Žasopis s podobami za slovensko mkiiio.
Štev. 2.            V Ljubljani 1. februarja 1880.             Leto X.
Gorski zvon
' ozdravljeua bodi, cerkrica na gori,          ,   ¦.
Sainotno stoječa na vrhu pečin! Ter zvon mi pozdravljen, ki v somračnej zori Odmevaš od nčmih, dreinotuih ravuin!
Ko luna obz6rje medla razsvečiije In zvezde svetle se obračajo v ples, Ker solnce še trdno za hribom nočiije: Tvoj klic se nam v sanjah dotika ušes.
Ce kmet se podvizal za rose je žive, In orje, da vseje pšenico zlato, Pa ti obzvoniš ga, ko sredi je njirt, Obstane, odkrije pobožno glaro.
ln kadar poldanja vročiua pripeka,
Da jezik prileplje se nam od smodd,
Premočena vsa je težaku obleka:
Tvoj glas nam ozuauja s počitkom hladd.
A ko se pogržzne v temoto naraya, Ker solnce ugasil viharni je mrak: Tvoj zronk od višave v doliuo priplava, Na krilih njegovih uatn up je sladak.
Ce sape tepo se, avunijo razbarne; Če bliska se, treska ter vre in bobui: Umolknejo hitro nioči hudoiirne, Ko tvoja prepoved v obl4k zazveni.
18
Pozdravljena bodi, cerkvica na g6ri, Samotno stojčča na vrhu pečin! Ter zvon mi pozdravljen, ki v somračnej zori Odm^vaš od nemih, dremotnih ravnin!A.Šć-c..