Štev. 9. V Ljubljani, septembra 1904. Letnik VII. Glasilo Slovenskega čebelarskega društva" za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko s sedežem y Ljubljani. - —-- Urejuje Frančišek Rojina. Izhaja po enkrat na mesec in se pošilja ndom brezplačno. Vsebina: T. Kurbus: September. — Iv. Jurančič: Izbira plemenjakov. — Po Vilj. Bolscheju priredil J. W.: Modrovanja o čebeli. (Dalje.) — Poslovenil Bohun: Gniloba. — Bavnodolski: Moji čebelarski spomini. — A. Bukovic. Podiranje panjev pri me-darjih. — Dopisi. — Raznoterosti. — Naznanila upravništva. — Oznanila. September. (T. Kurbus.) Paše bo ta mesec konec, a nikakor ne čebelarjevega dela. Najvažnejši opravki bodo sedaj. Čebelar si odbere plemenjake za prihodnje leto. Da morajo ti imeti mlade matice in dovolj hrane, je umevno. Povdarjam tukaj zopet: vzemi le krepka ljudstva v zimo, kajti le ta se lahko postavijo v bran vsem nezgodam hude zime. Od dvomljivih ljudstev imaš sedaj vsaj nekaj medu, kar je zmiraj bolje, nego zimski pogreb. Uže smiliti se ti mora ta pridna živalca, ki trpi glad in mraz ter končno na ta strašen način počepa. Ko si določil število plemenjakov, začneš od ostalih z dobavo medu. Že po stari navadi začnemo pri nas s tem delom kvaterni teden, to bo 18. do 25. septembra. Neusmiljeno in surovo bi bilo čebele moriti. Pusti jim življenje, katerega se ravno tako vesele kot ti in jaz. Mlada ljudstva imaš, ki še večinoma ne poznajo dela, znoja in težav. Prihrani si jih za bodočo pomlad. Nekaj pikov te bo res zadelo, a moraš se imunizovati, to se pravi, tvoja krv in tvoj organizem se mora čebelnega strupa navaditi. Misli si pri tej bolečini, da je ta malenkostna od mnogih hujših na svetu. Odberi staro matico, ljudstvo pa zmeti in stresi k plemenjaku. Tako združi zmiraj le dvoje ljudstev in ne več. Da se čebele ne bodo grizle, napuhaj jih z bovistom, -K5 130 U*-*- to je ona goba, ki jo poznaš po prahu, če nanjo stopiš. Ko so čebele 3 minute v tem dimu, so popolnoma omamljene. Sedaj smeš hiteti, kajti za četrt ure tem huje, pikajo. Vsled tega omamljenja pa čebela tudi zgubi domovinski čut; ona ne ve, kje je bil prej njen dom. Če nimaš pripravnega meha, vzameš tudi lahko skledico z ognjem, na katerega nasuješ bovist, Vso to pripravo moraš pokriti z mrežico iz žice, da čebele v ogenj ne počepajo. Prašnice zoži, ker čebela hoče tudi sedaj po svojem nagonu, rekli bi, po svojem šestem čutu, nabirati. Priroda ji nič več ne nuja, tedaj začne ropati. Ljudstvo naj zaseda 6—8 celih satnikov. Tudi zadnji satnik se naj zaseda. Okence zadaj pritisni, ker si ga bodo čebele zakitale. Sploh si bodo sedež za zimo pripravile in vse razpokline z zadelavino zamašile. Čebelar si dela kvar, če svoje plemenjake zgodaj za zimo ne uredi ali če urejene zopet razdira in brez nujne potrebe pregleduje. S tem ljudstvu pripravljen zimski sedež razdere, posebno če satnike odjemlje ali dodeva. Čebele nimajo več časa znovega svoje gnezdo pred zimo ukovariti in posledica je spomladi — griža. Med, kolikor si ga natočil, lepo precedi in poberi z žlico s površine vso voščeno zmes. Snažen, čist pridelek v okusni posodici ti bo vsak rad za primerno ceno odkupil. --*- Izbira plemenjakov. (Iv. Jurančič.) Vsak kraj ima svoje naravne posebnosti, ki so zlasti za čebelarstvo pomenljive, oziroma občutljive. Zategadelj zahtevajo razni kraji tudi različen način, načrt, po kojem se naj čebeloreja*) vravna. V krajih, kjer ni jesenske paše, temveč le pomladna in poletna, mora čebelar gledati na to, da so ljudstva že zgodaj spomladi dokaj močna in da tudi močna ostanejo, torej ne smejo rojiti, da glavno pašo lahko temeljito izrabijo. V takih krajih se torej vzdržuje leto in zimo blizo enako število panjev ter se matice nadomeščajo s pomočjo takoimenovane matične izgoje. V krajih pa, kjer je glavna paša v jeseni, doseže se najboljši uspeh, če se prezimi manjše število plemenjakov, koji naj spomladi obilno rojijo, ker je pomladna paša sploh prepičla, *) Izraz »čebeloreja«, zdi se mi, mora se dandanes že nekako boriti za obstanek. G. p. W. Smid me je svoječasno opozoril (za kar sem mu hvaležen), da ravno jaz prerado rabim ta nepravilni izraz; reči bi se moralo namreč le: »čebelarstvo«. Sicer največji učenjaki ne morejo računati na apodiktično nezmotljivost, tem manj morem jaz pri svoji jako skromni šolski podlagi misliti, da je to edino pravo in dobro, kar se meni kot tako zdi. Vendar pa priznavam, da se mi bo tožilo po izrazu »čebeloreja«, ako ga bodo izpodrinili popolnoma, kajti hoče se mi zdeti, da pod besedo »čebelor.eja« vendarle celo nekaj drugega razumevam kakor pod »čebelarstvom«. Poslednji izraz zdi se mi bolj mehaničen, praktičen, splošen, »čebeloreja« pa bolj bistven, teoretičen, poseben. Ne moremo reči n. pr.: »Oglejmo si Patrovo čebelarstvo«, ampak: »Patrovo čebelorejo«. Tudi ni umestno: »Oglejmo si Patrov čebelnjak«, kajti ne vemo, ali ima dotičnik več čebelnjakov, ali enega, ali sploh nobenega; saj vendar čebelnjaki niso po vsem svetu v navadi. — Besede »čebelarija« si pa sploh ne morem jasno tolmačiti ter se za njo ogreti. (Izraz »čebelarija« rabijo vsi gorenjski -n>8? 131 IHH- da bi se dalo mnogo medu dobiti; tega torej naj porabijo za zalego, za pomnožitev čebel, oziroma panjev. Do jeseni potem v navadnih razmerah postanejo še vsi dovolj močni, da jesensko pašo izrabijo. V onih krajih tedaj, kjer je jesenska paša, ne prezimujemo vseh panjev, ki smo jih imeli poleti, temveč jih gotovo število — v največ slučajih '/a vseli panjev — podremo, to se pravi, po dandanašnjem načinu čebelarstva, združimo. Prejšnji čebelarji, ki so imeli še stare panje nepremakljivega izdelka, so izbirali od vseh panjev najtežje in najlažje ter so čebele pomorili in vsebino panja prodali medarju. Prve zato. ker so jim dali največ dobička, druge pa, ker so bili za prezimovanje sploh preslabi. Za pleme so puščali panje bolj srednje teže. Po nekaterih krajih so prodajali in še prodajajo kar žive. Oni čebelarji, ki se jim je zdelo, da že nekaj več razumejo, so še pri tem izbirali, zlasti glede starosti dela; za starost matice se je pa seveda malokdo kaj zmenil. Izrojence torej, zlasti če so bili stari že dve do tri leta, potem drujce in tretjiče, te so vse odstranili, meneč, da so prvi sploh prestari glede satovja in čebel, poslednje pa, ker se je vobče reklo, da niso kaj prida za pleme. Ravno s tem so si delali največjo krivico; izrojenci in drugiči, oziroma tretjiči imajo mlade malice, bili bi torej, ako imajo dovolj medu, najbolji plemenjaki, medtem ko so ostali za pleme večinoma prvci, ki imajo stareje, manj vredne matice. Marsikatera izmed teh matic je potem po zimi umrla in za njo ves panj, na kar se je reklo: „Zmrznil je". Ali je vsled te nastale zimske brezmatičnosti dobil grižo, kar se je zopet kakemu drugemu vzroku pripisovalo. To je bilo tedaj jako napačno ravnanje; gledalo se je le bolj na stransko reč, na starost satovja, oziroma sploh na starost panjevo, glavna stvar: starost in usposobljenost matice se je pa prezirala. Glede starosti satovja ni tako nevarno, kajti 6—8 let staro satovje v nepremakljivem panju je še celo dobro. Kar se pa tiče panjeve starosti, rekali so: Prestar je, stare čebele niso za nič! Pustimo to bojazen; stareje čebele se vedno izgubljajo ter z mladimi nadomeščajo in najstareje ne preživijo v poletnem času čez poldrugi mesec. V panjih s premakljivim satovjem se vrši to izbiranje celo drugače, laže in popolneje. Glavno pozornost imamo tu obračati na starost in kakovost matice. Zato je neobhodno potrebno, da si vsak čebelar vsaj na panj zapiše čebelarji. — Op. ured.). G. P. omenja, ko me na ta nedostatek opozarja, da čebel ne »redimo«, ampak jih le »pasemo«. Dragi mi gospod, dobro veste sami, da so tisti časi že davno minoli, ko je veljalo čebele samo »pasti«; saj se dovolj jasno vidi, kako se mu obnesejo, kdor drugega ne zna ali noče storiti, nego jih samo »pase«. Zlasti letos bo pri nas tako, da jih bomo morali rediti v pravem pomenu besede in še najbrž prav izdatno, ker v nekaterih krajih ne bodo niti najboljši panji dobili dovolj za prezimovanje. Z besedo »rediti« pač jaz razumevam skupni pomen besed: »krmiti« in »gojiti«. Ako še potem pomislimo na marsikatero novejšo in umetno vpeljavo, kakor razni načini matične izgoje, njih požlahtnjevanje, narejanje rojev, ohranjevanje čistega plemena, njega zboljševanje in kar je še vse s tem v zvezi, nadalje špekulativno krmljenje itd., potem pač skoraj ne moremo reči, da to ni prava — reja. — Po mojem mnenju bi bil tedaj izraz »čebeloreja« popolnoma opravičen, saj se ne more primerjati s »sadjerejo«, »vinorejo« itd., kar se dandanes opušča. Sicer pa stvar rad prepuščam onim, ki so v tem bolj merodajni kakor moja malenkost. Pis- 9* -K>.-3 132 Ba 134 Kjs 139 se, razsrjene vsled dolgotrajne vožnje ob zamašeni prašnici, vsule iz panja. Naš čebelar je pri tem mašil gorečo žveplenico tako cinično in počasno v panji, da bi mu bil človek priložil nekaj „sladk'ih", če bi bila cena istim nekoliko bolj kristjanska. Pri žveplanju je pa osmodil plamen žveplenice veliko čebel, ki so se vsule iz panja in skoro nato popadale osmojene po tleh. Pobral sem eno teh ubožic in videl sem. da je imela nožice in perutnice popaljene .. . Opozoril sem teg^. šušmarja, da mu čebele pri prašnici vhajajo ter ga posvaril, naj ne ravna s čebelami tako neusmiljeno. Pogledal me je porogljivo in odgovoril, da lahko ravna s svojimi čebelami, kakor hoče! Drugi „čebelarji" so se v svoji pijanosti hohotali tej prebrisanosti. Ker sem bil radoveden, kako se vrši podiranje panjev, sem stopil v bližino delavcev, katerih naloga je to bila. Čebelar je podajal delavcu panje, katerim je že prej odstranil dno. Delavec je položil panj na nekako kožico ter pričel satje izpodrezovati, ne zmeneč se za mrtve in še žive čebele, katerih je bilo polno med satjem. Izrezano satje je malo pogledal in metal v škafa, katera sta stala ob njegovi desnici in levici. Če je bilo v satju le preveč zalege, je romal sat v škaf. ki je bil nekaj večje od drugega. Bolj medeno satje pa je metal v manjši škaf, čigar vsebina je bila namenjena za pitanca, kakor sem poizvedel od zgovornega možakarja. „To je torej pitanec", sem si mislil, ko sem pregledal natančneje tisto zmes, ki je bila v manjšem škafu in ki so po nji lazile okajene čebele; seveda je bilo v nji še dovolj zalege, slame in drugih odpadkov. Opozoril sem delavca na njegovo brezvestno ravnanje. „Kdo' u nek' tok' akurat devov", se mi je odrezal in pacal naprej . . . Ko je bil škafček poln, je zmečkal vajenec z debelim žokovnikom tisto zmes in jo nato odnesel v klet. Pogledal sem malce naokoli, ter švignil za dečkom, da vidim, kaj ukrene s tem pitancem. Stopala sva po stopnicah nizdol, nato po nekem hodniku. Ker je bilo popolnoma temno, sem zadel parkrat z nosom ob zid, stopil sedaj v mlakužo, prevrnil se končno po neki deski in prišel srečno v delavnico. Mala leščerba je za silo razsvetljovala to „obljubljeno deželo". Deček je postavil škaf na tla, napolnil s pitancem iz vrbe pleteno košaro ter jo napolnjeno postavil poleg nebroj drugih košar, ki so stale na nekakih „petrah". Pod košarami je bilo korito, v katero se je iz košar cedil med — pitanec. Dolgo sem stal nepremično ter zrl v „deželo, kjer se cedi med in mleko." Večje nesnage in nereda si človek ne more misliti in ni čuda, če ima zdravstvena komisija ljubljanska v teh brlogih toliko posla. Neznosen vzduh me je primoral, da sem poiskal izhod, ki sem ga tudi srečno našel po dolgem iskanju. Ko sem prišel zopet na svetlo, sem jo urnih krač odkuril, da me ne opazi kaki nepoklicanec, kakor v tem slučaju jaz. Prepričani bodite, dragi čebelarji, da sem si globoko oddahnil, ko sem bil zopet na ulici. Povem pa tudi, da sem bil zelo presenečen, ko sem videl na lastne oči to počenjanje, ki sem o njem že prej toliko slišal. Da se pa tako ostudno pripravlja pitanec in med za kolače, ne bi bil nikdar verjel. Oni čebelarji, ki vozijo jeseni svoje čebele v trganje k medarjem, naj se sramujejo, ker tako nečloveško ravnajo s čebelami. Sram jih bodi, da morijo z žveplom živalice, ki so čez leto tako marljivo in skrbno hitele za medom, da zadovoljijo človeško grabežljivost. Oj človek, kako neusmiljeno srce imaš in kako nizkotnega naziranja si ob trenutkih, ko bi moral izkazovati hvaležnost onim, ki tebi koristijo, in najsi bodo tudi le živali. Če moraš že moriti, stori to tako. da živalice ne trpe. Pošteno je, če iztreseš čebele iz panjev na tla pred čebelnjakom, če se ti niti toliko ne ljubi, da bi jih s plemenjaki združil; boljše je seveda, če se jih združi s plemenjaki, ker se v slučaju, da se čebele iztresejo pred čebelnjak, poizgube vse mladice. In te so za pleinenjake največje vrednosti. Če bi pa bilo le preveč čebel, ponudi jih sosednim čebelarjem, in marsikdo jih vzame z veseljem. Tako ravna jeseni poštena čebelarska duša s čebelami. Onim pa, ki prodajajo čebele jeseni za nekaj krajcarjev medarjem in kupujejo spomladi med-pitanec*) ki se pripravlja na poprej omenjeni način povem le to: Če ste si zanesli bolezen v svoje panje s tem, da ste kladili z garantirano pristnim medom pitancem", ne stokajte, saj ste tako hoteli! -$- Dopisi. Iz Ljubljane. — Gospod urednik! V desnico sem vzel pero, z levico se pa praskam za ušesom, ker Vam nameravam poročati o letošnji čebelarski letini. Boljše bi bilo, da bi vzel pero v levico, da bi desnica ne vedela, kaj levica piše. Še boljše bi pa bilo, da bi ne bila resnica, kar pišem, in naj-sibodi že z desnico ali levico. Ej, ej, vrag vzemi levico in desnico! „Bog nas varuj šibe božje in pa desnice in levice tega človeka", mrmrate, gospod urednik, ko tole citate, in se jezite nad mojo neslanostjo. Jaz se tudi jezim na svoji roki, ker z obema nisem letos toliko pričebelaril, da bi mogel moj »prijatelj" nekemu najinemu dobremu prijatelju namazati črni kruh z „medkom". Obljubil nama je. da naju obišče, če se moj „prijatelj" oblegira, da mu postreže z medom. Kje naj vzamem med? Pomislite, gospod urednik, brez medu „patrijote" sprejemati! — (Boliun, lomiš ga, pa še prav pošteno ga lomiš!) In kedo je tega kriv? Počakajte, da globoko zasopem . . . solnce, *) Resnici na ljubo konštatujem, da sem opazoval podiranje panjev tudi pri gospodu Hudoverniku v Ljubljani, ki vestno in pošteno in v zelo snažnih prostorih podira. Op. pis. -um 141 b® dež, veter, prah, suša, panji, čebele, matice, pitanec, megla 'na barju, toča . . . vsi, vsi so krivi, le jaz ne! Ljubljančani smo letos udarjeni. Spomladi nismo vedeli, kako bi o aprilovih rojih zadostno lagali in prehvalili vsak svoje čebele. Sedaj pa ta fiasko! »Na^trpenski" vetrovi so pokazili ves april. Čebele so se pričele ravno lepo razvijati; tedaj pa je prišla teta zima po svoj kožuh, ki ga je pri svojem odhodu pozabila, in zazeblo je zopet, da smo vsi občutili, najbolj pa naše čebele. Posledice so se pokazale šele v majniku. Vse je bilo v cvetju, preveč cvetja je bilo, čebele pa pri polnih skledah tako klavrne, da sem še jaz kilav postal, ko sem jih opazoval. Konec majnikov je bil tu, a opazil nisem niti enega panja, ki bi bil novil. Majnika ni bilo več, jaz pa sem »globoko ginjen" opazoval edinega prvenčka, ki ga je rodilo 60 plemenjakov, in še jako lepih plemenjakov, kakor ste videli gospod urednik! Junij je bil nekaj boljši. Čebele so si malo opomogle. Že sem mislil, ko sem spravljal prve roje: »Sedaj jih pa bo nekaj-'. In res jih je bilo samo nekaj, 18 iz 60 panjev, z drujcivred! Drujcev je bilo zelo malo. »Stokal" je plemenjak nekaj dni, kakor človek, če ga zobje bole, pa kmalu je utihnil. Pregledal sem ga in glej ga spaka, sam si je »zobe" izpulil. Jaz sem si pa ščetine iz glave pulil, ko ni bilo drujca. Tolažilo me je dejstvo, da tudi drugje ni bilo rojev. Vse je jejmenekalo! Poznam soseda, ki je imel 30 močnih panjev, a iz njih niti enega roja, Kutnarjev papa iz Gline so mi pred par dnevi potožili, da se ne spominjajo tako slabe rojevne. dasi že čebelarijo bogvekoliko let. In dober čebelar so Kutnarjev papa, vedno imajo prve roje. O juliju ne govorim, ni vredno! Avgust je za Ljubljano pomemben. V bližnjem mestnem logu, po Barju in travnikih pod Rožnikom in proti Bokavcem je ob ugodnem vremenu otava v tako bujnem cvetju, da naneso čebele v nekaj dnevih, kar potrebujejo za zimo. Letos je otava precej medila, toda ne v taki meri, kot navadno, to pa vsled velike suše. Jalovci in prvi roji so zadostno založeni z medom, izrojenci bolj skromno, drujci so siromaki. September je popolnoma odpovedal. Po Golovcu in Rožniku je obilno rese, ki pa ni bila letos radodarna. »Če resa jeseni le tri dni medi, se kmalu v satovju med posveti", mi je pomenljivo namignil neki čebelar. Resa pa ni medila in tudi med se ni pokazal. Gospod urednik, zadovoljni smo pa le, da je vsaj tuintam kaj medu! Naj Vam omenim k sklepu še nekaj posebnih pojavov tekom letošnje čebelarske sezone. Čmerika je izvanredno medila. Uničila nam je mnogo, mnogo čebel. Domači kostanj je bil bogat v cvetju; in ne da bi kaj medil, ko je bilo vreme vendarle precej časa ugodno. Ajda zopet ni izpolnila našili nad. V Gornji Šiški je nanosil za časa ajde najmočnejši panj (langstrothovec) le nekaj čez 6 kg medu. Na Posavju, v Tomačevem, Št. Vidu in na Viču se pa govori celo o praznili panjih. Omenjam naj, da je nastal pri čebelah, ki so bile v Urbančkovem čebelnjaku, za časa ajdovega cveta tako silen rop, da so jih morali nabrizgati ognjegasci, da se niso popolnoma uničile. Bilo je okoli 800 panjev skupaj! Pogled je bil strahovit. Dobra petina panjev je bila popolnoma uničena. Toliko od paše! Nenavadno srečno se je končalo prašenje matic! Niti ena se ni izgubila! Mimogrede naj povem, da sem imel priliko opazovati matico, ko je izletela na prašenje in se čez 1 uro 17 minut vrnila. Pač redki slučaji to! Roji niso veliko naredili ter so sedaj skoraj brez čebel. Izrojenci so postali šele sedaj živalni, ko je že prepozno. Drujci so lepo razviti; ker pa niso medeni, jim bo treba pokladati ali jih odstraniti. Sedaj Vam je jasno, gospod urednik, kako je s čebelami tu pri nas. Meni pa ni jasnoj kje naj vzamem med, da potolažim svojo najmlajšo sestrico, ki tako rada stikuje za medom; jasno mi ni, kako naj napolnim ono veliko steklenico, katero je moj oče pripravil za moj med. Jasno mi tudi ni, kje naj vzamem med, da ga „Pipček:' namaže na kruh. Mamici svoji pa ne povem, da so naše „muhe" letos od muh, da ne izgubi nade na nekaj božičnih kolačev, ki naj bi bili pomazani z medom mojih čebel. Težko bo kaj s kolači, ker je tudi moka tako draga, medu pa ni. Bojim se tudi mamice, ker mi bo očitala, da ves denar zapravim, kar ga zaslužim,'ker ga v čebela-rijo vtaknem, ko vendar ni nič s čebelami. Teti sem tudi obljubil kar dva sata, pa še velika, in bogve komu še vse. Te nazarenske čebele mi res preglavice delajo! In po 1 gld. 20 kr. bi prodal lahko vsakega '/a % medu, kakor ga je prodal največji čebelarski patrijot, gospod urednik, — pozdravljeni bodite in radi me malo imejte, znajo me pa radi imeti vsi oni, katerim sem med obljubil in tudi moje in „Pipčkove" čebele — pa le za letos! B. -«- Raznoterosti. Naftalin in čebelna uš. V akademiji znanosti v Parizu je nedavno predaval slavni kemik Bertheloth, da nima naftalin nikakega vpliva na uši, molje, itd., nasprotno, da se v zraku, nasičenem po naftalinu, ličinke, uši, molji in druga golazen še prav kanibalsko dobro počutijo. Nasvetoval je kot uničevalno sredstvo teh golazni terpentinov esenc ali pa bencin, katera tudi gurmandom med to peklensko zalego nista priljubljena.*) B. Sejm čebelarski v Ljubljani, ki je bil dne 12. t. m., je bil zelo slabo obiskan. Bilo je navzočih komaj kakih 20 čebelarjev, sami stari očanci, *) Prijatelj »Bohun« pa pravi, da on vsako čebelno uš v loncu »šmira« utopi, ali jo pa malemu »Ivančku« izroči, da jo vpreže v svoj voziček, da ga vozi po dvorišču! Po preteku 2 ur že nastopi smrt! Ob ta »Bobun«! — Op. ured. * -*»ss 143 pravi tipi kranjskih ,,muharjev", večina z neizogibno čedrico v ustih. Prav milo se mi je storilo, ko sem stal med njimi, edini iz mlajšega zaroda. Pozneje se je pridružil še prijatelj mi in mecen gosp. J. N. Babnik. ,,Glej, kakor čebele, ki pridejo iz paše in ne najdejo svojega panju, ker ga je čebelar odpeljal", ravno tako sem si mislil, ko sem motril te zadnje priče našega nekdanjega čebelarstva. Nič veselih obrazov, nič humorja, ki je ravno med čebelarji tako razširjen! Pa čemu vzbujati spomine na pretekle dni. Bodočnost ti si naša ... Cena se je določila na 37 kr. kilogram in medarji tudi plačujejo tako, baje še nekoliko višje, če so panji pezni. Vendar enkrat nekaj tolažilnega! B. -*- Naznanila upravništva. Onim članom, ki so zavarovali pri našem društvu svoja čebelarstva, naznanjamo, da nam je z dnem 21. t. m. odpovedala zavarovalnica tozadevno pogodbo. Vzroki nam niso znani. Kakor hitro poizvemo kaj gotovega, objavimo. Na čas od 21. septembra do 31. decembra odpadajoči del zavarovalnine, poravnano z udnino za prihodnje leto. Člani, ki imajo vosek ali med naprodaj, naj se blagovolijo obrniti s svojimi ponudbami na nas, ker smo v položaju preskrbeti odjemalce, ki bi dobro blago tudi dobro plačali, zlasti med pitanec in fini vosek. Tudi za navadne panje z živimi čebelami imamo kupcev. 200 pločevinastih posod za 5 kg vsebine proda po 35 vin. komad I. N. Babnik, L j ubij a na. Čebele kupuje M. Ambrožič v Mojstrani na Gorenjskem. — Prodaja pa isti umetno satovje iz pravega čistega voska. z;^ čebele je faeelija iti esparzeta najboljša paša, in se dobi pri Peter Lassniku v Ljubljani, zaloga velikanske pese, vrtnih in travnih semen. = Čeloelin-jsilr = 3 '/a m dolg, 2 m širok in 2 m visok; 12 nemških panjev in 6 košnic ima naprodaj FR. UNGER = v Spodnji Šiški pri Ljubljani. — Seroena rdeče detelje (inkarnat), esparsete, facelije, ^ ranjak ali uročnik (Tannen= oder Wundklee) = zelo medunosne cvetlice prodaja JOS. KORDIJi v Ljubljani. Umetno safovje, točila in usa čebelarska orodja razpošilja po nizkih cenah, kupuje pa tudi čebele najstarejša, leta 1866. ustanovljena čebelarska tvrdka baron Rothschutz v Višnjigori. ___ Ceniki se pošiljajo na zahtevo brezplačno. -- Nemške panje (gerstungovee) izdeluje po natančni meri, z mediščem po T K 50 1», brez medišča po 6 K 60 s satniki vred: —^ ^.jc.itoii mizar v Kranju. Preosnovljene amerikanske (Paulinoue) panje s povprečnimi satniki v svetlobi 25x34 cm izdeluje po primerni ceni Jakob Virient, čebelar v Olševku pri Kamniku. IPrsLT7-I čeloeln.1 vosek kupuje v vsaki množini po visoki ceni, prodaja pa po nizki ceni gapantipano = pristni med, pitanec == Fp. Schupeutz v Ljubljani. Udnina (2 K) in reklamacije naj se pošiljajo gospodu I. N. Babnik-u v Ljubljani, dopisi in članki za list pa uredniku ..Slovenskega Čebelarja" Frančišku Rojini, nadučitelju v Šmartnem pri Kranju. Odgovorni urednik Mihael Rožanec. — Lastnik »Slovensko čebelarsko društvo«. Tisk J. Blasnika naslednikov v Ljubljani. Priloga k 10. štev. »Slovenskega Čebelarja*, VIL letnika. Sat z gnilobo.