Iz nasprofnili taborov. »Domovina« ne more zatajiti svoje protivnosti katolicizmu, katera počiva v globini njenega liberalnega srca. Je sicer zelo previdna, da skrbno zakriva svoje liberalne rožičke, včasih pa le pridejo na dan. Tako n. pr. piše v svoji številki dne 4. novembra o samostanskih šolah, »da so bile prve ponemčevalnice ženske mladine«. Samostanske šole kot verske šole niso všeč liberalizmu, ki se povsod bori zoper nje. Meščanski liberalizem je ob koncu preteklega stoletja vpeljal v Franciji brezversko državno šolo ter potem ukinil v Franciji vse redove, ki se pečajo z vzgojo mladine. In danes nadaljuje isti meščanski liberalizem, združen z materialističnim marksizmom (socializmom in komunizmom) v ljudsko fronto, svojo borbo zoper verske šole, da bi napolnil prostore brezverskih državnih šol. »Domovina« bi ne bila glasilo laži-svobodomiselnega JNSarstva, ako ne bi napadala samostanskih šol. Očitek, ki ga je v navedeni številki zapisala proti samostanskim šolam, je lažniv. Ljudska in meščanska šola, ki so ju v predvojnem času vzdrževale v Mariboru šolske sestre, sta bili edini šoii te vrste, kjer so se učenke poučevale v svojem maternem, slovenskem jeziku. Nobeno slovensko dete se ni ponemčilo v tej šoli. In to se je godilo v tisti dobi, ko so bili kranjski slovenski liberalci in naprednjaki v kranjskem deželnem zboru združeni in s pogodbo zvezani z Nemci in nemškutarji ter so tako podpirali ponemčevalno politiko nekdanje avstrijske vlade! O mrtvih je premišljeval »Kmetski list« ter objavil v številki dne 3. novembra svoje prcinišljevanje. Da bi dobil primerne točke za takšno premišljevanje, ni posagel po »Hoji za Kristusom« Tomaža Kempčana ne po kakšnem katoliškem molitveniku, tudi ne po katekizmu. Posagel je v globino svojega liberalnega srea ter privlekel iz njega misli, čustva in sklepe, ki niso krščanski. Ni mu prav, da je človeštvo v hrepenenju po pravici omahovalo ter premaknilo težišče življenjskih uspehov v onostranstvo, v idealni svet breztelesnosti, kar dela po zgledu starih kultur zlasti krščanstvo. Šele sedanja doba je imela, oziroma dobiva pogum, da se je začela odkrito in jasno boriti za človekove pravice tu na svetu. Liberalni kmetijec torej misli, da je vera v onosteanstvo in upanje v posmrtno življenje ovira za ostvaritev človekovih pravic tu na svetu. On ne ve, ker se nikdar ni kaj prida učil, da je krščanstvo po pričevanju zgodovine zajelo predvsem delovne in siromašne sloje ter da je izbojevalo sužnjem svobodo, delu čast in človeku pravice, ki mu gredo kot samostojni osebi. Borba za človekove pravice tu na svetu se tudi danes ne more zmagovito izbojevati brez krščanskih načel pravičnosti in ljubezni. Laži-svobodomiselnemu kmetijcu sta ti načeli tuji, zato ni čudno, da mu je še bolj tuje onstransko življenje in pravica, ki se človeku tamkaj končnoveljavno v polni meri podeli. Zato ni sprejel onostranskega življenja z njegovo blaženostjo in kaznijo kot točke svojega premišljevanja. Umrlim sporoča neko skopo priznanje vseh žrtev in vsega dobrega, kar so nam ustvarili in zapustili, in prizanesljivo odpuščanje vseh zmot in napak, ki zaradi njih bičajo tudi nas. O tem, da bi morali dušam umrlih priskočiti na pomoč z molitvijo, dobrimi deli in daritvijo sv. maše, ni v premišljevanju niti besedice. Dokaz, kakšno je krščanstvo li*' beralnega kmetijca. »Nova doba« v Celju je nejevoljna radi »razpisa« banske uprave, ki uvaja v šole pozdrave: »Dobro jutro!«, »Dober dan!«, »Dober večer!«, ob slovesu: »Zbogom!«, »Lahko noč!«, za duhovnike pa: »Hvaljen Jezus!« JNSarskemu listu bi bilo edino po godu: »Zdravo!« V svrho tega »ozdravljenja« predlaga, naj prosvetno rninistrstvo uvede enoten pozdrav za vso državo. JNSarskim gorečnikom za samoupravo torej ne ugaja niti tista mrvica odločilnosti, kr" jo imajo banske uprave; zato kličejo za vsako malenkost na , pomoč vsemogočni centralizem.