Agustín Fernández Paz IME MI JE SKYWALKER Prevedla Barbara Pregelj Malinc V njegovih očeh se je zrcalila neskončna žalost Manu Chao: Próxima estación: Esperanza Kazalo Izredno odkritje Srečanje z nevidnim moškim Zvezdni obiskovalec Skrivnostno izginotje Pogovor v Mačji hiši Možje v noči Skywalkerjeva vrnitev Čas slovesa Skupna Luna V znamenju modre kokoši O prevajalki O ilustratorju Izredno odkritje Odkar so nasproti njenega doma zgradili veleblagovnico, Raquel rada sloni ob oknu in gleda na ulico. Prej ji to ni bilo všeč, kmalu ji je postalo dolgčas, ker se tam ni nič dogajalo, kot da bi bilo življenje v resnici nekje drugje. Zdaj pa se tam neprestano prerivajo avtomobili, ki prihajajo in odhajajo. Okoli trgovskega središča je ob vseh urah dneva veliko ljudi, ki vstopajo in izstopajo skozi velika vrata. To neprestano gibanje v deklici obudi spomin na neutrudne vrste mravelj, ki so jo tako navdušile lansko poletje, ko je odkrila mravljišča na babičinem vrtu. Raquel ve, kakšna je veleblagovnica, saj je bila z mamo velikokrat tam. Notranjost je ogromna, veliko večja, kot je videti od zunaj. V njej pa je svet različnih trgovin: ribarnica, prodajalna sadja, mesnica, stojnica s sirom, pekarna ... Predvsem pa je tam veliko hodnikov z visokimi policami ob straneh, ki se šibijo pod težo najrazličnejših izdelkov. Za Raquel je spremljanje mame ob sobotah, ko opravita nakupe za ves teden, velik praznik. Vedno vzameta velik voziček, potem pa ga deklica vodi po hodnikih in se izogiba drugim vozičkom, medtem ko mama na policah išče mleko, vodo, sokove, lečo, jajca in druga živila. Nazadnje je voziček tako poln, da ga morata skupaj potiskati do ene od številnih blagajn. Raquel vedno z velikimi očmi opazuje blagajničarko. Navdušuje jo hitrost, s katero jemlje stvari, ki jih je nabrala mama, jih vodi čez pravokotnik iz črnega stekla, ki dela »pip, pip« in na zaslonu pokaže ceno vsakega izdelka. Druga prodajalka potem jemlje stvari ter jih s spretnimi in vedno enakimi robotskimi gibi zlaga v velike kartonske škatle. Ko dostavljavec prinese škatle domov, jih je zabavno odpirati, kot da so polne presenečenj, in iz njih zložiti izdelke. Ko stopita iz veleblagovnice ponovno na ulico, deklica dvigne glavo in pogleda proti oknom svojega stanovanja. To igro si je izmislila že davno, ko je bila še manjša in ji je morala mama povedati, katera okna so prava. Rada si predstavlja, da v tem istem trenutku sama stoji tudi tam, kot bi bila svoja sestra dvojčica, in se opazuje skozi okenske šipe v dnevni sobi. Raquel na ulici in Raquel doma, pomisli. Ob tej misli se nasmehne in izmenja zarotniški pogled z namišljeno deklico, ki jo opazuje od zgoraj. * * * Nekega popoldneva je nekaj pritegnilo dekličino pozornost. To niso bili avtomobili, ki so prihajali in iskali parkirno mesto. Pa tudi ne ljudje, ki so vstopali in izstopali skozi vrata veleblagovnice z enako naglico kot preostale dni. Ne, njeno pozornost je pritegnilo nekaj novega, česar doslej še ni opazila: moški, ki je nosil črne hlače in suknjič z vpadljivimi zelenimi in rjavimi kvadrati. Ta je negibno stal pred vhodom sredi neprestanega gibanja. Od koder je stala, ga je Raquel lahko videla le v hrbet. A včasih je moški rahlo obrnil telo, da bi komu sledil s pogledom, in tedaj je na hitro videla tudi del njegovega obraza. Opazila je tudi, da je v desni roki držal majhno škatlo. Moral je biti starejši, saj je imel bolj malo las, in še ti so nekoliko siveli. Kaj je bilo na tem moškem tako posebnega? Na začetku je Raquel mislila, da je to njegova negibnost. Videti je bil kot kip sredi vrveža! A ko ga je še nekaj časa gledala, je opazila, da je na njem še nekaj bolj posebnega. Njene pozornosti ni pritegnil le moški, čeprav je nosil tako nenavaden suknjič. To je bilo povezano z ljudmi, ki so hodili ob njem. Hodili so mimo, kot da sploh ne bi obstajal, kot da ga ne bi bilo tam, kot da ne bi zavzemal nobenega prostora. To je bilo v resnici nenavadno: brez pogleda, brez kretnje, brez besede. Zdelo se je, da je ta človek za ljudi, ki so hodili mimo, neviden. »Nihče ga ne vidi, zdi se, da je neviden!« je pomislila Raquel. Za trenutek je obstala s široko odprtimi očmi in premišljevala o besedah, ki so se ji podile po glavi. Ponovno je pogledala, še bolj pozorno: nič! Nihče ga ni opazil, deležen ni bil niti enega samega hitrega pogleda. »Ta človek mora biti neviden, druge razlage ni!« To spoznanje jo je vznemirilo, zato je hitro poklicala mamo. »Kaj je, ljubica? Zakaj tako vpiješ?« je vprašala mama, ko je stopila k oknu. »Poglej mami, poglej!« je vzkliknila Raquel. »Vidiš tistega gospoda tam, na pločniku, ki stoji pred vhodom v veleblagovnico?« »Katerega gospoda?« je odvrnila mama in s pogledom preletela ulico. »Danes je veliko ljudi, vidi se, da je ponedeljek.« »Tistega v zelenorjavem karirastem suknjiču z belimi lasmi, ki nama kaže hrbet. Ga ne vidiš?« »Z belimi lasmi? Kaj je zdaj to? Kakšna nova igra? Ne, ne vidim nikogar z belimi lasmi,« je odvrnila mama in raztreseno pogledala navzdol. »Daj no, pusti me, da se uredim. Po nekaj stvari moram skočiti v trgovino.« Tudi njena mama ga ni videla! Torej je bil res neviden, nemogoče je bilo, da bi bilo vse to naključje! Da bi se ponovno prepričala, je Raquel še vedno gledala dol: moški je nepremično stal, ljudje pa so brezbrižno hodili mimo. Le nekaj majhnih otrok se je ustavilo ali se obrnilo, da bi ga pogledali, pri tem pa so se morali izmuzniti staršem, ki so jih vlekli naprej, da se ne bi ustavili. »Res ga nihče ne vidi, zdaj sem o tem prepričana,« je premišljevala deklica. Očitno pa ni bil povsem neviden, saj so ga otroci kljub temu opazili. A ker so tako hitro hodili mimo, si je mislil, da nihče ni spoznal njegove skrivnosti. V resnici je bila prava sreča, da ga samo odrasli niso mogli videti. »Kako bi ga sicer lahko opazila jaz?« je zmagoslavno pomislila Raquel. Ko so večerjali, je Raquel vprašala očeta: »Očka, misliš, da obstajajo nevidni ljudje?« Oče je zmedeno spustil pribor na krožnik in pogledoval zdaj Raquel, zdaj svojo ženo. Potem je prijazno odgovoril: »Zakaj me to sprašuješ? Si videla na televiziji kakšen film?« »Ne, sploh ne. Sprašujem te le, da preverim, ali veš,« je odvrnila deklica. »Ne, ne obstajajo, razen v romanih in filmih. Kako neki naj bi ostajali!« oče jo je strmo pogledal in dodal: »A Superman lahko leti? Kdo pa sploh verjame, da Spiderman skače od nebotičnika do nebotičnika, čeprav je privezan na tiste vrvi? Ne smeš verjeti vsega, kar vidiš na televiziji, saj sem ti že večkrat pojasnil, da je večina teh stvari izmišljenih.« Potem pa se je obrnil k mami in dodal: »Zdi se mi, da tale punca preveč gleda televizijo. To ne gre, saj se ves dan sploh nič ne giblje. Dopoldne sedi v šoli, popoldne pa doma, kar ni dobro. Moraš jo odpeljati v park, več se mora igrati.« »A saj ima vse igrače, ki si jih poželi! In vsako popoldne se igra na dvorišču z drugimi deklicami,« se je branila mama, ki ji očitek ni bil pogodu. »Samo bujno domišljijo ima. Mogoče pa so zgodbe, ki ji jih bereš, krive, da ima glavo polno raznih domislic!« Starši so se kot običajno začeli prepirati, ali dobro vzgajajo hčerko ali ne. A tokrat Raquel skorajda ni slišala tistega, kar sta govorila. Zdaj je imela zelo pomembno skrivnost, skrivnost, ki je ni nihče poznal. Morala je le stopiti k temu moškemu in se prepričati, ali je bilo njeno odkritje pravo. Srečanje z nevidnim moškim Naslednjega dne je Raquelina mama rekla, da mora v trgovino po živila za večerjo. »Grem lahko s tabo, mami?« je hitro prosila deklica. »Lahko, a obuj si druge čevlje in preobleci si majico, nočem, da greš ven tako neurejena.« Raquel se je preobula in preoblekla, se na hitro počesala in stekla za mamo, ki jo je že čakala pred vrati dvigala. Ko sta bili na ulici, sta na prehodu prečkali cesto in se napotili proti veleblagovnici. Pred njo je tako kot prejšnje popoldne stal moški v karirastem suknjiču. Ko sta se mu približevali, je Raquel začutila vse večjo napetost. Ljudje, ki so hodili mimo njega, ga še vedno niso opazili, a zanjo je bil tako resničen kot njena mama. Prvič ga je videla od blizu, zato se je zelo trudila, da ji ne bi ušla nobena podrobnost. Moški je bil starejši. Imel je precej naguban obraz in že več kot dva dni se ni obril. Imel je resen, morda celo žalosten izraz. Otožnost se je zrcalila tudi v njegovem pogledu. Z levo roko je držal karton pravokotne oblike, ki ga je prislanjal na prsi. Na njem je pisalo: »NIMAM DELA. LAČEN SEM.« V desni roki je držal majhno kovinsko škatlo, v kateri je bilo nekaj kovancev. Boječe je premikal škatlo, ko je šel kdo mimo. Raquel je nato s pogledom ošvrknila svojo mamo. Zdaj bo ugotovila, ali ga ona vidi ali ne. To bo gotovo opazila na njenem obrazu. A mama je stopila mimo moškega, ne da bi ga pogledala, in vstopila v trgovino. »Mogoče je to zato, ker ga ni videla od spredaj,« je pomislila Raquel. »Pozorno jo moram spremljati, ko se bova vračali.« Kupili sta testenine in pločevinko paradižnika, solato in pol kilograma češenj, pa tudi nekaj salame. Ko sta stali v vrsti, je Raquel mamo uspela prepričati, da ji je kupila žvečilne, ki so bili na stojalu ob blagajni. Ko sta ponovno stopili na ulico, sta nevidnega moža videli v obraz. Stal je pred trgovino, nepremičen kot kip. Na prsih je držal napis, v roki pa kovinsko škatlo. Moški ju je pogledal in rahlo iztegnil roko, da bi opozoril na škatlo. Raquel je za hip obstala in pozorno pogledala mamo. Če ta človek ni neviden, bi ga morala zdaj opaziti, nemogoče je bilo, da ga ne bi. Toda materin pogled je prebadal telo pred njo in nič na njenem obrazu ni kazalo, da bi ga videla. Bilo je, kot da je mogoče videti skozenj, tako kot skozi milne mehurčke, ki jih je pred nekaj dnevi Raquel spuščala v zrak skozi okno svojega stanovanja. Pač pa je moškega videla deklica. Njegov zguban obraz, jasne in vdrte oči, bele lase in neobrito brado. Pa tudi napis in majhno škatlo, v kateri je bilo nekaj kovancev. In njegov pogled, predvsem njegov pogled, v katerem se je zrcalila neskončna žalost. A v resnici ni imela časa, da bi si ga še bolj natančno ogledala, ker jo je mama odločno potegnila za sabo stran od moškega. Prečkali sta cesto in se vrnili v domačo zgradbo. Takoj ko sta vstopili v stanovanje, je Raquel stekla k oknu. Moški je bil še vedno spodaj. Bil je kot drevo sredi pločnika, mimo njega pa so hodili ljudje: niso se ga dotaknili, niso ga videli, kot da njegova pojava ne bi bila resnična. »Neviden je, zdaj o tem ni več nobenega dvoma,« si je zadovoljno rekla Raquel. Občutila je skrivno zadovoljstvo, saj se je prepričala, da se ni zmotila. To je bila izredna skrivnost, največja od vseh doslej. Morala je nekaj storiti, preden ta moški izgine ali postane neviden tudi zanjo. Zvezdni obiskovalec V naslednjih dneh je Raquel še naprej opazovala moškega, ki ga je očitno videla le ona. Vsako popoldne je nepremično stal na svojem mestu. Ni vedela, ali je tam tudi dopoldne, ko je ona v šoli. Ni si znala predstavljati, zakaj je njegovo življenje vedno enako, kot da bi, tako kot drevesa ali smetnjaki, tudi sam postal del ulične krajine. Ko je tako opazovala nevidnega moža, je v njej vedno bolj rasla želja, da bi ga ogovorila. Starši ji niso dovolili sami na ulico, kadar se ji je zljubilo, a niso imeli nič proti, če je za hip skočila v katero od trgovin blizu doma. Nekega popoldneva se je Raquel končno odločila, da bo storila, kar je že nekaj dni načrtovala. Mama je bila tedaj v dnevni sobi in brala časopis. To je bil pravi trenutek. »Mami, skočila bom v knjigarno. Potrebujem karton za domačo nalogo.« »Kar pojdi, a bodi previdna. In kmalu se vrni. Ne glej predolgo knjig, kot to sicer počneš.« »Nikar ne skrbi, takoj se bom vrnila. Mi daš še nekaj denarja, prosim?« Deklica je vzela kovance, ki ji jih je dala mama, in odšla. Ko je vznemirjena zaradi dogodivščine, ki jo je čakala, stala pred dvigalom, ji je bilo neprijetno zaradi izrečene laži. Ni potrebovala kartona, dovolj ga je imela doma. A ni se ji posvetilo nič drugega, da bi dobila mamino dovoljenje. Poleg tega pa to ni bila tako velika laž. Končno bo lahko spregovorila z nevidnim moškim! Cesto je prečkala na prehodu za pešce in stekla proti veleblagovnici. Skrivnostni moški je bil na svojem mestu. V eni roki je držal napis, v drugi pa kovinsko škatlo, kot da ga to ne bi nikoli utrudilo. Raquel je stopila predenj. Tam je mirno obstala in ga gledala, kot bi si ogledovala kip na razstavi. Moški je potreboval nekaj časa, da je opazil deklico pred seboj. Ko jo je nekajkrat skrivaj pogledal, se ji je zazrl naravnost v oči in jo vprašal: »Kaj pa bi rada, punčka? Zakaj postavaš tukaj in me tako neumno gledaš?« Raquel ga je prvič slišala govoriti in njegove besede so le še utrdile to, kar si je mislila: moški je govoril drugače, nekaj glasov je izgovoril z močnim tujim naglasom. Očitno je res prišel od zelo daleč. Je kje na svetu obstajala dežela nevidnih? »No, kaj? So ti mucke pojedle jezik?« je vztrajal moški. »Nimaš nobenega pametnejšega dela, kot da bolščiš vame?« »Poznam tvojo skrivnost. Pred mano se ti ni treba pretvarjati,« je rekla Raquel in preslišala njegova osorna vprašanja. »Mojo skrivnost?« zdaj je moški začudeno pogledal deklico, kot da ne razume ničesar. »Da, a lahko si miren. Nikar se ne boj, nikomur ne bom povedala.« »Pa mi lahko poveš, kakšna je ta skrivnost?« je vprašal moški po nekaj trenutkih tišine. »Saj meni jo lahko zaupaš, kajne?« Raquel se je njegovim besedam zarotniško nasmehnila: »Tebi? Jasno, rad bi preveril, ali zares vem!« »Ja, seveda. No daj, povej mi to veliko skrivnost o meni.« »Vem, da si neviden,« je po krajšem oklevanju tiho odvrnila Raquel. »Le zame ne. Ne vem, zakaj, a jaz te lahko vidim.« »Neviden? Praviš, da sem neviden? To si pa dobro premislila, pametna punčka si!« Zdelo se je, da se moški iz Raquel norčuje, a je deklica kmalu ugotovila, da ga njene besede zelo zanimajo, kot je tudi predvidevala. Napis in škatlo je shranil v plastično vrečko, ki jo je prislonil ob cementno cvetlično korito. Potem se je napotil proti kamnitim stopnicam in sedel nanje. Od tam je pokimal deklici, naj se mu pridruži: »Daj no, pridi, malo bova posedela. Če tako dolgo stojiš, je to prav utrudljivo.« Ko je Raquel sedla k njemu, jo je moški vprašal: »Te smem vprašati, kako si razkrila mojo skrivnost?« »Že več dni te opazujem. Živim v stavbi čez cesto, v četrtem nadstropju,« je pokazala proti svojemu domu. »Vsako popoldne te gledam z okna.« »Razumem. A kako sem lahko neviden, če me ti vidiš?« »Ker te vidim samo jaz, čeprav ne vem, zakaj. Morda zato, ker sem majhna. Videla sem, da so te tudi drugi otroci gledali. A odrasli te ne vidijo: hodijo mimo tebe in te sploh ne pogledajo. Zanje ne obstajaš, kot bi bil prozoren. Zato vem, da si neviden.« * * * Moški je nekaj časa molčal in se resno držal. Tudi Raquel ni rekla ničesar: verjetno je zelo hudo, če neznanec odkrije tvojo dobro varovano skrivnost. Nazadnje pa je le spregovoril: »Neviden ... Čisto prav imaš. V resnici sem neviden.« »To! Vedela sem!« je vedro vzkliknila deklica. »Mislila sem, da boš vse zanikal, bala sem se celo, da boš izginil, ko ti bom povedala.« »Ne, kje pa!« se je moški prvič odkrito nasmehnil. »Kako bi lahko storil kaj takšnega tako bistri punčki?« Ker je že razkrila glavno skrivnost, je Raquel hotela vedeti še podrobnosti. Zato je hitro vprašala: »Kaj pa počneš tukaj ves dan? Je res to, kar piše na kartonu?« »Ne, kje pa! Če bi potreboval denar, ne bi prišel sem. Tako neumen pa nisem, saj vidiš, kako dobro mi gre, kajne?« »Kaj pa potem počneš ves dan pred trgovino?« je še naprej vrtala Raquel. »Ali pa mi tega ne moreš povedati?« Moški ni odgovoril. Čez njegov obraz je hušknila grenka senca, a bila je le kratkotrajna, kajti kmalu se je na njem spet pokazal prijazen nasmeh. »Seveda ti bom povedal, a pod enim pogojem: te skrivnosti ne smeš razkriti, ne smeš je razkriti nikoli. To je najina skrivnost. Obljubiš?« »Ja, obljubim,« je nestrpno odvrnila Raquel. Moški je okleval, kot bi iskal primerne besede. Ni spregovoril, pač pa je pogledal proti nebu, ki se je že temnilo. Čez nekaj časa je tiho rekel: »V resnici prihajam od zelo daleč. Jaz sem ... sem ... Sem zvezdni obiskovalec! Zdaj to veš tudi ti.« Za hip je pomolčal, da bi videl, kako se bo deklica odzvala. Čeprav je v njenih očeh videl veliko začudenje, ki ga je povzročilo njegovo razkritje, je Raquel še vedno molčala in čakala na dodatno pojasnilo. »Poglej,« je nadaljeval moški: »prihajam z zelo oddaljenega planeta, naša civilizacija je veliko razvitejša od vaše. Že nekaj časa si želimo izvedeti, kakšni so prebivalci Zemlje. Zato so me prosili, naj preučim, kar počnejo in mislijo osebe, ki živijo na tem planetu.« »Potem si nekakšen raziskovalec!« ga je prekinila deklica, ki so jo vsa ta razkritja osupila. »Ja, res sem raziskovalec,« je moški prikimal. »Zato sem tukaj vsak dan, kajti to je najprimernejši kraj za spoznavanje ljudi. V to trgovino prihaja ogromno ljudi. Jaz jim berem misli in tako vem, kaj si mislijo, kaj si želijo, kaj jih skrbi ...« »Res lahko bereš naše misli? Tudi moje?« »Ne, vseh ne morem prebrati. Tvojih zdaj ne morem. Morala bi iti mimo mene, zatopljena v svoje misli. Potem bi jih lahko prebral.« Raquel je umolknila in premišljevala o tem, kar je slišala. Zdaj je dobro razumela, vsi koščki sestavljanke so bili na svojem mestu. Kakšno skrivnost je izvedela! Moški, ki je zvezdni obiskovalec! To je bilo nekaj najnenavadnejšega, kar se ji je doslej pripetilo! »Ali te nihče ne čaka? Tvojih staršev ne bo skrbelo, ko si se tako dolgo zadržala?« jo je vprašal moški in prekinil njeno razmišljanje. Tedaj je deklica opazila, da je že dolgo zunaj, mama bi se zaradi tega lahko vznemirila. Takoj je vstala in rekla: »Oditi moram, zelo pozno je že. A se čez nekaj dni vrnem, veliko stvari mi še moraš povedati,« je nenadoma utihnila, kot bi se spomnila nečesa pomembnega ter dodala: »Ime mi je Raquel, oprosti, da ti tega doslej še nisem povedala. Kako pa je ime tebi?« Moški se ni takoj odzval, zdelo se je, da okleva z odgovorom na to preprosto vprašanje. Raquel je vztrajala: »Je to tudi skrivnost? Lahko bi ti rekla Nevidni mož, če mi ne moreš povedati svojega pravega imena. Ali pa Zvezdni mož, ker je lepše.« »Skywalker,« je končno le rekel moški. »Raje mi reci Skywalker.« »Skywalker! Kot tisti iz Vojne zvezd!« »Ja, kot tisti iz Vojne zvezd. Ne vem, ali veš, a Skywalker pomeni mož, ki hodi po nebu, ali tisti, ki se premika po zvezdnem nebu. In točno to počnem že vse svoje življenje in to bom počel tudi v prihodnje.« »Adijo, Skywalker,« je bilo v dekličinem glasu odkrito občudovanje. »Kmalu se bova spet srečala. Več mi moraš povedati o sebi in svojem planetu. Obljubiš?« »Seveda ti obljubim, Raquel. A nikar ne pozabi, da je to najina skrivnost,« je odvrnil moški, ko je s pogledom spremljal dekličino postavo, ki je tekla po drugem pločniku proti domu. Skrivnostno izginotje »Očka, misliš, da nezemljani obstajajo? A ne takšni kot E. T. ali tisti zeleni marsovci iz filmov, ampak pravi nezemljani,« večerje bo kmalu konec in Raquel ni hotela zamuditi priložnosti, da bi izvedela, kaj misli oče. Ne da bi mu dala čas, da ji odgovori, je dodala: »Je res, da so tudi drugi planeti naseljeni? Je res, da prihajajo z njih ljudje na Zemljo, da bi nas preučili in izvedeli, kakšni smo?« Oče je ne mizo spustil krožnik s češnjami, ki jih je zobal, in pogledal Raquel s pogledom, ki je izdajal začudenje, pa tudi, da ga njena radovednost zabava. »Že vse popoldne je takšna,« se je vmešala mama. »Ne vem, kdo ji je glavo napolnil s temi zgodbami. Verjetno prijateljice v šoli, ker televizije ni gledala že več dni.« »No, Raquel,« jo je vprašal oče, »kdo ti je povedal za nezemljane?« »Nihče, sama sem se spomnila.« Nikakor ni hotela izdati svoje skrivnosti. Tako je obljubila Skywalkerju, obljube pa je treba držati. »Seveda lahko življenje obstaja tudi kje drugje v vesolju, tako vsaj pravijo znanstveniki,« je nazadnje le odvrnil očka. »Res bi bilo nenavadno, da bi bili mi edina inteligentna bitja v vesolju, ko pa je v njem toliko zvezd.« Ker ga je spodbudilo Raquelino zanimanje, je nadaljeval: »In le kdo lahko ve, ali nas obiskujejo? Jaz v leteče krožnike ne verjamem, to se mi zdi neumnost. A je res, da se je zgodil cel kup nenavadnih reči in da nekaterih skrivnosti še niso pojasnili. Morda bomo nekega dne izvedeli tudi to.« »Ta je pa dobra! Ti ji kar polni glavo s svojimi zamislimi!« ga je prekinila mama. »Kot da punca nima že svojih zamisli dovolj!« »Prav nič ni narobe, da ima pri teh letih bujno domišljijo. Saj bo imela še veliko priložnosti, da izve, kakšno je življenje!« »Ja, domišljije pa ji res ne manjka! No, reci ji, naj ti pove še za branje misli, mene že glava boli od te njene igre!« »Kakšna igra pa je to?« je vprašal oče in se muzal. »Tudi jaz bi jo rad spoznal.« »Rekla sem samo, da mora biti čudovito, če znaš brati misli,« je deklica pojasnila. »Velikokrat, ko gledam skozi okno, se igram tako, da ugibam, kaj premišljujejo ljudje, ki gredo mimo.« »Glej no glej, tudi sam bi se rad naučil tega! Sploh ne bi bilo slabo, če bi vedel, kaj se mota po glavi nekaterim ljudem v moji pisarni. Mi lahko pojasniš, kako to storiš?« »Saj ne počnem nič posebnega. Le naključno si izberem mimoidočega in si predstavljam, kaj v tem trenutku razmišlja.« »Zakaj mi tega zdaj ne pokažeš? Še vedno se ni čisto stemnilo, nekaj časa še imava za igro.« Oče je vstal in stopil k oknu, Raquel mu je sledila. Trgovine so bile že zaprte, a na ulici je bilo še vedno veliko ljudi. »Začel bom jaz,« je rekel oče, ko sta se oba sklanjala na ulico. »Lahko vzameva tistega moškega, ki hodi po drugi strani pločnika in nosi veliko aktovko?« »Prav,« je odvrnila Raquel. »Zdaj pa ga pozorno opazuj, kot da bi bil tvoj pogled iz žarkov X. In potem na glas povej, kaj si videl.« »Skrbi ga, ker se tako pozno vrača domov, predolgo časa je bil v pisarni. A misli, da mu kaj drugega ne preostane, kot da dela nadure, saj mora odplačati hipoteko za stanovanje, kredit za avto, šolnino za otroke ...« »Kje pa, veliko preprosteje je!« ga je popravila deklica. »Zelo je zaskrbljen, ker ga hudo tiščijo čevlji. Ne vidiš, kako neprestano pogleduje k nogam? Danes je prvič obul te čevlje in nosil jih je ves dan. Rad bi čim prej prišel domov in si jih sezul.« In ker oče ni rekel ničesar, je dodala: »Zdaj bom izbrala jaz. Vidiš tisto žensko z rdečo bluzo, ki sama sedi na terasi bara?« »To je pa res lahko!« jo je oče prekinil. »Če jo malo bolje pogledaš vidiš, da se na smrt dolgočasi. Prišla je na zmenek, a osebe, s katero naj bi se dobila, še ni. Zdaj razmišlja, kako je bila lahko tako neumna, da se je zelo razveselila novega znanstva.« »Spet si se zmotil!« je vzkliknila Raquel. »Ta ženska je vohunka, to je očitno že od daleč. Poglej, kako skrivaj opreza na vse strani! Tam sedi, ker so ji rekli, da se v tem baru zbirajo tihotapci, ki jih zasleduje. In če bo treba, jih bo čakala celo noč, ker ve, da bodo prišli.« »Vohunov v naši soseski res ne manjka, a ne vem, če so takšni, kot jih imaš ti v mislih,« je rekel oče. »Kaj pa tisti fant, ki gre ravno mimo knjigarne?« »Tisti? To je pa res lahko! Ta fant je srečen, kaj ne vidiš, da si prepeva? Zaljubil se je v punco, ki ga ima rada. Ve, da bosta skupaj lahko preživela vse svoje življenje. Prav gotovo gre zdaj ponjo in skupaj bosta šla na sprehod v mesečini. Zato je tako vesel.« Prekinil ju je mamin glas, ki ju je klical v kuhinjo. Ko je zapiral okenska krila, je oče rekel: »Veš, da je to res lepa igra? Jutri bova nadaljevala. Rad bi, da mi pokažeš, kaj naj storim, da bom tako dobro bral misli, kot to počneš ti.« * * * Dnevi so tekli. Raquel je še vedno opazovala Skywalkerja skozi okno svojega doma, a zdaj je bilo drugače. Od časa do časa je nevidni mož pogledal nazaj in preveril, ali za stekli stoji deklica. Če jo je videl, ji je v pozdrav pomahal in Raquel mu je pomahala nazaj ter se mu nasmehnila. A to se ni zgodilo vsako popoldne, kajti ko je bilo vreme lepo, je Raquel z mamo odšla v park, kjer se je do večera igrala s prijateljicami. Le občasno se ji je uspelo na hitro pogovoriti z zvezdnim prijateljem. In to le takrat, ko se je izgovorila, da mora kaj kupiti, kar je bilo manjkrat, kot si je želela. Tedaj je stekla k Skywalkerju, ki se je njenega obiska vedno razveselil. Priložnost sta izkoristila za nadaljevanje prekinjenega pogovora. Tako je Raquel počasi spoznala veliko podrobnosti iz Skywalkerjevega življenja na domačem planetu: da je bil tam glasbenik, živel je v majhni hiši z vrtom, na katerem so rasli rožni grmi in azaleje, pa tudi drugo cvetje, ki ga na Zemlji ne poznamo; da je nekoč pisal pesmi in da je bilo življenje na njegovem planetu zelo drugačno od tega na Zemlji ... Deklica ga je očarano poslušala, saj so bile Skywalkerjeve besede čudovite in zanimive kot besede iz čudežnih zgodb. Po vsakem pogovoru jo je spomnil, da zanj ne sme izvedeti nihče in da je to njuna skrivnost. Deklica pa je odvrnila, da mu tega ni treba ponavljati, saj zanje nihče ne bo izvedel, kakor tudi ne za obstoj in skrivno ime njenega prijatelja. A ker se čas nikoli ne ustavi, je napočil tudi konec šolskega leta in s tem začetek počitnic. Po eni strani je bila Raquel zaradi tega kar nekoliko žalostna, saj se je rada družila s sošolkami, poleg tega je bila tudi letošnja učiteljica zelo dobra. Toda vseeno se je veselila, da ji ne bo več treba zgodaj vstajati in bo lahko spala tako dolgo, kot bo hotela. Ker je bila zdaj doma tudi dopoldne, je kmalu odkrila nekaj, česar prej ni vedela: Skywalker je svojo službo raziskovalca jemal zelo resno, kajti ko je vstala, je bil njen prijatelj že na svojem stalnem mestu pred vrati veleblagovnice. Služba raziskovalca je zelo naporna, celo za nezemljane ni prav nič udobno, če moraš ves dan preživeti na nogah. »A to je zelo primerno mesto,« je razmišljala Raquel. »Nikjer drugje ni na kupu toliko ljudi kot v trgovini.« Zanjo je bila Skywalkerjeva služba zelo pomembna in prepričana je bila, da bodo na njegovem planetu njegovo raziskavo razglasili za najboljšo. * * * Nekega dne je v času kosila Raquel pogledala skozi okno in ugotovila, da Skywalkerja ni na njegovem mestu. Deklico je njegova odsotnost presenetila, saj je mislila, da je prijatelj na svojem mestu ves dan. Za trenutek se je zbala, da je zaključil svojo raziskavo in se za vedno vrnil na svoj planet. A je to misel kmalu ovrgla, ker ji je v enem njunih pogovorov obljubil, da se ne bo odpravil z Zemlje, ne da bi se prej poslovil od nje. Kot se je lahko prepričala, se je to v naslednjih dneh ponovilo. Očitno je Skywalker opoldne zapustil svoje mesto. Le kam je odšel? Ali pa je, ko je bilo sonce najvišje na nebu, postal tako neviden, da ga tudi sama ni mogla videti? Pogovor v Mačji hiši Raquel je Skywalkerjeva odsotnost vse bolj vznemirjala, zato se je odločila, da bo prišla skrivnosti do dna. Najprej je morala ugotoviti, kdaj in kako je izginil, to pa je bilo mogoče le, če ga je neprestano opazovala. Nekega dne je, medtem ko je njena mama kuhala kosilo, sedla ob okno in pozorno gledala ven, da ji ne bi ušlo nič, kar se je dogajalo pred veleblagovnico. Njena potrpežljivost je bila nagrajena. Okoli dveh popoldne je Skywalker zapustil svoje stalno mesto, shranil napis in škatlo v plastično vrečko, ki jo je vedno nosil s sabo, in se napotil v stavbo, ki je stala ob pločniku nekaj metrov stran. To poslopje so zgradili že pred časom, a je ostalo nedokončano: stene so bile brez ometov, v pročelju pa so bile velike pravokotne luknje za bodoča okna. Raquelina mama je stavbo imenovala Mačja hiša, saj je v pritličju verjetno živela velika mačja družina. Mačke je bilo mogoče videti z ulice, kako so vstopale in izstopale skozi luknje v lesenih vratih, ki so zapirala pritličje. Skywalker je prispel do vhoda v stavbo, odsunil ozka vrata ob strani in vstopil. Raquel se je v trenutku odločila, da mora izvedeti, kaj njen prijatelj počne v tej nenaseljeni hiši. Odšla je v kuhinjo in vprašala mamo, ali gre lahko po kruh. Mama ji je, kot vedno, dovolila. Pekarna je bila blizu doma, zato je pogosto sama hodila po kruh. Ko je Raquel stopila ven, je šla najprej po kruh. Potem je z vrečko v roki stekla po ulici navzdol do mesta, kjer je izginil Skywalker. Ko je stala pred vhodom, je poiskala ozka stranska vrata. Videti je bilo, kot da so zapahnjena od znotraj, a ko jih je potisnila z roko, so se toliko odprla, da je lahko vstopila. Za sabo je zaprla vrata in si ogledala prostor, v katerem se je znašla. Njene oči so se morale privaditi na temo, saj je bilo pritličje mračno, a kmalu je uspela razločiti Skywalkerja. Sedel je na lesenem zaboju v enem od kotov na koncu prostora. Pred seboj je imel majhen plinski grelnik. Na njem je stala kozica, iz katere se je dvigal oblak pare in se izgubljal v prostoru. Raquel je stopila proti njemu. Tla stavbe so prekrivali grušč, polomljene opeke in deske, umazane od cementa in apna. Nemogoče je bilo, da je med hojo ne bi slišal. »Kdo je?« moški je zasukal glavo in naredil gib, kot da bo vstal, a je ponovno sedel, ko je prepoznal Raquel. »Živijo, Skywalker,« ga je pozdravila deklica. »Jaz sem, nikar se ne boj.« »Si ti, Raquel? Kako si me prestrašila!« je rekel presenečeno. Potem jo je začudeno pogledal in dodal: »Kaj pa počneš tukaj? Mar ni to čas kosila? Doma bodo jezni!« A Raquel je preslišala prijateljeve besede. Osuplo je gledala okoli sebe. V kotu je razločila nahrbtnik in nekaj vrečk. »Tukaj torej ješ,« je rekla. »Kaj je v kozici?« »Juha,« je odvrnil Skywalker. »Zelenjavna juha. Ljudje iz vesolja moramo jesti zelenjavno juho vsak dan. To je jed, ki nam daje potrebno energijo, da vztrajamo tukaj.« »Ne smete jesti ničesar drugega?« »Seveda lahko. Kruh, testenine, sadje, lečo ... Vsa živila, ki jih ješ tudi ti, razen mesa in rib. Ker je treba najprej ubiti žival, da bi to lahko jedli, to pa se zdi za zvezdne prebivalce nesprejemljivo.« Raquel je ponovno pogledala nahrbtnik. Bil je velik in videti je bilo, da je poln, a na njem ni opazila ničesar posebnega. »Kje preživiš noč? Tudi spiš tukaj?« je vprašala. »Ne, tukaj ne bi mogel spati!« moški je šel s pogledom po svoji okolici in se namrdnil. »To je ponoči mačje kraljestvo, sploh ne vem več, koliko jih je.« »Kje pa potem spiš?« »To je skrivnost, tega ti ne morem povedati,« je po trenutku oklevanja odgovoril Skywalker. »Ni dobro, da veš toliko o meni. To ti lahko prinese težave.« »Ah, daj no! Moraš mi povedati,« je še vztrajala Raquel. »Saj veš, da znam ohraniti skrivnost.« »Prav imaš. Vem, da ti lahko zaupam,« je moški rekel počasi, kot bi iskal primerne besede. »Poglej: ko se znoči, zapustim Zemljo. Moram se vrniti v vesolje, da si naberem moči, ki sem jo izgubil čez dan. Če bi bil tukaj več kot štiriindvajset ur skupaj, bi bilo to zame lahko usodno.« »Toda ali mi nisi rekel, da je tvoj planet zelo daleč?« »Saj ne grem na svoj planet, pač pa na Luno. Kot veš, je Luna veliko bližje. Zelo preprosto je priti tja.« »A če hočeš priti na Luno, moraš imeti posebno raketo,« se ni strinjala deklica. »Na televiziji sem videla.« »To velja samo za ljudi. Za nas, zvezdne ljudi, pa ne. Jaz moram le vstati, pogledati navzgor in se nepremično zazreti v luno. Potem me neka sila potegne navzgor in premika s svetlobno hitrostjo. In že v naslednjem hipu sem na Luni.« »Zdaj razumem! Tako je tudi v Zvezdnih stezah! Le da tam za premikanje uporabljajo stekleno cev.« »Da, vem, kakšna je. Mi takšne naprave ne potrebujemo, saj smo, kot sem ti rekel, zelo napredna civilizacija.« »In kaj počneš sam na Luni?« »Saj nisem sam! Tam se zberemo vsi, ki proučujemo ta planet. Povemo si, kaj smo podnevi izvedeli. Potem pa vsak v svojem kraterju zaspimo.« »Kako pa se vrnete?« »To je še lažje! Zjutraj v kraterju vstanemo, zapremo oči in pomislimo na določeno točko na Zemlji, kamor se hočemo vrniti. In točno na to mesto tudi pridemo.« »Pa se ljudje nič ne prestrašijo, ko vas zagledajo?« »Ne, saj vedno izberemo samoten kraj. Kot tole pritličje, ki ga uporabljam sam. Tukaj bi lahko preplašil le mačke.« Raquel bi še naprej spraševala, saj je hotela še veliko vsega izvedeti. A Skywalker se je dvignil z zaboja in ji rekel: »Veš, kako dolgo si že tukaj? Takoj odidi, sicer te bodo doma zelo okarali! In ko boš odprla vrata, naredi to tako, da ne bo nihče videl, od kod prihajaš. Da ne bova imela še kakšnih težav.« Raquel se je nasmehnila in se poslovila. Odprla je vrata. Stavbo je zapustila, ko se je prepričala, da je nihče ni gledal. Potem pa je stekla domov. Malce jo je skrbelo, kaj ji bodo rekli. A je imela srečo, ker je bila njena mama zelo zaposlena s kuhanjem kosila in ni dekličine zamude niti opazila. Možje v noči Neke sobote je Raquel s starši odšla na obisk k prijateljem, ki živijo ob morju. Bila je zelo vesela, kajti to je pomenilo, da se bo lahko igrala s prijateljico Saro, ki je njenih let. Njihova hiša je stala nekoliko izven majhne vasice, pol ure iz mesta in zdelo se je, da je bila zgrajena tako, da bodo v njej uživali otroci. Ob njej je bil sadovnjak, ki so ga posadili šele nedavno, saj so bila drevesa še zelo majhna. Hiša je imela bazen. Raquel in Sara sta ves čas preživeli v njem, medtem ko so odrasli sedeli na terasi na zadnji strani hiše, pili kavo in se pogovarjali. Ko so se vrnili v mesto, ni bila Raquel še nič utrujena, zato je oče predlagal, da gredo na pico, potem pa v kino. Bila je navdušena. Vedno je morala zgodaj v posteljo, redki so bili tisti dnevi, ko je bila lahko pozno pokonci. Poleg tega pa je bil obisk kina zanjo vedno dogodivščina, ne glede na film, ki so ga gledali. Tistega večera so gledali risanko Čudežni gozd, ki jo je navdušila s hudomušnimi krti in drugimi živalmi, podobnimi ljudem. Če so se njeni starši bali, da bo med gledanjem zaspala, so se zelo motili. Niti malo ni bila zaspana in če bi bilo po njenem, te noči sploh ne bi bilo treba počivati. To je bil popoln dan, že dolgo se ni imela tako lepo. Ko so prišli iz kina, je Raquelino pozornost pritegnilo nekaj, česar še nikoli ni videla. Zgodilo se je na glavni ulici, kjer so stale najimenitnejše trgovine v mestu. Nekatere zgradbe so imele v pritličju širok, v notranjost umaknjen prostor, namenjen najlepšim izložbam. In tam, ob svetlečih izložbenih oknih, je na tleh ležala vrsta gmot, podobnih velikim zavitkom. Kar nekaj časa je potrebovala, da je ugotovila, da so to ljudje, pokriti z odejami ali v spalnih vrečah, ki so ležali na sploščenih kartonskih škatlah ali starih vzmetnicah. Ljudje so si tam poiskali prostor za počitek in tako izkoristili streho in zavetje, ki so jim ga nudili vhodi v trgovine. »Tako žal mi je zanje,« je tiho rekla mama. »Ti ljudje spijo ob vhodih v trgovine, kot bi živeli v času pomanjkanja. Zakaj jih vendar ne nastanijo v kakšnem zatočišču za brezdomce?« »Nastanijo, praviš? Mislim, da bi morali izvesti veliko bolj drastične ukrepe,« je jezno odvrnil oče. »Mnogi med njimi tukaj prespijo mačka, poglej koliko kartonov od vina je tam. Res je sramota, da moramo to gledati v samem mestnem središču!« Nekaj tistih zavojev se je premaknilo in dvignilo glavo, morda so slišali očetove besede. Raquelino pozornost je pritegnila oseba, ki je skoraj sedla in se zavita v spalno vrečo naslanjala na izložbeno steklo. Bilo je temno, zato ni dobro videla, poleg tega pa je moški hitro pogledal stran in ponovno legel, a tokrat se je obrnil na drugo stran. A Raquelino srce je nenadoma začelo hitro udarjati, kajti zdelo se ji je, da je v njem prepoznala Skywalkerja. Kaj je počel med ljudmi, ki so se zatekli pred vhod trgovine? Ne, to ni moglo biti res, verjetno se je zmotila. Ob tej uri je njen prijatelj že ure in ure mirno počival v svojem kraterju, ki ga je rezerviral na Luni. »Greš lahko hitreje, Raquel?« ji je z zadržano jezo rekel oče in jo potegnil za roko. »Ne glej tako teh ljudi, morda jim to ne bo všeč.« Raquel je nadaljevala pot, a občasno je še vedno pogledala proti vhodu v trgovino. Hotela je videti, ali se bo tisti moški ponovno dvignil, vendar se to ni zgodilo. In še preden je dokončno obrnila glavo, je deklica opazila svetleč napis nad trgovino: Ime ji je ušlo iz glave šele, ko jo je končno premagal sen. Skywalkerjeva vrnitev Ko se je Raquel v ponedeljek zjutraj zbudila, je stekla k oknu, da bi preverila, ali je Skywalker na svojem običajnem mestu. Da, res je bil tam. Kot vedno je stal ob vhodu v veleblagovnico. Deklica ga je nekaj časa opazovala. Potem se je nevidni mož obrnil, pogledal proti njeni hiši in jo poiskal s pogledom. Ko jo je zagledal, se ji je nasmehnil in ji kot vedno pomahal v pozdrav. Pomahala mu je nazaj in mu pomignila, da bo prišla dol takoj, ko bo lahko. Kmalu je našla priložnost, da ji je to tudi uspelo. Mama je hotela zajtrkovati ob branju časopisa in deklica se je ponudila, da gre v kiosk ponj. Ko je bila na ulici, je hitro stekla po časopis, potem pa se napotila pred vrata veleblagovnice. Ko jo je zagledal, je zvezdni človek zapustil svoje stalno mesto in sedel na kamnite stopnice. Raquel je sedla poleg njega. »Kako si? Si danes dobro spala?« jo je vprašal Skywalker. A deklica je njegova vprašanja preslišala. Imela je le malo časa in hotela je slišati odgovor na eno vprašanje. Bilo je tako neposredno, da je njenega prijatelja zmedlo: »Si v soboto ponoči skupaj z drugimi ljudmi spal pred vhodom v neko trgovino?« »Spal pred trgovino? Skupaj z drugimi ljudmi?« Ko je Skywalker ponovil vprašanje, se je na njegovem obrazu pokazalo začudenje. »Saj veš, da je to nemogoče. V tem času jaz spim na Luni, skupaj z drugimi raziskovalci. Se ne spomniš, da sem ti to povedal že pred časom?« Raquel ni odgovorila, čeprav njene notranjosti prijateljeve besede niso prepričale. Nekaj časa je molčal, potem pa ji je nevidni mož rekel: »Nekaj ti moram povedati. In ne vem, če ti bo všeč.« »Kaj pa?« je skoraj neslišno vprašala deklica. »Moje poslanstvo na Zemlji je končano. Ravno včeraj, ko sem prispel na Luno, sem dobil visoki obisk s svojega planeta. Sporočil mi je odločitev Znanstvenega komiteja: čim prej se moram vrniti in napisati poročilo o vsem, kar sem odkril o ljudeh.« Ker se Raquel še vedno ni zganila, pač pa je molčala, je dodal: »Odločil sem se, da bom pisal tudi o tebi, veš? Tvoje poročilo bo najobsežnejše. In tudi najboljše.« »Kdaj pa boš odšel?« je končno le uspela vprašati deklica, ko je premagala nemir, ki se je polastil. »Danes ponoči. Nocoj bom odšel na Luno in se ne bom več vrnil. Morda bom tam preživel nekaj dni in počival, preden se dokončno vrnem na svoj planet.« Skywalkerjev izraz je bil vesel, kot bi hotel premagati žalost, ki se je zrcalila na Raquelinem licu. Ker je deklica še vedno molčala, je moški vstal in dodal: »Danes moraš priti v moje skrivališče. Saj veš, v Mačjo hišo. Zate imam poslovilno darilo.« »Darilo? Zame?« »Seveda, zate. Že nekaj dni ga hranim, a ti ga nisem hotel dati prej. Zato moraš danes res priti!« Zadnje besede ji je rekel že s svojega običajnega mesta. Raquel je razumela, da hoče biti Skywalker sam, saj mora dokončati svojo raziskavo, ker je bil to njegov zadnji delovni dan. Zato je tudi sama vstala in stekla domov. Morala je premisliti, kako se bo izmuznila od doma in v času kosila prišla v Mačjo hišo. Čas slovesa To ni bilo težko. Ker je rekla, da je zelo lačna, je Raquel uspela mamo prepričati, da je kosilo pripravila prej kot običajno. Kosili sta sami, saj se bo oče iz službe vrnil pozneje kot sicer. Ko sta pojedli, je rekla, da se je dogovorila z Lauro, deklico, ki je živela dve nadstropji više, da se gresta igrat na dvorišče. Tako so rekli ograjenemu prostoru za hišo, kjer so se igrali otroci iz bloka. Seveda je bila to o Lauri laž, a Raquel ni našla boljšega izgovora, da bi lahko odšla ven, in upala je, da mama tega ne bo odkrila. Poleg tega je nameravala takoj, ko se bo vrnila iz Mačje hiše, poiskati prijateljico, da bi njena laž postala malo manjša. Odšla je v svojo sobo in vzela pripravljeno torbo. Tiho se je spustila po stopnicah, saj ni hotela, da bi jo kdo videl, zato ni šla z dvigalom. Ko je prišla na ulico, je stekla proti vhodu Mačje hiše. Imela je dovolj časa. Če bo vse potekalo po načrtu, za njen beg ne bo izvedel nihče. Ko je vstopila v stavbo, je kmalu razločila Skywalkerja, ki je stal na koncu prostora, kot bi jo čakal. »Uspelo ti je priti!« ji je rekel. »Kako sem vesel!« »Morala sem priti, saj sem ti obljubila. Čeprav lahko ostanem le malo časa, nihče ne ve, da sem tukaj.« Raquel je stopila k prijatelju. Tokrat tam ni bilo gorilnika in zelenjavne juhe. Na tleh v bližini je ležal nahrbtnik in nekaj vrečk ter zavita odeja. Očitno je bilo, da je Skywalker vse pospravil, še preden je deklica prišla. »Potem res odhajaš? Se nikoli več ne bova videla?« »Saj sem ti rekel, da se moram vrniti na svoj planet. Nocoj bom za zmerom zapustil svet ljudi,« v očeh zvezdnega moža se je zrcalila žalost, »ne, nikoli več se ne bova videla. Zato sem ti prinesel darilo, da se boš spomnila name, ko me ne bo več tukaj.« Skywalker se je sklonil in segel v eno od vrečk ter iz nje potegnil nekaj, kar je bilo zavito v zmečkan časopisni papir. »Izvoli, to je zate. Takoj ko sem to zagledal, sem vedel, da ti bo všeč.« Raquel je vzela paket in ga previdno odvila. Darilo, ki ga je zakrival papir, je bila krogla iz prozornega stekla na leseni podlagi, ki je bila na spodnji strani razdeljena na dva dela. Krogla je bila votla, znotraj pa je bila nočna pokrajina. Zgornja stran krogle je bila kot nebesni obok temnomodre barve z velikim številom srebrnih zvezdic. Ogromna polna luna, prav tako srebrne barve, ki je bila na najvišji točki, je bila pričvrščena na tanko kovinsko držalo. Na podstavku pod njo je bila reliefna pokrajina z gorami in drevesi ter reko, ob kateri je stalo nekaj majhnih hišk. »Moraš jo postaviti pod svetilko in jo nekaj časa pustiti tam, da se napolni s svetlobo. Potem ugasneš luč in gledaš, kako se sveti v temi,« ji je pojasnil Skywalker. »Boš videla, kako presenečena boš nocoj.« »Hvala, res hvala,« je uspela reči Raquel, ki je bila ganjena. Potem je vzela torbo, ki jo je prinesla s sabo in jo ponudila prijatelju: »Tudi jaz imam darilo zate.« »Darilo? Zame?« Zvezdni mož ni mogel skriti presenečenja. »S tem si me pa res presenetila.« Skywalker je vzel torbo in iz nje potegnil čudovito morsko školjko v obliki polža, ki je do danes krasila eno od polic v dekličini sobi. »Nekega dne si mi rekel, da imate na vašem planetu reke, nimate pa morja. In da te je morje od vsega, kar si videl na Zemlji, najbolj prevzelo,« mu je pojasnila Raquel. »Zato sem ti prinesla tole školjko. Ko jo prisloniš k ušesu, se v njej slišijo morski valovi, kot bi bilo v njej vse morje. Tako se boš, ko boš spet na svojem planetu, vedno ko boš hotel, lahko spomnil morja.« Skywalker je vzel školjko in si jo za nekaj časa prislonil k ušesu, da bi se spomnil morja. Potem pa se je s solznimi očmi sklonil k deklici, da sta bila njuna obraza na enaki višini: »To je najlepše darilo, kar sem jih kdaj dobil. Zelo sem vesel, da sva se spoznala. Pogrešal te bom, ko bom spet na svoje planetu.« Raquel ni rekla nič, pač pa je le objela prijatelja. Tudi Skywalker jo je stisnil k sebi. To je bil močan in topel objem, a tudi žalosten, ker sta se oba zavedala, da se ne bosta videla nikoli več. »Zdaj pa hitro pojdi!« ji je rekel zvezdni mož in nenadoma razklenil objem. »Doma te gotovo že pogrešajo, jaz pa moram še nekaj reči urediti. Adijo!« Deklica je ponovno ovila stekleno kroglo v časopisni papir in se napotila k vratom. Od tam je še zadnjič pogledala prijatelja, ki je stal v mračni stavbi. Zatem je odprla vrata, ki so vodila na ulico in stekla domov. Skupna Luna Zvečer se je na nebu pokazala velika in okrogla Luna. Raquel, ki je slonela na oknu, ni mogla odtrgati pogleda od nje. Še nikoli doslej ni bila tako bleščeča in svetla, pa tudi ne tako blizu Zemlje. Zdelo se je, da bi se je lahko dotaknil, če bi stal na najvišjih zgradbah. »Kaj tako dolgo delaš na oknu? Še nisi videla polne lune?« ji je rekel oče in tudi sam pogledal nebesno telo, ki je osvetljevalo nebo. »Pozno je že, čas je, da greš v posteljo.« »Ti povem skrivnost, očka? A moraš mi obljubiti, da ne boš nikomur povedal.« »Nikomur? Niti mami?« »No, mami lahko poveš, če hočeš.« Ne da bi umaknila pogled od neba, je Raquel dodala: »Tam zgoraj, na mesecu, je zdaj moj prijatelj. Ime mu je Skywalker in nekaj časa je bil tukaj, med nami, kjer je raziskoval, kakšni smo prebivalci Zemlje. Nekaj dni bo ostal na Luni, potem pa bo odšel domov. Kajti živi na planetu, ki je od našega zelo oddaljen.« »Ah, punčka moja, kako bujno domišljijo imaš! Ti boš še pisateljica ali režiserka. A zdaj moraš spati, mogoče boš tudi sanjala o tem nezemljanu.« Oče jo je spremil do sobe. Pomagal ji je zlesti v posteljo, jo poljubil in ugasnil luč. Ko je Raquel ostala sama, je ponovno vstala in prižgala luč. Odšla je k omari in iz nje vzela kristalno kroglo, ki jo skrila med puloverje. Za nekaj časa jo je podržala ob nočni svetilki, nato pa ponovno ugasnila luč, kot ji je naročil Skywalker. Zgodil se je čudež. Luna in zvezde na steklenem nebu so se zasvetile in s svojo srebrno svetlobo osvetlile pokrajino v krogli. Bilo je osupljivo, veliko večji čudež, kot si je Raquel mogla predstavljati. A čudež je trajal le nekaj trenutkov, kajti sij je počasi ugašal, dokler ni tudi na nebu v krogli zavladala tema. A deklice zdaj to ni vznemirilo, saj je vedela, da lahko nebo tolikokrat osvetli, kolikokrat si bo to želela. Zato je spravila kroglo in pustila dvignjeno roleto. Iz postelje je lahko v delu uokvirjenega stekla v svojem oknu videla Luno. Zdaj je njen prijatelj že tam in počiva v svojem kraterju, potem ko je toliko dni preživel na nogah, ne da bi ga kdo opazil. Imela je posebno srečo, da je lahko z njim delila tako veliko skrivnost! Morda je v tem trenutku tudi on mislil na svojo prijateljico na Zemlji. Kdo ve, morda pa ima celo tolikšno moč, da jo lahko od daleč vidi tudi v tem trenutku, ko leži v svoji postelji. Za vsak slučaj mu je z roko poslala poljubček. In s temi mislimi je Raquel z lunino podobo v očeh zaspala. Tudi Skywalker je gledal Luno s tal, na katerih je na odeji ležal v vagonu. Glavo je naslonil na nahrbtnik. Rekel si je, da ima srečo, ker vagon nima strehe. Tako je lahko med potovanjem opazoval luno in zvezde na neverjetnem črnem nebu, ki je prekrivalo vse. Ob njem so spali ali z odprtimi očmi sanjali drugi, prav tako nevidni ljudje. Vsi so bili potniki brez imena večinoma temnejše polti. Potovali so na tovornem vlaku, ki je prečil neskončne ravnine. Pustil jih bo na neki neznani železniški postaji nekega oddaljenega in neznanega mesta. Marija Uršula Geršak, Barbara Pregelj V ZNAMENJU MODRE KOKOŠI Podoba mladinskih književnosti na Iberskem polotoku je danes veliko bolj pisana, kot je bila še pred štiridesetimi leti. Ob književnostih, ki nastajajo v španskem in portugalskem jeziku, je opazen vzpon manjšinskih književnosti predvsem v samostojnih avtonomnih pokrajinah Kataloniji, Galiciji in pri narodih, raztresenih po različnih avtonomnih pokrajinah, kot je na primer literatura, ki nastaja v baskovskem jeziku. Zato je metaforo o ježu, ki se je prebudil iz sna, s katero je vidni baskovski pisatelj Bernardo Atxaga označil vzpon baskovskega jezika in kulture, mogoče uporabiti tudi za postopno uveljavljanje drugih manjšinskih književnosti na Iberskem polotoku. Te so oživele predvsem s koncem diktature po smrti Francisca Franca in postopno, po sprejetju nove ustave leta 1978 preko tranzicije v španski družbi poudarile njeno večkulturnost in večjezičnost, ki so jo načrtno spregledovali vse od konca državljanske vojne. Podobno kot velja za baskovsko književnost, tudi književnost, ki nastaja v galicijskem jeziku, izhaja iz izredno bogate ustne tradicije. Pravzaprav so zapisi slednje zbrani v različnih pesmaricah (Cantigas), eni zgodnejših zapisov verzifikacije na Iberskem polotoku (prvi so iz 12. stoletja). Ob teh liričnih stvaritvah srednjeveška galicijska literatura premore še življenjepise svetnikov, zgodovinska besedila in prve (prevodne) romaneskne poskuse. Temu zgodnjemu obdobju dejavnosti sledijo tri »mračna stoletja« (séculos escuros), v katerih postane galicijski jezik manj zanimiv za literarne ustvarjalce. Literatura v galicijščini ponovno vznikne v začetku 19. stoletja s preporodom (rexurdimento), v katerem postane ključna ustvarjalka pesnica in romanopiska Rosalía de Castro (1837–1885), ki je pisala tako v galicijščini kot v kastiljščini. Tudi 20. stoletje vse do začetka državljanske vojne zaznamuje živahna literarna aktivnost različnih generacij ustvarjalcev (generacija Nós, Irmandades da Fala), med katerimi izstopata avtorja Vicente Risco in Ramón Cabanillas y Castelao. Sledi ponoven kulturni mrk v času državljanske vojne in v času diktature, ki ga pretrga ustanovitev založbe Galaxia. Ta postane v petdesetih in šestdesetih letih gonilna sila procesa povojne kulturne obnove – ob izdajanju knjig začne založba leta 1963 izdajati tudi revijo Grial, ki pokriva širše kulturno področje –, kar pripelje tudi do obuditve galicijske literature in se kaže v radikalnih pripovednih prijemih in vztrajanju pri fantastični tematiki, ki je tudi sicer značilna za Galicijo. Te značilnosti prepoznamo tudi pri mlajši generaciji »novih galicijskih pripovednikov« (nova narrativa galega), katere predstavniki so Xosé Luis Méndez Ferrín, Suso de Toro in tudi v slovenščino prevedeni Manuel Rivas. Zgodba sodobne mladinske književnosti v galicijščini se je začela pisati leta 1968, ko sta izšli knjigi Modra kokoš (A galiña azul) Carlosa Casaresa Mouriña (1941–2002), ki je tudi sam deloval v krogu založbe Galaxia in pri reviji Grial, ter z Galaxio povezano poučno besedilo Kako bogato je morje? (Com es de rica la mar? / ¿Cómo es de rico el mar? / Goazen: sardiñetara!) Xoanne Torres, prvo besedilo, ki je hkrati izšlo v treh jezikih. Ni naključje, piše Mónica Domínguez Pérez, da je povezovalni element manjšinskih iberskih literatur ravno morje, ki za osrednjo špansko pokrajino nima tolikšnega pomena kot za Katalonce, Baske in Galicijce. Besedilo zato naznanja začetek vzpona manjšinskih iberskih književnosti (Domínguez Pérez 2008: 373). Za razumevanje specifike galicijske mladinske književnosti je še pomembnejše besedilo Modra kokoš, saj jo določa preplet fantastike in resničnosti, ki je po mnenju Marilar Aleixandre, ena temeljnih značilnosti galicijske književnosti, še posebej pa mladinske književnosti tudi danes. Je mogoče modro kokoš s petimi rdečimi peresi, ki nese pisana jajca, umestiti med fantastično ali realistično literaturo? Enoznačna opredelitev se izmika. Še posebej, če vemo, da lokalne oblasti niso zadovoljne z njeno drugačnostjo, a ko jo hočejo pripadniki civilne garde odpeljati, si vsa vas nadene enake modre barve, zaradi česar je besedilo mogoče brati v kontekstu odpora proti frankizmu in v povezavi z aktualnimi družbenimi problemi, zatrtimi manjšinami in političnimi oporečniki? (Aleixandre 2010: 1). Prepletanje fantastike in resničnosti je značilno tudi za besedilo Ime mi je Skywalker (O meu nome é Skywalker, 2003) galicijskega pisatelja Agustína Fernandeza Paza, ki ga je Blanca Roig v svoji monografiji o sodobni galicijski otroški in mladinski literaturi (2008) označila za enega od šestih ključev, s katerimi je mogoče bolje razumeti galicijsko mladinsko književnost. To je tudi prvo besedilo bogate galicijske mladinske književnosti, ki je prevedeno v slovenščino. BRALEC IN PRIPOVEDOVALEC ZGODB Agustín Fernández Paz je eden najpomembnejših in najbolj priznanih pisateljev otroških in mladinskih besedil v svoji rodni Galiciji in v Španiji. V večkulturni in večnarodni Španiji piše v svojem maternem jeziku, galicijščini. Njegova dela, več kot petdeset jih je napisal, so prevedena v vse jezike, ki jih govorijo v Španiji: kastiljščino, katalonščino, baskovščino; nekatera pa so preložili tudi v druge jezike: portugalščino, bolgarščino, angleščino, arabščino, italijanščino in francoščino. Roman Ime mi je Skywalker je preveden v kastiljščino, katalonščino, korejščino in zdaj tudi v slovenščino. Za svoja dela je prejel številna priznanja in nagrade. Roman Ime mi je Skywalker je bil leta 2003 nagrajen z galicijsko nagrado O Barco de Vapor, leta 2004 je bil uvrščen na seznam belih vran, leta 2005 pa je prejel nagrado Premio Lecturas de GÁLIX. Morda naj omeniva samo še kot zanimivost, da je besedilo Pravljice iz besed (Contos por palabras) iz leta 1991 skupina strokovnjakov na prvem Kongresu o jeziku in literaturi za otroke in mladino, organiziranem leta 2010 v Santiagu de Chilu, uvrstila med enajst najpomembnejših španskih besedil otroške in mladinske literature 20. stoletja. Na pisateljevi spletni strani zasledimo, da je bilo veliko njegovih besedil večkrat ponatisnjenih in nekatera so presegla število 100.000 prodanih izvodov. To so: grozljivka in pisemski roman Zimska pisma (Cartas de Inverno), 1995, Brankinih trinajst let (Trece anos de Branca), 1994, čudovit opis trinajstletne deklice, ki je zaradi bolezni prisiljena ostati dva meseca v postelji, in Zelene vile (Fadas verdes), 1999, ki pripoveduje o prijateljstvu med osemletnim dekletcem in zeleno vilo. Agustín Fernández Paz je več kot trideset let delal kot učitelj v osnovni in srednji šoli, kjer je dobil neprecenljive izkušnje in se veliko naučil od svojih učencev: kaj jim je všeč, kako berejo, kako izražajo svoje mnenje o prebranem … Objavljati je začel šele po svojem štiridesetem letu, čeprav je pisal že prej, vendar zgodbe za didaktične namene, za uporabo pri svojem pouku. Pisanje je bilo drugotnega pomena. Na prvem mestu je bilo takrat poučevanje, saj je verjel, kot sam pravi, da lahko učitelj s poučevanjem spreminja svet (Andricaín 2013: 1). Ko je začel s poučevanjem, je odkril tudi velike avtorje otroške in mladinske literature, saj je bilo to obdobje konca diktature in so se v španščino začeli prevajati veliki evropski avtorji, ki so bili prej nepoznani. V intervjuju, po katerem povzemava večino podatkov o pisateljevem življenju, omenja Giannija Rodarija, Roalda Dahla, Ursulo Wölfel, Michaela Endeja, Astrid Lindgren in druge, ki so bili zanj pravo odkritje in so ga vodili tudi pri njegovem pisanju. Zanemarljiva pa niso niti velika imena svetovne književnosti, kot so Franz Kafka, Jules Verne in Paul Auster (Adricaín 2013: 2, 3). Agustín Fernández Paz je namreč prepričan, da moraš biti najprej bralec, če si želiš postati pisatelj (Fernández Paz 2015: 10). Nanj je vplivalo tudi ustno izročilo, ki je zelo prisotno v rodni Galiciji. V petdesetih letih, ko je bil otrok, v Galiciji še ni bilo televizije. Ljudje so se pozimi zbirali okrog železnega štedilnika, poleti pa pod zvezdnim nebom in pripovedovali zgodbe. To sem doživel in zagotavljam vam, da so bili ljudje povsem prevzeti od čarovnije, ki jo poraja književnost (Adricaín 2013: 2). In nadaljuje, da je folklora pomembna, ker odraža mite, ki so univerzalni. Prav mitska bitja so tudi njemu pomagala, da je lažje obravnaval sodobne probleme, tako v besedilih Zelene vile in V osrčju gozda (No corazón do bosque), kjer je subtilno, a z veliko humorja opisano prijateljstvo med deklico in škratom, ki pozimi noče biti sam. Pisatelj je prepričan, da vse njegove knjige skrivajo v sebi del njegovega življenja, fantazijskega in resničnega (Adricaín 2013: 6). Otroštvo brez sodobne tehnologije pa ga ni zaznamovalo, saj jo danes s pridom uporablja. Ima svojo spletno stran in osebni blog, poimenovan El Lector (Bralec), dejaven je še na Twitterju, ki se mu zdi posebej zanimiv. Agustín Fernandez Paz skuša s svojimi deli začarati in potegniti bralca v vrtinec bralnega užitka že od prvih strani dalje. Piše močne zgodbe, ki jih skuša povedati na izviren način (Adricaín 2013: 4). Temu dodaja, da če je le mogoče, naj se zgodi tisti čudež, ki ga včasih kot bralci doživimo, ko nam neka knjiga razširi obzorja življenja in sveta (2013: 4). V svojih knjigah se loteva problemov in skrbi, ki ga tudi osebno tarejo: v več besedilih, na primer v Noč požrešnih senc (Noite de voraces sombras, 2002) opisuje, kako preteklost vpliva na današnjo špansko družbo; ekološke probleme in podnebne spremembe, kapitalistično požrešnost (v besedilu Svetlobni duhovi – Fantasmas de luz, 2011), ki je tudi poklon filmski umetnosti, katere velik ljubitelj je), izgubljanje socialnih pravic, pomen ljubezni za vsakega posameznika (Ime mi je Skywalker), potrebi po borbi za pravičnejšo družbo ... (Adricaín 2013: 6) Rad pa ima tudi žanr grozljivk, kamor uvrščajo tudi njegovi besedili Črn zrak (Aire negro) o inovativnem zdravljenju ženske Laure, ki je izgubila spomin, in njegov najbolj brani roman Zimska pisma. Ideje za besedila se mu porodijo spontano in iracionalno. V enem od intervjujev je navedel primer, kako je dobil idejo za roman Zimska pisma. V lokalnem časopisu mesta Vigo, v katerem pisatelj danes, star 68 let tudi živi, je prebiral oglase za prodajo stanovanj. En se je glasil: Prodam zakleto hišo. Naj ne kličejo radovedneži in šaljivci. In domišljija je pognala svoje kolesje. Za besedilo Noč požrešnih senc je dobil navdih na otoku San Simón blizu Viga. Po koncu diktature so namreč izvedeli, da je bilo na njem koncentracijsko taborišče. In tako se je porodila zgodba o deklici Sari, ki s fotografij in drugih dokumentov spoznava zgodbo svojega strica in drugih učiteljev, ki so bili na strani republike v španski državljanski vojni in v diktaturi (Fernández Paz 2015: 12). Kot sam pravi, smo ljudje neponovljivi. Vsakdo je edinstven, imamo svoj pogled na svet, specifična čustva, doživetja, ki nas oblikujejo kot enkratna bitja, ki bodo z nami izginila. To se mi zdi čudovito in menim, da je to osnova iracionalnega vzgiba, da moram pisati in si izmišljati zgodbe, v katerih je upodobljen moj pogled na svet in življenje (Adricaín 2013: 6). Agustín Fernández Paz pa je, kot sva že poudarili, predvsem bralec. Pravi: Ljudje potrebujemo zgodbe, lačni smo besed: to je naša osnovna potreba, zapisana v našem DNK. Menim, da je treba brati, da bi lahko postali državljani, ki si znajo v demokratični družbi izoblikovati svoje lastno mnenje (Adricaín 2013: 5, 6). IME MI JE SKYWALKER Ime mi je zvezdni popotnik, torej tisti, ki hodi po nebu in je zato zemljanom neviden. In ni jih malo, hodcev po nebu. Nevidnih, ker so očem in srcu nedosegljivi, daleč stran, na drugem robu poznanega sveta. Se nas ne dotaknejo, nas ne ganejo, njihova zgodba ni naša zgodba, njihov svet, njihove zvezde in planeti ne morejo postati del našega sveta. Za nekatere je neprijetno, če jih slučajno opazimo, nekateri se ob tem počutijo nelagodno, drugi ogroženo, tretji jih obsojajo. Le redko kdo pa jim nameni prijazno besedo, trepljanje po rami, klepet. Pravzaprav so, če jih vidimo, moteči, rušijo konstelacijo sveta, kot smo si ga narisali. In Skywalker, ki vsak dan stoji pred nakupovalnim središčem, je neviden. Razen za deklico Raquel, ki je, neobremenjena z družbenimi predsodki, odprtega srca in z veliko domišljije, sposobna zvezdnega popotnika videti, navezati z njim prijateljstvo, ga objeti in mu podariti darilo. Skywalker vsak dan stoji pred veleblagovnico z napisom: »Nimam dela. Lačen sem.« (Fernández Paz 2015: 18) Raquel ne more razumeti, da ga nihče ne vidi (razen nekaj otrok), da bi si lahko pojasnila vedenje ljudi, si ustvari zgodbo, kot so počeli naši predniki, da so pojasnili naravne pojave. Verjame, da nevidni mož pred nakupovalnim središčem prihaja z drugega planeta. Ko se mu približa in ga o tem povpraša, nevidni potrdi njeno zgodbo. Pove ji, da mu je ime Skywalker in da prihaja z zelo oddaljenega planeta z nalogo preučevati ljudi na Zemlji. Tako nastane skrivno prijateljstvo med deklico in možem z drugega planeta. Raquel s svojo zgodbo Skywalkerju da obraz, ime, dom, smisel, čeprav globoko v notranjosti ve, kdo je brezimni in nevidni Skywalker, ki ji prijateljstvo nežno vrača. Drugače od matere, ki čuti sočutje do brezimnih, ki spijo in beračijo na ulici, drugače od očeta, ki ga pogled nanje razjezi, je Raquel dekletce, sposobno povrniti kanček dostojanstva in spoštovanja svojemu nevidnemu, skrivnemu prijatelju. Del otroške in mladinske literature danes na stežaj odpira vrata resničnosti, življenju vsakdanjosti, s tem pa tudi vsej zapletenosti in kontradiktornosti medčloveških odnosov in družb, v katerih živimo. Tako je ena od poglavitnih značilnosti tovrstne otroške in mladinske književnosti obravnava sodobnih tem in njihova raznovrstnost. Otrok ni treba več ščititi pred bolečino v vseh njenih oblikah (smrt, ločitev, slovo, nesposobnost komunikacije, osamljenost …), revščino, emigracijo, večkulturnostjo, vojnami. Že dolgo ni več »neprimernih« tem za bralce otroke. Obravnava psiholoških in družbenih problemov nas vodi v prepoznavanje in premišljevanje o svetu, ki nas obkroža, otrokom in odraslim kaže različne načine, kako se z njimi soočiti. Zato to ni več književnost, namenjena zgolj mladim bralcem, učiteljem in promotorjem branja, temveč tudi vsem odraslim. Prav gotovo to velja za delo Ime mi je Skywalker. Kratki roman galicijskega pisatelja Agustína Fernándeza Paza strokovnjaki uvrščajo prav med literarna besedila, ki obravnavajo stvarnost in probleme, ki jih ta postavlja pred nas. Pisatelj nas sooči z brezdomstvom in revščino, zaradi katere mož pred nakupovalnim središčem nasproti Raqueline hiše berači. Vendar nas sooči tudi z lepoto solidarnosti, prijateljstva in človečnosti. Pripovedovalec nam zgodbo nevsiljivo pripoveduje v tretji osebi, čeprav prevladuje dialog, ki delo obarva s posebno neposrednostjo in možnostjo poistovetenja in sočutja. Morda bi lahko pripovedni način označili za tradicionalnega, vendar pripovedovalec ustvarja krhko, subtilno in zelo poetično žalostno, a hkrati čudovito igro povezanosti fantazijskosti, katere okvir je junak Vojne zvezd, Skywalker – te enkratne zgodbe, ki si jo zamislita in delita Skywalker in Raquel – in vsakodnevne krute realnosti moškega, brezdomca in berača, ki ga njuna zgodba, v kateri ima glavno vlogo, osvobodi izključenosti. Samo dvakrat pripovedovalec pusti resničnosti, da neposredno poseže v pripoved. Na začetku, z napisom, ki ga ima Skywalker, ko berači pred veleblagovnico, in na koncu, ko izvemo, da spi na ulici v središču mesta. Oba opisa sta podkrepljena z ilustracijami, ki imajo v otroški in mladinski literaturi prav poseben pomen in vlogo. Postale so samostojne pomenske enote, ki besedilo nadgrajujejo ali interpretirajo, in ne zgolj dopolnjujejo. S prepletanjem elementov fikcije in krute realnosti nam nastavi zrcalo, v katerem se lahko prepoznamo kot tisti, ki hodimo mimo in ne (nočemo videti). Brez dogmatskih, moralističnih naukov, brez didaktične note, nas preko fantastike popelje v resnični svet, oziroma ta vdira v Raquelino in Skywalkerjevo zgodbo, vdira vztrajno, z majhnimi namigi nam odkriva žalostno plat resničnosti. Namigi so kratki in posredni, kot da ne bi bili pomembni: povsem na začetku je kot vodilo zapisan stih glasbene skupine Manu Chao »V njegovih očeh se je zrcalila neskončna žalost«; med pogovorom z Raquel, Skywalkerju »huškne čez obraz grenka senca«; opis propadajoče Mačje hiše, kjer Skywalker vsak dan kosi … Z ustvarjanjem posebnega vzdušja, ko pripovedovalec prepleta fantazijo in resničnost, nam daje slutiti, kdo je Skywalker, a je bralcu prepuščeno ustvarjanje zgodbe. Odgovor namreč ni edini in edini pravilen. Roman je odprt, dopušča različne interpretacije na različnih ravneh. Čaka aktivnega bralca, ki si bo zgradil svojo zgodbo in razumevanje. Prav lovljenje ravnotežja med fantazijo in resničnostjo je ena od mojstrskih odlik tega romana. Pisatelj v intervjuju za fundacijo Cuatrogatos (Adricaín 2013: 3) pravi: Fantazija in resničnost sta kontinuum. Na srečo v književnosti brez težav sobivata. Najraje pripovedujem tako, da si izmislim zgodbe, ki se dogajajo v realnem kontekstu, vanje pa tako ali drugače poseže kateri od fantazijskih elementov. Prav ta prisotnost nerazložljivega mi, paradoksalno, služi za to, da razširim meje in lahko pristneje govorim o stvarnosti. Delo nedvomno odpira in se dotika tudi številnih drugih tem in vrednot. Poudarja pomen družine, varnosti, ki ji postavi nasproti zunanji svet, vendar ta nikakor ni slab, treba ga je le spoznati, zagotovo pa ni trden in nespremenljiv. Raquel je dovolj odprta in radovedna, da si ta svet želi spoznati. Dejansko tudi je tako, postopoma otroci spoznavajo zunanje svetove, odstirajo tančice skrivnosti, da bodo lahko nekoč povsem zakorakali v to našo resničnost. Zdi se, da je berač tujec, kar nam pripovedovalec zopet sporoča le z na videz nepomembnimi namigi. Osrednja tema tega dela je nedvomno prijateljstvo, nedolžno, skrivno prijateljstvo, ki premaga vse ovire in predsodke. Skywalker, zvezdni popotnik, na koncu romana odpotuje naprej. Ko potuje v vagonu z drugimi nevidnimi ljudmi, si ogleduje lune in zvezde, vendar se te nahajajo na »neverjetnem črnem nebu, ki je prekrivalo vse« (glej stran 73). Skywalkerja ni več. Ostali so le nevidni, ki jih bo tovorni vlak »pustil na neki neznani železniški postaji nekega oddaljenega in neznanega mesta.« (glej stran 73). Morda našega. Jih bomo videli? LITERATURA: Agustín Fernández Paz. Entrevista (2015). Dostopno na: http://agustinfernandezpaz.eu/es/ (ogledano 15. 10. 2015). Marilar ALEIXANDRE (2010). La estirpe de la gallina azul. La literatura infantil y juvenil gallega en el cambio del siglo. Bookbird št. 1, 1-5. Sergio ANDRICAÍN; Antonio Orlando RODRÍGUEZ (2013). Entrevista con Agustín Fernández Paz: “La realidad y la fantasía son un continuo”. Fundación Cuatrogatos. Dostopno na: http://www.cuatrogatos.org/show.php?item=621 (ogledano 15. 10. 2015) Teresa COLOMER. Últimos años de la literatura infantil y juvenil. CLIJ. Barcelona, nº 26, 1991. Monica DOMÍNGUEZ PÉREZ (2008). Las traducciones de literatura infantil y juvenil en el interior de la comunidad interliteraria especifica española (1940-1980). Santiago de Compostela: Universidade. Agustín FERNÁNDEZ PAZ (2015). Ime mi je Skywalker. Medvode: Malinc. Blanca-Ana ROIG RECHOU (2008). La Literatura Infantil y Juvenil gallega en el siglo XXI. Seis llaves para «entenderla mejor». Madrid: Asociación Española de Amigos del Libro Infantil y Juvenil; Santiago de Compostela: Xunta de Galicia (Dirección Xeral de Creación e Difusión Cultural. Consellería de Cultura e Deporte). O prevajalki Barbari Pregelj Barbara Pregelj ob znanstvenem in pedagoškem delu že dobro poldrugo desetletje deluje kot posrednica med slovenskim, španskim in hispanoameriškim kulturnim prostorom. V slovenščino je prevedla več španskih in latinskoameriških avtorjev, v španščino pa nekaj najboljših slovenskih piscev in esejistov. V zadnjih letih si predvsem prizadeva, da bi z virusom španskogovorečih mladinskih avtorjev okužila čim več mladih slovenskih bralk in bralcev. O ilustratorju Miha Hančič Miha Hančič (1986), ki se podpisuje z miha ha, je stripovski avtor in ilustrator mlajše generacije. Njegovo delo zajema tako avtorski strip (Milda, Stripburger) in ilustracijo kot tudi knjižno ilustracijo in stripe, ki jih ustvarja po tujih scenarijih za otroški reviji Ciciban in Galeb (Ko-ko-Krišna in Dobroduhci). Miha ha svojo likovno pripoved gradi predvsem na (črno-beli) risbi; bolj kot z barvami pripoveduje s svetlobo. Njegov likovni jezik je blag, izpisan z zabrisanimi linijami in poln mehke sivine. Pripoveduje šepetaje, z veliko premolki beline. V avtorskih delih ljubeče ustvarja mogočna mitološka bitja, ki pa so tako krhka in občutljiva, da lahko preživijo le v čarobnem gozdu, narisanem posebej zanje. Poleg nežnosti njegovo delo odlikuje tudi nevsiljiv, nagajiv in tih humor. Avtor ima pretanjen posluh za jezik. Tako nam včasih postreže z izvirno vizualno metaforo, spet drugič pa z likovnostjo izpostavi pogosto prezrte pomene besed. V nasprotju z zračnimi črno-belimi (avtorskimi) ilustracijami, zna miha ha v stripih zgodbo zgostiti. Na omejenem prostoru mu uspe z malo sredstvi napisati pravi mali roman. Ta njegova spretnost se odraža tudi v knjižni ilustraciji, kjer z rabo vsakdanjih predmetov in značilnih situacij ter gest poustvarja pristno vzdušje. Njegove narisane zgodbe – tudi tiste, ki ostajajo izven kadra – občutimo s telesom: včasih prikličejo droben nasmeh, drugič ganejo do solz. Agustín Fernández Paz Ime mi je Skywalker Ilustracije in oblikovanje naslovnice: Miha Hančič Naslov izvirnika: O menu nome é Skywalker Slovenski prevod besedila je bil opravljen z dovoljenjem Agustína Fernándeza Paza Vse pravice pridržane © Agustín Fernández Paz Za slovensko izdajo 2015 Založba Malinc Prevedla in uredila: Barbara Pregelj Izdala in založila: Založba Malinc, Medvode, 2017 Za založbo: Aleš Cigale Oblikoval in tehnično uredil: Aleš Cigale Lektorirala: Andreja Kalc 1. elektronska izdaja www.biblos.si Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v katerem koli obsegu, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki v okviru določil Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah. Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=291090432 ISBN 978-961-6886-39-0 (epub)