OMLADINA GLASILO NARODNO-RADIKALNEGA DIJAŠTVA □ i. B.: NAŠA STAREJŠINSKA ORGANIZACIJA □ Vekoslav kisovec: V PARIZ! □ SHOD NAPRED. SLOVANSKEGA DIJAŠTVA V PRAGI 24.-30. JUNIJA 1908 (dalje) □ □ V. REDNI OBČNI ZBOR „PRO-SVETE“ □ JANKO MAČKOVŠEK: PAR ŠTEVILK S KOROŠKE NARODNOSTNE MEJE □ LISTEK □ PONATIS DOVOLJEN LE Z NAVEDBO VIRA □ IZHAJA VSAK MESEC □ STANE LETNE 4 KRONE; ZA DIJAKE 2 KRONI; POSAMEZNA ŠTEVILKA 40 VIN. □ □ DOPISI NAJ SE BLAGOVOLE POŠILJATI UREDNIŠTVU NAJKASNEJE DO 20. VSAKEGA MESECA V LJUBLJANO NA BREG ŠT. 12 □ LE FRANKOVANA PISMA SE SPREJEMAJO □ UPRAVNIŠTVO JE V TISKARNI J. BLASNIKA NASLEDNIKOV V LJUBLJANI, BREG ŠT. 12 □ □ REKLAMACIJE SO POŠTNINE PROSTE, ČE IMAJO NA NASLOVNI STRANI PRISTAVEK »REKLAMACIJA" IN ČE SO ODPRTE □ □ ZARADI REDNEGA POŠILJANJA JE NATANKO NAZNANITI NASLOV IN BIVALIŠČE TER VSAKO 1Z-PREMEMBO BIVALIŠČA □ □ OBLASTEM ODGOVOREN MIHAEL ROŽANEC □ IZDAJA EKSEKUTIVA NARODNO-RADIKALNEGA DIJAŠTVA □ TISK J. BLASNIKA NASLEDNIKOV □ □ □ □ □ □ □ ŠTEV. 6. LJUBLJANA, KIMAVEC LETO V. 1908 RAZNO. . r? '-'V k*- Cf c’ s .(K,4? ,/ Tovariši srednješolci! Ne kupiijto nemških dijaških koledarjev! Naročajte si pri našem upravništvu »Dijaški almanah za leto 1908/09“, ki izide tekom septembra z novo krasno vsebino! Razstava »Otrok«. — »Splošno slovensko žensko društvo" je otvorilo 8. septembra v ljubljanskem »Narodnem domu" krasno sestavljeno razstavo, katere namen je pokazati vse, kar so storile znanost, umetnost, literatura in obrt, kar so storila razna društva za vzgojo in oskrbovanje otrok, v prvi vrsti na Slovenskem, pa tudi drugod. Kdorkoli se mudi v septembru v Ljubljani, naj ne zamudi, ogledati si te vzorne prireditve slovenskega ženstva. Shod slovanskega učiteljstva v Pragi. Mesec avgust 1908 pomenja za slovansko napredno učiteljstvo v Avstriji prvi oficijelni in odločni korak na polju vseslovanskega učiteljskega kulturnega dela. Na zunaj in znotraj je bila ta manifestacija pijonirjev ljudske prosvete dokaz o resnosti, vstrajnosti in globokosti učiteljskega dela. V bodoče bo to delo organizirano: osnovala se je zveza slovanskega učiteljstva v Avstriji, ki mora postati važen faktor v kulturnem razvoju slovanstva. Profesor Drtina je v svojem krasnem govoru povdarjal, da naj bo nova »Zveza" mogočna zaščitnica prave narodne vzgoje, deluje naj z vsemi silami za narodno avtonomijo predvsem na šolskem polju, brani naj trdno in dosledno svobodo Šole. Naj postane »Zveza slovanskih učiteljev" v duhu Komenskega in Havlička vzgojiteljica duha slovanske mladine. VIII. kongres slovanskih časnikarjev se je vršil 8. in 9. septembra v Ljubljani, ob navzočnosti mnogoštevilnih delegatov časopisja vseh slovanskih narodov. Na kongresu so predavali: dr. Anton Hajn: Današnje stanje reforme tiskovnega zakona; Prokop Gregr: O slovanskem tiskovnem uradu; Aleksander Borzenko: Vseslovanska bibliografija; Josip Kum mer: O slovanskem tipografičnem slovniku in A. S ta ho vi č: O vseslovanskem tiskovnem organu. Po kongresu so posetili slovanski gostje Postojno in Trst. V jugoslovanski delegaciji praškega vseslovanskega shoda je stavil tov. dr. Bogumil Vošnjak sledečo rezolucijo, ki se je dan pozneje soglasno sprejela v plenumu in se glasi: »Vseslovanski shod v Pragi smatra centralizacijo ljudske prosvete med slovanskimi narodi za neobhodno potrebno v svrho kulturnega razvoja. Predpogoj take centralizacije je, da ima vsak slovanski narod prosvetno organizacijo po vzorcu češkega »Svdz osvčtov^", ker le na tak način je mogoče ustvariti centralno zvezo. Edna poglavitnejših nalog take centralne zveze bi bila sestavljati katalog za ljudsko prosveto primernih poučnoznanstvenih spisov vseh slovanskih literatur in omogočiti prevode takih poučnoznanstvenih knjig v druge slovanske jezike, predvsem vse manjših slovanskih narodov." Smelo smemo trditi, da bode naše ljudsko knjižništvo imelo le tedaj svojo pravo podlago in življenske pogoje za pravo prospevanje, ko bod ljudskim knjižnicam na razpolago tudi dobra poučna dela, kakoršna manjka sedaj Slovencem skoraj popolnoma. In vendar leži pri drugih slovansk narodih v tem oziru za nas vse polno nedvignjenih zakladov. I. pokrajinski zbor hrvatskega naprednega dljaStva iz Slavonije v Brodu na Savi. Organiziranje klerikalnega dijaštva na Hrvatskem je rodilo NAŠA STAREJŠINSKA ORGANIZACIJA. Iz bogsigavedi koliko vzrokov, seveda važnih in tehtnih, ima slovenski inteligent nelepo in za razvoj našega narodnega življenja škodljivo navado, da pretrga, kakor hitro zapusti akademična tla in se za stalno poda v domovino, skoro vse stike s svojimi bivšimi mlajšimi tovariši na vseučilišču in prav velikokrat se tudi zgodi, da pozabi na vse one ideje in načrte, za katere se je navduševal kot akademik. Mladostne sanjarije, za katere sedaj ni več časa! Le pozno na večer, ko mu je rujno vince v zaduhli gostilniški sobi vlilo zopet nekaj mladeniškega življenja v žile, se zopet spominja lepih akademičnih let, jih želi nazaj in navdušeno hvali svoje nekdanje dijaško delovanje. Ampak drugo jutro, ko prinese pismonoša poziv od akad. društva, katerega član je bil nekdaj, naj pristopi s par kronicami iznova društvu kot starejšina, ali ko dobi vabilo, naj se udeleži in s svojim svetom pripomore temu ali onemu dijaškemu zborovanju, tedaj prevlada zopet proza življenja in vsi pozivi, vsa vabila mladega akad. naraščaja romajo v koš. Čemu treba teh izdatkov, ko je drugih na stotine ... če smo mi lahko sami zborovali, zakaj bi sedanji ne mogli itd. Skratka, slovenska napredna inteligenca dosedaj še ni čutila potrebe tesnejših stikov med mladimi in starimi; zato pa so oni, ki stojijo sedaj v prvih bojnih vrstah, osamljeni brez sobojevnikov, katerih si niso znali vzgojiti,'a mladina je brez pravih požrtvovalnih prijateljev in svetovalcev, ker jih ni mogla pridobiti. Da je to za razvoj mišljenja in kontinuiteto idej nevarno, da pelje to v desorganizacijo in nas privede tako daleč, da bo hodil vsak naprednjak svoja posebna pota, je jasno. Da pa pomenja to pogin napredne misli na Slovenskem, tudi ni treba še posebej povdarjati. V svesti si tega, je pozvalo narodno-radikalno dijaštvo na celjskem shodu svoje starejšine, naj zamašijo to vrzel med starimi in mladimi, naj osnujejo svojo starejšinsko organizacijo, ki naj veže akademični naraščaj s starejšo inteligenco in odpravi vse one napake, ki smo jih že zgoraj omenili. Naj sledi par misli o pomenu in nalogah naše starejšinske organizacije. Pri nas na Slovenskem je dosti krajev, ki so prava poguba za mladega idealov polnega inteligenta. Na vseučilišču si je osnoval tako lep načrt za svoje bodoče socijalno delovanje med našim narodom, po dovršenih študijah pa pride kot sodni, odvetniški ali notarski uradnik-začetnik v tak od boga pozabljeni kraj, kjer ne dobi nobene sorodne duše, kjer so edina izobraževalna sredstva dnevni časopisi, edina zabava popivanje 6 in kvartanje po zaduhlih gostilniških sobah. Vsi, ki so zašli v te kraje, so se že popolnoma prilagodili tem razmeram, vsak poskus drugačnega življenja zavrnejo z zaničevanjem. Kaj pomaga v takem kraju mlademu idealnemu inteligentu njegov lepi načrt, njegova delaželjnost in energija. Nihče se za njegova prizadevanja ne zmeni, vse ga smatra za nekaj povse tujega. Brez vsake opore in v s p o d b u d e poskuša še nekaj časa, potem pa polagoma omaga, in ni več dolgo in tudi on se je vsled pritiska razmer popolnoma prilagodil filisterskemu življenju svoje okolice. Za te naše tovariše je najbolj potrebna nova starejšinska organizacija, katere namen bodi, zbirati, vspodbujati, izobraževati in duševno podpirati vse bivše člane naših organizacij, pa tudi ostalih sorodnih elementov ne odklanjati. Izvajanje našega program a v 2i vi j en j u bodi geslo novi organizaciji. Precej mladih ljudi je že izšlo iz naših organizacij, toda kje so, kje se pozna njihovo delovanje, ali naj tudi oni zapadejo tradicijonelni letargiji in brezdelju? Danes nas ni nič, ker nismo organizirani, ker smo razkropljeni. Delo posameznika se skoraj nikjer ne pozna, ker ni organizirano, in marsikateri naših tovarišev je že postal žrtev zgoraj opisanih razmer, ker ni imel nikjer opore, nikjer vspodbude. Torej tu treba najprej zastaviti. Prirejati se morajo starejši n ski sestanki, skupni in lokalni, poučnega in zabavnega značaja, na katerih naj se razpravlja o dnevnih in teoretskih splošnih vprašanjih. Poskus v Ljubljani se je lansko leto prav dobro obnesel. Ti sestanki naj dajejo tudi smer našemu socijalnemu delovanju in naj vstvarijo iz njega nekaj enotnega. Starejšine v oddaljenih krajih potrebujejo tudi raznih izobraževalnih sredstev, knjig, revij, strokovnih časopisov itd. Tudi to je polje za novo starejšinsko organizacijo. Po prejšnjem pa bodi starejšinska organizacija tudi vez med starimi in mladimi. Akademična mladina potrebuje in si tudi želi duševne in gmotne opore. Dosedaj se naša napredna inteligenca ni kdovekaj brigala za razne dijaške pokrete. Koliko pa je prišlo starejše inteligence na naše shode, kjer bi najlažje svetovali in podpirali? Par izjem, ostali so zrli na celo stvar kot na kako otročarijo in sodili potem z visokega stolca in obsojali. (Klerikalci cenijo drugače stike med starejšimi in mlajšimi. Glej razne socijalne kurze pri sv. Joštu, v Ljubljani itd.) Če bi prišla starejša inteligenca ob takih prilikah skupaj z mladimi, bi na eni strani dala mladim navdušenim ljudem nekaj nasvetov iz svojih skušenj, na drugi bi pa sama jako veliko pridobila, ker bi spoznala mišljenje nove generacije in se med njo pomladila in poživila. Prepad, ki zija danes med mlajšo in starejšo inteligenco, bi polagoma popolnoma izginil in bi bil poslej nemogoč. Zanimanje starejših za akademična društva bi bilo tudi v veliko vspodbudo mlajšim, ki bi se gotovo z veliko večjo vnemo oklenili svojih akademičnih društev, ko bi videli, da imajo somišljenikov in podpornikov med starejšimi. Poleg moralne opore pa si žele naša akademična društva tudi gmotne. Kako je gmotno stanje vseh naših akad.društev,mi ni treba posebej razpravljati. Omenim le, da je prišlo že tako daleč, da se je bati, da bodo prisiljena v kratkem času ustaviti oz. reducirati svoje delovanje, če ne dobe skorajšnje denarne podpore. Stroški za stanovanje (vse prej kot razkošno), snaženje, razsvetljavo itd. so se tako pomnožili, da ne ostaja za izobraževalna sredstva skoraj vinarja kljub temu, da mora vsak član prispevati mesečno za dijaka skrajno visoke doneske. Naši denarni zavodi pa mečejo zadnja leta vstrajno in dosledno vse prošnje akad. društev za podpore v koš. Prejšnja leta, ko so bila akad. društva zgolj torišča zabave in sabljanja, so dobivala znatne podpore, sedaj pa, ko hočejo delovati med narodom, sedaj je niso seveda več potrebna. Dolžnost nove starejšinske organizacije bo zato, podpirati tudi gmotno naša a k a d. d r u š t va, da ne propadejo. Posnemajmo v tem pogledu klerikalce, ki žrtvujejo za svoja akad. drnštva vsako leto lepe stotake. Če hočemo dobrega in požrtvovalnega naraščaja, potem nam ne more biti vseeno, ali naj delujejo naša akad. društva, ali propadajo in spijo. Tudi za posameznika-dijaka stori nova organizacija lahko marsikaj. Preskrbi mu lahko kako podporo, dobi kako službo in svetuje po dovršenih študijah, kam naj se obrne. Naj končam! Hotel sem povedati le par misli, nikakor našteti vseh nalog nove organizacije, ki bo zavzemala, če bo izpolnjevala svoje naloge, jako važno mesto v napredni slov. generaciji. <§£>• VEKOSLAV KISOVEC: V PARIZ! Velik korak more že zaznamovati slovensko dijaštvo, da je začelo opuščati nemško-nacijonalne univerze ter da v večjem številu pohaja na gostoljubno slovansko vseučilišče v Pragi, kjer ima slovenski dijak priliko, spoznati veličino slovanske kulture in začne v resnici spoštovati svojo materno govorico, slovansko umetnost in znanost. To je velepomemben faktor v našem življenju, katerega blagodejne posledice čutimo že danes v naši domovini. Prebivanje izven domovine med slovanskim narodom nam je doneslo naravnost novih smerij v našem narodnem delu. Tujina, napredek tujih narodov mora biti vzgled tudi naši slovenski omladini, kateri je pred vsem na srcu, da koristi nekoč svojemu dragemu domovju, kajti ravno tujina proža novih snovij in odkriva nova pota, kako povzdigniti domači kulturni nivo in odpomoči posameznim nedostatkom. Zatorej, slovensko dijaštvo, v tujino! Naslednjih vrstic namen je pred vsem opozoriti slovenske dijake na študije na Francoskem, glavno tedaj v Parizu. Naj ne omenjam velikanskega pomena, katerega more imeti največje kulturno in prvo svetovnih mest na slovenskega dijaka, kakšen vpliv in kakšne utise mu napravi to ogromno, umetniško in znanstveno mesto, kamor se steka vesoljni svet in ki ima vodilno mesto v kulturnem napredku. Tudi 6* bi bilo odveč govoriti tu o krasoti mesta in njega zanimivostih, katere očarujejo vsakega tujca. Ker govorimo predvsem o dijaštvu, tedaj bodi omenjeno, da pohaja na tisoče in tisoče tujcev pariške visoke šole, da je samo izmed Jugoslovanov Bolgarov in Srbov nad 300 v Parizu, dočim jih znatno število študira v Genevi, Lausanni, dalje v Nemčiji in na Angleškem. Tudi Hrvatov je v Parizu precejšnje število. Edino Slovencev tam ni! Ako bi tam naštel 5 slovenskih dijakov, bi bila to že nekaka posebnost, navadno se tam sreča po enega (kakor letos) ali pa celo nobenega. Kje je tedaj vzrok, da ravno mi Slovenci, ki vsled enostranske nemške izobrazbe posebno potrebujemo širšega svetovnega obzorja, ker zavzemamo kulturno najbolj izpostavljeno stališče, da tedaj ravno mi tako malo študiramo v tujini, posebno v Parizu, kamor hite, poleg lisočev Poljakov in Rusov, stotine Čehov, Bolgarov in Srbov, poleg znatnega števila Hrvatov vsi narodi celega sveta, da se tam, v kulturnem središču samem, seznanijo z najnovejšimi pojavi duševnega in socijalnega napredka. Prva krivda je tu seveda, da je slovenski dijak reven, druga pa je brezbrižnost ter deloma nezaupljivost in neodločnost. Tudi ni naše dijaštvo zadostno informirano o študijah v tujih mestih. Zato si štejemo v dolžnost, podati svojim kolegom vsaj nekoliko praktičnih nasvetov glede študij v Parizu. I. Francoščina. Prvo seveda, kar dela največ preglavic onemu, ki bi rad šel v Pariz, je • nepoznanje jezika. Ker ne znam govoriti francoski, si misli vsakdo, tedaj ne morem iti v Pariz. To je čisto napačno in naravnost neopravičeno mnenje. Res je dobro, ako že znaš dobro francoski, kadar prideš v Pariz; toda zadostuje tudi popolnoma samo elementarno znanje francoskega jezika, to je poznanje glavnega ustroja gramatike brez posebnega praktičnega znanja. Pridnemu dijaku zadostuje prvi mesec bivanja v Parizu, da se privadi jeziku in da more drugi mesec že slediti predavanjem. Tako imajo naši absolventi realk popolnoma zadostno jezikovno podlago, da se morejo podati na francoske šole; gimnazijcem pa je treba le dvomesečne privatne teoretične izobrazbe — prakso dobe že na učilišču samem. Sicer se pa za vsak slučaj lahko tudi obrneš v prvi sili na hotele, kjer se govori tudi nemško, češko itd. Popolni seznam se dobi v vsakem kažipotu. Priporočati je posebno: Baedeker: Pariš in sicer francosko izdajo, ki služi obenem tudi kot prva praktična šola. II. Materljelne okolnosti. Drugo vprašanje, ki pride posebno v poštev, so pa denarne okolnosti in vsakdanja življenjska vprašanja, katera si dijak ne more doma sam zadostno objasniti. V enem slučaju utegne biti prevelik optimist, v drugem pa prehud pesimist, kar je seveda posledica netočnih informacij in raznih predsodkov. Zato hočemo tu podati kolikor mogoče točne odgovore na podobna vprašanja. 1. Vožnja iz Ljubljane v Pariz traja približno 30 ur in velja okroglo 65 kron. 2. Stanovanje. Stanuje se v Parizu večinoma v hotelih in le prav malo v privatnih hišah. Stanovanje je iskati le v Quartier latin (5. in deloma 6. okraj), torej blizu šol, kjer je vse polno jako čednih in nedragih hotelov. Mesečna soba stane 25 — 40 frankov, posteljno perilo vračunjeno; postrežba 2—5 fr. Toaletno perilo, katero oskrbuje navadno hotel, je primeroma drago in se mora računati na mesec s 4—6 fr. 3. Hrana. Obeduje in večerja se navadno v restavrantih, katerih je vse polno v obližju Sorbone. Obed oziroma večerja stane 0-80—1'50 fr., ter je jako ukusna, bogata in našemu hranjenju popolnoma primerna. V hotelu bi se izplačalo vzeti hrano morda samo prvi mesec radi konverzacije. Zajutrek vzeti doma se ne izplača, ker je navadno jako drag (60 centimov na dan) in je bolje izpiti rano kavo v navadnih iztočili a 10—15 cent. Kar se tedaj denarja tiče, ni tako neznozno, posebno pozneje, ko se človek nekoliko bolje spozna. Kdor more n. pr. shajati v Pragi s 60 K, temu zadostuje za Pariz 100 fr. Seveda kdor pa ne gre v Pariz samo da bi tam pilharil, ampak da si tudi kaj ogleda in privošči, mora povprečno računati po 150 fr. mesečno. 111. Študije. Kar se tiče francoskih visokih šol, je treba omenjati, da je šolstvo popolnoma decentralizirano in da obstoja torej veliko število visokih šol, izmed katerih naj omenjamo le najpripravnejše: Izmed fakult: 1. Faculte de Droit. (Pravniška fakulta.) Trimestralna kolegnina znaša 30 fr., knjižnični prispevek 250 fr. in imatrikulacija 20 fr. 2. Faculte des Lettres. Filozofska in filologična fakulta je kakor pravniška jako znamenita. Vpisati se more tudi nefilozof. 3. Faculte des Sciences. (Matematična in naravoslovna fakulta.) Pogoji pri vseh fakultah so približno enaki. Ostale visoke šole: 4. Col lege de France. (Svobodna univerza.) Predavanja so javna, brezplačna in strogo strokovna. Program je jako bogat. 5. Ecole pratique des Hautes Etude s. Brezplačno. Predavanja so zgodovinske, slovstvene, znanstvene in verske vsebine. 6. Coli ege libre des Sciences Sociale s. (Svobodna šola.) Vpisnina 10 fr. Predavanja so jako zanimiva, razpravljajo se razne socijalne teorije, kakor se tudi predava o vseh važnejših socijalnih vprašanjih. 7. Ecole des Hautes Etudes Sociale s. (Svobodna šola.) Vpisnina 25 fr. na leto. Program je jako bogat, posebno ker so združene tu štiri samostojne visoke šole: Ecole Morale, Ecole Sociale, Ecole d’Art in Ecole de Journalisme. 8. Ecole libre des Sciences Politiques. (Svobodna šola.) Kolegnina 300 fr. za redne slušatelje. 9. Ecole des Langu e s Orientales Vivantes. Mogoče je biti le izvanreden slušatelj. Šolnina 50 fr. za trimester. Zraven obstoja še trgovska sekcija. t 10. Ecole superieure d’ Agriculture Coloniale. Popolnoma praktična gospodarska šola v okolici Pariza. (Nogent-sur-Marne.) Študij traja eno leto. 200 fr. za izvanredne slušatelje. 11. Ecole nationale et speciale des Beaux-Arts. (Umetniška šola.) Šolnine ni. Šola je razdeljena na tri sekcije: Section de peinture, Section de sculpture in Section d’ architecture. 12. Conservatoire nationale des Arts et des Metiers. (Umetniško-strokovna in znanstvena šola.) Brezplačno. 13. Conservatoire nationale de Musique et de D e c 1 a -m a t i o n. Brezplačno. Tujci morajo imeti dovoljenje od francoskega ministrstva, ki ga ni težko dobiti. 14. Ecole superieure du Commerce. Vzprejem le potom izpita. 15. Ecole des Hautes Etudes c o m m e rci al e s. Pristop imajo brez izpita samo absolventi trgovskih oziroma deloma tudi drugih visokih šol. Namen šole je dati najvišjo tehnično trgovsko naobrazbo. 16. Ecole Pigier. Ker so omenjene trgovske šole jako težko pristopne bodisi že radi visoke šolnine ali pa ker se že zahteva popolno znanje francoščine pri vsprejemnem izpitu, je nasvetovati našim dijakom to popolnoma privatno, toda od države subvencionirano trgovsko šolo, ki je nastanjena v rue Rivoli. Enkratna šolnina in vpisnina znaša 300 fr. V šoli se more ostati, dokler se je ne konča, ne da bi moral še posebej plačevati. Z ozirom na dijakovo predznanje traja študij od 2—5 ali pa več mesecev. Absolventi imajo pristop k raznim francoskim bankam. Poleg teh najprikladnejših šol je še cela vrsta visokih učilišč, ki so specijalizirana na posebne znanstvene stroke. Vsi kurzi se prično večinoma v prvi polovici novembra. Listine, ki se rabijo na fakultetah pri vpisnini, morajo biti prestavljene na francosko. Potrebne prestave, ki bi se eventuelno zahtevale na šolah, se preskrbe pri poslaništvu. IV. Počitniški kurzi. Posebno za one dijake, ki se hočejo hitro priučiti francoščine, a ne razpolagajo s časom, ter hočejo dobiti spričevalo sposobnosti iz francoskega jezika, slovstva in zgodovine, so prirejeni posebni počitniški kurzi. Omenimo naj le nekatere: 1. Alliance Frangaise v Parizu. Šolnina od 25—50 fr. za en tečaj. 2. Vseučiliški kurzi predvsem v mestih:Bordeaux,Dijon, Gren,oble, Lyon, Nancy etc. Študijska doba traja navadno od julija do septembra v dveh tečajih. V. Knjižnice. Poleg tega, da obstoja knjižnica pri vsaki šoli, naj omenimo še nekatere krasno urejene in bogate biblioteke v Parizu: 1. Bibliotheque Sainte-Genevieve. 2. BibIiotheque Nationale. Največja svetovna knjižnica; vstop dovoljen s priporočilom poslaništva. 3. Bibliothčque Mazarine. 4. BibliothčqueduMusee Social. VI. Društva. Edino društvo, katero bi bilo priporočati Slovencem, je: „Association Generale des Etudiants de Paris“. Pristopnina znaša začetkom leta 20, po Novem letu 12 in po Veliki noči 6 fr. Društvo ima mnogo tujih časopisov, lepe knjižnice in čitalnice ter mnogo ugodnostij pri glediščih itd. Prihodnje leto bo že najbrže v lastnem domu. VII. Pojasnila. Na univerzi obstoji takozvani „Bureau de renseignement", ki daje vsa potrebna navodila glede študij tujim dijakom. Govori se nemški, ruski, poljski, angleški itd. lstotako daje tujcem pojasnila brezplačno: Guilde'Internationale (6 rue de la Sorbonne). Vse potrebne naslove in natančnejše podatke se dobi v knjigah: „Guide Illustre de I’ Etudiant Etranger a Pariš et en France" (Librairie Larousse, 58, rue des Ecoles; cena 150 fr.) — „L’ Universite de Pariš", navodilo, ki ga je sestavil informativni biro pariške univerze. Dopošlje se gotovo na željo brezplačno. — „Annuaire de 1’ Association Generale des Etudiants de Pariš". Letopis dijaškega društva. Kdor pa se hoče še posebno informirati glede kakega zavoda, naj piše naravnost na šolsko ravnateljstvo po program, katerega mu drage volje dopošlje. Splošno je priporočati juristom šole: 1, 5, 6, 7, 8, 16, omenjene pod številko 111. Za filozofe bi bile pripravne šole pod: 2 oziroma 3, 4, 5, 6, 7, 9. Glede tehničnega študija je treba omenjati, da v Parizu ne obstoja enotna tehnika, ampak le posamezne visoke strokovne šole kot: Ecole superieure des Mineš, Ecole des Ponts et Chaussees, Ecole centrale des Arts et Manufactures, Ecole superieure d’ Electricite, Ecole speciale d’ Architecture etc. Glede medicinskega študija je težko svetovati. Pač pa bilo želeti, da bi se posvečala pozornost trgovskemu študiju. Toliko tedaj prav na kratko glede študij v Parizu. Želeti je, da bi naše napredno dijaštvo številno začelo zahajati v to kulturno središče in da bi „l’etudiant illyrien (slovene, il!yro-slave)" ne bil več bela vrana v Parizu. Študij na Francoskem pa naj bi prinesel zopet novega, svežega duha med slovenske napredne vrste in jih navduševal v boju za napredek in svobodo zasužnjene domovine. Posebno premožnejšim dijakom je priporočati, da gredo vsaj za par mesecev v tujino. ^S»<52><53>«XS><£S>«53»«5Z»<5Z><£5*<52><52c*^5a><55»^S3? SHOD NAPRED. SLOVANSKEGA D1JAŠTVA V PRAGI 24.-30. JUNIJA 1908. (Daije.) Prostor nam žal ne dopušča, da bi se vsaj na kratko ozrli na poročila posameznih narodnostnih sekcij, sledi naj le kratek pregled slovenskega, hrvaškega in rusinskega referata. Starejšina dr. Rostohar povdarja važnost slovenskega visokošolskega vprašanja z narodno-gospodarskega in narodno-kulturnega stališča. Da nas Slovence tako dosledno in trdo izžema nemški kapital, temu je kriva nemška šola, ki nam odnarodnjuje delavne sile in jih ubija. Predpogoj nadaljnjega uspešnega razvoja slovenskega naroda je popolno šolstvo od najnižjega do najvišjega zavoda. Univerza nam je potrebna, da si ustvarimo pravo narodno kulturo, katere nam nemško vzgojena inteligenca podati ne more; potrebujemo lastno visoko šolo, da si zamoremo vzgojiti dovolj inteligentnega naraščaja: danes je ena glavnih zaprek vsakega socijalnega napredka Slovencev nemško uradništvo. Če zahtevamo univerzo, zahtevamo le to, kar smo že imeli. Zgodovina našega najvišjega kulturnega središča začenja z letom 1596. in dosega svoj višek v francosko-ilirski ljubljanski univerzi 1. 1809., ki je imela poleg drugih fakult tehnične visoke šole. Skoraj pred 100 leti smo bili torej zreli za univerzo, danes, po deset- in stoletnem naravnost velikanskem razvoju našega kulturnega in gospodarskega življenja si upajo ljudje, ki prodajajo svobodo univerz za ministrske stole, soditi o našem narodu, je li zrel ali ne! Slovenski boj za univerzo moramo nadaljevati še doslednejše in stvarnejše kakor dosedaj, izbrati pa si moramo predvsem tudi praktično pot. — Ta bi bila 1. habilitacija slovenskih docentov na kaki slovanski (najboljše praški) univerzi; 2. ravnotam koncentracija slovenskega dijaštva. Dal bi se tako ustanoviti na vseučilišču kakega bratskega naroda provizorij slovenske univerze. O hrvatskih in srbskih visokošolskih zahtevah govori tov. V o d v a r k a. V jugoslovanskih deželah vplivajo politične razmere le preveč na visoke šole; najboljši dokaz za to so zadnji dogodki v Zagrebu. Cel slovanski jug pogreša vrsto visokošolskih zavodov, tehničnih, gospodarskih, trgovskih; na zagrebški univerzi še dosedaj ni ustanovljena medicinska fakulta. Avstrijski Hrvati (iz Istre in Dalmacije) le z največjimi težkočami študirajo v Zagrebu, na vse mogoče načine se jih sili k študiju na nemških univerzah, izpopolnjevanju hrvatskega in srbskega visokošolstva mora posvetiti jugoslovansko dijaštvo ravno tako vse svoje sile, kakor zasledujejo drugi slovanski dijaki uresničenje novih visokošolskih zavodov. Nadalje so osvetlili zastopniki vseh sekcij visokošolske zahteve svojega naroda; izmed njih naj navedemo par besedi o rusinski univerzi, o kateri je govoril tov. Baran. V 1. 1871. je odpravila vlada nemška predavanja na galiških univerzah v Lvovu in se je s cesarskim ukazom 4. julija 1871. uvedel poljski in rusinski jezik, univerza se je proglasila za utrakvistično. Vse-politična moč v deželi pa je bila tedaj v poljskih rokah in tako se je uvedla kot „notranji“, uradni jezik poljščina. Danes je univerza de facto poljska, de jure poljsko-rusinska. V poljskem jeziku predava 100 profesorjev, v ukrajinskem 7 in sicer 2 na teologični, 2 na pravniški in 3 na filozofični fakulti. Od 1. 1899. se začenja sistematični boj ukrajinske mladine za ukrajinsko univerzo v Lvovu: celemu svetu je znana secesija I. 1901. (v Prago) in dogodki I. 1907. Število ukrajinskih akademikov (1500) daje ukrajinskemu narodu popolno pravo do lastne univerze. Boj za to univerzo pa ni naperjen niti proti lvovski poljski univerzi, temveč proti poljski žlahti, ki ne priznava 3 1/2 mitjonskemu narodu Ukrajincev (v Galiciji in Bukovini) pravice do kulturne samostojnosti. Dani so vsi predpogoji (78 rusinskih profesorjev deluje na različnih univerzah v Avstriji in na Ruskem), da se ukrajinska univerza ustanovi takoj. V nadaljnih referatih se je nato obravnavalo visokošolsko reformno vprašanje: preosnova filozofične fakulte, reforma pravniškega študija, odločitev teologične fakulte, višja (akademična) izobrazba ljudskošolskega učiteljstva, odprava kolegnine, moderna preosnova zastarelega (l. 1849.) disciplinarnega reda, ki krati le prepogostokrat državljanske pravice dijaka. Četrti in peti dan se je v velezanimivih govorih objasnjeval princip slovanske vzajemnosti, slikale se medsebojne razmere posameznih slovanskih narodov ter se začrtali osnovni pojmi organizacije »slovanskega de!a“. Glavni poročevalec tov. Hip o lit Boczkovvski (Poljak), katerega referat prinesemo in excerpto v posebnem članku, stavlja program slovanskega dela na dva ozko spojena fakta: 1. slovanski narodi se medsebojno ne poznajo, 2. pogoj njihovega zbližanja pa je vsestransko medsebojno spoznavanje. Najvažnejša je torej predvsem medsebojna informacija, kar naj bo glavna naloga vseslovanske dijaške organizacije. Informačni centru m v Pragi bi imel v vseh večjih kulturnih centrih posameznih narodov svoje podružnice, ki bi bile zopet v vsakem narodu posebej združene ter v lastni narodni centrali povsem samostojne in neodvisne. Inicijativa k raznim kulturnim akcijam bi lahko izhajala iz Prage, pa tudi od vsake narodne centrale. Praški centrum bi bil v glavnem informativni in posredovalni urad med posameznimi narodnimi organizacijami. Tov. Brezkovvski (Poljak) povdarja, da gredo slovanski politiki in slovanska mladina v delu za slovansko vzajemnost različna pota. Na prvi pogled se kaže velika razlika: za politike je slovansko vprašanje stvar kompromisov (slovanskega shoda se udeležijo tudi klerikalci), za mladino pa pomenja slovansko vprašanje načelno rešitev etičnih principov. Tov. dr. Frinta opozarja, da mora obsegati organizacija slovanskega dela tudi srednješolsko mladino. Učenje slovanskih jezikov (Jugoslovani ruščine in češčine), predavanja o slovanski zgodovini in literaturi naj pripravljajo slovanskega dijaka že na srednji šoli, visoka šola pa naj da podrobnejše znanje o slovanski filozofiji, arheologiji, gospodarskih in kulturnih razmerah. Tov. Novak pravi, da Slovanstvo ne pride nikdar do skupnega književnega jezika, mogoče nikdar do skupnega pisma — a vedno bolj se uresničujejo nade o enotni slovanski stenografiji (sestav Dtirichov). Jesenski shod slovanskih stenografov naj se odloči za enotni sestav slovanskega tesnopisa. Med mnogimi naslednjimi govorniki referira tov. Lah o slovanski vzajemnosti in praktičnem delu za njo med Slovenci, tov. Kramer govori o organizaciji slovanskega dijaštva ter želi v imenu slovenske sekcije kolikor možno centralizacijo. Na VI. zborovanju so bile sprejete od posameznih sekcij predlagane rezolucije. Predsednik tov. Tvrzicky se zahvali protektorjem, delegatom in udeležencem ter zaključi I. shod slovanskega naprednega dijaštva, kateremu naj, če možno, že prihodnje leto sledi drugi ravnotako uspešni. Narodnostne sekcije so imele vsak popoldan v raznih lokalih svoje seje. Na njih se je obširno debatiralo o posameznih referatih ter so se sestavljale rezolucije. Vse podrobno delo shoda se je izvršilo v teh izvrstno delujočih narodnostnih zborih, ki so določali referente in debaterje ter tako znatno razbremerili glavna zborovanja. Slovenski sekciji je predsedoval tov. Pučnik, zapisnikar je bil tov. Hraš o ve c. Slavnostne prireditve. Večeri slovanskega shoda so bili odmerjeni negovanju prijateljskih družabnih stikov. Jugoslovanski večer, slavnostna gledališka predstava v Narodnem divadlu, večer na razstavi, izlet na Karluv Tyn štejejo gotovo med najlepše spomine praških in tujih delegatov prvega vseslovanskega dijaškega shoda. Resolucije, ki so se sprejele na zaključnem zborovanju, priobčimo v prihodnjih številkah. V. REDNI OBČNI ZBOR „PROSVETE“. V velikem salonu hotela „llirija“ v Ljubljani se je vršil dne 5. kimovca t. 1. V. občni zbor „Prosvete“. Poleg članov so se udeležili zborovanja mnogobrojni starejšine, zastopniki koroškega učiteljstva, predsednik zveze nar. društev na Štajerskem, šolski voditelj Pesek, zastopnik „Akademije“, predsednik pripravljalnega odbora nar. izobraževalnih društev na Kranjskem, Ad. Ribnikar in predsednik „Gorotana“ Wieser. Predsednik iur. Avgust Munda je otvoril zborovanje in povdarjal, da je izvrševala „Prosveta“ tudi v tem letu svoj ljudskoizobraževalni program. Da je danes na Kranjskem okoli sto javnih ljudskih knjižnic, to je njena zasluga. Razveseljivo je dejstvo, da ravno ljudstvo v narodno-izpostavljenih krajih največ sega po knjigah. Izreka zahvalo vsem dobrotnikom, zlasti mestni občini ljubljanski in njenemu županu za brezplačno prepustitev dvorane v Mestnem domu, nadalje slov. naprednemu časopisju. Tajniško poročilo je podal tov. iur. Josip Klepec. Društvo je delovalo predvsem na ljudsko-izobraževalnem polju. V prvi vrsti je gojilo ljudsko knjižništvo; 12 novih knjižnic je prirastlo „Prosveti“, 7 se jih je izpopolnilo; radi klerikalnega hujskanja pa se je moralo opustiti knjižnici v Bučki in Radomljah. Z otvoritvijo knjižnice je bilo navadno združeno predavanje, včasih tudi mala veselica. Razven tega sta prav dobro uspeli veselici v Žireh in Kranju. Društvo je izdalo tudi »Seznam za ljudske knjižnice vporabnih knjig“. Dijaškega izleta v Prago, ki ga je priredila »Prosveta", se je udeležilo pod vodstvom tov. Zalarja 35 dijakov. Tajniško poročilo se spominja konečno vseh dobrotnikov — posebno »Društva slov. učiteljic" — in predlaga, da jim izreče občni zbor zahvalo. Tovariš iur. Albin Pleško je podal knjižničarjevo poročilo. Osrednji odbor »Prosvete" upravlja koncem četrtega leta 29 ljudskih knjižnic. Pretečeno leto se je ustanovilo 6 knjižnic in sicer na Muti, v Sp. Dravogradu, v Bilčovsu, Račjem in Seleh; v najkrajšem času se ustanovi knjižnica v Gornji Radgoni. Poleg tega se je ustanovila knjižnica v Polzeli, novomeški abiturijenti so ustanovili knjižnico v Dobličah; v Sp. Polskavi je ustanovil knjižnico učitelj Koki in jo prepustil društvu. V vseh teh knjižnicah je 678 knjig. Dolenjski dijaki so ustanovili knjižnico v Kočevju. S posredovanjem »Prosvete" se ustanovi knjižnica v Trbovljah in Slov. Bistrici, knjižnica v Leskovcu se premesti v Kostanjevico. Za izpopolnitev obstoječih knjižnic se je porabilo 142 knjig. Največ težkoč povzroča pomanjkanje dobrih knjižničarjev, ki bi vestno vodili knjižnico. To je tudi vzrok, da »Prosveta" ni ustanovila v tem letu več knjižnic, saj knjig je imela na razpolago dovolj. Tako je ostalo v društveni omari 396 vezanih in 330 broširanih knjig. Število „Prosvetinih“ knjig se je povečalo v pretečenem letu za 872, od katerih je bilo 321 kupljenih, darovanih 634 (vporabnih le 551). Vezalo se je 482 knjig. Knjižnice se je revidiralo pismenim potom. Odgovorilo je 10 knjižničarjev: vseh čitateljev v teh knjižnicah je bilo 493 in sicer 320 moških (68°/0), 153 ženskih (32°/0), v starosti od 14.—20. leta je bilo 63%. °d 20.—40. leta 21%. 40. leta naprej pa 15% vseh čitateljev. Kersnik, Jurčič, Trdina in Sienkievvicz so med ljudstvom najpriljubljenejši, le bolj malo segajo čitatelji po pesmih. Primankuje pa mladinskih spisov, zlasti za dečke od 9—15 let. — Razun tega je pripomogla „Prosveta“ v 11 krajih k ustanovitvi knjižnic. Blagajniško poročilo je podal tovariš iur. Fran Trampuž. Denarnega prometa je bilo v društvenem letu 1907/8 K 544701 ; povečal se je promet pred vsem vsled tega, ker je posredovala »Prosveta" raznim javnim knjižnicam in čitalnicam pri naročanju knjig. Dohodki so znašali K 299574 in sicer: prebitek iz leta 1906/7 K 1375, vstopnina in članarina K 34'06, dohodki 11 knjižnic K 9727, dohodki veselic K 228, darovi K 109566 (za osrednje društvo K 92366, za podravski odsek K 80, za celjski odsek K 67, za konjiški odsek K 15 in za dolenjsko podružnico K 10), vrnjeni dolgovi K 7340, za knjige in vezavo knjig K 1003, za izkaznice in kartone K 11970, za brošuro K 956, za inserate v brošuri K 76, za reklamne tablice K 4-20, za razglednice K 840, dvig iz Mestne hranilnice ljubljanske K 50, razni dohodki K 83-04, izredni dohodki K 100. — Izdatki so znašali K 2451 27, in sicer: nakup in vezava knjig K 1662*01, oprava in upravljanje knjižnic K 30022, korespondenca K 10640, posojila K 89, tiskovine K 30, razni izdatki K 163’64, izredni izdatki K 100. Blagajniški prebitek za leto 1907/08 znaša torej K 54447. Razun tega dolgujejo »Prosveti" odseki, razna društva, javne čitalnice in knjižnice K 42874, dočim dolguje »Prosveta" za nove knjige, za vezavo knjig, tiskovine in omarice K 119743. Čisto društveno premoženje znaša K 3092-08 in se je pomnožilo v preteklem letu za K 845-93. Proračun za leto 1908/09 izkazuje K 212447 dohodkov in K 2480 izdatkov, torej K 35553 primankljaja. Pri debati o odborniških poročilih kritikoval je tov. Mravljak delovanje tajništva in prosil odbor za točna puročila. Predsednik je naglašal, da je skoro treba misliti na stalno tajniško mesto, ker je »Prosveta", posebno pa društveni tajnik, zelo obremenjeni z delom, društvo pa pravzaprav deluje le v počitnicah. Tovariš Korun je stavil resolucijo, naj se skliče o božiču izreden občni zbor, prireja naj se prijateljske sestanke in goji naj se poučne izlete. (Sprejeto.) Dalje je priporočal, naj se vzgaja srednješolski naraščaj, naj se ustanovi agitacijski odsek za podpore in slovensko zavest naj se jači n. pr. s plakati, s kojimi se poziva stariše, da pošiljajo svojo deco v slovenske šole itd. Tovariš Kobe je nasvetoval, naj bi se založile v prid družbi sv. Cirila in Metoda vstopnice, ki bi se rabile pri društvenih prireditvah. Tov. Zalokar je opozarjal na predavanja in želel, da bi se v večji meri gojila, ne samo na deželi, temveč tudi v Ljubljani. Starejšina Ribnikar je kot predsednik Stran 100. OMLAD1NA Leto V. pripravljalnega odbora „Zveze slovenskih izobraževalnih društev" očrtal cilje te zveze, ki hoče predvsem poživiti sedanje čitalnice in ustanoviti nove. Skupen katalog bo vezal vse javne knjižnice med seboj, tako da se bo lahko dobilo potom domače knjižnice iz tuje knjižnice knjigo, katere v domači ne bo. Pošiljala bo na mejo stare časopise, da vzbudi med ljudstvom zanimanje za čitanje, nakupovala bo knjižnicam nove knjige, zbirala arhiv gledaliških iger in gojila tudi predavanja. Nato so poročali zastopniki podružnic in odsekov. Za podravski odsek je poročal tov. phil. Fran Mravljak. Obžaloval je, da vidi tako malo ljubljanske inteligence zbrane in konstatiral, da se slovenska inteligenca na meji bolj zanima za »Prosveto". Podravski odsek je ustanovil tri javne ljudske knjižnice, vse v mariborskem okraju, in sicer v Lajteršbergu, Breznu in Pekrah. Še to jesen ustanovi najmanj štiri knjižnice, za kar ima pripravljenih 800 knjig. Pri vsaki knjižnici je odkazan precejšen oddelek mladinskim spisom. Ljudske veselice, posebno ona v Mariboru, so jako lepo uspele, med različnimi predavanji je vzbudilo največ zanimanja predavanje tov. Leva Brunčka „0 narodnem davku". Odsek je ustanovil tri podružnice družbe sv. Cirila in Metoda. Gmotno stoji odsek dobro, ker ima 380 K čistega prebitka. Imenom celjskega odseka je poročal tov. iur. Lipold. Odsek je oskrboval tri knjižnice (v Trnovljah ustanovi v najkrajškem času novo) in skliceval krajevne sestanke. Za dolenjsko podružnico je poročal tov. iur. Kobe. Podružnica je sprejela v oskrbo ljudsko knjižnico v Dobljičih, ki vzlic hujskanju od strani slovenske duhovščine in klerikalnih akademikov dobro uspeva. Tudi je pričela z nabiranjem statistike v narodno eksponiranih krajih. O konjiškem odseku je podal poročilo tov. Veder n jak. Odsek ustanovi v najkrajšem času knjižnico v Črešnjevcu pri Slov. Bistrici in prevzame v oskrbo knjižnico v Spodnji Polskavi. Pričel je tudi z nabiranjem statistike v narodno-mešanih krajih. Poročilo preglednikov (tov. Sodnik) omenja delovanje posameznih odbornikov in predlaga absolutorij vsemu odboru in absolutorij s pohvalo knjižničarju in blagajniku. (Sprejeto.) Nato so se vršile volitve. Z vzklikom je bil izvoljen predsednikom tov. Fran Trampuž, v odbor tov. Josip Klepec, Vladimir K reč, Ivan Zorman, Ignac Žlajpah, za namestnika tov. Fran Som in Karl Tekavčič, za preglednika tovariša Albin Pleš ko in Albert V e d e r n j a k. Pri slučajnostih je šolski voditelj Pesek pozval dijaštvo, da podpira »Zvezo narodnih društev na Štajerskem" in da sodeluje pri mladinskih listih (»Domače ognjišče" in »Naša bodočnost"). Posebno je povdarjal, da »Zveza" nabira tudi spisana predavanja, da jih potem prepusti onemu, ki bi bil voljan predavati. Tudi je prosil, da se naj obvešča o vseh narodnih zadevah takoj narodni svet na Štajerskem. Posveča naj se pozornost učiteljskemu naraščaju. Predsednik »Gorotana" Wieser se je zahvaljeval za »Prosvetino" delovanje na Koroškem, želel, da bi se ustanovilo še več knjižnic v tej narodno najbolj izpostavljeni deželi, in pozval akademike, ki so izštudirali, naj gredo službovat na Koroško. Šolski voditelj Pesek je omenil še, da se snuje društvo „Dom in šola“, ki bi dajalo svojim elanom za letni prispevek 2 K list „Domače ognjišče1' in dve ali tri dobre knjige in tako skrbelo za stik med domom in šolo. Konečno je tov. Kramer povdarjal, da se narodno-radikalno dijaštvo ne sme pustiti zapeljati od taktike nasprotnikov in nastopati proti njihovim knjižnicam, kakor delajo to oni. Nato je zaključil predsednik triurno zborovanje. q&<^<^<£2><£2>