M LA DIK A
Kdo mi sledi?
Od doma v svet. In kdo z menoj potuje, ostavljeni siroti kdo druguje, kdo mi sledi ?
Samotna in brezpravna tu na cesti stojč prebiram jagode bolesti,
Premišljam dni,
ki sem jih davno, davno preživela, ko še detinstva doba je vesela cvetela mi,
ko še detinstva doba je cvetela, ko me je mati s svojim srcem grela in pela mi.
Zdaj daleč, daleč je vse to za mano... Pribodnjost medlo zgrinja pot pred mano •n jaz ne vem,
kaj v prvi uri zanaprej me čaka, ne znam nameriti med svet koraka k tujim ljudem.
Kje me pogled prijazen v svetu sreča, , k’ mu namen je sotrpina sreča, iskren pogled,
k’ ga le beda in uboštvo vnema ln je sočutje in uteba dvema, v sorodnost sled?
In če mi sestre ni in ne družice, in če na svetu zame ni pravice,
— čemu živim?
Če ni rešitve iz te strašne ječe, čemu zaklepam želje hrepeneče v prsi, v srce?
Če pa prežijo pred menoj volkovi in če za mano se vrstč grobovi,
- kje cilj zame?
In če utebe ni in ne pokoja, čemu darujem mlada leta svoja, svoj žar in čar
brezplodni borbi za drobtino hleba? h h, ali toliko trpeti treba za milodar?
Naj bom li nezapaljena grmada, ki vase plamen bi sprejela rada, da zagori
in s svojim žarom zvezde bi prepregla, na jug in sever, vzhod in zahod segla, na vse strani?
Kdo za menoj gre, bratski mi zakliče, da se razleže čez domače griče:
Kot jaz si ti! ?
Kdo z mano gre? Li angeli srebrni v nagnenjih svojih, li demoni črni? Kdo mi sledi 7 ...
Stano Kosovel.
GLORIOSA. POVEST. IVAN PREGELJ,
hiši tete Katre je šumelo zamolklo življenje. Domači so bili brez mrliškega o-glednika urrMli, in pre-obtekli rajnico, prekrili ji nato oder z belimi domačimi rjuhami in jo položili nanj Ikakor na postelj. K nogam so ji položili piisan krožnik, edini
v	hiši, na krožnilk bllagoslloivfljene vode in o'jčno vejico. Ob oder so postavili dve goreči sveči na svečnik, ki so jih bili otroci prinesi s faire, !ko so šli oznamiit itetino smirtin naročat zvon. Ko so vss uredili, so pokropili in šli svojim delom, za kravami in pičo prašičjo, za kuho in peko. Gospodinja je zamesila moke, zakurila peč in pekla ves dan do večera. Bil je kruh v rna/lih hlebih, ki so ga dajali otrdkom in ljudem, Ikadar so prišli zvečer Ikropit in varovat.Gospodar Lipe, iki se je bil vrnil odpočit in veder, je prinesel iz shrambe domačega sadjevca v pleteni steklenici, pijačo za moške, proste in pogrebne stroške in se je odločil da počaka na pogreb. Domači so mu ponudili najllepšo sobo za spanje a on je hoitel prenočiti v dolini na fari. Tedaj je rekla Slavica:
»Prav. Le pojdita s Heleno v dolino. Mene ne spravita nocoj doli, sem že dovolj hodila.«
Pozmilk jo je pogledal nekako pomilovalno.
»Ne poznaš še kmetiških postelj. Pa tudi tega ne veš, kaj se pravi spati v hiši, kjer varujejo mrliča.«
»Saj ne bom z mrličem skupaj spala,« je odvrnila Slavica,» in z vama v eni sobi tudi ne maram, žlahita goni žlahfta doli. Jaz za se sem se že domenila s sosedovo Mino. Storita zdaj Ikakor misllita.«
Helena je položila možu rolke na rame.
»France, daj, pa ostaniva še midva,« je prosila.
»V napoto bomo ljudem,« je ireikel rahlo nevoljno. Toda Lipe, ki ga je slišal, je rekel:
»Kakšna napota? Eden nas leže za dve noči kamor je. Saj spanja itak ne bo veliko, ker bomo varovali. Ali smo si tuji, da bi si ne postregli?«
Pošitena samozavest je govorila iz kmetove besede, Pozniku je obrobil dobrohotno bridek smehoistnice in se je obrnil proti ženi. 'Poda Helena ni videla, da mu je ležala zaupna beseda na ustih in je rekla:
»Zares, Franoe, daj, povarujva še midva rajno teto. Daj, isaj je zaslužila. Za itisto žaloist, kaltero si ji storil, ko nisi hotel biti duhovnik.«
Mož je pomilovalno prilkimal in ;reOcel:
»Da ti škodilo ne bo in se kesala ne boš.«
»Ne bom se, France.«
»Le ne obljubljaj prezgodaj,« se je nasmehnila Slavica. »Jaz razumem Franceta in sem za svoj del mirna. Ti pa boš doživela....«
»Naj doživim,« je menila trudno Helena. Kaj je bil strah pred nadležno živalico spričo njenega hrepenenja, ki jo je vleklo ik možu, s katerim bo tako sladko sama v neznanem prostoru, prvikrat v neznani postelji, srečno, mirna, njegova, kakor v 'tisti davni prvi noči, ki ji ni prinesila veselja in je bila tako daleč, da jo je jedva še v sanjah dosegla....
»Saj si ti prva silila, naj ostanemo,« je rekla čez trenotek Slavici.
»Zaradi fantov.« je odvrnila Slavica vedro, »prav všeč so mi. Čudno zijajo vame, pa se me ogibljejo, ikakor da sem iz stekla. Zelo pogumni ljudje.«
Hipoma se je obrnila ik Pozniku in ga prosila za petnajst goldinarjev.
»Imam neko kupčijo,« je rekla, iko ji ie dal, si poljubila roko, v katero ii je bil dat denar in prhnila k sosedu. Poznik in Helena pa sta Ikre-nila preko brega po klancu večeru naproti. Solnce je ležalo nizlko nad obzorjem. Doline so se bile že davno ovile v modrikasto senco, iz katere iso jelkali glasovi pastirjev, mukanje živine. Ko je solnce zašilo, je jeknil globoko od fare zvon.
»Boš videla ,kako naglo se tu gori zmrači,« je rekel Poznik in pogledal na nebo, ki je bilo posuto z razredčenimi meglami.
»In nebo cvete,« je rekel, »vreme se bo sprevrglo. Zadnje dneve poletja imamo.«
Gladek, pokošen 'laz se je prelil v ljubeik prelaz pred njima. Pod potjo, ki je šla čez, sta tostran in onostran izvirala dva vira,- eden v molkri senci večera, drugi v soju ugaslega soln-ca. Nekaka čudna skupna misel je tedaj združila moževo in ženino roko. Helena je zašepetala:
»Uboga vfirčka. Iz enih tal jima je pot vse dalj in narazen.«
»Res,« je vzkliknil Poznik. » Nobena naravna prikazen me ne gane tako močno kakor razvodje. Pomisli, ta vodica gre v Lahe in ta v Ruse in Turfke.«
Helena se je rahlo nasmehnila:
»Geometer si, poezije ne poznaš.« In začela je govoriti iz Jenkove lepe pesmi:
»Na dvoje grešita pota, na dvoie vedno bolj navzdol.
Končala teka bota a videla se več nikol.«
»O kom pa govorita,« se je oglasMa Slavica za njima. Poznik se je ozrl in rekel hladno:
»O izvirkih.«
Potem pa je kakor prebujen pogledal P° ženi lin rekel:
»Lej, zdaj razumem. Končala 'teka bota a več se videla nSkol! Kaj meniš. Ta naša teta Katra. Nelkaj takega je doživela in do smrti je pomnila.«
»Ali ti je sama povedala?« je vprašala žena.
»Sama. Povedala mi je vse svoje življenje. Strašno mi je zaupala.«
»Ali ti je prepovedala pripovedovati,« je skoraj tožilo iiz Helene.
»Ne,« je rekel, »pa saj vse nič posebnega ]>i. Zate namreč ne, le zame, ki sem jo od mladosti vajen bil.«
Helena ni odgovorila. Slavica pa ie rekla:
»Kaj ne, takega fanta je imela, da ga je marala, pa sra ni dočakala..«
»Ga ni marala več,« je popravil Poznitk, da-Sl ie še davno po smrti jokala za njim in bila celo njegovemu otrdku za botro.«
»France,« je vzkliknila Helena, »aili je bil tvoj oče?«
»Moj oče,« je odvrnil miirno in dejal odločno :
»Več pa ne izprašuj.«
Helena se je stresla, kakor da jo mrazi in se s/tisnila pod moževo pazduho.
»Pojdimo nazaj,« je rekla nato. In ko je V|idela, da stojii Slavica čudno mirno in sitrmi v večer, je zaklicala:
»Ali ti Slavica ne greš?«
»Grem,« se je clkjenila deklica. Poznik se začudil resnemu izrazu v njenem licu.
Stopili so po poti nazai. (koder iso bili prišli- Ko so bili že blizu selišča, se je Poznik se enkrat oznl po Slavici ;in vprašal:
»Pa si spet enkrat resna, Slavica. Ali se ne moreš zaupati?«
»Neumnosti:« je zamahnila deklica z roko. Potem pa je dodala mehkeje:
»Pripovedovati baš ne umeš, a kar poveš 'e vendar ganljivo.«
»Lepo je«, je popravila Helena.
»Kako se ti hlini,« je sunila Slavica Poz-£*ka pod roko. Nato pa je stegnila rolko in pokazala navzdol čez laz. Po žlebasti in globoki poti, ki so jo dolble človeške stopinje dn vodovji se je premikalo nefkako čudno, podobno brunu, tako, da se je zdelo, da samo leze nav-j^or. Zlait križ je ležal na črnem birunu, človek, je nesel breme, je ves tonul v globdkem jar-Kovitem potu.
»Rakev nesejo za teto,« je relkel Poznik, NaJto je pokazal preko globeli: Ikjer so gibale male gruče ljudi:
»In od tam se že odpravljajo kropit. Dve 11 ri bodo hodili.«
I edaj je padel mirak, hipno, kakor je bil Drej napovedal Helenin mož....
*	#
Sedli iso med resno družino, Iki je bila prišla kropit In posedla po klopeh ob stenah vse okoli mrliškega odra, na levi dekleta, na desni fantje, kraj peči moški in ženske in na peči otroci, ki so otepali kruh. in hodili s peči pit vo-'-‘0. katero so zajemali iz vodnjaka pred hišo. ~°lj znani so sedli v kuhinji za veliko ognji-,Ce< z golimi prsti so segali po oglje v žerjavico ln si zažigali vivčke za polglasen pogovor. Zu-
naj je bila legla noč. Prijetno je dramil vonj sadjevca, tki ga je domačin po vrsti nalijal kropilcem in farnemu ogledniku, -iki je že napol o-močen sedel v zapečku in so otroci silili vanj, naj pripoveduje o strahovih. In se je otresal, da ne ve kaj, ali pa, da naj določijo ali o zlati gon ali medeni dolini in da je o zlati gori daljša, o medeni dolini lepša. Ko pa je začel praviti, je povedal o človeku, ki mu je železen drog prebil skozi tla in se je po vrvi spustil za njim in
prišel v samo peklo.......
Helena je z mirnim nasmehom posluhniia preprosti pravljici, potem z vedrim zajemanjem oprezovala ljudi, skušala biti domača a potem kakor v zadregi iskala moževe bližine. Slavica je bila sedla med dekleta >in čebljala ž njimi, preskušala rned pršiti blago njihovih kril in predpasnikov. Ko pa se je začela dolgočasiti, je rekla začudeno:
»Kaj, ali pele ne boste nič?«
»O bomo,« so ji odgovorile dekleta. A prej bomo molili.«
Slavica se je dvignila k Heleni in ji rekla: »Dolgčas.«
Tedaj pa so začeli moliti. Bila je dolga molitev; dodajali so roženkranslkim delom še molitve, ki jih Helena in Slavica nista nikoli sii-šaila; staroverske besede so ju dražile, skoro vznemirjale:
»Precantana devica, zaljubljeni božji ženin, nesrečna dušica, frdamana naj ne bo...«
Slavica je zdehala. Nihče ii ni zameril, saj so tudi drugi dn še na glas sredi molitve:
»Zdaj iin vselej in ob naši smrtni uuuuri «
Helena se je bila rahlo naslonila ob moža. Z ustnami je molila a v njeni duši je bilo vse tiho, dobro. Nobene želje, nobene žalosti, veselje trudnosti in mirne vesSti. Poznik se je bil s čudnim ganotjem zamislil v trde mrtve poteze tete Kalfcre na odru. Bil je obraz kakor rezan iz hrastovega, lesu: poznal je anatomijo telesa In je videl, da je bila teta svojčas lepa. Čudno ganotje ie rastlo v njem in sd je govoril s svojo besedo v besedo, ki so jo molili dkoli njega: »Kako ti je? Ali sii še naglušna in je stara nevolia v tebi nad domačini, da so lajali vate? Ali ti je po meni dolgčas? Teta, ne huduj se. Saj sem ires prekleto malo mislil nate. Skoro prav tako malo kakor mislimo na Boga, mi veseli telesniki, mi satiri, kakor bi rekla Helena mi materialisti, kakor učita naš župnik in Mahnič. Pa saj veš, kako je. Saj veš, da raje zinem desetikrat »hudič« tjavendan, preden enkrat od-grebem plast prahu raz srce,«-ki ga boli da ni in ne more biti tako na svetu, kakor hi prav bilo in nikoli ne bo. Teta Katra! Zdaj vem, da vse razumeš in veš, in da si zato tako pdkojna, ker vidiš, kaiko je moralo bitii in bo moralo biti in si vzela seboj, kar si edino imela, svojo dolgo žalost, svoio pokopano veselje, svojo močno voljo, ljubiti in biti dobra in biti pa prav vedno taka, kakoršno te je Bog ustvaril. Teta Katra! Saj res ne vem, ali sem dober ali sem slab, ali sem ti bil po zaslugi hvaležen ali ne in ali nisi morda sama v .sebi očitala, da si mi
več dala, kakor sem vrnil. O moj Bor, teta Katra, saj 'te raje mislil ne bom, saj bi predaleč zašel; lepo pri vrhu te bom vzel in te umel in ikadar bo meni smrt do grla stopila, bom rekel in zaklical: »Teta Kaitra, kierikoli si in četudi si še naglušna, čuj me. prihajam....«
»Norčavosti,« se ie prebudi] fin domislil:
»Lipe ima idober sadjevec.«
Tisti hip se je molitev ljudi prelila v pesem o rožmarinu in smrti, o Mariji, materi nebeški, tolažnici varnih dušic, o Jezusu vrtnarju, o trudnem romarju in romarici, o daljni trajži in bridjki .poti in še v tiho žalost zadnjih Kri-stovih besed. Domači gospodar ie stopil še enkrat mimo Rostov in jim stregel s sadjevcem, gospodinja, je rezala kruh, male hlebčke so bili že pozobljaM otroci. Poznik se je vzdignil:
»Pozno je, Helena.«
»Ne dremlje se mi še,« je odvrnila a se dvignila. Stopila »ta iz ljudi pred hišo. Svetle, kakor žive oči so utripale zvezde v višini.
»Zares, vreme se bo spremenilo,« je menil Poznulk.
»Hladno je,« ie odvrnila ž«na. Nato je zaprosila :
»Prav, France, pojva spat!«
»Slavica je še notri,« je rekel.
»Pusti, jo, saj si zna sama pomagati,« je odvrnila čudno samoljubno.
»Vsaj 'lahko noč ji bom še voščil,« je menili in je šla ž njim iin sta pustila kropilce in Slavico med njimi. Domača gospodinja ju je povedla v spalnico. Bila je soba pra.v nad sobo, kjer je spala teta Katra. Zamolkel šum je prodiral pod in sta utonila v teh glasovih in spancu, iki ie legel v sobo sladek, neviden, .kakor mirnost njiju teles in pokoj njiju duš....
Ob prvem dnevu je bušila Slavica k njima, neprespana, nevoljna, srdita.
»Spite,« je vzklilknila. »Jaz pa Mso noč niič. O presneita Mina. Zaiklela se je, da nima bolh, pa je bilo vse živo po meni. Zares, Ikar jezna sem nase, da sem povrhu še Ikupčijo sklenila ž njo.«
»Kakšno kupčijo pa?« je vprašali Poznilk.
»Boš že videl,« je odvrnila. Obrnila se ie na peti in rekla:
»Zdaj pa vstanita, kaj se bosta cartala. Zunaj je zarja kalkor ogenj.«
»In jutri bo dež,« je menil Poznik.
Slalvica je odprla ivrata in šla.
»Poljub,« je prosila Helena in mož se je
sklonil nad njene hrepeneče ustnice.........
♦	*
Naslednje jultro so pokopali s črno mašo teto Katro. Poznilk se ie poslovil na fari od znancev in se odpraviil z ženo in Slavico v krčmo, kjer je bil pustil konja. Naročil je krepek zajtrlk in sobo, da se ženski vsaj malo preoblečete in počešete, Zajitrk jih je do dobra oživil. Nalto ie šei Poznik zapregat, Helena je obsedela za mizo, dokler ie ne pakliče. Slavica je izginila še enkrat »napravljat svojo toaleto.«
Voz je stal pred hišo. Poznilk je bil poravnal račun in se odpravljal da sede na voz.
»Pa kje je,Slavica,« je zaklicala Helena.
»Slavica,« je zaklical še Poznik.
Tedaj se je zahihitalo pred njima. V nekako gorjansko narodno nošo oblečena, košata in krepka je stala Slavica pred vozom.
»Aha, kupčija,« ise je zasmejal Poznilk.
»Moj Bog,« je vzlklilknila Helena, »pa prav za zimo se je opravila.«
»Naj se. koliko pa še imamo poletja,« je odvrnila Slavica. »Ali mi ne pristoja? Kaj?«
»Prava koroša si.« je rekla Helena veselo. »Ti nič ne deš,« se je okrenila Slavica k Poz-niku:
»Ti povej, France.«
»Lepa si. Lepše čeče ni v naših krajih«
»Ali si slišala?« se je obrnila Slavica k Heleni in lezla na voz v svojih težkih volnenih krilih.
»Pa prav taka bom šila k poroki,« je zaklicala. Poznilk ie sedel, potegnil vajeti in so vozili v mežikavo lep dan. ne kakor s pogreba, kalkor s svatbe, ki je bila šumna in vesela...
Vlil.
Bila je cesta, da se je človeku srce smejalo in je Poznilk z vidno zadovoljnostjo uravnaval hitrost konja, zaviral iv klancih navzdol In popuščal vajeti v klancih navzgor. Potnilkii so mogli mirno uživati bregove in doline, skozi Ikate-re so se vozili.
»Saj se ne mudi,« je rekla Helena in Poznik je prikimal in užival z ženo in lepo svakinjo.
»Krokamo in ne vozimo domov,« se je obrnil Ik ženskama, »tako malo se nam mudi.«
»Naj bo. 2atepejo oblaki naše hribe, cel teden bomo čepeli v sobi, preden sine solnce. In ko sine,« je čustvoval dalije, »saj nebo polzi v zimo in mraz.« In še je mislil: »Če bo Helena dojila bogve, da jo vzamem drugo lleito v ;a žalostni jesenski čas na jug med Lahe. da bo ogo-rela in si krvi zredila, Iki jo bo dala življenju, ko se bo odtrgalo iž nje.«
OzrljS£ je po ženi in vprašal:
»Ali bi kaj rada. Helena?«
»Nič,« je odgovorila.
»Meni daj cigareto,« se je odzvala Slavica.
»Trabuko če hočeš,« je odvrnil.
»Ne,« je .relkla, »trabuko boš dal, ko se bom preoblekla v fanta!«
»Poklic si izgrešila,« se je nasmehnil, »za igralko na oder bi bila šla.«
»Kar še ni, se še laMko zgodi,« je odvrnila. Nato pa je vzdihnila :
»Ali ig tudi vama 'tako vroče ko meni?«
France in Helena sta se ji smejala in se je hudovala.
»Kaj se smejeta? Žejna sem, bogve, in bolhe imam. Salamenska Mina! Vesta Ikaj. Kar voz bosta ustavila, da stopim kam v grm in se spet preoblečem.«
»Kar daj,« se je smejal Poznik ln pridVžal Ikon ja.
»Poženi,« je odvrnila, »kaj pa misliš?«
»Težko ti je streči,« je del Poznik, »Boga hvalim, da te nisem dobil za ženo.«
Delkletu so blisnile oči:
»Ali misliš, da bi te bila marala, če bi me bdi snubil.«
»Morda bi me bila,« je rekel šegavo. »Takrat še nisi videla Rosandiča.«
Ni odgovorila. Poznik je gledal na (konja, da hi se izognil vozu. Iki mu je prihajal naproti izza ovinka. Hipno se je vgseilo zravnal na se^ dežu, segel po iklobulk in zamahnil vozečim se naproti.
»Matija, Lojze, Jože,« je mrmral. V resnici iso bili njegovi dragi prijatelji, gorjanski župniki in viikarji; Matija je vozili. Lojze ir. Jože sta udobno sedela v koleslju.
»Vsi zdravi?« je vprašal Poznik, ko so bili vštric.
»Deo giratias.«
»Moja žena in svalkinja,« je nato predstavljal, župnik Matija, župnik Lojzke, vikar Jože.«
»Poznam,« se je naklonila Helena, »moj mož mi je veliko pripovedoval.«
»Dobrega pač malo,« je rekel Jože, Iki Je motril nekam nezaupno Slavico v gorjanski zimisiki noši.
»Zakaj me nič ne .obiščete?« je vprašal Poznik.
»Pa daj ti nas,« so odgovorili v zboru. Potem s£Lse smejali, 'si segli v roke in se ločili. Poznik se je ozr.l za njimi. Tudi om so se bili ozrli in Lojze je vihtel izzivalno zasmehljivo Pest iigralndh listov.
Nepričakovano snidenje z davnimi znanci ie znova oživelo vesdje potujočih. V šali in hudomušni zbadljiv)ki .so Drešli dobršen kos poti 'in ustavila pri znanem krčmarju, kjer so se okrepčali. Od bJižnje podružnice je zazvonilo poldne. Dan ni bil 'več prijeten. Sopairica je težila, nebo se je prevleklo z meglo. Dim je metalo po tleh. Slavica se je bila naslonila v kot in zadremala Potne Ikaplje 5>o ii visele na lepem čelu. Ko se ie zbudila, je bila vsa iz sebe od zoprne vročine in je hitela h (koritu in si umila rolke.
»Daj no, sleci se že,« je rekla Helena.
»No,« je odvrnila Slavica. »To malo poti bom že še preneslla. Svojo šalo hočem imeti.«
Sedli so zopet na voz in vozili leno skozi soparico, Iki je ilila nekod izpod megle, ki se Je enakomerno gostila pod sollncem.
»Hvala Bogu, da bomo le pred dežjem doma,« je relkel Poznik, »lepo mu bomo ušli. U-boga teta. Kakor da je vedela, kdaj ji je umreti.«
Helena in Slavica sta bili utihnili. Vesela Vožnja je postajala nadležna. Tedaj pa je Poznik zamahnil z bičem predse in dejal:
»No, otročiči v četrtu ure smo doma.«
Nato je užgal po konju in ga vzdramil v
dir. Prešli so mimo trat, Ikjer so zadnjič silišali prepelico, čez mošt v vas, kjer jih je bil pozdravil prvi petelin. Potem so lezli v breg iri vrhu brega so se razvili v zadnji, veseli dir. Na nebu pred njimi izza gore so se gafcili prvi težki in umazani oblaki; pogled na Peči na desni jim je jemal težak mrč...
Poznik je pridržali ikonje. Slavica je planila iz voza v kuhinjo in. se postavila na vratih pred sitaro deklo Meto in zaklicala:
»Mati, par kopunčkov imam na prodaj.«
Meta jo je hladno premerila s pogledom in rekla:
»Sama ti jih prodam, če jih vzameš.«
»Mati, pet funtov vaga en sam,« je govorila Slavica.
»Lažeš se baba,« je jeknila Meta, »ali pa si znorela.«
»Baba mi je reklla,« je zarajala Slavica in skočila v očetovo sobo in se smeje vrgla v stoi pri rrjizi. Hipoma pa se ie prenehala smejati. Zagledala je pismo na mizi, ki je bilo naslovljeno nanjo. Odprla ga je, preletela z očmi in prebledela. Potem je planjla kvišku in prhnilajie-mo mimo Mete, maitere in Helene v svojo sobo.
Ko je pnišla čez uro nazaj, se je bila preoblekla in je bila resna in zamišljena.
»Imenitno si .povlekla Meto,« je rekla Helena. Ona pa je samo zamahnila z rolko. Tavaia je po prostorih, potem je rekla, da je trudna, da jo glava boli in da ne bo večerjala. Meta ji je skuhala lipovca z medom. Mati ji ie ljubeče potegmiila križ čez čelo. Nato je šla.
Zunaj se je bilo nebo povsem pooblačilo. Večerilo se je čudno zgodaj. Težko je ležalo v zralku in na dušah. Voda je čudno grgrala iz ceivd v (korito sredi trga.
»Povodnji dobimo,« je rekel Košir Pozniku, »bojim se za jez, že spomladi je komaj prenesel. Pisal mi boš, pa se (lotim poprave 'kar pozimi, naj stane (kar hoče.« ...
Slavica je bulila v somrak pred njo. Pismo, ki ga je bila dobila, je bila strgala. Sk.ozi temo je vendar vpilo v njeno dušo:
»Gospodjice, ja Vas ljubim, ljubim do očaj-nosti. Zašto pobegoste? ... Vaš nesretni »južni brat«!«
»Zakaj sem bežala?« je trpela deklica. »Zato ker si živinski, nasilen, da sem se te komaj s sabljo ubranila. Maram zate! Pusti me pri miru. Zakaj siliš za menoj? In če bi morala srce izruvati iz prsi, ne maram te, odkar te poznam .. .*
Vroče obilne solze so jo polile. Iskala je k Bogorodici, ki je tonula v mrak. Zunaj je za- . bobnel prvi daljni grom dolgo, strašno.	'!	•
Komaj slišno je začelo deževati...
(Dalje.)
SOPOTNICA. POVESTI O STRAHOVIH. FRANCE BEVK.
1LA je noč tako temna kot vrag, samo slko.vir je skovikali v gostem vejevju, le kamenje se je valilo pod nogami kot mrtvaške 'lobanje, le moj bledi sopotnik, ki se mi je pridružil na poti, je kašljal in plaho trepetal pred menoj. Kdo se je, bal drug drugega ?_On mene alii jaz njega?
Ko sva prišla na virh prelaza do znamenja nagle in nepr e videne smrti, na katerem je bil naslikan ilovec, ki pada v prepad, sva se pogledala.
Bila sva živa človelka, niti duh in r.iti pošast. Oddahnila sva, sedla na kamen in moj sopotniik je spregovoril:
»Ne zgrozite se, nekoč sem doživel nekaj talkega — isaj Vam bom povedal... Pred leti sem šel ob pozni uiri po de tej poti in na mestu, kjer sva se danes dobila, je stopila predme črna postava, zato sem tudi nocoj odskočil, ko Vas sem zagledal.
Bila je ženska, to sem <vudel koj, ženske pa sem imeli rad, kaj šelle, da bi se jih bal, zato me je minil strah v hipu iin pozdravil sem jo, ona pa mi je odgovorila s sladkim glasom..Krd mi je za-plala po žilah, videl sem njen stas, njenega obraza nisem videli, čuden pajčolan in ilasje so mi ga zakrivali. Le njen pogled sem vjel, bil je kot iskra, ki prodre vse stvari. Kaj podobnega še nisem viidel.
»Kam greste, gospodična?« sem vprašal.
»Črez hrib,« je dejala, isto pot kot midva nocoj in šla je vedno za korak pred mano, da je nisem mogel videti v fliice, niti se je dotakniti z rokavom svoje ob/teke.
In zopet isva molčala. Kljub čustvu neizmerne simpatije do ženskega bitja, ki sem ga ta hip občutil srečavši jo v samoti in noči, nisem mogel načeti razgovora. Moja narava je bila. da se je vnela ljubezen tam, kjer je biila priložnost. Ubral sem zato najslajši glas in dejal:
»Kako da hodite todi dn ob tei uri.«
Čisto mirno je odgovorila: »To je moja navadna pot.«
Odgovor me je osupnil. Po naglasu ni biila daleč doma, po stasu še mlada, največ dvajset let, po obleki ne po najnovejši modi opravljena. Poznala je vsak grm, vsak kamen, vsako koreninico. Skakala je kot srna in ni se ozrla.
Šla sva preko globokih črnih senc, mimo strašnih skal in okleščencev, ki so v terni izvabljali mravljince po životu, toda niti za hip »e ni ustavila njena noga.
»Ali smem vedeti Vaše ime?«
In odgovorila mi je po žensko: »Uganite, če morete.«
Ugiba] isem pol ure, brez sape, leteč za njo, padajoč na tla in loveč njene stopinje, ki se niti niso pogrezale v blato kot moje. Pot mi je tekel s čela, ona pa je ob vsakem imenu odmajaia z glavo in dejala: »Ne.«
Tako sva šla dalje iz klanca v kilanec, kot bi lovila drug drugega. Nazadnje je spregovorila resno, kot da se ie naveličala mojega ugibanja.
»Ne uganete.«
»Zakaj ne?«
»Ker nimam imena.«
»Kako pa Vas Iktličejo?« sem se zavzel in hotel postati. Ona je šla dalje.
»Kdo naj me (kliče?«
»Starišii...« sem hitel za njo.
»Nimam jih ...«
»Domači sploh.«
»Niimam jih ...«
»Tedaj ljubček ...«
»Nimam ga!« je skoraj zavpila in bežatla pireko korenin in kamenja. Osupnil sem. Kdo je ta ženska? Kaj išče todi? Nikoli me ni bilo groza pred žensko, ta hip je zlezlo nekaj groznega vame. Spomnil sem se na vedomce, na ljudi, ki se vicajo, na ukleta bitja in na vse strahove, a vendar je ostala pred menoj ona s svojim skrivnostno zakritim obrazom ženske, ki je plašna iin vesela moje bližine ter beži v zatišje Zdelo se mi je, da sem opažal njen smeh, ki je imel nekaj čudnega na sebi. Zopet so se zasvetile njene oči kot iskra, padle na kamenje m vgasnile. Ali se mi je samo zdelo tako.
Ko sem se prepričal, da pravzaprav ni nič čudnega na nj;i, sem ji dejal:
»Cemu potem hodite todi?«
Čuden vzdih kakor iz dna groba se ji je izlil iz prsi. »Iščem — njega.«
»Koga?«
»Njega,« je bil odgovor in na zopetno vprašanje nič več. Zopet je šla procesija čudnih predstav mimo mene in ko sem zavrgeii vse, sem zopet izluščil iz tega predstavo dekleta, ki je morda zapuščeno in žejno ljubezni. Ta misel me je omamila. Začel šeni razgovor, ki mu ni odgovarjala, a vendar se mi je zdelo, da se je komaj čutno oprijemal njenega srca. Šla je počasneje, omahovala je.
»A>li niste še nikolii ljubila?«
»N-ne,« je dejala obotavljaje po žensko, hoteč zatajiti vso preteklost.
»Pol življenja ste izgubila.«
(jovoril sem mehanično, skoraj nehote, nevede, kaj govorim.
»Zakaj?« je zašepetala in zopet sem čutil njen pt ded. Morda sem se samo domišljal, da je bilo v tem odgovoru obillo dekliške otožnosti.
Čutil sem, da sem jo premagal. Tisti čas sva dospela na vrh prelaza, pred ‘to znamenje. Obstala je, svetloba je padala nanjo. Obraza ni
pokazala. Zdelo se mi je, da je prišel trenutek, ko je beseda dopolnila vise. Približal sem ise ji rahilo in ise dotaknil od zadaj njenih rok.
»Sediva za hip.«
»Ne morem. Vrnem se.«
»Cemu?« sem se zavzel, Nato sem hitel v bojazni, da mi ne ubeži ugodni trenutek.
»Pogllejite me za hip.«
»Ne smem.«
»Zalkai ne?«
Njen obraz je bil obrnjen proč od mene, uprt .v tila. Obstal sem Ikot pribit. Zdelo se mi je, da sem slišal 'le šepet njenih ustnic; besed nisem razumel... Še danes so mi tajnost. Morda so Povedale vise. Mrzel pot mii je šel po telesu. Toda v rolkah sem čutil mehke gube njene obleike...
»Poljubiva se!«
Tedaj se je zgodilo nekaj strašnega. Bilo mi je, kot da so se vse sence naokrog pripognile do tal kot ptred boginjo groze. Njeno .telo se je okrenilo proti rnenii, njene oči so me zabodle...
Bil sem slep lin gluh ... Hotel sem, da je ita trenutek moj. Objel isem jo krog pasu in jo privil nase... V tistem hipu je bil razgaljen njen obraz, nagnjen nekoliko nazaj, kot obraz žen-
ske, ki v sladostrastju pričakuje prvega dotika ustnic. Pajčolan se je razgrnil, lasje so plani*: nazaj, mesto dekliškega obraza, ki sem ga sanjal vso pot, sem zagledal človeško lobanjo s strašnimi vdolbinami, iz katerih je gorel fosforni ogenj. Girozaruski smeh mrtveca se je rezal v gOle čeljusti. Skozi obleko sem začutil trde oblike človeškega okostja ... Zakričal sem in sem jo izpustil. V polzavesti sem jo videl, da je šila nazaj, koder se gotovo vrača vrsto let večer za večerom ... Opotekel sem se ... potem nisem videl ničesar več, slišal ničesar več ... Vse se je nekam pogreznilo.
Zjutraj sem se zavedel na temle mestu. Poleg mene je sedel! drvar, ki je šel zgodaj v goro po drva in se mi je smejal... Povedal sem mu zgodbo. Kimal je pomenljivo, kot da vse razume. »To je ona,« je dejal, več mi niiti na vsa vprašanja ni hotel povedati.
Ko je nehal govoriti, se nama je zazdelo, da se je sem od grmovja dvignila senca. Stala je nepremično, moj sopotnik jo je zagledal in strepetal. Šepnil je: »To je ona...« V naslednjem hipu je že ni bilo več. Le sova se je oglasila od nekje s tako tužnim in zateglim glasom kot duša, ki ne more doseči ne zveličanja ne pogubljenja.
V gozdu.
Svečana, sanjava samota.
Ugaša nad gozdom dan. Vrbove objemlje tihota, ves gozd je utrujen, zaspan.
Še ptice so umolknile, ko bi se zbale noči, so v gnezda se varna poskrile, zaprle so trudne oči.
Še mene se sen loteva, mirnejše postaja srce.
Iz dalje zvonov glas odmeva, večerni «flve» zvone.
Zatisnil oči bi, zaspal bi za veke v miru tem.
H gozd nad menoj šumljal bi, da tudi on bode nem.
h čuj, iz sveta življenje me kliče na delo nazaj.
Spet treba iti v borenje — o j zbogom, ti tibi gaj!
Ksaver Meilco.
ANDREJ KOŠUTA. SLOVENSKA POVEST. ALOJZIJ REMEC-
VI.
TOTNIK baron Oton Lindner - tako se je pisal Andrejčkov gospod - je imel tisti teden službo od sobote na nedeljo v vojašnici. Ostal je tam tudi čez noč. Slabe volje je bil in zvečer mu je moral Andrejček pripeljati oba psa od doma, da sta ostala vso noč v njegovi sobi.
Drugo jutro na vse zgodaj pa je je Andrejček moral peljati zopet domov.
Truden, zaspan je stopal skozi mesto tisto nedeljsko jutro. Iz oblakov je lilo, da je Andrejček začutil mokroto skozi plašč po prvih korakih. Ko je zavil krog prvega vogala, mu je že droben curek spolzel za vrat in po hrbtu. Ustavil se je, zaviihall aviratnik, potegnil iepiico na zatilnik in se razgledal okrog. Ulice so bile čudno nemirne, pred drugim vogalom, kjer je bila vsa stena polepljena s pisanimi slikami, vabili k veselicam, razglasi in drugimi listi, ki ljudi vkup kličejo, se je trlo ljudi. Pod dežniki so se tiščala postreščki in kočijaži, služkiinje, pekovski in mesarski vajenci in vsa pisana mešanica ljudi, ki morajo zgodaj vstajati. Ko je prišel Andrejček tja, se je prerinil do stene tudi on in razbral počasi prvo debelo tiskano besedo na lepaku, ki je bil pritegnil k sebi vso množico.
— Mobilizacija! —
Dalje ni več bral, saj je vedel, da bo vojska.
»Sedaj jih boste Ruse, kaj?« se mu je nasmejal rdečeličen gospod, ki je bil ob njegovi desnici.
— Vrag te vzemi! — si je mislil Andrejček in potegnil za motvoz, na katerem je imel privezana psa. Počasi je odšel dalje.
—	Lahko njemu! Ni vojak, ni sluga, nima gospoda nad seboj! Ne ve še, kaj pomeni biti poslušen ali pa dobiti kroglo v glavo, ne od sovražnika, ki se z njim biješ, od zapovednika, proti katerem ne smeš niti mezinca dvigniti! Lahko vsem tem, ki to bero in pravijo: »Vojska bo!« in jim je tako, kakor bi rekli, da bo jutri solnce, ker je danes dež! Doma bodo ostali, a mi pojdemo! —
Iz teh misli ga je blizu doma vzbudila kuharica, ki je z druge strani ulice prihitela vsa zasopla k njemu.
»Otonček je to jutro umrl! Hiti in povej gospodu! Gospa je vsa obupana. Joče, da bi se kamnu zasmilila!« je hitelo dekle.
' Strgala je Andrejčku vrvico iz rok in odhitela nazaj.
Psa sta lajala, Andrejček pa je stal na mestu in ni vedel, kaj bi. Po dolgem času se je
okrenil in se vrnil skozi dež in mračno jutro v vojašnico. Tam je stopil naravnost v pisarno, kjer je imel njegov gospod službo.
Stotnik je stal s cigareto v ustih ob oknu in gledal na kostanje pred vojašnico, ki jim je v listih šumel poletni dež.
Andrejček je plaho stopil ob njegovo stran in povedal: »Pokorno javim, da je Otonček umrl!«
Tedaj se je stotnik zganil, kakor bi ga bilo nekaj zbodlo v prsih. A premagal se je in odgovoril Andrejčku, ne da bi odmaknil pogled od smeri, ki je lahko kazala v kostanje, lahko pa tudi v neskončnost: »Prav. Opoldne pridem domov!«
Tisti hip se je Andrejček domislil, da je Otonček večkrat jahal na njegovem kolenu kakor na očetovem, da je prej klical njegovo ime kakor očetovo in da zdaj leži v beli posteljici, mrzel, bled mrliček. Iz oči mu je nekaj zdrknilo čez lice, iskal je v žepu robec, a ga ni našel.
Ker je bil Andrejček tako nepremičen, ga je stotnik nenadoma tisti trenutek pogledal in se začudiil: »Kaj? Ti kmečko tele boš tulVil, ali si baba? Ti se cmeriš, ko se še jaz ne? Kako boš šele tulil, ko bo treba z bajoneti nad Ruse!«
In zasmejal se je s tistim grdim zlaganim smehom.
»Z bajonetom grem nad samega vraga, O-tončka sem pa jaz učil hoditi!« je odgovoril Andrejček in pristavil zase, da še volk tuli po mladiču.
Stotnik pa je stisnil skozi zobe: »Marš pri tej priči in da te danes ne vidim več!«
Okrenil se je proti oknu in si prižgal novo cigareto, Andrejček pa se je splazil iz sobe in ga je bilo samega sebe sram. Taval je proti domu, kakor bi ne vedel, kam da gre. Pred plakatom, ki je oznanjal vojsko, se je bilo nabralo še več ljudi. Zapazil je, da je še vse polno teh velikih listov nalepljenih po zidovih, ki jih zjutraj ni videl. In povsed pred temi listi ljudje, ljudje.... Eni so stali pred njimi sključeni kakor starci, s plahim pogledom, kot bi jih bila ogromna črna roka udarila za tilnik. Drugi so žvižgali,, imeli roke sklenjene na hrbtih, gledali levega in desnega soseda z vprašujočimi očmi:
—	Ali te je strah, prijatelj? — Zopet so bili drugi z mastnini podbradki in gubo tolšče za vratom in ti so se navduševali: »Tako je prav! Saj ni bilo možno več živeti! Meč naj odloči!«
Andrejček je videl vse to kakor v megli in mislil samo na mrtvega Otončka. Izkušal se je otresti misli nanj: — Kaj mi bo ta tuji otrok, ki mi pravi, da mi požene kroglo v glavo, če ne bom poslušen? Kaj mi bo? Dorastel bi in bil kakor oče. A vendar ne — oči je imel gospejinc
in tisto žalostno potezo krog usten tudi. Ni bil za življenje, siromaček, zato ga je Bog vzel! —
Doma je slekel mokri plašč in ga obesil na obešalnik. Stopil je proti vratom v sobo, kjer je kuharica tolažila najmanjše dete in se je igral 'starejši Otončlkov brat s sabljo in konjičkom. Ko je slišal skozi vrata njegov veseli šineh, se je opogumil in jih odprl.
»Kje je Otonček?« je vprašal.
»Na drugi strani. Leži še tako, kakor je umrl!« je odgovorila kuharica. »Ali si povedal gospodu?«
»Sem. In kje je gospa?« je vrašal An-drejček.
»V spalnici. Leži. Njena sestra je pri njej. Slabo ji je! Kaj je rekel gospod?«
»Nič....« je odgovoril Andrejček, se obrnil in šel pogledat mrlička. V temno zastrti sobi je komaj našel k posteljici, ob kateri je brlela pojemajoča lučka.
Sklonil se je nad drobno trupelce in odgrnil beli prt, ki so ga pogrnili Otončku čez obrazek. Andrej se je zdrznil, ko je ugledal napol odprte oči pod visokim čelom, preko katerega so viseli mokri zlati kodri.
»Glej, tako si umrl!« je dejal skoraj na glas, ko se je toliko razgledal, da je razločil vlažno belino pod polodprtimi vekami.
»Jokal si, preden si umrl, zato imaš solzne oči, siromak! Ležiš tako sam in ne veš, da sem te imel rad, fantiček!« je šepetal Andrejček in z okornim svojim kazalcem skušal rahlo zaklo-piti Otončku oči.
»Ves s'i mrzel, siromaček. Taka je smrt!«
Pogrnil je prt skrbno mrilioku preiko obraza in po prstih šel iz sobe. Zunaj na hodniku je sedel na stol in čakal. Ni vedeti, česa naj čaka, a čutil je, da mora b>ti tam. Včas,ih sta psa v kotu zacivilila, dvignila glavi in ga pogledala, dete v sosednji sobi se je upokojilo, čulo se je 'samo zibanje lesenega konja a nič več smeha.
Zunaj pa je šumel poletni dež, kakor da ne bo nlikali več nehal...
*
*	*
Tisto noč je Andrejček pobegnili domov. Naenlkrait ga je prijelo. Iko se ie po tej žalostni nedelji viračal pozno v vojašnico. Na zadnjem vogallu se je dkirenil mesto tja — proti postaji
— Ge sam ne pojdem, me tudi nihče ne bo podil! — si je dejal in jadrno hitel po ulicah.
O polnoči je vlalk odpeljal proti Andrejč-kovim domačim krajem.
— Samo eno noč ostanem, naj bo potem karkoli! — si je dejal dn sedeli v vagonu v kot. VlaJk se je tri ljudi. Rezervisti so se vozili že v daljna mesta k svojim polkom.
Vise je govorilo samo o vojski.
»Cemu bi čakal?« je kričali pri oknu zagorel delavec. »Jaz Ikar sedaj grem, dasi bi imel še dva dni časa. Konje bom podikovaval pri bateriji, Iko pojdemo nad sovražnika. Pijte fanttje, to bo lep ples!«
Ponujal je okrog steklenico žganja in se jezil, če kdo ni hotel piti.
Nekdo sii je zvijal cigareto in govoril malomarno skozi zobe:	»Jaz tudi danes grem. «
Sreča, da je prišla ta vojska. Drugače bi bil sam končal. Saj se ne splača živeti. Zlasti če koga imajo babe talko za norca!«
In je vrgel žveplenko skoz okno s kretnjo, kakor bi življenje vrgel od sebe.
»Tvoje sorte ljudje se smrti najbolje boje!« mu je ugovarjal tovariš. »Boš vedel povedati. Iko ti zabrenče krogle krog ušes in bodo granalte treskale v tla krog tebe!«
»Radi babe bi se bili sam ustrelil, tako mi ne bo treba!« je mrmral nezadovoljnež.
Za hip je v vagonu vse umolknilo. Kolesa so ropotala v enakomernih sunlkih čez tračnice, svetilka pod stropom se je stresavala in mežikala ob vsakem sunku.
»Kako čudno pojo nocoj (kolesa pod vagonom. Adi slišite? Kakor bi nas v smrt peljalo, tako ječi pod nami!« je s plahim glasom nekdo skoraj zašepetal med ljudmi.
»Beži, šleva!« se je zakrohotal tisti, ki je znal konje podlkovavati. »Vlalk ropota kakor navadno...«
»Jaz imam petero otrok, moii dragi. K njim se peljem, da jih še zadnjič viidim, preden odidem na vojsko!« je odgovoril tisti, ki so mu kolesa tako čudno ropotala to noč.
Kovač z žganjem se je obrnil k Andrejč-ku: »Kam pa ti, prijatelj?«
»Domcvv!« je jezno odgovoril Andrejček.
»Ti boš svojemu gospodu šlkornje likal. Lepa šarža, bratec!« se mu je smejal kovač, ko je opazil na njegovem rokavu znak častniških slug.
»Še lizali boste gospodom čevtlje. In gnoj bo na njih, smrdeči gnoj, in boste veseli, če ga boste smeli čediti na tako oasje načine!« se je razjezil Andrejček in vstal.
»Daj mi piti!« je zagrmel nad kovačem.
»No, nikar ne razgrajaj! Na, pij! Saj 'sem se samo šalil!« je dejal dobrodušno kovač in dali stdkilenico Andnejčku.
Andrejček je izpil do dna in vrgel steklenico skozi dkno.
Nekdo je meniil pomirjevalno: »Prav pra-
vi	fant, mala šarža isluge, a varna šarža!';
»Alii misliite, da se bojim?« je vpil Andrejček. »Vi se bojite, strah govori iz vas vseh. Ali veste, kaj je smrt na vojski? Zdaj si in zdaj te mi... Tako je!«
»Kaj bi se prepirali! Saj bo tako v dveh mesecih /vsega konec!« je menil nekdo. '
»Preteče leto iin dan, dve leti, tri leta, pet let in še ne bo konca. To bo vojska, (kakor je svet ni še videl. To vam pravim jaz, Andrej Košuta, ki sem danes pobegnil, da vidim še enkralt ma>ter in ... in nič ne bom več govoril!«
Misel na Maričko mu je vzela besedo. Zleknil se ie v kot iin zaspal kakor ubit. Sprevodnik ga je moral zbuditi, da je izstopil na postaji.
Dež je bil ponehal, za hip je zasvetila osamljena zvezda iz teme in se zopet skrila, na jutranji strani še ni bilo sledu zarje, ko je Andrejček nastopal s postaje proti domu.
»Ko pridem domov, bodo šele petelini peli. Nihče me ne bo videl!« si je dejal in zavil is ceste po stezi med grmičevje. Z akacije, (les/k, jesenov in jelš je š/kropilo, kadar je
veter potegnil, potoki so šumeli v izjedenih strugah in prelivih čez kamenje, v temi je nekje v hribu klical čuk. Andrejček je hitel med praprotjo lin visoko travo, mimo potokov, travnikov in njiv, pireko mrtvih gričev in po globe/kih spečih dolinicah. Nikjer hiše, nikjer luči tin vendar ni izgirešil niti stopinje v mislih, da je to morda njegova zadnja pot domov.
(Dalje.)
flli se lije iz mraka spev in v meni budi se njegov odmev ? flli v bliskih stresa grivo grom nad zburkanim gorskim jezerom ?
Oblaki.
Ne lije iz mraka se miren spev, ne poje mi v prsib sladak odmev, ne vozi se čez goro grom, viharja ni nad jezerom.
Oblaki so to, ki čez daljne ravni jih veter nemira podi, podi, in zdaj jahajo čez visoko goro, da v mirnejših barvah zasije nebo.
Slani) Kosovel.
TOVORNI VLAK ŠT. 07. TONE BATAGELJ.
UNKOMA se je vzpenjal vlak navkreber, sopihal in prhal, kaikor upehana zver, vagoni so umerjeno butali drug ob drugega, kolesa in zavore iso cvilile in ječale, zdaj kratko in zdaj zategnjeno.
Pogledal je skozi motno, zamazano okence zaviralnioe.
Težlko vtleče — je zamrmral in zopet sedel. Zalkaj so neki toliiko priklopili mislil je In skoro se mu je zasmilil stroj, ki je daleč tam pred njim sopihal in se sunkoma poganjal navzgor. Gost, črn dim je puhal iz dimnika, zivijaJl se v čudnih kolobarjih, IkobaJil težko in nerodno nad vagoni, ovijal jih >in zasipal s svojo gosto meglo, potem legal med drevje in grmovje, tirgal se in izginjal v gozdu. Včasih je veter prinesel do zavirača jedeik, zadušljiv smrad premoga, zaščemelo ga je v nosu in grlu, da je zalkašljal in izpljunil.
—	Še malo in potem bo lažje, — je pni-Domnil. kakor da se pogovarja s strojem. Venomer je gledal skozi linico in si predstavljal ovinek, kjer se začne proga spuščati navzdol.
—	Potem bo lažje, — je ponovil glasno. Razveselil se je lastnega glasu in misli, da bo tam za onim ovinkom lažje, ker gre proga navzdol, vtesel je bil tega spoznanja, kakor da bi sam vlekel ves nepregledni tovor v brdo in kakor da se bo tudi on odpočili itam za onim ovinkom, kjer začne sveit padati v dolino.
Njegov obraz je biil bled in zamazan od premoga. Male črne oči iso nemirne begale od stroja na vagone, od njih na dim in z njim v gozd, na drevje, na grmovje, na odpadajoče listje, na travo. Vse mu je bil že tako znano in domače: poznal je vsak grm, vsako drevo, vsalk hrzojavni drog, vsako čuvajnico ob progi, vse čuvaje, njih žene in otroke. Ko se je bližal vlak čuvajnici, je že 'vnaprej vedel, da bo stal itam čuvaj z rdečo zastavico, da se mu bo veselo nasmejal in ga prijazno pozdravil. Vse to je že vnaprej vedel in je mislil o tem. Zdelo se mu je prijetno, ko se bo tako vozil mimo, sam in zdolgočasen, da bo srečal ob poti prijazen obraz in vesel pozdrav. Ze 'vnaprej se je pripravil na <ta pozdrav, obraz se mu je nabral v nasmeh, da so se mu naježili brki in sta izpod njih pogledala dva bela zoba.
In potem je pnišla čuvajnica, a mesto čuvaja je stala ob zapornici čuvajeva žena, mlado, rdečelično, debelo ženšče z rdečo zastavico, ki ise mu ni nasmejala in ga ni pozdravila. Z njegovega obraza je izginili nasmeh. Navajen je bil čuvaja in njegovega prijaznega pozdrava.
—	Gotovo je bolan — si je rekel in mislil o čuvajevi ženi: — Talko ženšče! Še pozdravi ne! — Gotovo je bolan, — je ponovil. — Bolan, pa talko babo! Začel je misliti o tem, ikaiko bo zvečer, ko bo prišel domov v svoje malo zatohlo, vlažno stanovanje. Zena ga bo sprejela, kakor po navadi, neprijazno in čemerni otroci se bodo zmerjali in kregali med seboj. Ze petnajst let talko življenje, vedno enako, brez spremembe, brez veselja. Vsak dan
ista: bleda, bolna, neprijazna žena, čemerni, prepirljivi oliirooi in zatohlo, vlažno stanovanje, kakor da ni solnca na zemljii, ne drugačnega živlljenja na svetu. Tako ženšee! — Zahotelo se mu je biti oni čuvaj z zdravo, rdečelično, debelo ženo.
Pogledal je skozi linico. Stroj je sopihal trudoma 'in naporno.
— Vlečemo, vlečemo, — je mislil, — in tako bo šlo do )konca, od jutra do večera, od večera do jutra: motna, zamazana linica, sopihajoči stroji, bolna, neprijazna žena in čemerni, Ikritdjivi otroci. — Zdelo se mu je, da ne bo stroj zmogel hriba, da ne bo izvlekell tovoira, da je priklenjen cel vlak na ono mesto in ne more dalje, samo vagoni butajo in loputajo drug ob drugega, kolesa in zavore š k ni pl jej o in cvillijo. rezko in zategnjeno.
— Uuuh, — uh — uh! —
Oprijel se je z obema rokama zavore in položil glavo nanjo. Zazdelo se mu Je, da ne gredo več naprej, da se je vse zaustavilo, da se nikdar več ne premaknejo z mesta, da bodo ostali tamkaj večno, spredaj nepremagljiv hrib, tam zadaj pa ‘rdečelična čuvajeva žerm.
— Zakaj neki ni bilo čuvaja? ... E, bolan je, bolan, — je pomislil in zasmilil se mu je. — Bolan je in bo umrl — je mislil dalije z vso gotovostjo, — in potem bo ostalo ono ženšče samo. Nekaj, kakor toplo zadoščenje, mu je hipoma napolnilo vso dušo. Ostala bo sama. Mimo nje bodo leteli vlalkd, veselo žvižgali stroji, na dknih bodo sloneli veseli, prijazni ljudje in se smehljali.
— Kaj me to briga? — se je naenkrat vznevoljil. Pred oči mu je sitopula njegova žena, bleda, bolna, zavita preko glave in usahlih prsi v volneno, piisano ruto, spomnil se je svojih zanemarjenih, (kričavih in čemernih otrolk in za-tohllega stanovanja. — Kaj me brigajo pravzaprav tuji ljudje? Čemu mislim vse to? Ali nimam svojega križa? — se je jezil. Tesno mu je postalo pri srcu, ko se je spomnil svoje žene in otrok. — Mar so oni krivi, da je taiko? Mar so oni kmivu, da so bolni, prepirljivi in neprijazni? Ali jim ne dam vse? Vse, vse ... svoje dni in noči, svoje meso in kri? Ves je trepetal od bolečine, nemoči in vznemirjenosti. Kaj še hočete, žena in otroci? — Zdrzniti se je. Zdelo sc mu je, da je zakričal, nelkaj ga je tiščalo v prsih, zgostilo se mu v grlu in privirello iz oči. Trdo je tiščal z obema rokama zavoro, vflak je škripal, butal in hropel — mmh, uh — uh! — dim se je valil nad .vagoni, zaganjali se v zrask in se izgubljal v gozdu. — Kaj naj vam še dam, povejte? — je vpili v svojo notranjost. — Ali naj vam dam svoje zdravje? ... Dal sem vam še več! Svoje življenje? ikdo vas bo potem hranil in odevali? ... Postalo mu je strašno težko, telo mu je krčevito stresal močen ob-čutelk, podoben joku brez solz. Čutili je mraz in težko, svinčeno utrujenost, ki se je oprijemala s svojo težo celega njegovega slabega, izmučenega telesca. Zdelo se mu je, da bi bilo dobro,
da bi legell in zadremal, da bi se vsaj malo naslonil in tiho, tiho sam zase premislil vse to, kair je taiko težko in nepremagljivo v življenju:, spremeniti usodo po svoji lastni vodji, živeti, kakor se človeku samemu hoče, delati iz ljubezni in za ljubezen.
Sama od sebe mu je padla glava na roke, kii so /tiščale zavoro. ZdeCo se mu je vse tako težko, telo mu je krčevito stresalo; bil je majhen, nemočen in slab, da se je sam sebi zasmilil, talko rezko je v tem hipu občutii vso svojo neznaitnast in brezpomembnosi. Bil je truden, strašno truden.
— Uh — uh — uh! — sunkoma se je za-gajail vilak in dosegal višino.
On je pa sedel v zadnjem vagonu tovornega vllalka v zaiviralnici, neznaten zavirač, majhen, neznaten človeček, ves slab, s krčevito sklenjenimi rolkami na zavani, utrujen in žalosten, žalositen..
Hotelo se mu je dremati, spati, Dozabiti...
Naenlkirat se mu je zdelo tako prijetno ono pozibavanje, cviljenje in škripanje Koiles in zavor ... Ves se je sikrčil in zgrbil, kakor da bi hotel zlesti sam vase, skriti se sam v sebi...
V	glavi mu je prijetno zvenelo in prepevalo, celo telo mu je 'rahlo objemala ne(ka sladka, opojna utrujenost, neka nežna, prijetna toplota, kakor da bi ga nekdo rahlo božal z gladko, mehko roko po utrujenem, bolnem telesu.
— Kako vreči s sebe to težo? se je vprašal in ni našel odgovora. Kaj bi /tudi z odgovorom, ko je talko majhen, neznaten in slab? — Toda kdaj in ob kalki priliki sem ga zadel na rame? — Mislil je dolgo in ni se mogel domisliti. Zdelo se mu je, da ga nosi od večnosti
— Od večnosti je in ne bom ga treščil s sebe,
— si je rekel in postali je čudno miren in potolažen.
— Toda, — je mislil dalje, — če bi nas bilo več, mnogo, sto, tisoči, milijoni? — Zamislil se je, kaiko bi bilo, če bi biili milijoni in 011 ž njimi. Šel bi k njim s svojim težkim, večnim bremenom stopil bi med nje in nihče bi ne vedel, da je tudi on tam, da je tudi on z njima, da diha z njimi in živi, njih del, njih majhen, neznaten del. A on bi vedel, da je tu in bi šel z njimi, kamor bii šili oni, samo da bi stresel s sebe to težo, to težko, težko breme. Pravzaprav ni vedel jasno, kaj je ono breme, toda čutil ga je v svoji slabosti in utrujenosti, spoznal je. da mu ni dalo življenje tega, kar je pričakoval od njega, iskal je v neznosnosti svojih občutij oporo in našel jo je v svoji iluziji.
— Viisdko pod nebom bi sijalo solnce I11 pod solncem bi žarele rdeče zastave, kakor sveže rane, in pod zastavami bi šli oni, tisoči in milijoni, — je mislil in z njim bii bil tudi on s svojim težkim bremenom. Šli bi na grič, visoko gori po strmi poti in ko bi prišli na vrh. bi vrgel breme z ramen in ga ostavil za ovinkom. Vsi bi šli z njim, valili bi se, kakor morje, neugnano in divje ... kakor morje bi se vse spenjalo in padalo, vstajalo in lezlo, jokalo in se
ikrohotailo, krohotalo, iker je zvalilo težko, neznosno breme s sebe ...
Naenkrat je razločno slišal, kaiko se 0110 morje, ona črna ljudska gomila Ikrohota, cvili in joče, srmi in buči, tuli in nori v divje blazni radosti, kakor razdivjan orkan. Popolnoma iaisno je slišali vise to in bil je vesel, kakor še nikdar, ker ga ni več tiščaio na ramenu ono težko, težko breme....
Vlalk je bliislkovito drdral navzdol, ropota: in razbijal, oglušilo je žvižgal stroj, zadnji va~ gon je odskakovali in odprla so se vratiča za-virailnice.
Ovinek ...
Kamen lin tir je oškropila kri...
Dvosp
Predejo, predejo deklice volno.
«Moje srce še ljubezni je polno...»
Nit se za nitko med prsti pretaka. •Trpka bolest mojo dušo namaka...»
e v.
Tibo trepečejo usta molčeča.
«Kam, kam zgubila si moja se sreča ?
Cvetejo prsi kot rože na vrti.
«Mene objele pa slutnje so smrti
Ličeca v tajnib skrivnostih gorijo. «Moja mladost ti, adijo ... adijo !»
BREZEN. KULTURNO-ZGODO VINSKI PABERKI.
Doba slovenske samostojnosti.
Janko Samec.
LEOPOLD KEBER.
OD košato lipo pred taberno , Aureliana, čegar rodbina je izvrševala v Breznu vso rimljansko in preseijevalno dobo krčmarslkii obrt, sta sedela tedanji lastnik omenjene taberne in Markoman, potomec onega Mairlkomana, kii je po brezuspešnem naskoku sivo j ih' sorojakov na Oglej os/tal v Breznu.
»Tvoja večdnevna odsotnost, Aureliane,* je prekinil Markoman precej mučni molk, ki je bil nastal v njenem prijateljskem razgovoru, »kaJkor itudi tvoja sedanja zamišljenost sta vzbudili v meni pozorncst. Odikrij srce, razbremeni dušo in odleže ti gotovo!«
»Veš, prijatelj, kaj so slutnje?« se je vzdramil krčmar iz svojega molčanja. »Nepojmljiv strah me preganja podnevu, kirati mi nočno spanje. Strah, da dobimo nov obisk! Kadarkoli zatisnem oči, vidim, kako se bližajo Breznu nove čete...«
»Nehaj, sicer nam pribasniš vollka: Bodi brez skrbi! Brezen se je znal zavarovati proti nadaljnim pohodom preseljujočih se narodov. Ko si bil odsoten, smo posuli cesto, ki pelje v Brezen, s tako debelim gruščem, da se premisli vsak narod že radi svojih črevljev nadaljevati pdt, vrne ise in si lizbere ugodnejšo in lepšo cesto.«
»Motiš se! Grušč nas ne bo rešil, rešiti nas more edinole gostoljubnost. Zato sem si pa pre-
skrbel novo zalogo vina. Šel sem to pot k morju po pucinsko*) vino, ki ga pisatelj Plinius tako hvali in ki ga je Livia, žena prvega našega imperatorja, tako rada srkala in pripisovala njegovi dobroti svojo visoko starost. Ob tej priliki sem videl reko Timav. Zares čudna je ta reka. Je kalkor otirok, ki se rodi kot mož in umre še v zibeli. V/sli naši pisatelji so jo opevali in če bi se uvrstili vsi vetrzi, ki opisujejo Timav, dlrug zraven drugega, bi prekašali dolgost njegovega teka. Vergil je naštel devet izvirkov, Martiallis sedem, pojoč slavo Ogleju, v čigar bližini je pil Pompeius jiih je videl le pet, a jaz samo še tri. Poluksov konj iz sedmerih voda**), Trogus Kako si ti to razlagaš?«
»Zelo preprosto! Cim večji pesnik, tem več iaviirkov. Kako si prišel ti med pesnilke. mi še ni popolnoma jasno. Ni izključeno, da je iskati vzroka v pucinskem vinu. Vergil se ga je najbolj napil, ti pa najmanj, zato pri Vergilu devet izvirkov, pri tebi pa samo trije. To je pa le domneva, ker pucinca ne poznam.«
»Razumem! Čakaj! Jaz skočim v hičo po vrč, da utopiva slutnje in si preženeva strah. Ob enem se lahlko prepričaš sam o okusu cesarice Livije, kakor tudi o mogoči vzročni zvezi
*vinum pucinum je kraški teran, ki jc ra-siel na skrajnih obronkih kraške planote Proti morju.
**) Latinski izvirnik se Klasi:
»Et tu Ledaeo felix Aquilea Timavo Hic ubi sept e nas Cyllarus hausit apuas.«
(Martialis, L. IV, ep. 25.)
med pucincem in manjšajočim se številom Ti-mavovih izvirkov pri latinskih pisateljih.«
»Pametna beseda, amice!« je vzkliknil Markonam za odhajajočim Aurelianom in dostavil poluglasno še: »Ni napačen človek, nekam pozno se mu rodJe pametne ddeje, a glavno je, da se mu sploh rode!«
V	hipu se je vrnil Aurelianus z 'vrčem pod pazduho.
»Izborna kapljica!« je izustil njegov gost po prvem požirku. »Divim se Livijinemu okusu!« je izjavil po drugem požirku. »Vinum pu-oinum est bonum, gratias ago ob donuirr)«Jc zapel po tretjem požirku, »nič več se ne čudim tolilko izvtirlkom Timava, še premalo jih je naštel Vergil.«
»Molči, ali ne slišiš petja? Kdo neki prepeva?« s tem opominom je hipoma zajezil Aurelianus svojemu gostu veletok opravičenega slavospeva.
»Prepevajo, reci rajši. To je vsekakor več
ubranih glasov!«
»Kako krasno odmevajo visoki glasovi!«
»Kako grme nizki glasovi!«
»To niso domačini, besed ne razumem!«
»Sirene niso imele ilepših glasov!« _
»Joj meni in joj Breznu!« je zavpil Aurelianus in kazal s prstom proti severu, odkoder se je izza ovinka prikazala množica ljudi. »Moje slutnje se udejstvujejo! Nov preseljujoči se narod! Po tvojem debelem grušču korakajoč prepeva najlepše pesmi!«
»Kar je, je!« je tolažil, sam ves zbegan in oplašen, Markoman Aureliana. »Ti lepo sprejmi novo došle čete, pozdravi jih in ponudi jim pijače! Lepa beseda iim omehča srce, in Brez-zen in mi smo se zopet rešili!«
Aurelianus je upošteval nasvet svojega prijatelja. Bližajoča se množica je z mogočnim a-kordom izpela pesem. Aurelianus je stopil par koralkov proti prvi vrsti, priklonil se, naaoivo-ril jih v najlepši latiščini, slavil uro kot najlepšo svojega življenja, ko se mu je izpolnila edina želja, da mu je bilo dano sprejeti v imenu Brezna tako hrabre vojščake.
Novo došleci so gledali precej debelo temperamentnega govornika, a odgovorili niso ničesar.
»Pozdravi jih ti v germanskem jeziku!« je šepnil Aurelianus svojemu sosedo. »Gotovo so Germani, jaz pa vem, da se še vedno govori v tvoji družini germanščina.«
Markomanu je sicer zaplesalo pred očmi, odprl je usta, lovil delj časa potrebne sape, obrisal si z rokavom potno čelo in od pucinca rdeči ustni, priklonil se trikrat pred tujimi neznanci in ponovil v izbrani germanščini vse to, kar je bil povedal Aurelianus v latinščini.
Tudi njegov pozdravni govor ni imel nobenega uspeha. Molk je zavladal še tišji kakor
*) Dobra je kraška črnina, hvala za kapljo ti vina!
prej, dokler ni izstopil velik in močan mož iz množice in z mednarodno kretnjo dopovedal govornikoma, da ni razumeil ne Avrelliana ne Markomana.
V	tej sitiski iin zadregi je stkočil Aurehanus zoDet v hišo in prinesel, kar mu ie bilo najprej prišlo v roke, namreč kruha in soli, povabil stoječe tujce tudi z mednarodno nemo kretnjo, naj sedejo, in nalil par čaš z vinom. Niti pojmil ni, ida jie irešill s kruhom in isdljo Brezen in da so smatrali tujci po takem pozdravu Brezenske orebivavce za svoje priiatelje in zaveznike. Kmalu nato se je četa razkropila po vasi, nastanila se v hišah, ki so jih bili zapustili vaščani boječ se nadaljnih pohodov sovražnih narodov in izselivši se v varnejše kraje. Brezen je dobil nakrat drugo lice.
Ni trajalo dolgo, in že so se tujci priučili latinščini in germanščini, da so se z lahkoto sporazumeli z družinami, ki so bile zaostale v Breznu in kljubovale vsem pretečim nevarnostim. Tako je zvedel Aurelianus, da so novi prebivavci Brezna Slovenci, ki so jih bili prisilili Obri, da so zapusltilii bivšo domovino in se naselili po odhodu Langobardov po Panonski, Noriški in Karniški pokrajini.
Zopet sta nekoč sedela Aurelianus in Markoman pod košato lipo.
»Veš, kako mi pravijo naši novi sosedje?« je vprašal Aurelianus. »Orel, Orel, ali ni to smešno!«
»Meni pa Markič, Kvadu Hvala. Loccariu-su Logar, lastniku taberne: Pri Atili pa Prijatelj !«
»čudno ljudstvo! Trudim se noč in dan, da bi se naučil vsaj par besed v njihovem jeziku, a ves moj trud je zaman!«
»Z mano je enako! Ne gre, pa ne gre! In vendar bo moralo iti! Med njimi smo. Čudim se, kako so se oni tako hitro privadili naši govorici! Prepevajo pa 'krasno. Ne razumem besedila njihovih narodnih pesmi, a zdi se mi, da vlivajo v vsako po par kapljic srčne krvi, da primešajo vsaikii pair grenkih solza!«
»Saj prav te pesmi so me sprijaznile z novimi razmerami in mi vrnile dušno ravnotežje! Pa še nekaj drugega sem opazoval,« je nadaljeval Orei, »čim so se Slovenci naselili v Breznu, so se lotili z vso vnemo obdelovati polja. Zanemarjena polja so zopet preoralli in iztrebi ■ li grmičevje 'in bohotno ljuliko, ki se je bilu raz-palslla po traVnilkuh in senožetih. Kaj pa '.Ti? Mi smo se lovili za nenapornim zaslužkom1, tirgo-vaili smo, balvillii se s tujskim prometom ko ie pa prišla vremenska ntigoda, smo stradali vkljub svojemu bogastvu, ker smo svoje pičle pridelke takoj porabili, preostanke pa celo prodali. Kaj nam je pomagal ves denar?! Z belimi srebrniki, z rdečimi zlate ne utešiš lakote! Naši novi sovaščani se radi razveseljujejo, a delo jim je glavna zabava, mi smo se pa strašili napora in znoja. Res ne poznajo ne Vergila, ne noraca, ne Gvida, a kaj to, zato je pa vsak med njimi
sam pesnik in pevec, Vidiš, dragi Markič, saj dovoliš, da te tako kličem, Brezen je prava podoba naše biivše diržaive v malem. Odigrali smo svojo vlogo 'in Iker smo se preveč pomehkužili se ne moremo ustarvljati zdravejšemu in nepokvarjenemu narodu.«
Orel je umolknil, misli so mu odplule v one čase, ko je razprostiral rimljanski orel svoje peruti skoro črez ves svet; poznal je dobro slavno zgodovino svoje domovine, zato ga je njen neslavni konec tem bolj užalostil.
Tudi Markiču je bilo težko pri srcu. Spomnili se je isivoiih rojaikov, Germanov, ki sn štiri stoletja hodili na jug, morili in požigali, kamor koli so prišli, puščajoč za sabo smrt in pogorišča, in jih primerjal z novo došliimi Slovenci, ki so se naselili na zapuščenih pokrajinah ne z ognjem in mečem, marveč s plugom in motiko. Res da ni bil Brezen deležen splošne usode, izmotal se je bil na čudežne načine iz vseh nevarnosti, a druge vasi niso bile tako srečne. Ne samo da niso tujci pregnali v Breznu ostalih družin, marveč so sprejeli od teh vse običaje in navade, naučili se koj tuji jezik in dali temu večkrat prednost pred lastno govorico.
Prihod dveh gostov jima je odpodil mračne misli. Prisedla sta in po kratkem pozdravu nadaljevala svoj razgovor v slovenskem jeziku, ne meneč se ne za Orla, ne za Markiča, o koj ih sta vedela, da ju ne razumeta.
»Poročaj mi sedaj. Zitomir, o vsem, kar si zvedel in videl na svojem potovanju po naši novo ustanovljeni zadrugi. Radoveden sem, kako razpoloženje vlada med ljudstvom glede prihodnjega župana. Izberi novega župana pripisujem veliko važnost, ker bodo to prve volitve v naši novi domovini.«
»Vse samostojne kmetovavce sem opozoril, kdaj in kje si bodo izbirali svojega župana. Tretji dan po mlaju na Brezenskem travniku. Opažal sem. da ni nobene edinosti med njimi. V kdflkor so eni za te, Dobirogoj. v toliko so zopet drugi proti tebi. Prvi poudarjajo tvojo mladost, tvojo odlločnost. tvojo neoženjenost, drugi ti očitajo iste lastnosti in bi imeli rajši starejšega, previdnega in oženjenega župana.«
»Čudim se, da sta samo dve stranki. V prejšnjih časih jih je bilo še več. Je že tako, mi se moramo kregati in pričkati, sicer bi sploh Slovani ne bili. Ni mi toliko za župansko mesto. ljudistvo naj si tsamo izbere najsoosobncjše-ga, ker edino tak nam bo v korist. To si pa le zapommi, ako hočeš vedeti in poznati vse svoje dobre in slabe lastnositii, stopi pred 'ljudstvo in mu reci: jaz se pogajam za to in to mesto. Če si dal revežu .kokoš, porečejo eni, da si mu daroval prašiča, drugi pa bodo trdili, da je bila kokoš komaj jajce in še to jajce je bilo klopotec!« ...
Od vseh strani' so prihajali na vse zgodaj samostojni kmetovavci in se zbirali na Brezenskem travniku. Da se je bil določil prav Brezen za to zborovanje, se ni čuditi, saj je edini Brezen med vsemi vasmi ostal nepoškodovan.
V' vsaki posamezni gruči se je vnel živahen razgovor. Star, častitljiv mož je stopil na hrastov parobek. Zavladala je tišina. »Zadružniki! Poiskali smo si novo domovino, določili svoji zadrugi meje in sedaj nam je postaviti svoji zadrugi na čelo župana, ki naj vodi naša zborovanja, kjer se bodo razpravljale naše splošne domače in upravne zadeve, kjer bomo razsojali in kjer se bosta odločala vojna in mir. Prepričan sem, da ste o tem že razmišljali in da se je večina že izbrala moža, ki naj župani naši zadrugi. Težavna naloga čaka novo izvoljenca, ker meji naša zadruga z bojevitimi Bradači*). Govoril sem!«
»Dobrogoj iz Brezna bodi naš župan!« je zaorilo nekaj glasov, »Dobrogoj iz Brezna!« so pritrdil: drugi, nakrat so se vzdignile vse roke kvišku, in Dobrogoj je bil izvoljen soglasno. Oddali so zanj svoj glas celo njegovi nasprotniki, ker se je bila raznesla tik pred volitvami vest, da se namerava Dobrogoj poročiti in da šteje vsekakor več let, kakor jih kaže.
Vesit o nameravani Dofcirogojevi pordkii ni biia n:kaka volilna spletka, marveč je temeljila na resnici. Lepa Merica je bila, s Prelaza doma, skrajne vasice Dobrogojeve zadruge, ki se je zanjo vnelo Dobrogoievo srce. Vse je bilo dogovorjeno že s starši. On jo ugrabi na njenem domu. odnese jo na svoj dom, za njim priletita nevestin oče in brat in pred zaprto Dobrogoje-vo hišo se bodo vršila pogajanja.
Vse mu je šlo po sreči. Merica je bila sama doma. Ko jo je ugrabil, da jo ponese domov, je klicala na pomoč, .toda tako tiho, da jo je jedva slišal njen ženin. Še nikdar ni nosil Dobrogoj tako sladkolahkega bremena. Požuril se je, da ga ne dohitita tast in svak. Skakal je črez jarke, drl po bližnjicah, presekoval ovinke, spuščal se po gladkih rebrih, po opolzlih senožetih navzdol in glej jo smolo, Dobrogoj še ni bil prišel do polovice poti, ko je zdrsnil, padel in si izvi-nil nogo. Nadaljevati pot so mu zabranile bolečine. A Merica ni bila samo lepo, bila je tudi pametno dekle. Ni hotela, da jo prihitita oče in brat, da jo roparju ugrabita brez vsakih pogajanj, ne, vzdignila je ženina, spravila ga na svoj hrbet štuporamo, da so mu majale noge navz-dol, da se je oklepal z rokami njenega vratu in že je hitela s sladkolahkim bremenom proti Breznu. Ženin na njenem hrbtu ji je le oraviil: na desno, na levo, kar črez njivo, po tej stezi, za hišo. dolkler nilsita dosegla srečno in pravočasno Dobrogojeve hiše, kajti vrat še nista bila dobro zaprla za sabo, ko sta že prirogovilila pred hišo preganjavca in zahtevala ugrabljenko ali pa odkupnino. Zadovoljila sta se slednjič z velikim volom in dvema piščancema in se vrnila brez hčere domov. Nevesta je nato ovila svojo glavo z rožmarinovim vencem, ženinovo bolno nogo pa z mdkrim obkladkom. Pripomniti moram, da zadnje opraivilo ni spadalo k poroč-
*) Langobardi.
nim obredom tedanje dobe, da je pa olajšalo žgoče bolečine nesrečnemu ženinu.
Poroki je sledila kajpada običajna gostija. Plesali so se narodni plesi, pele narodne pesmi, kovač Dragič je spretno oponašal slovenščino lomečega gostilničarja Orla, da se je moral celo bolni ženin smejati od srca. Tudi nevesti je zaigral mal nasmešek okrog njenih ust, vesela je bila, da je prinesla v svoj zakon najlepšo ba-
lo	t. j. moža samega. Edino ko je zahteval Do-brogoj od Orlove dekle, ki je stregla svatom, »še eno merico!«, se je namrdnila, meneč, da si želi njen ženin še ene Merice ...
Popolnoma suhi spomladi je sledilo vroče poletje. Solnčni žarki so posušili potoke, izpili izvirke, izsrkali globoko iz zemlje vse sokove, da je zamrlo vse življenje po poljih, travnikih in senožetih. Ožgana je bila trava in orumenelo listje je pokrivalo razpaljeno zemljo.
Zupan Dobrogoj je sklical zborovanje svoje zadruge. Prišli so potrti, žalostni. Bledi so jim bili obrazi, kakor bi jim bili žarki posrebali tudi srčno kri.
»Zadružniki!« jih je nagovoril Dobrogoj. »Sklical sem vas na izredno zborovanje. Pe-run, bog scflnca, bliska lin groma, nam ni naklonjen, uničil nam je s svojimi žarnimi sli letino. Poskusimo in potolažimo ga z žgalnim darom!«
»Jaz žrtvujem kravo!« se je oglasil Budi-slav iz Lipovca, »saj je itak ne morem preživi-ti, ker ni krme!«
»Jaz darujem Perunu oba vola,« je pripomnil Malej iz Lož, »in sicer takoj, ker drugače mi crkneta radi pomanjkanja sena!«
»Tudi jaz položim na žgalni kamen govedo,« je izjavil Volkoj z Brega, »saj moli že dva
dni jezik iz gobca!«
»Mojo Lisko so same kosti!« je trdil bla-vo iz Smečja. »Začela je prežvekovati svoj lastni želodec. Na kamen z njo!«
»Ne talko, zadružniki!« je svaril starina Jaroslav iz Brezna. »Ne žrtvujte Perunu radi tega, ker ste primorani, žrtvujte mu iz lastne volje in v prepričanju, da sprejme Perun radostno vaše prostovoljne darove. Ne bodi trezen, ker nimaš vina, bodi trezen vkljub temu, da imaš vino. Delaj dobro radi dobrote same in ne vsled pritiska!«
»Perunu na čast pokoiljemo živino,« mu je ugovarjal Malej iz Lož, »na nagibe se ne bo o-ziral, videl bo le dejanje in se omehčal!«
Zaman se je trudil Jaroslav iz Brezna prepričati svoje sozadružnike o veliki razliki med človekom, ki dela dobro, ker hoče dobro delati, in med človekom, ki dela dobro, ker mora, ker je prisiljen dobro delati. Nobeden ga ni slusal in obveljal je sklep, da se pokolje živina bogu Perunu na čast in da se mu daruje drobje ubitih goved radi pomanjkanja sena in krme.
Gost dim se je valil z žrtvenika proti nebu. Na obzorju se je prikazal oblaček, širil se in širil, potemnil nebo, zabliskalo je, zagrmelo in usula se je piloha. in iliilo je zdržema. li'lo en dan, lilo dva dni, lilo tri dni. Izpod vsakega
kamna je privrel studenček, potoki so se pore-čili, reke pojezerile. Ko je narastla voda že do Brezenskih hiš, lilo je že dva in trideseti dan, je zaklal Jaroslav iz Brezna zadnjo ovco in jo daroval Perunu, ne radi pomanjkanja sena, marveč iz prepričanja, da ga potolaži. Neurje je prenehalo. Perun se je utolažil. Vkljub temu je bogoklel Malej iz Lož, češ Perun je dobil preveč drobja, zato je poslal preveč vode, v podobnem slučaju se bo že znal ravnati v bodoče.
Ta povofdieni ie bila v zgodovinski dobi naj-večja v naši deželi. Zgodilo se je to 1. 585. Pri tej priložnosti si je Soča skrajšala pot in si izbrala drugo strugo. Czornig, goriški zgodovinar, je v tem oziru istega mnenja kakor jaz, kar me izredno veseli...
Za županovanja Dobrožita je obiskal Brezen Slovenec Ljubej iz Semernika*) in se ustavil nekaj dni v vasi. Zupan je sorojaka gostoljubno sprejel, pogostil ga po stari slovenski navadi in kmalu sta tičala oba v zanimivem pogovoru.
»Neverjetno, da ti to ni znano!« se je čudil Ljubej iz Semernika. »Naša severna in vzhodna meja je Donava, proti zapadu so se naše čelte spopadle nedavno temu iv Bistriški dolini") z Bavarcii in njihoviim 'kraljem Tasiilom.«
»Kako naj vemo vse to,« se je opravičeval Dobrožit, »ko pa moramo paziti vedno na svoje sosede Bradače, s katerimi imamo glede pašnikov večne spore. Nekoč so nas izvabili na skupen pohod proti Bizantincem v Istri") a kako smo se začudili, ko smo našli tam svoje rojcJke. Od tedaj ne zaupamo več svojemu sosedu.«
»Prav tako ne veš ničesar, da tvori slovenska zemlja del velike države, ki jo vlada kralj Samo. Združili smo se z brati Čehi, Slovaki in Luženskimi Srbi. Samo nas je rešil, Obrov, boril se s sosednimi Franki in porazil Merovin-govca Dagoberta pri Vogastem gradu")-«
»Čalkaj.« je prelkiinil župan svojega dobro poučenega gosta. »Z Obri smo se tudi mi že borili večkrat so nas bili obiskali. Psoglavci jim pravimo. Sedaj imamo pa že delj časa mir pred njimi. Da imamo svoje lastne vojvode, mi je znano, da imamo sedaj celo lastnega kralja, pa v resnici nisem vedel. Premalo stikov imamo med sabo. da bi sooznali srvo'o moč! Takoj jutri skličem svojo zadrugo za zborovanje in jim sporočim veselo vest. da imamo lastnega kralja, ki je mogočnejši in vplivnejši od našega soseda, frijulskega vojvode. S tem bomo morali prej ali slej obračuniti, ker vpadi na naša obmejna zemljišča in pašnike in ropi naše živine se množe od dne do dne!« ...
*) Skoro gotovo je to Semmering na Nižje Avstrijskem.
*) Pustertal na Tirolskem. Bitka l. 595. Sa-farik, Muchar in jaz izvajamo vsi Pustertal iz Bistrica (bistrica - hudournik).
*) /. 600.
*) l. 631.
Kar je prorokoval Dobrožit svojemu gostu Ljubeju iz Semernika, se je uresničilo, pod županovanjem njegovega naslednika Mirigoja. Ko so se zopet ponovili 1. 700. vpadi langobardskih čet v slovensko ozemlje, so se zbrale obmejne zadruge s svojimi župani na čelu, vdrle v nižino, utoborile se na strmi Prešenjski gori blizu Čedada in pobili s kamenjem iin sekirami vso naskakujočo /vojslko frijulskega vojvode Ferdulfa.
»Sedaj se lahlko pase naša živina nemoteno po naših planinah!« je vzkliknil župan Miri-goj, prebodši s sulico vojvodo Ferdulfa in vsi so mu pritrdili.
To je bil prvi slučaj v slovenski zgodovini, da se je pravda glede pašnikov oziroma radi prisvajanja pašne služnosti tako krvavo skon-čala, kar pač spričuje jasno, da takratni Slovenci še niso poznali, da niso še imeli odvetnikov. Spreten odvetnik bi bil zaslišal oškodovance in priče, šel na lice mesta, vložil tožbo radi motenja posesti, sprejel od stranke nekak predujm za kolke, in naj bi bila pravda tudi romala v drugo instanco, vojvoda Ferdulf bi bil ostal živ, poročil bi se bil s svojo nevesto Blan-dino in plačal z njeno doto vse pravdne stroške, pričnine, komisije, kolke, honorar in razsodni-no. Pravda bi se prav lahko vršila po langobardskem pravu, ki ga je zbral kralj Rotaris 1. 643. v posebno zbirko »Edictus Langobardo-rum«, ki je imela edino napako, da ni bila pisana v langobardščini, pač na v vulgarni latinščini, iz katere so se polagoma razvili vsi romanski jeziki...
Župan Sebidrag je bil pravkar nekoliko zadremal! po končanem kosilu, ko ga je vzbudil konjski peket in koj nato je stopil v vežo mož star približno petdeset let.
»Slišal sem, da razumeš naš langobardski jezik. Zato prihajam naravnost k tebi! Govoriti imam s teboj! Prej pa, prosim te, poskrbi za mojega (konja, poten je in 'truden!«
»Jaz sem Paulus Diaconus, sin očeta War-nefrida iz Fcrjduja*),« se je predstaviil novo do-šH tuiec. ko se je bril rvrni'1 župan \r' hlleva. »Jaz pišem knjige, posebno zgodovina mi je prirastla k srcu. Ker sem se namenil opisati zgodovino svojega naroda, in ker sc moram kot vesten pisec baviti pri tem tudi s sosedi svojega naroda, sem prišel po nekoliko točnih podatkov. Čeprav so trčili večkrat vaše in naše koristi skupaj, četudi smo si bili večkrat v laseh in v bradi,« je dostavil Paulus, vedoč, da nazivajo Slovenci svoje langobardske sosede bradače, »spoštujem vašo hrabrost. Znana mi je vaša zmaga nad Ferdulfom, znan mi je mir, ki ga je sklenil z vami vojvoda Pemo in znano mi ie vaše maščevanje za časa Pemovega sina Rathisa. Vsekakor bi rad vedel, kdaj ste se naselili v teh krajih!«
»Oprosti, Paulus,« mu je odgovoril v pre-oej dobri langobairdšoini župan Sebidrag. »da ti jaz ne morem dati točnih podatkov. Pokličem pa svojo mater, ona ve vse podrobnosti. Ker je v mladih letih nosila sir prodajat v For-julij, se lahko zmeniš z njo v svojem jeziku.«
Tako je prišlo, da je Pavel Dijakon precej točno navedel v svoji četrti knjigi »De gestis Langobardorum,« kdaj približno in do kam so prišli Slovenci. Zmotil se je bil k večjemu za trideset let, to pa radi tega. ker ni hotel priznati, da so Slovenci takorekoč stopali Langobard-cem na pete na njihovem pohodu v frijulsko nižino.
Kmalu nato je prenočil v Orlovem gostišču duhovnik iz Ogleja. Ko se je zarana zjutraj napravljal na pot, je poprašal gospodarja po najbližji poti k Savici, kjer bo krstil Črtomirja, bivšega voditelja poganskih Slovencev, na prošnjo Bogomile, bivše svečenice poganske boginje žive na Blejskem citoku.	(Dalje.)
*) Forum Julii — Čedad.
POUČNI
DEL
IVAN KAVČIČ. OBRAZI
NAŠIH MOŽ. STANKO STANIČ.
DRUŽINSKEM arhivu	znane	goriške
družine Claricini-je-ve je iztaknil bivši goriški profesor Fr. X. Zimmermann med rokopisno zapuščino nekdanjega goriške-ga	župana	Aleksan-
dra de Claricini tudi stare rokopise dr. Franca Leopolda Savia, prijatelja Čopovega. Alessandro de Claricini je to rokopisno ostalino uredil in navaja v svojem zapuščinskem	katalogu	tudi sledeče Savio-vo
delo:	»»Biografie	di	uomini illustri Goriziani,
(un volume in fogli volanti con margini spa-riossi per eventuali aggiunte).« Ta rokopis o slavnih Goričanih je dobil v roke prof. Zimmermann,	ki ga	pa ni	izrabil,	ampak je v	letnem iz-
vestju	goriške	gimnazije	za	1. 1912,	objavil le
imena onih mož, katere je Savio popisal. Po števiilu jih je sedemdeset. Več o 'tem rokopisu ni znanega, čeravno bi bila vsebina nad vse zanimiva. Ker je Savio te može popisoval po abecednem redu, se nahaja že med prvimi neki Caucig.
Kdo neki bi bil ta Kavčič? Ker na škofa Iexitorja ni misliti, bo ta Kavčič najbrž 'tisti, s katerim je Goethe občeval'v Rimuiin o katerem Pravi v svoji razpravi: »Winkelman und sein Jahrhundert« na str. 320. »da je bil mož z velikim talemtom, ki je imel velike zmožnosti, pa ie zato ravno bistvene dele svojih slik zanemarjal.«
Da je bil ta znanec Goethejev res naš Goričan, spričuje Wurzbach v sivojem biografiičnem leksikonu, pa tudi »Zgodovina c. kr. akademije za upodabljajočo umetnost na Dunaju«, ki je izšla leta 1877. v nemškem jeziku. Vse mogoče vire o tem našem irojaku je pa zbral mariljivi raziskovaiec slovenske zgodovine Fridolin Kavčič in priobčil njegov življenjepis med »Znamenitimi Slovenci« v »Ljubljanskem Zvonu« leta 1895.
Za rojstni kraj Franceta Kavčiča njegov življenjepisec Kavčič ne ve, pač pa pravi, da se je porodil na Goriškem 3. decembra 1. 1762. Mladega Kavčiča nadarjenost za slikarstvo je opazil grof Gvido Kobencelj, najbrž je bil torej slavni slikar rojen na Krasu, kjer so imeli Ko-benclji svoja posestva. Mladega Kavčiča je poslal grof Kobencelj na Dunaj, kjer se je vežbal v prvih elementih slikarstva. Ker je pokazal velike zmožnosti. DriDoročitl ga je grof Fifa Kobencelj cesarju Jožefu II. in ta ga je poslal v Bolonjo, da bi se učil od Corracija in njegovih učencev. Po poldrugem letu se je iz Bolonje preselil v Rim, kjer je ostal sedem let in se med tem seznanil tudi z Goethejem. Posvetil se je posebno grški in rimski zgodovini.
Leta 1791. se je vrnil na Dunaj. S seboj je prineisel veliko kopij vatikanskih slik pa tudi nrecej lasitnih izdelkov. Ker njegovemu mecenu Kobenclju ni ugajalo, da se je zaljubil v neko revno Dunaičanko, ga je Iknez Kaunitz po umetniških opravilih poslal v Mantovo. Težka je bila pot iz Dunaja, a umetnik je v njem premagal človeka. Iz Mantove se je že po par mesecih preselil v Benetke, kjer je ostal zopet celih šest let. tako da se ie t>ač docela seznanil tudi z beneškimi mojstri. Šele leta 1796 se je povrnil na Dunaj, kjer je bil leto pozneje imenovan za profesorja zgodovinskega slikarstva na akademiji. Svoji nevesti je ostal zvest. Poročila sta se — oba že precej priletna — leta 1805. na Dunaju. Petnajst let pozneje je bil imenovan za ravnatelja iste akademije. Umrla sta oba. Kavčič in njegova žena, isti teden leta 1828. in sicer on 18. novembra, žena pa štiri dni prej.
Težko bi bilo vsa dela Kavčičeva našteti, ker je število velikansko. Veliko njegovih del je šlo v Ameriko, nekatere so pa tudi v bivšem cesarskem muzeju na Dunaju. Fridolin Kavčič našteje 34 njegovih slik.
Vsebina in predmeti njegovih slik so vzeti ponajveč iz klasične zgodovine in mitologije, tu pa tam tudi iz sv. pisma. Že iz tega lahko sklepamo, da je Kavčič spadal h klasicistični umetniški struji svojega časa.
O	umetniški vrednosti Kavčičevih del je danes teško katero reči, ker nam njegova dela niti v fotografičnih posnetkih niso znana. Sodba Goethejeva ni ravno preveč merodajna, saj je
znano, kako se je motil o Bethovenu in sovražil vso romantiko. Fridolin Kavčič pravi, da sta Goethejevo sodbo korenito ovrgla Fuessli in Heller in da je Italija štela slikarja Kavčiča med prve štiri v tedanji dobi živeče slikarske veličine: Camucinija v Rimu, Westena v Londonu in Davida v Parizu. Isiti žirvlieniemisec Kavčičev navaja knjigo: »Nagler: Kiinstlerlexicon, Miinchen, 1835.« ki pravi sledeče: Kavčičeve kompozicije so izvrstne in kažejo globoko poznavanje splošne zgodovine in mitologije. Njegov slog je nekaj veličastnega, njegovo razivr-ščanie liubiko in niegove žen sike eilave so lepe; kolorit je često bled, svetloba bela brez barve in življenja. Njegove slike so v vsakem oziru nemški umetnosti na čast.
»Zgodovina c. kr. akademije za upodabljajočo umetnost na Dunaju« pa pravi, da je akademija v Kavčiču dobila izvrstno moč.
Te sodbe o njem, skupaj z življenskimi podatki je zbral Fridolin Kavčič. Da je bil mož umetnišlka veličina svojega čaisa je brez-dvomno.
Nam pa naj spomin na to, da je naša ožja domovina dala človeštvu moža, ki je s svojo umetnostjo iz ožjega kroga ponosno stopil v zbor narodov, daie zanosa in poleta navzgor.
PASIJONSKE IGRE'V OBER A MMERG AU.
NEDOSEGLJIVA dirama Kristovega (križanja in vsftajenja je bila že davno predmet predstavljanja: na vseh koncih zemlje so se hoteli zamisliti v čas itrpljenja Golspoda našega. Najbolj znane od vseh teh predstav so one v bavarsfki gorski vasici Oberammergau, Ikjer jih •igrajo vsako deseto lleto. Samo sedaj po vojski so se zakasnile za dve leti. igraio iih letos namesto 1. 1920: in sicer vsalko nedelljo in praznik od srede maja do 24. iseptembra. Če je naval ve-
lik, jih ponovijo tudi v ponedeljek ald celo v tore/k. Sedaj imajo za to posebno giledališče, do-čim so v prvih časih igrali v cerkvi, potem na pclkopalrišču, pozneje pa v prostoru, prirejenem nalašč zato. Sedanje gledališče je sezidal arhi-telkt Lautenschlager iz Munchena pred 20 leti, prostora je za 4000 gledallcev na sedežih in za 300 stojišč; sedeži so pod streho, igraio pa na prostem, igralai so torej izpostavljeni visenj viemensikiim nezgodam.
Začnejo vselej ob osmih zjutraj, začetek tvori Kristov vhod v Jeruzalem. Opoldne prenehajo, ob dveh zopet začnejo, Ikončajo pa ob šestih ali sedmih z Vstajenjem in Poveličanjem Gospodoviim. Višek doseže drama -tedaj, ko Kristuša (knižajo. Da je posnetek popolnejši, nosijo igralci zmeraj dolge lase: sedanji že tri-vatni preds!taviteilj Kristusa Anton Lang je popolnoma tak, kaikor viidimo naslikanega Zveličanja. Ako hoče iti kdo glledat, naj se oglasa na le naslov: Amitliches Reisebiiro, Promenade-platz, Miinchen, Deutschland.« Vstopnica s hrano in prenočiščem stane za I. razred 490 tnatlk, za II. 430, za III. 335. Rrii sedanjem razmerju maiike in lire to mi veliko.
Obeirammergau je že stara naselbina, začetka ne poznamo. Koncem srednjega veka in
v	začetku novega-so se prebivalci prav posebno pečali z irezbarstvom in dosegli veliko dovršenost. Trgovali so povsod, po Holandskem, Danslkem, Rusiji, celo v Ameriko. Pozneje je rezbarstvo precej propadlo, bilo je premalo napredno; in šele ko so v najnoveišem času dobili moderno urejeno šolo. so se zopet povspeli, vendar ne tako visoko, da bi moglli živeti samo od tega. Vsalk ima še Ikakšno hišico dn malo polja, zelo veliko jim pa dajejo tudi paisionske igre. Par primerov naj nam to pove: Leta 1880 so si razdelili igralci 158000 inarlk čistega dobička, i. 1890 289000 mark. 1. 1900 410 tiisoč mark iitd. Tudi občina velilko zasluži, tako 1 1890 200000, 1. 1900 pa 335.000 mark. Kakor vidimo, zaslluži občina malo manj kot igralca. L. 1910 je bilo
Pasijonske igre v Oberammergan-u; V Betaniji.
vseli dohodkov 1,705.000 mark. To so velikanske svote, če pomislimo na tedanjo vrednost denarja. Zato se je pa ivas — biroječa okoli 2000 duš — tudi popolnoma moderno opremita: poštni in brzojavni urad, eletrika, vodovod, kanalizacija, bolnišnica, drevored, gledališče, ,lepe ceste, musej itd.
Kdaj «o začeli z agrarni, ne vemo. Vemo le to, da je razsajala 1. 1633 na Bavarskem huda kuga — takrait je bila 30 letna vojsika. — Da bi se je ubranili, so Oberamniergauci obljubili, da bodo priredili vsakih 10 leit paisionske igre v čast Kristusovemu trpljenju. Kuga je ponehala in za 1. 1634 beremo že o italkšni orireditvi. Go-itovo pa je, da so igrali že preje, samo da so 1. . 1663 natančno določili čas prireditve. Saj bi se v enem letu tudi pripravi/ti ne bili mogli, če bi jim bile igre neznane in bi jiih ne bili še nikoli preje uprizarjali. Najstarejši 'telkst iger je iz 1 1662;
1.	1740 je pisal benediktinec Rosner nov tekst, ki pa m ugajali, bil je pretežak. L. 1780 je pater Knipfelberger zložil noivo besedilo, a vse je Drdkosil pater Otmar Weiiss, ki je kmalu potem naoisal nov tekst v nrozi. Besedilo je
bilo do tedaj vse v verzih. Tako ie ostailo do 1. 1850. Tedaj pa je domači župnik Jožef Alojz Daisenberger na splošno željo pregledal Weiss-av tekst, jeziilk opilil, nekaj izpustil, nekaj piri-dejall, semintja izpremeniil in popravili; 'in ta tekst je še danes v rabi. Uglasbil je Weissov tekst domačin Rok Dedler.
Od 1. 1770 do 1811 so bile v smislu tedanjega časa igre prepovedane, potem zopet dovoljene. Saj /ima vs4ed navada 'tujcev vendar cela Bavairska dobiček od njih, npr. (1. 1900 samo bavarske železnice štiri milijone mark.
Režijo in vodstvo oskrbuje leitas Jurij Lang, Kristusa igra, tkakcir že omenjeno, Anton Lang. Sploh je ime Lang v Oberammergauu zelo na glasu. Skušnje se vršijo že eno leto pred predstavo; pet det govorijo Oberammer-gauoi o igrah, ki so se vršile, pet let pa o onih ki jih bodo igraili.
Kdor se hoče o vsem tem natančno poučiti c zgodovini, o pripravah, o igri sami, o vtisu na nas itd., naj bere razpravo prof. A. Sušnika v Dom in S.vetu 1. 1911. Je zelo obširna in pokaže tudi najmanjše malenkosti.
« fS ^ ' -
'jt % %y \
Ji -M \	■
^ /r
Pasijonske igre v Oberammergan-u : Jezus umiva apostolom noge.
MEDNARODNIEVHA RISTIČNI KONGRESI.
DR. JOS. LIČAN.
NEDAVNO se je v Rimu zalključil 26. mednarodni evhanističmi kongres. Bila je to veličastna manifestacija verslke misli, ko ie, — kalkor pravi papež Pij XI v pismu do kar-dinaila Poinpillija — »mesto papežev in mučencev slavilo apoteozo Evharistije, ko so jo v zmagoslavju nosili po slovesno okrašenih ce-
stah, sredi neštete, venske radosti prežete množice«: V tem sprevodu, iki se je vil na praznik Kr. Vnebohoda cd katakomb sv. Kaliista do cerkive sv. Paivila in pri drugi evharistični procesiji, 18. maia, — Iki je šila od lateranske cerkve, mimo eslkvilinslke Marijine cerkve, ter nnimo koloseja (skozii ,Konstantinov s!avoflok nazaj v lateranslko cetrikev, — je hiilo gotovo nad po'l milj on a udelležencev iz vseh delov sveta. Takošne krščanske manifestacije ni videl Rim že od leta 1870. Bila je to po 50. letih prva jaivna procesija v Rimu.
Zanimati utegne naše čitatelje, vedeti, kak je bali postanek in splošni potek dosedanjih mednarodnih kongresov <te vrste.
Češčenje siv. Evharisitije je talko staro, ka-kcir krščanstvo. To nam nedvomno priča sv. pasmo, zilastli pa pisma sv. Pavii a, ki govore o sv. Evharistiji kot o središču krščanskega bo-gosllužja. (Helo, I. Kor.) 2ivo vero pnvih kristjanov v evharistično skiriivnost, nam pričajo napisi in sliike iv katakombah iz prvega in drugega stoletja. Nebroj talkih slik nam podajajo najstarejše rimske katakombe, ito so katakombe svete Priiscille, Domiitiile in Lučine, ter Siv. Kalista. V dneh preganjanja, ko so v Aireni umirali krščanski mučeniki, so se v podzemeljskih rovih krepili krščanski borai ob evharistični mizi. — Napočil je dan svobode, Konstantinova doba. Cerlkev je istopila iz katakomb v javnost. Prvo prizadevanje kristjanov je bilo: dostojno
Evh. Kongres v Rimu.
proslaviti dragoceno evharistično skrivnost. V njeno češčenje so vpregla ivse, kar nudi 'lepega in vzvišenega narava in umetnost. Živa vera je zbrala zlato, sirebro in bisere, da okrasi sv. poroke 'in itabernakeljne. Svila v vseh mavričnih boiah je otella olltarje dn najkrasnejše cvetlice je postavila v službo presvete Evharistije. Vse človeške umetnosti Ikar tekmujejo v proslavi ite skrivnosti. Njej se klanja stavbinstvo, ki gradi veličastne dome, njej se Manja slikarstvo dn upodabljajoča umetnost, Iki razvršča okolli Evharistije najlepše svoje proizvode. Evharistijo proslavlja v najslajših melodijah glla-sba in petje; z eno besedo, vse nallepše in najdragocenejše je veren človek zbral in poklonil sv. Evharistiji.
A tudi najplemenitejša stvar -na zemlji, človek, se je že iiz početka posvetil docela evharistični skrivnosti skritemu Bogu. Dočim se je v prošUih stoletjih človek kolt posameznik klanjal Evharistiji, je billo za naš socialni vek pridržano češčenje Evharistije od stran cele soaiallne družbe.
Sicer je bila že s prvega početka sv. Evharistija velika sociallna naprava, Iki iima družiti vse ivernike k edinostii. To misel lizraža že njen Ustanovitelj, Iki je dvanajsterim rekel: »Vze-miite iin jelte, to je moje itelo« — Pijte Vsi iz tega keliha »To je moja kri nove zaveze«. In sv. Pavel naglaša: »En kruh, eno tetlo smo mnogi.
vsfi namreč, ki smo deležni tega enega kruha, (evharističnega)«. To misel so izražali tudi ta-Ikozvani ljubavni obedi (agape). ki so biili v zvezii z evharlistično daritvijo. In smelo rečemo, ista temeljna misel je dalla postanek mednarodnim evharističnim kongresom. Ti kongresi imajo uprav imovit namen vse socialne sloje v vseh navalih, človeško družbo kot telo v duhu Kristusovem preroditi in pobratiti. »Ob mizi sv. Evharistije se družijo in postajajo pra-
vi	bratje vetlikli in mala, gospodje in služabniki, vladajoči in vladani; vsi so dobrodošli v hiši očetovi, iv hiši miru«. Tatko je povdarjal Pij XI ob zadnjem kongresu.
Okoli Evharistije sc poraja prvi krščanski komunizem.
Mednarodni evharistični kongresi so nastali iz številno obisikanih romanj, ki so iih pod papežem Leonom XIII. uprizarjal!! na Francoskem pred 11. 1880. in siicer na svetiščih, ki so zaslovela 'vsiled kakega čudežnega evharističnega dogodka. Francozinja Tomisier ie s posebno vnemo aranžirala taka romanja s katerimi so se združevala posvetovania, kako bi se moderna družba v socialnem oziru dvignila in is krščanskimi nazori oplemeniltilla. Prvi evharistični kongres v pravem pomenu besede, se je vršil po zasduženiu Francoza Pelerina v Lillu dne 28. julija 1881; trajal je 3 dni. Predsedoval mu je šlkof mongr. Monnier. Že tu so bili zastomriki iz raznih držav. Drugi kongres se je vršiil od1 13. do 18. septembra 1882 v Avignonu. Tiretii kongres je bil v Liittlichu od 5. do 12. iunija 1883. Za obldiržavanje vsakoletnih mednarodnih kongresov se je ustvarili stalni odbor. Člani 'tega odbora so billi visoki cerkveni in dirugi dostojanstveniki. Prvi predsednik ‘tega stalnega odbora ie bili prelat Gaston de Segur, za njim nadškof Bouiiillerie iiz Bordova, za nilim nadškof Dunquesnay iz Cambreva, potem kardinali MermiHlod, v novejšem času nam iz dunajskega kongresa znani belgijski nadškof monisg. Heiyllen. Iz cele vrste poznejših kongresov je vredno. da se spominjamo zlasti tehle bolj znamenitih kongresov. Deseti kongres v Parav4e-Momial 1. 1897 je nosebno poglobil češčenje Srca Jezusovega. Dvanaisti kongres 1. 1899 je obdal s nosebnim sijajem Lurd. Šestnajsti kongres V Rimu 1905 je stopili v noivo dobo zgodovine iteh kongresov. Udetležil se Pa le osebno nanež Pij X. iter določil da bo pri vseh nadalljnih kongresih predsedoval papežev odposlanec. Leta 1908 so ise v Londonu poklonili evharističnemu Krallju zlasti Angleži. Lota 1909. Nemci v Kolnu, 'leta 1910 Amerilkancl v Montrealu, leta 1911 Španci v Madridu, leta 1912 avstrijski narodi na Dunaju. Slednji kongres se ie vršiil v znamenju evharističnih dekretov Pija X. Zlasti ganljivo ie bilo slkuouo sv. obhajilo ogromnega števiila dunajskih 100.000 otrolk. Po vojni se je spet čudil 25. kongresu
V	Bresciiji, ki ie z lizivanrednim sijajem pokazal svetu, da vojska ni zamorila žive 'vere človeštva v SV. Evharistijo.
Zadnji 26. evharistični kongres v Rimu se je ob papeževi navzočnosti vršil v znamenju popolne upostaivitve miru in socialnih oreosnov. Začeiti se mora — dejali je papež Pij XI — tisfti ir e s n 'i č n d preporod, ki obstoja vpovratlkudiružbeh Kriistusu in K r iis t u s a k č ll o v e š k i družbi. To je prepoirod, Iki vsebuje najresničnejšo, najtrdnejšo snoiv vsake druge obnove.« — Proti povojni posuroivelosti lin materijaJlizmu, proti izžemanju sobratov iin nasilju, proiti vsakemu socialnemu zlu je dek slkrit v sv. Evharistiji.
STO LET ŽELEZNICE.
V. ŠARABON.
ZGODOVINO železnice pričenjamo z zgodovino tira. Sicer mislijo nekateri že na stari vek, a stvar je zelo negotova. Najbolje je, če nastavimo začetke v 16. stoletje: v nemških in angleških irudokopih so napravili tir za vozove iz lesa. V 18. stoletju so les nadomestili z železom, oblika današnje je postala definitivna 1. 1783.
Vozovi v angleških rudokopih so imeli širino 1435 mm, od kolesne osi do druge. To širino so prenesli tudi na železnice in to je danes normalni tir. Ko so pozneje predlagali večjo širino, zaradi večje hitrosti, je bilo že prepozno. Širino 1435 mm je vpeljal Jurij Stephenson, večjo širino je predlagal 1. 1833 Isambart Bru-nel, 2135 mm. Vnel se je velik boj, the fight of gauges, boj za širino tira. Trajal je (Jo 1. 1845. Jasno je, da dvojni tir pri glavnih železnicah v eni in isti državi ni koristen, onemogočen je vsak razvoj brez večjih stroškov primerjaj današnjo Avstralijo, kjer ima skoraj vsaka država svoj tir in ,ie pošiljanje blaga zaradi velikanskih stroškov pri prekladanju večkrat nemogoče. — Leta 1845 je poseben parlamentarni odsek sicer priznal, da je glavna misel Brunelova — večja hitrost pri širšem tiru ■ prava, a odločil se le za 1435 mm, »ker je pri tem tiru gradnja železnic lažja in cenejša«.
Ker industrija na kontinentu takrat še ni bila razvita, so pošiljali Angleži prve lokomotive v Evropo, širina od osi do osi seveda tudi 1435 mm. Sedaj inženerji preklinjajo to širino, ker ne morejo dati lokomotivam one moči, ki jo zahteva moderni promet.
Nekako tri četrtine vseh železnic na svetu se je prilagodilo angleškemu sistemu 1435. Nekatere države oziroma dežele, ki so oddaljene od tranzitnega prometa oziroma kjer sploh ni mogoč, imajo druge mere, Irska n. pr. 1600 mm, Španska in Portugalska 1676 mm, ravno toliko večina prog v Vzhodni Indiji. Druge države si zopet hočejo utrditi svoje strategične stališče s tem, da si izberejo drugačen tir, Ruska od Varšave naprej n. pr. 1525 mm.
Kjer pa promet ni bogvekako razvit, kjer ni treba velike hitrosti in kjer je premalo denarja, se zadovolijo z ozkotirno železnico. Ozki tir se
veliko bolj prilagodi terenskim razlikam kakor široki, tudi ie veliko cenejši, na prometni kilometer za povprečno lir 36.000.—. Pa tudi promet, vzdrževanje, nadzorovanje itd. ne stane toliko kakor pri navadnih progah. V novejšem času število ozkotirnih železnic zelo narašča. Širina je sila različna, v Bosni 760 mm, na Nemškem 600, 750 in 1000, na Švedskem 871, na Norveškem 1067, ravnotoliko tudi v Kaplandiji in drugih progah v Afriki; zato imenujejo širino 1067 mm naravnost kapski tir. Proga Bajrut— Damaskus 1050 mm, proga v Meko tudi 1050, Jafa—Jeruzalem 1 m, ravnotoliko električna berninska železnica. Wengernalpska v Švici 800 miin. Najožji tir nahajamo pri dveh kratkih progah v Walesu, 590 mm, najmanjši polumer loka pa znaša tud samo 35 m. Ti dve progi služita že splošnemu prometu. Če pa to izločimo, dobimo še ožji tir — mislimo vedno na železnice z lokomotivo — tako v Crewe na Angleškem 457 mm.
Razvoj motorja se pa začenja koncem 18. stoletja. Razni^poskusi so pokazali, da je motor le uspešen, če ima svojo določeno pot in na tej podlagi so študirali dalje. A tudi tukaj je bil začetek težak, bridke so bile skušnje, tako Murdoch, Trevithik. Šeje cela vrsta posameznih odkritij in predskušenj je ustvarila pogoje, ki so omogočili ustvarjajočemu človeškemu duhu sestavo prvega dobrega modela. Končal je poskuse in jih zedinil v lepo celoto znameniti Jurij Stephenson (17 8 1-
1	84 8). Življenje tega izrednega moža delijo v .tri dobe.
1. Prva doba je doba poskusov; lokomo-vitve iz leta 1814., 1815. in 1816. Zelo so bile še primitivne, vendar so pa že prepeljale 30 ton in dosegle na uro hitrost štirih angleških milj a 1609 m, torej nekaj nad 6 km.
2. Leta 1 8 2 3. so imenovali Stephensona za prvega inženerja premogovne železnice Stock-ton—Darlington. Za izdelovanje lokomotiv sezida tovarno v New-Cestle, ki je zadobila pozneje svetovni glas. Dne 27. septembra istega leta je prvič javno poskusil svojo lokomotivo »Vzorec I.«. Vlekla je že 90 ton — 90.000 kg, na uro pa dosegla razdaljo 15 angleških milj nad 24 km, Gorica—Ajdovščina, jako veliko. A železnica Stockton—Darlington ni služila javnemu splošnemu prometu, je poslovala jako neredno itd. Stephenson je delal dalje.
3. Leta 1826. ga pokličejo na še bolj odlično mesto, postane vodilni inžener na progi, ki se je imela sezidati med Liverpoolom in Manchestrom, dolžina 48 km. Letna plača 24.000 lir, prav veliko. Treba je bilo prevažati material. Stephenson se odloči za lokomotivo iz svoje tovarne, a direktorji železnice mu nasprotujejo, 21 parnih strojev ob progi naj s pomočjo vrvi goni vozove. Ta način prevažanja se je že večkrat dobro obnesel, vozovi so šli še enkrat hitreje 'kakor z lokomotivami. Stephenson ie pa dosegel, da so razpisali direktorji javno tekmova-
nje lokomotiv, ki naj bi odločilo, ali jih bodo vpeljali ali ne. Pogoji so bili strogi. Za najboljšo lokomotivo so določili nagrado 12.000 lir. Priglašenih je bilo pet lokomotiv, štiri so prišle k tekmovanju, tri so pripustili, in sicer Stephen-sonovo »Rocket«, Hackworthovega »Sanspa-reil« in »Novelty« inženerjev Braithwaite in Ericson. Pri Rainhillu so tekmovali, dolžino 2’4 Ikm so morali premeriti dvajsetkrat = 48 km, torej proga Manchester—Liverpool. Radi manjših pogreškov Sanspareil in Novelty nista mogla dokončati tekme, Rocket (raketa) je pa izpolnila vse pogoje takoj prvi dan tekmovanja, 6. oktobra 18-29. hitrost na uro 48 km. Rocket imenujejo prvo moderno lokomotivo. Dne 15. septembra 1830 so pa otvorilli progo Liverpool-Alanchester: in s tem se začenja doba železnice.
Stephenson je pozneje čisto prav rekel: »Lokomotiva ni iznajdba posameznika, temveč celega rodu inženerjev.«
Stephenson.
V	osmih vlakih, kojili prvega je vozil Stephenson sam z lokomotivo »Northumbrian«, so peljali 15. septembra 1830 iz Liverpoola v Manchester okoli 600 potnikov, med njimi vojvodo Wcllingtona in sira Roberta Peel. Goste gruče gledailceiv so stale ob progii. Zgodila se je pa takoj prvič nesreča: Enega udeležencev, poslanca Huskissona, so povozili ravno ko je bil stisnil vojvodu Welingtonu roko. In ravno ta poslanec je bil eden prvih pospeševateljev omenjene proge. Lokomotive tedaj še niso imele piščalk, in poslanec ni opazil bližajočega se vlaka. Stephenson ga je hitro naložil na »Northumbriana« in ga prepeljal domov, 24 km v 25 minutah, na uro torej 58 km. Izredno veliko, cel svet se je čudil. Dolenjska železnica porabi za 70 km tri ure. •
Glavno delo je bilo s tem končano. Treba je bilo izpopolniti. Vsako leto je prineslo kaj novega. Čisto navadne vozove prve dobe so polagoma izpremenili v moderne vagone, povečali so jih, opremili jz različnimi udobnostmi; moderni Pullmanovi vagoni so višek komforta. Na transsibirski železnici imajo posebne sprehajalne vozove s telovadnim orodjem, kopalne sobe, knjižnice itd.
Za prevažanje blaga so uvedli najrazličnejše tipe, poseben tip za živino, posebnega za tekočino: odprte vagone, napol odprte, zaprte itd.
Kar se tiče izpeljave tira, je napredovanje velikansko. Kdor je videl železnice v Alpah, ve o tem mairsikaj povedati. Ovinki, pentlje, predori, eno hoče prekositi drugo. Adhezijo sedaj mnogo bolj izrabljajo nego prej; prišle so zobo-kolne železnice; mostovi so dobili vse drugačno obliko, vse druge dimenzije; predori so se podaljšali, prvi večji predor (Semmering) ima dolžino 1450 m, simplonski pa že kar 20 km in že je bila ruska duma dovolila sredstva za zgradbo kavkaške železnice, kjer bodo zgradili tudi predor v dolžini 23 km. A ne še dosti, Angleži so sedaj bolj prijazni staremu francoskemu načrtu za zgradbo predora pod cesto Calais— Dover, 40 do 45 km. Če bi hoteli Rusi, bi Ame-rikanci takoj zgradili železnico v Sibirijo, pod Beringovo cesto bi napravili predor, ki bi sredi ceste prišel vun na neki otok in potem zopet izginil v globini, skupna dolžina 90 km. Tako sili človeški duh neprestano naprej, kje so mu meje? Narava skoro ne dela več zaprek, Uprimo oko na moderne gorske železnice, na jung-frausko, popocatepetlsko itd. Celo na drzni Mattherhon v Švici so jo hoteli speljati, a švicarsko ljudstvo se je načrtu uprlo, češ da je Mattherhon potem skažen. Ima prav. Polno je železnig pod zemljo, velikanske so transkonti-nentalne proge, vidimo viseče železnice, enotirne, breztirne itd. itd.
MUHA.
i\ je je tista muha, muha brez trebuha...«
iti poje narodna pesem. Nikar jo ne kliči. Poleitje in vročina sta pred durmi, dva davna pogoja, da muha sama pride in ite obišče. Joj, če bi vedeli ivso pot, ki jo naredi muha v cnern dnevu, aili v celem svojem življenju, da, če bi prešteli 'ves zarod, ki ga zaplodi ena slkoraj neznatna muha v enem poletju, bi se po-pirej skoraj postarali.
Ne verjamete? Dobro. Vjemiiva muho. Talko, zdaj jo drživa iv pesti. Kako brenči med prsti, Ikako ise zvija, kalko se hoče preriti na svobodo. Ne boš. Izpustim te, če mi poveš, kod Sii danes hodila, kaj si delalla, kaj si vse oblezla. Le hiitro, če ne te vržem ob tla in te zmanem. Brž!
»Z-z-z-z ...« je šumela muha vsa črna ou jeze. »če ni drugače, pa naj bo. Danes zjutraj sem se prebudila v gositilnišlki kuhinji. Tam sc
m
nekoliko preveč drenjamo, vse polno nas je (kot listja iin trave, a tam smo rade. Zakaj? Toplo je ponočii v tej (kuhinji in vse polno isladlkih prigrizkov se dobi, dasi je tudi nevarno, če se katera preveč radovedno sklone nad soparo ognjišča. Brž je iv juhi. Zadnjič sc je zgodila nesreča naši mladi tenkokrilki. Skoraj bi jo bil pisair Negode v žlici z juho vred posreball. KaJko je bil hud, me pa tudi, talk potegon, Ikot bi bile me muhe res (tako zanič. Zdaj ga nalašč nagajamo, sedemo mu na nos iin ga šegečemo po mozoljih, da bi katero ubil, je iitak mnogo prepočasen.
V	(kuhinji sem se 'tedaj prebudila, počakala, da je gospodinja odprlla lonec mleka, poKusiia sem ga mallo, poiizaila sladkorno drobtino na mizi in pravočasno ušla debeli gostilničarjevi roki, tki je udarila po meni. Šla sem na gnojišče in znesla jajčeca za moj zarod. To sem letos že drugič storila. Še trikrat ali štirikrat me čaka to dello. Pomisli — nad sto jajček! Koiilko mladih muhic bo iz tega!
Ko sem to dello opraivila in malo pobiskaii Po gnoju — ljudje pravijo, da gnoj smrdi, a meni pogosto prav tekne — sem odfrčala — zzz — skozi odprto dkno v sobo. V zibeli je ležalo malo dete, paviito in je gledallo v strop. Seidli sem mu na nos. Aj, Ikako je detetu to nerodno dello. To je lepo, da me dete ne more nasilno odpoditi, če še bdlj obrača svojo glavico. Sedem k očem in jem — sadčica je to ... Otrdk zajoče, mama pride — in kje sem že jaz ...
Ze sem sedela na pljuvalniku. Nič posebnega. Opaziila sem na mizi sveže sadje. Samo malo sem pdkusiila. Sladko je bilo. Sadje mi zelo ugaja. Nato isein šla slkozi eno dkno ven, čez cesto, skozi drugo okno notri.
Kaj sem zagiledala? Tam je sedeli za zaprašenimi akti plešast gospod .in dremal. Kaj ko bi ga malo podražila, sem si mislila. »Dober dan. gospod!« sem dejala. »Alii se smem mallo pogledati v vašem zrcalu?« Gospod je molčal, skočila sem na njegovo plešo, se pogledala v nji. malo poplesala od veselja — ploslk! — kaj sc je zgodilo? Komaj sem ušlla smrti. Udanil ie bil Po pleši in nič zadel. Še enkrat sem mu zabren-čala okrog ušes in jo odkuriila v šoflo.
Tam sem sedla otroku na čitanko, hotel me je vloviti, a vlovil je učitelj njega: »Beri dalije' Ne veš, (kje smo? Po šoli ostaneš tu!« Jaz pa sem vesela brenčala po šoli.
Pred šdlo na cesti sem oblezila crknjeno miš ali kaj, zletela na košček kruha tk stari Marjeti, ki poleg sitanuje, nato pa vsa vesela letela daleč in skozi okno v poltemno sobo. Na mizi sam nered, knjige, svinčniku in papirji, med papirj; Da gospod, iki je čečkal po papirju. »Kaj čečtka noč in dan?« sem si mislila. Sedem na papir in že ima v pesti iin me neumnosti ivpraša. To je vse, ikar vem. Iker še pdldne ni.«
Muho sem izpustil, sedla mi je na nos in nato odbežala. »Ti presneta muha, bila je na mrhovini in zdaj mi sede na nos. Kaj naj dobim od ne tifus ali kako drugo
bolezen. Ali ste jo sploh silišali. Zdaj je na mleku, na stranišču, na otroku, na mrhovini, na pleši in bogve še (kje. Res prava neizbirčna nemairnica. prava prenašalka vsega grdega. Posebno rada prenaša tifus. L. 1898 je petina Amer/kancev v vojni proti Špancem umrlo za tifusom, ki ga je razširjala muha. Zato so jo imenovali ne hišna
—	ampak itifusova muha.
In ikoliko je je! Pet do šestkrat leže po 100 do 150 jajčic. V 12 dneh je že prava muha iz njih. Po dveh tednih je samica že zrella za ploditev. Tako ima lahlko ena sama muha v enem poletju 2 milijona 216 itisoč in 420 potomcev, oziroma potomfk. Pod ugodnimi pogoji se baje to število ziviša na dve milijardi in pol. Ce gre petdeset muh na en gram, znese 500 millijonov muh za enega slona, ki tehta 10.000 kg.
Ce bi muha ne imela toliko sovražnikov Ikot jih v resnici ima, bi taila kmalu absolutna gospodarica sveta. Koliko živali živi od njih. Najhujši njih sovražnik pa so neke giljive, ki zrastejo in zapredejo njih telo v jeseni. Te so jim pogin. Te gljive je odkril neki profesor nedavno.
Največja itiranka je naša navadna muha. vse druge niso itako zello nevarne. Posebno moramo paziti, da muhe ne pridejo na jedi, ker so najhujše raznašaDke bolezni. Dolžijo jo tudi vsalkokrat, da je ona raznesla najhujšo vseh bolezni — kolero.
NAVADE POLARNIH NARODOV, v. š.
PO OBSEŽNIH pokrajinah okoli Severnega ledenega morja živi vse polno različnih narodičav, ki jim je pa enolika narava vtisnila v mairsičem skupen pečat. Skoro vsak je že bral nekatera njih imena, beremo o Laponcih, Dullganih, Fuikaginih, Jakutih, Tuvgu-zih, Čukčih, Korjelkih, Ositjakih, Samojedih prav posebno veliko pa o Eskimih oziroma Inuit-lju-dje, kakor sami sebe imenujejo. Ce bo bralcem ugajal današnji članek, bomo prinašali članke o njihovem življenju in delovanju, o težkem boju z malo radodarno narajvo iitd.
Jako važen pri vseh onih »zadnjih ljudeh sveta« je pozdrav. Ta ni tako obsežen kakor bolj na jugu, kjer imajo ljudje več časa in si prirejajo v pozdrav cele igre. Malo čedno se nam pa vseeno zdi, če se Tunguz pri vstopu v hišo brez .vsakega pozdrava vsede na tla, a pri vsakem vprašanju ivstane in se pni vsakem odgovoru prikloni. Sibirci so sprejeli deloma že evropske šege, si stisnejo roko, se odkrijejo in se po ruski navadi poljubijo na obe lici. Pa kako. slišati se mora! Tudi Eskimo sitisne roko nn zakliče: Nasuiruk - dohro! Laponci si podajo roke dn se poljubijo.
Vendar pa vsi ti pozdravi miiso značilni za naravo prebivalcev severa so jim le vcepljeni.
Njihovii pravi pozdravi so drugačni, boli izraz previdnosti in sikrbi. Če so si Samojedi, Laponci in Eskimi iv prejšnjih časih v znak pozdrava zgrudi nezavesten na (tila. Zmagalec ima ceio živali prii srečanju duhajo, češ ali je pravi ali ne. Jako neprijeten za tujca je naprimer pozdrav pri jugovzhodnih plemenih srednjega de-3a Eiskimov. Če tujec prihaja, se postavijo vtsi prebivalci naseilbiine v eno vrsto, eden pa stopi naprej. Tujec se mu počasi približuje, roke skrižem, glavo nagnjeno na desno stran. Domačin ga udari z vso močjo na desno lice, obenem pa sam nagne glavo iin sedaj zavihti itujec svojo roko. To prijazno obdelovanje lic traja toliko časa, da se eden obeh pozuravnikov zgrudil nezavesten na »tla. Zmagalec ima celo pravico, da premaganega ubije; navadno isc pa pozdravni dvoboj konča mirnim potom In sicer sprejmejo tujcaza čas njegovega tamošnje-ga biivanja v svojo sredo ikoit pravega člana plemena. Pomen ite naivade je pač ta, da tujec v dvoboju dokaže, ali je vreden biti član one naselbine ali ne.
Pri nas smo mnenja, da se mora vsak kulturen ‘človek za sprejeto dobroto zahvaliti. Ptrtlarni narodi pa ne. Njihova komunistična u-redba zahvale ne pozna, tudi ne onih ceremonij, ki so združene siceir z odhodom goista. Ko si pojedel in popil, vstaneš dn greš, pa je konec. Saj ti niso dali ničesar razen, kar (ti po vsej pravici gre.
Navade pri j e di in pijači so tudi drugačne kakor pri nas. Mož in žena si dellita delo, zato si deliita tudi jed, vsak je (večinoma zase in ob drugem času. Določenih ur za obede .kakor jih imamo mi tam gori nimajo, vsalk je in pije kadar se mu zljubi. Pač je pa povsod navada, da jedo pred odhodom na lov in pa ko pridejo nazaj. Tudi količina hrane ni dolločena; če imaš veliko, poješ veliko, če nimaš nič, »i pa lačen. V tem oziru so podobni črncem. Rodbina Samojedov ilahlko použije celo tele za obed in ne praviijo, da so preveč siti. Najbolj požrešni so pa .morda Jakuti.
Jakuti prebivajo zlasti ob Leni. Najraje jedo konjsko in jelenovo meso, s posebno požrešnostjo pa vsakoršno mast, zlasti surovi konjski in jelenov iloj. Lojeva sveča jim je slaščica. Tudi otrokom tiščijo iv pomirjeni© cele tose surove masti v usita, kakor pri nas cukrčke. V. si-
li	se spravijo tudi na divjačino, napol ali popolnoma surovo, tudi miši so jim dobrodošle. Mar-silkalk sibirski kmet nima v svoji hiši nobene mačke, Iker mu jalkutslki hlapci miši še bolj in hitreje pospravijo kalkor pa mačka. Neki raziskovalec pripoveduje: »Vise, kar zamore človek Zivečiti, iribo ati meso, kterokoli žival, če je sprijeno aili ne, vse Jakut poje. dokiler ni sit. to se pravi, dokler ni njegov trebuh okrogel. Požiralnik (teh ljudi mora biti čisto drugače oblikovan kakor je naš, Jalkuit vili je vanj najbolj vroč čaj, najbollj vročo juho z največjo ravnodušnostjo, ko se je mi z ustnicami niti dotakniti ne smemo. In pov nič jim ne škoduje. Viidel sem slad-
konesnedega jakufltskega otroka, iki je použil brez težav tri lojeve sveče, dva funta zmrznjenega surovega masla in velik kos mila. Admiral Saričev je viidel Jakuta, ki je itekom 24 ur pojedel cello zadnjo četrtt velikega vola iin še dvajset funtov mašiti, ziraven je pa popil deset funtov stopljenega surovega masla. Isti Jakut je po zajtrku použil še neko mešanico iz treh funtov surovega masla in 25 funtov mclke. Stopljeno surovo maslo pijejo posebno radi in pravijo, da je to zdravilno sredstvo pirotii vsem mogočim boleznim. Poleti pijejo kisilo konjsko mleko, pozimi mešanico kislega mleka, neslanega surovega masla in vode: prav radi pa seveda tudi žganje in ito brez ozira na letni čas.
Snažnost ni pnva čednosti prebitalcev severa, vsaj po naših pojmih ne. Najmanj pazijo na snažnost poleti, ko gredo na lov. V zimski hiši Eskima ali Čuikča je pa boljše, niihče ne sme pljuniti na itla a!li pa priti s zasneženi obleki ali zasneženih čevljih notni,, temveč mora odstraniti sneg in nesnago zunaj. Odpadke vržejo ven pred hišo — hiše niso take kakor pri nas, ampak zgrajene iz sneženih plošč in seveda majhne —; pomladi seveda pired hišo talko smrdi, ko se začne (tajati, da morajo iti drugam; tudi njihovi sicer zeilo utrjeni nosovi niso takim napadalnim poskusom kos. Kuhinjsko in jedilno posodo mallokdaj pomijejo; če so psi pri hiši, jedo še oni ven. Da se zeilo malo umivajo, je jasno, saj je preveč mraz. Obrežni prebivalci porabijo za umivanje unin, Iki ga naberejo v čeber, stoječ sredi hiše v splošno uporabo. Pravijo, da je ito jako dobro umivalno sredstvo, ker odbrani mast od Ikože; torej ima isto lastnost kot milo. Samo Alenti se potem še malo z vodo umijejo in na zraku posušijo. Mrčesa je v hišah in kožuhih ter po glavah seveda dosti, a ne dela jim preglavice, 'lovijo ga in uživajo kakor mi bonbone. Da razgaljenost spričo mraza in potrebe skupnega bivanja ni tako žaljiva kakor pri nas, je umfljdvo. Čudno pa je, da se naprimer pri Samojedih in Ostjakih — kakor tudii pri Kitajcih, Tuilkih i. dr. — čut sramu osredotoči na tak poseben del telesa; ženske so lahko drugače zelo malo oblečene, noge od gležnjev doli pa morajo biti zakrite.
Eskimi so pravi idealen narod, ki nam kaže, kako se mora človek prilagoditi zahtevam narave. Obleko jim predpisuje narava, bivanje ob morju tudi, ker Je tam so tulnji, ki jih lovijo tudi pozimi. Lov na tulnje je za Eskima edino sredstvo življenja in ne čudimo se, da sme mladi Eskimo šele tedaj podati svoji mastni in Silani izvoljenki roko za skupno polt skozi življenje, ko je v j e 1 p r v e g a t u ll n j a. S tem dokaže, da bo mogel obitelj res rediti. Tako je tudi na mnogih grških otokih ta navada, da se sme poročiti mladi otočan šele takrat, ko je v določenem času natrgali določeno množino morskih gob na skalah pod gladino vode.
Kakšno nasprotstvo, navidez nerazumljivo pa prihaja sedaj! V oni grozna naravi
Strašnih zim, ko živo srebro v termometru zmrzne in pade mraz na 70 stopenj pod ničlo, tam gori, kier cele mesece ne čutijo osvežujočih žarkov solnca, tam živi eden najveselejših nairodo v sveita; Eskimov obraz se vedno smeje. Kako ito? Le omi ljudje, ki so prav vesele narave morejo vzdržati boj z neprijaznimi močmi severa, vsak drugi jlim podleže. Zato je naprimer tudi znani polarni raziskovalec Juliij Payer zbral najvetselejše naše Dalmlatince za svoje moštvo, predno ie odšel na sever. Veselost se podeduje od roda do roda, če je Ikdo slučajno izjema, je že pri rojstvu zapisan smrti.
Še na neko drugo jako značilno posebnost najsevernejših iljudi maramo opozoriti, na njih miroljubnost. Kuriva večkrait ni: kako se obvarovati mraza? Z lastno toploto. Kako pa? Skupno stanovanje imam, ozko ie in nizko, tri do štiri rodovine gredo notri — paleti ima &saka svoj šotor —, vsaka si ogradi sivoj prostor sedaj pa: bodliite pametni in mirni, os/tanite lepo skupaj, ne hodite nairazen, da bo več toplote, ali pa se skregajte, pojte ven in zmrznite! No, Eskimi so pametni, ostanejo skupaj lin se ne pretepajo, ia:koraivno so sicer jako razburljivi. Ta njihova mjrdjubnosit in spravljivost gre tako daleč, da izvojujejo tudi vse Pravne in častne prepire na čisto drug način kakor mi; satiirično-ilirično. Reciimo. da je Es-kimo razžali tovariša. Kaj naredita? Skujeta si Vrsto zbadljivih pesmi, občinstvo se zbere, ona stopiita predenj in deikllamirata svoje izdelke. Komuir se bolj smejejo, tisti je zmagovalec in razžalljenje je pozabljeno. Vidimo, da je človek v svojem basitvu tudi tam gori pravi ■sin narave.
Po Bijkanu in Kirchhoffu.
SUEŠKI PREKOP.
V. ŠARABON.
DVE točki sta na zemlji, kjer ie svetovni promet po morju osredotočen ^ in koji promet lahko tudi statistično določim: sueški in panamski prekop. Za Trst in za naše Primorje sploh važen je sueški; zato nas zanima, kakšen je bil promet tam pred vojsko, med vojsko in deloma po vojski, v kolikor imamo podatke. Otvorili so ga 1. 1896. Zapisali bomo za leta 1870, 1880, 1890, 19000, 1910, Potem pa za vsako leto do 1. 1917 število popotnikov, število ladij, število netoregisterton1) in število dohodkov v francoskih frankih.
1870	27000	486	437OO0	5195000
1880	102000	2026	3057000	41791000
1890	181000	3425	6783000	69765000
1900	282000	3441	9738000	93451000
1910	234000	4533	16582000	127203000
1911	276000	4969	19325000	131035000
1912	266000	5373	20275000	132929000
1913	282000	5085	20034000	122989000
1914	391000	4802 v	19499000	117307000
1915	211000	3708	15266000	98228000
1916	283000	3110	12325000	89044000
1917	142000	2353	8369000	72019000
') Pri morskih ladijah izračunimo vsebino in jo izrazimo v tonah; tonu je skoro tri kubične metre. Če odračunaš prostor za stroje, Premog, moštvo itd,, ostane še prostor za tovor, Popotnike itd. in tega izrazimo v netoregister-tonah.
Za 1. 1918 nam je znano tudi še število ladij
— 2522 —, število ton — 9252000 — in dohodki
— 92970000 —; za 1, 1919 pa število ladij — 3084 — in dohodki — 142030000 —. Ne smemo gledati na število ladij, ki so bile pred 50 leti dosti manjše kot so danes, temveč na število ton; primerjajmo le leto 1880, ko je imelo 2000 ladij 3 milijone ton, in leto 1913, ko je imelo 5000 ladij 20 milijonov ton čiste vsebine. Paziti moramo tudi na to, da je 1. 1919 vrednost denarja že padla in da so torej kljub ne ravno visokemu številu ladij dohodki dosegli višino kakor nikdar prej. Sicer bi morebiti kdo rekel, da se je od zadnjega mirovnega leta 1913 pa do leta 1919 po vzgledu prejšnjih let velikost ladij dvignila in da vsebuje onih 3084 ladij torej več ton kakor šest let prej, da so torej zato dohodki večji. Pa ni tako. Sicer nimamo še poprečnega števila za velikost ene ladje za 1. 1919, pač pa za 1. 1918 in po diferenci med 1917 in 1918 soditi 1. 1919 ladje niso bile dosti večje kakor 1. 1918. Poglejmo tole tabelico:
Poprečna velikost ladij v sueškem prekopu v netoregistertonah.
1870:	657	1911:	3688	1916:	3963
1880:	1509	1912:	3772	1917:	3557
1890:	1951	1913:	3940	1918:	3668
1900:	2830	1914:	4042
1910:	3217	1915:	4122
Ladje so bile torej 1. 1918 zopet večje in sicer zato, ker so se pojavile zopet japonske in te so največje. Pred vojsko so bile pa nemške največje in šele 1. 1913 so stopile japonske na njihovo mesto; le-te so med vojsko precej izostale.
Dividende so se gibale v zadnjih letih med 13 in 33% in sicer takole:
1912: 33% 1914: 24% 1916: 18% 1918: 20% 1913: 33% 1915: 24% 1917: 13%
Dividendo 1, 1918 nam pravi, da so dobili zopet zaupanje v prekop in da bo šlo spet kvišku.
Da je služil prekop med vojsko predvsem vojaškim svrham, nam pokažeta sledeči dve ta-belici.
Število izključno trgovskih ladij in netoton: 1913:	4967	19,753.000
1914:	4301	17,190.000
1915:	3127	12,186.000
1916:	2422	8,964.000
1917:	1211	3,749.000
Prihodnja tabelica nam pa pokaže število civilistov in pa vojakov, kii so se peljali po prekopu.
1913:	193487	88748
1914:	163052	228720
1915:	90718	119812
1916:	47589	235441
1917:	18358	123955
Vrsta glavnih up'orabiteljev kanala pred vojsko je bila tale (1912)
Švedska	38	138.000
Norveška	60	91.000
Španska	26	73.000
Grška	10	28.000
Anglija	3335	12,848.000
Nemčija	698	3,025.000
Holandija	343	1,240.000
Francija	221	799.000
Avstro-Ogrska	248	814.000
Japonska	63	320.000
Rusija	126	364.000
Italija	143	368.000
Danska	45	139.000
Osupne nas velikanska premoč Anglije; vemo sicer, da je morala biti na prvem mestu, a ne v takem obsegu, nad 60%. Le redka so leta, ko so šli angleški odstotki pod 60, včasih so šli nad 80. Drugi so bili pred vojsko Nemci, sedaj so Japonci! Avstro-Ogrska je imela kot kontinentalna država še dosti prometa, nezadovoljive so pa številke za Italijo.
Da je imel in ima sueški prekop za Anglijo izreden pomen, vidimo na odstotkih blaga, ki se pretaka po njem na Angleško.
Od odstotka naslednjih vrst blaga jih prihaja na Angleško poprečno toliko skozi sueški prekop:
Čaj: 99%; — Benzin: 65%; — Džuta 99% ; — Manganova ruda: 52% ; — Fabrikati iz džute: 97%;— Kavčuk: 51 % ; — Riž: 75%; — Kože: 49%; — Konoplja: 73%; — Oljna semena: 44.48%; — Volna: 70% ; — 2ito 35-38%.
Po Hennigu.
ŠCEGETALC1 NEBA.
VSAKOMUR je znano, da imajo v Ameriki 'in zlasiti v Novem Jorku velikanske stavbe z deset do peitdeset nadstropju, ki jim pravijo ščegetalci neba; Nemci jim rečejo ščegetal oi oblakov. TaJko visoke so. Singerjeva palača v Novem Joriku je 201 m visoka, stolp Metropolitan 216, palača Woolworth 238 m. Sedaj pa zidajo stavbo, ki bo visoka 420 metrov in bo imela 100 nadstropij, (imenovali jo bodo kar »sto-nadsitropno stavbo«.
V	tej hiši bo iv vsakem nadstropju najmanj sto ljudi, skupaj 10.000. Tiri take hiše, pa gredo vsi Goričani notri, za Trst jih je pa dosti 24.
Taka palača je mesto zase, noč in dan šumi v njej kakor v čebelnjaku. Nešteto je število dvigov, po kteirih se vozimo iz nadstropja
v nadstropje; a 'Vsi se ne ustavijo v vsakem nadstropju in že iv vhodni dvorani slišimo npr. kliq_ sprevodnika: »Vse na krovu. Ekspresni dvig. Se ustavi šele v 35. nadstropju«. Takoj se torej dvignemo v velikanske višine. 150 m. Neprestano švigajo dvigi gorindol in razdeljujejo množice ljuddj po posamnih nadstropjih, vrši se 'ves obrat po vojaško, zelo hitro in natančno.
Taka stavba je -tako urejena, da uradniku ali podjetniku v pisarni cel dan mi treba iti ven, vsa kar potrebuje ima doma. Njegova banka naprimer je <v petem nadstropju — najnovejši ščegetalci imajo celo po štiri do pet bančnih podružnic iv enem in istem nadstropju! — maser stanuje morebiti dve nadstropji pod njim in ga pričakuje v krasni marmorni) dvorani, do-čim ga čaka bnivec dve nadstropji više. Bolnišnica je notri z zdravniki in sestrami, policija, potovalna pisarna, advokature, zaivaravallmice, zaloge blaga itd. Samo pozvoniš lin takoj imaš, kar ti srce poželli. Slišimo včasih, da prevažanje po dvigih aili liftih ni varno, a ni tako. Semiintja se res zgodi kaka nepričakovana nesreča, sicet imajo pa vse možne (varnostne naprave. Lifte vsak dan pregledajo in če nadzornik izreče le najmanjši pomisllek, takoj je dvig ustavljen in popravljen oziroma nadomeščen. Na vsalk način je življenje v taki stavbi eden najzanimii-vejših pojavov modernega življenja.
SPOMENIK PADLIM,
ki so ga postavili rojakom Šebreljci in ga s slovesnostjo odkrili. V spomeniku so vklesana vsa imena v vojni padlih faranov.
i«o“tlu‘°ž “H'%
mm wt >4«
> #«;-n 1 r
ZA-NAS EMALCKE
POJOČA KOŠČICA.
EKOČ je vladal v deželi velik strah in (trepet radii divjega mrjasca, ki je kmetom njitve oral, živino moril iin ljudem trebuhe paral. Kralj je obljubil tistemu, (ki jih reši te nadloge, bogat dar, toda nihče se ni upali v to stran gozda, kjer je prebival mrjaisec. Nekoč je razglasil kralj, da bo dal tistemu, ki bo mirjasca vlovil ali umoril, lastno hčer za ženo.
V	dežellii pa sta živela dva brata, sinova ubogega (kočarja, (ki sta se javila in hotela mrjasca umoniiti. Starejši, ki je bil zvit in moder, je hoitei to storiti iz ošabnosti, drugi pa, M je bil neumen in nedolžen, iz dobrega srca.
Kralj je dejali: »Da bosta lažje našla žival, Pojta vsak s svoje strani v gozd.« Nato je šel starejši od večera, a milajši od jutra iv gozd. Ko ■je stopil mlajši brat par ikoralkov po gozdu, ga je srečal majhen možičelk, ki je držal črno sulico v roki in mu je dejal: »Na to sulico, ker si neddlžen in dobrega srca in ti mrjasec ne bo nič hudega storil.«
Zahvalil se je moždčku, vzel sulico na ra-me, in šel brez strahu dalije. Naenkrat se je pri-kazalla žival, planila proti dečku, ta je nastavil sulico, žitvall se je nasadila nanj, da se ji je srce tnelklalo na dvoje in je bila pri priči mrtva. Nato je vzel deček živali na rame, da jo ponese ‘kralju.
Ko je prišell na drugi konec gozda, je zagledal hišo, v (kateri so pili in plesalli. Njegov starejši brat je bil tu vstopil, misleč, da rnu žival ne bo ubežala in si je hoteli s pijačo kupiti Poguma.
Ko je zagledal mlajšega brata, ki je prišel z bremenom iz gozda, mu ni dallo nevoščljivo srce miru.
Poklical je brata: »Pojdi notri In pokrepčaj se s kozarcem vina!« Mlajši je nič hudega sluiteč res vstopil, pravil o možičku, ki mu je dail sullico, s Ikatero je ubil mrjasca.
Starejši ga je zadrževal do večera, nato sta šla skupaj domov. Ko pa sta pnišla v tenu do mosta, je udaril starejši brat mlajšega od zadaj po glavi, da je ta padel mrtev v vodo. Pokopal ga je pod mostom, mrjasca pa ie nesel kralju in dejal, da ga je on umoril. Ko pa mlajšega brata ni bi/lo domov, je dejal, da ga je bil gotovo mrjasec raztrgal in vsaikdo je veriei.
Ker pa pred Bogom mč skritega ne osiane, je prišlo tudi to črno dejanje na dan. Ko je čez več let gnal nelki pastir svojo čredo čez most, je zagledali pod mostom belo koščico in si je mislili: »To bo izboren ustnik za moj pastirski rog«. Pobral je (koščico, izrezljal ustnik in ga pritrdili na irog. Ko je zatrobil nanj prvič., ie začela koščica sama od sebe peti.
»Pastirček, ti trobiš na mojo (koščico, brait me je ubil in zagrebel v zemljico, nesel mrjasca pred kraljevo dver, zllata zanj dobili je in (kraljevo hčer.«
«Kak čudovit rog», je dejal pastir, «tak, da sam od sebe poje. Moram ga nesiti kralju.«
Ko ga je prinesel pred kralja, je začel zopet sam od sebe peti. Kralj je čudovito pesem roga razumel, dal odkopati zemljo pod mostom, da se je prikazal cel okostnjak umorjenca, hudobni brat ni mogel utajiti svojega dejanja, zašili so ga v vrečo in potopili, kosti umorjenega pa so nesli na pokopališče in jih s častjo pokopali.
BOŽJA POT.
Na strmi gori cerkvica ...
Marija sred oltarja: drži v naročju Jezusa, krog nje nebešlka zarja ...
Vsalk dan pobožno zbirajo pred njo se vsi kritjani, in srca ji odpirajo vsi v božjo voljo udani.
Za vse. kar kdaj »trpeli so in Ikar še bodo sred sveta, pilačilo zdai prejeli so: saj se Marija jim smehlja!
J. S.
!
1
ZMISEL DELA.
v
ČLOVEK, »simbol večnosti«, navezan si na čas. Nisi gospodar tega časa, a ti si, ki izpollniš to v>rzel, Iki nas veže in vodii v večnost. Um ti je bil dan, urne roke in ves svet je odprt pred teboj v vsej sivojej depofci liti krasoti.
In ta svet zahteva mnogo, mnogo od nas,
—	vse naše moči, naša čuvstva, naše luepe-nenje. Bog je dal vsakemu svoje italen/te in Ikdor jih ne sflu/ti iv sebi, jih ne razvija, ne deluje k dobremu, podoben je suhi veji, ki čaka sekire, da jo odseče.
Delo je orni var, ki vlliiva v človeka vedno novih moči in razivija čimdalje bolj človeško energijo. »Delaj in moli«, pravi pregovor. A k temu dodajam: »Tvoje delo bodi molitev, ki te povzdiguje k Bogu«. Kalkor moraš zliti v molitev vso svojo dušo, tako moraš vtisniti tudi naj-neznatnejšemu deilu, ki ga izvršuješ — svojo dušo.
Bezdellje, lenoba je izraz duševne šibkosti, trudnega, nerazvitega duha. Gotovo, da .le delo združeno s itrpljenjem, a /ravno ono daje življenju vsebino. So (ljudje, Iki jim zadostuje le ideal izpolnjevanja dolžnosti, da zbirajo moč, potrebno za izvrševanje vsakdanjega, truda-polnega deda; druge niavdušuje častihlepje, lakomnost ali (ljubezen do družine v izpolnjevanju dolžnosti — so pa tudi ljujdje s takim duševnim obzorjem, katerim ne zadostujejo ti socialni motivi; ti vtisnejo delu pečat njihovega notranjega življenja, iker dellajo iz notranjega nagiba.
V	delu moramo zreti sredstvo moralnega razvoja. V izvrševanju najnižjega in najtežjega dela se razvija samozatajevanje. Ne poprašuje se dandanes mladina, čemu dela in ne rn/isli na to, da je življenje pravzaprav soda poitrpežlljivo-sti in samozatajevanja. Zdii se, ko da bi bili le zato na svetu, da odnese vsak na oni svet čim-več bo mogel, aili pa, dia živi in da preneha s smrtjo, kakor sitair les, Iki strohni in razpade - za to dela le za denar - za uživanje. Pač pustn teorija in žalostna praksa, (ki vodi človeka ob vsa-
ki nezgodi do obupa. Zato občuti talk človek de-kot prisnlljeno, proti lastni volji naloženo breme. Manjka mu ona Veliika volja do dela, ki človeku. vse olajša. Stiremeti bi moral do popolnosti, ki bi mu vcepila ono skrbnost in zvestobo pri najneznaltnejšemu delu, Ikar bi bilo po-sebne važnosti v šoli gospodinjstva, v odgoji otrok in islužabništva, sploh v Vsakem dirugem poklicu.
Da se posebni, itakozvani višji sloji odtegujejo navadnejšemu delu, da se ne žrtvujejo za druge, da se ne sklonijo iz ljubezni (k revežu, po njihovem načelu zato manjvrednemu človeku, da ne najdejo uitehe v dellu — kaže ie njihovo notranjo nepopolnost. Ker jih razjeda le lastni egoizem, nii plemenitosti v njih, lin ljubezni a tudi ne zadovoljstva in sreče. —
Mladina bi se morala že zgodaj vaditi v detlu, tudi oni mladi ljudje, ki so namenjeni ie intelektuelnim študijam, ker ni boljšega zdravila za razvijajoče se dečke in deklice, da r;e zapadejo v razna nedovoljena dejanja, v oskrumbo neddlžnositi, Iko skrbno izvršeno delo. Natančnost lin prisotnost duha pri istemu mu mora preiti v meso in kini, in ta natančnost jih obvaruje marsikaterega (lahkomiselnega dejanja tudi v poznejšem življenju.
Le orni otrolk bo spoznal ootrebo in korist dela, kateremu se ne naloži delo le zato, da razbremeni odrastle ljudi; spoznati mora pod it vojo vodilno roko, da je vse človeštvo navezano na delo ne le iz osebne koristi, temveč iz notranje potrebe, da zadosti svojim potrebam in potrebam človeštva.
Otrok se krepi v natančnosti požrtvovalnosti najlažje v krogu lastne družine. Pusti, da pogrne mizo, umiije posodo, čisti prah, da pomaga služkinji; razjasniti pa mu moraš, da ne obstoji njegovo deilo le v tem. da ga izvršuje: način, kalko dovrši delo, je važnejše. Položi si tako temelj za poznejše delovanje lin žiivljenske naloge. Tvoj glavni princip pri (telovajah bodi: malo moralnega pridigOvanja in karanja, pač pa isezi v življenje. Ne ile ukazovati, otrok mora znati, zalkaj mora delati in izvršiti deilo natančno in vestno. Spoznati mora, da je brezdtlje v lasten pogin, nazadovanje lajstne eneirgije in notranjega življenja — (ter si ruši notranjo srečo in zadovoljnost.
ALOJZIJ GRADNIK: POT BOLESTI.
LOJZ Gradnik nam .ie oodal zcmet novo zbirko izvirnih pesmi pod naslovom »Pot bolesti«. Pesnik nam je že znan, naš rojak je, doma v Medani v Brdih in misli z ljubeznijo na svoje rodne južne kraje in se ob vsaki priliki spovrača zopet nazaj. Ni čuda tedaj, da je ta zemlja, nje tiha prelest in nje zgodovina vtisnila plavili pečat Gradnikovi poeziji.
Značilno je zanj že to, s kako skrbjo je vselej stal nasproti vsakemu našemu delu; našemu listu je lansko leto in letos pomagal z mnogimi prevodi, iz srbske književnosti in na ta način gradiil rnosit našega kulturnega zbliža-nja. »Narodna tiskarna« je izdala njegov prevod Wildejevih Pravljic, Goriška Matica srbske prevode novel in črtic »Božje solze« in bo v tem letu izdala tudi prevode hrvatskih novel. »Naša založba« izda njegov prevod srbskih narodnih Pripovedk »Trije prstani«.
Veliko prevodov je iz?lo tudi v Jugoslaviji. Predvsem omenimo od Cika Jove mladinske Pesmi »Kalamandarija«, ki so obogatile naše mladinsko slovstvo in če preidemo preko manj Posrečenega »Malaja in Malona«, so lep donesek naši ubožni mladinski literaturi tudi »Pisani oblaki« istega pesnika.
Hvaležni ismo mu lahiko predvsem tudi za to. da nais. ie seznanil z velikim bengalskim pesnikom, tem vzhodnim čudom, Rabindrathom Tagorejem, ki nam ga je podal v »Rastočem mesecu« in najlepši knjigi tega pesnika »Vrtnarju«. Menda je še par prevodov, poleg drugih knjig, ki jih je pripravil Alojz Gradnik, v tisku, da omenimo mimogrede tudi drugo izdajo njegove Prve zbirke »Padajoče zvezde«.
»Padajoče zvezde« je gotovo knjiga, ki jo izmed Gradnikovih del po svoji vrednosti do
zdaj najvišje cenimo, polna najtišje lirike, čuv-stveno globoka, da komaj zajameš nje vsebino, vendar tako preprosta, da jo lahko vživa vsakdo.
»Pot bolesti« je nekoliko drugačna. Še je ostal Gradnik zvest samemu sebi, vendar ni več toliko čisto subjektivne lirike v njem, v kateri vsak verz natiho krvavi, nadaljuje tam, kjer je končal motive iz Brd in iz Istre, ljubezen do te zemlje ga je prevzela in njena bolest omamila, da ji posveča svojo najglobljo pažnjo v lepoti in bolesti in jo odeva s svojim čuvstvom. Le nekaj pesmi v začetku zbirke je izjema. Na koncu zbirke je ciklus »Tolminski punt«, ki govori z glasno besedo iz preteklosti.
Tako smemo imenovati to knjigo našo knjigo, nje vsebina je objela z ljubeznijo vso našo zemljo, nje žalost in skrivnost, zato smo pesniku hvaležni in ga cenimo po ti ljubezni ter ga tiho — razumemo.
ANTON AŠKERC.
Deset let je preteklo, odkar je umrl Anton Aškerc, glavni in skoro edini predstavnik našega realizma, brez dvoma naš največji epični pesnik — zakaj pesnika moramo soditi le po njegovih najboljših delih in ta mu zagotavljajo trajno vrednost.
Pesnik je bil rojen dne 9. januarja 1856. v vasici Globoko tik Rimskih toplic v fari Sv. Marjete na Štajerskem. Gimnazijo je obiskoval v Celju, kjer je napravil tudi maturo. V Mariboru je obiskoval bogoslovnico, kjer je bil tudi v mašnika posvečen. Služboval je po več krajih na Štajerskem, nazadnje je stopil v pokoj in opravljal sflužbo arhivarja v Ljubljani. Umrl je nagle smrti dne 10. junija 1912 v Ljubljani.
Mnogo je potoval po vseh jugoslovanskih krajih, po bivši Avstriji, po Štajerskem, Poljskem, Rusiji, Carigradu, Kavkazu, Grški in Egiptu. Bil je tudi v Parizu.
Spočetka sta bila Aškercu vzornika Gregorčič in Stritar. Pisal je lirične in domoljubne pesmi. Vendar pa se je že v teh pesmih kazala njegova odločnost in samozavest. Kmalu se je vrgel na pripovedno pesem, za katero je imel
poseben talent. Pisal ie pod imenom Gorazd. Posebni biseri so bili Aškerčeve narodne balade, ki so še danes edine po svoji lepoti v slovenskem slovstvu. Zlasti je lepa tudi njegova zgodovinska balada, da ne izvzamemo tudi nekaterih socialnih pesmi. Silen pripovednik je bii, oblika njegovih pesmi krepka, sijajna. Njegove »Balade in romance« so najsijajnejše, tudi »Lirske in epske poezije« so bile dobre, akotudi je (a ali ona njegova pesem budila odpor, saj je živel v istih letih in se gibal v istih bojih kot pesnik Gregorčič. Pozneje je Aškerc propadal, iskal je snovi, vsiljeval nam je svobodomiselni program, v satirah se je le prepogosto umak* nil pesniški okus temu, kar je hotel povedati. To dejstvo je v dneh, ki so bili okrog njega, nekoliko zatemnilo njegovo vrednost, odklanjali so ga, to dejstvo je za hip zasenčilo tudi, kar je napisal dobrega.
Leta beže naglo, rod se stara in pozablja, kar je slabega izginja, iz preteklosti pa vstaja naš veliki realist Aškerc z vsem tem, kar nam je dobrega ustvaril in dal.
IZ KNJIGE POT BOLESTI«.
PESEM VDOVE.
Tu klečim pred tvojim črnim gričem.
Tu klečim, na grobna trkam vrata, trkam in te k sebi, dragi, kličem.
Trkam, kličem vsa imena zlata, ki sem v svojih ustih jih topila, ko za srce so pretežka bila.
Trkam, kličem, moje roke revne so od trkanja že vse krvave.
Bedna bolj od rož sem, ki so same.
Bedna bolj sem od zelene trave bedna bolj od kaplje sem deževne.
Če bi trava bila tvoje jame,
rasla bi do krste ti globoke, zrasle v srce bi ti korenine, pa bi mislil, da so moje roke.
Ce bi kaplia bila, brez pokoja bi polzela v tvoje globočine.
Pa bi mislil, da je solza moja.
Č O N 1 VRTI.
Naše domovine črni vrti so vse vaše rože ovenele?
Kakšne rože bodo zdaj cvetele, rože žive ali rože Smrti?
Kjer ovene roža, seme pada.
Padajte semena v globočine!
Samo Smrt in samo bolečine so vstajenja in življenja nada.
SOLKAN.
V	ozadju je procesija cipres, na desni više sv. Katarina, na ilevii hrib Svetega Valentina in Sveta gora se dviguje vmes.
Kai so prinesli semkaj kos nebes?
Tam onkraj Siveti Maver toči vina, pod njim irazširia sošlka se dolina in Soča teče tiho v temen jez.
Ko včasih nismo kai imeli jesti, hodili v mratku do soilamski cesti študentje smo s sllavenskimi dekleti.
Le upe grizli smo in ne trpljenja.
Zdaj rolke nimajo več kai prijeti med ruševinami hiš in življenja.
JANEZ MENCINGER.
Poleg Aškercove desetletnice smrti obhajamo letos desetletnico smrti Janeza Mencingerja, enega naših prvih novelistov izza časa narodnega prebujenja. On ni zajemal snovi za
svoje novele samo iz kmetiškega, ampak tudi iz gosposkega življenja. Bil je mož precej širokega obzorja, nasprotnik nemštva in nemčur-stva, saj se je podpisoval celo Nomcigren, jezik njegov je bil lep, pripovedovanje živo in šaljivo. Bil je sotrudnik «Slovenskega Glasnika» in «Ljubljanskega Zvona». Rojen je bil 1. 1838. na Brodu pri Bohinjski Bistrici, a umrl je v Krškem dne 12. aprila 1912.
LISTEK
PROLETARSKA UMETNOST.
Umetnost je zrcalo življenja. V njej se verno izražajo v kaleidoskopični skali vsa stremljenja človeške duše, občečloveške duše. in to ob vseh časih in krajih. Občečloveška duša pa je le končna vsota duševnosti posameznika, katerega miselni in čustveni razvoj je vselej odvisen od vtisov zunanjega sveta. Ob teh vtisih ki so materialni in moralni, se tedaj kleše človek in umetnik, ker ni ta postavljen nad življenje, ampak se giblje v njem. Ker je blagodarjen od narave z zmožnostjo, da izraža tudi na zunaj v umetniški, tedaj samosvoji obliki svoje notranje doživljaje, ki pa prav za prav niso nič drugega nego le končna vsota miselnega in čustvenega življenja okolice, v kateri tiči, bodo tedaj njegova dela nosila znake duševnega razvoja one dobe, v kateri jih je umetnik ustvarjal.
Prinesimo ta naša izvajanja na današnjo dobo, katere največji znak je socialna borba, ki si v njej stojita .nasproti dva svetova. Svet, ki je bil in je še, a zahaja; svet, ki bo, tedaj ga še ni, ker šele vstaja. Kakor vsakdo je umetnik tudi postavljen pod vpliv svoje okolice, tedaj obeh svetov: umirajočega in vstajajočega. Njegovo notranjost bodo tedaj razgibavala stremljenja prvega a tudi drugega sveta, ker živi v obeh. In sicer v toliki meri, v kolikor je v njih še, oziroma že življenske sile. Duševna razdvojenost sveta kot celote (makrokozna) se mora prenesti tudi nanj kot poedinca (mikrokozna). Iz tega izhaja nujno, da bo njegovo delo tudi nosilo na sebi vse znake te razdvojenosti. Čim manj bo vplival nanj s svojo miselnostjo in čustvenostjo stari svet, lem rahlejši bodo istovrstni znaki na umetnikovem delu. In narobe. Cim jačje ga bo koval novi svet, tem silnejši in vidnejši bodo istovrstni znaki na delu, ki ga je ustvaril v novem razdobju. Kajti vse je podvrženo železnim zakonom narave in ves razvoj gre tisto pot, ki mu jo utira življenje. Človek in istotako umetnik pa nista postavljena nadenj, ampak vanj.
Obrnemo se sedaj k proletarski umetnosti. Proletariat je šele poklican, da vstvari predvsem gospodarske in socialne pogoje za brezrazredno družbo in obenem za splošno, občečloveško kulturo in ergo tudi za v resnici «čisto» umetnost. Naravno je tedaj, da te občečloveške kulture, ki naj poda to novo, v resnici «čisto» umetnost, še ni. Pač pa je na pohodu. Od druge strani Pa meščanstvo s svojo socialno tvorbo še obstoja in živi še istovrstna kultura, ki izžariva iz sebe žarke neke umetnosti, ki naj jo imenujemo, ker ne more biti za proletarce, tedaj za občečloveško, »nečisto® umetnost.
Nastajajo sedaj ta-le vprašanja: Kako naj v današnjih dneh, ki so dnevi socialnega boja, nekega presnavljanja, umetnik ustvarja samo proletarsko umetnost? Ali naj stopi naenkrat iz življenja, da se reši pogubnih vplivov umirajoče meščanske kulture, ki reže v njegovo dušo vendarle še močne vtise? Saj smo rekli prej, da je umetnost zrcalo občečloveške duše; da je ta le končna vsota duševnosti posameznika in da ni umetnik prav za prav nič drugega nego posebnovrsten glasnik dobe in okolice, ki ga obdaja!
Ali ni tedaj naravnejše, točno odgovarjajoče trdnim zakonom razvoja, da umetnik ustvarja i »proletarsko« umetnost i «meščansko» umetnost, torej sploh umetnost, ker ta je in ostane vedno nedeljiva, občečloveška? Ustvarjaj jo pa tako, kot mu jo narekuje — življenje!
J. S.
SPIELBERG.
Spielberg je ogromna starodavna trdnjava blizu Brna na Češkem, kamor so v vseh časih zapirali najhujše kaznjence pod bivšo Avstrijo. Kdor je prestopil pr.tg ten ječ, je bi zapisan hiranju in smrti. To se je zgodilo tudi ital. pesniku in rodoljub; Silviju Pelicu, ki
ga je bila Avstrija zaprla v te zidove, kjer je tudi spisal svoje delo «Moje ječe». Nedavno so obhajali Italijani spomin na to. Obiskali so Spielberg in bili od Cehov gostoljubno sprejeti. Naše misli so uhajale v kraje, kjer so bili naši 1 udje v novejšem času zapisani hiranju in smrti. Kako nič se svet ne stara!
MEDNARODNA RAZTAVA KNJIG.
V	Florenci je odprta mednarodna razstava knjig. Na ti razstavi, o kateri bomo pisali več, so razstavljene na lepem prostoru tudi slovenske knjige, ki so izšle v Julijski Krajini, med njimi tudi naš list, lanska Dantejeva in letošnje številke.
KOTIČEK ZA GLASBO.
V Gorici napredujemo. Imeli smo letos dva zelo dobro uspela koncerta. O Srečko Kumarjevem (29. aprila) in koncertu Pevskega društva so se vsi listi zelo laskavo izrazili. Značilno je, da so se začeli Italijani za naše prireditve zelo zanimati.
V cerkvi sv. Ignacija smo se letos povspeli do or-hestra. Na Velikonočno in Binkoštno nedeljo smo proizvajali Griesbacherjevo mašo «Mater admirabilis* s polnim orkestrom, kar je za Gorico nekaj izrednega. Do sedaj je imela le stolnica o velikih praznikih orkester.
Marij Kogoj je izdal 6 klavirskih skladb. Čim več svojih del izroči javnosti, tem bolj jasno nam postaja, da nam bo še marsikaj novega povedal. Do sedaj imamo Slovenci dve knjigi klavirskih skladb: Mirkovo in Kogojevo. Obširnejša je Mirkova, ali po vrednosti zaostaja daleč za Kogojevo. Pianisti poizkusite svoje zmožnosti! £e jih ne boste mogli prebaviti, zapomnite si, da tega ni Kogoj kriv, ampak vi sami in vaši učitelji. Tudi glasbo je treba študirati!
Izdal je tudi dva zbora, enega za mešane glasove «Barčiča» (Župančič) in drugega za moške «Requlem» (Fran Albrecht). Videl sem že Kogojeve prireditve starejših zborovih skladateljev. Premrl se je o njih izrazil, da bi se morali vsi učiti pri Kogoju, kako se take skladbe prirejajo. Zato sem bil zelo radoveden, kako sklada on za zbore. Njegova tehnika je za nas Slovence čisto nova. Smelo pa trdim, da najbrže tudi svetovno sovstvo
ne pozna še takih pesmi. Radoveden sem, kaj porečejo kritiki k tej «novotariji». Moje nemerodajno mnenje je to: Še tik pred vojno je bil Lajovic «molime tangere«, sedaj že težijo starejši kritiki o poizkusih, da se Lajovic popularizira. Kdo ve, da ne bo s Kogojem podobno?
Letošnji «Cerkveni Gasbenik» je prinesel kot priloge «Štiri blagoslovne pesmi* Premrlove, «Christus faetus est» istega skladatelja, Hochreiterjev «Ecce gnomodo moritur*, Klemenčič-ev «Hitite semkaj#, v 516 številki so pričele Hochreiterjeve Evharistične pesmi. Premrlu se pozna, da je preveč utrujen, da preveč dela; njegove pesmi postajajo gladkejše, vedno so krasne; Hochreiterjev «Ecce gnomodo» je Gallusov zbor, prenesen v moderne harmonije. Jako lepa je evharistična «0 dajte src mi milijon*. Klemenčič je že zložil boljših. Priloge »Cerkvenega Glasbenika® spadajo gotovo med prve svoje vrste v svetovnem slovstvu. Če pregedam kaj producirajo drugi naredi na cerkveno glasbenem polju, smem reči, da so Slovenci med prvimi in vsa zasluga gre »Cerkvenemu Glasbeniku». če pričakujemo še več, je kriv urednik Premrl sam, ki nas je razvadil.
«Pevca» sem dobil še-le en zvezek. Priloga je prav lepa. Najboljši je Hochreiterjev mešani zbor «Paštirica Jerica».
Vinko Vodopivec se je razkoračil. Hrvatski tamburaši ga imajo za svojega najboljšega skladatelja. Sedaj sili pa že med severne brate. Pred mano leži «Mavnete Orli!» (Dvignite Orli), ki ga je izdala Zveza čehoslova-ških Orlov v Brnu 1921 za godbo na pihala. Ta nam vsem dobro poznana koračnica ima že svojo zgodovino. Povod za to skladbo je dal Ivan Drašček kot kaplan v Mirnem, ki je želel imeti na znano besedilo Opekovo pesem za mirenski pevski zbor. Čeravno je Vseslovenska Orlovska Zveza kot svojo himno progasila zbor drugega skladatelja, so se Orli oprijeli Vodopivčeve koračnice. Sedaj pa jo že godejo po vsej Čehoslovaški.
Doktorič.
LEPA NAŠA DOMOVINA. JANKO KRALJ.
RED leti je sedel Janez, Evangelist Krek v Ljubljani med defluvkami jz tobačne tovarne in jiin razvijal o domovini približno sledečo misel: »V Westfaliji koplje slovenski rudar premoč. Na trudno ati potno telo kaplja voda iz sivih skladov. Sodnce ne prodre do njena. Zena in otroci so daleč, sam služi med tujci za kos črnega krtilia. Odloži za lvip kramp in iz srca mu kot vroča kri plane vzdih:
Kje. domovina si? Ali na poljih teh?
Še pod Triglavom, okrog Karavank?
Ali po plavžih si, ali po rudnikih?
Tu? Preko morja? In niti meja?
To bi morala biti po moji misli naša narodna himna. Zato ker izraža »slovensko narodno bol, ki je predvsem socialna bol.«
Kaj sc je zganilo v srcu slovenskega ru-dmrja, da zaželi po domovini? Vidi domačijo: Bela vasica je tam, krog nje pasovi njiv in travnikov in v griču sc vzpenja gozd. Tam v koči je d r ;i ž i n a, so srca, ki bijejo in trepečejo zanj. Cerkev je nad vasjo; ko je bil deček, je klečal v nedeljo pred oltarjem, mladenič je pel na koru in moževal na cerkvenem zidu. Na božji njivi za vasjo leži njegova mati, ena izmed ti-sočev slovenskih mater, ki rastejo v trpljenju in delijo otrokom zlato svojih src. Vsaka njiva, vsaka steza, kamen in drevo mu ie ljub znanec, •n vsi sosedje so rastli ž njim, vsi govorijo slovenski jezik, pojejo slovenske pesmi, včasi se kregajo, včasi pirujejo, rodijo se, rastejo in umirajo — a zemlja ostane ljuba in domača, zibel hi grob.
Ta zemlja pa ni od včeraj in ljudstvo, ki je na njej, tudi ne. Rod za rodom jo je prekopaval, Plodil z znojem; oblačil jo z drevjem, gradil do-tnove na njej. Slovensko ljudstvo si jo je osvojilo s stoletnim delom, vtisnilo io vanjo zname-
nje svojega duha. Vojske so korakale črez njo, tuji grajščaki so se redili od nje, — vse je zginilo, ostal je pa na zemlja slovenski kmetič, in živi od nje, kot so živeli dedje. Ker grunt ima korenine do pekla! Vsak rod je prinesel bodočemu rodu nekaj več znanja, nekaj skromne, a prisrčne kulture, ki daje slovenskemu človeku posebno obiležje. To je veriga, ki veže človeka na rodno grudo, veriga, ki veže vse Slovence v enoto — v narod.
Bistvo naroda je torej v tein, da ima ljudstvo en jezik, eno kulturo, enotno zgodovino, ki pri nas ni zgodovina vladarjev in vojsk, ampak nepretrgana vrsta dela, ki ga je rod za rodom polagal v slovensko zemljo.
Kakor ima posamezni človek gotove nedotakljive pravice, tako jih ima tudi narod. Narod ima predvsem pravico, da živi, da neovirano razvija svojstveno kulturo, da ohrani, poveča svoj kulturni zaklad. Poudariti je treba pa z vso silo, da narod ni mrtva zemlja, da ni nek meglen pojem, ki visi v zraku, da narod ni trobojnica, ampak organska zveza ljudi. Ljubiti narod pomeni torej, delati za verski, kulturni in gospodarski napredek vseh ljudi, ki bivajo na slovenski zemlji. Ljubiti narod pomeni, vztrajno in nesebično delati na to, da postanemo Slovenci bolj krščanski po duhu in plemenitejši; da slovensko ljudstvo dobi vedno več kulture in prosvete; in da vsi socialnokoristni člani naroda dobijo kruli. Narodnost nam je predvsem danes socialen pojem: Domovinska ljubezen je predvsem delo za malega kmeta in delavca, ki tvorijo naš narod.
Kdo je torej resnično naroden? Oni ljudje, ki vztrajno krepijo versko in nravno zavest ljudstva in umsko izobrazbo. Narodni v tem pravem zmislu so oni, ki stremijo za tem, da tlačeni delovni stanovi, — velikanska večina naroda, — dobijo iz dela lastnih rok in lastnega uma kruh v domovini. Sovražniki naroda pa so predvsem oni, ki oslabljajo krščanski duh v ljudstvu, ki hočejo narodu zlomiti nravno silo. Slovenstvu sovražni so oni, ki hočejo dovirati razvoj slovenske kulture in jemljejo Slovencem možnost, da se izobražujejo v lastnem jeziku. Najhujši sovražniki slovenskega naroda so pa ljudje, ki izkoriščajo in tlačijo široke množice
kmetov, ročnih delavcev in revnih umskih delavcev, stanov, ki tvorijo jedro naroda.
Zato je m n oko bolj naroden solkanski komunist, ki prisega na rdeči prapor III interna-cijonale, ustanavlja pa zadruge, da naši delavci lažje živijo, — kot pa narodni lev, ki odira v imenu narodnosti revne ljudi. Mnogo bolj ljubi svoj narod morda nezavestno, revna kmečka mati, ki vzgoji par zdravih, poštenih, srčno izobraženih deklet in fantov, kot pa »narodni« lesni trgovec, ki nosi trobojnico, da lažje in z večjim dobičkom izivaža vagone lesia iz Jugoslavije. Vsaka nravna ljubezen je dejanje, je žrtov in je navdušena beseda. Tudi prava in glo boka ljubezen do naroda se kaže v dejanjih, v vztrajnem in 'tihem detlu za širdke množice delovnega ljudstva.
Vsi govorijo o domovini. Tudi mi jo imamo v srcih kot nekaj ljubega in svetega. Nam pa nista domovina in narod sama na sebi mrtva zemlja krog nas. Tudi nam ni narod skrivnosten pojem, ki plava v zraku, in ne vrelec sovraštva proti drugim narodom, ki so naši bratje v družini vsečloveštva. Narod je celokupnost ljudi, ki delajo z roko in umom na slovenski zemlji in ki jili veže isti jezik, ista kultura, ista oblika duševnosti v enotno telo. V tem da vztrajno delamo, da se ti ljudje notranje oplemenitijo, umsko dvignejo in da dobe vsi pravico do kruha, v tein je ves zmisel dela za narod.
FAŠIZEM IN KMEČKI STAN.
Ffašistovski politični reviji »Oerarchia«, (Začela je izhajati mesečno začetkom tega leta. Urejuje jo Benito Mussolini) raz-motriva Mussolini to vprašanje pod naslovom »II Fasciismo e i rurali«. Mussodiivi deli zgodovino fašizma v tri dobe: prva sega od marca 1919 do novembra — decembra 1920: druga od novembra — decembra 1920 do ritinskega kongresa 1^21: ttretja od rimslkega kongresa 192! do danes. Reklo se ie — in 'tudi Mussoliinti to priznava, da je bil fašnzem v prvi dobi pretežno i nosit n ega značaia. Na to naglaša Mussolini važnejše momente v razvoju fašizma: v aprilu 1919 je fašizem prvJkrait nastopil v osttro borbo proti bolševiizmu v Milami: v iseptembru istega »leta se ie moralno in materiialno zavzel za IVAnuunziiovo podietle na Reki: v clktobru sc je vršil prvi fašistovslki narodni kongres v Fi-renci: kasneje 'se ie udeHežil političnih volitev: v spomladi — poletiu 1920 imamo prve afir-maoiie 'tržaškega in istrskega fašizma »coll’in-cendio del Balkan e dl ailtri covi di nemici del-
ritalia: v maju istega se ie vršil v Millanu drugi narodni fašistovski kcngro.s. V paddkii dolini se je fašizem razivil posebno, ko je padia ena najvažnejših sociiaifetišlkih (irdniav: Boiogna. Od tega časa se je fašistovslko ^'banie razširilo tudi med kmete, na dežello. Livormski razkol med socialisti je socialistično stranko še bolj oslabil. V jeiseni — zimi 1920 se je fašizem precej ukoreninil na deželi, začel ai ie pridobivati iljudstvo. Koncem aprilla tega leta ie bilo v padski dolini clkdli 300.000 pristašev fašizma kmefislkega stanu. Pravi, da je fašizem »r u-rale e n on agrariio«. Agraircii so namreč v Italiji veleposestniki, latifundieti, »r u r a 1 i« so Ikoloni, mali posestniki. Fašizem nasprotuje agrarcem. Italijanski kmet — trdi Mussolini — ne more biti socialist, ker je po duši individualist. Zato je »socializacija zemlje«
v	Italiji absurdna zahteva. Italijanski kmet hoče postati lastnik zemlje. Zato zapušča sociali-liste in gre lk fašistom, Iki spoštujejo lastnino. Fašizem spoštuje tudi rvero. ki je 'tudi italijanskemu kmetu svetinja, »lil Fasciismo rispetta la religione; non e ateo. non e anti - cristiano, non e anti - caittolico,« pravi Mussolini. Redkokedaj se fašistovski pogreb vršii po civilnem obredu. Da, fašizem po mnenju Mussolinia. ie veliko manj antilkatoliški kot sam »Partito Pooolare*. (Non v’ha dubbio che il Fasciismo e moito meno auti - cattalico del P. P.). Fašizem daje svojim manifestacijam rdligijozni značaj (N. pr. požigu Balkana!?) Italijanskim ikmetom je po mnenju Mussolinija, simpatičen tudi vojaški nastop fašisitov.
Nadalje naglaša, da ie italijanski Ikmet postal aktiven v italijanskem narodnem živlieniu še le potoni fašizma. Italijanskega preporoda (risorgimento) se italijanski kmet ali ni udeležil, aili mu je bil celo nasproten. Unifikacija Italije je delo intelektualne buržoaziie in nekaterih i«mstuih obrtmiških Ikrogov. 1 udii v svetovni vojslki se ie it. kmet pasivno držal. Bur-/joaziija ga ie vlekla za seboj. &e le fašizem ga ie vzdramil iz te pasivnosti, in uvrstrbl med aktivne delavce na narodnem politi. I alki) začenja nova doba italijanske zgodovine. »F fra non mol to tempo šara compresa e valutata al gimsto segno. 1’opera immensa teutata e comoiuta in quest’anno dal Fascisnio.« Tako končnic.
Ne bomo natančno irazinotrivali te Mussolinijeve trditve in ugotavljali, v kolikor odgovarjajo resnici. Mi Slovani v Julijski Benečiji predobro poznani« značai fašizma in lahko z mirno vestjo rečemo, da ie fašizem s svojo metodo delovanja (požigi, dejanski napadi itd.) italijanskemu narodu v moralnem oziru več škodoval. kakor (koristil. Sredstva, ki iih rabi fašizem za udejstvovanje svojih idej, so n e mor a I -n a, in je naravnost smešno, ko Mussolini trdi. da fašizem spoštuje vero in da so niegovc manifestacije rdigiioznega značaia.
O	PLANINSTVU.
(TRENTA R).
ZADNJIČ. to je pred 2 mesecema, sem pripovedoval in vas prepričeval, kako lepo in udobno so zgrajene in oskrbljene koce triglavskega pogorja — onkraj nove meje seveda, ker tostran jih ni. Tam smo ostali. — vsaj jaz, in še ile danes sem se vzdignil iz njih spet na vrhove, tako lepo je bilo rv njih!
Bila je menda Alelksandrova (prej Marije Terezije) Ikoča, ki sem jo zadnjo na kratko opisal. Omenil sem', da je ta Ikoča, tik pod vrhom Triglava, zdaj pravcat hoteli ali pa, da ne bom pretirava'1, krasna planinsika vila. Tega bo letos 20 let, odkar sem tod mimo s prijateljem To-nakom prvič lezel na Triglav. Takrat ni bilo te razkošne Ikoče; bila je le mala, zdaj poileg nje stoječa, napol v jarku zakopana, skrita kočica, pravi pritlikavec! Dobrodošla pa kljub temu ob lepem, še bolj pa ob slabem ivremenu.
Ne morem si kaj, da bi Vam ne povedal o tej kočici mične dogodbioe i7r/-\ 25 let. ki prtiča, ikako prijetno je na planini, visoko pod nebom, tudi če je človek sam. Vsaka 'koča ima svojega oskrbnika alli oskrbnico s pomožno močjo. Tudi ta ga je imela. Tisto leto ie bil za oskrbnika menda neki Škautar. Veisel mož je bil to, a mesto šlkanta je /imel harmoniko. Bilo ie pa grdo tisto leto. Dež je lil dan na dan alli ie pa snežilo. Zato ni hotelo biti od nikoder nobenega turista. Nobeno čudo torej, tla je postajalo veselemu možu dolgočasno. A iznajden. kakor je bil, si je brž pomagal. Za družico si je izbral lepo steklenico, ki mu ie bolj in boli ugajala zaradi svoje prisrčnosti, duhovitosti tin sfladkosti. Kakor je bila ona okrogla, tako je tudi sam Postali kmalu okrogel in v roki ž njo in ob ustili ž njo se je vrtel v krogu po mali sobici in potrkaval zraven takt s svojimi strašnimi kvedri, tla je vse ječalo. Znavni ie pa vriskal in Dell. tla ie bil samega sebe vesel: liej, hej! Hop, hop! —
Ljuba moja steklenica, ti si zvesta mi družica. —
Kaj mi mari celi svet,
da ie s tabo smem živet’!--------
Kjer sta d'va, je dobro, da pride iradi družile še tretji! Vse bolj živahno ie: talko je pač. kaj hočemo! Glej. »Šmenta«. prav harmonika ie ne le za tretjega. — za cel zbor! Pa jo zgrabi in nategne ...
Juh, Juh. llopsasa!
Pojdi sem. harmonik;) moja druga »ljubica!
Ti mi godi. jaz bom pol. in okrog se bom vrtel...
Jaz Ra nisem videl z očmi Šlkantarja, _ sili-sini ga pa. Ikako ie pel, še danes ira slišim. 1 udi njegovo harmoniko slišim iu njegove kvedre in vso kočo. Ikako se trese. Slišim tudi. kako obupno iečijo steklenice, ki jih je razbijali »razne ob zid. In vidim ga v duhu. kako sede truden a vendarle veselega obraza, navdušen.
da je tako iznajden. duhovit... Pa si misli, zakaj bi se ne tudi gositil? Človek mora imeti podlago za pijačo ... Hej, talko oki^-e konzerve: fino meso, klobase z zeljem... že to ie dovolj! In ikuhal je in jedel je in zraiven pili in pel... Kaj, vraga... kaj pa hočem! Nikogar ni, da bi povžil te božje dari,... utegnejo se pokvariti! A jaz — jaz imam tako dober želodec, talko mi vleče,... kot riba sem zdrav ... obolel bi... Pa to vino, ti likerji... Sem mar jaz kriv, da ni nikogar gor? ... Mar naj molim po cele dneve irožni venec? ... Pa še to pasje vreme!...
Če bi bil kdo drugi, bi tu znorel... sam ... sam,... cele tedne sam! Ne. — za sv. Antona puščavnika se pa nisem učil! Tega že ne morejo zahtevati od mene! Poslali so me gor. da bom ljudi stregel, jih zabaval pa imel sam kratek čas poleg njih! In zdaj, — hej, boste imeli
vi	mene za norca! Pravica ie na moji strani! Ne, obesiti se pa še ne maram!... In če bi se?, Oni, moji gospodarji, ki so me gor poslali, bi pri&li zaradi mene v luknjo! — Ne. tega jim ne smem storiti kot dober kristijan! — Prav za gotovo vem. da mi rajši vse odpustijo, — še to borno kočo mi raje dajo na vrh, — prav zastonj Ej. živela, steklenka! Pa še druga!
Pa še tretja...
Pa tudi zunaj koče je bilo veselo. Sicer plašni gamsi so se vedno bolj približevali veseli koči. Po naravi in izkušnji so vedeli, da vesel človek ni nikdar nikomur nevaren. Vga-iali so jim zvoki divne harmonike in kmalu so začeli s svojimi slokokratkimi družicami po krepkem taktu skakati in rajati, — poleg njih pa brezbrada še poli smrkava mladina ... Heji...
Škrat je pa le škrat! Zlasti triglavski! Škodoželjen je vedno! To je bil res pravi »halo« za nje. da nikoli tacega! Preobračali so »kozolce« krog koče. se zaletavali v divji razposajenosti v vrata in okna, zraven so pa skozi šipe veselemu Škantarju »strgali« korenčke iu se mu škodoželjno krohotali. In si niso dali miru, dokler mu je niso skuhali...
Blizu celi mesec je Škamtar veseljačil. Dobro se mu je godilo, da še nikdar tako v življenju. Pa je bil že »šment«, kot pravijo. — mi vemo, da je bil 'to eden naših porednih škratov to vest zanesel v belo Ljubljano — in prišel je gori pod vrh Triglava neizprosni in brezobzirni društveni revizor. Škantar je bil ravno povžil zadnjo konservo in popil in razbil zadnjo bu-tdljko ter ležal s harmoniko iv rolkali spavajoč spanje trudnega pravičnika... Po niern ie bilo, čeprav so vsi njegovi razlogi govorili zanj! Mi vsi bi ga opravičili, pa kaj hočemo, paragraf ie paragraf, — ne pozna resničnega, živega življenja! — V Ljubljano na slavni Žabjek ie moral iti — brez harmonike!
A — kje smo že ostali?... Res! Pekel sem. da sem se danes vzdignil iiz koče spet na vrhove! Ni res, še do zdaj sem bil v nji! — Radi tega presnetega Škantarja! — Pa drugič malo više! Na svidenje!
DVA NAZORA O
JJKUŠTVU. (DR, STOJ. BKAJŠA)
S VI smo danas složni u tome. da je današnje društvo bolesno. 1 zato DOtpunim pravom govorimo, da je naš viiek, vijelk soaijalnog pitanja. Svi takoder itražimo Jijeka toin socijalnom neredu.^liočemo da usposta-vimo hiairmonriju medu raznim društvenim slo-jevima. Sporazumni smo svi u tome. da postoji socijalni nered, socijalna disharmonija, 110 mnijenja se razilaze, ikad se radi o tome, da se nade lijek današnjem nezdravom socijalnom stanju. Različiti su sustavi, Ikoji hoče da svaki na svoj način izlliječe moderno društvo. Libora-lizam. anarhizam, socijallizam, komundzam, krščanski isolidarizuin itd. Mi ise danas ne čemo Daviti dspitivanjem tih sustava. več čemo po-tanje proinotriti dva nazora, koia danas vladaju
o	drušitvu uopče, razgllobit čemo diva načina, Ikaiko se danas slivača društvo uopče. Pitanje je to ivažno radi toga, >er o načinu, kako sc slivača društvo, ovisi i način, kako jedna ih druga struja hoče da riješi socijalno pitanje. To je piitanje prema tome jedno od 'temeljnih, pitanja pri niješavanju socijalnog pitanja.
Dva tsu načina, kako se može slivatuti društvo: jedan je način atomističlki. a drugi or-ganički. Što to znači? Jedan če nam prmijer to sasviini lijepo razjasniti. Piromatram čovječje tijelo. Čovječje tijelo ima razne udove n. pr. ruke, noge itd. Svi ti uidcivi talko isu liiiepo. talko su harmonično, svrsishodno združenii u iednu jedinstvenu cjelinu, da sačinjavaju organizam. Svi dijelovi čovječjeg tijela sačinavaju orga-ničku cjellinu. Uzinimo, da se nade jedan tako dkrutni razbojnik, Ikoji bi čovjeku odsiekao 1 ruike ii noge i ostavio te ruke i noge uz ositalk) truplo. Te ruke i te noge još postoje. ali mijesi; više onako "umno organizirani, kao što je to s ostalim tijolom organičke ejeline. Jedinstveni organizam se raspao, njegovii dijelovi nijesi: više ovalko umno organizirani, (kao što je to inače Ikod čovječjeg itiiela, njegovi «11 dijelovi kao medusobno neorganizovani atomi.
Prenesimo to na čovječje društvo! Čov-iečie se društvo sastoji od pojedinaca i raznih slojeva, kao što se čovječje tijelo sastoji od raznih udova. Ako su ti pojedinci ii sltoievi 11 har-moničnoj sveži, onda imademo — društveni organizam, koji uživa mir i zadovoljstvo, u kome nema sooijalnog pjtanja. Aiko pak nema te harmonične sveže, več se poicdinac bori proti pojedincu a jedan društveni sloj proti drugotne, onda u toni društvu nema mira mi zadovoljstva, u njemu postoji socijailno pitanje. Pojedini su članovi toga društva odnosno siloievi istoga neorganizirani atomi. Društvenega organizma nema. ier njegovi udovd nijesu organičiki združeni, več jedan od drugoga sasvim odijeljeni, ne samo, iveč jedan hoče da drugoga uništi. Tik o hoče društvo u prvom smislr.i, taj hoče, da društvo bude organičiki sastavljeno, taj hoče društveni
organizam, tko hoče društvo u drugom misiu, taj hoče, da bude društvo ne or<rniiički, več atomislički sastavdjeno. U prvom slučaju imademo organičko, a u drugom slučaju atomiistič-ko shivačanje društva.
Kako da dodeino do zdravog društvenog organizma? Društvo če sačinjavati zdravi or-ganiziam, kad budu u njemu poštovana i prava pojedinaca i prava društva. S jedne Strane mora daikle pojedinac iinati toliko slobode. da može uspješno razviti svoju individualnost na korisit društva. S druge Strane mora poštivati i prava društva, te podrediti sve svoje djelova-nje ne egoističkim inctiviina, več opčenitom dobru društva. Slobodno je dakle pojediincu da razviije svoje individualne sposobnosti 1 težnje, aili mora iinati uvijek pred očima, da nije od ostalog društva odijeljeni atom, več udo društvenog organizma, o kojemu .le takoder ovisno socijalno blagostanje.
Ako promotrimo glavnije socijalne sustave našega vremena, moramo reči obzirom na shva-čanje prava pojedinca i društva slijedeče:
1. Liberalizam priznaje prava pojedinaca, 110 ne obazire se na prava društva. Liberalizam ima pred očima samo pojedinca, njemu nije 111 najmanje do toga stailo, da taj pojediinac svede svoje djelovanje u sklad sa zahtjevima društva. Slivača društvo atomistički. Ima djelomice pravo, u koliko štiti prava pojedinca, no nema pravo, kad tvrdi, da se pojedinac u razvijanju svoje osobnosti ne treba osvrtati na društvo, na opče dobro. Njemu je pojedinac sve, a društvo ništa. Još jače ističe tu neodvisnost pojedinca anarhizam. Ni Dieu, ni maitre! Ni Boga, ni go-spodara! To je temeljno načelo anarhizma!
i. Socijalizam s druge Strane pretjerava prava društva. U tom sustavu pojedinac išče-zava u dnuštvu. Socijalizam ima pravo, u koliko naglasuje prava društva, no ima ii 'krivo, u koliko radi društva žrtvuje svako pravo pojedinca kao pojedinca. Dok liberalizam pretjerava, kad naglasuje samo prava pojedinca, socijalizam pretjerava, kad ističe samo prava društva.
3.	Krščanstvo je izabralo zlatnu sredinu. Ono znade i prava pojedinca i prava društva svesti u divini harmoniju, i to tako, da pojedinac može razviti svoje individualne težnje i sposobnosti u toliko, u koliko je to moguče pod vidikom opčeg dobra društva. Tako je krščanstvo držeči se stare istine »ln medlo veritas« najsposobnije, da riješi socijalno pitanje čuvajuči prava pojedinca s jedne sitrane. a s druge Strane staivfljajuči pojedincu uvijek prod očitna — opCe dobro. Krščanstvu je Bog ortacisviju ljudi, a Ijud' su sii medusobno brača, članovi jedne te iste obl-telji. U toj obltelji nijesu njezini članovi ka<> atomi razdijeljenl udovoljujuči svaki svojim egoističkim porivlma. več ih veže dubdkn. P°* žrtvovna krščanska ljubav m jedinstvenu orga-ničku cjeliinu. Krščansitv«) dakle u pravom smislu riječi ide za tim, da društvo bude zdrav, s0' cljalni organizam.
Ako zavirimo u povjest, vidjet demo, da je takav socijalni organizam več postojao. Bile su to sredovječne zanatlijske korporacije, kojili sc toliko puta sječa Lav XIII u svojoj g!lasovito.i enciklici »Renum Novarum«. Doista ne možemo pravo razumjeti sredovječni ekonomski život, ako ne proučimo organizaciju i djelovanje tih korporacija. Nastale su oko god. 1000 po Kr. Bila su to društva ljudi, koji su tjerali isti za-nat, a iinala su zadaču, da štite ekonomske, so-cijalne, političke i moralne interese svojih članova. U korporaciji je vladao krščanski moralni duh. V.-iše sc je korporacija združilo 11 ivišu, nadrejeni! organizaciju. U tim korporacijama, vladalo je organičko, a ne atomističko shvačanje društva. Pojedinac mogao je dati razmah svojim individualnim težnjama samo. u koliko su te težnje bile u skladu sa dobrom čitave korporacije.
Kako je korporacija udovoljavala tim za-htjevima? Naručivato ie surovine za svoje članove. Odredjivala je, koliko je pomočnika i na-učnika mogao držati pojedini majstor. Pravično je dijclila posao medu sivoje članove. Nadzirala je rad pojedinih članova s telmičkog gledišta. Odredjivala je plaču radnicima. Stidila je 11 spo-rovima medu miaj&torima i njihovimi podrede-nima. Podupurala je iz svoje blagajne boletsnike. udove in siročad. Odredjivala je, koliko se satova stnije na dan raditi. U subotu po podne nije sc radilo (Današnja engleska subota bila je dakle sredovječni običaj). Briraila se za raspačavanjc produkata.
Kako več iz toga vidimo, vladao je u tim sredovječnim korporacijama pravi krščanski duh. Istina! Svaka je korporacija bila obično združena s kojom bratovštinom. Imala je svog sveča zaštitnika. Sabirala je svoje članove k za-jedničkim pobožnostima pred svojim žrtveni-kom. Nadzirala je život svojih članova s moral-nog gledišta. Članovi su korporacije pratili mnhvoga člana k zadnjem počinlku i sječali se njegove duše i kasnije. Naravno, da su i d jela tih korporacija odgovarala toiri divnom uredjaju. l a i danas se još divimo njihovim djelima!
Koncem srednjega vijeka počele su i te korporacije propadati. U raznih krajevima ukinuše ne nadomjestivšfi ih drugih organizacijama sia istoin zadačom. Tako su bili prepušteni radnici na milost i nemilost svojim gospodarima. Pre-stao je organički ustroj društva, a započela ka-pitalistlčka, atomistička organizacija društva.
Moramo priznati, da je medu uzrocima, koji su prouzročili propast sredovječnih korpo-racija i taj, što su korporacije m zadnje vrijeme previše potiskivale u kraj pojedinca. Vodje tih korporacija nijesu imali na umu, da organički ustroj društva ne zahtijeva, da bude pojedinac sasvim potisnut u pozaddnu. več samo. da ise težnje i djelovanje pojedinaca )imadu sasvim podrediti opčenitom dobru dmištva.
Kad je tako prestao organički ustroj društva, započela ie nova doba u shvačanju
društva. Započela je kapitalistička doba. S jed-ne strane imademo u toj dobi manjinu kapitalista, a s druge strane mnoštvo proletaraca, koji prodavaju kapitalistima rad svojih ruku. U drragoj polovici XVIII. vijeka izumiše stroj na paru, a Ikasnije druse sitrojeve. koie ie industrija odmah upotrebiiia u svoje isvrhe. Stroj je prouzročiD veliki preokret ne samo u tehnič-kom, več i u ekonomskom i socijalnom pogledu.
Promotrimo ukratko, kako je uporaba stroja uplivala na socijalni položaj radnika. Radnik je prije radio ra svojoj kuči, dok je sada morao na radnju u tvornicu, gdje su. bili na-mješteni Strojevi. Uopče je domači obrt morao prestati, jer nije mogao konkurirati sa kapitalističnim poduzečem, koie ie radilo sa sitirojevi-ma. Tako su nastala dva ostro odijeljena društvena razreda, i to radnici i kapitalisti. Radnici su bili neorganizovani, prepušteni sami sebi. Nije bilo socijalnios zalkonodavstva. koio hi ih štitilo. Radnik je postao atom, i kao atom, kao izolirani, desorganizovani pojedinac bio je sasvim nemočan, da se opre isikoriščivanju sa strane kapitalista. Liberalna doktrina: »Laisisez faire, laissez passer!« posve se razmahala. Za-počeila je i besposlenost. A besoosleni radnik prodao je svoj rad kapitalisti i za manju cijenu, samo da je nešto zaradio. Naravno, da je kapitalista znao iskoristiti tu stisku besposlenog radnika, što je više mogao. Kapitalistička podu-zeča radi la su sve u šesnaest. Produkata je bilo toliko. da ih poduzetnik nije morao raspačaiti. Nastala je hiperprodukcija. Kapitalista je zato morao za nekoliko vremena obustaviti posao, jer su mu bila skladišta prepuna. Radi toga morao je otpustiti dio radnika. Tako je besposlenost postala socijalnom pojavom. No i oni radnici, koji nijesu bili otpušteni, trpjeli su uslijed tih kniza. Poduzalnik im ie iednostavno sniizlo plaču. Kapitalista išao je još i dalje! Otpušteni radnik, prisiljen gladom i ljubavlju prema vla-stitoj obitelji, ponudio se poduzetniku i za ma-nju plaču, nego li ju je zahtijevao radnik, koji nije bio otpušten. Gospodar je za to otpustio po-sljednjega, a primio prvoga, koji ga je manje stajao. Tako je radi tih nesretnih prilika radnik radniku otitruao kruli iz usfciiu. U tvornici &u ra-dile i žene, da, i djeca. Kapitalista ih je rado uziinao na radnju, jer su ga žene i djeca manje stajala nego odrasli muškarci. Naravno o za-štitnim propisima, koji bi uredjivali rad žena i djece, »je bilo ni govora. Radilo se i 14—15 sati na dan, i po noči, i u nedjeljiu. Nije bilo obliga-tornog osiguranja za slučaj nezgode ili bolesti, a kamo li za slučaj prisilne besposlenosti. Ne treba mi ni govoriti, da je higiiena medu radni-ciina bila nepoznata riječ. A i moral je medu njima niško paio.
Talko siam u krupnim pateziima ocntao iadno sociialno stanje, koie ie prou z roči o liboralizam sa svojim atomističkim shvačanjem društva. Proglasio je potpunu slobodu u gospodarikom dielovaiiju, no ta je sloboda doniiela radmiku
moderno ropstvo. I Marksov »Kapital« došao je do tolikog glasa ne toliko radi svojih teorija, koliko radi opisivanja strašnih socijalnih prilika radnika u Engleskoj na osnovu engleskih službenih izvještaja. Nije krivo iznašašče Strojeva, da je došlo do takvili prilika, več činje-nica, što je radnik postao desorganizovani atom, predan na milcisit i nemilost kaoita/listiičkom moilohu. Naravno, da je medu radnicima no sta la proti tomu reakcija. Počeli su se organizovati, prestali su biti atomi. 1 proces se razvija opet od atomističkog shivačania društva lk organič-kom shvačanju.
Pnomotrimo malo dublie. kako je došlo do toga, da je prevladalo atomi-stičko shvačanje društva, ili drugim rije— čima:	ikakio to, da ie zavladao u društ-
vu neobuzdami indiviidualizam. Pnvi uzirolk tom neograničenom individualizmu moramo tražiti iu protestantizmu. Temeljna misao protestantizma jest upravio sikrainii individuailizam, sijajnji subjektizam. To je bistvo protestantizma dobro pogodio Cardueci u svom »luno a Satana« pjevajua:
Oitto la tonaca j	Martin	Lutero;
Oitta i tuoi vincoli Uman pensiero!
Kao protestanat možeš uzeti u ruke biblija i sam sasvim neodvisno crpiti iz nje svoju rc-ligiju. Ne itrebaš ni pape. ni urkve. da te vodi u istraživanju vjerskih nauka. Tvoj je »ja« vrhovni a/uktoritet, jedino se njemu imaš podvrgavati. Eto potpunog subjektivizma! Prenesite to na socijalno polje, pa imate atomistički razredeno društvo. Protestantizam jest dakle prvi izvor atomističkog shvačanja društva! U francuskoj revoluciji pak je taj nezdravi individualizam po-,stigao svoj vrhunac. Sa francuskom revolu-cijom je naitne pobjediila iliberalna buržoaziia. Rcvolucijoiittrna buržoaziia ic individualizam. koji je protestantizam uveo u vjersko područje, preuiicla na ekonomko rx/.ic. 'Im got ie iedmim ediktom od godine 1770 ukinuo posljednjc ostanke sredovječnih korporacija. Konstituanta je išla do skrajnosti. Dne 14. junija 1791. zabra-nila je svaku obnovu korporacija i svaku radničku organizaciji!. I to sve u ime slobode, ljubavi i bratstva! Da je francuska revolucija prepustila sa Heineom nebo andjelima i vrapci-ma, to je opče poznato.
1 tako smo putein protestantizma i toliko proslavljene francuske revolucije došli do onog žalosnog stanja, u kome se danas nalazimo, i u kome se bore na život i smrt dva nazora o društvu: atomlstičko i organičko shvačanje društiva. Kao Sto smo več razložiili, jedino je krščanstvo sa svojotn socijalnom naukom znalo nači onu harmoniju medu pojediucem i društvom, i 'tio tako. da i poiedinac može sivoiu o-sobnu inicijativu potpumo razviti, alli pri torne mora uvjclk itnati pred očima, da se ne ogriieš-i
o	opče dobro, da ne povrijedi nraiva društva. Daivas odjdkuje svijotom glais Marksov: »Rad
nioi svega sivi je ta, združiite se!« S druge Strane čuje se gilas talijanskog socijologa Josipa To-nidlo: »Radnici svega svijeta, združite se n Kristu!«
FRAKARSTVO.
POGLAVJE, o katerem bom pisal danes, bi še pred nedolgim časom nelkater i >imeno-valii barbarsitvo, drugi smo ga naslavljali fraikarstvo. Ure namreč za nesrečno pravdo v jezikovni izgovorjavi 1 ali v, prišel ali prišev.
Na splošno in v bistvu je ta pravda med Slovenci že Ikončana. Toda ker slišim pri nas v Juliijski Krajini igralce in pevce, ki pogostokrat dosiledno. pogostokrat pa nedosledno izgovarjajo nerodno pniisiilijeni neslovenski 1. se mi zdi primerno, da opozorim na >tem mestu, da ne gre, da iz ikončane praivde ustvarjamo novo pravdo iu se enkrat za vseilej postavimo na ou-ločno in enotno stališče z drugimi Slovenci; če nismo politična enola, bodimo vsaj jezikovna enota, držaivna meja nam še ne dovoljuje, da bi gojili v tem oziru svoje posebnosti.
Ta izgovarjava pnide v prvii vrsti v poštev pri igralcih, a tudi pri pevcih ni brez .važnosti, kalko na pr. moti, če eden govori >1 a drugi v. Najjasnejše pa se ito izraža na odru lin bije naravnost v uho. In oder mora bi'ti vendar kra.i. kjer se ohranja jezilk v svoji najčistejši obliki, v tisti obliki, ki mu jo je dal narod sam (in ne v obliki. Iki ga goviori mesto, ki ie ieziik že spačilo in uklenila v mrtvo formo.
Ali pa ste že kdaj slišali, da bi preprosti nairod govoril kdaj priše'1 in ne prišev, če ni to sllučajno igralec na odru ali ne bere iz knjige. Se nilkoli ne. Tisto eJKanje je nastalo po naših trgih iin mestih ob času narodnega probuianja. iz knjig iu šolskih (klopi, zaneslo se je v meščansko družbo in postalo jezilk inteligence, »nobel« jezik, iki se ž njim ponašajo dandanes le še prebrane gospodične. Vsakega, ki ie govorili naravni in lepo zveneči v. so smatrali za zarobljenega kmetavza in tako se je to »nobeil« jezilk razširil na gledišče, na predavanja, na shode, na šolski kaitedor in po ljudslkih šolali tudi sikoro na vasi.
Tedaj, Iko je začel boj proti tej izgovorjavi, je bila ta že tako grdo ukoreninjena, da se ie kroniko uprla. Bill se ie pater Skrabec zopor njo. z .ljubljanskega gledališča jo ie hotel pred leti odpraviti tedanji dramaturg Oton Župančič. Zaman! Cele škafe tinte so prelili radi ljubega
I	in ostal je. četudi se je cela vrsta odličnih mož potegnila za v.
Ta revež je zmagali šele i>o vojni, ko j° vpoljail izgovorjavo na v Skrbinšek na gledališču v Trstu in ga ie sprejelo tudi ljubljansko gledališče. Čudno je, da to pot n/i bilo posebnega odpora. Nato je sprejelo to izgovarjavo tudi celjslko in mariborsko gledališče.
Od tedaj nadalje je za Slovence ta M)or končan, zdaj izginja nesrečni I tudi iz meščan* slkega življenja.
To, da so izgovarjavo 1 zavrnili vsi ostali Slovenci, ie za nas naj;!epši vzrdk, da ga zavržemo tudi mi. Kdor pa hoče. da vtemeiiimo to smrtno obsodbo, nismo v zadregi in mu lahko Dostrežemo.
Prvič: ne govori na 1 noben živ človek med našim preprostim narodom in jezik vendar ne nastaja iz (knjig.
Drugič: je izgovor rala na 1 trda. smešna, afektirana.
Tretjič: so se izrekli proti tci izgovarjavi vsi naši najznameniiteiši jezikoslovci, med njimi o. Škrabec, dr. Breznik, prof. Ramovš in drugi.
Talko bi lahko našteli še nelkai vzrolkov. (ki tehtno priičaio za novo 'izgovarjavo. Ugoviori onih, ki so za il, da se otroci motiio ori oisavl. ie smešen. Kalko pa francoski otroci, ki izgovore recimo: bordo, zapisati morajo pa bor-deaux. In to je vsaka beseda talka. Sploh ima pa naš iezilk še druge take izjeme, nad katerimi se nihče ne spodtika. Naibolj smešen na ie izgovor. da ta moti tuice, ki se uče naš iezik. Ali naj spreminjamo iezik radi tistih par tujcev, ki se uče slovenščine?
Učitehi. voditelji pevskih zborov, naši režiserji: učite šolsko deco. pevce in igralce v edino 'lepi izgovarjavi, neprisiljeno, nefra-karsko, narodno sicer, a ne »ktniže<vno«. ne '1 = prišel ampalk v = prišev. mehko, lepo zveneče. To ni rovtarsko, kmečko, ampak slovensko. Seveda tudi ne pretirati v u = prišli, kar ie isto talko grdo.
Naše šole in naši odri morajo najbolj sveto varovati čistost našega jezika!
ZA NAŠE DRUŠTVO.
ŠE MALO ZGODOVINE.
Gledališče pri Rimljanih
Rimljani so imeli velike državnike, vojskovodje. juriste, ne pa mnogo velikih pesnikov; bili so bolj praktično navdahnjeni ljudje. Od Orkov so povzeli marsikaj, a ničesar ne v isti duševni in umetniški višini, kakor so jo imeli Orki. Posneli so tudi gledališče. Toda praktični in vživania željni Rimljan ni predstavljal dram, ampak se je gledališče spremenilo v cirkus, le njih veseloigre so znane. Med tem ko je grško gledališče služilo svetemu namenu Poplemeniti te ljudi, jili je rimsko gledališče po-surovelo. O veliki gledališki umetnosti tu sploh ni govora. Poslopje se je spremenilo v toliko, da je tvorilo polen krog in je bilo sezidano zelo visoko. V sredi je bil prostor za borilce in igralce.
Srednji vek.
S preseljevanjem narodov so bile vničene skoraj vse kulturne pridobitve starega veka, tako tudi o gledališču ni bilo ne duha ne sluha.
Kako se je gledališče znova porodilo po teli velikih homatijah v Evropi, je le težko zaslediti. Več sto let je vse počivalo. Začelo pa seveda tam, kjer sc je ljudstvo umirilo in za-
čelo redno življenje ter pogledalo v globine svojih src, zaželelo zabave in duševnega življenja.
Pred 10. stoletjem vemo o gledališču toliko kot nič. Ostanki stare dramatične umetnosti so se ohranili le v nekaterih samostanih. Celo pisali so igre, a le za branje, igrali jih /liso. »Komedijo« so imenovali pesem, ki je imela žalosten začetek in vesel konec. Tudi Dante je imenoval svoje delo »Nebeška komedija«, dasi ni to nikaka komedija v današnjem pomenu besede. »Tragedijo« so imenovali pesem z veselim začetkom in žalostnim koncem.
Prve početke gledališča lahko iščemo pri lutkah (marijonetno gledališče). To so ostanki grške kulture, ki so dospeli preko Bizanca. Komedijanti so oponašali govor ljudi in igrali z lutkami. Pozneje so uprizarjali tudi plese in različne prizore, posebno za predoust. Te igre so bile pa zelo surove po svojih sredstvih, samo zato ustvarjene, da so se ljudje smejali. Zasramovanje ljudi s telesnimi napakami, pretepanje, zmerjanje, preklinjanje se je vrtelo drugo za drugo. Posebno priljubljene osebe so bile v teh igrah — norci. Odra ali kulis niso imeli. Najznamenitejše predpustne igre so bile v Niirnbergu. Te igre se pa niso razvile v kaj boljšega, ker niso bile zmožne za to, razvilo se je pa nabožno gledališče.
Nekaj pred 10. stoletjem je bila nastala verska drama, ki je bila živo nasprotje surovim predpustnim igram. Ta verska drama pa ni nastala pod kakim vplivom grške umetnosti, ampak popolnoma samostojno iz cerkvenih obredov. To je pa treba razlagati takole: Verniki so se vdeleževali sami službe božje posebno ob velikih praznikh na ta način, da so odgovarjali na tekst in peli. Počasi so se posamezni deli vprašanj in odgovorov, posebno
o	Veliki noči v pasijonu, razširili in se spremenili s cerkvene svečanosti v igro tako, da so nastale Velikonočne in božične svečanosti, velikonočne in božične igre.
Olavni »igralci« so bili duhovniki, jezik latinščina, kraj, kjer se je predstavljalo, prostor pred oltarjem. K imenovanim igram so se pridružili prazniki Svetih Treh kraljev in ob Vnebovzetju. Seveda, občinstvo je hotelo v teh igrah, kljub nasprotovanju duhovnikov, vedno novih prizorov. Tako na pr. so začeli predstavljati beg apostolov k Jezusovemu grobu samo zato, da so se lahko smejali. Žene, ki so mazilile Jezusovo truplo, so morale kupiti olje in dišav, zato so vrinili v igro tudi trgovca z dišavami in žene so barantale za olje in za dišave; v ta pogovor je bilo mogoče vplesti zopet kako novo šalo. Na ta način so igre narastle tako, da ni bilo za druga cerkvena opravila skoraj časa in niti niso spadala v cerkev več. Zato jih je cerkv- oblast v 13. stoletju izrinila iz cerkva. Na to niso nastopali v teh igrah več duhovniki, ampak meščani in potujoči dijaki, le Jezusa je predstavljal kak duhovnik, ki je vodil
tudi režijo. Tudi je na mesto latinščine stopil domači jezik; predstave so se vršile na trgu.
Za te uprizoritve je bilo treba velikega po-zorišča. Za igro, ki je predstavljala vse od Kristusovega krsta, do prihoda sv. Duha, je bilo treba 3-4 dni časa in je v nji nastopilo do 300 oseb. Seveda ni bilo nikakega odra, samo kraj, ki je predstavljal nebesa, ie bil nekoliko vzvišen. Jezus je bil oblečen v navadno du-hovsko obleko. Drugače so bili vsi po domače oblečeni.
Te pasijonske igre so se pa razvijale; sčasoma so igrali tudi druge zgodbe iz svetega nisma. Te pasijonske igre pa so se tako razširile in ponekodi tako vkoreninile, da se nahajajo njih ostanki še dandanes. Znamenite so pasijonske igre v vasi rezbarjev in mizarjev v Ober-rammergannu, kjer se je vršila pasijonska igra letos.
Tudi pri nas so bile take pasijonske igre in sicer v Škofji Loki, v Rušali pri Mariboru, na Koroškem in tudi v nekaterih krajih na Primorskem.
V 15. stoletju je dobila ta igra bolj stalno formo in se je zopet približala oni lepoti, ki jo je imela poprej.
V tem času pa so začeli učenjaki brskati po starodavni filozofiji in stari kulturi in so ustvarili dramo in sicer takozvano učno dramo v grškem in latinskem jeziku. Te drame so predstavljali po šolah, toda ne radi umetnosti, ampak zato, da so se učenci vadili v govorništvu. Tudi so tedaj rabili že oder in dekoracije iu so spremljali tekst z godbo. Oder je bil nekaka koliba ali hišica, katere prednja stena je bila odprta, skozi vrata zadnje stene pa so prihajali igralci. Ta priprava je prišla najprvo v Italiji na dan. Gledalci niso več stali, ampak sedeli. Kmalu so v te »učne drame« upletli komične scene, ki jih je bilo koj več kot »učne drame« same. Zato so morale te drame kmalu iz šol, kot prej pasijonske igre iz cerkve.
Na ta način je bilo ustvarjeno vsaj približno tako gledališče kot ga imamo dandanes.
NEKAJ O IGRANJU.
Igralec, iki začne igrati, in izgovori prvo besedo, mora za trenutek prevdar.iti iu se tako zamisliti v situacijo in občutje, da je talkoj v vlogi. Tedaj bo tudi soigralec zadel pravi ton in ga obdržali. Ce pa prvi igralec ni zadel, ga mora iskati drugi.
Drama mora vedno začeti s počasnimi in jasno izgovorjenimi stavki, zalkaj občinstvo še ni prlpnvlljeno da bi poslušalo in razumevalo; in ni mogoče slediti razvoju dejanja v igri, če ni spoznalo oseb in ni irazumelo vpeljave.
Najna<viadnejši pogrešdk je. da igralec, ki začne igrati, ki takorekoč otvorl igro. govori tjaivendan v zrak na vse štiri vetrove. To .'c negotovo isikanje pravega tona v igiri, Iki še tega zmede, ki pride za njim na vrsto.
Ce je pri začeitku igre le ena beseda ali eno ime izgubljeno, tedaj občinstvu ni jasen prjožaj
v jgri in lahko 'Se zgodi, da zamenjajo nastopajoče osebe eno za drugo.
Kdor ima nastopiti, mora stati ob kulisah in poslušati, kalk ton so zavzeli ti, Iki že igrajo in ne okrniti kar na oder in prinesti s seboj popolnoma drugačno občutje, koit se to pogostoma zgodi.
Ko je začetek odigran v počasnem tempu, da so poslušalci lahlko spoznali, zalkaj ure v igri in s kom limajo opraviti, tedaj ’”^rajo vzeti igiralloi pravi iteinpo .situacije, da ne zaidejo v len in prepočasen tempo, iki vpliiva uspavajoče na občinstvo. Ne sme se pa tudi talko hiteti, da se izgubi vsebino.
Pri odhodu se mora vzeti malo bolj počasen tempo (dijalog se mora malo raztegniti), da se občinstvo na to pripravi; ne sme kar nagio končati in odleteti, na ta način je konec oreveč odrezan iin nov pnizor mirna uvoda.
Konec dejanja pa zahteva še bolj vestnega odhoda; na koncu drame pa se mora dvogovor, poza, kretnja, mimika še bolj počasi stopnjevati, in naznanjati, da se bliža konec dejanja inre in da bo zastor padel zadnjilkirat. Z eno besedo, občinstvo mora čuititi že naprej, da bo zastoir padel zadnjikrat, (konec igre ne srne biti iznena-deuje. talko da gledalci sede še vedno in čakajo nadaljevanje.
Kdor ima glavno vlogo se ne srne zunal scene zabavati s tem, da čita svojo vlogo, ali ima Ikako drugo zabavo, zakaj na odru in med poslušalci gre za njegovo osebo. On mora biti duševno na odru navzoč in mora držati nevidne niti sočutja v svojih rokah. Zato mora posebno paziti na svoj odhod, da ne vzame občutja, ki vlada okrog njega, s seboj, ko odide in ne pusti za sabo prazen prostor, in razstrga to, kar je jedva stkal.
Igrati za občinstvo.
Tudi na malem odru mora igralec misliti na to, da ne igra zase v ozkem prostoru na odru, ampak za sto in sto iljudi, iki sede v prostoru pred njim in Iki imajo pravico, da slinijo in vi d i j o. Vlogo ne sme igralec izblebetati, ampak govoriti. Ikot govornik in glas nekoliko ojačilti, da ga lahlko slednja razume in sliši. (Ena napalka je, da nekateri govoro v brk in pred sc.)
Tudii najbollj Intimen prizor sc mora odigrati z 'tiho mislijo na poslušalca, če tudii sc igra ravno za občinstvo iu z občinstvom. On ne sme govoriti občinstvu .in ne gledati na občinstvo in iskati pri njemu ugajanje in pohvalo. Vsak poizkus, da bi kdo govoril občinstvu in iskal pri njemu ugajanje in polivalo mora biti zabranjen.
Vloga sama predpisuje, kdaj naj kdo pogleda po dvorani in govori z očmi.
Občinstvu se sme obrniti hrbet samo. če to vloga predpisuje; tega se pa ne sme zlorabljati. Pri dolgih razlagah in odkritjih posebno ne, ker drugače ni vidna mimika.
CK SE BOGOVI IGRAJO S SVETOVI.
Saturn na nebu miigflall je, je Jupitru brat kot planet, brat Zemlji je naši kot svet,
Merkurju brat in tako dalje.
In dasi že siv je in dasi je star,
—	odslužil je že črnovojniška leta, popravil si hlače, ki jih kolobar drži slkup Svetal kakor pas od teleta, vzel svoje je lune v roke, bilo jih je šest in še dve, in žogal je s temi svetovi, ikot žogati znajo bogovii.
To bil je po zraku vesel direndaj, vseli osem iz rok in vseh osem nazaj, vseh osem na desno, vseh osem na levo, Saturn zabaval sc res je 'kraljevo, popravil si večkrat med igro je hlače in rekel: »Nesmrtne'so moje igrače!«
To slišala Zemlja ie, sestra njegova, molčati po ženski navadi ni smela, Saturnu ie bratu tako-le zapela:
»Ne bodi nadut, ker oba sva bogova, če z lunami krajšaš nesmrtnimi čas, ne misli, da tu ni zabave pri nas.
88*888888888888888*88888«8888888 # $
m
SATIRA. I
® -88888888«8888888888&>888888£888«8
Kamor koli gfcdiaš,
*	sama razvalina kodi neki hodi vojna odškodnina.
Iz samih paragrafov lso ji obraz sikovaili. da sama isebe žre. so nov deikret ji dali. Kot zakleta kača greje podrtije.
Kdaj jo vitez reši ali pa — jo ubije?
Z ljudmi še in z vojno igram odškodning, lovijo drug drugega vsi se, a ni ga .človeka, naj še tako semtertja šviga, popravil ki svojo bi si imovino.
Ti z luno ob luno ne trčiš nikdar, zemljan z odškodnino ni prišel še v par. Zemljani so smrtni, nesmrtna^ igrača pa vojna je res odškodnina. Če ti se mi žogaš s svetovi, se meni izplača nedolžna zabava z zemljani. Odkrij se, Saturn, ti brat mi po Solncu, in vedi, da znamo igrati vsi tvoji sosedi!«
To videl in slišal je vse mlad poet, ko gledal v višave je skoz daljnogled ..., vse to pa je bila varljiva le senca, ker pil z daljnogleda poet je zelenca.
Naj le se bogovi . igrajo s svetovi!
Poat pa ie treščil, da šel ie narazen. • ob tla daljnogled, ki bil je že prazen.
Vašo futuristično pesem smo prejeli in jo. kaJkor vidite, priobčujemo. Vi kažefe nedvomen talent; če pri Vaši mladosti ni vse v popolnem redu, se ni čuditi; se boste še razvili. Vendar pošljite drugič raje »Rdečemu pilotu« ali »Trem labodom«. Pozdrave!
K.IE .IE HRIBOLAZEC?
Ze vroče poletje isopiha. in mesto poti se in vas. pisarček pa v senci vzdiha. ixis>tirčdk prepeva na glas.
Vse rado hi šilo na planine, vžiivat planinski čist zrak, da huda vročina jih mine, oddiha bi rad imel vsak.
Ne čudimo se, če se >tudi naš človelk je v goro podal. Poišči ga, kam se v ti hudi vročini ie vlegel. zaspal!
| UGANKE. |
®®®®» B®B® B B B*®«®B®*®B®B#®®®®®» *®
Tri uganke za nagrado.
1. Kriptogram.
Rešitev treh ugank za nadrado.
1. Dva križa, n.
v
K
k
a
n
a
r
e
c
S
r
r č P n r o s t
* 1 i
a
t
c
a
2. Lestva*
G - ORO-rt * NAG:* N *ORO S -HET-A -EVR-NTRM K 'MIC -A.-EIM • J 'L1Č • N • CE • I '1SR ' E'VAB
2. Besedna uganka.
CPriobCil Domen.)
Grob, mina, opeka, klop, obraz, ponev, kašelj, Prosek, Martin, Samson, kost, pekel.
Zapomni si iz navedenih besed po tri zaporedne črke in dobiš času primeren izrek iz narodne pesmi.
3. Vizitka.
CPriobCil Domen.)
I CIRIL IV. SKOMINA J
Kaj je mož po poklicu ?
Kdor pravilno razreši vse tri uganke, dobi v dar knjigo: Leonid Flndrejev: Plat zvona.
N č
0 n e
1 d
a n i č d e 1
a
j
Č
i t
I
O
S
K
m
m
Čič ne dš nič. Delaj!
3. Kriptogram.
Pridi, zvezda naša, pridi.
Zdi se nam, da je delal to pot ugankarjem največji križ kriptogram, ker je bil zanje nov, dasi nikakor ni težak. Kdor ga pogleda še enkrat, bo videl. Število pik ob zvezdici naznanja, katero črko v besedi upoštevaj.
Radi te težkoče se je oglasiio le par uganka rjev, katerih imena ne bomo priobčili.
Žreb je med temi določil g. Ivana Leban, Št. Vid pri Vipavi.
Vzrok.
»T/i. zakaj si se pa vpisal med fašilste?«
»Hm, ziakaj? Ali ne veš, da prodajam (krste. Odkar gospodarijo fašisti, mi uspeva pod-ietie zelo dobro.«
Kako se mu uodi?
»Kako se tfodi našemu Jakobu?«
»Zelo sflabo. Ko sem »ra zadnjič vidci, niti srajce ni imel na sebi.«
»Kako (to?«
»Nahajal sc je ravno v ikopelii.«
Železnica po morju.
Amerika je dežela posebnosti. Med njimi omenimo železnico po morju. Ce sedemo v Novem Yorku v vagon, se lahko peljemo do Ha-bane na Kubi, ne da bi nam b;.ilo treba zapustiti voz. Polotok Fllorida ima pred seboj podaljšek 42 otokov in otočlkov v ismeini severovzhod-ju-gozahod, nazadnje vzhod-zahod. Marje med njimi pa tudi ni globoko, poprečno 3 do b m. Laliko so torej nekitere dele zasulii. če ne. so pa vsaj podstavke lahlko fundamentirali. Podjetnemu li. M. Ftaglerju je prišlo na misel, združiti te otoke — imenovane Florida Kevs — z želleznico, Ikončala naj bi se na zadnjem, l\ev-West, modernem kopališču ameriških miiLijona-rjeiv. In ires, žefleznico so zgradili, 45 km od celotnih 210 km se vozimo po visokem nasipu, 10 m direktno nad morjem, enkrat sploh zernie ne vidimo več. Uid Key-West nais pa trajekit v štirih urah prepelje iv habano. 22. januarja 1912 so železnico otvorili. Dotedaj so morali ameriški mil/ijonarji in inOlijarderji uporabljati zamudne parnike, preden so prišlli v rajsko kopališče, sedaj 'se jim ni treba bati ne valov dn nc morske bolezni. Udobno sedeč v vozu. opravljenem z vsem ameriškim konfontom, lahko o-pazujejo niajljuitejši vihar, ne more jim škodovati; zaganja se v nasipe, prši čez nje, a vvKk ne pride. Železnica se prične na Floridi južno od Miaini. Najveličastnejši in najdaljši viadukt je pri otoku Long Key; dolg je 11.23.-5 metrov, slebri so s Ikoilii zagvozdeni <v ik orati n o dno morja, dkoLi Ikolov so velike klade betona, proštov med njimi izpolnjuje cement. Ravno na tem via-dutku zemlje popolnoma nič ne vidimo, vozimo se zares po morju. Viišina nasipa je zato tako velika, 10 m, ker dosežejo valovii včasih osem metrov. Plovba itam okoli ni dositi razvita, vendar «0 sikrbeli tudi za take slučaje in ko .napravili na posamnili točkah mostove, ki se zavrtijo. Železnica je stala 12 milijonov ilir — predvojna vrednost —kilometer nad 340.000 lir, ze-
lo	drago. Fdina nevarnost za železnico so cikloni, hudi vrtinčasti viharji.
Iz knjige: Gospodarska geografija, sestavil dr. Šarabon.
Vpliv poklicev na dolgost življenju. Profesor Winkler piše v časopisu ‘»Fortschritte der Medizin«, da dosežejo najvišjo starost kmetje in duševni delavci, med temi zadnjimi zlasti modroslovci, matematiki, diplomati, govorniki in umetniki. Fizično delo, ki ga izvršuje samo en del telesa, pospešuje starost, kajti možgani, ki obvladajo skoro vso delavnost organizma, se hitro postarajo, ako se uporabljajo preeno-stransko, in se takorekoč zgubančijo mnogo prej nego se to dogaja pri onih, ki so primorani -delovati neprestano z možgani. Naravno je, da
se ta pojav pospešuje ali pa zavlačuje še po drugih činiteljih zunanjega sveta. Zdi se, da je zdravnik oni duševni delavec, ki največ trpi visled izvrševanja dolžnosti, ki mu jih nailaea njegov poklic. Večkrat moteni nočni mir, neomejeni delovni čas in velika odgovornost so pač oni činitelji, ki mu krajšajo zdrav mizarski poklic. Sledijo mu:	mesar, zidar, krojač,
čevljar. Slabše od teh stoje v zdravstvenem cziiru: kamnosek, rudar, banvar. slikar. Najbolj nezdravi pa so poklici: kočijaža, pivovarnarja, gostilničarja in natakarja; to pa vsled tega, ker jih izvrševanje njih poklica izpostavlja preveliki nevarnosti alkohola. Na splošno se lahko trdi-, da pospešuje vsaka delavnost dobro ohranitev organizma, ako le ne presega gotove mere, toda gotovo je tudi, da se mora delavnost v pozni moški dobi omejiti, v starostnih letih pa popolnoma opustiti.
Miljarderja Rockefellerja nazori o življenju, denarju in bogastvu. Najbogatejši mož na svetu, John Rockefeller, ki šteje že 83 let, se je nedavno izjavil napram nekem/u časnikarju, da želi živeti vsaj do 100 ilet. Svet je silno zanimiv
—	je rekel med drugim — zato je potrebno, da človek živi dolgo, ako hoče od življenja črpati vse, kar je mogoče izčrpati. Njegov ž i-v 1 j e n s k i recept se glasi: ne jezi se nikoli, uživaj malo in sicer le priproste in navadne jedi, živi po krščanskih zapovedih in igraj na golf. O d e n a r j u pravi Rockefeller, da prinaša srečo le tedaj, ako ga uporabljamo pametno in le za stvari, ki so človeku nujno po-, ti ebne in v resnici koristne. B o g a s t v o je treba smatrati le kot sredstvo, ki napravlja svet boljši in srečnejši.
Kako živi novi papež.
Novi papež Pij XI, je zelo delaven človek. Vstaja ob pol šestih zjutraj, ob pol osmih pa čita siv. mašo. Četrt ure pozneje zajtrkuje. Ob osmih pričenja z delom. Ob devetili sprejema poročila svojih tajnikov in vatikanskih uradnikov. Vsak dan, razen ob torkih in petkih, ko se peča le z nujnimi in samo cerkvenimi posli, je liri njem od devetih do desetih navadno državni tajnik. Ob desetih se začenjajo avdijence, ki trajajo do pol dveh popoldne. Nato obeduje. Kuha se .za njega na milanski in ne na rimski način. Okoli treh popoldne se vozi v park in divne vatikanske vrtove, kjer se ustavlja redno pred kapelico lurške Matere Božje, kjer pomoli. Potem se izprehaja po vrtu, na kar sc vrača v Vatikan, kjer sprejema obiske do pol devetih. Nato večerja. Po večerji pa čita do polnoči. Zadnje tedne čita zelo mnogo, ker študira vse tajne spise, ki mu jih je zapustil njegov prednik papež Benedikt XV. Proučuje i;h redoma sam in le redkokdaj vpraša koga za pojasnila.
Konkurenca.
|>»®«®®««®i«S«®«««®®«&#tt£d®$ft$g«
| KRATKOČASMICE. |
®*®8»®®#S®it©®®*®®#®®.S®®*®®S®®a«
Poklic.
»Kaj je ta gospod Trenik. po- poklicu?«
»Misilim, da zna delati (konzerv o.«
»Ali ni pevec?«
»Ne, saj 'je učil na k o n z e r v a t o r i j u.«
Medvedova koža.
Vsi se norčujejo iz tega. ki prodaja medvedovo kožo. dokler je še v brlogu. Rad bi vedel, kdo je bolj neumen, ta iki jo kupuje aili ta. ki jo prodaja.
Enako.
On (gleda račun). Dve sto lir v treh mesecih samo za dišave? Dve sto lir. samo da izpuh tijo v zraik.
Ona. To ni nič. Gredo v zrak siamo zato. da se- srečajo. z onimi tristo (lirami. Iki »ih ti izpihaš v dimu cigaret.
Pri bolnici.
»Ali ste imela kaj mrzlice nocoj?«
»Da.«
»Ahi so Vam šklepetali zobie?«
»Ne, so ležali na mizi.«
V	vojašnici.
»Korporal. Ta juha je kot voda.«
»Ah. da: pozabil sem bi deti meso v Ikotel. Ali hočeš malo soli?«
Izobražena ženska.
»Moja hči je izobražena. Zna kilavir in francoščino. Dalje se razume v sliikarstvu. fiziki, kemiji, maitemabikii. 'trigonometriji in celo astronomiji.«
»Kaj takega!«
»Kot .vidite, bo naredila svojega moža srečnega.«
»Seveda, če bo znal kuhati, zibati, šivati in plesti.«
V	gostilni.
»Kaj talkega! Ze pol ure se trudim, da bi razrezal ta zvezefk. talko ie trd.«
»Ne bojte se. gospod. Naša gost Uliva ie odprta do polnoči.«
V	mestecu K. sta dva hoitela: »Pri belem volu,« čigar lasitnik je župan, in »P.ri zlatem jelenu,« čigar gospodar je podžupan.
Nekega dne se izve. da pride gospod minister. Zupan skliče sejo, da se sestavii sprejemu vspored. Seveda je za to, da bo obed prj njegovem volu, toda zavistni občinski svet se pridruži podžupanovemu predlogu, da naj bo pri jelenu. Obenem se tudi sklene, da se po mestu nabije ta-le program; »Opoldne prihod gospoda ministra. Ob pol enah obed »Pri zlatem jelenu.« Ob dveh poset mesitne bolnišnice.« — No, županu žilica ne da miru in nabije tale vspored: »Opoldne pr/ihod gospoda ministra. Ob pol enih obed »Pri zlatem jelenu.« Ob dveh je gospod miimister že v bolnišnici.«
Varnost.
»Naša kuharica ima velilk strah pred tatovi. Še po dnevi ima vedno zaprta vrata.«
»Kaj to! Naša ima pa vedno po enega vojaka v Ikuhinji«	9
Viljem Fell.
Slavni igralec Viljem Kdiiger je postal na stara 'lota alkoholjst. Igral je v Lipskem (iesis-Jerja. Pred sitrelom na jabolko je kakor običajno Viljem Fell lepo prosil naj mu strel opustijo. In res, Gessler, pijan, začne jokati in jeclja: »Fell, ni ti treba streljati.« Fell pa, nepripravljen na tak odgovor, ga presliši in prosi in tarna dalje. Tedaj reče Kliiger: »Ja, ljubi moj Fell, saj sem Ti že vendar relkel, da Ti ni treba streljati. Pojdi domov!« Zastor pade, občinstvo je vziradoščeno nad talko veselim ju pomirljivim koncem.
Zakaj obešalo?
»Zalkai obešajo Hjuidi?«
»Za razne zlločine.«
»Ne.«
»Zakaj pa?«
»Za vrat.«	j
I SLOVARČEK TUJK. !
& & «©®®®®®»®®®®««©®«»®S«t£®«««®«®®®®
Sestaviil France Arzen.
I
ideal, vzor; idealen, vzoren; idealizirati,
vzoriti, povzoniiti; idealnost, vzornost; ideja, misel, pojem, pomisel; identičen, istoveten, isti; identifikovati. listo-vetiti; identnost. istost, istovetnost; idiot, nevednež, topoglavec, bebec; idila, seljanka, pastiirslka pesem; ignoranten. neveden, nevešč; ignoranca, nevednost, mafovednost, neznanje; ignorirati, prezirati; ignot. neznan, nepoznat; ilustracija, slika; ilustrirati, ^iasniti, razjasniti; iluzija, slepilo, silepitev, omama, mamitev, čutna prevara, videz; iluzoričen, slepilen, omamen; imaginaren, umišljen, namišiljen, domiseln; imbarkirati. vkrcati: imitacija, posnema, posnemavanie; imoraliteta. nenravnost; imakulata. Brezmadežna: impaginacija, urejevanje; impaginirati. strani urediti; imparcialen, nepristranski; iinpasabil. brezčuten, hladnokrven, ravnodušen; imperativ, veleliuilk;
imperator, vlaidar, cesar; imperij, cesarstvo.
gospostvo; imperfekt, pretekli čas; impertinenten. nesramen: implicite, vštevno. zavito, po znnislu: imponderabilija. nietežnine; imponirati. ugajati (komu, imeniten se zdeti komu:
imnosibil. nemogoč, nemožen; iniposibiliteta.
nemogočnost, nemožnost; inipost. davek, naiklad;
impostirati. pismo dati na pošto, odpreti (račun.
delo začeti; impastor. hinavec, hlineč; impotenca, nemoč, nezmožnost; impotenten.
nezmožen; impozanten, imeniten, znamenit; impraktikabel. nehodqn. nerviozen. ncobčeva-len, neuporaben; impregnirati, prepojiti;
impreza. podjetje: imprezarii. podjetnik; inipriinatur. dovoliitev v natis. nai se natisne; iniprovabil, neverjeten;
improvizacija, govor brez priprave; improviziran. nepničalkavau. nenaden; impudent, nesramen;
impulz, nagon, pobuda, nagib, izpodbuda: impulziven. pobuden; imuniteta, svoboščina, imun. svoboden, neod-goivoren. zavarovan; incident, pripetljaj, pripetek. dogodek, nastop; indiferenten, nera/Jločen, srednji, mlačen, malo-
maren. nebrižen, ravnodušen; nemaren, ne-poudarjen; indikativ, znaniflnilk; indirekten, poisreden;
indiskreten. nemdčeč, nepremišljen, brezobziren, nezanesljiv; individuv. posameznik, poedinec, edinec, samo-biitje; _ individualen, poedinski, oseben, poseben; individualnost, osebnost; indipendenten. neodvisen; ideks. kazalo;
indolenten. neobčutljiv, nemaren, len; indolen-ca. nemarnost, zanilkarnost. nebrižnost; inducirati, navesti, našteti: indukcija, na vod; induktor. n? vodič; induktiven. navoden; industrija, obrt; industrijski, obrten: infamen. sramoten, nesramen, nečasten; infanteriia. pehota; infanterist. pešec; inferioren, spodnji, nižji, manj vireden; infekcija, dkuženje, okužba: infiltrirati. 'vriniti se, zariniti se. prodreti; infimus. najnižji; influenca, dotok, vpliv, hiripa: informacija, poročilo, obvestilo, navodilo, poizvedba; informator, poročevalec; informirati. poučili, obvestiti, obrazili', upodobiti: ingerenca. posezanie, poseg; in"erencirati. posegati. vtikati se: ingroso. na debelo: inhibirati. zavirati:
inicialka, začetna črka; iniciativa, pobuda, začetno delo: ininteligenten. nenadarjen:	*
inkvizicija, sodniška preiislkaiva: inkluzive, vštevši, vred. vštevno: inkognito. pod drugim imenom, pod tuiim imenom. nepoznan: insanabil. neozdravljiv; inserat. ogilas, oznanilo: inspiracija, navdihnjenie. razodetje: instanca, oblast 1., 2. itd. stopnje, sodna stopnja, sodišče 1., 2. itd. stopnje; instinkt, nagon, .slutnja: instinktiven, nagonski; institucija, uredba, naprava: institut, zavod:
instrument, orodje, priprava, glasbilo: instrumental. družilmik; instrukcija. navodilo, nauk: inšpekcija, nadzorstvo, ogled:	inspekcirati,
nadzorovati: inšpektor, nadzornik: intabulacija. vknjižba; intabulirati. Vtknjiždti; integralen, docelen, celovit, nerazdelen: integralnost. docelnost.. celokupnost; integriteta, celokupnost; integrovanje. docelba: integro-vati. doceliti; intelektualen, umsiki. umstven: inteligenten, razumen, bistroumen, nadarien. d ■ hovit; inteligentnost, razumnost: inteligenca, bistroumnost, umnost, razumnost.
razumništvo: intendant, načelnik, nadzornik, oskrbnik;, intenziven, jak, krepek; intenzinteta, jakost; iuterdikt, prepoved;
interes, prid, korist, zanimanje., obresti: intere-sirati. zanimati koga. deležen biti česa: interesent. deležnik, soudeležnik: interkalaren. vmesen: intermezo. medigra, vmesnica: internat, notranje vzgaiaMšče. notranja šola. zavod za notranje gojence: internuncij. poslanec: interpret, razlagateli, tolmač: intervenirati, posredovati: intervju, razgovor. sestanek; intervievati. sestati, raztovarjali se: interval, presledek, medglasie: intimen, iskren, prisrčen, zaupen; intonacija, zapeiv: intonirati. zapeti, glas cati; intriga. spiletka: intrieant. spletkar; introspekcija. pogled v samega sebe: intuicija, gledanie. nazor:	intuicirati. gledati.
zreti na 'kaj: intuitivnost, čustvena vpogfrednost. nazornost: invalid, opešanec. pohabljenec: inventar, popis imovine; iredenten. neodrešen, neoproščen: iracianalen. nerazločen;
ironija, posmeh, zasmeh, zasmehovanje: ironičen. podsmešen, zasmehliiv, zasmehovalen, porogljiv: izlam, udanost:
izolator, samilo: izolacija, osamiti. sumiti: izoliran. osamljen: izomorija. istolikost.
.)
»
iaga. lov:
Jan. Janez:
Jahve, glej Jehova: januar, prosinec:
Jehova. Gopod. Bog:
jeremiada. žalosfcinka. žalostna pesem, tarnanje.
žalovanje: jeremijevati. žalovati, tarnati; jota, črka t;
jovialen. vesel. dobrovoHicn: judeks. sodnik: judiciozen, umslki. razsoden: juks. šala. ghnria. burka: junij, rožnik; junior. mlajši; julij. muli srpan:
Julijska Benečija. Primorje. Primorsko: jura. pravoznanstvo: juridičtn. pravosiloven. pravniški; jurisdikcija. sodna oblast:	juris-
prudenca, pravoznaustvo, pravoisilovje. prav-
il	ištvo; jurist, pravnik: jurističen. prav os/loven. praven: juri. porota: jurament. prisega: jus. pravo, pravoznanstvo; just. ravno, ravnokar:
iustica, pravica, pravosodje, pravosodstvo, sodstvo; juristificirati. opravičiti; juvel. dragotina, dragocenost, dragi .kamen: juvelir. dragotinar.
(Dalje.)
I ZDRAVSTVO. |
©
& •Ki <X) db GS> SBt Q£>	<X> dfi ££> db '£ db SL dCt d& ub dfidit <Zt tiSk dD Ch
W w ‘25» W <30 flC <3t>*3P <35 <30 <3P<59 <39 CP w <X> <39 w X CC w w <3P <JP<35 CP W W <JP W <JP
Koze.
Koze (osepnice) so jako nalezljiva bolezen. Samo da pride zdrav človek v bolniško sobo, pa jih že lahko naleze. Provzročfctelji koz še niso znani; toliko pa je goitovo, da iso to zello drobna biitja, ki jih s sedanjimi mikroskopi ne moremo videti in jih tudi ne moiremo še gojiti. Predmeti, s katerimi je prišel kozavi bolnik v doliiko, so slkoraj neomejeno dolgo časa zmožni provzročatii nove cJkužitve. Koze llahiko naleze vsakdo, ne glede na starost ali spol. Pripetilo' se je celo, da so otroci v materinem .telesu zboleli za kozami. Zlasti pa se prijemlje ta bolezen otrok, nosečih žensk in porodniic. Tudi različna človeška plemena se okužijo prej nego bcilo-kožci.
Koze so bile znane že skoro 1000 let pred Kristusovim rojstvom. Njih prava domovina je Inidiija, odkoder so se razširile po vseh sosednjih deželah. Spričo velike infelkcioznosti in umrljivosti, so bile Ikoze vedno huda šiba za človeštvo. Baje približno v 6. stoletju so prišle koze v Evropo; v Nemčiji so se pojavile šele v 15. stoletju. Tvorili so po vsem takrat znanem svetu stalno epidemijo, za katero je umrlo na t>soče in tisoči ljudi. V Franciji je n. pr. v 18. stolertju umrlo za (kozami približno vsako leto 30.000 ljudii. V kraljevini Prusiji je umrlo leta 17%. 25.000 lljudi; v Berlinu je znašala umrljivost za kozami v 18. stoletju eno dvanajstino vseh u-mrlih.
Inkubacijska doba pri kozah traja do 14 dni. Med inkubacijsko dobo bolniki po navadi ne čutijo posebnih bolezenskih znakov. Bolezen sama se prične z močno mrzlico; vn.čina se zviša do 40 in več stopinj. Bolniki (tožijo, da jih boli glava, da imajo želodčne slabosti in da čutijo bolečine v križu in nogah. Bolniki so zelo osllabeli; ponoči imajo večkrat delirije; dihanje je hitrejše; časih nastopi tudi nahod in lahek kašelj. Tek je zelo slab. Že drugi dan po ppčet-ku bolezni se pokaže na životu eksantem, ki je močno podoben dksantemu pri šlkrlatinlki. Za ita eksantem pa je značilno, da se pojavi najprej na spodnjem delu trebuha in da ga omejujejo dimlje in čnta, ki si jo inisflimo črez sredo trebuha. Odtod se šele razširja piro ti zgornjim delom života ter izgine že čez en dan. Tretji dan bolezni se prične šele pravi izpuščaj. Najprej se pokaže na glav.i in obrazu, potem na rokah in životu in naposled šele na nogah. V pričetku je podoben izpuščaju pri ošpicah ter ie sestavljen iz majhnih rdečih madežev. V nadaljnjem razvoju se ti madeži izpremene v drobna zrnca z motno islužasto -tekočino..
Šesti dan bolezni je izpuščaj že dobro razvit. — Značilno je. da bolniki takrat. Iko se prične izpuščaj, slkoro popolnoma izgube vročino, kii pa narašča od dne do dne tar sc zviša do 40" šole takrat, ko postane tekočina v
mehurčkih gnojna, Ikar se zgodi približno 9. dan bolezni Mehurčki, ki so bili prej na svoji višini malo vdrti, sedaj izgube to vdrtino. Koža je otekla. pokri<ta z gnojem in umazanimi krastami. Gnojni mehurčki se nrično približno dvanajsti dan botlezni sušMi; posušene kraste odpadajo, in sicer v isti smeri, kakor so nastale: od glave proti nogam. To luščenje traja kake tri tedne in ko so krastice odpadle, 'se pokažejo na njih mestu večje ali manjše viišnievkaste braz-dice, ki se pa pozneje pobdMjo. Te brazde nastanejo zato, (ker se je pri gnojitvii uničil del (kože pod njimi, ki se mora zaceffiti z brazdo. Ta izpuščaj pa se ne pojavlja samo na zunanji koži, temveč tudi na sluznicah ust in nosa; večkrat seza v požiralniku do želodca in v sapniku globoko v bronhije. Izpuščaj na'sluznicah se ne razvija tako kakor na koži. nego vrhnja kožica mehurčkov se odrgne in na njih mestu sc pokažejo kolikor tdliko gnojna uljesa.
Med boileznijo se pojavljajo deliriji, močne bronlntide, kii se /lahko razvijejo v pljučnico. Dokler se mehurčki popolnoma ne posuše. je bolnik -vtedno iv nevarnoisiti. Bolezen pa se najavlja lahko v raznih drugih oblikah. Ako sc mehurčlki združijo in zlijejo drug v drugega, se razvija boilezen d (Mii huje. Vsi znaki so veliko težji; vročina je veliko višja; komplikacije so laže mogoče in le iztežka se talk bolnik neši smrti.
Imamo pa tudi pri kozah komplikacije, ki se vsdlci- končajo s smrtjo. V prvi virsti se mora imenovati takozvana »Purpura variolosa«. Pri tej variaciji koz se ne pojavi tipični izpuščaj. nego takoj tretji dan po pričetku bolezni nastopijo v koži izpočetka manjše, notem pa veidno večje krvavitve: pa ne samo v koži, temveč tudi v sluznicah oči. ust iitd. Iz sluznic začne teči krvava tekočina: blato postane krvavo; v seči je kri; ženske krvave iz nnieiniče. Bolniki umrjeio približno šesti dan bolezni za splošilo osllabelosltjo. Če take mrliče raztelesimo. vidimo, da je IkrvavMev razširjena tudi na organe telesa. — Tretja komplikacija pni kozah je ta. da sc razviie nravi liznuščai. katerega vsebina postane kolikor toliko krvava. Tudi pri tei obliki koz sc poia'vliajo krvavitve v koži itd., kakor iili orovzroča Purpura vanio-losa., in skoro vsi bolniki umr.ie.ia v drugem tednu bolezni (črne koze).
Da so koze tako huda bolezen, prihaja odtod ker provzročaio z razširitvijo mehiirkov. z iz-ruščaii in oteklinami kože neznosne bolečine, o-težlkoča.io	vsako nraviilno	prehrano ten*	spričo
gnusnega	izceianja gnoja	iz mehurčkov	onemogočajo	vsako pravilno	postrežbo.
Ker jc v naših krajih	zelo razširjeno	cep-
ljenje zoper koze in ie s tem ljudstvo dobilo kolikor toliiko učinkujočo imuniteto zoper koze. se sedai ta bolezen ne pojavlja več 'v tako u-sodnih oblikah, temveč v mileiši obliki, ki io imenujejo »Variolois«. Pri »tej obliki so začetni znaki isti kakor pri popolnoma izraženih kozah. toda tretji dan se woči»a zniža: pokažejo
1 GOSPODINJSTVO. 1
$ $
» X WW<39W<JP<3D<3PW
Cukete kot prikuha.
1.
Zreži ostrgane cukete na približno 5 mm debele rezine. V kozico deni na razbeljeno olje drobno sesekljan peteršilj, česen, poper; pa-radižnične konsonve dodaj, ko je peteršilj že napol ocvrt. Ta zmes naj se nreevre kakih S minut Nato položi v to omako, katero si zalila s par žilicami vode. narezane cukete. osoli jih ter duši toliko časa doklleir so melike. Da se ne prežgejo, zalivaj po potrebi z žlico vode.
2.
Zreži strgane cukete na tanke rezine, osoli ter ocvri na olju da. postanejo ‘lepo rumene. Serviraj jih s praženim krompirjem ali z ocvrtimi krompirčki.
3.
Nadevne cukete. Prereži mlade cukete po-dolgoma napol, izdolbi jih leno. najlažje z žličko da nasitane <v cukeiti lepa jama; snov, ki si jo izdolbila. sesekljaj prav na drobno, dodaj k temu sesekljanega peteršilja, česna, soli in popra ter ribanega kruha. Vse to dobro zmesi ter nadevaj v cuketino ivzdolbino. Ko šo vse cukete gotove, položi jih v kozico eno poleg druge, nalij potrebnega ol.ia te duši to prav polagoma, da sc ne zapali spodnja plast. Ko so lepo rumene, so gotove. Bolje ie da jili duš'iš v peči cii.
4.
Zreži ostrgane cukate na kocke, osoli ter positaivi jih v kozici na ogenj. Ko so gotove, odlij vode ki sc je izločila iz cuket. V ponvici ocvri na olju sesekljanega peteršilja, česna, popra in paradižnične konserve. S to zmesjo zabeli cukete ter iili duši še približno.10 minut. Prilegajo 'se k polenti ali praženemu krompirju.
Lešnikovi sladkorčki.
Trdemu snegu dveh beljakov primešaj 15 dkg presejenega sladkorja in 12 dkg v možnar-ju stolčenih lešnikov. To zmes zajemaj s kavi-no žličico ter devaj kupčke na namazano in z moko potreseno pločevino. Sladkorčke peči v malo gorki pečici dokler sc ne strde in zaru-mene.
se sicer tipični izpuščaji, ali ti niso tako obširni in razsežni kakor pri praviih kozah. Mehurčki so dokaj manjši; izpuščaj se prične sušiti že deseti dan: brazd na koži spričo izpuščaja ni sik or o nič. Med boleznijo je bolnikom dokaj bo-lie: bolezen prebijejo skoro vselej brez komplikacij in posledic.
Zdravljenje pri kozah je samo simptomatično, to se pravi, lajšata moremo samo posamezne pojave bolezni in kolikor možno pomagati bolniiku.	(Dalje.)
Praktična navodila.
Zaprašene črne slamnike lahko očistimo, če pomočimo mehko belo volneno - cunjico v najfinejši špirit, ter ž njo drgnemo na lahko po klobuku.
Vodo, v kateri so se kuhali makaroni, lahko porabimo za škrobljanie baltiistnih ovratnikov in drugih Milkah bdi ih tkanin Ikri so v pranju izgubile svojo prejšnjo svežost.
Fižolovo stročje z ostanki koštrnnoveea mesa.
Duši na masti od pečenke poparjeno fižolovo stročje, ki si ga poprej zrezala v obliki širokih rezancev. Ko je mehko, mu primešaj ostanke koštrunovega mesa in vse skupaj nekoliko prepraži. Potresi še z nekoliko moke in zali.i s par žlicami juhe.
Navaden maicner.
Mešaj 10 minuit 3 surove rumenjake, h (katerim nakapaj med vedniin mešanjem 3 žlice
•	finega olja. Ko je dobro vmešano, osoli in okisaj polivko z limonovim sokom. Paziti je treba, da se polivka ne usiri, kar sc prepreči s tem, da se meša počasi in v hladnem prostoru. Posodo v kateri si mešala, deni v mrzlo vodo in pusti jo tam. dokler ne rabiš polivko. ^i-vk^ daj v škodeilici na mizo h ikuliami 'telečji glavi ali nogi. Rabi se tudi za solato, šparglje i. t. d., namesto olja in kisa.
wwwl
s
KNJIGE.
$
«#»««$$$	»®»®®* ® mm *®
Ivan Lapajne: JUGOSLOVANSKI POSO-JILNlCAR IN ZADRUGAR. Drugi poDoravlie-ni in pomnoženi natis »Slovenskega posoiilni-
•	čarja.« Navod o poslovanju jugoslovanskih zadrug. 144 strani <v Vlil.
Založil pisatelj. Tisakala br. Kumpcrt v Krškem. Cena 20 Din. (80 K — vezanemu iztisu), oz. 18 Din. (72 K — brošurami knjigi). Knjiga'§e priporoča upravnikom in snovatelicm raznovrstnih pridobitnih in gospodarskih zadrug.
Andrtig Štruc »Jutri...« Iz poljščine nrevel Vilko Mazi. Prevedene knjižnice Vil. zv. V Ljubljani 1922. Založiila Tiskovna zadruga. Cena 8 D. Po pošti 75 para iveč. — Strug, eden najodličnejših predstavnikov poljske moderne, ie ustvaril poljsko novoromlanitiko. Komai v teku par let ie napisal bogato zbirko novel, med katerimi je kritika sprejela baš »Jutri« z nal-večio hvalo.
Ivan Cankar. Romantične duše. Liubliana 1922. Založil L. Sclnventtier. — To je eno prvih dramatičnih del Ivana Cankarja. ki ie ležala do zdaj pri zailožniku, zdaj pa ie izšlo, kot izide "o pisateljevi ismrtl to in ono delo. ki dma pomen le za slovstvenega zgodovinarja. niti za pisatelja, še manj za občinstvo.
Ivan Rozman: Naša bol. Nekoilitko zgodovine k polomu na Koroškem. V LiuMliani 1922. Natisnila iin zatožila Zvezna tiskarna.
Dr. Franjo Ogrin: Slike iz Belokraiine.
Slike. Ljubljana 1922. Založila in tisikaila Zvezna tiskarna.
Leonid Andrejev: Plat zvona. Novele, poslovenil Jas. Vidmar. Ljubljana 1922. Založila Tiskovna zadruga. — V ti knjigi simo dobili vrsto najilepših moivel Leonida Andrejeva.
Henrik Sienkiewicz: Z oeniem in mučem. Tiskovna zadruga v Ljubljani ie začela izdajati vrsto Sienikiiewiczevih romanov, kii jih že dolgo ni več dobiti na književnem 'trgu. Homani (izhajajo iv posameznih snopičih, prevaja lih Voie-sllaiv Mole. Izdaja je tudi lilustrirana.
Henrik Ibsen: Gospa z moria. Iinra v netili dejanjih. Iz norveščine preložil Vojeslav Mole.
V	Ljubljani 1922. Založila Tiskovna zadruga. — Čas je, da dobimo v slovenskem ieziku tudi kaj Ibsenovih prevodov — tiskanih namreč.
Alojzij Gradnik: Pet bolesti- V Liubl,'”’l 1922. Založba »Jug«, Ljubljana. Tislkala Učiteljska tiskarna. — Nova zbiirka pesmi Alojzija Gradnika, o katerih smo yeč spregovorili na drugem mestu. ®#®®#®®®®®*®®®®®®®®®#®®®®®®®®®®®
i	usti. . g
®®®®#»® *®®®®®®®®®®®#®#®®«®#« mm
Dem in Svet. št. 6 prinaša isiledečo vsebino: Pestmi: Joža Lovrenčič: Kronika Trenite. Anton Vodnik: Ob vodah babilonskih. Danite Alighicri: La Divina Commedia. B. V.: Sen. — Proza: Ivan Brodar: Detiirsstvo. 1'vtan Pregeli: Odlomki.
—	Andre Čebclkli: Idiiot Marico iin oni. Alojzij Remec: Kiirlke, verižhiška komedija. Ksaver Meško: Jutro. — Znansitveni del: Vojeslav Mdlč: Helenizem na vzhodu. Marii Kogoj: O razvoju slovenskega samospeva. Zapiski. Stov-stvo. Na pilatnicah.
Ljubljanski Zvon. št. 6. prinaša sledečo vsebino: Franc Veber: O umetniškem ustvarjanju. Jtiš Kozak: Tehtnica. (Konec prih.) Ivan Lah: Angelin Hidar. (Dalje.) Paisituškin: Pesmi (Nova sfinga. Bližajočim se sircem. Poln solnca. Blagi 'večeri.) Ivan Zorec: Beg BukoVac. (Konec pirili.) A. Debeljak.: Gusitav Flaubert. (Konec prih.) Marija Kmetova: Pogovor. Zvonimir Kosem: Avrelija. Janko O laser: Filegiia. — Književna poročila. — Kronika. — Nove knjige.
Širite Mladiko!