Iz naše vasice
(Pišo Janko Barle.) XXI.1)
ij, saj pravim, mlada lefca v domaei vasici, nl vas vee, ni. ICo se je člorek jedva dobro zavedal, da je na svetu, hajdi pa zapusti doraačo vas za deset meseeev in zameni jo z mestom.  Nu, počitnice so res še bile,  ali
kaj, ker so tako hitro minule! In sedaj?--------— Sedaj še tistih ni, in ne bode
jih več. To je vse, da se človek še kedaj spomni na tista Iepa Ieta.
Hm, to srao bili karapeljni v tistem času, ko smo trgali vsak svoje hlačice v vaški šoli. Kdo bi nas ukrotil? Naš dobri učitelj, koliko je imel opraviti, da smo vsaj nekoliko mirno sedeli v tistih oskih klopeh. In če smo bili le nekoliko sami, ala, to je bilo, kot v panju, ko se čebele pripravljajo, da bodejo rojile. To smo bili tiči! A ko je šola minula, usuli smo se doli po stopnjicah, da bi mislil, stopnjice se bodejo podrle. Kaj hočete, nismo bili najbolji, ne!
Sedel sem v drugi klopi prav za tistim Mlinarskim Jožetom, kateri je imel tako lično torbieo. Kupil rau jo je oče na sejmu, ker je bil dobro dete. To smo mu zavidali torbico, saj nobeden od nas ni irael take. Kožnata je bila, obrobljena z rudečim trakom, a v sredi bili so kozji parkeljčki. Hej, koliko bi dal, če bi imel tudi jaz tako Iično torbico!
Jožek sedel je kot dober otrok vedno lepo mirno. Eoke je imel na klopi, Hce  mu je gledalo v gospoda učitelja in odgovoriti je znal na vsako vprašanje.
J) Glej: ,,Vrtec,u 1. 1893, str. 198.
—~< 167 ~—
Le torbice ui nikoli odložil, visela mu je vedno ob strani. Meni tista torbica ni dala miru, dokler je nisem jedenkrat pošteno skupil. če sem le količkaj mogel, igral sem se z jermenom od torbice, a jedenkrat doraislil sem se, da bi bila to velika šala, če bi Jožku odpel zaponee na jermenu, na katerem je torbica visela, tako da ne bi on opazil ničesar. Kadar bi vstal, padla bi mu torbica doli, a cela šola bi se nasmijala, jaz pa najbolj.
Spravil sem se precej na posel, ali počasi je šlo, ker se je Jožko, kot da je nekaj čutil, nemirno premikal sem ter tja, tako, da je to opazil celo gospod učitelj.
—   ,,Kaj pa je tebi danas, Jožek, da si tako nemiren?" — poprašal gajo.
—   rMoji torbici nekdo  miru  ne da" — odgovoril je oni,  da si je bilo jasno kot beli dan, da sem ta nekdo jaz.  Gospod učitelj  ni rekel ničesar, nego je dalje tolmačil nekakove račune.   Miroval sem nekoliko časa,  ali torbica rai ni dala miru,   posebno,  ko se mi je zazdelo,  da gospod  ueitelj  več ne pazi namo. Nadaljeval sem zopet  počasi  svoje  opravilo,   prav oprezno,   da Jožek ni ničesar opazil, in ravno sem odpel jermenčec, ko ,je bila šola koneana. Vzdignili smo se k molitvi,  ejej,  to je bilo  veselja ia snielia v celem  sosedstvu,  ker je Jožkova torbica ostala na klopi. Baš smo hoteli početi moliti in vse se je vže umirilo. kar se je začulo po šoli glasno plakanje, a med njim pa tudi besede: — ,,Moja tor-bica, moja torbica."
—   nSedite!" — zapovedal je gospod nčitelj. — ,,Kaj ti je Jožek!"
—   nJer-jermenec" — plakal je oni — ,,mi je nekdo na tor-torbici prerezal ali pretrgal."
Začul sem svoje ime in zapoved, da naj pridem venkaj. — »Toraj ni ti dala torbica miru, ti nadloga razposajena, kaj si napravil?"
—   ,,Igral sem se z jermenčkom, pa sem zaponee odpel" — odgovoril sem jaz ponižno.
—   BToraj  tako;  ne,  da bi pazil,  saj tako ničesar ne znaš,   čakaj,  čakaj, dobiš vže z jermencem."
In tako sc je tudi zgodilo. Jožek je spoznal, da je torbica cela, zapel ,je zaponec in prenehal je plakati. Še celo smejal se je, da si so mu polzele po lieu še debele zadnje solze, pri meni je bilo pa narobe. Palo jih je precej, tako da sem se plakal jaz, kateri sem se popreje smejal. Nii, ko sem zopet na prostem, pozabil sem zopet na Šibo. Jožkova torbica je pa iraela nekoliko časa mir.
Bog vedi, slučaj ali kaj je bilo? Precej easa je že preteklo od onega do-godka s torbico, tako, da sein jaz vže pozabil na to, da si sem bil stari nagajivec. Zopet je bilo pod podukom. S Selanovim Matiekom, kateri je sedel poleg raene, imela sva vedDO kakovo stvar, da je čas hitreje minul. Zdaj je jeden druzega sunil, zdaj brcnil, zdaj skril klobuk, kakor je že navaduo pri takih žrjavih. Jaz sem se takrat rarao igral z ono posodico, v kateri je bilo črnilo. To še ne bi bilo ni5 takega, kar me najedenkrat snne oni Matiček nebodigatreba, roka je od-skočila, a takisto tudi črnilo v posodici in preje kot bi rekel jeden, dva, že so bili parkeljčki na torbici Mlinarjevega Jožka politi s črnilom. Ejej, to je bil jok, kot da bi siromaku pokopavali stariše. Stvar je bila jasna.
—   BKdo je to napravil?" — poprašal je gospod učitelj.
•—•¦¦< 168 >¦•—
—   BSelanov Matiček me je sunil v roko!" — oglasil sem se jaz milo.
—   nKaj se ernilo nosi v roki? Ven oba!"
Ejej, takrat sva jih pa dobila, da sva se jeden drugemu smilila, a torbica je pa veuder ostala zapackana.
V tretje gre rado, pravijo. In res še jedenkrat sem jih nosil, kakor se spo-minjam. Pri nas je bil poduk dopoldne in popoldne. Mi, kateri smo bili bližnji, odhiteli smo vedno o poldne domov h kosilu. Seveda hoteli smo biti lahki kot ptica, pa smo vselej knjige pustili v šoli. Vender tega ni trpel gospod učitelj. Kolikokrat je dejal: — »Učenec mora imeti vse svoje pri sebi kot vojak. Zatoraj nosite knjige vedno s seboj, lehko se po potu tudi kaj prebere, saj tako ničesar ne znate." To smo pač poslušali nekoliko dnij, a potcm smo zopet puščali knjige v šoli. Kar najedenkrat, ko smo se vrnili v šolo, pod klopjo ni bilo nobene knjige, nego so bile zložene v velikem kupu na mizi. Gospod učitelj je zapovedal, da si pridomo po nje, vender bile so drage. Za vsako knjigo dobil si dve gorkiinjaz, kateri sem imel tisto navado. da sem vedno nosil vse knjige v šolo, dobil sem jili največ. Prav mi bilo.
Povedal sem vam to, mili prijateljčki, da veste, kakovi ne smete biti. V šoli se mora lepo paziti in gospoda učitelja poslušati, 6e se liožete kaj naučiti. Sprevidel sem to prihodnjega leta tudi jaz, pa sem bil čisto drugi in se nisern več bal šibe. Ljubil me je zato gospod učitelj, kakor tudi stariši, kateri so mi kupili torbico z rudečim obšivom in kozjimi parkeljiki, kakor je bila ona Mli-narjevega Jožeta. Le pridni bodite in radi molite, izvestno jo dobite tudi vi!