Kaja Lenič Vzgojni stili staršev Pr ejeto 18.12.2022 / Spr ejeto 31.03.2023 Znanstveni članek UDK 37.018:173.5 KLJUČNE BESEDE: vzgoja, vzgojni stili, starši, otr ok, osnovna šola POVZETEK – Članek govori o vzgojnih stilih staršev . Primarno vlogo pri vzgoji imajo starši. Vzgoja staršev je odvisna od vzgojnega stila: permisivnega, avtoritar- nega ali avtoritativnega. Ugotavljali smo, kakšen je vzgojni stil staršev, ki imajo otroka v tretjem razredu osnovne šole. Rezultati raziskave, v kateri je sodelova- lo 968 staršev , so zaskrbljujoči. V Sloveniji imamo več kot 52,4 % staršev , ki uporabljajo permisivni vzgojni stil. Najmanj staršev se poslužuje avtoritativnega vzgojnega stila, čeprav je v številnih raziskavah po- udarjen kot najbolj primer en. A vtoritarni vzgojni stil je sr ednje zastopan. Starši poudarjajo številne pr oble- me, s katerimi se sr ečujejo pri vzgoji otr ok, po drugi strani pa skoraj tr etjina staršev ne bi nič spr emenila pri svoji vzgoji. Menimo, da odgovor lahko iščemo v hitr em tempu življenja, saj starši nimajo časa za svoje otr oke, zato svojo fizično odsotnost opravičujejo s tem, da otr oku vse dovolijo. Lahko smo celo pikri in r ečemo, da otr oka ne postavljajo na prvo mesto. Zmanjka jim časa, da bi otr oku postavili meje, določili jasna pravi- la, se med seboj pogovarjali in otr oke naučili pr evze- manja odgovornosti za svoja dejanja. Received 18.12.2022 / Accepted 31.03.2023 Scientific paper UDC 37.018:173.5 KEYWORDS: raising childr en, par enting styles, par- ents, child, primary school ABSTRACT – Raising childr en depends on the par- enting style. Ther e ar e thr ee main styles of par enting: permissive, authoritarian and authoritative. W e tried to find out which par enting style par ents choose for their childr en in Y ear 3 of primary school. The r esults of the r esear ch, in which 968 par ents participated, ar e alarming. In Slovenia, 52 per cent of par ents use the permissive par enting style. Even though the authorita- tive style is highlighted in many studies as the most ap- pr opriate, the least par ents use it. Some par ents use the authoritarian par enting style as well. Par ents str ess many pr oblems which they face in bringing up their childr en, while on the other hand almost a thir d of par- ents would not change their par enting style. W e believe the r eason lies in the fast pace of life, as par ents do not spend enough time with their childr en. They use their physical absence as an excuse for letting their childr en do whatever they want. We may even be sarcastic and say that their child is not their top priority . They lack the time to set limits and implement clear rules. They also do not have time to talk and to teach their children to take r esponsibility for their actions. 1 Uvod Vsak starš zase meni, da svojega otroka vzgaja najbolje. Realnost pa je lahko do- stikrat drugačna od našega mnenja, zato je čas, da se v hitrem tempu življenja ustavimo in pogledamo vase ter premislimo, kako vzgajamo. Bitje, ki ga imamo najraje na svetu (naš otrok), mora biti vredno najboljše vzgoje, da mu za življenje damo najboljšo popo- tnico. Kako vzgajamo, pa je odvisno od našega vzgojnega stila. Vzgojni stil lahko preprosto opredelimo kot odnos med vzgojiteljem in vzgajan- cem. Če temu odnosu pripišemo tudi določen namen, je namen vzgojnega stila, da pre- ko odnosa vzgoji posameznika z določenimi osebnostnimi lastnostmi (Peček Čuk in Lesar, 2009). Darling in Steinberg opredeljujeta vzgojni stil kot čustveno ozračje, v katerem otrok odrašča. Vzgojni stil je opredeljen kot značilnost staršev, ki s primerno socializacijo, DOI: https://doi.org/10.55707/ds-po.v38i1.8 113 Kaja L enič: Vzgojni stili staršev z zgledom in vzgojnimi tehnikami oblikujejo osebnost otroka (Darling in Steinberg, 1993). Eden izmed bolje raziskanih pristopov, kako starši vplivajo na otrokov razvoj, je koncept vzgojnih stilov. Različni avtorji zagovarjajo različne koncepte. M. Bergant loči tri vzgojne stile: represivni vzgojni slog, permisivni vzgojni slog, “laissez-faire” ali vsedopuščajoča vzgoja (Bergant, 1970). Cencič vzgojne stile opredeli kot celo skupnost odnosov, vlog, vezi in načinov ko- municiranja med člani neke socialne skupine. Zagovarja stališče, da ločimo štiri osnov- ne vzgojne stile ali sloge: demokratični, represivni, permisivni in anarhični slog (Cen- cič, 1986). Avtorici Peček Čuk in Lesar sta nadgradili koncept avtoritete Bergantove in vzgoj- ne stile razdelila na: represivni ali avtokratski ali avtoritarni vzgojni stil, interakcijski ali demokratični ali avtoritativni vzgojni stil in permisivni ali “laissez-faire” ali dopuščajo- či vzgojni stil (Peček Čuk in Lesar, 2009). Koncepti, ki so jih ustvarili slovenski avtorji (Bergant, 1994; Cencič, 1986; Peček Čuk in Lesar, 2009), so primerni za razumevanje vzgojnih stilov in odražajo določen razvoj. Koncepti so podobni ugotovitvam nekaterih tujih avtorjev iz 70-ih in 80-ih let prejšnjega stoletja ter kasneje (Baumrind, 1967; Maccoby in Martin, 1983). Represivna vzgoja je tista vzgojna usmerjenost, ki poudarja in uporablja negativna vzgojna sredstva, prepovedi in omejitve, otroka utesnjuje, svari, nadzoruje in kaznuje ter skuša s strogostjo in pritiskom odpraviti njegove napake. Njen cilj je poslušen, vdan in neustvarjalen posameznik (Bergant, 1994). Represivni ali avtoritarni vzgojni stil je značilen za patriarhalni tip družinske vzgoje in za vse tiste vzgojne koncepte, ki teme- ljijo na predpostavki, da je osnovna naloga vzgoje prenesti na otroka moralna pravila, norme, vrednote in načine vedenja, ki so uveljavljeni v družbi (Stojanović Đorđević, 2015). Pravila so trdna, tradicionalna, včasih večna in predvsem uveljavljena kot nor- me, o katerih se ne razpravlja. Komunikacija je enosmerna (Peček Čuk in Lesar, 2009). Ameriška sociologinja Lareau je raziskovala, kako socialni razred družine vpliva na vzgojni stil staršev, in ugotovila, da delavski in revni razred vzgaja na način doseganja naravne rasti. Starši dajejo otrokom direktive, ni nobenega pogajanja, otroci nimajo veliko vsakodnevnih aktivnosti, igrajo se sami. V raziskavi je ugotovila, da družbeni razred in vzgojni stil staršev pomembno vplivata na delovne in izobrazbene rezultate otrok (Lareau, 2003). Različni avtorji (Peček Čuk in Lesar, 2009; Kroflič, 1997b) se pri represivnem, avtokratskem ali avtoritarnem načinu strinjajo, da gre za položaj in moč, poudarja se hierarhija odnosov. Avtoriteta daje moč, ki jo imajo starši nad otrokom, ker so v poziciji nad njim. Odnosi so hladni in vzvišeni. Dovoljeno je kaznovanje. Opažamo pa, da se pojavljajo tudi razlike med posameznimi avtorji. Medtem ko Bergant (Bergant, 1994) meni, da je cilj avtoritarne vzgoje poslušen in vdan posame- znik, ima Žorž (Žorž, 2010) drugačno mnenje. Po njegovem je rezultat avtoritarne vzgoje anksiozen, prestrašen, depresiven in nesamozavesten posameznik. Ideje, na katerih se je v sodobnosti razvilo permisivno vzgajanje, je prvi nakazal Jean Jacques Rousseau. Permisivna vzgoja označuje tisto vzgojno usmerjenost, v kate- ri prevladujejo pozitivni vzgojni ukrepi, ljubezen, skrb za razvoj otrokovih pozitivnih 114 Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja (1, 2023) sposobnosti, upoštevanje socialnih potreb in samobitnosti. Cilj je srečna, samoinicia- tivna, kritična in ustvarjalna osebnost (Bergant, 1994). Permisivni vzgojni stil, kot ga poimenuje Bergant (1994), Cencič (Cencič, 1986) vidi kot demokratični vzgojni stil, permisivni vzgojni stil pa enači z vsedopuščajočo vzgojo. Permisivni stil vključuje nekaj zahtev za otroka, značilna je pretirana nežnost in popustljivost. Starši se posvetujejo z otrokom o odločitvah in mu pojasnjujejo družin- ska pravila. Otrok si sam izbira aktivnosti in nima nadzora. V skupnem gospodinjstvu ima malo zadolžitev. Pomembno je zadovoljevanje otrokovih potreb. Gre za prijazno in popustljivo vzgojo (Baumrind, 1966). Permisivni vzgojni stil je za otroka najmanj vsiljiv. Temelji na prepričanju, da je najbolje, da se otrokovega razvoja ne omejuje, da je otrok sam sposoben spreminjati svoje vedenje, da je prisila nad otrokom krnitev njegovih ustvarjalnih potencialov in in- dividualnosti, da je kazen napad na otrokovo avtonomijo in da pravila ogrožajo njegov vsestranski razvoj. Otrok nikoli ne sme opaziti, da je popolnoma nadzorovan (Peček Čuk in Lesar, 2009). Avtorji (Cenčič, 1986; Peček Čuk in Lesar, 2009; Bergant, 1994; Kroflič, 1997b; Žorž, 2010) so kritični do permisivnega vzgojnega stila, saj se strinjajo, da ne prinaša želenih vzgojnih rezultatov in da taka vzgoja povzroči, da postane posameznik egocen- tričen in nesamostojen. Strinjamo se s Krofličem (Kroflič, 1997b), ki pravi, da takšna vzgoja ni primerna, ker otroci potrebujejo pravila. Pravila jim dajejo občutek varnosti. Predstavljajo okvir, ki se ga znotraj oddelka držijo vsi, ki so vključeni v skupino. Avtoritativni vzgojni stil se je pojavil kot nova oblika vzgoje, ki poskuša odpraviti slabosti permisivne in avtoritarne vzgoje. Temelje zasledimo pri Kantu, ki je trdil, da otrok ni moralno bitje, ampak to postane šele z vzgojo. Discipliniranje otroka in ka- znovanje sta nujna. Kazen je lahko izrečena otroku, ki se je sposoben ravnati po pravi- lih, a otroka ne sme poniževati, krepiti mora njegov občutek odgovornosti, pravičnosti in reda (Peček Čuk in Lesar, 2009). Glede kaznovanja podobno razmišlja tudi Hauck (Hauck, 1988). Avtoritativna vzgoja je prijazna, nepopustljiva, kjer se starši odkrito pogovarjajo z otrokom o njegovem nesprejemljivem vedenju in ga za to tudi kaznujejo. Baumrind pravi, da je ta avtoritativni vzgojni stil usmerjen v jasne zahteve in ob tem ponuja visoko stopnjo podpore. Starši morajo pri svojih zahtevah vztrajati in želje otroka postaviti ob rob, četudi to izzove upor otroka. Ta vzgojni stil prinaša razvoj spo- sobnosti otroka, pozitivno samopodobo in optimalne kompetence pri socialno odgovor- nem vedenju, strategijah vedenja in strategijah premagovanja težav (Baumrind, 2008). Pri spodbujanju otroka je bila podobnega mnenja tudi ameriška sociologinja La- reau, ki je raziskovala, kako socialni razred družine vpliva na vzgojni stil staršev. Prvi pogoj je skupno usklajeno vzgajanje. Starši srednjega razreda so imeli aktivno vlogo pri spodbujanju aktivnosti svojih otrok. Veliko je pogajanja in razprav. Zelo so aktivni v življenju svojih otrok. Nadzorujejo uspeh svojih otrok. Otroci imajo veliko dodatnih aktivnosti. Za te starše je značilen vzgojni stil usklajenega vzgajanja (Lareau, 2003). Avtorji (Peček Čuk in Lesar, 2009; Cenčič, 1986; Jurič, 2009) se strinjajo, da je avtoritativni vzgojni stil najprimernejši za vzgojo otrok, saj vzgoji odgovornega, avto- nomnega in samostojnega posameznika, kar je glavni cilj vzgoje. Tega z avtoritarnim in permisivnim vzgojnim stilom ne moremo doseči. 115 Kaja L enič: Vzgojni stili staršev Avtorici Krivec in Popovič (2020, str. 110) sta v raziskavi ugotavljali, kako so vzgojni stili staršev povezani s pozornostjo otrok. Najboljše rezultate pri vzdrževanju pozornosti so dosegli otroci, ki so vzgojeni na izrazito avtoritativni način. Rezultate lahko razlagamo z razumevanjem avtoritativne vzgoje, ki temelji na vzpodbudi, obe- nem pa tudi postavljanju meja in vključevanju odraslega v otrokovo dejavnost (Ručigaj, 2012, str. 26). 2 Metodologija Problem in cilj raziskave V procesu teoretičnega raziskovanja je bilo ugotovljeno, da je v Sloveniji malo raziskav, ki ugotavljajo vzgojni stil staršev ob koncu prve triade osnovne šole. Zato smo želeli raziskati, katere vzgojne stile uporabljajo starši, in ugotoviti, ali je vzgojni stil staršev različen glede na različne demografske značilnosti. Raziskovalni vprašanji □ Ali je med starši učencev tretjega razreda osnovne šole prevladujoč permisivni vzgojni stil pred avtoritativnim in avtoritarnim vzgojnim stilom? □ Ali med starši z različnimi demografskimi značilnostmi in njihovim vzgojnim sti- lom obstajajo statistično pomembne razlike? Hipotezi V kvantitativni raziskavi smo si zastavili naslednji hipotezi: □ H1: Med starši učencev tretjega razreda osnovne šole prevladuje permisivni vzgojni stil pred avtoritativnim in avtoritarnim vzgojnim stilom. □ H2: Med starši z različnimi demografskimi značilnostmi in njihovim vzgojnim sti- lom obstajajo statistično pomembne razlike. Opis vzor ca staršev V raziskavi je sodelovalo 968 staršev, ki so izpolnili anketni vprašalnik. Med anke- tiranimi starši prevladujejo ženske (84 %). Ugotavljamo, da je največje število anketiranih staršev v starosti okrog 40 let. Opa- zimo lahko tudi, da so v povprečju anketiranci stari skoraj 39 let (SD = 4,88). Glede na izobrazbeno strukturo staršev ugotavljamo, da ima najvišji odstotek star- šev zaključeno srednješolsko izobraževanje (41,9 %), sledijo jim starši z zaključeno drugo bolonjsko stopnjo ali univerzitetno izobrazbo (21,2 %), nato starši s prvo bolonj- sko stopnjo ali visoko šolo (16,1 %) ter višjo šolo (14,0 %). 116 Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja (1, 2023) Opis raziskovalnega instrumenta V okviru kvantitativne raziskave je bil uporabljen anketni vprašalnik za starše, se- stavljen iz dveh delov: □ vprašalnik o vzgoji, prilagojen po Buri (1991) – 2 vprašanji zaprtega tipa in 3 vprašanja odprtega tipa (za potrebe raziskave smo izvedli racionalno evalvacijo in prevod vprašalnika); □ splošni podatki – spol, starost, dosežena stopnja izobrazbe. Postopek zbiranja podatkov Za preverjanje anketnega vprašalnika za starše smo naredili test razumljivosti na manjšem vzorcu staršev v občini Log - Dragomer (10 staršev). Kvantitativna raziskava je potekala po celi Sloveniji. Vsem 455 osnovnim šolam v Sloveniji smo poslali elek- tronsko sporočilo, v katerem smo predstavili raziskavo in jih povabili k sodelovanju. Odzvalo se je 62 osnovnih šol. Na te šole smo učiteljem poslali anketni vprašalnik za starše preko navadne pošte. Nato so nam učitelji po pošti v 10–14 dneh vrnili anketne vprašalnike staršev. Postopek obdelave podatkov V empiričnem delu naloge smo pridobljene podatke uredili in izvedli statistično analizo s pomočjo računalniških programov Microsoft Office Excel in SPSS 21.0. Naj- prej smo s pomočjo osnovne opisne statistike prikazali strukturo vzorca staršev. Pri tem smo uporabili strukturne diagrame. Za preverjanje zastavljenih hipotez smo uporabili različne statistične pristope. Pred samo uporabo le-teh smo s pomočjo konfirmatorne faktorske analize preverili latentno strukturo indikatorjev, s katerimi smo merili vzgojne stile staršev po zgledu vprašalnika merjenja starševske avtoritete Parental Authority Questionnaire (Buri, 1991). V skladu s teoretičnimi osnovami uporabljenega vprašalnika merjenja starševske avtoritete (Buri, 1991) naj bi trditve, s katerimi smo med starši posredno izmerili vzgoj- ne stile, tvorile 3 različne vzgojne stile, in sicer permisivni, avtoritativni ter avtoritarni vzgojni stil. Glede na to smo pred izvedbo konfirmatorne faktorske analize tudi vnaprej določili, da želimo iz podatkov izločiti 3 faktorje. Nato smo končno faktorsko rešitev umestili v kontekst merjenja vzgojnih stilov ter jih tudi vsebinsko pripisali posameznemu vzgojnemu stilu. Nazadnje pa smo za posa- mezen faktor preverili tudi njegovo zanesljivost, pri čemer smo uporabili Cronbachov koeficient α. Ko smo potrdili zanesljivost dobljenih faktorjev, smo izračunali latentne spremen- ljivke, ki predstavljajo posamezni vzgojni stil staršev. V ta namen smo izračunali pov- prečje trditev oziroma vrednosti spremenljivk, ki so glede na faktorsko rešitev pripadle istemu faktorju. Tako smo podatkom staršev dodali po tri spremenljivke, pri čemer je vsaka posamezna spremenljivka podala povprečno vrednost, ki jo starš dosega v okviru posameznega vzgojnega stila. 117 Kaja L enič: Vzgojni stili staršev Po potrditvi zanesljivosti latentne strukture smo nato ustrezne trditve, s katerimi smo med starši posredno izmerili vzgojne stile, uporabili tudi v okviru hierarhičnega združevanja v skupine. Glede na teoretične osnove uporabljenih vprašalnikov merjenja starševske avtoritete (Buri, 1991) smo pri tem tudi vnaprej določili, da želimo enote združiti v tri skupine. V primeru vzorca staršev je najbolj pregledne in nedvoumne rezultate podala Wardova metoda, katere postopek združevanja smo prikazali tudi s pomočjo drevesa združevanja, imenovanega tudi dendrogram (Hair, 2014, str. 440). Po končanem postopku smo preverili tudi opisno statistiko (povprečne vrednosti in stan- dardne odklone) posameznih trditev v posameznih skupinah. Pri tem smo preverili, v kateri skupini je povprečna vrednost pri posamezni trditvi merjenja vzgojnega stila najvišja. Na osnovi trditev, ki so dosegale najvišjo povprečno vrednost v isti skupini, pa smo skupino tudi poimenovali. Tako so, na primer, starši, ki so najvišje povprečne vre- dnosti dosegali pri spremenljivkah, ki posredno merijo permisivni vzgojni stil, uvrščeni v skupino, za katero je značilno posluževanje permisivnega vzgojnega stila. Tako izračunane latentne spremenljivke kot tudi generirane skupine vzgojnih stilov staršev smo nato uporabili za preverjanje zastavljenih hipotez. V vseh primerih smo domneve preverili pri 95-odstotni gotovosti, kar pomeni, da smo statistično značilen oziroma pomemben rezultat določili na osnovi stopnje tveganja (p-vrednost, p), katere vrednost je bila manjša od 0,05. Pri analizi podatkov smo za primerjavo povprečij, ki jih starši dosegajo pri posame- znem vzgojnem stilu, uporabili enosmerno analizo variance za odvisne vzorce oziroma ANOV A metodo za ponovljene meritve. Metodo uporabljamo v primerih, ko želimo med seboj primerjati povprečja v treh ali več skupinah enot, pri čemer so enote v vsaki skupini enake. Pri ugotavljanju statistično značilnih razlik pri uporabi vzgojnih stilov staršev glede na njihove demografske značilnosti smo uporabili: □ t-test za dva neodvisna vzorca, kadar smo med seboj primerjali povprečja v dveh skupinah staršev in □ enosmerno ANOVO za več neodvisnih vzorcev, kadar smo med seboj primerjali povprečja v več skupinah staršev. 3 Rezultati in interpretacija Anketirancem smo navedli trditve, ki se nanašajo na oceno njihovega vzgojnega stila. Do posamezne trditve so se anketiranci opredelili s pomočjo 5-stopenjske lestvice, pri čemer je ocena 1 pomenila, da se s trditvijo nikakor ne strinjajo, ocena 5 pa, da se s trditvijo zelo strinjajo. Na sliki 1 prikazujemo povprečne vrednosti trditev, ki se nanašajo na vzgojni stil staršev in so urejene v padajočem vrstnem redu. Tako se s trditvijo, ki je na grafikonu prikazana najvišje, anketirani starši v povprečju strinjajo v največji meri, s trditvijo, ki je na grafikonu prikazana kot zadnja, pa se anketirani starši v povprečju strinjajo v najmanjši meri. 118 Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja (1, 2023) Slika 1 Prikaz trditev, ki se nanašajo na vzgojne stile staršev Starše smo povprašali tudi o vzgojnih problemih, ki jih največkrat rešujejo v svoji družini. Pri tem so imeli starši možnost napisati tri različne vzgojne probleme. Ugotovi- li smo, da se med najpogosteje omenjenimi vzgojnimi problemi pojavlja neposlušnost otrok. Med starši, ki so odgovorili na dano vprašanje, jih je skoraj 27 % ta problem iz- 3,75 3,69 3,68 3,65 3,61 3,51 3,5 3,43 3,36 3,35 3,21 3,05 2,99 2,91 2,52 2,51 2,44 2,22 2,21 2,19 2,15 2,15 1,92 1,84 0 0,5 1 1,5 2 2,5 3 3,5 4 STARŠI SO MED ODRAŠČANJEM USMERJALI MOJE VEDENJE IN DEJAVNOSTI TER PRIČAKOVALI, DA BOM SLEDIL NJIHOVIM USMERITVAM, VENDAR PA SO… KADARKOLI SO MI STARŠI V ČASU MOJEGA ODRAŠČANJA KAJ NAROČILI, SO PRIČAKOVALI, DA BOM TO STORIL PRI PRIČI IN BREZ KAKRŠNIHKOLI … V ČASU ODRAŠČANJA SEM VEDEL, KAJ STARŠI OD MENE PRIČAKUJEJO, VENDAR SEM SE POČUTIL TUDI SVOBODNEGA V TEM, DA SE LAHKO O TEH … V ČASU MOJEGA ODRAŠANJA SO MI STARŠI DALI VEDETI, KAKO NAJ SE VEDEM, IN ME KAZNOVALI, ČE SE TEGA NISEM DRŽAL. KO SMO V MOJI DRUŽINI OTROCI ODRAŠČALI, SO NAS STARŠI VES ČAS USMERJALI NA RAZMEN IN OBJEKTIVEN NAČIN TER TAKO DAJALI NAVODILA. V ČASU ODRAŠČANJA SO MI STARŠI POGOSTO POVEDALI, KAJ NATANČNO HOČEJO OD MENE IN KAKO NAJ TO STORIM. V ČASU ODRAŠČANJA SO MI STARŠI DALI JASNE USMERITVE GLEDE VEDENJA IN DEJAVNOSTI, VENDAR SO BILI TUDI RAZUMEVAJOČI, KO SE Z NJIMI … V ČASU MOJEGA ODRAŠČANJA SO STARŠI UPOŠTEVALI MNENJA OTROK PRI SPREJEMANJU DRUŽINSKIH ODLOČITEV, VENDAR SE NE BI ODLOČILI ZA … V ČASU MOJEGA ODRAŠČANJA SO STARŠI USMERJALI DEJAVNOSTI IN ODLOČITVE OTROK V DRUŽINI Z RAZLKAGANJEM IN DISCIPLINIRANJEM. KO SEM ODRAŠČAL IN SO STARŠI SPREJELI ODLOČITEV, KI ME JE PRIZADELA, SO SE BILI O ODLOČITVI PRIPRAVLJENI Z MANO POGOVORITI IN PRIZNATI … V ČASU ODRAŠČANJA SEM VEDEL, KAJ STARŠI OD MENE PRIČAKUJEJO V DRUŽINI IN VZTRAJALI SO, DA SE TEM PRIČAKOVANJEM PODREDIM … V ČASU ODRAŠČANJA MI STARŠI NISO DOPUSTILI DVOMA V KATEROKOLI NJIHOVO ODLOČITEV. MOJI STARŠI SO MENILI, DA NAM KORISTI, ČE NAS PRISILIJO, DA SPREJMEMO TISTO, KAR JE PO MNENJU STARŠEV PRAV. KO SO BILA V ČASU MOJEGA ODRAŠČANJA PRAVILA V DRUŽINI ENKRAT VZPOSTAVLJENA, SO JIH STARŠI RAZLAGALI IN Z OTROKI O NJIH … V ČASU MOJEGA ODRAŠČANJA SO STARŠI MENILI, DA BI MORALI V UREJENEM DOMU OTROCI DOSEČI SVOJE ENAKO POGOSTO KOT STARŠI. MOJI STARŠI MENIJO, DA BI VEČINA DRUŽBENIH PROBLEMOV IZGINILA, ČE STARŠI NE BI OMEJEVALI AKTIVNOSTI, ODLOČITEV IN ŽELJA SVOJIH OTROK V … KO SEM ODRAŠČAL, SO MI STARŠI PUSTILI, DA SE SAM ODLOČIM GLEDE VEČINE STVARI, NE DA BI ME PRI TEM USMERJALI. MOJIM STARŠEM SE JE VEDNO ZDELO, DA BI MORALI UPORABLJATI VEČ SILE, DA BI OTROKE PRIPRAVILI DO PRIMERNEGA VEDENJA. V ČASU MOJEGA ODRAŠČANJA SE STARŠEM NI ZDELO POTREBNO, DA SE DRŽIM PRAVIL IN PREDPISOV VEDENJA LE ZATO, KER JIH JE VZPOSTAVIL… MOJIM STARŠEM SE JE VEDNO ZDELO, DA MORAJO PUSTITI OTROKOM, DA SE SVOBODNO ODLOČAJO IN DELAJO, KAR HOČEJO, TUDI ČE SE TO NE SKLADA… MOJI STARŠI SO MENILI, DA BI MORALI PAMETNI STARŠI SVOJE OTROKE ZGODAJ NAUČITI LE, KDO JE GLAVNI V DRUŽINI. V ČASU MOJEGA ODRAŠČANJA STARŠI NISO USMERJALI VEDENJA, DEJAVNOSTI IN ŽELJA OTROK V DRUŽINI. MOJI STARŠI V ČASU MOJEGA ODRAŠČANJA SEBE NISO VIDELI KOT ODGOVORNE ZA USMERJANJE IN VODENJE MOJEGA VEDENJA. KO SO V ČASU MOJEGA ODRAŠČANJA STARŠI SPREJEMALI DRUŽINSKE ODLOČITVE, SO VEČINOMA STORILI TO, KAR SO HOTELI OTROCI. 119 Kaja L enič: Vzgojni stili staršev postavilo kot prvega, dobrih 11 % kot drugega in skoraj 10 % kot tretjega. Med najpogo- stejšimi vzgojnimi problemi se pojavljajo tudi trma, neprimerno vedenje, neupoštevanje pravil in dogovorov, uporaba tehnologije, slabe učne navade, težave s pospravljanjem, neubogljivost, prepir med sorojenci ter pregovarjanje. Starše smo tudi vprašali, kaj bi spremenili pri sebi glede vzgoje v njihovi družini. Opazimo lahko, da največ staršev meni, da pri sebi glede vzgoje ne bi spremenili niče- sar (28,6 %). Bi si pa starši želeli biti pri vzgoji tudi bolj dosledni (9,6 %), potrpežljivi (9,0 %) in vztrajni (7,5 %). Sledijo tisti, ki bi želeli biti bolj nepopustljivi (6,3 %) in ki si želijo z otroki in družino preživeti več časa (6,0 %), biti bolj umirjeni (5,7 %), odločni (3,9 %) in strogi (3,4 %). Poleg vprašanj o spremembah, ki si jih starši želijo pri svoji vzgoji, smo jim zasta- vili tudi vprašanja o tem, kaj bi še posebej pohvalili pri svoji vzgoji. Opazimo lahko, da je največ staršev (13,6 %) glede svoje vzgoje izpostavilo predvsem dejstvo, da se v družini z otroki veliko pogovarjajo. Več kot 10 % staršev meni, da pri svoji vzgoji ne morejo pohvaliti ničesar. Dobrih 6 % staršev kot dobro značilnost izpostavlja spoštova- nje, tako otrok do staršev kot tudi staršev do otrok, 4,4 % staršev pa poudarja doslednost pri vzgoji in opravljanju obveznosti. Dobra 2 % staršev sta pohvalila poslušanje, bodisi njihovo poslušanje svojih otrok bodisi obratno. Raziskovali smo strukturo staršev glede na pripadnost skupini posameznega vzgoj- nega stila. Glede na prikazane povprečne vrednosti in pripadajoče standardne odklone se izkaže, da prvo skupino sestavljajo starši, ki se pri vzgoji poslužujejo permisivnega stila, drugo skupino starši, za katere je značilen avtoritativni vzgojni stil, tretjo skupino pa starši, ki se poslužujejo avtoritarnega vzgojnega stila. Opazimo lahko, da je za več kot polovico staršev (52,4 %) značilen permisivni vzgojni stil, sledi avtoritarni vzgojni stil z 28,6 %, v najmanjši meri pa je med starši zastopan avtoritativni vzgojni stil z 19,0 %. Med starši smo še preverili, koliko časa dnevno njihovi otroci preživijo pred tele- vizorjem. Največji delež staršev (44 %) poroča, da njihovi otroci v povprečju preživijo pred televizijo 1 uro na dan. Za dobro četrtino staršev velja, da njihovi otroci dnevno pred televizorjem preživijo 30 minut, otroci dobrih 20 % staršev pa na dan gledajo te- levizijo tudi 2 uri. Pr everjanje hipotez □ H1: Med starši učencev tr etjega razr eda devetletne osnovne šole pr evladuje permi- sivni vzgojni stil pr ed avtoritativnim in avtoritarnim vzgojnim stilom. Razlike v vzgojnih stilih staršev smo prav tako preverili s pomočjo enosmerne ANOV A metode za ponovljene meritve. Pri tem smo med seboj primerjali povprečja za vsak posamezni vzgojni stil. Glede na prikazan rezultat enosmerne ANOV A metode za ponovljene meritve ugo- tavljamo, da razlike med povprečnimi vrednostmi, ki jih starši dosegajo pri posame- znem vzgojnem stilu, obstajajo in so statistično značilne (F = 923,989; p < 0,05). V skladu s tem v tabeli 1 prikazujemo rezultate Bonferronijevega post-hoc testa, ki pred- stavlja parne primerjave povprečij med opazovanimi vzgojnimi stili staršev. 120 Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja (1, 2023) Tabela 1 Bonferr onijev post-hoc test parnih primerjav povpr ečnih vr ednosti vzgojnih stilov staršev Vzgojni stil Vzgojni stil Razlika PV Standardna napaka p Permisivni avtoritativni –1,226* 0,026 0,000 avtoritarni –0,836* 0,028 0,000 Avtoritativni permisivni 1,226* 0,026 0,000 avtoritarni 0,390* 0,034 0,000 Avtoritarni permisivni 0,836* 0,028 0,000 avtoritativni –0,390* 0,034 0,000 Parne primerjave povprečij, ki jih starši dosegajo pri posameznem vzgojnem stilu, kažejo, da je tudi med starši v večji meri prisoten avtoritativni vzgojni stil (PV = 3,45; SD = 0,671) v primerjavi s permisivnim in avtoritarnim vzgojnim stilom. Povprečna vrednost, ki jo starši dosegajo na avtoritativnem vzgojnem stilu, je statistično značilno višja od povprečnih vrednosti, ki jih starši dosegajo pri preostalih dveh vzgojnih stilih (p < 0,05). Tudi v povprečnih vrednostih, ki jih starši dosegajo v primeru permisiv- nega in avtoritarnega vzgojnega stila, obstajajo statistično značilne razlike, pri čemer ugotavljamo, da je v primerjavi s permisivnim vzgojnim stilom za starše nekoliko bolj značilen avtoritarni vzgojni stil. Prvo hipotezo pa smo preverili tudi s pomočjo primerjave deležev staršev, ki smo jih s pomočjo hierarhičnega združevanja razvrstili v skupine glede na prevladujoč vzgojni stil. Rezultate prikazuje tabela 2. Tabela 2 Primerjava deležev staršev glede na vzgojni stil Vzgojni stil n Delež χ 2 p Permisivni 506 0,524 171,894* 0,000 Avtoritativni 183 0,190 Avtoritarni 276 0,286 Glede na prikazan rezultat hi-kvadrat (χ 2 ) testa deležev ugotavljamo, da razlike med deleži staršev glede na vzgojni stil obstajajo in so statistično značilne (χ 2 = 171,894; p < 0,05). V skladu s tem v tabeli 3 prikazujemo tudi parne primerjave deležev staršev glede na njihov vzgojni stil. 121 Kaja L enič: Vzgojni stili staršev Tabela 3 Parne primerjave deležev staršev glede na vzgojni stil Vzgojni stil Vzgojni stil Razlika deležev χ 2 p Permisivni avtoritativni 0,335* 151,421 0,000 avtoritarni 0,238* 67,647 0,000 Avtoritativni permisivni –0,335* 151,421 0,000 avtoritarni -0,096* 18,843 0,000 Avtoritarni permisivni –0,238* 67,647 0,000 avtoritativni 0,096* 18,843 0,000 Parne primerjave deležev staršev, ki se poslužujejo posameznega vzgojnega stila, kažejo, da je delež staršev, ki se poslužujejo permisivnega vzgojnega stila, statistično značilno večji tako od deleža staršev, ki se poslužujejo avtoritativnega vzgojnega sti- la (χ 2 = 151,421; p < 0,05), kot tudi od deleža staršev, ki se poslužujejo avtoritarnega vzgojnega stila (χ 2 = 67,647; p < 0,05). Tudi delež staršev, ki se poslužujejo avtoritar- nega vzgojnega stila, je statistično značilno večji od deleža staršev, ki se poslužujejo avtoritativnega vzgojnega stila (χ 2 = 18,843; p < 0,05). V skladu s tem lahko prvo hipotezo, da med starši učencev tretjega razreda de- vetletne osnovne šole prevladuje permisivni vzgojni stil pred avtoritativnim in avto- ritarnim vzgojnim stilom, potrdimo. Čeprav s primerjavo povprečij tega nismo uspeli pokazati, kar pripisujemo dejstvu, da starši pri trditvah, ki merijo permisivni vzgojni stil, dosegajo relativno nizke povprečne vrednosti, pa primerjava deležev kaže, da med starši statistično značilno prevladuje permisivni vzgojni stil. Tabela 4 prikazuje struktu- ro staršev, za katere je značilen permisivni vzgojni stil, po izobrazbi. Tabela 4 Starši, za kater e je značilen permisivni vzgojni stil Stopnja izobrazbe Fr ekvenca f Odstotek % Srednja šola ali manj 214 51,0 Višja šola 57 13,6 Prva bolonjska stopnja ali visoka šola 67 16,0 Druga bolonjska stopnja ali univerzitetna šola 65 15,5 Znanstveni magisterij ali doktorat 17 4,0 Skupaj 420 100,0 122 Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja (1, 2023) □ H2: Med starši z različnimi demografskimi značilnostmi in njihovim vzgojnim stilom obstajajo statistično pomembne razlike. Pri proučevanju razlik v vzgojnih stilih staršev glede na njihove demografske zna- čilnosti smo preverili razlike glede na spol, starost in izobrazbo. Razlike v vzgojnih stilih staršev glede na spol smo preverili s pomočjo t-testa za dva neodvisna vzorca. Pri tem smo za vsak posamezni vzgojni stil med seboj primerjali pov- prečja med moškimi in ženskami. Glede na vrednosti Levenovega F-testa (F = 0,445; p > 0,05 za permisivni vzgojni stil; F = 0,574; p > 0,05 za avtoritarni vzgojni stil) smo potrdili predpostavko o homogenosti varianc v primerjanih skupinah, zato smo za ta dva primera razlike med moškimi in ženskami preverili s pomočjo klasičnega t-testa. V primeru avtoritativnega vzgojnega stila (F = 4,949; p < 0,05) pa predpostavke o homo- genosti varianc nismo potrdili, zato smo razlike med moškimi in ženskami preverili s pomočjo Welchovega t-testa. Rezultate prikazuje tabela 5. Tabela 5 Primerjava povpr ečnih vr ednosti vzgojnih stilov med starši glede na spol Vzgojni stil Spol n PV SD t p Permisivni A ženski 811 2,21 0,522 –1,619 0,106 moški 154 2,29 0,487 Avtoritativni B ženski 811 3,44 0,681 –1,152 0,250 moški 153 3,50 0,599 Avtoritarni C ženski 809 3,05 0,663 –0,911 0,362 moški 154 3,10 0,639 Opombe: A Levenov F-test = 0,445; p = 0,505; B Levenov F-test = 4,949; p = 0,026; C Levenov F-test = 0,574; p = 0,449 Ugotovili smo, da sicer med moškimi in ženskami obstajajo manjše razlike v pov- prečnih vrednostih posameznih vzgojnih stilov, vendar pa te razlike niso statistično zna- čilne. V skladu z ugotovitvijo ne moremo trditi, da obstajajo statistično značilne razlike v vzgojnih stilih staršev glede na njihov spol. Nadalje smo za proučitev razlik v vzgojnih stilih staršev glede na njihovo starost preverili povezanost spremenljivke starost s koncepti vzgojnih stilov, ki smo jih obliko- vali s pomočjo faktorske analize. Povezanost smo proučili s pomočjo vrednosti Pearso- novih korelacijskih koeficientov, katerih vrednosti in pripadajoče statistične značilnosti prikazuje tabela 6. 123 Kaja L enič: Vzgojni stili staršev Tabela 6 Povezanost med star ostjo in vzgojnimi stili staršev (Pearsonov kor elacijski koeficient) Vzgojni stil Permisivni Avtoritativni Avtoritarni Starost Pearsonov korelacijski koeficient –0,023 –0,088* –0,010 p 0,478 0,006 0,767 n 966 965 964 Rezultati kažejo, da je starost statistično značilno povezana z avtoritativnim vzgoj- nim stilom staršev, pri čemer gre za negativno in precej šibko povezanost (r = –0,088; p < 0,05). Glede na to ugotavljamo, da je za mlajše starše v večji meri značilen avtori- tativni vzgojni stil. Nazadnje smo preverili tudi razlike v vzgojnih stilih staršev glede na njihovo izo- brazbo. Najprej smo preverili povezanost spremenljivke izobrazba s koncepti vzgojnih stilov, ki smo jih oblikovali s pomočjo faktorske analize. Pri tem smo najprej reko- dirali vrednosti spremenljivke izobrazba, saj je med starši le manjše število tistih z osnovnošolsko izobrazbo, zato smo jih priključili staršem s srednješolsko izobrazbo ter kategorijo preimenovali v “srednja šola ali manj”. Tako smo izračunali Spearmanove korelacijske koeficiente, katerih vrednosti in pripadajoče statistične značilnosti prika- zuje tabela 7. Tabela 7 Povezanost med izobrazbo in vzgojnimi stili staršev (Spearmanov kor elacijski koeficient) Vzgojni stil Permisivni Avtoritativni Avtoritarni Izobrazba Spearmanov kor elacijski koeficient –0,254* –0,095* –0,143* p 0,000 0,008 0,000 n 966 965 964 Naša ugotovitev je, da je izobrazba staršev statistično značilno povezana z vsemi vzgojnimi stili. Čeprav so v vseh primerih korelacije relativno šibke in negativne, ugo- tavljamo, da je z izobrazbo najmočneje povezan permisivni vzgojni stil (r = –0,254; p < 0,05), sledi avtoritarni vzgojni stil (r = –0,143; p < 0,05), najšibkeje pa je z izo- brazbo negativno povezan avtoritativni vzgojni stil (r = –0,095; p < 0,05). Glede na to ugotavljamo, da so vsi vzgojni stili v večji meri značilni za starše z nižjo stopnjo iz- obrazbe, pri čemer izstopa permisivni vzgojni stil. To pomeni, da je za starše z nižjo stopnjo izobrazbe v primerjavi s starši z višjo stopnjo izobrazbe permisivni vzgojni stil bolj značilen. Razlike v vzgojnih stilih staršev glede na njihovo izobrazbo smo nato preverili tudi s pomočjo metode ANOV A. Pri tem smo za vsak posamezni vzgojni stil med seboj pri- 124 Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja (1, 2023) merjali povprečja v različnih izobrazbenih skupinah. Glede na vrednosti Levenovega F-testa (F = 1,921; p > 0,05 za permisivni vzgojni stil, F = 0,219; p > 0,05 za avtorita- tivni vzgojni stil, F = 0,743; p > 0,05 za avtoritarni vzgojni stil) smo v vseh primerih potrdili tudi predpostavko o homogenosti varianc v primerjanih skupinah, zato smo nadalje izračunali F-statistike klasične ANOV A. Rezultate prikazuje tabela 8. Tabela 8 Primerjava povpr ečnih vr ednosti vzgojnih stilov med izobrazbenimi skupinami staršev Vzgojni stil Izobrazba n PV SD F p Permisivni A srednja šola ali manj 429 2,35 0,537 16,557* 0,000 višja šola 135 2,24 0,498 prva bolonjska stopnja ali visoka šola 156 2,13 0,444 druga bolonjska stopnja ali univerzitetna šola 205 2,04 0,488 znanstveni magisterij ali doktorat 41 2,09 0,389 Avtoritativni B srednja šola ali manj 429 3,52 0,661 2,744* 0,027 višja šola 135 3,41 0,674 prva bolonjska stopnja ali visoka šola 156 3,39 0,655 druga bolonjska stopnja ali univerzitetna šola 205 3,36 0,681 znanstveni magisterij ali doktorat 40 3,47 0,723 A vtoritarni C srednja šola ali manj 428 3,16 0,644 5,283* 0,000 višja šola 135 3,06 0,657 prva bolonjska stopnja ali visoka šola 155 2,98 0,646 druga bolonjska stopnja ali univerzitetna šola 205 2,93 0,678 znanstveni magisterij ali doktorat 41 2,97 0,662 Opombe: A Levenov F-test = 1,921; df1 = 4; df2 = 961; p = 0,105; B Levenov F-test = 0,219; df1 = 4; df2 = 960; p = 0,928; C Levenov F-test = 0,743; df1 = 4; df2 = 959; p = 0,563 Glede na prikazan rezultat metode ANOV A ugotavljamo, da med izobrazbenimi skupinami obstajajo statistično razlike v povprečnih vrednostih vseh vzgojnih stilov staršev. V skladu s tem smo izvedli še Tukeyev HSD post-hoc test, ki je predstavljal parne primerjave povprečij, ki jih starši v različnih izobrazbenih skupinah dosegajo pri spremenljivkah permisivni, avtoritativni in avtoritarni vzgojni stil. Rezultati kažejo, da v primeru tako permisivnega kot tudi avtoritarnega vzgojnega stila obstaja statistično značilna razlika med starši z zaključeno srednjo šolo ali manj in višjo šolo ter starši z zaključeno prvo bolonjsko stopnjo ali visoko šolo, drugo bolonjsko stopnjo ali univer- zitetno šolo in znanstvenim magisterijem ali doktoratom. Starši z višjo izobrazbo pri spremenljivkah permisivni vzgojni stil in avtoritarni vzgojni stil zavzemajo statistično značilno nižje povprečne vrednosti, zaradi česar lahko trdimo, da je za starše z višjo stopnjo izobrazbe v manjši meri značilno, da uporabljajo permisivni in/ali avtoritarni 125 Kaja L enič: Vzgojni stili staršev vzgojni stil (v primerjavi s starši z nižjo stopnjo izobrazbe). V primeru avtoritativnega vzgojnega stila pa je mogoče opaziti statistično značilno razliko le med starši s srednjo šolo ali manj ter starši z zaključeno drugo bolonjsko stopnjo ali univerzitetno šolo. V tem primeru velja, da je za starše s srednjo šolo ali manj bolj značilen avtoritativni vzgojni stil, če jih primerjamo s starši z zaključeno drugo bolonjsko stopnjo ali univer- zitetno šolo. V skladu s predstavljenimi rezultati in ugotovitvami lahko drugo hipotezo, da med starši z različnimi demografskimi značilnostmi in njihovim vzgojnim stilom obstajajo statistično pomembne razlike, potrdimo le delno. 4 Sklep Raziskava je izvirna v tem, da prva v Sloveniji vključuje obsežno analizo vzgojnih stilov staršev. Rezultati raziskave prispevajo k oblikovanju smernic za starše. Prišli smo do zanimivih, morda presenetljivih, a tudi zaskrbljujočih rezultatov. Iz- postavili bomo nekatere. 30 % staršev ne bi nič spremenilo pri svoji vzgoji. Med starši učencev prevladuje permisivni vzgojni stil. V Sloveniji imamo tako 52,4 % staršev, ki se poslužujejo per- misivnega vzgojnega stila, 19 % staršev ima avtoritativni vzgojni stil, 28,6 % staršev pa avtoritarni vzgojni stil. Čeprav naj bi avtoritativni vzgojni stil predstavljal najbolj primerno obliko vzgoje po priporočilih stroke (Cencič 1986; Peček Čuk in Lesar 2009; Hauck, 1988; Baumrind, 2008; Ručigaj, 2012; Jurič, 2009), je med našimi anketiranimi starši najmanj zastopan. Ob razmišljanju, zakaj je temu tako, lahko pridemo do spoznanja, da v Sloveniji vzga- jamo otroke tako, da skočimo iz ene skrajnosti v drugo (permisivno ali avtoritarno). V raziskavi se je pokazalo, da ima več kot polovica staršev permisivni vzgojni stil. Osnovna ideja permisivne vzgoje je, da otrok “dela, kar hoče” (Bergant, 1994). Vedno se zadovolji otrokove “potrebe” (Cencič, 1986), zato mu pač ni treba nekaj delati, če ne želi. Starši ne postavljajo zahtev (Hauck, 1988), zato lahko otrok določi, da ne bo pospravil sobe ali naredil druge določene naloge. Otrok potrebuje pravila (Kroflič, 1997a), zato mu moramo na primer določiti, da bere vsak dan na glas nekaj minut ali da zloži perilo. Na vprašanje, kaj bi spremenili pri vzgoji otrok, je 28,6 % (241) staršev odgovorilo, da nič. Lahko pa ta rezultat razumemo tudi tako, da je skoraj tretjina staršev prepriča- nih v to, kar delajo, saj staršem ne moremo določiti, kako naj vzgajajo lastnega otroka. Vzrok je lahko v permisivno vzgojenih posameznikih, ki jim je vse dovoljeno, od njih se nič ne zahteva in imajo vedno prav (Hauck, 1988). Kako narediti preskok v glavi, se obrniti vase in na stvari pogledati iz drugega zornega kota, je drugo vprašanje. V raziskavi smo starše vprašali, kateri so trije najpogostejši vzgojni problemi, ki jih rešujejo v družini. Izpostavljamo tiste probleme, ki so najbolj izstopali. Najpogostejši vzgojni problemi so neposlušnost, trma, neprimerno vedenje, neupoštevanje pravil in dogovorov, učne navade in uporaba tehnologije. Z vztrajnostjo in doslednostjo lahko hitro dosežemo, da se neprimerno vedenje zmanjša. Otrokom je nujno postaviti meje. 126 Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja (1, 2023) Posledično se bo tudi trma zmanjšala, saj bo otrok videl, da starši vztrajajo in ne bo dosegel svojega. Ker so starši poudarili, da imajo problem pri uporabi tehnologije, nas je zanimalo, koliko časa otrokom dovolijo dostopati do različnih vsebin ali igric. 28,5 % staršev dovoli otroku preživeti čas pred televizijo do 30 minut na dan. 65,8 % staršev dovoli otroku preživeti čas pred televizijo od 1 do 2 ur na dan. 5,6 % staršev pa dovoli otroku preživeti čas pred televizijo tri ure ali več na dan. Namesto da bi starši otrokom posta- vljali visoka pričakovanja glede njihovega dela za šolo in jih jasno omejevali pri tem, koliko časa preživijo pred različnimi ekrani, iz otrok ustvarjajo odvisnike, zasvojene s spletom. V bodoče bi bilo dobro, da bi raziskave k temu podatku o preživetem času pred televizijo dodale še podatke o času, ki ga preživijo s pametnimi telefoni in pred drugimi podobnimi napravami. Neka druga raziskava (Kovačič idr., 2018, str. 32) je dokazala, da starši v prvi in drugi triadi osnovne šole zelo različno izpostavljajo otroke zaslonom in medijem. Otro- ci od 1. do 6. razreda so največ izpostavljeni televiziji, saj jo uporabljajo za gledanje TV-programa in video vsebin ter igranje iger. Iz raziskave, izvedene na nacionalnem vzorcu staršev, lahko sklepamo, da so slovenski osnovnošolski otroci prvih dveh triad zelo izpostavljeni tako medijem kot zaslonom. Za primerjavo: otroci v povprečju berejo knjige v tiskani obliki 29 minut, kar je skoraj petkrat manj časa, kot ga preživijo pred zaslonom. Kar 93,7 % staršev priznava, da njihovi otroci prekoračijo z njihove strani priporočeno dnevno omejitev. Še bolj zaskrbljujoče je dejstvo, da zgornja tretjina otrok bistveno odstopa in uporablja zaslone tri ure in pol dnevno. Starši večinoma dovolijo uporabo medijev brez prisotnosti odraslega za svoje otroke bolj pogosto v prvi triadi kot v drugi triadi. Po njihovem mnenju sicer precej omejujejo vsebine, vendar omejitve izginjajo z višjo starostjo otrok. Ugotovili smo, da je starost statistično značilno povezana z avtoritativnim vzgoj- nim stilom staršev, kar pomeni, da je za mlajše starše v večji meri značilen avtoritativni vzgojni stil. Ugotovili smo tudi, da med starejšimi in mlajšimi starši obstajajo statistično zna- čilne razlike v povprečnih vrednostih permisivnega in avtoritativnega vzgojnega stila. V obeh primerih velja, da sta za starše, ki pripadajo skupini starejših in so v povprečju stari skoraj 41 let, manj značilna permisivni in/ali avtoritativni vzgojni stil v primerjavi s starši, ki pripadajo skupini mlajših in so v povprečju stari dobrih 32 let. Ta podatek nas je presenetil, saj smo pričakovali, da bodo mlajši starši naravnani bolj permisivno. Statistično značilne razlike so se med starši glede na izobrazbo pokazale v nasle- dnjih primerih. Za starše z nižjo stopnjo izobrazbe je v primerjavi s starši z višjo stopnjo izobrazbe permisivni vzgojni stil bolj značilen. Za starše z višjo stopnjo izobrazbe je v manjši meri značilno, da uporabljajo permisivni in/ali avtoritarni vzgojni stil (v primer- javi s starši z nižjo stopnjo izobrazbe). Za starše s srednjo šolo ali manj je bolj značilen avtoritativni vzgojni stil, če jih primerjamo s starši z zaključeno drugo bolonjsko sto- pnjo ali univerzitetno izobrazbo. Še enkrat izpostavimo vzgojno področje, kjer so starši v večini naravnani permisiv- no. Starši se ne zavedajo, da otrokom predstavljajo zgled. Pojavlja se nam vprašanje, zakaj vzgajajo permisivno, če je po mnenju strokovnjakov avtoritativni vzgojni stil naj- 127 Kaja L enič: Vzgojni stili staršev bolj primeren. Eden od možnih odgovorov je, da starši pač vzgajajo, kot njim ustreza, saj je to njihova izvorna pravica. Velikokrat prenesejo vzgojne navade iz svojega odraščanja. Tega ne moremo in nimamo pravice spreminjati, lahko pa na to poskusimo vplivati. Pedagoški strokovnja- ki in šola kot izobraževalna ustanova lahko vplivajo na starše posredno. Izpostavimo lahko sodelovanje, ki sta ga preučevala v raziskavi Berčnik in Devjak (2018, str. 75). Po mnenju staršev je sodelovanje med starši in šolo pri pomembnih elementih vzgoje pomembno. Kot najpomembnejše so anketirani starši ocenili sodelovanje pri določanju odgovornosti otrok in staršev, sledi sodelovanje pri določanju vrednot šole, načrtovanje sodelovanja s starši in načrtovanje dela s “težavnimi” otroki, nato sodelovanje pri po- stavljanju pravil hišnega reda, načrtovanju dela z učenci s posebnimi potrebami in pri načrtovanju sodelovanja s širšo skupnostjo. Elementi vzgojne zasnove so v šoli del različnih dokumentov, med drugim vzgoj- nega načrta, letnega delovnega načrta, hišnega reda in publikacije. V raziskavi, ki sta jo opravila Berčnik in Devjak (2017, str. 76), so anketirane starše vprašali, ali menijo, da bi morali starši sodelovati pri oblikovanju dokumentov šole. Zanimivo – le dobra polo- vica anketiranih staršev (53,2 %) meni, da bi starši morali sodelovati. Med odgovori, ki so podpirali sodelovanje, je bilo največ takšnih, ki so zapisali, da bi morali sodelovati pri oblikovanju letnega delovnega načrta in vzgojnega načrta, nekaj pa jih je zapisalo tudi, da naj bi sodelovali s podajanjem predlogov, idej, pripomb. Med odgovori, ki ne podpirajo sodelovanja, pa so prevladovali odgovori, da gre pri oblikovanju dokumentov šole za strokovno avtonomijo šole in strokovnih delavcev, zaposlenih v njej. Izsledki kažejo, da skoraj polovica anketiranih staršev na oblikovanje dokumen- tov šole gleda kot na nekaj, kar spada v strokovno avtonomijo in odgovornost šole ter strokovnih delavcev v njej, zanemarjajo pa pomemben vidik sooblikovanja, ki omo- goča postavljanje skupnih ciljev in deljenje odgovornosti – za uspeh učenca v šoli je pomembno, da se strokovni delavci in starši zavedajo svoje vloge pri razvoju in uspehu. Jasno je, da imajo strokovni delavci v šoli strokovno avtonomijo, ki pa v povezavi s so- delovanjem staršev po našem mnenju pomeni tudi, da znajo vključiti predloge staršev, kadar so smiselni, in jih strokovno argumentirano “izključiti”, kadar niso. Raziskavo bomo nadaljevali tako, da bomo vzgojne stile staršev primerjali z do- sežki njihovih otrok pri bralni pismenosti. Naredili bomo tudi analizo vzgojnih stilov učiteljev. Spremembe v družinskih vzgojnih vzorcih, ki zajemajo od izginjajočega av- toritarnega preko avtoritativnega do permisivnega vzgojnega stila, povzročijo razlike v vedenju otrok in zastavljajo šolam nov edukacijski izziv, ki vključuje tudi avtoriteto učitelja. To sta raziskovala Krek in Klopčič (2019, str. 135), ki sta ugotovila, da tudi pri učiteljih obstajajo trije osnovni vzgojni stili: permisivni, avtoritarni in avtoritativni. Zanimal nas bo vpliv učiteljevega vzgojnega stila na bralne dosežke otrok. Nato pa nas bo zanimalo, ali vzgojni stili staršev in učiteljev vzajemno vplivajo na bralno pismenost učencev konec tretjega razreda osnovne šole. 128 Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja (1, 2023) Kaja Lenič Parenting Styles Each par ent thinks that they ar e the best at raising their child. However , r eality often differs fr om our opinion, so we should take the time in this fast-paced life to check how we аrе raising our child. The ones we love most in the world (our childr en) must be worthy of the best upbringing to r eceive the best foundations for life. The goal of upbringing and education is to bring childr en to the point wher e they will be able to fulfil their obligations independently , when they become emotionally , socially and eco- nomically independent. So, we have to ask ourselves whether we ar e achieving this goal with our actions, with our way of acting and educating. Par ents must set an example. Childr en can see how their par ents behave and what opinions they have about others. Par ents can be too permissive with their childr en on the one hand, and too demanding on the other . W e may be too demanding when it comes to competitive achievements: doing well in school, winning the soccer tournament, performing in the ballet, and so on. However , we may not be demanding enough in the daily practical skills and inter- personal r elations: childr en need to clean up after themselves, help their grandpar ents, be r espectful of others and have a pr oper appr oach to adults when they want to ask them something. As a society , we ar e too focused on childr en (Sedmak, 2019). Par ents state that they want to pr otect their childr en fr om the daily pr essur es of school. An ideal school should enable the learning of happiness in a friendly envir onment. Families make many demands on schools, but it is necessary to ask how the par ents per ceive their educational r esponsibility (Blais et al., 201 1). It is our par enting style that determines how we raise our childr en. W e distinguish authoritarian, permissive and authoritative par enting styles. Authors (Peček Čuk and Lesar , 2009; Cenčič, 1986; Jurič, 2009) agr ee that an authoritative par enting style is the most suitable for raising childr en, as it r esults in a r esponsible, autonomous and independent individual, which is the main goal of education. It cannot be achieved with the authoritarian and permissive par enting style. In their r esear ch, Krivec and Popovič (2020, p. 1 10) found how par ents’ par enting styles and childr en’ s attention ar e r elated. The best results in maintaining attention were achieved in children who were brought up in a distinctly authoritative style. W e r esear ched which par enting style pr evails among par ents in Slovenia and the dif- fer ences between par enting styles accor ding to demographic characteristics. 968 par ents took part in the r esear ch and filled out a questionnair e. The quantitative r esear ch was conducted thr oughout Slovenia. The permissive par enting style pr evails among students’ par ents. In Slovenia 52.4 % of par ents use the permissive par enting style, 19 % of par ents the authoritative par enting style, and 28.6 % of par ents the authoritarian par enting style. Although the authoritative par enting style is supposed to r epr esent the most suitable form of education accor ding to pr ofessional r ecommendations (Cencič 1986; Peček Čuk and Lesar 2009; Hauck 1988; Baumrind 2008; Ručigaj 2012; Jurič 2009), it is the least r ep- r esented among the surveyed par ents. When thinking about why this is so, we can r ealize that in Slovenia we raise childr en by jumping fr om one extr eme to the other (permissive or authoritarian). The r esear ch showed that mor e than half of the par ents have the permis- 129 Kaja L enič: Vzgojni stili staršev sive par enting style. The basic idea of permissive education is that the child “does what he or she wants” (Ber gant, 1994). It always satisfies the child’ s “needs” (Cencič, 1986), so the child does not have to do something if he or she does not want to. Parents do not make demands (Hauck, 1988), so a child may decide not to clean the r oom or do another speci- fied task. A child needs rules (Kr oflič, 1997a), so the par ents must, for example, tell the child to read aloud for a few minutes every day or to fold the laundry. We found that age is statistically significantly r elated to the par ents’ authoritative par enting style, which means that younger par ents ar e characterized by an authoritative par enting style to a gr eater extent. W e also found that ther e ar e statistically significant differ ences between older and younger par ents in the average values of permissive and authoritative par enting styles. In both cases, par ents who belong to the older gr oup and ar e on average almost 41 years old ar e less characterized by the permissive and/or authoritative par enting style compar ed to par ents who belong to the younger gr oup and ar e on average just over 32 years old. The data surprised us, as we expected younger par ents to be mor e permissive. Statistically significant differ ences between par ents and their education wer e shown in the following cases: for par ents with a lower level of education, compar ed to par ents with a higher level of education, the permissive par enting style is mor e typical. Par ents with a higher level of education ar e less likely to use the permissive and/or authoritarian par enting style (com- par ed to par ents with a lower level of education). Par ents with a high school education or lower ar e mor e characterized by the authoritative par enting style when compar ed to par ents with a second-cycle Bologna degr ee or university education. To the question of what they would change in the way they raise their children, 28.6 % (241 par ents) answer ed “nothing” . However , this r esult can also be interpr eted as the fact that almost a thir d of par ents ar e confident in what they ar e doing since we cannot tell par ents how to raise their childr en. The cause may be in permissively raised individuals who were allowed to do anything, nothing was demanded of them, and they wer e always right (Hauck, 1988). How to change one’ s mind, r eflect on oneself and look at things fr om a differ ent perspective, was another question. In the survey , we asked par ents what the thr ee most common educational pr oblems that they tackle in the family ar e. The educational pr oblems mentioned most often wer e disobedience, stubbornness, inappr opriate behaviour , failur e to follow rules and agr eements, study habits, and use of technology . W ith persistence and consistency , inappr opriate behaviour can be quickly reduced. It is essential to set boundaries for children. As a result, stubbornness will also decr ease, as the child will see that the par ents insist and will not give up and give them what they want. Since the par ents emphasized that they have a pr oblem with technology use, we wer e inter ested in how much time they allow their childr en to spend on differ ent digital content or games. 28.5 % of par ents allow their childr en to spend up to 30 min- utes a day in fr ont of the television. 65.8 % of par ents allow their childr en to spend 1 to 2 hours a day in fr ont of the television. 5.6 % of par ents allow their childr en to spend thr ee hours or mor e a day in fr ont of the television. Instead of par ents setting high expectations for their childr en r egar ding their work for school and limiting how much time they spend in front of various screens, they are creating children addicted to the Internet. In futur e r esear ch, data on the time spent in fr ont of smartphones and other similar devices should be added to the data on the time spent in fr ont of the television. Another study (Kovačič et al., 2018, p. 32) pr oved that par ents in the first and second triennium of primary school expose childr en to scr eens and media very differ ently . The childr en 130 Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja (1, 2023) fr om Y ear 1 to Y ear 6 ar e most exposed to television, as they use it to watch TV pr o- grammes and video content, as well as to play games. Fr om the r esear ch conducted on a national sample of par ents, it can be concluded that Slovenian primary school childr en of the first two triennia ar e highly exposed to both media and scr eens. For comparison, childr en r ead printed books for 29 minutes on average, which is almost five times less than what they spend in fr ont of a scr een. As many as 93.7 % of par ents admit that their children exceed their recommended daily limit. Even more alarming is the fact that the top thir d of childr en deviate significantly and use scr eens for thr ee and a half hours a day . Par ents generally allow their childr en to use media without the pr esence of an adult mor e often in the first triennium than in the second triennium. In their opinion, they limit the content quite a bit, but the r estrictions disappear as the childr en get older . Once again, let us highlight the field of education, wher e the majority of par ents ar e permissive. Par ents do not r ealize that they ar e setting an example for their childr en. The question arises, why do par ents use the permissive style in educating their childr en if, accor ding to experts, the authoritative par enting style is the most suitable? One pos- sible answer is that par ents simply bring up their childr en as they see fit, considering it to be their par ental right. Par ents often pass on the educational habits acquir ed during their childhood. W e cannot and have no right to change it, but at least we can try to influence it. W e, as peda- gogical experts and the school as an educational institution, can influence par ents indi- r ectly . W e can highlight the cooperation between par ents and schools that was studied in the r esear ch (Berčnik and Devjak, 2018, p. 75). Accor ding to par ents, cooperation between par ents and the school is necessary concerning the important elements of edu- cation. The par ents who participated in the survey rated cooperation in determining the r esponsibilities of childr en and par ents as the most important, followed by cooperation in determining school values, planning cooperation with par ents, and planning work with “pr oblem” childr en, then cooperation in setting the house rules, planning work with pupils with special needs, and planning cooperation with the wider community . The r esear ch will be continued by comparing par enting styles with the childr en’ s reading literacy achievements. Teachers’ teaching styles will also be analysed. Chang- es in family upbringing patterns, ranging fr om the disappearing authoritarian style thr ough the authoritative style up to the permissive par enting style, ar e changing chil- dr en’ s behaviour and posing new educational challenges to schools, including the teacher ’ s authority . This topic was r esear ched by authors (Kr ek and Klopčič, 2019, p. 135), who found that ther e ar e thr ee basic teaching styles among teachers: permis- sive, authoritarian and authoritative. We are going to conduct research regarding the influence of the teacher ’ s teaching style on childr en’ s r eading achievements, as well as whether the educational styles of par ents and teachers mutually influence the r eading literacy of pupils at the end of Y ear 3 of primary school. LITERATURA 1. Baumrind, D. (1966). Effects of Authoritative Parental Control on Child Behavior. Child Deve- lopment, 37(4), 887–907. 2. Baumrind, D. (1967). Child Care Practices Anteceding Three Patterns of Preschool Behavior. Genetic Psychology Monographs, 75(1), 43–88. 131 Kaja L enič: Vzgojni stili staršev 3. Baumrind, D. (2008). Autoritative Parenting for Character and Competence. V: Streight, D. (ur.). Parenting for Character: Five Experts, Five Practices (str. 17–32). Portland: CSEE. 4. Berčnik, S. in Devjak, T. (2017). Partnerstvo s starši kot del vzgoje in izobraževanja za trajno- stni razvoj. Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja, 32(2), 67–81. 5. Berčnik, S. in Devjak, T. (2018). Active Involvement of Parents in the Educational Process in Schools in Slovenia. Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja, 33(2), 64–77. 6. Bergant, M. (1970). Teme iz pedagoške psihologije. Ljubljana: Cankarjeva založba. 7. Bergant, M. (1994). Nove teme pedagoške sociologije in sociologije reforme šolanja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 8. Blais, M. C., Gauchet, M. in Ottavi, D. (2011). O pogojih vzgoje. Ljubljana: Krtina. 9. Buri, J. R. (1991). Parental Authority Questionnaire. Journal of Personality and Social Asses- sment, 57(1), 110–119. 10. Cencič, M. (1986). Dinamika vzgojnega dela v šoli. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 11. Darling, N. in Steinberg, L. (1993). Parenting Style as Context: An Integrative Model. Psycho- logical Bulletin, 113(3), 487–496. 12. Hair, J. F., Black, W. C., Babin, B. R. idr. (2014). Multivariate Data Analysis. 7 th ed. Harlow: Pearson Education Limited. 13. Hauck, P. (1988). Uspešna vzgoja otrok. Ljubljana: Mladinska knjiga. 14. Jurič, S. (2009). Povezanost partnerske navezanosti staršev z njihovimi vzgojnimi stili. Psiho- loška obzorja, 18(1), 63–87. 15. Kovačič, A., Macuh, B., Raspor, A. idr. (2018). Starši kot medijski opismenjevalci osnovnošol- skih otrok prve in druge triade. Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja, 33(2), 20–37. 16. Krek, J. in Klopčič, L. (2019). Teacher Authority and the Educational Role of the Class Teacher in the Era of Permissiveness. Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja, 34(3–4), 122–140. 17. Krivec, J. in Popovic, T. (2020). Vpliv interakcije in vzgojnega stila na koncentracijo predšol- skih otrok. Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja, 35(3–4), 100–116. 18. Kroflič, R. (1997a). Avtoriteta v vzgoji. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. 19. Kroflič, R. (1997b). Med poslušnostjo in odgovornostjo – procesno razvojni model moralne vzgoje. Ljubljana: Vija. 20. Lareau, A. (2003). Unequal Childhoods. Class, Race and Family Life. Berkeley: University of California Press. 21. Maccoby, E. E. in Martin, J. A. (1983). Socialization in the Context of the Family: Parent-Child Interaction. V: Mussen, P. H. in Hetherington, E. M. (ur.). Handbook of Child Psychology: V ol. 4. Socialization, Personality, and Social Development (str. 1-101). New York: Wiley. 22. Pangrčič, P. in Blažič, M. (2017). Participatorni individualizirani programi dela za nadarjene učence. Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja, 32(1), 91–110. 23. Peček Čuk, M. in Lesar, I. (2009). Moč vzgoje: sodobna vprašanja teorije vzgoje. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. 24. Ručigaj, Z. (2012). Vzgoja kot drevo v zdravi rasti. Jesenice: samozaložba. 25. Sedmak, M. (2019). Vzgoja je pot, je proces. Dostopno na: https://www.primorske.si/2019/12/12/ vzgoja-je-pot-je-proces (pridobljeno 14.02.2016). 26. Stojanović Đorđević, T. (2015). Usvajanje nacionalnih in globalnih vrednot v procesu globali- zacije. Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja, 30(3–4), 153–165. 27. Žorž, B. (2010). O pogubnosti permisivne vzgoje. Salezijanski vestnik, 50(1), 6–7. Kaja Lenič (1985), pr ofesorica razr ednega pouka na OŠ Log-Dragomer , Br ezovica pri Ljubljani; doktorska študentka Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani. Naslov / Addr ess: Podpeška 96a, 1351 Br ezovica pri Ljubljani T elefon / T elephone: (+386) 040 505 325 E-mail: kaja.lenic@guest.arnes.si