kulturno -politično glasilo
svetovnih in domačih dogodkov
Poštni urad Celovec 2 — Verlagspostamt Klagenfurt 2.
Irhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt
LETO XII./ŠTEVILKA 43
CELOVEC, DNE 27. OKTOBRA 1960
CENA 2.- ŠILINGA
Ob Južni Tirolski še Južna Koroška pred Združenimi narodi
Preti iposebno politično komisijo Združenih narodov se je minuli (ponedeljek nadaljevala ddbata o Južni Tirolski. Večina delegatov se je izjavila za nadaljevanje pogajanj med obema prizadetima strankama, Avstrijo in Italijo. Avstrijska delegacija pri Združenih narodih je v tem smislu spremenila svojo prvotno resolucijo. Kot poroča dunajska »Pres.se«, se je oglasil (k besedi tudi jugoslovanski delegati, ki je
»poudaril, da bi bila obnovitev pogajanj med Dunajem in Rimom najprimernejše sredstvo za rešitev južnotirolskega vprašanja. V tej zvezi je sprožil tudi vprašanje slovenske manjšine v Avstriji, ki bi ga tudi bilo treba rešiti s pomočjo dvojestranskih pogajanj.«
Predstavnik Jugoslavije O. Djikič je še dejal: »Jugoslovanska vlada je vedno menila, da se vprašanje narodnih manjšin lahko reši samo s popolno zagotovitvijo njihovih demokratičnih pravic, enakopravnosti in svobodnega razvoja njihovih narodnih posebnosti.« Nadalje meni jugoslovanska vlada, tla, je sprožitev vprašanja položaja narodne manjšine v dvostranskih razgovorih zaradi ugotovitve njenih demokratičnih pravic zakonit in normalen postopek v sklopu politike miru, dobrega sosedstva in vsestranskega sodelovanja. V zvezi s vprašanjem Južne Tirolske je Djikič dejal, da v tem konkretnem primeru po mnenju jugoslovanske vlade še niso bile izčrpane vse možnosti, da se to vprašanje reši v dvostranskih razgovorih, ki so po mnenju jugoslovanske vlade najbolj učinkovita pot za konstruktivno, in trajno rešitev.
Svoja izvajanja je zaključil rekoč, da jugoslovanska vlada upa, da bo tudi položaj slovenske manjšine v Avstriji dvostransko rešen v soglasju z načeli, ki jih je poudarila avstrijska vlada pri sprožitvi tega (t. j. južnotirolskega) vprašanja.
..Združeni narodi" v Bogu
V	preteklih tednih smo ob branju časopisov, ob radiu ali celo televiziji doživljali žaloigro občnega zbora »Združenih narodov«. Ta zborovanja pač niso podajala lepe, impozantne slike po svojih zastopnikih v resnici združenih narodov in držav, slike miru ia edinosti, povezanosti in soglasja v eni veliki skupni misli in vrednoti.
Brali in slišali smo o vikih in krikih, o šumu in hrupu v stekleni palači, o medsebojnem zmerjanju in preklinjevanju, o maščevalnih grožnjah s povzdignjeno pestjo. Brali in slišali smo povrhu še o razbijanju po mizi s sezutim čevljem in o zlomljenem kladivu, s katerim je skušal predsedujoči poudariti in uveljaviti svoj poziv k pomirjenju razjarjenih zborovalcev.
V	zadnjih letih so v ožjih, »izbranih« krožkih obhajali »Dan Združenih narodov«, letos pa že celo petnajstletnico njihovega težkega poroda. Širša javnost tega dogodka po večini sploh ni opazila ali pa vzela hladnokrvno, brez interesa, na znanje. To pač vsled tega, ker nihče ne veruje prav v iskrenost in resničnost tega le v strahu pred atomsko bombo nastalega in obstajajočega »združenja«, tega bolj čudnega kot čudovitega »občestva« narodov.
Povsem in brezprimerno drugačno podobo globoko-segajočega doživetja pravega. resničnega občestva nam, kmalu že skozi dve tisočletji, leto za letom, nudi praznik vseh svetih in spominski dan vernih duš. Brez umetne in dirigirane propagande in organizacije povzročajo ti dnevi gigantsko ljudsko gibanje v mnogomilijonskih »množičnih« zborih in zborovanjih v neštetih cerkvah in pokopališčih širom krščanskega sveta.
Kdor je že kdaj doživel te dneve v kakem velikem mestu, je mogel in moral ves začuden ugotoviti, da je še tako strumno rediteljstvo in še tako popolna organizacija cestnega prometa le s skrajnim naporom kos svoji nalogi spričo natrpano polnih tramvajev, obusov, avtobusov, javnih in privatnih motoriziranih vozil ter ob nepregledno dolgih procesijah ljudskih množic v božje hramove in na prostrane »božje njive« mestnih pokopališč, v teh dneh, potopljenih v svetlobo brezštevilnih lučic in postlanih s čudovito pestrostjo vencev, cvetlic in zelenja.
In vse to skrivnostipolno ljudsko gibanje in romanje po mestih in deželi, po hribih in dolinah širom sveta se odigrava v nedopovedljivem vzdušju miru in soglasja, tihe otožnosti in skrito-veselega upanja.
Vsi sveti in vernih duš dan so v veličastni vrsti blagdanov tekom cerkvenega leta pač vse druge prekašajoča prilika doživljanja tega, kar izpovedujemo v »apostolski veri«: »V e r u j e m v občestvo s v e t n i k o v «, v občestvo vseh tistih, ki so bodisi že »nad zvezdami«, bodisi še v vicah ali na zemlji združeni kot otroci enega Očeta, ki s svojim Sinom živi in kraljuje v neraždružljivi vezi v Svetem Duhu ljubezni in edinstva.
V	žaru in čaru luči te vere začuti in zasluti človek-zemljan, četudi drugače ne bogve kako veren, v teh dnevih spomina in opomina še prav posebej, da je kot »žalujoč ostali« poklican usmeriti svojo življenjsko pot skozi to »solzno dolino« za njimi, ki so pred njim odšli domov v hišo Očetovo, ki ima za vsakega izmed svojih otrok od vekomaj sem pripravljeno posebno stanovanje.
V	sijaju te luči se nam odpira in širi pogled v vso veličino in tolažilnost zmagoslavnega petja v predglasju maše za rajne: »V Kristusu nam je zasijalo upanje blaženega vstajenja, da nas, ki nas žalosti gotova usoda smrti, tolaži obljuba prihodnje nesmrtnosti. Zakaj tvojim vernikom, Gospod, se življenje s p r e m eni, ne p a uniči, in ko jim razpade dom bivanja na zemlji, se jim pripravi večno bivališče v nebesih.«
Avstrijski načelni argumenti
Difevni tajnik dr. Gschnitzer je pred Združenimi narodi izjavil:
»Obstoj kake posebne pogodbe o 'zaščiti manjšine ne izključuje pristojnosti glavne skupščine Združenih narodov, za podvzem ukrepov za zaščito manjšine. Z ozirom na člen 14 Listine Združenih narodov je vseeno iz kakih vzrokov je nastal položaj, ki utegne motiti prijateljske od-nošaje med narodi, to je ali je nastal ta položaj zaradi kake pogodbe ali izven nje.«
(Po »Volks/eitung«)
#'
Zunanji minister dr. Kreis:ky: »Obstoja manjšine, obstoja skupine četrt milijona ljudi, ni moč prepustiti kakemu dolgotrajnemu postopku za odločitev interpretacij-skih sporov glede neke pogodbe.«
(Po »Neue Zeit«)
#
Z. ozirom na italijanske obtožbe veleizdaje proti trem predstavnikom Južnih Tirolcev, ki so se podali na zasedanje Združila rodov je izjavil dr. Gschnitzer:
Odgovor: »Saj je vendar najbolj naravna stvar na svetu, da se predstavniki narodnostne skupine, katerih zadeve so v obravnavi pred Združenimi narodi, podajo tja, da ondi zasledujejo potek dogodkov. O kaki veleizdaji ne more biti govora!«
(Po »Volksbote«)
..Borba": Pogajanja z manjšino
V zvezi s proslavami 10. oktobra obravnava beograjski dnevnik »Borba« tudi izjave merodajnih avstrijskih vladnih pred-stavnikov glede nerešenih vprašanj slovenske manjšine na Koroškem. List pravi med drugim:
»Sodeč po izjavah z zelo odgovornega mesta — je pričakovati, da se bodo odprta vprašanja, kot so enakopravnost, dvojezično šolstvo, povračilo ‘škode žrtvam nacizma
Ko v teh dneh, stoječi ob božjem oltarju ali ob grobovih, svojim dragim rajnim voščimo in izprošamo uživanje večnega miru in milo svetlobo večne luči, ne pozabimo vzbuditi tudi v sebi, zase in svoje sopo-potnike »v tem izgnanstvu«, iskreno željo po božjem miru v naših srcih ob vsem strahotnem in peklenskem hrupu in nemiru okoli nas, iskreno željo po vzhodu vekovitega sonca pravice in ljubezni po temi in mrazu krivice in sovraštva, ki nas obdaja ali vsaj vedno spet na novo ogroža.
in 'škode, ki so jo utrpele slovenske kulturne ustanove in vprašanja ekonomskega razvoja tega področja in druga vprašanja, pri-čela reševati.«
»Borba« poudarja, da bi bilo koristno, da »‘se vsa ta vprašanja proučijo z manjšino, da se sliši njeno mnenje kajti področje, kjer živi slovensko prebivalstvo, je bilo prav tako nesporno začasa sklenitve avstrijske državne pogodbe.« Tudi glede izraza »windisch«, ki se je pri proslavah uporabljal, se »Borba« sprašuje, ali ne gre morda za namen, da se ho z uvajanjem nekakšne posebne »tvindisch« skupine umetno skušalo zmanjšati število koroških Slovencev. Pojasnila bi prav tako zahtevala ugotovitev, da za hrvaško manjšino na Gradiščanskem »ni skoraj nobenih problemov«.
V noči od petka na soboto so v pozni uri strmeči Avstrijci, ki so poslušali zadnje novice po radiu, izvedeli, da je zvezni kancler ing. Raab predložil državnemu predsedniku dr. Scharfu odstop celotne vlade, potem ko ni bilo moč doseči sporazuma med obema koalicijskima strankama glede novega proračuna v po ustavi določenem roku, to je do 22. Oktobra. Obe stranki sta se nazadnje razšli na vprašanju povišanja rent, in sicer me toliko glede potrebnega zvišanja prejemkov rentnikov, temveč glede kritja zaradi povišanja nastalih stroškov.
Danes in ... jutri...
V zvezi s 'ponatisom dela nekega pisma v »Neue Zeit« v zadnji številki našega lista pod gornjim naslovom prinašamo še ustrezne dele pojasnila ing. Rudolfu Morokuttija v »Neue Zeit« / dne 18. oktobra.
»Predvsem i zgleda, da je pisec članka prezrl, da sta v sprevodu korakali dve različni skupini in ena izmed njih je bil Zvezni kartel srednješolcev (M ittelschuler-KartellAerband) katoliških študentovskih organizacij s svojimi barvami. Njegova koroška organizacija je ob priliki slovenosti 10. oktobra izvedela svoj drugi deželni sestanek na način, ki je bil v javnosti splošno ugodno sprejet, kdor je sodoživel na dan pred 10. oktobrom slovesni sprevod k spomeniku žrtev na Križni gori ter posvetitev po škofu ene izmed postaj križevega pota, ki so jo podarile te študentovske organizacije in kdor je
K dnevu avstrijske zastave
Dne 26. oktobra praznujemo po vsej državi »Dan avstrijske zastave«. Zastava je simbol države, za državljane ipa simbol državljanske zavesti. Po 'težkih .preizkušnjah dveh vojn v eni samii človeški generaciji si je mioralo avstrijsko ljudstvo z lastnim delom obnoviti državo ter urediti njeno notranje življenje, na zunaj pa si zagotoviti njen obstoj z mednarodnimi pogodbami.
Pot do zopetne .pridobitve državne samostojnosti po drugi svetovni vojni je bila dolga in težka, .šele leta 1955 je Avstrija dobila z državno pogodbo nazaj svojo suverenost. Državna zastava je torej simbol te znova pridobljene samostojnosti obenem pa tudi žive vere vsega avstrijskega ljudstva, brez razlike na jezik, veroizpoved ali politične nazore, v sposobnost do samostojnega življenja v miroljubnem občestvu narodov. V tem duhu praznujemo tudi koroški Slovenci dan avstrijske zastave kot simbol svobodne in demokratične državljanske skupnosti na temelju strpnosti in medsebojnega spoštovanja, h kateri obnavljamo svojo lojalnost in zvestobo.
Dunajski glas o Slovencih
Avstrijska poštna uprava je ob 40. obletnici plebiscita izdala posebno spominsko znamko. Iz popisa te znamke ter kratkega zgodovinskega orisa tedanjih dogodkov izpod peresa državnega arhivarja dr. Rudolfa čTcU ; ' posnemamo nekaj značilnih odstavkov:
Dne 15. oktobra (1920) je bil razglašen izid glasovanja: 22.025 glasov je bilo oddanih za Avstrijo, 15.279 za Jugoslavijo. Več kot 10.000 Slovencev se je torej s svojimi glasovnicami odločilo za to, da ostanejo pri Koroški in tako rešilo enotnost svoje domovine...
Da so mnogi Slovenci glasovali za Avstrijo, je v prvi vrsti pripisati njihovi izraziti deželni in domovinski zavesti ter navezanosti na avstrijsko domovino...
Iz publikacije »Oesterreichische Staats-druckerei« na Dunaju.
Ljudska stranka (OeVP) je hotela povišanje kriti s (povišanjem prispevkov soc ialnega zavarovanja, češ da morajo neposredno zainteresirane kategorije vsaj delno nositi stroške, kajti sedanji zavarovanci socialnih institutov so vendarle bodoči rentniki, socialisti so pa zahtevali, da krije stroške povišanja državna blagajna. To bi pa bilo moč izvesti le z novimi davki in sicer v breme spldšnosti.
Vendar so vzroki 'krize globlji in leže v temeljnem nasprotju nazorov obeh strank (Dalje na 8. strani)
bil skupaj z njimi na slovesnem večeru v veliki dvorani Delavske zbornice, mu bo jasno, da tistih po piscu omenjenih štirih krulečih večno včerajšnjih koračn iko\ ni moč iskati v naših vrstah ...
Mi prav tako stoodstotno odklanjamo take dogodke kot pisec sam in smo s tem z njim istega mnenja. Vendar hi pa naj on imel pogum, da imenuje stvari s pravim imenom in naj bi se izogibal splošnim sumičenjem.”
V' »prevodu dne 10. oktobra sta res korakali dve ločeni skupini, poleg omenjene katoliške še ona takozvanih »svobodnjakov« (FPOe) zato naš list to pojasnilo rad posreduje tudi našim bralcem.
Pač pa ona druga, »svobodnjaška« skupina ni smatrala za potrebno, tla bi se distancirala od tistih štirih večno včerajšnjih krulečih koračnikov.
Vladna kriza v Avstriji
Se nekaj nemških odmevov 10. oktobra
Politični teden
Po svetu...
Jubilej in kriza Združenih narodov
Upanje, da se 'bo po improvitiziranem sestanku vrhunskih mogočnikov sveta v New Yorku ob priliki jesenskega rednega zasedanja generalne skupščine Združenih narodov, hladna vojna med Vzhodom in Zapadom nekoliko ublažila, se niso uresničila. Hruščev in njegov vzhodnoevropski satrapi so sicer zapustili New York, ne da bi dosegli ondi kake večje uspehe, vendar so njihove razbijaške metode neugodno vplivale tako na tovrstne proletarske manire nevajene zapadne diplomate pa tudi na predstavnike mladih 'afriško azijskih držav.
V prvi vrsti so vnesle neko negotovost v mednarodno politiko, ki se neugodno odraža na celotnem delu Združenih narodov. Kazno je, da imajo delegati sovjetskega bloka nalogo, 'povsod delati težave ter tako ohromiti to svetovno organizacijo, ki se noče ukloniti diktatu iz Moskve. Sovjetski delegat je že naznanil, da njegova vlada ne bo nič prispevala za vzdrževanje oddelkov Združenih narodov v Kongu. Baš v času, ko Združeni narodi obhajajo 15-ietnico svojega obstoja, stoje tudi pred najtežjo politično in finančno krizo. Rabijo 50 milijonov dolarjev samo za kritje stroškov operacij v Kongu, kjer je položaj še vedno nejasen in se ta bivša kolonija, ki so jo Belgijci predčasno zapustili, spreminja počasi v džunglo in v novo bojišče hladne vojne med Vzhodom in Zapadom. Pa tudi nad Berlinom se zgrinjajo temni oblaki, kljub temu, da se Zapadna Nemčija v zadnjem času resno trudi, vzeti Sovjetom sleherno pretvezo za 'kake samolastne ukrepe. Hruščev pa je postavil novi uhimatum za ureditev »nemškega vprašanja z Berlinom vred«. Če do prihodnjega aprila ne bo prišlo do vrhunske konference, in do sporazumne ureditve položaja Berlina ter sklenitve mirovne pogodbe z Nemci, bo Sovjetska zveza vprašanje Berlina »sama uredila« ter sklenila separatno mirovno pogodbo z komunistično Vzhodno Nemčijo.
Ta novi ultimat je zopet postavil vprašanje nove vrhunske konference, .katere največji zagovornik je britanski ministrski predsednik Mc Millan. Očividno je Hruščev izbral aprilski termin z ozirom na ameriške predsedniške volitve. Vendar sta oba sedanja predsedniška kandidata Nixon in Kennedy složno izjavila, da sta proti prenagljeni vrhunski konferenci. Ta bi imela smisel samo, ako bo v predhodnih pogajanjih bilo doseženo tako zbližanje stališč, ki bi upravičevalo sestanek najvišjih državnikov. Hruščev pač hoče izrabiti začetne težave, ki jih ima vsak novi predsednik, da se razgleda in uveljavi. Na vrhunski konferenci tik po prevzemu pred-sedništva bi novi voditelj Amerike in zapa-da le stežka prišel s kakim jasnim in dokončnim političnim načrtom.
Razorožitev bo najbrž pozebla
V močno ohlajenem ozračju hladne vojne grozi pozeba najprej pogajanjem o razorožitvi v glavnem političnem odboru Združenih narodov. Stališča Vzhoda in Za-pada se od lanskega junija, ko je propadla razorožitvena konferenca v Ženevi, niso niti za pičico spremenila, kljub rekam besedi. Zadnji teden 'sta tako Zapad kot Vzhod znova izrazila svoji stališči v ustreznih resolucijah. Hruščev predlaga takojšnjo in splošno razorožitev, vključno opustitev vojaških oporišč izven teritorija lastnih držav. Nato šele bi se naj »v miru« vršili razgovori o mednarodni kontroli razorožitve. Zapad pa je prek ameriškega delegata Wadswortha predlagal, da bodi razorožitev postopna in vsaki stopnji razorožitve naj sledi upostavitev ustrezne kontrole.
Namen sovjetske poteze je jasen. S svojim predlogom hoče doseči takojšnjo razorožitev Amerike, predvsem pa opustitev sedanjega sistema ameriških vojaških oporišč s katerimi Združene države drže v šahu Sovjetsko zvezo. Dočim razpolaga namreč Sovjetska zveza z raketami, s katerimi lahko iz Sovjetske zveze obstreljuje z atomskimi naboji Združene države, pa more iz svojih oporišč v Evropi, Aziji in Afriki ameriško letalstvo vsak čas ponesti atomske bombe kamorkoli v Sovjetsko zvezo. Na tem ravnotežju strahu temelji na koncu koncev današnji negotovi mir. Zapad pa ve, da je razorožitev brez istočasne kontrole zanj samomor, kajti zgolj obljuba
brez učinkovite kontrolne izvršitve v mednarodni politiki danes bore malo velja.
Spričo tako ostro nasprotujočih si stališč so sedaj izgledi za sporazum zelo majhni.
Razpoke pod odejo skupne ideje
Kljub temu ostremu nasprotju med Vzhodom in Zapadom, pa so prejšnji teden postale očitne tudi manjše razpoke v notranjosti obeh blokov. Tako je bilo napove-dano, da bo ob priliki proslave oktobrske revolucije v Moskvi izveden poskus poravnave sedanjega spora med Sovjetsko zvezo in komunistično Kitajsko, ki sta si v zadnjih mesecih — kljub prijateljstvu na zunaj — zelo skočili v lase. O teh sporih pa izve svetovna javnost samo indirektno, kajti komunistični bratci jih skušajo držati zakrite pwl odejo skupne ideje. Vendar vse kaže, da je spor vedno globlji in da hočejo komunistični oblastniki v Pekingu, kot predstavniki 650 milijonske države imeti več besede pri vodstvu komunističnega tabora. Moskvi, ki ima direktno oblast samo nad Okrog 200 milijoni podanikov, kitajski 'pohlepi povzročajo resne skrbi.
Francija hodi svoja pota
Na Zapadli pa Francija krha enotnost Atlantskega bloka. V nasprotju z ostalimi atlantskimi zavezniki, ki se zavzemajo za ustvaritev skupne atlantske atomske oborožene sile v Evropi, pa hoče imeti Francija lastno atomsko vojsko. Tako bi naj Francija zopet postala velesila prvega reda. Minuli teden je De Gaulle predložil ustrezni zakon francoskemu parlamentu, vendar je celo pri lastnih, nekoliko bolj realističnih pristaših naletel na bolj hladen odmev. Ta-
Med Italijo in Jugoslavijo...
V Portorožu se je zaključilo deveto zasedanje Stalne mešane komisije za uveljavitev pogodbe sklenjene v Vidmu o malem obmejnem prometu med Italijo in Jugoslavijo. Zaključna slovesnost pa je bila v Ljubljani, ko bodo ob prisotnosti obeh vodij delegacij, konzularnega svetnika Franzija in dr. Karla Forteja, podpisali zapisnik. Med Slovesnostjo so tudi proslavili peto obletnico podpisa sporazuma, ki med interesiranim prebivalstvom vzbuja vedno več odobravanja. Olajšave, ki so jih sklenili na tem zasedanju, jih bodo objavili danes. Znano pa je, da večino olajšav zadeva zveze med cono B in Trstom tako z avtobusi kot po morju. Razgovori so se vr-
Tvrdke iz štiriindvajsetih držav so se udeležile mednarodnega velesejma za živila, ki je bil v času od 1. do 17. sept. v londonskem 01ympia-razstavišču. Od dežel angleške državne skupnosti so se ga udeležile Avstralija, Kanada, Nova Zelandija in južna Afrika, z druge strani železne zavese pa so razstavljale češkoslovaška, Madžarska, Poljska, Vzhodna Nemčija in Romunija. Največje razstavišče je pripravila vlada Združenih držav.
Pod geslom »Pokusi in kupi!« je razstavljalo preko 100 angleških tvrdk, od izdelovalca paštet do največjih tovarn za živila, svoje izdelke in jih dajalo na ogled ohi-
Knjižne izdaje za mladino so v Sloveniji pogoste. V nekaj mesecih je izšlo v Ljubljani in Mariboru sedem knjig za mladino. Kritiki poudarjajo, da skušajo biti mladinske knjige predvsem estetsko priza-devne in umetnostno na višini; utilitaristični nameni morajo stopiti pri mladinski knjigi v ozadje. Največ izdaja založba Mladinska knjiga v Ljubljani, za Štajersko pa zlasti založba Obzorja v Mariboru. Pavle Zidar je napisal zbirko otroških pesmi »Konjički«; Zina Vrščaj lirično črtico »Sinička nas je obiskala«; pisatelj Beno Zupančič novelo o dečku: »Deček Jarbol«; pravljično igro za lutke je napisal Frane Milčinski; »Zvezdica Zaspanka«; povest o malem psu je napisala EJa Peroci; »Ta-
ko v Londonu kot v Rimu, pa tudi v severnoevropskih prestolnicah Atlantskega pakta so te francoske težnje naletele na ne-voljo, kajti formula »skupne atomske atlantske sile« je imela poleg tehničnih razlogov tudi eminentno politično ozadje: preprečitev atomske oborožitve Zapadne Nemčije. To vprašanje je postalo posebno akutno v zadnjih tednih, ko se je izvedelo, da so Nemci iznašli poseben, desetkrat cenejši način proizvajanja atomske energije in s tem seveda tudi atomskih bomb. Izum je sicer šele v povojih in proglasili so ga za državno tajnost. Toda ni dvoma, da bo kmalu postal znan, kajti tudi v nekaterih drugih državah so atomske raziskave že na isti poti. S tem bo postala atomska oborožitev dostopna tudi manjšim in revnejšim državam. Kaj bodo z njo začele, je seveda drugo vprašanje. V toliko ostrejši obliki se postavlja potreba po razorožitvi.
Da zalimajo razpoke v atlantski skupnosti je britanski ministrski predsednik Mc Millan podvzel novo iniciativo za sestanek zapadnjakov še pred pogajanji -s Sovjeti.
Zahteve jugoslovanskih škofov
Kot poročajo časopisi, so jugoslovanski škofje poslali vladi v Beogradu posebno spomenico. To so sestavili in skupno podpisali na nedavni konferenci škofov, ki je bila v Zagrebu od 20. do 23. septembra. V spomenici se zavzemajo za ureditev odnosov med Cerkvijo in državo na podlagi določil jugoslovanske ustave in pa cerkvenega zakonika. Spomenico je nadškof dr. Ujčič izročil članu zveznega izvršnega sveta Dobrivoju Radosaljeviču. Nekateri vedo povedati, da so v Beogradu naklonjeni normalizaciji odnosov med vlado in ka-tol. Cerkvijo. Vsekakor tu ne gre za kak konkordat, temveč le za provizorično sožitje, takozvani »modus vivendi«.
šili v prisrčnem ozračju in obe strani smatrata za ugodne dosežene rezultate. (Al)
... in med Avstrijo in Jugoslavijo
Gradec (APA). Po večdnevnih pogajanjih mešane komisije za mali obmejni promet med Avstrijo in Jugoslavijo je bil ob koncu minulega tedna v Gradcu dosežen sporazum, ki vsebuje meti drugim jasne določbe za postopek glede izdajanja ter ozemeljske veljave prepustnic, količino jedil in denarja, ki jih smejo prebivalci Obmejnega ozemlja prenašati v malem obmejnem prometu iz ene dežele v drugo, ter končno dovoljuje v celi vrsti obmejnih prehodov tudi promet z motornimi vozili. Obmejni prehodi bodo odprti tudi ob nedeljah in praznikih. (Dalje na 4. strani)
skovalcem. Na eni od stojnic so zastonj delili kaviar in gosjo pašteto.
Pred očmi obiskovalcev so razstaVljal-ci pripravljali razne narodne jedi in poslastice. Posebna razstava je prikazovala eksotična živila in vina iz raznih delov sveta.
Električne, plinske in premogovne družbe so kazale, kako je mogoče posamezne vire toplote in kurjave najbolj gospodarno uporabljati v kuhinji. Posebno privlačnost so bili nudili vzorci in predlogi za pripravljanje slavnostnih miz in praktično uporabo nerjavečega jekla v kuhinji.
cek«; potopis za mladino je Franceta Bevka delo: »Ob morju in Soči«; založba Obzorja je izdala izvirne pravljice sedmih avtorjev p(xl skupnim naslovom: »Kamen resnice« (Slovenske izvirne pravljice). V tej zbirki so štiri Pisane zgodbe Branka Rudolfa.
Eisenhovver je minuli teden bil postal najstarejši Še živeči aktivni predsednik Združenih držav v vseh časih. Dne 14. oktobra je praznoval 70. rojstni dan. Ime-jitelj dosedanjega »rekorda« je bil predsednik Andrevv Jackson, ki pa je leta 1883 le 11 dni pred svojo 70-letnico zapustil Belo hišo, ker mu je potekla njegova uradna doba.
Ugoden razvoj obmejnega prometa
Mednarodni velesejem za živila
Mladinske knjige v Sloveniji
SLOVENCI
domu in <po laetn
Škof Vovk častni doktor
Na Teološki fakulteti v Ljubljani je bil podeljen častni doktorat msgr. Antonu Vovku, škofu ljubljanskemu. Slovesnost je začel dekan fakultete dr. Stanko Cajnkar, promocijo pa je izvršil beograjski nadškof dr. Josip Ujčič. Med odličniki so bili navzoči mariborski škof tir. Maksimilijan Držečnik, škof za uniatske katoličane dr. Hukatko iz Križevcev in apostolski administrator v Jugoslaviji ležečega dela goriške nadškofije dr. ToroŠ, v imenu državnih oblasti pa predsednik Komisije za verska vprašanja pri republiški vladi Slovenije Boris Kocjančič.
Slovenska literarna dela na ploščah
Podjetje za izdelavo gramofonskih plošč „Jugo-ton” v Zagrebu je iztlalo serijo šestih plošč, ki vsebujejo recitacije izbranih del iz književnosti narodov Jugoslavije. Dve izmed teh plošč sla posvečeni slovenski literaturi. Iz poezije so posneli naslednje pesmi: Prešeren „Povcu”, Jenko ,.Slovenska zgodovina”, Gregorčič „Na bregu”, Aškerc „Kadi se njiva”, Kette „Na trgu”, Murn „Pesem o ajdi”, Župančič „Žebljarska”, Bor „Njcnc oči”, Kajuh „Ljubezenska”, Vipotnik „I>revo na samem”, Gradnik „Moje življenje”, Gruden „Med agonijami sveta”, Seliškar „Sedinorojenčki”, Kosovel „Balada” in Klopčič „Mary se predstavi”.
Odlomki iz proze pa so vzeti iz naslednjih del: Levstik ..Martin Krpan”, Kersnik ..Mačkova očeta”, Cankar „Hi.ša Marije Pomočnice”, Juš Kozak „Muni”, Prežihov Voranc „Boj na požiralniku”, Kranjec ..Pesem ceste”, Kosmač „Balada o tro-Irenti in oblaku” in J. Potrč „Na kmetih”.
Iz dramatičnih del pa so izbrali značilne prizore iz naslednjih del: Linhart ..Veseli dan ali Matiček se ženi”, Cankar „HIapci” in Kreft »Celjski grofje”.
Tekste so brali znani gledališki igralci, med njimi S. Sever, A. Levarjeva, S. Jan, M. Danilova, J. Zupan, J. Tiran, J. Hahnova, A. Miklavc. Posnetki so tehnično dobro izvedeni in cena celotni mapi je še kar zmerna, znaša 9.700 dinarjev.
Martin Krpan v angleščini in nemščini
Pri založbi Mladinska knjiga je te dni izšel angleški prevod slovenske klasične povesti Frana Levstika »Martin Krpan”. Prevod je oskrbela nekdanja dolgoletna in v ljubljanskih študentskih ter kti[turnih krogih splošno priljubljena lektorica za angleščino Miss F. S. Copciand. Ista založba je izdala tudi nemški prevod, ki je delo Elze Byhan. Obe izdaji sta opremljeni z ilustracijami slikarja Toneta Kralja.
Najstarejši Slovenec dočakal 105. leto
Dne 14. oktobra je praznoval svoj 105. rojstni dan rojak 'Jože Jusič iz Klenj pri Anžli v Beneški Sloveniji. Dočakal ga je duševno živahen ter telesno krepak, čeprav nekoliko naglušen. Vse svoje življenje je trdo delal, v mrazu in v vročini, saj je moral prehraniti dve ženi in osem sinov. Je tudi ded osemnajstim vnukom. Kadil ni nikoli v življenju, rad pa si je — zmerno seveda — privoščil kozarček žganja, kar stori še sedaj vsak dan. Preživel je vse svoje sorodnike in kljubuje času kakor samotna skala. Rad pripoveduje o starih časih in pri tem se večkrat ponorčuje iz vojaške naborne komisije, ki ga je v mladih letih bila zavrgla, češ da je šibkega zdravja.
Rožmanova kapela v Ameriki
V Lemontu, središču slovenskih frančiškanov v Združenih državah in priljubljenem romarskem kraju, ki ga naši rojaki v Ameriki nazivajo »Slovenske Brezje”, nameravajo čč. šolske sestre zgraditi nov dom za stare ljudi. Kapela v tem domu pa bi naj bila spomenik pokojnemu ljubljanskemu škofu, našemu koroškemu rojaku tir. Gregoriju Rožmanu. Cc mu ne bi prezgodnja smrt pretrgala niti življenja je namreč pokojnik nameraval svoj življenjski večer prebiti v tem domu. Zato je |M>scl>en odbor slovenskih duhovnikov začel zbiralno akcijo meti ameriškimi Slovenci za to kapelo, v kateri bo stal kip škofa Rožmana.
Anouilhova ..Medeja" med Slovenci v Buenos Airesu
Drainatski odsek Slovenske kulturne akcije je po tlaljšem presledku postregel slovenski javnosti v argentinski prestolnici z tiramo sodtvbncga fran-eoskega pisatelja Jeana Anouilha »Medeja”. Snov je povzeta po klasični drami starogrškega dramatika Evripida, ki jo je ob ohranitvi njenih bistvenih potez francoski pisatelj obdelal s sodobnimi prijetni. Kljub razliki 24 stoletij je pa osrednji problem »Medeje”, namreč maščevanje razočarane ženske, še vedno aktualen, ker je pač brezčasoven. Obenem pa dokazuje, tla so starogrški geniji tako globoko prodrli v skrivnosti človeške biti, tla so mogli njih nasledniki bore malo pridati k njihovim spoznanjem. — Predstavo je zelo skrbno pripravil režiser Borštnik.
Mednarodna katoliška telovadna in športna zveza
Slovenci smo imeli ipolog drugih tudi svojo katoliSko telovadno organizacijo z imenom »Orel« (zadnja leta pred drugo svetovno vojno pod imenom Zveza fantovskih odsekov in dekliških krožkov). Slovenski Orel je bil včlanjen v jugoslovanski orlovski zvezi, ta pa v mednarodni katoliški telovadni in športni zvezi (Federation In-ter natioriale Catholique d’Education Phy-sitjue), 'ki ima svoj sedež v Parizu. Med prvo in drugo svetovno vojno so bile v o-menjeni katoliški mednarodni telesnovzgoj-ni organizaciji včlanjene katoliške telovadne organizacije naslednjih držav: Češkoslovaška (Orel), Jugoslavija (Orel), Poljska, Madžarska, Avstrija, Nemčija (do Hitlerja), Italija (do Mussolinija), Švica, Francija, Holandska, Belgija, Španija, Amerika. Najmočnejša po številu je bila Francija, na drugem mestu pa je bil češki Orel. Po drugi svetovni vojni so prišle zraven katol. organizacije onih držav, ki so se otresle nacističnega in fašističnega jarma, odpadle so pa one,. ki so prišle pod knuto rdeče zvezde, kjer gospodujeta srp in kladivo.
Nekaj zgodovine
V mednarodni zvezi pogrešajo zlasti češkega in jugoslovanskega Orla, ki sta igrala prvi violini v tej, za katoliško mladino vsega sveta izredno važni pokroviteljici. Pa je tudi razumljivo, kajti češki Orel ni imel v svojih vrstah samo dobre telovadce in športnike, itemveč je s svojimi velikimi zleti in prvovrstno organiziranimi in masovnimi nastopi (Brno 1922, Praga 1929) zadivil vso Evropo, lahko bi rekli ves katoliški svet. Jugasi, orlovska zveza pa je s svojimi slovenskimi telovadci in športniki na vseh mednarodnih tekmah zasedala prva mesta. Nepozabni so uspehi slovenskih Orlov v Brnu 1. 1922, v Parizu 1. 1923, v Kolinu (Kbln) 1. 1927 in v Pragi 1. 1929. Kjerkoli so se pojavili slovenski telovadci, povsod so vzbujali splošno pozornost in povsod so 'tudi zmagali. Velik je bil idealizem teh mladih borcev, ki so doprinašali -velike žrtve za slovensko in katoliško stvar. Kljub velikemu številu domačih sovražnikov, ki so jim nagajali, kjerkoli so le mogli. so fantje vztrajali in delovali s podvojeno silo. Ker nasprotniki niso mogli ničesar doseči pri tej najmočnejši slovenski mladinski organizaciji, so se poslužili zadnjega sredstva: z zakonom Sokola kraljevine Jugoslavije je kralj Aleksander razpustil slovenskega Orla. S tem je bil zadan •prvi večji udarec, ki je pomagal razpadu tedanje [ugoslavije, kajti »nova« sokolska organizacija je bila tudi zatočišče raznih elementov, ki so prizadejali 'toliko gorja našemu narodu med okupacijo.
Po končani drugi svetovni vojni je tudi Mednarodna katoliška telovadna zveza oživela in njene članice so začele polagoma delovati. Dolgo časa je trpelo, da so mogle zopet zadihati, a sedaj je njihovo delovanje zopet v polnem razmahu. Četudi
manjka onih narodov, ki so za železno zaveso, je njihovo število večje kakor je bilo pred vojno in tudi kvalitativno so na višji stopnji.
Tudi sedaj živahno deluje
To nam tudi dokazujejo razne mednarodne tekme, ki jih prireja vrhovna zveza ter razni dvo- ali troboji med posameznimi narodnimi organizacijami. Razen tega imajo v svojem programu poleg orodne telovadbe — ki tvori še vedno jedro vsega njihovega telesnovzgojnega gibanja — razne druge športe kakor lahko atletiko, smučanje, plavanje, nogomet in druge igre. (Skratka: Mednarodna katol. telovadna in športna zveza je vrhovna organizacija vseh katoličanov na svetu, ki se bavijo z mladinsko vzgojo, ki ima in ki naj bi imela v svojem programu tudi telesno vzgojo, kajti brez telesnih vaj današnja mladinska vzgoja ni več mogoča. Sodobna mladinska 'vzgoja hoče namreč zajeti celega fanta in mu nuditi poleg duhovne tudi telesno vzgojo.
In tako mladinsko vzgojo je imela in ima v svojem programu mednarodna ka-
Spet so se razcvele krizanteme bele.
Trpki vonj nam gre v nosnice. Skozi solz tančice gredo misli k dragim, ki jim dom je že gomila.
Smrt razpenja svoja krila na vse ruše.
Mi pa molimo na grobu dragih za njih duše.
Krizanteme in bele sveče so te dni simbol 'ljubezni in blagega spomina nepozabnim našim na božji njivi. Naše oko se spet orosi ob spominu na vse one, ki so odšli v večna domovanja — ob spominu na mater, očeta, brata, sestro, otroka. Z mislim sežemo daleč nazaj v preteklost — do babice in prababice, do dedov in pradedov naših.
Kako dobro je, da so nam v blagem spominu. Naša res prisrčna, živa molitev velja te dni zanje. Naj jim sveti večna luč v božjem miru!
Večkrat pa se spričo čudnih pojavov vprašujemo: Kako je mogoče, da ta in oni ne drži izročil rajnih prednikov? Kaj bi rekel rajni oče, ded, kaj bi rekla mati, babica, če bi se vrnila med svojce in videla velike spremembe in »narobe svet«? Rekli bi: Moj sin, moja hči, dragi sosed: Kje je značajnost, vernost, ponos in zvestoba, 'narodna zavednost, ki sem ti jo dal v
'toliška telovadna in športna zveza in vse njene članice. In tako vzgojo je imela slovenska mladina pri Orlu in pri fantovskih odsekih in taka vzgoja je neobhodno potrebna pri vsej katoliški mladini na svetu. Za to ne potrebujemo danes nobenih dokazov več, kajti ravno ona slovenska mladina, ki je zrasla v orlovski organizaciji in pri fantovskih odsekih, nam je spričo svojega zadržanja med okupacijo in po njej, najboljši dokaz, da je taka mladinska vzgoja pravilna.
Zdrav duh v zdravem telesu
Zdrav duh v zdravem telesu je bilo že geslo starih Grkov in zdravega duha v zdravem telesu potrebujemo mi dandanes bolj kakor kdajkoli poprej. Vera in gimnastika sta bila pri starih Grkih tesno povezani in zato bi bilo tudi danes napačno, če bi forsirali samo enostransko vzgojo. Popolnoma zgrešeno je, ko se dandanes toliko forsirajo samo telesne vaje in šport, za duhovno plat pa večina športnih organizacij nima ne smisla in ne časa ali pa ji je celo nasprotna. In tudi to ni v redu, če se pri mladinski vzgoji ne polaga primerna važnost na telesne vaje. Že sv. Ignacij Loyolski namreč piše: »Unča (28 g) svetosti z izredno dobrim zdravjem zaleže za rešitev duš več nego izredna svetost, združena z unčo zdravja.«
Ivo Kermavner
dediščino — ? In tebi, sosed, v dober vzgled! Zakaj si zavrgel govorico svojih dedov? Moj otrok, moj prijatelj, sosed, ne poznam te več.
Res, moji dragi, lepo in mirno bi 'bilo med nami in nas, ko bi imeli v časti izročilo prednikov; ko bi bili »mož beseda« v vsem, kar smo in kjer živimo. Otroci svojih roditeljev smo, sinovi naroda našega, seme v zemlji domovine — nič drugega. Kaj se bomo delali »nekoga« in šopirili z nečim tujim, kar nam ne pristaja!
Premnogokrat slišimo besede modernega opazovalca ob naših čudnih spremembah in neznačajmosti tega in onega med nami: »Tvoj« ali »njegov» oče bi se v grobu obrnil, ko bi. . .
Prehitro se vdajamo tujim vabam hinavskega priliznjenca; koj nas zbegajo sladke besede, obljube in za par šilingov prodamo značajnost, zavednost — dušo. Ali smo res vredni le pest judeževih grošev? S kakšno besedo bomo nekoč dajali odgovor na vprašanja iz božjih ust in ust naših dedov? Dolžni smo jo dati že danes.
Prijatelji, bele krizanteme ne cveto samo za to, da pobelimo z injimi grobove naših dragih. Naša vera, v kateri moramo biti zvesti tudi izročilu naših pradedov, spoštovanje in ljubezen do naše zemlje in besede naj bodo časten spomenik, zasajen na grobu očetov in mater in bratov na naši posvečeni zemlji.
Milka Hartman
Kamen, ki prinaša nesrečo
Med raznimi dragimi kamni je na najslabšem mestu opal, ki velja za nosilca nesreče. Znan je bil že v starem veku. Nastane, če se stopi kremenec v vroči vodi naravnih vrelcev. Barva opala je odvisna od snovi, ki se spoje s kremencem, preden se spet strdi.
V	starem veku so poznali le beli opal. Leta 1905. so dobili v Avstraliji naravni črni opal. Najlepši opali iz Avstralije imajo nenavadne oblike. V Sidneyu kažejo v muzeju m. pr. kačo iz opala.
'Mebika je domovina »ognjenih opalov«, katerih barva se preliva iz rdeče v rumeno. Najbolj drag je rdeči opal. Ta je edini prosojen in tudi edini, ki ga draguljar lahko brusi. Preden so dobili ta kamen v Avstraliji, je bilo glavno njegovo najdišče Madžarska.
V	starih časih 'so ta dragi kamen zelo iskali in je včasih dosegel pravljično ceno. Cesar Mark Avrelij je poslal v pregnanstvo senatorja, ki mu ni hotel prodati opala, znanega po svoji velikosti in lepoti. V srednjem veku so plavolaske nosile ogrlice iz opalov, ker so ljudje mislili, da kamen preprečuje pdteminitev las.
V	sloves nesreče je opal spravil pisatelj Wallter Scoltt v nekem romanu. Angleška kraljica ga je spet poskusila vpeljati v modo in je dajala opale za poročna darila. Vendar predsodka proti kamnu ni mogla odpraviti.
Nekaj je bilo tega krivo, da draguljarji le neradi obdelujejo tako občutljivo snov. Opal se pri brušenju pogosto razpoči, je zelo mehak in Vsrkava črnilo, maščobo in vodo. Tudi za nenadno spremembo toplote je občutljiv. Plemeniti opal ima dvojnika v navadnem opalu, ki se ne blešči.
Ima pa opal veliko prednost: je edini dragi kamen, ki ga ni mogoče ponarediti.
Novi »Dunajski kongres« se bo sestal prihodnje leto v podonavski metropoli na temelju sklepa Združenih narodov. Na njem bo zastopanih vseh 99 članic te svetovne organizacije. Na dnevnem redu bo določitev mednarodnih pravic in dolžnosti diplomatov. Kot znano temelji sedanje mednarodno pravo o diplomatskih odnošajih ter običajih na določbah znamenitega »dunajskega kongresa« iz leta 1815, ko so državni poglavarji tedanje »svete alijanse« po zmagi nad Napoleonom pod vodstvom avstrijskega kanclerja Metternicha določili ne le novi zemljevid Evrope, ampak tudi izdelali prvi mednarodni dogovor o položaju in privilegijih diplomatov. Dunajski kongres leta 1815. pa je šel tudi v zgodovino kot »plešoči kongres« in brez dvoma ga sestanek diplomatov in mednarodnih pravnikov prihodnje leto v tem pogledu ne bo zasenčil, kajti vodilni možje tedanjega dunajskega kongresa pred 150 leti niso bili samo umetniki 'politike, ampak tudi umetniki razkošnega in finega življenja. In ta umetnost je dandanes pod vplivom masovne civilizacije zelo propadla.
Spomin rajnim
FRAN ERJAVEC*::	291
koroški Slovenci
(lil. de!)
Veliko zaslug so si pridobili Francozi pri nas tudi s tem, da so popolnoma zatrli r a z b o j n i š t v o , ki se je bilo že pred vojno in še bolj v teku vojne jako raz-paslo po naših deželah 'ter se potem po odhodu Francozov vnovič razvilo. Teh je bilo največ iz vrst domačih in tujih (zlasti italijanskih) vojaških beguncev, tatov, delomrznežev, tihotapcev in podobnih nepridipravov, ki so zlasti ob velikih prometnih cestah napadali popotnike, trgovce in celo poštne vozove, a v sili so ropali celo ob belem dnevu tudi po odročnih vaseh. Ob svojem prihodu k nam so prevzele skrb za javno varnost francoske vojaške oblasti, pozneje so pa tudi pri nas uvedli francosko orožništvo (gendarmes) in posebna (prevotalna) sodišča, ki niso bila vezana na svoje uradne sedeže, temveč so odhajali sodniki 'tja, kjer je bilo treba preisko-vati zločinska dejanja, vohunstva, ponarejevanja denarja itd. Orožniki so naravnost vzorno vršili svojo službo peš in na konjih, strogo nadzorovali vse glavne ceste, pazili, da se ni godila škoda pri javnih napravah, ter vzdrževali red na sejmih, žognanjih itd. Na ta način so hitro iztrebili vse vlačugarje in druge izprijence, tako da je kmalu povsod zavladala brezhibna javna varnost, kakršne niso poznali pri nas ne poprej in ne pozneje.
Ker se je prebivalstvo balo razbojnikov in si jih zato ni upalo prijavljati oblastem, je Marmont dne 24. III. 1910 odredil, da so za vse zločine odgovorne tudi občine. na katerih področjih se izvrše, in da občani jamčijo popotnikom za vse, s silo jim odvzete stvari, a sami naj
potem iščejo odškodnino pri tolovajih samih. Dalje je Marmont je odredil, da se za vsako tolovajstvo zapre kot talce še enkrat toliko Občinarjev, kolikor oseb je bilo umorjenih ali izropanih, a v zaporu naj ostanejo dotlej, dokler ne najdejo pravih zločincev. Razbojnike so obešali na meji dotične občine in truplo je moralo viseti tani 6 mesecev. Ta ukaz so v vseh jezikih trikrat zaporedoma oklicali s prižnic dn ga še nabili na cerkvena vrata, a obsodbe so večkrat celo tiskane razširili med prebivalstvo.
Nič manj strogo niso ravnali Francozi tudi z lastnimi ljudmi, ako so izvršili kak zločin. To je zaleglo. Prebivalstvo je začelo samo vneto sodelovati pri preganjanju zločincev, dežela je postala kmalu tako varna kot še nikoli poprej in ljudstvo je ohranilo francoske orožnike še dolgo v najboljšem spominu.
Kakor sem omenil že zgoraj, je prinesla francoska oblast v naše dežele mnogo novih pravic in svoboščin, red in spoštovanje našega jezika in zlasti prva tri leta tudi veliko blagostanje, zato ni čudno, da so pridobili tudi mnogo naklonjenosti v vseh slojih prebivalstva. Posebno v večjih mestih (v Beljaku) je bilo na vsak korak videti pravo izobilje in neprimerno bolje nego poprej je živel tudi kmet. Proti francoščini kot državnemu jeziku ni bilo nobenega odpora nikjer, ker zaradi oddaljenosti strnjenega francoskega ozemlja tudi ni bilo nobene nevarnosti za pofrancozenje in so razen tega po-kazovali Francozi tudi največjo strpnost in upoštevanje vseh narodnih jezikov, našemu jeziku pa so oni prvi dali celo javne pravice, Nje je namreč dičila ena velika lastnost, ko je Avstrija nikoli ni poznala, da so znali uvidevno upoštevati dejanske razmere in da niso nasilo-vali prirode (Vodnik je n. pr. brez ugovora lahko uvedel v šole vse slovenske učbenike, ki jih je bil spisal. Mirno
lahko trdimo, da so nam šele oni (zlasti maršal M a r -mont) ustvarili Vodnika, našega največjega kulturnega delavca svojega obdobja. Njihovo strpno uvidevnost nam najbolje dokazuje dejstvo, da niti v nenemških predelih niso preveč hiteli z odpravo nemščine, ker so se predobro zavedali, da ni mogoče kar Čez noč prelomiti s stoletnimi običaji. Toda francoški vojaki vendarle niso prav nič skrivali svoje mržnje proti nemščini in so včasih pri nemških predstavah v ljubljanskem gledališču 'tako razgrajali, da si igralci skoro niso upali večna oder. Glede na to je jeseni 1. 1811 ljubljansko gledališče menda sploh prenehalo s predstavami, kajti 'tudi francoski izobraženci niso marali skromnih, plehkih in cenenih nemških komedij brez vsake umetniške vrednosti ter lahkomiselnih italijanskih komičnih oper, s kakršnimi so tedaj polnili repertoarje nemških gledališč.
Res je, da si pri nas živeči francoski uradniki v tako kratkem času še niso mogli prisvojiti 'tudi našega jezika, vendar so mu priznavali in dajali vso veljavo, kolikor je bilo tedaj le izvedljivo, in za vedno so nas tudi osvobodili ponižujočega predsodka, da bi imel vladajoči narod (Nemci) na podlagi zgodovinskega prava tudi pravico vsiljevati manjšinskemu narodu svoj jezik in kulturo. Vrnivša se Avstrija je potem sicer zopet vztrajala na tem »pravu«, a jo je potem ravno to tudi pokopalo in privedlo do razpada avstro-ogrske monarhije. Višji francoski uradniki so povsod naravnost iskali tesnejših družabnih zvez s prebivalstvom in so v ta namen radi prirejali tudi razne slovesnosti,, h katerim so vabili domačine, ter si s sijajnimi nastopi, paradami, ljudskimi veselicami i. dr. pridobivali naklonjenost prebivalstva. Višek takih slovesnosti je tvorila vsakoletna proslava Napoleonovega rojstnega dne (15. avgusta), ki ga je praznovalo vse.
(Dalje prihodnjič)
GLOBASNICA (Janez Gregorič)
V 74. letu starosti je umrl 12. X. t. 1. Janez Gregorič, Amrov oče v Mali vesi. Po svojem očetu Juriju Gregoriču, nek-danjeim giobaškem županu, rajni ni podedoval samo Amrovc kmetije, temveč tudi trdno narodno zavest, po svoji materi Urši Hutarjevi, sestri dveh duhovnikov, pa 'blago krščansko srce. Iz srečnega pred 34 leti sklonjenega zakona z Nežo Koneč-nik k Vogrč je izšlo 7 otrok, od katerih živi še 6. Vsi so rojeni pevci in talentirani igralci, vsi aktivni vneti delavci na ipoljti naše prosvete. Najbolj znan je Loj z, očetov naslednik, ki je tudi odbornik Kršč. kult. zveze v Celovcu ter Štefan, ki je pri Pasijonu predstavljal Kristusa. Najstarejša hčerka se je žalibog preselila v tujino.
Dne 14. Okt. smo spremili rajnega očeta v izredno velikem številu na domače pokopališče k večnemu počitku. Pogrebne obrede je vodil domači župnik č. g. Posch ob asistenci č. gg. dr. Zablatnika, vogrskega župnika Zaletela ter 'kaplana Buteja. Doma in ob odprtem grobu so se poslovili od rajnega tudi cerkveni pevci z vedno ganljivima žalOstinkama »Vigred se povrne« in »Nad zvezdami«, Pet jako v štebenski moški
n ms m nomkem
Vsi sveti so pred ,vrati!
Dcužte si/. MaUacia
so izšle!
običajnih poverjenikih Celovcu pri Družbi sv.
/bor pa je z ubranimi glasovi zapel »Domovina mili kraj« ter staro domačo nagrobno /aloistinko. Ob odprtem grobu pa je rajnega očeta počastila tudi še glObaška godba.
Vrlemu rojaku bodi lahka ljubljena domača zemlja! Težko prizadeti družini pa izražamo naše iskreno sožalje!
ŠT. JANŽ V ROŽU (Janez Miiller — 85-letnik)
V tihoti svoje preproste domačije in v krogu svojih dragih je dne 21. oktobra obhajal svojo petinosemdesetletnico Janez Miiller, pd. Močivnik v št. Janžu v Rožu. Kljub svoji visOki starosti je naš jubilant še čil in še zvesto pomaga domačim na polju ali kjer koli je treba. Močivnikov
Fant, dekle, fteernUU!
»Kaj se lx>m trudil od zore do mraka na kmetiji, raje pojdem v mesto. Tam odbijem svoje ure v tovarni ali delavnici, zaslužim si svoj gotov denar. Prost sem in lahko delam kar hočem ... Sedem na moped ali roler, pa hajdi po lepem svetu. Na kmetiji se delo začne, ko se zasvita dan, ko pa pade na zemljo tema, ga pa še ni konec. In prost nisi nikoli, ker živino je treba opravljati vsak dan, tudi v nedeljo in na praznik ... «
Tako govori dandanes marsikateri fant ali dekle, ko se odloča o svoji bodoči življenjski poti. Mnogo jih je res šlo v mesta, v tovarne, v Švico ali kam drugam. Toda ali so vsi tisti srečni, zadovoljni? Le ozri se okoli po vasi ali po okolici, pa boš videl, da ni vselej vse zlato, kar se sveti.
Le prepozno je marsikateri fant in marsikatero dekle moralo spoznati, da je tujina mrzla in brezobzirna. V tovarni ali pa v mestu le postaneš droben delček velikega, brezdušnega stroja, le številka v sivi množici. In ponavadi mora začeti človek, ki pride iz dežele v mesto, na najnižjem
Tinje: To je umna prašičereja
klinu družbene lestvice. Mora vzeti najslabše delo. One, ki so se povzdignili više, lahko sešteješ na prstih ene roke.
Tudi tista z lahkim delom in z dobrim zaslužkom ne drži popolnoma. Res je, ko opraviš svoje ure si prost. Toda poglej tiste, ki so v mestih, ali so si kaj več prihranili kot bi si na vasi. Mesto nudi več zabav,
poštenih in nepoštenih, tudi prosti čas je treba kako ubiti, posebno če si med tujimi ljudmi. In tako gre denar kot je prišel ...
In koliko fantov in deklet se moralno izgubi v slabi druščini, ki si poišče, ko jih prime domotožje, po domačih hribih in dolinah, po domači vasi, rojstni hiši in po sovrstnikih.
Ge vse dobro premisliš, je kmečki stan še vedno ne le najpotrebnejši, temveč tudi najlepši. Kmečki gospodar in gospodinja sta kljub težkim zahtevam, ki jih novi časi nanju stavijo, v marsičem na boljšem kot vsi drugi stanovi. Predvsem sta sama gospodarja na svoji zemlji. Ni jima potreba trepetati pred nobenim polirjem, preddelavcem ali uradnikom, kot je to v tovarni ali drugih odvisnih službah. Tudi se jima ni treba bati — odpusta iz službe!
Se pa razume, da je kmečko gospodarstvo danes povsem drugačno, kot je bilo nekdaj. Marsikateri kmet si je sam kriv svojega slabega gospodarskega stanja, ker se ni znal prav obrniti. Kmet je danes samostojen podjetnik, ki svojo zemljo obdeluje sam, vendar ne več le zato, da s svojimi pridelki preredi svojo družino čez leto, temveč, da proizvaja za trg. Zato mora biti tudi dober trgovec, gospodariti mora s svinčnikom v roki, izračunati mora dobro, kaj se mu najbolj izplača pridelovati v njegovih razmerah, da bo ustvaril najboljše donose. Beg z dežele je pomanjkanje žive delovne sile zelo poostril položaj na kmetih in zaradi tega se mora kmet čim dalje bolj zatekati k strojem. Pravilna izbira pri opremi kmetije s stroji omogoči kmetu, da tisto delo, ki ga je nekoč opravljalo deset parov rok, opravi danes / manjšim trudom — en sam človek s pomočjo strojev. Vse to pa more kmet izvesti le, če je kmet ustrezno gospodarsko izšolan in izobražen, da more pozorno in z zanimanjem slediti razvoju gospodarstva.
Zato fant, dobro premisli, kaj boš storil. Opozarjamo te pa še enkrat na ugodno priložnost za strokovno izobrazbo, ki ti jo nudi priznana Kmetijska šola v Tinjah. Še je čas, da se ustno ali pismeno pozanimaš za pogoje ter se prijaviš za letošnji tečaj, ki se bo začel po Vseh svetih in trajal do konca prihodnjega marca!
In zate, dekle, sta odprti gospodinjski šoli čč. šolskih sester v Št. Rupertu pri Velikovcu in Št. Jakobu v Rožu!
MimiiiiiiimiiimmiiMiHiiiiiiiiHiiiiHiiiiiiiiiiiiimiHiiiiiiimiiiiHiiiiiiiiiiiimiiiiiiimiiiMiiMiiiiHMmiimiiimiiiiiiiiiiMiiimiiimiiiiimiMHHiiimii
pdutite!
Si sc že i/pisata i/ stwe*tska ^as^odih^sUo- šota?
Jaz sem sc že javila ZA ŠT. RUPERT. Slišala sem, da si je tudi v ŠT. JAKOBU veliko koroških deklet zagotovilo prostor v šoli.
Še je nekaj mest na razpolago, ZATO POHITITE, da si zagotovite možnost dobrega strokovnega šolanja in značajne vzgoje za življenje!
....................................................................................
Hadži, 'kakor ga kličemo po domače, je bil vselej steber našega prosvetnega gibanja, vnet ipevec in dolga leta organist. Naša dolžnost je, da se ga ob tem njegovem visokem slavju spomnimo tudi mi v našem listu, ki ga z veseljem prebira tudi on. Ko sem ga pred tedni obiskal na domu in sva v razgovoru posegla tudi nazaj v njegovo preteklost, mi je nazadnje dejal: Hvala Bogu, zdravje se me še drži, samo noge me malo »matrajo« in peti tudi ne morem več. Pa to je kriv samo neki patlec, drugače bi še šlo.
Želimo jnbilantu še mnogo zdravih in veselja polnih let v krogu svojih domačih!
Dobite jih pri ali pa naravnost v Mohorja.
O knjigah, ki so zelo zanimive, kaj več prihodnjič.
Slovensko prosvetno društvo Radiše vabi na
VESELO KULTURNO PRIREDITEV
/ deklamacijami, petjem, govorom in lepimi slikami iz domačih in tujih krajev, ki bo v neddjo, dne 30. oktobra, ob 15. uri v dvorani pri cerkvi na R a d i š a h . Vstopnina 4 šil. (za šolsko mladino 1 šil.)
Vabi odbor
KATOLIŠKA PROSVETA V CELOVCU vabi na
KULTURNI VEČER
v četrtek dne 4. novembra 1960 ob pol osmih zvečer v KOLPINGOVI DVORANI
Na sporedu je:
Mednarodni evharistični kongres v Miinchenu v barvnih slikah in zvočni spremljavi in letošnje pasijonske igre v Oberammergau.
Mali obmejni promef razširjen
Kot poročamo na 2. strani, je bil minuli teden obmejni promet med Avstrijo in Slovenijo na novo urejen. Tu še nekaj podrobnih določb:
V Avstriji izstavljene trajne prelaznice ('Dauergrenzsdieine) veljajo le za bivanje v določenem, točno označenem okolišu v ob-mejtnem pasu onstran meje. Poleg tega pa sme biti dodatno vključena v dovoljeni okoliš še ena Občina izven obmejnega pasu, prav tako pa tudi en v bližini te občine se nahajajoči obmejni prehod. Na Koroškem izstavljata zvezni policijski komisariat v Bdljaku in okrajno glavarstvo v Celovcu trajne obmejne prelaznice za okoliš Kranj in Celje. Okrajno glavarstvo v Velikovcu izdaja trajne obmejne prdaznice za okoliše Kranj, Celje in Maribor, okrajno glavarstvo v Volšperku pa za okoliš Maribor. Na podoben način je urejeno tudi izdajanje dovoljenj onstran meje za obmejni promet iz Slovenije v Avstrijo.
število obmejnih prehodov za promet z motornimi vozili je bilo povečano in sicer so določeni na Koroškem naslednji obmej-
Starši, ki želite dati svojemu sinu ne le dobro gospodarsko izobrazbo, ampak predvsem tudi dobro vzgojo, morete poslati svojega sina le v
Kmetijsko šolo v Tinjah
Pohitite s prijavo na naslov: B. Bildungs-hof, Tainach.
Pouk se začne po Vseh svetih.
Priporočajte to šolo tudi drugim!
ni prehodi: Lab ud proti Dravogradu, Pliberk proti Prevaljam, Libuče proti Mežici, Bela proti Jezerskemu, Ljubelj proti Sv. Ani, Rikarja ves proti Podkorenu Dovoljen je promet z osebnimi in kombi motornimi vozili z največ do 8 sedežev, z; motorna kolesa in »rolerje« z ali brez pri 'kolke, motorna vozila za invalide in mo pede ter za bolniška vozila v nujnih pri merih. Kot takozvana »živila za sproti« (Mundvorrat) smejo osebe nad 17 let sta rosti pri vsakem prehodu meje nesti s se boj brez carine:
1,5 kg kruha ali navadnih pekovskih i/ delkov, 0,5 kg keksov ali podobnega pe civa, 0,5 kg testenin, 0,5 kg mesa ali ribe (sveže ali pripravljene /a jed, oz. posušene ali prekajene), 0,25,kg masla, sira ali drugih mldčnih izdelkov, 6 jajc, 2 kg sadja ali povrtnin (sveže ali suho), 0,2 kg čokolade ali sladkornih izdelkov, 0,05 kave, 2 litra brezalkoholnih pijač, 2 litra jabolčnega ali hruškovega mošta oz. piva, I liter vina, 0,25 1 pitnega žganja, 25 cigaret ali 5 cigar ali 25 gr tobaka oz. tobačnih izdelkov.
Denarja smejo Avstrijci nesti v malem obmejnem prometu v Slovenijo pri vsakem piv topu meje največ do .300 dinarjev, osebe i/, Slovenije pa smejo.prenesti pri vseh prehodih mesečno skupno 3500 din.
SELE
Kakor .mravljišče je bilo videti pretekli leden stavbišče nove cerkve. V torek 18. X. je bilo treba če/, zidove stanovanja in dvorane v vsej dolžini in širini izgotoviti v (Dalje na 8. strani)
Gojenci tinjske Kmetijske šole na poučnem izletu pri Pristovniku v Kortah.
I^imberl Muri ra/higa koristnost strojev v kmetijstvu.
Gospodar dipl. ing.
Založimo se s sladkim moštom
Važno poglavje pri sadjarstvu je samooskrba kmetije s sadjem in sadnimi proizvodi. Vsakdo skuša / izbiranjem raznih vrst sadja — od jagodičevja preko pečka-tega do koščičastega sadja — in raznimi sortami podaljšati dobo uživanja svežega sadja preko celega leta. Vkljub vsemu pa le redko uspe shraniti toliko svežega sadja, da ga je do nove letine dovolj.
Izredna prilika pa se nam nudi s konzerviranjem raznih vrst sadja in sokov. Pri tem je glede količine sladki mošt kajpada na prvem mestu. Surovi proizvod, moštno sadje, je v zadostni količini na razpolago, četudi je le malo sadnih dreves ali slabša letina. 'Navadno moremo tako sadje le težko ali le po zelo nizkih cenah prodati; torej se predelovanje takega sadja še najbolj izplača za domačo uporabo — za izdelovanje sladkega mošta.
Najvažnejše pri izdelovanju sladkega mošta je izredno skrbna priprava; vse o-rodje in snovi morajo biti pri roki. Od preše proč je treba spraviti sok, če le mogoče, v više stoječe posode, posebno še, če-gre za čiščenje pred filtracijo, da more na ta način teči sok zavoljo svoje teže navzdol
v zvonec in od tega v steklenico. Steklenice morajo biti dobro oprane in segrete pripravljene za polnjenje.
Poskrbeti je treba tudi za zadostno kurjavo, ker omogočimo le s konstantno temperaturo vodne kopeli hitro odcejanje soka. Pomniti je treba, da zavisi storilnost sterilizacijskega zvonca in neprekinjeno delo od zadostne toplote.
čiščenje sladkega mošta je odvisno tudi od vsakokratne zahteve posameznika. Neočiščen sladki mošt brez dvoma ni nič slabši od očiščenega. Seveda tisti, ki bo moral izpiti iz. dvolitrske steklenice zadnje kozarce, ne bo imel ravno preveč lepe pijače, dasi se na okusu ne bo nič spremenilo. Zato je filtracija sladkega mošta postala že nekaj navadnega posebno tam, kjer ga proclajajo gostom v poletnih mesecih.
Poudariti je treba, da naj pospeševanje izdelovanja sladkega mošta na kmetiji ne služi poizkusom doseči večjo proizvodnjo za trg, ker to na ta način v pripravni o-bliki niti ni možno. Sladki mošt je mogoče izdelovati za trg le industrijskim podjetjem na zasebni ali zadružni bazi in ga je moč spraviti med potrošnike tudi le s po-
Pozna povrtnina v prehrani
Glavna sezona povrtnine je sicer že mimo, vendar je na vrtu ali trgu še vedno veliko zimske solate, raznih vrst zelja, korenja itd. Vsa ta pozna povrtnina vsebuje veliko mineralnih soli in vitaminov, ki so važen sestavni del naše prehrane. Zato vam priporočamo, da jo uživate ne le zdaj, ko je je še dovolj, ampak jo skrbno shranite tudi za zimske mesece, ko je težko priti do zelenjave, ki jo pa naš organizem nujno potrebuje v vsakem letnem času. Da bi bil vaš jedilnik manj enoličen, vam prinašamo nekaj receptov za pripravljanje pozne zelenjave.
tudi zabeljene z. razpuščenim surovim maslom ali s prepraženimi drobtinicami.
Namesto da glavice kuhamo, jih lahko tudi dušimo na masti, 'v kateri prej prav rahlo zarumenimo sesekljano čebulo. Tako dušene brstiče potresemo, ko so že mehki, s sesekljanim peteršiljem. Serviramo zelo tople. Lahko pa damo zraven še nariban sir.
Te brstiče pripravimo lahko kot sladko zelje s krompirjem in jih uporabljamo namesto zelja v enolončnicah, juhah. Dobri so tudi v zelenjavni rižoti.
močjo odgovarjajočega razpečevalnega o-mrežja.
Glede primernih steklenic za shranjevanje sladkega mošta je bilo že mnogo pisanega in govorjenega. Izkazalo se je, da so za kmečkega potrošnika sladkega mošta najbolj pripravne dvolitrske steklenice, ki jih lahko zamašimo z. gumijastim zamaškom; ta se ne obrablja in ga je lahko nadomestiti, ker je poceni.
Za zaključek lahko rečemo, da sadjarstvo v zadnjih letih ni imelo možnosti doseči boljših uspehov, kot jih je doseglo z iz.de-lovanjem sladkega mošta. Na ta način so lahko pretvorili surovino, ki pogosto nima skoro nobene cene na trgu, v izrazito žlahten proizvod — sladki mošt.
Ako so sadne letine 'bogate in čeprav skušamo doseči izboljšanje kakovosti svojega sadja, nam preostane sadja, ki ga moremo le predelati, če hočemo imeti korist od sadne letine. Jasno je, da se moramo na predelavo sadja dobro in skrbno pripraviti. Očistiti je treba orodje in steklenice ter si jih nabaviti večje število. Pripraviti moramo tudi odgovarjajoč prostor za shranjevanje napolnjenih steklenic. Če bomo to storili, nam ne bo treba nobene pomoči, ko si bomo ustvarjali zaloge sladkega mošta. Ako se dobro zavedamo, da nam je potrebnih skoro 1.000 litrov mošta, če ga hočemo imeti v zadostni količini vse leto, nam postane tudi jasno, da nas čaka še veliko dela. Slastni, zdravi in čisti sladki mošt v domači kleti in potem tudi na mizi in za malico med delom na polju pa bo to delo bogato poplačal.
Dcužiftska pcatiUa
va Uta 1961
Rdeča zelje v šolali — surovo
Lepe trde glavice zrežemo v solato kot navadno zelje. Zabelimo jo z. oljem in kisom. Odišavimo s kumino in osolimo.
Pod vplivom kisline spremeni solata barvo in postane lepo rdečkasta. Radi jo uporabljajmo kot dodatek k raznim mešanim solatam, ker jih s svojo barvo zelo poživi, je pa tudi okusna.
Rdeče zelje v solati — kuhano
Odberemo drobne glavice, jih očistimo, kocene le odrežemo in jih ne izdolbemo iz glavic. Drobne glavice skuhamo cele v slanem kropu, večje razpolovimo ali razčetverimo. Vode naj bo malo. Kuhane glavice lepo razrežemo na četrtine, zabelimo z oljem in kisom. Po želji solato lahko odišavimo s kumino ali sesekljanim česnom in peteršiljem. Serviramo mlačno ali popolnoma mrzlo.
Ta solata pri nas ni posebno znana. Je pa zelo okusna in jo lahko vso zimo pripravljamo, če vzimimo glavice v kleti ali tudi v zasipnici na vrtu.
Brstično zelje
Ta pri nas redka zelenjava nam daje zelo okusno prikuho ali solato. Za mraz, je skoraj neobčutljiva in jo navadno pustimo kar na vrtu čez. zimo. Da pridemo pozimi laže do nje, presadimo nekaj rastlin v za-sipnico na kraju, ki je tudi pozimi dostopen.
Brstiče ali glavice operemo in očistimo. Ako jih skuhamo v slanem kropu, zabelimo s kisom in oljem ter dobro potresemo s sesekljanim peteršiljem, imamo prvovrstno solato, ki jo po želji lahko še začinimo s strtim česnom in poprom.
Kuhane glavice pa damo na mizo lahko
ObiSčite mojo stalno razstavo o gospodarstvu, poljedelstvu, gospodinjstvu in tehniki (prispeli novi kmetijski stioji, pralni stroji, radioaparati itd.)
JOHAN LOMŠEK
ŠT. L I P S, T I H O J A, P. Dobrla ves
Korenje z jabolki
Ostrgano korenje zrežemo na podolgovate koščke in jih dušimo z oljem in majhno količino vode. Solimo le prav malo. Pol ure pred kosilom dodamo korenju 2 do 3 olupljena in na rezine narezana jabolka in dalje dušimo. Na koncu jed začinimo po okusu s sladkorjem. Zelo izboljšamo okus z žlico smetane. V tem primeru odmerimo za dušenje manj maščobe.
Redkev z mladini fižolom
Nedozorel ližol zluščimo, preberemo in skuhamo v slani vodi. Ohlajenemu primešamo naribano črno redkev. Od našega okusa je odvisno, kako na debelo jo naribamo. Nekaterim bolj prija debelo naribana, drugim pa je skoraj ljubša nastrgana.
Redkev vsebuje nekatere snovi, ki ugodno vplivajo na žolčnik. Vendar je tem bolnikom ne smemo dati mešane s fižolom. Najboljši za te je njen sok.
Naročite jo pri poverjenikih ali naravnost pri Družbi sv. Mohorjav Celovcu. Cena 4.— šil. S poštnino vred 4.80 šil.
Kmetijske vesti_____________________
Velike možnosti prodaje v inozemstvu predvideva neki danski iznajditelj, ki je iznašel način za predelovanje smetane v tablete. S tem bo dobilo dansko mlekarstvo nove možnosti za prodajo svojih proizvodov predvsem v tropskih in subtropskih deželah. Razen tega pričakujejo, da bodo mogli te tablete dobavljati tudi prekooceanskim ladjam in letalskim potniškim družbam ter letoviščarjem, ki šotorijo. Skandinavska letalska potniška družba SAS je že naročila večje količine. Na Danskem bo kmalu gotova tovarna, ki bo izdelovala le takšne tablete.
Škropiti, škropiti, škropiti
Znanost se z vso vnemo trudi izslediti načine, ki bi omogočili najti neškodljiva sredstva za obrambo sadnih kultur pred škodljivci. Taka sredstva so teoretično resda že našli, toda njih praktična izdelava naleti vedno znova na obilico zaprek.
človeštvo si je oddahnilo, ko so svojčas iznašli DDT in druge klorirane ogljikovo-dikove snovi; toda kaj kmalu so opazili, da imajo nekatere snovi neprijetne lastnosti glede maščobe. Posledica tega je bila, da so morali iskati in najti karenčne dobe in pravilne količine, ki zagotavljajo absolutno neškodljivost. Žal je ostala lepotna napaka, da ob nepazljivem delu s takimi sredstvi lahko utrpita človek in žival škodo na zdravju.
Mrčes je možno privabljati s snovmi, ki dišijo. Predvsem privlačuje samce mrčesa vonj, ki ga izločajo samice. Logična posledica je bilo spoznanje, da je moč / vonjem samic, v kolikor se ga da ustvarjati umetnim potom, privabiti ogromno samcev in jih uničiti. Na ta način je mogoče zaustaviti razmnoževanje mrčesa. Tako so n. pr. prvotno izdelovali te vonjajoče snovi iz kokonov sviloprejke, da so jih mogli ana-
lizirati. 800.000 bub sviloprejke je bilo tre-ba posušiti, zmleti v prah, izlužiti in analizirati, če so hoteli pridobiti 12 miligramov omenjene snovi s seksualnim vonjem. Zdaj iščejo način izdelovanja sintetičnih sredstev, .kar pa zahteva spet tisoče poizkusov.
Žal pa imamo številne druge metulje, ki se jih ne da tako gojiti kot sviloprejko in jih /ato tudi ne moremo kar tako zatirati. Kdo pa že namenoma goji mrčes?
Nam, ki živimo v 20. stoletju, trenutno ne preostane nič drugega, kakor da se še naprej jezimo na kemijo in še naprej uporabljamo v boju zoper škodljivce kemična sredstva.
No, ker že razpravljamo o škropljenju, ne pozabite poškropiti sadnega drevja s kakšnim bakrenim ali kakim drugim sintetičnim sredstvom. Tudi krizantemam na vrtu malo bakra ne bo škodovalo, ker ta zatira bolezni listov. Morate pa pričeti misliti tudi že na zimsko škropljenje sadnih dreves ter si nabaviti potrebna škropila. Priznana takti sredstva so mineralni sadni karbolineji, rumena olja in žvepleno-apne-na brozga.
Šoferski kotiček
Žarometi in signalne luii ter njih nega
Dandanes smo že tako daleč, da se ni treba vsakemu vozaču brigati za tehnični del svojega vozila, ker je dovolj servisnih delavnic, ki to opravijo namesto njega. Toda čeprav to dejstvo lahko pozdravimo, moramo le opozoriti vozače na to, da je njih naloga opaziti okvare in se takoj pobrigati, da bodo čimprej popravljene, kajti zakon zahteva, da je vsako vozilo v popolnem redu. Še prav posebno pažnjo pa je treba posvečati žarometom in signalnim lučkam, ker od teh v veliki meri zavisi varnost nočne vožnje.
Pri novem vozilu žaromete prvič montirajo v tovarni. Pri kakršnemkoli premikanju žarometov pa je možno, da se smer svetlobnega snopa spremeni in ne ustreza več zahtevam, ki so postavljene z obstoječimi cestno-prometnimi predpisi. Zato je osnovno pravilo, da je treba po vsakem premikanju žarometov obvezno kontrolirati oziroma ponovno nastaviti žaromete v u-strezno opremljeni servisni delavnici. Le v izjemnih primerih, če v bližini ni nobene take naprave za nastavitev žarometov, lahko začasno opravimo to delo sami. Za to potrebujemo seveda raven prostor, zaslon in temo. Predhodno moramo zato pripraviti vozilo in zaslon. Vozilo mora biti obremenjeno tako, da pri nobeni drugačni obtežbi ne bo prednji del bolj dvignjen kot v času nastavljanja.
Praktično naj sega svetlobni snop zasenčenega žarometa toliko metrov daleč, kolikor centimetrov je središče žarometa dvignjeno od tal.
Vzdrževanje žarometa je v glavnem enostavno in le poredkoma zahteva manjša dela. Najpogostejše opravilo je zamenjava žarnic. Pri tem moramo predvsem paziti, da montiramo žarnico, ki je predvidena (napetost, jakost, vrsta). Pri zamenjavanju moramo paziti, tla žarnice ne umažemo, kajti vsa umazana mesta kvarijo efekt. Najbolje je, da žarnico primemo n. pr. s čistim svilenim papirjem, nato pa jo vtaknemo v nosilec žarnice. Pri tem moramo paziti, da ne umažemo paraboličnega ogledala ali da ne poškodujemo kakih drugih delov žarometa. Najbolje je, da prepustimo zamenjavo stekla izvežbanemu človeku. Če pa se tega dela že lotimo sami, moramo predvsem paziti, da montiramo le tako steklo, ki je predvideno za tisti žaromet. Napačno steklo (profil stekla) nam lahko popolnoma pokvari zaželeni efekt žarometa. Tudi pri tem opravilu moramo biti previdni, da ne bi poškodovali kak drug del žarometa.
Pri odstranjevanju sponk, ki držijo vložek, pazite na oči!
Od ostalih vzdrževalnih del je treba o-meniti edino še občasno čiščenje raznih prezračevalnih ali drenažnih odprtin.
Najpogostejši vzroki za slabo funkcioniranje žarometov so;
slaba nastavitev žarometov, padec napetosti,
slaba montaža nosilca žarnice ali žarnice same,
poškodovano, oziroma umazano parabo-lično ogledalo in umazano ali poškodovano steklo.
O nastavitvi žarometov smo že nekaj napisali. Če se pokaže, da žarometi niso pravilno nastavljeni, odpelji vozilo takoj v najbližjo servisno delavnico, ki ima za to potrebne naprave.
Pri prevelikem padcu napetosti je treba pregledati vse vode (Leitungen), kontaktna mesta in vse možnosti, ki bi povzročile padec napetosti. Največji dopustni padci napetosti, ki bistveno še ne kvarijo efekta žarometa, smejo znašati do 6,5 odst. celotne napetosti.
Vzrok za slabo delovanje žarometa je lahko tudi premaknitev žarnice (nitke) in žarišča paraboličnega ogledala. Če je žarnica v redu in pravilno sedi v zarezah na nosilcu žarnice, je treba iskati vzrok v slabem sedežu nosilca žarnice v vratu paraboličnega ogledala. (Dalje prihodnjič)
Zločin nad mladino
(V Budimpešti ubiti!) nad 200 mladincev)
-Kako -strahoten in brezobziren je 'komunizem v boju zoper nasprotnike njegovega nauka, nam pričajo -poročila iz raznih komunističnih revolucij in državljanskih vojn. Retino se povsod ponavljajo večji ali manjši pokol ji tako imenovanih izdajalcev. Povsod, kjer je komunizem danes na oblasti, je do tega prišel preko nasilja in potokov krvi. Pa še celo tedaj, ko že ima vso oblast v roki, to nasilje nad slabotnimi in razorbženimi ne poneha. Ta veliki madež kulture v 20. stoletju 'bo ostal v zgodovini večna obsodba nečloveškega komunizma.
V	tem zločinstvu v povojni dobi predvsem prednjačijo madžarski komunisti’. Brutalno so zatrli s pomočjo ruskih tankov upor ljudstva. Vse, kar so upornikov zajeli, so brezobzirno zatrli. Celo pred otroki se niso ustavili in, kot poroča Katoliški glas, so prav zadnji čas h grozodejstvom prejšnjih let dodali še strašnejše zločine, ki bi morali dvigniti svetovno javnost k najod-ločnejši obsodbi. Poročilo pravi sledeče:
V	budimpeštanskih zaporih se bo v kratkem odigrala druga strašna žaloigra. Lansko leto je agencija Continentale objavila žalostno vest, da so v (Budimpešti obsodili na smrt 150 nedolžnih otrok; saj so komaj dovršili 16. leto starosti. Letos pa je ža druga sikupina 67 otrok izpolnila 18. leto in tako postala »zrela« za smrt' na vaša lih. To se bo zgodilo v okraju Kobanya v budimpe-štanSkih zaporih.
Ob času madžarske vstaje so ti otroci imeli komaj 12—14 let. Po krvavi zadušitvi upora jih je komunistična rdeča (policija AVH zaprla v poboljševalnico v Gily v be-keški provinci. Takrat so vsi upali, da jih bodo Oblasti po prestani »politični preobrazbi« v poboljševalnici izročili znova družinam; toda z zakonom z dne 30. junija 1957, označenim s značko »B-H-Oe: 1-12«, je bilo med drugim sklenjeno: »Lahko se izviši smrtna kazen nad mladoletniki po dovršenem 18. letu starosti, ko bodo spoznali, da so s svojimi dejanji škodili demokratičnemu ljudskemu redu v državi ter hoteli vreči vlado ljudske republike ter dejansko podprli kakršnokoli protidržavno organizacijo.«
Ta nečloveški zakon so polnomočno odobrili in tako morijo sedaj mladino, ki je imela ob času madžarske vstaje komaj deset do petnajst let. Na njihovih celicah v ječi Budimpešta-Kobanya stoji napis: »Na smrt obsojeni — pogosta kontrola«.
V dobi, ko obstajajo društva za zaščito živali in za zaščito rastlin, pa svet molči nad zločini nad stotinami nedolžnih mladincev v srcu kulturne Evrope. In nikogar ni, da bi na mednarodnih forumih kričavim »oznanjevalcem miru in pravice« — Hruščevu in Kadarju — zalučal v Obraz ta dejstva najbolj divjega barbarstva.
<2 z/. miadin& ul finuntta
Mladina za misijon
Lepa prireditev študentskega krožka „Lambert Ehrlich" v Celovcu
B valu
Nekaj, česar doslej nismo bili vajeni, smo videli zadnjo nedeljo v Kolpingovi dvorani. Bilo je to veselo presenečenje, na katero smo lahko ponosni. Zopet so bili to naši dragi študentje, ki niso pridni samo v šoli, marveč se z velikim zanimanjem bavijo tudi z vprašanji današnjega časa. Eno takih važnih vprašanj, katero mora zanimati že vsakega katoličana, (toliko bolj pa še mladega katoliškega študenta, so misijoni.
V dijaškem zavodu na Velikovški cesti — v nekdanjem hotelu Trabesinger — so študentje ustanovili že pred letom Misijonski krožek Lamberta Ehrlicha. Po vzgledu neumornega misijonskega delavca, pokojnega prof. dr. Ehrlicha, se hočejo tudi ti študentje poglabljati z vso ljubeznijo v pereča vprašanja misijonske dejavnosti in po svoji moči čimveč doprinesti k poživitvi -misijonskega duha med Korošci. V ta namen imajo redno svoje mesečne sestanke, zadnjo nedeljo pa so pripravili tudi dobro uspelo javno misijonsko proslavo v Kolpingovi dvorani.
Za to slovesnost je bila dvorana okrašena z napisi, ki so nas vabili k delu za misijone. Spored celotne proslave je bil kar pester. Mogočen mešani zbor dijaške mladine je otvoril prireditev z misijonsko himno, katera nas je tako uvedla v misijonski problem: velika so polja ... V imenu dijaškega Misijonskega krožka nas je pozdravil dijak Oman Hanzi in nam orisal na kratko delovanje krožka med dijaki.
Sledil je govor č. g. Luskarja o pomenu misijonstva v današnjih dneh; saj je bila ta zavest v Cerkvi skozi vse čase najbolj v ospredju. Poudaril je, da je da je predvsem važno, da si kristjani danes privzgojijo pravega misijonskega duha, ki bo potem prav razumel doprinaSati tudi materialne žrtve. Po govoru so dijaki zapeli pesem Kristusu Kralju sveta in njegovo oporoko: Pojdite po vsem svetu . . .
Osrednja točka sporeda je bila misijonska igra Hermanna Haecka: »Kdo bo plačal?« Vzeta je iz življenja misijonarjev v Indiji in prikazuje prav nazorno probleme in uspehe misijonskih delavcev po svetu. Teh težav je neizmerno; saj orati ledino ni lahko. Vsak dan nastopijo nove ovire bodisi od strani domačih oblasti ali
Ničvredno čtivo
Vedno bolj pogosto tožijo starši in javni organi, katerim je prepuščena skrb za mladostnike, o pogubnih vplivih malo ali ničvredne literature. Zlasti opozarjata na velik porast mladostnih zablod policija in sodišče, ki imata vedno več posla s tovrstnimi pojavi.
Ob preiskavah o vzrokih te tako hitro rastoče mladinske zablode skoro vsi (poznavalci razmer poudarjajo, da je temu kriva največ ničvredna literatura, ki je še vse premalo pod kontrolo in cenzuro. Pri tem tudi poudarjajo, da morajo vse bolj sodelovati vsi, ki so za to poklicani; to so pa predvsem Starši, Cerkev, država in vzgojne organizacije. Prav gotovo bo skupno prizadevanje prineslo sadove in tako obvarovalo rastoči rod pred poplavo umazane literature in vsega, kar je v tem v 'tesni zvezi.
Inomoški katoliški tednik: »Volksbote« je ob tem perečem problemu razpisal anketo, da zve za mnenje javnosti o tem. Povabil je več najvidnejših strokovnjakov v mladinskih vprašanjih in vidnejših javnih delavcev in jim stavil več vprašanj z ozirom na poplavo »Schundheftln«-ov na knjižnem trgu Avstrije.
Mladinski referent na konferencah avstrijskih škofov dr. Franc Zak odgovarja med drugim tudi z zahtevo, da mora biti vsak izvod take vsebine predhodno predložen šolskim ali vzgojnim oblastem, da po zakonu odločajo o dovoljenju izdaje. Tudi starostna meja, po kateri je dovoljen do-
stop 16-letnim do take literature, bi naj bila po zahtevah mnogih poznavalcev neugodnih posledic dvignjena vsaj na 17 let. Toda vse važnejši način temu zlu odtegniti mladino je v tem, da se j.i nudi čimveč: dobre in privlačne literature za majhen denar.
Tudi pravosodni minister dr. Chr. Broda se pridružuje mnenju, da je dobra mladinska literatura najboljše orožje proti manjvredni in umazani literaturi. Poleg tega je pa treba pripraviti enoten in natančen načrt za mladinsko vzgojo s posebnim ozirom na pogubne činitelje današnje mladine, predvsem na kino in 'čtivo. On graja dosedanje pomanjkljivo delo na tem važnem področju in poziva zlasti državo in Cerkev k odločnejšemu prizadevanju.
Državni tajnik Franz Grubhofer poudarja v svojem odgovoru, da je 'treba najprej dosedanje predpise o zaščiti mladine pred tovrstnimi nevarnostmi z vso doslednostjo izvajati. Potrebno bi bilo nadalje, da se pripravi imenik vseh tovrstnih slabih publikacij in poslati vsem vzgojnim ustanovam 'ter na osnovi teh izpeljati temeljito akcijo proti temu zlu. Prav posebno pa je treba zainteresirali starše in jih z vso resnostjo opozoriti na pogubnost ničvredne literature v obliki knjižic ali na filmskem traku; kajti brez resničnega sodelovanja staršev bo vse prizadevanje ostalih vzgojnih ustanov brezuspešno.
drugoverskih misijonarjev, bodisi radi silne revščine domačinov ali pomanjkanja delavcev in denarnih sredstev. Toda misijonarje dviga pri vsem težkem delu živa zavest, da je Bog na njihovi strani in da jih spremlja Njegov blagoslov. Njih neomajno zaupanje tako ustvarja nešteto »misijonskih čudežev«. To je bilo pokazano tudi v lepo podani igri »Kdo bo plačal?« stavbišče in zidanje nove misijonske šole, ki je neobhodno potrebna za uspešno delo med pogani.
Prireditve se je udeležilo mnogo Celov-čanov, še več pa s podeželja. Poleg številne duhovščine in kat. izobražencev smo imeli v svoji sredi tudi prevzvišenega gospoda škofa, ki je nas opozoril na strašno tekmo med vero in nevero v boju za duše mladih narodov. Posebej pa je še pohvalil naše dijake v njih uspešnem delu za Kristusovo kraljestvo.
Dragi dijaki, čestitamo in vztrajno na-prej!
Vsak večer si tiho ždel pri mizi.
So nad tabo rasli bridkih misli nizi. Težka skrb je hrbet tvoj vpognila, v muke, v gube čelo ti stemnila.
Ni te več. Pri mizi je še 'tiše.
V nas zijajo prazni koti hiše.
Molk šumi — oh temno šepetanje — kot da v rušah bi se dramile lobanje.
Zdaj za mizo nemo sedajo sinovi.
Krvi tvoje v njih kipe valovi.
Kakšne misli so jim v srca nasejanc? Njih steze — li prav so napeljane?
O, pogrešamo bridko te, očko, brata. Trkamo za te na božja vrata.
Bogec gleda nas, pri mizi zbrane.
Glej, prostor tvoj pozabljen ne postane.
Milka Hartman
ESKIMI SE MODERNIZIRAJO
Eskimi vedno bolj opuščajo stoletni način postavljanja svojih bivališč iz ledu, ki jih imenujejo igluje. Namesto ledenih si nabavljajo igluje — iz plastične snovi! Igluji te vrste so zelo lahki, primerni za naglo postavljanje in se dajo hitro zložiti.
Ogrodje iglujev je iz lesa, stene pa so iz plastičnih snovi. Visoki so 2,10 metra in imajo premer šest metrov, kar Eskimom za bivanje najbolj ustreza. Vzrok, da so se umetni igluji Eskimom tako priljubili, je zlasti la, da se ob prihodu toplejših dni začnejo stranske stene iglujev iz ledu topiti in zamakajo bivališče.
Iz filmskega svefa
Slovenski film ,/DeLuta mirit1
V teh dneh predvajajo po naših vaseh slovenski film »Dolina miru«. Že pred leti ga je izdelalo filmsko podjetje »Triglav« v Ljubljani in je bil tudi na mednarodnem filmskem festivalu v Cannesu nagrajen. Vrteli so ga že v raznih državah in povsod so ga sprejeli z zelo ugodno kritiko. Tudi v Avstriji so ga kupili, toda vrteli ga še niso nikjer. Kaj je temu vzrok, še ni nihče povedal, dasi ne bo težko uganiti.. .
Film prikazuje dogodke iz zadnje vojne. Zelo lepo in naravno opisuje zgodbo dveh otrok, ki bežita — osirotela brez staršev — iz bombardiranega mesta na varno k stricu v dolino miru sredi planin. Na potu doživljata dogodivščine, polne nevarnosti. Tako na primer spopad med zavezniškimi letali in nemško vojsko. Pri tem sta bila sestreljena dva ameriška letalca, ki sta s padali pristala v nekem gozdu, skozi katerega sta bežala Marko in nekako petletna Loti. Ob prehodu preko reke naleti eden padalcev — črnski vojak Džin na otroka in sedaj bežijo skupaj .pred zasledujočimi nemškimi vojaki. Film zelo lepo prikazuje prijateljstvo med tremi begunci — nekateri prizori so zares nadvse prisrčni in ganljivi, pa tudi silno napeti. Končno dospejo preko številnih nevarnosti do hiše stričeve v dolini miru, toda nemški zasledovalec je tudi od tod pregnal mir. V zasedi je prišlo do bojev z osvobodilno vojsko, ki je v zadnjem trenutku prišla na pomoč bežečemu letalcu. Toda v boju je padel tudi Džin, poleg številnih nemških vojakov. Zalo je naslednjega dne prišla nemška ekspedicija in popolnoma uničila na-
selje v dolini miru. — Mala begunca pa sta šla naprej, da vendar kje najdeta pravo dolino miru . .,
Film je lepo in tudi tehnično dobro izdelan; posnetki planinskega sveta so še posebno posrečeni.
V predigri prikazujejo prireditelji slike iz življenja planinskih ptic in vesel prikaz Ribničana, ki bi rad plesal na Blejskem gradu s plesalci, ki ob spremljavi harmonike in sarpospevov predvajajo narodne plese.
Poročajo, da je obisk teh filmskih večerov zelo zadovoljiv; pač dokaz, da imajo naši ljudje še zdrav čut za lepo, pošteno in vsake tuje učenosti prosto kulturo.
Film v službi brezboštva
Znano je, da hočejo komunisti ves svet pridobiti za svojo idejo. Zato ogromno žrtvujejo za svojo propagando med narodi, zlasti v Afriki in Aziji... V ta namen se poslužujejo tudi filma.
Sovražnik številka 1. komunizma je krščanstvo. Zato komunistični agenti povsod tako neizprosno napadajo Cerkev in smešijo vero v Boga. Ugotovili so, da votlijo ruski agenti po Afriki in Aziji prav načrtno gonjo proti veri s pomočjo filma, v katerem smeši vero in poveličuje brezboštvo. Nekaj teh filmov je prišlo tudi v Anglijo. Katoliška organizacija »Meč duha« jih je nekaj predvajala za duhovnike in vernike v Londonu, da so lahko videli, kako nevarno propagandno orožje rabijo brezbož-nilki proti veri v deželah, kjer vstajajo novi narodi, ki bodo v kratkem soodločali o usodi sveta.
Kakšne sfarše si želijo...?
Amerika je dežela najrazličnejših anket, katere vodijo posamezniki ali pa kulturne ustanove. Izsledki takih anket so v mnogo-čem zelo zanimivi in podučni.
V letošnji pomladi so izvedli na pobudo pisatelja dr. Hertza svojevrstno anketo. Sto tisoč otrok-pubertetnikov iz Evrope, Azije in Avstralije so vprašali po anketni vprašalni poli: kakšne starše si želijo. Na anketo je odgovorila velika večino in odgovori so bili zelo zanimivi, mnogi pa tudi prav pretresljivi. Pisatelj Hertz je iz teh skoro sto tisoč poročil sestavil nekak dekalog zlatih pravil za starše in se glasijo takole:
1.	Pred otroki naj starši opustijo vsako prerekanje in vsak spor.
2.	V' ljubezni naj 'bodo starši do vseh otrok enaki in pravični.
3.	Do otrok naj bodo starši vedno odkritosrčni.
1. Razmerje med očetom in materjo naj bo strpno.
5.	Razmerje med starši in otroki naj l>o prijateljsko.
6.	Starši naj imajo razumevanje za otrokovo tovarišijo.
7.	Starši naj ne prezirajo otrokovega iskanja rešitve iz ugank življenja.
8.	Starši naj nikoli ne kaznujejo ali zasramujejo svojih otrok ob prisotnosti drugih ljudi, zlasti 'sosednjih otrok.
9.	Starši naj v svojih otrocih dobre lastnosti plemenitijo in jim pomagajo iz slabosti z razumevanjem in prizanašanjem.
10.	Starši naj ne bodo vsiljivi do svojih otrok z ljubeznivostmi ali darežljivostjo in v čustvenosti naj se držijo zlate sredine.
Iz povedanega torej sledi, da si današnji mladostnik ne želi mamice, ki ga obsipa s slaščicami in poljubi, ter očeta, ki ga bo preziral kot paglavca, iz katerega itak nič ne bo, marveč si želi starše, 'ki ga bodo razumeli in mu stali ob strani, ko hoče v časti in s samozavestjo čimprej postati polnovreden član družbe.
* B * R * A * N * J * E
P * I * S * A * N * O
HENRV SIENKIEVICZ
Aspinwallski svetilničar
(Nadaljevanje in konec)
A sedaj je bilo njegovega trpljenja konec. Skalni stolp sredi morja je bil njegov dom in le redkokdaj ga je zapustil. Kadar je šel v cerkev, je oblekel svojo modro uni-formo, si nadel medalje in odveslal v mesto. Toda večinoma je sedel na balkonu pod prižgano lučjo in se pogrezal v misli, ko je gledal po brezmejnem morju. Pozabil je na svet in svet je pozabil nanj. Bil je srečen v samoti.
Toda prišlo je prebujenje.
Ko je nekega dne čoln pripeljal vodo in hrano, je prišel Skavinski pozneje kot ponavadi na obalo in tedaj je videl poleg običajne zaloge še en zavoj. Na omotu tega zavoja so bile znamke Združenih držav in naslov: Skavinski, Esq.
Starec je radovedno odprl zavoj in videl knjige; vzel je eno v roke, pogledal naslov in začel trepetati. Zakril si je z rokami oči kot da jim ne bi verjel, zdelo se mu je, da sanja. Kajti knjiga je bila v poljščini — kaj je moglo to pomeniti? Kdo mu je poslal knjige? V prvem trenutku se ni mogel spomniti, da je bil bral v New York Heraldu o ustanovitvi poljskega društva v New Yorku in da mu je bil tedaj poslal polovico svoje mesečne plače. Društvo se mu je zahvalilo in mu je pošiljalo omenjene knjige. Starec tega sprva ni mogel doumeti. Poljske knjige na Aspimvallu, na njegovem svetilniku, v njegovi samoti — to je bil zanj čudež. Zdelo se mu je kot se to dogaja samotnim mornarjem sredi morja, da ga nek ljubljen in že skoraj pozabljen glas kliče k sebi. Sedel je nekaj časa z zaprtimi očmi in mislil, da sanja.
Ko je starec ponovno segel po knjigi, je slišal bitje svojega srca. Pogledal je natančneje — bile so pesmi. Na platnicah je bil naslov in pod njim ime pesnika. Ime je Skavinski poznal, vedel je, da pripada največjemu poljskemu pesniku, še ko je bil vojak v Alžiriji in Španiji, je slišal o naraščajoči slavi pesnika-preroka, a tedaj je bila njegova roka tako vajena puške, da ni nikoli posegel po knjigah. Zato je začel brati z veliko vnemo. Nenadoma se je zaslišal sredi veličastne narave trepetajoči glas starega moža, ki je bral na glas kot da bi mogel tako bolje razumeti:
Kot zdravje si, o rodna Litva!
Samo tisti te ve prav slaviti, ki te je izgubil.
Tvojo lepoto in veličino vidim in opevam jaz ker sem te ljubil.
Skavinski je utihnil in črke so mu zaplesale pred očmi, nekaj se je zlomilo v njegovih prsih in se dvigalo kot val iz srca. Še enkrat se je obvladal in bral dalje:
O sveta zemlja, ki nosiš sveto
Čenstohovo,
ki siješ v Ostrobrami in braniš stolno mesto Novgorodek z iskrenimi meščani,
kot si me izročila nazaj zdravju in otroškim letom,
ko sem prestopil tvoj presveti prag, da bi se zahvalil Bogu za ohranjeno življenje,
tako nas sedaj čudežno privedi nazaj na grudi naših rodnih krajev.
Starec je zaihtel in se vrgel na zemljo; njegovi beli lasje so se pomešali z morskim peskom, štirideset let je minilo kar je bil videl svojo domovino in sedaj ga je našla sama in njen glas je preletel ocean in ga dosegel v samoti na drugem koncu zemlje. V ihtenju, ki ga je pretresalo ni bilo bolečine — samo nenadoma vzbujena neizmerna ljubezen.
Minute so minevale druga za drugo; še vedno je ležal nepremično. Galebi so pre-letevali otoček in stolp in vreščali. Prišla je ura, ko jih je krmil z ostanki svojega kosila, zato se je nekaj ptic spustilo k njemu in krožilo nad njegovo glavo. Šumenje perotnic ga je predramilo. Razdelil je vso hrano pticam in znova vzel knjigo. Sonce je bilo že zašlo za panamskimi vrtovi in se je počasi spuščalo nad prekopom v drugi ocean, a Atlantik je bil še vedno poln svetlobe, na prostem je bila še vedno dobra vidljivost, zato je bral dalje:
Sedaj ponesi mojo hrepenečo dušo v te šumeče gozdove, v te zelene travnike.
Končno je mrak zakril črke na belem papirju. Starec je naslonil glavo na skalo in zaprl oči. Potem je »Sveta zemlja, ki nosi čenstohovo« odnesla njegovo dušo v »šumeče gozdove in zelene travnike.« Griči so vstajali pred njegovimi duševnimi očmi in vode so šumele v njegovih ušesih in vse ga je spraševalo; ali se še spominjaš? — Spominja se! Vidi postrana polja, vmes gozdove in vasi. Noč je. Starčeva glava se je naslonila na trudna prša in posamezni prizori migotajo pred njegovimi očmi. Hiše, v kateri se je rodil ne vidi, ker jo je porušila vojna; niti ne vidi očeta in matere, ki sta umrla ko je bil še otrok; a vas je še vedno taka kot da bi jo bil zapustil včeraj. Nekoč je bil na straži v tej vasi in tega se še živo spominja. Spet je ulanec in stoji na hribčku pred vasjo; spodaj migotajo luči v župnišču. Petje in vpitje prihaja od tamkaj in se razlega skozi tiho noč. Potem krešejo podkve ulanskih konj iskre in postaja mu dolgčas na straži. Ure počasi minevajo; končno se luči utrnejo in megla se
dviga s travnikov. Rekel bi: kot morje. Noč je tiha in hladna — resnično poljska noč! Kmalu se bo začelo svitati in petelini se že oglašajo. Nekje v višavah vrešče štorklje. Ulancu je dobro pri duši. Jutri bo bitka. Hej! To bodo migotali prapori in grmeli streli. Mlada kri mu igra kot trobenta čeprav jo hladi mrzla noč. Toda dan se že dela. Kakšna krasna dežela, sijoča v rožnati jutranji zarji!
Tiho! Nekdo prihaja. Seveda, straža se mora zamenjati.
Nenadoma zasliši Skavinski glas nad se-boj:
»Hej, starec, vstani! Kaj pa je s teboj?«
Starec odpre oči in začudeno gleda v osebo, ki stoji pred njim. Končno ga spozna. To je Johnson, pristaniški pilot.
»Kaj pa je,« vpraša Johnson, »kaj si bolan?«
»Ne.«
»Sinoči nisi prižgal svetilnika. Zapustiti moraš svoje mesto. Ladja iz St. Gero-ma se je nasukala na sipini. Sreča je, da se ni nihče utopil, sicer bi moral iti pred sodnika. Pridi v moj čoln; ostalo boš slišal na konzulatu.«
Starec je prebledel — resnično je bil pozabil prižgati svetilko tisto noč.
Nekaj dni pozneje so videli Skavinske-ga na parniku, ki je plul z Aspinvvalla v New York. Revež je bil izgubil svojo služ-
Nekoč je živel tat, ki je ukradel pipo, pa so ga zasačili in zaprli. V ječi je tuhtal, kako bi jo popihal. Toda ječarji so dobro pazili nanj. Nekega dne pa zaprosi jetni-škega paznika, naj ga pelje h kralju. »Ti hočeš biti sprejet pni kralju?« ga vpraša paznik.
»Da, imam dragocenost, ki bi jo rad izročil kralju.«
»Počemu pa ti prihajaš?« ga vpraša kralj. — »Vašemu Veličanstvu bi rad izročil neko dragocenost.« In tat privleče iz žepa majhen, papirnat zavitek. Kralj ga odpre: .»Saj to je vendar čisto navadna hruškova peška!« — »Res, hruškova pečka je,« prizna tat, »toda ne dobite take vsak dan! To je dragocenost: kdor jo vsadi, mu rodi zlate hruške!« — »Zakaj je pa potem nisi sam vsadil?« bi kralj rad vedel.
»Ta reč ima svoj vzrok: samo ljudje, ki niso nikoli kradli ali poneverili, jo smejo \ saditi, sicer obrodi navaden sad. Jaz sem pa tat in zato se mi je ne splača vsaditi. Zato sem jo prinesel vašemu veličanstvu, ker vaše veličanstvo gotovo še ni nikoli nič poneverilo ali celo ukradlo.«
»Ne, ne, ne, tega pa ne,« reče kralj. Ko je bil še mlad dečko, je nekoč svoji materi ukradel denar.
Qeien$ka
Pada list odmrli na zemljo ozeblo.
V golo bomo deblo, v prazne veje zrli.
Prazno vse tako je, pusto vse okoli, dnevi vsi so goli, tožne misli moje.
Na grobove hodim, mislim prisluškujem; vsak korak presodim, ki nekje ga čujem —:
»Steze nas peljajo k bratom med grobove —; a grobovi dajo vernim steze nove« ...
Milka Hartman
bo. Spet se je odpirala pred njim morja široka cesta; veter je ponovno odtrgal list in ga nosi preko morja in kopnega. Skavinski se je zelo postaral v teh zadnjih dneh; le oči mu žarijo. Na svoji novi poti v življenju drži ob svojih prsih knjigo, ki jo od časa do časa stisne k sebi, kot da bi se bal, da jo bo izgubil.
Prevedel: Igor Hribar
Tat predlaga ministra. »Ne, ne,« reče minister. On se je, žal, dal pregovoriti in je dal službo vsakemu, ki mu je pošteno plačal. Kdor mu pa ni dal denarja, vzlic zaslugam ni postal nikoli uradnik.
Tat predlaga generala. »Ne,, ne,« reče general. On je namreč zmerom pridržal zase polovico denarja, ki je bil namenjen za vojake, če so šli na vojsko. Poleg tega se je bahal z junaštvi, ki jih ni sam napravil.
Tat predlaga vrhovnega sodnika »Ne, ne,« odgovori ta, ki nikoli ni vprašal, kje je pravica in kje krivica, ampak samo: »Denar ali brez denarja.« Kdor mu je dal denar, je dobil zmerom tudi pravico. Zdaj predlaga tat upravnika ječe. »Ne, ne,« reče ta in zamahne z roko. Vsakega 'zločinca, ki so ga privedli, je najraje vprašal, če ima še kaj denarja, če je imel denar, ni grdo ravnal z njim, če pa ni imel denarja, se mu je slabo godilo!
Tat jih je predlagal še kar povrsti, a nihče ni hotel vsaditi hruškove pečke. Pa se začne glasno smejati. »Vi poneverjate, vi kradete, pa vas nikoli ne bodo prijeli in vtaknili v luknjo! Jaz sem pa samo pipo ukradel, pa naj zato sedim v ječi?« Kralj mu na to ni mogel odgovoriti in ga je oprostil.
Pamefni tat
(Kitajska ljudska pripovedka)
Visoška kronika
13.	Dr. Ivan Tavčar
V hiši je postalo silno vroče, in nadležne so postajale tudi muhe. Pri vratih na klopi je stal škaf, a vode ni bilo v njem, da bi si bil ugasil žejo. Zatorej sem vzel ko-rec s škafa ter Stopil v vežo. Zdelo se mi je, kakor bi pri zadnjih vratih šumela voda. Ondi sem stopil na plan, kjer je res tekla voda po dolgem žlebu.
Pri tem žlebu je stalo dekle in je cunje pralo v čebriču. Se obrnila se ni, meneč, da prihaja kdo izmed domačih.
Podstavil sem korec, in takrat je deklica opazila, da sem tujec.
Nekoliko je odstopila in nepremakljivo je zrla name, kakor da je podoba v oltarju. Hipoma ji je na belem vratu — pri pranju ni bila posebno vestno napravljena — silila kri pod kožo, če tudi na licih, ne vem, ker ji je bil obraz vsled dela na soncu ožgan in teman. Pil sem iz korca ter /a trenutek obrnil pogled proti nji. Se vedno je njeno oko tičalo na mojem obrazu. Sedaj pa se ml je zopet zdelo, da ji je izginila / vratu vsa kri in da je nekaka plahost napolnila njen pogled. Ali svojega očesa še vedno ni premaknila / mojega obraza.
Odloživši korec, izipregovorim:
»Sedaj si se me že lahko nagledala, Margareta!«
Odstopila je za korak ter zamolklo odgovorila:
»Ti veš, kako mi je ime?«
»Oče je govoril o tebi.«
»Torej si Visoški? Tudi moj je govoril o tebi.«
Znova ji je zažarelo okrog vratu, da sem se spomnil jutra, kadar leži zora nad gorami.
Pristopila je k čebriču ter si dala opraviti pri perilu. Če je le mogla, se je skrivoma ozrla na kraj, kjer sem stal. Bila je dekle, ki je moškemu navadno všeč: dobit) rastla in za vsako delo pripravna. Ali besede ciganke, da hodim današnjo pot brez uspeha in da umrem, ker se mi bodo prsi prestrelile, mi niso pripuščale, da bi prišel do pravega dopadenja nad telesom device, katero sta očeta izbrala, da mi postane nevesta. Trpinčila me je tudi zavest, da je luteranstvo v hiši in da zakoni iz takih hiš niso deležni božjega blagoslova, kakor ni bil deležen blagoslova zakon v visoški hiši.
Ker sem moral nekaj izpregovoriti, sem vprašal, če je težka in visoka desetina in kako da jim teče življenje.
Odgovorila je:
V hribih smo in težko živimo! Nič ne
rečem, oče je dober in lepo počne z nami. Brata pa sta osorna človeka in z materjo grdo ravnata, da se ji slabši godi ko deklam po drugih hišah. Nič ne rečem, ali včasih bi rajši živela v drugem kraju, med drugimi ljudmi!«
To mi je povedala, in videlo se mi je, da si želi proč iz domačega kraja in da ji je bilo morda všeč, da sem prišel. Dokončala je tlelo, obrisala si roke s predpasnikom ter me pozvala:
»Sedaj je pa menda oče že prišel!«
In res sva dobila v hiši priletnega moža dolge, koščene postave in — kar se pri nas redko nahaja — prečudno modrih oči. Na mizo pred njega je bil razložil Lukež kolače / Visokega: dve gnjati in dve rumeni pogači.
V tem ko sem se mudil zunaj pri studencu, je bila starka že zlezla na peč in od tam opazovala dogodke pri mizi. Bržkone je slutila, kaj pomenjajo darovi, in slabe volje se je zatogotila:
»Ne dajaj je papistu, Jeremija! Jezus, ne dajaj je papistu, ko vendar veš, da je moja kri tekla za sveti evangelij!«
Stopil je na klop ter z veliko roko gladil veli obrazek, rekoč: »Tiho, mati!«
Takoj se je pomirila. Ali pomirila se je tudi moja duša in silno dobro mi je delo, tla je modrooki ta mož izkazoval spošto-
vanje četrti božji zapovedi, in najsi je bila lutrovske vere ona, katera ga je rodila! Sklenil sem, da hočem vsak čas dajati pokorščino staremu svojemu očetu, in najsi ni zahajal k maši, ne k svetemu obhajilu!
Jeremija je nato pristopil k meni, mi napravil velik križ po obrazu ter izpregovoril:
»Prišel si vendar enkrat k svojim sorodnikom!«
Tedaj je pristopila še ženska, ki se je do-tedaj tiščala na klopi pred zapečkom, tako da je nisem bil niti opazil. Tudi ona mi je napravila križ po obrazu ter se nato molče vrnila k zapečku.
Bila je hišna gospodinja, a poznalo se ji je, da jo je izmozgalo neprestano delo, in vse na nji je pripovedovalo, da ji je življenje nezabeljena in plehka jed, kakor jo mora navadno uživati vsaka, če je vzela vdovca z otroki.
Z očetom sva prisedla k mizi, na katero je bila Margareta položila velik hleb ter ni prej mirovala, da sem si odrezal kruha. Potem je izginila v vežo, da bi pripravila večerjo.
Ostali smo se prav vestno ogibali vsake besede, katera bi bila količkaj v zvezi z namenom, s katerim sem prihajal v to hišo. Govorili smo največ o otavi, katere košnja se je morala jutri pričeti.
(Dalje prihodnjič)
Vladna kriza v Avstriji
(Nadaljevanje s 1. strani)
glede vloge države. Med tem ko socialisti žele uresničiti takozvano »ipreskrboval-no državo«, v kateri naj čim več pristojnosti za obči (blagor preide v roke države, pa hoče OeVP omejiti poseg države, posebno v gospodarstvu, na najmanjšo nujno potrebno mero ter razširiti možnosti privatne iniciative. Eno izmed vprašanj, 'ki je tudi zelo poslabšalo odnoSaje med obema vladnima partnerjema, je zadeva povratka Otona Habsburškega ter vrnitve »hišnega« premoženja Habsburžanov sedanjim potomcem nekdanje avstrijske vladarske hiše.
Vprašanje proračuna je seve bilo le poslednji kamen, 'ki je sprožil sedanjo vladno krizo. Je to najitdžja v povojni dobi in je zamajala cc'lo same temelje dosedanjega koalicijskega vladnega sistema.
Državni predsednik je poskusil v poslednjem trenutku posredovati med sprtima vladnima strankama. Pridržal si je odločitev glede sprejema odstopa vlade, obenem pa naprosil ing. Raaba, da vodi vladne posle naprej ter poskuša doseči sporazum vsaj glede proračuna.
Pot, ki jo je ubral državni predsednik, je pa zbudila številne pripombe, kajti ve-
SELE (nadaljevanje s 4. strani) nepretrganem delu žclezobetonsko ploščo. To delo je zahtevalo poleg zidarjev mnogo pomožnih delavcev. Od vseh strani fare so prišli krepki fantje in možje, še celo nekaj deklet je popoldne in zvečer prišlo pomagat. Trije mešalni stroji so neprestano brneli, v samokolnicah je betonska mešanica prihajala na strop in povezovala žele/je in betonske filigrane v močno ploščo. Delo je trajalo še celo noč do naslednjega popoldneva. Tako je bil dogotovljen strop, ki bo obenem tlak nove cerkve. V četrtek so na njem že začeli rasti cerkveni zidovi.
Ako ne bo kake posebne ovire, bo tesarski mojster Gasser že v začetku novembra
Svet je leta 1945 sta1! že pod vtisom krvave vojne, v ‘katero je pahnil svet Hitler. Tako odgovorne državnike in kot ljudstva je prežemala vroča želja, preprečiti bodoča krvoprelitja. Ustanovno listino ali »Karto« je podpisalo 45 držav. Danes šteje Organizacija združenih narodov 99 članic in obsega vso zemeljsko oblo.
V svojem 15-letnem delovanju je ta novi svetovni parlament mnogokrat razočaral
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
NEDELJA, 30- 10.: 7.80 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK. 31. 10.: 14.00 Poročila, objave. Pregled sporeda. — Zanimivo, poučno, razveseljivo. — Slovenski samospev od začetkov do današnjih dni. (6.). 18,00 J. E. Perkonig-Rok Arih: Ugrabljena strd (3.). — TOREK, L II.: 14.00 Memento mori! - SREDA, 2. 11.: 14.00 Poročila, objave. - Za našo vas. — Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK., 3. I L: 14.00 Poročila, objave. — Koroški kulturni obzornik. — PETEK, 4. II.: 14.00 Poročila, objave. Živo srečanje (3.). - SOBOTA, S. 11.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — NEDELJA, (i. 11.: 7.30 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo.
čina pravnikov je mnenja, da državni predsednik nima pravice odkloniti ali zavleči odstopa vlade, temveč ga mora zgolj vzeti na znanje. Vlada je o svojem koraku obvestila parlament, da sklepa o nastalem položaju. Po dolgem času je zaradi neobičajnega toka dogodkov pripadla ljudskemu zastopstvu zapet tista vloga, ki mu po ustavi gre, namreč odločanja. 'Ko gre naš list v tisk, še položaj glede vladne krize in proračuna ni rešen.
Število študentov v Avstriji raste
Na 10.000 Avstrijcev pride 47 študentov, je izjavil na otvoritvi nekega dunajskega študentovskega doma prosvetni minister dr. Drimmel. Leta 1953 jih je prišlo le 24. Skupno znaša letos število študentov na visokih šolah 36.110. Od skupnega števila slušateljev jih je bilo 28 odšt. tujcev (v letu 1953 samo 16 odst.). Na srednjih šolali seje v istem razdobju število dijakov povečalo za 12.400. Iz državne blagajne je bilo leta 1953 izdanih 9 milijonov šil. za štipendije in podpore študirajoči mladini, leta 1959 pa 20 milijonov šilingov.
postavil ostrešje in bo sredi meseca stavba pod streho. Vigredi bomo delo nadaljevali.
Vnema in požrtvovalnost domačih delovnih prostovoljcev zasluži vse priznanje in pohvalo. Le tako naprej! Z združenimi močmi postavimo farni dom in cerkev, da ne bo blizu enake.
Huda nadloga je bil poleti skozi vas cestni prah, ki ga je povzročal avtopromet. Zato smo se razveselili novice, da hoče cestna uprava cesto skozi vas asfaltirati. Občina je že na delu, da položi betonske cevi in tako uredi odtok vode, ki je ob nalivih vdirala na cesto.
upe človeštva, vendar je v celi vrsti primerov dokazal svojo upravičenost obstoja ter koristnost. Leta 1946 so Združeni narodi 'dosegli odhod sovjetskih čet iz Perzije, leta 1947 so uspešno posredovali v sporu med Indonezijo in Nizozemsko, leta 1948 je posebna komisija Združenih narodov dosegla sklenitev premirja med Izraelci in Arabci, lota 1953 pa so se po komunističnem napadu na Južno Korejo prvikrat v zgodovini Irorile čete 16 držav pod plavo zastavo Združenih narodov. Združeni narodi so uspešno izvršili svojo posredniško vlogo v sueškem konfliktu leta 1957, trenutno pa varnostni oddelki Združenih narodov vzdržujejo mir med Arabci in Izraelci v obmejnem pasu pri Gazi, povrh tega pa prestaja mlada svetovna organizacija sedaj svojo najtežjo preizkušnjo v Kongu.
Avstrija se je takoj po pridobitvi državne samostojnosti potegovala za članstvo ter ga tudi dosegla. Vprav te dni pa skupščina Združenih narodov obravnava južnotirol-sko vprašanje.
Kljub pomanjkljivostim (n. pr. Zdru-
žani narodi niso mogli pomagati madžarskim in tibetanskim upornikom) se je pa danes Organizacija združenih narodov po svojem delu tako uveljavila, da si brez nje mednarodnih odnošajev sploh ne moremo več prav predstavljati in ako je še ne hi bilo, bi jo bilo pač treba ustvariti, je v svojem slovesnem nagovoru izjavil deželni glavar g. Ferdinand W e d e n i g, citirajoč velikega britanskega državnika W. Churchilla.
V imenu Avstrijske lige za Združene narode je predsednik, resn. dvor. svetnik K. V. Golerus Geldern orisal nastanek, delo ter pomen Združenih narodov. Oh tej priliki je številnim predstavnikom javnega življenja, med njimi prevzv. g. škofu krškemu dr. Kostnerju, deželnemu glavarju g. Wedenigu, mestnemu županu g. Aus-senwinklerju podelil visoka odlikovanja Lige za njihove zasluge za Sirjenje ideje Zdrulženih narodov. Pestri program proslave je izvedel pevski zbor učiteljišča pod vodstvom ge. prof. Mayer, vmes pa sta dijak in dijakinja recitirala pesmi in izreke velikih duhov vseh časov, od Sofokla, 'Marka Avrela, Shaikespeareja, Rousseauja, Pestalozzija pa do Goetheja in 'Stifterja o tem, da so vsi ljudje rojeni enaki ter o spoštovanju in ljubezni med narodi.
filmska aitna
essBBBBEiaaniSBnBiBiaastBKaeeiBiss?
ZNAKI ZA OCENO FILMOV: I = priporočljiv za vse; la = priporočljiv za odrasle in zrelejšo mladino; II = za vse; III = za odrasle in zrelejšo mladino; IV = le za odrasle; IVa = za odrasle s premislekom; IVb = za odrasle z resnim premislekom; V = odsvetujemo; VI = odklanjamo; + ga priporočamo; + + film je res vreden, da si ga ogledamo.
Borovlje
Sobota, dne 29. 10.: Strafbataillon 999 (IV). — Nedelja, dne 30. 10.: . ..denn der VVind kann nicht lesen (IV).
Dobita ves
Sobota in nedelja, dne 29. in 30. 10.: Das gvosse Heimsveh (1II + ). — Torek, dne 1. 11.: Kriegsge-richt (III).
Miklavčevo
Nedelja, dne 30. 10.: Nacht im griinen Kakadu (IV).
Pliberk
Sobota in nedelja, dne 29. in 30. 10.: Eln Mann gelu durch die Wand (111 + ).
Sinča ves
Sobota, 29. 10.: Der Engel, der seinc Harfe ver-setzte (III). — Nedelja, dne 30. 10.: \Vas eine Fran im Friihling traumt... (IVa).
Št. Jakob v Kolu
Sobota in nedelja, dne 29. in 30. 10.: Hicr bin ich, hier bleib ich (III). Torek, dne I. 11.: Das Schvvert der Sarazenen (IV).
C/LEDALIŠČE V CELOVCU
MESTNO GLEDALIŠČE:
Petek, 28. okt.: Die Falle, drama. — Sobota, 29. okt.: Der Graf ion Luvembiirg, opereta. — Nedelja, 30. okt. ob 15.00 uri: Don Giovanni, opera. — Sreda, 3. nov.: Die 12 Gesclmorenen, drama. — Četrtek, 3. nov.: Grafin Mariza, opereta. — Petek, L nov.: Madame Butterfly, opera (premiera). — Sobota, 5. nov.: Grafin Mariza, opereta. — Nedelja, Cj. nov. ob 15.00 uri: Madam I5uttcrfly, opera.'
Začetek ob delavnikih ob 19.30 uri, ob nedeljah ob 15. uri.
KOMORNO GLEDALIŠČE:
Sobota 29. in nedelja 30. okt.: Die Falle, drama (poslednjič). — Sobota, 5. nov.: Patsy, (premiera), igra. — Nedelja, 6. nov.: Patsy, igra.
Začetek tsclej ob 19.30 uri.
MALI OGLASI
PRODAM POSESTVO, 1 ha, arondirano, z velikim sadovnjakom, blizu Celovca. Naslov v upravi lista.
Pletenje je užitek s Passap-Doppelbctt pletilnim aparatom, brez uteži, brez glavnika, vgrajeni vzorčni avtomat misli za vas! Biezobvczno predvajanje in prospekti pri juliiis Koller, Beljak, Seiler-gtisse 5 in pri \Varenhaus Formanek, Beljak.
-KRATKE VESTI-
Oster protest sovjetskega poslanika Smir-nova v Bonnu je na 'zborovanju v okviru »'Nemškega afriškega tedna« v Beethovnovi dvorani zbudila izjava zatpadnonemšikega gospodarskega ministra Lrharda: »Ni hujšega kolonializma na svetu, kot je di'k'tatu-ra komunističnega ikova«. Med okoli 600 poslušalci, med 'katerimi so bili tudi delegati iz 24 afriških drlžav, je vstal sovjetski poslanik .Smirnov In ves razjarjen planil k govorniškemu pultu. Vzkliknil je: »V tej dvorani 'sedi Itudi general Heusinger in tu govorite o svoibddi. 'Nemčija je pri nas pomorila 20 milijonov ljudi«. Smirnova je zagrabil neki nemški policist ter ga 'kljub njegovim protestom, češ da ga naj spusti, 'ker je 'kot diplomat nedotakljiv, odvlekel iz dvorane. Se isti dan je kancler Adenauer po državnem tajniku v 'zunanjem ministrstvu v. 'Merkatzu izrazil opravičilo in obžalovanje nemške vlade zaradi ravnanja službeno preveč vnetega policaja. Smirnov ipa svojih izjav ni preklical in ne obžaloval.
Avstrijci vedno marljiveje plačujemo davke, izkazuje uradna statistika vplačanih davkov za mesec september. Skupno je bilo plačanih 3056 milijonov šil., s čomer je bil lanski zneselk presežen za 375 milijonov šil. oz. 14 odst. Vsota direktnih davkov je znašala 1431 milijonov {zvišanje za 19 odst), prometni davek pa je vrgel 736 mil. šil ali 9 odst. več kot v lanskem septembru.
Bivši SS-ovec Josef Kripsch, medvojni gestapovec in strah nenacisiičnih Dunajčanov, je bil minuli teden aretiran, iko je prišlo na dan, da je 15 let mirno in dobro živel poti 'privzetim imenom svojega nekdanjega sošolca Paula Bolcka v Gradcu kot uslužbenec nekega velikega industrijskega podjetja. Ko pa je bil pred kratkim za svoje zvesto in uspešno Službovanje povišan iza prokurista ter prestavljen na Dunaj, kjer pa je živel pravi Boldk, je moral priti s pravim imenom na dan. Sam je priznal svojo sleparijo, v prepričanju, da se mu itak ne ho nič zgodilo. Toda zmotil se je. Obtožen je udeležbe morjenja Judov, poleg tega je pa bil še član nekega protipo-Stavnega naglega sodišča v zadnjih dneh vojne in sodeloval pri izreku ene smrtne obsodbe.
Med 240 milijoni prebivalci Afrike je
po najnovejših cenitvah 86 milijonov mo-hamedamcev, 75 milijonov prebivalcev primitivnih poganskih verstev ter 35 milijonov kristjanov.
Poljska je obljubila Italiji, da bi glasovala zanjo pri resoluciji o Južni Tirolski, aiko v zameno Italija prizna dokončrtost sedanje pol jsko-nemške meje vzdolž, rek Odra in Nižava (OdouNeiBe). Zaenkrat kupčija še ni bila sklenjena.
Sovjetske parfume za dame prodajajo sedaj v Londonu, kamor so na temelju nedavno sklenjene trgovske pogodbe med Sovjetsko zvezo in Veliko Britanijo uvozili tudi večjo količino sovjetskih kozmetičnih izdelkov. Ali bodo pri angleških lepoteželj-nih damah mogli spodrinili francoske parfume / romantičnimi imeni kot »Elixir d’amaur«, »Chanel« itd., je težko reči. Vsekakor pa parfum z imenom »Kremi« ali »Ko/mos« in povrh še s podobo »spulni-ka« na etiketi ni baš najbolj vabljiv. Morda bo imel več uspeha par luni z imenom »Moskovski ogenj«.
Na dosmrtno ječo je bil obsojen 23-letni pomožni delavec Hcimich Pomerenke \ Friburgu zaradi štirikratnega umora. Istočasno je bil Pomerenke zaradi vrste groznih seksualnih zločinov v letih 1958-59 v jugozajpadni Nemčiji obsojen še na skupno 140 let zapora. Sodba je postala takoj pra-vomočna, ker se je obsojenec odrekel pritožbi.
2 ladijski nesreči sta zahtevali 22 žrtev minuli teden, ko je v Perzijskem zalivu eksplodiral norveški tanker »'Polyana«, na ameriški reki Missisiipi pa je italijanski tovorni parnik »Lorenz« Marcelo trčil / ameriško potniškoTovorno ladjo »Alcoa Corsair«.
Nošene hlače in suknjič je v Frankfurtu ukradel neki u/movič i/ ameriškega avtomobila, čigar lastnik je bil pozabil voz zapreti. Pač pa je neznani nemški prijatelj ameriške lastnine pustil, v avtomobilu nedotaknjeno aktovko, v kateri je bilo 8000 dolarjcN (50.000 šil.).
Dn7nD I Pntllioto U Dim 9	Prenočišče, hrana, ogled Rima itd., vse te
rU&Un! rUlUJClC V nini :	skrbi bodo odveč, če se boste obrnili na:
Hofel - Penzion BLED
VIA ST ATILI A, 19 - TELEFON 777-102 - RIM
Se priporoča in pozdravlja, vaš rojak VINKO A. LEVSTIK Izrežite in shranite! — Pišite nam za cene in prospekte!
---- Pm nas na ICoeoškem
Proslava 15-letnice Združenih narodov v Celovcu
Minuli teden je poteklo 15 let, odkar je leta 1945 na mednarodni konferenci v San Franciscu v Združenih državah bila ustanovljena posebna ustanova, ki bi naj pospeševala mirno sporazumevanje med državami ter skrbela za ohranitev miru na svetu, Združenih narodov. Ta jubilej so proslavljali povsod po svetu, tudi pri nas na Koroškem, in sicer v veliki dvorani Koncertnega doma, ob navzočnosti šolske mladine ter predstavnikov javnega življenja s prevzv. g. škofom krškim dr. Kiistnerjem in deželnim glavarjem g. Ferdinandom W c d e n i g o m na čelu.	f
List izhaja vsak četrtek. - Naroča se pod naslovom: „Naš tednik - Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 2ti. - Naročnina mesečno 7,- šil., letno 80.- šil., za inozemstvo (i dolarjev letno. - Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko lolmajer, Radiše, p. Žrelec. - l iskama Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 2<i. Ed. štev. uredništva in uprave 43-58.