Bis hieher undnichtveiier kamendie serbischen Reite, AnnovKhg ' mriEfin RUZA M. BARIC Zmagovalcem pripada čast pisanja zgodovine! Si predstavljate, koliko dela bodo imeli zgodovinarji, če bodo lepega dne ugotovili, da jo je treba napisati znova? Saj ne, da bi se v celoti zmotili, le spregledali so nekaj ključnih. malenkosti in pozabili, da so jo tokrat pisali tudi poraženci. Le kaj raz-kriva, da je Slovenci do danes nismo smeli brati? Komu ver-jeti? TragedJja zgodovinskega dogajanja pa leži povsem drugje. Nismo si še prav odpočili od zadnje vojne, ko nam grozi nova. Prav podobni sta si, le nevarnost se bliža tokrat z drugega konca. Zgodovinsko vprašanje se postavlja kar samo: Slovenci, kaj storiti? Živlmo v državi, na katere koncu je vojna. Je ta vojna osvo-bodilna ali je protirevolucionarna, kdo je revoluclja in kdo »proti«, sedaj sploh. ni tako pomembno. Toda pomembno in žalostno likrati je, da so šli tja ubijat in bodo (?) ubiti tudi Slovenci. Ne da bi s to vojno, pravzaprav, sploh. kaj imeli. Upam, da se kmalu vrnejo. Mogoče jih. bomo še potrebovali! Vsaka vojna je nora, ta pa še posebej! Zato mene tokrat ne bo zraven. Nasvidenje v naslednji vojni! VIPoIcg slovcnskc in Ijubljanske kulturnc skupno-sti v zadnjcm času finančno podpira našc dclovanje tudi Univcrzitctna konfercnca ZSMS. Tu grc prcdvscm za sofinanciranje pri projcktih. katcrih avtorji so študentjc. oziroma projcktov. ki na ka-kršcnkoli način zadevajo štu-dentsko populacijo. V lctoš-njcm letu so nam finančno priskočili na pomoč tudi pri REVIJAH DELA kot cclo-lctni sponzorji našc dcjavno-sti.« GALERIJA NA PRELOMU STOLETJA Na Starem trgu, v hiši, ki nosi številko 21, deluje že 10 let Galerija ŠKUC. Ko si ogledate razstavo, si v Galeriji ŠKUC lahko priž-gete cigareto. (Prosim vas! V kateri ljubljanski galeriji pa se še lahko kadi!?) Usedete se k mizi. prelistate ameriške in francoske časopise, ki jih Galerija dobiva od ameri-škega in francoskega kultur-nega centra in so na voljo v CITALNICI. Tam najdete tudi naše časopise: JANO, TELEX. ZDRAVJE. MOJ MIKRO__ skratka revije DELA, ki so sponzorji Gale-rije ŠKUC. Poleg vsega tega pa v čitalnici najdete tudi ve-liko mladinske in študentske jugoslovanske periodike. Galerija ŠKUC ima tudi svojo VIDEOTEKO. Član je lahko vsak. ki ima osebno iz-kaznico in je pripravljen pla-čati le 500 dinarjev članarine in nekaj malega za izposoje-valnino. V Galeriji se trudijo, da bi dobili čimveč glasbenih videokaset in trdijo. da se bo to kmalu zgodilo. Na voljo so vam filmi vseh žanrov: drame, komedije, grozljivke in nekaj glasbe. Skratka, za vsakega nekaj. Z razliko od drugih video klubov pa v ŠKUC-u posvečajo več po-zornosti klasičnim filmom. Prvi in edini imajo v Gale-riji komisijsko prodajo plošč. V glavnem so to uvožene plošče zanimivih in posluša-nih izvajalcev, ki so dobro^ ohranjene. Tudi vi lahko vsal^B ponedeljek od 18. do 20. ur^H ponudite svoje plošče za pro-^B dajo. 9 V prodaji so tudi kasete« (veliko jih je!) in plošče,^B knjige in fanzini neodvisnih^H slovenskih založb. ^M Pridite in se prepričajte! JH MAŠA GORŠ^l To je bilo prvo vprašanje, ki si ga je zastavila skupina študentov iz Doma Srednjih šol na Gerbičevi 51/A še pred več kot letom in pol. Da ne bi posegali predaleč v prete-klost, povejmo le, da se je tudi takrat entuziazem poka-zal kot filter kreativnosti, in je tako v (nekakšnem) podze-meljskem bunkerju nastal klub B-51. Nasprotujoč medi-jatizmu in v iskanju identi-tete, brez nujne začetne pro-gramske komercijalizacije (zlasti zaradi neustrezne lo-kacije), je klub B-51 variral tako v kvaliteti programske ponudbe kot tudi terminu de-lovanja, zaradi česar si klub, seveda, ni mogel pridobiti za-želenih stalnih obiskovalcev. Vse našteto je ob vplivu druž-bene stvarnosti porodilo tre-nutni koncept delovanja kluba, ki je usmerjen predv-sem na študente in zdravlje-nje njegovega duhamornega melanholizma, na zabavo tudi brez vsakdanjih lažnih ali šokantnih političnih informa- V tej sezoni ponuja klub B-51 v svojih prostorih vsak torek nekaj novega (avdio program, video program, ga-lerija), pri tem pa se s svojo vsebino zavestno odmika od politiziranosti scene (kolikor je to sploh mogoče). Sedanji glasbeni koncept (singlice iz obdobja 1960-75, predstavi-tev domače rock scene 1977-82, predstavitev celotnega glasbenega opusa Talking Headsov, U2, Cure...) se je pokazal kot odličen način za sprostitev študentarije. Ko-gar pa to ne zanima, si še vedno lahko ogleda kakšno razstavo ali pa se zabava ob video programu. Torek je v klubu B-51 postal rezervi-ran dan za tovrstno zabavo. V želji, da bi program kluba prilagodili tako akter-jem kot obiskovalcem, je po-stalo jasno, da en sam dan v tednu pač ni dovolj, še zlasti ne za uveljavitev kluba na Ijubljanski sceni. Zato bo klub kmalu začel delovati dvakrat tedensko. Ta drugi dodatni dan - sreda - naj bi do konca sezone ponudil niz zanimivih projektov. Konec aprila gostuje v Ljubljani (v KUD France Prešeren) La-boratorio di artigianato tea-trale, v klubu B-51 pa vodja tega gledališča Claudio Mis-culin. Laboratorij rokodel-skega teatra je nastal v za-četku sedemdesetih let na po-budo nekaterih psihiatričnih delavcev ter profesionalnega igralca Claudia Misculina; 25namen gostovanja v Ljubljani KULTURA KLUB B-51 Kako neuporabno zaklonišče preoblikovati v pro-stor za kulturna dogajanja? (v okviru projekta Kultura kot subverzija) pa je vredno opozoriti na možnost pove-zave med kulturo in norostjo ter na drugačen odnos do obrobnega statusa norcev. Program bo dopolnjen s filmi o razvoju demokratične psihi-atrije v Trstu ter z igranimi filmi. Tisti, ki so si že ogledali performanse študentov AGRFT v B-51 se bodo zago-tovo vrnili in uživali v kreaci-jah bodočih igralcev (vari-acije na temo: Tandem v ab-surdistični maniri). Od film-skih projektov bo verjetno najzanimivejši tisti, ki ga bo pripravil Igor Prodnik s svo-jimi prepovedanimi ali cenzu-riranimi dokumentarci. Eno glasbenih sred bo pri-pravila skupina afriških štu-dentov. Poleg ljubiteljev re-agea bo zagotovo prišlo ve-Iiko tistih, ki jih zanima afri-ška narodna glasba (v živo), razstava fotografij ter izbra-nih dokumentarcev študen-tov iz Afrike. Ob vsem naštetem bo sreda v klubu B-51 privlačna tudi zaradi nečesa drugega. Prav gotovo bo zanimiva tudi za filmofile - predvidena je namreč otvoritev klubskega kina, predvajani bodo predv-sem starejši filmi. Katere so pravzaprav spe-cifičnosti kluba? Tisti, ki so že obiskali klub B-51, vedo, da je ena od njih prav gotovo že prostor sam. Vstopajoč v klub namreč postopoma po-zabiš, da je to (nekdanje) za-klonišče, saj padeš v dilemo in ne veš ali bi užival v glasbi, si ogledal film, razstavo ali pa bi raje sedel in nekaj popil. Ob vsem tem pa ostaja »fe-eling zaklonišča« (kar seveda ni ena od najpomembnejših značilnosti kluba) - mogoče tudi zaradi z žico obdanega šanka, dolgega temačnega hodnika, nizkega stropa... Cene. Cene so popolnoma prilagojene nasmejanim obrazom študentov oziroma njihovim plitvim žepom... Spet se moramo vrniti k problemu splošne kulturne praznine; to pot z aspekta ti-stega, ki lahko pokaže nekaj lastne kreativnosti. Klub je namreč odprt za vsakogar, ki bi želel v teh prostorih razsta-viti svoje »umetnine«, organi-zirati video ali glasbeni večer, modno revijo... V torek zvečer so v klubu enako zaželjeni tako tisti, ki pridejo vanj po zabavo, ka-kor tudi tisti, ki ga obiščejo z idejo v glavi. In prav ti se lahko še isti dan dogovorijo za svoj termin. KULTURA GLASBA Dvanajstletno udejstvova-nje tega glasbenika bi lahko povzeli nekako takole: pet-najst albumov, od katerih je približno polovica imelo pri-ložnost spoznati tudi naše ob-činstvo (I srce JUGOTON), ter štiri manjše - »neodvisne« založbe. Tako smo danes pri šestnajsti plošči, ki jo je izdal pri odvisni velikanki VVarner brothers. Posnel jo je brez članov nekdanje spremlje-valne zasedbe Attractions, ki se tokrat niti neformalno ne pojavljajo na plošči. Za to priložnost je zbral kar nekaj znanih imen. Paul McCart-ney in Chrissie Hynde spa-data med glasbeno (in fi-nančno) najbolj renomirane, Jim Keltner je med drugim bobnal pri Claptonu in Coc-kerju, v zadnjem času pa igra z Ry-em Cooderjem, Ben-mont Tench igra klaviature pri Tomu Petty-ju. T - Bone Burnett mu je kot producent in glasbenik pomagal že na plošči King of America. Na koncu so tu še pihalci Dirty dozen brass banda ter dva člana Waitsovega orkestra: kitarist Marc Ribott in tolka-lec Michael Blair. In ko vsa ta imena skušamo nekako lo-gično povezati, dobimo po-doben čuden občutek kot ob prvem poslušanju te mojstro-vine. Zadeva kot celota na-mreč zveni precej zmedeno (razsuto) in na trenutke spo-minja na Toma Waitsa in nje-govo muziciranje. kar ni ravno tako; Costello je dovolj bister, da se logičnim zaključ-kom (zlobnim namigom) izogne. Ob tem. da ohrani DECLAN PATRICK ALOVSIUS MACMANUS RIDES AGAIN pravo mero individualnosti, se zvito spogleduje s »komer-cialno« prelepimi baladamj (SATELLITE). folkom (ANY KINGS SHILLING) in poskočnimi rokovskimi pe-smicami (VERONICA) ter celo z jazzom (STALIN MA-LONE). S tem nam, ob zav-zetem poslušanju seveda, po-nuja glasbeno dodelano ploščo. z isto glasbo pa obe-nem poudari še besedila (iz-jema je skladba Stalin Ma-lone. ki je instrumentalna - pripadajoče besedilo pa je vseeno odtisnjeno na zadnji strani ovitka). In verjetno je prav tu umestna povezava z Waitsem. Glasba namreč dobi vlogo karikirane reflek-sije besedila ali obratno (se-veda obratno v manjši meri). Tu pa tudi postane logično. da se posamezni teksti oz. teme. razlikujejo med seboj, tako kot glasba - različne pe-smice torej. S tem prehaja od povsem povprečnih ljudi. preko tistih z »roba« družbe (morilcev, prostitutk in zapi-tih pridigarjev). na politiko in obremenjenost z mediji. ki nas zasipajo z novicami in po-datki ter z reklamo še pospe-šijo že tako hiter tempo obra-tovanja. Seveda se zateče tudi v svet intime, ki pa ga ravno prav temačno obarva. tako da kljub lepi melodiji ne pozabimo na odtujenost zno-traj urbanega utripa. Tako; porednež Costello je torej uspel narediti še eno ploščo. mogoče na zunaj res najmanj konceptualno. ven-dar je z njo utrdil svojo pozi-cijo v smetani zmešanih pop-rokerjev. Konec. IGOR I. Čuden tič, boste dejali, pa vendar je glasbeno bolj osveščenemu bralcu jasno, da gre za Elvisa Costella (torej zgoraj je pač njegovo pravo ime), ki se je pojavil na »sceni«, ali bolje rečeno na trlišču Z omenjeno ploščo. KULTURA Film pripoveduje zgodbo o meščanski družini: kavar-narju Karlu Zorku, njegovi ženi in njunemu sinu Branku. Skozi njihovo usodo spozna-vamo utrip tistega časa, širšo družbeno in zgodovinsko ozadje te polpreteklosti. Z ni-zom najbolj dramatičnih do-godkov iz življenja kavarnar-jeve družine je prikazana predvsem diferenciacija pred-vojnega Maribora, razdvoje-nega na bogate in siromašne, na zavedne Slovence in zagri-zene nemčurje. Za prva po-vojna leta so značilne dra-stične spremembe, kruti ukrepi tako imenovane revo-lucionarne družbene preo-brazbe. Tu se prepleta tragič-nost z naključnostjo, kar ima za posledico nehoteno ko-mične dogodke, seveda gle-dane z današnje varne ča-sovne razdalje. Med glav-nima junakoma filma, kavar-narjem in njegovim sinom, obstaja navidezno nepre-mostljiv prepad: generacijska različnost je še poglobljena z različnimi ideološkimi predznaki. Pot sina k očetu čez ta prepad je ena od vodil-nih vsebinskih vzporednic te večplastne zgodbe. Ceprav je v osredju filma intimna družinska drama, ne zgrešimo preveč, če rečemo, da gre pravzaprav za druž-beno dramo. Vsi dogodki v družini so namreč pogojeni s širšim družbenim dogaja-njem. Tok pripovedi je rahlo melanholičen (iz začetka filma lahko sklepamo, da gre . za Brankove spomine na mi-nule dogodke) in večkrat ne-prikrito ironičen. Če vemo, oa je avtor scenarija satirik Žarko Petan, nas to seveda ne more niti malo presenetiti. Takšnega karikiranja partiza-nov, kot ga vidimo v Kavarni Astorii, najbri še ni bilo v slo-venskem filmu. Nasploh pa gre za dobro odmerjeno me-šanico tragičnih in komičnih pripetljajev in gledalec se lahko večkrat prisrčno na-smeje, čeprav je ujet v res-nost atmosfere in lahko sluti, da konec ne bo obetajoč. Ustvarjalci so večkrat po-udarili, da je to film o Mari-boru. Scenarist Petan je do-dal, da je v filmu nekaj avto-biografskih detajlov (njegov oče je bil res lastnik kavarne Astoria), da pa je scenarij si-cer fikcija. Lahko verjamemo tudi njegovi pripombi, »da je kljub temu resničen, saj je umetnost bolj resnična od resničnosti«. S podobno te-7 matiko se ukvarja kar nekaj FILM KAVARNA ASTORIA Najnovejši slovenski film Kavarna Astoria je tretji celovečerni film našega priznanega režiserja dokumentarnih in kratkometražnih filmov Jožeta Pogačnika. Nastal je po scenariju prav tako znanega avtorja Žarka Petana. Kraj dogajanja je Maribor, točneje, mariborska kavama Astoria, prostor, kjer se opazijo in odsevajo vsa družbena dogajanja. čas dogajanja je razpet med trenutki pred 2. svetovno vojno in dnevi po njej, torej osvoboditve in izgradnje socialistične države. Vmes je seveda čas vojne, ki pa je v filmu bolj prisoten kot slutnja. Avtorji so vsekakor računali na naše všdenje o njej. Nikjer ni prikazana izrecno, le nekaj bežnih detajlov nam da vedeti, da je sploh bila. slovenskih filmov, zadnje čase pa je sploh trend jugo-slovanske kinematografije snemanje filmov o povojni graditvi naše države. Rdeči boogie, Ljubezen, Živela svoboda!, Moj ata, sociali-stični kulak in še kateri slo-venski film se zrcalijo v priču-jočem delu. Tudi Življenje s stricem, lanski puljski zma-govalec, obravnava iste stvari kot Kavarna Astoria v svo-jem drugem delu. Na očitke o ponavljanju tematike bodo lahko ustvarjalci tega filma preprosto odgovarjali, da Maribor takšnega filma še ni imel. Če so ga Mariborčani tako toplo sprejeli kot Ljub-ljančani na slovesni petkovi premieri (17. 3. 89.), potem očitkov ne bo veliko. Kavarna Astoria je prav soliden in gledljiv film. Za ri-tem filma (in gledanja) po-skrbi zaporedje časovno ne-povezanih dogodkov in že omenjen preplet tragičnega in komičnega. Zaradi časov-nih preskokov je imela kre-atorka maske (Hilda Jurečič) najbrž nemalo problemov in moramo reči, da nas ne pre-priča. Opazni sta scenografija Franceta Kvedra ter glasba Bojana Adamiča in nekatere igralske kreacije. Posebej iz-stopa Janez Hočevar v vlogi očeta, omeniti pa velja še Branka Šturbeja, Aleša Va-liča, Vlada Novaka ter oba debitanta: Natašo Ralijan v vlogi Janje in Ludvika Ba-garija v vlogi Kugle. Tudi ne-kateri epizodisti so preprič-ljivi (Andrej Kurent, Ivo Ban, Bine Matoh), seveda pa je tudi nekaj manj zadovolji-vih. Režiser Jože Pogačnik, let-nik 1932, je debitiral s celove-černim filmom Grajski biki leta 1967. Po filmu Naš člo-vek pred nekaj leti je to nje-gov tretji izdelek. Sam je na premieri dejal, da je imel za snemanje Kavarne Astorie najtežje pogoje med vsemi tremi. Stanje slovenske kine-matografije se kaže torej tudi v teh pogojih dela. In v rezul-tatu - trije filmi v več kot dvajsetih letih. Nekaj podob-nega je s filmsko kariero Ja-neza Hočevarja. Čeprav bi moral biti nasta-nek vsakega novega sloven-skega filma dogodek za vse nas, pa lahko zatrdimo, da je Kavarna Astoria dogodek predvsem za ta dva umet-nika. In zaradi njiju. Končno oceno pa bodo, kot vedno, dali gledalci. Miran Koritnik KULTURA POKER Ob drugi izdaji Pokra Tomaža Šalamuna Zdaj, ko je njegov značaj v glavnem že raziskan, bom čisto kratek. Le o eni sami pesmi iz cikla Stvari, peti po vrsti, nekaj. Ironično in provokativno začenja Šalamun pesem takole: »Ali ste že videli boga kako teče da bi prišel pravočasno ob pol treh (...)« In nadaljuje: »odgovornost odgovornost« O odgovornosti, o dolžnosti sprejeti norme, ki ničemur ne služijo, razen morda odgovornosti zaradi odgovornosti, torej o nasilju nad človekom, ki zaradi odgovornosti pristaja na svet brez pogovarjanja, razmišlja Šalamun in spet izziva bralca: »ne rabi je (odgovornosti) sonce pri svojem zahajanju ne nebo ki je samo modro in nič drugega«. Človekovo »odgovornost« primerja z neodgovornostjo dreves, ki rastejo in neodgovornostjo boga, ki ni nikogar vprašal, kakšne noge naj naredi metulju. Šalamun vpraša: »in kaj naj beseda z njo (odgovornostjo) počne«. S tem zanika možnost, da bi mogel človek z odgovornostjo kaj početi. pa vendar bralec začuti, da pesnik pristaja na odgovornost, ki ni: »barok prehrana naroda«. Nasprotje odgovornosti je ideal svobodne narave, izenačene z bogom, ki čudovito deluje brez odgovornosti, zato pesnik predlaga, da je bolje bingljati z nogami kar tako, kot se neprestano zavedati neke odgovornosti, ki preprečuje živeti. Šalamun torej človeku vendarle pušča odprto pot - v življenje. »Narobe zložene stvari« urejuje z vestjo pesnika in - če hočete - z vso odgovornostjo. Igor Rižnar OIGRI O igri - otroški dejavnosti, za razvedrilo ali zabavo; o preračunljivi dejavnosti; o igri kot o življenju in ustvarjanju - bo tukaj govora. O igri, ki odločujoče sooblikuje samo bistvo pesmi, bo tekla beseda. O igri ob Kocbekovi pesniški zbirki Zemlja. Že v neki rokopisni pesmi (gl. Nova revija, 1982/83, str. 669-671) začne Kocbek povezovati igro z ustvarjanjem: »Nisem se dovolj naigral z besedami, ki nosijo smisel, zdaj bi se rad predal nevarni igri besed, ki nič ne pomenijo in so same sebi skrivnost«. To seveda še ni Kierkegaardov koncept igre. to še ni igra s samim seboj in s svojimi eksistencialnimi možnostmi, večno nova in vznemirljiva in taka, ki ne pozna pravil, pa vendar že prva pesem zbirke nosi v zadnjih dveh vrsticah takole sporočilo: »Gugalnica se vedno bolj ustavlja, ne vem se več s seboj igrati«. Gre za pesnikov opomin, češ, gugalnico je treba ponovno pognati, igra mora večno trajati. Verza: »davna igra nam brodi v spomin, ne moremo je več obnoviti« predstavljata resignirano spominjanje, stanje, ki ga je potrebno spremeniti, ga spet speljati v več-nostno ponavljanje, pesnik hoče spet videti na ulicah otroke, ki jim: »igrače vise iz rok«. Igra je pri Kocbeku v primerjavi z žlahtnostjo bivanja vendarle manj pomembna: »Niti s prsti se več ne igram, ničesar več mi ne morejo prinesti«. Nekoliko bolj (preveč) filozofski postane Kocbek v naslednjih vrsticah: »Znamenje človeka je v dvojnostih, ki se pri-vlačujejo in potrjujejo, igra premaguje svojo hitrost«. Igra obstaja v vsem, »vsaka stran je igriva«, celo telesa ljudje pregibljejo igrivo in obredno. In celo smrt se je: »Na paši si se igrala z mano, potrgala si nam zmaje, razbila posode in nas sanjavo začarala z barvnimi stekli«. Mesto igre v Kocbekovi poeziji pred letom 1934 lahko dopolnimo še z naslednjim mestom iz Zemlje, kjer Kocbek skrči (ali »skrči«) tudi vse intelektualne napore človeka na igro: »Pojem hvalo igri duha, v vedno novih kolobarjih se ponavlja«. Ko pa na nekem mestu piše o ljubezni, pravi: »najvišja ljubezen je otroška igra«, spet drugje si zaželi: »da bi bila vsa ljubezen le otroška igra«. Tako se izkaže, da je igra bistvena sestavina človekovega življenja, za Kocbeka tudi bistvena sestavina umetnosti. Kocbek, podobno kot Kierkegaard, noče zamenjati igre za kakršno koli teorijo o igri, noče zamenjati življenja s teorijo o življenju. Igra kot stalnica njegovih pesmi pa se pred drugo svetovno vojno sprevrže v: »vedno nevarnejšo igro na obodu«. Igor Rižnar 28 KULTURA IGOR RIŽNAR: PESMI Odšla je, pustila je malo kave v skodelici, šest pomaranč in šestkrat toliko časa. In »Dragi moj« na pismu. Pustila me je z mojimi pesniki vred. samega s pomladjo me je pustila in brez besed. Mar sem to jaz? Morda je blisk. morda je ogenj, morda je snežinka? Blisk, ki za hip zasveti. ogenj. ki počasi ugaša. snežinka, ki se, ko pada, stopi. Sem mar blisk. ki ne sveti, ki lc straši? Ali ogenj, ki ne greje. ki le brli ali snežinka, ki padc le na ozeble dlani? Gredo mimo tebc. gredo slcherni dan. gredo s svojimi temnimi mislimi. gredo namrščeni. žalostni. gredo skrušeni, utrujeni. gredo brez nasmeha. gredo brcz upanja. gredo s svojo samoto. gredo s strahom. gredo z bolcčino. grcdo brcz besed. mimo tcbc, in ne pomislijo. kakSno žalost ali veselje nosiš v sebi. Darij Kreuh Estetika recepcije si mora slej ko prej zastaviti tudi tale niz vprašanj. Ali se je Neron, sicer velik ljubitelj tihožitij, najprej naužil izbornih jestvin in si šele nato dal prinesti ali odgrniti kakšno novo slika-rijo še za zadostitev vizualnih in estetskih apetitov, ali pa je, nasprotno, upal, da mu predhodno ogledovanje umetnih vzburi tek in izostri okus za pojedino [kar z dolo-čene plati spodbija Kantov koncept brezinteresnega ugo-dja, brezsmotrnosti (die Zvvecklosigkeit)]; morda se je nenasitno opajal z obojim hkrati; ali si je polnil trebuh opazujoč, kako pod slikarje-vimi prsti zori sadje, ki se mu je zdelo najslajše prav zato, ker je bilo nepoužljivo, ali pa je mogoče poskušal slikati sam, nenehno menjavajoč model, ki se je namesto v umetnost selil v cesarski že-lodec. Kajti smo v času Četrtega stila, v prvem stoletju našega štetja, ki izpričuje po Drugem stilu ponoven razcvet tiho-žitja, kakor tudi za probilje in dekadenco značilno nagnje-nost h grotesknemu. Razva-jena samovolja razkošja spaja v bizarne celote povsem hete-roklitne oblike najraznovrst-nejših predmetov, sadja, rast-linja, živali... Epikurejstvo se stopnjuje v vse bolj poudarjen hedoni-zem. Tihožitja pa premo so-razmerno pridobivajo vse uglednejši in širši krog obču-dovalcev. Cene starih grških mojstrov rastejo. Plinij Sta-rejši omenja kot najbolj priz-nanega in iskanega Piraikosa ter hvali njegov izbor moti-vov. »Ne vem, če je bila z izbiro njegovih motivov res storjena napaka. Omenjujoč se na skromne predmete ni zavoljo tega nič manj, prav skozi nji-hovo ničvrednost, dosegel ve-lik umetniški sloves. Po njem so nam ostale (slikal je) briv-nice, čevljarske delavnice, osli pa jestvine, živila in kar je še temu podobnega, in kar je sam poimenoval riparogra-fija. Njegove slike nam nu-dijo neskončna zadovoljstva in se prodajajo dražje kot pa grandioznejša dela mnogih slikarjev.«1 Riparografija (predstavlja-nje prostaških, ostudnih predmetov) ali tudi nekoliko omiljeno ropografija (pred-stavljanje manjvrednih, cene-nih predmetov) sta pojma, ki dobro ponazarjata začetno prezirljivost Grkov do tipa slikarstva, za katerega vznik KULTURA MUSEUM STILL LEVEN OB NOTRANJIROB RAZSTAVI EVROPSKIH TIHOŽITIJ IZ SLOVENSKIH ZBIRK VNARODNI GALERIJI je ustvaril potrebne okoliš-čine šele zaton klasične grške umetnosti in rastoči heleni-zem. Varljiva trodimenzi-onalnost iluzionističnih sli-karskih veščin se ni mogla po-javiti prej kot pa z odmira-njem klasičnega ideala in ver-jetno tudi ne pri kom drugem kot izkušenem slikarju tihoži-tij. Apolodoru se namreč pri-pisuje uvajanje skiagrafije (si-mulacija igre svetlobe in senc, niansiranje tonov z na-menom ustvarjanja navi-dezne reliefnosti). Najverjet-neje se s tem vrši premik od zahteve po analogični podob-nosti z upodobljenim pred-metom do »čistega« posne-manja zgolj vizualno zaznav-nega, tako da lahko zaradi tega nemalokrat naletimo na znan paradoks, »da mu često [slika predmetu] zavoljo večje dovršenosti v kakovosti podobe ne sme biti po-dobna.« In elipse lahko na ta način dojemamo kot čiste kroge in rombe kot kvadrate. (Descartes, Dioptrika). Anti-pod antični ropografiji je predstavljala velikim temam in vzvišenemu (ki si kar pre-več samoumevno lasti atribut moralnega; omejujoča sterili-zacija Kantove izjave: »ideal se nahaja v izrazu tistega, kar je moralno« (»in dem Aus-drucke des Sittlichen«)) zave-zana megalografija. Njena za-ničljiva pozicija do minucioz-nosti tihožitij se ohranja tudi v renesansi; za razliko od de-tajliranja ozadij naklonje-nemu Rafaelu je posebej močno zastopana z osebo enega vodilnih svetovnih me-galografov Michelangela. 1 Charles Sterling, La nature morte, Ed. Pierre Tisnč, 1952 Obdobje srednjega veka pomeni dolgotrajno prekini-tev razvoja tihožitja, katerega nemožnost nastopa ni toliko zasluga hotene ideološke pot-lačitve kolikor ga preprečuje njegova dejanska umeščenost v slepo polje, ko se nahaja izven vseh razpoložljivih struktur zaznavanja tistega Časa. Dogmatična krščanska ikonografija vključuje nežive predmete in živali samo kot stalne ali dogovorjene atri-bute boga in svetnikov, spremljevalne znake z vna-prej začrtanim ali sploh eno-pomenskim semantičnim po-tencialom. V celoti je tako zastavljena podoba bolj kot slika pravzaprav ideogram. Gre za »enotnost figure in teksta, ki jo tako skrbno izo-blikuje srednji vek« in ki, kot 30 nadalje ugotavlja Lyotard, vzpostavlja ne-kakšno simbolno, figuralno (slikovno) pi-savo. Spoj figuralnega in tekstualnega raz-bije šele renesansa in prav preobrat, ki se dogodi z ločitvijo teh dveh odslej oddalju-jočih se komponent, omogoči pojav novo-dobnega slikarstva. Usoden prehod Ly-otard demonstrira z vzporedno potekajočo menjavo funkcij, ki jih opravljajo elementi triade označevalec / označeno / referent. Tako je označevalec srednjeveškega sli-karstva povsem ioničen, zasnovan je kot tekst, kot pisava s konvencionalnimi kono-tacijami. Označeno, »na katero se nana- šajo podobe in tekst, je cerkvena zgodo-vina«; referent pa more vsled takšne domi-nacije zavzemati le ničelno pozicijo. Renesansi uspe sprostiti ogromno ener-gijo, nakopičeno v natančno normirano, ustaljeno znakovno vez med označevalcem in označenim. Prvi med drugim z uvaja-njem perspektive vrši geometrizacijo pro-stora, kar ima za posledico nič manj kot izničenje srednjeveškega koncepta Koz-mosa, ki ga nadomesti novodobni Univer-zum. »Kar zadeva označenega, je sedaj na njem vrsta, da se podvrže redukciji, zlasti v svoji narativni funkciji (kajti možna so tihožitja, portreti, ki ne pomenijo ničesar v smislu, da ničesar ne pripovedujejo).« Na deblokirani referent pa se seli vsa »fi-gurativna moč« krščanske tradicije.« In tako bodo smeli najti svoje mesto v novem prostoru z isto pravico tako motivi, prev-zeti iz Biblije, kot tudi profani motivi, ter naposled »ne-motivi« (X »non sujets«), kot na primer tihožitja.«2 2 Jean-Francois Lyotard, Discours, figure, Ed. Klincksieck, 1971 Rudolf KOLMAN Darij Kreuh KULTURA PRIMUM LEGERE GILLES DELEUZE FELIX GUATTARI Kaj je nezavedno? To ni gledališče, pač pa tovarna, je grostor in vršilec produkcije. Zeleči stroji (machines desi-rantes): nezavedno ni ne figu-rativno ne strukturalno, tem-več »mašinalno«. - Kaj je blaznost? To je umestitev nezavednega v po-lje družbenozgodovinskega. Blaznijo rase, kontinenti, kulture. Shizo - analiza je hkrati analiza želečih strojev in družbenih umestitev, ki jih izvršujejo prvi. - Kaj je Ojdip? Je zgodo-vina neke dolgotrajen »na-pake«, ki blokira produk-tivne sile nezavednega, jih sili v igro gledališča senc, kjer se izgublja revolucionarna moč želje, jih zapira v sitem dru-žine. »Familijalizem« je bil sanja psihiatrije; psihoanaliza jo je izpolnila in moderne oblike psihiatrije in psihoana-lize se ga še niso uspele zne-biti. Vse to z namenom odvr-nitve od nezavednega, kar nam preprečuje. da bi hkrati doumeli in osvobodili potek shizofrenije. In če izberemo za primer najmanj ojdipizirajočega psi-hoanalistov, se bo jasno po-kazalo, kakšen »forcing« mora vršiti, da bi produkcijo želje prikrojil meram Ojdipa. Melanie Klein piše: »Prvi-krat, ko je Dick prišel k meni, ni, kot mi je zaupala njegova guvernanta, izražal nikakršnih čustev. Ko sem mu pokazala že pripravljene igrače, jih je opazoval brez najmanjšega zanimanja. Vzela sem velik vlak, ga po-ložila ob drugi, manjši vlak in ju označila z imenoma »vlak očka« in vlak »Dick«. Koj je pograbil vlak, ki sem ga ime-novala »Dick«, ga odkotrljal vse do okna in rekel: »Kolod-vor.« Pojasnila sem mu: »Ko-lodvor je mama; Dick vstopa v mamo.« Spustil je vlak in stekel med notranja in zuna-nja vrata sobe, se zaprl med-nje, rekcč, »črno« in takoj zatem spet stekel ven. To de-janje je nato še večkrat pono-vil. Pojasnila sem mu: »Zno-traj mame je črno; Dick je v maminem črnem.« Z napre-dovanjem analize... je Dick nadalje odkril, da umivalno korito simoblizira materino telo in je izražal neobičajen ANTIOJDIP strah pred tem, da bi se zmo-čil z vodo.1 »Reci, da je to Ojdip, ali pa dobiš klofuto. Tako psihoanalist tudi ne bo vprašal: »Kaj je to? Tvoji že-leči stroji?« temveč bo zavpil: »Odgovarjal z očka - mama, kadar ti govorim!« Tudi Me-lanie Klevvin... Tako je torej vsa produkcija želje strta in omejena na starševske po-dobe, uvrščena med pre - oj-dipske stadije, totalizirana v Ojdipov model. Logika par-cialnih objektov je zreduci-rana na ničlo. Ojdip nam se-daj postane preizkusni kamen logike. Prav med parcialnimi ob-jekti in skozi nedružinske od-nose otrok dobiva izkušnjo življenja ter se vprašuje, kaj je to, kar živi; pa čeprav se vprašanje nanaša na starše in ne more prejeti začasnega od-govora drugod kot pa v dru-žinskih odnosih. »Spominjam se, da sem se od osmega leta starosti. in tudi prej, nenehno vpraševal, kdo je to, kar sem, in čemu živeti: spominjam se, kako sem se pri šestih v neki hiši na Boulevard de Blan-carde v Marseillu vprašal ta-koj zatem, ko sem pokusil kos čokoladnega peciva, ki mi ga je podala neka ženska, imenovana mati; kako sem se vprašal, če pomeni biti in ži-veti to, da se vidi, kako dihaš; hote sem zadihal, da bi obču-til to, da živim, in da bi videl, če mi ugaja, in v čem mi ugaja.«2 Bistveno je v tem: otroku se zastavlja neko vprašanje, ki se bo morda »nanašalo« na žensko imeno-vano mati. ki pa vendarle ni bilo proizvedeno v odvisnosti od nje same, ampak v igri želečih strojev; na primer na ravni stroja usta - zrak, ali na ravni okušalnega stroja. Kaj je to - živeti? Kaj dihati? Kaj je jaz? Kaj je dihalni stroj na mojem telesu brez organov? Otrok je metafizično bitje. Kakor tudi za kartezijanski cogito starši v teh vprašanjih ne obstajajo. ' Melanie Klein, Razprava o psihoanalizi 2 Antonin Artaud, »Nikoli se nisem ničesar naučil...« (se nadaljuje) Prevod ŽS 32 Vili Lamov'- Bila je iz kraja nedaleč od tam, kjer se je rodil Daniel 0'Connel, Osvoboditelj. 0'Conuel je bil vodilni irski pacifist. Konec osemnajstega in začetek devetnajstega sto-letja je njegova družina klju-bovala kazenskim zakonom; otroke so pošiljali na šolanje v Francijo, gradili čedne zgradbe iz apna in kravje krvi in jeseni spravljali goveda za zimo razkošnih ognjev in praznovanj v senci doline da-leč od Londona, daleč od je-dra imperija, ki je v deželi za več kot stopetdeset let zmali-čil čut za nacionalnost. Gra-innejina družina je imela zdaj v lasti razkošne snežne bele hotele, pred njimi palme in verande s pogledom na mirno morje, katerega tokovi so pri-hajali od Karibov. To je bil najtoplejši del Irske, kje so pozimi rasle trobentice in ni bilo nič nenavadnega videti cvetoč rododendronov grm v marcu. Graqinne je tu odraščala. edini otrok bogate družine, močno nagnjena k pohajanju, premišljanju o trobenticah in grmih rodo-dendrona, otrok samote v skromnih belih srajcah, družba vsemu, kar je bilo ra-stoče in vlažno. Imela je kup sorodnic, ki so bile nune v Franciji, in ko je bila stara petnajst let, so jo poslali v sa-mostan v Pariz, kjer je do-končala srednjo šolo. Potem je študirala na Sorbonni, več čas pa živela pri redu nun s vetrobranom podobnimi pokrivali, ki so se dvigovala nadnje in svarila vsakega, ki se jim je približal, pred čud-nim starinskim skupkom na-čel, predstavljajočim njihov red. Eugene je imel šestnajst let, ko jc spoznal Grainne. pozimi 1967. V majhnem kraju, kjer je živel, je eno leto učila francoščino in prebole-vala podrto ljubezensko raz-merje. Obiskovati jo je začel zaradi inštrukcij francoščine, in to ju je zbližalo. Živela je v sobi s pogledom na reko. On je živel ob cesti navzgor. Navidezno sta se dobivala za-radi inštrukcij francoščine, arnpak francosko sta govorila malo in malo, če sploh kaj. lekcij sta predelala. Imela sta pomembnejše stvari za pogo-vor. To je bil kraj na poti na zahod Irske. Celinsko raven, a neizprosen v atlantskem dežju. Znan je bil po mnogih kipih Marije, z edinstveno pobožnim kipom Marije pred samostanom. Eugene ni ni-koli izvedel, kaj je prineslo Gršinne v to mesto; ni bila KULTURA PORNOLABOR PORNO -FUCK OFF ZAHVALA Borutu Rismalu alias Primozu Trubi ustanovitelju, uredniku in piscu Pornolaborja za vse karje storil na področju legalizacije pornografije in prostitucije na slovenskem Ljube pornofilke, cenjeni pornofili! Žal vam moramo sporočiti tragično novico: Porno-laborja ni večl »Zakaj«, boste zatulili. Več razlogov hkrati, dragi bralci. Pornografija nenadoma ne gre več skupaj s Tribuno. Noviuredniki, nov koncept, če ze pornografija - potem politična. In urednik pornolaborja je odšelna novo delovno dolznost. Kam, pa uganite sami! Zato se mu na tem mestu zahvaljujemo za vse karje dobrega storil za slovenske pornofile in prostitutke. Torej, dame in gospodje, še zadnjič: PORNOLABOR videti preveč srečna tukaj, kadila je in raznašala čenče o nunah. Kar je bilo na Grš-inne posebnega, je bil njen obraz, živ in čist kot notra-njost morske školjke, njene noge, velikodušne izpod mini krila, in lasje, svetlo rjavi, skoraj nerazčesani, a ne čisto. Resnično posebna so bila njena klovnovska usta, kot da bodo vsak čas zakričala. Ni bilo krikov; zadržan smeh. Dež je prišel in zima in eden drugega sta resnično dobro spoznala. Pripovedovala mu je o Parizu, študentskih letih, kavarnah, bistrojih, vinu ob prilikah, spodobnosti ob pri-likah, rutah, vrečastih jopi-cah, cigaretah med prsti in očeh na bulvarju. Na pariških ulicah se ni nikoli prenehala zavedati svoje irskosti; da je bila iz krajev, od koder je Daniel O'Connel, njen sosed. prišel med francosko revolu-cijo bil priča njeni nasilnosti in zaobljubil življenje miro-ljubnim sredstvom. Bolj kot česarkoli se je spominjala morja, barv v zalivih Kerryja, kjer se je voda svetlikala in je bilo videti obline peska, vse vesele, čarobne, neopredelji-vih barv. V Parizu ni nikoli pozabila dna svojega naroda; Kerryjskih pripovedovalcev zgodb, Kerryjskih kmetov, oken, ki so zrla iz koč proti Atlantiku in nazadnje proti Bostonu. Vzgajali so jo lju-beče in spraševal se je, kaj jo je prineslo sem v ta kraj, mr-zli vetrovi, mokre prazne ulice, in potem mu je odgovo-rila na to, ne da bi jo vprašal. Povedala mu je za raz-merje, ki ga je imela in ki je zarezalo v njeno nedolžnost. Izhajalo je iz ene tistih pari-ških kavarn; srečala je avstrij-skega pisatelja, ki je imel rad moške in rad ženske. Nasli-kala ga je zelo ekstrava-gantno, stal je obrnjen v zim-sko noč, zunaj so mimo vozili vlaki - v daljavi - in gosi so se oglašale preko reke, ki je bila prepredena z zadnjo svetlobo neba. Njen prijatelj je bil ne-koliko bled, zanesena barva Ijudi, ki so čutni, a preveč razmišljajo. Eugene si je predstavljal glavo z bogatimi barvnimi odtenki, peroksid ženske filmske zvezde, svetle fantovske lase, kodre na koščku podeželskega masla. In nato mu je dala temna očala, rdeč suknjič, šale, robčke, vse vrste robčkov, nekatere črno-bele pikaste. Zanjo je posedal v kavar-nah, sanjal o svojih romanih in se pojavljal, samo na pol pojavljal, na nejasnem oza-dju: Dunaj. Objavil je že dve 34 knjigi in sprva sta se samo pogovarjala, ona, irsko dekle, in on, radoveden, ker je prišlo v Avstrijo veliko Ircev in izčistilo čut za svojo deželo. Divje gosi, vojaki iz Irske, ki so pobegnili jakobinskim vojnam in pri-jeli za orožje v Evropi. Takrat je bila dru-gačna, je rekla, prav koščena. Zdaj je bila debelejša. Takrat je nosila trakove. Bila je precej bolj lutkasta. Gabriel ji je od sa-mega začetka zlomil kakršnokoli obrambo, njegova mešanica stvari, barv; še bolj zanimivo, mešanica zvestobe in obupa, moškosti in ženskosti. Pri osemnaj-stih se ni odpovedala samo deviškosti am-pak tudi obžalovanju. Iz nunskega samo-stana se je predala svetu duhovnih noma-dov. Gr&inne Dempsey je iz irskega okolja in irskih spominov potegnilo v svet slikar-jev in pisateljev kot najdenčka iz irske pripovedke, otroka, ki so ga ukradle vile in zamenjale z eno izmed njih. Vzgajala se je z umetnostjo in s čenčami, ki jih je ta oplajala. Približala se je mojstrovinama svojega ljubimca; enkrat ali dvakrat ju je pregledala, vendar ju ni mogla brati, ker sta bili v nemščini. Gabrijel je bil muhast, nasilen, prav tako občutljiv, tuhtajoč, poln radodarno-sti. Predvsem pa njuno razmerje ni bilo seksualno, je zatrjevala Gršinne, pač pa duhovno, nekakšno povzdigovanje stvari v vizijo. Ko sta si skupaj ogledovala Rodi-nov kip »La Pensče«, žensko glavo v glo-bokem razmišljanju, je Grainne pritegnil njegov marmor, njegova popolnost, kako je izražal združevanje stvari, odraščanje in odraslost, trenutek samozavedanja in sa-mosprejetja. Gabriel je bil seveda starejši od nje, sicer ne bi bilo povsem prepričljivo - ven-dar je bilo spone let zlahka raztrgati. Ga-briel se ji je približal in razširil svetlobo v prazne sobe njenega življenja, v spomin na podstrešja hotelov v Kerryju. Nudila mu je nekaj; zanj je bila strašilo, zahodno strašilo. Približala se mu je z zahoda, z morja, in v njem nekaj obnovila, vero v besede, s svojim besednjakom ikon. Gra-inne je polna vznemirljivih besed, je govo-ril, ki nosijo drobna sporočila, drobni izrazi iz galske preteklosti. Dotaknila sta se; seznanila sta eden drugega s svojo osebno bolečino, a naposled njej ni uspelo izvesti čudeža, da bi popolnoma zažarela kot kakšen irski duh, vila, najdenček, bitje iz svetlobe in morja Kerryja. Bila je na-vadna kot vsa ostala dekleta in tako se je on izgubil v romantiki drugega mesa, mo-škega in ženskega. Ona j€ doštudirala na Sorbonni in se vrnila na Irsko, še prej pa postala nekakšen druid spolnosti, se ljubila po vseh luknjah in vseh kotih, z ameri-škimi vojaki, japonskimi turisti; da bi preg-nala bolečino, je na Montmartru ob belem vinu s sokom robidnic za noč, dve postala prostitutka. Eugene je razumel, zakaj je prišla sem, v to spokorniško, od vetra prepihano me-sto; da so oddolži, zoži dogled in izvrši popravke, postane spet navadna. Vendar je bil tako napolnjen z njenim življenjem, da ji je govoril o svojem, o odraščanju, ki je bilo osamljeno, o prijateljih, ki so bili redki, a vedno iz delavskih družin in po-polnoma ločeni od njega s starši iz sred-njega razreda. Prejšnje poletje je, sam v tem mestu mladih tenis igrajočih ljudi, J5vzel preveliko dozo. Nihče ni zvedel. Ob petih zjutraj se je zbudil na tleh pod golo žarnico, okrog katere je mrgolelo muh. Potem je srečal njo. To je bilo tisto, ladij-ski mostič. Kar sta oba našla v tem mestu. Skupaj sta preživljala zimske noči. Pogre-šala jih je, je rekla, fotografije na ovitkih francoskih in nemških knjig. Imela je njega, Eugena McMorrougha. Nune so se plazile kot črne kače. Deže-valo je močneje, kriki gosi so postali neiz-prosnejši. Eugene je zrl v naslednje leto. V mestu so igrali dramo njegovega soime-njaka Eugena O Neilla, Dolgega dne poto-vanje v noč. Glavno vlogo je igrala žena bančnega direktorja, ki je vsak teden z bonbonierami hodila v tabor potujočega piskroveza. Farni župnik se je tiste zime napil skoraj do smrti, žena nekega kmeta je padla v naraslo reko; običajni dogodki. Eugene je veliko protestiral, član vsake organizacije, ki se je je lahko domislil, Antiapartheid, Irski glas Vietnama, Am-nesty, Zveza zapriseženosti miru; pisal je ljudem v Dublin ali London za priponke, sam protestiral na hokejskih igriščih proti vietnamski vojni. Gršinne je šla za božič domov in se vrnila za novo leto, prenov-ljena. Govorila je o labodih na morskih vodah Kerryja. Govorila je, da je srečala hollywoodsko filmsko zvezdo v dežju v nji-hovi vasi. Govorila je o spremembi v sebi. Tudi ona je zrla v novo leto. Dobila sta se in govorila in ona je kadila. Včasih ga je prijela za roko in se hkrati živčno igrala s svojim prstanom. Njeno telo se je skrčilo. Vse to je bilo zanjo preveč, to mesto, nune. Morala bi izginiti - na čarobni preprogi - nazaj v Pariz. »O Bog,« je jokala, »kje so, slikarji, pisatelji, glasbeniki, najbolj pa mladi, mladi po duhu?« Ni se mogla najbolj vrniti v življenje prostitutke v mestu, zato se je spustila v razmerje z inženirjem, ki je delal v Bord na Moni, irski tovarni šote. Hodila sta plesat, v hotel. Zdaj se je presenetljivo oblačila v črno. Ob nedeljah ga je hodila gledat na igrišče umobolnice, kjer je igral rugby med glasnim vzklikanjem in robust-neži, ki so se kopičili okrog drobnih žog. To je bilo odkazano njej, stala je ob robu igrišča za rugby, z ostalimi meseno vablji-vimi damami iz mesta, učitelji, bančnimi uslužbenci. To je bil srednji razred Irske. Bolniki iz umobolnice so strmeli izza želez-nih rešetk. »O bog,« je Gršinne jokala neke noči, »predala sem se temu telebanu.« Proust, George Sand, Colette, Camus, de Beauvoir, Sagan, Fournier, Lamartine; ponavljala je njihova imena prijateljev, medtem ko so vlaki drveli v noč, zlati svetniški siji. In imena galskih pisateljev. Eoghan Ruadh O Siiilleabhšin, Aoghan O Ruhaille, Eibblin Dubh nf Chonaill. To je bilo njeno zarekanje, glasovi književno-sti, francoske in irske. Vse to obdobje je Grainne hodila k maši, k qbhajilu. V tej družbi si moral početi take stvari. Odhaja, je rekla, gre. Ampak voda je naraščala in bila je kot eden tistih pacientov umobol-nice za železnimi rešetkami. Njen obraz je postal droben in kot iz papirmašeja. Njene oči so postale velike, celo grozeče, in njena usta so postala daljša, nesrečnejša, usta klovna. In Eugene jo je videl, kako se ljubi, tla v Parizu, njen oddaljeni biseksu-alni ljubimec. Želel je verjeti vse, kar je rekla. Včasih je dvomil, ampak česar se ni mogel zlahka znebiti, je bila podoba, nav-dih, Rodinov »La Pensee« - Razmišljanje - samosoočanje, negotov pristop k umet-nini, ki za trenutek upredmeti naše življe-nje, zaustavi njegov tok, nekaj ustvari, začudenje v očeh, obžalovanje v srcu, su-blimacijo in najvišji nivo. Grainne Demp-sey je skozi ta kip videla sebe, mlado irsko dekle v Parizu, okrog vratu ovit šal kot nora čudaška zastava, trobojnica doma ob dnevih političnih parad, nastopnih govo-rov v parlamentu ali škofovih blagoslovov. Videla se je na njegovi višini, mešanica med dejanskim in izmišljenim, v proslav-ljanju. Zdaj je imela drugačno okolje, a po svoje nič manj nedotaknjeno, mokre ulice, zapuščeni kinematografski plakati. Ponoči je hodila po mokrih ulicah, sama, brez svojega igralca rugbyja. Eugene jo je opa-zoval skozi okno in videl breme osamlje-nosti, ki se je spustilo nanjo in ji izostrilo izraz. Nič hišnih zvoncev, ki bi zvonili. Samo osamljena soba za vrnitev, knjige... Zdaj je malo govorila o knjigah, preda-vala. Eugene je veliko zvedel o raznih pisateljih, njihovih navadah, katera vrsta čaja je všeč Colette. Grainne je imela te podatke v mezincu, a včasih se je ustavilo tudi to, poplava besed. in nenadoma je izgledala obupano, kot da bi se nanjo spuš-čala bomba, počasi, a moreče, in premago-vala njen odpor. Bolj se je osredotočila na življenje v majhnem mestu, ni se udeleževala samo obvezne rubgyjske tekme, dnevna obha-janka pri maši. Z Eguenom je sicer še vedno tavala po razbitinah preteklosti, a ta je bledela in bilo je, kot da je poskuša zgrabiti vsak nekaj, preden izgine, zato se mu je približala, ga zadržala za roko kot prej, a zdaj drugače, bolj igrivo, z lesketa-jočim jantarjem na prstanu in praznim obrazom študija pomanjkanja koncentra-cije. Včasih je bilo, kot da se namerava spu-stiti v napovedi glede njegove prihodnosti. Na srečo se je zadržala, govorila o morju, ljubezni do njega. Nekega večera je šla celo tako daleč, da je predlagala, da sko-čita v njen mini in se odpeljeta v Kerry. Opozoril jo je, da je navsezadnje študent, in da ga doma pričakujejo. To je jo vzne-mirilo. Pogledala je zmešnjavo francoskih slovnic in se spomnila namena njunih sre-čanj. A bilo je prepozno in spet je začela z njimi, imeni francoskih pisateljev, kot da ga bo to do česa pripeljalo. Prišla je pomlad, soočenje, češnjevi cve-tovi v predmestjih, in Grainne se je opazno težko prilagodila prenovljeni svetlobi. Za-čela je nositi temna očala. Skupaj z njim je napisala pismo sovjetskemu predsedniku glede ravnanja z nekim političnim zaporni-kom in z njim korakala po hokejskem igrišču v protest proti vojni v Vietnamu, a z izjemo teh manifestacij duha se je nekoliko skrušila, izgubila vero vase, v svojo lastno sposobnost shajati z oko-ljem. Nikjer je niso videli s prijateljem in v začetku nekega tedna se je vrnila iz Kerryja in Eugenu povedala, da je noseča. Pariz je raznašlo v bujnosti barv, a zdaj se je to zdelo daleč, drug svet. Ko so po Parizu razsajali študentje v protestu proti starim zakonom, je Grainne Dempsey ko-rakala čez cerkveno ladjo, dvojno zave-zana ruta iz šifona, da bi prejela obhajilo. Kaj bo naredila? Splav, je rekla. Kot vsaka dobra katoliška irska učiteljica. Le-gla je na zofo, noge v zraku, kadila ciga-reto. Eugene bi moral iti v Francijo po načrtu študentske izmenjave, a se je ponu-dil, da pobegne in se ji pridruži v Lon-donu. Rekla je ne. Gerry bo šel z njo. Kakorkoli že, nima smisla, da te vlečem v to, je rekla. Gledal jo je, ko je vodila dekleta iz samostana na procesijo za telovo. Mesto je bilo preplavjeno z zastavami, papeškimi zastavami, irskimi zastavami, korci špan-skega bezga pred špecerijami, in vsepov-sod slike svetega srca, ki se grabi za prsi, iz katerih je kapljalo nekaj redkih kapelj krvi kot paradižnikov sok. Gršinne je vodila svoje ovčice, s temnimi očali, vohunka. Spremljala je vsak njegov gib, tiha po-doba na zofi, in nenadoma je spregovorila - izjavila je: »Vrnila sem se, da spet posta-nem povprečna, da obnovim ta del sebe. Pa me zdaj poglej. Naredila bom splav zaradi človeka, ki se preveč poti.« Govo-rila je tako avtoritativno, da jo je Eugene pogledal. Ganila ga je in brez opozorila se je znašla v njegovem naročju, jokala, čutila širino in drznost njegovih ramen, ko jo je objel čez pas, majhen zavitek v rožnati srajci. »Ne pozabi si ogledati Rodinov »La Pensee«, je dejala, kot bi izjavila poslednjo voljo in oporoko. Javor je cvetel in hrast; mesto iz ap-nenca je bilo takrat najlepše. Gospodična Dempsey je nekega dne odšla, odkolovra-tila v Kerry, od tam v London, in v Euge-novem življenju jo je nadomestila velika debela francoska študentka, ki je ves čas jedla lizike. Grainne mu je tega poletja pisala v Pa-riz. 26 Bolingbroke Road London W14 10. avgust 1968 Dragi Eugene! Naredila splav. Bilo je, kot bi odletel metulj. Tu je zelo vroče, peklensko. Kante za smeti so prepolne. Gerry je zunaj, na-bavlja hrano. Tu sem sama, razmišljam o tem, kar je rekel Daniel O Connell. »Svoboda Irske ni vredna, da se zanjo prelije ena sama kaplja krvi.« Čutim, da sem nekaj ubila za Irsko, otroka v sebi. V meni je prostor, ki ga oni ne morejo zapolniti, nune, dijakinje, kipi Marije. Tako bo šlo naprej in naprej, zbiram moč kot ogromen val. Ko bi bil vsaj ti tukaj. Vem, da bi razumel, a tudi ti tega ne bi mogel ustaviti. Umorila sem del sebe in ga pokopala pod tla učilnice. Kup poljubov, Grainne Šel si je ogledat Rodinovo Razmišljanje. V mokrem sivem pariškem poletju, živel je v predmestju, bližnje tovarne so bruhale plamene, ki so žgali v mili, da je bil to vrhunec, ta čudež iz marmorja. Opazujoč ga se je soočil z nenavadnim delom sebe, s fantom v beli jopici in s kravato iz tvida, ki daje poklon dekletu v beli srajci s šifona-stim šalom na Irskem v maju. Spraševal se je, če je bilo resnično, njeno razmerje v Pa-rizu, a je vedel, da to ni pomembno, ker sta bila resnična onadva, dotaknila sta se, njegova glava se je sklonila k njeni in njun sicupni drget je pretresel njuni življenji, trajal in trajal, ko so v drugem delu Irske besnele puške in so stopinje neizbežno vo-dile iz dežele, ki je povzročila toliko bole-čine in trpljenja. Ko se je tiste jeseni vrnil na Irsko, je ni bilo videti nikjer. Njen prijatelj se je vrnil in briljiral v krajevnem rugbyskem mo štvu. Veliko je deževalo, Peter Sarstedt je pel »Where do you go to, my lovely?« iz krajevne kavarne, in njen duh se je spreha-jal, dekle na mokri ulici, mimo samujočega nedna kavarne. Spraševal se je, kaj se ji je zgodilo. Je umrla zaradi posledic splava? Se je vrnila v Pariz, kot je rekla, da se morda bo? V vsakem primeru je bil odlo- čen da vztraja, s senco Rodinovega kipa v sebi s spoznanjem, ki mu ga je dala umetnost, da se je življenja vredno okle-pati, da bo, če se neprestano boriš, prišla svoboda. Grainne mu je dala lekcije svo-bode. Od njega je bilo odvisno, če bo vztrajal, stopnico za stopnico, dokler ne sreča nekoga ali nečesa, kar se ga bo spet dotaknilo globoko kor Rodinova »La Pen-see«. Leta kasneje je srečal tako osebo. Kot londonski novinar se je vzpenjal po poti v predmestju Corka, da bi intervjuval mor-skega biologa o projektu morske biologije v West Corku. Pot je vodila k beli hiši, ki je bila prav taka kot neskončni kilometri belih hiš, ki so se razlegale okrog njega. Odprla je vrata napol prestrašeno, Gra-inne Pempsey, udrtih lic. Vrnila se je v Pariz, kot je rekla, a je odkrila, da poti večno vodijo domov, v točko negacije, v mestece na Irskem. Nato ga je povabila noter. Okrog nje so po mizah ležale modne revije. V prvem trenutku jo je hotel objeti, a ga je zadržal izraz na njenem obrazu. Grainne Demp-sey, žena morskega biologa, ga je gledala in prvič po letih je zagledal sebe, v provi-zorični kombmaciji oblačil, črna obleka, rožnata srajca, bele nogavice. trudil se je kot se je trudila ona, zdaj belih in vdrtih lic, oči pa so bile še vedno goreče in žive, v njegovih mislih so se ponavljale spet in spet, prav kot so se ponavljale bele hiše, spet in spet, dokler niso dosegle morja. Thoughts, 1982, antologija Firebird 1, Penguin prevedla Irena Androjna DESMOND HOGAN se je rodil v grofiji Galway (Irska) in zdaj živi v Londonu. Leta 1971 je prejel Hennessy Award in leta 1977 Rooney Prize. Napisal je dva ro-mana, The Ikon Maker in Leaves on Grey, in dve zbirki kratkih zgodb, The Di-amonds at the Bottom of the Sea in Chil-dren of Lir, Stories from Ireland. radlo GUIS liubliane STEREO * * *v ŽIVO ¦ \J\JIW wfcjw ijm^ijw ro TUDIO VASIH PROBLEMIH POKLIČITE NAS: 3Z8-954,328*944 36 Aljoša Peršin slovenci smo imeli akcijo ninus deset procentov - mrtvih na slovenskih :estah. Tudi Srbi so imeli ikcijo v zvezi z mrtvimi - plus deset. CENIK: Bron 170-189.99 točk 1100-2140 US Srebro 190-209,99 točk 2310-4270 US Zlato 210 in več točk 4410 ¦+¦ 170 US za vsako nadaljnjo točko Cena uplenjenega jelena znaša 60% dolarske cene obračunana po veljavnem deviznem kurzu. Dragi JELENOLJUBCI sami si izračunajte za koliko DM, US ali dinarjev si je S. DOLANC zmanjšal osebni proračun. če je hotel plačati jelenčke po zgoraj priloženem ceniku. Vaš sv. HUBERTUS NAVADNI JELEN - CERVUS ELEPHUS L. Ime in priimek ZLATA SREBRNA BRONASTA Skupaj J. B. TITO 12 20 U 43 Stane DOLANC* 4 5 3 12 Duro PUCAR 6 5 0 11 Aleksandar RANKOVIČ 6 1 18 OtmarKREAČIČ MM 2 3 2 dM ^^ T O P 10 od 1947 (Belje) do 1980. Ime in priimek Lovišče Leto odstrela Št. točk Stane DOLANC Belje 1980 245,84 BertoTIČAK Tikveš 1962 243,00 Abdorreza PAHLAVI Belje 1967 241 83 Jakov BLAŽEVIČ Tikveš 1968 241,67 Stjepan Vargek Murščak-Čakovec 1977 241,23 Ivan Iszakovicz Belje 1950 241,09 Antonio Grassi Tikveš 1966 240,47 Dušan Alimpic Belje 1980 240,32 J. B. TITO Tikveš 1959 239,65 Abdurahman PAHLAVI Tikveš 1967 238,95 LOVCI NA JELENE Naslednje vrstice, Ijube bralke in dragi bralci, vam bodo skušale razjasniti, kako pomembno vlogo igra lov na Ijubke zverinice v življe-nju nekega naroda. Oglejte si tabelo in kar sama od sebe se bodo porajala vprašanja. Le kaj so jelenčki žalega storili našemu Ijublje-nemu maršalu?! In če si ze morem predstavljati, kako se tovariš Stane skloni in ubere gobana, si nikakor ne morem predstavljati, kako teče za jelenom in ga na koncu pihne naravnost v srce. Ali pa bi človek v pijanosti verjel zlobnim domačinom neke slovenske vasice, ki na veliko pripovedujejo, kako so gamsa privezali za drevo in ga je naš Ijubljeni vodja uspel pokončati z vsega nekaj streli. Ali, Ijube bralke in dragi bratci, kakšne nesreče bi bil kmalu delezen naš narod, če bi nek diletant na Brionih bolje ciljal in počil očeta samoupravljanja, tako pa ga je na srečo njegovo oplazilo samo nekaj šiber. Da ne govorim o tragediji, če bi razjarjeni domorodci v daljni Afriki skuhali Marka Bulca v okusno župo, ker je počil poglavarjevega najljubšega slona. No, ko smo zepri slonih. Na volitvah za novo uredništvo Tribune sem vam, ker so me pač obtoiili, da nič ne obljubljam, obljubil intervju Z gospodom slonom, ki ga je sestrelil mister Bulc. Žal smo od našega posebnega poročevalca izvedeli, da je omenjeni slon počil od smeha, ko je izvedel, da je tako postal največja jugoslovanska politična trofeja. Čaol Vaš odgovorni P. S. Ustreljenih kozlov lovski zvezi ni uspelo prešteti. UFE ISLIFE THiBuirarA Amu UPE IS LTPE TRIBUNIKA ANKBIA Sedaj že bivše uredništvo je v svoji zadnji številki objavilo anketo o Tribuni. Prišlo je sedem (!) odgovorov, zato objavljamo vseh sedem v celoti. TRIBUNINA ANKETA * TBIBUNINA ANKETA J 39 FMdback )• adan naJpomambn«|Uh atomantov mnoilčiMga komunlclran|a. Da bl Izvaddl, «11 >n v ko-llkanl marl ate tadovot|nl z.ufadolaklm.kpncaptora naiaga tecoplsa, «100 prtpmvlli ankato. Proalmo vm, da nam lzpoln|anl vpraialnlk vmat« halkaa'na|a do 31. marca na naatov: Tribuna, Karanlkova 4, «1000 Ljub« IjaiU. 1. IMEIN PRIIMEK: .. P*?GOR .?EČENK0...... 2. NA8L0V: IJUBLjTANA, STKELIoKA 29 .3 na Tribuno Mm naročan :) Tribun« na kupujam, ampak al |o apoaodlm 3. IZOBRAZBA: 1) oanovnaaola b) pokllena tola e) »radnjaaola 4) vlt|a «11 vteoka tola (3J)magl«tar1(, doktorat 4. KAKO POOO8TO BERETE TRIBUNOT (ifr radno, vtako •tcvllko b) poflosto e) radko S. KOUKO OSEB. POLEO VAS, BERE ISTI IZVOO TRIBUNE? 6. TRIBUNA IZHAJA VSAKIH 14 ONI. PO VAŠEM MNENJU JE TO: t) pravat pogoato bi Wiko M Izhajala vuk «*d*n /ehritam lxtM|an|a |a pravtn|l «« 7. KJE KURUJETE TRIBUNOT ¦) pri uHenam KolpaitwHi b) vt C KOUKO ČASA 2E BERETE TRIBUNO? •) Moinl« ioteko Mo 02-tM e) v«č kot p«t M ». CE 2E VEC LET SPREMUATE TRIBUNO, NAS ZANIMA VA8E MNENJE O LETOSNJIH 8TEVIL-KAH •) bol| zanlmlv« so QP manj unlmlv« so e) ntaam opazll M«tv*nlh rullk v kvalltatl 10. KATERE REVUE (TUJEIN DOMAČE) POLEO TRI-BUNE8PREMUATE? ,^' ^.fcfc f «¦ 11. KATERE OO NASTETIH TEH V ČASOPISIH IN RE-. VUAH VA8 ZANIUAJO? a) nolranla polMka Q 2 3 b) iunan(a poUUka Q 2 3 c) akonomaka vpratan|a W 2 3 t) kultura, tolatvo UJ 2 3 d) tnanoat, tahnlka «J 2 3 •) »port O 2 3 I) raportate. potoptol ČD 2 3 g) humor ----*A-^7f- 12. ZAKAJ BERETE TRIBUNO? a) kar na)dwn v n|a| problamatlko, kl |a v druglh čaaoplalhnl b) ker (• prlatop k problemom drugačen, bolj krltl-t»n (c> drugo (ka|?) **» /( A »•«<¦««A.o r*.. b) Intarvjujl »o ilcar zanlmlvl, vandar nlao dovol| aktualnl c) lnt»rv|u|l »o kvalllatnl, vandar aa tama prapo-goato ponavlja|o (?))lnt»rv)u|l ao nakvalltatnl In naunlmivl, Izbor lnt*rv|uvanc«v nl poaraian 13. TRIBUNA JE ŠTUDENTSKI ČASOPIS. AU Ml-SLITE, DA POSVECA DOVOU POZORNOSTI STU-DENTSKI PROBLEMATIKI? ») da ^pna, o tam bl morall v*L plutl 14. KAKO Bl OCENILI TRIBUNINO PISANJE? a) pragladnoat b) calovltoat c) zanlmlvoat 4) uporabnoat d) graflina obllka a) aktualnoat 17. TRIBUNA V ZAONJEM ČASU POSVEČA VEC PO-ZORNOSTI KULTURI. KAJ MENITE 0 NOVEM KONCEPTU? a) Trlbuna bl morala pisatl pradvacm o polltlkl