Jože Pogačnik
Pedagoška fakulteta v Osijeku
RECEPCIJA DANTEJA
V SLOVENSKI KNJIŽEVNOSTI
v poslanici Cangrandeju della Scali je Dante najprej nakazal problem načelnih možnosti ^ branja književnih del, potem pa je ponudil enega od možnih pristopov k razumevanju j svoje Božanske komedije. Takole pravi: »Zaradi jasnosti povedanega pa je treba vedeti, j da to delo nima enostavnega smisla, lahko se reče, da je polisemno, da ima več smislov, ! kajti eno je smisel po črki, drugo pa po samem pomenu teh besed. Prvi se zato imenuje ; dobesedni, drugi pa alegorijski ali moralni ali anagogijski«. Za ponazoritev navaja stavek ; iz psalma (CXII1, 1). V dobesednem smislu ta stavek pomeni odhod Izraelovih sinov iz j Egipta v Mojzesovem času, medtem ko je za ta kontekst pomembno Dantejevo naštevanje drugih pomenov, ki se glasi: » ... če pa imamo pred očmi moralni smisel, nam bo pomenil preobrazbo duše od joka in bede greha v stanje milosti; če pa iščemo anagogijski smisel, nam bo pomenil prehod svete duše iz suženjstva te pokvarjenosti v svobodo večne slave. Čeprav pa ti skrivnostni smisli nosijo različna imena, jih vse skupaj lahko imenujemo alegorijski, ker so drugačni kot dobesedni ali zgodovinski smisel«.' Glede na konkretno in- \ terpretacijo Božanske komedije pa je treba predvsem poudariti dve stvari. Dante vztraja : pri tem, da je »smoter celote in posameznih delov - rešiti žive v tem življenju iz stanja | bede in jih privesti v stanje sreče«. Gre mu drugič, za filozofski pomen, ki je spet identičen j v posameznih delih in v celotni strukturi. Ta pomen formulira kot »nravstveno delovanje ali etika, ker je vse to zasnovano ne zaradi spekulacije, marveč zaradi prakse«. Eventualna razpravljanja v obliki spekulacije niso komponente »zaradi samega umovanja, temveč zaradi delovanja.«^
V teku časa so se posamezni smisli, ki jih je predvidel Dante, osamosvajali ali pozabljali; tolmačenje dela je šlo skozi različna obzorja pričakovanj, od katerih je vsako aktualiziralo i ali više vrednotilo pretežno parcialen sloj, le redko pase je zmoglo povzpeti do celostnega gledanja. Sestavine dela so se, dalje, mešale s podatki iz Dantejeve osebne usode, kar je že tako večplastnim konotacijam njegovega dela dodajalo še zapletene nize čisto pragmatične vsebine. Ko je Dante, zlasti po romantizmu prešel v železni repertoar svetovne i književnosti, se je navedenim plastem pridružila še plast, ki je izvirala iz narodno-pre- s rodnih teženj. Iz te dimenzije je zrasla posebna problematika, ki se odvija na prevajalsko- i tehnični in idejno-estetski ravni. Vse to povzroča, da je spremljanje Dantejeve usode v | kateremkoh jezikovnem ali kulturnem okolju težavno in komplicirano. To potrjuje tudi j recepcija Danteja v slovenski književnosti; o tej temi bi ta prispevek rad spregovoril tako, da bi posplošil ugotovljena dejstva in povezal različne kulturnozgodovinske determinante, i
' Dante Alighieri, Djela, Knjiga prva. Priredili Frano Čale i Mate Zorić. Zagreb 1976, str. 579-70 (dalje bomo pri citiranju uporabljali oznako Djela). ^ Djela I, str. 571-72.
169
I
170
Recepcija Danteja v slovenski književnosti se je pričela sicer zelo zgodaj, vendar je potekala pod aspektom negativne selekcije. Tu sicer ne mislimo na Pietra Campennia de Tropeja, ki je med 1393. in 1399. letom v Izoli dvakrat prepisal Božansko komedijo.^ Podatek kaže na to, da je Dante bil tedaj na slovenskem etničnem ozemlju znan; v tem nas še bolj potrjuje srednjeveški homiletični zbornik (okoli 1450. leta), v katerem sta dva citata iz Božanske komedije (Vice, 111/34-9 in Raj, XXX1II/1-6). Izbor kaže na teološki kriterij; prvi pasus razmišlja o veri, ki da mora pomagati tam, kjer je obstal razum, drugi odlomek pa predstavlja Bernardovo invokacijo Marije."
Mnogo bolj zapleten je problem Danteja v reformaciji. Ugotovljeno je namreč, da je P. Trubar v svojih teoretsko-polemičnih spisih uporabljal, med drugim, tudi delo M. Vlačića Ilirika Katalog pričevalcev resnice (1556).' To je kompendij, ki naj bi skozi zgodovino prikazal, kako so se tako posamezniki kot množice zavedali prave (reformacijske) resnice. V delu sta navedeni tudi Dantejevo in Petrarkovo ime, ki tako predstavljata most in kontinuiteto med tradicijo in sodobno reformacijo. Ni pomembno, kateri konkretni tekst ima Vlačić Ilirik v mislih, pomembno je samo to, da sta omenjeni imeni navedeni kot dokaz, da je reformacija obnovitev prave verske resnice.' V Katalogu, še bolj pa v Magdeburških centurijah (1559-1574), je avtor opisal tudi bistvo takšne zgodovinske tradicije. S svojimi primeri tematizira stoletni boj med svetlobo in temo. V praksi pa se mu kaže le-ta kot večni spor med resnico in lažjo, med pravico in krivico, med ljubeznijo in sovraštvom in, skladno z njegovim teološkim svetovnim nazorom, med pobožnostjo in brezbožnostjo. Njegova argumentacija in dokumentacija imanentno napeljujeta na misel, da je gibalo zgodovinskega dogajanja boj med dobrim in zlom, kar je hkrati tudi povezava med reformacijo in Dantejem. Jedro Vlačićeve misU in Dantejevo lastno pojasnilo o idejnem izhodišču Božanske komedije se popolnoma ujemata in predstavljata zelo pomembno kulturološko vertikalo v novejši evropski zgodovini.
Ko je Trubar 1562. leta v Artikulih načel isto temo, je od Vlačičevih »pričevalcev« prevzel samo Petrarko in dodal nato svojo vrsto (Bernard, Jan Hus, G. Savonarola).' Dante se je, kot vidimo, v njegovem izboru izgubil. Glavni vzrok za to dejstvo je treba iskati v Trubarjevi selekciji; avtor namreč navaja samo zelo nazorne primere, ki so s svojimi idejami, še bolj pa s svojo življenjsko usodo lahko vplivali v konkretnem boju za uveljavitev reformacije. Vlačičev raziskovalni in fiiozofski mir je pri Trubarju izpodrinilo pragmatično uresničevanje konkretnih pobud, v takšnem svetu pa Dante ni mogel biti relevanten.
To seveda ne pomeni, da bi Trubar ne poznal Dantejevega opusa. Četudi ni povsem trdnega dokaza ne za popolnoma pozitiven ne za popolnoma negativen odgovor na to vprašanje, je preprosto težko verjeti, da se človek, ki je italijansko znal in ki je intimno živel z italijansko kulturo humanizma, pri svojem duhovnem iskanju ne bi srečal z Dantejem.' Takšno srečanje, ki ga predpostavljamo, je bilo za Slovenca XVI. stol. manj verjetno na ravni Božanske komedije, skoraj zanesljivo pa na ravni pragmatičnega reševanja središčnih vprašanj določene nacionalne kulture. V mislih imamo, seveda, recepcijo Dantejevih premis iz razprave O umetnosti govorjenja v ljudskem jeziku (med 1304 in 1308).
Trubar je v svojem opusu pogosto razmišljal o jezikovnih fenomenih. Prvo, kar je ugotovil, je bila jezikovna (dialektalna) razcepljenost (» ... slovenski jezik se povsod glih inu
' Prim. Dante 1265-1965, Koper 1965, str. 15.
" Prim. M. Kos - Fr. Stele, Srednjeveški rokopisi Slovenije, Ljubljana 1931, str. 117 in S. Škerlj, Ob 700-letnici Dantejevega rojstva, Naši razgledi XIV/1965, št. 11(322), str. 232-33.
' J. Pogačnik, Poglavja iz starejše slovenske književnosti, Nova obzorja X (1957), str. 569 in Zgodovina slovenskega slovstva I, Maribor 1968, str. 119.
O Vlačiću Iliriku prim. monogralijo M. Mirkovića (Matija Vlačić Ilirik), ki je bUa objavljena v Zagrebu 1960. leta. ' Tekst je dostopen v antologiji Slovenski protestantski pisci (uredil M. Rupel), Ljubljana 1934, str. 71. ' Tu mislimo predvsem na njegovo bivanje v krogu humanistov na Bonomovem dvoru.
v eni viži ne govori - drigači govore ... Kranjci, drigači Korošci, drigači Štajerji inu Do- ] lenci ter Bezjaki, drigači Krašovci inu Istrijani, drigači Krovaü.«). Poudarja, da je o vpra- i šanju jezika in pravopisa premišljeval (»Mi smo, Bug vej, dosti zmišlovali...«) in da se je J odločil za jezik, ki ga »vsaki... Slovenec lehku more zastopiti«. Tip jezika, ki ga je izbral, imenuje kmečki/ljudski slovenski jezik.' Takšna mesta so nedvoumen dokaz, da Trubar ' že sluti osnovno enotnost knjižnega jezika, ki pa temelji na narečnih razlikah; ta enotnost i je inherentna enotnosti naroda. Vsem slovenskim govorom so osnovne karakteristike' skupne, po tej enotnosti pa lahko presojamo narečne razUke. Iskanje najbolj enostavnega' (unum simplicissimum) je v praksi čisto moderno : neko jezikovno situacijo definira skozi ¦ presek konstantnih značilnosti fonetike, morfologije, sintakse ali leksike. Jezikovna si-' tuacija, kise je vzpostavila v Trubarjevem modelu pisanega jezika, je zaustavila slovenski i jezik na določeni točki razvoja. Ta točka predstavlja skupno normo, ki se je vzpostavila' v skupnosti; ta skupnost je slovenska, zato lahko trdimo, da je slovenski jezik s tem postal ] gramatični jezik. Nad živim jezikom se je, po dogovoru, dvignila ustaljena in pravilna for- > ma, ki ji pravimo knjižni jezik. Formiranje slovenskega knjižnega jezika je potekalo kot ¦ graditev diasistema.i
Navedene premise se popolnoma ujemajo z mišljenjskim sistemom v Dantejevem tekstu i O umetnosti govorjenja v ljudskem jeziku. Tudi Dante je izhajal iz lingvistične različnosti , italijanskega jezikovnega področja in je iz tega izpeljal naslednji sklep: »Če se torej jezik j postopoma spreminja pri enem in istem narodu, kot smo že omenili, v teku časa, in ga na j noben način ni mogoče zaustaviti, iz tega nujno sledi, da se različno spreminja za tiste, j ki so ločeni po oddaljenosti, prav tako, kot se različno spreminjajo navade in oblačila, ki: jih ni ustalila niti narava niti skupno življenje, marveč se porajajo po človeški muhavosti, i odvisno od ujemanja z okusom, do katerega pride na določenem kraju«. V tem so našli spodbudo za svoje delo slovničarji; gramatika namreč »ni nič drugega kot neka enakost j jezika, nespremenljiva v času in kraju«. S to svojo lastnostjo, ki je posledica soglasnosti ] vseh prizadetih, izključuje voljo posameznika, s tem pa tudi spremenljivost. Do jezikovne s kodifikacije torej pride zato, »da se ne bi zaradi spreminjanja jezika, ki je pokoren volji J posameznika, znašli v situaciji, da se nikakor, niti deloma in nepopolno, ne bi mogU pri-^ bližati mislim uglednih piscev in zgodovini daljnih prednikov ah vseh tistih, ki jih dru-ij gačnost kraja, kjer žive, dela drugačne od nas«. Razlago za tak postopek vidi Dante v tem,^ da »med stvarmi, ki pripadajo isti vrsti, obstoji lahko le ena, s katero se vse stvari te vrstenj lahko primerjajo in merijo in ki se po njej lahko vzame mera za druge ... In tisto, kar re-| čemo o stvareh, ki jih določamo po kakovosti in kolikosU, mislim, da lahko rečemo tudi^ za vsako kategorijo, glede na to pa tudi za vsako substanco. To pa pomeni, da je vsaka j stvar, glede na njeno pripadnost določeni vrsti, merljiva po tem, kaj je v tej vrsti najeno-, slavnejše«." ^
Po opisanih linearnih in antitetičnih paralelah v dobi reformacije, ki so, tudi če jih genet- ] sko ne bo mogoče dokazati, tipološko več kot zanimive, so Dantejeva sled v slovenskem^ kulturnem okolju za nekaj časa izgubi. Ugotovitev nas ne preseneča, če vemo, da je pe-1 snik v tem času (v XVII. stol.) »sporen« tudi v italijanski dantologiji in da ga tako rekoč j ponovno odkrije G. Vico v svojem delu Scienza nuova (1725). V slovenskem okolju se;i prav v tem času književnost baroka in manirizma zavestno kulturno orientira proti ro-.^ manskemu, zlasti italijanskemu svetu. Ta usmeritev je povečala zanimanje za italijanski^: jezik, zato ni čudno, da je na ljubljanskem liceju ta predmet (imenovali so ga »katedra za italijanski jezik in književnost«) spoštovan in obiskan. Splošna kulturna atmosfera je nal individualni ravni nudila pogoje za nova srečanja tudi z Dantejem. Dragocen je podatek,;* ki nam ga je zapustil, na primer, J. Kopitar v svoji Avtobiograliji. Pravi, da je znal govoriti':
' Prim. Slovenski protestantski pisci, str 13, 15, 25 in 26. s
'"Ta teza le polagoma prodira v pisanje o razvoju slovenskega knjižnega jezika, prvi pa jo je postavil J. Rigler v' svoji filološko dokumentirani monografiji Začetki slovenskega knjižnega jezika, Ljubljana 1968. ^
" Djela 1, str. 443 in 451. i
17ll
italijanščino, čeprav je ne bi znal popolnoma pravilno pisati, in da je »klasike, kot so Dante, Boccaccio, Petrarca, Macchiavelli, Ariosto, Tasso, Metastasio, več kot enkrat bral in dobro razumel«.'^ Idejno-estetsko je podatek pomemben, ker nam potrjuje, da je Dante na začetku moderne slovenske književnosti pojmovan kot klasik, medtem ko je za genezo recepcije pomemben podatek, da se je vse to dogajalo v krožku, ki se je zbiral okoli Ž. Zoisa. Ta mentor in mecen razsvetljenske književnosti je v svojem maksimalnem literarnem programu že premišljeval o plodnem stiku italijanske in slovenske besedne umetnosti, upoštevajoč obzorje stvarnih recipientov pa je od tega v glavnem odstopil in se zadovoljil z neposrednimi stvaritvami v funkciji narodnega preroda.'^ Zato za našo temo ostane relevantno le dejstvo, da se je za italijanski jezik pri Zoisu ogrel V. Vodnik, ki je, med drugim, ta predmet nekaj časa tudi poučeval na ljubljanski gimnaziji. Njegov učenec je bil, na primer, tudi J. Cigler, ki je 1832. leta izjavil, da je znal »malo tudi italijansko in francosko«.'" Ta pisec prve slovenske povesti je bil 1825. leta kurat na ljubljanskem gradu, ki so ga v tem času uporabljali kot zapor (v njem je bil tudi italijanski pisatelj S. Pellico). Kot duhovnik je skušal lajšati posameznikom (predvsem karbonarjem) jetniške težave in jim je, kot je videti iz policijske prijave, posojal knjige iz svoje knjižnice. Med imeni italijanskih pisateljev je naveden tudi Dante, ki je bil zaporniku odvzet, Cig-lerju pa je bilo v bodoče prepovedano posojati knjige.'^ Vse to je vendarle zgolj zanimiva anekdota, zanimiva za kulturno klimo, v kateri so se pripravljala tla za recepcijo Danteja v estetiki slovenskega romantizma.
II
Problem Danteja je v slovenskem romantizmu izjemen in zelo instruktiven. Zaznal in sprožil ga je najpomembnejši Vodnikov učenec na tečaju italijanskega jezika - M. Čop. Njegov estetski nazor je temeljil na dveh za romanüzem zelo pomembnih premisah. Čop je, najprej, utemeljitelj načela, po katerem pesniška beseda mora tematizirati smisel svoje lastne biti. Ko je ocenjeval Zaročenca A. Manzonija, je očital avtorju, da se preveč posveča zgodovini in morali, medtem ko roman kot oblika »ne sodi na področje zgodovine niti na področje morale, ampak na področje poezije«. Pesništvo je s temi besedami odrešeno ideološke službe ali hiliasučnih vizij, njegov smisel je le v njem samem, njegov estetski cilj pa je dosežen, kadar se povzpne do tako imenovane »resne miselne pozicije«. Model, v katerem sta obe premisi doseženi v popolnosti, vidi Čop v Danteju in predvsem v njegovi Božanski komediji."
Dantejeva poezija je kot idejno-estetski problem spremljala Čopa skozi celo njegovo življenje. Intenzivno jo je začel študirati še na Reki, nadaljeval pa v Lvovu. Zbiral je italijanske izdaje pesnika in spremljal, poleg italijanskih, še angleške in nemške razlage njegovih del." Popis njegove knjižnice kaže, da je imel kar trideset temeljnih del o danto-logiji; med njimi zasluži posebno pozornost delež nemških filozofov in literarnih teoretikov, kot sta F. W. J. Schelhng in A. W. Schlegel. Njegovo poznavanje problematike je bilo tolikšno, da se je v svojih prošnjah za delovno mesto v Italiji upravičeno skliceval na svoj status dantologa. Za Čopove dantološke refleksije pa je bila ob vsej njihovi širini vendarle značilna vizija, ki jo je v književnostih zahodnoevropskega kroga ustvaril filter jenskih romantikov. V tem smislu je zelo zanimivo pismo, ki ga je 1828 poslal Fr. Saviu
" Kleinere Schriiten, Dunaj 1857, str. 7-8.
" O tem v študiji J. Pogačnika, Recepcija Prešernovega pesništva do leta 1866, Obdobja II, Ljubljana 1981, str. 298-301.
'* Prim. Slovenski biograiski leksikon I, str. 79. O katedri in o Vodniku glej: Fr. Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, Ljubljana 1929, str. 395.
"A. Slodnjak, Prešernovo življenje, Ljubljana 1964, str. 17.
J. Kos, Maüja Cop, Ljubljana 1979, str. 34, 103, 104 in 124. " N. d., str. 67 in 77.
172
in ki v njem takole premišlja: »Poznate starejše razprave Augusta Wilhelma Schlegla o Danteju v Bürgerjevi Akademie der schönen Redekünste in v Schillerjevih Hören iz leta 1795? Le-te sem nekoč bežno preletel, a ugotovil, da je bil Schlegel takrat še zelo v skladu z nazori tistega časa, in skoraj nisem mogel doumeti, kako se je potlej v tako kratkem času zavihtel k tako neskončno višjim. Poskusi prevodov, ki jih podaja tam (mislim, da ravno o Francesci in o grofu Ugohnu), so v nepopolnih tercinah, v katerih namreč srednji verz ostaja brez rime; tako težke so se še tedaj dozdevale prave tercine - kdo bi si pač takrat mislil, da bo trideset let pozneje Dante dvakrat v celoti preveden v takih tercinah? Saj je vendar August Wilhelm Schlegel še leta 1799 vAthenäumu v pripisu k svojemu prevodu enajstega speva Ariosta imenoval prevod vsega Orlanda v oktavah 'bravurno arijo', ki je niti ne mish do konca zapeti, saj bi mogla obsojenim izviti kletve in zmerjanje in tako naprej, zdaj pa jo imamo ravno tako že vsaj dvakrat do konca zapeto«." Ko je branil generacijo romantikov, je Čop na kratko omenil tudi vlogo Prešerna; videl jo je v uspešnem presajanju itahjanskih pesniških obhk. Posebno je naglasu stanco (v njej se je pesnik »srečno poskusil z italijansko obliko ottave«), tercino in sonet, medtem ko je kot spretno igro označil rabo španske redondile z asonanco. Pohvala se ni nanašala samo na odlično izpolnjevanje formalnih zahtev, pač pa tudi na pesnikovo sposobnost, da vsaki formi najde tudi ustrezen ton. Almanah Kranjska čbelica mu je zato »zelo razveseljiv dogodek -eden redkih, ki so preračunani na sodelovanje bolj izobraženih ljudi«. Ko našteva avtorje, ki so sodelovali v almanahu. Prešerna označi s kratko oceno: sodeloval je »srečno z balado in z uporabo italijanskih oblik«." Poudarjanje artističnih značilnosti in presajanje italijanskih pesniških oblik v Čopovi formulaciji je iskreno, ker je prav to pod.-očje osrednji problem slovenske recepcije Danteja v dobi romantizma.
Čop je s tem naredil troje: a) odkril je elemente za klasičnost Dantejeve poezije, b) opozoril je na mesta v Božanski komediji, ki so najbolje ustrezala njegovemu pojmovanju »resne miselne poezije« (Francesca da Rimini in grof Ugolino, kar pomeni V. in XXXIII. spev Pekla) in c) temaüziral je recepcijo romanskih (renesančnih) pesniških oblik v prerodnih težnjah slovenske (in katerekoU) književnosti. S prvo tezo je ustoličil avtonomnost pesniškega ustvarjanja, z drugo tezo se je vmešal v vprašanje izbora in je s tem usmeril prve slovenske prevode, medtem ko je s tretjo in najpomembnejšo teoretično tezo utemeljil književni proces, ki je slovensko poezijo pripeljal do tega, da je postala v estetskem pogledu relevanten faktor v evropski kulturi. Čop je sicer ostal samo pri teoriji, splet srečnih ustvarjalnih okoliščin pa je omogočil, da se je njegova koncepcija takoj spreminjala tudi v književno prakso. Teoretikove idejno-estetske premise je namreč v celoti in na najboljši možni način prenesel v življenje Fr. Prešeren.
Prešeren sicer v svojem opusu omenja Danteja samo enkrat, vendar v kontekstu, v katerem odkriva bistvene izvore svoje poezije. Italijanski pesnik je v njegovi Glosi v družbi s Homerjem, Ovidom, Camoesom in Cervantesom, vsa ta imena pa naj bi služila kot dokaz, da prava poezija izvira iz bolečine oziroma nesreče, ki je človekova usoda.^" Na ta kompleks, ki se ujema z ontologijo romantizma in z njegovo ustvarjalno inspiracijo, se navezuje obramba poezije kot avtonomnega dejanja človekovega duha.^" Oboje dokazuje, da je Dante za Prešerna v idejno-estetskem smislu zelo pomemben faktor, njegova pesniška praksa pa za slovenskega pesnika model, ki ga poskuša ostvariti.
Prešernov pesniški svet namreč izvira iz subjektivnosti in se na subjektivno tudi obrača. Koncepcija pesništva je koncepcija estetske izolacije, v kateri je osnovna premisa načelo
"N. d, str. 94. "N. d, str. 143-44.
Prlm. J. Pogačnik, Slovenska romantična tematizacija pesniške ustvarjalnosti, Serta balcanica orientalia mona-censia, München 1981, str. 97-109.
173
o nehotenem ugajanju. Inspirativni vrelci takšnega pesništva so doživljajski diapazoni, ki zadevajo človeka kot generično in družbeno bitje. Ta človek se nahaja sredi vsega, kar ga tišči, zato hrepeni po absolutu, ki jih je pri Prešernu več: absolut ljubezni, domovine in poezije. Vera v absolut je pomembna, ker pesnik nima opore v metafizičnem, njegovo eksistencialno bistvo in vprašanje življenjskega obstanka pa zahtevata, da se nekje situira. Ni pomembno, da ga vsi navedeni absoluti v teku časa izdajo (najdlje se je obdržal absolut poezije); bolj pomembno je, da ravno to gibanje v dialektiki doživljanja ustvarja notranjo dinamiko in osrednjo estetsko vrednoto Prešernove poezije sploh.^' Prešernova ideja estetske lepote je torej sestavni del njegove vizije sveta. Ta vizija raste iz pesnikove želje po popolnosti, zaradi česar mu prikazuje svet v novi luči in ustvarja pred njegovimi očmi novo podobo življenja. Iz enkratnega spoja ustvarjalne domišljije in sveta nastaja lepota, ki se uresničuje v poeziji. Njen učinek pa je notranja svoboda in tolažba za bralca, ki skoznjo spoznava nepopolnost sveta.
Pot k etičnemu očiščenju vodi skozi spoznavanje človeka in njegove narave. Zato se je Prešernu, po vsem iskanju v študentskih letih, posrečilo spoznati svojo pravo podobo in resničnost, ki ga je obdajala. Ta spoznanja je nato izpovedal v pesmi Slovo od mladosti, katere osnovno razpoloženje ostane poslej pesnikova stalna sestavina. Njegovo notranje protislovje je hkrati miselno in moralno; omejuje se na spopad med nagonskim in med etično osmišljenostjo, med notranjo vizijo sveta in njegovo pravo podobo. Ozadje filozofskim in moralnim problemom je osebna izkušnja, ki je imela na pesnika tolikšen vphv, da ga je posplošil. Ta izkušnja je sprva omejena zgolj na erotično območje, ki ima pri pesniku dvojen značaj. Pesmi kažejo izrazito čutno naravo, po kateri je žena obet telesnega razkošja. Lastnosti, ki jih pripisuje dekletom in ki jih pri njih odkriva, doživljajo njegovo kritiko, kar pomeni, da hkrati obstaja v njem tudi drugačen kriterij. Podoba žene, kakršne v Prešernovih pesmih ni, ki pa si jo mora bralec na osnovi določenih elementov in sugestij sam priklicati pred oči, je idealna podoba žene s posebnostmi trubadurskega in renesančnega pojmovanja. Kljub temu pa je za Prešerna žena počelo in gibalo življenja, s tem pa je podana osnova za erotično liriko izjemnih globin in razsežnosti.
Opisana spiritual bellezza grande, ki napolnjuje prostore Prešernove ljubezenske lirike, je nastala iz tiste tradicije erotičnega spiritualizma, ki ga je navdihoval v evropski romantiki Dante s svojim Novim življenjem in Božansko komedijo. Romantičnemu dualizmu se hkrati pridruži še težnja k absolutnemu, kar, oboje skupaj, predstavlja bistveno konstitutivno sestavino novodobne ontologije. Prešerna je v takšno literarno atmosfero privedel osebni razvoj med 1828. in 1835. letom, v času torej, ko je sam zrel in resničen romantik. V tem obdobju so nastala besedila, kot Sonetni venec, Uvod in Krst pri Savici, žalostinka Dem Andenken des Matthias Cop, katere idejno-estetsko strukturo bi komaj bilo mogoče razumeti, če ne bi upoštevali Dantejevega pesniškega konteksta. Ta kontekst je zlasti nepogrešljiv pri interpretaciji Prešernove Bogomile, ki je v bližnjem sorodstvu z Dantejevo Beatrice. Slovenskemu pesniku je na vrhu njegove ustvarjalne moči Dantejevo pesništvo osrednje literarno odkritje.^^
III
Notranji svet in stilne značilnosti Prešernove poezije kažejo na pesnikovo izjemno dobro poznavanje svetovne književnosti. Karakteristično je, da ni toliko sledil sodobni nemški poeziji, ampak je iskal spodbude predvsem v antični, pa v renesančni in baročni umetnosti, kakršna se je razvila v romanskih deželah. Pri iskanju novih izraznih načinov ga je vodila pristna umetniška (artistična) strast, ki se je razvila v pestrost oblik in v evro-
" O tej temi primerjaj J. Pogačnik, Pjesništvo Franceta Prešerna, Veliki romantičari, Zagreb 1971, str. 5-42.
" J. Kos, Prešeren in evropska romantika, Ljubljana 1970, 298 + (u) str. (Dante je obdelan v okviru obravnave pesnikovega literarnega nazora).
174
peiziranje pesniških doživljajev. Ta evropska sestavina je imela svoj drugi pol v domači komponenti. Prešeren je organsko in originalno sintetiziral slovensko ljudsko, cerkveno in vodnikovsko tradicijo z odmevi svetovnih literatur v nov, višji sestav. V tem sestavu uresničuje in priznava klasični princip oblikovanja, ki zahteva enotnost v raznolikosti. Ker ima občutek za pravo mero, poudarja bistveno in monumentalizira dogajanje; pri gradnji fabule zna osredotočiti bralčevo pozornost, ki v skladnem in logičnem ravnovesju med posameznimi deli uživa v naravni plastičnosti in v smiselni uporabi epitetov. Za to svoje prizadevanje je Prešeren spet našel pri Danteju tako inspiracijo kot potrditev.
V drugi knjigi razprave O umetnosti govorjenja v ljudskem jeziku je italijanski pesnik obravnaval vsebine, ki so primerne za obdelavo v ljudskem (narodnem) jeziku, še večjo pozornost pa je posvetil vprašanju, »v kakšne pesniške mere mora obleči te vsebine«. V tem delu Dante našteva, da so »nekateri zlagali kancone, drugi balade in sonete, nekateri pa so peü nepravilno in v nasprotju z vsemi pesniškimi zakonitostmi«. V tej zvezi je kancona (pesem v pomenu nemškega izraza das Lied) najimenitnejša, ker »sama po sebi doseže to, zaradi česar je nastala«, pa se nam zato zdi »imenitnejša kot tista, ki ji je potrebno še kaj zunanjega«. Tak dodatek (plesalci) je potreben baladi, ki pa spet »s svojo imenitno obliko presega sonete«. Hierarhiji pesniških oblik glede na estetsko čistost avtor doda še pojasnilo, ki se v njem sklicuje na univerzalnost temaüziranih vsebinskih plasti. Takole pravi Dante: »Temu dodajam: med vsem tistim, kar se z umetnostjo ujema, je najimenitnejše tisto, kar zaobsega vso umetnost ker so kancone umetniška stvaritev, samo v kanconah pa je zaobsežena vsa umetnost, so kancone najimenitnejše, njihova oblika pa je najodličnej-ša med vsemi. Da pa je v kanconah zajeta vsa umetnost pesnjenja, je očitno tudi po tem, da se vse to, kar je umetniško, nahaja v vseh drugih obhkah in v kanconi, medtem ko obratno ne drži. Dokaz za to, kar pravim, je pred našimi očmi, ker se vse tisto, kar je priteklo iz ust najsvetlejših pesniških duhov, nahaja samo v kanconi.«^^
Med pesniškimi oblikami, ki jih Dante posebej povzdiguje, izstopata enajsterec in stanca. O enajtercu pravi, da je zelo pogosto rabljen zato, ker je »najponosnejši ali zaradi trajanja svoje mere ali zaradi možnosti mish, sklopov in besed. Lepota vsake od teh oblik se v njem še pomnoži, kakor je očitno. Kajti, kjerkoH se pomnožijo stvari, ki imajo težo, tam se pomnoži tudi teža sama«. Na tej osnovi Dante sklene, da je enajsterec »najlepši verz«, to mesto pa mu pripada med drugim tudi zato, ker je primeren kot tragičen verz in kot tak »zasluži, brez vsakega pridržka, da je najpogostejši prav zaradi svoje imenitnosü«. Ta verz se uporablja tudi v stancah, ki »se zdi, kot da tudi same uživajo v tem, da so zložene iz samih enajstercev«. Stanca je kot pojav »skupek verzov in zlogov, kot ga določata pev-nost in skladna zasnova«, zato je to »tista beseda, ki bi lahko zajela vso umetnost kancone«; stanca je torej »bivališče ali prostor, kamor lahko vstopi vsa umetnost Enako, kot je kancona naročje, v katerem počiva vsa misel, tako tudi stanca sprejme na svoje prsi vso umetnost«."
Slovenska romantika je posvečala pesniškim oblikam izjemno pozornost ki ni temeljila samo v zunanjem formalizmu ali artističnem esteticizmu, ampak je izvirala iz globljih premikov v odnosu do resničnosti." M. Čop je v Discacciamentu priporočal oblike, »ki so med novejšimi - o antičnih tu ne govorimo - splošno priznane kot najlepše, to se pravi, južnoevropske, zlasti še pesniške oblike, ki jih goje sosednji Italijani in ki jih mukoma posnemajo tudi tisti narodi, katerih jeziki so za to manj primerni, kot je slovenski«. Čopove besede so opozorile na fenomen, ki je bil v tridesetih letih v slovenski književnosti najbolj pereč. Romanske pesniške oblike so se v slovenski poeziji, zlasti v Prešernovi, intenzivno
" Djela I, str. 459-61. " N. d., str. 462-72.
" Obširneje o tem v knjigi avtorja tega prispevka Zgodovina slovenskega slovstva III, Maribor 1969 (poglavje Čas in prostor).
175
pojavljale po 1828. letu. Med njimi so posebno pozornost vzbudile pesem (kancona), sonet, stanca in tercina, od španskih pa glosa in romanca. Vse te oblike je opisal Čop v ome-njejem članku, opisu pa je dodal še seznam največjih pesnikov, ki so se poskušali v teh oblikah. Slovencem jih priporoča »za sedaj samo kot vajo in poskus«, kar je idejno-estetsko zelo zanimivo opozorilo. Recepcijo romanskih pesniških oblik je pogojevala načelna prerodna usmeritev: prisvajanje in doseganje vrhunskih kulturnih dosežkov in s tem dokazovanje pravice do lastne kulture v skupnosti evropskih narodov. To aktualistično razlago, ki predstavlja objektivno plast problema, je treba dopolniti s subjektivno plastjo. Na izbor navedenih oblik je namreč vplivala tudi duhovna in pesniška koncepcija, ki je z oživljanjem srednjeveških in renesančnih oblik podoživljala nekaj, kar je bilo daleč v tradiciji. Privlačnost distance, ki je po tedanji teoriji tudi estetsko popolna, je bila, kot vemo, bistvena sestavina romantične estetike.
Romanske pesniške oblike so se pojavile na obzorju slovenske književnosti tudi iz drugih razlogov. Od začetka XVII. stol. se je slovenska verzifikacija spontano bližala temu tipu verza, kar pa ji je seveda ostajalo bolj ideal, kot pa našlo svojo uresničitev. Močnejši impulz je prišel prav od romantizma, v katerem je bil problem dvignjen na raven načelnega vprašanja. Čop je, na primer, že 1815 bral tretjo knjigo Geschichte der Poesie und Beredsamkeit avtorja Fr. Bouterwecka in je v njej našel misel o španski poeziji, ki je doživela svoj razcvet, potem ko je osvojila sonet in druge oblike petrarkisučne muze (Boscan, Gar-cilaso de la Vega). Za te oblike je veljalo, da so sredstvo plemenitenja in pomlajevanja, in to jih je naredilo aktualne v vseh književnostih (v Nemčiji od 1800 dalje). Nekoliko spodbud je dala tudi nemška pubHcistika na Kranjskem, kar je ustvarilo ugodno vzdušje za pravo recepcijo v tridesetih letih.
Nakazana situacija je omogočila, da so, kakor vemo, skozi sito nemške (jenske) romantične šole prodrle romanske, predvsem itahjanske renesančne, pesniške oblike. Slovenski pesnik (npr. Fr. Prešeren ali St. Vraz) je v teh tipičnih verzifikacijskih oblikah odkril ideal posebne pesniške strukture, katere obstoj je pogojen s čvrsto določenimi zunanjimi in notranjimi zakonitostmi, nje ostvaritve pa so v tradiciji odkrivale najvišjo možno duhovno lepoto in harmonijo. Z njihovo pomočjo se je slovenski literaturi posrečilo doseči absolutno enotnost, v kateri so se združevali razum, občutje in ustvarjalna domišljija, in to na način, ki je vzpostavljal samozadostno estetsko stvarnost, izključeval pa vsakršen koristnosten ali pragmatično moralen pomen. Dantejev (in Petrarkov) model ni bil torej omejen samo na vrsto verzifikatorskih pobud; morda so v tem kontekstu celo pomembnejši duhovni vidiki in vrednote, ki so se odprU z aktuaUzacijo te tradicije.^' Prešernova pesniška praksa od Slovesa od mladosti do Krsta pri Savici priča o tem, da je pesnik dobil mnoge ideje, motive in oblike iz navedenega vira, da pa je zanj vendarle pomembnejše to, da se mu je posrečilo ustvariti psihološko, estetsko in moralno ravnovesje med racionalnimi, čutnimi in domišljijskimi sestavinami. To ravnovesje je dosegel s harmonijo, proporcionalno tektoniko in simetrijo, vse to pa je bilo rezultat trde šole v romanski renesančni literarni praksi. V tem okviru ni mogoče prezreti Dantejevega deleža; italijanski pesnik je zelo pomemben dejavnik v procesu, ki se imenuje evropeizacija novejše slovenske književnosti.
(Nadaljevanje in konec v prihodnji številki) Prevedel Jože Sever
^' Obširneje o tem J. Kos, n.d. (zaključno poglavje).
176
Jože Pogačnik
Pedagoška fakulteta v Osijeku
RECEPCIJA DANTEJA
V SLOVENSKI KNJIŽEVNOSTI
(Nadaljevanje in konec)
IV
Z romantizmom je Dante prišel v slovensko književno zavest kot klasik. Njegov vstop v panteon svetovne književnosti je odprl recepciji nove prostore in možnosti. M. Čop se je tako že zavedal, da je potrebno prevajati njegova dela. V korespondenci s Fr. Savlom je pisal o delikatnih vprašanjih prenosa italijanskega enajsterca v slovenski verz, pred majem 1835 pa je nagovoril brata Janeza, naj prevede epizodo o Ugohnu, ki jo je mislil objaviti v almanahu St. Vraza Cvetice. Prevod se ni ohranil, pa zato prvenstvo v prevajanju Danteja pripada Vrazu, ki je poslovenil III., fragmentarno pa tudi I. in XXXIII. spev Pekla. Interes za Pekel, posebno za 111. in XXXIII. spev je karakterističen za slovensko recepcijo vse do 1921. leta. Ta okvir ostane prisoten tudi v poskusih Fr. Zakrajška, v anonimnih prepesnitvah gimnazijcev iz 1870. in 1871. leta, predvsem pa v prvem kompletnem prevodu Pekla, ki ga je 1878 objavil J. Vesel Koseški. Vzporedno s tem nastanejo
" Probleme »slovenskega« Danteja je razčlenil Alojz Rebula v študiji La Divina commedia nelle traduzioni slovene (Ricerche slavistiche VIII/1960, str. 199-252). Najpopolnejši bibliografski pregled slovenske dantologije predstavlja delo M. Breclja Bibliografia dantesca slovena, objavljena v publikaciji Onorate l'altissimo poeta, Gorica 1965, str. 11-38
212
tudi prvi poskusi dantološke literature, ki pa se le redko vzpne nad pozitivistično-bio-grafsko raven (J. Primorski = Fr. Zakrajšek, psevdonimni Bogoslav, B. Fr. Štiftar, J. Bleiweis, A. Ušeničnik) ali nad apokrifno izročilo o »Dantejevi jami«. Med prispevki te vrste, tako po obsegu kot po pristopu, zasluži posebno pozornost samo eden: njegov avtor je Ivan Ju-rič, ki je obravnaval Božansko komedijo in Fausta.^' Razčlemba je hotela biti tipološka; Goethejev Faust se je izkazal za predstavnika »naturalistične«, Dantejeva Božanska komedija pa za model »krščanske« poezije.
Juričeva tipologija ni naključna. Predvsem se vklaplja v tedanjo slovensko idejno (ideološko) polarizacijo. Liberalni duhovi, kot npr. Fr. Levstik ali J. Stritar, so videli v Danteju približno isto, kar je nakazal že Čop. Nasprotna (katoliška ali klerikalna) stran pa je krčevito poskušala objektivno stvarnost prilagoditi svoji socialno-politični in idejno-estetski viziji, pa je v tem prizadevanju segla po tradiciji, v kateri se je znašel tudi Dante. Ne bo odveč opozoriti na to, da se druga epizoda iz Komedije, ki je nanjo opozoril že Čop, to je epizoda o Francesci da Rimini, ves ta čas ne eksponira. Recepcija italijanskega pesnika se v drugi polovici XIX. stol. odvija v svojevrstnem obzorju pričakovanja. J. Jurič je to obzorje imenoval »krščanska« besedna umetnost, kar je samo drug izraz za kulturološko dominacijo sinteze ali težnje identitete, da popolnoma podredi svoji volji vse, kar je drugačno od nje. Dante je v takšni tendenci uporabljen kot nekaj, kar naj bi rešilo eksistenco volje in potrdilo njeno vitalnost
Model, ki o njem govorimo, je svojo uradno potrditev dobil v encikliki papeža Benedikta XV. In preclara summorum (1921)^', na slovenskem književnem področju pa je prisoten v filološkem prizadevanju J. Debevca, ki se mu je med 1910 in 1925 posrečilo prevesti celotno besedilo Komedije. Njegova idejna usmeritev je očitna iz polemičnih vrstic, kjer nasprotuje poskusu dveh nemških avtorjev, ki sta italijanskega pesnika tolmačila v protestantskem smislu.^" Gre torej za strukturo mišljenja in osvajanje književne tradicije, za kar je več razlogov. Slovenska književnost se je v XIX. stol. razvijala v znamenju utiU-tarizma, kar je blokiralo vsak poskus estetskega uma, ki bi se hotel reflektirati kot absolutno avtonomna duhovna sfera. Načelo krščanskega utilitarizma, in o njem je sedaj beseda, je zahtevalo ustvarjanje takih struktur, ki bi bile korektne v odnosu do etičnih norm, religiozno transparentne, idejno zmerne in družbeno didaktične. Od srede XIX. stol. dalje je slovenski kulturni prostor prostor odprtega tipa, kar pomeni predvsem iskanje oblik, ki bi predstavljale normo. Ta težnja je prisotna na vseh ravneh duhovnega življenja; saj to je obdobje vsesplošnega kodificiranja, v katerem se vehementno poskuša afirmirati tudi katoliška struja. Vredno je omeniti, da je na primer Juričev članek objavljen v časopisu Rimski katolik, medtem ko je Debevčev prevod Božanske komedije izhajal v reviji Dom in svet. Prvi je bü glasilo ekstremne (Mahničeve) ideološke desnice, ki je hotela pripeljati do tako imenovane »delitve duhov«, drugi pa je povezoval pisce, ki so pristajali na premiso o krščanskih osnovah umetniškega ustvarjanja.
Do preobrata v nova in drugačna iskanja je prišlo 1921. leta, ko je svet slavil 600. obletnico Dantejeve smrti. V osebi Alojzija Resa (1893-1936) se je našel Dantejev oboževalec, organizator in mecen, katerega entuziazmu se imamo zahvaliti za pomemben dantološki dosežek - za zbornik Dante 1321-1921. V knjigi je zastopanih šest italijanskih in sedem slovenskih avtorjev, ki so v svojih prispevkih obdelali življenje in delo in recepcijo Danteja, poseben tematski kompleks pa je predstavljal prvi poskus primerjalne analize Prešernove Nove pisarije v odnosu doDantejeyih premis o literaturi. Med prispevki je tudi en sam prevod, ki ga je naredil O. Župančič; beseda je o V. spevu Božanske komedije, ki
" Goethejev »Faust« in Dantejeva »Divina commedia«. Donesek v označitev naturalistične in kristijanske poezije. Rimski katolik II (1890), str. 53-62 in 168-78.
" Prevod enciküke je objavljen v Slovencu XUX (1921), št 208, str. 2. M A. Rebula, n. d., str. 217.
213
vsebuje epizodo o Francesci da Rimini in Paolu Malatesta." Prišlo je torej do novega vrednotenja Dantejeve poezije, kar se kaže tudi iz posameznih prispevkov v zborniku.
Zbornik je na široko obravnaval Dantejevo Novo življenje, opisal pojem dolce stil nuovo, opozoril z objavo Crocejeve študije (Carattere e unitä della poesia di Dante) na zgodovinski prelom v preučevanju dantoloških problemov, na dveh mestih pa se je celo spustil, čeprav nenamerno, v polemiko z modelom recepcije Danteja, kakršen je dotlej prevladoval na Slovenskem. V svoji študiji E. G. Parodi obravnava komedijo s stališča poeme o osebni svobodi (poema della liberta dell'individuo), medtem ko V. Rossi govori o Danteju kot pesniku naroda in človeštva (poeta della nazione e dell'umanitä). S takimi novimi poudarki je ovržena dotedanja recepcijska norma, s tem pa so bili ustvarjeni pogoji za drugačen, kakovostno bogatejši, in predvsem, duhovno svobodnejši pristop k Dantejevi poeziji. Prejšnja norma seveda ni bila premagana naenkrat in docela, napad nanjo pa je bil vendarle tako silovit, da jo je to potisnilo na vzporeden tir. Ko so že potihnili slavnostni zvoki proslavljanja 600-letnice, so se še vedno pojavljali članki, ki so načenjali vprašanje Dantejeve ideološke pripadnosti. Takšna orientacija je dobila podporo v knjigi G. Papinija Dante \ivo (1933) in v evropski družbeno-politični situaciji, v kateri so se oblikovali pogoji za drugo svetovno vojno. V takšni kUmi so poštah aktualnejši odlomki iz Raja (XIV. in XXXIII. spev), ki so najbolj ustrezali iskanju metafizično-religioznih rešitev v stiski časa. Glavna smer pa je vendarle vodila na druge poti. Njen najboljši izraz je Debevčev prevod Novega življenja,^^ zelo uspešen prevodni in antologijski dosežek pa predstavlja Italijanska lirika, ki jo je 1940. leta pripravil A. Gradnik. Ta zbirka z enajstimi odlomki iz Danteja je poudarila ravno erotični spiritualizem italijanskega avtorja, kar je pomenilo najprej idejno-estetsko pozicijo, zatem pa tudi svojevrstno ravnotežje izvirnemu dantološkemu raziskovanju, ki je istega leta dalo pomemben rezultat - monografijo S. Lebna z naslovom Problem Dantejeve ßea/Wce."
Za obdobje treh desetletij po izidu Resovega zbornika je značilno ravno to, da se je tedaj oblikovala slovenska izvirna dantološka misel. To je vsekakor povezano z ustanovitvijo univerze, ki je od samega začetka imela v načrtu konstituiranje katedre za italijansko in za komparativno književnost Prizadevanja posameznikov (J. Debevec, J. Puntar, M. Kos, B. Calvi, A. Budal, A. Ušeničnik)" so s tem dobila organizirano obliko, ki je omogočila prehod od zasebnega zanimanja na raven sistematičnega znanstvenega raziskovanja. Omenjena Lebnova knjiga, ki sloni na crocejanskih idejno-estetskih premisah, je inavgurirala za slovensko književnost nov »notranji pristop«, ki je dantološke probleme izvlekel iz biografskih in zgodovinskih območij in jih dvignil v sfero estetskokritičnih obzorij. Tako je spet prišlo v središče zanimanja konkretno umetniško delo, kar je ponovno aktualiziralo vprašanje ustreznega prevoda. Atmosfera pričakovanja, ki jo je to ustvarilo, je doživela potrditev; začeli so se vrstiti prevodi Božanske komedije (T. Debeljak 1959 Pekel, A. Gradnik istega leta Pekel, A. Gradnik 1965 Vice, T. Debeljak 1965 Božanska komedija in A. Capuder 1972 Božanska komedija), prvikrat pa je bilo v celoti objavljeno tudi delo Novo življenje (1956 v prevodu C. Zlobca). Te prevode je spremljalo tudi komentatorsko in interpretativno delo (T. Debeljak, N. Košir, J. Kos, A. Capuder), ki ni dantološke problematike samo pasivno podoživljalo, ampak jo je tudi izvirno oživljalo. Uvajanje Dantejevih tekstov v šolske čitanke, ki se je začelo 1935. leta (epizoda II nocchiero infernale), ki pa se intenzivno nadaljuje danes (v čitanki pod naslovom Svetovna književnost), je poznavanje pesnika razširilo do te mere, da lahko govorimo o recepciji, ki zajema množico dijaške in razumniške populacije.
" Župančič je že 1914. leta objavil priložnosten prevod I. speva Pekla (Slovan X1I/1914, str. 193-94). " Objavljeno v reviji Dom in svet L (nova serija V)/1937-38, str 238-42 in 281-89 (prevod obsega 1.-XIV. spev). " Monografija je objavljena v Ljubljani (102 + 1 str.ji podnaslov se glasi: »uvod v monografijo o Beatrice kot pesniškem liku«.
" Njihovi prispevki so navedeni v citirani bibliografiji M. Breclja.
214
Navedeni prevodi so nastajali iz različnih osebnih pobud. T. Debeljaku je bil Pekel prispodoba vojnega časa; ko je 1941 objavil I. spev, ga je postavil pod pomenljiv naslov z dvema konotacijama (»na dnu ... pekla«). A. Gradniku je šlo za to, da izpriča svoje pesniško in prevajalsko znanje, kar pa mu ni v celoti uspelo. C. Zlobec se je lotil Novega življenja \ na osnovi izbora po nasprotnosti, medtem ko je edino A. Capudru Božanska komedija ¦ hkrati vrhunska prevajalska naloga in intimni eksistencialni problem. V spremni študiji ; Capuder, drugače kot drugi komentatorji, ki se drže literamozgodovinskih podatkov, ; piše izpoved o tem, kaj Dantejeva poema pomeni sodobnemu svetu. Svet Dantejeve po- i ezije pojmuje kot izziv in kažipot na področje, v katerem vlada la luce intelettual, kar po- ; meni, na področje duhovnosti ali po T. de Chardinu v noosfero. Potovanje v noosfero je vezano na človekovo osredotočenje (centrifikacijo), ki pa bo omogočilo moralno obnovo sveta: nastanek kraljestva ljudi. Capudrova vizija kajpada ni religiozna; sam navaja Pa-pinijevo misel, da je italijanski pesnik kot vernik - zavožen (un rate), ker s svojo stvaritvijo ni dokazal niü nezadostnosti tega sveta, niti ni afirmiral zveličavnosti onega sveta. V takšni situaciji, ko človeku v načelu preostanejo samo njegovo telo, duh in ljubezen, v praksi pa samo ljubezen (L'amor che muove il sole e l'altre stelle), pride do metafizičnega ' požara, v katerem izginejo estetika in etika, telo in duh, nebo in zemlja, to se pravi, vse, : kar je trdnega in končnega. »In tu se pričenja tista čudovita metamorfoza, cilj in želja to- ; likerih posameznikov v človeški zgodovini: »il trasumanar«, prečlovečenje ali nadčlove- i čenje ... Vse človeško, vsa naša danost odstopa in izgineva v tem velikem požaru, splet i kategorij se umakne doživetju enovitosü, in to je trenutek, ko se ljubezen, prispodoba in i načelo človekovega življenja, uresniči v svoji mistični razsežnosti v svetovno ekstazo. Gi- ; banje in življenje, nikoli pretrgano in z ničimer pečateno. Ideal enovitega polja se ures- i ničuje pod tem apokaliptičnim plamenom, ki v vsem, kar je, išče tisto, kar je vnetljivo, dokler se ne izkaže, da je vnetljivo vse, kar je.«" j
Takšne doživljajske tone je spremljala tudi obojestranska, italijanska in slovenska, raz-1 iskovalna misel (M. Brecelj, S. Vilhar, B. Marušič, A. Rebula, S. Skerlj, U. Urbani)." Oboje i je povzročilo, da je slovenska recepcija Danteja šele v sodobnih razmerah dosegla raven i odprtega branja in globinskega tolmačenja, kar bi lahko bilo relevantno tako za izvirno ; kulturno fiziognomijo kot tudi za svetovne horizonte. In na tej ravni je Dante postal naš sodobnik. I
Recepcija Danteja v slovenski književnosti je torej izkoristila tisti diapazon konotacij, ki jih je predvidel sam avtor in ki so bile omenjene v uvodu v to razpravo. Beseda je o individualnem sprejemanju ali odklanjanju posameznih plasti v Dantejevem opusu, to se pravi o samoniklo pogojenem izboru, ki izvira iz poglavitnih iskanj v slovenski književnosti in kulturi. Italijanski pesnik je bil vedno aktualen, nikoli pa ni bil docela povezan z ritmom duhovnega dogajanja na slovenskih tleh. Slovenska recepcija je iz bogatih plasti njegovega opusa odbirala posamezne elemente, iščoč na ta način potrdila za svoja stremljenja ali za določene opredelitve. Trubarjev primer v času reformacije kaže še na eno dejstvo. Z eliminacijo Danteja iz vrste »pričevalcev resnice« in s sprejemom modela knjižnega jezika je bil avtor Božanske komedije potisnjen na pragmatično raven, ki je bila uporabna v konkretni nacionalni individuahzaciji. S staUšča celote je bil videti osiromašen in poenostavljen, vzrok za to pa je bilo slovensko prizadevanje, ki je bilo prisotno na vseh ravneh kulturnega življenja, prizadevanje namreč, da bi se vsa duhovna dejavnost razvijala v eni smeri in vodila k enemu cilju. Tu se torej kaže moč kulturološke konvergence, ki je sicer osrednji dejavnik slovenskega duhovnega življenja.
" Prim. avtorjev predgovor pod naslovom Dante v prvi knjigi (Pekel), str. 5-19. Citirano mesto je na 18. strani. " Ustrezne bibliograiske podatke glej v omenjeni bibliograliji.
215
Najvidnejši izraz te konvergence najdemo v poskusu, do katerega je prišlo v dobi romantizma. Med 1842. in 1847. letom je nastala poema Katoliška cerkev; besedilo obsega okrog 9800 verzov, ki so razdeljeni na 15 spevov, njihov avtor pa je J. Levičnik." Inspiracija za to »slovensko epopejo« je prišla neposredno iz Božanske komedije; zunanja struktura (pekel, vice, nebo, spremljevalec) je v celoti identična italijanski pesnitvi, idejne (ideološke) plasti pa so vse usmerjene v reševanje vprašanj slovenskega prostora. S konfrontiranjem objektivne resničnosti in svojih idealov (njegova vizija »zlate dobe«) se je Levičnik postavil po robu sodobni filozofiji (Voltaire, Strauss, Feuerbach) in obsodil pojavljanje zahtev, ki jih je pred zgodovino postavil delavski razred. Njegovi ideah so »nedolžno srce« in »trezni kmetje«, kar priča o ideološki aktualizaciji posebne vrste. Levičnik prevzame z estetsko avreolo posvečerio obhko, njen okvir pa napolni z idejno-politično in pedago-ško-pragmatično vsebino. Živo zgodovinsko vsakdanjost s tem abstrahira, abstrakcije takšne vrste pa so sredstvo prosvetljevalske usmerjenosti, ki vse okrog sebe spreminja v predmet manipulacije. Distanca subjekta do objekta, to pa je pogoj takšne abstrakcije, je enaka distanci, ki jo ima gospodar do tistega, s čimer upravlja in čemur vlada. Levič-nikova epopeja, preko nje pa tudi Danjeteva poema se pojavita kot instrumentalni um, za katerega sta narava in družba komponenti upravljanega sveta. Ta um se je povzpel nad objektivno realnost in na vse njene zakonitosti gleda kot na nekaj, kar mu je podrejeno in kar mu je na voljo.
Prav take so tudi poglavitne tendence v drugi polovici XIX. stol. in obzorje pričakovanja v prvih treh desetletjih XX. stol. Podlaga recepcije v tem času je Dante kot krščanski pesnik. Božanska komedija pa kot reUgiozno-alegorični ep. Zlasti v XX. stol. je močneje naglašeno pesnikovo izstopanje iz okvirov dogmatskega krščanstva in afirmirano njegovo pribhževanje evangeljski resnici in osebnemu stiku z Bogom. Tako je poudarjena njegova distanca od hierarhičnega katolicizma in cerkve kot institucije. Njegovo vero imajo za revolucionarno, njegovo krščanstvo postaja sorodno personalizmu, v njegovem pesništvu pa vidijo mešanico ekstaze in racionaUzma. G. Papini, ki je v določenem trenutku tudi v slovenski javnosti zelo aktualen avtor, razpravlja celo o Dantejevem antiklerikalizmu, katerega jedro predstavlja svobodna kritika duhovščine in afirmacija odprtega ter celo agresivnega duha.
Enake izvore in motive ima Dantejeva recepcija tudi na drugi idejni (ideološki) strani. Čisto gotovo je, da za Čopovim priporočanjem epizode o grofu Ugolinu niso samo estetski, ampak tudi družbeno-moralni razlogi (problem izdajstva), ki so vplivali tudi na koncentracijo prevajalcev okrog te scene. Seveda ni naključje niti to, da je v skladu s to tradicijo ravno motiv izdajalcev prišel v pesem M. Klopčiča, ki je bila objavljena 1945. leta in ki se njen najpomembnejši del takole glasi:
In šla sva dalje v kolobar naslednji: »Tu so, ki jim bila je naložena najtrša kazen. Bili so je vredni...
svojat le-teh, ki tu so izgubljeni,
teh IZDAJALCEV SVOJE DOMOVINE!«'«
Tu se Dante znajde v političnem kontekstu, ki je narekoval tako način doživljanja kot tudi idejno formulacijo v navedenem besedilu. Spodbuda za T. Debeljaka, da se je med okupacijo lotil prevajanja Pekla, je tudi prišla od zunaj. Zlo, ki je kumulirano v tem delu Božanske komedije, je očitno bilo metafora za sočasno dogajanje, izbira pesnika, ki je pri-
^' O avtorju je napisal študijo Fr Koblar: J. Levičnik in njegova pesnitev »Katoliška cerkev«, Čas XXXV(1941), str. 225-42, 297-342.
" Beseda je o pesmi Pekel, ki je nastala 1944. leta, objavljena pa je v publikaciji Slovenski zbornik (1945). Tekst in opombe glej v: Mile Klopčič, Pesmi in prepesnitve, Ljubljana 1968 (Kondor 99), sU. 62-5 in 146.
216
padal istemu narodu kot fašisti-okupatorji, pa je posredno kazala na to, da je jedro naroda treba ločiti od politične evforije na njegovih perifernih območjih. Dantejeva poema se to- | rej v slovenskem kulturnem okolju pojavlja tudi kot eklatanten primer poesiae in actu. 1
Če primerjamo usodo Petrarke in Danteja v slovenski književnosti, opazimo, da so koncentrični krogi, ki jih je povzročil pisec Canzoniera, nedvomno močnejši in trajnejši." Le i v Prešernovi poeziji lahko odkrijemo sledove Dantejevega spiritualnega erotizma, ki je i prešel skozi sito romantizma, pa bi zato v tem primeru bolj upravičeno lahko govorili o ; določeni analogni duhovni atmosferi kot pa o resničnem ustvarjalnem oplajanju. Te ugo- i tovitve bi veljale vse do današnjih dni (izjema je morda le kakšen manj pomemben pesnik : iz tako imenovanega katoUškega kroga tipa S. Sardenka). V tem smislu je zelo pomemben ; primer C. Zlobca, ki je prevajal Božansko komedijo in ki je objavil prvi celotni prevod No- \ vega življenja. Zlobec je tudi sam predvsem ljubezenski pesnik, kar bi opravičevalo do- ¦ mnevo, da se je morda inspiriral pri Danteju. Domneva pa je vendarle neutemeljena; ana- ; liza nam pokaže, da je prav v Zlobčevih pesmih prišlo do najradikalnejšega odmika od i tistega modela ljubezenske poezije, ki ga je izoblikovala italijanska renesansa. V njegovih ; knjigah je prisotna konkretna ljubezenska dinamika, v kateri sta udeležena duh in čutnost, erotike kot idealitete v dantejevskem smislu pa tu ni.
Fenomen, ki ga obravnavamo, nam nakazuje dve duhovni konstanti, italijansko in slo- j vensko, kar pogojuje, v našem primeru, slovensko recepcijo. V tem kontekstu je zani- j mivo, da tako Prešeren kot romantiki nasploh sprejemajo predvsem dantejevske (in re- ' nesančne) formalne pobude. To je seveda ena od pomembnih plasti kompleksa, iz kate- ^ rega prevzemamo, a je vendarle samo ena plast, medtem ko je slovenska relacija do te j plasti rezultat racionalnega izbora. Italijanska posebnost, ki stremi za popolnostjo oblike, j kar pomeni za zunanjim opredmetenjem nekih doživljajev in spoznanj, se je srečala s ; prav takšno zunanjo (prerodno) tendenco. Bil je srečen splet okohščin, da se je to dogajalo ; v času, ko je literarni program uresničeval pesnik takšnih ustvarjalnih potencialov, kot | je bil Prešeren; v nasprotnem primeru bi iniciativa ostala le dekorativna komponenta, j brez globlje zveze z eksistencialnimi procesi v novejši slovenski književnosti.
Obravnavano dogajanje spada v problematiko estetske zavesti v slovenski kulturi. Na-' čelno lahko za literarno tradicijo rečemo, da sta oba njena elementa, ustvarjanje besedne ¦ umetnosti in kritično-refleksivna tematizacija tega ustvarjanja, le redko v ravnovesju. \ Estetska zavest se zato pojavlja reducirana, redukcija pa prizadeva obe omenjeni področ- j ji. V Dantejevem primeru se zdi, sodeč po recepciji in njeni zgodovini, da je njegova po- \ ezija zaživela na Slovenskem svoje samostojno življenje, kar pomeni, da so njena sporo-čila v vseh smereh enako tvorna. Refleksija književnosti pa je z druge strani preveč us-j merjena v prakUcistični funkcionalizem, ki ne more imeti literarne in filozofske teže. Na- ¦ mesto dialoga teče govorjenje v prazno; sogovornika sicer priznavata obstoj, pa celo nujnost drugega, vendar v tem drugem ne vidita produktivne moči, ki bi bila sposobna vpli- . vati na idejne in na artistične vsebine. V tem pogledu je slovenska književnost, po vseh [ spremembah, ki jih je doživljala v zadnjih treh desetletjih, šele danes sposobna vzpostaviti sintezo estetske zavesti. Stvaritve, kakršne sta dala na primer A. Rebula in A. Capu-' der"", opravičujejo upanje, da bo v prihodnje recepcija Danteja ustvarjalna in izvirna in celovita. To upanje je hkrati nujen pogoj za književno prakso; kulturen narod mora zavzemati odnos do celotne duhovne tradicije, v tej pa Dante Alighieri predstavlja zelo po- < membno idejno-estetsko plast. „     , , ,      „       I
Prevedel Jože Sever
" Prim. J. Pogačnik: Slovenski romantizam i Petrarca, Petrarca i petrarkizam u slavenskim zemljama, Zagreb- Dubrovnik 1978, str. 425-43.
Tu je mišljeno predvsem Rebulovo delo iz opombe št 27, poleg tega pa še esej Dante, ki je, skoraj nespremenjen, izšel v ljubljanski Novi poti XVII (1965), str. 161-73 in v tržaškem Mostu II (1965), str. 73-85. Delo A. Capudra je navedeno v opombi št 35.
217