X. leto. 1 št.
1914 Januar.
NEVTEPENO s POPRIJETA DEVICA MARIJA
Zmožna Gosp4 Vogrska. POBOŽEN MESEČEN LIST. Vrejuje ga: KLEKL JOŽEF vpok. pleb. v Crenslovcih
Na zn&nje predragim naročnikom!
Z prvim snopičom leta 1914-ga se vam notripoklo-nrm i vam prinesem ž njim Marijin blagoslov za novo leto. To naj bo moje novoletno srečno, blaženo voščilo. Marijin blagoslov, šteroga razširja njeni list, se naj notri-vjč v vso vaše opravilo, da bodete vse tak znali zvršiti, kak, da bi Marija bila na vašem mesti, naj Jezusa, svojega najbošega Gospoda močno odičite, sebi pa veliko-dosta zaslužite za večna nebesa.
Cena lista ostane za domače 2 koroni za amerikance pa tri. Vsaki dobi k listi brezplačno tudi eden kalendar. List se pa naj dolplača, kak sem že naznano naprej. Ki so siromaški, smejo po koroni na pol leta, ali po 50 file-raj na frtale list dolplačati. Do januara slednjega je du-žen vsaki se glasiti, ki šča list meti. Ki ga pa nešče meti, naj ga že januara meseca nazaj pošle, ali nazaj da da ne bom zobstonski poštni potrošov meo.
Za naročnike lista z vsemi pokojnimi vred se sliiži vsaki mesec edna sv. meša. Pisma, penezi se naj vse na moj sledeči naslov pošilajo i nikaj ne v tiskarno :
Klekl Jožef
plehaaoš v pokoji v Cerensovcih, CserfOld, Žalam
Pošta.
Vsem. Vnogi bi radi znali, zakaj se prosi na list naprej plača — ve sam ga pa še vido ne, pa bi ga ?e plačao — si zguči nešteri zuabiti. Dragi si pa lehko lak zmuvi: tei popi, ka nas telko terjajo ... Od tretjega pa pravijo, da to žele popovskim žepom, naj bi se vsi raztrgali. No, ve če je komi to na srci, da bi rad raztrgani popovski žep vido, naj ga pride k vredniki gledat. Mam jaz raztrgan žep pa ešče praznoga k coj. Zato pa ravno prosim naprej peneze, da iz raztrganoga pa praznoga žepa ešče kral ne more za štamparijo kaj vuspraviti. Ta pa dosta trebe. Že bote vidili, gda račun sklenemo, kak paro vna stv&r vam je tiskarna. Morem jo dosta krat i ne z malim zadovoliti. Pa naprej popravici nikaj ne plačate, da, gda se opominjate na plačilo, te tiskarna že veselo obrača
prekmursko ; MUZ EJ S K O X. leto. I št.___v	1914. Januar.
NEVTEPENO POPRIJETA DEVICA MARIJA,
ZMOŽNA GOSPA VOGRSKA — POBOŽEN MESEČEN LIST.
VREiiiiE GA:
K L E K L JOŽEF
plebanoš na pokoji v Črenslovcih. Cserffild, (Zalamegye).
Z dovoljenjom višešnje cerkvene oblasti.
Prihaja vsaki mesec 8-ga na veseli spomin petdesetletnice 1. 1904. dec. 8-ga obhajane zavolo razglašenja verske pravice o Marijinom nevtepenom poprijetji, šteri den je te pobožan list prvič slovenom vogrskim do rok dani. — Cena 2 koroni, v Ameriko 3.
Začela se je desetletnica našega lista.
Dragi Naročniki!
Marijin list z tem letom začne svoj deseti tečaj. Desetletnico začuemo tak obhajati. Kaj bi naj pravo pri toj priliki ? Iz zahvalnosti punoga srca zdignem svoje srce do sive nebe i hvalo dam v njej kraluvajočoj Prečistoj Devici Mariji za miloščo to preveliko.
Brez filera penez, kak čerensovski kaplan, naslanjajoč se samo na Božo pomoč i zmožno zagovorništvo Marijino, sem začeo vrejuvati Marijin list, na šteroga štam-panje i razpošilanje jezerke goridejo. Bi mogla to človeča moč sama doprinesti ? Nikak ne. I kaj je ne mogo človek, je včinila Prečista Devica. Sprosila je dovoljenje za izda-vanje lista, ki bi meo njeno čast razširiti. Njo so prosile vnoge pobožne duše tak toga, kak ovoga sveta, naj sprosi vogrskim slovencom to miloščo, ka bodo smeli meti v svojem maternom jeziki list, ki je bo včio, navdušavao na dobro sveto živlenje. I posliihnola je nje. Ki bi bio tistoga hipa, pred se je dovoljenje za izdavanje lista prosilo v Čerensovce prišeo, bi najšeo vsaki odvečarek veliko število pobožnih duš, štere so vtčkrat edno celo viiro v cerkvi Jezusa v oltarskom svestvi nazočega molile za verne diiše v vicah. I keliko sv. obhajil se je opravilo, keliko rožnih vencov se je zmolilo za verne diiše, naj one molijo v namen, da se mi posreči izdavlanje Marijinoga lista. I posrečilo se je. Marijo je zmagalo smilenje do vernih duš v vicah. Na njuvo prošnjo je pa ona pa zmagala i odstranila zadržke, ki so izdavanje lista zavirali.
I zmagala je dosta. Da malo pred tistim je tudi bila prošnja notridana za list i cerkvena oblast je ne dala dovoljenja za izdajo. Niti to je ne privolila, da bi se smelo romanje vršiti v Celje na diibovne vaje, naj si mladina o priliki devetnajsetstoletnice krščanstva tam duše ščisti. Živo mi je ešče v spomini, kak smo duhovniki mladence po vseh slovenskih farah vkiipspravili, da bi je z vekšim duševnim haskom na misijon spravili, i ne smo smeli iti. Kak ovce brez pastera, kak da bi se vkradnola, je mogla neboža mladina tužno sama odhajati.
Zakaj pišem to ? Zato lehko, naj tožim cerkveno oblast? Bog me vari. Pravico ščem potrditi, da je Marija t veliko miloščo nam spravila, gda nam je sprosila dovoljenje list izdajati i da smo njej zato dužni jako zahvalni biti.
V tistih razmerah, gda je izobraženomi človeki slovenski gučati, ali pisati teliko pomenilo skoro, kak domovino zatajiti, v tistom časi, gda so besno pisali proti slovenskim knigam, gda je poleg dušne vesti mogo vsaki duhovnik naznaniti, kaj misli od knig „družbe sv. Mo-hora" — če ne so protivne vogrskoj državi, — v tistom ■časi, gda je te pobožne družbe knige po novinah samo zato osoda zadela, da so vogrskoj državi sovražne, ka v kalendaraj je ne bio naznanjen na augusta 20-ga svetek svetoga Štefana vogrskoga krala, čeravno je bio naznanjen na 2-ga septembra, šteri den se v celoj matericekvi obhaja god našega sv. krala, sv. Štefana-, pravim v teh žalostnih dnevah misliti na izdajo slovenskoga lista bi poleg sodbe zdrave pameti predrzno delo bilo tem bole, da so duhovniki slovenski vsi, posebno pa ništeri, ki neso zakrivali lubezen do svojega maternoga jezika, gor do mi-nisterstva bili obtoženi od nikih liberalcov — Bog se njim smiluj živim i pokojnim — kak da bi šteli slovensko krajino od vogrskoga odtrgati i ne vem kam prikapčiti.
1 v teh dnevah se je narodo Marijin list. Porodila ga je Marijina liibčzen. Vroče prošnje dobrih duš živih i pokojnih so genole njeno materno srce, na pomoč je prišla svojemi ludstvi. Oboja oblast, cerkvena i svečka je spoznala, da celo hujskanje iz večih sebični namenov edne čupore nevernih liberalcov ide, ki so posebno zato kazali zobe na duhovnike, ka so njim ti pri volitvi poslanikov močno na repe gor stapali, ali ešče bole na žepe, iz šte-rih so do stojezer koron tudi mogli v sobočkoj okroglini vustiskati za podkuplenje i podmičenje odebralcov. To je nje peklo zenkraj, zdrugikraj pa razvijanje verskoga živ-leuje. Vidili so ti z nevernostjov i z diihom slobodnozi-d&rstva napunjeni protivniki matere cerkve, da liidstvo duhovniki nači včijo živeti, kak oni živejo i kak oni že-lejo-, spoznali so pa tudi, ka to živlenje pobožno samo tak morejo zatreti, če se ludstvi v tujom se jeziki bo reč
%
boža glasila zato so vreli proti slovenskomi katekizmušir zato zahtevali vogrske predge i pesmi po vseh cerkvah^ Da če liidstvo ne razumi, kaj se njemi predga, na kakši navuk ga v šoli včijo, kak se njemi spevle, te je lehko sledkar obrnejo. Lehko je najmre tisto iztrgati, kaj nema korenja. Navuk slišani i ne zastopleni pa nema korenja.-Ne more ga duša najmre za nikoj držati. Šli so, pa idejo slobodnozidarski liberalci na to zato, kak očivesno pišejo po svojih novinah, naj krščanstvo iz src vernikov iztrgajo, naj duhovnikovo moč zaterejo i liistvo tak hitrej v svoj: brezveren tabor spravijo.
Tidva gvešniva zroka sta poprek napravila celo preganjanje proti pokojnomi ččstnomi kanoniki Dr. Ivanociji — kak so mi sami pravili — i celoj slovenskoj okroglini pa do hipa tudi oslepila višešnjo oblast, cerkveno i svečko. Ali vse samo do časa. Marija, Prečista Devica je ne mogla dugo trpeti, da bi se teliko kvara dušam godilo, odkrila je jalnost protivnikov, pravica je na svetlo prišla, vsi slovenski duhovniki, čeravno goreče liibijo svoj ma-terni jezik, so spoznani za dobre vogrske državlane pa domolube i ludstvi slovenskomi je tiidi dana pravica, štero od Boga ma vsaki narod, da sme v svojem jeziki Boga častiti, v njem Božo čast po pisanji razširjati. Pokojni naš milostiven višešnji paster so v Soboti odkrito povedali, da dobri stojijo za domolubav vseh slovenskih duhovnikov i so ešče družbo šteli nastaviti, štera bi pobožne i domolubne knige širila v našem jeziki i prva stopnja k tomi je naprdvlena z izdavanjom kalendra Srca Jezušovoga.
Hvala za vse to Mariji, Prečistoj Devici.
Hvalo njej pa dajmo za te velikanske zmage ne samo z jezikom, nego tiidi i najbole z djanjom.
To djanje pa naj bo naročilo na »Marijin list". Da nam ga je Marija sprosila, vzemimo ga gor, kak njeni dar, v vsako hižo ga spravimo, širimo ga prek morja,
prek mej, kam naši liidje zahajajo, dajmo ga do r-ok našim vojakom, v tujini sliižečim, pač vsem slovencom. To bo ta prva hvala. Ta druga pa obstoji v tom, da bomo ga radi čiteli i se po njegovih navukah ravnali. To dvoje darujmo Mariji, Prečistoj Devici. To žele ona, to vas prosim jaz, ki sem ne po svojoj moči, nego jedino po njenoj podpori i z blagoslovom doblenim od pok jnoga pušpeka prekvzeo to delo. Tak začnimo desetletnico našega lista.
Črenslovei, 1914. jan. 1.
Klekl Jožef
plebanoš na pokoji.
Maria vu spunjavanji svojih dužnosti
U« rj|y|reseti let je živela bi. D. Maria v Nazarethi v gplj |||i|| svojoj samoti. Bog jo je vido : Vsa njene skrb |||i| to bila i vsi njeni posli so se na to obračali, kak bi mogla svoje dete prav gojiti, kak bi si mogla viipanje sv. Jožefa kak najbole prikupiti ino z delom svojih rok svojoj m&Ioj rodovini potrebna pripraviti.
Pa z redmin spunjavanjom etih svojih dužuostih si je zaslužila takse milošče, ka je vredna bila više angelov se podignoti.
Z toga se vidi, kde je prava pobožnost i popunost. JBog navadno ne žele od nas, ka bi velka, svetozn&na dela opravlali z liibžznosti do njega, nego nas tak da včiti, ka pobožnosti naše mera je ona vrelost i vernost, z šterov mi naše vsakdenešnje posle opravlamo.
Jako se meša, celo grehši takši človek, ki pobožnost 'k takšim opravilam veže, štera nemajo nikše dotike z njegovimi navadnimi poslami, pa te zanemdrje ete ino ide za ovimi.
To je popunost vseh popunostih, naj liibimo on stan, v šteroga nas je boža previdnost post&vila pa ka naj v
tom stani z vernov i rednov delavnostjov opravimo ešče te-najmdnše dužnosti st&na svojega. Težak, ki z znojom svojega lica služi svoj kruh, kmet, šteri brezi gizde i poželenja ide za svojim poslom, si ravno tak lehko služi večno zveličanje, kak oni, ki so vu visoki službaj, ali ki najsveteša opravila majo, ar nikoga ne zveliča opravilo, nego vsakoga verno opr&vlanjc opravila.
Naj bosi stau za tebe je ne on, šteroga ti za naj-popolnešega držiš, nego on, v šteroga te je Bog postavo,.
Na božnom mesti vrže svoj kržak v vodo, ki po svojoj p&meti šče služiti svoje posvečenje pa ne tak, kak Bog žele od njega. Popuno delo samo on lehko včini, ki zdto dela, ka Bog šče naj dela i ki tak dela, kak Bog šče od njega, ka bi delao.
Vrednost našega dela je ne od dela samoga, nego od toga, kak smo opravili to delo, od toga, kak je naše deio po božoj voli, ali proti njoj.
Boža vola je za tebe to, ka bi v čelom žitki malenkosti opravlao pa či ti zdaj te li velka ščes činiti, ka de z toga ? nikaj.
»Marta, Marta, bežiš pa vnoga ščeš naednok," sebe noriš, či več ščeš včiniti naednok, kak si mogoča pa kak Bog žele od tebe ; to gledaj, ka prav opraviš tisto, ka Bog žele od tebe pa opravlaj tak, kak svoje najvekše delo.
Ka velkoga je delala ona močna žena, od štere sv. pismo tak velijo hvalo speva ? Prčla, šivala, to-ona delala v svojoj hiži, kak je prav. Ki v cerkev hodi, bogamoli, be-težne pohaja, on jako dobra dela zvršava — pa či to vse tak dela, ka svoje dužnosti zamudi, jeli je božo volo spun-javao ? Potrebno je moliti, dosta moliti, celo vsigdar moliti, nego svoje delo tudi opraviti, ovači molitev tvoja ne bode prijetna pred Bogom.
Kelko dobroga dela zgubi vrednost pred Bogom z&to, ka je samo naša vola bila zrok njega pa ne tudi- boža-Pa nasprotno kelko vrednosti, kak velka žetva čaka- na
drobna opravila vnogoga krščenika, šleri na vsako svoje delo božo volo dene za začetek i konec.
Bodejo, od šterih si mislimo, ka si nikaj ne služijo pa de ednok li velka plača njihova za njihova opravila, ar je Bog vidi vu njihovi srcaj ino čiije njihovo volo. Evaugeliuin (Mat. 25,21.) nam tiidi Lak svedoči, ka je Gospod vernoga služabnika ne za velka dela plačao, nego za vernost vu malom rekoč : „Idi notri vu veselje Gospoda tvojega, dr si v mdlorn veren bio."	(bi)
Romanje po ostanke sv. Martina v Tur na
Francuško.
III.	1913. Maj. 26.
Padova, Verona, Breščia.
e tri mesece sam vam nikaj nej pripovedavao od našega romanja. Nikaki so že to mislili, ka sam se svado, z&to sam nikaj nej gučo. — Ej! Neverte njim. Zakaj bi se svado? Nevejte, ka se srditi nesme! — Drugi so pa to mislili, ka sam zato ne gučo, ka sam se vu Venezii vtopo. Kaj bi se pa vtopo. Neščem vtoplenjak biti. Pa či bi se te vtcpo, te bi vam niti od Venezie nikaj ne znao praviti. Nego z&to sam tiho bio ka te vaš „ Marijin list" se je ni udri skrivo. So ga zepnoli, te pa nej mogo k vam hoditi. Zato sam pa vam jas tiidi nikaj nej znao od našega romanja praviti. Ali zdaj, gda „Marijin list" znovič ide, pelajmo se mi tiidi dale; dale romajmo, naprej po ostanke sv. Martina v Tur na Francuško.
Liki ne mislite si, ka bi že na Francuskom bili. Oho! Gda ešče bo to?! — Ali gde smo bili mi najnaslednje? Jelibdr vu Venezii, v tistom vodenom varaši. Ešče dobro se spominam na to, kak smo opravili vu Venezii našo
slednjo večerjo. Vsigdar smo dobre vole bili, ali te v nedelo večer najbole. Voditel so nam pravili, naj se li radiljemo, vej viitro se že tak moremo z toga mesta pobrati. Dnčvi idejo, doma na nas čakajo, žepke se nam tožijo, ka vse potrošimo, či z Venezie ue pobegnemo. Naprej moremo iti, nego ne daleč; samo okoli 300 kilometrov idoči pa šator gori postavimo. Idemo prčk Padove, prek Verone, mimo Breščie, notri do Milane. — »Dobro de", — pravi nas vsej sedem. Ino idcmo ob slednjin po večerji na trg sv. Marka evangelista. Radi bi vidli, kak gleda to mesto vč večer pri posveti. Pa zato smo tudi držali se, ar ka so nam pravili, da do zdaj tam velko igro meli. Sem smo šli, ne kaj tu plesali, nego samo muziko poslušali. Čedni liidjč igro poslušajo, ali pri njej se ne obr&čajo.
Malo prerano pridoči sva si z ednim romaroni od Padove pogovarjala — od Padove, gde človek najde sv. Antona Ostanke.
„V Padovi moremo henjati" — pravi moj prijatel meni. „Ovači de nas sram domo iti. Pri nas jestejo edna grofojca. Znam da do me pitali: Ste bili v Padovi pri svetom Antonii? I te či bom pravo, ka — ne, te do nam to pravili, ka smo nej bili vredni po Talijanskom hoditi."
„Zvuntoga" — pravi moj romar nadale — „mimo Padove tudi zato nemremo leteti, ar nam te sv. Anton zameri, ka njega nanč natelko ne častimo da bi ga po-glednoli. Po ostanke sv. Martina iti, pa Sv. Antona v5za-piistiti: to bi bilo: ednoga svetnika častiti, driigoga pa zavreti. Pošteni romarje pa to ne včinijo."
„Nemdram jaz tudi nej", oglaso sam se jaz „če še v Padovi stavimo. Ženske mi dostakrat na meše prinesejo na čast sv. Antonii za boži blagoslov. Li mo njim znao kaj od Antona praviti, te meše pa bole pobožno opraviti. Nikši mrzeo sam do sv. Antona, ka pa či se pri grobi sv. Antona kakša toploča zgrabi na mene, ka mi zagviišno nede na kvar, nego na hasek."
»Pa či se v Padovi stavimo", dale pravi moj sosed, tri včre mo časa meli tam, tak ka bomo ešče lehko v tistoj cerkvi mešuvali" ... Nanč sva si prav ne od toga pogovorila, gda strašen glas vdari med nds: banda tali-janska „večernico" igra. Grdi talijanje, da ti pa dobro zndjo igrati. Na sredi med sebov ednoga voditela majo, ki je malo više pri ednom stoli zednov palicov nje ravno,
Pogled na Venezio.
okoli njega pa puno trompetašov; to vam je te bila is-tinska talijanska banda ; mužikašov, goslarov je bilo v njej ne desčt, pa ne dvajseti, ali pa treseti, nego više šestdeset. Lehko si zdaj mislite, kak more to djati, či že naši 7 trompetašov v ništernom mesti tak nagostuvanji nam malo hiže razno ne podfudnejo. Ve z forme dosta liidih je to poslušalo, se poleg veselilo. Plešo pa, kak sam pravo, nišče nej, ar dobro muziko more v pameti i v šrci vživati, nej pa v petaj, ravno tak, kak gda si premišlavamo, si v glavi premislavamo, ne pa v nogaj. Istina to vam ne bom tajio,
ka dobra igra ma to moč v sebi ka človeki nogice zdigava Sam sem čiito to tam. Ali zato to močpali nema v sebi, da bi mene ž drugim vkiiper prikelila. Na to človeka ndj-večkr&t pokvarjeno telo presili. Ki pa tomi pokvarjenomi telovnomi poželenji nemore protistati, on či nešče proti Bogi činiti, nesme na muziko iti. Vino slobodni piti. Vino človeki dobro volo pripravi. Ali kak je vino ne zato, da bi se človek zapojo, ravno tak muzika je tiidi ne zato ka bi za njov človek plešo. Ino kak ouomi se niti dati nesme vino, ki ga neve redno piti, tak za tistoga je tudi ne muzika, ki pri njej nemore biti brezi plesa.
Ali ne bom vam več predgao. Ka pa če list doli de-nete, pa ga nete dale čteli, pa nej voplatili, te do ga pa za vas zobstom včbili. To mi je samo tak vovujšlo. Znate fajnšček, fašenik je zdaj, te pa rado kaj -takšega na pamet pride-vam za ples, meni pa, kak mešniki proti plesi. Nikaj čemerni ne bojdite, vej mo drugoč bole pazo na lampe. Poslušajte dale.
Ne smo do konca pri muziki bili. Ar se je nam že dremalo. Odišli smo se domo pakivat, ništerni pa kopat, prat, naslednje pa vsi sp&t. Zajutro rano pred petov vo. rov je že vsaki na nogaj bio. Jaz se popaščirn ešče ednok proti cerkvi sv. Marka. Bad bi obslednjitn znotraj vido njo, i molo Onoga, ki vsaki den pride pri sv. meši v njo. Obesim se na veliko klilko velkih dver i tiskam-tiskam. Nego dveri se li ne genejo. Vu Venezii ešče izdaj spijo, zato sam zobstom sem leto, notri sam nej mogo. Poglednem odzvuna cerkev, vdiljek zmerim Zožmi Kampanille, turem, gde se ravno te zglaso X. Piusa zvon. Lehkar on goni Judi gori? Dobro-dobro, goni je li gori, ki ešče spijo, mene že ne trbe goii goniti, samo dobro de se meni sebe domo goniti, či neščem, kaj me prijatelje tu pozabli. I paščim se. Ali Venezia na tom malom siihom mesti telko vilic ma, ka človek neve, gde-ta more iti domo. Meni se to tudi zgodilo, ka sam malo zablodo. Zdaj sam te jaz
f>io v zankaj! Vi to dobro znate, ka gda človek zablodi, kak je te on v velkoj nevoli.Sem idem, pa tudi nej dobro, tam ta idem, pa tiidi nej dobro, te naslednje, hvdla Bogi, komaj-komaj sam na mojo hižo najšo. Ovi so že vsi gotovi bili. L&dji- dve ste tudi že na nas čakale. Pred ladjami pa vnogo sliižbenikov. Tak znate že vi to, zakaj? Zato daj bi njim mi kaj dali. No vej smo njim pa tudi d£Ii, naj si zapomlijo, ka romarje Sv. Martina so nej skopi, či glih ne damo siromakom suknjo, damo njim belo srebro i Martina v takso formo naslediijenio. Najbole ponižen je bio naš slovenec, ki nej samo ka nikaj nej vzeo za dar nego sam nam je sledi ešče naše fotografije pošlo. Ešče ednok njeini vroke sčgnemo, jas njemi tak poslo-venskom pravim: Z Bogom — i pelamo se z Venezie vo — za 20 minut ladje k železnici priplavajo, za ništerne druge minute se v železnico spravimo, tak čakamo, gda z Venezie odidemo.
Znotra sam Venezijo zadosta spogledno vu treh dne-vaj, zvuna, ozdaleč, sam jo ešče nej vido, ar noč je bila te, gda smo se-notripripelali. Zatoga volo k okni se spravim, kak se je železnica z nami gibati začnola.
To vam lehko pravim, lepa je Venezia ozdaleč. Veselo gledajo vo zvode palače; vnogo tormov, kak dugi prsti kažejo proti n£bi, med vsemi pa najbole: Kampa-nille: zvonik cerkvi sv. Marka evangelista. Kem bole bistro ide z nami vlak, tem bole letijo od nas palače. Neščejo, kaj bi je dugo gledali, raj v vodi ostanejo. Počasi se vse skrijejo, jedino Kampanille, on nadale se da gledati. On
gleda nas, mi pa pali njega. Gleda--— gleda. Kaj
koli gleda? — že znam. To gleda, či po dobroj poti idemo v Padovo. Snočkar sva naimre miiva sprijatelom poleg njega dokončala, ka nameniva v Padovi mešuvati. Čuo je to Kampanille, zato naj pa zdaj pazo, či resan ta ideva, ino či dobro ta ideva. I gda je vido, ka resan i
dobro k sv. Antoni ideva, naj nas več gori nedrži, nas. lednje se je on tudi nanizo, i tak z naših očih premi no,
K sv. meši se zdaj pripravlamo. Tak za 15 minut henja znami železnica. Eden prijatel, nevem zdaj že šteri je bio ravno notri, naglas pravi, ka smo že tu. Pitam' njega: gde? Ja! v Padovi, odgovori on. Te nikak hitro smo se sem pritirali. Breviarium, te svoje popovske molitvene knige hitro v žep potisnem, kofre naprej liičam, ne je trbelo pol minute, ino smo že vsi nakla sposkakalu Tak je to že moglo biti. Da gda človek na železnici kam šče potilvati, so pravili meni tajnik, te hitro more vse delati, nej se pa samo po gl&vi šlatati, ali pa za viiho škrabati. Pake prek zdavamo na štacioni ednomi pazači ino čakamo na elekteriš, to je na one železne kočiije,y štere odzgoraj z pomočjov ednoga droga blisk tiska.
Dva romara med nami sta že bila v Padovi ednok. Starejši je pred 20 letami tu hodo, mlajši pa pred 8 le-tami. Ja, pa sta obadva to pravila, ka dnes že Padova celo načiša, lepo vopočesana, včzozidana, kak je pa inda bila. Pred 20 letami nanč poštenoga fiakara nej mogo človek dobiti, či je šteo k svefomi Antoni iti, pred osmimi letami pa elekleriša nej bilo viditi. Padova je stari, imeniten varaš, šteri se zdaj oživlati začne z novimi zidi-nami. Tak včvidi, kak kakši starček z starimi lačami i — z novim kaputom. Tak mislim, okoli petdeset jezer Iudih stanjiije v njem.
Elekteriši sploh gori-pa doli krožijo, samo naš se je nej mogo od' nikec naprej privlečti. Pol včre smo mogli nanjega čakati. Mali je bio. Gda se je nas vseh 8. gori spravilo, smo ga napunili, tak ka za drugoga nanč mesta nej bilo gori. Pomali nas notri pela v stari varaš k sv. Antoni.
Po poti na dva kraja se zandriigim pred nas pokažejo indašnje imenitne zidine. Mojim očim. se je n&jobpr-vim protipostavila edna velka palača. Tak je vOglčdala,.
9
kak eden grobi grauar. Plehatna streha jo n&jbole neo-pačno dela. Ime je pa toj zidini: Palazzo Della Ragione. Dosta časa je ona požrla. 1191. leta, to je pred 700 leti so jo začnoli delati. 30 let so jo zidali. Za tristo let je-dolzgorela. Po tistom so jo znovič vkuperkrpali. Ali tak se vidi, ka nej močno; dr 1756. leta je prišo eden viher i je celo streho, kak kakši kranščak dolivkradno ž nje. Tak pišejo knige, ka v toj palači edna t&kša hiža ali dvorana je, od štere vekše nam svetcke zidine nemrejo gori pokazati. 81 metrov dugi, 27 metrov .šiirki, 14 metrov visik' je te znotrašnji hižni prestor. To vamje te edno mesto ! Med našimi slovenskimi cerkvami najveksi znotrašnji prestor ma črensovska cerkev. Vsaki se med nami čudiva na velikočoj te hiže bože. In ovo ! Ta Padovska palače ešče od toga prestora vekše mesto : 30 metrovje bole duga, ino 10 metrov bole šurka ta hiža od te cerkvi. Zdaj si te ehko premislite, keliko liidi se je bilo mogoče tu vkuper-stisnoti, gda so si od koj kaj pogovoriti želeli.
Ne daleč od toga mesta se pripelamo ednoj dugoj, na 2 stoka narejeno] starinskoj driigoj palači. Ka pa koli je to za edne zidine ? Te vidim z zlatimi velkimi literarni gorizapisano : Regia Universita : Padovansko Vseu-čelišče. Aha, te pa to je ona visoka šola, od štere sam jas telkokrat vu svoji šolaj slišao ! Nikša radost me je obišla, gda sam to zavaro. Ar to je takše mesto, gde so dostakrat imenitni ludje stopali. Vučitelje, profesorje te šole-najvekši modriašje: Galilei, Morgagni znabiti ste že kaj gda sveta čteli od njih. Tu so v šolo hodili : dva pol-:skiva krald, 70 kardinališov, Kopernikus, Braumschweig, Cromvvell nadvojvodje ino — i to je meni najbole na radost — Sv. Frančišek Šaleški, te najkrotkejsi svetnik svete Matere Cerkvi. Pa sem je hodilo zviin teh ešče vnogo ve-likašov.
Ne smo poleg nje šli, samo ozdaleč smo vidili edno cerkev, sv. Antona? O-ne pravili so meni. Sv. Antona
eerkev je dosta bliže, samo ka se od vnogih vkiipstišnje-nih zidov ne vidi. Ta tu pred nami stoječa cerkev je : Sv_ Justina cerkev. Tudi malo cerkvi je spodobno k toj na veli-kočo i na zvunejšoji pogled gledoč. Pet menši okrogli i eden višiši tormov ma. Duga je pa 120 metrov. Ravno trikrat dugša od beltinske cerkvi, ino 14 kapel mdli ma k sebi prizidanib.
Pa resan cerkev sv. Antona je dosta bliže bila k nam, kak bi si pa to mislili. Skoz edne voske ceste nas je elekteriš vleko. Padove te stari del same takše vilice ma. Ali ta je pa ja tak voska bila, kak kakša lačnica. Kak naše kočuje železne vč zte l&čnice pridejo, pred nami se vidi cerkev sv. Antona. Jas sam si mislo, ka de kdksa načisa, pa odzvuna se mi je nikak ne dopddnola. Vseokoli vsepovsedi zakrpana, kak kakši kožih. Vse se lGšči žnje. Dver je puno, i li smo ne znali, gde more notri iti. Pri ednom mesti so nikaki notri silili, mi smo tudi šli za njimi, tak smo v cerkev prišli. Na prvi pogled se mi je ridlo, tak da bi prazna i prašnatna bila. Nanč ne kaj na-malana bila. Z&djen del te cerkvi ravno tak po starinsko vOgleda, kak indašnje stare cerkvi, štere so že duga duga leta ne vidle, niti vapna, niti farbe. V sebi tak, ka je nišče nej čuo, sam ešče kregati začno Padovančare, ka tak lehko zapustijo to cerkev. Ali naednok sam mogo požaluvati t6 greh svoj. Ar kak na prej pridem i svetišče zavaram, se malo neprestrašim od lepote. Baratje, franciskanarje, zdaj d&jo vOpoprdvlati to cerkev. Vse se blisčeče od vnogoga zlata, tak je puno tu toga. I ne da bi z zl&tom malali. Cele stene vOrajajo z samimi maličkimi, na štiri kikle tčvsekanimi kamenčki tak se prdvi to mozaik, štero de, tak lehko pravim, na veke trpelo. Za 20 lejt de cela cerkev gotova i tak lepa, ka de vredno znovič njo gledat iti.
Pred svetiščom i prednjim oltarom tak na levom strani v ednoj kapeli vidim vnogo ludih, velko svetloščo,. na sredi, eden velki olt&r, pri njem ednoga mčšnika. Rav-
no zdaj cinkajo na podigavanje. Človek si tak nevedoč dolipoklekne. Eden romar mi pr&vi: to je kapela sv. Antona. Znovič cinkajo ; vsi Jezusa molimo. Po cinkanji bi se duže rad pred sv. Antona ostanki miido, ino Antona častio; ali prijatelje so mi ne dopustili. Mogo sam ž njimi v šegeštijo iti, obprvim sv. meso opraviti i po meši se mam čas pred sv. Antonom muditi. Dobro je, trije se postavimo v šegeštijo. Eden v reverendiji midva pa tak po sveckom brezi reverendije. Stopimo k častitomi ravni-teli i ga prosimo, naj nam dopusti, da bomo mešiivali. Ki je v reverendiji bio, onomi so ešce na pol vervali, ka je mešnik, ali nama dviima znankar ne. Zato pa, naj de ščista znano, jeli smo vsi trije goriposvečeni mešniki, sve-dočanstvo pušpekovo so nas prosili. Dva naprej vzemeva cedala, trčtji pa ne, ar je nindri zgiibo. Dvoje svedočan-stvo je k&zalo, ka med tremi sta dva mešnika ; tejva dv£ sta pa z rečjov svedočila, ka te tretji je tudi mešnik, tak je delo gotovo bilo : slobodno smo mešiivali. Prvle, kak bi si mešno obleko na sšbe vseo, ar sam brezi reverendije bio mi vroke potisno eduo eden brat z kloštra. To sam zato mogo na vsebe vzčti, naj de mešna obleka lepše st&la, nej pa zato, tak gdaj brezi reverendije meša nikaj nej valala. Imenitna reverendija je bila to; nigdarjo ne pozabim: samo tri gumbe je mela, rokava pa niednoga ne, kakštdč sam ga isko, niednoga sam nej najšao. Človek se zasmehe, gda takše vidi, ali z&to se oblečč, vej pod mešnim oblečom to nišče nede vido. Pa boše je z takšov reverendijov mešuvati, kak brezi reverendije, gda človek tak špajsno včvidi odspodi, tak gda bi nadvema kolekoma stao. — Ne sam pri Antoni mešiivao, nego ravno na onkraj njega. Kelikolikrdt sam se vč obrno, Antona olt&r sam vido. Ladje ! Samo telko vam ov&dim z te sv. meše, ka pred Antona oltarom mešuvati je edno blaženo delo. — Po sv. meši se notrispišemo v edno knigo ino idemo na hvalodavanje pred sv. Antona.
V tom hvalodavanje edno delo sam želo spuniti: Sv. Antona pomiriti, za odpiiščenje prositi, ka sam tak mrzeo bio do njega do tegamao. Na pamet mi pride celo njegovo živlenje. Iz imenitne familije je rojen. V njegovom časi je bila edna družba: Kanonikov družba, v štero so zoekšega gospodske familije popevje notri stopali, i tak kak v ed-nom klostri vsi verno Bogi služili. Anton je tiidi v to Družbo stopo. Bog ga je pa ne sem pozvao. Ednok je na
1,
Campanille ali zvonik cerkve sv. Marka.
ednom sprevodi bio. 4 frančiškane so pokapali, ki vsi štirje so za Jezuša krv prelejali. Lepi sprevod je bi to. Antoni se je tudi dopadno. Zato je dokončao ka z ,.Družbe kanonikov" vfistopi, frančiškan postane. I resam odišo je za franciškanara, i tu je ostano, ar ga je G. Bog sem pozvo. Vsebi mirno bilo prinjem, edno ga samo vsigdar motilo, ne je mogo poz&biti one 4 franciškanare, ki so krv prelejali za Jezuša, i tak lepi sprevod meli. Zato je dokončao, ka de se on tudi med poganske ludi proso i tam
tistim Kristuša glaso, i če de boža vola, tam za Jezusa krv prelejao. Mantrnik je šteo biti, pa ga je Bog ne sem pozvo. Na ladjo se sede, naj med pogane pride. Vihčr ga pa primle ino z ladjov med talijane doli dene. Anton je tak na Talijanskom ostao, tam je Jezuša glaso, ar ga je Bog sem pozvo. 1230- leta je v Padovo prišo i tem mest-janom je pomago z predgami ino z vnogimi čudami. Anton je nigda mantrništvo proso, tu je pa čiidodelstvo pridobo. V zždnji svoji letah je vnogo čad včino, dostih je na dobro pot spravo. Očaki stari denešnjih Padovančarov so ga dobro poštuvali, svoje sine i vnuke tudi na to navčili, naj Antona poštujejo, na pomoč prosijo Sinovjo i vniiki so bogali, sv. Antona ešče dnes srčno častijo. Či bi to nej vido, bi vam tu nej piso. Nego priliko sam meo am gledati pred grobom pobožne talijane; ki so tak lepo molili, z tak velkim vupanjom v svojih nevolaj svoje prošnje k sv. Antoni prinesli. Ob prvim vidim tu pobožne talijane. Pa z vseh vrst liidih sam vido tu: gospodo ravno tak, kak prosto ludstvo. Sv. Antona vsi častijo: gospoda, ar Anton je z imeninit ne tamilije rojen svetnik; prosto ludstvo pa, ar Sv. Anton frauciškanarov svetnik. Častijo ga nej samo v Padovi, nego po čelom sveti. Ino vsepov-sedi nej kakšteč, nego kak tiajbole srčno. Lehko tak pravim, da med svetniki zviin Marije i sv. Jožefa sveti Anton ma največ častitelov. Vnogo vnogo liidih se zna pred sv. Antonom jokati, prednjim moliti, vu njem se viipati — samo jaz, r&vno jas, ki zdaj pred njim klečim, jaz sam do tegamao do njega mrzeo bio.
Iskati začnem zroke, šteri so mene na telko razslah-dili. Što je tomi kriv ? Sv. Anton, ali pa sam jaz, ali pa drugi ? Sv. Anton je nikaj ne kriv, jaz sam znabiti kaj malo, ali največ so tomi krivi sami sv. Antona častivci, — hamični, skažlivi častivci, tei so menč odvrnoli od Antona vkraj.
Prvi lažlivi častivci sv. Antona so v šolaj dij&cje. Jaz
sam tudi dijak bio, med dijakamo gori zr&so. Vido sam tam tepeše, ki so samo klantuvali okoli podoknami, včilr se pa nikaj ne. I ka so ti klantošje delali ? Eto so delali. Gda so ednoga vučitel včzvali, naj goripravi, ka se je včio, skoro naglds gori si zdehne : »Gospodne bože, pomagaj ti meni." Gori stane i voide z stolice. Po poti vse erdeči se k sv. Antoni obrne, seksar, e|če več : korono njemi obeča, če de njemi pomago. Pred vučitelom se nanizi, i v žep sčgne. Vo z žepke v prgišči eden m&lički steber potegne : stebr-ček sv. Antona. Ali zobstom : klantoš li nikaj neve. Ne njemi je pomago ne Bog, ne seksarje, nej podoba. Ki se nikaj ne vči, nikaj neve. Taksi lažlivi častivec sv. Antona tudi nikaj neve gučati, samo stonjati, Antona v prgišči stiskavati i njega tak siliti, naj njemi pomaga. Ali Anton čude ne bode delo manjakom, nego skrbnim delavcom.
Driigi lažlivi častivci sv. Antona so gospodičine, gospe naše ništerne. Gda edna zaletena gospa ki ur zgubi, ali robček, iglo, — včasi namesti de bežala v cerkev pred Antona podobo, dvajsetico vrže v šparavec sv. Antona pa prosi ga naj njej On kluč poišči. — Oho, poštilvana Gospd Te pa ti tak častiš sv. Antona, ke ž njim kitice daš go-riiskati ? Anton je lehko tvoj hlapec ? — Takše gospe Antona bole častijo, kak Najsv. Oltarsko Svestvo. To nao-pačnost viditi, mržnjo nej čutiti, je telko, kak pokvarjene žile meti, betežen biti.
Tretji lažlivi častivci sv. Antona so pa ništerni naš liidjč. Do tečas na Boga nanč nikaj ne da, tak da bi ga niti ne bilo, dokeč ne trbe srečo meti pri marhi. Ali te v z&dnjoj minuti na mešo prinest za srečo pri marhi. Liidjč \ To vam mam praviti. Ka v takši način srečo od Antona želiti je naopačno delo. Sv. Anton je ne kiipec, ki bi vam žrebeta, teoce, prasce vkuper spravlao. Anton je svetnik, velki svetnik, liibezniv svetnik, šteroga slobodno za kaj-šteč prositi, nego samo obprvim smo dužni njega tudi nasledilvati.
Edno minuto mi je ne trbelo, ka je meni vse to pred' sv. Antonom na pamet prišlo. Zdaj sam vido, ka te lažlivi castivci Antonovi so mene od Antona odegnali. Jaz sam ja tudi kriv, zakaj sam se dao po teh odtirati. Zato pa: odpuščenje prosim od Antona obprvim za sebe, te pa pdli za tč moje lažlive častivce. Potom milost prosim od njega sa sebe i za druge. Sebi gorečnost, ovim pa svetlost pravoga znanja, kak se more te svetnik poštiivati, ka de se njemi vidlo, Bogi de pa na diko.
Bi mi skoro žmetno spadnolo, zakaj sam mogo tak hitro z te cerkvi iti. Ali mogli smo se paščiti. Mi smo se napotili po ostanke sv. Martina, ne pa gledat sv. Antona-Zadosta je že to, ka sam tu dobo. Preobnenje je bilo, edno samo želem zdaj, naj de samo stalno.
Hvdlodavanje opravivši vsi idemo k tomi sv. grobi. Žfr batrivno stopim bliže k oltari. V ednom kraji kanke ova-ram doli položene od onih, ki so se po prošnjaj toga svetnika ozdravili. Okoli oltara na stenah lepe zgodovine z srebra včzdublene na spomin oni čudni del, štere je Anton ešče v svojem živlenji včino. Od oltara idemo v edno velko hižo, kde se vsefelč drobnija odava na čast sv. Antona. Spokupimo si tu kejpe, čisla, z tejmi znovič k oltari idemo, i se njegovoga groba z tem blagom doteknemo. I ešče ednok se dolipokleknovši hvalo damo, ka smo v toj na milošči bogatoj cerkvi bili, ostavimo božo hižo i povrnemo se nazaj na postajo železniško.
Gda človek vG z takše cerkvi pride, gde čuti, ka ni-kaj nesč z nje, nema vole vsefele pripovedavati. Mi tudis smo celo brezi guča šli nazaj k železnici po elekteriši. To sam ešče najbole vpamet vzeo, kak je pokoren te talijanski elekteriš. Naši elekteriši so tak včnavčeni, ka samo pri svojih postajah henjajow Iudri ne heajajo, či de se včasi grof gori trucao. Te taljanski pa včasi postanejo, naj de njemi samo kakši talijan klumao zglavov. Zato pa pomali ide, tak ka sam že strah bio, ka bomo kesni.
Sreča je bila. ka dosta liidih je ne kimalo našemi •fclekteriši proti slednjemi. Tak smo ne kesni bili, ešče smo si lehko pomaranče kupili, z šterimi smo si po poti žejo gasili. Jaz sam si to mislo, ka na Talijanskom, gde pomaranče rastejo, fal inc lepe pomaranče dobimo. Pa sam se vkano. Tak božne sam nindri ne vido, kak ravno na Talijanskom. Ka je boše, tisto vse inam pošlejo, samo božnejše doma nehžjo.
Či se štoj na železnici šče pelati te more ta iti, gde ona ide. Mi se tiidi z koframi na kolodvor spravimo. Ne smo duga čakali, gda smo zavarali čarnoga dečaka želež-noga z erdečimi velkimi potači, to je železnico, štera je poleg nas henjala. Po nas je prišla. Henjala je, naj se gorisedemo. Te smo se pa gori spravili. Potom se železnica gene i veselo znami ide dale vo z Padove. Antona cerkev ozdaleč gledam. Lepa je voviditi tak doli z železnice z svojimi tormami, ravno tak se včkaže, kak ruske cerkve z veksega. Po toj poti vse bi dobro bilo, samo či bi vroče nej bilo. Tak.ša vročina je v železnici, ka je se teklo znas. •Smo si zgučavali, ka či de to tak, te se ešče dnes vsi razmočamo. Ali vlak je tem bole leto znami. Lehkar njemi ta velka vročina nikaj nej škodila, ešče ga pomagala. M61 postaj vse puno povržemo. Naš vlak je ne henjao pri njih. Mimo se je zblisno. Zakaj bi henjao tam, gde potnika nindri nej bilo. Samo ravno ništerne zamdzane, čar-ne, pečeue ženske so tam čakale. Tak kak krbiilo, velki slameni kranščak so mele na glavaj, v rokaj pa rdeče zastave male, i z tem tak stale, kak k&ksi vojaki. Moškoga smo nindri nej vidli, Tej so najhitrej na polaj ; delajo, polevajo. Pole lepo majo talijanje tu tiidi. Nemajo dosta, nego ka majo, dobro, čedno obdelavajo. Bole, kak mi eti naše ogračeke. Vsaka griida je zahasniivana. Na mejdši sadoveno drevje ; odspodi pa travo, na pol metra dugo. Na postataj gorice povajo, med goricami šal&to i driigo zelenjč, ka talijan rad vživa. Nikelko postati-i njiva je vO,
že drugi inejaš se začene, gde že drugomi ras tč. Tak se-preminjava to, ve ga Bog, kak dugo. Vse sam nej mogo gledati, zato ka je železnica henjala. Liidje so pa edno»
poznano ime vsigdar pravili. Ali je bio talijan, ali pa ne-mec, vsaki je »tak pravo : Verona, Verona. Moji prijatelje na ovom kraji, pri okni tudi to pravijo, ka tu je Verona :.-
—	— Čida, ali kžkša Verona ? Je ženska, ali deklina ?
—	— Vopoglčdnem na okno : Ja ! zdaj vidim i razmim ka za edne Verone je to. Ta Verona, gde je naša železnica henjala, je nej ženska, pa nej deklina, nego eden varaš, celo pošteni varaš ; edno liibleno mesto, gde vse ka jeste, je živo i močno, Pred nami ozdaleč velki bre-govje, kakši so poleg Mure na Štajarskom. Na sredi v&-raša pa čista, bistra vodina. Zove se pa Etsch. Na njej pa ravno takši mlini, kak so na našoj Muri. Pri nogaj teh bregov, na dva kraja tč vodine na velkom mesti leži Verona varaš. Ober varaša na bregaj pospoloma edno 20 dugi zijdov, z veksimi i menšimi tormami. Tč takšo formo kdžejo, tak da bi se žuti psi plodili. Te čujem od drugih gučati, ka prej te žute zidine so vsi sami gr&di napunjeni z štiikamii z vojaščinov. Tu pazijo talijanje na nemce, na Austrio ; či kakšo vojsko soldačko tihinsko talijanje zavarajo, v5 ztej gradov z štukami diinejo, tak je protivnik nikak ne mogoči kre toga strana Talijansko po- • robiti. 74 jezer liidi ma Verona. Tem se te nej trbe bo-jati, ka je vkradnejo.
Kem bole smo gledali tč varaš, tem bole se nam je ■dopadno, tak ka nam je vola prišla doli iti.
Pitali smo, kak dugo stoji železnica na tom mesti. »Deset minut" nam eden sluga odgovori. Škoda, velka škoda, ka samo tak malo. Verona v&raš dosta vrednosti . i lepote ma. Samo cerkvi: San Remo, San Bernardino, San Zeno i tak dale, tak lepe se kažejo odzvunaj, kakše pate ešče morejo biti znotraj? Škoda, pravim, ka nemarno prilike notri v mesto iti. Tam bi vidili „Antike Amphi-teater", edno siaro-staro zidino, štero so nigda za cirkus to je za zabavo, igro r&bili. Više 1800 let je stara. Ne njoj z&to zameriti, či dnes ne za hasek. Da bi se bar z tov železnicov tak lehko pogajali, kak v Padovi liidje z svojimi elekterešami. Bormič, ka bi jo mi tu * stavili, kelko steč bi koštalo, naj bi samo mi te varaš znotra vidili.
•Samo ka si z železnicov nikaj nemore kaj takšega čednoga zgučati. Gda njeni čas pride, ona odide, či včasi vsi potniki naklaj ostanejo.
Deset minut je minolo, i kivajo nam ludje, naj gori idemo, ar vl&k de dale šo. Mi te resam gorisposk&čemo i dale idemo. Prek Etsch vodine se pelamo. Vozforme močen velki železen most leži na Etsch-vodini. Po tom smo šli prek. Vse j« praščalo pod nami. Kak se prek priv-lečemo, znovič henjamo. Izdaj smo ešče v Veroni. Ja to že tak more biti. Verona vsega ma zadosta. Na priliko tii je samo ta velka vodina: Etsch. Gde je pa Etsch, je postaj tudi več. Toj postaji je ime: Porta Vescovo. Zvtin naše poti ešče na dva kraja dve drugivi železnivi poti vidim z toga mesta napelanivi. Edna ide notri med bregč v Austrio. Mimo Trient varaša pela ta pot. Kak sam pa jaz velko kuražo meo zdaj tam ta iti! Prek reda sam nikši paroven bio vse viditi. Naj mi samo Gospodni Bog za greh ne vzeme to. Trient je imenitno mesto. V tom varaši šteri je tak velki, kak nas Szombathely, je bilo od 1545. leta do 1563. leta triensko, občinsko spravisče cerkveno, gde je Sv. Mati Cerkev Luter Martina nesrečne navuke za nevarne, krive potrdila, kath. vero pa kak z indašnjimi navuki vred edno, lepo vopokazala. — Druga železna pot pa doli šla proti Bimi, gde sv. Oča, rimpapa stanjujejo. Ali tii ta iti mi je vola ščista odišla. Tak je vroče tii odz goraj, kak pa te ešče more biti odspodi.
Vo z Verone idoči ozdaleč zaviramo Tirolske i Trienske brege. Vsi so poštuvanja vredni. Z snegom posipani na glavaj gledajo na talijansko ravnitjo, gde se mi pelamo, i tak nas hladijo. Či. bole naprej idemo, bole se približa-vamo Austrii. Toga našega sosedovoga casarstva lepoto bliizi smo te vidli, gda smo se na dugo pot spravlali pri Semmeringi, pri Pontebba varaši; zdaj nam obslednjim ozdaleč kaže svojo, lepoto. Za eden čas k bregi pridemo edne velke štoječe vodine, štera se zove: Garda. Velikoča
njena ne dosta menša od našega Balatona. Špiček Garde jezere se na Tirolskora blišči. Ta vodina je tudi okoli vžeta na vse krdje z močnimi gradami. Verona varaš je puno toga, zdaj pa pali t£ vodina. Zakaj je te to? Ka to ščč nameniti? — Talijan to zato ma tak napravleno, ar nemca nešče doli pustiti na ravnico. Nemec bi rad bodo se na ravnico po' svojo indašnjo kožo. Nemec je naimre ešče nanč nej tak dugo dosta imanja zgiibo tu. Poleg tistoga mesta smo tudi se pelali, gde sta se bila nemec i talijan i gde je mogo nemec pobegnoti. Mimo Garde vodine stoji edno mesto: Peschiera. Pod tem mestom pa edna okroglina: San Solferino. 1859. leta jun. 24, na Ivanovo ravno tu sta mele boj talijanska vojska i naša vojska. Ešče dnes živejo ništerni Slovenci naši, ki so tudi v tom boji bili, i tu biti bili. Te je zgubila Austria dosta vrednosti, med vsem njej pa znankar ešče zdaj žao za Mai-land varaš: to je po talijanskom za Milano varaš, gde mi namenimo stanoti. Po San Solferino se srečamo z Breščia varasom. Gda smo sem prišli, ne smo znali v kom bi se veselili: na lepoti varaša, ali na lepoti onoga naturnoga razgleda, šferoga bregovje proti nam kažejo. Breščia varaš z svojimi fabrikami se hali. Verona varaš, Garda vodina grade ma, Breščia pa štiike, sable patrone, puškin prah ino poprejk vse, kaj je k vojaščini ino bojni potrebno, v te grade!vozi. Z ednov rečjov, mimo Padove skoro notri do Milano vse na bojno pripravleno, vse na vojaščino nas opomina. Nej trbe tu zvoniti i li človeki na pamet pride ta miseo, zakaj je na sveti vojska; bi brezi toga znamkar tudi lehko bili. Pa ešče nakelko, samo edno bi mogo človek meti do bližnjega svojega: takšo liibezen, štero nam Jezus sam zapovedao. Nego da te lubezni nega, zato stoji vojska. Stoji nej samo dnes, stala je od nigda svčta mao, stala je te, gda je Sv. Martin živo. Ino ešče vam to ova' dim, ka vojska je nej samo stala te, gda je Sv.'Martin živo, ešče on sam je v njej sltižo.
Liidje! Prvle, kak se v Milano pripelamo, vzemimo si malo naprej Sv. Martina vojaštvo. Do tegamao smo tak samo dosta gledali, ne bo nam škodilo, či mo zdaj kaj dobroga tudi poslušali.
Ofia Martineka so ne dugo v Szombathelyi bili. Dober
Vrata cerkve sv. Janoša i Pavla v Venezii.
vojak so bili, i za najem so njim na Talijanskon poleg Pavia varaša zernlo dali. Sem se je zato odselo, gda je 5—7 let star bio z očom in z materjov vrčd naš Marti-nek tudi. Tu je ešče več. krščenikov najšo, kak v Szom-bathelyi. Krščanske mladine lepo oponašanje se njemi tak
dopadnolo, ka, gda je ešče 10 let star bio, gori je poiskan ednoga piišpeka, ino se je zglaso tii, ka on krščenik šč6 biti. Pušpek so ga prijazno goriprijeli, roko so položili ujemi na glavo, z tem so njemi naznanili, ka je kateku-men, to je, gori je vzeti med one, šteri so pod poskiišnjo versko vrženi. I samo te, či probo prestanejo, sv. krst za-dobijo.
Oči je ne ravno povoli bilo, ka njegov sin krščenik šče biti. Dokončao je zato, ka Martina k vojakom da. Vej tisti trdi vojacje vozkučejo njemi z glave vso krščansko mišlenje. — Ka bi Martinek konjenik bio, to se pa pa njemi nej vidlo. Ali ka si je vedo, zgrabili so ga ino odnesli so ga k soldakam že te, gda nanč 15 lejt ne meo._
Prva 4 lela je samo kcoj gledao, kak se more pri vojakaj obračati, jahati. Ali za 5 let je uotrivzeti v vojsko in ž ovimi vred je braniteo postano Rimske oblasti. Oča so to mislili, ka pri soldakaj Martin vOspiisti zglave Kristusa navuke. Ali Martin je ne bio t&kši človek, ki bi včasi povrgo, kaj je začno. Gda je vido, ka vojak more biti, podao se je, ali to si je zato v sebi goridjao : „Ci že morem vojak biti, obprvim bom Kristusov i samo tak ca-sarski vojak. Zato je pa ponižen, pokoren bio, tak, kak je to pri krsčenikah zvedo, ka je Kristus tudi taksi bio. Od ponižnosti i pokornosti samo edno je vekše meo: to je smileno srce. Pri Amien varaši je to najlepše včpokazo.
Zgodilo se je naimre, ka so liidje na Francuskom nikšo reberijo napravili posebno v Amien varaši. Z vno-gimi vrčd je Martin tudi sem poslani bio red goridržat. I tu je on poleg diišnevesti ne samo na red pazo, nego tak poskrivoma siromake tudi pomago. Strašna zima je bila te tam, tak ka je vse cinkalo pa škripalo. Vnogo zmrž-njeni ludi je najšo po grabaj, gda je na pazko hodo. Pa dosti m siromakom je že pomogo kak je mogo. Vse svoje-imanje je ta zdavao. On sam se je samo z ednov siiknjov odevo. Tak si je mislo, ka je že vse tadao, ka je meo»
Z takšim. mišlenjom je bio obdani ravno, gda ednofc z viin Amien varaša pri edni vrataj na svoj dom se je-šteo na konji nesti. Pri vrataj ednoga na pol nagoga berača zavara. Dregetao je siromak, ka malo duše ne pusto i tak je proso že ozdaleč od konjenikov nikšo miloščino z nago v rokov. Pred Martinom so driigi vojaki tudi proti kodiši držali. Aii niednomi je ne na pamet prišlo, tomi siromaki kaj dati.
Na to trdosrčnost so Martini skuze vujšle. Ne je mogo mimo iti pa siromaki nikaj nej dati. Iskao je prisebi kakšo reč, ali nikaj je nej najšo. Te vu slednjoj minuti zavara, ka on ešče nikaj ma, s čem je bole bogat, kak te siromak. Berač je na pol ndgi, on pa celo suknjo ma. Suknjo dol z rame potegne, sablo naprej vzeme in žnjov suknjo na dvoje včesne; pol kodiši da, z polovicov pa sebe odene i sam za ovimi vojaki jezdi. Bili so vojaki, ki so to vpamet vzeli. Ništerni so se včsmehali zavolo toga djanja z Martina, driigi posebno krščanski vojaki so se pa veselili, gda so to vidili. Veselio se je tudi Martin, ka je tomi siromaki lehko na pomoč bio; veselio se je kodiš, ka tak si je lehko svoje mrzlo telo odeno, ali najbole se je veselio sam Jezus, koga vojak je bio Martinek. Te vojak je to mislo, ka s tov polovicov nikaj velkoga nej včino. Ali Jesus njemi je naznano, ka z tov polovicov ravno je njemi velko liibav spravo. Vnoči v prikazni se je njemi skazo Jezus; ravno z tistov polovicov oblečen, štero je berači ta dao ino ete reči je čiio od njega praviti : ,,Martin katekumen me je obleko z tov oblekov."
Po tom videnji je naš vojak ešče včkšo gorečnost dobo do Jesuša. 22 lejt star se je "v Amien varasi 339. leta okrstiti dao, ino od toga časa mao, samo na zvunejšnja bio pri vojaščini, v diihi se sploh okoli Jesusa sodo. 2 leti je ešče ostao pri soidakaj, kak krščenik, ar je dužen bio dotečas tu biti. Ali gda sta tevi dve leti minole, voja-
štvo je goripovedo. Priliko je pa na to Rimski casar sam dao njemi.
341. leta se je pripetilo, ka je protivnik vdaro na Rimsko imanje štero je bilo na denčšnjem Francuskom. Rimski casar je vse svoje vojake vkup pobro, Martina tiidi iz Amien vdraša vu Worms v&raš pozvo. Casar je strah bio, ka boj zgubi, zato vojake batrivati začno. Ino uaj do ešče bole kuražni, nikše dare njim je tiidi delio-Na Martina je tudi lepi dar spadno. Ali on je toga ne bio želen. Prevido je, ka to je ta n&jboša prilika pri casari svojo sloboščino prositi. Inda k casari tak ne de mogo priti. Pa či ravno dar žele casar njemi dati, to njemi naj vošči, ka ga od vojaštva pusti. To njemi dojde. Nej je vzeo zato on zemelski ddr, šteri je na njega spadno, nego pred casara je stopo i tak pravo : „Dotegamao sam tebi služo. Dar daj onomi, ki se šče vojskuvati. Jaz sam Kristusa vojak, nesmem se ztebov vojskuvati." — Casara je čemer obleto na to prošnjo. Zdaj se prosi vkraj, gda je ravno najbole potrebno zanjega. Samo odsebe se razmi, da ga je ne pusto, nego njemi je etak nazaj potočo : »Tvoja pobožnost je samo taksi guč prazen. Ti se bojiš zajiitro v bojno iti, zato ščes dnes soldaštvo povrčti." Martina je sram gratalo. Casar njemi to vtipo praviti pred vsemi drugimi, ka je bojazliv. Koga ? Kaj bi se Martin bojo zviin Gospoduoga Boga driigoga ? Toga nega. Gori zdigne glavo, i casari odgovori na to : „Ti mojo prošnjo za bojazljivost držiš. Zapomli si dobro, ka zautra brezi orožja jedino v znamenji križa idem v boj i tak ti pokažem, da se Martin nikoga ne boji." Stem sta se Martin d casar ločila. Med vojakami je pa moč 10 bilo zapovedano, naj na drugi dčn pazijo, či Martin resan bo včino, kaj je casari obečao.
Na drugi den je pa ne trbelo na Martina paziti, i •tiidi nej se vojskuvati. Bog je sam tak zravnao. Velika bojazljivost je obišla protivnike ; tak da na drugi dčn sami
poslanca pošlejo k rimskomi casari, da se njim podajo-. Tak se je boj lepo dokončao brezi toga, da bi krv tekla. N&jbole se je tomi deli casar veselio. V velkoj radosti je ešče Martina prošnjo posliihno, i njega vojaštva oprosto.
Martin je tak slovo vzeo od soldaštva i začno je svoje pozvanje bogati. V vnogi mestajseje obrno. Po Bre-ščia varaši ta najbližnejša mesta, gde se je po voj&štvi Sv. Martin obrno, je ravno Milano, gde mi tiidi stanoti želemo. Ka kak smo prišli mi v Milano mesto ino ka smo vidili tu, štera so ona mesta, gde je tudi Sv. Martin hodo, vse to, če tak da te potrplivi, vam doli spišem v prišel tnom listi. —
Plašč sv. Zite.
Prosta sliižečka dekla je bila sv. Žita pri plemenitaši Fatinelli v mesti Lucca na Taljanskom. Bila je nedužna,, kak lilija i pobožna, kak angel.
Eden sveti navečer je ona tudi kak vsigdar k pok nočki šla. Samo, ka inda brež plašča, zdaj pa ž njim. Njeni gospodar jo je najmre srečao, gda je brez toploga zgoranjega odevala štela v cerkev iti, i jo je ne pusto tak, nego posodo njej je svoj toplo podmetani plašč z tem po-gojom, da ga ne sme nikomi tadati. To je pa velika reč bila za njo, ki je svoj sliiž tudi ves med siromake razdelila navadno.
Pri cerkvi je vnogo hromih siromakov bilo, vsi so se njoj pomilili, vsem bi rada pomagala, najbole pa ednomi starci, ki je v toj strašnoj zimi na pol nagi bio. Rada bi pokrila z plaščom posojenim njegovo nagoto — ali pokorščina jo je vezala, ne je mogla to včiniti. Velika žalost jo zato obide, gda v cerkev stopi i si premisli, ka je Jezus v razdretoj štali prišo na svet dregetajoč se od mraza
ravno tak, kak te siromak, pa ujemi ona ne more zdaj v tom siromaki odevala voščiti. Ali dober Jezus z oltar-skoga svestva jo potolaži. Presveti jo, naj plašč samo posodi siromaki tečas, dokeč bo v cerkvi, potem si ga pa nazaj sprosi. I tak je tudi včinila. Blažilno čutenje jo obide, gda nazaj v cerkev pride, v šterom se tak vtopi v globoko premišlavanje o štalici i božem deteti, o pasteraj, treh kralih, da ne vzeme spamet, ka boža služba minč, ka je kre nje vse prazno i samo te se predrami, gda je že svetlo v cerkvi gračiivalo. Kaj pa bo zdaj? Hitro ide iskat siromaka. Da bi ga kje našla. Vsaki kot gorvdari, ali zaman. Z strahom ide domo zatem, ka je Jezušeka za pomoč prosila, znižuje se, joči pred svojim gospodom i ga prosi vsmilenja zavolo zdaj rojenoga božega detete. Ali on se ne d& pomiriti i jo z hiže zploditi nameni. V tom hipi potrka nikak na vrata i se notri prosi. Eden lepe postave možje prišeo z tem zgilblenim plaščom. Veliko veselje je zdaj nastanolo i najdbenika so bogato pogostili. On pa odhajajoč se začne svetiti, sladek dihek razširjati i premine, kak svetlost v zraki. Boži angel je bio, koga je z plašcom odela. On ga je prineseo nazaj. Zato so se vrata cerkvena, kje je plašč dobo odsehmal zvala: Angelska vrata.
Sveta Noč.
V greh spadno je človeči rod In' postal je peklenski rob, Noč temna je obdala ga In' sužnost duga, žalostna.
Pa vido nas je večni Bog, Kak puni smo mi vseh nadlog ;
Obečao nam zveličara, Ki rešo bode nas greha.
Pa prišla dnes je sveta noč, Prinesla želno nam pomoč, Nebeški šum nam zdaj glasi : Da človek v grehi več ne spi.
Da Reč je z stelom včinjena, Obluba boža spunjena, To pravi nam nebeški glas. Ki z viipanjom obddo je nas.
Radiij se srečna zemla ti! Veseli glas naj dnes glasi : Da spunjena je večna reč, Sam Bog je priseo iz nebes !
Miroslav.
Ka je katoličanska maticerkev?
Oča Bog jo nastavo, njegov jedinorojeni sin jo je odkiipo, sveti Duh Bng posveto. Kralica nje je bi. D. Maria, obramba njena so angelje, očacje njeni so patriarki, razširitelje njemi so apoštolje, zagovornicje njeni so svčci nebeški. Nevidna glava njoj je Kristuš, vidna rimski papa njegov namestnik, Tanačnicje njeni so kardinališje, pastirje njeni so piišpecje, reč i glas njeni so goriposvečeni diihovnicje.
Mantrnicje so njeni svedocje i njeno semen, z šteroga je zišla, cerkveni vučitelje so njena svetlost, sv. spoved-nicje so njena zmožnost. Podpora njčna so redovnicje, lepota njena so Bogi zaliiblene device, deca njčna so vsi verni krščenicje ! Njena zibeo je sv. krst, moč je firma, hrana Oliarskosvestvo. Vrastvo njeno je pokora i slednje-
mazanje, pravda njena je cerkveni red, pungiad njeni je-hižni zdkon, v šterom se dalepova na zemli.
Zaklad njena je Oltarskosvestvo, znamenje njeno je nevkanjlivost, srdina njena je jedinost, pečat njena je da je občinska, znanja njčnoga vretine so sv. pismo i sporočilo. Desetere bože zapovedi so njena trdnjava, petere njeni so šanci, zviinešnje trdnj&ve njene so evangeliumski tanači.
Njeno zmožnost spravišča, njeno mero pravica, njeni diih krotkost, njeno vretino vrelost, njeni ščitek molitev, njeno ladanje potrplivost čini. Vera so njena vrata, vu-panje njena pot i liibav je njčno nebeško obrežje.
Bog&stvo njeno je milošča boža, cvet njeni je devištvo. Njena lepota je pravičnost, njeno oko je modrost, njena roka je duševna krepkost, njena oživavlajoča moč je treznost. Veselje njeno je svetost, odurjavanje njeno je greh. Dobri so njeno blaženstvo, božni njena žalost. Ži-dovje so njeni živi spominski stebri, blodeči njena skrb,-vsakoga človeka zveličanje njena stalna molitev. Vrela njčna žela naslediivanje Kristusa, dober glas njeni je dika boža. Predmet njene molitve je sv. Trojica, daritev njena je na Golgoti na križ pribiti Bog i človek ; njena svetešnja lepofa so njena opravila.
Njena sužnost je te svet, njeni deo je križ, njeni namen je nebeško blaženstvo. Njeno trplenje je spaka, njena tolažba je pokora, njeni imeniten dar je odpuščenje greha i kaštige. Njeni zaročnik je Kristuš, den njenoga koronu-vanja je den slednje sodbe. Bojišče njeno je zemla, trplenje njeno je porgatorium, ladanje njeno je nebeško kra-lestvo.
Tak piše eden spokorjeni anglež od sv. materecerkve.
„ Viragoshert" Kalocsa.
Egyhazmegyei Konvvnjornda Szombathelyen.
pa pere i nalekuje gor slove mrtve, da bi po njih lepe reči do vas prišle i vašo diiso živile, oživile. Tri-štiri tjedne je potrebno za zagotovlenje ednoga meseca listov. Da štamp, ali tiskanje ne ide tak, kak pranji ednoga robca. Najobprvim cerkvena oblast pogledne, če je ne v rokopisah kaj proti veri, zatem se v štamp dajo rokopisi i se tiskajo dvakrat, ešče trikrat, dokeč je ne brez falinge. Falinge štampanja popravlati je pa edno tih naj-žmetnejših del. Ne je tak težavno goričko ilovično zasedeno njivo orati, kak prvo tiskanje popravlati, posebno, če štamparje jezika ne razmijo, kak se i pri našem listi godi. Pa gda je že dvakrat, trikrat tisk vupopravlen, te ga dobi knigovezač, ki ga obreže i na drot napela. Te p£ nazaj ide v tiskarno, kje vse preglednejo, preštejo, zamotajo, zavijejo i na pošto dajo. Samo dopovedati to vse je dosta, ne pa te ešče doprinesti. Potrpimo zato. žepa ne milujmo, segnimo v njega i plačajmo dol list, driige pomoči ne vem i drilgoga tanača tudi ne morem dati.
Horvat Matjas. Beznovci. Na Marijin list za vas i Gomboe Marijo sem dobo naročnino.
Bašša Ana. Lugatz. Novembra bi mogli dobiti kni-žico „škapulerske Dev. Marije" pa „živlenje sv. Treze". To dvoje je za tri slednje liste. Ge to ne ste dobili, mi naznanite, da vam je odpošlem. Ivana pozdravlam i opro-sim, naj med našimi slovenskim izseljenci širi Marijin list. Znam, da je vnogo naših ludih v tistom kraji.
Popolni odpustki.
Za tretji red: jan. 1. (z odvezov), 6 (z odvezov), 16, 18, 30, 31-ga ; febr. 1, 2, (z odvezov) 3, 4, 5, 6-ga (z odvezov).
Za Srca Jezušovoga bratovčino: jan. 2-ga ali 3-ga (ali šteri driigi den) i eden prostozvoljeni den meseca, febr. 2-ga, 6-ga (ali 8-ga).
Za Oltars. Svestva bratovčino : jan. Iga i eden šterikoli
den meseca, februara 2-ga i 5-ga. Za živoga rožnoga venca bratovčino : jan. 1, 6, 18-ga i febr. 2-ga.
K zadoblenji popolnih odpustkov je potrebno spoved, prečiščavanje opraviti i v namen materecerkve moliti. Navadno se moli 5 očanašov, 5 zdravimarj. Da je k zadoblenji večih popolnih odpuskov tudi obiskanje cerkve naprejspisano, (tretjeredniki majo več takših) naj po obhajili v cerkvi idoč se v njo ešče ednok povrnejo i tčkrat zmolijo povedanih 5 ocanašov i 5 zdravimarj. Najbolše je pa več zmoliti, da na den zavolo večih bratovčiu več popolnih odpustkov zamore človek dobiti. Edno čislo bi za vse zadostovalo. Ki vsaki den, ali konči 5-krat na tjeden hodi vredno k sv. obhajili, brez spovedi dobi vse popolne odpustke na te dneve spadajoče. (Ac. S. S. XXXIX. 62. 1906. febr. 14.)
Klekl Jožef: Začela se je desetletnica našega lista . 1 (bi): Maria vu spunjavanji svojih dužnosti .... 5 Romanje po ostanke sv. Martina v Tur na Francuško 7
Viržgoskert Kalocsa : Ka je katoličanska matericerkev 31
Vsebina.
Plašč sv. Zite . . Mirosl&v : Sveta Noč
29
30