Okamenela čreda
Lužiškosrbska narodna pripovedka Ilustrirala Elda Piščaaec
Ob cesti, ki vodi od vasi Ježov k Nemškim Pazlicam, se na zahodni strani razprostira precej obširno polje. To polje je že nad sto let pusto in neobdefano. Po njern leži razmetano mnogo srednjevelikega kamenja, sredi polia pa stoji pokonci precej velika skala, ki je podobna človeški postavi. Ljudstvo pripoveduje, da jc to kamenje bila nekoč čreda ovac, pokonci stoječa skala sredi med njimi pa njihov pastir. Ta pastir je vodil svoje ovčice najraje na to polje, ker je bilo porasilo z zelo sočno iravo. Sredi polja je dvigal proti nebu svojo košato krouo velik stoletni hrast, nudeč okolici prijetno senco t sončni pripeki. Pod tem hrastom —¦ danes ga ni več — se jc pastir najraje zadržcval. Krajšal si je čas na najrazličnejše načine. Stavil si je iz vej utice. gradil iz kamcnja hiše
257
ali slično in izrezoval razne predmete iz lesa. Bil je tudi prav spreten pri izdelovanju lesenih piščalk, na katere je potem po cele ure piskal in zabaval svojo čredo. Včasih pa se je, ležeč na hrbtu in zroč v šelesteče veje hrasta. globoko zamislil. Cesto je bil v svoje misli tako zatopljen, da je na svoje ovčice popolnoma pozabil.
Nekega toplega poletnega dne je pastir spet ležal pod hrastom in predel svoje misli. Sonce je stalo visoko na nebu. nobenega oblačka ni bilo nikjer. z listi stoletnega hrasta so se poigravale lahne sapice. Preko polja, gozdov in travnikov je plaval glas zvona, oznanjajoč poldan. Ovfiice so site polegle okrog po polju. S svojimi krotkimi očmi so vpra-anjoče pogledovale pastirčka, Čemu jih ne žene domov, ko vlada vendar povsod opoldanski mir in ni videti žive duše nikjer. Tocla tudi iokrat je bil pastir tako zaverovan v svoje mladostne misli in sanjarjenje, da niti ni opazil vsega tega, kar se je dogajalo okrog njega. Presiišal je celo opoldansko zvonjenje. Kar se pojavi pred njim žena čudnc zunanjosti
in tajinstvencga pogleda. Oblečena je bila t dolgo haljo, opasana s svilenira pasom zelene barve, lasje so |i pa valovili razpusče-ni po ramah. V roki je no-sila popotno palico in cu-lico, polno gob. Tako ne-nadno zbujen iz svojih prijetnih misli se je je pa-stir zelo ustrašil. To pa tcnibolj. ker je spoznal. da niora biti ena izmed gozdnih žen, o katerih je slišal. da so žc marsikomu poinagale t nevolji ali ga pa kruto kaznovale in. celo ugonobile, Če se jim je na kak način zamcrit. Žena ga je s precej osornim glasom nagovorila. Hotela je vedeti to in drugo o niem in njegovih ovcah. L bogi pastir je s trepetajotim glasom odgovarjal na slavljena vprašanja in ji govoril o sebi in svojih ovcah kar koli je vedel in ziial. Medtem se je začel izza gozda onkraj polja. kjer je žuborel potok v globokem tolmunu, dvigati temen oblak. Pastix ga v svoji zmecfenosii niti opazil ni. Oblak se je dvigal vcdno više na nebu. Silna burja je završala v vrliovih hrasia. razlegalo se je divje bučanje preko polja. V tem divjem vršanju je žena nenadoma izginila. kot bi se vdrla v zemljo. Ves oled in prepaden je hotel pastir ravno poklekniti in sklentti roke k molitvi, ko |e vso okolico razsvetil moČan /ar bliska, ozračje pa je pretresel silovit grom. Pastir z ovcami je v tem od groze okameuel. Kmalu nato se ,je oblak razpršil v smeri proti tol-ratiiiu kraj gozda. pokrajina pa jo pod tuplirai žarki opoldanskega sonca poetvala v miru. kot bi se ne bilo zgodilo nič. Na niesiu pa, kjer se je prej mudil pastir s svojo čredo, leži zato sedaj širom po polju razmetano kamenje. sredi polja pa se dviga skala, velika kot človck. Hrast ie raz-neslo na drobne kose in iveri razinetalo po vsej poljani. Tako ]e končal ubogi pastir in njegova čreda. Gozdne žene so ga ugonobile. Nehoie in nevede jim je onemogočil sestanek s povodnim možem iz bližnjega tol-rauna, ki so ga imele vsako leio na ta dan in pod tem hrastom ravno v času opoldauskega počitka.                                 Prevedel Tone Seiko.
258