvoj slovenske narodnosti. Zaradi verske šole so obsojali vse sedanje slovensko učiteljstvo, osnovne šole in učiteljišča ter zahtevali sosebno tudi na I. kat. shodu 1. 1. na to stran popolno preustrojenje, in bi bili, ko bi bilo zavisno le od njih, uničili kmalu celo pošteno našo šolsko družbo sv. Cirila in Metoda. Ti slepi posnemalci teženj nemškega konservatizma niso čisto nič poštevali razlike, ki je med Nemci in Slovenci v šolstvu celo pri sedanjih jed-nakih šolskih zakonih; med Nemci je vendar liberalizem ves drugačen, nego na Slovenskem, in se tudi na osnovnih šolah in učiteljiščih nameščajo protestantski in židovski učitelji, v tem ko ima slovenska osnovna šola prek in prek katoliške učitelje, vzgojene v ozračju, katero je vsekakor manj „okuženo", da se izražamo po slovarju naših konservativcev. „Verska šola" je jedna najnesrečniših toček, katere so si izposodili slovenski konservativci od nemških; ta jih je zavedla, da so jo zagazili in prišli s slovenskim narodnim programom v največe in za narod v resnici jako opasno nasprotje.
Ko se je zdelo potrebno nemškim konservativcem postopati v zvezi s Poljaki, zagovarjali so na vso moč slovenski konservativci politiko poljske frakcije, najne-srečniše skupine med slovanskimi zastopniki tostranske polovine. S tem so se bratili s frakcijo, ki ni nič boljša nasproti gališkim Rusom, nego najhujše inorodne stranke nasproti slovanskim narodom, in so se postavili zajedno v zvezo s protislovansko politiko na zunaj in znotraj, torej na zunaj s tako politiko, katera ne more ugajati Svetemu stolu. Slovanski konservativci, ki s privilego-vanimi „rimskimi katoliki" na čelu, natvezujejo, kakor
da bi zagovarjali težnje Vatikanske, zagovarjajo ravno take zveze zunanje in notranje, katere neposredno nasprotujejo tem težnjam. Tu se vidi, kam dovaja slepo posnemanje tega, kar velja za vse drugačne razmere nemškili konservativcev.
Nemški konservativci so po svojem glavnem glasilu, v soglasju z ostalimi nemškimi strankami in vplivi zunanje in tuje politike, ovajali one zapadne Slovane, kateri so se spominjali ali se zavedajo svojih zgodovinskih prav, s katerimi teže za povratom cirilometodijske cerkve; takoj so bili tudi slovenski konservativci pri tem uslužnem, no nikakor ne častnem opravilu ; ovajali so slovenske in slovanske narodne liste bolj, nego nemško glavno konservativno ali pa židovska nemška, italijanska in madjarska psevdoliberalna glasila.
Nemška konservativna glasila niso nikdar črnila in ovajala protestantizma, kakor delajo slovenska konservativna glasila nasproti ne le grško-slovanskemu pravoslavju, ampak celo nasproti obredu in cerkvenemu jeziku z Rimom združenih unijatov, ki imajo isti obred in jezik, kakor pravoslavni. No, ker ugaja tako ovajanje nemškim konservativcem, ki so tu v soglasju z nemškimi liberalci in nacijonalci, potem s Poljaki, Madjari in Italijani, vršili so in vrše zvesto in nad vse goreče to protislovansko, protikrščansko in celo protikatoliško vlogo tudi slovenski konservativci.
Nedostajalo je še, da bi slovenski konservativci zagovarjali izrecno tudi nemško hegemonijo; no tega vsaj z besedo neposredno niso še storili, ker so bili nemški konservativci doslej toliko modri, da so molčali o tem prvenstvu ter so to vlogo prepuščali rajši ostalim nemškim strankam. Sedaj pa se vrši preobrat, pri katerem se ne bodo bali nemški konservativci več niti tega, da bi se tudi z besedo ne potegovali za prvenstvo nemške narodnosti.
Kako jo po takem ukrenejo slovenski konservativci odslej ? Nemški se postavijo na nacijonalno stališče, in sicer ne le kot braneča, ampak še celo kot agresivna stranka; ker jim ni več po godu zagovarjanje narodne jednakopravnosti nasproti Slovanom, vstvarijo si novo glasilo in hočejo torej z ostalimi nemškimi strankami združeno postopati na to stran.
Ako bi bili slovenski konservativci dosledni in bi ne ostali pri posnemanju le tega, kar je koristilo le nemški konservativni stranki in s tem nemški narodnosti, toliko bolj pa škodilo slovenskemu narodu, morali bi sedaj postaviti se na analogno novo stališče, kakor nemški konservativci s svečeniki na čelu in namerjanim novim glasilom : bilo bi jim dosedanje glavno glasilo popustiti, uničiti ali pa izpremeniti ter združiti se s temi Slovenci, katerim so prideli priimke liberalnih. Postaviti bi se jim bilo v tej sedaj toliko perlioreskovani družbi na nacijonalno stališče in s pomočjo te zveze ukre-piti se. Slovenskim konservativcem je ta vsiljujoča se
zadača celo laža, nego nemškim konservativcem, zajedno je tudi važnejša. Z izpremenjenim stališčem po analogiji nemških konservativcev se oni povrnejo k starini dobrim tradicijam, ko so niži in viši svečeniki skupno z vsem narodom delovali za narodne interese, za narodni program. K temu jih nagauja tudi dejstvo, da med slovenskimi „liberalci'1 ali „naprednjaki" ni ne protestantov, ne Židov, jednako ne „husitskih" Mlado-čehov ali „pravoslavnih" Slovanov, katerih se boje, kakor kažejo, bolj nego heretikov in Hebrejcev. Ta slovenska pregrešna družba vsekakor ni tako „kužno" opasna, kakor družba, li kateri se ne boje preskočiti nemški konservativci, in to s svečeniki na čelu in pri soglašenju in podpori nemških višili cerkvenih dostojanstvenikov.
Slovenska „liberalna" družba tudi ni imela in nima namer, postopati agresivno nasproti drugim narodnostim ; nemškim konservativcem pod vodstvom nizih in višili svečenikov pa ne beli glav niti znana agresivnost nemške nacijonalne in liberalne stranke, in so s tem v soglasju z nazori višili dostojanstvenikov drugih narodov, sosebno madjarskega, kateri smatrajo dovoljenim in menda celo plemenitim delom širjenje madjarskega jezika in s tem tujčenje nemadjarskih, sosebno slovanskih narodnostij.
Vrhu tega gre nemškim konservativcem najbolj za versko šolo, v tem ko nemška narodnost uživa povsod popolno narodno jednakopravnost, dejanski tudi prvenstvo, v jezikovnem in še kakem drugem materijalno in socijalno važnem pogledu. Slovenskemu narodu pa gre za obstanek in za najpotrebniša uslovja razvoja; Slovencem ne gre le za versko šolo, katere nimajo ne protestantski, ne židovski, ne drugače pregrešni učitelji v rokah, ampak za narodnost v celoti, torej poleg verskih tudi za druga bistvena uslovja, brez katerih ne more vspevati ne verska šola, ne vera in v obče ne napredek narodov.
Nemškim strankam in sedaj tudi konservativni gre za hegemonijo nemške narodnosti; hočejo torej itak oslabljene slovanske narodnosti še bolj oslabiti, da ne rečemo, potujčiti; slovenskim strankam je pa ravno to hegemonijo in uničevanje slovenske narodnosti zabranje-vati. Opasnost od slovenskega liberalstva je fikcija in v primeri z opasnostjo od agresivnih narodov prava pena, ki se pri količkaj treznem premišljevanju stvarij in razmer razprši v prazni nič.
Nikdar ni bilo na Slovenskem takih fikcij, tako do korenine napačne taktike, kakoršna je ta, katere se za poslednjih let do današnjega dne drži tako zvana konservativna stranka na Slovenskem. Nemški konservativci so jej vzeli ves razum, tako da je celo pobirala davek za nemško katoliško vseučilišče v Salzburgu jedno vsled tega, ker je sklenila tako vseučilišče nemška konservativna stranka.
V	tem ko se nemški viši cerkveni dostojanstveniki postavljajo na nacijonalno stališče, imajo viši pastirji na Slovenskem kot glavno točko to, da pobijajo fikcijo slovenskega liberalizma in dejstveno zgodovinsko pravo do povrata cirilometodijske cerkve.
V	tem ko preti slovenski narodnosti največa ne-
varnost od agresivnih narodov, ko torej gori ogenj nad streho ter okolo in okolo doma slovenske narodnosti, vtepli so si slovenski konservativci v glavo, da jim je neznatne smeti pometati po istem domu; ali jih zmodri sedaj odločilno važna izprememba v nemško konservativnem taboru ? Dosedanje vedenje ne govori zato, 110 počakajmo.
0 Leonu XIII in Rusiji.
V angleškem časopisu „The Contemporary Reoieiv" je bil oktobra meseca 1892 pomeščen članek, ki se je zlobno obračal proti politiki papeža Leona XIII.; pod zaglavjem „Politika papeževa" se je dokazovalo, kakor da bi bila ta politika do korenine napačna, škodljiva cerkvi in državi; da preleta strah od te politike mnogo izobražencev in pobožnih katolikov, med katerimi se nahajajo tudi nadškofi in škofi, kanoniki in vseučiliščni profesorji. Na to se je oglasil v rimskem časopisu „Ci-vilta Cattolica" (Quaderui 1019-1020) jezuvit Salvator M. Brandi in je svoj odgovor ponatisnil v posebni knjižici.*) Ta odgovor razpravlja načela Leona XIII ter dokazuje z deli in svedoštvi delovanje papeževo nasproti Irski, Nemčiji, Franciji, Rusiji in Avstro-Ogerski. Mi se tu omejimo na to, kar razkriva o papeževi politiki nasproti Rusiji in ruskim Poljakom.
Brandi trdi v uvodu, da člankar v angleškem časopisu je hotel očrniti in ponižati papeža pred svetom. Člankar, ki je v soglasju z nekaterimi diplomati tro-zveze, hotel je zmanjšati, če ne popolnoma uničiti izvršene dobrote srečnega delovanja papeževega v obče. sosebno pa v Franciji. Dopisnik ali ta, ki mu je narekoval misli, je kak diplomat trozveze, najbrže člen diplomacije Avstro-Ogerske, iskren zagovornik trozveze, nasprotnik pa teh, ki ne podpirajo iste zveze.
Kar se dostaje Rusije, očita trozvezni diplomat papežu Leonu XIII, češ da „se laska silnim, zaničuje pa šibke". Nasproti Rusiji mu nedostaje energije, posnemati da bi mu bilo na to stran Pija IX, kateri je grajal pred vsem svetom nemškega cesarja, ali pa Gregorja XVI, ki se je rezko izražal nasproti carju Nikolaju. Tako pa žrtvuje Leon XIII iz politiške namere verske interese Poljakov, prosledovanih od razkolniškega carja zastran njih vere. Leon XIII da zanemarja tu svojo dolžnost in molči. Brandi hoče pa pobiti ravno to očitanje. — Iz posebnega lista Leona XIII se kaže, da on skrbi povsod za dober vpliv cerkve, podpira stvari, kjer gre za red, mir in občo blaginjo, sosebno v pokrajinah Rusije. I11 to dokazujejo brezštevilna dejstva in svedoštva avtentiška in jasna tako, da jih ne more tajiti nihče, razun tega, 'ki je izgubil oči ali razum. Dovolj bode tukaj navesti samo nekoliko glavnih činov papeževih, izvršenih v interesu katolikov v Rusiji. Leta 1877 so se pretrgale relacije med Rusijo in Svetim stolom, ne da bi izdale proti temu kaj pritožbe Pija IX. Da bi to anormalno stanje ne dobilo značaja stalnosti, skušal je Leon XIII od začetka svojega vladanja
*) La Politica di Leone Х11Г e la „Contemporary Review". Esame critico di Salvatore M.	Brandi S. I. Roma 1892. To knjižico. preloženo na več jezikov,	imamo mi v izvirniku v 2. izdanju pred seboj. Op. ur.
doseči poprejšnje odnošaje med rimskim stolom m rusko vlado, ker drugače bi ne bilo možno ukreniti potrebnega za vladanje katoliške cerkve v Rusiji. Takoj, ko je bil izbran v papeža, je Leon XIII s posebnim ' listom sporočil to carju, in je izrazil zajedno svojo skrb za ruske Poljake. In Leon XIIIje dosegel, kar je želel; poprejšnji oclnošaji so se povrnili, in to, da je v Rimu Izvolskij, ki je toliko neprijeten trozvezi, je dokaz, kateri ne potrebuje pojasnila. Diplomatu angleškega časopisa pa niso znane namere, katere je papež razkril ruski vladi, ter stvari, katere je dosegel v verskem interesu ruskih Poljakov; to pa ni čudo, ker rimski stol ne obeša na veliki zvon tega, kar stori, niti ne priobčuje zelenih ali rumenih knjig. Brezimni diplomat bi kar okamenel, ko bi mogel videti ali pregledovati 5 debelih knjig, ki ob-sezajo avtentiške rokopisne akte Leona XIII v njegovih odnošajih k Rusiji, tekom 1.5 let njegovega poutifikata. Tu bi zasledil brezimnik liste carju, liste njegovim ministrom, liste nunciju, liste poljskim škofom : vse o istem predmetu, o zaščiščanju verskih interesov vernikov v Poljski. Ondi bi našel tudi vse instrukcije, katere je dal Sveti stol poljskemu episkopatu, in temu, kateri je isti stol zastopal pri ruski vladi. Ondi bi zasledil vse, v čemur sta se sporazumela Sveti stol in ruska vlada. Da navedemo samo najnovejša dejstva, je dovolj omeniti, da so se 1. 1880 ukrenili na Dunaju specijalni dogovori med kardinalom Jacobini-jem, pronuncijem, in ruskim poslanikom Ovbrilom, glede na nameščenje izpraznjenih stolic, za katolike kavkaške, semeuišča, akademijo cerkveno, in za katoliški kolegij v Petrogradu. Vsled teh dogovorov se je 1. 1882 sklenil določen dogovor o seminiščih in cerkveni akademiji, in ruska vlada se je zavezala, da prekliče ali pa izpremeni izjemne naredbe, ki so se rabile dotlej nasproti katoliškemu kleru. Ta izjava je od 12/24 dec. 1882, podpisana po Mih. Bute-nevu. Poljski knez Ladislav Czartoryski bil je tega čina Leona XIII tako vesel, da je hotel, čeravno bolan v Firencah, sam iti zahvalit se papežu v Rim na očetovski skrbi, katero je izkazal poljskim katolikom. Ruska vlada pa je tudi 1. 1883. in 1884 izvršila, za kar se je zavezala po pogodbi 1. 1882.
Ko je došel 1. 1888 Izvolskij kot zastopnik ruske vlade k Vatikanu, začel je papež takoj pogajati se zastran cerkva v Poljski, katere so bile mnogo let brez pastirjev, in zastran tega, da bi se iz pregnanstva povrnil škof Vilnski. Tudi to je dosegel Leon XIII; škof Vilnski je dobil svobodo, da more zapustiti Rusijo, in njegovo stolico je zasedel škof Andzievicz, in imenovali so se škofje za Lublin, Tiraspol, Plock in sufragan Vladislavski, in v novejši čas škof za Mohilov in njegov sufragan. Tem prelatom je poslal 6. jan. 1890 Leon'XIII
list, v katerem jih opominja med drugim, da naj skrbe za vzajemno soglasje s civilnimi gosposkami, za pokorščino in spoštovanje državnih zakonov, in ta dokument so sprejeli novi škofje s spoštovanjem, kakor je napravil tudi ugoden vtis na carja in njegovo vlado.
Taka je torej politika papeža Leona XIII. On je pripravljen za kakoršno si bodi ustopko ali koncesijo, ako ni proti dostojnosti Svetega stola in proti interesom katoliškim. Nato pristavlja Brandi:
,,Strašna slika, lcatero slika brezimnik o stanju katoliške cerkve v ruski Poljski, je plod njegove prenapete domišljije, katero goje napačni popisi novin avstrijske Poljske."*)
To je kratek posnetek iz zaglavja, v katerem brani Brandi politiko papeža Leona XIII., jedino v pogledu na Rusijo ; papeža je tu mišljeni „katoliški" diplomat poniževal v „protestanskem" angleškem časopisu, češ, da je „brezdelaven", da „molči," kjer bi mu bilo govoriti. To obrekovanje od strani diplomata, zagovornika trozveze, se je porodilo jedino zastran tega, ker se je kazalo poslednji čas, kakor da bi Leon XIII ne bil poseben prijatelj trozvezi. Brandi je vse laži z dejanji in dokumenti pobil in tako dokazal, da Leon XIII je svoje neumorno delovanje raztegnil tudi na interese, katere ima katoliška cerkev v Rusiji. Brandi je dokazal, da ruski Poljaki se ne pregledujejo v Rusiji, in da je zasluga Leona XIII., da se katoliška cerkev v Rusiji ponaša še s posebnimi vspelii. Kdor torej trdi, da se Poljaki preganjajo v Rusiji, zavestno ali nezavestno razglaša hudo laž, a z lažjo podpira zajedno to vrsto diplomacije, katera očita Leonu XIII. „nedelavnost" in
*) „II terribile quadro che 1'Anonimo dipinge dello Stato della Chiesa in Polonia e frutto della sna esaltata immaginazione, nutrita dalle fallaci descrizioni date da'giornali della Polonia au-striaca". (Str. 51).
„molčanje". Poljske novine, kakor jih izrecno graja je-zuvit Brandi, delajo v smislu te diplomacije, ko trdijo iz sovraštva do Rusije to, kar trdi ta diplomacija, namreč, da bi Leon XIII ne bil delaven, ali kakor da bi molčal, kjer mu je govoriti. Brandi je dokazal, da, kdor razglaša, kakor da bi se Poljaki prosledovali v Rusiji, obsoja politiko Leona XIII kot nevspešno, in kaj takega, pristavlja Brandi, zmore le tak diplomat, ki se da rad ali ne rad zavajati po krivih popisih novin avstrijskih Poljakov.
No, člen družbe Jezusove Salvator Brandi, gotovo ne ve, da po teh krivih popisih avstropoljskih novin se ne dajo zavajati samo trozvezni diplomati,^ ampak tudi razni privilegovani „rimski katoliki" med Čehi, Slovenci in drugimi Slovani, ki po novinah dan na dan lažejo svetu, jeduako avstropoljskim novinam, o prosledovanju katoliške cerkve v ruski Poljski. Iz tega se vidi, komu delajo te novine in ti privilegovani „rimski katoliki" največe usluge, in da s tem naravnost izpodkopujejo delovanje in ime papeža Leona XIII, ko mu natvezu-jejo tako rekoč onemoglost nasproti raznim državam, specijalno nasproti Rusiji.
Na Slovenskem opisujeta stvari v smislu tuje diplomacije in avstrijskih Poljakov „Rimski Katolik" in „Slovenec" ; onadva podajata strašno sliko o stanju „katoliške cerkve v ruski Poljski"; onadva napajata svojo domišljijo iz poljskih ali po poljskih ravnajočih se novin; ona dva gojita potem do prenapetosti domišljio tudi potrpežljivim in nevednim svojim čitateljem, in posledica vsemu je to, da je na Slovenskem mnogo latini-zatorjev, kateri menijo, da zaščiščajo rimski katolicizem, v tem ko delujejo za tujo, protislovansko politiko in izpodkopujejo ugled Leonu XIII. O tem jih je moral sedaj poučiti jezuvit Brandi, kateremu pač ne bodo mogli oporekati. Priporočamo jim njegovo zaščito politike Leona XIII v zaresno premišljevanje.
Veselo, urno, bratje na delo! Da ga vršimo hitro in smelo, Da nas karal ne bode nikdo; Saj Slovenci tudi pri delu veseli smo!
Veseli pojemo in pijemo radi, Saj pesem poštena in vince med brati! Življenja bridkosti vsakomur slade, Življenja radosti v srcih bude.
WWk.
Veselo, urno, bratje, na delo! Naj narodno delo bode cvetelo. Desnice za delo si zvesti damo: Zvestobe nam sile pekla ne zatro!
Ve žene, dekleta, v kolo pristopite, In z nami se ve veselite, z nami trpite! Saj vaša ljubezen grenkosti sladi, Na potih življenju cvetice sadi.
Мои УГ0Л0КЂ.
Sadi tu v srce cvetice duhteče, Daje nam radosti življenja največe: Ce jo plemeni rodoljubje sveto, Nebesa same blagoslov jej dajo.
In delo bo naše cvelo, se krepilo, V ljubezni naroda vso moč si dobilo, Sam Bog pa nas bode gotovo vesel, Ko bo take sine in hčerke imel!
—st—
Mofi ЈГОЛОКЂ и tiix'l ii милђ, Царитт, царпцеи вђ немт. она. Какх бн его п не лгобплг, Когда тугв радоств всл кол?
II злобу далеко лгодеи Усердно гоншга. отт> себа ; Хотв и не страшимсл свл-зен И дружбн мирнаго огнл.
Длн ННХЂ МОИ Ш1ЛШ1 уГОЛОКЂ Даетг и л1;ото n покои, Дла нихђ обиленЂ, не убогт>: Вт. немг другЂ всегда п мши. и свон.
A недругЂ пуств приблпзптса II уголокг посмотритг мои: Дгћнои он% не понизитсл, II rocTb онт, будетЂ мои п — свои.
Мои милни, т1ши уголокг! Пуств долго вт. нсмђ царптЂ она. Его цустБ не оставитг Богг, И милоств благодатнал !
Фр. Целестинб.
Iz poezij F r. Levstika.
Prazna prisega.
V oblak teman oko strmi,
Grenke solze v očeh blišče; Na rčci mi glavo sloni Viharne misli jo teže.
Zaklel sem se, zarotil — vem,
Da ž njoj ne smem več govorit, Da videt' je celo ne smem, Da v srci je ne smem nositi.
Tam smeh, tam glas, sladak, ko med,
To njen je glas, to njen je smeh! Prišla je spet, oh tu je spet!
Ne vbrani k njej mi smrt i greh!
Izvirnih.
Празна прислга.
B облак теман око стрмн,
Гренке еолзе в очех блишл; На ржци ми главж сдони Внхарне мнслн нк тажа.
ЗаклАл сем ca, заротил — в1м,
Да ж HLOii не саЉм веч говоригв, Да видћтг Mi цело не сагбм, Да в срци нј не см-ћм носнгв.
Там сзЉх, таи глас, сладак, ко мед!
To hiah te глас, то шан ig см+,х ! Пришла № спат, ох ту к* спат ! Не вбрани к hi«ii мп емрт u rjvl;x!
Ламурскт.

Напраснаа клатва.
ГлазЂ тучу темнучо глндигв,
Вт, нем'1. горвкан слеза блестигв, Вђ рукахг держу н голову, Огв мнслен бурншхг хажкук).
il клнлсн, ув&ршљ лидеи,
Чхо сђ iieii нелвзн mrfe говоритц Смотр4тв нелвза ел очеи, Ни вх серди,1> туи. ее носнтв.
Вотт, cMix'L, boii, голоев слшпни мн4!
Ел 10 голост. — слншу сјЉђ! Она уж'в зд'ћсв, пришла извн1;!
Btry a к'L Heii — хогв емертв и rpfca!
Фр. Це.гестгШЂ.
Pipa tobaka. — Трубка табаку.
Napisal Josip Jurčič. — Переводт, co словинскаго M. Хостника.
I.
Pavlu Slamniku, graščinskemu oskrbniku na Ko-privnjaku, začeli so uže v njegovem štiridesetem letu izpadati lasje. Ne zaradi tega, ker bi bil v mladosti preneizmerno užival življenje; moj Bog! gospod Slamnik ni ničesar užil, kar bi dejal, da je greh. Preveč je bil Boga in sveta boječ. Tudi zaradi velike učenosti ne, kajti po četrti latinski šoli je bil študent Slamnik strašno trojko v spričalu svojemu rajnemu očetu prinesel domov. To je bilo krivo, da ni potem zopet šel v šolo, nego bil nekje za pisarja in pozneje za oskrbnika na graščini. Lasje so izpadali s Slamnikove glave iz svojega nagiba. Da bi to ustavil, strigel se je na gladko in zaradi tega je imel glavo, kakor bi bil človek posušil majhno luno. A posebno neprijetnega lica ni bil.
V istem štiridesetem letuje gospod Slamnik začel opazovati, da perica njegove srajce slabo pere; da se pri suknji zmerom odtrga kateri gomb, ki bi ga dobro bilo prišiti, ko bi ga kdo prišiti imel; da je hrana pri bližnjem krčmarju, kjer je moral kositi in večerjati, res predrago plačana. In več jednakih tožeb je našel.
Ko bi se oženil, bilo bi vse drugače. Gombi bi bili prišiti, perilo v redu, mislil je Slamnik, in mislil je še druge reči, ki bi tudi bile, a katerih ni, da bi baš pripovedoval na glas.
Slamnik ni imel navade govoriti mnogo. Ali mislil je mnogo in vse do zadnje črte. Tega se je bil naučil pri štivilkah, katere je v knjigo bilo pisati dan na dan, in iz katerih je bilo treba iskati natančnih rezultatov, da je gospodar našel vse v redu in bil ž njim zadovoljen. Torej je Slamnik tudi ženitev preštudiral do dna. Najprej je v poštev vzel svojo mesečno plačo in je ra-
Павелг Оламншљ, управллгоиџи вт, Колрившнсћ, уже на сороковошх году ста.п, лнсћтБ, ле лотому чтобм онч, вх своен шноети чрезигЈћрло наслаждалса жизлш, — Боже упасп! ИавелЋ Слашшкг ллкогда не отдавалсл ласлаж-дешлмг гр-јћховншп,; онђ дла зтого сдлшкомб боллсл и Бога и .тдеи. II дпшллл учелоств не могла 6нтб лрл-чллол зтого недостагка: в4дв уже а-п> четвертаго класса пшлазш прлнесв онг своему отцу на канпкулн круглвш дволкл вх сладостлмл дарг. Лозтому o in. бросллг ученое лолрил!,е л жплђ слерва гдг1;-то длсцомх, вдосл!;дств!л же управллго1дпмЂ у сосћда-поЈгћцлка. Волоса с.тћдователБло падалп сђ его головн самл собол; ло зтоп прлчлл'1; олђ стрпгел нодтј гребелку, чЗшђ, ло лравд^ сказатв, отлмдв не усллпвалх своел млловлдностл. Но ллцо его ле лред-ставлллосБ сдшнкогб ужЂ iieiipiiiTiu.nn..
Такг вотт. на сороковомЂ году своелг Сламлшљ сталЂ зам-кчатБ, что лрачка лебрежно гладлгв ему рубашки; что у свзртука то п дг1;ло отскаклваитг нуговлди, кото-рб1хђ лекому пршинтг.; что за об^ДЂ л за ужллг сосћд-Hiii трактлршшљ деретг черезчург дорого. И много подоблнхг леудобствг опг могђ бн еш,е ласчлтатв.
Желлсв ол'Б. д^ла иошлл би совс1ш'Б ллаче: луго-впцБ1 бшлп 6б1 прлшлтн, бг1;лве вђ норлдкгћ, дулалт, Сламнлкт>, л бнло бн еш,е млого друглхг веш,ел, o кото-рБ1хт> олт, вслухт. ле говорллт-
У Сламллка ле бшо лрлвБ1чкл говорлтБ млого ; ло думалт, олђ млого л обо всем'б до молБчаишлхт. лодроб-лостел. Кг такол ослователБлостл лр1учлли его цлфрн, которнл ол'Б ежедпевло должелг обглђ занослтв вјб хоз-ллскуго кллгу л ладг которнил олг часто слжлвалг ло ц^јлммђ часамг, чтобн вивестл изђ нлхт, резулБтатт,, прјлтннл его хозлилу л нолезлнл дла лего самого.
čimal, kako in s koliko bi dva izhajala, to se ve, pošteno in precej dobro. Potlej je številil, koliko bi žena prigospodinjila, kar je zdaj gotovih troškov. Račun je na vse kraje in po vseh preudarkih kazal vrlo dobro. Samo jedna stvar mu je hodila v križ — in pobožni Slamnik je sam pred seboj notri do kratko postriženih las zarudel pri tej misli — v križ mu je hodilo, kako bode potlej, ako Bogu pride na misel, da ne bosta samo dva, nego s časom trije, štirje (več ne!) v Slamnikovi družini. Ni znano, kako je Slamnik ta pomislek premagal, a premagal ga je gotovo, kajti predno je minilo šest tednov, uže je rojila po njegovi glavi samo misel, kako pač dobiti ženo.
To je bila težava. Slamnik je povsod, kjer so ga poznali, veljal za človeka, ki ne mara videti ženskega roda. Še njegov gospodar graščak, ki je bil oženjen in starejši od njega, bil je na slabem glasu, da po leti rad z mladimi delavkami na polju govoriči in se šali. On pa z nobeno ni govoril, razven kar je bilo potrebno, in še to tem osorneje, čim mlajša ženska je lila. Dostikrat je videl, da so se mu smijale; jezilo ga je to pač, ali kadil je svojo pipo, katero je zmerom imel v ustih, in je modro šel. V družbe pa zahajal ni.
Razven tega tudi izbiranja v okraju ni bilo veli-cega. Takih deklet, ki so znala brati in pisati in še malo več, in baš take se je zdelo njemu treba, ni bilo mnogo. Lepe in bogate se Slamnik ni upal dobiti. Njegova letna plača je bila uže še doberšna; ali Slamnik ni bil ničemuren, da ne bi vedel, da njegovo lice, njegova redkolasa glava in njegovih štirideseti — niso posebno vabljive stvari.
Vsemu temu vprek se je stvar vendar razvila. Neki z otroki bogato oblagoslovljen davkarski uradnik je imel sedem in dvajsetletno hčer, o kateri se je govorilo, da je v svojem cvetju imela več čestilcev, a snubača nobenega, ker je bil oče ubog. Na to je Slamnik obrnil oči. Večkratovje šel tja, a svojega namena ni mogel povedati, ni šlo z jezika. Naposled je davkarja povabil na lov, in ta, vedoč, da se po graščinskem lovu prigriznje dobra slanina in dobra klobasa pri poštenem vincu, sprejel je povabilo z veseljem. V hosti je skrbel gospod Slamnik, da sta na jednem mestu dobila čaka-lišča, in tam je davkarju počasi razložil svojo željo. Ubožnemu državnemu služabniku so se od veselja zasvetile oči, segel je Slamniku v roko zagotavljal, da ni nikakega zadržka, in vedel mnogo legati, kako njegova hči Doroteja s spoštovanjem in posebno rada govori o gospodu Slamniku.
Gospod oskrbnik sicer ni bil duševen velikan, ne poseben poznatelj sveta in ljudij, a tega vendar ni veroval, da bi se bila prej zanimala zanj. Ni bilo vzroka niti prilike. Vendar nemogoče se mu ni zdelo, in bodisi kakor je, vesel je bil. Vesel, ker je srečno svojo željo
II проекИ) женитБби Сламнпкг обдулалг всесторонне 11режде всего онт. критически обсуди.ТЈ, вопрост, o своемг жалованви и составилт. подробнуго сл1;ту: сколбко-мол-б потребуетса, когда онђ будетт, жнтб вдвоемг, втроемг, вчетверомт. (болБше—ни, нн!). Потомђ онђ исчислилг, кагаа ебережеша сд^лаетг жена, какпхБ теперв не дкла-етсл. См4та со већхг еторонт, оказаласв вполн^ удовле-творителБнои.
Оставалосв еш,е ркшитв толбко одшп> вопрост.: какЂ раздобнтБ себ£ жену.
9то бнло д^ло нелегкое. Сламншљ вездк слнлђ за че.товг1;ка, которцД Tepulm, не можетг „женскаго сословт". Бнвало, прндетЂ вт, поле, гд'£ жнутг работницн: слова не лроронитг, a если проронитг, то зто слово ткмБ суше, 4imt> св^ж^е работннца. Сто разт, ојгј. зам^чалг, какг. работницн сагћготса надг ншгб; но онђ равнодушно ку-ри.тв свого трубку и фертомБ ходи.гб шшо ннхг.
Вђ обцеств'!'. онђ не бнвалг; иозтому невкстн ceot намктитв не могђ. Да кромк того, n внборг вг окрестно-сти бнлг невеликг: дг1;впц'в, которнл улЉш би чнтагв и писатБ п е]це кое-что, бнло немного; a ему нменно такаа п бнла нужна. O красивои и богатон дЗшиц^ Слам-никг поннтно п во cnt мечтатв не дерзалт,. Жалованве, иоложиањ, бнло еце такг себк, ничего ; но онг не 6нлђ настолвко нескромент,, чтобн не сообразитв, что его лидо, его обнаженнал голова и его сороковне годб1 неспособнв! служитв оообеннон цриманкоц.
Однако ц зто д^ло сгало налаживатвса. У какого-то казначеискаго чииовника, обилвно снабженнаго чадами, шгћиасБ между прочшЂ двадцатнсемл^тнлл дочб, вла-дквшал когда-то, во времл расцвкта своел мностп, кучего цоклонниковђ, изђ которнхг однако нп одннт. не клгонулг, такт, какг отецт, еа бшњ б^денг. Кђ нен СламнпкЂ и обратилсл. Ходшгб онђ, ходшгб, a все лзнкг не повер-нстсл сказатБ то, чкмт. сердце наполнено до самаго крал. Наконецч. Сламникг цригласшгв чнновнпка кђ ceoi; на охоту. Предвид^ласв прекраснал закуска и не ленке отличнал вмпнвка, и чпновнпкг авилса. Вт> л^зсу Слалшпкг какт. будто нечалнно сошелсн со своимт, гостелт,. Черезг до-брнхг деслтг, минутг СлажнпкЂ уже зналг, что ,отецг|, оченв, оченБ счастлпвг, что онг даетт, cor.racie отт. своего именп и оттј шени дочери; что Доротеа всегда сб осо-оенннмг удоволБСтвЈемЂ и сђ глубочаишимт, уваженјемг говорила нменно o СламнпкТ,".
Господинг уиравллкшџп, хотл звкздг сг неба «е хваталЂ н знанјемг лидеи не отлпчалса, все же вб душ-б усомннлсл вђ правднвости послТ.днихт, словт. своего бу-дуцаго тестл: ни причинн, ни случал зашгаатвсл пмђ, Сламнлкомг, у его невкстн никогда не иредставлллосБ.
spravil od srca, vesel, ker mu je takoj oče obljubil in še tako srčno brez okolišev.
Ko je prihodnjič zopet prišel v davkarjevo hišo, poznalo se je, da Doroteja uže zna njegovo prošnjo, in še več, da je zadovoljna. To je oskrbnik Slamnik takoj videl iz njenega preprijaznega lica. Odvalil se mu je drug kamen od srca, ker mu ni bilo treba ljubezni razkladati, česar se je najbolj bal; zdelo se mu je, da bi smešen bil in prav za prav ni si mogel izmisliti, kako se jednaka stvar prične. Tako se je naredilo vse samo ob sebi v pogovoru. Doroteja je znala biti ljubeznjiva. Saj je bila uže sedemindvajset let stara, lepota je minevala, čas se je bližal, ko se začenja strašna ženska usoda starega devištva. Zdaj je veljalo z vso 'ljubeznivostjo prepreči in privezati zadnjega rešitelja iz neljubega samskgga stanu.
Slamnik je bil ves navdušen, kar se je njemu dalo navdušenemu biti. Ni mislil, da je še kje kakšna bolj dobra, bolj ljuba ženska stvarca od Doroteje.
Precej jeseni je bila poroka, in gospod Slamnik je imel ženo.
Prvi čas je bil gospod Slamnik v zakonu ves v nebesih. Kako bi ne, saj je bilo zdajci vse v redu po stanovanju, v omarah in po vseh kotih! In Doroteja je znala kuhati, da se je samo jelo. In kako varčna je bila!
Da, varčna! In tu je vir Slamnikove usode.
Kajti za nekoliko časa se mu je začelo dozdevati, da, kadar od kosila vstane, ne bilo bi težko in neprijetno, še obsedeti. Ker se je nekoliko bal svoje Doroteje, potožil jej je občutke svoje nezadovoljne notranjosti prav na lahko in pohlevno v obliki krotkega vprašanja. Ona je naredila resen obraz, rekla, da on o gospodinjstvu ničesar ne ume, da je njegova plača majhna, in je treba skrbeti za starost. To vse je bilo za Slamnika menda prepričalno, ker je molčal.
Za tri mesece pak je prišel veliki udarec. Ljuba Doroteja je namreč nanagloma iznašla, da vse njegove suknje od pražnje do delavniške strašno — smrde po tobaku, in da se grozni duh tobakovega dima sten prijemlje, kar je preko glave sitno.
A pipa, oh, pipa ! Bila je Slanmikova prva ljubezen od nekdaj uže!
S kislim obrazom ter tožnim srcem obljubi, da ne bode več doma v stanovanju kadil, nego samo na polju in pred hišo na klopi. Težko je bila trda obljuba storjena, ali ženi na ljubo gre nekaj žrtvovati, posebno skrbni, mladi, pridni in lepi ženi, kakoršna se je Slamniku Doroteja še zmerom zdela. Zato je dobrodušni mož potrpel leto in dan, pušil samo zunaj doma in
Ho какг бн тамт, ни било, онг бмлт, вееиа счастливг, что жгучш воиросЂ разр$шнлса такт> просто ц скоро.
Когда он'1> на другол денв прлшелг кђ казначек* вг гостл, онт, безл. труда заж^тплг, что Доротеа знаетт, про его ра-зговорЂ сћ отцожђ. Она обошласв сб нимг чрезвичалло лгобезно; тлжелни кажелв обт.лсненш вг лгобвл свалплсл сђ сорокал^тнихг илечЂ Сламннка. Они сразу понллп другЂ друга, и увлдакидал красавлда сузгбла повестн разговорг такЂ нскусно, что прп первои удобнол фраз-ћ своего поклоннпка отв^тпла соглааемг на уступку руки и сердда.
Сламнпкг ушелх сг глубокпмг уб^ждетемт,. что „его" Доротел сажое доброе, мплое ii краснвое создате вђ св^Љ
ОсенБго снграли свадвбу, и у Сламннка наконецг оказаласв жена.
Первое врежл брачннл узн напомнналп Слажнлку прлжо царство небесное. И оно понлтно: вб доггћ воца-рнлсл иорлдокт,; вг шкафахг и ио вс6жђ угламг все на-ходплосб на своемЂ м!;стгк A стрлпатв Доротел уж^ла такЂ превосходпо, что об-Јћдт, по^далсл такг сказатв саж-Б собого. II какал она бмла бережлпвал! Да, пжепно вђ ел бережливоетп надобно пскатв псходнуго точку далБнМшеи судвбн Слажнпка.
Скоро ежу стало казатвсл, что д.тл не составллло бн особеннон HenpiHTHOCTH плп неопреодоллжаго труда, еслибм об'ћд'1, длплсл нежножко долвше. Такг какг онт, нежпожко побанвалсл CBoeii Доротеи, то сначала o проте-ст4 своего обиженнаго желудка сообцшљ жепк вђ форж-fc кроткаго зацроса. Но она, придавт, своежу лпцу досто-должнуго серБезноств, заж^тпла, что онт» по хозлпству плчего не сжнслптб, что жалованве его скудновато, что необходпжо позаботитБсл ii o старостп. В'кролтно, все зто длл Слажника бнло убкдптелБНо, такт, какЂ онђ нпчего не возражалЂ.
Не прошло однако и трехг ж^слцевг, какЂ мплал Доротел изоцрпла свои носг до такол тонкости, что отђ всбхг платБевг ел супруга eii слншалсл пронздтелБннп залахг табаку, a отг ст^нђ несло злосжраднвшЂ днжомг. Злачлтг, шшаденЈе на трубку ! A трубка бмла Е'1;рнМшал, да вж1;сгЈћ сг т^жђ u единственнал подруга Сламнлка вплотб до закгоченјл законнаго брака!
Сћ клслбшђ лицожђ и невнразпмоп тоскои СлаЖНИКЂ далЂ сулруН; слово впредв куритв толбко вђ чистомђ пол^ и лишб вђ нсшгочителБннхЂ случалхЂ—на скамв^ передх дожомђ. Можно себјз цредставитв, сколбко труда столло ежу датБ такол жестокш об^тг; по ч'1;мт> ле по-жертвуешБ длл женн—заботллвол, жолодон, работлцеп п краслвол, каком бнла все еш;е длл Сламнлка его Доротел?
samo, kadar žene ni bilo blizu. Tobak je kupoval skrivaj, kolikor se je dalo, da žena ne bi vedela, koliko se potrosi zanj, kajti več potov je strahom čul, da Doroteja računa, koliko on denarja zavrže v ničev dim, ki nikjer nič ne zaleže, na teden, na mesec, na leto itd. Vselej ko so jo obšle jednake misli, vstal je Slamnik, iztegnil se, molčal, in, samo če se je dalo, zbežal od nje, dokler ni pozabila.
Zastonj! Oblaki, ki so se ob njeni ženski hudobnosti nabirali, porodili so naposled vendar vihar.
Sedela sta v nedeljo popolndne, ko Slamnik ni imel nobenega opravka, vkupe pred hišo. Ona je imela svojega in njegovega prvorojenca v naročaju. Slamnik se je bil prav blizu k njej premaknil in preko njegovega neumnega obraza je bilo razlito veselje, katero ima oče od krvi svoje krvi.
To veselje ga je bilo menda zamorilo, da se je izpozabil in, gledajoč smehljajoče dete, pipo iz žepa izvlekel ter del v zobe.
To je bilo preveč. Dorotejo prime jeza. Kakor bi švignil blisk, Slamnikova pipa je ležala razbita daleč strani, in v zobeh mu je bil ostal sam kaniš, zgornji konec cevi. In predno se je Slamnik zdramil in vedel kako, kaj in zakaj, uže je bil ženski jezik v brzem diru in tiru, in kakor toča je sulo na ubozega moža različnih imen in priimkov in očitanih grehov. Sokratu jednako bi bil Slamnik to vse tiho pretrpel; a da mu je žena potegnila pipo iz ust, da ni dosti manjkalo, in zob bi bil izbit: to je bilo več nego more prebiti najpametnejši mož. Slamniku se torej obrvi povesijo in ustna stopijo v podobo krive podkove. Takov je bil v najhujši jezi svoji.
Kedar se solnčno oko ogleda prijazno na zemljo, Megle izginejo vse, skoro ni traga jim več.
Tmina se svetla boji, noč dnevu nikdar ni prijazna, Taja na solncu se led, v vodo preminja se sneg;
Glupost sovraži modrost, in grdo ne strinja se z lepim, V produ ne rase drevo, potok ne teče na breg.
Silen, krepak in močan naš sosed je željen prvenstva, Mi se ne zlagamo ž njim; on je nezloge sam kriv;
Kriv je sovraštva, ker če nam šiloma gospodovati; — — Vsak bi rad gospodoval, drugim pravice jemal. —
Muči množino že let Slovane, uboge sirote, Jezik nam svoj vsiljujoč, naše navade grdeč.
Круглни годђ кури.и, онг толбко вн1; дома, н то лпшб когда его Доротен не бнло по близости. Табакг онт. по-купалг таино и жен-ћ его расходм no зтоп статв1; не бнлп изв^стнн.
Но тучи, которнл собпрала женекал злоств на се-меГшомг неб4, разразилисв наконоцт, страшнон грозои. Сид^ди супругп P/L одно воскресенве пос.гћ об'!;да на ска.телк!; лередг домолх. У Сламника no хозлиству не било нпкакого д4ла. На рукахг у Доротен барахталсл ел первенецЂ; счаст.швмн отецг пододвннулсл иоближе кћ нему, и no его лнцу расцлнласв та радоств. которуго чувствуетЂ отецЂ ири вид1; иерваго своего ребенка.
9та именно радоств должно бнтв, помутила его: вг. разсЈћанности узлекшисв улибашџшса ребенкомг, онгвн-талцилг нзг кармана трубку п положилђ вђ ротг. Доротел вб утомт. постушсб своего мужа увид1аа верхг наглости. Она вмшла изт, себа. Словно молнтл сверкнула она, п несчастнал трубка валаласв далеко от'в него во ста оскол-кахЂ; во рту у Сламника торчалг одинг мундштукг. Прежде чпмђ пораженнни кужг очнулсл, женннЂ нзнкђ уже б-бжалг мелкои рнсвк, часшгал по пути 6'Јћднаго мужа градомг прозвшцг, назваи'[Д п попрековг. Beli зтн славо-слов1а Сламникг перенесг бн терп'кливо ; ио что Доротеа внрвала у него пзо рта трубку, причезп, едва удгћлг15.ш державшје ее зубн... помилунте! —такон кровнон обпдх не перенесетг даже самни благоразумнни мужт,. У Слам-нпка бровп нахмурцлпсБ зубн заскрежетали, a т% губг образоваласв настоацал лодкова. Такаа uepejrtna ст, нимђ всегда происходпла, когда онл, силвно сердплсл.
Jli vstajamo, a vas je strah.
Aškerc.
Toda mi vstajamo zdaj. A kaj pa on dela? Trepeče,
Silno trepeče, boječ jako za svojo se last. Ni li trepeta vas sram, oj vi trepetunski plahuni ?
Kedaj se divji je volk krotkega jagnjeta še bal ? Vi se bojite. Zakaj ? Je li vam treba se bati ?
Mar je Slovan bil kdaj svojim sosedom na kvar ? Sosed pošten je Slovan, nikomur ne dela nadloge,
Tuje pravice časti, vsem poštenjakom je rad. Peči vas jela je vest zbok grehov ostudnih, odurnih;
Mnogo storili ste jih. Vse prizanesi Vam Bog! Ne trepetajte torej; mi nočemo vaše propasti, Proč nepotrebni vaš strah, proč nepotrebni trepet!
Božidar Flegerič.
Iz Krče vinskih potočni c.
ELEGIJA.
Biser je i alemovi.
Glasna, jasna od pameti Preko dola, preko gora Hrvatska nam рјезгаа leti Sve do sinjeg tamo mora.
A. Seno
Oči djevojačke. Što se ono Travnik zaraaglio? Ili gori, il ga kuga mori ? Niti gori, nit ga kuga mori — Več1) ga Janja očim zapalila2): Izgoriše3) dva nova dučana,4) Dva dučana i nova mehana5) I mescema, gdje kadija") sudi.7)
Najljep.ši miriš. Oj djevojko, dušo moja, Čim mirišu") njedra tvoja? Ili dunjom9) il narančom ? Ili smiljem10) il bosiljem ? — Oj Boga ti, mlad'1 junače! Moja njedra ne mirišu Niti dunjom, ni varančom, Niti smiljem, ni bosiljem — Veče12) dušom djevojačkom.
Djevojka i djače. Udaralo u tamburu djače: Tambura mu od suhoga zlata, Žice su mu kose djevojačke, A terzijan pero sokolovo. Gledala ga s čardaka13) djevojka, Gledala ga pa je besjedila: „Bože mili, da čudna junaka! Da li mi ga Bog i sreča dade,14) Pod njega bi karantU1') sterala A pod glavu rumenu ružicu :
') več — nego — ampak. 2) zapaliti — zažgati. 3) izgoriše — aorist. 4) duean — prodajalnica. 5) mehana — gostiona — krema. 6) kadija — sudija — sudac — (sodnik). ") Dade li se bolje opisati vatra djevojačkih očiju? s) mirisati — v. u 6. br. op. 9. 9) dunja Q,uittenapfel. '") v. u 1. br. op. 17. ,l) v. u 7. br. op. 13. ") veče — več v. n 7. br. op. 19. ,3) čardak *= Balkon. 14) „Da li mi ga Bog i sreča dade" — to je bolje nego li: „Da li mi ga
Nek miriše, nek se često budi — Neka moje bielo lice ljubi.16)
Savjet djevojački. Ja sam moju svjetovala diku:17) „Moja diko, ne prolazi često, Jer je moja majka domišljanka, Pa če reči, da se milujemo:18) Mi se nikad ni vidili nismo —
Samo smo se triput poljubili--
Da tko broji,") stotina je bila, Da tko piše, hiljada2") je bila".
Zdraviva. Biserna brada, srebrna čaša; Biser se roni, u čašu pada; Svako ga zrno po dukat valja,") A sieda brada tri biela grada.
Konj srdi se na, gospodara. Oj djevojko, dušo moja, Jesi 1 vid' la konja moga ? — Nit sam glala,22) ni vidila, Si noč sam mu zveku cula: Sedlom bije o javorje, A kopitom o mramorje —-Konjic ti se razsrdio, Što ti ljnbiš") dvie djevojke, Aliveru i Todoru: Alivera sina rodi, A Todora suze roni.24)
Bog u sreči dade". 15) karanffl - v. op. 10. 16) ljubiti = a) lieben, b) kiissen, c) lieben und kiissen. 17) svjetovati (savjetovati) koga — ne: komu. '") mil o vati = ljubiti — v. op. 16. 19) brojiti — šteti. 2°) hiljada = tisuča (tisoča). 21) valjati (veljati) — vriediti. 22) glala — gledala (prspd. glej — mjesto gledji). 23) v. op. 18. 24) I konj srdi se na gospodara, koji je prevario dvije nedužue djevojke!
Priredio Dr. Trnoplesar.
Vendski zvonovi v Vrhovskem jezeru.
(Ljudska pomorska in rigenska pravljica; poslovenil iz nemškega Šalamun).
V	Pomoiju se jedno jezero imenuje „Virliovsko". Na njegovi zapadni strani je vas, ki se kliče tudi Vir-hov. Na vzhodni strani pa vas „Sassenburg".
V	starodavnih časih so tukaj prebivali Vendi. V večem številu so se pa naselili v vasi Sassenburg, katera se je tedaj klicala Virhov. Postavili so si prav veliko in prostorno cerkev in v zvonik so obesili najlepše zvonove celega kraja. Zgodilo se je pa pred več sto leti, da so Saksonci zasedli deželo in si jo tudi tako
osvojili, uboge Vende, prejšnje prebivalce pa so zaničevali in podjarmili. Saksoncem se je vas Virhov tako dopadla, da so pregnali mirne Vende, sami se naselili in jo imenovali Sassenburg. Pregnani Vendi so se tedaj preselili na nasprotno stran jezera in so tam zopet ustanovili vas Virhov, katera bi jih spominjala na prejšnjo in staro selišče. Iz svojega starega sela niso vzeli s seboj nič drugega, kakor tako priljubljene jim zvonove. Teh so se tako veselili, da niso mogli oditi brez njih,
oni naj bi jih spominjali na kraj, kjer so bili rojeni oni, njih predniki in roditelji, in katerih trupla pokriva tam uže hladna zemlja. No Saksonci niso jim privoščili tega jedinega spomina na prejšnji kraj. Kar nakrat priloma-stijo v novo vas Virhov in jim šiloma vzamejo zvonove, da bi jih čez jezero pripeljali na svojih čolnih. Ali to ni se jim posrečilo: ko so prišli namreč na sredino jezera, nastala je nagloma nevihta, jim razbila tako vse čolne, da se ni mogel oteti smrti Saksonec. Tudi zvonovi vendski so se z njimi vred na dno jezera potopili.
Pravijo še dandanes, da jih je ta nesreča zadela zastran zvonov, da zvonovi niso hoteli se ločiti od svojih prejšnjih posestnikov Vendov in služiti Saksoncem ; zato so se rajši na dno jezera potopili. Še sedaj se nahajajo pod gladino jezera, in nihče jih ne more vzdigniti. Mnogokrat jih utegneš še slišati, tam prepevajo svoje žalostinke z nekakim človeškim glasom, da morajo na dnu jezera ostati in se ne morejo več k Vendom vrniti in tam božjo čast in slavo prepevati.
Hrvat i Slovenac.
Hrvat i Slovenac, Ta junaka dva — Hej! da mi se slože Ta junaka dva'. Koli bi se krasan Novi digo rod! Spasa bi, slobode Slavio si god ...
Što če Hrvat hrabri, Sto če jadnik sam ? Sa Slovencem složno Neka gradi hram — Hram, oj brajne mili, Vili nebeskoj, Što ti zbori divno: „Bud' na svojem svoj!"
A Slovenac, brajne, Kamo li če doč, Nije li mu štitom Od Hrvata moč? Aleman se grozi I Latinac, ah ! Vas i nas bi rada Tresnnti u prah...
Bog i Hrvati-Slovenci!
Zato, oj Hrvatska I Slovenska sva — Hrvt^ i Slovenac
Hej! junaka dva--
Koli če se krasan Novi diči rod! Spasa če, slobode
Slaviti si god--
Dr. A. pl. Budisvoj.
Narodna noša Tržaških Slovencev.
Ni treba praviti, kakd zanikajo naši nasprotniki obstoj slovenskega prebivalstva v Trstu in njegovi okolici. A najjasnejši dokaz za njih krivične in neutemeljene laži je uprav— okoličanska narodna noša. Da, Tržaška okoličanska noša smelo svedoči, da je okolica slovenska, in dokler ne zgine ta neprecenljiva priča, dotlej bode-mo lahko očitali našim nasprotnikom podlo obrekovanje.
Prava, pravcata istina je, da se po vseh pristnih okoličanih pretaka slovenska kri, da so vsi njih pradedje nosili lastno okoličansko nošo, ki jih je ostentativno ločila od meščanov. Ko je stopal brhki okoličan v popolnem narodnem kroju po našem Tržaškem mestu, tedaj mu nihče ni mogel natvezovati druge narodnosti, vsa-kdor je vedel, da je ta^ pristni okoličan „slovenskega duha, slovenskega srca". Žalibog, da je malone povsem izginila častna ta obleka, ki je tako krepko svedočila slovensko narodnost, in ki je bila in je trn v očeh mestnih gospodov.
Tržaški okoličan je nosil mesto sedanjih dolgih, po meščanskem kroju napravljenih hlač, kratke, do kolen segajoče hlače, ki so bile spodej navadno nekoliko zaokrožene in ob straneh za 3-4 cm. odšite. Bile so običajno iz črnega sukna ali kake druge črne volnate tkanine. Vendar so se videle tudi drugobarvne, kakor iz sivega ali rujavega sukna, in sicer so jednake nosili mladeniči in mladi možje, zlasti o kaki slovesnosti, ali ko so imeli običajni ples ali „semenj". Telovnik in suknja bila sta navadno iz istega blaga in istega blaga in iste barve kakor hlače, le telovnik je bil včasih različne barve. Pred mnogimi leti pa je bil poslednji iz vijolčastega ali temnovišnjevega baržuna. Pri imovitih
so ga krasili srebrni gumbi (kuofi) bodisi večvoglati ali pa okrogli. Ti so bili pa gladki ali lepo izrezani.
Čevlje je imel okoličan nizke, segajoče do glež-njega in nogovice temnovišnjeve ali bele. Glavo mu je pokrival širokokrajni slamnik, za koji je rad natikal „nagel rudeč". Suknje ni rad oblačil, marveč vrgel jo je najraji „čez ramo" ali vtaknil pod pazduho in stopal „golorok", kažoč snežnobelo, lepolikano svojo srajco. Se ve da je bilo to za toplejši čas. Po zimi je moral vendarle obleči svojo suknjo in spraviti slamnik ter mesto njega pokriti se z gorko kučmo, imenom „frkindež". Vrhu suknje je oblekel do tal segajoči kožuh, ki je bil znotraj obšit s kožuhovino, a ob straneh navadno ru-deče ali višnjevo obrobljen. Tudi nizke čevlje mu je bilo odložiti ter obuti visoke škornje. Pred par desetletji videl si stopati mnogo jednako oblečenih okoličanov, bodisi v zimski ali poletni obleki. Sedaj je le še majhno število možakov, ki se ne sramujejo svojih kratkih hlač, in kateri se ne brigajo, ako slišijo zbodljive in zasme-hovalne besede. Po smrti teh izgine možka okoličanska noša povsem, in „pozni vnuki" je bodo poznali le iz pravljic in podob.
Pri ženstvu smo v tem pogledu na boljem. Ženska okoličanska noša se je ohrauiia še v vsej svoji krasoti, dasi, žal, se nam ta krasota ponuja le ob izrednih prilikah in redkih obrokih. Tudi naše okoličanke se ozirajo in ravnajo čimdalje bolj po meščankah ter jih skušajo posnemati, kolikor možno. Vzlasti jopiči nasledniki nekdanjih »jop", nimajo te lične preprostosti, s katero so se odlikovale „jope". Bile so te do pasu segajoči jopiči iz črnega sukna, spredej obrobljeni z vi-
jolčastim ali modrim baržunom. Sprednja roba sta bila navzven obrnena, in „jopa" se ni zapenjala, da je bilo videti lepo barvano ali snežnobilo naprsno ruto. Istotako obrobljeni in navzgor obrneni so bili rokavi ob zapestju. „Jopa" se je nosila le po zimi. Po letu so bile okoličanke navadno „goloroke" ter so rade kazale ob zapestju in na ramenih krasno vezana, lepo bela svoja „opleča", t. j. nekake do pasu segajoče srajce, katere so prišle pod moderc, da je bilo videti le rokave in nekoliko oprsja.
„Jope" so sedaj malone povsem izginile. Videti jih je le še pri kaki stari ženici, katera se uoče ,.pačiti" po zloglasni modi. Današnjega dne vidimo tu okoličanko, katere,jopič je olepšan s čipkami in z biseri, s svilo in trakovi, tam zopet drugo s celo založbo samih kinčev. Jopič sam pa se kaže, kakor človek, katerega dva vle-čita vsak na svojo stran — polovica ga je po meščanskem, a polovica polovica po okoličanskem kroju, torej pravi nestvor.
Kakor nekdanjih „jop", pogrešaš tudi prekrasnih „peč". Te so bele rute, ki so na jednem voglu v njegovih robih krasno rfefcene. Obdajejo jih široke čipke. Dasi ima vsaka okffltcanka svojo lepo „pečo" in svoje „opleče", nadene si je vendar le ob izrednih prilikah. Sitno jej je „pokriti se gor" in biti „goloroka". Zato rajša obleče našopirjen jopič in si nadene pisano ruto.
Krila so tudi izgubila mnogo svojo prvotne svoje lepote. Prejšnja živobarvana modra, temnoplava, črno-rudeča krila z drugobarvnim modercem in z lepim svilnatim trakom ob vznožju so izpodrinila jednobarvna krila, ki se čimdalje bolj približujejo meščanskemu kroju. Predpasniki, ki so bili prej bogato nabrani in so segali v pasu do ledij, so se zožili ter postali navadno istobarvni
s krilom, v tem ko so bili prej vselej druge barve. Celo čevlji in nogovice so se preustrojili. V tem ko so bili prvi prvotno nizki, zelo odprti in z barvanim trakom, „rožco", postali so sedaj slični nizkim čeveljčkom, katere nosijo meščanke; a nogovice iz belih so postale barvane.
Tako se je preustrojila cela obleka. In kako ne ? Cemu bi zaostajale naše okoličanke za časom napredka i občnega razvoja ? I one skušajo korakati vsporedno s časom ter si osvojiti, kar jim veleva „napredna moda". Naše brhke okoličanke ne vedo, kaj je lepo, in kaj jim pristuje. Ko bi znale, kako so lepe, kedar so „gor pokrite", in „goloroke", ko imajo popolno svojo nošo, iz-vestno bi se ne oblačile tako in bi ne skusile posnemati mode, katera jim le kvari obleko, a ne lepša, kakor baje mislijo.
Ni se nam vendar bati, da bi krasna ta noša izginila tako kmalu s pozorišča. O velikih praznikih in nekaterih drugih slučajih imamo priliko videti naše okoličanke v popolnej njih noši. Srce poskakuje človeku, ko gleda krasno opravljeno okoličanko. Dasi je v njeni obleki mnogo barev, uvrščene so vendar tako lepd, da prijajo celo vkusno in po najnovejšem kroju opravljeni meščanki.
Želeti bi bilo, da bi se okoličanke kazale bolj pogostoma v lepih svojih oblekah in da bi se poprijele bolj prvotne noše, a ne je opuščale, kakor, žalibog, delajo. Kdor ima kaj vpliva, in komur se ponudi prilika, naj skuša pripomoči, da bi se nam ohranila popolnoma krasna slovenska ta noša. Žalostno, prežalostno bi bilo, da bi se izgubil ah pokvaril ta nami svedok slovenske bistvenosti — ta dragocena narodna svetinja.
n.
Službeno priznanje.
Pod tem naslovom priobčuje „Naša Sloga" od 4. maja t. 1. uvodni članek, ki se glasi v prevodu:
„Dne 27. aprila t. 1. sedeli so pred porotnim sodiščem v Gradcu trije Italijani iz mesta Tržaškega, katere je tožilo tainošnje c. kr. državno pravdništvo radi širjenja litografovanih slik zloglasnega Oberdanka, koji je zvršil svoje življenje na vislicah radi poznanega zločina njegovega z bombo leta 1882. Obtožnico proti rečeni trojici sestavil je c. kr. državni pravdnik in sovetnik priziv-nega sodišča v Trstu, gospod Taddei. Uvod tej obtožnici se glasi: „Nekaj let izvajajo v tem mestu demonstracije nekatere osebe, nasprotne naši vladi in nezadovoljne s sedanjim stanjem politiškim, teže za pridruženjem teh pokrajin h kraljestvu italijanskemu. Stranka, koji pripadajo omenjene osebe, porablja vsako priliko, da more dati odduška politiškim nazorom svojim ter izvršuje svoje delo o priliki patrijotiškili dogodkov v naši ali italijanski državi, zatekajoč se k takim činom, s kojimi se postavlja v opasnost varnost oseb in imetje mirnih meščanov. Med najbolj navadne demonstracije je treba prišteti metanje petard in širjenje puntarskih tiskovin. Med te poslednje spada v prvi vrsti list „L'Eco deli' Alpi Giulia", ki se tiska sicer v Milanu, a ga smatrajo domačim glasilom, katero izdava društvo Garibaldi v Trstu (Circolo Garibaldi in Trie-ste.) O priliki desetletnice nasilne smrti Viljema Oberdanka v letu 1892., v noči od 27. na 28. septembra razširile so nepoznane osebe po mestu razne slike Viljema Oberdanka z napisom „Viljem Ober-dank" in s podpisom „Circolo Garibaldi Trieste". Še mnogo več
teh slik razširilo se je po mestu v noči od 19. do 20 decembra istega leta."
Tu pripoveduje obtožnica, kako sta dva redarja v tej noči zalotila dvoje mladičev, katera sta prilepljala rečene slike na glavnem pročelju velike vojašnice ; kako so našli pri jednem 35 slik Oberdankovih ter jeden iztis „Pesmi domovine Viljemu oberdanku" (Canti della Patria a Guglielmo Oberdank); kako so redarji našli naslednjega dne v trgovini jednega zasačenih 380 omenjenih slik; kako so zasačili še tretjega sokrivca, pri katerem so tudi našli prepovedanih knjig in spisov; kako je posedoval jeden zasačenih zemljevid, na kojem so Trst, Istra in Trentin spojeni z Italijo itd. — Obtožnica zaključuje: „Iz teh vzrokov morata se zagovarjati oba prvozasačena radi čina, ki se označuje zločinom motjenja javnega miru. a tretji kot sokrivec pri tem činu, kajti ni dvombe, da je ta demostracija pojav iste stranke, katera izraža pri vsaki priliki svoje nezadovoljstvo proti avstrijski vladi v teh pokrajinah ter se trudi na vse mogoče načine, da vspodbuja do preziranja nasproti sedanjemu politiškemu stanju države in proti državni upravi."
Zatoženci so bili spoznani krivimi in obsojeni. Ta razprava daje nam povod, da pridodamo nekoliko svojih mislij ter nagla-šamo še neko okolnost, katera se je trdovratno potajevala do sedaj in se potajuje še danes na škodo države in njenih zvestih podanikov v teh naših južnih pokrajinah. Obtoženci so se izročili c. kr. deželnemu sodišču v Trstu. V poslednjem zasedanju porotnega sodišča Tržaškega bil je odločen dan, ko so imeli obtoženci stopiti
pred porotnike. A to se ni zgodilo. V zadnjem hipu odstopilo se je od tega in je bila dolegovana porota y Gradcu, da jih sodi. Iz tega sledi, da c. kr. držai-no pravdništvo ni zaupalo vnepristranost Tržaške porote ter da je hotelo, da sodijo obtožence nepristranski sodniki, to je Nemci v štajerskem Gradcu. Mi naglašamo to jako radi, vedoč, da pri politiških prestopkih in zločinih nikdornemore verovati v nepristranost Tržaške porote, kar smo, žalibog, večkrat poskusili mi sami. Uprav iz tega vzroka prosil je naš urednik tri krat za delegacijo drugega porotnega sodišča, vsakrat se je odbila njegova prošnja. Skliceval se je vsakrat na zapletenepolitiške odnošaje na Primorskem, na strastno politiško borbo med Italijani in Slovani, na pristranost italijanske porote v Trstu, na razne slučaje, ko je tukajšnje c. kr. državno pravdništvo politiške zatožence italijanske narodnosti postavilo pred porotnike v Gradcu, Beču, Inomostu itd. itd. — ali vse to mu ni pomagalo čisto nič. Moral je vsakrat pred Tržaške porotnike, kjer so ga sodili sami Italijani, in kar je naravno, tudi obsodili. V najnovejšem deleganju porotnega sodišča v Gradcu imamo torej nov dokaz, da niti c. kr. državno pravdništvo ne veruje v uepristranost Tržaške porote, a kako naj bi verovali v njo mi, ali bodisi kateri naš slovanski tovariš! Drugo, kar nam je naglašati v tej razpravi, je to, da se je vendar naposled pripoznalo službeno, da se nahaja v teh pokrajinah stranka katera snuje in ruje tajno in javno proti državi, proti sedanjemu stanju politiškemu države in proti vladajočemu domu samemu. Ta stranka ne obstoji le v Trstu, ampak po vsem Primorskem, to je, v Trstu, Istri in na Goriškem. Ona daje odduška svojemu nezadovoljstvu in mržnji proti Avstriji in dinastiji ob vsakem svečanem patrijotiškem dogodku, naj se uže slavi pri nas ali v Italiji. Ta
stranka ima svoje „mučenike", med koje spada v prvi vrsti omenjeni Oberdank. Mladina italijanska v naših pokrajinah, nahujskana tajnimi spisi, novinami, a, žalibog, mnogokrat tudi po šoli, hrepeni po slavi svojih „mučenikov." Za to mladino skrivajo se zreli možje, koji ne taje svoje naklonjenosti do sosednjega kraljestva, koji vodijo mladino na skrivnem, koji se sicer nočejo izpostavljati, ali so vendar moralni krivci na vseh onih protiavstrijskih demonstracijah, katere omenja navedena obtožnica.
Ti možje zavzemljejo važna mesta v javnem in socijalnem življenju Primorske; oni so na čelu skupinam, zadrugam in društvom, tudi takim, koje priporočajo in podpirajo tudi od vlade subvencij o vani listi. Stranka, ki je nevarna človeškemu življenju in imetju mirnih meščanov, in ki bi hotela, da se z lepim ali grdim naše južne pokvajine priklopijo ,k Italiji, ne sovraži iz vse duše samo Avstrijo in naše vladajoče hiše, ampak mrzi tudi nas, ki sestavljamo večino prebivalstva teh pokrajin — Hrvate in Slo-vebce. Mi smo jej na potu, mi smo jej glavna zapreka, da ne more tako lahko izvesti svoje osnove. Iz tega vzroka nas sovraži in proganja, tlači in italijanči. da bi se kot janičarji vrgli v boj za uresničenje njenih teženj.
Obtožnica c. kr. državnega pravdništva v Trstu morala bi biti državni upravi kažipot za Primorje.'IzAje^ sledi jasno dvoje:
1. Da protiavstrijskih demonstracijiPrimorju ne počenjajo le pobalini, ampak dobro organizovana stranka, in 2. da se mora vlada nasloniti na drugo stranko, spoštujočo red in zakon in udano z vso dušo prejasni dinastiji Habsburgov.
Kdor noče pripoznati prvega in storiti drugega, temu ni pomoči."
Ruske dr
Profosor Hovajskij toži v Mosk. Včd. št. 53 t. 1., da rusko više činovništvo malo umeje prave ruske koristi in jih ne brani. Glede nemške kolonizacije pravi, da ta gospoda kaj mirno gledajo njeno silno napredovanje. Bavno tako, da ne umejo braniti ni ruskega obrta, ruskih tvorničarjev. pred zvito, prebrisano tujo kon-kurencijo, a žalostne nasledke nosil je in nosi le ruski narod. Opomniti mi je tu, da v najviših krogih zorko slede za vsem tem in da so tudi uže pomogli in pomagajo, da je pa zavednost za narodne koristi v društvu in narodu in posebno med činovništvom v obče res še premalo probujena.
V	nekih gubernijah srednje Rusije duhovščina od 1861. leta ni dobivala državne podpore, tako da je bila zavisna le od dohodov za razna duhovna opravila. Po carski volji bode od letosi tudi ta duhovščina dobivala državne podporo.
V	časopisu „Русское Обозр$ше", Mapit, toži Vladimirov, da je položaj pravoslavne cerkve v severo-zapadnem kraju jako nepo-voljen, a kriva da je ruska neskrbnost in nemarnost, ki mirno dopušča, da se jačajo Poljaki in z njimi seveda tudi katolicizem.
A. Cechov napisal je: „Разказт. неизв^стнаго челов^ка". On tu predstavlja tipe nihilizrna, kakor se je bil razvil v življenju in v teoriji ali načelu. Pripoveduje pa tu „načelni" nihilist, ravno ta neznanec. On je služil lakajem v Petrogradu pri nekem Orlovu, sinu znanega državnika. Služi pa, da bi mogel kaj zvedeti o namenih tega državnika. Ta neznanec je bil anarhist, lotila se ga je pa — jetika, in tu si strastno želi navadnega mirnega življenja, in celo življenje okolo njega in po svetu kaže se mu v drugi luči
U U L 1 11 1 C C.	C'i sripj no HHiKt, голому рубаха.
nego preje. Mladi Orlov pa ni v zvezi z očetom, in tako neznanec lakaj ne more zvedeti tega, česar želi. Za to opazuje svojega mladega gospodarja in on, načelni nihilist, vidi nihilista v življenju. Orlov ima mladega prijatelja Dekarskega, jako vplivnega človeka. Njemu je vera potrebna le za ljudstvo. Za se pa išče jedino le koristi. Ljubezen in zakon mu nista sveta. Oni lakej, načelni nihilist, gleda dalje od te sebičnosti, vidi ruski narod in njegove nade ter se oživlja sam in pričakuje od naroda in njegovih dobrih last-nostij bolje bodočnosti.
4. (16.) aprila prazdnovali so 130-letnico v spomin osnova-telja ruskega gledališča in prvega igralca F. G. Volkova. Ta dan je namreč prešlo 130 let, odkar je Volkov umrl. Uže njegovi so-vremeniki so cenili pomen tega moža, kije v kratkem času dosegel velike vspehe, a prerano umrl v cvetu let. Rodil se je v Kostromi, in ko je po očuhu podedoval precej premoženja, osnoval je v Jaro-slavu svoje gledišče. Bil je namreč prej v Petrogradu, videl italijanske in nemške igralce ter se strastno privezal gledališču. Carica Jelisaveta Petrovna poklicala je njega in vse igralno osobje v Pe-trograd, in 30. avgusta 1756. bil je izdan ukaz o ustrojstvu ruskega gledišča. Volkov je bil tu prvi igralec, redatelj in duša vsemu: sam je pisal igre, igral in vodil predstave. Prevedel in sam napisal je vsega okolo 15 iger. Uže tedaj je Volkov, kakor pravi ruski človek, visoko cenil pesniško resničnost v igrali in v igranju. Se ve, da ta umetniška resničnost Volkova je bila le zrno, iz katerega so po tem daroviti ruski pisatelji in igralci razvili široko razraslo se in še vedno razvijajoče se drevo ruske dramatiške umetnosti.
C.
OGLED PO SLOVANSKEM SVETU.
a) slovenske dežele :
„Marija Terezija" se imenuje velika, največa ladija c. in kr. vojne mornarice, katero so 29. aprila t. i. pri Trstu ,porinuli" ali izpustili v morje. Prisostvovala sta svečanosti oba brata cesarjeva nadvojvoda Karol Ludovik in Ludovik Viktor, nadvojvodinji Marija Terezija in Štefanija. Cesar je čestital admiralu Sternecku radi srečnega porinutja.
„Naša Sloga" pristavlja: ,0 samom činu i ob ostalih svečanostih ne možemo potanje izviestiti, jer nismo ništa ni čuli ni vidili, pošto bijasmo kao i tri naša slovenska druga od svili svečanostih izključeni".
Tržaške volitve se pričnejo z dnem 29. maja. Utok ali rekurz mestne delegacije zastran reklamacij je notranje ministerstvo odbilo; delegacija namerja obrniti se do najvi-šega in upravnega sodišča, sedaj pa je morala reklamacije izročiti namestništvu. To torej reši te reklamacije ugodno ali neugodno. — V okolici so imeli nadalje na raznih krajih volilne shode, in tu se je pokazalo, da se narod še povoljno zaveda in oživlja, ingla se morda stvari, ki so za jednega zastopnika še neugodne, zboljšajo in poravnajo še v pravi čas. — V Trstu samem pa se nekako dela vse tajno v nasprotnih taborih, in okolo Slovencev le lazijo, da bi zasledili, kaj prav za prav mislijo oni. Slovenci nadalje opazujejo vedenje pri tako zvanih konservativcih in liberalcih. Značilni so za ta del so vsi listi, tudi ti, kateri so podpirani od vlade. Tukaj ponavljamo, da vodje slovanskega življa poznajo svoje stališče in zato mirno čakajo razvoja ob teh volitvah. Kdor bi jih hotel prezirati ali pa strašiti, motil bi se; kajti več morejo škodovati drugi sebi, nego tukajšnjim Slovanom. Kar je bilo doslej nenaravno, umetno in pesek višini in nižim v oči, tega ti Slovani ne bodo podpirali več. Mi govorimo tu nekako enigmatiški ali v ugankah; no tukaj kaj takega dobro umejo Slovani in Neslovani; pozneje bode možno govoriti jasneje. Slovani niso obupali doslej, a jim je sedaj in v bodoče tega še manj potreba. Pogumno in odločno naj delujejo dalje; pravo in zakoni so njih opora.
Trst. Zaradi demonstracij v Tržaškem gledališču je bilo obsojenih nekaj ital. mladeničev, z večine dijakov, na malodnevni zapor, oziroma na denarno globo. Nekaj so jih celo odpustili iz šolskih zavodov in kaznovali celo s tem, da ne smejo obiskovati več nobene avstrijske srednje šole. Srednješolcem so prepovedali po ministerskem ukazu, da ne smejo nositi marjetic v suknji, ne obiskovati sodiščnih dvoran in sej mestnega soveta. Skušnja je prisilila do teh ukrepov, in dozoreli „otroci" bodo prisiljeni iskati za svoje „nedolžne" namere drugovrstnih pomočnikov pri svojih bolj, nego zaresnih burkah v Trstu.
Gorica. Pol. društvo goriških Slovencev si je za potrebe sezidalo svoje šolsko poslopje, katero sta 1. maja blagoslovila dr. Ant. in Simon Gregorčič. Poslopje šteje 6 sob, od teh so 4 odločene šoli, 2 pa zabavišču. Otrok je okolo 350, kateri vsi bi bili drugače prisiljeni obiskovati ital. šole. Po vsej mali Goriški leto za letom nabirajo doneske, da morejo v Gorici vzdrževati nekaj razredov neposredno na stroške slovenskega naseljenja.
V Solkanu je pri obnovljenih dopolnilnih obč. volitvah zmagala narodna stranka nad italijansko ; ravno zaradi tega, da je sedaj poštevati uže ital. vpiiv v okolici Goriški, postaje vedenje slovenskih občin, kakoršne so Solkan, Podgora, oziroma tudi Ločnik, važno, važneje, nego bi bilo v pogledu
na skupnost pri normalnih ali zdravih politiških razmerah. Pojedini kmetje in občani niti sanjajo ne, kakč koristno ali pa škodljivo je njih javno gibanje v takih občinah. Grof Alfred Coronini, grof Žiga Attems in Lanthieri i. dr., ki so prišli osebno na volišče v Solkanu, so pa spoznali to važnost, in je grof Lanthieri povdarjal naravnost, da tu gre za interese ože in širše domovine, t. j. za interese slovenskega naroda in države. In taka je povsod po Primorskem, kjer se je boriti slovanskemu življu z italijanskim.
V Gorici so bile zanimive pravde pred porotnimi sod-nijami, pred vsem tožba proti uredniku „Soče", kateri si je bil izbral zagovornika drž. poslanca dr. Laginjo. Ta je videl, kako se vrše pravde tudi v Gorici; videl je, da med porotniki je večina takih, ki ne znajo slovenskega jezika, in da je treba tu v obče rabiti tolmače za slovenske zatožence. Urednik „Soče" je obsojen na denarno globo, a dr. Lagiuja je vložil zanj pritožbo ničnosti. Ta pravda, huda za urednika A. Gabrščeka, utegne imeti za narodno stvar dobre posledice. To razumevajo rodoljubi; zato pomagajo pravdne stroške (okolo 800 gld.) pokriti. Posebna knjižica bode natančneje poročala o tej in še 2 drugih pravdah v Gorici.
Gimnazija v Kranju, katero je bil sedanji naučili minister bar. Gautsch pred leti odpravil poleg mnogo drugih, sosebno čeških, najbrže zopet oživi in se izpremeni celč v višo, ako dovoli mesto Kranjsko 40.000 gld. prispevka, ter se zaveže doprinašati za vzdrževanje zavoda po 2000 gld. na leto. Nadejati se je, da se na to stran premagajo zavire.
„Dramatično Društvo" v Ljubljani je imelo 29. aprila t. 1. letošnji občni zbor. Predsednik g. dr. Iv. Tavčar kaže, da je društvo lepo napredovalo tudi lani. Slovenske predstave v gledališču so zlasti v drugi polovici sez3ne zadovoljevale občinstvo. Zasluga, da vspeva društvo, gre podpornikom, sosebno deželi kranjski in Ljubljani, potem neutrudni intendanciji in vsem izvršujočim članom.
Tajnik Trstenjak prečita obširno poročilo, po katerem je posneti naslednje: Na poslednjem občnem zboru voljeni odbor se je razdelil v 2 odseka: v intendancijo in v igralni odsek, katera sta reševala gledališke stvari. Odbor je izpo-sloval, da se je začetkom minule sezone otvorilo novo gledališče s slovensko predstavo, in to z „Veroniko Deseniško". Sez6na, v kateri se je z večine igralo po 2krat na teden, končala se je dne 9. aprila t. 1. Društvo je v tej dobi priredilo 50 predstav in 1 koncert (Ondfičkov). Dramatičnih predstrav je bilo 32, opernih pa 18. Skupnih se je uprizo-27 večaktnih in 9 jednoaktnih iger. Od teh večaktnih dram jih spada v nemško književnost 14, v francosko 7, v slovansko 5; od jednoaktnih pa 6 v slovansko, 2 v nemško in 1 v francosko književnost. Izvirni noviteti ste se uprizorili dve: Jurčič-Borštnikova „Veronika Deseniška" in pa dr. Jos. Vošnjaka „Lepa Vida". V prošli sezoni se je pela v prvič slovenska opera „Teharski plemiči", katero je zložil dr. B. Ipavic. Vspeh te opere, kakor znano, je bil na vse strani povoljen. Skladatelj je prepustil to svoje delo „Dram. društvu", katero ga je v pogledu na obče njegove zasluge kot skladatelja izvolilo svojim častnim članom.
Odbor je z velikim trudom dosegel pri dež. odboru po 1 predstavo več na mesec. G. Iv. Hribar nasovetuje, naj se odbor v bodoče obrne naravnost na dež. zbor in naj prosi, da se v sezoni 1894/95 dovoli po troje slovenskih predstav na teden. G. Gust. Pire želi, da se angažuje več pevskih
sil, zlasti g. Josip Nolli, priporoča tudi, naj bi se osnovalo posebno društvo za nabiranje dobrovoljnib doneskov. Dr. vit. Blenveis dodaje temu nasovetu, naj bi se prosila dež. odbor in mestni zastop Ljubljanski za povišanje dosedanjih podpor. Režiserju Borštniku in gospe Borštnikovi, kakor prof. Ger-biču izreče zbor zahvalo na njih delovanju. — Društvo je imelo 40.000 gld. prometa, zbor sklene, da se najme za manipulacijska dela posebna moč. G. dr. Triller predlaga, naj se čez poletje zopet oživi lani zaspavša dramatična šola, in naj se za to pridobi operni pevec g. Nolli. G. notar Gogola pa želi, da bi se čez poletje vadile tudi operne sile. Zbor sprejme vse nasovetovane predloge. Potem se je pri volitvi odbora oddalo 47 glasov, in so voljeni predsednikom dr. I. Tavčar, odborniki pa: dr.v vit. Bleivveis, dr. Krisper, dr. Supan, dr. Stare, ravnatelj Šubic, tajnik Pire, Drenik in Hu-bad. Odbor je pa volil izmed sebe dr. vit. Bleivveisa podpredsednikom, Gust. Pirca tajnikom in dr. V. Supana tajnikom.
„Glasbeni dom" je sklenila „Glasbena Matica" v Ljubljani sezidati si ; hišo si je uže kupila, sedaj pa doneske nabira, da bi si dom uredila po svojih potrebah. Nekateri rodoljubi so jej uže podarili veče zneske.
„Narodna Tiskarna" v Ljubljani je imela 30. aprila t. 1. občni zbor. Poleti 1892 se je preselila v pri-kladniše prostore (na Kongresnem trgu). „Slovenski Narod" se vedno bolj širi, lani se je naročnina povišala za 503 gld 77 kr., kljubu temu da se strastno agituje proti listu od takozvane konservativne strani. Listu pa niso mogli oblike še povečati, ker prinaša prilogo, namreč širšim krogom namenjenega „Rodoljuba". Lani je upravni odbor izvoliljedno-glasno dr. Ivana Tavčarja predsednikom, g. Fr. Hrena pa podpredsednikom. Namesto dr. Majarona in Fr. Tekavčica, ki sta se preselila iz Ljubljane, sta bila sedaj voljena v upravni odbor dež. posl. g. Ivan Hribar in pa notar Gogola. Društvena bilancija je bila ugodna. Dohodki znašajo: aktiva 37 141 gld. 11 kr., pasiva pa 35.112 gld. 31 kr. ali 2028 gld. 80 kr. čistega dobička. Rezervni fond znaša 6.331 gld. 10 kr., specijalna rezerva pa 51 gld. 20 kr. Med dohodki je vpisano 13-494 gld. 96 kr. naročnine. Dividenda znaša 3 gld. Iz preneska za bodoče leto se je odmerilo 100 gld. družbi sv. Cirila in Metoda, in je s tem postala tiskarna pokroviteljica te družbe. Zbor je izrekel zahvalo upravnemu odboru, sosebno pa njegovemu predsedniku. G. A. Trstenjak je pri raznih nasovetih priporočal med drugim to, da bi „SI. Narod" še bolj bavil se s slovanskimi zadevami, in g. Iv. Hribar je temu pritrdil. Poslednji je nasovetoval, naj bi „Lj. Zvon" prinašal tudi ilustracije in slike domačih krajev itd. Dr. Štor želi v soglasju z mnogimi drugimi, naj bi se „SI. Narodu" povečala obiika. Nasoveti so se odobrili, in odbor jih bode uvaževal, kolikor bode možno.
O raziskovanju slovanske zgodovine v Rimu. Prof. S. Rutar, ki biva v svojih študijah sedaj v Rimu, poroča v 2. seš. „lzv. Muz. dr." tudi naslednje: Avstrijski zavod za zgodovinsko raziskovanje pod vodstvom dvorskega sovetnika Sickelna preiskuje pridno vatikanski arhiv in nabira gradivo za zgodovino tridentinskega zbora. Otec Evsebij Fer-mendžin, Hrvat, preiskuje razmere južnih Slovanov nasproti papeški stolici v XV. stoletju. — Vrli starina Crnčič nadaljuje svoja raziskovanja glede zgodovine svetojeronimskega gostinjca za južne Slovane v Rimu in zbira nove dokaze, kako so Slovence izključili od dobrot tega zavoda (Glej »SI. Svet." 1. 1890) ; spis se ob kratkem razglasi v zagrebških „Starinah". Našel je listino, s katero je poslal kardinal Stechetius 1. 1651. dva duhovnika tega zavoda, da sta šla
pobirat radovoljnih doneskov po slovenskih in hrvatskih deželah. Ko so pozneje hoteli dokazati, da svetojeronimski go-stinjec ni za Slovence, „ki so pod cesarjem", izbrisali so ime „Istria" na listini in izpremenili v „Bosnia"(!), Carniolia pa v „Sclavonia". Ohranil se je tudi zapisnik, koliko so nabiralci dobili iz vsake županije...
t Josip Cimperman, slovenski pesnik in pisatelj, rojen 19. febr. 1847 v Ljubljani, je ondi umrl 5. maja t. 1. Ohromel je v 13. letu življenja in odtlej se ni mogel sam premakniti več. Začetne nauke, ki si je dotlej pridobil v šoli, nadaljeval pa je v smislu gimnazijskih naukov z bratom, rano umrlim pesnikom Franom, potem pa s prijateljem Gornikom, s katerim se je priučil slovanskim in modernim jezikom. Takdi oborožen je začel priobčevati svoje pesniške proizvode po slovenskih časopisih, sosebno Dunajskem in potem „Ljublj. Zvonu". Stritar in Levstik sta vplivala nanj; leta 1869 in potem 1888 je izdal posebe svoje pesmi. Mnogo krepkih poleg otožnih mislij je v jedrnatem slogu njegovih različnih pesniških proizvodov. Pri vsej veliki nesreči je kazal krepko voljo in je možato prenašal breme življenja. S korekturami so mu dajali skromnega zaslužka; s tem in malimi podporicami se je živil. Mecenata ni bilo, ki bi ga bil podpiral. On ostane tipiški zgled trpina med slovenskimi književniki; želeti je, da bi večega mučeništva ne prestajal noben naslednik. Vsmiljenje in občudovanje je vzbujal v vseh, ki so občevali ž njim. Najlepši spomenik si je sam postavil v slovenski književnosti. Ljubljana mu je izkazala zadnjo čast kljubu slabemu vremenu 7. t. m. z obilo udeležbo, sosebno domačih društev, katera so mu zapela nagrobuico. Večen mu spomin!
b) ostali slovanski svet.
Cesar Fran Josip ni bil pol leta v Budapešti; sedaj se je ondi mudil več dnij. Madjarskim šovinistom je predlo po glavi zastran neobičajno dolge odsotnosti cesarjeve. Vesti niso imeli čiste, a židovska glasila so se vedla tako, kakor da bi se ne bilo nič zgodilo lanske jeseni.
Delegacije so sklicane v 25. dan maja na Dunaj; 27. maja jih cesar sprejme.
Madjarska vlada je predložila raznotere cerkvene predloge, a opozicija bode odločno nasprotna sosebno v zbornici magnatov.
V češkem deželnem zboru je najvažneje to, da se je predlog dr. Jul. Gregra o adresi izročil v pretresanje posebni komisiji; glasovali so zato Mladočehi, Staročehi in konservativni veleposestniki. Poslednji so vsaj nekoliko popravili si stališče nasproti češkemu narodu, katerega je zabolelo do dna srca, da se je plemstvo začelo nekako kujati, podpirati izvršenje punktacij ter tako ločiti se od staročeških zaveznikov. Razni členi tega plemstva izjavili so tako politiško modrost, da so zasekli hude rane narodu.
O drugih dež. zborih sporočimo v bodoče, kar bode važnega.
Nemškonacijonalno demonstracijo na Dunaju
so provzročili nemški dijaki v Josefstadtskem gledališču zaradi tega, ker se je predstavljala ondi češka gledališčna igra. Še reetor magnificus vseučilišča je moral nestrpneže grajati. To je Schonererjanski antisemitizem, obrnen tudi proti Slovanom.
Biskup Strosmajer je na čestitko članov nezavis-nega hrvatsko-slovenskega državnozborskega kluba odgovoril z lastnoročnim pismom na roke zastopnika Biankinija, v katerim pravi med drugim: Bog i Vas i sve skupa blagoslovio i svakim darom Svoje svete milosti vazda obasuo! Vaš rad
i Vaš pravac u velike odobravam i blagoslivJjum. — Zdravlje mi nije najbolje. Molim Vas, molite se za me Boga, da me još koje vrieme, ako sam svetoj crkvi božjoj i dobromu našemu hrvatskomu narodu koristan, uzdrži. Sto put Vas bla-goslivljam i ostajem vazda i vazda Vaš štovatelj i prijatelj".
„Občinsko kazalište u Splitu" se je slovesno otvorilo 6. maja t. L, v dan sv. Dujma, pokrovitelja mesta. Kazalište, sezidano in prirejeno po domačih in ital. umetnikih, je vstvarjeno po vkusu modernem in najnovejših zahtevah. Došli so igralci iz Zagreba, ki bodo predstavljali hrvatsko dramo. Kazposlal se je krasno olepšan „program za saisonu otvorenja 1893", na katerem je zabeleženih 34 komadov, med temi 9 izvornih hrvatskih, in to Demetrova „Teuta", Tomičev „Barun Franjo Trenk", Bogovičev „St.epan kralj bosanski", Derenčinovi „Tri braka", „Sliepčeva žena" in „Primadona", Kumičičeve „Sestre", Vojnovičeva „Psyche", ter „U dobar čas" A. Fijana in M. Dimitrijeviča. Prvi večer so predstavljali „Teuta", v ponedeljek je bil Ondfičkov koncert, itd. Splitski „Narod" je v dan otvorenja prišel v praznični obleki, slaveč ta praznik drugega mesta hrvatskega, prebujenega sosebno od 1. 1875. Hrvatski listi v člankih in obširnih poročilih kažejo na važnost Splitskega gledališča, in od vseh stranij so došli pozdravi ob otvoritvi. Gostje iz vse Dalmacije, iz Bosne in Hercegovine in od drugod. Tudi Slovenci radostno pozdravljajo novi korak h kulturnemu napredku hrvatskega naroda; naj bi se obilo izpolnile želje, ki se stavljajo v novo kazališče.
Radoslav Lopašič, iskren rodoljub in prvih zgodovinarjev hrvatskih, dopisujoči član „Jugoslovanske akademije", podpredsednik „Matice Hrvatske", porodivši se 1. 1835 v Karlovcu, umrl je v Zagrebu 25. aprila t. 1. Odlikoval se je v javnem življenju kot narodni politik, pozneje pa je posvetil vse svoje sile raziskovanju hrvatske prošlosti, in je to delovanje važno tudi za zgodovino Slovencev. Zbiral je pa gradivo za svoje uže priobčene spise in ostale rokopise tudi v Ljubljani, Gradcu, Beču. Največe njegovo delo je: A.cta historiam Confinii militaris croatici illustrantia v 3 zvezkih od 1. 1479-1730. Omenjamo še v „Starinah": Priloži iz štajerskih' arkiva za historiju lirvatsku XVI i XVII v kuj. XVII XIX in XXXI, potem „Popis frankopanskih listina" Starine XXV., „Spomenici o Slavoniji u tursko-doba", ..Hrvatska straža u Draždjanima". Sedaj je spisoval: „Hrvatski urbari", pisani hrvatskim jezikom, in je obžaloval, da jili ni mogel izvršiti. Poprej je spisal „Karlovac grad", katero mesto ima vsled tega najlepše napisano zgodovino med hrvatskimi mesti. Akademija je priobčila največ njegovih del, potem „Matica Hrv." Lopašič si je pridobil s svojimi učenimi deli stalnih velikih zaslug za hrv. narod, a posredno za Slovan-stvo v obče.
Mirko Bogovič, hrv. pesnik, znamenita oseba iz ilirske dobe, rodivši se v Varaždinu. 1. 1816, umrl je 4. t. m. v Zagrebu. Spisal je med drugim drame: „Stjepan po-sliednji kralj bosanski", potem „Frankopan" in „Matija Gubec, kralj seljački". „Vienac" pravi o poslednji: „Ova potonja drama pripada medju najbolja dramska djela hrvatska, a bit če jamčeno i najuspjelije djelo pjesnikovo".
Iz posebnega, nam došlega poročila naj sledi še to. Število starih Ilirov se vse bolj zmanjšuje. Pred kratkem umrl je nekdaj glasoviti Ilir Ljudovik Farkaš Vukotinovič, kateri je na žalost pozneje stopil med stranko madjarsko in od onega časa skoro popolnoma nehal delovati na književnem polju in dne 4. majnika pobrala je smrt zopet drugega slavnega Ilira Mirka Bogoviča, kateri je nekdaj, posebno pa za absolutizma mnogo pretrpel za narodne svetinje, ali na žalost
tudi on je stopil k onoj stranki, ki misli, da Hrvatska brez Madjarske ne more obstati. Nadalje napisal je leta 1861: Politische Biickblicke in Bezug auf Croatien, Zur bosnisehen Frage in dr. Za absolutizma izda val je politiški list „Domo-bran", kateri so mu takoj prepovedali, in pozneje je urejeval glasoviti beletristiški list „Neven". Sploh s svojim književnim delovanjem zaslužil je, da se ga hvaležno spominjamo.
Gundulicev spomenik v Dubrovniku se odkrije 26. junija t. 1. ob 10 uri zjutraj. Odbor, ki je razposlal vabilo v latinici in cirilici, pravj: Ovijem se načinom tara glasu narod, da svaki naš rodoljub bez razlike plemena pohrli u Dubrovnik na poklon Gunduličevoj sjeni, da se svi u bracko kolo okupimo oko ovog spomenika, koji zajednički podigosmo". Kakor pišejo dalm. listi, je odbor določil ta dan. da ustreže vladnim krogom, da se s tem zapreči priso-stvovanje vseučiliščnikov.
Pl. Giers, ruski minister zunanjih del, zdravil se je. kakor znano, dalje časa na jugu; sedaj se je vrnil preko Dunaja. Tu ga je obiskal naš zunanji minister grof Kalnokv in sam naš cesar. To je dalo povod različnim razgovorom in zaključkom. Odgovarjali so sicer, da cesar Fran Josip je posetil pl. Giersa le zaradi vljudnosti, ker je še slaboten, z druge strani pa celo prvi zagovorniki trozveze tolmačijo ta dogodek kot politiški važen in kot tak, ki kaže na poboljšanje odnošajev med Busijo in Avstro-Ogersko. Menijo tudi, da je hotela naša diplomacija pojasniti svoje stališče nasproti Bolgariji, in da je bilo to potrebno, ko je naš cesar malo dnij poprej sprejel v avdijenciji najprej Koburžana, potem pa kot zasebnika Stambulova.
Jubilej. Slavjanskoje blagotvoriteljno Obščestvo v Petrogradu se pripravlja k slovesnemu praznovanju peiin-dvajsetletnice svojega obstanka. Slavnost se bode vršila v dan spomina svv. prvoučiteljev slovanskih Cirila in Metodija, 11. (23.) maja. V isti dan bode tudi občni zbor, katerega udeležiti se so povabljeni: profesorja K. N. Bustužev-Bjumin in V. I. Lamanskij, pesnika la P. Polonskij in A. N. Majkov in mnogi členi s predsednikom gr. N. P. Ignatjevim na čelu Iz Moskve, Kijeva in Odese dojdejo deputacije. Za to slavnost se zberejo in natisnejo zapisniki vseh občih zborovanj izza poslednjih 10 let; kot naddaljevanje izdanega letopisa prvih 15 let. sestavlja se in tiska zgodovinski očrk delovanja društva za četrt veka; tiskajo se tudi portreti v foto-gravurah uradnih oseb, ki so služile za te dobe Obščestvu, in naposled se izgotavljajo tudi broneni „паштмпкн" (spomini) z napisom-: „11-20 мал 1893".
Bolgarsko. Volitve v Veliko sobranje so se izvršile popolnoma v smislu Stambulovem; kjer je sila, ni drugače pričakovati, in' sedaj isto sobranje tudi predrugači ustavo v smislu, da ne bode treba sinu Koburžanovemu sprejeti pravoslavja. Stambula podpirajoči židovski in madjarski listi slepijo tudi sedaj evropsko občinstvo, češ, ker so se izvršile volitve v soglasju z vlado, je ves narod za to vlado, in da narod daje pravec vladi, ne pa narobe. Tako prekopicuje stvari „Pester Llovd". — Iioburžan se je po poroki mudil v sredozemskem morju, misleč, da obišče sultana, a ta pošteva druge činitelje bolj, nego njegovo važnost, in ga noče sprejeti. Vsled tega jo je krenil princ preko Avstro-Ogerske na Bolgarsko.
Bolgarski „Državen Vestnik" poroča med drugim Citati in pisati v Bolgarski jih zna samo 117»%. Na 100 prebivalcev pride 37 kmetov, vendar nimajo ti niti jednega gospodarskega časopisa, in dobra polovina zemlje ostaje pusta, neobdelana. Glede na obrt je jedino 6 tovaren za sukno v Slivni, nekoliko zavodov za vrvice na turško obleko, stru-galnica v Kodopu, rokodelske šole in Buščuški arsenal, v
katerem dela nekoliko sto ljudij. Trgovina je v tujih rokah, sosebno Grkov, Židov in Komuncev. Uvožnja je veča nego izvožnja, in to na korist Avstro-Ogerske. —
Najboljši bolgarki pisatelji, kakor pripominja „Svet", namreč: Vazo v (pesnik), Slavejkov (pesnik), Drinov (jezikoslovec), Babčev., Madžarov, Milarov (nedavno obešeni), Mi-chalovskij, mlajši metropolit Kliment Sarafov ali publicisti Karavelov, Slavejkov ml., Rodoslavov, Danev a Frančja pripadajo brezizjemno k opoziciji sedanje bolgarske vlade. Ministerstvo se zares „odlikuje". Živkov, naučni minister, je brez vsake izomike, minister pravosodja Slavkov je romunski le-karnik in Stamhdov, pobegši teolog. „Najboljši žurnalist" bolgarski je židovski falzifikator Jakobson, sotrudnik uradne „Svobode", Petkov, urednik „Svobode", se je učil v Busiji.
Črna Gora. „Glas Črnogorca" opisuje simpatiški sprejem prestolonaslednika Danila v Rimu pri kraljevi rodbini, itak narodu in Vatikanu. Prijateljske razmere se kažejo tudi v tem, da je kralj Umbert posebe brzojavno zahvalil se knezu Nikoli, da je poslal sina k njegovi srebrni poroki.
„Ojczyzna sie kurczy". Domovina se krči Poljakom, specijalno na Poznanjskem. Nemci neprestano pokupu-jejo posestva od poljskih plemičev. Tako je sedaj kupil Nemec F. Wagner imenje Bronjavi, katero je pripadalo poljskemu magnatu grofu Stanisl. Pljatem, za 950.000 marek; obsezalo je 2068 hekt. V Galiciji^ dobivajo imenja poljskega plemstva pa Židje v svoje roke. Židje so pospeševali pogin Poljske in to nadaljujejo posebno dandanes; poljsko selja-stvo propada, a poijska frakcija, s'epo orožje proti vsemu, kar je slovanskega, se pa zato ne zmeni.
Naseljenje v Prusiji. Berolinska „Statistische Cor-respondenz" je priobčila štetje pruskega narodonaseljenja od 1. 1890. Po teh številkah je govorilo tedaj v Prusiji nemški: 26,438.070 ljudij (iz teh 187, mil. luter. in 7V2 mil. rimo-katol. veroizpovedanja); po litovski: 121.345; po poljski; 2,816.657 (255.768 lut., 2,556.763 kat.); po mazurski: 105.753; po kašubski: 55.540; po ruski: 2.523 (551 lut., 1090 kat., drugih krist. 21, Židov 856) itd. „Dz;ennik Po-znanski" se huduje, da so pruski statistiki Mazure in Kušube ločili od Poljakov po narodnosti. „Галичанипг" odgovarja, da gališki Poljaki postopajo jednako, ko dele Buse na dve narodnosti, in bi bilo Poljake po istem sistemu deliti še na več različnih narodnih oddelkov.
V	Chicago se je otvorila 1. maja naj veča dosedanja svetovna razstava. Zastopani bodo na njej tudi razni slovanski narodi, in sicer po svojih ameriških naseljencih in po umetnikih, obrtnikih in njih izdelkih iz Evrope. Bazstava ima svoje posebnosti, kakoršnih ni imela še nobena izložba.
V	Nemčiji se je državni zbor razpustil, ker je znatna večina zavrgla vladno vojaško predlogo o dvoletni službeni dobi in povišanju števila vojakov. Nekaj mesecev je ta predloga vznemirjala ves nemški narod, ker mu grozi z velikimi novimi krvnimi in materijalnimi davki; prišlo je do pogajanj med vlado in pojedinimi strankami, in kancelar grol Caprivi se je uže za izpremenjen načrt jedne stranke udal, ko so v dan odločitve (6. t. m.) odklonili jednoglasno vladno predlogo, po večini pa olajšani načrt. Nič ni pomagalo Capriviju, da je slikal vojno, grozečo od Busije in Francije, a vidi se, da na odločilnem mestu hočejo doseči to, za kar so se upregli. Zato se je drž. zbor takoj razpustil, in za mesec junij so razpisane nove volitve.
Evropa pa pozorno gleda, kako se bodo nekako zamotane razmere v Veliki Nemčiji razvijale nadalje. — Se vedno menijo, da cesar Viljem, ki se je 1 uro razgovarjal s papežem v Vatikanu, je govoril tudi o nemških katolikih, o njih glavni
stranki, z namero, da bi iz Vatikana prišel pritisk na to stranko. Z druge strani poročajo tudi to, da je dosegel cesar Viljem posebno nuncijaturo za Berolin. Tudi to bi bili jako pomenljivo, in sicer tudi nasproti Avstro-Ogerski.
KNJIŽEVNOST.
ПоззЈ!* дохтора Францета Преш£рна. B Трсту. Тискож дн накладОп Доленчеве тлскарне 1893. Stranic 32 poleg zavitka s predgovorom in azbuko. Cena 10 kr. S to lično tiskano knjižico je skromni „prepisalec", ki se noče niti imenovati, izročil Slovencem „prvi" snopič na kirilico prepisanih Prešernovih poezij, in bode nadaljeval to delo, hitro ko se stroški povrnejo za 1 snopič. Prepis se je zvršil po načelih, po kakoršnih prepisuje Ламурскш v „Slov. Svetu" slovenske tekste iz latinice na kirilico. Prepisalec se obrača k mladini z besedami: „Prebravši v kirilici nekoliko domačih stvarij, priučite se jej do dobra še prej, nego v dveh urah. Koristi, od nje dobljene, bodo za našo knjigo neobjetne. Ona pokaže vam namreč pot do vzvišene starosl o venske, do bogatonarodne srbske in bolgarske in do še bogatejše, narodne in umetne ruske književnosti. Iz teh neosušivih njih studencev črpali boste 'živo vodo, zaklad za zakladom, osvo-bodivši se tujega duha, vdolbete se v slovensko knjigo ; vi si prisvojite slovensko slovenščino, in naš jezik iz vaših ust: „Jasno ko struna bo pel, zvonu enako donel". V nadome-ščenje apostrofa je prepisalec stavil r, za mehkim, ђ pa za trdim soglasnikom. Bodoljubom priporočamo to knjižico, da vsak naroči po več iztisov ter razdeli med temi, katerimi je namenjena na prvem mestu.
Kmetijsko gospodarstvo. Učna knjiga za kmetijske šole, ob jednem priročna knjiga za praktične gospodarje. Spisal Viljem Rohrman, pristav deželne vinarske, sadjarske in poljedelske šole na Grmu, Celje 1893. 1. Tiskal in založil Drag. Hribar. Str. VIII -(-130 vel. 8. Cena 50, po pošti 55 kr. Obseza zaglavja: sredstva za kmetovanje, uredba gospodarstva, cenitev gospodarstva, kmetijsko knjigovodstvo, in sicer jednostavno. Knjiga je prirejena za šolo in dom po učnem načrtu nižih kmetijskih šol. Pridejan je zaglavju ,.o ležečem premoženju" tudi kratek pouk o uredbi katastra in zemljiške knjige. Posebne praktične vrednosti in nekako novo bode našim kmetom, ki se niso šolali na kmetijskih šolah, za-glavje o cenitvi gospodarstva in jednostavnega knjigovodstva. Pisatelj niti ne omenja gospodarstvenih knjig, ki jih je izdala družba sv. Mohorja, potem jedne, ki je izšla v Dolenčevi tiskarni v Trstu, znamenje, da dosedanje knjige niso ustrezale namenom, za katere je izdelana sedanja knjiga. V njej je opaziti napredek tudi glede na jezik in tehniške izraze, in je sosebno slog jasen ; vendar bi priporočili temu in drugim pisateljem, ki se bavijo z raznimi gospodarskimi strokami, da bi, če ne zaradi stroke same, pa vsaj zaradi tehniških izrazov ozirali se na jednake knjige drugih slovanskih narodov, ker drugače ostanemo le pri besedah, katere rabimo doslej sami, ali pa katere smo skovali neposredno iz nemškega. Kar se dostaje slovničnih oblik, ostaje gosp. Rohrman pri zastarelih: arondirati, parcelirati, kapitalizirati itd.; tu in tam rabi pri dovršnih glagolih sestavljeni futur, namesto preproste oblike s sedanjim časom. Sicer so to malenkosti glede na stvar samo, in mi želimo, da bi se obilo razširila ravno ta čedno tiskana učna knjiga tudi med slovenskimi kmeti.
„Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko" imajo v 2. sešitku: I. Pečnik. Najnovejše izkopine z Gore pri
Šmariji. — S. Rutar: Nemško-slovenska starinoslovska terminologija. — I. Seheinigg : Slovenska osebna imena v starih listinah. (Dalje). — A. Koblar: Donesek k zgodovini pošte na Kranjskem. Isti: Drobtinice iz furlanskih arhivov. (Dalje). — 6. S. Robič: Kranjski mahovi. (Dalje). — Mali zapiski. Letnik stoji 2 gld. Naj bi ga Slovenci obilo podpirali!
Drobne Ude. Črty ze vsedneho života od Ignace Herr-manna. Druhe promžnene vydanf. Začelo je to delo v elegantni opravi ravno izhajati pri založništvu I. Otty v Praze. Cena sešito 20 kr. Bistri opazovatelj slika tu bolj zunanje, nego notranje, bolj družbeno, nego psihologiško življenje navadnih, med nami živečih ljudij. To drugo izdanje je bilo potrebno po 4 letih.
Rozhledij socialni, politicke a literarni, vydanim a redakce I. Pelcla v Chrudimi, seš. 5. Obsah: Nekolik myšle-nek o češkem statnfin prave. Napsal Al. M. Bšlsky. — Hrabč Tolstoj. Napsal Ed. Rod, professor na universite v Ženeve. Pfel. G. Dutka. —■ Moderni nazory o normalni vy-žive človeka. Dr. M. Musil. — Pojiš to vam' na život. Z E. Ginvvilla-Pietrovskeho preložil V&clav Horak. — Literatura. Dra. Durdika Dgjepisny nastin filosofie fecke... atd. Časove uvahv: 1. Politika (konfiskovano). 2. Socialni politika. Slovo o naših založn&ch. — O dozoru ke škole. Atd. -— Ta češki časopis ima temeljite članke in razprave, prištevati ga je k naj-zaresnejšim svoje vrste. Stoji na leto 4 gld., na lU 1. 1 gld.
Археологичвсшн Изв1;ст1л u Зам%тки. Pod tem naslovom začne izhajati nov mesečnik v Moskvi, ki bode dopolnjeval izdanje „Древностп". Urednik mu je izbran A. V. Orešnikov, cena pa mu je 3 rub. ne leto.
Начало Руси no сказанлмг современниковг ir кур-ганамг. Валвчпнскш 0. C. — Петербургг 1892.
Српске народне приповијетке сллјепса Раде Рапа-јића. Внјерно побилежио н за штамцу ириредпо Манојло Б. Кордушан. У Новоме Саду, издавачка кнвижарница А. Пајевнћа 1892. С. 50 stotek (helerjev, beličev).
Z ur Wiirdigung der altslovenischen Wenzelslegende u. der Legende vom heil. Prokop. Von Dr. W. Vondrak. — Wien 1892. str. 68 (Sitzungsberichte der kais. Akad. der Wissenschaft, phil.-hist. CI. Bd. 127. Vondrak presojuje v tem spisu zgodovino kirilometodijskega obreda v Čehah, ko analizuje staroslovensko legendo o sv. Venčeslavu. Sodi. da ta legenda je bila spisana na staroslovenskem jeziku okolo pol. X. veka. No, ko pride v našem listu na vrsto razprava o grško-slovanskem obredu, bode se videlo, kake vire je treba poštevati za sklepanje, kako se je širila cirilometodijska cerkev med Čehi in drugimi Slovani. Češki „Athenaeum", št. 7 t. 1. podaje jedro tu navedenega spisa.
IVestfalische Reform. Wochenblatt zur Pflege des Deutschtums und des ehrlichen Geschaftsverkehrs. Organ der antisemitischen Vereine Westfalens u. Rlieinlands. Preis pro Quartal 1 Mk. Erscheint vvOchentlich. Verlag und Expedition: Paul Schvvartz, Dortmund. Malokedaj navajamo mi nemške knjige, še manj pa časopise v književnem oddelku. Da pa priporočamo „Westfalische Reform* ne le Slovencem, ampak Slovanom v obče, je vzrok to. ker razpravlja ta list židovsko ali hebrejsko ali, kakor pravijo sedaj, antisemitiško vprašanje z znanstvenega, ne pa kakega strankarskega ali drugače omejenega stališča. Mi vsaj posebe poznamo dve glavni osebi, ki posredno ali neposredno vplivati na ta list, in ta
dva avtorja smatramo mi ne le strogima znanstvenikoma ampak tudi poštenjakoma prve vrste, poštenjakoma na znanstvenem polju, kakoršnih ni le med Nemci, ampak med narodi v obče, jako, jako malo.
Slovanom se je oboroževati vedne bolj z znanstvenim orožjem tudi glede na antisemitizem; kajti .judovsko vprašanje ne trka le na vrata drugih narodov, ampak tudi Slovanov, in ruska vlada, ki si daje uže mnogo in prva zaresno opraviti z židovskim vprašanjem, je še le pri začetku svojega postopanja. Tudi bi bili v Rusiji ukrepi nasproti Ži-dovstvu mnogo izdatniši, da bi se bili postavili takoj začetkom na praktične izvode znanstvenega antisemitizma. Antisemitizem avstrijskih nemških antisemitov je pristranski, ne-popolen, Schonererjev celo sovražen Slovanom; znanstveni antisemitizem pa, kakoršen se razpravlja v „Westf. Ref.",je Slov. pravičen in celo pozitivno govori ugodno o Slovanih, specijalno o Rusih. „Westf. Reform" priporočamo omikanim Slovanom; stoji kakih 70 kr. četrt leta, in je možno naročiti ta list tudi pri naših glavnih poštah ; v katologu poštnih novin ima št. 6881.
Die Ortsnamen am Fichtelgebirge und dessen Vor-landen, 2. Abth.: Slavische Ortsnamen. H. Grandl. Eger. 1892. V tem oddelku razpravlja vešči pisatelj nemška krajevna imena slovanskega izvora. Zgledi gora (Gorau, Goernitz), slatina, (Schlada), koza (Gosel), gvozd (Hvozdany Wosant, novoč. Bažantov) itd.
Dr. Mahniču.
V	II. zvezku letošnjega „Rim. Katolika", baveč se z mojo malenkostjo, ilr. Mahnič popolnoma prezira naloženo mu dolžnost da naj bi opravičil svoje laži, katere sem mu dokazala v 6. štev^ „SI. Sveta" t. 1. Dokler tega ne stori, ne bodem odgovarjala na duhovitosti njegovega poslednjega „Listka", v katerem z jako jasnim, praktičnim zgledom svedoči o visoki in fini estetiki, s katero blažilno presoja novejše slovensko beletristiko.
V	ostalem zahtevam tudi tu jedino še, da popravi svojo opo-mnjo, kakor da bi bila jaz s podpisom „Marijca" ali pod kakim drugim imenom doslej pisala v „Vesno"; tega nisem utegnila; a navskrižna Mahničeva načela me niso zavirala pri tem.
Jedino le „Marica".
Listnica uredništva: — e+a Pula (Istra). Pravo imate kada velete, da je nesmisao pjevati Hrvatu latinski. Istina je, neče da nam dadu, što je naše od starine: ali neka ne zaborave, što je rekao dr. Laginja škofu Flappu. Da ste nam zdravo i sretan! — M. B. v Ljubljani. Kar nam pišete o klerikalizmu, o tem se je uže razpravljalo obilo po narodnih novinah. Kaj hočete? „Gegen Dummbeit kampfen Gotter selbst vergebens". — „ Diogenes" v Mariboru. Vi nas prašate, ali razpišemo kmalu nov književni natečaj: Najbrže prav kmalu. — S. M. u Zadru. Pravo velite, da je Hrvatom i Slovencem biti složno boj, ako hoče biti „svoji". Do te smo sloge donekle več došli — napredujmo, kako smo počeli — pak što Bog dade i sreča junačka. Bog i Hrvati-Slovenci.'—B. Z. v Pragi. Vam se čudno zdi, da se naši zastopniki ne drže hrvatsko-slovenskega državnega prava. Nekateri pa so uže uvideli, da brez sloge ni rešitve, in ravno ti sodijo, da nas (sedaj) more složiti v bratski boj le skupno državno pravo. — Simpliciiis - Hrvat n Dubrovniku. Vaši su stihovi liepi, ali nijesu nego stihovi. Da ste nam zdravo! — Nekaterim gospodom v Zagrebu: Pesni, kolikor možno, pridejo v bodoče na vrsto. Hvala lepa!
„SLOVANSKI SVET" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za celo leto 4 gld. za pol leta 2 gld. in za četrt leta 1 gld. Za dijake in ljudske učitelje stoji celoletno 3 gld. 60 kr., poluletno 1 gld. 80 kr. in četrtletno 90 kr. — Posamične številke se prodajejo po 18 kr. — Naročnina, reklamacije in dopisi naj se pošiljajo F. Podgomiku v Trstu, ulica Fameto št. 44.
Tisk tiskarne Dolenc. —
Izdajatelj, lastnik in urednik Fran Pod go mi k.