TITO V LJUBLJANI
A
KAJETAN KOVIČ
Tito
Rodilseje vZagorju belem otrok sredi otrčk, njegovo edino bogastvo bild je dvoje rok.
S tema dvema rokama so ga poslali na pot: »Doma je premalo kruha, najti ga moraš drugod.«
Leta so tekla in z leti fantje doraščal v moža. Pravice ni našel, a kruha le malo sredisveta.
Še zmeraj bilš so roke njegova edina posest in stiskatjihje vse češče v trdo jekleno pest.
Našelje pot do onih, ki so verjeli v novsvet inso vsrcu nosili nove svobode cvet.
Bil je pogumen in hraber borecza srečo Ijudi. Zato so tovariši rekli: » Tito vodi nas ti!«
In onje vodil in vedel, kod prava
cesta pelja.
Tekla so leta in z leti
je tudi svoboda prišla.
Skoz leta so borbe krvave divjale noč in dan, dokler nam niluč zasijala, Prižgaljo je partizan.
In zdaj ko nam teče življenje mirnejš kot v tistih dneh, zdaj ko nam nove težave vzbujajo solze in smeh,
zdaj ko je Tito z nami vborbiza srečo Ijudi, spet smo se zbrali in rekli: »Tito, vodinasti!«