ANTHROPOS 1996 3-4
O estetizaciji vsakdanjega življenja
ANNA ZEIDLER-JANISZEWSKA
POVZETEK
Dunes dojemamo t. i. proces estetizacije vsakdanjega življenja ambivalentno. Poudarjene so tako možnosti, ki jih prinaša s seboj, kot tudi nevarnosti, ki jih ustvarja. Prve osvetljuje predvsem postmoderna filozofija, ki vidi v tem razširitev področja svobode posameznika prek premoči estetske samokreacije. Zavoljo drugih si dela skrbi predvsem kritična sociologija postmoderne, ko govori o uničenju intersuhjektivnega. posebej moralnega spleta socialnega življenja, in prek tega še o narciz.mu in solipsizmu postmodernega človeka. Problem, o katerem bom razmišljala v svojem prispevku, je možnost premostitve napetosti med optimističnim filozofskim in nezaupljivim socio-loškim diskurz.om.
ZUSAMMENEASSUNG
ZUR ASTHETISIERUNG DES ALLTAGSLEBENS
Der sog. Asthetisierungsproz.es des Alltagsleben ist heutzutage ambivalent auf-gefaj.it. Es werden sowohl die Chancen, die es mitbringt wie auch die Gefahren. die es erz.eugt, unterstrichen. Die ersten werden vor allem durch die postmoderne Philosophie verdeutlicht, die den Bercich individueller Ereiheit iiber die Uber-legenheit des asthetischen Selbstkreation ids erwitert siegt. Um die z.weiten ist die kritische Soz.iologie der Postmoderne besorgt. Sie spricht von der Zerstorung eines intersuhjektiven /besonders moralenJ Gewebe des soziales Lebens und dariiber hinaus iiber den Narzismus und Solipsismus des postmodernen Men-schen. Das Problem das ich in menem Beitrag iiberlegen will, ist die Moglichkeit die Spannung z.wischen dem philosophischen /optimistichen/ und den soz.io-logischen /mifitraurischen/ Diskurs aufz.uheben.
Če se hočemo danes navezati na Hegla, se izpostavimo tveganju, da bo to poslušalca iritiralo. Njegove zamisli so bile in so še vedno zlorabljane - v okviru že dolgočasne krizne retorike, ki se zadnje čase velikokrat preoblikuje v posthistorično retoriko, ki velikokrat zamenjuje temeljito analizo situacije, ki jo lahko označimo kot "pozno moderno" ali "postmoderno" ali tudi žc po-postmoderno. Kljub temu bi rada navedla določen vidik Heglove zamisli - in sicer tistega, ki ga je nazadnje aktualiziral Wolf Lepenic. V mislih imam njegov "Aufstieg und Fall der Intellcktucllcn in Europa", posebej poglavje "Das Ende der Kunst und das Ende der Geschichtc" (Campus Verlag, Frankfurt a.M. 1992)
V	mislih imam odlomek, v katerem Hegel zavrača morebitne očitke proti širokemu polju lepega kot predmetu pomembnega filozofskega razmišljanja. Pravi, da umetnost in lepota spremljata in s tem blažita surovo resnost naše dejanskosti in da lahko z njima v razvedrilu preživimo proste trenutke po delu. Celo če nas umetnost ne spodbudi k temu, da delamo dobro, zasede mesto zlega, kar je še vedno boljše kot zlo samo. "Bolje, da zasede mesto zlega, kot zlo" - ali je to "poslednje poglavje zgodovine sveta", sprašuje Lepenies (op.cit.str 95) in nas opozarja tudi na Kleistovo "Marionetno gledališče". Da pa bi se strinjali s to tezo, moramo najprej verjetno postaviti tezo, da celo v časih, v katerih je umetnost izgubila nekdanji pomen, prinaša ukvarjanje z njo več prednosti kot slabosti.
Lahko bi se zdelo, da za Hegla v današnji umetnosti in njeni teoriji ni nič več spotakljivega. Vendar je drugače. Čeprav umetnost slabi duha, to ne sme voditi k po-mehkuženju, kakor so menili nekoč. Kasneje, ko Hegel raziskuje sodobne umetniške zamisli, usmerja ost svoje polemike proti "takoimenovani ironiji". Uničujoče kritizira egocentrično usmerjenost Schlcglove estetike in teatralizacijo in fikcionaliziranjc dejanskosti. Subjekt, ki ne more živeti, ne da bi "užival v ogledovanju samega sebe v zrcalu", subjekt, za katerega je svet predmet igre - to je glavna tema Heglove kritike. Namesto posameznikov, ki lahko dosledno uresničujejo poglavitne cilje življenja, v skladu z modelom "dobre poti skoz življenje", se pojavijo "prazna subjektivitnost" in "uborni in revni" značaji.
Romantična ironija bi lahko torej po Heglu prinesla več slabosti kot prednosti. Vendar pa jo, kakor zapiše Hegel z zadovoljstvom, občinstvo odklanja. Občinstvo, ki višje ceni tisto umetnost, ki pomaga pri izoblikovanju "moških značajev", ali tega vsaj ne ovira. Samo takšni značaji bodo lahko obvladali moderne težave.
V	Heglovih časih je bilo uresničenje romantično-ironičnega odnosa do sveta elitna in ena od stranskih možnosti. Normirala je model romanja skozi življenje, model, zgrajen po kompleksni strukturi smotrno - racionalnega ravnanja. "Romarji stavijo" - tako piše Zygmunt Bauman o Webrovem modelu modernih romarjev - "stavijo na trajnost sveta, ki so ga prehodili; v takšnem svetu je mogoče pripovedovati svet kot zgodbo, kot 'smiselno' zgodbo, v kateri vsak dogodek predstavlja učinek preteklih in vzrok prihodnjih dogodkov in je vsako starostno obdobje postaja ob cesti, ki vodi k dopolnitvi. Svet romarjev, ustvarjalcev identitete mora biti urejen, določen, predvidljiv, zavarovan, predvsem pa mora biti svet, v katerem ostanejo stopinje za vedno vidne, tako da lahko ostanejo sledi in zapisi preteklih potovanj ohranjeni. Svet, v katerem so potovanja dejansko lahko romanja. Svet, ki je do romarjev gostoljuben."1
V	takšnem življenju je bila estetska dimenzija samo dodatek, vendar zahtevan dodatek, v kolikor ni postavil pod vprašaj ideje romanja.
Ključna beseda, ki se pojavlja v sociokulturnih diagnozah bogatejših držav je "estetiziranjc". "Nedvomno danes doživljamo pravi prodor estetike. Sega od individualnega stiliziranja, urejanja mest in ekonomije vse do teorije. Vedno več elementov v stvarnosti se estetsko preoblikuje in vedno bolj je celotna stvarnost za nas estetski konstrukt."2
Večpomenskost "estetiziranja" - kar je Wolfgang Welsch prepričljivo analiziral -ne moti hitrih, negativnih kvalifikacij procesov in dogodkov, ki jih s tem identificiramo. Področja, ki prej niso bila estetska, so postala ali bodo postala estetska. Eno od oblik tega procesa je, kot vemo, pozitivno ovrednotil Nietzsche - tisto, ki seje je bal Hegel. In ta je danes zanimiva tudi za nas.
Z. Bauman, "Vom Pilgern /um Touristen", Das Argument 205, 1994, sir, 394. W Welsch, Estetika v razgovoru, Deutsche Zeitschrift ftlr Philosophic 41, 1993, str. 7.
To pomeni - citiram naprej - da "...ne vidimo več prvih ali poslednjih temeljev, temveč postaja stvarnost za nas stanje proizvajanega, spremenljivosti, neobveznega, lebdenja itd. V posameznem torej se "estetiziranje dogaja na različne načine, če povzamemo, pa obstaja tudi kot splošna ugotovitev."^
V tej luči se kaže estetiziranje zavesti, ki jo interpretiramo kot posledico este-tiziranja drugih področij in vidikov sodobnega življenja. Heglovi pomisleki v zvezi z romantično ironijo in možnostmi njene izrabe so se uresničili.
Sodobni svet ustvarja nove, drugačne modele osebnosti (Heglove "značaje"), med njimi turiste in igralce. "Življenje je danes sestavljeno - rečeno v prispodobi - iz vrste kratkih potovanj k različnim ciljem, ni podobno več enemu romanju, dolgemu celo življenje, k enemu, velikemu cilju. Živeti hočemo danes in se nočemo zavezovati prihodnjim, oddaljenim ciljem."4
Življenje kot zbiranje vtisov in kot igra, nenehno gledališče - po Guyu Debordu ali kasneje po Miku Feathcrstonu - takšen se zdi današnji proces "samouresničitve" in oblikovanje odnosov z drugimi.
Kritični sociologi in antipostmodernistični filozofi govorijo o strahu pred destruk-cijo intersubjektivnega spleta socialnega življenja - o izoliranih solipsističnih subjektih in kvečjemu o bežnih skupnostih, ki nastajajo z "doživetji", kot je npr. opisal Maffesoli. Hkrati obtožujejo postmodernistično filozofijo, ker to stanje de facto priznava. Usmeritev na doživetja, na nove vtise, oblikovanje življenja kot turistično atrakcijo ali oziroma včasih tudi igro je vzrok, da mnogi kritiki vidijo v prihodnosti - podobno kot Hegel - nevarnosti. Axel Honneth npr. piše: "...posledica" te situacije "bi bila naraščajoča individualizacija osebnih vzorcev obnašanja, na koncu katere bi stala nepregledna pluralnost življenjskih stilov in eksistenčnih načinov".s Po "družbi tveganja" Ulricha Becka prihaja Gerhard Schulze s formulo "družba doživetij". Estetika eksistence postaja model našega življenja, toda ne v globokem, Foucaultovem smislu. Nastaja družba, katere model je nekoč, kakor pripominja Bauman, že označil Rabelais (Telcmite).
Črni scenariji dajejo velik pomen Heglovi perspektivi, zgled "moškega značaja pa jc kritiziral že Teodor W. Adorno. Videti pa nočejo možnosti, ki jih prinašajo procesi estetizacije, posebej na področju medčloveških odnosov.
Če omenimo primer: Zbiralec vtisov, včeraj potepuh, današnji turist v življenju in velikokrat tudi igralec, ki gleda ostale ljudi kot napoved novih doživetij in dogodivščin, tudi on prinaša s seboj svoj delež k umetnosti. Za umetnino je značilna semantična polivalenca - posebej za moderno. Sprejemnik naj bi bil tako nenehno ustvarjalen (po Mauriceu Blanchotu). Čuti se odgovornega za zapisane smisle v umetniškem prenosu in hkrati ve, da je zapis nedokončan proces. "Drugi", na katerega gledamo kot na umetnino in v katerem najdevamo nove vsebine in kakovosti, v takšnem stiku ohranja svojo posebnost in enkratnost. V interesu "sprejemnika" je, da varuje svojo avtonomijo in enkratnost, gre torej za drugačen odnos, kot je tisti, ki ga prinaša s seboj moderna instrumentalizacija razuma, razširjena na medosebne stike. S tem je že ustvarjen nekakšen, četudi šibek, temelj ali bolje majhen mostiček za moralen angažma v odnosu do drugih. V takšni situaciji je le malo upanja, vendar mogoče več kot v primeru manipulacije s svetom, v katerega se je degenerativno spremenil moderni model romanja skozi življenje (kar kažejo med drugimi Adorno in Horkheimcr in znova Bauman v spisu "Moderna in ambivalenca"). "Ista sila, ki ločuje tiste, ki iščejo pustolovščine med
Welsch, op, cit.. sir. 14.
Zygmunt Bauman. Identiteta še vedno nič ne pomeni. V: Psychologic heule. 1995, letnik 22, /v. X, str. 55.
A Honneth. Dezintegracija. Okruški sociološke diagnoze časa. Frankfurt a.M . 1994, sir. 32.
seboj, jih lahko zbližuje in združi", piše Bauman.6
Lahko je torej začetni stadij tolerance, takšne tolerance, ki je ne dojemamo kot prazno načelo, temveč kot občutljivost, ki ne brani le različnosti, temveč je do nje tudi pozorna. To je toleranca, ki lahko vodi k solidarnosti. To zanimanje se lahko razvije v odgovornost. Odgovornost, neodvisno od tega, kakšne dimenzije imamo v mislih (po Lwvinasu ali po Jonasu ali Karlu-Ottu Apelu), se zdi ključna beseda postmoderne moralnosti. Estetika - pripomnimo še na koncu - je povezana tako z "zaznavo" kot tudi z "občutkom". Drugi pol, pravila našega sodobnega socialnega življenja, ki ga predstavljajo moralisti in politiki, bomo lahko razvili, če ga bomo podpirali z vsakodnevnim prakticiranjem občutljivosti. "Mogoče živimo v družbi, ki preveč govori o toleranci in razpolaga s premalo občutljivosti".7 To lahko opazujemo posebej v naših, t.i. postko-munističnih družbah. Estetiziranje življenja v tem vidiku ne vodi nujno samo v prazno subjektiviteto in destrukcijo moralnega spleta medčloveških odnosov. Nadomešča - celo v verziji, ki jo kritizira Hegel - zlo in lahko mogoče celo deluje proti njemu.
Prevedel Matej Šetinc
Z. Bauman Cialo i przemoc iv ohliezu ponowoczesnosci. Torun 1995, str. 108. W. Welsch, op. cit., str. 28.