NARODOPISNO POPOTOVANJE PO KRAJIH___________________
50. Vižmarje: Kako je pesem Krovčeve Mance postala narodna...
Devetinštirideset Javnih tribun je doslej prineslo za-pise z našega narodopisnega sprehoda po šišenski obfi-ni in današnja je že petdeseta. O vsemogočih stvareh smo že kramljali z vami, le o glasbi ni bilo veliko govora, čeprav predstavlja osnovno gibalo našega dclo-vanja. Pa naj vam zato ob tem jubilejnem Čianku pred-stavimo zanimivost prav s tega področja Ijudske tvor-nosti.
Večina od vas pozna tisto narodno — Kaj sc ti pobič v nevarnost podajaš... Prepevajo jo številni pevski zbori širom po Sloveniji. Tudi vižmarske pevke združe-ne v pevskih zborih KUD Svoboda in Tkalnica Vižmat-je (da o »Rozki Usenik« iz Šentvida in naši skupini sploh ne govorimo) jo imajo v svojem reperloarju, ne vedoč, da je pesem deloma nastala prav v njihovem kraju.
V Vižmarjah na vrhu klanca je našla dom Komanova druiina. Po domače se je reklo »pri Krovcu«. Hišni gospodar je bil koncem prejšnjega stoletja Fran Ko-man, ki je bil dober kmet in živinozdravnik (omenja ga tudi Finžgar). Leta 1880 se mu je rodila hči Manica, sedmi otrok po vrsti. Slovenska literatura jo pozna po številnih knjigah. današnji Vižmarci po ulici, tamkajšnji otroci pa po vrtcu, ki nosi njeno ime. Manica je štela komaj trinajst let, ko je napisala prve verze in naključje je hotelo, da so prav ti postali bolj znani in priljubljeni kot marsikatero zrelo delo naših poetov.
Tri leta pred tem dogodkom (1890) je šentviška ljudska šola dobila novega nadučitelja. Bil je to Janko Žirovnik, znani zbiralec narodnih pestni. ki je imel takrat za sabo te dvc zbirki. Obe sta doživeli ponatise. Pesmi je Žirovnik nabral v okolici Bleda v lctih od 1880 dalje. Tudi v Šentvidu jc s svojo zbirateljsko vncmo
nadaljeval. Hodil je po vaseh, v šoli pa so mu pesmi peli otroci. Najboljše primerke je harmoniziral za večglasno pesmico. Imela je takole besedilo:
»Kaj pa ti pobič, se v nevarnost podajaš,
čez Sav'co v vas hodiš, pa plavat'ne znaš«.
Navdušeni Žirovnik je pričakoval, da mu bodo zapeli še dalje, kajti nobena narodna nima samo ene kitice, toda pevci več niso vedeli. Drugi dan pokliče v šoli Žirovnik Krovčevo Manco iz Vižmarij, ter jo naprosi naj povpraša ljudi za nadaljnje besedilo. Manica se je pridno lotila dela, a kaj ko nihče ni pomnil več kot eno kitico te pesmi. »Meni se je mož zasmilil«, je pozneje pripovedovala Manica Komanova, »in nekega dne sem mu postregla s temi vrsticami, ki sem jih sama skovala: Savice sila, bo tebe vtopila, a deklici v kamri bo počlo srce. Pobič premladi, ne vdaj se navadi, namesfda b'v vas hodil, pa sladko zaspi.«
Pesem, ki jo danes vsi poznamo kot izvirno narodno, je torej napisala, oziroma dopolnila, mlada Krovčeva Manca, kakor so jo imenovali domačini iz Vižmarij. Predno pa si članice obeh tamkajšnjih zborov - za šolo ali zares - skočijo v lase, kateri od njiju se bo rnorda sedaj poimenoval po mladi sovaščanki, skušajmo Mani-činu pripovcd postaviti na trde temeljc.
Leta 1900 je Žirovnik vnovič ponatisnil prvo zbirko narodnih pesmi iz leta 1883. Vanjo je vključil devet novih primerkov, ne da bi navedel kje jih je nabral. Med njimi je bila tudi pesem Kaj pa ti pobič.
Vsebovala je omenjene Maničine verze, o čemer pa Žirovnik ni ničesar vedel. Pesmarico so ljudje razgrabili in že naslednje leto jo je Žirovnik ponovno natisnil. Tako je Maničina pesem obredla vesoljni slovenski prostor.
V tistem času pa se je zgodilo še nekaj kar je pomaga-lo k razširjanju Maničinih verzov, obenem pa še bolj zabrisalo njeno avtorstvo. Osrednji slovenski zbiralec narodnih pesmi, dr. Karel Štrekelj, je pesem Kaj pa ti pobič uvrstil v svojo zbirko in jo objavil. Toda tu je storil majhno napako. Pesem je prepisal iz Žirovnikove Pesmarice ter zapisal, da je iz okolice Bleda. Spregledal je namreč drobno zvezdico, ki je ob naslovu nakazova-la, da je pesem privzeta na novo. Ostale pa so bile res
z Bleda kot je Žirovnik navedel že v prvotni zbirki.
Na to Štrekljevo napako se mi je zdelo vredno opozo-riti, kajti v nasprotnem primeru bi kdo mislil, da je Manica svoje verze pobrala iz te znane zbirke in jih pripisala sebi.
Strekelj objavlja še dve varianti pesmi Kaj pa ti pobič - eno je prispeval zapisovalec Rode v okolici Ljubljane in vsebuje eno Maničino kitico, drugo pa zapisovalec Zorec iz Škocjana na Dolenjskem, kjer pa o Maničinih verzih ni sledu.
Žirovnikova in Štrekljeva izdaja narodnih pesmi sta pripomogli, da so se v začetku tega stoletja Maničini verzi razSirili med slovenskimi Ijudskimi in zborovskimi pevci. Nekaj let po tem jih najdemo namreč že na čisto drugih koncih domovine o čemer pa vet prihodnjič, ko bomo objavili tudi note, ter rekli še kako besedo o »teti s cekarjem,« kakor so Manico klicali slovenski otroci.
ANDREJ MRAK
Žirovnik (v sredi) s svojimi pevci, dolga leta zatem, ko mu je Manica (v prvi vrsti clruga z tfcsne proti levi) prinesla svoje prve verze.