tev.
V Ljubljani, v rek 8. juija 1879.
Letnik VII.
Inseratl se sprejemajo in velji tristopna vrsta:
8 kr., že se tiska lkrat, ,, ,, „ i, 2 ,,
,, n i, 3 n
Pri večkratnem tiskanj «t sena primerno zmanj&a.
R ok o pl si
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
N tročnino prejema opravniitvo (aun- nistracija) in eksjedicija na Florijanske ulice h. st. 19.
PolitiCbe list za slorasii íarol
Po poŠti prejemar velja :
Za celo leto . . 10 gl. — kr. ua polleta . . 6 „ — „ za četrt ieta . . 2 „
V administraciji velja:
Za celo leto . . 8 |fl. 40 kj za pol let« . 4 „ 20 „ S| za četrt ieta	"i „ 10 „
V Ljubljani na anm pošiljan velja 60 kr. več na leto.
Vredništvo je v Rožnih ulicah štev. 26.
Izhaja po trikrat ua teden c i sicer v torek, četrtek in soboto.
Prihodnji hoji.
Naši nasprotniki, to je nekdajni t»ko zvani ustavoverci, pripravljajo se na trdovraten bo) zoper nas, da ohranijo, če mogoče, svoje go spodstvo. Žal jim je že, da so keiiaj ponudili Slovanom spravo po svojem voditelju Ilerbstu in razglašajo zdaj zopet po svojih organih vsa-cega za reakcijonarja fevdalca, klerikalca itd., kdor se še poteguje za ravnopravnost narodov. Spominjamo se še, kak vihar se je vzdignil leta 1871., ko je Hohenwart hotel narediti spravo s Čehi. Ustavoverci so se zbrali vŠent-politu, kakor letos, iu tam osnovali opozicijo proti Ilohenwartu. Na to so izstopili iz vseh deželnih zborov, po svojih časnikih pa zagnali strašen krik, da je nemštvo, da je dualizem v nevarnosti itd. Na to so jim brž od vseh strani na pomoč prihiteli Nemci iz .,rajha" in Madjari. Beust, Bismark in Andrassy so vrgli Hohenwarta. Zdaj sicer nimajo pričakovati pomoči od Andrassya, ne od Beusta, tudi tudi nemško prebivalstvo v Avstriji je sito liberalne dobe, kakor so pokazale volitve, celo meščani bi se nič ne zmenili, naj vlada kdor hoče, samo da bi se jim bolje godilo. Tedaj zaslombe nimajo vič take, kakor »o jo imeli. Vendar bodo brcali kakor besni, ako se jim večina vzame, in ni skoraj dvoma, da bodo a lit Schönerer zopet začeli groziti z odpadom in hrepeneli po združenji z Nemčijo. Oni so, kakor razvajeni otroci, ali cartelčki, ki morajo povsod prvo mesto imeti, sicer pa ntčejo o ničem nič slišati.
Začeli bodo legati ua vse štiri vetrove, kako se jim godi, kako jih mi žive strašno
deremo itd. Saj so tudi Hohenwartovo vlado vedno imenovali le „Schreckensherrschaft", čeravno je Hohenwart s to sodrgo še predober bil. Tako čitamo tudi zdaj že po teh časnikih, da je nemški rod v Avstriji v nevarnosti, da se bliža fevdalizem iu vsemogočnost duhovščine, kmaio bi rekli, da mislimo tlako in desetino zopet vpeljati ter vse liberalce požgati, kakor so požigali copernice v srednjem veku. Očitnega boja v parlamentu se ne bojimo, tam se resnica ne more tako pačiti; pa bojimo se nasledkov, ki jih bodo povzročile take pi-aarije po Evropi, posebno po Nemčiji, kajti tam jim bodo morda res verjeli.
Te laži je treba paralizirati, in zato bo potrebno, razjasniti nemškim, francoskim iu angleškim časopisom, kako stvari pri nas stoje (Itusi so sami dosti dobro podučeni o naših zadevah).
Tudi bo morda potrebno, ustanoviti na Dunaji en velik časnik, kteri bo izražal mnenje večine prihodnjega državnega zbora ter para-liziral ustavaške liste na zunaj in na zuo-traj. Laž ima kratke noge, zato bo tudi svet kmalo spoznal, kdo je v pravici, in kdo se dela zatiranega, samo za to, ker se mu je vzela vlada, za ktero sposoben ni bil, kakor je dokazal po osemnajstletnem slabem gospodarstvu.
Politični pregled.
Avstrijske dežele.
V Ljubljani 8. julija. O srečnih volitvah naših v državni zbor čestita „čech" (XI, 150) ves vesel
Slovencem in pravi: „Kakor mrtvi Lazar od-vrgši nemškutarski pokrov vstal je s temi volitvami k svežemu novemu življenju narod Sloveucev. Bratom našim Slovencem, kteri so ua Kranjskem in Štajarskem na tako slavni način branili čast in prospeh slovenskega imena, spodobi se uajviše priznavanje vseh njihovih spojencev. Oni so sprejeli najbolj ljute bitke proti podkupljivemu nemškutarstvu iu odnašajo sedaj z bojišča najkrasnejše trofeje. Volitve tu dokončaue spričujejo, da je dozorelo po-slednjič sadje blage in požrtvovalne delavnosti domoljubov slovenskih in da je brez vspeha ostalo vse nasilje nemčursko za ponemčenje dežel slovenskih."
Iz HorošliC dobili smo, kakor navadno, žalostno poročilo. Oba naša kandidata sta propadla, Einspieler samo za 13 glasov. To je pa zato, ker je v obeh volilnih okrajih nekoliko Nemcev primešanih Slovencem, pri celov-ško-velikovškem je feldkirchenski čisto nemški okraj, s Slovenci v rožni dolini pa so združeni Nemci okoli Beljaka. Naj bi se raje vsi koroški Slovenci združili v en sam okraj, kajti bolje, da imajo vsaj jednega gotovega poslanca, nego dva negotova. Ker koroški Slovenci zopet ne bodo zastopani v državnem zboru, treba je, da se drugi slovenski poslanci zanje potegujejo.
Koroška je v narodnem oziru silno zanemarjena, in treba bo, da se kaj stori za pro-budo narodne zavesti, kajti da bi Nemcem kar meni nič tebi nič prepustili v tlačenje in ponemčenje 120.000 naših rojakov, Slovencev, tega menda vendar nihče ne bo nasvetoval.
Ljubljanske slike.
fjiospodičlin (papilio vel domincula).
(Dalje.)
Iz dosedaj rečenega je nekoliko že razvidno, da je gospodični prva skrb kultiviranje telesa, zato se od 12. do 15. leta dela vsaj 16 let staro in ker v teh letih še nima za zrelega dekleta primerne obilnosti, si jo zna pridobiti na umetni način, pavola, iglice, razne cunje so dobra podloga, ravno tako se odvadi drobne otročje hoje iu privadi bolj lene ali pa poskočne odraščenih.
Pod vratom mora biti vsaj za pedenj gole kože videti (zarobljeni kmet pravi temu „gosli kazati",) in da dobi koža pravo, nježno, le-ekečo barvo ter potrebno voljnost, se rabijo razne pomade, šminke, dišeče vode in mila (žajfa). Da ne ogori po solncu ali vetru, varuje obraz in kar je drugje golega s solnčni-kom, roke pa z rokovicami in s tem, da se ogiblje vsakega dela z njimi izvzemši igranje na glasoviru in še druge igrače, s kterimi se preganja čas, a ne pomaže in ue strdi koža. Roke se obrajtajo kolikor mogoče majhne, prav tako tudi noge, ki tiče v preozkihčevljičkih s peto proti sredi pomaknjeno, da je spredej
noga manjša in krajša videti. Okrog ledij je život kakor pri mravlji stisnen, da se znotraj lahko rebra drugo ob drugo drgnejo in je sapa silno kratka; s tem se doseže veča obil-nost života spodej in zgorej in krilo ne dela guba. Tako oklenjena in preprežena hodi okoli, le doma, kedar je med svojimi in jej ni treba nič kazati, nič skrivati, se telo oprosti vseh vezi in je naravno, kolikor ga vedno trpinčenje in vravnavanje ni skazilo, in takrat je vsa drugačna nego si jo zunaj videl, kar vstrašil se boš premembe.
Ali je tako telo zdravo? Ne I Kakor je njen značaj polu razvad, tako je njeno telo polno raznih slabosti. Škoduje jej vsaka sapica, vsak prepih, ue prenese ne vročine ne mraza, sploh nobene nadloge, ki obiskujejo človeka. Dokler še ni omožena, skriva to kolikor mogoče, komaj pa pride k možu, je že zdravnik v hiši vsakdanji gost in lekarna (apoteka) stane toliko ko kuhinja. Le poglej ono bledo, vpadlo mlado gospo, ki se komaj premika in kteri ni nobena reč všečl Ali je podobna še kaj tisti krasni gospodični, ktere lepoto je pred par letmi pol mesta občudovalo, pol pa zavidalo, ki je bila po vseh plesih kraljica? Tlesknil boš z rokami in rekel: „to ni
mogoče, da bi bila ta tista." Poglej dalje ono že starejšo, a vendar še mlado lepo, ponosno gospo. Ta ni vpadla, nasprotno bi rekel, da je še gorša postala, ali poglej njene otroke. Vsi so kakor preslice tanjki, na dolgih nogah kakor štorklje, suhi in zeleni kakor smrt. Ali misliš, da so take stvari za dolgo življenje, ne gleda li jetika že zdaj iz njih? In če bodo živele, svojega življenja ne bodo mogle biti vesele, tudi človeštvu ne bodo za nobeno rabo. O drugih se zopet vé, da jej vsi otroci kmalu po porodu pomrjo ali še celó mrtvi na svet pridejo. Ali pravi jej kolikor hočeš, da so to le nasledki napak dekliških let, verjela ti ne bo.
Zakaj se tako pogosto zgodi, da se Ljubljančani ženijo drugje in celó na kmetih, čeravno je v Ljubljani lepih in še celó premožnih gosposkih deklet v obilnosti na izbir? Zato, ker vidijo britke skušnje pri drugih, ki so namesto lepe, trdne, zdrave žene dobili v hišo bolnika — morda še celó neozdravljivega ne glede na druge napake. In tako gospodična sama najbolje skrbi po Bvoji duševni in telesni odgoji, da te vrste cvetic ne zmanjka, marveč jih je še čedalje več.
Izjeme so tudi tu, kakor povsod, tudi iz ljubljanske gospodične utegne postati zvesta
Ustavoverci so na Koroškem pa vendar en sedež zgubili, voljen je namreč v Št. Vidu konservativni kmečki kandidat Otitscb proti liberalcu Ilochku.
Naša stranka je pridobila tudi na Tirolskem en sedež : v mestih Bozen in Me-ran je voljen federalist Giovanelli proti liberal nemu kandidatu. V Inomostu in Bregencu so se liberalci s težko mujo še obdržali ; veliko posestvo na Tirolskem pa bo letos bržkone federaliste volilo.
V Trstu so lahoni strašno agitirali, da bi bil izvoljen garibaldinec Mauroner namesto Nabergoja, pa vse agitiranje lahonom ni nič koristilo, Nabergoj je bil izvoljeu.
Kazni listi že računajo, koliko bo v prihodnjem državnem zboru liberalcev in koliko federalistov. Stara „Preša" je izračunila , da je dozdaj voljenih 151 centralistov in 133 federalistov. Pa na ta račun se prav nič ni zanašati, kajti ona šteje na prim, laška katolika Hipolitija in Gentilija za ustavoverca, ravno tako Žvegeljna, Winklerja itd. Kako podučeui so dunajski listi, to je pokazal najbolje dunajski „Tagblatt", ki našteva samo dva Slovenca, Vošnjaka in Hermana, vse na Kranjskem voljene Slovence pa všteva med nemške konservativce! „Narodni listi" menijo, da bo naša stranka za nekaj glasov večine imela; „Epoche" pa sodi, da bodo ustavoverci za kakih deset glasov v večini ostali. Eno pa je brezdvombeno, namreč, da ima vlada po teh volitvah odločitev in večino v roki : kamor bo ona m gnila, tje bodo stopili vsi omahljivi in vladni možje, kakor velikoposestniki, Winkler, Žvegelj, Tomažuk, Wagner itd. Kar bo vlada hotela, to se bo tedaj sklenilo.
Veliko posestvo v dolenji Avstriji volilo je 5 liberalcev in 3 konservativce, tedaj smo zopet za 3 glasove na boljem. Dalmacija bo najbrže same federaliste in Slovane na Du naj poslala.
Vnanje države.
Dne 3. julija, ravno 13. leto po bitki pri Kraljevem gradcu, je nemško-liberalna stranka na ^IViiièkcm razpadla in razpršila se, vlado pa so prevzeli katoliki in konservativni protestanti. Ministri Falk, Ilobrecht in Frieden-thal so odstopili. To je tisti Falk, ki je v svoj
čas s takim veseljem duhovščino preganjal, iu ki so mu vsi brezverci, freimaurerji in judje tako slavo peli. Sic transit gloria mundi!
Krancoski list „Soleil" obžaluje se-dajno neslogo in zdražbo med francoskim narodom, ki ga bo pritirala do pogube. „Vsi narodi, pravi list, se bodo okoristili iz turške dedščine, samo Francozi ne bodo nič dobili, ker se med sabo prepirajo, namesto da bi složno in krepko ua zunaj delovali."
Izvirni dopisi.
Iz Dolenjskega, 3. julija. — y.-~ Pred nekoliko tedni dobil je zvonik novomeške stolne cerkve novo bakreno krilo in nov zlata blišeč križ, ki je v resnici ponos in kinč cerkvi ter kaže, kako dobrega in skrbnega pastirja ima Novomesto v prečast. g. proštu Starosti že potrt je g. prošt še vedno poln srčnosti in gorečnosti za čast božjo, lepšanje božje hiše iu povikšanje katoliške cerkve. Z mirno, veselo vestjo sme moliti pri sv. maši: „Dilexi decorem domus tuae", iu to bo njemu v slavo dragoceni križ pričal še poznim potomcem. — Naši vojaki so zasedli Bosno in Hercegovino ter za vselej štrli turško silo, in glej! križ se je zasvetil na visokem zvoniku — v spomin in znamenje zmage nad nečloveškim Turkom, ki je nekdaj pustošil dolenjske kraje in krvoločno moril krščanske Slovence. Kaj nam pa te dneve oznanuje? Slavno zmago nad našimi turkoljubi pri volitvah ! Dolenjci, spoznavši lažnjive obljube kraujskih nemčur-jev, premagali to z močjo edinosti in mečem ljubezni do vere, cesarja in doma, posekali nemčurskega zmaja v dveh volitvenih borbah. Slava jim! Srce vsakega rodoljuba veseli se te uepozabljive zmage!
Kako pa nemčurji? Pobiti korakajo po slovenskih ulicah dolenjskih mest in sramote ne upajo pogledati narodnjaka. Poskrijejo naj se, da jih več ne bo na dan! kajti sprejeli so za kandidata Kromerja, trdega birokrata in zagrizenega sovražil ka slovenskega naroda. Kromer je, kakor nemčurski Schönerer v zad njem državnem zboru, že 1. 1865 v nekem kraji izrazil misel — ali menda tudi svojo željo — , da ima biti naša lepa dežela v ne-
kaj letih kos pruske pikelhavbe in tudi Trst z okolico. To človeče so upali si voliti naši c. k. uradniki, kterih skrb naj bi bila vselej delati za blagor našemu cesarstvu in korist narodu, kterega žulji jih redijo. Še v onih časih, ko so uradniki in duhovni v lepi edinosti med seboj živeli, znal je stari Kromer sumičiti duhovščino pred priprostimi ljudmi, ker ga je menda zbadala njena veljava. In sedaj, ko smo mislili, da v starosti premišljuje svoje nekdanje grehe, obsedel ga je zopet duh raz-pora in sovraštva proti narodu.
Iz Trel»njc;?a, 2. julija. Lipe so začele zastave poganjati; tista, izpod ktere je na krstni dan žužemberški župan zarad svojega res ostudnega, še za navadnega pobalina ne kaj častnega obnašanja izbacnjen biti moral, je kar pretečeno noč veliko trobojnico pognala, ktera danes visoko nad vršičkom ponosno v vetru plapola. Sinoči namreč je obhajala vesela družba domorodcev prav kratkočasen večer radujoča se, da se je vendar enkrat že napad tujcev otresel tudi po trgih in mestih. Pelo in nazdravljalo se je raznovrstno. Največ smeha vzbujal je slovesni obhod z grabljami in drugo šaro, kteri ni bil vstaviti, ko padejo štirje čvrsti korenjaki nad grablje, da bi jih zlomili, a dolgo so se morali vpirati, da se jim je to posrečilo, kajti bile so res iz trdega prav suhega lesa. Na besede: „te proklete grablje" se vendar posreči jim priti do živega in brž so v drobnih koscih ležale.
Grablje Trebanjci dobro pomnijo in imajo korajžo na nje. Takrat, ko je bil Dežman v tem okraji izvoljen za poslanca, pripelje nek muhast človek k vozu, v kterem bi se bil izvoljeni mož peljati imel, fine grablje, da bi jih tako sabo v Ljubljano pripeljal.
Dokaj ploska vzbudila je tudi železnica, ktero tukajšnji fantje prav izvrstno napraviti znajo. Kdor jo sliši, mora se v resnici čuditi, kako se natanjko posnema drdranje hlapona, je pa tudi lahko prav hitro v Ljubljani in nazaj z majhnimi stroški, če le železniško osebstvo pri volji dobi.
Enake veselice pri takih priložnostih jako 'narodnega duha vzbujajo in niso brez pomena.
Iz Postojne, 3. junija. Čast Postojne
soproga, dobra ženka in gospodinja možu in skrbna mati otrokom, o čemer imamo nekoliko lepih izgledov; kakor je namreč mogoče temo zadeti v loteriji, tako je mogoče med ljubljanskimi gospodičuami najti dobro družico za življenje. Naj se toraj snubači ne ostrašijo po tej sliki gospodične, marveč naj le iščejo, se bo že še kaj prida našlo za nje kje, to vd pisatelj teh vrstic iz lastne skušnje.
V besedi „gospodična" si misli svet splošno mlado, lepo, zapeljivo bitje, ki je zmožno mlademu in staremu glavo zmešati. Ali ta misel je ravno tako napačna, kakor ona, da mora vsak grof bogatin biti. Dobiš grofa v oguljeni revni obleki in s prazno mošnjo, ravno tako „gospodično" staro, velo, škrbasto, opravljivo, hudobno, da kar pred njo bežiš. Nekatera je pa tudi pobožna, dobrotljiva, ali pa usmiljenja vredna sirota. Taki pravi ljudstvo „stara frajla", naj jo tudi mi nekoliko natančneje ogledamo.
Kakor vsaka reč ua svetu, se tudi „stara gospodična" razloči v dobro in hudo. Ker pa ne prvo ne drugo nobena ni morala postati brezpogojno, ampak so jo potem okoliščine zavile na to ali ono pot, je treba seči v nje preteklost nazaj do mladih nog.
Rodila se je tudi ona za svet s polno pravico do vživanja vsega, kar zemlja more
dati prebivalcem svojim. Ali stvarniku se ui zdelo primerno dati jej lepo unanjost. zato je bila mladost njena pusta , le mati, če jo je poznala, jo je še ljubila ali pa tudi ne. Tako je dorastla brez vse ljubezni, srce se jej je napolnilo z grenkoto, mesto blugega čutja se je naselila vii-nj zavidnost, črna nevoščljivost, ker je videla krog sebe ljubezen deliti le drugim, nji pa ne. Koliko noči je prečula, koliko solza pretočila zato! Ali ni imela ona ravno toliko pravice do veselja življenja, kakor njene tovaršice in sestre? Ali je njeno srce drugačno, manj občutljivo, manj prijateljstva, ljubezni željno, ko srca teh? Kak razloček je toraj med njimi in njo, da jo tako v nemar puščajo in nalašč prezirajo ali celo zaničujejo in žalijo? Nič druzega, ko daje njeno srce zavito v manj lepo ali celo grdo in skaženo telesno obliko. Je pa li ona tega kriva? In da so njene tovaršice lepše telesne postave, 'je li to njihova zasluga ? Ali se jej toraj ne godi očitna, ne-zaslužena krivica? — Nasledek tega razmišlje-vanja je ta, da začne črtiti najprej vse srič nejše sovrstnice, potem pa ves svet, na kterem se godi toliko krivice nedolžnim. Marsiktera začne potem iskati pomoči v veri, se odpove popolnoma takemu veselju sveta, v kakoršnem se zibljejo druge njene starosti, in se loti kaj
druzega, za kar ni treba telesne lepote. Tako postane srečna po svojem, ker na svetu je sreče zadosti za vsakega. Marsiktera se pa vendar še vprtže v zakonski jarm, k čemur jej pomaga ali premoženje ali pa blage duševne lastuosti. Nektera pa ne postane ue to ne ono, ampak se stara in stara drugemu svetu za nadlogo in nadlego, škodo in pohujšanje in o taki se mora na glavo postaviti modrega Sokrata izrek: „lepa duša v lepem teleBu." Sokrat je pri svoji Ksantipi skusil le slabo in ker je bila hudobna in grda, si je mislil, da ženska, če je lepa, mora tudi dobra biti. Morda je bila pa Ksantipa zato tako huda, ker se je Sokrat pečal več z modrostjo, ko ž njo.
Druga vrsta „stare gospodične" ni iz takega testa. Rojena je bila od boljših starišev, obdarjena z vsemi pridevki telesne lepote, morda še celo preveč lepa, odgojena z vso skrbnostjo. Mladost njena je bila morda še celo prebogata ljubezni, verjela je vročim prisegam zapeljivca in padla — morda ravno vsled preplitve verske odgoje — padla je za zmiraj. Zapeljivec, poteptavši nježno cvetico, se je odtegnil , morda svojo pregreho popravil z denarjem, potem pa vzel drugo. Revica je za njim plakala, žalovala, jela sovražiti ves hudobni moški svet in — postala pri tem stara, od-
je rešena I smo si mislili rodoljubi, ko smo Be v pondeljek po dokončani volitvi prepričali, da je zmaga naša. Akoravno smo komaj zmagali, je vendar že to velikansk napredek, ako se pomisli, da je, kakor so domačini pravili, pred šestimi leti za državni zbor nemčurski kandidat dobil 62 glasov, narodni pa samo 4.
Tukaj je sicer zdrava, čista sapa v zraku, ali bilo je veliko nezdravih predsodkov in temnih misli o Slovencih pri tukajšnjem priprostem prebivalstvu. Nemčurski agitatorji — oseb no čem imenovati — so pri pretečenih volitvah toliko blata nametali na Slovence , da ga je bilo dovolj ves teden kidati iz narodne stranke, čudno in nerazumljivo se mi je zdelo pred dvemi leti, da so se volitve za deželni zbor tako sramotno končale. Zvedelo se je sedaj: več volilcev in poštenih mož je reklo: ,,bili smo preslepljen i, slišali smo samo zabavljanje zoper Slovence, ali da bi nas bil kedo podučil, zakaj da gre, ga ni bilo."
Vtepli so bili ljudem v glavo, da slovenski poslanci nič ne opravijo na Dunaji ali pri vladi, da so cesarjevi nasprotniki. Posebno pa so slepili ljudi s šolo rekoč: „Slovenci nočejo nobene nemške besede slišati in otroci se ne bodo ničesar naučili, dokler bodo v njihovih rokah šole." To so bile limance, s kterimi bo nasprotniki poprej lovili glasove. Pred vsem je bilo tedaj potrebno te temne oblake iz glav razpodit in povedati, da gre za domače pravice, za blagostanje domače dežele. Razložiti je bilo potreba, da, ako bi nasprotnim kandidatom dali glasove, bi bili podobni revnemu pa neumnemu gospodarju, kteri ne bi hotel popraviti svoje slabe koče, pa bi kamenje vo-z\\ sosedu, kteri ima že lepo hišo, da bi ta sozidal palačo; ali pa da bi bili enaki onemu, kdor bi za druge pogačo pekel, sam pa črni kruh jedel. Ovreči so se morali vsi taki in enaki krivi zapopadki in včasih tudi reči, da poslanec mora biti tudi dober katoličan. In to je v resnici izdalo.
Možje, kteri so bili tako podučeni , akoravno so pri prejšnjih volitvah glasovali za nasprotnega kandidata, se niso dali sedaj nikakor preslepiti ter tudi niso hoteli iti v krčme, kjer se je delalo za nemčursko stranko. Vse prigovarjanje od nasprotnikov je bilo za-
stonj. Eden je rekel agitatorju : „Gospod doktor, kako hočem z nemci glasovati, ko sam nemški ne znam , sedaj pa vi enkrat z nami bodite in postanite Slovenec"; drugi je odgovoril : ,,s Prusi ne bom jaz nikdar"; tretji je zavrnil: jaz ne potrebujem nobenega inštruktorja." Ti so bili tudi zvesti, da bo prišli k volitvi. Drugi pa, ki so bili že obljubili gla sove nemčurskim agitatorjem, podučeni in spo-znavši resnico, niso prišli k volitvi.
Vedelo se je, da bodo narodni vradniki vsi za narodnega kandidata glasovali; večina olikanih domačinov in še celo parkazincev so tudi sprevideii, da je Vesteneck ničla proti dr. Poklukarju.
Samo pešč ca „ustavoverno" mislečih uradnikov, stirji krčmarji, ljudje , ki so iz raznih vzrokov v dr. Deu-ovih rokah, in pa še nekteri, ki niso bili vredni poduka, so ostali tev-tonskega mišljenja. Tako so tedaj stale „šance" in v soboto opoldan se je že vedelo, da smo narodnjaki v večini.
Ko so se v soboto volilni listi razdelili, so nasprotniki hiteli pobrat liste, da so jim zapisali na-nje Vestenecka; pri tej priložnosti se je pač marsikaj zgodilo, kar jim ni nikakor v čast, in škoda za prostor v časniku. V nedeljo zjutraj je pa še enkrat vse strune napel v Postojno iz tujega prišli „starisovdat", Deu-ov pisar in krčmar Usar. Vabil je namreč nekdaj preslepljeue ali sedaj dobro podučene volilce k sebi, pa zastonj, akoravno je po ne-ktere po dvakrat ali trikrat poslal. Ker so volilci Be ogibali nalašč njegove gostilne, je s svojim neestetičnim petjem in zabavljanjem na narodnjake pridobil za 2 sodčka piva cel dan — en cel glas.
Akoravno so bili v nedeljo 'opoldne nemčurji, da bi bolj volilce begali, zagnali glas, da imajo že 60 volilnih listkov v roci, tega nisem mogel verjeti in sem si mislil: „ljudem so se že toliko oči odprle, da jim jih v dvajsetih letih ne bo mogel nobeden „fijakar" ali „šribar", zatisniti." In tako se je tudi pokazalo pri volitvi. Zmagali smo narodnjaki. Bili bi lahko še z višo večno, pa več zanesljivih je sicer nerado pa vendar moralo iti na ljubljanski sornenj. Še zadnji trenutek , ko smo bili že na volilnem prostoru, so nemčurji ne-
trgane in pomendrane cvetlice ni pobral nobeden, ne star ne mlad , čeravno je morda — zadušivši prvo ljubezen — željno se ozirala po njem. Živa ne more iti pod zemljo, čeravno je, oropana deviške časti, morda na to res mislila, zato se, ako nima premoženja, ob kterem bi zamogla brez dela živeti, slednjič loti kacega koristnega dela, pri kterem si služi živež in premišljuje preteklost.
Tretja vrsta je podobna tistemu gostu, ki je tako dolgo ugibal, ktera jed bi bila najboljša, da mu je strežaj nazadnje, ko mu ni bila nobena všeč, rekel: „zdaj pa nimamo nobene več." — „Pa prinesi nazaj izmed prejšnjih kterokoli" — reče gost. „So že vse drugi pojedli, ker jih vi niste marali" — odgovori strežaj in zbirčen gost je mora! lačen vstati od mize.
Gospodična te vrste je bila lepa, krasna, tako da se sama sebe ali pa je mati nikomur privoščila ni; morda je bila pri tem še bogata, toraj vsakako opravičena izbirati si ženiua. Prišlo jih je bilo veliko, morda celo preveč, a nobeden ni bil tak, kakor oni „Kuno", „Robert", „Siegfried" itd., ktere sije po branji nemških romanov naslikala v svoji domišljiji. Brala je veliko, brala je o nemških vitezih, ki so za svojo izvoljeno pol sveta obletali, dvema tretjinama se zamerili ia zadnjo tretjino v dvoboji pobili,
potem pa prišli in pobili še zmaja, ki je stražil jo; kdor pa ni bil že tako velikansk junak, je vsaj čez trojno zidovje in štiri nadstropje visoko splezal po vrvi, da je v zidovji zaprto svojo odnesel in pobil celo očeta in mater njeno, če sta mu sledila na begu.
Tako se je zgodilo, da je ta naša gospica, če je tudi v kaki komaj osem čevljev visoki sobi, vendar mislila, da je v kakem gradu zaprta in da mora po njo priti kak vitez, grof ali vsaj bogatin, da jo reši samskega stanu ter povzdigne k sebi. Morda jej res ni manjkalo snubačev, a nobeden ni bil jej po volji, čakala je zmiraj še svojega „viteza", čakala ga je tako dolgo, da ga ni bilo. Ko ste ona in mama obupali nad tem, da bi še prišel, ni več sedela v „gradu" in čakala odrešenika, ampak šla je sama na lov, jela Be prikupljati tistim, o kterih je vedela, da so nekdaj za njo hodili in morda celo Snubili jo, a njeni žareči pogledi se niso prijeli nikogar, vsak je bil kakor moker „cunder", kterega se ne prime nobena iskra, če še tako hudo ob kamen kre-šeš. Kako dober bi jej bil zdaj najzaničeva nejši, ki se je kdaj okoli nje smukal! Ali skoro vsak je že oženjen in kdor ni, na njo gotovo ne misli.	(Dalje prih.)
kemu naših volilcev , kakor je eam rekel, obljubili petak in ga res preslepili, da je zbrisal zapisano ime dr. Poklukarjevo, in — čujte, nek davkarski praktikant (iz usmiljenja nočem izdati njegovo ime) v c. kr. kanceliji — je zapisal Vestenek-a. Komisija bi bila morala ta glas zavreči, ali ker je bila postavljena iz nasprotne Stanke, sta oba narodnjaka zastonj oporekala. G. Doxat je zahteval, da se to za-bilježi v protokol, g. Vičič pa jih je prav dobro podražil rekoč: „še en petak nam dajte, pa ga vam prepustimo." Ker je bila večina na naši strani, se nismo hoteli več prepirati, ampak smo rajši na glas zaklicali: ,,Bog živi Slovence! čast Postojne je rešena!"
Ko smo iz telegramov od druzih mest in trgov poslanih zvedeli, da ima g. dr. Poklukar že 21 glasov več kakor g. Vesteneck, smo bili že opoldne resnične zmage skoraj gotovi, akoravno še nismo imeli sporočila iz Kranja, kjer ima že od nekdaj slovenski sokol nemčurskega jastreba v svoji oblasti in že od nekdaj slovenski duh mogočno k tlam nemčursko moro tlači. Ko smo pa ob 6. uri popoldne dobili od g. dr. Bleivveisa telegram o splošni zmagi vseh treh slovenskih kandidatov, se je ta vesela vest kmalu raznesla po vsem trgu. Veselje je bilo nepopisljivo.
Sklenilo se je, da se mora ta radost dostojno izraziti in očitno pokazati. Bilo je v 5 minutah dovolj goldinarjev za večerno godbo. Ko se noč stori, ob 9. uri, se zasliši pred c. k. glavarstvo in mogočni: „bom, bombom" in godci v polnem številu zagodejo cesarsko himno in cesarski marš, potem pa po vsej Postojni gori in doli: „Naprej zastava slave!"
Ker so tudi železniški vradniki, vkljub vsemu nasprotnemu nadlegovanju, dali 3 glasove narodnemu kandidatu, je šla godba z obilnim spremstvom, ktero se seveda ni moglo zdržati živijo-klicev, na kolodvor in od tamkaj zopet pred c. k. glavarstvo, kjer se je narodna svečanost končala zopet s cesarsko himno in navdušenimi: „Živili Slovenci I"
Bil je lep večer, svitla noč, pozabljen ves trud. Zbudili ste si mi dve želji. Prva, da bi izvoljeni poslanci v vsakem oziru zastopali svoj narod in se srčno potegovali za njegove pravice, narodne in katoliške. Druga želja je bila, da bi kmalu ves slovenski narod in vrh tega še njegovi nasprotniki spoznali: Biti slovenske krvi Bodi Slovencu ponos!
Bflir.a svete jiore, (na Goriškem) začetkom julija. (Po volitvah). Lepe besede: inteligenca, disciplina, značajnost, čast, in tem podobne so se premetavale sem in tje; slednjič pak so „uzbujeni" in „zavedni" volilci kmečkih občin dali čez polovico glasov gosp. \Vinklerju. Za Boga! kako to? Govori se, da ena stranka je bila dobro „disciplinirana", druga pak se je dala „slepo voditi". Iz tega razmerja so tretji preračunili, da g. Wiuklerju poslanstvo ne more oditi. Vrh tega se gosp. Tonkli ni vsiloval, a gosp. Povše močno zameril z načinom delovanja za poslanstvo potem, ko se je že v listu do „Slovenčevega" vrednika, v „Soči" in v pismu do podpredsednika „Sloge" prvič političuemu delovanju, drugič pa tudi kandidaturi odpovedal. Pa o tem molčimo zdaj, čas je, da se razburjeni duhovi zopet pomirijo.
,,Pa zakaj ste volili Winklerja?'' Da o njegovih starih prijateljih molčim, rečem : prav iz tistega uzroka, kakor Ljubljančani viteza
I" Schneid-Treuenfeldskega. Za g. Winklerja so se volilci toliko lože zedinili, ker ni več uradnik, kakor je bil pred šestimi leti, — ker ni
prav za prav vladeo kandidat, kakor tudi grof Hohenwart, vitez Schneid, Je tudi prijatelja Taaffeju, vendar nista vladna kandidata. Vrh tega gosp. Wiukler ni še nikomur nič ža-lega storil, pač pa že marsikaj koristnega, kjerkoli je mogel. Tudi Slovenec je po duhu in krvi. „Prokletih grabelj1 ni imel še v rokah in njegova znača.nost daje upanje, da ostane vedno zvest sin Slovenije. Uzajemno z drugimi slovenskimi poslanci res ni postopal, ker mu je bilo vedno bolj pri srcu koristolovje nego principi in ideali, vendar je goriškim Slovencem že mnogo mnogo koristil, glede prihodnosti pa vsak kandidat dobro obeta in govori o sebi; gospod W.nkler ni druzega rekel, nego: „ostanem vedno naše ljube domovine in našega naroda zvest sin". No, pri tem naj ostane in potem nam morda ne bo treba žalovati, da nas on zastopa v državnem zboru. *)
Domače novic»
V Ljubljani, 8. julija.
(Volitev državnega poslanca za tržaško okolico) se je v nedeljo vršila prav živahno, boj je bil hud, a slednjič je vendar zmagal dosedanji poslanec gospod J. Nabergoj 1572 proti 312 glasovi.
(Stremayer) je pri ožji volitvi proti Maggu v Lipnici propadel za 73 glasov.
(Na Koroškem) sta, kakor obširneje poročamo že v političnem pregledu današnjega lista, propadla oba kandidata slovenskih okrajev, gg. Einspieler in Neste. Koroški Slovenci so pač še daleč za drugimi, ker se svojih pravic tako malo zavedajo.
(Na gimnazijo novomeško) je v nedeljo odšel ljubljanski ravnatelj g. Jak. Smolej, da vodi ondi godno preskušnjo. — Na realki v Ljubljani se godi te dni pod vodstvom g. nadzornika dr. Zindlerja, in konec tedna se prične na gimnaziji. — Čedalje bolj se kaže potreba, da se vstanovite v središču Slovenije dve gimnaziji, ena čisto slovenska in ena nemška. Koliko bi se privarovalo v učnih pripomočkih budisi glede ved kterih koli, in koliko težavam bi Be v okom prišlo pri dijakih slovenskih nasproti celo tujim profesorjem! — Ker se vremena Slovencem jasnijo, in ker je na svetlobi pripravna Hrvatska Blovnica za Slovence, se menda pač ne bodo mudili narodni profesorji, da nasvetujejo in zahtevajo, naj se prične vsaj prosto na tukajšnji gimnaziji poduk v hrvatsko-srbskem jeziku, kakor je v smislu naučnega načrta, se je pred nekaj leti že godilo, in se oziroma na ožo vzajemnost slovansko na jugu živo priporoča; sicer bi morali dijaci sami koledovati, da dosežejo, česar jim je po sedanjih razmerah jako potrebno.
(Ljudska veselica v Šiški) vršila se je v nedeljo pri ogromni vdeležbi v najlepšem redu. Vreme je sicer ves dan strašilo in se spreminjalo, vendar je bilo v Šiški ljudi na stotine in tiBOČe- Došli so iz Ljubljane sokolci in deputacija pevcev z zastavama, mnogi odlični domoljubi. Pri blagoslovljenji nove
*) Ta dopis Brno sprejeli, ker je tudi naša želja, da bi se razburjeni duhovi na Goriškem pomirili. Saj Goričani za svojega poslanca v državnem zboru niso dobili kakega nemčurja ali lahona, tudi ne brezverca in novega liberalca, kterih srno se vsi mi drugi Slovenci braniti morali. Mi na Kranjskem n. p. smo zelö veseli, da je nemčurska večina vdlikega posestva volila dva tako pohlevna moža, kakor sta baron Žvegelj in Taufferer. Le gadov se je bati, kakoršnih imajo drugi „Slovenci" Je še preveč.	Vredn.
zastave šiškarBke čitalnice je gosp. Kljun v daljšem govoru razložil pomen zastave in dolžnosti domoljubja. Potem se je godlo, pope-valo, plesalo, deklamovalo itd. Vse je bilo dobre volje. Najbolj se je dopadala pesem „Roža" od Ipavca, ki jo je pel mešani zbor. Na večer spremili so nas narodni Šiškarji z godbo in zastavo do Kozlerja.
(V „Tagblattu") se volilni valovi še niso polegli, ampak še prav močno pluskajo ob bregovje in se penijo. Ni čuda! Med osmimi sedeži v državnem zboru zgubiti na enkrat štiri, ali marveč vse, to naj prenese kdo drugi, ne pa pod skrbnim varstvom vlade „scrtljana" nemčurska stranka, ki je pa zdaj eukrat bila postavljena na lastne noge. Mi na vse to raz sajanje ne odgovarjamo druzega, kakor to, da smo v Ljubljani, kakor povsod drugod, zma gali z lastno močjo, ne s pomočjo uradnikov, kajti štenje glasov je pokazalo, da je v Ljubljani največ (dve tretjini) glasov od uradnikov, profesorjev, učiteljev in penzijonistev dobil — Dežman. Drugemu zabavljanju ne bomo od govarjali ničesar, ker se nam ne zdi vredno. Naj se „Tagbiatt" vsede na oster kol, pa ga bo kmalu jeza minula.
(Ilradeckijev most.) Tri tedne so potrebovali, da so ga razdrli, zdaj bodo zopet tri tedne popravljali ga; če človek memo gre, ne vidi navadno nič delavcev tam, — „nur sehiin gemuthlich," saj se ne mudi, ka-li?
(Dežmana) je zadnji sijajni propad njegov tako hudo razburil, da je še zdaj veB zmešan in v svojem listu „Tagblattu" strastno okoli sebe maha iu vdriha po stari navadi po vsem, kar mu na pot pride ali o čemer misli, da je krivo njegovega propada. Mi mislimo, da bo ta vtrjeni renegat, ki je že na vsako vreme in na vse vetrove navajen, tudi to bolezen srečno prestal, kakor je že marsiktero. Zdaj se zgo-varja s tem, da ni hrepenel po državnem po slanstvu, marveč za Ljubljano oglasil se še le — pa prav nerad in le vsled lilnih prošinj njegove stranke — ko se je dr. Schaffer kan didaturi odpovedal. Nam je pa vsa ta spletka nekoliko bolje znana, reč je namreč taka-le Ko je Dežman sprevidel, da ga Dolenjci ne marajo več in da tudi po drugih mestih kan didirati mu ni varno, na veliko posestvo se pa ni mogel zanašati, je prignal svojega po litičnega učenca dr. Scbafferja k temu, da mu je prepustil Ljubljano, ki se je zavoljo obilnega mameluštva in uradnikov mu še najvarnejša zdela. Dr. Schaffer, ki ima za ves svoj politični renomč zahvaliti se Dežmanu, je svo jemu mojstru storil to ljubav in odpovedal se kandidaturi — „zavoljo bolehnosti", čeravno je zdaj bolj zdrav od Dežmana. Ko smo na rodnjaki postavili svojega kandidata in je Dež man videl, da bo propadel, se je jezil nad dr Schafferjem, češ, da ga je on spravil v to bla mažo. Ali kaj more Schaffer za to ? On je vstregel svojemu mojstru in žanje za to ljubav še črno nehvaležnost. To — to bo pravo, ne pa ono, s čemer Dežman beli svojo blamažo
(Vreme) se je bilo nagloma presukalo tako da je vročina od 32 padla na 12 stopinj, nedeljo ob eni popoldne je vsula se nad Ljub Ijano gosta toča, ki pa hvala Bogu ni naredila veliko škode, ker je bila predrobna, čeravno se je vsula tako gosto, da je bilo videti jo tu pa tam na kupih že zvečer. Po viših krajih posebno po planinah, je padel v soboto sneg prijatelj, ki je bil oni teden na sv. Višarjih nam je pravil, da ga je tam sneg vsega po belil. Res čudne prikazni za mesec julij I
Razne reži.
—	Iz Škofje Loke se nam poroča, da so tolovaji vlomili v dr. Kraussevo stanovanje
Gradu še predno je prišel domu, ter tam ga za vratmi čakali. Ko zvečer okoli enajstih pride domu, ga vdari tolovaj za vratmi čakajoč z železno iglo, kakoršne so za voz, po glavi, potem mu pobere ključe in poišče še tistega od sodnijske kase. To potem neso z grada in )o zunaj odpro. Vzeli so nekaj čez 600 gld. gotovine, hranilnične knjige pa vse pustili. Vse kaže, da so bili taki, kterim je bil ves grad znan. Sodnija dozdaj neki še nima nobenega zanesljivega sledil hudodelnikov, vsaj še ni mogla nikogar prijeti. Dr. Krauss ima čepiujo prebito, k zavednosti je prišel, a težko da bi ostal živ. O dogodbi nima prav nobenega spomina.
—	V Požunu (Pressburg) je z zadnjim junijem nagloma nehal izhajati vrli katoliški list „Das Recht' po osemletnem obstanku, brž ko ue vsled pritiskovanja framasonskega. ktero je unstran Litave premogočno in sega že v to stran predrzno, česar nas Bog obvaruj!
—	IzŽaline se nam piše: V ponedeljek, 30. pr. m. okoli dveh popoldne nastal je (ne ve se kako) v Zagradcu poleg krško-grosupeljske ceste v žalski župniji hud požar, ki je pokončal 7 gospodarjem vsa poslopja, vse blago in 2 kravi, dvema pa gospodarska poslopja. Zavarovana sta bila Ie dva, in eden teh pri graški vzajemni zavarovaluici. Še ve-čemu požaru morda cele vasi vbrauili so prihiteli sosedje, zlasti Višnjani s svojo brizgal-nico, zarad česar jim bodi srčna zahvala. Požar je bil tolik, da ga je bojda čuvaj na ljubljanskem gradu naznanil in da je požarna straža do Rudnika pr hitela, potem pa se zarad daljave vrnila. — Rešiti se ui dalo skoraj ničesar. Potreba je silna pri večini pogorelih.
—	Huda nevihta. Dne 2.julija zvečer je bila po vipavski dolini huda nevihta , tresk in grom. Okoli 9. ure je treščilo v eno hišo v Oseku pod Čavnom, ter je takoj ubilo pridnega hišnega gospodarja Jau. Balaliča pri ognjišču, njegovo ženo je pa omotilo, pa vendar upa še ozdraviti. Zapustil je ubogi reve?, ki je nedavuo prišel iz Hercegovine, 5 nepreskrbljenih otrok. Zopet ena zgodba, ki nam pravi: „Bodite pripravljeni, ker ne veste ne dneva ne ure, kedaj Gospod po vas pride."
Loterijske številke 5. julija. V Gradcu: 64, 36, 33, 67, 39. Na Dunaju: 7, 14, 70, 18, 23.
Listnica vredništva.
Čast. gosp. dopisniku „Z G o r i š k c g a". Pač lahko smo sc zamislili v Vaš položaj, vzroki Vaše nevolje so tudi nam popolnoma jasni. Ali — ali valovi so se vlegli, kar je, to je, in zdaj se ne more še pozitivno reči, da je to slabo. Kar smo vsi drugi Slovenci obžalovali, jo bil le prepir med kandidati, in prava je Vaša sodba o tem, da na Goriškem nekteri še niso zreli za politiko. Naj bo to, kar se je pripetilo, obojim nauk, da se bodo tudi te navadili ter zadušili osebne mrž-nje. čeravno neradi — amo vendar Vaš dopis sklenili ohraniti le zá-se, ker se nam ne zdi primerno, po toči z vsemi zvonovi zvoniti; zdaj bi take reči utegnile duhove le še bolj razburiti, ne pa pomiriti in združiti jih k skupnemu, složnemu delovanju, kedar pride zopet čas za to. Vaše nazore VBakako čislamo in nadjamo se celó, du bodo prodrli, pa bolje in vspešueje se nam zdi ljudi spreobračati z lepo, nego s strogo besedo, t. j. s podučevanjem, ne pa z grajo. Menimo, da našo dobro voljo razumite in nam lie zamerite, da Vašega jedrnatega in za nektere bodečega dopisa ne tiskamo. V drugem pa lepa hvala za dozdanjo krepko duševno podporo in prosimo še večkrat kaj.
Idajatelj in odgovorni vrdik Filip Haderap.
J. iiaiovi nasliki v Ljujuni.