V saboto popoldne Spisal F. Štrukelj fedno je imel Florijanov stric Martin rad otroke okrog sebe, samo !) jedenkrat v tednu je vse od sebe odgnal, to jo bilo ob sabotah popoldne, kadar se je bril. Pa so ga včasih nagajivci prosili, Ceš, saj bomo tiho, kakor' bi bili mutasti, in mirni kakor svetniki na altarju, toda stric Martin ni pustil nobe-nega v svojo sobo. Iz izkušnje je vedel, kako težko se je obriti, če so v obližju otroci. Ono leto je namreč Martina zob bolel, potem je pa otekel po desni strani lica, da je bilo joj. Seveda se tak ne sme briti, ker bi bil lahko oteklino zamočil, potem bi mu pa ostala za vedno. Tri tedne se torej Martin ni obril. V tem času je pa brada že precej zrastla, in Florijanka je Martina že dražila, če mu hoče brado splesti. »V saboto bom poskusil, nič ne bo treba spletati«, odrezal se je Martin ter se potipal po licih, ki so že skoro do cela splahnela. Sabota je prisla. Ej, to so bile priprave, predno se je Martin »pomladil! « Jožek, Nežika in Nacek — vsi trije so imeli dovolj opraviti, da so mu nanesli vsega potrebnega. (Takrat so zadnjič videli, kako se Martin brije.) Vrč vode, skledico kropa, milo, ogledalo, brisačo, potem dve stari knjigi za podlago — vse to je potreboval stric Martin, kadar se je bril. Ko je n« 121 s*- naslonil ogledalo na vrč, da je prav kazalo njegovo lice, vzel je počasi britev s police, potegnil jo nekaterikrat po jermenu, nazadnje še dvakrat po roki ter jo položil pred ogledalo na knjigo. Potem je slekel telovnik. Do tega časa so bili otroci še nekam mirni, a ko se je zadel Martin z milom mazati po obrazu ter bil kmalu ves izpremenjen, začeli so se smejati. Martin pa se je držal resno ter dobrovoljno miril s polglasnim »pš, pšt«. Martin vzame ¦varno britev v roke, skloni se pred ogledalo, poprime z drugo roko podbradek ter nastavi. »Jej, stric, to se boste urezali«, zbala se je Nežika, ki je ves čas zvesto gledala Martinovo početje. -*S 122 &*- »Pšt, pšt«, zaslišalo se je zopet in zapela je britev, Martinu pa je zmanjkalo pod nosom brk. Jožek pristopi med tem k mizici in se začne z milom mazati po obrazu. Martin ga po strani grdo pogleda ter sam pn sebi sklepa, da ga bo spodil, brž ko se obrije po desni strani, pa ta hip hode nagajivi Nacek z milom pomazati Nežiko, ki se mu brzo umakne in zadene ob Martinovo koleno. Seveda se je potresel zato ves Martin z glavo vred in prav pošteno se je urezal. »Saj pravim, no, in še rečem«, zagrmi sicer vedno dobrovoljni Martin, »pri tej priči iz sobe!« Vrata odpre, prestrašeni otroci zbeže, Martin pa sc zaklene, in dolgo ga ni bilo na izpregled. Moral je neki kri ustavljati, saj je znano, kako rada kri teče, de se človek z brjtvijo ureže. In od tiste ure se Martin vselej brije pri zaprtih vratih. Z otroki je sicer dober, saj ve, kakšni so, samo gledati ga ne smejo, drugače kakor čez špranje pri vratih, ali skozi okno. »Zakaj se pa ravno ob sabotah brijete, stric?« povprašala ga je nekoč Nežika. »Zato, da se za nedeljo pripravim«, odgovori Martin. »Ob nedeljah si moramo olepšati dušo in telo. Dušo ozaljšamo z molitvijo, z miloščino — zato dajerno v cerkvi v pušico — in s tem, da prejemamo svete zakramente; telo pa polepšamo z boljžo obleko, potem bolj se umijemo, lase počešemo in obrijemo se, kar nas je bradastih. Tako sta duša in telo ob nedeljah lepša in to se spodobi na Gospodov dan.« »Jaz se bom moral tudi kmalu obriti«, oglasi se Nacek. A vse se mu smeje, najbolj Nežika. Martin pa pravi: »Nekaj podobnega te bo letos doletelo, če se boš marljivo učil. Pri 1 prvi sveti izpovedi boš tudi takorekoč porezal od sebe vse, kar je pognalo napačnega. Tako se boš ti obril, tako, ljubi moj, za britev pa, s katero se boš bril po bradi, še nič nikar ne skrbi.« »0, saj ne bom!«