c*e,avcev v vzgoji, lov a^evanju 'n znanost' l^bljana, 29. septembra f86 — št. 14 — letnik XXXVII
4l
,a
3
it(
til
ra
lo
ca
b
pr
30
Ji
Vi
lit
jk
>6-
e o
3k
el
a,
T
iO;
loi
fll
j:
ek
po
de
>i 'i
Teden
otroka
1986
| Tema letošnjega tedna otroka, ki bo od 6. do 12. oktobra, je
OTROK ‘N DRUŽBENI
kAZVOJ
Temeljni vsebinski Poudarek tedna izhaja iz Programa mednarodnega ,oŠl eta miru. ki naglasa boj za
ohranjanje miru in prihodnosti človeštva.
V tednu otroka naj bi tamenili posebno pozornost varstvu in skrbi za dovekovo okolje, na svetovni dan otroka — 6. oktobra —pa naj bi pionirski 0dred' priredili za otroke. P starše in javnost mitinge ttiiru.
Podrobne napotke za organizacijo različnih de-v Javnosti ob tednu otroka Prinaša zadnja številka gasila DPM
t
% r
France Mihelič: Dafne in ure, 1970, akril na platnu. Iz razstave Štirideset let Zveze združenj likovnih umetnikov Jugoslavije 1946—4986, ki je bila v Galeriji jugoslovanskega portreta in Muzeju rudarstva Bosne in Hercegovine v Tuzli.
S POSVETA O DRUGAČNOSTI OTROK V ŠOLI
Med človečnostjo in okostenelostjo
V	storilnostno usmerjeni šoli učitelj nima časa, da bi stisnil otroka k sebi in se z njim pomenil o tem, kar ga posebej zanima. V taki, otroku odtujeni šoli, učitelj misli samo na učni načrt Tudi svetovalec, Id ga obišče, se zanima le za učne priprave, številke in odstotke — malo pa ga zanimajo učiteljeve in otrokove težave.
V	šoli, kjer skrb za otroka ni na prvem mestu, niti ni pristnih človeških odnosov med učitelji in učend, tudi za otrokovo drugačnost ni posluha. Vsi se morajo podrediti enotnim pravilom, krojenim po meri povprečja. Otrok, ki mu takšna enotnost ni po meri, je bolj ali manj prikrajšan. Osemletno osnovno šolanje bo pustilo v njegovi osebnosti neizogibne sledove.
Šola, ki nima čuta za učenčevo drugačnost, niti življenjske širine pri njenem presojanju, ni dobra šola. Taka šola nima občutka niti za učiteljevo drugačnost, saj zavira tako nadpovprečno sposobne učence kot tudi nadpovprečne učitelje. Namesto da bi se nenehno razvijala in pomagala spreminjati učence, učitelje in družbo, ostaja na mestu in prilagaja učitelje in učence današnji in včerajšnji stvarnosti.
To so nekatera značilna spoznanja, ki jih je poudarila razprava na posvetu o drugačnosti otroka v osnovni šoli. Posvet je priredil Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani 17. in 18. septembra t. 1. v Cankarjevem domu. Nepričakovano dober odziv prosvetnih delavcev — več kot 400 jih je prišlo in to brez okrožnic in drugih uradnih pozivov — je potrdil, da je bila tema posveta dobro izbrana in aktualna tako z vidika pedagoške teorije kot prakse. Tako visoka udeležba zanika pogostne trditve, da se učitelji malo zanimajo za svoje strokovno spopolnjevanje; številni pisni prispevki (več kot 60 jih je prišlo, poleg uvodnih referatov Franca Strmčnika, Janeza Bečaja in
Jana Makaroviča) pa pričajo, da je med prosvetnimi delavci še dovolj takih, ki poglobljeno razmišljajo o temeljnih vprašanjih današnje šole. Zoranu Jelencu, ki je v imenu svetovalnega centra vodil pripravo in povezal širok krog sodelavcev iz univerze, pedagoškega inšti tuta, Zavoda S RS za šolstvo in šol, pa so udeleženci dali na koncu posveta posebno priznanje.
Vsak ima pravico do svoje izvirne podobe
Razprava o drugačnosti otrok v šoli je ra^lenila dva vidika drugačnosti. S tem pojmom opredeljujemo	predvsem
splošno resnico, da je vsak človek in tudi vsak otrok osebnost zase in ima pravico do samostoj-
nega razvoja in uveljavljenja. Drugačnost pa zajema tudi vse tiste otroke, ki se v dobrem ali slabem razlikujejo od večine po svojih sposobnostih ali drugih naravnih darovih, v svojem vedenju, doživljanju in drugem.
Sodobna, humana in demokratizirana šola mora omogočiti in spodbujati otrokov individualni razvoj. Da bi lahko opravila to nalogo, mora premagati v sebi okostenelost in uniformnost, imeti dovolj posluha za otrokovo in mladostnikovo individualnost, bolj upoštevati in spoštovati osebnost mladih ter skupaj z njimi načrtovati in uresničevati svoje vzgojne naloge.
»Resničnim humanistom je človek vselej pomenil najvišjo vrednoto, najvišji ideal, katerega cilj in smisel je v njegovi lastni bitnosti, življenju in sreči. Človečnost so imeli za temeljno merilo, po katerem so vrednotili vse druge vrednote.« (Franc Strmčnik.)
Otrok ima torej pravico, da postane to, kar si želi in hoče postati ter uresniči svojo predstavo o sebi.
Individualizacija in diferenciacija sta zato temeljni zahtevi za sodobno šolo tako pri izobraževanju kot pri vzgojnem delu. Mimo teh načel učitelj ne more biti učno in vzgojno uspešen. Seveda pa mora učitelj imeti za to
Nadaljevanje aa.2_strani . _
Med drugim preberite
•	SKRB ZA NADALJNJI RAZVOJ COŠ, str. 2
•	BREZ ZAUPANJA NI DOBRE ŠOLE, str. 2
•	OSEBNI DOHODKI USKLAJENI ŽE LETOS? str. 3
•	KDO SE BOJI POSEBNIH IZOBRAŽEVALNIH SKUPNOSTI? str. 4
•	TELEVIZIJA V ŠOLI, str. 5
•	SLOVENŠČINA V VZGOJI IN IZOBRAŽEVANJU, str. 9
Enakost, individualnost drugačnost
izjemnost
Posameznik ne more obstajati brez socialne interakcije. Šele stiki z drugimi ljudmi nas naredijo enkratne, neponovljive, individualne osebnosti. Ti stiki so socialna popkovina, ki nam pomaga živeti. Po njej izpolnjujemo svoje temeljne psihosocialne potrebe in obenem prav to omogočamo tudi drugim. To nas po eni strani sili v enakost in po drugi v različnost. Enaki moramo biti, ko se strinjamo s »pravili igre«, in različni v svojih lastnostih, ki si jih izmenjujemo. Čim več takšnih lastnosti lahko posameznik razvije, tem bolj polno življenje bo imel sam in tudi vsi, ki z njim živijo.
Šola kot učno-vzgojna ustanova ima poleg drugih dejavnikov nalogo, da pomaga otroku doseči enakost pri sprejemanju temeljnih pravil socialnega delovanja — v tem, da sprejme skupna »pravila igre«, ki šele omogočajo medsebojno sožitje. Otrok se mora naučiti sprejemati, dopuščati, navezovati stike, obvladovati svojo impulzivnost ipd. Na tej ravni različnost škodi, ker že v temelju onemogoča vsakršno sodelovanje. Če se otrok grdo vede do svojih sošolcev, potem ga ti ne bodo sprejeli, čeprav ima izjemne lastnosti. Obenem mora šola na temelju omenjene enakosti otrokom omogočati, da čim bolj razvijejo svoje zmogljivosti in jim tako pomagati razviti individualnost. Otrokove zmogljivosti pa niso zgolj v njegovih umskih sposobnostih in šolski učinkovitosti, temveč v najrazličnejših sposobnostih: da lepo riše, poje in pleše, da je spreten v športu, zna biti zabaven, zna pomagati vrstnikom, ravnati z živalmi itd. Zaradi vsega tega je otrok enkraten in vreden. Težnja po izenačevanju na tej ravni otroka ogroža, saj se kot osebnost siromaši, izgublja možnosti za bogatejše in raz-novrstnejše socialne stike, za doživljanje sprejetosti in uspešnosti. S tem pa izgubljajo tudi vsi, ki z njim živijo. Individualizacija torej pomeni ne le način poučevanja, prirejen posamezniku, temveč omogočanje in spodbujanje individualnosti, tj. razvoja vseh zmogljivosti, ne le tistih, ki so ozko vezane na učno uspešnost.
Šola seveda postavlja merila, po katerih presoja, ali so učenci primerni. Če so merila omejena zgolj na primernost vedenja in na učno uspešnost, potem nujno pomenijo uravnilovko na ravni individualizacije, tj. v razvijanju različnih otrokovih zmogljivosti. To pomeni, da ima otrok čedalje manj možnosti za ugodno doživljanje samega sebe; kdor namreč takim zahtevam ne zadosti, nujno občuti, da ni uspešen in vreden — v pomenu vrednosti je torej »drugačen«. Njegovo pozitivno doživljanje samega sebe je ogroženo. Odgovor na to je manjša pripravljenost za sodelovanje ter odkrito ali prikrito izražen odpor. Čim ožja in čim bolj toga so šolska merila, tem več otrok je »drugačnih«, in to vzvratno povzroči vedno tudi več težav v delovanju šole.
Je pa še posebna skupina otrok, ki se zaradi nekaterih svojih lastnosti toliko razlikuje od običajnih vrstnikov, da jo to ogroža v njenem normalnem psihosocialnem raivoju. Ti otroci niso izjemni zaradi neustreznih šolskih meril —čeprav ta lahko težave povečajo. Izjemni so zaradi telesnih posebnosti, organsko ali psihosocialno povzročenega posebnega vedenja. Med te prištevamo npr.: posebno nemirne učence, tiste s hudimi posebnimi učnimi težavami, otroke z motnjami v vedenju in osebnosti, pa tiste z nižjimi splošnimi sposobnostmi, izjemno bistre, otroke z epilepsijo, spastike, tiste s prizadetimi čutili in še katere. Ti otroci pravzaprav niso toliko ogroženi zaradi primarne izjemnosti, temveč veliko bolj zaradi posledic, ki utegnejo nastati zaradi teh izjemnosti v socialnem delovanju. V okolju namreč sprožijo prav značilne odzive: sporočilo o manjvrednosti (npr. slabše splošne sposobnosti), odklanjanje (vedenjska problematika), usmiljenje (spastik) ali čezmerno občudovanje (izjemna bistrost). Za vse te odzive je značilno, da vsi, vsak po svoje ogrozijo izpolnjevanje temeljnih psihosocialnih potreb (varnost, sprejetost, uspešnost). Da bi lahko otrok kljub izredni drugačnosti našel konstruktiven stik z okoljem, pa je potrebna posebna strokovna pomoč. Individualiziran prijem, ki ustreza večini učencev, izjemnim ne zadošča. Prav zato ni mogoče zahtevati, da bi biti učitelji sami kos izjemnim učencem — tako kot so lahko »drugačnim« učencem. Če hočejo uspešno delati, nujno potrebujejo ob sebi specializiranega strokovnjaka ali pa morajo imeti sami ustrezno dopolnilno izobrazbo. Pogosto nismo učinkovitejši prav zato, ker izhajamo iz napačnega izhodišča, da je mogoče otroku pomagati zgolj z večjo potrpežljivostjo in vztrajnostjo. Poleg tega se ob izjemnih učencih neredko ohranijo običajna pričakovanja, to pa ob neupoštevanju strokovnosti povzroči še večjo togost in rigidnost. Za razliko od drugačnosti namreč izjemnost vedno zahteva spremembo ali prilagoditev pričakovanj.
In končno: šola je del širšega socialnega okolja, s tem je določen približen okvir njenega delovanja in kar precej tudi njena pričakovanja, zahteve in merila. Zaradi vsega tega je razumljivo, da za vse težave, ki jih imajo drugačni in izjemni otroci, ne more biti odgovorna samo šola.
JANEZ BEČAJ
Skrb za nadaljnji razvoj COŠ
Stališča Sveta za vzgojo in izobraževanje ter Koordinacijskega odbora
Med človečnostjo in okostenelostjo
Nadaljevanje s 1. strani
potrebne možnosti (primerne učne načrte, učne pripomočke, manj številne oddelke itd.). Predvsem pa mora biti učitelj demokratična in humana osebnost, da lahko ustvarja ob sebi ozračje za odprt in sproščen pogovor, za demokratično izmenjavo mnenj.
Bržkone v šolski praksi premalo kritično razmišljamo o tem, da je šola z vsem svojim delovanjem in odnosi svojevrstno zrcalo družbe. Mlade pripravlja za življenje, za razvijanje— lahko pa tudi le za ohranjanje zdajšnje resničnosti in odnosov, miselnosti in vrednot. Šola je torej lahko po svoje revolucionarna, lahko pa tudi izrazito konservativna.
Šola naj bo po meri mladih
Največ razprav je bilo na posvetu o tisti drugačnosti, ki pomeni izjemnost v tem, da otrok potrebuje posebno skrb in pomoč ali vsaj pozornost in razumevanje. Ob velikih razlikah med učenci v sposobnostih za učenje so udeleženci poudarili, da bi moralo biti vsaj v prvem razredu osnovne šole manj učencev, kot jih je zdaj. Zagotoviti je treba denar za dopolnilni in dodatni pouk že na razredni stopnji. Več je treba storiti za nadarjene učence — in tudi za nadarjene učitelje. Nujno je, da
imamo na vseh šolah svetovalne skupine (time), v katerih naj bi sodelovali tudi specialni pedagogi-
Veliko je bilo razprav o vedenjski drugačnosti. Mnenja so bila tu različna, saj smo na primer slišali, da rabi učitelj že več truda za krotenje otrok in mladostnikov kot za učenje, na drugi strani pa, da imajo učitelji veliko dobrih izkušenj, kako ravnati tudi z izjemno težkimi učenci in jih uspešno vključevati v delo. Nemara prav ob vedenjski težavnosti in drugačnosti učitelj najbolj občuti pomanjkanje dodatne specialno-pedagoške usposobljenosti. Udeleženci so ob tem odločno zahtevali, da je treba bolje poskrbeti za stalno strokovno spopolnjevanje pedagoških delavcev, ki ne dohaja potreb učiteljev in šole. Veliko več skrbi bi morali nameniti tudi staršem, zlasti staršem prizadetih in kako drugačnih otrok.
Tem sklepom so se v razpravi priključile še druge zahteve:
Razbremenimo šolo balasta, ki ga je v učnih načrtih vse preveč! Odstranimo iz šole birokratsko navlako in pisarijo, ki jemlje učiteljem čas za otroka! Namesto mnogih kampanjskih akdj sprožimo raje gibanje za srečnejšega otroka, srečnejšo družino in boljšo šolo, ki bo bolj ustrezala zdajšnjemu mlademu rodu! JOŽE VALENTINČIČ
Svet za vzgojo in izobraževanje in Koordinacijski odbor za celodnevno osnovno šolo pri Predsedstvu RK SZDL Slovenije sta na skupni seji dne 30. 6. 1986 obravnavala izsledke raziskovalnega projekta o celodnevni osnovni šoli. Na podlagi razčlenitve zdajšnjih razmer in nakazanih alternativnih možnosti za nadaljnji razvoj celodnevne osnovne šole sta sprejela tele
— celotnosti in enotnosti razširjenega programa osnovne šole — tako da se dopolnjujejo vse sestavine, ki se prepletajo s poukom kot enakovredne oblike vzgojno-izobraževalnega dela;
— prožne programske sestave in organizacije šolskega življenja.
ugotovitve, mnenja in pobude:
• Svet in koordinacijski odbor ugotavljata, da pomenijo izsledki raziskovalnega projekta eno od pomembnih strokovnih podlag za nadaljnje razvijanje sodobne osnovne šole, ki celostno razvija ustvarjalne sposobnosti učencev, saj kažejo, da se je celodnevna osnovna šola uveljavila kot odprta šola, ki z raznovrstnimi in bogatimi vsebinami, oblikami in načini dela zagotavlja večje možnosti za kakovostno uresničevanje vzgojno-izobraževalnih smotrov samoupravne socialistične družbe.
Najtežje se uresničuje načelo »prožnosti programske sestave in organizacije šolskega življenja«. To je povzročilo, da se je enoten model za vse COŠ, ki ga je izdelal Zavod SR Slovenije za šolstvo, uresničeval preveč togo, premalo prilagojeno posebnostim okolja in individualnim razlikam in zanimanju učencev. To je v praksi pomenilo, da ni bila upoštevana postavljena zasnova in ob nekaterih slabostih notranje organizacije tudi to, da se nekateri postavljeni cilji niso uresničevali (učitelji in učenci ne opravijo vseh šolskih obveznosti v šoli, preveč natrpan in usmerjen — dirigiran program interesnih in drugih dejavnosti, slabše počutje in utrujenost učencev idr.).
čevanje primerne možnosti (primerna velikost šole, smotrno načrtovanje in organiziranje programa življenja in dela šole, funkcionalnost prostorov in opreme, spremenjeni učni načrti in predmetniki v razmerju do vsebinsko razširjenega programa življenja in dela osnovne šole, spremenjena učiteljeva strokovna usposobljenost in izobrazbeni profil).
• Ugotovitve raziskave hkrati opozarjajo, da v večini celodnevnih osnovnih šol nismo zmogli dosledno uresničiti vseh temeljnih načel zasnove celodnevne osnovne šole:
— povezanosti in usklajenosti delovanja vseh dejavnikov vzgoje in izobraževanja, z
osnovno šolo;
Kljub ugotovljenim slabostim pa izsledki raziskav potrjujejo, da je COŠ veliko pripomogla k nadaljnjemu razvoju osnovne šole. Prednost COŠ je predvsem ta, da je bolj usmerjena k neprestanemu zboljševanju kakovosti vzgojno-izobraževalnega procesa ter k razvijanju dejavnosti ob pouku. Izredno pomembna je tudi ugotovitev, da se v COŠ čedalje bolj zmanjšuje vpliv socialnih in kulturnih razlik na vzgoj ne in učne uspehe učencev.
• Svet in koordinacijski odbor menita, da mora raziskovalni projekt strokovno oceniti projektni svet, in da bi morala raziskovalna skupina nadaljevati raziskavo tako, da bo oblikovala ustrezne strokovne odgovore na še veliko nerešenih vprašanj, zlasti pa operativizirala zasnovo COŠ v skladu z dozdajšnjimi ugotovitvami raziskav, družbenimi usmeritvami in strokovnimi spoznanji o nadaljnjem razvoju sodobne osnovne šole. Še posebej pa bi kazalo na podlagi izkušenj COŠ, saj so najboljše COŠ postale tisto pozitivno jedro, po katerem se nova spoznanja v vzgoji in izobraževanju prenašajo v vse osnovne šole, raziskovati še druge oblike in modele; to bi pripomoglo k premagovanju teženj k uniformnosti enotne osnovne šole.
— odprtosti šole okolju in učencem;
Teoretična zasnova COŠ je ustrezna, če so za njeno uresni-
Enotno osnovno šolo je treba ohranjati predvsem z uspešnim uresničevanjem sprejetih vzgoj-no-izobraževalnih smotrov. To pa zahteva enake možnosti (gmotne, prostorske, kadrovske razmere, OD učiteljev, prehrana...) za delo šole in za celoten razvoj učencev. Zagotoviti jih bo treba z različnimi organizacijskimi in programskimi rešitvami.
Brez zaupanja ni dobre šole
Strah pred revščino je v iztekajočem se obdobju spodbudil velikanske družbene premike pri rodovih, ki prihajajo, pa ga vse očitneje zamenjuje strah pred neizobraženostjo. Tudi ta strah je lahko enako močan motiv za bistveno hitrejši razvoj takih družbenih odnosov, v katerih se bo mogoče potrjevati z znanjem in ustvarjalnostjo. Mladina in odrasli si želijo boljše izobrazbe in tej težnji je treba prilagoditi vzgoj-no-izobraževalni sistem, še prej pa cilje in sredstva celotnega družbenega razvoja.
V Sloveniji se je industrijski razvojni model precej izčrpal. Ekstenzivna raba običajnih razvojnih dejavnikov — surovin, prostora, energije, živega dela — ni več razumna. Dozorevajo možnosti, da bi znanje nadomestilo mišice, tone in megavate. Novo razvojno stanje nastopi takrat in tam, kjer množično proizvodnjo po enem (največkrat sposojenem) postopku zamenja proizvodnja množice postopkov. Izobraževanje se mora preusmeriti od priu-čevanja delavcev za vnaprej določena opravila k razvijanju sposobnosti za tako imenovane konceptualne inovacije in samostojno reševanje problemov. V Sloveniji ni več prostora, ki bi ga lahko brez velikih pomislekov namenili klasični industrijski rabi, ni surovin, ni poceni energije in ni tolikšnega družbenega kapitala, kolikor ga zahtevajo množične industrijske tehnologije.
Doseženo razvojno točko v naši republiki in vrstni red najnujnejših razvojnih korakov za vstop v novo obdobje razvoja je razčlenil dokument Analiza uveljavljanja inovativnosti združenih delavcev, ključna smer stabilizacije, ki ga je Skupščina SR Slovenije sprejela marca 1986. Da bi se izobraževanje najzanesljiveje izkazalo kot pogoj prihodnjega družbenega razvoja naše republike, mora svoje učinke smiselno začrtati po usmeritvah, sprejetih z omenjenim dokumentom. Zaradi tega mora razprava , o nadaljnji
preobrazbi šolstva postati predvsem razprava o bistvenih vpraša-■ njih dolgoročnega prestrukturiranja slovenskega združenega dela. Za takšno razsežnost družbenega opredeljevanja o vzgoji in izobraževanju se morajo odločneje zavzeti tudi vzgojno-izobra-Ževalne organizacije, biti morajo nujno usmerjene v prihodnost in tako postati pomembnejša mesta za strokovno obdelavo ciljev dolgoročnega razvoja svojega družbenega in gospodarskega zaledja. Šolstvo ne sme postati žrtev neo-betavnih teženj, takšnih, ki ne sežejo prek ponavljanja dozdajšnjih značilnosti sestave in delnih koristi območij in gospodarskih panog, še manj pa se sme zapreti v krog nekakšnih samosvojih potniških težav in zrahljati navezo med vzgojno-izobraževalno dejavnostjo in prednostnimi usmeritvami družbenega razvoja.
Nikjer po svetu niso zadovoljni Z zdajšnjo šolo, zato jo skušajo spremeniti po zelo različnih poteh. Povsod pa se varujejo, da bi prenaglo razdirali in razvrednotili uveljavljene poti vzgoje in izobraževanja. Nobena dobra šola ne more temeljiti na porušenem zaupanju v smisel pedagoškega razmerja med učiteljem in učencem. Le izobrazba, ki ji široka javnost priznava veljavo, je lahko podlaga razvoja. Nova šola se zato v svetu ne poraja v izzivalnih in izključujočih se oblikah, temveč z mnogoštevilnimi postopnimi vsebinskimi in organizacijskimi spremembami, ki gredo zmeraj do roba splošnega soglasja o dobri izobrazbi. Njena skupna temeljna usmeritev je jasna: vsemu prebivalstvu je treba zagotoviti znanje o celoti ter na tej podlagi izoblikovati posebno poklicno usposobljenost. Splošna izobrazba pomaga človeku razumevati, kako pomembna je metoda v spoznavanju in delovanju, razvojnost skozi zgodovino narave in družtre, družbenost človekovih misli in dejanj in človeč* ■ nost kot temeljno ■ . vrednoto. ' Glede na: te ftalogp -s^morajo -
vzgojno-izobraževalni programi odločno osredotočiti na bistvena področja: jezikovno kulturo, matematiko z informatiko, naravoslovje, tehnologijo in zgodovino civilizacije.
Naša prizadevanja za posodobitev vzgoje in izobraževanja ne morejo ubirati bistveno drugačne poti. K navedenim'ciljem smo za vključevanje šole v globalni družbeni sistem dodali še tele tri zahteve:
Novo sestavo vzgoje in izo-
meznika kot aktivnega dejavnika v revo/ucioniranju družbenega razvoja.
Tudi za naše razmere velja, da je preobrazba vzgoje in izobraževanja dolgotrajen proces, pri katerem je pomembnejše ohranjati smer kot pa hitrost. Željo po hipih spremembah je treba v šolstvu najpogosteje plačati s tem, da se odmikamo od bistvenih ciljev. Kako naglo bodo potekale spremembe, pravzaprav določa intenzivnost splošnega družbe-
prilagojenimi okolju, zanimanju in starosti učencev. To pomeni na eni strani razumevanje postavljenega modela COŠ kot ene od poti za doseganje postavljenih vzgojno-izobraževalnih smotrov, na drugi strani pa posebno skrb, da bodo zagotovljene enake možnosti za uresničevanje zagotovljenega programa kot družbeno dogovorjenega minimalnega standarda, ki ga mora dati vsaka osnovna šola vsakemu učencu.
Povečani standard za uresničevanje tega programa v posameznih šolah in občinah in tako
braževanja je Peba kar se da -s. nega razvoja, v njem se morajo
trdno zasidrati v ustreznih družbenogospodarskih odnosih.
— Novo šolo se morajo potrditi tudi z višjimi oblikami samoupravne avtonomije.
— Vzgojno-izobraževalne vsebine v nobeni točki ne prikrivajo razredne razklanosti sodobnega sveta, temveč omogočajo opredelitev vsakega posa-
specifični cilji šolske reforme sproti potrjevati. Različna mnenja o usmerjenem izobraževanju imajo prav to ozadje.
kot druge sestavine dodatnega programa sestavlja gmotno podlago za izenačevanje kakovosti dela vsake osnovne šole z delom celodnevne osnovne šole.
Iz poročila o preobrazbi vzgoje
in izobraževanja, ki ga je pripra-
vil Republiški komite za vzgojo
in izobraževanje ter telesno kulturo (osnutek)
• Po dozdajšnjih ugotovitvah je mogoče sklepati, da enoten model celodnevne osnovne šole ni primeren za vse stopnje
osnovne šole pa tudi ne J okolja. To pa ne pomen', S|( treba uveljavljati vseh sj lei življenja in dela, značilni!1 ^
lodnevno osnovno šolo H tj'; stopnjah in v vseh okolj>U dar s primernimi organ skimi prilagoditvam'
• Svet in
| za je
koordii1 bt
odbor ugotavljata, da je v
COŠ v vsakdanji uporabi o$ terminološko nerazčiščd sc
zijik
st
večznačnih pojmov. Nej' se še stopnjujejo ob pol enačenju zasnove COŠ s nevno organizacijo življ{ dela učencev, to je s tt znanim in uveljavljenim ^2e zacijskim modelom. Izšle' Pi ziskav in nekatere ugotoV n njih pa kažejo, da se ti COŠ lahko učinkovito uv£ v različnih modelih orga® življenja in dela osnova1 zato naš cilj ni le postop®
1 javljanj e enega samega zacijskega modela COŠ osnovnih šolah, temveč dl ^ stopnim uvajanjem noveg grama življenja in dela d ^ šole in drugih prvin zasnov obogatimo delo in
vsake osnovne šole v sk njenimi gmotnimi, kadrC in prostorskimi moži
ž®* * * * v' Vi
Glede na izredne gospo razmere bodo v nekateri!1 nah očitno težko zagotov potrebno za ohranitev ^ celodnevne organizacije nja in dela v zdajšnjih C0-lišče sveta in odbora je, ® samezne COŠ poskušajoč (javljanju vseh možnosti bodne menjave dela o! zdajšnji obseg svojih dej®
ter program in organizftC
bolj prilagajati neposrec okolju, starosti in zai®1 učencev. Če pa to tudid o’t pori zunanjih dejavnikov* goče, je treba spremenjen1 zmeram prilagoditi obseg' ganizacijo življenja in del® dar ohraniti temeljne ses' zasnove COŠ.
• Glede na poudarjeni znanja in ustvarjalnosti si skrčenim gmotnim mož ne moremo in ne smemo vedati skrbi za napredek zvoj sodobne osnovne šol bi morali pri uresničevan nosov svobodne menjavi iskati takšne rešitve, ki omogočale ustrezno vredn obsega programa in kal njegovega uresničevanja ] sameznih šolah. Hkrati treba med šolo in okoljem jati odnose neposredne bodne menjave dela, saj COŠ ne morejo biti vezam na občinske izobraževalne nosti.
Seminar za slovenske šolnike na Tržaškem
je
"e
Letošnji seminar za slovenske šolnike na Tržaškem je potekal od 4. do 19. septembra deloma v Kulturnem domu. deloma pa na Učiteljišču in v Gregorčičevi dvorani. Tudi ta seminar — 22. po vrsti — je pripravilo tržaško šolsko skrbništvo, razdeljen pa je bil na pet delov. Najprej so bile na vrsti vzgojiteljice; te so bile razdeljene v dve skupini, predavala jim je prof. Marjana Pačnik na temo Miselni vzorci in jezikovna vzgoja predšolskega otroka. Predavanje je bilo zelo zanimivo. teoriji je sledilo praktično delo po skupinah.
v svetu; povedala je, da je na svetu že okoli dve milijardi ljudi; vsako minuto jih umre zaradi lakote 28. od teh 21 otrok. Narava je zelo onesnažena, poraba energije grozljivo hitro -narašča. Treba je začeti varčevati tudi z energijo in učiti varčevanja že otroke v vrtcih in osnovnih šolah.
Druga skupina predavanj je bila namenjena učiteljem in šolnikom šol vseh vrst in stopenj, predavala je dr. Aleksandra Kornhauser, predstojnica Mednarodnega centra UNESCO za '•kemijo in infoftttatikd,''bahanju za jutri. Predavateljica je prikazala srhi jivosliko onesnaževanja
Dr. Kornhauserjeva je namenila drugi del predavanja rabi računalnikov.
Za tem predavanjem, ki je bilo 11. septembra v Kulturnem domu, so seminar uradno odprli. Udeležencem sta spregovorila tržaški in deželni šolski skrbnik dr. Ottaviano Čorbi; ta je v svojem pozdravnem govoru poudaril pomen vzgoje in izobraževanja za slovensko narodno skupnost in potrebo po sprotnem poklicnem spopolnjevanju pedagoških delavčev. Med drugim je poudaril: »Vzgojno delovanje šol je izredtfo pbfnembno predv-
sem na obmejnih območjih med državama, kjer ob medsebojni izmenjavi izkušenj žive ljudstva, ki se razlikujejo po jeziku in kulturi.« Ob koncu govora je zaželel, da bi slovenska šola ohranila svoje posebnosti, ki so značilne za vsako ljudsko kulturo.
, Predsednik Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo Franci Pivec je v svojem govoru poudaril, kako pomembno je razvijanje skupnega kulturnega prostora— pogoj za to pa je njegova odprtost, odprtost meja in vsestransko medsebojno sodelovanje. » Če plavamo v morju večinskega naroda, moramo imeti veliko kakovostnih otokov, ki naj kažejo smer in utrjujejo zavest, da ne bi v večinskem morju uto-
Tretja skupina predava bila namenjena učiteljem' razdeljeni v dve vzpored® '~ pini, poslušali predavanj® vejša spoznavanja o ustre) neustreznih načinih učitelj ■> komuniciranja v razredu ' !j( davateljica mag. Cveta Ra ^ šek Pučko in: Sodobne obl^ metode dela šole s starši
nili._Eden takšnih otokoy, .celo
1 eden ,uajpgrne.mbnejših„ je prav šola. Od šolnikov je odvisno, kako bo drevo slovenskega življa zelenelo in živelo.«
davatelj mag. Jože Vale®1
Četrto skupino predava j1' poslušali profesorji slove* v in drugih jezikov in humal l'; nih predmetov o Trubarju'^ jem in našem času je preda* Jože Koruza s Filozofske tete v Ljubljani.
Predavanja iz pete skup1 bila namenjena profesorje1 ^ ravoslovnih predmetov, 1 ? matike in fizike. Temo Živ!! solin je obdelal dr. Tone Vi®
po:predavanju pa so udelhf odšli na poldnevno eksku® ?
Sečoveljske soline.
MARKO PAULIN

Osebni dohodki usklajeni že letos?
čedalje manj razlik med šolstvom in gospodarstvom
Kdaj bodo osebni dohodki v šolstvu dohiteli osebne dohodke zaposlenih v gospodarstvu? Koliko se je zaostajanje zmanjšalo lani in •etos? Kakšne so resnične možnosti za čim prejšnjo uskladitev osebnih dohodkov v šolstvu z gospodarstvom in kaj je treba v ta namen ukreni-
la ta in podobna vprašanja, ki ^nimajo vse prosvetne delavce, j J® le dni pripravila odgovor Izo-!( “raževalna skupnost Slovenije. \ v svoji Informaciji o gibanju "t?Sebnih.dohodkov na področju siJsoktva s predlogom ukrepov za Ji Uskladitev njihove ravni je povzela podatke Republiškega ko-sl^iteja za delo o razporejanju jč(Sredstev za osebne dohodke v gospodarstvu in vzgojno-izobra-[2evalni dejavnosti, hkrati pa je Predvidela potrebne ukrepe za vij končno uskladitev osebnih dogodkov v šolstvu z gospodar-/eplvom. Za boljše razumevanje Preglednic, ki bodo sledile, naj n< Pojasnimo, da se pri primerjavi ?sebnih dohodkov med šolstvom gospodarstvom zaradi različne . ^stave zaposlenih uporabljajo dl Pie količniki za vrednost dela: 5Č
gospodarstvo osnovno šolstvo srednje šolstvo višje šolstvo visoko šolstvo
1,0
1,2
1.4
1.5
1.6

Raven osebnih dohodkov v vzgojno-izobraževalni dejavnosti je že več let eno najbolj perečih vprašanj, ugotavlja Izobraževalna skupnost Slovenije v svoji . Informaciji. Postopno smo začeli reševati to vprašan j e že lani, v resoluciji za leto 1986 pa je zapisano, da bodo osebni dohodki v šolstvu dokončno usklajeni z gospodarstvom do konca' letošnjega decembra.
Lani se je zaostajanje osebnih dohodkov v šolstvu po podatkih Zavoda SRS za statistiko delno zmanjšalo, in sicer: v osnovnem
šolstvu od 9 na 6,5 odstotka (v primerjavi z letom 1984), v srednjem šolstvu od 15,4 na 12,5 odstotka, v višjem šolstvu so bili osebni dohodki nad ravnijo primerljivih osebnih dohodkov v gospodarstvu, v visokem šolstvu pa se je zaostanek celo povečal — od 2,8 na 4,8 odstotka.
Letošnje leto je prineslo hitrejšo rast
Letos so se osebni dohodki v šolstvu vidno popravili. Na to so vplivali med drugim ukrepi, ki jih je sprejela marca skupščina Izobraževalne skupnosti Slovenije. Ta je hkrati naložila odboru za usmerjeno in odboru za osnovno izobraževanje, naj pripravita predlog nadaljnjih ukrepov za dokončno uskladitev osebnih dohodkov.
Kako so se zviševali osebni dohodki v posameznih obdobjih letošnjega leta v primerjavi s povprečnimi osebnimi dohodki v letu 1985, kažejo tile podatki Zavoda SRS ža statistiko:
januar
januar-marec
januar-junij
gospodarstvo osnovno šolstvo 'C pednje šolstvo ž« v)šje šolstvo 'isoko šolstvo
145	155	174
125	141	173
154	154	180
128	135	168
141	152	183
Koliko smo se s takšno rastjo osebnih dohodkov v prvem pol-!e'ju približali gospodarstvu in Koliko zaostajamo za njim na po-
0.	sameznih stopnjah šolstva? Re-
publiški komite za delo je ob podatkih Zavoda SRS za statistiko izračunal tele količnike (količnik 1,00 pomeni usklajeno raven, količniki pod 1,00 pomenijozao-
stajanje, nad 1,00 pa preseganje ravni primerljivih osebnih dohodkov z gospodarstvom):
o
Sti
olh-
Povprečni	Količnik
izplačani OD I-VI. 86	zaostanka
Povprečni OD junij 1986
Količnik
zaostanka
j j Sospodarstvo y»snovno šolstvo efs*?.linše šolstvo ^vjšje šolstvo dsoko šolstvo
93.684	1,00	107.741	1,00
104.419	0,93	135.744	1,03
118.424	0,90	147.177	0,98
152.256	1,08	185.787	1,25
138.199	1,01	174.688	1,09
leta ustrezno uskladitev osebnih dohodkov tudi v visokem šolstvu, bo treba načrtovanemu zvišanju dodati še 360 milijonov dinarjev; vrednost točke naj bi se povečevala tako kot vrednost kalkulativne enote v srednjem šolstvu. Podoben način bi morali uporabiti pri drugih virih dohodkov, ki jih prejema visoko šolstvo za raziskovalno in drugo strokovno dejavnost
Bodo s predvideno uskladitvijo odpravljene vse razlike, ki že leta vznemirjajo prosvetne delavce? Žal ne! Izobraževalna skupnost Slovenije opozarja, da bodo tako osebni dohodki usklajeni z gospodarstvom le v statističnih povprečjih. Med posameznimi šolami bodo ostale razlike, ki izhajajo iz različne zasedenosti delovnih mest, iz različne obremenitve učiteljev, iz dodatnega denarja, pridobljenega iz drugih virov in iz drugih okoliščin. Na seji odborov smo slišali tudi kritičen pomislek o tem, da so v navedenih izplačanih osebnih dohodkih skrite tudi nadure, zvišana učna obveznost in drugo dodatno delo.
Uresničenje navedenih ciljev bo zahtevalo veliko truda občin, izobraževalnih skupnosti in celotne družbe. Delavci v vzgoji in izobraževanju naj bi tako imeli zagotovljeno primerno plačilo za delo, da bi se lahko posvetili predvsem svojim strokovnim nalogam. Izobraževalna skupnost Slovenije pa obljublja, da bosta odboraZa osnovno in usmerjeno izobraževanje v prihodnje sproti spremljala gibanje osebnih dohodkov, in po svoje pomagala uresničiti navedene cilje.
JOŽE VALENTINČIČ
Splošna podpora prenovi programov
Bo izboljšana vsebina prinesla tudi notranjo reformo?
Te dni se vrstijo razprave o izhodiščih za prenovo srednješolskih programov, ki jih je pripravil Zavod SRS za šolstvo. Javna razprava, ki poteka predvsem v izobraževalnih skupnostih in v družbenopolitičnih organizacijah, manj pa v šolah, naj bi bila sklenjena na seji Strokovnega sveta SRS za vzgojo in izobraževanje v začetku oktobra. Naglico, ki je značilna tudi za to »javno« razpravo, moramo pripisati temu, da bodo imeli sestavljavci novih programov in tisti, ki jih bodo obravnavali in spejema-li, na voljo le dobre štiri mesece. Februarski razpisi za vpis v srednje izobraževanje morajo namreč vsebovati že vse bistvene podatke o novih programih.
Popravki, ki jih doživlja reforma, se tako omejujejo predvsem na prenovo — na spremembe in dopolnitve programov ter celotne programske sestave srednjega izobraževanja. Prav pri razčlenitvi programov so bile evalvacijske raziskave najbolj podrobne in so zbrale dovolj kritik in predlogov, ki jih bodo morali upoštevati sestavljavci novih programov.
Predlagana izhodišča za prenovo programov (v prejšnji številki glasila jih je predstavila Milena Malovrh) doživljajo splošno
11 V letošnjem prvem polletju so S )e torej osebni dohodki v izobra-1* hvalni dejavnosti povečevali 5 ^koliko hitreje kot v gospodariva. V srednjem šolstvu se je postanek zmanjšal od 12,5 na •0 odstotkov, v višjem in viso-Kem šolstvu naj bi, vsaj po metodologiji Republiškega komiteja delo, zaostanka ne bilo več, le ^osnovnem šolstvu je ostal pri-° ; ^ižno na istem — 7 odstotkov.
jwo konca leta moramo toseči uskladitev
i Da bi bili še letos osebni dogodki v šolstvu vendarle uskla-1 'jeni s tistimi v gospodarstvu, bo , eba ukreniti vse potrebno tako ^republiških organih kot v obči-Jah.V občinah morajo pripraviti
1.	‘acrt za uskladitev osebnih do-'odkov v osnovnem šolstvu v 1 'Kladu z gibanjem dohodka in e Lebnih dohodkov v gospodarju posameznih občin. Na sejah ?dborov za osnovno in usmerjalo izobraževanje Izobraže-dlne skupnosti Slovenije so ^Pozorih, da bi lahko v kakšni jbčini ob dotekanju višjih soli-lVa kostnih sredstev zmanjšali
Bi dff
svoj delež in tako »privarčevali« na račun osnovnošolskih delavcev. Tako ravnanje bi bilo seveda nedopustno.
Za uskladitev osebnih dohodkov v srednjem izobraževanju se bo vrednost kalkulativne enote postopno povečala, tako da bo znašala: v septembru 49.000, v oktobru 50.500, v novembru 52.000 in v decembru 53.000 dinarjev.
S tako rastjo sredstev za osebne dohodke se ti ne poraču-navajo za nazaj. Le tako bomo namreč dobih primerno »startno osnovo« za ustreznejše vrednotenje vzgojno-izobraževalnih programov v naslednjem letu.
Ta načrt uskladitve osebnih dohodkov temelji na ocenjeni rasti dohodka v gospodarstvu SRS (do indeksa 210), na predvideni rasti sredstev za osebne dohodke v gospodarstvu (do indeksa 203 v primerjavi z letom 1985) in pričakovani enakomerni dinamiki rasti osebnih dohodkov v gospodarstvu v drugem polletju. Če bi se te ocene in razmerja ne uresničili, bi to seveda vplivalo tudi na napovedano rast sredstev za šolstvo.
Pri načrtovanju predvidene rasti sredstev ter osebnih dohodkov v visokem šolstvu se ocene Izobraževalne skupnosti Slovenije delno razlikujejo od metodologije Republiškega komiteja za delo. Izobraževalna skupnost Slovenije namreč ocenjuje, da je v visokem šolstvu- zaostanek za gospodarstvom v letu 1985 v resnici znašal 12 odstotkov, v letošnjem prvem polletju pa 8 odstotkov — le v juniju zaostanka ni bilo. Da bi dosegli do konca
Vladimir Makuc: Ptica, 1967, grafika, iz razstave ob 20-letnici umetniške kolonije Počitelj
podporo. Razpravljale! soglašajo z novo zasnovo programov, ki upošteva različne sposobnosti in potrebe mladih, vlogo posameznih programov pri pripravi za delo in nadaljnje izobraževanje, pa tudi bolj smotrno porazdelitev splošno izobraževalnih in strokovnih predmetov po letnikih.
V razpravi pa ne manjka tudi kritičnih pomislekov. Tako so v odboru za usmerjeno izobraževanje očitali pomanjkanje občutka za zdajšnje razmere predlogu, naj bi trajanje izobraževanja v večini programov podaljšali, da bi bili učenci bolje usposobljeni za delo. V strokovnem svetu posebne izobraževalne skupnosti za pedagoško usmeritev so se odločno zavzeli, da je treba odstraniti vso nepotrebno navlako iz učnih načrtov (sestavo le-teh smo preveč prepuščali Ožjemu krogu strokovnjakov!), za zmanjšanje tedenske učne obremenitve učencev, ki z domačim" učenjem in interesnimi dejavnostmi vred daleč presega 42 urni tednik, za večjo samostojnost učiteljev, šole in učencev pri uresničevanju smotrov posameznih programov.
Dozdajšnje izkušnje pri reformi so nas izučile, da ni resničnega napredka, če se vzgojno-izobraževalno delo v samem jedru ne spreminja in neprenehoma posodablja. Za novimi zidovi, napisi in naslovi živi naprej stara srednja šola s svojimi ustaljenimi navadami in napakami. To ima poleg slabih sicer tudi dobre strani: večina srednješolskih učiteljev pravi, da reforma, še zdaleč ni tako pokvarila srednje šole in učencev, kot trobijo nekateri.
Prenova programov srednjega izobrževanja bo torej dosegla svoj cilj šele tedaj, ko bo globlje prodrla v šolo, v učiteljevo in učenčevo delo ter njune medse-, bojne odnose v tem ustvarjalnem procesu.
J. V.
e). V zbirki knjižnica Sindikati za-elj °žbe Delavska enotnost bo izšla ■" »®va knjižica: ODRASLI V
rdrednjem izobraževa-
)bl ^JU
Knjižica, ki jo je napisalo več V K °rJev, obravnava srednje izo-raževanje odraslih. Nastala je a podlagi tematske obdelave u'Podatkov, analiz in poročil iz ra-' ,lskave Spremljanje in vredno-I enje vzgojno-izobraževalnih Pr°gramov srednjega usmerje-®ga izobraževanja in njihovega Pblagajanja poprejšnjemu zna-t.er delovnim in življenjskim . tiušnjam udeležencev, ki se l^bražujejo ob delu in iz dela. laskavo je opravil Pedagoški uii“štitut pri Univerzi Edvarda Mrdelja v Ljubljani v sodelova-
nju z Zavodom SR Slovenije za šolstvo.
Knjižica je namenjena vsem, ki organizirajo izobraževanje odraslih na tej stopnji ali pa ' lahko vplivajo na njegov razvoj, pa tudi drugim. Dobrodošel pripomoček bo tudi sindikalnim aktivistom, ki bodo skrbeli za uresničevanje tistih sklepov 11. kongresa Zveze sindikatov Slovenije, ki zahtevajo hitrejši in učinkovitejši razvoj izobraževanja zaposlenih.
Knjižica stane 2100 dinarjev. Ker jo bomo natisnili le toliko izvodov, kolikor bo zanjo naročil, vas prosimo, da se čimprej odločite koliko izvodov potrebujete. Naročila sporočite na naslov: Delavska enotnost, Ljubljana, Celovška 43.
Kmalu posvet za vse učitelje srednjih pedagoških šol
Posebna izobraževalna skupnost za pedagoško usmeritev se je tedaj, ko je sprejemala svoj srednjeročni načrt Samoupravnega sporazuma o temeljih planov PIS za pedagoško usmeritev za obdobje 1986—1990 določila, da bo v prihodnjih štirih letih namenila posebno pozornost stalnemu izobraževanju učiteljev v Sloveniji.
Prva od takšnih oblik izobraževanja bo posvet učiteljev srednjih pedagoških šol v Sloveniji, ki bo v Ljubljani 10. in 11. oktobra. Ko smo pripravljali posvet z vsebinskega vidika, smo imeli v mislih zlasti vlogo in naloge pedagoških delavcev v srednjih pedagoških šolah. Tako smo se odločili, da bomo na tak posvet povabili vse učitelje srednjih pedagoških šol, vodstvene delavce in knjižničarje. Namen posveta je strokovno spodbujanje učiteljev za delo v razredih, dogovarjanje o načinu in metodah dela v šolah, pri pouku, in ustvarjalnejše sodelovanje med učitelj' in učenci pedagoških šol — prihodnjimi učitelji.
Da bi posvet upravičil svoj namen, je treba razčleniti tudi stanje v vzgoji in izobraževanju na srednjih pedagoških šolah, izmenjati izkušnje med učitelji posameznih strok, uveljavljati dobre oblike dela z učenci in uvajati nove.
Posvet ne bo namenjen le učiteljem srednjih šol, temveč tudi učiteljem — didaktikom in metodikom višjih in visokih pedagoških kadrovskih šol; ti naj bi na posvetu s svojim strokovnim, pedagoškim in raziskovalnim znanjem ter z dolgoletno pedagoško prakso po svoje pripomogli k prenovi srednješolskih programov. Z udeležbo visokošolskih profesorjev želimo povečati pretok informacij med srednjimi višjimi in visokimi pedagoškimi šolami v Sloveniji; to pa pomeni boljše povezovanje med vsemi stopnjami izobraževanja učiteljev, medsebojno sodelovanje in izmenjavo izkušenj.
Ko smo razmišljali, kako naj bi posvet pripravili, smo menili, da je treba vsem udeležencem posveta predstaviti najpomembnejša vprašanja, povezana z izobraževanjem prihodnjih učiteljev in vzgojiteljev, tako za predšolsko vzgojo, osnovno šolo in izobraževanje na srednji stopnji. Ob tem bomo obravnavali položaj srednjih pedagoških šol, spremljanje in prenovo srednješolskih pedagoških programov. Še zmeraj je odprto vprašanje hospitacijskih šoi in njihovega včlenjevanja v izobraževanje prihodnjih učiteljev.
Zaradi navedenih vprašanj bomo na posvetu namenili pozor-
nost najprej kakovosti dela in njenemu izboljševanju v srednjih šolah. Zato bo uvodni del posveta obravnaval zlasti razvojne vidike pedagoškega šolstva na srednji in visoki stopnji in prenovi programov srednjega izobraževanja, posebna pozornost pa bo namenjena prenovi srednjega pedagoškega izobraževanja glede na vertikalno celotne zgradbe pedagoškega izobraževanja, posodabljanje dela in oblikovanje metod dela v srednjih šolah.
Drugi del posveta je namenjen dogovorom o uresničevanju učnih načrtov posameznih predmetov. Ta del posveta naj bi spodbudil udeležence posvetovanja, da bi oblikovali stališča do vzgojno-izobraževalnih smotrov, namenili pozornost vsebini po poglavjih in letnikih, didaktično-metodičnim izvedbam učnih načrtov, spregovorili naj bi o gmotnih in kadrovskih možnostih za uresničevanje učnih načrtov in pripravili predloge za spremembo učnih načrtov. Mnenja bi pripomogla k prenovi srednješolskih programov pedagoške usmeritve. Za sodelovanje pri tem bomo zaprosili tudi svetovalce Zavoda SR Slovenije za šolstvo.
Na posvetu bomo tudi preskusili model tak način dopolnilnega izobraževanja. Obenem s tem želimo ugotoviti, kako naj bi v prihodnje organizirali dopolnilno izobraževanje učiteljev srednjih šol. Želimo, da bi udeleženci povedali, kaj predlagajo za prihodnje izobraževanje, zato bomo veseli njihovih pobud in predlogov.
Posvet naj bi pomagal pospešiti pretok informacij in izmenjavo izkušenj ter pripomogel k uveljavljanju in uporabi sodobnejših oblik in metod dela v srednjih šolah. Ugotavljamo namreč, da je animiranje učiteljev za delo v šolah še posebno potrebno zdaj, ko se dopolnjuje srednješolski program in je treba usposobiti učence za študij v vedno zahtevnejših programih na visoki stopnji.
V Posebni izobraževalni skupnosti za pedagoško usmeritev se zavedamo, da so cilji, ki naj bi jih s tem posvetom dosegli, zahtevni, pa tudi tega, da jih je nujno uresničiti. Morda ob prvem poskusu vsega tega ne bomo dosegli, zagotovo pa si bomo pridobili nekaj dobrih izkušenj.
Udeležence posveta prosimo, da se na posvet temeljito pripravijo ter tako pripomorejo k skupnemu uspehu.
nuEMEnefrvo posebne iz(nhl%ževalne sfciirmosn za pedagoško usmeritev
Kdo se boji posebnih izobraževalnih skupnosti?
Razmišljanje ob članku Šolstvo je vezna posoda
V krogih, ki so blizu odločanja v izobraževanju (ne javno) se že dalj časa šušlja, ali in kako ukiniti posebne izobraževalne skupnosti. Ker v usmerjenem izobraževanju ni vse tako, kot smo pričakovali, je pač treba poiskati grešnega kozla, nekaj, kar je vir vsega slabega. Odstrelili ga bomo. Potem bomo imeli nekaj časa spet mir, ker bomo uvajali nov sistem (novorojenčka ne moreš že prvo leto napadati); pri tem se bomo izgovarjali na posledice starega sistema (ki so v šolstvu zmeraj dolgoročne) in čez leta si bomo spet izmislili kaj novega.
Ker je ta zapis namenjen strokovni — pedagoški javnosti v njem ne obravnavam celotne problematike posebnih izobraževalnih skupnosti in njihove vloge v družbi, temveč le razmerje šola — pis v povezavi z Izobraževalno skupnostjo Slovenije in družbo. Tudi v tej povezavi bi se rada omejila samo na nekatere temeljne zmote v pojmovanju tega razmerja zato, da jih ne bi ponavljali tudi, ko bomo to hišo podirali.
nekako dogovorili, če bi-bilo v vsakem rodu okoli 32000 otrok na leto, pri 24000 otrok skupaj pa je boj zanje hud in brezobziren. Za šole pomeni en sam oddelek manj izgubo, ki znaša milijardo din ob enakih izdatkih. V tem boju so seveda piši samo še en »sovražnik« več. In vendar so temeljna načela vsem znana: splošnejši programi naj bodo dostopnejši (v več krajih), ožji programi v eni ali nekaj šolah. Tu piši še niso izrekli zadnje besede — če jo sploh bodo. Ker že več let nihče strokovno ne ugotavlja, koliko delavcev bomo potrebovali (npr. koliko trgovcev vsako leto do leta 2000...), nimamo nobene strokovne podlage za načrtovanje vpisa ne letos ne za vnaprej in so »deleži generacije« posledica »srednjeročnih in letnih« bitk, usmerjanje v smeri pa se opravlja v redovalnicah. Tako so se piši zamerili tudi združenemu delu — nebodijih treba!
•	Različen gmotni položaj šol in učiteljev ni nastal zato, ker so šole včlanjene v različne piše, saj so šole financirane po enotnih merilih na podlagi standardov in normativov za vse srednje in visoke šole. Piši so prvi začeli opozarjati na razlike v gmotnem položaju šol. Družbo mora skrbeti tisti del razlike med šolami, ki jo nekatere šole ustvarijo zato, ker ne spoštujejo standardov in normativov in ker preveč obremenjujejo pedagoške delavce. Tu pa financer nima možnosti, da bi nadziral, za kaj je denar porabljen.
•	Razdrobljenost programov povzročita po eni strani njihova priprava in financiranje, po drugi strani pa vprašanje, ki tudi zdaj ni razčiščeno ne pri nas in ne v svetu: koliko posebnih predmetov naj bi uvrstili v dodiplomske programe. Nekaj je k temu pripomogla tudi reformatorska vnema pred uvedbo usmerjenega izobraževanja, ko smo programe razdelili na usmeritve in je morala vsaka usmeritev imeti, če je bilo le mogoče, vse stopnje. S spremembo financiranja bi predvsem v visokem šolstvu že odpade! kak stopenjski študij, nekaj programov in smeri. Še več bi lahko v visokem šolstvu storili s strokovno razpravo (morda bi jo spodbudili piši — če še bodo) v krogu Univerze in z uporabniki. Srednje programe pa bi lahko bolj povezali ob zdajšnjih izkušnjah — predvsem z usklajeno strokovno pripravo programov in z dopolnjevanjem sistema izobraževanja, ki zajema izobraževanje v šoli, na delovni praksi in med pripravništvom. Mi »spodaj « vemo, v katero smer in kako je treba (poznamo cilj in pot), pa ne (z)moremo, tisti zgoraj pa zaradi gozda ne vidijo dreves. Žrtvena daritev pisov tako nikakor ne bi pripomogla k večji racionalizaciji in pocenitvi programov.
•	Vpis in mreža šol sta zadevi, zaradi katerih se vsako leto sprejo vsi, ki imajo s tem opraviti. Gospodarska zbornica očita Izobraževalni skupnosti Slovenije, da vpisuje premalo v posamezne programe. Izobraževalna skupnost Slovenije tarna, da s piši ni mogoče delati, občinske izobraževalne skupnosti in območja iščejo botre in preklinjajo Izobraževalno skupnost Slovenije ali piše ali pa kar vse. Zavodi za zaposlovanje dvigajo roke od vsesplošne zmede. Morda bi se še
n
Si
Zahteva za zaščito pravice do 42-urne tedenske obveznosti
Pismo z zahtevo za zaščito učiteljevega 42-urnega tednika je pisec poslal tudi našemu uredništvu z željo, da ga objavimo. V njem obravnava mnogotere vidike učiteljeve preobremenjenosti in njene posledice, zato je aktualno in bo bržkone spodbudilo razpravo tako med bralci kot v pristojnih organih. Odmeve na pismo bomo tudi objavib.
(/)(
9:
• Ob ustanavljanju pisov in Izobraževalne skupnosti Slovenije je bilo zamišljeno, naj bi piši in Izobraževalna skupnost Šlo-venije poleg tega, da bi delovali po delegatskem sistemu, bili tudi nosilci razvojnega, strokovnega in organizacijskega dela pri uresničevanju reformnih ciljev in pri uresničevanju programov, skupaj z Zavodom SRS za šolstvo (strokovno delo pri programih, za strokovne svete...), s Centrom za razvoj univerze, Pedagoškim inštitutom (raziskovalno in delno razvojno delo) in ob podpori upravnega organa. V teh letih pa smo v tovrstnih organizacijah zmanjševali število delavcev in obseg strokovnega in razvojnega dela. Ostalo je le še nekaj strokovnih delavcev za »gašenje požarov«, pomen posebnih izobraževalnih skupnosti pa se je ob proračunskem načini* financiranja, ob pomanjkanju strokovnih podlag za delo in ob pomanjkanju kadrov samo zmanjševal. Zdaj jih nihče več ne potrebuje: ne delegati — ker v njih ne morejo odločati, ne šole — te so spoznale nemoč pisov in svojo pravo odvisnost od Izobraževalne skupnosti Slovenije in od občine — ne organizacije združenega dela (ki si organizirajo izobraževanje po svoje, neenotno, tiste pač, ki na znanje še kaj dajo), država z družbenopolitičnimi organizacijami pa pisov nikoli niti potrebovala ni. Izobraževalna skupnost bi lažje zadihala brez pisov, ne sicer kot mesto dogovarjanja in sporazumevanja, kot organizacijski in strokovni motor usmerjenega izobraževanja, temveč kot ustanova.
Ker tovariš Pivec končuje članek s svojo vizijo reševanja problemov, naj ga tako končam tudi jaz: Prepričana sem, da je treba predvsem okrepiti strokovno-ra-zvojno delo na področju usmerjenega izobraževanja. Bilo bi pametno, da bi ponovno preučili organizacijsko sestavo pa tudi pristojnosti in področje dela posameznih ustanov, ki vplivajo na usmerjeno izobraževanje. Pri tem bi morali upoštevati temeljni namen ustanov, resnični družbeni položaj (proračunski način financiranja) in zdajšnje kadrovske in tehnološke možnosti posamezne ustanove. Ne bi smeli več dopuščati, da ostaja delo neopravljeno. Za takšne premike pa je potreben strokovni prijem. Vprašanje, ali naj bo v šolstvu družbeno samoupravljanje in kaj naj obsega, pa spada med politične odločitve.
Zoltan Jan, rojen 11. novembra 1947 v Novi Gorici, po poklicu profesor, zaposlen kot učitelj slovenskega jezika pri Tehničnem srednješolskem centru Branko Brelih v Novi Gorici, član Zveze sindikatov Slovenije od leta 1972, zahtevam, da se zaščiti moja pravica do 42-urne tedenske delovne obveznosti.
V desetletjih, odkar smo prešli z 48-urne na 42-urno tedensko delovno obveznost, mi različni republiški upravni organi in samoupravne interesne skupnosti kot srednješolskemu učitelju nalagajo vedno nove in dodatne delovne obveznosti. Samoupravni akti pa tudi zakonski predpisi mi kratijo''pravico do 42-urne tedenske delovne obveznosti, predvsem pa mi preprečujejo, da bi kakovostno opravljal temeljne naloge učitelja. Vse reforme in tudi zdajšnje teze za prenovo srednješolskih programov učitelja skoraj ne upoštevajo, kot da ne bi bil eden temeljnih uresničevalcev nalog izobraževanja. Žal nimam primernega gradiva, da bi pokazal, kako se v učiteljevo škodo zaostrujejo normativi in standardi izobraževalnih skupnosti, kljub temu pa lahko svoje trditve utemeljujem takole:
Učiteljeva učna obveznost se veča
Šolsko leto se podaljšuje
kot dnevi pouka šteli tudi prazniki in dela prosti dnevi, zdaj se štejejo le prazniki, ne pa tudi dela prosti dnevi.
Prejšnji predmetniki in učni načrti so predvidevali za uresničevanje programov kvečjemu 38 tednov pouka. Šolsko leto se je včasih začelo 5. septembra, končalo pa 20. junija. Zdaj se pouk začenja 1. septembra, konča pa med 25, in 28. julijem. Zaradi teh sprememb opravi učitelj najmanj dodatnih 100 ur dela.
skega sistema še po štiri oddelčne konference v vsakem oddelku, po dve pedagoški konferenci, orientacijske konference, pedagoške svete in učiteljske zbore.
Prej je učitelj ta del obveznosti opravil v 12 urah, zdaj potrebuje za to najmanj 30 ur, tudi če ne upoštevamo samoupravljanja in delegatskega sistema.
Nove obvezne dokumentacije in evidence
LU I
Vse več izpitov
Ko je veljal še 48-urni delovni teden, so imeli učenci pravico opravljati največ dva popravna izpita, izpitni rok pa je bil samo eden. Z uvedbo usmerjenega izobraževanja so sicer odpadli
Odkar smo prešli z 48-urno tedensko delovno obveznost, se v šolstvu bohotijo različne nove obvezne dokumentacije in evidence (primer: Pravilnik o pedagoški dokumentaciji in evidencah v usmerjenem izobraževanju, Uradni list SRS, št. 5—266/81). Nekatere od teh nalog so seveda padle tudi na učiteljeva ramena, ki je edini ostal sam pri izpolnjevanju teh novih dolžnosti, druge službe pa so se novim nalogam primerno okrepile. Med temi nalogami zahtevajo največ dodatnega
Zakon'o spremembah in dopolnitvah Zakona o srednjem šolstvu iz leta 1974 določa v 19. členu za učitelja teoretičnih predmetov 20 ur učne obveznosti (Uradni list SRS, št. 18—1049/74), Zakon o usmerjenem izobraževanju pa dopušča v 195. členu 23-urno tedensko učno obveznost (Uradni list SRS, št. 11—716/80). Pretveza, da Zakon o usmerjenem izobraževanju s tem le ščiti kakovost dela, izrecno pa navaja 42-urno tedensko delovno obveznost, ne drži, kajti isti zakon v 196. členu nalaga, da »obseg in razporeditev vžgojno-izobraževalnega dela v šolskem letu določi za posameznega delavca izobraževalna organizacija z letnim delovnim načrtom, »vendar« v skladu z enotnimi osnovami standardov in normativov za opravljanje vzgojnoizobraže-valne dejavnosti, določenimi v Izobraževalni skupnosti Slovenije in v skladu s tem zakonom.« Kako so se v letih, ko smo z 48-urnega prešli na 42-urni tedenski delavnik, ti standardi zaostrili, bo razvidno kasneje. Tudi sam zakon je učiteljem naložil množico novih obveznosti in dolžnosti.
Zaradi takšne zaščite učiteljeve »kvalitete dela« nastaja razlika za okrog 142 delovnih ur na leto, če upoštevamo le čas, ki je potreben za neposredno pripravo in izpeljavo učnih ur, zanemarimo pa druga dela.
Oto Jurgec: Kritik
končni izpiti, toda uvedena sta dva izpitna roka, učenec pa lahko opravlja izpite iz neomejenega števila predmetov. Da je stvar bolj pestra, učitelj pa bolj obremenjen, imamo poleg popravnih na novo uvedene še dopolnilne, naknadne, diferencialne in predmetne izpite (Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja v usmerjenem izobraževanju, Uradni list SRS, št. 5—265/81, člen 19). Množijo se ugovori zoper ocene, ki največkrat sprožijo ponovno preverjanje znanja, vse več pa je tudi izpitov, ki jih opravljajo občani. Tako imamo poleg julijskega in avgustovskega izpitnega roka še dodatne izpitne roke skoraj vsak mesec.
Učitelji, ki učijo zahtevnejše predmete oziroma tiste, pri katerih je določena ocena pogoj za napredovanje v programih določene zahtevnostne stopnje, morajo preveriti na izpitih znanje tudi več sto kandidatov na leto.
Težko je konkretno oceniti število delovnih ur, ki jih zahteva to novo delo, ni si pa težko predstavljati, kolikšne so te obremenitve.
dela »letne priprave na vzgoj-no-izobraževalno delo, ki jih v skladu s predmetnikom in učnim načrtom pripravi delavec za predmet, ki ga poučuje »ter posebne pisne« priprave na vzgoj-noizobraževalno delo, s katero se vsak delavec sproti (za vsako učno uro) pripravlja na opravljanje učnovzgojnega dela« (2. in 5. točka 4. člena navedenega pravilnika).
Te naloge zahtevajo najmanj 180 ur dela.
JANJA GORUP
Novi predmetniki in učni načrti zahtevajo od 40 do 42 tednov pouka in tudi teze za prenovo programov predvidevajo le neznatno krajšanje. Zakon o usmerjenemizobraževanju v82. členu tudi izrecno dovoljuje trajanje šolskega leta do 44 tednov na leto. Poleg samega pouka so vključene tudi različne druge oblike učno-vzgojnega dela — od proizvodnega dela, različnih kulturnih, telesnovzgojnih, obrambnih, naravoslovnih dejavnosti pa do fakultativnih predmetov. Pri vsem tem mora seveda učitelj sodelovati, skratka, to speljati. Da bi se stvari še bolj zaostrile, se spreminjajo tudi metode, po katerih se štejejo dnevi pouka. Včasih so se
Več obveznih konferenc in sestankov
Množijo se obvezni sestanki in konference, ki edino v izobraževanju potekajo zunaj delovnega procesa, torej tako, da sam pouk ni moten, pač pa se širijo delovne dolžnosti, ki naj bi spadale v 42-urno tedensko delovno obveznost, čeprav jih ob 48-urnem delovnem tednu ni bilo. Tu ne gre samo za razvoj delegatskega in samoupravnega sistema ter za vse dolžnosti, ki jih domala edino učitelj opravlja poleg svoje osnovne obveznosti — neposrednega učno vzgojnega dela, nastale pa so po krajšanju delovnega časa. Ko smo imeli 48-umo tedensko delovno obveznost, smo imeli v šolskem letu zgolj štiri redovalne konference. Zdaj, ob 42-urni tedenski delovni obveznosti imamo poleg teh štirih konferenc, obveznosti iz samoupravnega in delegat-
Zaostrovanje standardov in normativov
Dodatne hude delovne obremenitve in delovne obveznosti nastajajo tudi zaradi vse ostrejših standardov in normativov izobraževalnih skupnosti, šole pa zaradi pomanjkanja denarja nalagajo nove obveznosti učiteljem. Število učencev v oddelkih se je že toliko povečalo, da je težko, če že nemogoče izpolniti temeljne naloge učno vzgojnega procesa. Danes skoraj ni oddelka, v katerem bi bilo manj kot 30 učencev, ponavadi se pred učiteljem gnete po 3 5 in več učencev; te naj bi obravnaval individualno, z njimi naj bi izpolnjeval vse tiste naloge, ki mu jih nalagata družba in poklicni etos. Ni si težko predstavljati, koliko dodatnih nalog, popravljanja, preverjanja znanja, dodatnega truda pri razlagah in vajah zahteva vsak dodatni učenec v ra-4 zredu.
Včasih je na primer učitelj slovenskega jezika učil po 120 učencev, zdaj jih uči tudi po 300 in več.
lovne organizacije. Dodatne ne- ^ j smisle omogočajo tudi določila ki dopuščajo, da se v nekateri programe lahko vpišejo celo učenci z nedokončano osnovno šolo in učenci iz šol s prilagojenimi programi, čeprav srednješolski učitelj ni strokovno usposobljen za delo z učenci, ki so telesno ali osebnostno moteni v razvoju. Če upoštevamo, da se pojavljajo celo oddelki, ki imajo med običajno populacijo tudi nekaj »udeležencev izobraževa nja« bolj ali manj motenih v ra-| zvoju, si lahko predstavljamo/ kolikšno škodo naredi učitelj | prav pri tistih mladih ljudeh, k' bi potrebovali povsem drugačno delo in skrb. Takšne delovne obveznosti presegajo vsaka moralna in etična merila že zaradi učencev, ki jih je življenje posebno prizadelo. Precej težav povzročajo učenci, katerih materni jezik ni slovenski ali slovenščine sploh ne znajo.
i 4
Obremenitve nastajajo torej 5 zaradi vse večjih, vse bolj razno terih razredov in čedalje slab fc šega poprejšnjega značaja učen cev.
Učitelj poučuje v vse več oddelkih
Novi predmetniki so razdrobljeni in uvajajo množico predmetov; zaradi tega se je zmanjšalo število ur za posamezne predmete, učitelj pa mora delat L v neprimerno več oddelkih, d« izpolni učno obveznost. Učitel j slovenščine je na primer v nekaterih programih včasih učil le pt štiri oddelke, da je izpolnil učno obveznost, zdaj jih mora učiti celo po 12. Ali drugače povedano: v okviru 48-urnega delov-1 nega tedna je učil 110 do 12^ učencev, zdaj ob 42-urnem delavniku lahko uči celo 300 in vec učencev. Če upoštevamo samo šolske naloge, vidimo, da jih je prej popravil okrog 440 — za to je potreboval nekako 110 ur. Zdaj jih mora popraviti tudi več kot 1500 na leto — za to pa potrebuje najmanj 380 ur intenzivnega dela. Zelo pogosto je potrebno še dodatno delo, ker je zaradi slabih izidov treba naloge ponavljati.
Zahtevnejši
programi
Učni načrti in programi postajajo vse zahtevnejši, vse večja jej zahtevnost učne snovi (količinsko in kakovostno); to nalaga nove in nove delovne naloge, čeprav nismo veliko napredovali pri spopolnjevanju učne tehnologije, pri preskrbi z didaktičnimi pripomočki za srednješolskega učitelja. Pogosto učitelju ne pustimo niti toliko časa, da bi se lahko temeljito seznanil vsaj s tistim, kar ima na voljo ter je prisiljen nove pripomočke prvič preskusiti kar takoj, brez pripravev razredu. Obesili smo mu kvečjemu dodatne obveznosti s take imenovanimi	organiziranimi
oblikami izobraževanja, da bi formalno izpolnili dolžnost učiteljev, »da stalno razširjajo, poglabljajo, posodabljajo in dopolnjujejo svoja splošna, družbenopolitična, pedagoška, andragoška in strokovna znanja...« (205. člen Zakona 0 usmerjenem	izobraževanju)
Ni selekcije učencev
Kakovost poprejšnjega znanja učencev se vztrajno slabša — to pa zahteva učiteljev dodatni trud. Vzrok za to niso le razmere v osnovnih šolah in zakonska določila, ki dopuščajo napredovanje z negativno oceno. Srednje šole so zaradi načina pridobivanja dohodka prisiljene sprejeti skoraj vsakega učenca, ker je od števila oddelkov in učencev pač odvisen dohodek de-
Odveč je seveda pripomniti, kako skromne sadove dajej0 premnogi seminarji med počitnicami. Predvsem pa je značilne-da je spopolnjevanje strokovnega znanja nekje na repu drugega znanja. Učitelje trgamo ob individualnega strokovnega spo' polnjevanja, ki je vendarle temeljnega pomena. Za sodelovanje na seminarjih, ki se jih mot3 udeležiti ne glede na to, ali mj kaj dajejo ali ne, potrebuje učitelj dodatnih 8 do 42 ur časa
Nadaljevanje na 11. strani
ZA VOD SRS ZA SOL. S TVO
PRILOGA
--------------------- s
Televizija v šoli
1986
f
JESENSKI PROGRAM SEPTEMBER, OKTOBER, NOVEMBER
VSEBINA
•	Spored
•	Biologija
•	Vesolje
•	Pedagogika
•	Poklicno usmerjanje
Ljubljana,
dne 29. septembra 1986
BESEDA UREDNIKA ŠOLSKE TELEVIZIJE
Šolska televizija začenja svoj letošnji jesenski spored v dopoldanskem televizijskem MOZAIKU.
Ze sam TV MOZAIK pomeni velik premik k vzgoji in izobraževanju. Vendar je to šele začetek poti, ki naj bi posodobila vzgojo in izobraževanje, kar zadeva individualizacijo. Šolstvo je dalo pobudo za TV MOZAIK in televizija ga je, čeprav s težavo, ustvarila. Zdaj je na- vrsti spet šolstvo. Izobraževalna skupnost Slovenije bo kmalu obravnavala srednjeročni načrt razvoja avdiovizualne tehnologije v vzgoji in izobraževanju.
Vsebino tega načrta lahko povzamemo na kratko takole:
Velik zaostanek, ki ga trenutno občutimo pri posodabljanju vzgoje in izobraževanja z avdiovizualno tehnologije^ bomo delno odpravili z uresničitvijo srednjeročnega načrta. Ponovno bomo organizirali uredništvo šolske televizije — to bo delovalo v sklopu RTV Ljubljana. To uredništvo bo povezano z mediotekama, ki ju bomo ustanovili v Ljubljani in Mariboru, in bo hkrati tudi zanju zbiralo učne avdiovizualne programe.
Omenjeni medioteki bosta matični in bosta oskrbovali vso Slovenijo z avdiovizualnimi sredstvi. V srednjeročnem obdobju bosta pomagali pri ustanovitvi območnih in krajevnih mediotek.
Razmnoževanje videokaset bo prevzela RTV Ljubljana.
Pri opremljanju šol bomo namenili posebno pozornost videorekorderjem, ki jih bomo zaradi popustov in oprostitve carinskih dajatev nakupovali organizirano.
V	večjih šolskih središčih bomo sistemizirali mesto medijskega tehnika; ta bo omogočil središčno razpošiljanje avdiovizualnih zapisov, vodenje šolske medioteke, oskrbovanje in vzdrževanje celotne učne tehnologije in popravilo lažjih okvar.
Temu kratkemu orisu srednjeročnega načrta lahko dodamo še to, da bo uredništvo šolske televizije po dolgem času spet začelo izdelovati izvirne slovenske oddaje, namenjene pouku, in da se tudi zagrebška Filmoteka 16, ki zgledno oskrbuje Hrvaško z avdiovizualnimi učili, zanima za to, da bi v Sloveniji ustanovila podružnico. O tem se bomo pogovarjali te dni.
V	razvitih deželah bodo prav kmalu imeli toliko mediotek, kolikor imajo knjižnic. To pomeni, da smo v Sloveniji glede tega še zelo revni, osrednji medioteki v Sloveniji pa bi se dobro dopolnjevali s podružnico Filmoteke 16.
Uresničitev srednjeročnega načrta avdiovizualnega posodabljanja zahteva tako malo denarja, da znaša ta vsota komaj promile sredstev, izdanih za računalništvo.
MAKO SAJKO


----------------------------------------------------------------------------------------	N
ŠOLSKA TELEVIZIJA
SPORED ZA JESEN 1986
TOREK	CIKLUS	NASLOV ODDAJE	TRAJANJE
30. 9.	BIOLOGIJA	Čim boljši zrak — tem več lišajev	33’
	BIOLOGIJA	Tobak, naslada in zlo	32’
7. 10.	VESOLJE	Obale vesoljskega oceana	57’ 55”
14.10.	PEDAGOGIKA	Učenec in učitelj	33’ 40”
	POKLICNO USMERJANJE	Poklici v železniškem gospodarstvu	23’35’
21.10.	VESOLJE	En glas v vesoljskem zboru	58’
28.10.	PEDAGOGIKA	Ali sem dovolj radoveden?	35’ 8”
	POKLICNO USMERJANJE	Poklici v rudarstvu	24’ 35”
4. 11.	VESOLJE	Harmonija svetov	58’ 25”
11. 11.	PEDAGOGIKA	Nekatere je strah	32’ 10”
	POKLICNO USMERJANJE	Poklici v živilski industriji	27'
18. 11.	VESOLJE	Pekel in nebesa	58’
25. 11.	PEDAGOGIKA	V šolo radi hodimo	25’50”
	POKLICNO USMERJANJE	Oficir kopenske vojske	26’20”
2. 12.	VESOLJE	Blues za Rdeči planet	57’ 40”
9. 12.	POKLICNO USMERJANJE	Poklici v gradbeništvu — začetna dela	29’ 35”
	POKLICNO USMERJANJE	Poklici v gradbeništvu — končna dela	29’ 30”
16.12.	VESOLJE	Popotnik pripoveduje	57’ 50”
Torek: 30. 9. 1986
BIOLOGIJA
ČIM BOLJŠI ZRAK — TEM VEČ LIŠAJEV
1.	oddaja
NAMEN. POVZETEK VSEBINE IN NAVODILA:
avtorica filma LIDIJA CIGOJ
NAMEN
Učenci:
—	spoznajo lišaje kot bioindikatorje onesnaženega zraka;
—	po oblikih lišajskih steljk ugotavljajo stopnjo onesnaženosti zraka in s tem lišajske pasove.
VSEBINA
Sistematski opredelitvi lišaja sledi pojem lišajske zdmžbe. Te žive na zelo različnih podlagah.
Ker raste lišajska steljka zelo počasi, jo lahko uporabimo za določanje starosti podlage, na kateri živi.
Na vejah in deblih najdemo tudi rastline, ki niso lišaji. To so alge, glive in mahovi.
Opisu mikroskopske zgradbe lišaja in sožitja med algo in glivo sledi razmnoževanje lišajev, povezano z nastankom plodišč.
Kot bioindikatorji onesnaženega zraka pridejo v poštev le lišaji, ki jih pozimi ne pokriva sneg.
Prikaz številnih bruhajočih dimnikov nakazuje glavne onesnaževalce zraka.
Zaradi svoje zgradbe in načina življenja so lišaji zelo občutljivi za strupene
snovi v ozračju. To nakazuje primerjava z višjimi rastlinami, ki so manj občutljive.
Niso pa vsi lišaji enako občutljivi ža onesnažen zrak. O tem odloča oblika lišajske steljke.
Lišaji se razporede okrog virov onesnaževanja v nekakšnih pasovih. Sledi oznaka lišajskih pasov.
V premoru vodi kamera gledalca v nedotaknjen gozd, kjer se brezskrbno ziblje pajek v svoji mreži. Iz te idile nas iztrgajo grobi človekovi posegi v naravo. Kamera konča svoj sprehod s sliko bruhajočega dimnika in posušenega drevesa.
Sledi skica mesta ih smeri z vrisanimi lišajskimi pasovi.
Vrstni red lišajskih pasov je lahko porušen zaradi vetra (kamera pokaže kadeče se dimnike in nato skico dimne zastave), zaradi meje megle (kamera kaže mesto v kotlini in nato skico meglenega morja nad mestom v kotlini) ali pa zaradi neustrezne podlage.
Film se konča z zgodovino, kako so spoznali, da so lišaji bioindikatorji onesnaženega zraka. Temu spoznanju so sledile akcije po svetu in tudi pri nas. Predstavljeni sta priročni knjižici z zgovornima naslovnicama.
Naslovnica Gozd umira prikliče pred kamero drevo, ki mu rjavijo iglice...
Ob lišajski karti Slovenije še v premislek: Ali moramo določiti lišajski pas kar po karti, ne da bi šli na teren?
NAVODILA
Film j e uporaben ob naravoslovnem dnevu v srednj em izobraževanj u, ali ob temi Urbano okolje.
Po ogledu filma priporočamo izdelavo zapiskov, ogled šolske zbirke lišajev in napotke za terensko delo. Učencem damo geodetske karte, vanje bodo vrisali lišajske pasove. Potem ko se vrnejo s terena, poročajo o svojih ugotovitvah.
Torek: 30. 9. 1986
BIOLOGIJA
TOBAK, NASLADA IN ZLO
2.	oddaja
NAMEN, POVZETEK IN NAVODILA:
CVETA ŽUMER
NAMEN
—	razvijanje odgovornega in dejavnega odnosa do svojega zdravja in zdravja drugih,
—	poučiti mlade, da bi jih čim manj začelo kaditi.
VSEBINA
Krištof Kolumb je s svojimi pomorščaki prenesel obred Indijancev v Evropo
Širjenje kadilne novosti
Poraba cigaret v svetu in pri nas narašča
V tobakovem dimu je več kot tisoč kemičnih spojin
Zastrupljanje z nikotinom
Učinkovanje tobakovega katrana na dihalna pota
Ogljikov monoksid onesposobi krvna telesca za prenos kisika iz pljuč v tkiva Škodljivost tobakovega dima je odvisna od več okoliščin. Razvoj pljučnih bolezni (katar, kronični bronhitis, pljučni rak) 90 % vseh bolnikov, ki imajo raka na pljučih, je kadilcev
Druge posledice kajenja — zoževanje srčnih arterij, srčni infarkt, splošno zoževanje arterij, čir na želodcu...
Kadilci so tudi nadloga za nekadilce
VPRAŠANJA ZA POGOVOR
Razmisli, zakaj^i začel kaditi!
Naštej najpogoSejša bolezenska stanja, ki so v dokazani vzročni zvezi s kajenjem!
Zakaj oboleva za pljučnim rakom v zadnjem času tudi čedalje več žensk?
NAVODILA
Film je primeren za vso šoloobvezno mladino, z razvojni stopnji primerno razlago.
VESOLJE
1.	— 6. oddaja UVOD
POVZETEK VSEBINE IN NAVODILA:
JANEZ STRNAD
Saganova nanizanka Vesolje spada med najboljše oddaje svoje vrste; zagotovo je najboljša, ki je prišla do nas. Tako oddajo lahko zasnuje in izpelje samo nekdo, ki obvlada stroko — v našem primeru astronomijo in biologijo, ki je razgledan tudi zunanj nje, ki ima žilico za nastopanje v javnosti, ki je tako znan, da ima razvejene strokovne zveze, in ki mu je na voljo izdatno tehnično in gmotno ozadje. Ljudi s takšnimi lastnostmi ni veliko niti v velikih in bogatih državah.
Carl Sagan je vsekakor med njimi. Najprej navedimo nekaj osebnih podatkov. Rojen je bil leta 1934 v New Yorku. Poleg astronomije je študiral tudi biologijo. Doktoriral je leta 1960 načikaški univerzi. Od leta 1968 je profesor astronomije in vesoljskih znanosti na Comeilovi univerzi v državi New York. Leta 1976 je sodeloval pri načrtu NASA, v okviru katerega so poslali vesoljski sondi na Mars. Posebej se zanima za površine in atmosfere planetov, za to, kako bi z radijskimi signali ugotovili obstoj oddaljenih civilizacij, in tudi za to, kako se je razvilo življenje na Zemlji. Carl Sagan spada med redke znanstvenike, ki znajo nestrokovnemu bralcu ali gledalcu vabljivo pojasniti zapletene zadeve »in se pri tem pogosto približajo pesnikom«. Napisal je več poljudnoznanstvenih knjig.
V Vesoljski zvezi s podnaslovom Zunajzemeljska perspektiva (The Cosmic Connection, An Extraterrestrial Perspective) opisuje, kako so si prizadevali, da bi zaznali radijske signale razvitih civilizacij iz globin vesolja. V Zmajih iz raja (The Dragons of Eden, Speculations on tire Evolution of Human Intelli-gence) pa »razmišlja o razvoju človeškega razuma«. Carl Sagan je dobil več priznanj: za izjemne znanstvene dosežke, za najboljšo znanstveno knjigo leta, za izredni prispevek v javnem delovanju.
Prva oddaja Obala vesoljskega oceana — tako pravi Sagan površini Zemlje — ponuja površen prerez skozi vesolje, ko se z meje njegovega vidnega dela vračamo domov na zeleno modri planet — Zemljo. Druga oddaja En glas v vesoljskem zboru obravnava nastanek in razvoj življenja na Zemlji., Tretja oddaja Harmonija svetov opisuje, kako se je razvijal naš pogled na Osončenje in gibanje planetov. Četrta oddaja Pekel in nebesa je posvečena kometom in Veneri. Peta oddaja Blues za rdeči planet opisuje Mars, domneve o njegovi površini in izide poskusov s sondami Viking. Šesta oddaja Popotnik pripoveduje govori o vesoljskih Voyager ter o Jupitru in planetih, ki so še boljodda-Ijeni od Sonca. Sedma oddaja Hrbtenica noči — tako pravijo Bušmani Rimski cesti — obravnava odnos ljudi do vesolja in razvoj antične astronomije. Osma oddaja Potovanje skozi čas in prostor uvaja posebno teorijo relativnosti, pravzaprav le tiste njene posledice, ki utegnejo biti pomembne pri načrtovanju vesoljskih potovanj. Deveta oddaja Življenje zvezd opisuje zgradbo snovi, kolikor je zanimiva za nastanek, življenje in smrt zvezd; zvezde končajo življenje glede na maso kot bele pritlikavke, ki spominjajo na orjaške atome, ali kot nevtronske zvezde, ki spominjajo na orjaška atomska jedra, ali kot — tako kaže — čme luknje. Deseta oddaja Na robu večnosti je posvečena galaksijam in začetku in razvoju vesolja. Dvanajsta oddaja Galaktična enciklopedija zajema težave pri spoznavanju morebitnih neznanih civilizacij in ugibanje o številu teh civilizacij v Rimski cesti. Zadnja, trinajsta oddaja Kdo govori v imenu Zemlje opozarja, da nam bo pridobljeno znanje o vesolju koristilo samo, če naša civilizacija ne bo uničila sama sebe.
Kot vidimo, teče rdeča nit od obale vesoljskega oceana v njegove globine, se pravi: s površja Zemlje v globino vesoljskega prostranstva. Vendar je to samo glavna smer, kajti Sagan velikokrat zavije vstran. Oddaje so namreč izoblikovane mnogo manj togo kot — denimo — poglavja v knjigi. Sagan rad vpleta zanimive stranske zgodbe, na primer japonsko zgodovino, astrologijo, Keplerjevo življenjsko pot, Champolinovo razvozlavo hieroglifov, pesmi kitov, neznane leteče predmete. Sega naprej in se vrača nazaj; nekaterih od glavnih vprašanj se v nanizanki dotakne celo trikrat.
Iz oddaje, ki bi ji lahko dali moto »Vesolje je vse, kar obstaja, kar je bilo in kar bo«, veje misel, da je znanje o vesolju pomembno za nadaljnji razvoj človeštva. Ce bo človeštvo uvidelo, kako redka je možnost, da se v sicer zelo ne-
prijaznem vesolju na nekem planetu razvije življenje in visoka dvilizacija, bo bolj pripravljeno izrabiti pridobljeno znanje sebi v prid, ne pa za svoje uničenje. Saganov slog se zdi, dokler se ga ne navadimo, za poljudno oddajo nekoliko vsiljiv. Očitali bi mu lahko tudi to, da se postavlja v ospredje. Vendar je to vsaj delno neizogibna posledica televizijskega medija, posebno v ZDA, kjer zasipa gledalca množica sporočil, med njimi veliko kričečih reklam. V današnjih časih, ko se ljudje vse manj zanimajo za naravoslovje, je mogoče zagovarjati tudi tak slog. Šteje namreč sleherni gledalec, ki ga oddaja spodbudi k razmišljanju o astronomiji, vesolju, našem položaju v njem in podobnem, ali ga začnejo ta vprašanja celo močneje vznemirjati. Seveda so zahteve, ki naj jim ustreže oddaja šolske televizije, nasploh precej različne od zahtev, ki naj jim zadosti poljudnoznanstvena oddaja za odrasle. Oddaje za odrasle smejo biti manj poučevalske, manj sistematične in v njih si lahko domišljija privošči nekaj več prostosti. V njih so zakoni in podatki le testo v potici med rozinami,
saj si jih gledalcu ni treba zapomniti. V šoli je drugače. Učitelj naj bi komentiral Saganova razglabljanja in učence še posebej opozoril, kdaj izraža Sagan samo svoje domneve in ne dognanih dejstev. Najbrž ne bi bilo napak, če bi jih opomnil tudi na kak zanimiv podatek, ki bi si ga bilo dobro vtisniti v spomin, in dodal še druge. Nekaj takšnih možnosti omenjajo poročila k posameznim oddajam. Slovenskemu prevodu se žal pozna, da se na televiziji niso ravnali po znanem navodilu »Ne prevajaj, česar ne razumeš!« Tako se besedilo ne ravna po ustaljenem astronomskem izrazju, pa tudi njegovi deli niso povsod skladni med seboj. Nekaj mest je tako popačenih, da jih je težko razumeti. Najrazličnejši zgledi so zbrani v slovarčku na koncu poročila o vsaki oddaji. Posebej kaže opozoriti, da pripravlja Državna založba Slovenije prevod Saganovega Vesolja — obsežne knjige po nanizanki. Carl Sagan je besedilo zanjo močno predelal, prerazporedil in razširil. Najbrž bodo vsi gledalci oddaje z zanimanjem vzeli v roke to knjigo.
VESOLJE
Torek: 7. 10. 1986 Slika 1. Eratostenova določitev radija Zemlje
1. oddaja
OBALE VESOLJSKEGA OCEANA
POVZETEK VSEBINE ES NAVODILA:
JANEZ STRNAD
Prva oddaja ponudi kratek prerez skozi vesolje, da bi pritegnila gledalca. Za merjenje razdalj v vesolju je pripravna enota svetlobno leto, to je razdalja, ki jo prepotuje svetloba po praznem prostoru v letu dni. Meja vidnega dela vesolja je v oddaljenosti kakih 8 milijard svetlobnih let. Pri približevanju Zemlji iz te razdalje ugotovimo, da vlada med sistemi teles v vesolju nekakšna hierarhija. Največji sistemi so jate galaksij, v katerih veže gravitacija več galaksij. Premer jat meri več milijonov svetlobnih let. Taka je na primer jata v ozvezdju Pegaza v oddaljenosti 200 milijonov svetlobnih let. Krajevna jata, katere članica je tudi naša Galaksija — Rimska cesta —ima v premeri^ake 3 milijone svetlobnih let in okoli dvajset članic. Njena članica je tudi Galaksija M31 v ozvezdju Andromede v oddaljenosti 2 milijona svetlobnih let.
Galaksijo sestavlja veliko zvezd, ki jih tudi veže gravitacija. Rimska cesta je spiralna galaksija: v njej je kakih 400 milijard zvezd, zbranih v lečasti tvorbi, ki ima več krakov. Leča ima premer okoli sto tisoč svetlobnih let. V krogli okoli nje so razporejene kroglaste kopice. Naše Sonce je ena izmed zvezd, ki se v ničemer ne odlikuje in je v leči precej oddaljeno od središča. Ko potujemo iz vesolja proti Zemlji, naletimo na planete Pluton, Neptun, Uran, Saturn, Jupiter, Mars. Bližje Soncu sta še planeta Venera in Merkur. Zemlja je eden od planetov in z drugimi planeti, njihovimi sateliti in kometi in manjšimi telesi, sestavlja Osončje.
Končni del oddaje omenja antično astronomijo. Eratosten je določil velikost Zemlje, Hiparh je risal ozvezdja in ugotavljal, da se vse zvezde ne zdijo enako svetle: razvrstil jih je po siju. Aristarh je zagovarjal — nasproti splošnemu prepričanju — heliocentrično sliko, po kateri je središče vesolja Sonce in kroži Zemlja okoli njega. Vsi ti so delovali v Aleksandriji, ki je bila s svojo znamenito knjižnico nekakšno raziskovalno središče tedanjega omikanega sveta. Knjižico je uničil požar in to je nenadomestljiva izguba za človeštvo.
Pozneje je deloval v Aleksandriji tudi Ptolomej. Bil je zagovornik geocen-trične slike, v kateri miruje Zemlja v središču vesolja in se okoli nje gibljejo Sonce in planeti. Ta slika je obveljala dolgo vrsto let, dokler se Polja: Nikolaj Kopernik ni vrnil k heliocentrični sliki. Še precej časa je preteklo, pre den so to sliko dokončno sprejeli.
Pregled nad razvojem vesolja in časovnim zaporedjem pomembnih dogodkov iz naše zgodovine dobimo z vesoljskim koledarjem, katerega ene leto ustreza 15 milijardam let v vesolju. Prva sekunda prvega januarja v koledarju ustreza velikemu poku, to je eksploziji na začetku vesolja, in zadnja sekunda 31. decembra — sedanjosti. Vsak mesec koledarja ustreza 250 milijonom let, dan 40 milijonom let, sekunda okoli 500 letom.
Rimska cesta je nastala nekako maja, Osončje septembra. Nato se je kmalu razvilo življenje, a človek se je pojavil šele okrog 22.30,31. decembra. Vsa pisana zgodovina človeštva je stisnjena v nekaj sekund zadnje minute koledarskega leta.
SLOVARČEK:
skupina galaksij — jata galaksij
galaksija ima obliko vijačnice — obliko spirale
bili jarda, angleški billion je naša milijarda (ponekod je to upoštevano)
skupina galaksij, imenovana Herkules — jata galaksij v ozvezdju Herkula
curek energije — vzbuh, curek snovi
lokalna skupina — Krajevna jata
okončina spiralaste galaksije — krak spiralne galaksije
pulzarji se obračajo — pulzarji se vrstijo
galaksija Rimske ceste — Rimska cesta ah tudi Galaksija
Aristarkus — Aristarh
Hiparkus — Hiparh (v poznejših oddajah so imena astronomov popravljena)
RAČUNI:
Za učence je najbrž koristno, če si predočijo tudi nekatere kvantitativne podatke.
1.	Svetlobno leto: Svetloba prepotuje v enem letu, ki ima 365 dni po 24 ur po 3600 sekund, torej 365.24.3600s = 31536000 s, približno u . 107s, s hitrostjo 300000km/s, razdaljo n. 107s . 3 . 108m/s = 0,95.1016rp. To je svetlobno leto.
2.	Eratostenova določitev radija Zemlje:
■ V Sieni (današnjem Asuanu, na Rakovem povratniku) sije Sonce opoldne najdaljšega dne (21. junija) navpično. Znano je bilo, da edino na ta dan posveti Sonce na dno globokega vodnjaka. Eratosten je s preprosto napravo izmeril, da so tedaj v Aleksandriji nagnjeni sončni žarki za kot 7° proti navpičnici. Privzel je, da je Sonce tako daleč, da so žarki vzporedni, in da je Siena natančno južno od Aleksandrije (poglej na zemljevid) v razdalji 5000 stadijev, to je okoli 800 km.
S slike razberemo, da je središčni kot, ki ustreza razdalji med Sieno in Aleksandrijo, 7°, in da je torej razdalja med Sieno in Aleksandrijo v enakem razmerju z obsegom Zemlje (poldnevniškega kroga) kot 7° s polnim kotom 360°: obseg = (360o/7°). 800 km ah približno 50.800 km = 40 000 km. (Zares je bil meter zbran kot 1/40 mihjoninka poldnevniškega kroga (skozi Pariz). Iz tega sledi za radij Zemlje 6400km. Računaj!
Shka 2. Pregled o času, v katerem so živeh nekateri astronomi starega in novega veka. Oba dela sta narisana posebej povečano, a ne v enakem merilu. Ucenci lahko narišejo graf na večji papir in ga obesijo v razredu. Posameznih letnic si ne kaže zapomniti, koristno pa je imeti pregled nad tem, kdaj je kdo živel. Letnice iz antike niso zanesljive.
l
A
A Aristarh (3207-250? pr. n. št.) H Hiparh (190?-126? pr. n. št.) E Eratosten (275-195? pr. n. št.) P Ptolomej (90?-168? n. št.)
P
HUVGENS
_________ 1629- 1695
KEPLER
1571-1630
BRAHE
1546-1601
KOPERNIK
| 1473 - 1543 ___________________________L
1500	1600	1700 čas
m
■	i_______i_______i________i
-100 O 100	200 čas
El
j______________i--------------1—
o	500	1000
-300	-200
I
1500
VESOLJE
Torek: 21. 10. 1986
2.	oddaja
EN GLAS V VESOLJSKEM ZBORU
POVZETEK VSEBINE EV NAVODILA:
JANEZ STRNAD
Druga oddaja je v celoti posvečena nastanku in razvoju življenja na Zemlji.
Kako je nastalo življenje in kako so se razvila živa bitja na Zemlji? Vprašanje je povezano z drugim vprašanjem: Ali obstaja življenje na drugih vesoljskih telesih in — če obstaja — kakšno je? Za Sagana sta to le dve strani širšega vprašanja: Kdo pravzaprav smo? Ljudje so si razvili domače živali z želenimi lastnostmi. Pri tem so uporabljali umetni izbor: živalim, ki so se s svojimi lastnostmi najbolj približale želenim, so omogočili razmnoževanje, drugim pa ne. Okamenine pričajo, da so nekdaj živele drugačne živali, kot živijo danes. Današnje vrste so se torej razvile iz prejšnjih.
Pri tem je učinkoval naravni izbor, podobno kot umetni, le veliko bolj počasi, skozi veliko daljša obdobja. Pri obeh izborih imajo odločilno vlogo mutacije — nenadne spremembe latnosti, ki so dedne.
Vrstni red dogodkov si najbolje predočimo na vesoljskem koledarju, v katerem ustreza veliki pok, to je začetek vesolja, 1. januarja in sedanjost 31. decembra. Zemlja je stara kake 4,5 milijarde let in je nastala po vesoljskem koledarju okoli 14. septembra. Okamenine pričajo, da je življenje nastalo kmalu po tem, že okoli 25. septembra. Prva živa bitja so bila mnogo preprostejša kot današnji enoceličarji. Razvila so se v tedanjih morjih, ko so se pojavile prve molekule, ki so bile prednice današnjih molekul dioksiribonukleinske kisline DNK. V molekuli DNK, ki je zgrajena kot dvojna vijačnica, povezujejo obe veji pari nukleotidov. V dolgi vrsti vzdolž ene veje je z nukleotidi zapisana genetična informacija. Mutacije ustrezajo spremembi tega zapisa.
Pozneje je nastala celica. Nato se je več celic združilo in nastal je prvi mnogocelični organizem. Mikrobi so se razvili v začetku novembra. Kmalu nato so se razvile preproste rastline, ki so oddajale kisik. Do 1. decembra je bilo v ozračju že veliko kisika. Naše ozdračje, kakršno poznamo dandanes, so ustvarile rastline. Kakor so se začetki življenja razvili kmalu po nastanku Zemlje, je bilo treba veliko dalj časa čakati na bolj zapletene organizme. Skoraj štiri mili-
jarde let je trajalo, preden so se razvile alge. Ali to nakazuje, da so preprosti organizmi v vesolju dokaj razširjeni, više razviti pa zelo redki?
18. decembra so nastopili trilobiti, 19. ribe in prvi vretenčarji, 20. so se začele rastline širiti iz morja na kopno, 22. so se pojavile prve žuželke in prve dvoživke, 23. prva drevesa in prvi plazilci, 26. prvi sesalci in 30. človeku podobna bitja. Zvečer 31. decembra pa so nastopili prvi pravi ljudje.
Vsa živa bitja so med seboj v daljnem sorodstvu. Živali pa ne bi mogle obstajati brez rastlin, ki delajo iz vode in ogljikovega dioksida ob pomoči sončne svetlobe ogljikove hidrate. S tem se hranijo živali, od katerih so nekatere za hrano drugim živalim. Današnje celice so dokaj zapletene. Imajo celično jedro, v katerem hranijo molekule DNK dedni zapis.
Ena molekula DNK ima toliko atomov, kolikor ima navadna galaksija zvezd. Ko se celica deli, se razde 1' molekula DNK na polovico in se nato dopolni v dve kopiji prvotne molekule. Pri delitvi obeh vej molekule DNK in pri dopolnitvi vsake izmed polovic sodelujejo encimi.
Nekaterih korakov na opisani poti še ne razumemo v podrobnostih. Nekaterim od njih pa se lahko vsaj delno približamo v laboratoriju. V bučki zmešajo vodo in pline, kakršni so bili v prvobitnem ozračju, med njimi torej ne sme biti kisika. Potem ko po mešanici nekaj časa preskakuje električna iskra, dobijo snov, ki vsebuje osnovne sestavine beljakovin in DNK. Še zelo daleč pa smo od tega, da bi naredili molekule DNK ali celo živo celico.
Zanimivo je razmišljati o bitjih drugačne vrste, kakor so se razvila na Zemlji. Taka bitja bi lahko živela na katerem od oddaljenih svetov. Ob tem se zavemo, da poznamo eno samo vrsto življenja (en glas v vesoljskem zboru). Ne poznamo pa drugih mogočih vrst in sploh ne vemo, ali obstajajo. Ne vemo, ali zveni v vesolju melodija velikega števila glasov.
Druga oddaja se zdi od vseh najmanj vznemirljiva. Skoraj vse podatke iz nje najde učenec v učbeniku biologije za 1. letnik usmerjene srednje šole. Ali to pomeni, da je v ZDA biologija glede na astronomijo in fiziko zapostavljena, ali da je je pri nas sorazmerno več? V omenjenem Učbeniku je tudi zemeljski koledar, ki je podoben Saganovemu vesoljskemu koledarju, le da je njegov prvi januar prestavljen k nastanku Zemlje. Zemeljski koledar je pripraven, ko preučujemo razvoj življenja na Zemlji, Saganov pa, ko se obračamo v vesolje. Za učence je koristno, če primerjajo podatke v obeh koledarjih in ugotovijo, ali si ustrezajo.
SLOVARČEK:
Genetski kodeks — genetski (genetični) kod,
Salpetrijem — Salpetrom, fizikovo ime je Salpeter.
VESOLJE	Torek: 4. 11. 1986
3.	oddaja
HARMONIJA SVETOV
POVZETEK VSEBINE IN NAVODILA:
JANEZ STRNAD
Oddaja obravnava opazovanje zvezd do davnine, astrologijo in zakone za gibanje planetov. Dokaj nadrobno obdela življenje Johannesa Keplerja.
Zvezde so opazovali že v starih časih. Tedaj so spoznali, da je njihovo gibanje mogoče razvozlati in vsaj delno napovedati. Poskušali so povezovati usodo ljudi z gibanjem zvezd in jo napovedovati po njihovem gibanju. Danes pravimo takemu prizadevanju astrologija. Če je nekdaj astrologija pripomogla k temu, da so bolje spoznali gibanje zvezd, je danes zelo škodljiva. Ljudi sili, da se vdajo v usodo, namesto da bi z zavestnim ravnanjem in delom poskušali doseči tisto, kar si želijo. Da so astrološke napovedi prazne, se je mogoče prepričati po različnih življenjskih poteh dvojčkov. Po astrološkem prepričanju bi se morali poti dvojčkov ujemati, saj sta rojena ob istem času. Poleg tega dajejo različni astrologi za isto osebo prav različne napovedi. Ko se rodi otrok, do njega ne dospe svetloba planetov, gravitacija babice pa je veliko močnejša od gravitacije sicer težjih, a mnogo bolj oddaljenih planetov. Kako naj torej planeti vplivajo na človeka?
Vendar je naše življenje v resnici resno povezano z vesoljem. Ce ne bi bilo Sonca, ne bi bilo življenja na Zemlji, ne bi bilo letnih časov itd.
Če v naravi sploh ne bi bilo sprememb ali če bi potekale popolnoma poljubno in brez reda, bi se znanost le stežka razvila. Da so spremembe v naravi med seboj povezane in nekako ubrane in da je mogoča znanost, je človek najprej spoznal ob opazovanju zvezd. Ljudje so opazovali zvezde, jih razvrščali v ozvezdja in jim dajali imena, ki se v različnih kulturah močno razlikujejo. Postavljali so kamne ali posebne zgradbe, da so ujeli kak pomemben astronomski dogodek, na primer najdaljši dan. Taka opazovanja so bila za poljedelce še posebno pomembna.
Zvezdno nebo se v 24 urah zasuče za polni kot. Nekatere zvezde pa se še dodatno gibljejo — imenovali so jih planete (popotnike). Njihovega nenavadnega gibanja ni bilo lahko pojasniti. Klavdij Ptolomej je v geocentrični sliki postavil Zemljo v središče in trdil, da se Luna, Sonce in planeti gibljejo okoli nje. Gibanje planetov je opisoval kot sestavo kroženj. Nikolaj Kopernik pa je zagovarjal heliocentrično sliko: Sonce je v središču in okoli njega krožijo planeti. Zemlja je eden od planetov in Luna kroži okoli nje. Johannes Kepler — zadnji astronom, ki je bil hkrati astrolog — je živel v razgibanem času protireformacije. Temeljna Keplerjeva zamisel je bila, da je v vesolju red, ki ga je mogoče spoznati. Že v antiki je Pitagora učil, da vladata na nebu skladnost in nespremenljivost. Kepler je nekaj časa pojasnjeval oddaljenosti tedaj znanih šestih planetov tako, da je njihovim oblam (kroglam, ki imajo za radij oddaljenost planeta od Sonca) očrtal pet pravilnih teles (oktaeder, ikozaeder, dodekaeder, tetraeder, kocko). Hudo je bil razočaran, ko je spoznal, da se je motil. Pomislil je na možnost, da bi utegnili biti podatki o gibanju planetov nezanesljivi. V tistem času je najnatančnejše meril lege planetov danski astronom Tycho Brahe. To so bila sploh najnatančnejša opazovanja (napaka je merila kvečjemu 2 kotni minuti), preden so odkrili daljnogled. K Braheju je pribežal Kepler, ko je moral zaradi vere zapustiti rojstno Avstrijo. Toda šele po Brahejevi smrti se je s težavo dokopal do merskih podatkov. Brahe je posebno skrbno opazoval Mars, češ da njegovo gibanje najbolj odstopa od kroženja. Brahejeva merjenja so se za največ 8 kotnih minut razlikovala od Keplerjevih računskih rezultatov. Kepler je bil nepopustljiv in teh razlik ni hotel spregledati.
Žato je moral zavreči zamisel o kroženju.
Naposled je Kepler ugotovil, da se Mars giblje po elipsi. Ugotovitev je posplošil na druge planete in izrekel svoj prvi zakon: Planet se giblje po elipsi. Sonce je v enem od obeh gorišč elipse. Kmalu je temu zakonu sledil še drugi: Zveznica planeta in Sonca opiše v enakih časovnih razmikih enake ploščine. Oba zakona je objavil v knjigi leta 1606. Svoje delo je kronal s tretjim zakonom: Kvocient kvadrata obhodnega časa in kuba velike polosi (približno: razdalje planeta od Sonca) je za vse planete enak. -
Ta zakon je objavil leta 1619 v knjigiz enakim naslovom, kot ga ima ta oddaja.
Kepler je postavil temelj; po njem je izoblikoval svoje zakone Isaac Nevvton. Po Netvtonovenrgravitacijskem zakonu deluje gravitacija med vsakim parom teles. Po tem spoznanju je treba nekoliko popraviti Keplerjeve zakone. Opazovati moramo samo Sonce in planet ter odmisliti vse druge. Telesi se gibljeta okoli skupnega težišča vsako po svoji elipsi, težišče je v skupnem gorišču obeh elips.
Prepričaj se, da velja tretji Keplerjev zakon tako natančno, kakor so natančno navedeni podatki v preglednici (kvadrat prvega podatka, deljen s kubom drugega, da 1,00):
Planet	Razmerje med obhodnim časom planeta in obhodnim časom Zemlje	Razmerje med oddaljenostjo planeta od Sonca in oddaljenostjo Zemlje od Sonca
Merkur	0,24	0,39
Venera	0,62	0,72
Zemlja	1,00	1,00
Mars	1,88	1,52
Jupiter	11,9	5,20
Saturn	29,5	9,5
Uran	84	19,2
Neptun	165	30
Pluton'	249	40
SLOVARČEK:
nebula v Raku — Rakova meglica (tudi Meglica Rakovica) sozvezdje — ozvezdje
samo na nekaj mestih: astrološki — astronomski
opazovanja se niso ujemala s tirom v razmiku skoraj osmih ločnih minut — opazovanja so odstopala od napovedanega tira skoraj... središče elipse — gorišče elipse
Ko se planet giblje po svojem tiru, izžareva v določenem časovnem razdobju navidezni sij klinaste oblike — ko se planet giblje (po svojem tiru), opiše zveznica s Soncem izsek (lik z obliko izseka)
planeti opišejo v enakih časovnih presledkih enake ploščine — zveznica planeta s Soncem opiše v enakem času enako ploščino dvozvezdje — dvojna zvezda.
Slika 3: Ptolomejeva zamisel o gibanju planeta P okoli Zemlje: planet enakomerno kroži okoli točke D, ki sama enakomerno kroži okoli Sonca
PEDAGOGIKA
1. — 4. oddaja
CIKLUS TV ODDAJ OTROK IN ŠOLA	,
UVOD
Na našem televizijskem zaslonu so oddaje, namenjene vzgojni profcjlematiki, zelo redke. Prav zato zasluži ciklus štirih oddaj Otrok in šola posebno pozornost, zlasti, ker so delo naših avtorjev: dr. Bariče Marentič Požarnik, mag. Ane Tomič in mag. Metoda Resmana.
Oddaje izhajajo iz osnovnošolske prakse, čeprav je narava problematike širša in lahko velja tudi za druge dele šolskega sistema. Z vprašanji, ki jih
oddaje obravnavajo, se ubadamo pri neposrednem vzgojno-izobraževalnem delu. Prikazujejo tematiko, ki se dogaja všoli, med štirimi stenami. Zato bodo oddaje še posebno zanimive za starše in vse,ki se poklicno ukvarjajo z vzgojo. Spodbudile bodo k razmišljanju o notranjih procesih vzgojno-izobraževalnega dela in k presojanju o ustreznosti in pravilnosti učiteljevega in učenčevega dela in ravnanja. Oddaje nam odkrivajo značilnosti in spremembe, ki so pomembne za vzgojno-izobraževalni proces v zdajšnjem sistemu. Vzgojno-izobraževalni proces lahko temelji na avtoritarnosti ali demokratičnosti, na represiji ali per-misiji, na svobodnem odločanju in sodelovanju ali na slepem sprejemanju odločitev, na togosti ali funkcionalnem prilagajanju. Približevati se enemu ali drugemu, odločati se za eno ali drugo pot — to so zmeraj temeljna vprašanja, s katerimi se ukvarja dober učitelj.
V vzgojno-izobraževalnem procesu ne gre samo za prenašanje znanja in razvijanje telesnih in umskih sposobnosti, pomembna je tudi družbena stran tega procesa. Medsebojni odnosi, v kakršnih so nosilci vzgoje in izobraževanja, tj. učitelj in učenci, so pomembni za opredelitev družbene vloge vzgoje in izobraževanja.
PEDAGOGIKA	Torek: 14. 10. 1986
1. oddaja
UČENEC IN UČITELJ
POVZETEK VSEBINE:
MILAN ADAMIČ
Vendar pa deluje razred tudi kot celota, saj ga učitelji pogosto označijo kot »zahtevnega« ali »težkega« — po bistvenih značilnostih posameznikov, ki vplivajo na presojo o sprejemjivosti in delu vsega oddelka. Zanimivi so tudi spomini odraslih, kako so doživljali šolo in kaj se jim je najbolj vtisnilo v spomin.
Šole, učitelji in učenci se razlikujejo po kakovosti odnosov in sodelovanju. Ponekod so odnosi togi, učitelj predvsem podaja znanje, drugod so odnosi sproščeni, učenci iščejo odgovore na zastavljena vprašanja razhčno. Šola je živ organizem, odvisna je od družbenih odnosov, ti odnosi pa se spreminjajo. Šola ne združuje samo različnih učencev, temveč jih tudi različno oblikuje.
Že na začetku spoznamo težave učiteljevega dela.
Razred je heterogen, vsak učenec je osebnost zase. Učenci se razlikujejo v intelektualnih sposobnostih, čustveni občutljivosti in socialni prilagojenosti.
Položaj v razredu pogosto ni primeren. Klasična razporeditev klopi največkrat omogoča samo spuščanje med učiteljem in učencem, ne pa tudi med učenci. Govori pretežno učitelj, učenci pa nimajo možnosti spraševati in se pogo-
varjati. Ker nenehno zmanjkuje časa za razlago in spraševanje, morajo' učenci odgovarjati hitro, časa za razmišljanje ni.
Učenci so le malokdaj vprašani. Tako se zasnuje model šolskega dela, ki ne spodbuja samostojnosti in kritičnosti, temveč nastaja na naučeni reprodukciji in prilagajanju.
Učiteljevo ravnanje do učencev označujejo predvsem čustven odnos, sistematičnost in ustvarjalnost.
Raziskave kažejo, da učenci bolje sledijo pouku, če so odnosi pri pouku demokratični, čustveno topli. Med učenci in učitelji je tako veliko več neposrednih stikov, delo je bolj ustvarjalno, učenci pa vse bolj samostojni. Prav zato je treba razmišljati o odnosih in ozračju v posameznem razredu.
PEDAGOGIKA
Torek: 28. 10. 1986
2. oddaja
ALI SEM DOVOLJ RADOVEDEN?
POVZETEK VSEBINE:
MILAN ADAMIČ
Ali za nadaljnje življenje in delo zadošča znanje, ki ga učenec pridobi v šoli? Je to zadostna popotnica?
Učenec si mora pridobiti tudi kritičnost, da bo znanje neprenehoma dopolnjeval, razviti mora potrebo po življenju v družbi in reševanju skupnih vprašanj. Prav zato posebej poudarjamo zahtevo po razvijanju motivacije za učenje, ki je sredstvo in cilj vzgojno-izobraževalnega dela. Pobude usmerjajo učenje, mu določajo intenzivnost in trajanje. Lahko so različne. Pri notranji motivaciji je vir pobud v učencu, v dejavnosti, pri zunanji motivaciji pa je cilj učenja zunanji. Šolsko delo ali učenje bi moralo temeljiti predvsem na notranji motivaciji in jo razvijati.
Eno od notranjih pobud je radovednost. Predšolski otroci veliko sprašujejo o svetu in pojavih, kasneje v šoli pa vse manj, saj je tudi vse manj časa za pogovor.
Pogosto učenci tudi spoznajo, da ne sprašuje tisti, ki ne ve, in odgovarja tisti, ki ve, pač pa je prav napsrotno. Tako se učenec uči predvsem zaradi ocene, in ne zato, ker ga vsebina zanima ali je ne razume.
Ocena postane sama sebi namen in temeljno gibalo učenja, od nje je odvisno, ali bo učenec napredoval v naslednji razred in kje bo nadaljeval šolanje.
Prav to pa zvišuje napetost v šoli, špekuliranje in »tovariško« pomoč učencev tistemu, ki je vprašan.
Šola se je tako oddaljila od opredeljenih smotrov.
Ocena mora biti predvsem sestavni del učenja, sredstvo, s katerim je učenec poučen o pravilnosti in uspešnosti svojega dela. Povedati mu mora, ali je na pravi poti, in ga spodbuditi za nadaljnje delo. Zato morajo učitelji nameniti razvijanju notranje motivacije posebno pozornost. Izbirati morajo ustrezne oblike in metode dela, ki bodo zasnovane na medsebojnem sodelovanju, na dejavnosti učencev in samostojnem delu.
To pa lahko doseže predvsem pedagoško in psihološko ustrezno usposobljen učitelj. Dobro mora poznati značilnosti otrokovega razvoja, okolje, ki vpliva na otrokov odnos do šole in učenja, in seveda znanje, ki ga ima učenec o posameznem predmetu. Na podlagi tega lahko razvija notranjo motivacijo in učenčevo zanimanje ter zlasti pri slabšem učencu pohvali tudi relativen uspeh. Pomemben je tudi način obravnave snovi — ali spodbuja učenca k razmišljanju in sodelovanju ali pa je le-ta samo pasiven poslušalec. Ko se učitelj odloča za kakšno metodo obravnave učne snovi, mora upoštevati poleg konkretnih nalog,-ki naj jih opravi v.učni uri, tudi širše, razvojne naloge, zlasti učne vsebine za razvijanje mišljenja in oblikovanje odnosa do učenja in dela. Pogosto je treba dopuščati različna gledanja in iskanje pravilnih srešitev, ne pa togo vztrajati pri enem odgovoru, ki ga ponavadi pozna samo učitelj. Učenci naj posredno ali pa tudi neposredno ugotavljajo, da je spoznavanje postopno, da je na kakšno vprašanje mogočih več odgovorov, da lahko tudi učenci najdejo rešitev. Dosežki takega učenja so trajnejši, učenci So dejavni, razvijajo interese, pridobijo pa tudi metode in tehnike za reševanje nalog, sklepanje, preverjanje domnev, sporočanje rezultatov, sodelovanje.
Zdajšnja reformna prizadevanja morajo poseči tudi na to področje. Načini učiteljevega dela, dejavno vključevanje učencev in njihovo sodelovanje že pri obravnavi učnih vsebin so pomemben dejavnik za doseganje » notranje« preobrazbe vzgoje in izobraževanja.
Torek, 11. 11. 1986
PEDAGOGIKA
3.	oddaja
NEKATERE JE STRAH
POVZETEK VSEBINE:
MILAN ADAMIČ
Učenci se razlikujejo tudi v osebnostnih lastnostih, zato različno doživljajo ^ sošolce, učitelje in šolo. Preskus s projektivno tehniko — učencem pokažemo vsakdanjo sliko dogajanja v razredu, to tudi opišejo — kaže, da pri nekaterih prevladujejo pozitivne, pri dmgih pa negativne čustvene vezi. Nekatere ugotovitve kažejo, da imajo starejši učenci čustveno slabši odnos do šole kot mlajši učenci, to je učenci v nižjih razredih.
Čustven odnos je po eni strani odvisen od stopnje razvoja sposobnosti, znanja in otrokovih osebnostnih lastnosti, po drugi strani pa tudi od učitelja.
Že šolski novinci se zelo razlikujejo v razvojni stopnji. Nekateri so samozavestni, samostojni, drugi ravnodušni, tretji 'plašni. Težave nastanejo zlasti, če zahtevajo starši od otroka boljši uspeh, kot ga zmore.
Poznamo pa tudi primere, ko se starši ne zanimajo za šolsko delo in od učenca premalo zahtevajo.
Poseben problem so zlasti v prvih letih šolanja učenci s posebnimi učnimi težavami in z drugimi razvojnimi motnjami, čeprav so to pogosto učenci s povprečnimi ali celo z nadpovprečnimi sposobnostmi. Nekateri imajo težave pri branju in pisanju, so med poukom nemirni, raztreseni. Zato so potrebne posebne oblike pomoči. Nekateri otroci nimajo dovolj razvitih sposobnosti in poprejšnjega znanja, kije potrebno za delo na začetku šolanja. Živijo v okolju, ki ni spodbujalo razvoja dispozicij v sposobnostih, zato si niso mogli pridobiti elementarnega poprejšnjega znanja.
Tudi ti otroci potrebujejo posebno pomoč. S prizadevanji osnovne šole, kise kažejo v vse večji skrbi za vsakega učenca, zlasti pa za manj sposobne, smo dosegli, da je v naši osnovni šoli malo ponavljalcev.
Učitelj mora prilagoditi oblike in načine dela, pa tudi zahtevnost otrokovim posebnostim in zahtevati toliko, kolikor otrok zmore. Nagraditi in spodbujati mora tudi le delen napredek. Seveda je treba zato šolsko delo diferencirati in individualizirati. Učenci delajo v skupinah, ki se menjavajo, nekateri delajo
samostojno, drugim pomagajo boljši učenci ali učitelj, vprašanja in naloge so lahko različno zahtevni. Poleg dopolnilnega pouka (tudi specialnega in kompenzacijskega) se v naši osnovni šoli počasi vendarle uveljavlja tudi dodatni pouk za bolj nadarjene. Za zadovoljevanje širših in posebnih interesov organizirajo šole številne interesne dejavnosti, pri tem prednjačijo zlasti celodnevne šole. Še posebej pa je treba opozoriti na nekatere primere »preskakovanja« razreda; v šolskem letu 1981/32 je npr. v SR Sloveniji hitreje napredovalo v višji razred 89 učencev.
Seveda je takšno prilagajanje ali individualizacijo mogoče učinkovito uresničevati le pod določenimi pogoji. Pomembni so učiteljeva ozaveščenost, prizadevnost in znanje, pa tudi razmere, v kakršnih potekata pouk in drugo delo. Tako so pomembne prostorske razmere, opremljenost z učili, razpoložljivost didaktičnih sredstev in število učencev v razredu. Na boljšem so učitelji razrednega pouka, ki delajo z isto skupino učencev dalj časa, na slabšem pa učitelji predmetnega pouka, ki poučujejo v več razredih in zato učence verjetno manj poznajo.
Učitelji se nehote prilagajajo različnim posebnostim učencev. Raziskave so pokazale, da »dobrega« učenca pogosteje pohvalijo in mu tudi bolj pomagajo kot »slabemu«. Učitelji se tudi bolj odzivajo na zamisli boljših učencev. Tak učinek se kaže pri ocenjevanju, učitelju simpatični učenci so tudi bolje ocenjeni. Raziskave so pokazale, da se v oceni »skriva« učiteljev odnos do učenčevega socialnega položaja. Za učenčev odnos do šole so zelo pomembne izkušnje, ki si jih učenec pridobi na začetku šolanja. Če ga poučuje razumevajoča in sposobna učiteljica elementarka, bo v šoli doživel veliko pozitivnih izkušenj, nasprotno pa se bosta vsaj v nekaterih učencih zaradi začetnih neuspehov zbudila strah in odpor do šole, postopno pa bo v njih zorelo pepričanje, da so tudi sicer slabi. Vsak učiteljev poseg, zlasti pa niegovo krivično ravnanje, pomeni za otroka globoko čustveno doživetje. Nekateri nepravilni odzivi učiteljev nam ostanejo v spominu vse življenje. Učenec je potreben človeškega odnosa, ki temelji na razumevanju in tudi spoštovanju. Ni pa sprejemljivo podcenjevanje in sumničenje o učenčevem delu in uspehu.
Včasih se učenci znajdejo pred nepremostljivimi težavami, ki jih ni mogoče rešiti samo s sodelovanjem šole in učiteljev, pač pa morajo pomagati tudi specializirane ustanove, svetovalni centri in mentalno-higienske posvetovalnice. Še zlasti v takem primem velja pravilo: Šola in učitelj morata upoštevati otrokovo in mladostnikovo potrebo po varnosti, priznanju, samospoštovanju, uveljavljanju in samostojnosti.
POKLICNO USMERJANJE	Torek, 14. 10. 1986
1. oddaja
POKLICI V ŽELEZNIŠKEM GOSPODARSTVU
SMOTRI, POVZETEK VSEBINE IN NAVODILA:
RIKA MIČIČ SMOTRI
Učenci
— spoznavajo področja dela, delovne razmere in možnosti za izobraževanje in delo v železniškem gospodarstvu;
—	spoznavajo značilne poklice; to jim omogoča postopno odkrivanje poklicnega zanimanja;
—	spoznavajo poklice in kadrovske potrebe ter presojajo svoje sposobnosti, interese in znanje glede na zahtevnost dela in izobraževanja.
POVZETEK VSEBINE
Tilm nas seznanja z gospodarsko panogo, v kateri se zaposluje veliko najrazličnejših strokovnjakov. Samo v Sloveniji je zaposlenih v železniškem gospodarstvu več kot 7000 ljudi. Z energetsko krizo se bo ta dejavnost v prihodnje še okrepila. Obetavna prihodnost pa je povezana z elektrifikacijo in avtomatizacijo, torej s sodobnejšo tehnologijo in z usposobljenimi strokovnjaki.
V filmu je prikazanih več značilnih poklicev iz železniškega gospodarstva. V prometno-transportni manipulaciji spoznamo pomembno delo vlakovnih odpravnikov, prometnih dispečerjev... Med ta opravila spadajo: razporejanje vozil, priprava, sestava in spremljava vlakov, prevzem pošiljk, raztovarjanje, natovarjanje blaga, prodaja prevoznih izkazov, urejanje listin o prevozu, dajanje informacij in druge železniške storitve. Učenci spoznajo delo strojevodje ali tehnika vleke, zanimivo, a zelo zahtevno in odgovorno delo, ki zahteva veliko znanja in določenih sposobnosti. Seznanijo se tudi z nič manj pomembnim poklicem vozovnih preglednikov ali tehnikov prevoznih sredstev, ki kot delavci za vzdrževanje skrbijo za tehnično brezhibnost vozil v prometu. Mehaniki vzdrževalci, ki prezro napake, tvegajo hude posledice.
Brez znanja iz kovinarstva, strojništva in elektrotehnike v železniških pokh-cih ne gre, zato najdemo delavce s takšnimi poklici pri vzdrževanju, popravljanju in upravljanju lokomotiv in drugih železniških vozil, signalno-varnostnih naprav, strojev za progovna dela, napeljav na električnih in dizelskih lokomotivah, voznem omrežju in napravah v elektro napajalnih postajah, signalnovarnostnih elektrorelejnih postajah, napravah za daljinsko upravljanje prometa in še bi lahko naštevali. Z naštetimi deli in opravili so povezani poklici: mehanik železniških vozil, strojni ključavničar, strugar, elektromehanik železniških vozil in naprav, elektromehanik signalno-varnostnih naprav in elektrotehnik signalno-varnostnih naprav. Železniško gospodarstvo ima svoje šole za izobraževanje mladine (in odraslih); izobraževanje poteka po različnih vzgoj-no-izobraževalnih programih srednjega usmerjenega izobraževanja. Železniški izobraževalni center ima dve šoli, v Mariboru je prometno transportna šola
in v Ljubljani elektrokovinarska šola. V Mariboru se izšolajo npr. sprevodniki, prometno-transportni odpravniki, blagovni blagajniki, transportni komercialisti in drugi, v šoli v Ljubljani pa elektro-mehaniki železniških vozil, strojevodje, strugarji, tehniki vleke in mnogi drugi.
NAVODILA
Film je namenjen učencem osnovnih šol, zlasti učencem 8. razredov. Informacijo, kje in po katerih programih se bo šolal učenec za kakšen poklic, da učitelj ah strokovni delavec učencem na podlagi razpisa za vpis v 1. letnik šol po programih v srednjem usmerjenem izobraževanju. Podatke o kadrovskih štipendijah dobi iz razpisa kadrovskih štipendij. Skupnosti za zaposlovanje sporočijo šoli, koliko tovrstnih delavcev je potrebno.
Po ogledu filma naj se učitelj ali strokovni delavec pogovori z učenci tudi o telesnih in duševnih sposobnostih, ki so potrebne za opravljanje del in opravil v poklicih v železniškem gospodarstvu. Zabeležene so nekatere indikacije, ki se bolj ali manj pojavljajo pri posameznih poklicih, delih in opravilih in so značilne za delovne razmere: telesna moč — telesna vzdržljivost; vremenske spremembe -— dihala; telesna gibčnost; razumevanje mehanskih problemov,, natančnost, dober vid, spretnost rok, spretnost prstov, dober sluh; hlapi, naftni derivati — dihala; prostorska predstavljivost; terensko delo — kronična obolenja; razlikovanje barv, koncentracija; višina — ravnotežje; delo z ljudmi — vodenje; računanje, organizacija dela, tehnično risanje, splošna iznajdljivost, hitro opažanje in odzivanje.
POKLICNO USMERJANJE	Torek: 28. 10. 1986
2. oddaja
• POKLICI V RUDARSTVU
SMOTRI, POVZETEK VSEBINE IN NAVODILA:
RIKA MI ČIČ
SMOTRI
Učenci
—	spoznavajo področja dela, delovne razmere in možnosti za izobraževanje in delo v rudarstvu;
—	spoznavajo značilne poklice, in to jim omogoča, da postopno odkrivajo
poklicno zanimanje;
— spoznavajo poklice, kadrovske potrebe ter presojajo svoje sposobnosti, zanimanje in znanje glede na zahtevnost dela in izobraževanja.
POVZETEK VSEBINE
Slovenija je tudi rudarska dežela. Še pred dobrim desetletjem je bilo veliko dela opravljenega ročno. Potrebe po večji produktivnosti pa so narekovale mehaniziran način pridobivanja rud. Rudarjev telesni napor je nadomestila sodobna mehanizacija, delovni prostori so vami. Nova tehnologija je preobh-kovala poklicne potrebe posameznih rudarskih poklicev in zahtevala oblikovanje novih. Najpomembnejši rudarski poklici so: rudar, pomočnik rudarja, rudarski tehnik, rudarski mehanik in rudarski elektrikar. Seveda pa je poklic rudarja najpogostejši, opravila so pestra in široko razvejena. Prav rudarji neposredno pridobivajo rudno bogastvo, pomočniki pa jim pomagajo pri odkopu
in pripravah, zračenju, sanaciji in transportu. Za usklajeno, organizirano in varno delo skrbijo radarski tehniki. Elektrika poganja stroje in naprave, črpalke hidravličnega podporja, transporterje, trakove in izvažalne stroje, prezračevalne naprave... Za nemoten potek skrbi rudarski elektrikar. Montaža in sestavljanje pridobivalnih strojev, hidravličnih področij, transporterjev, zbirnih trakov, demontaža, popravila, vzdrževanje in še bi lahko naštevali, pa je delovno področje rudarskih mehanikov.
Film nas seznanja tudi z dnevnimi kopi, kajti rudarjenje ni zmeraj povezano z deli globoko pod zemljo.
Za omenjene poklice se izobražujejo učenci po programih srednjega usmerjenega izobraževanja v radarski, elektro in kovinarski usmeritvi.
NAVODILA
Film je namenjen učencem osnovnih šol, zlasti učencem osmih razredov. Učitelj ali strokovni delavec naj zajema podatke o možnostih za izobraževanje iz razpisa za vpis v prvi letnik šol po programih v srednjem usmerjenem izobraževanju. Podatke o kadrovskih štipendijah dobi iz razpisa kadrovskih štipendij. Skupnosti za zaposlovanje sporočijo šoli, koliko tovrstnih delavcev je potrebno.
Po ogledu filma lahko uporabita učitelj ali strokovni delavec nekatere indikacije, ki so pomembne za opravljanje del in opravil v poklicih v rudarstvu, predvsem za poklic rudarja, rudarskega pomočnika in rudarskega tehnika:
telesna odpornost; gibčnost — telesni položaji, delo stoje; sluh — ropot, vid — adaptacija na temo; zdravi udje, hrbtenica, razlikovanje barv, hitro odzivanje; temperaturne razlike — pljuča; čustvena stabilnost, delo z ljudmi, ravnotežje, živčna obolenja, organizacija dela, risanje, skiciranje, prisebnost, smisel za računanje; reševanje tehničnih in mehaničnih problemov.
POKLICNO USMERJANJE
Torek, 11. 11. 1986
3.	oddaja
POKLICI V ŽIVILSKI INDUSTRIJI
SMOTRI, POVZETEK VSEBINE IN NAVODILA: RIKA MIČIČ
SMOTRI
Učenci
—	spoznavajo področja dela, delovne razmere in možnosti za izobraževanje in delo v živilski industriji;
—	spoznavajo značilne poklice, in to jim omogoča, da postopno odkrivajo poklicno zanimanje;
—	spoznavajo poklice, kadrovske potrebe in presojajo svoje sposobnosti, interese in znanje glede na zahtevnost dela in izobraževanja.
POVZETEK VSEBINE
Film nas popelje od etnoloških zanimivosti pridelovanja hrane v preteklosti do preskrbe s hrano današnjega dne. Živilska stroka, v njej je zaposlenih več tisoč delavcev, obsega dejavnosti, ki sledijo temeljnemu pridelovanju kmetijskih pridelkov, tj. obdelavi, predelavi, konzerviranju, pakiranju, skladiščenju in razdeljevanju prehranskih surovin in polpripravljene hrane. Zanimivo je, kako so v dejavnostih živilske stroke in vsebini dela v industrijski proizvodnji hrane ohranjene prvine dela kmečkega gospodinjstva iz preteklosti. Spremembe so prinesli le sodobni pripomočki in stroji. V filmu se spoznamo s poklicema slaščičar in pek in z industrijskimi poklici mesarjev (klavnjčar, črevar in predelovalec). V sodobni mlekarski industriji se zaposluje mlekar, ki skrbi za prevzem mleka, nadzor nad predelavo mleka, skladiščenje in zorenje mlečnih izdelkov.
Skrbi tudi za kakovost in čistost mleka, opravlja pa še draga raznovrstna
opravila, povezana s pasteriziranjem mleka, pripravo masla in sira. V živilsko industrijo sodi tudi pivovarstvo; v proizvodnji piva se je izoblikovalo več značilnih poklicev, med temi je najznačilnejši pivovar. V proizvodnji alkoholnih in brezalkoholnih pijač je pivovarju podoben poklic izdelovalec alkoholnih in
brezalkoholnih pijač.
Predelava in priprava hrane sta zahtevni strokovni opravili, ki temeljita na tehnološki pripravi proizvodnih postopkov in težita k nenehnemu izboljševanju. Živilska industrija pa potrebuje za razvoj strokovno usposobljene delavce, nekatere od teh smo spoznali v filmu.
NAVODILA
Film je namenjen učencem višjih razredov osnovne šole, še posebno učencem osmih razredov.
Informacijo, kje in po katerih programih se bo šolal učenec za kakšen poklic, da učitelj ah strokovni sodelavec učencem na podlagi razpisa za vpis v 1. letnik srednjih šol po programih v srednjem usmerjenem izobraževanju. Podatke o kadrovskih štipendijah dobi iz razpisa kadrovskih štipendij. Skupnosti za zaposlovanje sporočijo šoli, koliko tovrstnih delavcev je potrebno. Po ogledu filma se bo učitelj ali strokovni delavec pogovoril z učenci o telesnih in duševnih sposobnostih, ki so potrebne za opravljanje del in opravil v poklicih v živilski industriji. Pri pogovora si lahko pomaga z zapisom nekaterih indikacij, ki se bolj ali manj pojavljajo pri posameznih poklicih, delih in opravilih: splošno zdravje, zdrave noge, telesna moč, mišična občutljivost prstov in rok, telesna gibčnost, spretnost prstov, smisel za lepo, osebna higiena, zdrave roke (potenje), zdrava dihala, razlkovanje barv, razlikovanje okusa, razlikovanje vonjav, splošna iznajdljivost.
PRILOGO TELEVIZIJA V ŠOLI FINANCIRA IZOBRAŽEVALNA SKUPNOST SLOVENIJE
Katerih vprašanjih pri delu likovnih kolonij
F
ec kot zapuščina za prihodnost
kongres Zveze likovnih l.^kov Jugoslavije, bil je le-P Pomlad v Tuzli, je name-|°sebno pozornost likovnim J,1|iani in kiparskim simpozi-."^ne samo zaradi njihovega p — minilo je 80 let od J’ ko so se te prireditve zače-RVeč predvsem zaradi tega, fe. Pojavlja pri delu likovnih N in kiparskih simpozijev f° težav. S svojim kulturnim ptvom so si pridobile to-^ prireditve kar precejšen P v družbi. Posebno po-sbne pa so tudi zato, ker ralo in ohranjajo likovno kul-vokoljih, kjer delujejo. Ves 0(ikar obstajajo, pa so se ne-težave tako zaostrovale, E oastalo včasih celo vpraša-bodo likovne kolonije in fjjki simpoziji sploh še obsta-t^tav tem težavam so jugo-™ski umetniki na svojem pni kongresu namenili ve-kriličnih in samokritičnih p Likovne kolonije so po-11 likovni organizem, ki se je
itola '86
razvijal bolj po lastni logiki razvoja in rasti, ni pa bil družbeno načrtovan. Zato je med stotinami kolonij kar precej takšnih, ki niso samoupravno in družbeno verificirane, ki nimajo primerne oblike, dobrih programov in možnosti za delo; posledica tega so tudi nedoločni in dvomljivi dosežki. Takšna improvizacija, nestrokovnost pa tudi nerazumevanje — postavljanje vprašanj, zakaj so umetniki v kolonijah sploh zbirajo — lahko resno ogrozijo tovrstne ustanove in postavijo vprašanje, ali so sploh potrebne. Povejmo še to, da v večini kolonij umetniki niso nagrajeni za sodelovanje, njihova dela niso odkupljena, sami pa ostanejo brez avtorskih honorarjev. Tisti, ki pripravljajo simpozije in kolonije, ne izpolnijo svojih obveznosti, ne poskrbijo za primerne delovne razmere, za ustrezno namestitev itn. Po drugi strani pa priznavajo svoje napake tudi umetniki sami. Nekateri prihajajo v kolonije tako kot
na počitnice, svoje obveznosti do gostiteljev poravnajo polovično ali pa sploh ne.
Da bi odpravili tovrstne težave ter še nadalje uveljavljali in krepili vlogo in pomen tovrstnih prireditev, so jugoslovanski likovni umetniki na svojem kongresu predlagali marsikaj koristnega: likovne kolonije naj bi odpirali samo na priporočilo Združenja likovnih umetnikov, prej pa bi morali predlagatelji poslati združenju program, navesti delovne razmere in druge pogoje. Splošna načela samoupravnih aktov likovnih kolonij morajo biti usklajeni s predpisi Zveze združenj likovnih umetnikov Jugoslavije. Pri organiziranju dela teh ustanov je treba premagati krajevne koristi in v kolonije povabiti umetnike iz vseh krajev naše domovine, in če je mogoče, tudi iz tujine. Kolonije ne bi smele biti nekakšna naključna srečanja umetnikov; njihova vrata naj bi odprli samo tistim, ki resnično občutijo željo, da
ustvarjajo v okoliščinah in ob prednostih, ki jih kolonije ponujajo.
Ob tem naj pripomnimo, da bi lahko osnovne in srednje šole takšne likovne kolonije in kiparske simpozije v svojih okoljih izrabile tako, da bi se učenci sez-nanjah z likovnimi umetniki, z načinom njihovega ustvarjanja, ob šolskih izletih pa obiskali galerije posameznih vidnejših likovnih kolonij in kiparskih simpozijev. Takšni kraji, vredni ogleda, pa so že zdaj Počitelj, Sanski most, Senta, Subotica. Arandjelovac, Sičev, Nikšič, Resen, Grožnjan, Kostanjevica na Krki idr. Pri tem si bodo lahko pomagali s knjižico Adrešar um-jetničkih kolonija i vajarskih simpozijuma Jugoslavije. Tako bodo dosežki teh posameznih kulturnih srečanj koristno uporabljeni že dandanes in ne bodo ostali samo nekakšna zapuščina za prihodnost.	. f A-
."i :5" > MILAN R. MARKOVIČ i I
,v:	i Mr
' o •- •	‘	•
' II ■	■. ‘:t; ,X' .
__________ „ ^	^ 'Z 'z ~
Ustava likovnega ustvarjanja otrok Jugoslavije in 5. zvezna otroška likovna kolonija
Kanja likovnih pedagogov in r'h učencev na prireditvah v Bi-^stajajo vse obsežnejša in za ju-j ansko likovno pedagogiko če-Pomembnejša. Zaradi visoke !°vne ravni, izredne organizacije poljubnosti domačinov, se na •s> ki je vabilo iz Bitole za ude-r. na zvezni razstavi otroških li-In del, radi odzivamo tudi li-I1 Pedagogi iz Slovenije. Po ka-'h otroških likovnih del, ki jih po na ta razpis, strokovna ži-oere najboljše šole za udeležbo 'niji. Izbrana šola pošlje v kolo-M učence in likovnega pedago-'elo poteka na prostem po bitol-?.licah, ker je tema kolonij Stara ska arhitektura.
i Jetošnjo 4. razstavo likovnega Banja otrok Jugoslavije je po-»kovna dela 305 osnovnih šol. ■ovna žirija, ki so jo sestavljali kkovnimi pedagogi najbolj ni in priljubljeni strokovnjaki, gledala 11253 otroških stvari-°delili so 38 zlatih medalj otro-’ P plaket šolam, ki so poslale riše pošiljke otroških likovnih . n od teh osnovnih šol je bilo Rh za delo v koloniji Bitola ’86. f s° prvič podelili najvišjo na-i1 kolonije Grand prix, ki jo odslej podeljevali vsako leto. Oljenih pa je bilo 485 otroških k del.
10 otrok iz Slovenije je predate plakate. Nagrajenci so:
1 Lepej iz Makol, Jan Polenec iz la. Jožica Rakoše iz Kostanje-'a Krki, Miran Perko iz Slovenj Ca> Natalija Obere iz Ljubljane, Ostoič iz Novega mesta, Silva e iz Smlednika, Vikica Žni-a 'z Loč, Uroš Brovnik iz Slo-^radca in Marko Sekolovič iz °grada. Kot priznanje za kako-10 Pošiljko otroških likovnih del ®Jele plaketo 3 naše šole: Dane ■njak — Murska Sobota, Bršlin |.vo mesto in Milan Šuštaršič — l?na. Za najboljše pošiljke dh stvaritev sta bih nagrajeni s ’0 in z udeležbo v koloniji 2 jp šoli iz naše republike: p® Merzelove — Slovenj Gra-■kovni pedagog Luka Popič in Cernej — Makole, likovna
pedagoginja Bernardina Paj. Za izredno kvalitetno pošiljko otroških likovnih del in za dosedanje uspešno delo v dveh kolonijah Bitola, je bila nagrajena z Grand prix, najvišjim priznanjem kolonije, osnovna šola Simon Jenko iz Kranja.
5. zvezna otroška likovna kolonija je trajala od 23. do 29. maja. Glavni del programa je bilo likovno ustvarjanje otrok po ulicah starega mesta. Poleg tega smo se srečevali z domačini v delovnih organizacijah in domovih, udeležili smo se zanimivih prireditev in si ogledali znamenitosti mesta in okoliških krajev. Herakleja Lincestis, Resen, Ohrid, Oteševo pri Prespanskem jezeru, Pelister, Kru-ševo in stara vas Bukovo v Pelagoniji so bili kraji naših obiskov. 25. maja smo bili gosti vaščanov Bukovega. Po veličastnem sprejemu po starih običajih so bili otroci udeleženci kolonije povabljeni na domove otrok domačinov, kjer so jih gostili kot svoje najljubše goste. Ker je bilo v programu slikanje vaških motivov iz Bukovega, je bilo treba tudi delati. Pozno popoldne so otroci postavili razstavo slik, ki so jih v Bukovem naslikali. Razstavo si je ogledala vsa vas. Likovni pedagogi smo bili gostje vasi in posameznih družin. Ob odprtju razstave smo se znova srečali z vsemi znanci tistega dne. Bil je resnično velik praznik. Ozračje je bilo polno navdušenja, odprtosti in prijateljstva. Bukovo, vas žena v črnih rutah, ki so me spominjale na našo Istro, s kmečkimi problemi, ki so takšni kot naši.
Simona Doberšek, Andreja Gor-čenko in Galja Lepej, učenke Bernardine Paj iz Makol, in Marta Pungartnik, Mateja Naglič, Miran Perko, učenci Luke Popiča iz Slovenj Gradca, so med 49 vrstniki iz vseh republik in pokrajin Jugoslavije ter otroki naših delavcev v tujini, zastopali Slovenijo. Bernardina Paj je stara veteranka likovne pedagogike. Po njeni zaslugi so Makole po vsej Jugoslaviji in zunaj nje. Njena odlika je občutek za pristno otroško likovno rešitev, ki prinaša jasne odnose med likovnimi prvinami. Pomaga si s kmečko motiviko, značilno za domače okolje njenih učencev. Njen veliki format je
enobarvna in večbarvna monotipija. V tem načinu pedagoškega dela z otroci je v naši republiki še nihče ni dosegel.
Luka Popič uči šele nekaj let. O njem ne vemo veliko. Toda kakovostna dela njegovih učencev se vztrajno,pojavljajo na raznih razstavah in natečajih. Čeprav poučuje v šoli s prilagojenim programom, so bili njegovi učenci v Bitoli med boljšimi, če ne najboljši udeleženci kolonije. Prav zaradi tega je bil deležen prisrčne naklonjenosti.
Kakor prejšnja leta so se naši otroci v Bitoli dobro držali. Žirija pedagogov udeležencev kolonije, ki je ob koncu pregledala oddana dela, ni izločila nobenega. Skupaj so oddali organizatorju 6 del v Bukovem in 21 del v Bitoli.
Od spremljevalnih prireditev je bilo poleg odprtja 4. razstave likovnega ustvarjanja otrok Jugoslavije najzanimivejše odprtje razstave Stara bitolska arhitektura v likovnih
........	= T -	2|§st
delih otrok udeležencev prejšnjih kolonij. Čeprav je bila razstava po obsegu majhna, je -bila Sloveniji pp ševilu in kakovoštirrazstavljenih del dostojno zastopana. Ker je bila razstava odprta na predvečer praznika slovenskih apostolov Cirila in Metoda v prostorih matične in univerzitetne knjižnice Kliment Ohridski, kjer smo poslušali izvajanja S nastajanju makedonske in jugoslovanske pismenosti, smo si segali v roke za skupni slovenski praznik. ■ "
Vse prireditve v zvezi s peto zvezno otroško likovno kolonijo Bitola ’86 je pod okriljem likovnega krožka Djetsko likovno studio Kiril i Melodij iz Bitole pripravil likovni pedagog in akademski slikar Kosta H. Anto-novski s sodelavci. S tem je veliko storil za likovno pedagogiko in za uveljavitev likovnih pedagogov, pa tudi za medsebojno spoznavanje, zbliževanje, prijateljstvo, za vse, kar more nastati najboljšega med ljudmi. JOLANDA PIBERNIK
Polde Oblak: Petelin, 1983, litografija. Na razstavi v Sivčevi hiši v Radovljici se ak. slikar Polde Oblak predstavlja z grafičnim ciklom, ki je nastajal med leti 1964 in 1985: s črno-belimi in barvnimi litografijami, z barvno jedkanico, črno-belim lesorezom in sitotiskom. Večina del pripada fragmentističnemu slogu, vendar njegova starejša tihožitja v litografiji zrcalijo izjemno obvladanje zahtevne tehnike in zbujajo občutek harmonije s pretehtano kompozicijo in menjavanjem črno-belih ploskev in njihovim niansiranjem. (M. Avguštin)
pisovanje podrobnosti
°>ovo ste že brali takle šolarski spis:
0	sn}o prišli do obale, smo šli v vodo. Voda je bila topla. V njej smo Mii vse mogoče. Proti večeru smo šli domov.
^ otrok res tako neprizadeto doživlja svet okrog sebe? Najbrž ne, ^ ponujajo se mu sami prazni stavki in iz njih gradi svoj spis.
, takem spisu smo se v razredu dogovorili, da ne bomo ostali pri Sel sem v vodo, ampak bo vsak učenec podrobno popisal, kako j gre v vodo. Najprej so učenci to pripovedovali, nato pa so tudi a*i miniaturne spise o tem. Oglejmo si nekatere od njih: r Sem do kolen v vodo in se ves tresel: »Brr, to je mrzlo!« Malo sem
1	!°tal in se zmočil. Potem pa kot kit. Čof! In že sem bil v vodi.
L	Matevž
f IPtej sem dolgo okleval, ali bi sploh šel v vodo. Ta čas me je sonce B	se ni	vc’č premišljati. Stekel sem in se ustavil šele pri
l^IPrej sem si pomočil noge. Potem sem si rekel, da bi bilo dobro kolen v vodo. Čez čas sem se potopil do pasu. Potem pa sem nd r Zaplaval.	Aieš
L erai> kadar imam priložnost za skok, skočim, ne da bi preskušal, lod°^a mr^a ak topla- Če ni prostora za skok, se moram podati v “o kolen, nato pa hop. Takoj, ko skočim, zaplavam prsno, kravelj ett*ljčka, kot so nas učili	v plavalnem klubu.	Niko
Poiščem primeren prostor za skakanje in potapljanje. Voda mora biti tako globoka, da pri skoku ne iščem z glavo nafte. V vodo skačem in nato plavam po pasje.	ga^0
Pogledala sem, ali ni v vodi meduz ali ježkov. Potem sem počakala, da sta šla v vodo mama in brat. Ko sta bila do pasu v vodi, sem se zagnala in ju vse poškropila.	Daniela
Stojim na pomolu. Naenkrat se nekdo zaleti vame. Začnem loviti ravnotežje. Ko mislim, da sem že uspela, mi spodrsne in z vso silo zletim v vodo. Seveda je krivec moj brat. No, tako hodim jaz v vodo.
Darinka
Iz teh pripovedi in spisov so učenci spoznali, da pripovedna moč ni v splošnih ugotovitvah, ampak v zanimivih podrobnostih. Uvideli so tudi. kako gibek je lahko jezik (večstavčne povedi namesto enostavč-nih. dobesedni navedki, izvirni izrazi, dramatični sedanjik ipd.). Ni torej zmeraj pomembno samo bistvo, pomembne so tudi podrobnosti. V njih se kaže smisel za miselno razčlenjevanje in čustvena prizadetost. Moč je tudi v samem jeziku. Če ga spretno uporabljamo, postane prava čarovna palica, ki oživlja prvotni doživljaj.
FRANCE ŽAGAR
Slovenščina v vzgoji in izobraževanju
Ureja Stanko Šimenc
Slovenščina — učni jezik, učni predmet in učno načelo
Slovenščina je glavni učni jezik vseh stopenj šolanja v SR Sloveniji; ponekod imamo poleg njega še italijanski (v občinah Koper, Izola, Piran) in madžarski (v občinah Murska Sobota, Lendava) jezik, v Ljubljani pa je šola s srbohrvatskim učnim jezikom. Tudi Jugoslavija je glede učnih’jezikov zelo pisana, saj poteka pouk kar v 12 učnih jezikih; ti so: slovenski, srbohrvatski oziroma hrvatsko-srbski, makedonski, albanski, madžarski, italijanski, bolgarski, turški, slovaški, češki, romunski in rusinski jezik.
Učni jezik moramo gojiti kot zgled, saj jezik ni le sredstvo za sporazumevanje, temveč je predvsem sestavina narodne zavesti, iz nje pa smo zrasli v osvobojen narod. Zagotovo ni dobrega učitelja brez dobrega jezika. Šele tedaj, ko bodo slovenski jezik obvladovali vsi učitelji, učenci ne bodo več odgovarjali v popačenem, zmaličenem jeziku in ostali, skupaj z učitelji, govorno neprebujeni.
Zato mora sleherni učitelj nenehno gojiti ljubezen do jezika, govorjenega in pisanega, do logičnega mišljenja, do izbrane, kulturne govorice, ki bi jo moral vsak učenec odnesti s seboj v življenje kot najvišjo narodno in osebno vrednoto. Jezikovna neizobraženost je prvi korak v nesvobodo; tako često jezikovno vešči govori namesto neveščega, hkrati pa uveljavlja še svoj interes, torej manipulira z neveščim. Zato jezikovni primanjkljaji nedvomno pripomorejo k socialnemu razlikovanju in nedemokratičnim odnosom. Dober jezik pa se rodi iz demokratičnih odnosov. Le demokratični pogovor omogoča svobodno izražanje misli in tudi zahteva od sogovornika utemeljitev misli. Neenakopraven pogovor, ki ne prenese dvomov, vprašanj, pomislekov ali celo argumentov, razvija prvine dogmatskega in neustvarjalnega mišljenja. Ali se mar ne zavzemamo za vsestranski razvoj demokratične osebnosti?
Slovenski jezik pa je tudi učni predmet v osnovni in srednji šoli, ima svoje’smotre in učno-vzgojne vsebine. Smotre večkrat zanemarjamo, čeprav natančno opredeljujejo cilje, zaradi 1 aterih je predmet sploh v predmetniku. Tem smotrom so podrejene učno-vzgojne vsebine, s katerimi učenci sistematično pridobivajo jezikovno in književno znanje ter vzgojo, gojijo kulturo govorjenega in pisanega jezika, kajti šele dejavna raba jezika, tj. samostojna ' ubeseditev, omogoča postavljanje novih zvez. ustvarjalno mišljenje ter vzpostavljanje novih vsebin in možnosti v doseženem znanju. Dejavna ubeseditev bi morala postati tudi temeljno načelo samostojnega učenja pri slehernem učnem predmetu, ne le pri slovenščini. Učiteljeva naloga pa je usposobiti učenca, da bo njegov jezik v vseh govornih položajih sproščen, živ in kultiviran.
Pogosto tudi pozabljamo, da je slovenščina tudi učno načelo, ki zahteva od učiteljev in učencev, da jezika ne gojimo samo pri urah slovenščine, temveč v celotnem pouku — pri vseh učnih predmetih in področjih. Skrb za višjo raven jezikovne kulture pripomore k oblikovanju učenčeve osebnosti in k njegovem vključevanju v družbena razmerja. Hkrati z vsebinami gojijo vsi predmeti jezik stroke. Ta naloga zahteva od vsakega učitelja, da obvladuje govorno in pisno slovenski jezik in da pri organiziranem delu z učenci uporablja zborno obliko govorjenega knjižnega jezika. V specialnih didaktikah učnih predmetov je vse preveč zanemarjeno dejstvo, da je jezik nosilec vzgojno-ižobraževalnih vsebin in temeljna oblika komunikacije med učencem in učiteljem oz. učencem in viri informacij. Zaradi tega primanjkljaja v specialni didaktiki učnih predmetov učenec pogosto ne najde povezave med slovenščino kot učnim predmetom in resnično rabo jezika za sporazumevanje in učenje. Jezik je nedeljiv del učno-vzgojnega dela. Brez tega znanja je strokovno morebiti imeniten učitelj za delo v razredu z učenci nezadosten —- je le prenašalec znanja v svoji stroki, ne pa sooblikovalec v vzgojno-izobraževalnem procesu. Tudi neslavist mora opozoriti, kaj je jedrnatost, smiselno, jasno, pravilno, kaj je estetsko, kako se upoveduje misel. Učitelj je učencu osebno odgovoren, kako podaja znanje in v kakšnem jeziku ga podaja. To je pravica učencev, ki morajo ob koncu šolanja biti usposobljeni tudi kot ustni in pisni sporočevalci.
Zato je temeljna naloga šole razviti kulturo medsebojnega sporazumevanja pri vseh učnih predmetih in kulturnih dejavnostih, in to na čim višji stopnji demokratičnih odnosov. To pa pomeni, da sporočila dokončno ne oblikuje njegov tvorec, sporočilo je odprto in dokončni smisel mu dodeli vsakokratni naslovnik. Sele tedaj
dobi slovenščina svoj smisel kot učni jezik, učni predmet in učno načelo.
STANKO ŠIMENC
Nadaljevanje iz prejšnje številke
7. teza:
Kakšna je razlika med načini in metodami? Po definiciji so metode najuspešnejši način ali poti, po katerih uresničujemo vzgojne smotre.
9. teza:
Za učinkovito razvojno delo se v posameznih šolah oziroma VVO lahko eksperimentalno preverjajo vzgojno-izobraže-valni programi, učna sredstva, metode, oblike vzgojno-izobra-ževalnega dela.
Baza že leta pogreva, da smo po vojni, ko smo bili materialno revnejši, imeli eksperimentalne šole. Menimo in dokazujemo, da bi nam bile tudi danes krvavo potrebne. Pa ne le te, tudi hospita-cijske bi bile nadvse potrebne, če želimo reformo izpeljati ne le organizacijsko. temveč predvsem vsebinsko. Naši vzgojno-izobra-ževalni programi že precej let nastajajo po presoji modrih glav in V njih že davno ni upoštevan otrok.
14. teza:
Bilo bi lepo in še demokratično, če bi pedagoška služba enkrat na leto na kratko in bistveno poročala, npr. v Prosvetnem delavcu, kaj je pri nadziranju ugotovila novega, dobrega, ustvarjalnega, kaj je eksperimentalno poskušala... Tudi slabosti in pomanjkljivosti bi lahko navedla. Morda bi predlagala, kaj bi bilo treba nadrobneje proučiti, kaj v bazi in pri svojem delu zastaviti drugače. Morda bi v poročilu okvirno predstavili svoj letni program dela, vsaka štiri leta pa srednjeročni delovni načrt in usmeritev delovanja Zavoda za šolstvo.
Kdo vse v tej tezi ima pravico vedeti, kaj se dogaja v bazi, le-ta pa ni nikjer omenjena, da bi tudi njej kdo poročal.
15. in 16. teza:
Ti tezi prav zares ne obetata, da bo delo pedagoške službe poslej boljše.
Naj mi bo dovoljeno pripomniti, da prehajamo na visokošolsko izobraževanje učiteljev. Predlagatelji tez pa se zadovoljujejo z zdajšnjim stanjem, in to celo za vodilne delavce.
Predlagam, da zakon postavi kot najnižji pogoj visoko izobrazbo. Kot dodatni pogoj pa je za delovanje Zavoda nujno obvladovanje pedagoške metodologije: obče, merjenja v pedagogiki in pedagoška statistika. Za svetovalce na tehničnih področjih bi moral- nujno biti postavljen pogoj temeljito obvladovanje' pedagogike, psihologije in didaktike. Prav tako ne bi škodovalo kot pogoj nekaj let pedagoških izkušenj, nabranih pri neposrednem delu z učenci, in tudi občasno vračanje v to delo. Kaj pa, če bi ob reelekciji tudi baza povedala svoje mnenje!?
Le prehodno bi bilo morda primemo postaviti pogoj, do kdaj morajo svetovalci doseči kakšno znanje. Najbrž bi kazalo razmišljati tudi o špecializacijah in obvladovanju enega ali dveh mednarodnih jezikov.
Če bomo pri izobrazbi ravnali tako, kot je predloženo v tezah, potem bo pedagoška služba še naprej predvsem nadzorna služba in servis za različne in številne prosvetne organe, manj pa svetovalka in posredovalka med znanostjo in prakso.
Če teh pogojev ali podobnih naša družba ni sposobna ali pripravljena uresničiti, ji tudi nov zakon ne bo prinesel pomembnih premikov. Sploh pa, če svetovalec ne bo imel možnosti delati tudi na svojo pobudo in bo moral čakati le na »zelene luči« od zgoraj, bo postal prej ali slej prazen in nekoristen. Če je res, da so ustvarjalni pogosteje učenci urtvarjabub učiteljev, lahko enako hipotezo postavimo tudi v razmerju učitelj — svetovalec.
17. teza:
Ta teza je prava pravcata rožica!
Kdo vse se bo nad učiteljsko ubogo paro tudi v prihodnje in zakonito lahko pritoževal in ji dopovedoval: »Saj vas plačamo!« Preveč jih je, da bi jih vse našteli! In to v času, ko bi z učitelji radi premikali gore, spravilipa smo jih v parter! Uboga baza se bo imela možnost pritožiti za storjene krivice na eno samo instanco, to je republiški upravni organ. Svetovalec bo z novim zakonom »baznika« s posebnimi pooblastili ročno lahko postavil na hladno. Upajmo, da ga ne bo vpričo učencev zvlekel skozi vrata držeč za ušesa!
Ali je v pedagoškem parterju zares tako porazno stanje, da ni ostalo časa vsaj /a nagla sodišča?
Učitelj je bil, je in bo najbolj nadzorovan poklic. Tudi doslej so že bd vojne obstajali mehanizmi, ko se je učitelja premestilo, postavilo pred sodišče, mu napisalo ustrezno karakteristiko. Tudi doslej so posamezni svetovalci grozili, da bodo nastopili kot nadzorniki, čeprav niso storili vsega, kar bi po svoji dolžnosti morali.
20. teza:
»Letni program dela določi direktor, ko je pridobil mnenja v tezi navedenih organov.« Če to ne bo vodilo v vsebinsko siromašno delo, bo čudež! Kaj res ni mogoče vsaj malo priškrniti vrata tudi za pobude svetovalcev in baze? Nekoč je veljalo, da več glav več ve.'
Na te teze bi Švejk salutiral in dejal: Red mora biti!
Baza bo najbrž godrnjala in dokazovala, da preveč organiziranosti in nadzora rodi premalo pobude.
In še vprašanje: Kdo bo povrnil Učitelju ugled, če imrga bo po krivici nekdo vzel!
Ustvarjalnost bolj ali manj pobožna želja
Zakon o usmerjenem izobraževanju, 3. člen:	»Temeljni
družbeni smoter usmerjenega izobraževanja je oblikovati svobodno, odgovorno, ustvarjalno, vsestransko osebnost v socialistični družbi.«
Drugi globalni smotri so še npr. misleča, iniciativna, kritična, prožna osebnost z razvitimi sposobnostmi in potrebami po neprestanem učenju.
Ustvarjalnost lahko človeka osrečuje, saj je po eni od definicij ustvarjalnost proces, v katerem' povezujemo prej nepovezane stvari, ki nam dajejo notranje zadovoljstvo.
K razvoju ustvarjalne osebnosti seveda ne pripomore le šola, saj se že dolgo ve, da je za vsakim visoko ustvarjalnim človekom stal eden ali več »pomembnih drugih«. Lahko tudi učitelj. Zlasti. če je tudi sam ustvarjalna osebnost.
Ustvarjalni proces v šoli pa ne teče v prazno, temveč predvsem ob uresničevanju vzgojno-izo-braževalnih programov, ob podajanju vsebin. Da bi bila učitelj in učenec lahko tudi ustvarjalna, pa.ni pomembno le, KAJ in KOLIKO učimo, temveč tudi KAKO učimo.
Voditi učni proces ustvarjalno — to je vsekakor zapletena zadeva. Dr. Trstenjak pravi, da imamo učitelji raje Inteligentne kot ustvarjalne učence. Pred prvimi, da imamo mir, pred drugimi pa strah.
Ustvarjalnosti ni, če ni demokratičnih odnosov; če ni možnosti za tveganje; če ni dovolj gmotnega znanja, ki ga bo mogoče povezovali; če ni v učnem procesu dovolj časa za razmišl janje ;ee ni časa za vprašanja in odgovore učencev...
Razmišljanja ob vznožju pedagoškega Olimpa
Ali naši vzgojno-izobraževalni programi učitelje in učence spodbujajo k ustvarjalnosti?
Ker nastajajo v naglici in jih neprestano spreminjamo, skoraj ni možnosti, da bi programe ustvarjalno uresničevali. Ker navajajo tudi vsebine, za obravnavo teh so določene cele ure, se tako skozi vsebine in idealno napisane smotre komaj prebiješ. Vsebine so razdeljene po poglavjih in za povezovanja v predmetu kaj šele med predmeti največkrat ni časa.
Ure pri predmetih zdaj dodajamo zdaj odvzemarho, učbenikov ni. oddelki so veliki in po novih normativih bodo še večji, preverjati in ocenjevati je treba. Zaradi vsega tega drvi učitelj skozi snov predvsem z monolo-ško metodo in Zato mislijo učenci predvsem z učiteljevo glavo.
Časa za dialog ni, zmanjkuje ga za pomembne podrobnosti in posebnosti, za vprašanja učencev, za sproščeno ozračje,’ za mladostni smeh. Učencem vte-pamo v glave spominsko znanje, nepotrebne podatke, nekatere stvari slišijo večkrat, zato jih dojemajo površno in se v vsebino ne poglabljajo. (Pravijo, da je vol, ki veliko je, shranjena slama.) V svetu imajo učno-ciljne programe, ki dajejo učitelju in učencu več možnosti za ustvarjalen, problemski, zanimiv prijem. Pri nas se s tem vprašanjem ukvarja pedagoški inštitut, naši programi pa so vztrajno še naprej tradicionalni.
Zakaj je učitelj manj ustvarjalen kot bi lahko bil?
Komaj se razgledaš po učnem načrtu, že ga spremenijo. (Na vzgojiteljski smeri delam devet let, zdaj že po četrtem načrtu, peti je pred vrati.)
Zdaj ure so, zdaj jih ni; tudi učenci zdaj so, zdaj jih ni. Od tod učiteljeva skrb, ali bo imel izpolnjeno učno obveznost.
Rožljanje s počitniškimi pake-
ti.
Razširjen obseg dela, ki smo si ga naložili, da ne bi živeli le od kruha.
Večno razburjenje, ki ga prinaša samoupravljanje, zlasti razburjenje zaradi pravilnikov o delitvi osebnih dohodkov, ob sprejemanju normativov in standardov.
Rožljanje ob vprašanjih, ali kakšna usmeritev še bo ali je ne bo več. Neprestano dopovedovanje o negativni selekciji v pedagoških vrstah. Stalno izobraževanje učiteljev je pomanjkljivo organizirano. Nekateri učitelji so premalo pedago-ško-psihološko usposobljeni, velikokrat pa tudi ne dovolj strokovno in splošno razgledani. Dodajmo še pomanjkanje časa za samoizobraževanje.
Prištejmo še pretnje po nadzoru, razkosanost pouka zaradi prakse, raznih »dnevov«, tekmovanj, praznovanj; le petdnevni'delovni teden, malo ur za nekatere predmete...
Poglejmo še učenca: Skrbi ga, ali bo ostal skupaj s sošolci, ali se bo moral sredi šolanja zaradi normativov seliti. Ali se je dobro odločil glede usmeritve, bo dobil primerno podlago za delo. za nadaljnji študij. Tudi učence skrbi stabilizacija...
Če hočemo* da bo šola vzgajala ustvarjalne ljudi, bo treba kaj narediti tudi na pedagoškem Olimpu, ne le karajoče gledati v »bazo«. Rezerve so v problemskem pouku, učno-ciljnih učnih načrtih, stimuliranju ustvarjalnega pedagoškega dela, vrnitvi ugleda učitelju in še kje.
Kakovost je res draga, vendar. gledano dolgoročno, je povprečnost še dražja.
Pedagoške srednje šole gor in dol
Posebno veselje naših Olimpijcev je reformiranje pedago-
škega šolstva. To se navzven kaže predvsem v odvzemanju in dodajanju ur in šolskih let, pri tem se vsebina učnih načrtov revolucionarno ne spreminja. Stvar poteka približno takole: dodaj malo več splošno-izobra-ževalnih predmetov (pa ne preveč); dodaj nekaj strokovnega znanja — predmetov, danes, jutri jih vzemi; praksa je danes nadvse potrebna in pomembna, jutri se da shajati brez nje, pojutrišnjem pa naj je le bo nekaj (za vsak primer). Pedagoško srednje šolstvo je bilo v zadnjih sedmih letih nekajkrat reformirano. Reformatorji so si vzeli na piko zlasti vzgojiteljsko smer.
Čez noč so ukinili »nezakoniti« peti letnik. Izjema ne potrjuje pravila. Učenke so po celoletni sledi časopisnim noticam, ki so prinašale sporočila zdaj na 5. letnik, zdaj proti 5. letniku, šolo končale po 4. letu šolanja, da se oblast ne bi vedla kapitulantsko. Učenke so šle v celoletno pripravništvo. Organizirana sta bila dva tečaja, kjer so • se po hitrem postopku predelale metodike. Reformatorji so poskrbeli celo za učbenike in širokosrčno odprli denarnice. Učenkam so plačali dnevnice s prenočišči v hotelih. Tudi predavateljem so izplačali dnevnice in prenočišča, mentorstvo v WO pa ni stalo niti prebite pare, saj sodi k »drugim« dejavnostim v času, ki preostane do 42-urne vzgojiteljeve tedenske obveznosti. Koliko je slovensko družbo stala ta doslednost, v bazo ni prišlo. Obstali smo pri štirih letnikih šolanja in spreminjali učne načrte, da so danes nadvse prakticistični: obča pedagogika je skrčena na eno samo poglavjece, o vzgojnih smotrih niti besede, zgodovina pedagogike je . skrčena na minimum. Vendar smo pri približno enako zahtevnih in obsežnih učnih načrtih in zmanjševanju ur morali predelati vse, opraviti prakso, nastope in vaje, sicer bi na vrata dobili inšpektorje. To počenjamo v času, ko srednja šola še neposredno usposablja za delo. Na pol usposobljene ljudi pošiljamo vzgajat otroke, ko se ti najbolj razvijajo.
Toda zaradi takih malenkosti reformatorjev ne boli glava. S tem imajo težave kvečjemu ravnatelji, pedagoški vodje in nadebudni vzgojiteljski polizdelki. Če k omenjenim obremenitvam dodamo še neizpeljano pripravništvo (izjema je bilo 1. leto, svetla iskrica je tudi obalno območje), potem seveda ni čudno, da so težave. Vrzi na pol pečeno vzgojiteljsko paro v ocean, naj se reši, če se more! Če bo kaj narobe, bodo vsi kazali na kadrovske šole. In imeli bomo vzrok, da jih ukinemo.
Podobno pretiravanje z urami se je pojavljalo tudi v smeri učitelj. Reformatorjem čas ni omembe vreden dejavnik, zato z urami šahirajo.
Približno dve leti se razpravlja o usodi srednjega pedagoškega šolstva. Različni modreci se ogrevajo, včasih pa celo zmerjajo nekako takole: Nekateri so za ukinitev teh šol. drugi se zanje ogrevajo. Nekateri so proti kadetnicam. drugi so zaradi tega izraza užaljeni. Nekateri dajejo vedeti, da je nekdanje učiteljišče dobro .usposobilo učitelje, drugi trdijo in ugovarjajo, da ni tako.
Univerza ima svoje poglede in pravi, da dobro obvladovanje stroke (ne pedagogike in psihologije, da ne bo nesporazuma) povsem zadošča, pedagogi pa se s tem ne strinjamo. (Toda: kakšna znanost pa je pedagogika, če spoznanj ni mogoče meriti ne z metri ne z vatli?) Anketirani mladi profesorji so 2 visokim odstotkom sicer dejali, da so peda-goško-psihološko premalo pripravljeni. toda to ne moti velikega duha. Tudi zgledi iz tujine pridejo prav. Nekateri pravijo.
da v tujini, kjer so prešli na visoko izobraževanje učiteljev, srednjih pedagoških šol nimajo. Dialektično načelo konkretnosti v tem primeru ni omembe vredno.
Omenimo še Antona Semjo-noviča Makarenka (spet se sklicujem na tega Rusa!): Pedagoga moramo vzgajati in ne samo izobraževati.«
»Izobražujemo pedagoga, kolikor hočemo, a če ga hkrati ne vzgajamo, se moremo zanesti le na njegov talent.«
Pribijem pa tole: Morilci so med nami. To predvsem dobro vedo učenci in študenti. Kadar učitelj ni dobro usposobljen, uporablja zglede svojih učiteljev. Zato se staro v pedagoškem procesu predolgo shranja.
Toda »panta rhei« vzgoje in izobraževanje le ni povsem obšel. Od besede do dejanja se človeku veliko sanja: Od rajnkega Blaža Kumerdeja (mož je umrl 5 let po Prešernovem rojstvu) tli med slovenskimi naprednjaki ideja, naj bi imel učitelj visoko izobrazbo. Približno po 200 letih spravljamo idejo v življenje, pa smo vseeno spet v dvomih.
Naj mi bo mila sodba, da si drznem kot stara pedagoška mačka imeti še svoje poglede: Trdno se ogrevam za dobro široko splošno izobrazbo prihodnjega učitelja — profesorja. Tako izobražen bo samozavestnejši, prožnejši, bolj širok in usmerjen tudi v prihodnost. Seveda bi lahko razpravljali, kaj je vsebina sodobne splošne izobrazbe. vendar menim, da je najmanj toliko pomembno tudi. kako kakovostno je posredovana ta vsebina. Vendar pedagoških srednjih šol nekaj let še ne bi ukinila, ali pa tega ne bi storila vse dotlej, dokler obe univerzi ne bi mogli temeljito usposobiti učiteljev in vseh vrst vzgojiteljev za vsa dela, ki jih danes nalagamo enim in drugim.
Imam tale vprašanja: Ali imamo na obeh univerzah dovolj habiliteranih ljudi za peda-goško-psihološko skupino predmetov, so razvite metodike (sodobne seveda)? Ali bosta univerzi usposobili prihodnje učitelje za vse mogoče »druge« dejavnosti? Ali ne bosta pedagogika in psihologija kot izbirna predmeta na naravoslovni in družboslovni usmeritvi imeli položaj, »zdaj si, zdaj te ni« in ju bodo zaradi malo ur učiti predvsem honorarci?
Kruh, ki si ga morajo danes služiti učitelji (tudi mladi) zlasti na šolah —velikankah, je prigaran kruh. Populacija učencev je tako zahtevna, da je učitelj, po 4.. 5. urah dobesedno ožet. Navsezadnje sta osnovna in srednja šola obvezni. Želimo čim manj osipa, dobro znanje, srečnega človeka, vzgojene ljudi. Učenci po zakonu morajo redno obiskovati pouk in nimajo izbire zapustiti učilnice, kadar učitelj ne obvladuje svoje obrti ter je dolgočasen, meglen, tiranski ipd. Otroci so že od jasli naveličani dela v prevelikih skupinah. Neprestano jih bombardiramo z ukazi, zapovedmi, prepovedmi. »Mejni« hodijo v redne šole. Pouk je razkosan z različnimi »dnevi«, »šolami«, proslavami... Mnogim otrokom slovenščina ni materinščina. V petdnevnem delovnem tednu želimo zbasati v glave več kot nekoč. Učitelje neprestano drezamo z vsakovrstnimi reformami. Za človeške stiske ni več časa. Trdim in ponavljam: Če ne bomo učitelja dobro usposobiti, se s pravo vsebinsko reformo še dolgo ne bomo ponašati. Začeti bo treba na kadrovskih šolah, to je na univerzi, če bo ta nadomestila. kar smo doslej imeli.
Pa brez zamere! (V bazi delam 32 let in neka} malega o njenih problemih res vem. Z njo se celo enačim.)
Ali bo na Olimpu prost11 tudi za Pedagoški inštitut?
Sodeč po tem, kako mnoi vsa usta poudarjajo, da je11 dati znanosti več veljav« moral biti dvom, ali je pedaf inštitut potreben ati ne, po' odveč.
Toda v predlogu plana braževalne skupnosti SloV( za leto 1986 črno na beleml da bo indeks povečanja siA za pedagoški inštitut v pri* javi z letom 1985/86 le b 103. Odprtega pisma dela Pedagoškega inštituta v Tel' ne bi pogrevala.
Baza naj to sama presodi
Kot potencialni porabnik katerih izdelkov inštituta p lagam, kaj naj bi le-ta z rol roki (sodelujoč in razmet' samostojno) z Zavodom 1* postoril:
Raziskati bi moral, k« smo učitelju pod »drugo« naložiti ter kako dolg je ped' ški 42-urni delovni teden, liko je še mogoče nakladati
Koliko in katere prosv organe vse imamo, kdo lahko nalaga delo prosvd delavcem. Kdo drugi še bdi prosvetno bazo? Zakaj uci ski in vzgojiteljski poklic cenjena, kdo ju je razvred)1 kdo jima bo vrnil zgled?
Zakaj je skoraj usahnilo braževanje ob delu?
Zakaj je tako malo stal' izobraževanja?
Zakaj pri nas ni mo! gmotno vrednotiti stopnje braženosti učiteljev, saj ve' učitelj na prvem mestu pr£| prav znanje. Pa še take za pr uporabne stvari:
Kako uresničiti nekatere? tično postavljene vzgojne braževalne smotre ob norf1 vih in drugih okoliščinah, v) rih deluje zdaj šola. Prip1 učno-ciljnih programov ter* Ijava le-teh v prakso (na zad vsaj poskusno).
Uskladitev učnih progra1 in posodobitev nekaterih vse Spremljanje pozitivnih ped ških izkušenj, inovacij in ust jalnosti, preučitev in širjenj« teh.
Razviti vsaj metodike spl« izobraževalnih predmetov, bo s podajanjem vsebin ^ bolje s problemskim prijet mogoče uresničiti globalne s' tre. Temeljito razviti metodi postopke za obravnavo zg° vinskih vsebin iz polprel' dobe. Prav tako je še z® vprašanje, kako obravn: predmetna področja, ki se i nujejo »poglavja iz...«, dai glavah učencev le nastal nei ste m.
Izdelati okvirne program1 stalno izobraževanje učit« vseh stopenj ter vsaj nak« načine, s katerimi bi se uči spopolnjevali tako, da bi sj> spoznavali novosti pri vzgoj izobraževalnem delu, opl* svoja znanja iz najnoV« znanstvenih spoznanj. Pri1 naj bi ne manjkati tudi predi’ kako vrednotiti delo učitelj* gre s časom naprej. (Morda takšnimi oblikami začeti pm voljno. Predvidevam, da bi1 aktivirati veliko ustvarjalnih prosveti na vseh stopnjah, i bi imelo velik odmev med p« goškimi delavci.) Naj bo do'
Če bosta Zavod in Inštit1 tem srednjeročnem obd« vsaj nekaj od teh problemo' čela reševati, dela ne bo zrU1 kalo. Odpirali se bodo še no' novi. Pri tem zagovarjam a1 nje, da mora Inštitut dela' svobodno objavljati ugotovij pa če so nam še tako malov Dobre prakse pa ni brez ted
Napredek je delo nezado' nežev.
Pametni prisluhne prem sti. se ravna po se dan jos* misli na prihodnost.
MUCKA MABKOVIČ
PREJELI SMO
Zahteva za zaščito pravice do 42-urne tedenske obveznosti
Nadaljevanje s 4. strani
Nove oblike učno Vzgojnega dela
Z usmerjenim izobraževanjem smo uvedli v srednje šole Vrsto novih dejavnosti. Učitelji sprejemajo poleg obveznega dopolnilnega pouka precejšnje obveznosti pri pripravi in izpeljavi naravoslovnih, kulturnih, športnih, obrambnih dnevov, pri Pouku fakultativnih predmetov idr. Te oblike so vsekakor velika Pridobitev, toda ne uresničijo se same po sebi in nalagajo velikanske delovne dolžnosti. Di-
daktična obdelava tematike, priprava, naloge učencev idr. zahtevajo ogromno časa posebno v tistih šolskih središčih, v katerih je veliko učencev. Lahko si predstavljamo, koliko dela je potrebno za pripravo kulturnega dneva, ki traja šest pedagoških ur, za 100 učencev, ki naj bi bili
vsaj večinoma dejavni. ______
Navedene nove obremenitve niso vse, ki so se pojavile v zadnjih desetletjih, odkar smo prešli z 48-urne na 42-urno tedensko delovno obveznost. Izbral sem le nekatere značilne, takšne, ki so — vsaj menim tako — bistveno vplivale na podalj-
šanje mojega delovnega tedna. Menim, da je zahteva za zaščito moje pravice do 42-ume tedenske delovne obveznosti utemeljena in predlagam, da se republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije zavzame pri ustreznih organih in doseže:
—	da se ponovno določi kot zgornjo mejo 20-urno tedensko učno obveznost za učitelje stro-kovno-teoretičnih predmetov;
—	da šolsko leto ne sme trajati več kot 38 tednov;
—	da standardi in normativi izobraževalnih, skupnosti ne do-
volijo več kot 30 učencev v oddelkih;
—	da se preveri in opusti vse tiste birokratske oblike razvidov dela, spopolnjevanja, sestankovanja idr., ki ne pripomorejo h kakovosti učno-vzgojnega procesa;
—	da normativi izobraževalnih skupnosti upoštevajo pri svobodni menjavi dela primeren obseg učiteljevega dela;
—	da se ob prenovi srednješolskih programov upošteva tudi položaj učitelja, in obseg njegovega dela.
ZOLTAN JAN
Učenci o šoli
V zadnjem času večkrat prebiram članke, ki imajo izrazito negativen odnos do šole kot ustanove. Nekateri avtorji celo trdijo, da šola učence trpinči, da jim uničuje otroštvo in podobno.
Mnenja pedagogov — ti se ob takšnih trditvah največkrat nasmehnejo — so seveda popolnoma drugačna.
Kaj mislijo o tem učenci?
Podatki so vzeti iz širše raziskave, ki je zajela 2000 učencev tretjih, šestih in osmih razredov osnovnih šol v Sloveniji.
Učenci se razlikujejo po starosti, ni pa razlik glede na socialni položaj. Nekaj več kot polovica učencev rada hodi v šolo, približno toliko jih rada hodi v šolo včasih. V 3. in 8. razredu je le okrog 6 odstotkov učencev, ki ne marajo hoditi v šolo, pozornost pa zbujajo učenci šestih razredov, saj jih kar 20 odstotkov ne mara hoditi v šolo. Slabo mislijo o šoli povečini fantje; to smo tudi pričakovali glede na to, da so v šolstvu zaposlene povečini ženske. Zanimiveje stališče učencev 6. razredov, ki je enotno ne glede na velikost kraja, kjer je šola, in tudi ne glede na spol in učne navade. V tej skupini imajo najslabše mnenje fantje v manjših krajih, takšni, ki imajo slab učni uspeh. Očitno je nanje v šoli največji pritisk. Učitelji pripisujejo najbolj negativno mnenje predvsem fantom v mestu in v 8. razredu. To pa se ne ujema z resničnostjo. Zelo pa podcenjujejo negativen odnos učencev 6. razredov. Verjetno lahko vzroke za takšno negativno stališče teh učencev do šole kot ustanove iščemo na eni strani v značilnostih osebnega zorenja in v premajhni prilagojenosti učnega načrta značilnostim otrok te starosti.
Učenci sami pravijo, da jih najbolj moti učna snov, ker ni zanimiva, mislijo pa tudi, da jo povečini v življenju ne bodo rabili. S tem se strinjajo tudi učenci 8. razredov; te moti tudi ocenjevanje znanja in odnos učiteljev do učencev. Mlajši učenci so seveda do tega vprašanja manj kritični in pravijo, da jih v šoli največ motijo odnosi med njimi samimi.
Zanimivo je, da se glede teh »motečih« dejavnikov v šoli učenci po učnem uspehu ne razlikujejo bistveno. Opažamo pa, da so odličnjaki bolj kritični do učne snovi, dekleta s slabšim učnim uspehom pa so bolj kritična do odnosov med učitelji in učenci.
Seveda pa učenci predvsem radi hodijo v šolo zato, da so v družbi sovrstnikov. Tako zatrjujejo učenci nižjih razredov in osmošolci ne glede na svojučni uspeh, spol ali socialni položaj. Zanimivo pa je, da jih bolj privlači redni pouk kot delo v interesnih dejavnostih. Ob tem pa bi se bilo vredno zamisliti, posebno zato, ker interesnih dejavnosti ne postavlja pred učno snovjo prav nobena skupina učencev. Ali to pomeni, da se interesne dejavnosti bolj organizirajo po zanimanju učiteljev kot učencev? Odnos do šole je eden bistvenih motivacijskih dejavnikov za učenje, in če se tega zavedamo, nas čaka še veliko dela. Res pa je, če se povrnem k izhodišču članka, da večina učencev misli o šoli dobro, vsi pa se verjetno zavedamo, da bi sistem potreboval resnično, in ne zgolj papirnaro reformo. To pa je stvar pedagogov pa tudi kulturne ravni vse družbe — torej nas vseh.
LENKA BEZELJAK
Presek 1
Novo šolsko leto se je začelo in na šolah ste že prejeli prvo številko Preseka. Tudi letos je naročnina dražja (saj drugega ni bilo pričakovati), vendar je cena zagotovljena za celo šolsko leto (1000 din za posamezna naročila 'n 800din za skupinska). V uvodniku obljubljata urednika zanimivo branje, pa prelistajmo, kaj je v prvi številki:
Največ je matematičnih člankov, tako da bodo mladi mate-niatiki gotovo našli kaj zase. Profesor Ivan Vidav — o njem nam Pripoveduje v enem od člankov tega Preseka tudi študentka Marta Majcenovič — piše o ulomkih s števcem 1. Dokaže uam, da se da vsako pozitivno racionalno število zapisati kot vsota ulomkov s števcem 1 in uted seboj različnimi imenovalci. Danijel Bezek nam pripoveduje h pitagorejcihJn njihovem iskanju pravokotnikov, katerih šte-yilska vrednost obsega je enaka stevilski vrednosti ploščine.,.
so dosegljivi pri Društvu matematikov, fizikov in astronomov.
V	prvi številki Preseka je še dosti zanimivih člankov za delo v krožkih in doma. Popestritev so tudi naloge za 6., 7. in 8. razred, ki so jih poslali kolegi iz Slovenskih Konjic. Profesorica Jolanda Babič iz Postojne pa je prispevala številsko križanko, ki jo lahko uspešno uporabite pri utrjevanju znanja v usmerjenem izobraževanju. Seveda pa to niso edine naloge; tu so še naloge za 6., 7. in 8. razred Pavla Zajca, kratkočasne vžigalice, Bistrovid-čeva naloga An ban, ribiške naloge in še druge.
Opozorim naj vas še na uspešno začeto akcijo o Prese-kovih računalniških programih.
V	uredništvo so že prispeli prvi.
V	reviji najdete naslove avtorjev in opis programa. Vsi so napisani za mikroračunalnik ZX Spec-trum. Stanislav Trstenjak iz Pirana je poslal programe, ki so
Več nemščine osnovne šole
Bralci si lahko preberejo še članek o obrestno obrestnem računu in Jensenovi neenakosti.
Fiziki nam v tem Preseku predstavijo s člankom Aleša Stanovnika in Marka Stariča računalniško tomografijo s pozitron-skimi sevalci. Ta metoda slikanja v prerezu je izredno pomembna za ugotavljanje raznih bolezenskih sprememb pa tudi za raziskovalno delo. Marijan Prosen nam razloži mežikanje zvezde Algol iz ozvezdja Perzej, pa tudi drugih, njej podobnih.
Mladi računalnikarji se lahko tokrat naučijo, kako se like na ekranu mikroračunalnika pobarva. Marjan Bradeško razloži algoritem in kot ilustracijo pada tudi program v pascalu. Rezultat si lahko ogledate na naslovni Strani Preseka.
Za učitelje na osnovnih in srednjih šolah bo zanimiv sez-.nam učbenikovin .priročni kov.-ki
f.oifcenv <'.:j•• *v<.
Ob začetku novega šolskega leta se velikokrat selim na drugo šolo. Zmeraj se sprašujem, kako bom zamisli, ki sem jih dobila na seminarjih, prenesla v prakso, ali bodo novi učenci pripravljeni sprejeti še kaj drugega razen redne snovi.
Prvo uro se ponavadi pogovarjamo, kje in kako so preživeli počitnice. Zvem, da šobili nekateri celo v Nemčiji, večina je bila nekaj dni na morju ipd. Vesela sem, če slišim, da so vsaj nekoliko pomagali tujcu s preprostimi navodili, ki sem jih povedala ob koncu šolskega leta.
Naslednjo uro pripravijo tisti, ki so se med počitnicami lahM. seznanili z vrstniki iz tujine. Seveda je njihov trud poplačan s plusom ali z oceno. Veseli me, če izvem, da si bodo z novimi prijatelji v tujini tudi dopisovali.
Ravno lani so me prijetno presenetili v petem razredu, ko so sredi leta nenapovedano pripeljali v razred učenko iz ZRN. Ura je potekala pretežno v nemščini in tudi slabši učenci so sodelovali pri postavljanju preprostih vprašanj, o tem. koliko so stari, kje stanujejo, ali imajo brata ali sestro ipd. Bilo je živahno, veliko napak, a zame je bilo pomembno le to. da so učenci »odpirali« usta in se niso bali, da ga bodo polomili.
V osmem razredu so mi trije sami zrežirali uro. Dlje časa so namreč živeli s starši v tujini, in so svoje pripovedi popestrili s slikami tujih krajev; iz teh smo kasneje naredili stenske slike.
Mislim, da bi morali nemščini dati v osnovni šoli pomembnejšo vlogo, saj so tudi ure pri tem tujem jeziku lahko zanimive, čeprav je znano, da se za nemščino odločajo predvsem učenci s slabšim učnim uspehom. Kdor ne gre študirat, mu ostane vsaj delno znanje tujega jezika, in tudi to je ftujnot .; ..	‘
. e.e	.
namenjeni predvsem pouku fizike v 7. in 8. razredu in služijo kot dodatek k demonstracijskim eksperimentom. Simon Kajtna iz Rimskih Toplic ima programa Računanje 1 in 2. Prvi utrjuje znanje seštevanja in odštevanja, drugi pa preverja znanje množenja in deljenja do 100. Brane Lužar iz Preserij je naredil programa za učence 5. razredov OŠ — prvi pomaga pri učenju računanja prostornine kocke in kvadra, drugemu pa je tema množenje ulomkov. Programa vsebujeta razlago, zglede in test. Učenec Milan Hudnik iz Ljubljane je poslal program za urejanje rezultatov tekmovanj in izpis teh na tiskalnik. Uporaben je za spremljanje poljubnega tekmovanja, tako da bi ga na šolah lahko večnamensko uporabljali.
Kot vedno pa je v Preseku tudi veliko novic in razvedrila.
DUŠICA BOBEN
V
Kako prijetno se počuti tujec, ki se pri nas lahko pogovori v svojem jeziku, ve le tisti, ki je bil kdaj v tujini, pa se ni znašel. Krajevno smo precej bliže Avstriji kot Angliji, k nam pride več Nemcev kot Angležev, učenci pa tudi lažje pridejo do Avstrije kot Anglije. Učim na šoli, kjer učenci izbirajo med obema tujima jezikoma in mi. povedo, da so se odločili za nemščino, ker jim pri učenju- starši lahko vsaj malo pomagajo. Dostikrat gredo s starši po nakupih v Avstrijo in razumejo vsaj kakšno besedo.
Nisem proti angleškemu jeziku — nasprotno — oba jezika se mi zdita enako pomembna, saj živimo v dobi računalnikov, smo pa tudi znana turistična dežela. In če bi se učenci lahko učili drugega tujega jezika fakultativno ali obiskovali krožek tujega jezika, bi tudi nekaj dosegli. Vsi starši namreč nimajri-deharja, da bi otroke pošiljali na tečaje tujih jezikov, ki jih pripravljajo delavske univerze.
Navsezadnje imamo nemške učbenike, slikovno in ' zvočno gradivo, Celovec ni daleč in jezikovne krožke je mogoče hitro popestriti. Seminarji za učitelje nemščine so tudi pogosti in zelo kakovostni. Pa tudi strokovnjakov za poučevanje je dovolj in zgodi se. da nekdo študira oba tuja jezika, uči le enega in še nekaj tretjega, ker pač na šoli ni obeh tujih jezikov. Tako gre znanje, pridobljeno v dolgih letih študija, v pozabo, ker pač živimo v kraju, kjer se nemščina ne poučuje. Tudi v prekmurju, kjer ta učni jezik prevladuje, so na osnovni šoli skušali uvesti tudi angleščino — sama sem to pred leti poskusila. Zakaj tudi pri nas na Gorenjskem ni mogoča drugačna pot? * '	’
TATJANA PALOVŠiNIK
Novo znanje za vsakdanjo rabo
Kot je za šolo preskušeno in v praksi potrjeno reklo: »Šola raste in pade z učiteljem«, tako lahko tudi za vzgojno-izobraže-valne organizacije rečemo, da »vrtec raste in pade z vzgojiteljem«.
To torej pomeni, da morajo biti za tehnično vzgojo, ki jo opredeljujem kot delovno-tehnična vzgoja, usposobljeni vzgojitelji. Ta možnost se ponuja z izobraževanjem (rednim in s študijem ob delu) vzgojiteljic na višji stopnji (Wl). Znano je, da poteka to izobraževanje na Pedagoški akademiji v Ljubljani in Pedagoški fakulteti v Mariboru.
V tovrstnem programu izobraževanja je tudi predmet, ki se imenuje praktikum tehnične kulture; ta daje temeljno znanje, spretnosti in navade za ustvar-• jalno vzgojno delo v svetu tehnike ali povedano določneje: na področju osnov delovno-tehnične vzgoje.
Kaj pa za tiste, ki so že v praksi?
Treba je organizirati razne oblike in zvrsti dopolnilnega strokovnega — stalnega izobraževanja in usposabljanja za vzgojiteljice. Tudi pri tem je že viden napredek: leta 1985 smo na Pedagoški fakulteti v Mari: boru pripravili seminar za vzgojiteljice iz mariborskih občin.
učna sredstva, osnovna oprema, naprave, orodja irt pripomočki za delovno-tehnično vzgojo tega i«.	^
najdemo.
Trdim, da je treba tudi za delovno-tehnično vzgojo storiti podobno kot za druga vzgojna področja: to je, dopolniti omenjeni vzgojni program in ustvariti gmotne možnosti za pridobitev prej omenjenih učnih sredstev in pomagal za ustvarjalno zaposlitev otrok, predvsem v oddelkih, kjer so otroci, stari od treh let, pa do tistih, ki se že pripravljajo na vpis v šolo. Na Pedagoški fakulteti v Mariboru smo na katedri za tehnično vzgojo n-zvili kot prototip »kotiček tehnične kulture«; to je nekakšna temeljna pohištvena oprema za shranjevanje učil, pripomočkov, orodja in materialov, obenem pa trdna delovna površina za uresničevanje osnov delovno-tehnične vzgoje v vzgojno-varstvenih organizacijah. Ima tudi celotno tehnično in tehnološko dokumentacijo, ki je lahko podlaga za začetek tipske serijske izdelave. Pridobiti je treba še strokovno oceno Zavoda SR Slovenije za šolstvo.
Kotiček tehnične kulture je bi tudi dobro sprejet na 6. republiškem posvetu vzgojiteljic v Celju, maja 1986; tedaj so prikazali, kako se ga uporablja.
Strokovno usposabljanje vzgojiteljic iz osnov delovno-tehnične vzgoje. (Fotografija: A. Papotnik)
Udeležilo se ga je 76 vzgojiteljic; od teh smo z anketno metodo zvedeli, da je seminar ustrezno pripravljen ter da so si udeleženke pridobile koristno in novo znanje za vzgojno delo pri uvajanju otrok v tehniško ustvarjalnost.
Naslednji problem se osredišči okrog programsko-normativnih osnov. Ko sem pregledoval tako imenovani Vzgojni program za vzgojo in varstvo predšolskih otrok, nisem zasledil za to vzgojno področje operativizi-rane vsebine, smotrov in nalog, kot je npr. razčlenjena za likovno, telesno, intelektualno, estetsko, glasbeno in ritmično-gi-balno vzgojo. Tudi v brošuri Vzgojni pripomočki in drugi drobni inventar za delo v vzgojno-varstvenih organizacijah
Ob koncu bi rad opozoril še na eno od vprašanj — na ustrezno specialno didaktično vodeno vzgojno dejavnost. Pri tej gre ^ dejaven in ustvarjalen odnos vzgojitelja in otrok do preoblikovanja materialov, preskušanja, konstruiranja, sestavljanja, igranja vlog, uresničevanja miselnih vzorcev, izdelovanja, presojanja itd., torej za ustvarjalen delovni proces, v katerem se prepleta praktično delo z intelektualno, gibalno senzo-moto-ričho in perceptivno dejavnostjo. Ta miselni vzorec razvijamo znanstveno in strokovno-ra-zvojno na katedri za tehnično vzgojo Pedagoške fakultete v Mariboru, zato da bomo kakovostno izobraževali in usposabljali vzgojitelja predšolskih otrok.
AMAND PAPOTNIK
\' •
. »*-
t
t
Evgen Varl
Čf Morje odplavi grudo prsti, je Evrope manj. S smrtjo vsakega človeka je mene manj. kajti vključen sem v Človeštvo. Zato ne hodi spraševat, komu zvon zvoni... Ta stvarna in nekoliko kruta resniea. povedana ie v zdavnaj minulem stoletju, se je zno va potrdila r letošnji pomladi. k(> so se prijatelji in znanei poslavljali od Evgena Varla. Glasba je izzvenela v zadnje slovo. žan> je prekrito evetje. Na visokega krepkega moža. na človeka, znanega daleč okoli, ostaja le še spomin.
Pot od rojstva do smrti se je vijugala po strminah in globačah. Bajtarskemu sinu iz Poljan nad Škofjo Loko seje resda posrečilo, da se je izobraževal na gimnaziji, a po sili razmer se je moral zaposliti. preden je končal srednjo šolo. Vojna vihra ga je zatekla že na svojem začetku. Namenila mu je usodo izgnanca. Leta 1944 so se v Aleksandroveu slovenski izseljenci odločili oditi v partizane. Evgen je s krajiško brigado prehodil velik del Srbije, svobodo pa je kot borec dočakal v Sloveniji. Domovina je potrebovala učitelje in tako se je začela njegova pedagoška pot. najbolj bogata v času. ko je bil upravnik mladinskega doma v Preddvoru. Kakih pet let so bili njegovi varovanci vojne sirote — Bosančki. kasneje pa je ustanova postala zbirno mesto družbeno neprilagojene mladine. Evgen je bil v njej upravnik domala dvajset let. Ni poznal ne petka ne svetka in časa ni meril s službenimi in neslužbenimi urami. Njegovi dnevi so bili v pravem pomenu besede delovni.
Nemalokrat so trajali od zore do zore. Tovariš Evgen je vedel, da vzgojni zavod ne sme biti sivi dom. Za to si je prizadeval z vso svojo petlagoško in gospodarsko sposobnostjo. To so bili še časi, ko je bilo treba hladne grajske sobane spremeniti v tople prostore za dom številnih brezdomcev. Mnogim je bil kot oče, vsem pa je skušal biti skrajno pravičen. Gojenci so se vračali k njemu z vseh koncev sveta. Ni jih bilo malo, ki so ga pospremili h grobu in mu tako dobroto povrnili z zvestobo.
Bolezen je premagala človeka, ki je zmeraj izžareval moč in zdravje. Označevala sta ga odločna beseda in gromki smeh. Bil je delaven človek, nikdar brezciljno zasanjan. Bil.je iz žlahtne snovi: ves, mehak, kadar se je spominjal doma, izgnanstva v Srbiji in usod svojih gojencev. Bil je strpen sogovornik, ki jezna! ločevati dnevne parole od stoletnih zakonitosti. Zrasel je iz zemlje, zato je gostu rad postregel s kruhom.
Kot učitelj je bil odličen metodik. Ni mogoče vedeti, kolikim šolarjem je pomagal prebroditi težave v matematiki. Ob njegovi besedi so se problemi in neznanke spreminjali v obvladljive račune, ki niso več zbujali groze. Morda so mu bili šolarji za to še najbolj hvaležni.
Vsako življenje se nekoč konča. Evgenovo je dobesedno odteklo, izkrvavelo. Spominjati se ga je mogoče samo s spoštljivostjo.
BERTA GOLOB
Gustav Veber
Učitelji osnovnih šol na Ravnah na Koroškem, prosvetni delavci Mežiške doline in širše Slovenije smo se maja z žalostjo v srcu poslovili od učitelja Gustava Vebra, pedagoga in delovnega tovariša. Žalost pa je hkrati prevevalo spoznanje, da je Gustav v svojem življenju opravil, »kar mož storiti je dolžan«. Izbral si je pedagoški pokhe in mu desetletja zvesto in dosledno služil. Kot učitelj in ravnatelj se je z vsem srcem in razumom ter ši-.roko izobraženostjo in človekoljubjem predajal in razdajal pri pedagoškem delu.
Rodil se je pred 63 leti v sončnem mariborskem predmestju, umrl pa je mnogo mnogo prezgodaj. Zahrbtna bolezen mu je dolgo, a vztrajno jemala moči. Njegova gimnazijska leta je pretrgala sovražna okupacija. NOV se je pridružil julija 1943. Bojeval se je v 9. dalmatinski udarni brigadi in Tomšičevi brigadi. Odlikovan je bil z medaljo za hrabrost in rpedaljo zasluge za narod.
Gustl. dvaindvajsetletni mladenič v svobodni domovini, borec NOV. prekaljen v težkih dneh. poln moči in veselja do pedagoškega dela, je vstopil po osvoboditvi v učiteljske vrste. Opravil je pedagoški teča j in nadaljeval učiteljsko izobraževanje ob delu. Domovina, ki se je bliskovito gmotno in kulturno razvijala, je terjala od njega veliko dela. truda in žrtev. Ves se je predal učiteljskemu poklicu in
družbeno-prosvetnemu delu na vasi. Bil je na Goričkem, kjer je kot napreden prosvetni delavec opravljal pionirsko delo pri preobrazbi prekmurske vasi. Čeprav skorajda ni imel prostega časa. se je še naprej izobraževal ob delu. diplomiral na pedagoški akademiji ter postal predmetni učitelj zgodovine ih zemljepisa.
Pred 28 leti. leta 1958. je prišel kot 35-letni mož z družino, z bogatimi pedagoškimi in družbenimi izkušnjami na Ravne.
Gustav Veber je bil izvrsten učitelj, še posebno je znal uvajati mlade v svet geografije in zgodovine. Vzgajal jih je v duhu tradicij NOB in sodelovanja narodov sveta. Na šoli je oblikoval krožke OZN. z njimi sodeloval in jim svetoval. Ž besedami in predvsem s svetlim zgledom je vplival na mladino, ki se je oblikovala v kraju koroških fužin. Bil je prizadeven delavec v šoli in kra ju — ljudem je rad pomagal, kadar koli so ga prosili za pomoč. Učitelji sodelavci smo pogosto prisluhnili njegovim življenjskim, delovnim in strokovnim izkušnjam in nasvetom. Dolžni smo mu zahvalo, zmeraj pa bomo ohranili lep spomin nanj in na njegovo delo.
Dan. ko smo se poslavljali od dragega tovariša, je bil žalosten, Gustavov lik pa je ostal svetal — tak. kakršna sta bila njegovo živ-Ijenje in delo.
OSNOVNA ŠOLA PREŽIHOVEGA VORANCA RAVNE NA KOROŠKEM
Komisija za medsebojna delovna razmerja
OSNOVNE ŠOLE FRANC ROZMAN STANE, ŠMARTNO PRI
LITIJI
razpisuje prosta dela in naloge
— UČITELJA RAZREDNEGA POUKA za določen čas, nadomeščanje delavke na podružnični šoli Štangarske poljane; delavka bo na porodniškem dopustu od 20. oktobra 1986 Prijave z ustreznimi dokazili pošljite na naslov šole v 8 dneh po objavi razpisa. Na voljo je stanovanje.
----------------------------------
Ustanovitelja: Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom.
Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: predsednik Aleš Golja, Bogdan Čepič, Tea Dominko, Leopold
Razpise ’
sprejemamo tudi po telefonu — vse do sklepa redakcije. Pokličite nas!
Naša številka (061) 315-585
«
IZ KNJIŽNE ZBIRKE PEDAGOŠKEGA INŠTITUTA
Pedagoški inštitut namerava izdati v svoji knjižni zbirki POBUDE ZA PRAKSO prvi pri nas izoblikovani izobraževalni in vzgojni učno-ciljni načrt — ob zgledu iz zgodovine za 1. in 2. razred SUI z naslovom: VZORČNI PRIMER IZOBRAŽEVALNEGA IN VZGOJNEGA UČNOCILJNEG A NAČRTA. Ta ni uporaben samo za učitelje zgodovine, temveč posredno tudi za učitelje drugih predmetov.
Za razliko od svetovno znanega ameriškega učnociljnega modela (R. F. MAGER) ima naš prvi učnociljni načrt več prednosti in tako presega zgolj behavioristično raven; je dokaz zglednega sodelovanja med teorijo in prakso. Sodelovali so: Pedagoški inštitut (teoretični del dr. J. Širec), Zavod SRS za šolstvo (pedagoški svetovalci: A. Kastelic, B. Mrevlje, I. Sernec) in strokovni aktivi učiteljev zgodovine iz Maribora, Nove Gorice in Ljubljane.
Iz denarnih razlogov bo naklada omejena samo na število predna-ročnikov.
Prednaročila sprejemamo do 30. oktobra na naslov: Pedagoški inštitut pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani, Gerbičeva 62, 61111 Ljubljana.
PRIROČNIK
ZA DOMOVE UČENCEV IN ŠTUDENTOV
Pri Založbi Centralnega zavoda za napredek gospodinjstva Ljubljana, Erjavčeva 4, je izšel priročnik s celodnevnimi jedilniki v domovih za učence in študente.
Brošura vsebuje tudi povzetek raziskave Delovni normativi za
kuharsko osebje v različnih kuhinjah v domovih učencev in študentov. Delo je nastalo na podlagi raziskav, ki jo je financirala Izobraževalna skupnost Slovenije.
Na podlagi strokovnega gra-divabov semestralnih počitnicah organiziran seminar za vodje prehrane in vodje kuhinj.
Vilko Mazi
Letošnjega 26. avgusta smo se v ožjem družinskem in prijateljskem krogu poslovili od staroste slovenskih logopedov in surdo-pedagogov Vilka Mazija. Njegovo bogato življenje nam odkriva marsikaj, kar je vredno trajnega spomina.
Rojen je bil 4. julija 1888 v Črnomlju. Že v rani mladosti je okusil vso bedo prezgodaj osirotelega otroka. Po končanem učiteljišču se je zaposlil kot učitelj polnočutnih otrok; nekaj let je poučeval tudi v vzgojnem zavodu na Rakovniku v Ljubljani. Prva svetovna vojna mu ni prizanesla. Ker je sovražil avstrijski militarizem, so ga med vojno dvakrat zaprli in poslali v Galicijo. Ko se je srečno vrnil iz vojne, se je po posredovanju pedagoga Frana Grma zaposlil leta 1919 v ljubljanski gluhonemnici, ki je bila že tedaj eden najboljših zavodov v Jugoslaviji. Z vnemo mladega pedagoga se je lotil dela s slušno prizadetimi otroki in dosežki tega so bili kmalu vidni. Že leta 1921 je izšlo prvo litografi-rano berilo za slušno prizadete pri nas (za 3. in 4. razred), ki so ga sestavili Erbežnik, Mazi in Zupančič, trije tedanji najvidnejši pedagogi ljubljanske gluhonemnice; dve leti kasneje je izdal Vilko Mazi Berilo za posebne šole, kot sad svojega dela in dela učiteljskega zavodnega kolektiva. Izjemna nadarjenost za risanje in skiciranje mu je veliko pomagala pri ustvarjanju šolskih učil in tudi pri ustvarjanju slovenske planinske kartografije in panoramike. V letih hude gospodarske krize od leta 1930 do
1940 je Mazi izredno požrtvovalno sodeloval v širokopotezni akciji za ustanovitev Podpornega društva za gluho mladino, ki je pod njegovim vodstvom in pod vodstvom plemenite sodelavke Vite Zupančičeve delovalo polnih deset let in bi še dlje. če tega dela ne bi pretrgala druga sve-
tovna vojna. V tem času je izdal prizadevni Vilko Mazi kar tri brošurice, ki govore naši širši javnosti o trpljenju in zapostavljanju in hudi prizadetosti slušno in govorno prizadete mladine (Pomoč najbednejšim. Usoda gluhoneme mladine. Pomoč gluhonemi mladini).
Prizadevno je sodeloval tudi v pedagoških časopisih in revijah (v Glasu nedužnih. v Učiteljskem tovarišu, v Roditeljskem listu, v Družinskem tedniku, v Jutru. Našem valu in drugod). Prvi med našimi logopedi je po prehodu od surdopedagoškega dela k logopedskemu začel izdajati tudi strokovna dela s tega področja (Govorne motnje s posebnim ozirom na ječanje — leta 1935 in Preprečevanje in zdravljenje ječanja — leta 1948). S tema deloma se je Mazi zanesljivo uvrstil med pionirje slovenske logopedije. Prvo delo je ugodno strokovno ocenil sicer zelo strogi znanstvenik dr. Alfred Šerko. ugodni oceni pa se je pridružil tudi slovničar dr. Anton Breznik.
Vilko Mazi je bil upokojen leta 1946 in od tedaj živel na svojem domu v Vikfčah pod Šmarno goro. Že od mladosti je bil navdušen planinec. Rad je zahajal v gore in na razna potovanja, še do pozne starosti je hodil na Šmarno goro in tudi sam speljal nanjo stezo, ta se po njem imenuje Mazijeva pot. Kot pedagog, planinec in humanist je prejel tudi več priznanj in odlikovanj (odlikovanje — plaketo Zavoda za usposabljanje slušno in govorno prizadetih v Ljubljani, priznanje Planinske zveze Slovenije in druga). Najlepši spomin nanj pa bo ohranila slušno in govorno prizadeta mladina, ki ji je bil ne samo vesten in vsestransko razgledan učitelj, temveč tudi (zlasti pred drugo svetovno vojno) izreden dobrotnik in mecen. BOGO JAKOPIČ
Kejžar, Franci . Kržan, Marjana Kunej, Vida Nered, Albin Puclin, Alenka Pučko, Marija Skalar, Janez Sušnik, Jože Valentinčič, Viktor Žorž
Direktor: Jože Valentinčič
Uredniški odbor: Geza Čahuk, Tea Dominko, Jure Gartner, Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Bariča Marentič-Požarnik, Veljko Troha, Jože Valentinčič, Marija Velikonja, Majda Vujovič
Uredništvo: Jože Valentinčič, glavni urednik, Marjana Kunej odgovorna urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104
Rokopisov in fotografij ne vračamo.
Oskarju Rataju v spomin
Rojen je bil 1904 v Trbonjah nad Dravogradom. Oče je bil nadučitelj. Maturiral je na ljubljanskem učiteljišču, po vojaščini pa začel službovati na Osnovni šoli Sv. Križ pri Rogaški Slatini. Bil je eden redkih, ki je vso službeno dobo preživel v istem kraju in tam tudi dočakal upokojitev in smrt.
Spoznala sva se leto prej, ko sem se mu leta 1939 pridružil na šoli. Kot otrok Pohorja je bil že navdušen planinec. Boč — vzhodni Triglav je bil ves njegov, planjave okrog Rogaške Slatine lovišče, ki ga je povsem obvladoval. Sokolska telovadnica je bila Oskarju drugi dom. Bil je vaditelj vseh telovadnih vrst in organizator neštetih telovadnih revij in tekmovanj.
Naključje je hotelo, da sva se znašla 12. aprila 1941 v celjski gaberski kasarni, nato pa so naju poslali v ujetništvo v OFLAG Vl-b na Westfalsko. Najino delo in vedenje pač ni bilo všeč domačim Kulturbundovcem in njihovim privržencem, ki jih je bila Rogaška Slatina polna.
Po vrnitvi iz ujetništva so mu pomladi 1942 dodelili mesto v mariborski Mlekarni. Takoj je
našel zveze z zaledjem in bil konca vojne dober aktivist.
Že prve dni po osvoboditvi bil v Rogaški Slatini. Z *
vnemo se je lotil obnove šol sl' telesne vzgoje, organiziral jel ske družine šmarskega okra! bil je pevec in plesni učitelj’
Jeseni 1946 sva bila sprej* kot edina učitelja v zbornico novo ustanovljene nižje gim® zije Borisa Kidriča v Rog^ Slatini. Leta so minevala. Oj je brez svojcev, sam z znanci i1 mnogimi nekdanjimi učei1 Vedel je, da se s preteklostjo da živeti. V njegovi sobi so d njegove stvaritve, krasila stel na omari je samevala zaprašj violina, -izsušeno pero na mizi omari pa lovska puška in o| ma. Pokoj mu je bolj škodo' kot koristil, čeprav se nad rostjo ni nikdar pritoževal.
Od njega smo se poslovili -marca pri Sv. Trojici nad Rol ško Slatino. Otožni zvoki lovst rogov, pihalne godbe in bese govornikov so še povečale nj žalost. Ostal je spomin na < brega prijatelja, človeka, ki zmeraj ostal zvest samemu se svojim načelom in poklicu. BORIS FERLINC
Zora Batič
4
Letos smo se na celjskem pokopališču poslovili od neutrudne prosvetne in telesnovzgojne delavke tovarišice Zore Batičeve.
Rodila se je pred 78 leti učiteljici in ekonomistu, navdušenima planincema. Tudi Zora je občudovala lepoto narave. Po očetovi smrti sta z materjo le težko premagovali težo življenja, vendar je Zora postala učiteljica.
Povsod, kjer je službovala, je neutrudno vadila sokolske na-raščajnice. Sodelovala je v narodnoosvobodilnem boju; pri letalskem napadu na Črnomelj ji je bomba ubila mater, Zora pa je bila ranjena.
Po osvoboditvi so ji zaupali skrb za vzgojo v dekliških in
mladinskih domih v Ljubljani (, Postojni.	a
Pokoj je preživljala z možeij' Celju. Pred kratkim je, že tež 1 bolna, ostala sama. Ob pom<>! dobrih sostanovalk in ob po' li zavi z najbližjimi sorodniki mirno izgorevala.	h
Ob slovesu na pokopališču t 'r je bila samo skupinica — nje t najbližji. Toda, če bi se žalne sl ’i vesnosti lahko udeležili vsi, ki b ob Zorinem delu krepili s'd značaj in zdravje, bi nas bila e r pregledna vrsta — hvaležni učencev, športnikov in prljar' Ijev. Ohranili jo bomo v najklt šem spominu.	i>'
E. U.

VIO ŽALEC
TOZD OŠ PETER ŠPRAJC-JUR ŽALEC
razpisuje prosta dela in naloge
1.	POMOČNIKA RAVNATELJA — s polovičnim delovnim čas(;
za nedoločen čas	s
2.	UČITELJA GLASBENE VZGOJE — za določen čas (nadoUfu ščanje delavke, ki bo na porodniškem dopustu)
Poleg splošnih pogojev morajo kandidati izpolnjevati še naslednje! >' Pod I. točko — pogoje, določene z ZOŠin imeti najmanj 5 let delod ii izkušenj v vzgoji in izobraževanju.	1
Pod 2. točko — PRU glasbene vzgoje ali učitelj razrednega pob o s končano srednjo oz. nižjo glasbeno šolo.
Prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev pošljite v osmih dneh 1 objavi razpisa na naslov: OS Peter Sprajc-Jur Žalec, Šilihova 1, Žal'!: za dela iii naloge pod L točko z označbo: »za razpisno komisijo«.
Vabilo
Z dajanjem svoje krvi lahko naredite največ, kar lahko stori ^ človek za človeka. Zato vas pričakujemo na krvodajalski akciji- ^ Prijave sprejema občinski odbor Rdečega križa, v delovnih organizacijah pa aktivist RK odgovoren za krvodajalstvo.
OKTOBER 1986
Slovenske Konjice
Ajdovščina
Tolmin
Trebnje
Sevnica
Brežice
Krško
Rogoza
Sladki Vrh
Ruše
Lovrenc na Pohorju
L, 2., 3.
6., 7., 8., 9., 10.
13.,	14., 15., 16., 17. 2 L, 22.
23.,	24.
28.,	29.
30.,	31.
10.
17.
24.
29.

Naročnina za leto 1986 znaša 1600 din za posameznike in 2600 din za organizacije. Za upokojene prosvetne delavce in študente pedagoških smeri znaša naročnina 1200 din na leto.
Posamezna številka stane 100 din, pri povečanem obsegu pa 150 din. Številka tekočega računa: 50101-603-46509.
Tiska ČTP Ljudska pravica. ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega koh1 k teja za vzgojo in izobraževanji 'e časnik »Prosvetni delavk!r prost temeljnega prometne?e davka od prometa proizvodi * (glej 7. točko 1. odstavka člena zakona o obdavčevali115 proizvodov in storitev v proštu).