POŠT INA PLAČANA V GOTOVINI VRTEC 19?0 IO 19» VSEBINA k 10. štev.: Virgilij: Učilnici v slovo — lisén: Spo-mladna nedelja na Krasu — Venceslav: Zgodba o zvezdah — D. D.: Konj — Iz Slomškove Šolske risanke — Virgilij: Sodni dan — Jan. Pucelj: Domišljavec — Ant. Komar: Kohilar — Fr. Roječ: Obiskal je muzej — L. Podlogar: Iz zgodovine kranjskih trgov 17. Tržič — Ciril Podržaj: Nekje — Pouk in nabava. SLOVSTVO. Staršem in šolskim knjižnicam priporočamo, da kupijo za mladino: Prigode malega Nonija. 186 strani, cena Din 40.—, dobi se samo vezana knjiga. Za zidano voljo. Pesmi in pripovedke, 79 strani, cena vez. Din 56.—, broš. Din 26.—. Obe knjigi je založila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. Zagonetke v 9. številki so prav rešili: vse: Vider Marica, Ljubljana; dve: Trdina Vladko in Božica, Gor. Radgona; Šešerko Jakob. Meden Franc, Kne/ Rudolf, Pučnik Janko, Kukovica Ivan, Gutovnik Jožef, Veržej; Kos Anton, Brance Ignac, Vojnik; Gogala Cita, Vreček Anica, Kogovšek Marija, Zvezda Ivica. Vehovar Anica, Vidic Zlatka, Jerše Vida, Koželj Amalija, Janežič Marija, Hočevar Anica, Vidmar Pavla, Burja Ana, Leveč Ivanka, Demšar Vida, štular Anica, Okorn Slavica, Žagar Milena, Zaje Pavla, Hren Asta, Lavtižar Lidija, Ignotti Zofija. Kikelj Ljubomira, Ljubljana; Stropnik Milica, Velenje; Dobrovoljc Ana, Verd: Rigler France, Ribnica; eno: Radenčič Ignac, Jurovski Brod; Klenovšek Marija. Celje; Zazvonil Oto, Tržič. Izžreban je bil Meden Franc, Veržej. Samo 1 Din stane knjižica »Sprehod po Ljubljani« pri apravi »Vrtca«, Ljubljana, Sv. Petra cesta 80. — Priloži naročilu v pismu znamko za 1 Din! Uprava Vrtca (Ljubljana, Sv. Petra cesta 80) ima še nevezan Vrtec 1926/27, 1927/28, 1928/29, 1929/30 po Din 14, vezan Vrtec 1922, 1925/26, 1926/27, 1927/28, 1928/29. 1929/30 in vezan Angelček 1921, 1922, 1925, 1925/26, 1926/27, 1927/28, 1928/29 in 1929/30. — V Jugoslovanski knjigarni se dobe poleg navedenih še Vrtec (vezan) 1910, 1911, 1913—1917. 1921—1924; Angelček (vezan) 1895, 1906, 1908, 1912—1916, 1924. Razpis nagrade. Kot nagrado za rešitev treh zagon e tk v Vrtcu razpisujemo: primerno mladinsko knjigo, kot si jo rešilec sam izbere, ali vezan Vrtec in Angelček 1922, ali rezan Vrtec in Angelček 1925/26. ali molitvenik »Pri Jezusu« (z elato obrezo). — Nagrado pa more dobiti le en rešilec, ki ga določi žreb! Vrtec s prilogo Angelček (10 številk) stane za leto 1930/31 Din 22, Angelček sam Din 8. Urednik in izdajatelj: Jožef Vole, stolni kanonik v Ljubljani, Pred škofijo štev. 8. Rokopisi in rešitve naj se pošiljajo na »Uredništvo Vrtca in Angelčka« v Ljubljani. Pred škofijo št. 8. — Naročnino sprejema »Uprava Vrtca in Angelčka« (dr. Jožef Demšar) v Ljubljani, Sv. Petra cesta št. 80. — Čekovni račnn uprave ima štev. 10.470. Za Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani Karel čeč. O * O / VRTEC / t O i t Virgili j: Učilnici v slovo. Ostavljamo te, beli dvor, dom naših nàlog in nadlog; ti dom težav in dom prevar — očuvaj vendar te nam Bog! Poslavljamo se, modri zbor: učiteljev, vzgojiteljev, ki bili ste nam v šolskih dneh namestniki roditeljev. Ostani z Bogom, naš vratar, ti nemih sten in sob čuvaj, ki tolikrat nam resnoodan odprl si vrata na stežaj! Mir bodi tebi, naš klicar, ti glasni zvonec vrh stopnic! Kakó je včasih bridek bil in včasih ljub nam tvoj bil klic! Razhaja naš se bratski krog: Čez kratkih tednov dvakrat pet v prijateljsko si SDidenje podali bomo róko spet. 4800010202230102484823480200010200029000022300232353230102480002020102010201002348235300020000015302530102000023480200010223532353235353534823 0100020002020002010002000202018948010200015323020002010102010302010201310000020200000102010202 Esén: Spomladna nedelja na Krasu. Hijacinti, rožnati hijacinti na Krasu dehté, hijacinti, ažurni hijacinti tudi moj vrt krasé. Zvoni nekje zvon: čez hribčke ob skalah odmeva, čez grmičke, po gmajnah peva divni bron. Otroci pred domačimi vrtovi stojé, dehteče hijacinte v mašne bukvice devajo oj, kako jim v radosti oči sevajo, in vsi srečni so, ko o cerkev hité. Oltar krasi list zelen, lavor venča božji križ. Ljubi Jezus oznanja paradiž in mašnikov plašč je kot narcis rumen. In o moji duši se bude srečnih dni spomini: o blagor mu, kdor na gmajni v kraški dolini za nedeljo Gospodovo vél Bil je bel otrok in vse je dal, da bi lahkó pri oltarju zlatem luč prižgal. In molil je k Očetu-Bogu: Tista luč, ki moram še jo doživeti, naj na Tvojem nebu vsak večer kot žaren plamen sveti. In Bog ga je poklical o božji grad in tam prižiga svetle zvezde, kadar gremo spat. Venceslav: Zgodba o zvezdah. D. D.: Konj. olajiiar Janže je nategnil vajeti in udaril z bičem po konju. Toda to konjiča ni spravilo iz ravnodušja. Klepal je ravnotako počasi naprej, zdaj in zdaj se opotekel in niti z ušesi ni zamajal, kakor sicer, če je na sebi začutil bič. Pri tem se je pa potil kot parni kotel v mrzlem, tihem marčevem vzduhu in njegov hrbet se je svetil od potu, kakor bi bil polikan. Kaj neki je živali? Saj se druge krati v teku ni tako močil — je premišljeval Janže Polajnar na svojem sedežu. To je bilo sicer res: konjič je imel težak dan za seboj. Od ranega jutra je bil neprestano na nogah. Posebno ga je menda danes še utrudila dolga pot po podeželskih cestah. Zato pa naj bo ta vožnja danes zadnja: polnoč je že in do brzovlaka tako ali tako ne pride pravočasno. Kajpak, konjič se je postaral, ne da se tajiti! Pred leti ga je kupil od konjederca, kateremu je bila izgarana žival še predobra za zakol. Odštel je takrat zanj svoje zadnje prihranke; mali, enovprežni koleselj, ki ž njim vozi, pa še do danes ni čisto plačan. Toda konjič je kljub svoji ostacrelosti dobro služil in se vrlo držal, ak oprav so mu kosti v bokih in rebrih že kaj sumljivo štrlele iz telesa. Spet se je konjič spotaknil, kakor da ne more več prav dvigati nog. Janže Polajnar je bil od srca vesel, ko je čez nekaj minut privozil do cilja in je človek, katerega je vozil, izstopil, 011 pa obrnil koleselj. Šmentana reč, se res konj poti! Bele pene mu visé z brzde in v gostih kosmih trgajo na tla. In vendar ni danes nič hitreje vozil ko druge krati. Kaj, če je kljuse res bolno? Kako bo potem? Janže Polajnar ima doma šest lačnih ust, ki čakajo na njegov dnevni zaslužek ... Počasi, v koraku, pelje do doma. Tam je že davno vse v temi in tiho. Ustavi pred hišo in izpreže konjiča, ki se komaj še drži na nogah, pa ga obrne, da gre sam ob slabem svitu vozne svetiljke čez tlakovano dvorišče v hlev. Janže Polajnar pa potegne koleselj v šupo, porine zapah na durih in krene v hlev, da oskrbi žival za noč. S povesmom slame mu otre pot s hrbta in nog, pa vrže nanj odejo, da se ne prehladi. Pa res mora biti žival bolna! Noče ne jesti, pa tudi za vodo v čebru ne mara. Janže si v skrbi niti suknje ni slekel. Zdaj pa stoji tu ter povešenih rok in mračnega lica gleda na žival, ki z nagnjeno glavo stoji pred polnimi jaslimi in ji kar ni, da bi jedla. To se ne bo dobro izteklo! Koleselj še ni plačan in zdaj bo znabiti še po konju. — Janže Polajnar ne ve, kako si bo pomagal, če mu res žival pogine. Toliko je gotovo, da mu na odplačilo nihče ne bo prodal drugega konja. Znabiti je pa res zadnji čas po opolzkem, mokrem tlaku žival preveč mučil, pa si bo konj spet opomogel, ako bo imel nekaj dni počitka. Saj končno naj krepke j ša žival ne prenese toliko truda, ako mora biti dan na dan, v petek in svetek vprežena. Najmočnejši konj bi opešal. No, in prav mlad tudi njegov konj več ni. — Spet stopi bliže in nežno pritisne svoje lice h konjevi glavi ter reče pol tolažeče, pol proseče: »Ljubček moj, kaj pa je s teboj? Mi vendar ne boš zbolel, ti! Morava vendar še kaj prislužiti!« Jej, kako konj sope! Sunkoma in s silo peha zrak iz nozdrvi, kakor bi se bil po težkem diru usopil in se ne more več umiriti. janže Polajnar vlije iz steklenice žganje v kozarec, dvigne konjiču glavo in mu potoči pijačo v grlo. — Potem s težkim korakom odštorklja skozi vežo do čumnate, kjer spi njegova žena z otroki. »Konju nekaj ni prav,« reče v čumnati potrt in tiho svoji ženi, ki se je ob njegovem vstopu prebudila. — »Ali nič ne vzame in pije tudi ne?« prestrašena vpraša žena, vzame ogrinjačo in gre z možem, da si še enkrat ogledata žival. Ko stopita v hlev, leži konj že iztegnjen na stelji. Silno sope kakor prej in od časa do časa mu kakor krč potresava v bokih in. lakotnica se mu dviga in pada kakor meh pri pihalniku. »Janže, Janže!« zastoka žena, ko vidi, kako je s konjem. Janže Polajnar nič ne odgovori. Brez besede stoji z namrščenim čelom in ne ve, ne kaj bi rekel, ne kaj bi storil, Znabiti bi poklical živinozdravnika, se spomni. Toda ponoči bi zahteval dvojno plačilo in končno bi morda še nič ne pomagalo. Smolo ima, pa je! Vse njegovo življenje je bila ena sama nesreča. Z vzdihom se zgrudi na steljo ob jaslih in gleda, kako žena ljubko-vaje in tiho tožeč gladi konja po vratu. Saj je čisto jasno: konj bo poginil! Ako taka žival enkrat resno zboli — kaj potem pomaga živinozdravnik, si misli Janže Polajnar. Kako je bilo pa tedaj s kravo rjavko, ko je obležala na vročnici. On je bil takrat še mlad fantič, pa se vendar še vsega spominja. Dva dni so upali, da bo vročnica prešla, končno so pa le morali prijeti za nož. In s konjičem tudi ne bo drugače. Ne bo si več opomogel, to je gotovo. Nesreča čez nesrečo in udarec na udarec! Nekaj let se je ukvarjal z malo kmetijo, ki jo je bil podedoval od svojega očeta. Ubijala sta se na nji z ženo od jutra do večera. Toda kaj sta mogla zoper dolgove? Nekega dne je prišlo malo domovanje na boben in po svetu sta morala s trebuhom za kruhom. Iz kraja Janže ni vedel, česa bi se lotil. Potem mu je nekdo svetoval, naj se poprime kočijaštva v mestu. Spočetka ga je to opogumilo, a vendar je bilo — kakor pravimo — življenje iz roke v usta. Oves je bilo treba kupovati po vrečah, ker za večjo zalogo ni zmogel, in kar si je od ust pritrgal, je bilo treba dati za voz. Tudi pri kovaču je še dolg za zadnje podkovanje — se spomni zdaj — in za zadnji kolesi je tudi še dolžan. Zdaj pa poginja še konj ... »Janže, prav bi bilo, ko bi šel počit,« pripomni žena. »Če se kaj zgodi, te bom poklicala.« Toda Janže Polajnar noče nič slišati o počitku in spanju. »Pusti to, Lenčka,« ji odgovori. »Rajši pojdi ti spet spat. Samo — če mi prej še prineseš dolgi nož.« Jokaje žena odide. Razumela je, da bo treba v zadnjem hipu konja še zaklati, da se znabiti vsaj nekaj dobi za meso. Janže Polajnar pa obsedi zamišljen in s svojimi sinjimi, preutrujenimi očmi opazuje konja, ki leži sopihajoč in stokajoč na stelji. V očeh se mu vidi le še belina in po telesu mu gre drgetanje, trepetanje in stresanje kakor pred smrtjo. Strahotno shujšan, pregnan in reven leži tam, oči so mu globoko upadle, kosti v bokih in rebra mu štrle iz telesa. Na hrbtu in po bedrih mu je konjska oprava v širokih progah posnela dlako in zarezala brazde. Zakaj li se žival tako trese? Ali so mar to zadnji zgibljaji? Morda je zdaj res zadnji čas, seči po nožu? Lesk v velikih temnih očeh je začel konju ugašati — novo trepetanje gre po telesu in počasi — počasi vse ponehava. Janžeta zbode pri srcu, ko to vidi. Zave se, to je smrt. Neodločen stoji, z nožem v roki. Ne, ne more! Akoprav je samo nerazumna stvar. Ne, ne more! — Konjič mu je služil do zadnjih moči, neutrudno, dan in noč in do poslednjega hipa. S široko odprtimi očmi strmi Janže v poginjajočo žival, ki v smrtnem boju še trudna stega noge, kakor bi ne imela konca pot, po kateri je tolkla dolgih trideset let svojega življenja brez pokoja, brez miru. Še enkrat zasopiha kakor pod bremenom in potem obleži pokojno. Trudna kopita obmirujejo za vedno. Janže Polajnar krene z gugajočo se hlevno svetiljko proti čumnati. Njegova žena še ni zaspala. »Konj je poginil!« reče tiho. »Janže, Janže!« zajoka žena. »Je že tako!« zastoka mož in upihne svetiljko. Vsa teža njegovega življenja pade nanj, ko stoji v temni čumnati in posluša tiho ihtenje svoje žene. Stisne pesti in zobe. »Ali si nož še rabil, janže?« vpraša potihem žena. »Ne,« odgovori Janže Polajnar. »Tako čudno mi je bilo pri srcu.« Tedaj se ženin jok umiri. »Potem naj že bo, kakor je,« pravi, pomirjena, ker je stara, zvesta žival v miru končala. »Je že tako!« reče Janže Polajnar. (Schutzengel, 1931.) Iz Slomškove šolske risanke. vi. Ob knjigi in plugu. Oče s plugom, z ostrim drugom, rezali so brazde v njivo; jaz sem s knjigo šel pred plugom, z bolečino o srcu žioo. Noga d istih gre razorih, duh teži po drugih vzorih. Ali oče so vzkipeli: »Saj mi še na plug bo sedeli Kdor ob plugu glaioo beli, komaj črni kruh bo< jedel. Konj in vol sta vez nerodna, plug in knjiga reč neplodna!« Pot zastala je živini med počasnimi nogami, plug obstal je v ruševini, bič je pal po moji rami, knjiga pala po razoru kakor kruha kos na dvoru. Gledali so mati s praga moje branje in oranje, videli so mati draga višjo misel in spoznanje. Prihiteli so na njivo: »Kesne brazde! Kaj je krivo? Ti za plug si, oče, ustvarjen, delaj s plugom, pamet pravi; temu drug je dar podarjen, naj stori po svoji glavi. Pamet prva, volja druga, pusti sina izpred pluga!« Knjigo mati so pobrali, sled so v brazdi poravnali. Lea Fatur: Slastoznal in Tenkospal. Indijska pravljica. B ii je ob reki Ganges trgovec, ki je razvajal svoja sinova tako, da nista bila ne za učenje ne za lov. Na nobeni pojedini ju niso marali. Starejši je našel pri vsaki jedi kako slast (okus) po nečednem. Vedel je za vsako kuhano travo, kod je rasla, s čim je bila zalita in pognojena, v kaki posodi je bila kuhana, s kakšnimi rokami rezana ali gnetena. Tudi je poznal meso vsake živali; vedel je, kod se je pasla, kdo jo je ulovil, s kakšno soljo je soljena, pri kakšnem ognju pečena. Dostikrat je za-studil ta sin vsem zbranim gostom jed. — Mlajši je bil pa tako tenak zaradi postelje, da je našel in naštel vse krive kosme v žimi; je povedal, od kake živali je žima ali volna in je osramotil dostikrat gostitelja. Dečka sta dobila ime Slastoznal in Tenkospal in nikdo ni maral zanju. Ko jima je umrl oče, sta hitro raztepla premoženje in potem nista vedela, ne kaj ne kam. Napotila sta se h kralju tiste dežele, mu povedala, kaj znata, in ga prosila pomoči. Kralj je rekel svojim dvorjanom: »Vsaka umetnost ima kaj dobrega na sebi. Poskusimo, če je res, kar pripovedujeta.« Kralj ukaže kuharjem, naj napravijo kosilo iz najboljše vrste mesa in zelenjave. Pa že pri piški se je kremžil Slastoznal in odložil zlato žlico. »Kaj pa ni prav?« ga vpraša kralj in odloži žlico. Za njim so seveda položili vsi povabljeni žlice. Slastoznal pove: »Meso je sicer res od bele mlade kure, ki je jedla samo v mleku namočen kruh, toda njena mati koklja je bila jezljiva in zato ima meso grenko slast. Riž pa diši po mrličih.« Vse prebledi in vsem se jed upre. Kralj pošlje po kuharja in zagrmi vanj: »Kje imaš spravljen riž?« .»V zaboju iz cedrinih desak,« se strese kuhar. Kralj poizve, kje je riž kupljen, kje je zrasel. Kmet, ki je riž pridelal, zagotavlja, da je njiva že več stoletij last njegove rodbine pa da ni bil nikdar noben mrlič tam pokopan. Kralj ukaže zadevo preiskati — iščejo po starih zapiskih in doženo, da je bil kraj, kjer so usejali tisti riž, pred petsto leti res pokopališče. Nato ukaže kralj, naj nasteljejo mlajšemu bratu za par laktov visoko samih svežih listkov vrtnic, potem naj to pregrnejo z najtanjo svilo. Na tem ležišču naj leži Tenkospal. Mora spati kakor v raju, je mislil kralj. Tenkospal se pa dvigne v jutru ves raztepen in toži, da ga boli vsaka koščica. Kralj ukaže, naj pregledajo na ležišču list za listam, in res najdejo vmes dolg ženski las. Kralj da Slastoznalu in Tenkospalu lepo stanovanje in obilo sužnjev. Slastoznal je potem na dvoru preskušal vse jedi, preden so smele na kraljevo mizo, Tenkospal je pa vsak večer preiskaval, če ni v kraljevi postelji skrita kaka nevarna reč. Virgilij: Sodni dan. Preko leta starec sio kakor žarijec preko njiv stopa sodni dan in strah, v srcih zbuja: Hej! in Ah! Hej! Na desni: Med sijaji, med smehljaji: Roža redka — jasna Petka tam in tod. Ah! Na levi: Tam med mraki, med oblaki so se vnele strašne strele: Ena! Dve! Preko leta starec siv kakor žanjec preko njiv stopa sodni dan in strah, v srcih zbuja: Hej! in Ah! Janez Pucelj: Domišljavec. _/Vi bil star še eno leto ne — namreč pesèk Onči. Ni bil star še eno leto in vendar se je imel za velikega junaka. Celò vrsto zgodb bi vam lahko povedal iz njegovega življenja, polnega domišljavosti. Kadar je po nebu veslala luna, polna in vsa okrogla kakor zadovoljen obraz debeluhov, takrat je pesèk Onči — če ga ni premagala dremavica — sedel na zadnji nožici, milo zrl proti luni in lajal in zategal tako žalostno, kot da mu prizadeva kdo vnebovpijočo krivico. In zgodilo se je, da se je luna skrila za oblak. Tedaj se je pesèk Onči obliznil, malo po-smrkal in zadovoljno zagodel: »Pa sem jo ugnai; boji se me!« Zgodilo pa se je tudi, da se luna ni hotela skriti za oblak. Tedaj se je pesèk Onči tudi obliznil, pa ne tako zadovoljno, malo posmrkal in zagodrnjal: »Gluha je, ne sliši me; sicer bi jo brž popihala!« Tiste dni je vozil sosedov hlapec, Urbasov Blaž, gnoj na njive; bila je pač pomlad. Vozil je s krepkimi konji: žile so se natezale močnima mrhama in v solncu so se svetile zlate »šajbe« na komatih. Hlapec Blaž pa je pokal z bičem in žvižgal. Pesèk Onči je sedel ob poti, mežikal v solnce in premišljal, kako silno je imeniten. Kadar je peljal mimo hlapec Blaž, vselej se je pesèk Onči odtrgal s svojega sedeža, kot da mu je v trenutku kdo zakuril pod repom, in se zaganjal v možata konja. Konja sta možato prestavljala močne noge in se še zmenila nista za Onči j evo bevskanje. Tudi hlapec Blaž je pokal z bičem, kot da imenitnega peska še ne vidi. Pesèk Onči pa je vsak pot zvesto lajal in zvesto spremljal voz do konca vasi. Konja pa in hlapec se niso zmenili zanj. To početje se je Onči ju zdelo zamalo, tako zamalo, da se je ogorčen vračal in godrnjal: »To so tesla kmečka!« Desetič je že peljal gnoj hlapec Blaž — bila je pač pomlad — in desetič ga je že spremljal pesèk Onči s svojim zabavljanjem. Tedaj je hlapec Blaž zamahnil z bičem kakor za prav mogočen pòk in vžgal peska Ončija — kakor da se mu je ovila goreča žica okrog zadnji nog. »Jej, jej, jej,« je jokal Onči domov. »Jej, jej, jej!« Potem pa je umno pomislil, da ga je bolečina malodane kar minula: »Saj bi bil še ubil konja, zarobljenec kmečki, da bi ga bila ta zadela in bi je ne bil prestregel jaz!« Ampak kaj takega pa še ne! Pesèk Onči je spet sedel ob poti in mimo je šel kar cel polk vojakov. Kaj cel polk! Cela vojska! Najprej je jahal na belem konju imeniten mož — biti je pač moral kralj sam — v solncu mu je sijala potegnjena sablja. In pesek Onči je tenko zalajal. Prav takrat, da, prav takrat je skoraj prav tako tenko zavpil tudi tisti imenitni mož, ki je jahal naprej na belem konju in se mu je bleščala sablja v solncu in ki je moral biti sam kralj. »Od straha je zavpil, zbal se me je,« je pomislil Onči. In čudo! Ves polk, kaj ves polk, cela vojska se je pognala v tek: tekel je najprej tisti imenitni mož na belem konju, tekel je ves polk konjikov, tekel je potem ves polk topničarjev, da so ropotali in odskakovali težki topovi, tekel je celo ves polk pešcev: top, top, top, da so kar zeha je lovili sapo. Pesèk Onči pa se je čudil: »Kaj takega pa še ne!« Brž je stekel k mami: »Mama, kaj takega pa še ne! Ves polk, kaj ves polk, celo vojsko sem pognal danes, da je bežala! Kralj je jahal najnaprej, pa se me je tako ustrašil, ko sem zalajal, da je zavpil in zbežal. In potem so vsi bežali: najnaprej kralj, potem konjiki, potem topničarji, potem pešci, top, top, top, ves polk, kaj ves polk, cela vojska!« Mami se je dobro zdelo in je pohvalila sinka, rekoč: »Majhen dečko — velik mož!« Zrele črešnje so zobali kakor nič vrabec, vrabulja, škorec in še en ptič. Priletel pa je o zlatem fraku mrčun: »Kogar ni volja iti, bo čutil inoj kljun!« Vrabec, vrabulja, škorec in še en ptič, osi so šli proč, da ne bo tepeža in prič. Lep je res ta klatež, visoko rumen, z ženo zeleno pod jelšo poročen. »Kje si pa ti b il?