Poštnina plačana v gotovini. LETO LIV. ŠTEV. 11.-12. Slovenski Pravnik Glasilo društva „Pravnika" v Ljubljani JANKU POLCU ZA ŠESTDESETLETNICO V LJUBLJANI 1940 UREDNIK: DR. RUDOLF SAJOVIC Tiskali J. Blasnika nasl.. Univerzitetna tiskarna in litografija d. v Ljubljani. — Odgovoren L. Mikuš. Rokopisi naj se pošiljajo: Uredništvo »Slovenskega Pravnika" v Ljubljani, Bleiweisova cesta 16/1 Izhaja mesečno. — Naročnina 60 din na leto. Članarina (naročnina) naj se nakazuje na čekovni račun Poštne hranilnice, podružnice v Ljubljani št. 11.870 (Društvo »Pravnik" v Ljubljani). VSEBINA: 1. Janku Poku ob šestdesetletnici (s sliko)......... 2H5 2. Dr. Josip Žonlar: K zgodovini prevedbe koseščin v kupna zemljišča..................... 285 5. Dr. Rudolf Trofenik: Kazniva dejanja zoper tuje države . . . 295 i. Dr. Vladimir Murko: Naknadna indemniteta v finančnih zakonih 300 5. Dr. Gorazd Kušej: Prestolonasledstveni red septembrske ustave 51" h. Dr. Ciril Kržišnik: Bizantinsko pravo.......... 328 7. Dr. Viktor Korošec: Po sledovih najstarejšega indoevropskega javnega prava ................... 336 8. Dr. Božidar Kobe: Enoosebna kapitalska družba in načelo c me jene odgovornosti................ 3-12 9. Dr. Stojan Bajič: Vojaška služba in službeno razmerje . . . 359 10. Dr. Vladimir Ravnihar: Kako je bilo?.......... 567 11. Knjižna poročila................... 575 12. Razne vesti..................... 585 Slovenski Pravnik Leto L1V. Ljubljana, decembra 1940. Štev. 11.-12. ^jfiitiUu (J)aLeti ah HestUteietLetštici bičajno so stare vezi, ki oklepajo društvo ,,Pravnik" in v< njegovo glasilo „Slovenski Pravnik" z njunimi slavljenci. Tudi letošnjega šestdesetletnika, univerzitetnega profesorja Janka Polca štejeta oba s ponosom že dolgo, dolgo vrsto let med svoje sodelavce in svetovalce. Kot mlad jurist, rojen je bil 19. avgusta 1880, je priobčil Polec l. 1901. v Slovenskem Pravniku obširno študijo „Nove kriminalistične šole". Razsežna razprava, ki je obravnavala o antropoloških in socioloških smereh v kazenskem pravu, prikazovala nastop novih vidikov v njem in izpodrivanje stare klasične šole ter opisovala nazorno ustanovitelje in najvidnejše pripadnike obeh šol, je med najbolj tehtnimi v sedemnajstem letniku pravniškega glasila. Še večjo pozornost je vzbudil Polec, ko je v družbi s tovarišem Bogumilom Senekovičem istega leta izdal znani „Vseučiliški zbornik", zbirko teženj za slovensko najvišje učilišče: sami dokazi žilave in vztrajne borbe slovenskega naroda za njegov takratni predprevratni najsvetlejši ideal, obenem bogata, neizčrpna zakladnica pobud in gradiva v nadaljnjem boju za lastno univerzo. Vseučiliško vprašanje je prevzelo takrat Polca in ni se ga rešil več. L. 1929., ko je praznovalo ljubljansko vseučilišče prvo desetletnico, mu je posvetil obširen spis, pokazal v njem zgodovino višjega šolstva v Ljubljani v njenem celotnem in nepretrganem razvoju in borbo, ki je bila slednjič v svobodni državi Jugoslaviji kronana z ustanovitvijo univerze v Ljubljani. Se enkrat je posegel na ta predmet, ob ,,Pravnikovi" petdesetletnici je predstavil širokemu pravniškemu svetu življenjske slike slovenskih univerzitetnih delavcev v tujini. Uvodoma naznačene vezi s pravniškima maticama so postale zelo realne v letih 1906. in 1907. V tem društveno močno razgi- '20 284 Janku Poku ob šestdesetletuici. banem času je bil mladi avskultant Polec član ,,Pravnikovega" odbora in bil izvoljen tudi v posebni odsek, ki naj bi bdel nad rednim izhajanjem pravniškega glasila. Pravo in končno torišče za znanstveno delovanje se je odprlo Polcu kot profesorju na ljubljanski juridični fakulteti. V Zborniku znanstvenih razprav iz l. 1933., posvečenem manom nepozabnega prvoboritelja, Danila Majarona, je zapisal ob uvodu svoje razprave stavek: ,,Naravno je zato pravni in socialni položaj kmeta centralni problem naše pravne, gospodarske in socialne zgodovine". S temi besedami, katere je dal slutiti tudi že prej, v knjigi „Kraljestvo Ilirija", je jasno opredelil svoje bodoče znanstveno delovanje. Odkriti položaj kmetskega stanu kot edinega slovenskega v dolgih stoletjih, ga razčleniti in orisati v vseh njegovih odnošajih z zunanjim svetom v pretekli dobi, je postalo središče njegovih poznejših prizadevanj. Mnogo je razkril že na tem področju, prispeval bogatega in nadvse tehtnega gradiva, ga vzorno obdelal in postavljal s tem stebre za stavbo domače pravne in socialne zgodovine. Ni si stekel s svojimi deli zaslug le za pravniški stan in njegove organizacije, ampak sploh za slovensko pravoslovstvo. Nedvomno čaka v njegovi miznici še mnogo gradiva znanstvene razsvetlitve. Gotovo se mu pletejo razpredene misli, kako povedati še to in ono. Izpolnitev vseh njegovih načrtov, ki namerava z njimi pojasniti našo preteklo dobo v pravni in gospodarski luči, mu želimo iz srca ob njegovi šestdesetletnici, v priznanje njegovega dosedanjega dela pa mu posvečamo to številko. SLOVENSKI PRAVNIK. K zgodovini prevedbe koseščin v kupna zemljišča. 285 K zgodovini prevedbe koseščin v kupna zemljišča. Dr. jur. et phil. Jos. Žontar. 1. S pravnozgodovinskega vidika problem kosezov in njihovih zemljiških posestev (koseščin) še ni zadovoljivo rešen. Da bi si mogli pravilno predočiti njihovo zemljepisno razširjenost in po možnosti vsaj za poznejšo dobo (15. in 16. stoletje) tudi njihovo število, sem sestavil iz literature in dostopnih arhivalij sledečo preglednico koseških naselbin. Na Koroškem leži v Labodski dolini kraj Edling pri Št. Andražu, v Zg. Podravju Kazaze ob severnem robu Podjune, pri Dobrli Vesi pa Edling (= Kazaze). Na Go-sposvetskem polju je znamenita Blažja Ves, pri Celovcu pa Kazaze (Harbach). Ob Zg. Glini se vrste: kraj Edling pod Lantschnigom in koseške naselbine v Powirtschacli. St. Martin, Maltschach, Mattersdorf, Albern, Untergoriach, Barndorf, Kadoll, Meschkowitz, Eriedlacli, „Ransdorf" (morda Rammersdorf), „Zemnigk" in Važenberk. V dolini Krke slede: Pokrče, „Kondtschach", „Rewtschitz" (morda Roti če), Edling j. Althofena, Edling se v. Straftburga, Edling jzah. Weitensielda in Edling pri Trgu (Feldkirchenu). V breški kotlini se je zval kraj llartmannsdorf v IS. stoletju Edelingen. Ob Dravi navzgor proti Beljaku srečamo kraj Edling pri Biljčovsu (Kajžice) in koseške naselbine v Št. Lenartu pri Beljaku ter pri Landskronu. V Zg. Dravski dolini najdemo Edling pri Spittalu in Edlinger pri Pusarnitz, v Ziljski dolini pa Kazaze.1 Na Štajerskem je bilo v srednjem veku še dosti krajev in pokrajin, ki spominjajo s svojim imenom na koseške naselbine. V dolini Mure se vrste: kraj Edling pri Murauu, Edling kot staro pokranjinsko ime pri Freibergu, kot naziv zaselja sev. vzh. Neumarkta, vas Edling pri Juden-burgu, pokrajina Edlingern ravnotam, končno vas Edling (Edelingin) j. zah. Trofaiach. Ob Liesingu, pritoku Mure, se 1 K. Torgglerjeva študija o koroških kosezih, ki jo je napovedal v: Die Arbeiten L. Hauptmanns u. ihre Bedeutung flir Karnten be-sonders in der Edlingerfiage, Carinthia T 128 (1958) 2-1 si., še ni izšla; zato sem se moral zadovoljiti s podatki pri P. Puntschartu, Herzogs-einsetzung u. Iluldigung in Karnten 1899, 145, 175 si. (ni razvidno, kje !i Bleda iz 1. 1253. fol. 174' v drž. arh. v Miinchenu: blejski urbar i/ l~49, str. 729. 730, 753, 754, 744 v muz. arh. v Ljubljani. • MMK II (1889) 80, 109, 120. 152; blejski urbar iz 17+9, str. 699. 5 1 lauptmann, Entstehung u. Knt«ickluiijr Krains. Krluuteruiige-n znm Histor. Atlas d. (isterr. Alpenliinder 1/4, 461. 6 Ortenburško-celjske fevdne knjige v drž. arli. na Dunaju. 7 V zbirki patentov Nar. muz. v LJubljani. k agedovini prevedbe koseščin v kopna zemljišča. 287 V obliki fevda najdemo koseščino še v Malem Naklu pri Kranju. L. 1386. jo je prejel od Ortenburžanov v fevd kranjski meščan Tomaž Kruleč. Po očetovi smrti je prosil I. 1421. njegov sin Janez celjske grofe za obnovitev fevda. Ponovna sprememba v osebi fevdnika je nastopila 1. 1458., ko je prejel fevd Tomažev vnuk Gašper. Meščanska rodbina Kruleč pa ni mogla vršiti vseh koseških služb in ni stanovala na koseščini („mit dem Rucken"). Uživala jo je le kot t. zv. „Zulehen"; zato je izginil že v 16. stoletju značaj koseščine kot fevda." Številne so bile koseške naselbine v porečju Tržiške Bistrice na Brezjah pri Sv. Neži (zač. 15. stol. 8 posestev), na Popovem (1 pos.), na Hudem (6 pos.), v Križali (21 pos.) in v Žiganji vasi (7 pos.).'' Ob robu kranjske koiline poznamo v Olševku 1. 1306. 2 koseza in kraj Koseze (Edelingen) pri Vodicah.10 Na vzhodnem koncu kamniške kotline leže Zg. in Sp. Koseze pri Moravčah. Nato sledijo v gričevju severno od Save številne koseške naselbine v Zagorju, Pra-prečali, Sv. Urhu, Rovah. Zg. in Sp. Zavinah, Lokah, Lazah in „Dedicherperg" (morda Sv. Planina). Prvotno je bilo tu skupaj 70 koseščin.11 Ljubljansko kotlino obrobljajo naselbine v Kosezah pri Ljubljani, Brestu, Iški Vasi in ..molniški župi" (Moste, Log, Dobrunje, Brezje. Šmarje).1" V gričevju južno od Save proti Krki se vrste naselbine: v okolici gradu Slatne pri Litiji,13 v Tiliaboju (16. stol. 1 koseščina),14 Subračah (3 pos.), Dolgi Njivi (5 pos.), Sp. Praprečah (1 kos.), Dobravici (1 pos.), Pokojnici (4 pos.), Zagorici (2 pos.)15 in Dobrniču (1 kos.).16 Ob Krki pa leže: Klečet (16. stol. 1 kos.), Lipovec (1 kos.), Goriška vas (2 kos.),16 .,Fragen" (morda Rogovo),17 D. Kronovo 8 Archiv f. vaterl. Geschichte... Karntens 7 (1862) 93; list. 1421. 22. maja in 145S. 22. maja v arh. Nar. muz. v Ljubljani. ¦ MM k III (1890), 44 si. 10 Schumi, UB II. 278 št. 356: llauptmann. Die Herkunft d. Kiimtner Edlinge, VSWG XXI (1928) 260 op. 57. 11 Spisi v Vic. a. (v Nar. muz. v Ljubljani) I 46, 51, 63; Hauptmann, o. d. 255 in op. 24; Sv. Ilešič, Kmečka naselja na vzh. Gorenjskem, Lj. 1955, 77 op. 159. 12 Turjaški urbar iz 1465 v arh. gradu Turjak: vicedom. urbar iz 1496 v Vic. a. I 54a. 13 Hauptmann, o. d. 260 op. 59; ker mi urbar iz 1692 ni bil dostopen, ne morem točneje navesti koseških naselbin. 14 Svibenski urbar iz 16. stol. Vic. a. I 61. M Auszug der Edlinger sambt iren Diennsten aus dem Urbar der 1 lerrschafft Weixlburg, v Vic. a. I 70a. 16 Hauptmann, Karantanska Hrvatska, 298, 300/1. 17 Urbar gospostva kamnik iz 1494 v rokop. B 518 fol. 51 drž. arh. na Dunaju. i 288 K zgodovini prevedbe kouseščin v kupna zemljišča. (1455 12 kosezov), Orehovica (1455 10 kosezov). Vrhpolje (1459 I kos.), Ledeča vas (1447 2 koseza) in Žvabovo (1447 1 kos.).18 Zanimiva je usoda koseščine v Sp. Praprečah. \ svibenskem urbarju iz 16. stoletja je vpisan kosez Janez Saje. Svoje posestvo je iz neznanih vzrokov zastavil županu Ožbaltu v Dobu pri Stični, njegovi ženi ter njenim dedičem. Zastavnemu upniku se je zavezal plačevati letno dajatev. Po Ožbaltovi smrti pa je prepustila njegova vdova to dajatev stiškemu samostanu. Zato beleži kasnejši pripis v stiškem urbarju iz 1. 1505. Sajetovega sina koseza Matka. Dvojne odvisnosti koseščine pa svibenska gosposka ni pripustila in je prepovedala dajatev stiškemu samostanu." Iz metliškega reformiranega urbarja iz 1. 1610. žal ni razvidno, v katerih vaseh so bivali privilegirani „koseški podložniki" omenjenega gospostva.2" Daleč proč od obravnavanih koseških naselbin v dolini notranjske Reke leži kraj Koseze (Edlingen) pri Ilirski Bistrici.21 Čeprav še zdaleka ne poznamo vseh koseških naselbin, imamo ob celotnem pregledu vendar vtis, da je bilo število kosezov v slovenskih deželah precej znatno in da nastopajo zlasti tam. kjer se je ustalil najstarejši naselitveni tok Slovence v.22 V nekaterih ome-njenih krajih so ugotovila izkopavanja poznoantično ali celo prazgodovinsko naselje. V tem primeru bi mogli računati s kontinuiteto naselitve in obdelane, zlasti orne zemlje. \ endar ostane vprašanje odprto, ali nimamo med obravnavanimi kosezi kmečke podložnike, ki jih je oprostil deželni knez običajne tlake, zato pa so prevzeli v dobi turških napadov v primeru vojaškega poziva dolžnost oskrbeti konje oziroma prenašati tovore za vojaštvo.23 Zato mora biti ob študiju problema koseščin naslednja naloga podrobno proučiti posamezne koseške naselbine. Na kose-ščinah t. zv. kriškega urada želim prikazati, da rezultati tudi za našo pravno zgodovino niso brez pomena. 2. Sredi 11. stoletja se javlja v virih prva koseška naselbina v porečju Tržiške Bistrice. Plemeniti Orendil je imel na Brezjah pri Sv. Neži alod, od katerega je prepustil i* MMK XVIII (1901) 58, 60, 65. 70. 10 Svibenski urbar iz 16. stol. Vic. a. I 61 in stiski urbar iz 1505 v arh. Nar. muz. v Ljubljani. 20 J. Polec, Svoboclniki na Kranjskem, pMS XVII (1956) 95 op. 567, 21 M. Kos, Postanek in razvoj Kranjske. GMS X (1929) 59. 22 M. Kos, Zgodovina Slovencev. L j. 1955. 52—48. -¦¦ Prim.. (.MS \M1 (1956) 95 op. 367. K zgodovini prevedbe koseščin v kupna zemljišča. 289 med 1050 in 1065 del briksenski cerkvi.-4 Iz dobe briksenske ekspanzije je najbrž tudi ime zaselja Popovo, podobno kakor spominja na vetrinjsko samostansko posest bližnje Popovo (Pfaffendorf) j. Nove vasi pri Preddvoru. Briksen-skim škofom ni uspelo zaokrožiti svojo posest. Naše koseške naselbine so ostale v uradnem okrožju mejnega grofa Kranjske, ki je prišlo v 12. stoletju kot fevd v roke An-deških. Pozneje se je preoblikovalo v deželnoknežji kriški urad. ki je bil od 14. stoletja dalje pogosto zastavljen.25 Zemljiška razdelitev v vaseh Križe, Žiganja vas, Hudo in Brezje je razvidna iz katastrske mape franciscejske dobe (1826/7). Povsod najdemo za starejša naselja značilno poljsko razdelitev na delce, kar nam omogoča, da skupno z najstarejšim urbarjem kriškega urada iz začetka 15. stoletja ugotovimo število prvotnih velikih koseščin. Brez večjih težkoč se da rešiti vprašanje dveh kmečkih posestev v Žiganji vasi, ki jih navaja omenjeni urbar, ki pa nista koseščini. Ti kmetiji ne ležita v vasi in nimata deležev v prvotnih velikih kompleksih vaškega zemljišča. Ob pregledu bistvenih koseških dajatev ugotovimo, da se razvrščajo v sledečih štirih stopnjah:2" a) dajatev o sv. Juriju 24 šil., 8 kupljenikov ovsa in „nach dem juter (a. habern)" 1.0 šil., b) dajatev o sv. Juriju 18 šil., 6 kupljenikov ovsa in „nach dem futer (a. habern)" 7Yi šil., c) dajatev o sv. Juriju 12 šil., 4 kupljeniki ovsa in „nach dem futer (a. habern)" 5 šil., č) dajatev o sv. Juriju 6 šil., 2 kupljenika ovsa in „nach dem futer (a. habern)" 2V> šil. Dajatvenim stopnjam morajo odgovarjati štiri velikosti posestev: cele, tričetrtinske, polovične in četrtinske koseščine. Ako združimo dele v celote, dobimo v Krizah 11, v Žiganji vasi 3, na Hudem 2, na Brezjah 2% (najbrž sprva 3) in na Popovem l/% prvotne koseščine. V urbarju iz začetka i 3. stoletja je razvidna močna razdrobljenost posestev, opaziti pa je tudi stremljenje, ponovno zložiti razdeljeno 24 Fr. Kos, Gradivo III. „Na brezi" niso Brezje pri Radovljici, ki se zovejo v srednjem veku „Nemške Brezje" (teutschen Friesach). 25 J. Žontar, Zgodovina mesta Kranja, Lj. 1939, 14, 31; 17, 29 si. 20 Wl. Milkovvitz, Beitrage zur Rechts- u. Vervvaltungsgeschichte Krains, MMK 111 (1890) 41—48: kakor me je ljubeznivo opozoril g. vseuč. prof. dr. M. Kos, je izdaja urbarja zelo pomanjkljiva. Pri četr-tinskih kmetijah ima „nach dem habern" 3 šil. namesto 2%, pri tri-četrtinskih je napačno bral 8 namesto 'Vi. 290 k zgodovini prevedbe koseščin v kupna zemljišča. zemljo. V Krizah je kupil Nikolaj Wall 2 kmetiji (»i in 1 ¦> prvotne koseščine) ter opravljal zaradi tega dvojno tlako. Na Hudem sta v posesti Nikolaja, Jakobovega sina 2 kmetiji (2 četrtini prv. kos.), enako v rokah Petra Schusterja. Na Brezjah je imel Janez Mlačnik sprva 3 kmetije (% piv. kos.) ter je dokupil še eno Ci prv. kos.) S tem je bila obnovljena prvotna koseščina, opravljati pa je moral tlako štirih kosezov, medtem ko sta Janž Alber ali Janez Čeme v Krizah, ki sta ohranila koseščino prvotnega obsega neokrnjeno, bila dolžna opravljati le enostavno tlako t. j. grabiti en dan ali plačati 4 šil. Tlaka je bila torej osebna obveznost brez ozira ma obseg kmetije in se je kumulirala šele pri kasnejši zložitvi posestev. Številne listine 15. in začetka 16. stoletja, ki obravnavajo kupoprodajo in zastavitev kmetij, omogočajo spoznati vsaj deloma pravni značaj koseščin v kriškem uradu.27 a) Kot prodajalci nastopajo kmetje, ki redno bivajo na koseščinah in jih obdelujejo. S tem se razlikujejo te kupne pogodbe od onih, ki tičejo podložnih kmetij iste dobe, kjer označuje prodajalec kmetijo s pripombo, da biva N. N. na njej (da N. N. aufgesessen ist). Pri prodaji koseščine sodelujeta zakonca skupno. Morala je torej obstajati med njima skupnost imovine. Ako je bil zakon ..podedovan", je bila za odsvojitev potrebna tudi pritrditev otrok. Predmet prodaje je bila koseščina s pritiklinami. V enem primeru prodajalca trdita, da odsvajata ..dedno pravico", ki jo imata na koseščini in ki izvira od ženinega rodu. Kupec prejme koseščino zase in svoje dediče ter postane deležen vseh pravic, ki jih uživajo kosezi v istem kraju. Nekatere listine se izražajo določneje, da sme kupec „ravnati, razpolagati in delati" s koseščino kakor z ostalo svojo lastnino. Prodajalec potrjuje prejem dogovorjene kupnine in prevzame v smislu kranjskega deželnega in koseškega prava določeno odgovornost do kupca in njegovih dedičev. Dolžan je ščititi kupcu prodani predmet proti vsakemu osporavanju tretjih oseb. Ako tega ne bi storil, odgovarja za vso škodo, ki bi nastala kupcu. Kot poseben pogoj se navaja nekaj kratov odkupna pravica prodajalca. 27 Rokop. z napisom: Brieflich Gereclitigkeiten der underthanen der Ambter zu Crainburg, Chreutz, Nackel, Primsgka. Nevvburg in der Kanncker v Vic. a. I 45, kupoprodaje na str. 16—19, 25, 26, 28/9, 31—33, 33, 35/6, 36/7, 39/40, 42, 44/5: zastave na str. 40, 44; izročilna pogodba str. 41/2. k Zgodovini prevedbe koseščin v kupna zemljišča. 291 V tem primeru je določeno tudi povračilo morebitnih melioracij posestva. Skoraj brez izjeme vse listine o kupnih pogodbah so pečatili takratni kranjski mestni sodniki in eden izmed mestnih svetovalcev. Le redko se omenjajo še druge priče, ki so gotovo sodelovale, n. pr. kriški sodin. Priče so bile za učinkovitost pogodbe potrebne. Ena izmed listin določno navaja, da se mora vršiti predaja nepremičnine ,,mit de s richter von Krainburg hand". Prodajalec se je torej odrekel kmetiji v roke mestnega sodnika, kupec pa jo je prejel iz sodnikovih rok. S tem je prešla kmetija iz posesti (Gewere) in užitka prodajalca v posest in užitek kupca. Slediti je morala še dejanska uvedba v posestvo na licu mesta. Ker je izstavljena velika večina teh kupnih pogodb v Kranju, moramo iskati tu tudi vzorce naših pečatnih listin. Saj se listine o kupoprodaji meščanskih nepremičnin niti malo ne ločijo od koseških pogodb kriškega urada. L. 1316. je eden izmed prodajalcev iz Brezij celo pristavil, da prodaja kmetijo „nach den statrechten zu Chrainburg". Značilno je, da prevzema kupec neznatne dajatve in storitve deželnemu knezu kot neko realno breme zemljišča, nikjer pa ni navedena kakšna privolitev zemljiškega gospoda ali dajatev zemljiškemu gospodu o priliki prodaje oziroma spremembe v osebi imetnika kmečkega posestva, kar je tako značilno za podložne kmetije. b) Dve listini kažeta zastavitev koseščine v vmesni obliki med starejšo in mlajšo zastavo kot t. zv. zastavi z obrestno posestjo (Satzung mit Zinsgevvere).28 L. 1403. sta zastavila zakonca s privoljenjem sorodnikov kmetijo na Hudem cerkvi M. B. na Primskovem. Zastavitelja nista prenesla posesti, marveč sta obdržala kmetijo proti plačilu letnih obresti, ki zapadejo o sv. Mihaelu. Čas zastavitve ni omejen, vendar imata zastavitelja pravico rešiti zastavljeni predmet vsako leto osem dni pred sv. Jurijem ali na dan sv. Jurija. Pri tem morata upnike opomniti in položiti denar. Ako poteče termin, obstaja možnost šele ob prihodnjem sv. Juriju. Drugi primer zastavne pogodbe iz 1. 1412. se loči od prvega v tem, da je kmetija zastavljena do prihodnjega sv. Jurija. Ako pa takrat zastavitelj ne bi poravnal dolga, prične teči zastavna doba neomejeno od leta do leta, dokler ne bi zastavitelj plačal ali zastavni upnik ob določenem času terjal denarja. Če opomnjeni dolžnik tudi v tem primeru -8 Prim. o tej vrsti II. Planitz. Das Grundpfandrecht in den Kolner Schreinskarten, ZRG germ. Abt. 5\. Bd., 31—41. 292 k zgodovini prevedbe koseščin v kupna zemljišča. ne bi poravnal, je zastavni upnik upravičen kmetijo dalje zastaviti ali prodati. Z zastavno pogodbo je prejel torej upnik nek posreden užitek, s tem tudi omejeno stvarno pravico na zemljišču. c) Ena listina iz 1. 1434. obravnava izročilno pogodijo. Mati vdova izroča koseščino sinu pod pogojem, da jo sprejme k sebi in ji daje do smrti s kmetije vse življenjske potrebščine, ako bi prišla v stisko in revščino. Po njeni smrti more razpolagati s kmetijo kakor z drugo lastnino. Kosezi kriškega urada so tudi posamezne dele svojili kmetij odprodajali, zastavljali, zapuščali ali celo „nasajali" (verstiften). Zato so 1. 1498. ukazali deželnoknežji komisarji, da morajo v teku enega leta vse dele ..oprostiti in rešiti'', sicer jim bodo koseščine odvzeli.29 V razpolaganju s svojimi posestvi torej kosezi kriškega urada niso bili mnogo na slabšem od kosezov na Teliarjali ali v Zagorju, kjer so trdili, da imajo od nekdaj pravico do kupoprodaje, menje. zastavitve in drugih pravnih poslov. Vse to pa je v kriškem uradu bistveno za koseščine, ne pa za osebe, ki bivajo na njih. Vsak, ki je pridobil omenjena posestva, je postal redno tudi deležen tako obsežne pravice razpolaganja s posestvom. Zato pa koseščin ni mogoče primerjati z zakupnimi in kupnimi zemljišči. To nasprotje je postalo očitno v 16. stoletju, ko je prišlo do prvega sistematskega poskusa prevesti zakupne kmetije v kupne.30 3. Junija 1569 so dospeli v Kranj deželnoknežji komisarji, ki so imeli nalogo, prevesti zakupne kmetije v kupne. Pregledati so morali vse zastavljene državne gosposke v okolici (nakelski in primskovski urad ter smledniško gospostvo, ki so bili zastavljeni pl. Egkom z Brda pri Kranju, in kriški urad, ki je bil zastavljen Juriju Kreuzerju). Na podlagi dveh urbarjev kriškega urada iz 15. stoletja je začela komisija z delom.31 Pozivali so posamezne podložnike in jim stavili sledeča vprašanja: koliko polja in travnikov imajo, koliko in kakšno živino redijo, ali so obdelali tudi kos „gmajne" in s tem povečali obseg svoje kmetije, kje imajo pravico do paše in gozda, kam odrajtujejo desetino, koliko znaša letni „činž" in davek, kako in proti kakšni 29 Pripis ob koncu urbarja kriškega urada iz 1. 149S v arhivu bivše dež. vlade v Innsbrucku. 30 J. Polec, Prevedba zakupnih kmetij v kupne na Kranjskem ob koncu 18. stoletja, ZZR XIII (1957) 144—152. 31 O prevedbi v kriškem uradu prim. fasc. 154 (karton 159) v arh. bivše dež. vlade v Gradcu in spise v Vic. a. I 58 v Nar. muz. v Ljubljani. K zgodovini prevedbe koseščin v kupna zemljišča. 293 rimščini so pridobili kmetije, kakšno tlako opravljajo. (t. j. kosezi) skoraj popolnoma prosti tlake (gar frey und exempt). Zato so jih pozvali, da obljubijo opravljati odslej 12 dni tlake na leto, t. j. 8 dni ročne in 4 dni vprežne tlake za vsako delo. ki bi ga potreboval imetnik zastavljene gosposke. Ker pa kriški urad ni imel graščinskega dvorca ali pristave, kjer bi opravljali podložniki tlako, je bil zemljiški gospod upravičen zahtevati t. zv. robotnino. Mnogi kmetje kriškega urada (t. j. kosezi) so trdili tudi, da imajo že dedno pravico na svojih kmetijah in torej ne potrebujejo kupnega prava. Komisarji so zahtevali dokazil. Kmetje pa niso mogli predložiti listine o podelitvi kupnega prava. Zato so trdili komisarji, da podložniki kriškega urada vobče nimajo nikakih dednih pravic do svojih kmetij, ki so dane le v dosmrtni zakup (Freistift). Kmetje so se začeli razburjati. Nekateri sploh niso več marali priti pred komisijo v Kranj oziroma niso hoteli dajati zaželenih pojasnil. Komisarji so poročali celo v Gradec, da se kmetje tajno shajajo in da pripravljajo upor. Težko je bilo kmetom tudi. ker so jim posestva visoko cenili in odmerili t. zv. kupni denar. Nadvojvoda Karel je sicer naročil komisarjem, naj ne pretiravajo pri ocenjevanju posestev, da ne bo na Kranjskem tako kakor je na Goriškem, kjer še vedno ni plačana večina kupnega denarja. Komisarji naj upoštevajo, da prejmejo s kupnim pravom pravice le rodni dediči. Ko ti izumro, pripade zopet kmetija deželnemu knezu. Kmetje kriškega urada so poslali v imenu vseh podlož-nikov kranjske okolice poslance v Gradec in se pritožili pioti prevedbi kmetij, toda zavrnili so jih in naročili komisarjem, naj nastopijo po potrebi proti upornežem s telesnimi kaznimi. Komisija je dala nekaj županov zapreti. Posebno značilno je njeno ravnanje s kosezom Jakobom Mlačnikom z Brezij. Zaradi upornosti so ga imeli več dni zaprtega v Kranju. Koseščino so mu razkosali na dvoje. Polovico so dali kot kupno kmetijo njegovemu bratrancu Matiju za 65 tolarjev kupnega denarja, za drugo polovico so določili tudi njemu kupni denar v isti višini. V urbar pa so za kazen vpisali pri bratrancu Matiju 2ls kmetije, Jakobu pa samo ostalo tretjino. Šele na ponovno pritožbo je bila krivica Jakobu Mlačniku vsaj deloma popravljena. S takimi sredstvi bi bila prevedba koseščin v kriškem uradu kmalu dovršena, ako ne bi prišlo zaradi nekega posestva do načelnega spora. V Krizah je imel v začetku kmetje kriškega urada 294 K zgodovini prevedbe koseščin v kupna zemljišča. 15. stoletja že omenjeni Nikolaj \Yall :?4 prvotne koseščine. Isto posestvo je vpisano v urbarju iz 1. 1498. pod imenom ..\\ allhol"'. Na njem pa se omenja podložnik Lenart, ki ga je ..nasadil"' posestnik Jurij Stadel. L. 1501. pa je prodal kmetijo Lovru Paradeiserju iz Neuhausa. Po njegovi smrti sta jo podedovala brata Avguštin Paradeiser, koroški deželni upravitelj, in Jurij Paradeiser, koroški vicedom. Na kmetiji pa sta bivala takrat podložnika Krištof in Gregor Kolman. L. 1554. sta prejela proti plačilu 129 gold. kupno pravo od Paradeiserja. Ko so pa 1. 1569. deželnoknežji komisarji hoteli prevesti tudi Paradeiserjevo kmetijo in zahtevali 100 tolarjev kupnega denarja, sta se brata pritožila v Gradec. Ker sta dobro poznala razmere na Koroškem, sta dokazovala, da je njuna pravica do kmetije v Križali enaka oni koroških kosezov do njihovih koseščin. Trdila sta: „Na Koroškem je precej dosti posestev, ki jih zovejo koseščine. Imajo jih kmetje, pa tudi plemiške in meščanske osebe. V zastavljenih deželnoknežjih gosposkah odrajtujejo malenkostno službo ali odvetščino n. pr. četrtak ovsa, gos ali podobno, poleg davka, vendar pa ostane lastnina kljub temu pri imetnikih (koseščin) in morejo taka po-sestva zastaviti in prodati, ne da bi jih pri tem oviral posestnik zastavljene gosposke. S tem seveda deželnemu knezu dajatve niso prikrajšane." Končno poudarjata veliko razliko med skromno „službo" (dajatvami), ki jih odrajtuje njihova koseščina v Križali deželnemu knezu in skoraj osemkrat večjim „činžem", ki ga prejemajo od svojega podložnika na koseščini sami. Nadvojvoda Kari je deloma ugodil Paradeiser jem. Podelil jim je kupno pravo na kmetiji v Krizah, vendar s pogojem, ako bi kdaj sami ali njihovi dediči omenjeno kmetijo prodali, jo morajo izročiti osebi, ki bo na njej nastanjena „mit aignen Ruggen") in ki bo rojenjak. Tako so morali prej ali slej izginiti vsi sledovi koseščin. Reformirani urbar kriškega urada iz 1. 1569. ni več navajal kosezov ločeno od ostalih podložnikov.3'2 Opisana prevedba koseščine pa dokazuje, da so smatrali tedaj kot bistveni znak koseščine, da je prosto zemljišče („1 a s t i n a").33 Zato je mogel staviti kranjski deželskosodni red iz 1. 1535. svobodnjake 32 Reform, urbar iz 1569 v Vic. a. I 45.; v listinah o kupnem pravu tudi ni izostal člen o pridržku nevoljništva, kakor so to dosegli n. pr. 1. 1582. podložniki na Vipavskem: gl. Vic. a. 1 58. 33 O lastini prim. J. Kelemina, Pravne starine slovenske v filo-loški luči, GMS XIV (1955) 67. Kazniva dejanja zoper tuje države. (Freisassen) in one koseze, ki imajo še svoje koseščine (frev aigne gueter uncl hueben) v eno vrsto, kajti obe po poreklu sicer različni skupini oseb je mogla družiti enaka svoboda njihovih zemljiških poseste v.34 Kazniva dejanja zoper tuje države. Dr. Rudolf Trofenik. I. Poedinec sam ni subjekt meddržavnega prava; to sposobnost ima poleg nekaterih drugih meddržavnopravnih ustanov še država, ki more biti edina storilec meddržavnega delikta. Toda vedno bolj in bolj naraščajoči promet med državami kakor tudi zavest pripadnosti k skupnemu kulturnemu občestvu, ki ga tvorijo poedine države kot članice meddržavne zajednice, sili države, da penalizirajo nekatera dejanja, ki bi jih storile osebe na njenem ozemlju proti drugim državam. Zato moramo smatrati te delikte poedincev kot prekršitev državnega, ne pa meddržavnega prava. Razumljivo je seveda, da bo država kaznovala te delikte le tedaj, če je s sosedno državo v prijateljskih ali vsaj v ne-vojnih odnošajih. Vendar pa je tako v zakonodaji poedinih držav, kakor tudi v kazenskopravni književnosti še sporno, kako daleč naj sega ta kazenskopravna zaščita tujih držav.1 Predvsem pa moramo ugotoviti, da se bomo v naših izvajanjih omejili le na one določbe jug. kz., ki se že po svojem besedilu izrecno nanašajo na zaščito tujih držav, ne pa na ostale, glede katerih obstoji upravičena domneva, da se morejo že po svoji notranji vsebini raztegniti tudi na zaščito interesov tuje države.2 II. Ideja, da se kaznujejo napadi zoper tuje države, je modernega izvora. Doba pred prosvetljenstvom teh deliktov ni poznala:3 šele konec 18. in v začetku 19. stoletja M ]. Polec, Svobodniki na Kranjskem, CMS XVII (1956) 47. 1 O vlogi države pri preganjanju teh deliktov izčrpno razpravlja Pella, Crimes contre la personne de 1'Etat. — Reeueil des Conrs, HI., 1950. 2 Tako n. pr. §§ 155. 159, 141, 142, 148 kz. 3 Čeprav se nahaja v Digestah značilna določba, ki pravi, da se kaznuje oni ,.cuius opera dolo malo ex amicis hostes populi Romani fiant". (4 Dig. 48, 4). 296 Kazniva dejanja zoper tuje države. najdemo zadevne prve določbe v Allgemeines Preussisehes Landrecht iz 1. 179-4. in nato še v francoskem Code penalu iz 1. 1810., od koder so prešle te določbe več ali manj v ostale kazenske zakonike, ki so nastali pod idejnim vplivom Code penala. Kaj obsegajo torej kazniva dejanja zoper tuje države? V literaturi o tem še ni točne definicije, pač pa skušajo poedini avtorji z naštevanjem določiti, kateri so ti delikti.4 Splošno se smatra, da so to vsa ona kazniva dejanja, ki kršijo bistvene politične interese tuje države5 ali zadevajo notranjo ureditev tuje države, kolikor gre seveda za spremembe bistvenega značaja." V naših izvajanjih pa se bomo omejili le na določbe §§ 99 odst. 2. kz., 126, 308 in 309 kz., ker tvorijo vprav ti delikti ono skupino kaznivih dejanj, ki je v večini kazenskih zakonikov kodificirana pod naslovom: Kazniva dejanja zoper tuje države.7 Določlie, ki urejajo te delikte, so sistematsko razvrščene v XII. poglavju (kazniva dejanja zoper obstoj države) in v XVI. poglavju (kazniva dejanja zoper čast) našega kz. Za-konodavec se torej ni mogel odločiti, da bi vse te delikte sistematsko uredil v posebnem poglavju, kakor to vidimo v pretežni večini sodobnih kazenskih zakonikov. Kriminalno-politično razlago take sistematske ureditve našega kz. nam dajejo motivi k tkz. projektu l,8 kjer razvidimo, da so smatrali redaktorji tega projekta vsa pravkar našteta kazniva dejanja le kot posreden napad na pravni red domače države, ki ima vendar vitalen interes na dobrem in mirnem sožitju s tujimi, zlasti s sosednimi državami. Ker je zunanji (objektivni) dejanski stan teh deliktov isti ali vsaj zelo sličen 4 „La notion des delits et crimes contre la surete des Etats etran-gers est elastique et ne supporte pas une definition precise" pravi Prenss, La repression des crimes et delits contre la surete des Etats etrangers v Revue generale de droit int. public, XL, 1933, ss. 606—643. 5 Tako Bourcjuin, Crimes et delits contre la surete des Etats etrangers — Recueil des Cours, 1. 1927. 6 Donnedieu de Vabres, Les principes modernes du droit penal international. Pariš. 1928. s 119. — Nasprotno pa daje zaščito tujini državam sovjetski kaz. zakonik le tedaj, če so organizirane po komunističnem načelu. (Čl. 58, 1 sovjet. k. z.) 7 Tako n. pr. nemški k. z.: 4. Abschnitt: „Feindliche Handlungen gegen befreundete Staaten", in vsi poznejši nemški načrti; nadalje Mali j. k. z.: Capo IV.: „Dei delitti contro gli Stati esteri, i loro Capi e i loro rappresentanti"; švicarski k. z. iz 1. 1957. XVI. Titel: „Storungen der Beziehungen zum Ausland". 8 Projekat i motivi kaznjejiog zakonika za kr. Srbi ju. Beograd 1910; s. 516 in si. Kazniva dejanja zoper tuje države. 297 dejanskemu stanu kaznivih dejanj zoper domačo državo in ker je tudi njih notranji (subjektivni) dejanski stan v svojem bistvu le posredna kršitev domačih državnih interesov, zato po mnenju redaktorjev pač ni bil podan razlog za samostojno kodifikacijo teh deliktov. III. Določbe našega kz., ki tvorijo kazniva dejanja zoper tuje države, so naslednje: a) § 99/2 kz.: Zloraba ali okvara državnih znakov tuje države, ki jih je izobesilo priznano zastopništvo tuje države v kraljevini Jugoslaviji. Naš kz. je subsumiral napad zoper znake lastne države in tuje države v dveh odstavkih enega samega paragrafa, ker je smatral, da gre tako v objektivnem kakor tudi v subjektivnem pogledu za pravno identično dejanje. Kaj obsega pojem „znak državne oblasti"? Ni dvoma, da moramo šteti med te državno zastavo, vladarski oziroma državni grb, skratka vsa ona znamenja, ki sve-dočijo, da je iz vesten kraj ali stvar podrejena določeni državni oblasti.9 Dejanje se preganja le na predlog prizadete tuje države in ob podani reciprociteti. Že na tem mestu moramo ugotoviti, da je dejanski stan delikta po § 99 odst. 2. kz. preozek; naš kz. ščiti samo one znalce, ki jih je izobesilo priznano zastopništvo v naši državi, to se pravi samo znake, ki se nahajajo na poslopjih tujih poslaništev ali konzulatov. Niso pa zaščiteni primeri okvare, uničenja, onesnaženja ali izvrševanja hude nespodobnosti zoper znake tuje države, ki so izobešeni na drugih poslopjih ali krajih, in to celo v soglasju z našimi zakoni.10 b) § 126 kz. Kršitev nevtralnosti. Citirana določba vsebuje tako zvano blanketno normo, ki prihaja do uporabe šele tedaj, ko bo vlada izdala konkretne predpise zaradi zaščite nevtralnosti ob vojni med drugimi državami. Kršitev teh konkretnih predpisov, ki tvorijo zunanji ali objektivni dejanski stan kaznivega dejanja po § 126 kz. pa ne znači samo 0 Ne spada pod to določbo napad ete. na grb, ki jo ima v svoji firmi dvorni liferant, pač pa je treba de lege ferenda dati zaščito državnim mejnikom. (Vidi Lbermayer, Reichsstrafgesetzbuch, Leipzig 1925, S. 454). 10 Naj navedemo običajen primer: O priliki obiska tujega vladarja ali državnika so po naših mestih izobešene tuje državne zastave ali znaki. Kako se bo kaznoval storilec, ki bo uničil itd. te tuje, izven poslaniškega poslopja izobešene zastave? 298 Ka/niva dejanja zoper tuje države. kršitve domačih državnih interesov, marveč je obenem posreden napad na tuje vojn joče se države, na katere škodo se naj ukine naša nevtralnost.11 c) §§ '08 in 509 kz. Žalitev ali oklevetanje vladarja, predsednika republike, namestnika ali člana vladarskega doma tuje države ter žalitev ali oklevetanje tujega poslanika, pooblaščenega ministra, diplomatskega agenta ali opravnika poslov, ki je poverjen pri dvoru kraljevine Jugoslavije. Obseg oseb. katerih čast je zaščitena po §§ "508 in 509 kz.. je treba pač presojati po določbah ustavnega prava prizadete države ter po meddržavnem pravu. Kakor vidimo iz besedila samega, niso po teh določbah zaščiteni visoki funkcionarji Društva narodov,12 meddržavnih komisij, med-državnega razsodišča ter sodišča, pač pa je dana ta kvalificirana zaščita papežu in njegovim nuncijem. Za pregon mora biti podana reciprociteta, predlog prizadete tuje vlade oziroma diplomatskega predstavnika ter odobritev ministra pravde (§ 515 odst. 2 kz.). Pri teh deliktih se nam poraja vprašanje: kakšna je kazenskopravna zaščita časti oseb, naštetih v §§ 508 in 50°. kz., kadar ni podana reciprociteta ali odobritev ministra pravde. Brez dvoma je, da sodnik de lege lata ne more uporabljati določbi §§ 508 in 509 kz., kadar ni podana odobritev ali reciprociteta.13 Žalitev ali kleveta dejansko pa vendarle obstoji. Ker je med §§ 508 oz. 509 ter med §§ 297 oz. 501 kz. razmerje navideznega steka materialnih pravnih norm, zato ne moremo pritrditi, da bi storilec po § 508 ali 509 kz. prekršil tudi določbe §§ 297 ali 501 kz.14 Zasebna tožba tedaj ni mogoča in skrajna posledica bi bila. da se proti storilcu sploh ne uvede kazensko postopanje.1" S tem pa pride 11 Od izbruha sedanje vojne je naša država izdala že dvoje nrerlb. ki naj zaščitijo našo nevtralnost. Tako naredbo o prepovedi nabiranja prostovoljcev (S]. Nov. št. 205 od 9. IX. 1959. SI. L. kos 74. 1939) in uredbo o zavarovanju nevtralnosti glede tiska (SI. Nov. št. 115 od 18. V. 1940. SI L., kos 42, 1940). Vendar pa niso te uredbe izdane kot dejanski stan blanketne norme §-a 126 kz., marveč vsebujejo samostojne sankcije upravnokazenskega delikta. 12 Pač pa zasledimo to zaščito v čl. 297 švic. k. z. 13 Tem težavam so se spretno izognili francoski. Iiolandaki in portugalski k. z., ki ne zahtevajo reciprocitete. 14 Tako Dolenc-Maklecov, Sistem celokupnega ka/. parava ki. Jugoslavije. Ljubljana. 1954. Str. 151. ** \endar pa dopuščata zasebno tožbo: Olsliausen. Rommenlar zum Stgb. ad § 105; Schvvarz. D as Stgb.. ad S 105: nasprotno pa Gerland. Versrleich. Darstellung des deutsch. und ausland. Strafrechts. Bes. Teil. I., S 250 in 245. Kazniva dejanja zoper tuje države. 299 pravno privilegirana oseba V dejansko slabši položaj kakor druge osebe. Pri §§ 308 in 509 kz. konkurirata med seboj dva delikta: napad na osebno čast državnega poglavarja in napad na državnega poglavarja kot takega. Na eni strani imamo torej kršitev osebne časti (iniuria), na drugi pa gre za napad na najvišjo državno avtoriteto (infidelitas). Zato je pač več kot potrebno, da pride v besedilu citiranih določb našega kz. predvsem do izraza svojstvo predstavljanja ali zastopanja države, ne pa oseba kot taka. Smislu te zaščite mnogo bolj ustreza določba novega enotnega švicarskega kazenskega zakonika, kjer pride to posebno svojstvo državnega poglavarja ali diplomatskega zastopnika do polnega izraza.1" Tako stilizirana določba dopušča strogo ločitev med državnim poglavarjem ali diplomatskim zastopnikom kot uradnim predstavnikom svoje države, kateri je baš ta kazenskopravna zaščita namenjena, in med državnim poglavarjem in diplomatskim predstavnikom kot zasebnikom. Pri vseh teh deliktih je dokaz resnice nedopusten (§ 512 odst. 1. št. 1. kz.). Saj si niti ne moremo predstavljati, do kakih težkoč bi prišlo pri dokazovanju samem: pa tudi zunanje politične komplikacije verjetno ne bi izostale. IV. De lege ferenda moramo najprej ugotoviti, da sistematična delitev teh deliktov, kakor jih predvideva naš kz.. ne odgovarja pravni naravi teh deliktov. Navzlic temu. da je zunanji dejanski stan delikta iz § 99 odst. i kz. sličen onemu iz § 99 odst. 2 kz. ali pa zunanji dejanski stan § 297 kz. sličen onemu iz § 308 ali 309 kz., vendar radi tega še ne smemo presojati pravno naravo kakega kaznivega dejanja zgolj po njegovem zunanjem dejanskem stanu. V vseh teh navedenih primerih je predmet kazenskopravne zaščite država, katero kot pravno osebo zastopa vladar in njegovi diplomatski predstavniki. Sistematska ureditev po-edinih deliktov v kazenskem zakoniku pa se ravna po objektu pravne zaščite (po dobrini, ki naj bo zaščitena), ne pa po identičnih znakih objektivnega dejanskega stanu. Zato bi bilo potrebno, da bi tudi v našem zakoniku imeli vsa ta kazniva dejanja zbrana pod enotnim poglavjem: Kazniva dejanja zoper tuje države. 10 Art. 2%: „Wer einen fremden Staat in der Person seines Ober-hauptes. seines diplomat. Vertreters oder in Miner Regierung offentlich beleidigt. wird .. ." -i 300 Naknadna indemniteta v finančnih zakonih. Pa tudi glede poedinih deliktov je treba pripomniti, da njih dejanski stan ne obsega vseh primerov, ki bi jih moral iz kriminalnopolitičnih razlogov obsegati. V naslednjem hočemo podati načrt kodifikacije teh deliktov pod enotnim poglavjem: Kazniva dejanja zoper tuje države.17 § L Kdor razžali ali okleveta tujo državo v osebi njenega vladarja ali pri dvoru kraljevine Jugoslavije poverjenega diplomatskega zastopnika, se kaznuje .... § 2. Kdor razžali ali okleveta člana mednarodnih sodišč, razsodišč ali komisij, kadar se ta mudi v kr. Jugoslaviji radi opravljanja svojih funkcij, se kaznuje... § 3. Kdor odpravi, uniči, poškoduje, onesnaži ali izvrši hudo nespodobnost proti znakom tuje državne ali vladarske oblasti, ki so izobešeni v kr. Jugoslaviji v skladu z mednarodnim pravom ali zakoni kr. Jugoslavije, se kaznuje . .. . § 4. Naj obsega določbo § 126 jug. kz. (kršitev nevtralnosti). Kazniva dejanja iz tega poglavja, razen § 4, se preganjajo le na predlog prizadete države in po odobritvi ministra pravde. Naknadna indemniteta v finančnih zakonih. Dr. Vladimir Murko. Kakor vsaka večja gospodarska edinica potrebuje tudi vsaka javna korporacija predhoden pregled verjetnih izdatkov in prejemkov za bodoče leto, ker je od njihove pravilne določitve in porazdelitve odvisno delovanje tiste 17 V sistemu kaz. zakonika naj sledi to poglavje neposredno poglavju: Kazniva dejanja zoper obstoj države in njeno ustavno ureditev. Naknadna indemniteta v finančnih zakonih. 301 edinice v posameznem letu. Država kot najvišja državna korporacija ima seveda največji proračun med vsemi. Zato so njeni proračuni najpogosteje predmet razprav, zlasti če se proračunska načela, veljavna za sestavo in izvrševanje državnega proračuna, uporabljajo tudi za nižje javne edinice (Jugoslavija). Proračun je (po čl. I veljavnega zakona o drž. računovodstvu) enoleten zakon, s katerim se določajo, predhodno odobravajo in predhodno razporejajo vsi državni izdatki in prejemki. Od nas podčrtane besede vzbujajo nujno dvome, ali so postavljena načela v praksi dosledno izvedljiva. Že v mirnih dobah lahko nastanejo nepredvidene potrebe, katere se morajo zadovoljiti v interesu nemotenega delovanja državne uprave in ohranitve narodnega gospodarstva, ker je pač doba enega leta vendarle tako dolga, da lahko prinese nepredvidene dogodke in potrebe. Še večje nepredvidene potrebe in izdatke povzročajo seveda nemirne dobe (vojna, likvidacija vojne, zdravljenje gospodarske krize). V takih primerih državna uprava tudi pri najboljši volji ni mogla pravočasno določiti verjetno potrebne izdatke in najti njim ustrezajoče prejemke. Možno je tudi, da državna uprava (vlada) pri sestavi proračuna pomotoma ali iz nemarnosti izpusti kake potrebne izdatke, ki naj omogočijo izvršitev državnih nalog, kar se ji ne sme šteti tako v zlo kakor nameravana izpustitev kakih pričakovanih in potrebnih izdatkov iz proračuna. Če se namreč kakšni verjetno potrebni izdatki izpustijo iz proračuna, trpi važno proračunsko načelo popolnosti, zlasti pa pravica narodnega predstavništva, da sme dovoljevati načeloma vse izdatke in vse prejemke, ker brez tega pristanka ni dopustno niti pobiranje prejemkov niti izvrševanje izdatkov. Če bi se taki potrebni izdatki, ki jih bo morala vlada izvršiti radi nemotenega delovanja državne uprave, izpustili iz proračuna, bi se s tem kršila največja pravica narodnega predstavništva, ki z izglasovanjem proračuna diktira vladi, kako naj vodi državni aparat v bodočem letu. Če bi vlada med izvrševanjem proračuna radi nezadostnega dotoka prejemkov ali radi zmanjšanja državnih potreb reducirala izdatke, ni to nikakršna nepravilnost, ker so izdatki predvideni v proračunu s svojim maksimalnim zneskom. Seveda ne zadošča, da narodno predstavništvo samo dovoljuje vnaprej vse izdatke in prejemke. Vlada bi mogla kljub vsem proračunskim postavkam izdajati denar za druge namene, kakor jih je želelo narodno predstavništvo, in torej 302 Naknadna indemniteta v finančnih zakonih. izigravati njegovo voljo, če ni bilo zadostne kontrole nad vladnim delovanjem. Že sam strah pred kontrolo ter morebitno odgovornostjo zaradi netočnega izvrševanja proračuna naj bi silil vlado k točnemu izvrševanju volje narodnega predstavništva, tako »glede skupne višine izdatkov kakor glede namena posameznega izdatka, če bi mogla vlada izvrševati proračun drugače, kakor je sprejet, bi bila proračunska pravica narodnega predstavništva skoro ilu-zorna.1 Šele pravica izglasovanja proračuna in pravica kontrole nad izvršitvijo skupaj varujeta narodnemu predstavništvu njegove pravice. Vprašanje je, ali se obe pravici vedno spoštujeta, zakaj se pogosto ne spoštujeta in ali se ne dajo najti sredstva, ki naj omogočijo zanesljivejšo in pravočasno kontrolo, če bi se pokazalo, da res ni vedno mogoče izglasovati vse izdatke enega budžetskega leta že vnaprej. Zgoraj smo ugotovili, da je v nemirnih časih, kakršni vladajo po svetovni vojni, težko določiti zanesljivo za celo leto vnaprej vse državne izdatke in prejemke. Že v mirnih časih lahko nastopijo potresi, povodnji, epidemije. Koliko takih nepredvidenih potreb se lahko pojavi (v politično in gospodarsko nemirnih časih, zlasti odkar skrbi država tudi za zmanjšanje konjunkturnih valovanj — nezaposlenost, javna dela, sanacije, subvencije, intervencije, porast cen, povišanje plač drž. uradnikom, povišanje tečajev tujih valut in obenem obveznosti, glasečih se na tujo veljavo), ki se pojavljajo pogosto popolnoma nepričakovano. Ne smemo se torej čuditi, če določa že naš (še srbski) predvojni zakon o državnem računovodstvu (skrajšano ZDR), da smejo biti samo izjemoma, v mejah, strogo obeleženih, in v primerih, jasno imenovanih v tem zakonu in v ustavi, prejemki in izdatki z drž. proračunom nepreliminirani, predhodno neodobreni in predhodno nerazporejeni. Teh izjem ne bomo mnogo našli. V ustavi jih sploh ni. (niti dvanajstine niso izjema, izvzemši obliko dvanajstim uveljavljenih s kraljevim ukazom namesto z zakonom), nekaj jih bomo našli v ZDR. Glavno so določbe o rezervnih proračunskih kreditih ter o naknadnih in izrednih kreditih. Ker se lahko po izglasovanju proračuna pojavijo državne naloge, za katere v proračunu niso preliminirani krediti sploh ali ne v zadostni višini, dopušča čl. 26 ZDR rezervne proračunske kredite za manjše nezadostno preliminirane izdatke, za 1 Tu ne upoštevamo prehodnega stanja, ki je nastalo z objavo uredbe i> spremembah veljavnih predpisov in izdajanju novih z dne '(). sept. IW. Naknadna indemniteta v Finančnih zakonih. 303 male potrebščine, neimenovane v pozicijah in končno za izredne državne potrebščine. Vendar vsi ti rezervni proračunski krediti ne smejo presegati 1% oz. 2% vseh odobrenih materialnih izdatkov vsega proračuna. Ker dosezajo materialni izdatki pri nas v zadnjih letih okrog 50% vseh izdatkov, bi torej smeli ti krediti znašati največ 1 % vseh predvidenih izdatkov. Da je v današnjih povojnih časih nemogoče izračunati višino proračunskih izdatkov zti celo leto (račttnsko!) vnaprej točno na 1%, je pač jasno. Za osebne izdatke načeloma sploh ni dopustna poraba proračunskih rezervnih kreditov.1" Zakonodavec je torej moral misliti tudi na tako možnost, da se izčrpajo proračunski izdatki, upoštevajoč pri tem tudi možnost virmanov, ki dopuščajo porabo kreditov iz ene pozicije za drugo pozicijo, kolikor niso prepovedani ali nasprotno dovoljeni v večjem obsegu (v vsakoletnem finančnem zakonu), in da se izčrpajo tudi ti neznatni proračunski rezervni krediti. Zadovoljitev takih državnih potreb, ki se pojavijo v večjem kakor pričakovanem obsegu ali sploh nepričakovano, naj omogočijo naknadni in izredni krediti, od katerih je torej odvisno nemoteno delovanje državne uprave. Po čl. 55 ZDR sme narodna skupščina, sedaj pač narodno predstavništvo, za nezadostne preliminirane izdatke dovoliti naknadne kredite, za izredne — sploh nepredvidene državne potrebe pa izredne kredite, vendar v obeh primerih predhodno, torej preden se zahteva zvišba oz. nov kredit. Naknadni kredit se mora razen tega zahtevati pravočasno, preden so proračunski krediti povsem izčrpani (čl. 37 ZDR), torej le, dokler še proračunski kredit za tisti namen ni izčrpan. Namen te postrožitve naj bi bil najbrž ta, da se ev. še prepreči nadaljevanje začetega dela (n. pr. kake stavbe), če se pri izvrševanju hitro pokaže nezadostnost kredita. Če so dela napredovala tako daleč, da jih je nemogoče ustaviti, (vsaj brez večje škode), bo narodno predstavništvo težko odreklo povečanje kredita (naknaden kredit). Tukaj moram omeniti, da pri nas ne poznamo delitve kreditov v evalu-ativne in limitativne v tem smislu, da bi se smeli za evalu-ativne kredite trositi tudi večji kot proračunski zneski, ker pač velja za konkretni namen za dovoljenega ves potrebni ra A 1 1 i x , Traite elem. de science des finances et de legislation financiere franeaise, 1931, str. 244 pravi, „da so naknadni krediti nujnost, ki bo, dokler ne bodo nezmotljivi v svojih predvidevanjih oni, ki pripravljajo in izglasujejo proračun". Nezmotljivi seveda ljudje ne morejo biti, zlasti politično orientirani. 304 Naknadna indemniteta v finančnih zakonih. znesek, ne le v proračunu predvideni.2 Evaluativnih kreditov pri nas ni. Vsi krediti so dovoljeni le v proračunski višini in torej limitativni. Za vsako prekoračenje kredita, razen če se vrši iz proračunskih rezervnih kreditov, je potreben predhodni pristanek narodnega predstavništva in seveda tudi drugega ustavnega faktorja, torej zakon. Zato je pri nas večja potreba po naknadnih in izrednili kreditih kakor v drugih državah, kjer poznajo razlikovanje na evaluativne in limitativne kredite (Francija). Vprašanje je, ali je postopek za dovoljenje naknadnih in izrednili kreditov glede na funkcioniranje našega parlamentarnega sistema vedno mogoč. ZDR zahteva namreč za vse izredne in naknadne kredite predhoden pristanek narodne skupščine (sedaj narod, predstavništva), in sicer še pred koncem proračunskega leta, torej ne morda po koncu proračunskega leta, toda še pred potekom računskega leta, četudi izdatek morda še ni izvršen. Glede naknadnih kreditov je predpisan (čl. 57 ZDR) natančnejši postopek. Na zahtevo pristojnega ministra, predloženo finančnemu ministru, in po njegovem referatu odloči ministrski svet, ali je mogoče izhajati brez naknadnega kredita. Če se tak kredit ne more odložiti do rednega zasedanja ali če je narodna skupščina še zbrana, ko nastopi potreba za naknadni kredit, se ji predloži v začetku oziroma na koncu sej; če pa narodno predstavništvo ni zbrano niti ni mogoče odložiti dovolitev naknadnega kredita do rednega zasedanja, se mora sklicati narodno predstavništvo na izredno zasedanje. Ne zadošča, da narodno predstavništvo le dovoli naknadne ali izredne kredite, porazdeljene tudi na partije in pozicije, temveč mora tudi obenem dovoliti njihovo pokritje. Če tega ne bi bilo, bi bilo namreč ogroženo proračunsko ravnotežje pri izvrševanju proračuna, ki je sicer morda še obstajalo v trenutku izglasovanja proračuna. Naloga finančnega ministra bo, najti zadostno pokritje, ker se pristojni minister, ki je zahteval naknadni ali izredni kredit, najbrž za to ni pobrigal. Da se preprečijo nepotrebni naknadni in izredni krediti, ki torej povzročajo finančnemu ministru precejšnje delo in odgovornost, sme samo on v imenu vlade zahtevati od narodnega predstavništva take kredite. Verjetno bo skušal omejiti zahteve svojih kolegov. Ali se naša praksa drži teh strogih predpisov? Za vsak, tudi najmanjši naknadni ali izredni kredit, ki se ne da 2 O razlikovanju gl. M. Todorovič, Nauka o finansijama. II Budžet, 1935, § 35. Naknadna indemniteta v finančnih zakonih. 305 odložiti do rednega zasedanja, se torej mora sklicati narodno predstavništvo, če že ni slučajno zbrano. Po naši parlamentarni praksi oz. ustavi se sklicuje narodna skupščina na redno zasedanje vsako leto dne 20. oktobra (čl. 60 ust.), proračun pa se ji mora predložiti najpozneje do 20. novembra (čl. 102 ust.). Določba čl. 60 odst. 3., da se redno zasedanje ne sme zaključiti, dokler ni rešen državni proračun, pa se v praksi izvaja tako, da se naj pozneje po odobritvi proračuna redno zasedanje zaključi (torej navadno 31. marca), medtem ko izrednili zasedanj skoro ne poznamo, zlasti odkar so se začela pojavljati v finančnih zakonih pooblastila, da sme vlada sama izdajati uredbe za ureditev gospodarskih razmer. Tako določa § 63 fin. zak. za 1. 1934/55., da sme ministrski svet zaradi „ureditve in olajšanja gospodarskih razmer v državi in vobče radi pospeševanja gospodarske delavnosti" izdajati uredbe, ki stopijo v veljavo od dne proglasitve, vendar pa se morajo takoj predložiti narodnemu prestavništvu radi soglasnosti. Če se s takimi „gospodarskimi zasilnimi" uredbami spreminja lahko tudi zakon o državljanstvu, zakon o organizaciji gasilstva in celo zakon o zatiranju spolnili bolezni (gl. § 90 št. 15. proračunskih dvanajstin za mesece april-julij 1935), kjer je verjetno podano prekoračenje zakonodavčevega pooblastila, se seveda zelo zmanjšuje potreba po sklicevanju narodnega predstavništva na izredna zasedanja. V praksi se tudi omenjene gospodarske zasilne uredbe ne predlagajo takoj narodnemu predstavništvu radi soglasnosti, temveč navadno šele na koncu finančnega zakona za prihodnje proračunsko leto. Torej utegne vlada predložiti zahteve po naknadnih in izrednih kreditih le v času rednega zasedanja narodne skupščine od 20. oktobra oz. 20. novembra do 31. marca. V praksi tega ne dela niti v tem času. Določbe o naknadnih in izrednih kreditih so torej le še na papirju. Leta 1932. smo sicer še dobili zakon o naknadnih in izrednih kreditih z dne 23. decembra 1932, ki dovoljuje takih kreditov za 73 milijonov din. Iz istega leta imamo tudi zakon o takih kreditih iz meseca avgusta, ko torej narodna skupščina ni bila zbrana na rednem zasedanju. V novejšem času takih zakonov ni več. pač pa vsebujejo letošnje dvanajstine tudi naknadne kredite. Ali v zadnjih letih morda ni bilo potrebe po naknadnih in izrednih kreditih? Praksa se je izognila predpisom zakona o državnem računovodstvu. Ker ni več potrebe po .sklicevanju narodnega predstavništva na izredna zasedanja radi zakonodaj- 306 Naknadna indemniteta v finančnih zakonih. nega dela, ki se je itak opravljalo večji del vsa leta od obstoja naše države (razen kratkih izjem zlasti 1. 1931.) pretežno s finančnimi zakoni,3 in se je zakonodajno delo skompliciralo ter podaljšalo zaradi ustanovitve senata, je redno zakonodajno delo narodnega predstavništva skoro prenehalo. Ne velja za potrebno sklicevati nar. predstavništvo na izredna zasedanja samo zaradi izrednih in naknadnih kreditov. Delovanje narodnega predstavništva je seveda združeno tudi z znatnejšimi stroški. Seveda ne smemo misliti, da so ti naknadni in izredni krediti, za katere se po naši praksi navadno ne zahteva pristanek narodnega predstavništva, po svoji višini brezpomembni. Pogosto so (n. pr. za nakup avtomobila ministra brez portfelja — fin. zak. 1928/29), toda pogosto dosegajo tudi stomilijonske zneske, ki torej v precejšnji meri vplivajo na višino državnega proračuna in njegovo ravnotežje ter zahtevajo tudi priskrbo potrebnega kritja. Koliko znašajo, je razvidno navadno šele iz zaključnih računov za posamezno proračunsko leto, kamor spadajo po čl. 152 ZDR tudi vsi naknadni in izredni krediti. Pred zaključkom proračunskega leta pa zaradi naše prakse ni mogoče poznati točno višino vseh državnih izdatkov, ker se namreč znaten del izdatkov vrši v breme računa obratne glavnice glavne državne blagajne, ki naj bi imela po čl. 41 ZDR največ 16 milijonov dinarjev. (Ta mnogo prenizki znesek naj bi se valoriziral). Malo več luči na ta račun so vrgli šele zaključni računi zadnjih let, ki so se predlagali narodnemu predstavništvu navadno kmalu po skončanem računskem letu in ki so na začudenje javnosti vsebovali tudi večmili-jardne izdatke, porabljene pogosto za v proračunu nepredvidene namene,4 za katere tudi ni bilo vnaprej predvideno posebno kritje. Za te zneske se povišujejo naši državni proračuni, oz. zaključni računi. Deloma so se vršili taki izdatki na podlagi pooblastila vlade in finančnega zakona, da sme najemati 3 Kritiko te zakonodajne prakse gl. n. pr. G. Krek, Grundziige des Verfassungsrechtes des Kdnigreiches der Serben. Kroaten und Slo-venen, 1926, str. 80, tudi L. K o s t i č , Komentar Ustava. Jugosloven-sko ustavno pravo, 1934. Na str. 249 imenuje naše finančne zakone »cigansko torbo". Slob. Jovanovič, Ustavno pravo Kraljevine SMS, 1924, str. 267, pa pravi, da naš finančni zakon v praksi nasprotuje v vseh točkah definiciji iz ZDR. * Vsi izdatki v breme tega računa vštevši odpise so znašali za 1. 1931/32 3 milijarde in 68 milijonov din! Več o tej praksi gl. j. To-maševič, Financijska politika Jugoslavije 1929—1934, 1935, str. 89, 22, 25 in drugod. Naknadna indemniteta v finančnih zakonih. 307 posojila za take in take namene — kolikor se ji posreči najti posojilodavca. Kako so se vršili v praksi izdatki, ki niso bili predvideni v proračunu in za katere bi se torej moral zahtevati predhodno izreden ali naknaden kredit? Ali ni zakonoda\ec mislil na take primere, da bi jih na zanesljiv način preprečil? Izdatki se vršijo, če niso predvideni v proračunu, na podlagi posebnih sklepov ministrskega sveta, ki se lahko skliče po potrebi brez večjih težav. Ministrski svet odloča seveda ne le o izdatkih, temveč tudi o drugih predmetih, ki spadajo načeloma v kompetenco narodnega predstavništva. Sicer se ne da točno ugotoviti, v koliki meri so včasih tudi posamezni ministri izdajali plačilne naloge brez podlage v proračunu. V zadnjem času se to najbrž ne dogaja več? Plačilni nalog seveda ne more biti izvršen brez predhodnega viza krajevne oz. glavne kontrole, ki naj prepreči zlasti vsak izvenproračunski kredit, vsako prekoračenje proračunskih postavk, nedopustne virmane in sploh vsako nezakonitost pri izvrševanju državnega proračuna, ne sme se pa spuščati v vprašanje smotrnosti izdatka. Vse odločbe, naštete v čl. 29 št. 1 do 10 zak. o glavni kontroli, morajo biti predhodno vročene zaradi podelitve viza glavni kontroli, ker pač velja za potrebno njeno sodelovanje pri teh odločbah, ki najlaže povzročijo kake nerednosti pri izvrševanju proračuna. Vizum glavne kontrole same se zahteva zlasti za odločbe o uporabi proračunskih rezervnih kreditov, o izplačilih iz obratne glavnice glavne drž. blagajne, o izdatkih iz državnih fondov (izven proračuna), za odločbe o nagradah, pomoči in honorarjih, o izdatkih iz izkupička drž. posojil. Nekatere te odločbe bodo spadale v pristojnost glavne kontrole celo iz več naslovov. Zakon dopušča samo implicite možnost, da se kak izdatek vrši tudi proti volji glavne kontrole, torej tudi, če je kredit prekoračen ali če ga sploh ni za tisti namen. Sicer pravi čl. I ZDR, da se smejo vršiti nepreliminirani izdatki le v mejah ustave in tega zakona, in čl. 66 ZDR še ponavlja, da blagajnik ne sme priznati akta o angažiranju izdatka niti plačilnega naloga brez viza niti ne sme izplačati izdatke brez viza in bi blagajnik oz. računodajnik odgovarjala po čl. 67 za povračilo škode in kazensko, toda izvzemši primer iz čl. 68, ko mora krajevna kontrola predložiti glavni kontroli osporjene primere. Če glavna kontrola usvoji mnenje krajevne kontrole, predloži minister nakazovalec zadevo ministrskemu svetu, ki lahko usvoji mnenje glavne kontrole ter razveljavi nalog ali skuša doseči sporazum z glavno kon- 308 Naknadna indemniteta v finančnih zakonih. trolo. Če se ta ne posreči, mora dati glavna kontrola vizum s pridržkom (z rezervo) in se torej lahko izvrši vsaka odločba ali izplačilni nalog, četudi zanj ni predviden proračunski kredit in četudi se ne zahteva naknaden ali izreden kredit po predpisani zakonodajni poti. Seveda mora glavna kontrola priobčiti vsak tak primer takoj narodni skupščini (predstavništvu), ko se prvič sestane. Analogno določbo ima tudi čl. 59 zak. o glavni kontroli. Ali je hotel zakonodavec s temi določbami omogočiti izvenproračunske izdatke brez pristanka narodnega predstavništva, je težko ugotoviti. Narodno predstavništvo ima torej možnost, grajati naknadno tak nezakoniti izdatek, in lahko tudi povzroči, da se ustvari materialna odgovornost nakazovalcev — ministrov in ostalih nakazovalcev in računodavcev (po čl. 58 ZDR). Toda tudi ustavna določba o ministrski odgovornosti (po čl. 78—80)5 je v praksi večinoma le na papirju; sicer smeta kralj in narodna skupščina obtožiti ministra zaradi prekršitve ustave in državnih zakonov, storjene v službeni dolžnosti, še pet let po odstopu. V tem času se namreč verjetno pokažejo vse nepravilnosti njegovega ministrskega poslovanja in sicer pri razpravi narodnega predstavništva o izdatkih, izvršenih s pridržkom glavne kontrole, ali o zaključnem državnem računu, kateri se predloži po čl. 107 ust. v pregled narodnemu predstavništvu z vsemi pripombami glavne kontrole; ta mora torej v svojem poročilu navesti vse nepravilnosti, katere je našla pri izvrševanju proračuna. Da bi se glavna kontrola upala navesti res vse najdene pripombe," mora biti seveda neodvisen organ, kar pri nas tudi je. Drugače bi lahko izpustila vladi neljube pripombe. Razprava o zaključnem državnem računu se vrši navadno sprva v finančnem odboru narodne skupščine oz. senata, nato pa se mora izdati zakon o zaključnem državnem računu z občim računom, kolikor se prejšnji zaključni državni račun ne odobri enostavno s prihodnjim finančnim zakonom (§ 53 fin. zak. za 1. 1939/40. odobrava zaključni račun in obči državni račun za 1. 1937/38.). Ali lahko narodno predstavništvo prepreči nezakonit, zlasti izvenproračunski izdatek pri sedanjem pravnem stanju? V redkih primerih da. Če mu namreč glavna kon- ' Gl. tudi Kos t i če ve dvome (1. c. str. 207) o veljavnosti določb III. odseka zakona o ureditvi vrhovne uprave z dne 31. marca 1929, ki je posvečen ministrski odgovornosti. 0 Glej dvome o neodvisnosti pri N. S t j e p a n o v i č u , Oošta teorija Glavne kontrole Kraljevine Jugoslavije, 2. izd., 1958, glava IV, g 5. Naknadna indemniteta v finančnih zakonih. 309 trola predloži res takoj po pričetku zasedanja svoje vize s pridržkom, lahko zahteva narodno predstavništvo, oz. tisti njegov dom, čigar zasedanje se je pričelo prej, (to bi bil lahko tudi senat), podatke o tem, ali so se vsi taki izdatki res že izvršili, in lahko prepove nadaljnje izvrševanje izdatka, ki še ni v celoti porabljen. To bi se lahko zgodilo z resolucijo oz. glasovanjem o interpelaciji, ki bi lahko končala tudi z nezaupnico vladi. Vprašanje je seveda, ali bo narodno predstavništvo dobilo pravočasno na vpogled dotične akte, ker zahteva ves postopek pri glavni kontroli tudi nekaj časa. Če se je izdatek že izvršil proti zakonu, se lahko kvečjemu zahteva povračilo škode, kar je iluzorno tudi v najbrž številnih primerih, ko odgovorni minister nima nikakršne oz. zadostne imovine za povračilo nezakonitih izdatkov, ki lahko dosegajo tudi več milijonov. Saj bodo le zelo redki primeri, da bi se bil minister sam okoristil z nezakonitim izdatkom, za kar najbrž ne bi dobil od narodnega predstavništva razrešnice, temveč je vršil izdatek v korist države in njenih državljanov, nekako kot negotiorum gestor. Celo za primer odklonitve proračuna pravi G. K u š e j .7 da bi bila država brez proračuna ohromljena, v razsulu, in dopušča kralju zaradi ogra-ženja javnih interesov po čl. 116 ustave potrditi proračun, odobren od narodne skupščine, ne pa od senata.8 Iz vseh teh razlogov (nujnosti izdatkov, težave pri sklicanju in sklepanju narodnega predstavništva, potrebe rednega delovanja administracije) se je končno v raznih državah vgnezdila praksa, da vrši vlada izdatke tudi izven proračuna brez predhodne odobritve narodnega predstavništva, vendar v mejah, katere smatra za dopustne in v takem obsegu in za take namene, da lahko računa z naknadnim pristankom narodnega predstavništva (indemni-teto), ki se lahko izrazi9 ali z zakonom o računskem zaključku ali pa s posebnim zakonom. Zakon o računskem zaključku izide pogosto šele več let po končanem računskem letu (pri nas sedaj izhaja zelo hitro), ko ni več vlade, oz. ministra, ki je povzročil nezakonit izdatek, in je njegova oz. vladina parlamentarna 7 Kakšen je odnos naših vrhovnih državnih organov do proračuna. Slov. Pravnik 1936, str. 119. 8 L. c. str. 126. 9 Pi tajnic, Država 1927, str. 389. Tudi Todorovič, Nauka o finansijama, II. Budžet, 1933. str. 139 računa s tem, da bo parlament vedno dal pristanek na povečanje kredita, končno pa tudi na indem-n i teto. 310 Naknadna indemniteta \ Finančnih zakonih. odgovornost že brezpredmetna, ker jima narodno predstavništvo ne more več izglasovati nezaupnico, četudi bi seveda poročilo glavne kontrole opozorilo ne le na dvomljive izplačilne naloge, kjer je mogoče različno mnenje o zakonitosti, temveč tudi na izdatke, ki so se brez dvoma izvršili proti zakonskim predpisom, torej zlasti brez proračunske dovolitve. Posledica te prakse bodo verjetno izvenproračunski izdatki, ki so večinoma potrebni in koristni, deloma pa tudi taki izdatki, ki niso bili nujni in bi se dali prihraniti. Razsipnost je seveda večja v časih, ko se dosegajo blagajniški presežki, ki naravnost vabijo k izvenproračunskim izdatkom, kateri se bodo prišteli v zaslugo tisti vladi, zlasti ker bo tedaj narodno predstavništvo verjetno mnogo raje naknadno odobrilo take izdatke, ki so bili mogoči brez nepopularnega povišanja davščin in tudi brez najemanja posojil. Pogosto se najemajo tudi posojila brez proračunske oz. zakonske pooblastitve, kakor se to vidi iz končnih paragrafov naših finančnih zakonov, ki odrejajo razne specialne sklepe ministrskega sveta o najemanju posojil in o najrazličnejših drugih njegovih odločbah. Kje pa jemlje vlada kritje za izvenproračunske izdatke? Po ZDR se zahteva za vsak naknadni ali izredni kredit obenem pokritje, torej najboljše novi viri prejemkov, ker so proračunski prejemki že izčrpani (večinoma) s proračunskimi izdatki. V prejšnjih finančnih zakonih najdemo v onih „famoznih paragrafih",10 ki ,.odobru jej o in jemljejo v vednost" razne specialne odločbe ministrskega sveta, vsaj pripombo: „Izplačila po prednjih določbah se morajo vršiti v breme ostvarjenih presežkov pri dohodkih in doseženih prihrankov ter izkazati v končnem računu za dotično proračunsko dobo". (Finančni zakon 1930/31 § 57). Ali vsebujejo one odločbe ministrskega sveta vire prejemkov za take izdatke, iz finančnih zakonov ni razvidno. Ko so se take odločbe izdajale, se tudi ni moglo vedeti, kakšni bodo viški prejemkov oz. prihranki pri izdatkih do konca dotičnega računskega leta, ki traja še 4 mesece po koncu proračunskega leta. Če se vršijo ti izvenproračunski izdatki iz prihrankov, je to virman, ki bi bil verjetno nedopusten; če se vršijo iz anticipiranih presežkov prejemkov, se s tem seveda tudi posega v pravico narodnega predstavništva, ki bi lahko zahtevalo drugačno porazdelitev presežkov za druge namene (po čl. 42. ZDR.). 10 Tako T o m a š e v i č , 1. c. str. 94 i Naknadna indemniteta v finančnih zakonih. 311 Pogosto ni niti prihrankov niti presežkov.11 V teh primerih povzroča odločba ministrskega sveta nakneidno obremenitev prebivalstva, zlasti če so se morala najeti posojila. Mogoče je tudi, da se vršijo izvenproračunski izdatki po 1. aprilu (koncu proračunskega leta) iz prejemkov novega proračuna, kateremu bodo verjetno ti prejemki manjkali. Izvenproračunski izdatki torej lahko povzročijo pozneje povišanje davščin ali uvajanje novih davščin ali omejitev drugih morda potrebnejšili in koristnejših izdatkov. Povzročijo lahko ne le prehoden, temveč tudi kroničen deficit z vtovo nima v mislih, saj bi drugače lahko z. isto logiko trdili, da je zato, ker čl. 56 ne govori izrecno o kraljevem moškem potomstvu iz zakonitega zakona, treba red prvorojenstva vzeti zgolj časovno, tako da bi morebitni najstarejši kraljevi nezakonski sin bil poklican k zasedbi prestola pred prvim kraljevim zakonskim, vendar mlajšim sinom. Napačnost takega razlogovanja je na dlani. Teže je odgovoriti na vprašanje, kaj tedaj, če ima kralj zakonskega sina, ki je po čl. 56 ustave poklican k prestolonasledstvu, a se mu je odrekel. Tu gre za problem, ki bi se v ustavni monarhiji z oblično ustavo le na 320 Prestolonasledstveni red septembrske ustave. krije izraz ,,stranska vrsta". Ali so mišljene samo a g n a t -ske stranske vrste, torej tiste, ki izvajajo preko samih moških udov dinastije svoje poreklo od ustanovitelja dinastije, ali so mišljene tudi k o g n a t s k e stranske vrste, ki vzdržujejo zvezo z ustanoviteljem dinastije preko njegovih potomk. V ustavi ni za rešitev tega vprašanja nobenega oslonca. Zato bo pač od kralja, ki pride v položaj, da uporabi SArojo pristojnost za imenovanje naslednika, in od tolmačenja njegove vlade odvisno, kakšen pomen je pripisovati izrazu „stranska vrsta". Vendar kralja po čl. 37 ne zadeva dolžnost, da si imenuje naslednika iz stranske vrste. Če on tega ne stori, niti ni pričakovati po čl. 47 rojstva pb-smrtnika, ki bi bil poklican zasesti prestol, zadene takoj po smrti kralja dolžnost narodno predstavništvo, da izvoli kralja „i z iste dinastije". Pojem dinastije je vsekakor širši od pojma stranske vrste in obsega gotovo vse agnat-ske in kognatske linije, ki izhajajo od začetnika dinastije. Tu je narodno predstavništvo, za čigar veljavni sklep mora po analogiji čl. 71 zadostovati prisotnost ene tretjine vseh senatorjev ter ene tretjine vseh poslancev in navadna večina ali celo točna polovica glasov vseh prisotnih, vezano samo toliko, da mora izbrati moškega zakonskega potomca K a r a d j o r d j a , ne glede na to ali izvaja svoje poreklo od njega preko samih zakonskih potomcev ali preko potomk. Če tudi take osebe ne bi bilo najti, je treba smatrati po čl. 48, da je ostal prestol po odredbah ustave brez naslednika. Tedaj prevzame ministrski svet kraljevsko oblast, skliče takoj narodno predstavništvo na posebno zasedanje, če itak že ne zaseda, na kar se vprašanje o prestolu odloči." ta način pravilno rešil, da bi ustavnorevizijski činilci to odrečenje sprejeli in njej ustrezno ustavni prestolonasledstveni red spremenili. Le tedaj bi šla kralju pravica iz čl. 57, da si imenuje naslednika iz stranske vrste. 8 Po čl. 57 zadeva narodno predstavništvo ustavna dolžnost, izbrati kralja iz dinastije Karadjordjeve, čim obstoji še kakšen član te dinastije. Iz tega izvira tudi za vlado, ki mora tedaj po analogiji čl. 45 začasno izvrševati kraljevsko oblast ob svoji odgovornosti, dolžnost ukreniti vse, da se ta izvolitev čimprej izvede, in opustiti vse. kar bi jo moglo zavleči. Zato ji je treba odreči pravico do razpusta narodne skupščine. V primeru uporabe čl. 48 je stvar drugačna. Ker ni nobenih moških članov dinastije več. je smatrati, da je ugasnila. Ministrski svet prevzame na temelju ustavnega predpisa izvrševanje kraljevske oblasti v polnem obsegu in od njegovega sporazuma z narodnim predstavništvom je odvisno, ali se bo izvolil novi kralj takoj ali ne. Nobene pravne ovire tudi ni, da bi se izbrala kraljica, ki bi bila članica Karadjordjeve dinastije, vendar bi; veljala kot začetnica nove dinastije. Izvolitev novega kralja po čl. 48 bi pomenila poseben Prestolonasledstveni red septembrske ustave. 321 Če je tako že v samem čl. 57 precej nejasnosti, pa obstoji nejasnost tudi o tem, kdaj pride čl. 37 ustave načelno do uporabe, kar je v zvezi z vprašanjem po odnosu predpisa čl. 56 do predpisa čl. 57. Tu je mogoče dvoje tolmačenj, kakor bomo pokazali. Prav zato mislimo, da je upravičena zahteva, da akt o imenovanju prestolonaslednika sopodpiše ministrski svet, zakaj če je več možnosti za tolmačenje kakšne ustavne določbe, mora nekdo za pravilnost tega tolmačenja prevzeti odgovornost. Ker je kralj za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti neodgovoren (čl. 35, odst. 2), mora zanj prevzeti odgovornost pristojni minister oziroma ministrski svet. Eno tolmačenje trdi, da je čl. 56 mogoče razumeti samo tako, da poziva izključno le kraljeve sinove na prestol po vrsti prvorojenstva." Kralja torej nasleduje njegov najstarejši sin. Če bi ta umrl še pred svojim vladajočim očetom in zapustil sina, potem pride na prestol ta njegov prvorojeni sin itd. Čl. 56 postavlja na ta način načelo primogeniture sinov vsakokratnega vladajočega kralja. Najprej pride vrsta na prvega kraljevega sina in njegovo zakonsko moško potomstvo, potem na drugega, tretjega itd., kolikor jih pač je. O tem, da ima čl. 56 v mislih primogeni-turo po linijah in ne mogoče po bližini sorodstvene stopnje do vladajočega kralja, tako da bi recimo ne prišel za vladajočim kraljem na prestol vnuk po njegovem najstarejšem sinu, temveč kraljev drugorojeni sin, ni spora. Po našem mnenju tudi govori za linijsko nasledstvo jasno čl. 47 ustave. Tam je namreč določeno za primer, ko kralj ob smrti ni zapustil moškega potomstva, a je kraljica ob času kraljeve smrti noseča, da ostane prestol toliko časa nezaseden, dokler se posmrtno dete ne rodi. Če se rodi sin, potem on kot edini sin preminulega kralja takoj zasede prestol. Isto pa velja tudi tedaj, če prestolonaslednik v času kraljeve smrti ni več bil pri življenju, a je zapustil nosečo vdovo. Čeprav je v primer spremembe ustave, za katero ni treba ustavnorevizijskega postopka po čl. 114 in 115. Šlo bi tedaj samo za spremembo čl. 56, vsi drugi predpisi bi morali ostati nedotaknjeni. Gotovo pa je, da bi mogla tako ministrski svet, ki bi na podlagi čl. 48 izvrševal kraljevsko oblast, kakor tudi narodno predstavništvo predlagati spremembo ustave sploh, n. pr. odpravo monarhije in ustanovitev republike. Za tako bistveno spremembo, ki bi zadevala celo vrsto ustavnih določb, bi bilo treba ubrati ustavnorevizijsko pot po čl. 114 in 115. s katero je v zvezi nujen razpust narodne skupščine, odreditev volitev za njo in sklicanje nove. • Kos ti«, n. d., str. 107; D ž i s a 1 o v i e , n. d., str. 5, posebno op. 5 in str. 4. 322 Prestolonasledstveni red septembrske ustave. tem poslednjem primeru preminuli kralj imel recimo še enega sina, bo odločeno vprašanje, ali bo on poklican zasesti prestol, šele tedaj, ko bo vdova po njegovem starejšem bratu rodila dete. Če bo dete moškega spola, bo ono zasedlo prestol, sicer pride na vrsto drugi sin preminulega kralja. Analogno bo moralo isto pravilo veljati tedaj, ko nastane isti položaj še za življenja vladajočega kralja. Takrat bo prav tako vprašanje, kdo bo prestolonaslednik, rešeno šele z rojstvom otroka po preminulem prestolonasledniku. Če se rodi posmrtnik, postane on prestolonaslednik, če se rodi posmrtno žensko dete, postane prestolonaslednik drugi kraljevi 6in. Vrnimo se sedaj k čl. 56! Po obrazloženem tolmačenju torej postavlja prvenstveno presto-lonasledstveno načelo, ki velja za vsakega vlad a j o -če ga kralja posebej. On pozivlje potemtakem za vsakokratnim vladajočim kraljem na prestol samo njegovo zakonsko moško potomstvo po pravkar navedenem redu. Za vsakim kraljem, ki pride na prestol po čl. 56 kot krvni potomec prejšnjega vladajočega kralja, pa pride v primeru, da nima svojega zakonskega moškega potomstva, do uporabe čl. 57 kot nadaljnji prestolonasledstveni red. Tak kralj si lahko odredi naslednika iz stranske vrste in če je takih vrst več, potem je od kralja odvisno, za katero od teh vrst in za katerega moškega uda izbrane vrste se odloči. Pri svojem izboru ni vezan na nobeno upoštevanje sorodstvene bližine takih različnih vrst niti na kakšen red posameznih članov v vrsti. A poglejmo, če ni mogoče še drugačno tolmačenje odnosa čl. 56 in čl. 57. Čl. 56 se glasi takole: ,,V kraljevini Jugoslaviji vlada kralj Aleksander I. iz dinastije Karadjordjeve. Kralja Aleksandra7 nasleduje njegovo moško potomstvo po vrsti prvorojenstva". Če bi bil v septembrski ustavi samo ta predpis o prestolonasledstvenem redu, ne bi bilo nobenih dvomov; ti nastajajo šele v zvezi s čl. 57. Kako so se pa glasili predpisi o prestolonasledstvenem redu v ustavah, ki so služile sedanji za vzor? V čl. 7 zakona o kraljevski oblasti in vrhovni državni upravi z dne 6. januarja 1929 je bilo rečeno: ,,V Kraljevini Srbov. Hrvatov in Slovencev vlada kralj Aleksander I. iz dinastije Karadjordje-vičev. — Kralja nasleduje njegovo moško potomstvo iz zakonitega zakona po vrsti prvorojenstva. — Če kralj nima moškega potomstva, si določi naslednika iz stranske linije." 7 V Kostičevem komentarju je v reprodukciji čl. 36 na str. 106 izpadla beseda ..Aleksandra", ki se nam zdi za pravilno razumevanje čl. 36 nadvse važna. Prestolonasledstveni red septembrske ustave. 323 Čl. 56 vidovdanske ustave se je glasil tako: „V Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev vlada Peter I. Karadjordjevič. Kralja Petra nasleduje prestolonaslednik Aleksander in njegovo moško potomstvo iz zakonitega zakona po vrsti prvo-rojenstva. — Če kralj nima moškega potomstva, si določi naslednika iz stranske vrste s pristankom narodne skupščine. Za ta sklep je potrebna nadpolovična večina celokupnega števila članov narodne skupščine." Čl. 57 srbske ustave iz 1. 1905. pa je določal: „V kraljevini Srbiji vlada kralj Peter 1. iz dinastije Karadjordjeve. — Kralja Petra nasleduje njegovo moško potomstvo iz zakonitega zakona po vrsti prvorojenstv a. Če kralj ne zapusti moškega potomstva, preide prestol na stransko vrsto po istem redu prvo-rojenstva." Da bi spremembe v besedilu navedenih predpisov, ki so ob raznih časih določali prestolonasledstveni red, pravilno razumeli, moramo vsakega od njih postavati v ustrezni zgodovinski okvir. Čl. 57 srbske ustave je predvideval, da pride za kraljem Petrom 1. na prestol njegov prvorojeni sin Jurij s svojim moškim zakonskim potomstvom; če ta vrsta izumre, njegov drugorojeni sin Aleksander s svojim moškim zakonskim potomstvom in če bi obe ti dve vrsti ugasnili, potem bi prišla mi prestol vrsta kneza Arsena kot edin a preostala a g n a t s k a vrsta po začetniku dinastije. Karadjordju. Spremenjena stilizacija čl. 56 vidovdanske ustave je imela več razlogov. Novi državi je bila dana nova dinastija s tem, da je bil določen vladajoči kralj Peter I. Karadjordjevič kot njen začetnik. Za njegovega naslednika je bil odrejen njegov drugorojeni sin Aleksander, ki je postal že 1. 1909 srbski prestolonaslednik, ker se je njegov prvorojeni brat Jurij odrekel prestolu zase in za svoje potomstvo. To odrečenje je bilo svoj čas potrjeno v statutu o kraljevskem domu, ki ga je kralj Peter I. predpisal dne 3(). avgusta 1909 (objavljen je bil v Srpskih Novinah z dne 26. februarja 1911). Prestolonaslednik Aleksander v času uvedbe vidovdanske ustave ni imel moškega potomstva, saj še poročen ni bil. Kraljeviča Jurija in njegovo vrsto pa je čl. 152 ustave, ki je potrdil veljavo statuta o kraljevskem domu za novo državo, izključil s tem tudi od prestolonasledstva v njej.8 Tako je obstajal strah, da bi utegnila dinastija iz-umreti s tedanjim prestolonaslednikom Aleksandrom, ki je že od 24. junija 1914 izvrševal namesto svojega očeta vso kraljevsko oblast, najprej v kraljevini Srbiji in nato od " J o v a n o v i <'• S I., n. d., str. 306. 324 Prestolonasledstveni red septembrske ustave. 1. decembra 1918 do 16. avgusta 1921 v državi Srbov, Hrvatov in Slovencev, ko je za preminulim očetom zasedel prestol. Zato je določba odst. 2 č 1. 56 merila nanj. On naj bi si v primeru potrebe določil naslednika iz stranske vrste," pri čemer se je največ jemala v misel agnatska vrsta kneza Arsena in njegovega sina kneza Pavla, katera je bila tedaj sploh izven vladajoče dinastije, kakor jo je določala vidovdanska ustava. Obstajal je pa tedaj tudi še en k o g n a t s k i ud dinastije Petra i. Karadjor-djeviča. namreč knez Vse vol od Romanov, sin hčerke kralja Petra 1., kneginje Jelene in kneza Ivana Konstantinoviča Romanova. Veljavnost morebitnega imenovanja naslednika, ki bi v prvem primeru pomenila razširitev dinastije, v drugem pa poziv kognatskega uda dinastije, je čl. 56 vidovdanske ustave vezal na pristanek narodne skupščine, za katerega bi se morala zediniti nadpolovična večina vseh njenih članov, torej ista večina, ki je bila zahtevana za sprejem predlaganih sprememb v ustavi, le da ni bilo treba kakor sicer razpusta ene skupščine in izvolitve nove. Lahko pa trdimo, da je čl. 56 vidovdanske ustave zahteval za imenovanje naslednika pismen kraljev akt, katerega bi morala sopodpisati vlada, ki bi pred narodno skupščino ta akt zagovarjala in zanj nosila odgovornost. Iz opisanega zgodovinskega položaja, ki je narekoval dikcijo čl. 56 vidovdanske ustave, je njen najbolj priznani komentator napravil zaključek, da je šla pravica za imenovanje naslednika po odst. 2 čl. 56 izključno samo kralju Aleksandru L, ne pa njegovim moškim potomcem, zakaj zanje bi veljal samo prestolonasledstveni red po odst. 1 čl. 56.1" Če je bil ta zaključek edino mogoč, je dvomljivo, vendar je to sedaj brez pomena. Značilno je vsekakor, da je bil čl. 56 tolmačen tako, da je njegov prvenstveni smisel v tem. da prihaja moško potomstvo Aleksandrove vrste na temelju samega ustavnega predpisa na prestol po redu prvorojen-stva, računanega po linijah in da velja to pravilo vse dotlej, dokler je še kakšen aguatski zakonski potomec kralja Aleksandra 1. pri življenju. Kar se čl. 7 zakona o kraljevski oblasti in vrhovni državni upravi tiče, lahko z gotovostjo trdimo, da je mislil samo na kralja Aleksandra L, ko je 9 Jo v a. novic SI., n. d., str. 309 s. poroča, da je vlada ustavnemu odboru pojasnila, da je treba stransko vrsto odrejati po predpisih grajanskega zakonika, da torej obsega i agnatsko i kognatsko vrsto. 10 Jo v a no v i e SI., n. d., str. 309. Prestolonasledstveni red septembrske ustave. 325 v odst. 3 odrejal, da si kralj, če nima moškega potomstva, določi naslednika iz stranske linije. Kakor je znano, je navedeni zakon pomenil po svoji vsebini ustavo za takozv. šestojanuarsko dobo, katera je bila že vnaprej označena kot zgolj prehodna in ki naj bi se čimprej končala z uvedbo prave ustavne vladavine. Kralju so se bili do tedaj sicer že rodili trije sinovi, kljub temu je imel prevzem določbe o imenovanju naslednika iz čl. 56 vidovdanske ustave svoj smisel. Če bi n. pr. kralj bil po kakšnem nesrečnem naključju zgubil svoje potomstvo, bi ibrez take odredbe po njegovi smrti prestol ostal prazen. Kajti zakon sploh ni mogel predvideti drugačne zasedbe prestola za tak primer, ker poleg kralja ni bilo drugega vrhovnega državnega organa, parlamenta, ki bi bil mogel po potrebi vprašanje zasedbe prestola rešiti z izvolitvijo novega kralja. Tudi sedanja ustava je, kakor vadimo, pridržala ustanovo imenovanega prestolonaslednika iz stranske vrste in pristojnost za tako imenovanje prepustila izključno kralju, ki n i vezan na kakšen pristanek narodnega predstavništva. Zdi se nam, da v tej ustavi pravica imenovanja prestolonaslednika ni bila ustanovljena toliko z ozirom na kralja Aleksandra L. zakaj njegovo moško potomstvo je obstajalo, kolikor za primer, ko bi njegovo moško agnatsko potomstvo izumrlo. To domnevo podpira po našem mnenju okolnost, da je v septembrski ustavi prvič dvoje že na zunaj ločenih predpisov o prestolonasledstvenem redu, medtem ko so poprej vsi predpisi, zadevajoči ta red, bili zbrani v eni sami določbi. Mnenja smo, da je s tem ustavodavec hotel podčrtati to, da je čl. 56 jemati kot samostojno celoto, ki podaja neodvisno od čl. 57 glavno prestolonasledstveno načelo, a da pride čl. 57 šele subsi- 1 j i v.11 Če je tako, potem prihaja na prestol moško potomstvo kralja Aleksandra I. po redu prvorojenstva, torej njegovo agnatsko moško potomstvo, dokler ga je kaj. Agnatski udje Aleksandrove vrste zasedajo tedaj prestol po redu najbližje linijske sorodstvene stopnje in mesta v njej, ki se računa po odnosu do kralja Aleksandra 1.; in dokler je kakšen tak 11 Značilno je, da zastopnik prvega tolmačenja, profesor K o -stič, n. d., str. 107 graja to oddvajanje predpisov, ker jih smatra za organsko celoto. Mi pa smatramo, da je bila ta oddvojitev namerno izvedena, da bi se podčrtalo nasprotno dejstvo, da ne gre za organsko celoto. d i a r n o do uporabe tedaj, k dpis čl. 56 ni več izved- 326 Prestolonasledstveni red septembrske ustave. agnatski ud Aleksandrove vrste pri življenju, vladajoči kralj n i pristojen uporabiti pravico za imenovanje naslednika iz stranske vrste, še manj pa je poklicano narodno predstavništvo za izvolitev kralja iz Karadjordjeve dinastije. Pravico do imenovanja naslednika ima torej šele tisti kralj, ki je zadnji agnatski ud Aleksandrove vrste. S tem bi bil tudi pojem stranske vrste iz čl. 37 bolj odrejen. Pod agnatskim vidikom bi prihajala v poštev edino vrsta kneza Pavla z njegovim zakonskim moškim potomstvom, a pod kognatskim vidikom predvsem vrsta sestre kralja Aleksandra L. kne-ginje Jelene in kesnejše vrste morebitnih vnukinj kralja Aleksandra I. Za pravilnost tega tolmačenja odnosa čl. 56 in čl. 57 govore splošna dinastična načela, ki gredo za tem, da se prestol, dokler je le mogoče, zaseda po nekem ustaljenem, od volje prizadetih neodvisnem redu, ki ustanovo izbora zato sprejme lahko samo kot poslednjo skrajnost. Več ko verjetno je, da je tudi septembrska ustava ubrala to pot, posebno še če pomislimo, da jo je oktroiral kralj Aleksander i. sam. Tudi duhu dedne monarhije tak prestolonasledstveni red najbolj ustreza, zakaj sodobni smisel njenega obstoja je v tisti njeni koristnosti in smotrnosti, katero zadobiva ravno po dejstvu, da je v njej najvišji položaj odtegnjen vsakršni politični borbi. Samo tako je tudi vladarju zagotovljen nadstrankarski in izmirjevalni položaj, ki je posebno za ustavnega monarha svojstven.12 Če pa priznamo kot pravilno prvo tolmačenje odnosa čl. 36 in čl. 57, potem bodo vedno, kadar vladajoči kralj nima lastnega moškega potomstva, odprta vrata posameznim političnim vplivom, ki bodo preko vlade skušala izvajati na kralja pritisk, naj imenuje določeno osebo sebi za naslednika. Če tega kralj ne bi hotel storiti, bi se boj po njegovi smrti izvojeval v samem narodnem predstavništvu. Naj navedemo primer, ki posebno jarko kaže neumestnost take ureditve prestolonasledstvenega reda. Recimo da kralj, ki ima več sinov, umre, ko so še vsi uedoletni. Najstarejši stopi na prestol po čl. 56, toda umre, še preden doseže polnoletnost. Kaj sedaj? Če se postavimo na stališče prvega tolmačenja, nastane najprej vprašanje, ali je bilo namestništvo za časa življenja nedoletnega kralja upravičeno imenovati mu naslednika? Če to priznamo, je ono skupno z vlado odlo- 12 Schmitt ('.. \ erfassunjrslehre, str. 286 s., in tam navedeno slovstvo. Prestolonasledstveni red septembrske ustave. 327 čilo. kdo bo bodoči kralj. Če namestništvo lega ni storilo, potem mora voliti kralja narodno predstavništvo, ki je vezano samo toliko, da voli kralja iz iste dinastije. Po drugem tolmačenju v tem primeru ni nobene težkoče, nedoletnega kralja nasleduje njegov najstarejši brat. To tolmačenje čl. 36 torej ne smatra za prestolonaslednika samo najstarejšega kraljevega sina, temveč vsakega zakonskega agnat-skega potomca kralja Aleksandra L, ki bi prišel po tako razumevanem čl. 36 na prestol pod pogojem, da bi vladajoči kralj tedaj preminul oziroma se odrekel prestolu. S tem dobi vprašanje pravilnosti enega ali' drugega tolmačenja smisla in odnosa čl. 36 in čl. 57 še nadaljnji pomen, kajti vprašanje, kdo je prestolonaslednik, se ne pojavi samo v hipu, ko vladajoči kralj umre, temveč utegne nastopiti že poprej, saj je polnoletni in za vladanje sposobni prestolonaslednik že za časa kraljevega življenja poklican, da pod ustavno predvidenimi pogoji kralja zastopa ali namestuje (čl. 40, 42)." Obžalovati je treba, da so ustavni predpisi o prestolo-nasledstvu toliko dvoumni, da dopuščajo dvoje tolmačenj, kar bi utegnilo v danem primeru izzvati zelo neljube spore. Zato se nam je zdelo prav, da opozorimo na to dejstvo in izražamo željo, da bi se pri bodoči reviziji ustave, ki je že zaradi doslej nastale in še nameravane spremembe notranje državne organizacije postala potrebna, postavila tako jasna prestolonasledstvena pravila, da bi njihov smisel bil izven vsakega dvoma.14 ls Stef anovič J. se je v razpravi ..Zamenjivanje šefa države", posebni odtis iz Mjesečnika, 1955, str. 50 s., tudi mimogrede dotaknil vprašanja, koga je po naši ustavi smatrati za prestolonaslednika. On daje čl. 56 smisel tolmačenja, ki je v tej razpravi navedeno kot drugo, vendar za svoje mnenje ne navaja razlogov. 14 Mislimo, da bi bilo umestno podvreči reviziji tedaj tudi čl. 58 ustave, ki določa člane kraljevskega doma. Medtem ko se krog tistih članov, ki so odrejeni po svojih sorodstvenih vezeh do vsakokratnega vladarja, s spremembo vladarja menja, ohrani knez Pavle in njegovo moško potomstvo ne glede na spremembo v vladarjevi osebi članstvo v kraljevskem domu. vse njegovo žensko potomstvo pa do omožitve. Namenu ustanove kraljevskega doma bi edino ustrezalo, da hi obsegal poleg kraljice matere in kraljeviča Jurija za bodoče vse moške agnatske potomce pokojnega kralja Aleksandra I. z njihovimi soprogami, ne glede na spremembe v vladarjevi osebi, in njihovo žensko potomstvo do omožitve. Poleg Aleksandrove vrste pa naj bi kraljevski dom dinastije Karadjordjeve še obsegal vrsto kneza Pavla tako kakor je to že sedaj določeno v čl. 58 ustave in čl. 1 rodbinskega pravilnika za člane kraljevskega doma kraljevine Jugoslavije z dne 5. aprila 1950. 328 Bi/iintinsko pravo. Bizantinsko pravo. Dr. Ciril Kržišnik. I. Ko je 1. 525 po Kr. Konstantin L napravil Konstantino-pel za drugo prestolico rimske države, je s tem položil temelj za nastanek vzhodnorimskega cesarstva, ki je bilo spočetka sicer še povsem zakoreninjeno v rimskih tradicijah,1 toda so se v njem pozneje vedno bolj uveljavljali vzhodni vplivi. Radi tega je pač umljivo, da je tudi pravni razvoj ubiral na Vzhodu vedno bolj svoja pota, ki so se v marsičem razlikovala od starih rimskih. Justinianova kodiiikacija sama je kot kodifikacija zasluga bizantinske težnje po sistematiki. Vsebinsko je Justi-nian še do skrajnosti spoštoval rimske vire. Vendar se kažejo v njegovi kodiiikaciji tudi že močni vplivi Vzhoda: med najprepornejša in še nerešena vprašanja moderne ro-manistike spada vprašanje, katere komponente prevladujejo v Corpus-u iuris, ali rimsko-italske, ali pa helenistično-ori-entalske. Nekateri romanisti vztrajno dokazujejo, da Cor-pus iuris ni več rimsko, marveč bizantinsko pravo.2 V toliki meri so namreč vplivali na Justiniana in njegove sodelavce oni činitelji, ki so v postklasični dobi preoblikovali rimsko javno in zasebno življenje. Krščanstvo, ki je že dve stoletji (od 1. 315) uživalo popolno svobodo, je marsikje omililo trdote klasičnega prava, kar je Justinian uzakonil in mesto poganskega postavil v Novelah krščanski ius sacrum. Nove politične, gospodarske in socialne razmere v rimskem cesarstvu, čigar težišče je bilo po Dioklecianu preneseno na vzhod, se brez dvoma odražajo v Justinianovem delu. ki postavlja veljavno pravo. Vplivi provincialnih prav na rimsko pravo so postali občutni po Karakalovi konstituciji (1. 212 po Kr.), ki je vsem svobodnim prebivalcem rimske 1 Odtod naziv 'Pomnim, ki so ga Bizantinci obdržali, dokler je obstajala bizantinska država, Grki pa tudi še pod turško ofolastjo. Prim. S, Bobčev: Rimsko i vizantijsko pravo v starovremska Balgarijal Go-dišnik na sofijska universitet. III. Juridičeski fakultet (1926). S. 48. 2 E. Albertario: Introduzione storica allo studio del diritto romano Giustinianeo, parte prima (Milano 1935.) S. 83—155 in tam navedena literatura. G. Petropulos: 'Iaronin tov iXhjrixnv 3txniov (iiyoi rov 1821. Atene 1954 (Odtis iz Velike grške enciklopedije) S. 74 Isti: Eiar;yr;)Tiig tov 'Po(inixov 8ixniov Atene 1936. S. 74—75. L. Wenger: Juristische Literaturubersicht. Archiv fiir Papvrusfor-schiing XII. 5/4 S. 290—314. Bizantinsko pravo. 329 države podelila rimsko državljanstvo in jih s tem vezala na rimsko pravo. Rimsko pravo pa se v provincah ni povsod uveljavilo, domače pravo se je trdoživo obdržalo poleg oii-cialnega rimskega prava in ga cesto izpodrinilo.' Najvplivnejše je bilo helensko pravo, ki se je hkrati s helenistično kulturo razširilo v Orient in Egipt. V helenskem kulturnem območju so od 5.—5. stol. delovale slavne pravne šole v Aleksandriji, Antiohiji, Atenah, Cezareji, Konstantinoplu in Beritu. Iz teh šol so prišli štirje sodelavci pri Justinianovi kodifikaeiji: Theophilus in Kretinus iz Konstantinopla, Do-rotheus in Izidorus iz Berita. Vsi navedeni činitelji so res izdatno vplivali na uzakonitev Justinianovega prava, vendar pa je poudariti, da je duh Justinianove zakonodaje ostal rimski in ni postal grški. Bizantinska pravna zgodovina v pravem pomenu pa se začne po dovršitvi Justinianovega zakonodajnega dela in traja do padca Konstantinopla 1. 1453. V teku teh devet stoletij razvoj bizantinskega prava ni potekal enotno, ampak so nanj vplivali tudi splošni politični, socialni in kulturni činitelji in glede nanje razlikujemo v tem razvoju tri krajše razvojne dobe. 1. — Prva doba sega od Justinianove smrti 1. 565 pa do I. 866. Vladarji iz Justinianove (1. 565—610) in Heraklijev^e-dinastije (1. 610—717) niso izdali nobenih samostojnih zakonikov in jurisprudenca se je v tej dobi omejevala samo na razlago Justinianove kodifikacije. Tako so profesorji na pravnih šolah v Konstantinoplu in Beritu sestavili v 6. in 7. stol. v grškem jeziku komentarje k vsem delom Justinianove kodifikacije.4 Zakonodajno delo se je oživilo šele v 8. stol., ko je 1. 717 zasedel bizantinski prestol Leon III. lzavrijski. Nova (iza-vrijska) dinastija je bila po rodu iz Male Azije in značilno je, da se v njeni zakonodaji kažejo pretežno vzhodni vplivi. Okrog 1. 740 sta izdala Leon III. in Konstantinos Koproni-mos pravno zbirko Eklogo (f-x).oyrj rdin rop/ur)} V osemnajstih 3 Ta problem je načel L. Mitteis v znamenitem delu: Reichsrecht und Volksrecht in den bstlichen Provinzen des romischen Kaiserreiches (1. izd. 1891., 2. izd. 1935.). Za Egipt prim. L. Wenger: Nationales, griechi-sches und romisches Recht in Aegvpten. Atti del IV congresso internaz. di papirologia. Milano 1956. S. 159 ss. 4 B. Kiibler: Geschichte des romischen Rechts. Leipzig-Erl&ngen 1925. S. 455—459. 5 Zachariae a Lingenthal: Collectio librorum itiris Graeco-Romani ineditorum. Ecloga Leonis et Constantini, Epanagoge Basilii Leonis et Alexandri. Lipsiae 1852. 330 Bizantinsko ipravo. poglavjih obravnava rodbinsko, obligacijsko, dedno in kazensko pravo ter proces. V naslovu izjavljata zakonodavca, da je ta zbirka zakonov človekoljubno izboljšan izvleček iz Justinianove zakonodaje. V resnici pa se je Ekloga delno odmaknila od rimskega prava in uzakonila mnogotere no-vote, n. pr.: pismeno obliko sklenitve zakona s sopodpisoni treh prič poleg doslej veljavnega brezobličnega soglasja." taksativno je določila štiri razloge za razvezo zakona,7 vpeljala je imovinsko skupnost med zakoncema mesto rimskega dotalnega sistema:8 v kazenskem pravu pa je obdržala smrtno kazen z obglavljanjem, sežiganjem in obešanjem ter vpeljala številne mutilacijske telesne kazni (osakačenja): odsekanje roke, odrezanje jezika, oslepitev in odrezanje nosu.9 Viri, iz katerih sta zakonodavca črpala nove določbe, niso še povsem dognani. Brez dvoma pa sta uporabljala običajno pravo in postjustinianske novele; iz orientalskega (arabskega) prava pa je Ekloga prevzela sistem telesnih kazni, ki jih klasično rimsko pravo ni poznalo, Justinian pa le izjemoma na dveh mestih (Nov. 17, 8 in Nov. 42, l).10 Vplivi slovanskega prava na Eklogo niso dokazani,11 kakor tudi ni dognano, da bi se v Eklogi odražalo čisto grško pravo, ki se je na Vzhodu obdržalo v življenju kljub oficialnemu justi-nianovemu pravu.12 Približno v istem času kot Ekloga sta bili sestavljeni še dve nadaljnji pravni zbirki: a)Vofyixog nekak deželski policijski red13 in b) rVyr/.hv {ti.pi.lor 1, 2) proglasil za oficialen učbenik. Zakonodaja Bazili ja I. in Leona VI. pomeni zopetno usmeritev k Justinianovemu pravu, katerega pa kompila- 14 W. Asliburner: .Vo/tog 'Po8mv Navttx6g. The Rodian Sea Law. Ovford 1909. " Vojaški zakonik: l\'6[iog (TTorttia)Tix6c ni delo izavrijskih zako-nodavcev. iPrim. G. Ostrogorskv: Ober die vermeintliche Reformatatig-keit der Isaurer. Byz. Zeitschr. XXX (1930). S. 395/6. Isti: Geschichte des bvzantinischen Staates (Bvzantinisches Handbuch. I. Teil, 2. B.) Miin-chen 1940. S. 55—54, 149. 16 Zachariae: Imperatorum Basilii Constantini et Leonis Prochiron. I leidelbergae j\IDCCCXXXVII. 17 Prim. članek: O pravini naravi Epanagoge. SI. Pravnik 1935. S. 335—549 in G. Ostrogorskv: Geschichte des byz. Staates. S. 168—169. ls C. G. E. Hembach: Basilicorum libri LX. Lipsiae 1855—1870. 6. Vol. Zachariae: Supplementum editionis Basilicorum Heimbachianae (Lib. XV.-XIX) Lipsiae 1897. E. C. Eerrini, J. Mercati: Editionis Basili-eorum Heimbachianae supplementum alterum. Lipsiae 1897. " Uvodna novela k Bazilikam: . 77«»» fitv ivavziov xnl itjv lorpiv ov naniy6(itvor Iv totg nQayfinai, 8ta to mg sixog nolla rtov rijg doyai-oTJizog vouo&nriftat(ar no ga na enak način izgubljali. To se je spremenilo šele, ko je zavladal Telipinuš (okr. 1650.). S prizanesljivostjo nasproti notranjim nasprotnikom je hotel inavgurirati novo dobo. Da bi zagotovil notranji mir tudi za bodočnost, je „sklical skupščino v Hattušašu". Tu je proglasil obširen zakon, ki ga lahko imenujemo prvo napisano ustavo.4 Vkljub znatnim poškodbam nam tekst nudi zanimiv vpogled v ustroj hetitske države. Svoje zakonodajne reforme utemeljuje Telipinuš v obširnem zgodovinskem uvodu, v katerem s posebnim poudarkom omenja hude notranje boje v preteklosti. Iz zgodovine hoče tako dokazati, da je ureditev prestolonasledstvenega reda najbolj pereča zadeva, ki zahteva nujne rešitve. Ta način zgodovinskega utemeljevanja zakonodajnih ali upravnih ukrepov, je sploh za Merite značilen. Priča nam o njihovi težnji, da prikažejo nove pravne odredbe kot smotrno, organično rešitev, ki jo obstoječe okolnosti same zahtevajo. Prestolonasledstveni red je Telipinuš takole določil. Prestolonaslednik je predvsem kraljevi sin iz enakorodnega zakona („prve" sc. žene). Kadar takega ni, pride na vrsto sin ,.druge stopnje", pač tak, ki ga kralju rodi neenakorodna 3 Monumentalno izdajo s prevodom in komentarjem sta oskrbela Ford. Sommer in Adam Falkenstein, Die hethitisch-akkadische Bilingue des Hattušili I (Laibairna 11), v Abhandluingen der Bayerischen Akademie der Wiss., 16, Miinchen 1938. 4 Tekst je transkribiran pri E. Forrer-ju, Die Boghazk6i-Texte in Umschrift, II. B., 1. Heft, Leipzig 1922, št. 23. — Prevod iima J. Friedrich, Aus dem hethiitischen Schrifttum, 1. Heft (= Der Alte Orient, 24, 3) Leipzig 1925, str. 21 s. in (deloma različno) E. H. Sturtevant-G. Bechtel, A Hittiite Crestomathy, Philadelphia 1935, str. 189 ss. 338 Po sledovih najstarejšega indoevropskega javnega prava. žena.5 Kadar kralj nima moških potomcev, pač pa „prvo" (= enakorodno) hčer, tedaj je njen mož prestolonaslednik (II, 36—39). Kraljem, ki bodo vladali za njim, nalaga dolžnost, da bo država na znotraj složna, da bo tem bolj močna navzven. Nasproti zunanjim sovražnikom izrecno prepoveduje pri-zanesljivost, prav tako pa prepoveduje usmrtitev članov lastne rodbine (II., 40—45). Zelo radikalne so določbe, s katerimi s-kuša Telipinuš za vedno preprečiti, da bi se kdaj ponovili krvavi notranji boji. Pri tem razlikuje dvoje primerov. Če bi kak poznejši hetitski vladar nameraval kaj zlega zoper svoje brate in sestre, tedaj naj ga pankuš, (t. j. naj-brže skupščina velikašev) posvari in opozori na „listino", iz katere naj bere o žalostnih razmerah v preteklosti (H. 46—49). Če bi pa hetitski vladar svojim bratom in sestram prizadejal kaj zlega, tedaj naj pankuš uvede zoper njega sodno postopanje in izreče ev. nad njim celo smrtno obsodbo (11. 50 ss.). Hkrati statuira Telipinuš za take primere načelo stroge osebne odgovornosti. „Če se kraljev sin pregreši, tedaj mora plačati to s svojo glavo"; ne zadene pa to kaznovanje ne njegove rodbine in tudi ne njegove imovine (II. 54, 55 ss.). Kolikor je nadaljnji tekst ohranjen, je v njem zanimiva določba (IV, 19—21) o „gospodu krvi". Če storilec povzroči („napravi") „kri" (= krvoprelitje), tedaj obvelja, kar reče „gospod krvi". Če reče: „Naj umrje!", tedaj mora krivec umreti; če pa reče: „Naj plača globo!", tedaj naj plača globo. „Kralju nič" (najbrže ne pripada). Verjetno je, da je s tem mišljeno, da vladar nima v tem primeru pravice pomilostitve; lahko pa bi bilo tudi s tem mišljeno, da ne gre vladarju noben delež pri globi, ki jo mora krivec plačati.6 — Nejasna je ta določba tudi zato, ker ne pove, kdo je „gospod krvi". Nekateri mislijo na sodnika (F r i e -d r i c h), drugi na umorjenčevega dediča (S t u r t e v a n t -Bechtel). Zadnja domneva se zdi bolj utemeljena; verjetno je seveda, da je bil v primerih lažjih telesnih poškodb 5 Radi primerjave naj omenimo, da hetitski kralj Muvatalliš dovoljuje vazalu Alakšandušu iz Viluše, da si določi naslednika „bodisi od tvoje žene, bodisi od stranske žene". Prim. J. Friedrich, Staats-vertrage des llattireiches in heth. Sprache, Leipzig 1930, str. 34, vv. A 65 s. 0 O zakonodajni reformi, v kateri se je hetitski vladar odrekel svojemu deležu globe, nam večkrat govori hetitski zakonik (n. pi. §§ 7, 9 i. dr.). Po sledovih najstarejšega indoevropskega javnega prava. 339 (zob, glave, roke, nosu, uhljev), ki jih obravnava hetitski zakonik (§§ 6 ss.), „gospod krvi" poškodovanec sam. Telipi-nuš prepušča tako ,.gospodu krvi", da izbira med talionskim in kompozicijskim načelom. Nekoliko spominja to stališče na pravico žaljenega moža, ki privede pred kralja pre-šuštnico in njenega zapeljivca. Tu odloča mož, ali bo kraj oba obsodil na smrt, ali pa ju bo pomilostil (§ 198). Povsem drugačni javnopravni teksti so ohranjeni iz novega kraljestva (1430—1215). Hetitska državna ekspanziv-nost se je obračala poslej predvsem proti Siriji. Vladarji Šuppiluliumaš, Muršiliš II. in Muvatalliš so razširili meje hetitske države daleč proti jugu in prepuščali obrobne province zanesljivim vazalom s posebnimi pogodbami, katerih nam je precejšno število ohranjenih.7 — Hetitska ekspan-zivnost je nujno zadela na odpor Egipta. Ko orožje ni prineslo odločitve v bitki pri Kadešu ob Orontu (1505.), je kmalu nato (1289.) sklenil Hattušiliš III. s faraonom Ram-sesom U. mednarodno pogodbo o trajnem prijateljstvu; pogodba je ohranjena v Hattušašu v klinopisni, v Egiptu (Karnak, Ramesseum) pa v hieroglifni pisavi. Razen teh pogodb so nam iz dobe novega kraljestva ohranjene zbirke predpisov za mesta, stanove in svetišča. Po tem bežnem pregledu najvažnejših vrst ohranjenih pravnih spomenikov, bomo zlasti na podstavi Hattušiliševe politične oporoke in Telipinuševega ustavnega zakona skušali dognati nekaj potez državnopravnega ustroja v stari hetitski državi. II. D r ž a v n o p r a v ni položaj hetitskega vladarja v starem kraljestvu. Naslov hetitskega vladarja je bil „veliki kralj" su-mersko lugal gal, babilonsko šarru rabit. S tem nazivom se prvi imenuje že Labarnaš.1 Naslov „veliki kralj" so uporabljali hetitski vladarji, da so se razlikovali od manjših vladarjev, ki so se imenovali „kralji". Kraljevski naslov so Hetiti večkrat pripozna-vali uglednejšim vazalom (n. pr. Mattivazi, Šunaššuri).2 V novem kraljestvu se kralj imenuje tudi „Moje Sonce" (sum. DUTU5/)5 kar je v zvezi s tem, da postane po 7 Prim. V. Korošec, Hethitische Staatsvertrage (= Leipziger rechtsvvissenschaftliche Studien, H. 60), Leipzig 1931. 1 Prim. Telipinušev tekst v K Bo 111, 1, I, 2. 2 Prim. Korošec, Hethitische Staatsvertrage, str. 6, op. 1; str. 10, op. 2. 340 Po sledovih najstarejšega indoevropskega javnega prava. smrti bog. Ta naziv, ki so ga spočetka najbrže uporabljali samo podaniki,3 najdemo Celo že v Hattušiliševi politični oporoki (II, v. 44). Prestolonasledstveni red je normiral Telipinuš, kakor smo že omenili. Podobno kakor drugi antični zakonodavci tudi on ni uredil celotnega vprašanja izčrpno in sistematično, ampak je določil samo to, kar je bilo takrat sporno: kdo namreč naj bo prestolonaslednik. O vprašanju, kako se je izvršila postavitev prestolonaslednika, pa izvemo iz drugih listin nekatere zanimive podrobnosti. Posebno važna je v tem pogledu politična oporoka Hattušiliša I. Kakor le-tu pripoveduje, je najprej določil, naj bo njegov naslednik nečak Labarnaš. V ta namen ga je predstavil posebnemu zboru (pankuš), ki je bil najbrže sestavljen iz državnih velikašev in funkcionarjev. V tej skupščini je Hattušiliš I. „imenoval" Labarnaša (z imenom) in obenem izjavil svojo voljo, da on zasede prestol. Nato ga je proglasil za svojega sina ter ga objel in povišal (vv. 2 ss.). Ko se je nad njim razočaral, je Hattušiliš I. pred istim forumom preklical svoj ukrep z besedami: „1 a ni (več) moj sin!" (v. 14). Nato je opravil novo designacijo, rekoč: „Po-glejte, Muršiliš je moj sin! Njega [morate pripoznavati]. njega postaviti na prestol" (vv. 37 s.). Tako designiranje prestolonaslednika zasledimo tudi v novem kraljestvu. Tako nalaga Šuppiluliumaš nekoliko primitivnemu vazalu Hukkanašu iz Hajaše dolžnost, da mora pripoznavati onega sina, ki ga bo Šuppiluliumaš imenoval, češ: „Tega naj vsakdo pripoznava!" in ga predstavil „v sredi" (sc. skupščine).4 Iz obeh primerov smemo sklepati, da je bilo po običajnem pravu, ki je veljalo že pred Telipinušem potrebno, da je hetitski vladar svojega naslednika designiral z izrecno izjavo v posebni skupščini. Nikjer ni govora o kaki odobritvi te korporacije; sklepati pač smemo, da je bila potrebna samo obvestitev. Vendar nam zlasti HattušUiševo obširno utemeljevanje da slutiti, da je bilo hetitskemu vladarju mnogo do tega, da je skupščina tudi notranje odobravala njihovo designacijo prestolonaslednika.5 3 Prim. Sommer-Falkenstein, o. c., str. 72. 4 Telkst gl. J. F r i e d r i c h , Staatsvertrage des Hatti-Redches in hethitischer Sprache, II. Teil, Leipzig 1930, str. 106 s. 5 Za Asirijo se omenja podobna predstavitev prestolonaslednika nalašč v ta namen zbranim velikašem pri Sanheribu (705—681) in Assar-haddonu (681—669). Prim B. Meifiner, Babvlomien und Assvriem, I, Po sledovih najstarejšega indoev ropskega javnega prava. 341 Vkljub tej predstavitvi prestolonaslednika zatorej nikakor ne moremo govoriti pri Hetitik o volilni monarhiji, ampak o dedni. Da je i]>ila po hetitskem pojmovanju monarhija nujno dedna, razvidimo tudi iz velikega pomena, ki ga pripisujejo sinovskemu razmerju med vladarjem in designiranim naslednikom. Hattušiliš I. označuje oba svoja presumptivna naslednika, najpreje Labarnaša, pozneje Muršiliša kot sina, čeprav nobeden od njih ni bil njegov sin.6 Razveljavijenje si-novskega odnosa glede Labarnaša (v. 14) anulira tudi designa-cijo za naslednika. V tem tiči izraženo naziranje, da more le sin slediti očetu na prestolu; kjer takega odnosa še ni, ga je treba s posinovitvijo ustvariti. — Zato je tudi razumljivo, da celo vladarji, ki so sledili svakom na prestolu, kakor n. pr. Telipinuš, govore o tem, da so zasedli „očetov" prestol (KBo III, 1, II, 10 in 16). Preostane nam še, da izpregovorimo o državnopravnem činitelju, ki smo ga že večkrat srečali, in ki se je imenoval pankuš, kar pomeni „skupnost". Kdo je spadal v to skupnost, nam doslej znani viri ne povedo. Iz Hattušiliševega poročila, da je pred tem forumom designiral svojega naslednika, smemo sklepati, da gre za zbor velikašev in dostojanstvenikov.7 Dalje smemo z veliko verjetnostjo domnevati, da meščani in kmetje v tej skupščini niso bili udeleženi. To sledi iz Hattušiliševe prepovedi, da se niti meščani niti podeželski ljudje ne smejo obračati naravnost na Muršiliša (vv. 59 ss.). — Najbrže je bil pankuš istoveten z zborom velikašev, zbranih okrog kralja, ko je sprejemal vazale; Šu-naššuri je podelil Šuppiluliumaš predpravico, da so morali ob njegovem prihodu vsi hetitski velikaši vstati.8 Glede kompetenc prav tako manjka določil. Vse kaže na to. da je fungiral pankuš že pred Telipinušem kot vrhovna sodna instanca. Tako veleva Hattušiliš I. Muršilišu, naj ob hudih pregreških povpraša (za mnenje?) svoj pankuš.9 Podobno omenja Telipinuš, da je pankuš zahteval Heidelberg 1920, ,str. 78; M. Streck, Assurbanipal und die letzten aissyrischen Kcinige, II, Leipzig 1916, str. 4, vv. 18 ss. — Pri tem je treba ugotoviti, da gre v Asiriji le za iposamične primere v posebnih nemirnih državno-političnih razmerah, ne pa za izvajanje določene ustavnopravne norme. * Prim. S o m m e r - Falkenstein, o. c, str. 209. 7 To razlikovanje omenja Hattušiliš sam: v. 1. 8 Prim. E. Weidner, Politische Dokumente aus Kleinasien, Leipzig 1923, str. 92, vv. 41 ss. 9 1. c., III, 59 ss. 342 Enoosebna kapitalska družba in načelo omejene odgovornosti. smrtno kazen za njegove nasprotnike,1" kar pa je on sam preprečil. Največji pomen pa je dal tej instituciji Telipinuš, ko ji je pripoznal celo sodstvo nad kraljem in ji s tem podelil ius resistendi, ki pa naj se uveljavlja na pravno urejen način. Brez pretiravanja smemo ob zaključku ugotoviti, da je slika, ki jo nam omogočajo hetitski klinopisni napisi, v javnopravnem oziru presenetljiva. Orientalska indoevrop-ska monarhija, ki ima v 17. stoletju pr. Kr. svojo ustavo, prežeto z miselnostjo plemenitega odpuščanja! Pankuš, aristokratski činitelj, ki sodeluje s kraljem pri najvažnejših državnih poslih, in eventualno lahko celo sodi nad njim! Vse to so ugotovitve, ki so v popolnem nasprotju z našimi splošnimi predstavami o ustavnem življenju starega Vzhoda. Enoosebna kapitalska družba in načelo omejene odgovornosti. Dr. Božidar Kobe. I. 1. Eno temeljnih načel privatnega prava je načelo neomejene odgovornosti kot osnova kredita. Dolžnik odgovarja s celotnim svojim premoženjem za svoje obveze. Omejitev te odgovornosti nastopi le izjemoma v zakonu določenih primerih (prim. §§ 821, 1283, 1409 odz. itd.), ali tudi pogodbeno, predvsem pa na splošno v obliki določenih vrst trgovinskih družb in gospodarskih zadrug. Javni trgovinski družbi in komanditni družbi kot osebnim družbam stojita nasproti delniška družba in družba z omejeno zavezo kot kapitalski družbi.1 Dočim je bistvo javne trgovinske družbe in komanditne družbe skupnost več oseb, ki temelji na osebnem neomejenem kreditu vsakega posameznega družbenika (če izvzamemo komanditista pri komanditni družbi), temelji kredit delniške družbe in družbe z omejeno zavezo na družbeni imovini in na njenem ločenem upravljanju. Delniška družba in družba z omejeno zavezo predpostavljata določeno osnovno glavnico in, ker postavlja zakon za ločeno upravljanje ter ohranitev osnovne glavnice stroge pogoje, zato lahko na drugi strani 10 Telipinušev tekst (K Bo III, 1, II) v. 28. 1 Komanditne družbe na delnice ne navajam, ker v novem trgovinskem zakonu (NTZ) ni več urejena. IJnoosabna kapitalska družba in načelo omejene odgovornosti. 343 omeji jamstvo delničarja oz. družbenika pri dr. z o. z. na znesek vpisane vloge. Za obveze družbe niti delničarji niti družbeniki pri dr. z o. z. nikakor ne odgovarjajo (čl. 207 T. z.. § 61 zakona o družbah z omejeno zavezo z dne 6. marca 1906; §§ 179 2, 415/2 NTZ.). Tega načela ne spremeni niti nadaljnja določba, da vsak družbenik dr. z o. z. odgovarja tudi za plačilo vlog ostalih družbenikov do višine osnovne glavnice. (§ 70 in si. zak. o dr. z o. z.; § 415/2 v zvezi s §§ 455. 454/2, 455. 456, 450/2, 487/5 NTZ). Delničarjem oz. družbenikom daje zakon omejitev odgovornosti, ker prevladuje v kapitalskih družbah element kapitala. Nasproti upnikom d. d. in dr. z o. z. je torej odgovornost omejena na družbeno imovino.2 Osnovna gospodarska ideja vsake delniške družbe je, zbrati kapital širokih ljudskih slojev za ustanovitev gospodarskih podjetij v skupne gospodarsko pridobitne namene. Za družbe z omejeno zavezo to sicer v lolikšni meri ne velja, vendar pa tudi tu odločuje element kapitala. Struktura vsake kapitalske družbe je torej strogo kolektivistično-kapitalistična. In to ne velja samo za velika podjetja v obliki delniških družb, ampak tudi za srednja in mala podjetja v obliki družb z omejeno zavezo, čeprav v manjši meri. To je bil namen zakonodavca in to bi morali tudi v gospodarskem življenju pričakovati.3 II. 2. Pričakovali bi namreč, da zahtevata obe obliki trgovinskih družb, namreč osebne in kapitalske družbe kot pogoj dejansko obstoječe družbeno razmerje, brez katerega 2 Pri trgovinskih družbah moramo razlikovati odgovornost same družbe .nasproti upnikom, odgovornost družbenikov kot članov družbe nasproti upnikom družbe in odgovornost t. j. obvezo družbenika nasproti družbi. Tu mislimo predvsem na prvo odgovornost ali bolje zavezo družbene imovine za družbene dolgove. Seveda so vse tri odgovornosti v nujni zvezi. Da iz tega vidika izraz „družba z omejeno zavezo" ni osnovan, ker je dejanska meja odgovornosti vrednost cele družbene imovine, kakor pri vsakem posamezniku gl. Škerlj, Dali je osnovan naziv „društvo sa organičenom odgovornošču", Arhiv za pravne i društvene nauke, 1939 (LI) 551. * Končno je gospodarska zadruga združba nedoločenega števila članov (zadružnikov) s spremenljivim številom poslovnih deležev, ki se je vsak udeležuje neposredno in ki ima namen, da pospešuje njihovo gospodarstvo s skupnim opravljanjem poslov po načelu vzajemne pomoči članov (§ 1, odst. 1., zakona o gospodarskih zadrugah z dne 11. septembra 1957., SI. N. št. 217 LXII — 465; SI. L. z dne 9. oktobra 1957.. 519 — 81, ki je vstopil v veljavo in dobil obvezno moč dne 24. septembra 1957). Ker se problem dotika zadruge le v omejeni meri. bom omenil zadrugo na ustreznem mestu. — O pojmu zadruge rl. skerlj, Omejitve poslovanja gospodarskih zadrug. Slovenski Pravnik. 1939. 2. 344 Enoosebna kapitalska družba in načelo omejene odgovornosti. ne moreta niti nastati, niti obstajati. Toda dočim je pri javni trgovinski družbi in komanditni družbi združitev vse imovine v eni roki eden izmed razlogov prestanka družbe (aretno zaposlitev (odst. (x) § 6). Izjemno velja taka odpoved e v primeru prenehanja obratovanja po odst. (2) § 6. Glede prejemkov za časa vojaškega službovanja službojemnika nima uredba nobenih določb. Načelno velja, da jih službodavec ni dolžan plačevati, če službojemnik — razen v primerih zakonsko urejenih zadržkov — ne službuje. Uredba (§ 10) napoveduje o tem vprašanju posebno ureditev; do takrat pa ostanejo v veljavi določbe § 221 ob. z.9 III. Obnovitev službovanja. Logična posledica določbe, da vojaško službovanje službenega razmerja ne prekine, bi bila, da službeno razmerje potem, ko ta zadržek odpade, avtomatično zopet oživi v polnem obsegu. Vendar ne ustanavlja uredba takega popolnega učinka ohranjenega službenega razmerja, temveč določa, da mora službojemnik v določenem roku zahtevati zopetni sprejem v službo in jo nastopiti (delno) na službodavčev poziv; v nekaterih primerih dopušča uredba službodavcu celo prosto odločitev o tem, ali sprejme službojemnika zopet na delo ali ne, in oslabi službojemnikov zahtevek na prednostno pravico do zaposlitve. V vsakem primeru mora službojemnik zahtevati, da ga službodavec zopet sprejme v službo (§ 2, odst. (2) § 4). 1o svojo zahtevo more učinkovito sporočiti službodavcu v določenem roku, ki se ravna redoma po dolžini odpovednega roka: v 15 dneh, če ne presega zakonski ali dogovorjeni odpovedni rok 14 dni,10 ter v 8 dneh, če velja daljši odpovedni rok (§ 2). Rok za sporočilo te zahteve začne teči z odpustom iz vojaške službe ali s koncem zdravljenja v bolnici ter dovoljenega bolovanja in okrevanja. Posebni roki veljajo za sledeče primere: če je službodavec obnovil delo v svojem obratu v enem letu po ustavitvi (14 dni, odst. (2) § 4), če je službodavec po skrčenju obrata zopet zvišal šte- 9 Določbe § 221 ostanejo v veljavi seveda le za obseg delovnega prava obrtnega zakona in za službojemnike, ki so v službi že leto dni in so pozvani na orožne vaje. Za zopetno zaposlitev takih službojemnikov ne veljajo določbe uredbe, marveč § 221; njihovo službeno razmerje ne preneha in se nadaljuje po njihovem povratku v polnem obsegu, ne po določbah te uredbe. Glede razveze takih službenih razmerij velja § 251 ob. z. 10 Uredba govori o „roku najmanj 14 dni'", kar je pač redakcijska pomota, ker službena razmerja z odpovednimi roki pod 14 dni spričo splošne formulacije §§ 1 in 8 uredbe niso izvzeta iz qbsega te uredbe. \ oijaška služba in službeno razmerje. 363 vilo pomožnega osebja (5 meseci, odst. (4) § 4) in če se vrne službojemnik z zmanjšano delazmožnostjo (6 mesecev, § 5). Na temelju pravočasno prijavljene zahteve za zopetni sprejem je službodavec načelno dolžan, sprejeti službojemnika v službo. To načelo velja neokrnjeno za službena razmerja, sklenjena za določen čas, če ta doba ob službo-jemnikovem odhodu v vojaško službo še ni potekla; v takem primeru se namreč službeno razmerje podaljša za čas vojaškega službovanja (odst. (4) § 1). Da ne more vplivati manjšanje števila pomožnega osebja (odst. (3) § 6) na zopetni sprejem takega službojemnika v službo, spričo izrecne določbe odst. (*) § 1 ni dvomljivo, dasi je treba opozoriti, da velja tudi za take službojemnike § 2 uredbe glede zahteve za sprejem. Glede ostalih službojemnikov je treba upoštevati sledečo važno omejitev službodavčevih obveznosti glede zopetnega sprejema: dolžan jih je „sprejeti samo v tolikem številu, kolikor ne presega števila službojemnikov iste vrste, normalno zaposlenih ob tem času pri tem službodavcu" (odst. (3) § 4). Iz tega izhaja, da je dolžan službodavec zopet sprejeti samo toliko službojemnikov, kolikor znaša normalna zaposlitev v njegovem obratu ob tistem času, torej samo na tista delovna mesta, ki so bila zasedena ob odhodu službojemnikov na vojaško službo, in poleg tega, kolikor zasedba tistih mest ustreza sedanji normalni zaposlitvi (spričo sezonskega ali konjunkturnega valovanja): torej ni dolžan zasesti s povratniki niti tistih mest, ki zaradi vpoklicev v vojaško službo sploh niso bila izpraznjena, niti tistih, ki so morda obstajala ob času odhoda službojemnikov v vojaško službo, a so bila pred povrafkom službojemnikov ukinjena. V primeru zvišanja števila pomožnega osebja imajo ti službojemniki prednostno pravico do zaposlitve (odst. (") § 4). Uredba ni dosledno rešila vprašanja, ali je dolžan službojemnik službo po svoji prijavi nastopiti takoj ali pa šele na službodavčev poziv. Dočim namreč določa odst. (*) § 2, da „mora nastopiti službojemnik službo osmi dan oz. prvi delavnik po osmem dnevu po priobčitvi svoje zahteve službodavcu". nalaga odst. (2) istega paragrafa službojemniku dolžnost, da mora nastopiti službo „v dveh dneh po priobčitvi službodavčevega poziva, vsekakor pa najdalj osmi dan oz. prvi delavnik po osmem dnevu po priobčitvi svoje zahteve službodavcu". V nekaterih primerih je službojemnikova pravica do zopetne zaposlitve skrčena na »prednostno pravico do zaposlitv e". Ta pravica pomeni, da mora službodavec, če namešča nove delovne sile, zaposliti predvsem 85 364 Vojaška služba in službeno razmerje. vrnivše se službojemnike. Te vrste zahtevek pritiče službo-jemnikom v primeru obnove obratovanja v enem letu (ker obrat v času vrnitve in med roki iz § 2 uredbe ni obratoval), seveda če se pravočasno prijavijo: če jih službodavec ne zaposli takoj, jih je dolžan imeti šest tednov v razvidu (odst. (2) § 4). Prav tako imajo le prednostno pravico do zaposlitve službojemniki, ki se vrnejo z zmanjšano dela-zmožnostjo (§ 5). Uredba ureja izrecno delovne pogoje, ki veljajo v primeru zopetne zaposlitve. Glede njih postavlja načelo, da je službodavec dolžan zaposliti službojemnika po njegovem povratku „po istih pogojih, po katerih je delal pred vpoklicem v vojaško službo, oz. po pogojih, ki so bili dogovorjeni pred tem vpoklicem" (odst. (2) § i). Vendar delovni pogoji iz tega trenutka ne ostanejo togi, temveč se spreminjajo med službojemnikovo odsotnostjo — in torej brez njegovega sodelovanja — avtomatično, tako. kakor se spreminjajo delovni pogoji (na pr. prejemki, delovni čas) istovrstnih službojemnikov v dotičnem obratu (odst. (:i) § 1). Po povratku na svoje delovno mesto zateče službojemnik torej take delovne pogoje, kakršni so se oblikovali za istovrstne zaposlitve v dotičnem obratu, in sicer na kakršnem koli pravnem temelju. Isto načelo velja tudi glede službojemnikov, ki imajo prednostno pravico do zaposlitve: tudi oni se nameste „po enakih pogojih" (odst. (2) § 6). Iz tega izhaja, da mora biti zaposlen vrnivši se službojemnik pod najmanj takimi delovnimi pogoji, kakor veljajo v tem času za službojemnike iste vrste. Ti pogoji so lahko v primeri s pogoji, ki so veljali ob času odhoda službojemnika v vojaško službo, ugodnejši ali slabši. Poleg tega je službeno razmerje ponovno zaposlenega službojemnika zaščiteno nasproti odpovedi s strani službodavca v toliko, da mu v prvem mesecu po povratku v službo ne more odpovedati, razen v posebnih primerih, ki so v zvezi s spremembami v obratovanju (odst. (3) § 6). Pač pa je mogoč odpust iz važnega razloga, razen zaradi zadržka, povzročenega z boleznijo ali nezgodo (odst. (4) § 6).11 V neposredni zvezi z zaposlitvijo povratnikov je vprašanje razveze službenega razmerja njihovih dotedanjih namestnikov. Skladno rokom za zopetni sprejem v službo (§ 2) je določila uredba za razvezo službenih razmerij namestnikov izjemen odpovedni rok 6 delavnikov. Ta odpo- 11 Uredba se sklicuje sicer samo na t. 9 § 259 ob. z., vendar se je treba glede na službena razmerja po drugih zakonih ozirati na sivarno vsebino te točke. Vojaška služba in službeno razmerje. 365 vedni rok velja — ne glede na zakonski ali ev. dogovorjeni odpovedni rok — samo za tiste službojemnike, ki so bili za določen (odst. (2) § 3) ali nedoločen čas sprejeti v službo kot namestniki vpoklicanih službojemnikov (torej ne služho-jemnikov, ki so bili že prej zaposleni, a so prevzeli le do-tično delo) in za primer povratka dotičnih službojemnikov, ki so jih nadomestovali (§ 3). IV. Oprostitve od obveznosti. Razumljivo je. da ne more biti službodavec zavezan ponovno zaposliti službojemnike. če je obrat ustavljen ali dotično delovno mesto na kak drug način ukinjeno. Oprostitev obveznosti iz tega razloga je lahko popolna ali delna. Popolnoma je oproščen službodavec dolžnosti ponovne zaposlitve, če je „delo prenehalo", torej je bil dotični obrat ukinjen (t. 1 § 4-) ali pa če je bilo „delo popolnoma ustavljeno ali ustavljeno v samostojnem delu ali v delavnici podjetja kot celoti" (t. 2 § 4). Poleg teh razlogov, ki leže v obratu samem, je oproščen službodavec dolžnosti ponovne zaposlitve, če je bil dotični službojemnik zaposlen pri nekem časovno določenem delu in je ta čas potekel (t. 5 § 4), ali pa je bil zaposlen posebej za določena dela in so ta dela končana (t. 4 § 4). Če se tako obratovanje (dvomljivo, ali samo po t. 1 in 2) v enem letu obnovi, imajo vrnivši se službojemniki prednostno pravico do zaposlitve (odst (2) § 4).12 Delno je službodavec oproščen obveznosti zopetne zaposlitve v primerih redukcij v obratu (odst. (3) § 4, gl. zgoraj III.). Če službodavec število svojega pomožnega osebja zopet zviša, je ,,dolžan v treh mesecih sprejeti na delo predvsem takega službojemnika po § 1 te uredbe'* (odst. («) §4). V. Kršit v e. Podčrtati je treba, da ne ustanavlja uredba za kršitev svojih določb nobenih kazenskih sankcij. Posledice kršitev so torej zgolj civilnopravne. V primeru, da službodavec ne sprejme v službo vrnivšega se službojemnika. uredba — skladno načelu, izraženemu v § 1 l(>2h o. d. z. — ne priznava službojemniku izpolnitvenega zahtevka, marveč mu daje le ..odškodnino za ves čas, do- 12 Določbo odst. (5) § i, da ne veljajo izjeme po točkah 1 in 2 (?) odst. (J) tega paragrafa v primeru, če se obrat obnovi na drugem, kraju ali v drugi obliki v treh mesecih, je razumeti pač tako, da služ-bodavec v primeru obnove obrata na drugem kraju ali v drugi obliki ni oproščen obveznosti po tej uredbi, in sicer če obnovi obrat v 5 mesecih, torej spričo spremembe kraja in oblike (predmeta?) obratovanja v primeri z enoletnim rokom iz odst. (2) tega paragrafa v krajšem roku. 366 Vojaška služIla in službeno razmerje. kler se službeno razmerje po predpisih zakona o obrtih ne konča" (odst. (e) § 4). Glede obsega te odškodnine je treba upoštevati pač obče delovnopravne določbe (§ 1162b odz.. § 241 ob. z. itd.), ki pavšalirajo službojemnikovo odškodnino v primeru protipravne razveze službenega razmerja s strani službodavca na prejemke za odpovedni rok ali pogodbeno določeno dobo službenega razmerja. To je verjetno tudi smisel navedene določbe uredbe, ki se sklicuje samo na predpise zakona o obrtih: pri tem gre prej za netočno formulacijo, nego za zenačenje odpovednih dob po raznih pravnih virih in s tem odškodninskih zahtevkov odklonjenih službojemnikov. Službodavec more kršiti predpise uredbe na dva načina: da sploh ne sprejme službojemnika zopet v službo ali pa da po sprejemu razveže službeno razmerje. V prvem primeru je dolžan plačati odklonjenemu službojemniku prejemke za čas odpovednega roka ali dogovorjene dobe službenega razmerja, v drugem primeru — samo spričo razveze službenega razmerja v prvem mesecu po zopetni zaposlitvi — sorazmerni del prejemkov, odpadajočih na ta mesec (odst. (3) § 6), poleg tega še za odpovedni rok ali dogovorjeno dobo trajanja službenega razmerja. VI. Spori. Uredba uvaja glede vseh sporov, ki bi nastali pri uporabi njenih določb, posredovanje občih upravnih oblastev prve stopnje, v krajih pa, kjer je inšpekcija dela, inšpekcije dela, seveda samo glede obratov, za katere je pristojna (§ 1 zakona o inšpekciji dela). To posredovanje je neobvezno, tako da sporni stranki nista dolžni opraviti posredovalno postopanje, preden nastopita pravdno pot. Posredovalno postopanje lahko sproži vsaka stranka: zanj veljajo predpisi zakona o občem upravnem postopku, ki jim dodaja uredba samo predpise za pospešitev postopanja: posredovalno oblastvo mora vzeti stvar takoj v postopek ter ga končati v osmih dneh. Zahteve strank ter izid posredovanja mora zapisniško ugotoviti; če ne pride do sporazuma, mora posredovalno oblastvo napotiti nezadovoljno stranko na sodišče. Posredovalni postopek je oproščen vsake takse. V vseh sporih, ki nastajajo med strankama službenega razmerja v zvezi z uporabo te uredbe, sodijo pristojna sodišča, kolikor ne bi bili pristojni razsodniški odbori (§ 543 ob. z.). kako je bilo? 367 OBZORNIK. Kako je bilo? Pero mi je potisnila v roke vest, da je preminul dr. Oton Papež, predsednik deželnega sodišča v Ljubljani v pokoju. Vzbudila mi je žive spomine na prevratno dobo. v kateri je pokojnik tako kot organizator kakor kot odličen pravnik igral nemalo vlogo. Torej, kako je bilo? Dne 51. oktobra 1918 je bila sestavljena Narodna vlada države Srbov, Hrvatov in Slovencev. Resort poverjenika za pravosodje je bil zaupan meni. Neposredno pred tem sem se vrnil z Dunaja, kjer smo tik pred razsulom Avstro-Ogrske monarhije še imeli skupna posvetovanja s Čehi in Poljaki. Poslednji ministrski predsednik prof. Lammasch. znani profesor kazenskega prava, je imel nehvaležno nalogo, da reši. kar se rešiti da. Še pred svojim nastopom je obljubljal avstrijskim Slovanom najširšo avtonomijo v smislu Wilsonovih načel. Kot odgovor smo na svojem poslednjem sestanku, v nekem hotelu blizu Praterja. izbrali odposlanstvo, ki naj potuje v Švico, da stopi v zvezo z našo — češko in jugoslovansko — emigracijo v svrho medsebojne informacije glede premirja in mirovnih pogojev. Na sestanku se je razpravljalo o ureditvi naših narodnih držav, omenjal se je tudi koridor, ki naj veže bodočo Češko-SIovaško z Jugoslovansko državo, pri čemer je glede naših sosedov na vzhodu iz ust dra. Kramafa padla krilatica: Budimpešta z okolico. Odposlanstvu, v katerem je bil tudi na smrt obsojeni, potem pa amnestirani dr. Kramar, je avstrijska vlada — o ironija — izdala potne liste, pri čemer je v nekam sramežljivi zadregi pripomnila, da upa, da se bodo člani delegacije tudi vrnili in da ne bodo v inozemstvu razvili kake sovražne agitacije proti monarhiji. Delegacija je odpotovala v Švico, mi ostali pa domov, da se pripravimo na usodepolni trenutek našega osvobojenja. Na medstrankarskem sestanku se je določil ključ, po katerem naj se razdele poverjeništva, kakor so se imenovali resorti bodoče Narodne vlade, med tedaj upoštevne stranke: Jugoslovanska demokratska stranka, Slovenska ljudska stranka in socialisti. Ko je bilo gotovo. <1 a prevzamem posel poverjenika za pravosodje, sem povabil na posvet gg. dr. Otona Papeža, Božidarja Bežka in Frana Regallva. vsi trije tedaj deželno sodni svetniki v Ljubljani. Ko sem jim povedal, da prevzamem v vladi, ki bo sestavljena naslednji dan. portfelj poverjeništva za pravosodje, smo so posvetovali in zedinili. kako izvedemo revolucijo v justični palači, kdo naj prevzame vodstvo deželnega, okrajnega sodišča in državnega pravdništva v Ljubljani, kaj je ukreniti glede vodstva okrožnih sodišč v Celju, v Mariboru in Novem mestu ter okrajnih 368 Kako je bilo? sodišč, kolikor so bila ta vodstva v rokah tujerodnih sodnikov odnosno državnih pravdnikov. Naslednji dan, 31. oktobra, sem izdal prve dekrete, s katerimi so bili odstavljeni: Adolf pl. Elsner, predsednik, in Jože Pajk, podpredsednik dež. sodišča v Ljubljani, Heinrieh Sturin. vodja okraj, sodišča v Ljubljani ter Frane pl. Garzarolli, predsednik okrož. sodišča v Novem mestu. Na njihova mesta so bili postavljeni dr. Oton Papež za predsednika, Franc Regallv za podpredsednika dež. sodišča v- Ljubljani in Josip Žmavec, deželnosodni svetnik, za predsednika okrož. sodišča v Novem mestu. Medtem je Narodni svet že pustil pripreti poleg drugih tudi predsednika dež. sodišča Adolfa pl. Elsnerja. Aretacije so izvršili slovenski oficirji, ki jih je vodil dr. Mihajlo Rostohar, sedaj vse-učiliški profesor v Brnu. Elsner je bil strupen sovražnik našega naroda. Njemu in njegovemu sistematičnemu raznarodovahieiiiu delu je bilo namenjenih mnogo mojih interpelacij v državnem zboru. Vendar smo ukrenili, zlasti potem, ko je bil deželni predsednik grof Attems brez obotavljanja izročil vladne posle predsedstvu Narodne vlade, da so izpustili vse aretirane višje uradnike, mied njimi tudi Elsnerja. Mogočneži so nam postali nenevarni in neškodljivi. Krvava revolucija ni bila potrebna. Odredil sem podpredsednika Regallvja, da je pozval bivšega predsednika dež. sodišča, da mu izroči posle in predsedstveiie spise. V predalih njegove pisalne mize se ni našlo nič kom-promitujočega. Sturm. slovenski odpadnik, ki je bil Elsnerjev ..informator" in čigar zagrizenost je šla tako daleč, da je bil slovenskemu uradništvu prepovedal slovenski pozdrav, čim prestopijo prag sodnega poslopja, je že prej pobegnil v Gradec. Istočasno s temi osebnimi spremembami je bila izdana prva ..naredba" našega poverjeništva: 1. uradni jezik je slovenski, 2. vsi dosedanji zakoni in naredbe ostanejo — seveda mutatis mutandis — v veljavi, 3. sodbe se razglašajo v imenu zakona. Prva skrb mi je bila, da si zagotovim sodelovanje naših sodnikov, ki so službovali v inozemstvu pri višjem dež. sodišču v Gradcu ter pri vrhovnem in kasacijskem sodišču na Dunaju. V zasebnih pismih sem jih povabil na sodelovanje. Vsi so se pismeno radevolje odzvali mojemu vabilu, izražajoč svojo radost, da bodo mogli svojo delovno silo dati na razpolago svobodni domovini. Med prvimi se je oglasil Ivan Kavčnik. dvorni svetnik pri vrhovnem in kasacijskem sodišču na Dunaju, z dopisom z dne 10. novembra, v katerem med drugim pravi, da z največjim veseljem in s posebno hvaležnostjo sprejema mojo častno ponudbo, da organizira višje dež. sodišče in mu stopi začasno na čelo. Bil je tudi med prvimi, ki je v drugi polovici novembra prispel v Ljubljano. Kako je bilo? 369 Dne 8. novembra sta bila odstavljena predsednik okrož. sodišča v Celju Adalbert Kotzian in prvi državni pravdnik v Celju dr. Friderik Bračič. Vodstvo okrož. sodišča je bilo poverjeno dr. Josipu Kotniku, višjemu sodnemu svetniku, vodstvo državnega pravdništva pa dr. Štefanu Sagadinu, okraj, sodniku v Celju. Obenem so bili odstavljeni predstojniki okraj, sodišč v Brežicah, v Ptuju, v Gor. Radgoni, v Ljutomeru, v Slov. Bistrici, v Ma-renbergu, Šoštanju. Poverjeništvu je bil dodeljen sodnik dr. Ciril Pavlin, ki je pokazal mnogo smisla za upravne posle ter mi je bil s svojo spretnostjo v tem prvem času v veliko oporo. Na seji Narodne vlade z dne 14. novembra 1918 si je vlada dala svojo ..konstitucijo" z naslovom: Naredba o prehodni npr a vi na oz em 1 j u N a r o d ne vlade pod v r h o v n i m vodstvom N a r o d n e g a v e č a v Zagreb u. Naredba je imela po svojih občih temeljnih določbah veljavnost za ozemlje: Kranjska. Goriška, slovenski del Istre, mesto Trst z okolico. Štajerska in Koroška, kolikor sta ti deželi del države SHS. Točka V. obravnava pravosodno upravo in je po predlogih poverjeništva za pravosodje v njej rečeno: 1. v Ljubljani se ustanovi za Kranjsko. Koroško in Štajersko višje deželno sodišče. Koroška okrajna sodišča se, upoštevajoč njih zemljepisno lego in prometne zveze, podrejajo začasno ali deželnemu sodišču v Ljubljani ali okrož. sodišču v Mariboru; 2. Višje dež. sodišče v Trstu ostane na svojem mestu; 3. zoper sodbe in druge ukrepe dež. sodišč in pa deželnih in okrožnih sodišč, ki jih izdajajo kot sodišča druge stopnje, odslej ni nadaljnjega pravnega sredstva. V iš ja dež. sodišča sodijo končno tudi v vseh onih pravnih stvareh, v katerih je bilo po dosedanjih določbah pristojno avstrijsko vrhovno in kasacijsko sodišče; 4. v administrativnih stvareh sta obe višji dež. sodišči podrejeni Narodni vladi SHS v Ljubljani, oddelek za pravosodje; 5. Koroško ozemlje se začasno priklopi notarskima zbornicama v Ljubljani odnosno v Celju; 6. okoliš odvetniške zbornice v Ljubljani obseza vse v občih določbah navedeno ozemlje. Točka XV. določa, da se za upravno sodstvo za vse ozemlje ustanovi pri višjem dež. sodišču v Ljubljani poseben -senat, v katerem mora po smislu obstoječih zakonskih določb biti vsaj polovica članov usposobljenih za sodno službo. S takojšnjo odstranitvijo vseh tujerodnih sodnikov in uradnikov smo oklevali. Avstrijski politični sistem je bil Koroško in Štajersko smatral za nemško ozemlje — sodobno rečeno „živ-ljenjski prostor" — ter od tam preračunano odstranjeval sodnike in uradnike slovenske narodnosti. Naš človek je na tem ozemlju 370 Kako je bilo? le izjemoma našel svojo zaposlitev. Štajerske in koroške slovenske rojake, če je kdo tvegal, da se je posvetil sodnemu poklicu, so potiskali na Kranjsko, prazna mesta pa zasedali s „kurzovci". Za slovenskega pravnika sodna kariera tedaj ni bila vabljiva. Zategadelj nam je manjkalo ljudi, da bi mogli zasesti vsa mesta, ki bi postala prazna z odstranitvijo tujerodnega osebja. Obstajala bi nevarnost, da bi morali nekatera sodišča kar zapreti, če hitimo s čiščenjem!. Saj je bilo končno število odpuščenega osebja: 93 sodnikov in drž. pravdnikov ter 75 drugih sodnih uradnikov. Apelirali smo na pravnike iz drugih resortov. da naj sprejmejo sodni poklic. Reaktivirali smo že upokojene sodnike. Dobrodošli so nam bili sodniki s Primorskega, kjer deloma zaradi vojnega razdejanja, deloma zaradi italijanske okupacije za nje ni bilo posla. Da si čimprej pridobimo naraščaj, smo z naredbo z dne 19. novembra pravnike z drugim državnim izpitom pripustili k sodni praksi s pogojem, da najkasneje v šestih mesecih po vstopu na sodišče opravijo tretji drž. izpit. Podobno, kakor je bila tako odredila avstrijska sodna uprava, ko je bil leta 1896. uveljavljen novi civilnopravdni red. Triletno pripravljalno dobo, določeno v § 4 zakona o organizaciji sodišč z dne 27. nov. 1896, št. 217 drž. zak., ki mora preteči, preden se kandidat pripusti k sodniškemu izpitu, smo skrajšali za čas do 31. oktobra 1920 na dve leti; v tej dobi ni bilo treba delati domače naloge, predpisane v § 12 nav. zak. Medtem so polagoma prihajali sodniki višjega dež. sodišča v Gradcu in vrhovnega sodišča na Dunaju, ki so se nam bili stavili na razpolago. Pristopiti smo mogli k organizaciji višjega dež. sodišča. Ivan Kavčnik je dne 21. novembra izdelal načrt naredbe o ustanovitvi višjega dež. sodišča, ki naj začne poslovati 1. decembra 1918 in naredbe o ustanovitvi višjega drž. pravdni-štva, tako da sem obe naredbi že na seji 23. novembra mogel predložiti v odobritev Narodni vladi. Na tej seji sem obenem predlagal imenovanje sodnikov za višje dež. sodišče. Imenovani so hib: Ivan Kavčnik za predsednika, dr. Anton Rogina, svetnik višjega dež. sodišča v Gradcu, za podpredsednika višjega dež. sodišča v Ljubljani. Za svetnika pa Fran Milčinski, višje-sodni svetnik dež. sodišča v Ljubljani in dr. Anton Kremžar. drž. pravdnik v Novem mestu. V službovanje pri višjem dež. sodišču so bili dodeljeni: Mihael Gabrijelčič, dvorni svetnik na Dunaju, dr. Gojmir Krek, dvorni tajnik pri vrhovnem sodišču na Dunaju z naslovom in značajem višjega sodnega svetnika, Henrik Lasič, deželno sodni svetnik pri okrož. sodišču v Trstu, dr. Anton Skumovič, deželno sodni svetnik pri dež. sodišču v Gradcu, Rudolf Sterle, deželno sodni svetnik pri okrož. sodišču v Gorici. Kako je bilo? 371 kasneje še dr. Metod Dolenc, deželno sodni svetnik v Gradcu in Franc Dukič, dvorni svetnik pri vrhovnem sodišču na Dunaju. V službovanje pri višjem drž. pravdništvu sta bila dodeljena Ivan Okretič, generalni odvetnik pri generalni prokuraturi na Dunaju in Andrej Jeglič, predsednik okrož. sodišča v Gorici. Obenem so bili definitivno imenovani dr. Oton Papež za predsednika, Fran Regally za podpredsednika dež. sodišča v Ljubljani, dr. Josip Žmavec za predsednika okrož. sodišča v Novem mestu, dr. Josip Kotnik za predsednika okrož. sodišča v Celju in Božidar Bežek za prvega državnega pravdnika v Ljubljani. Poverjeništvu za pravosodje sta bila dodeljena dr. Janko Babnik, ministrski svetnik, in dr. Milan Škerlj, sekcijski svetnik v pravosodnem ministrstvu na Dunaju. Da smo nekako legalizirali odpust tujerodnih sodnikov in uradnikov, je Narodna vlada dne 16. decembra izdala naredbo glede drž. nameščencev nemške narodnosti in glede repatriiranja jugoslovanskih drž. nameščencev. Naredba določa, da se odslove nameščenci bivše avstrijske države, ki so nemške narodnosti in so službovali na ozemlju Narodne vlade. Prejemki se jim ustavijo. S pogojeni, da ne delujejo zoper državo SHS ali za tujo državo in da stanujejo na ozemlju Narodne vlade, dobe od-stavljenci proti svoječasnemu obračunu do časa mednarodne ureditve, najdalje pa do konca februarja 1919 podporo v znesku dosedanjih sistemnih prejemkov z draginjskimi dokladami vred. Ti nameščenci se smejo za vsak primer posebej iz važnih razlogov bodisi pogodbeno, bodisi pragmatično sprejeti v službo države SHS. V vsakem takem primeru mora sklepati celokupna Narodna vlada. Kot tak važen razlog je upoštevati tudi dejstvo, da izvira dotičnik iz domače rodbine. Pri vsej odločnosti, da vzpostavimo pri naših sodiščih v personalnem stanju razmere, ki ustrezajo resničnemu narodnostnemu položaju v okoliših vseh sodišč na našem ozemlju in da damo ljudstvu sodnike njegove narodnosti, se nam ne more očitati, da nismo postopali nehumano in nesocialno. To stališče je bilo nekoliko olajšano z reciprociteto, ki jo je bil za jamčil sklep kabinetnega sveta Nemške Avstrije z dne 23. novembra. Nato je sledil odpust ostalega osebja, ki je bilo doslej še ostalo na svojih mrestih. Glede zasedbe sodišč na Koroškem je sklepala posebna po Narodni vladi sklicana anketa. Dne 29. novembra je bil odstavljen predsednik okrož. sodišča v Mariboru dr. Franc pl. Kočevar in na njegovo mesto postavljen Tomaž Canjkar, deželnosodni svetnik v Mariboru. Na mesto odstavljenega prvega drž. pravdnika v Mariboru Viktorja Verderber-ja je bil imenovan za vodjo drž. pravdništva dr. Mirko Grasselli. 372 Kako je bilo? Bivši predsednik dr. Kočevar je še 5. novembra na vsa okrajna sodišča mariborskega okrožja izdal okrožnico, v kateri poudarja, da je gledati strogo na to, da ne bo pritožb v jezikovnem oziru. Predstojnike okraj, sodišč dela odgovorne za to, da se bo spoštovala odredba pravosodnega ministrstva iz 1. 1882. (minister dr. Pražak!) V kazenskih zadevah je pisati zapisnik v jeziku, ki se ga poslužuje stranka, ne glede na to, če je zmožna drugega dežel, jezika. V obtoženčevem jeziku je izdati tudi sodbo. Vabila in druge uradne odredbe je pisati v jeziku, ki ga domnevno govori stranka. Predloge strank je reševati v jeziku, v katerem so napisani. Sploh naj sodišča spoštujejo popolno ravnoprav nost obeh deželnih jezikov. V dvomljivih primerih naj izbero jezik, ki najbolj ustreza praktični potrebi in daje stranki najmanj povoda za pritožbo. Pozno spoznanje! Nekateri notarji so bili odstavljeni takoj po prevratu. Z razglasom z dne 28. aprila 1919 pa se je v smislu naredbe z dne 10. februarja 1919 odreklo poverilo še devetim notarjem. Začasna ureditev sodstva v Prekmurju je sledila z naredbo z dne 18. septembra 1919. Tako je torej bilo v tem prvem času! Vodilne smernice: na eni strani zavarovati našo nacionalno korist, po drugi strani pa v interesu ljudstva dopustiti neko stvarno kontinuiteto. Iz starega v novo stanje preiti brez potresov in brez mnogega trenja, da ne omajamo v narodu čuta pravne sigurnosti. Zato smo tudi pustili veljati stare zakone, razen po gotovi dobi v Prekmurju, katerih uporabo naj sodišča sama po lastnem občutku in preudarku prikroje novim razmeram. Drugačen postopek bi bil po tedanjem našem prepričanju kvaren za samo prav-©sodstvo. Niso vsi soglašali s tem načinom ureditve razmer. Po godu bi jim bilo več revolucionarnosti. Saj se je z neke strani zahtevala nič več in nič manj kakor nova kodifikacija materialnega prava. To v oni prevratni dobi — ko smo pričakovali konstituanto in ž njo ustavo kraljevine SHS. Že 20. decembra 1918 je bilo imenovano prvo ministrstvo kraljevine SHS. S tem dnem je tudi poverjeništvo za pravosodje v Ljubljani izgubilo svoj dotedanji avtonomni značaj ter dobilo svojega vrhovnega šefa v- osebi ministra pravde. Še danes, ko motrim ©no dobo v distanci dvajsetih let brez predsodka in brez strasti, si na stavljeno vprašanje odgovarjam, da smo postopali pravilno. Organizacija je bila v glavnem izvedena. V pogon spravljeni stroj je bil namazan in je deloval brezhibno. Vodilna mesta so bila v trdnih, veščih in zanesljivih rokah. Tvorci visoke kvalitete. Čestitam samemu sebi. da sem imel ob izberi svojih sodelavcev srečno roko. Naj se mi to šteje v zaslugo. Dr Vladimir Ravnihar. Književna poročila. 373 Književna poročila. Dr. Dukanac Ljubomir: Privredno uredjenje federalnih država. (Biblioteka ..Politika i društvo", št. +2/43). Beograd 1940, 79 strani, cena 10 din. Dr. Ljubomir Dukanac, docent na pravni fakulteti beograjske univerze, je objavil v zadnjih letih razen niza teoretičnih ekonomskih razprav tudi vrsto večjih spisov iz finančne vede (Osnovni problemi po-rezivanja, 1938 in Porez na promet, 1938.) Pred kratkim je v založništvu zadruge ..Politika in društvo" izšla njegova knjižica, posvečena sedaj za Jugoslavijo zelo aktualnemu vprašanju o gospodarskem ustroju zveznih držav. Knjižica se pričenja s kratkim uvodom, kjer razlaga pisec pojem gospodarskega centralizma in federalizma. V zvezi z nameravano preureditvijo jugoslovanskega narodnega gospodarstva pa pripominja, da pri reformiranju gospodarskega ustroja ..najčešče se greši u tome pogledu što se na strani traže uzori prema ko j ima bi trebalo izgraditi sopstvenu zgradit, umesto da prvenstveno upoznamo naše prilike i da težimo da razumemo smisao njihovog razvoja" (str. 6). ,.Time", pravi pisec dalje, „ne mislimo da kažemo da je poznavanje stranih prilika nepotrebno. Naprotiv! Ono je neophodno, ali ne zato da bismo tudje mere bez kritike preuzeli več zato da bismo upoznali uslove od kojih zavisi njihov uspeh kao i posledice koje one izaza-vaju. Mi eemo mnogo više naučiti proučavan jem tudjih grešaka nego uspeha i mi čemo več vrlo mnogo postiči ako uspemo da i sami ne upadnemo u greške koje su učinili drugi" (str. 6—7). Vendar mislim, da je ne samo negativno znanje tujih napak, ampak tudi pozitivno znanje tujih uspehov in njihovih vzrokov zelo koristno. Zato moramo' biti hvaležni piscu te knjižice, da je v njenem glavnem delu precej detajlno orisal, kako je razdeljena gospodarska kompetenca med centralno državno oblastjo in pokrajinskimi oblastmi v vrsti zveznih držav, in sicer v .Švici, Nemčiji. Zed. državah Sev. Amerike in Sovjetski uniji. V zaključnem delu svoje knjižice reasumira pisec rezultate pregleda gospodarskega ustroja gori navedenih držav. Pisec ugotavlja predvsem, da ima vsaka zvezna država svoj posebni gospodarski ustroj, tako da pravzaprav ni mogoče govoriti o kakem tipičnem gospodarskem ustroju zvezne države. V vsaki konkretni državi je nastal njen gospodarski ustroj pod vplivom njenega posebnega političnega in socialnega razvoja. Vendar našteva dalje pisec vrsto momentov, ki povzročajo večji ali manjši gospodarski federalizem ozir. centralizem. Omenja tudi gospodarske funkcije splošnega pomena, ki spadajo skoraj v vseh zveznih državah v kompetenoo centralnih organov. To so: pošta, železnice, emisijska banka, določitev splošnih načel, po katerih naj se vrši regulacija gospodarstva. Pri drugih važnih gospodarskih funkcijah pa se nahaja vrhovno nadzorstvo in izdaja splošnih predpisov v rokah centralnih organov, dočim je konkretno izvrševanje teh funkcij po navadi prepuščeno pokrajinskim organom. Takšne so: socialna politika, plovba, izkoriščanje naravnih bogastev, notranja trgovina, ceste in ponekod tudi monopoli. Finance zveznih držav so najčešče urejene na ta način, da so neposredni davki prepuščeni pokrajinskim vladam, posredni pa pridržani centralni vladi. Toda iz tega splošnega pravila so v posameznih državah napravljene zelo pestre izjeme. Glede piščevega pregleda gospodarskega ustroja posameznih zveznih držav je pripomniti, da je ta pregled razvrščen po državah, ni pa 374 Književna poročila. izpopolnjen z razvrstitvijo po značaju dotičnih narodnih gospodarstev. Ni pokazano namreč, kako se porazdeljujejo kompetence centralnih in pokrajinskih organov pri liberalnem gospodarstvu, pri dirigiranem (uravnavanem) oz. načrtnem gospodarstvu in pri kolektiviziranem gospodarstvu. Kar se tiče Sovjetske unije, pripominja pisec pravilno, da obstaja njen politični federalizem več na papirju kot dejansko. Tako piše na pr. avtor, da „ne treba imati iluzije o Ustavnom predvidjenom pravu sa-veznih republika na slobodno istupanje iz Saveza. To je čisto platonski i teoriski propis ali koji ne pretstavlja nikakvo stvarno pravo" (str. 65). Toda gospodarski federalizem Sovjetske unije jemlje pisec popolnoma resno, dočim je stvarno vse sovjetsko narodno gospodarstvo do zadnjega industrijskega obrata in zadnjega kmetijskega „kolhoza" prav za prav centralizirano. Centralizirano ne samo z gospodarskim načrtom, enotnim za vso državo (1., 2. in 5. petletka), ampak še bolj preko agentov komunistične stranke, ki stoje na čelu vseh gospodarskih obratov oz. jih nadzorujejo in kontrolirajo, ki pa so vsi sami strogo podrejeni centralni politični organizaciji. Isto velja v precejšnji meri tudi za gospodarski federalizem drugih totalitarnih držav. Tudi tu se preprečujejo eventualne težave za vodstvo celega narodnega gospodarstva po enotnem načrtu, ki lahko nastanejo iz formalnega gospodarskega federalizma, s stvarnim centralizmom, ki se izvaja preko članov edinstvene vodeče in vladajoče stranke. Pisec upošteva premalo ta politični moment ter koncentrira svojo pozornost samo na formalno razdelitev gospodarskih kompetenc. Ta moment pa je včasih odločilen. Kajti tam. kjer zvezna država nima edinstvene vodeče in vladajoče stranke, je formalni gospodarski federalizem obenem tudi stvarni federalizem, pri katerem lahko naleti vodstvo celotnega narodnega gospodarstva po enotnem načrtu na velike težkoče. Gospodarskega ustroja Jugoslavije se pisec sploh ne dotika. Edino na str. 8. izraža mnenje, da „političko uredjenje naše zemlje, zasnovano Sporazumom od 26. avgusta 1959, nikako ne predpostavlja ovakvo ili onakvo privredno uredjenje. Kakva če privredna organizacija najbolje odgovarati našoj državi ne zavisi od njenog političkog več privrednog stanja." Vendar je z uredbo o banovini Hrvatski, dne 26. avgusta 1959 in v izdelanem načrtu analogne uredbe o Slovenski banovini že začrtana splošna oblika razdelitve gospodarskih kompetenc centralnih in pokrajinskih organov. S tem je že prejudicirana tudi oblika gospodarskega ustroja države, in sicer v duhu precej širokega gospodarskega federalizma. Vrsta nadaljnjih uredb o prenosu raznih gospodarskih poslov z države na banovino Hrvatsko, izdanih na podlagi in v razvoj uredbe z dne 26. avgusta 1959, pa je določila v glavnih obrisih tudi konkretno razdelitev gospodarskih kompetenc ter s tem konkretno stopnjo gospodarskega federalizma Jugoslavije. Seveda pri tem ni izključena enotna ureditev tudi onih gospodarskih funkcij, ki so prepuščene pokrajinskim organom. Ni še vnaprej določena tudi oblika te enotne ureditve narodnega gospodarstva, t. j. njegovo reformiranje po vzorcu dirigovanega (uravnavanega) korporativnega gospodarstva ali kakega drugega tipa. Toda taka enotna ureditev, kolikor presega kompetenco centralnih organov, zarisano v gori navedenih uredbah, in kolikor ostajajo te uredbe nespremenjene, je možna le po medsebojnem sporazumu med vsemi pokrajinskimi vladami in centralno državno vlado. Na vsak način je navedena knjižica g. dr. L. Dukanoa zelo koristna za vsakega, ki se hoče orientirati o tem, kako se rešujejo vsa ta vprašanja v drugih zveznih državah. A. Bilimovič. Književna poročila. 375 Funk Wilhelm: Alte deutsche Rechtsmale. Sinnbilder und Zeugen deutscher Rechtsgeschichte. Angelsachsen-Verlag, Bremen-Berlin, 1940. Str. 250 + slik 142. Ko smo razpravljali o „Simboličnih pravnih dejanjih in izražanjih med Slovenci" (SI. Pr. 1958, št.9, 10), ni bilo prilike, razglabljati o stvareh iz trde snovi, kamna, zemlje, lesa, ki predstavljajo ali pojasnjujejo gotovo pravno zamisel. Pač pa smo se teh posebnih strani pravne simbolike mimogrede dotaknili, ko smo prikazali (SI. Pr. 1957, str. 190) Puetzfeldovo delo „Deutsche Rechtssvmbolik". Veselilo pa nas je, da se je med Slovenci odsihmal oglasil Jos. Z o n t a r (Mladika, 1. 1940) v več člankih, ki se je začel baviti z vprašanji o slovenskih pravnih spomenikih (Rechtsmal) na podlagi vprašalnih pol, razposlanih različnim prosvetnim društvom. Tako se je pri nas sprožilo znanstveno raziskavanje pravne zavesti Slovencev iz davne preteklosti. Dober, nazoren pripomoček, da se to delo nadaljuje in opravi, bo zgoraj naznanjena knjiga. Seveda je pisana in sestavljena — v besedi in slikah — stvarno na pravnozgodovinski podlagi, ozira se pa mimo tega tudi na vprašanja umetniškega in tehničnega značaja, kar njeno pri-kupljivost le še dviga. Obseg vseh teh pravnih spomenikov bi se smel in moral tikati nemškega naroda v nacionalnem smislu, prehaja pa kar sam po sebi, t. j. brez pojasnil, v širjavo, menda po nekakšnem živlenj-skem prostoru; sicer ne bi mogel segati po naših gosposvetskih svetinjah ali pa še dalje, po dubrovniških pravnih spomenikih. Poudariti pa moramo, da se je Funk sicer držal strogo objektivne ocene brez pretiravanja in da je na več mestih sam priznal, da stoji pred nerešeno zaigonetko. Kakor smo že v oceni Puetzfeldove knjige navedli, srečavamo tudi pri Funku vse polno takih primerov, ki so tudi med Slovenci in še dalje med kajkavskimi Hrvati poznani. Opozoriti moramo, da je Funk v svojih izvajanjih opisal dvoje, troje vrst pravnih spomenikov, ki se jih doslej še nihče ni lotil (n. pr. Memhatsteine, morda od „immu-nitas"). Za nas je vse to važno, zlasti pa njegove kritične pripombe, ki jih bo treba tudi pri nas preskusiti. N. pr. če za avstrijske kraje trdi, da njihovi sramotni odri ali stebri (Pranger) niso bili samo radi sramotenja postavljeni, ampak da so imeli še druge pomene („rechtlicher Mehrfachsinn"), bo treba to tudi za slovenske „prangerje" upoštevati in pojasniti. Sploh se ne sme pozabiti, da je slovenski narod na jug potisnjen in da je imel in ima zato več bujnejših domislekov, ki jih severnejši Nemci niso imeli. Mislimo pri tem zlasti na obilico slovenskih „zrcalečih se kazni" (spiegelnde Strafen), ki jih pa Funk precej mačehovsko obdeluje. V tem pogledu smo že ugotovili Nemcem neznane oblike, a krog istih se utegne še povečati: razne priprave, naprave, orodja, ki se morda še iztaknejo med staro šaro v gradovih, mestnih hišah itd., bodo ključ za rešitev takih vprašanj. Naj samo glavne panoge v Funkovi knjigi navedenih pravnih spomenikov navedemo, da vidijo tisti, ki se hočejo za te in take probleme zanimati, zakaj vse gre. V poštev prihajajo simboli, ki se nosijo kot orožje, obleka, orodje in kažejo na gotovo oblast (pri nas ustoličenje županov, starejšin ljudskih sodišč), dalje mesta sojenja, sodni kamni, mize, sohe, stoli, sodne lipe in lope, hiše, mesta za razglaševanje odredb, orodje v isti namen, tržišča, uradni prostori, hiše (lik zgradbe). Veliko poglavje zase tvori vse, kar je s kaznovanjem v zvezi, n. pr. kamni, znamenja kot sprava za storjene zločine, preostali deli mrliča (obleka, odbit ud), mučilnice, vislice, gomile za vislice („na gavgah"). O morilnih orodjih bi se dalo tudi pri nas mnogokaj poizvedeti, o grobovih, kjer so pokopavali morilce, o „navčkih", ki so jim oznanjali zadnjo uro. Ne samo o sramotilnih odrih, tudi o kletkah, o pripravah za pridržanje, zajetje zločin- 376 Književna poročila. cev se bo dalo še marsikaj poizvedeti. Če imajo Črnogorci še danes svojski način kaznovanja s ..kamnom o vratu", lahko kažemo Slovenci na to, da so dajali zločincem krvavordeče vrečice okoli vratu. Po drugi strani še nimamo opisov, ki se nanašajo na ceste, trge in njihove pravice, poštne štacije, gostilniška in druga znamenja obrtnih obratovališč, orodja za mere, dolžine,- debeline, časa, rovaše. Mejniki, zidani, obkle-sani, leseni, obrezana drevesa, vodna znamenja, vse to prihaja v poštev, da se vidi, kako se lastnik zemlje bori za njo. lun k je spravil vse to v lep sostavni očrt in dal poleg klenega besednega opisa še prav lepe slike za poedine primere. Naj bi naznanilo njegove knjige vzbudilo zanimanje za vsa ta vprašanja pri naših pravnikih zlasti po deželi, ki so po svoji izobrazbi in nastrojenju v prvi vrsti sposobni in poklicani, da sodelujejo pri odkrivanju in ohranitvi slovenskih pravnih spomenikov. Dr. Metod Dolenc. Del Vecchio Giorgio: Sulla comunicabilita del diritto, Rim. 1938, 17. str. II problema delle fonti del diritto positivo, Rim 1938, 21 str. Sulla invcluziciie nel diritto, Sassari 1938, 28 str. Riforma del Codice civile c Principi generali del diritto, Rim 1958, 10 str. Profesor Del Vecchio je pod gornjimi naslovi izdal v obliki posebnih odtisov nekaj svojih predavanj, člankov in prispevkov /a razne pomembne prilike, kakor so mednarodni kongresi, spomenice itd. ker smo v naši reviji imeli večkrat priliko, obširno prikazati delo prof. Del Vecchia, ki je najvidnejši predstavnik sodobne pravne filozofije v Italiji, naj se sedaj omejimo samo na kratek pregled gori navedenih del. Prva razprava se tiče splošno znanega pojava, ki ga avtor imenuje „sprejemljivost" pravnih norm, in se mnogokrat obravnava pod naslovom recepcije. Dejstvo, da prehajajo pravni instituti od enega naroda k drugemu in da se pravne norme prevzemajo in sprejemajo mnogokrat v nespremenljivi obliki, že dalj časa veže pozornost primerjalnega pravoslovja. V novejšem času se čim dalje bolj širi mnenje, da n. pr. recepcija rimskega prava nikakor ni bila nekaj izjemnega, marveč da gre za pojav, ki je značilen za pravo sploh. Historična šola, ki je bila vezana na dogmo o duhu naroda in o samorodnosti pravnega ustvarjanja, je morala smatrati vsako recepcijo za kvaren poseg v avtonomni narodov razvoj. Primerjalna pravna etnografija pa je ugotovila, da obstoji prvič neka izvirna in spontana soglasnost v idejah in pravnih ustanovah vseh narodov, torej tudi takih, pri katerih ni mogoče govoriti o vzajemnem vplivanju. Obstoji tako neka ..skupna narava narodov", kakor obstoji neka skupna človeška narava. Po drugi strani pa dokazuje ravno obseg in pogostost prevzema pravnih ustanov, da je treba opustiti stare šolske predsodke o izključno narodnem in samorodnem značaju prava. V drugem delu obravnava avtor problem pravnih virov, ki spada med najtežja in najbolj sporna poglavja pravne teorije. Skladno s svojo naravnopravno usmerjenostjo podčrtava pisec, da obstoji v zadnji instanci sami en edinstven vir, iz katerega izvirajo vsi drugi pravni viri, in to je človeški duh v svoji svojstveni in univerzalni naravi. V tem se prof. Del Vecchio sklada tudi z nekaterimi zastopniki historične šole, n. pr. s Puchto, samo da se pri poslednjem najvišji pravni vir imenuje duh naroda, profesor Del Vecchio pa gre globlje in skuša ustanoviti tako rekoč skupna svojstva vseh narodnih „duhov", ki naj tvorijo potem edinstveno osnovo partikularne pravotvornosti posameznih narodov, različne po več ali manj slučajnih prilikah kraja in časa. Pri obravnavanju konkretnih pozitivnih pravnih virov daje prof. Del Vecchio prvo mesto običaju, kar ustreza historičnemu razvoju. Pravo-tvornost posameznih članov nekega občestva se izraža v idealnih strem- Književna poročila. 377 Ijenjih in konkretnih hotenjih, i/ soglasja in nasprotovanja posameznih zavesti nastaja nek sistem življenja, nek kompleks dejansko spoštovanih pravil, ki sicer niso abstraktno formulirani, a se v njih točno izraža prevladujoča socialna volja. Pravna fenomenologija se torej v tej prvi fazi izraža v stalnem ponavljanju nekega ravnanja ali zadržanja z zavestjo obligatornosti. Na to prvo shemo lahko navežemo drugo, ki se nanaša na spore, ki nastanejo v teku socialnega življenja. Sodna dejalnost mnogo pripomore k temu, da se norme, ki so bile tako rekoč latentne a- logiki socialnega sistema, jasno formulirajo in se tako izpopolnjuje in dopolnjuje sistem že veljavnih običajnih pravil. S posredovanjem sodne prakse se tako historični proces nastanka prava pospešuje, organizira jn konsolidira. Kar razlikuje in odlikuje tretjo fazo. je formulacija pravnih pravil v obliki zakonov z imperativnim značajem po posebnih organih, ki nastopajo kot zastopniki vsega občestva. Zakon predstavlja najvišjo in najbolj popolno obliko pozitivnega pra-votvorstva. Zaradi tega pa še ne smemo vseh drugih pravnih formacij, ki nastajajo in se v družbi razvijajo poleg zakona, omalovaževati. Trditev, da je veljavnost običaja odvisna samo od zakona, je sicer večinoma formalno pravilna, a končno izvira tudi zakon prav tako kakor običaj v zadnji instanci iz istega pristanka (consensus populi), ki je poslednji vir vseh norm. Stremljenje formulirati pravna pravila v obliki zakonov ima svojo najmočnejšo osnovo v globoko občuteni potrebi po pravni sigurnosti, po drugi strani pa se je treba izogibati vsaki pretirani togosti pravnih pravil, prepuščajoč sodstvu v nekih previdnih mejah prilagojevanje norm na spremenljive prilike socialnega življenja. Tretja razprava obravnava glede na pravo pojav, ki je posebno znati v biologiji, a ga prav tako ugotavljamo tudi v socialnem življenju, da obstoji poleg napredka tudi nazadovanje, poleg evolucije tudi invo-lucija. Pojem involucije sam ni nov, saj ga uporablja že Leibniz. ki trdi, da ne obstoji niti popolno rojstvo niti popolna smrt, marveč samo evolucija in pomnožitev. ki ju imenujemo rojstvo, ter involucija ali zmanjšanje, ki ju imenujemo smrt. Regresiven proces v socialnih pojavih se navadno izraža v počasnem odmiranju in se lahko nanaša na ves pravni red aH pa samo na nekatere institute, ki polagoma prenehajo izvrševati svojo funkcijo in izgube opravičbo svojega obstoja. Gledano iz širšega okvira zgodovine narodov in človeštva pa pomeni včasih propadanje nekega instituta ali celo vsega pravnega reda v resnici napredek, ker se umakne novim tvorbam, ki ustrezajo bolj novim življenjskim pogojem. Iz nekega višjega vidika se lahko tudi smatra, da je največji pojav dekadence v človeški zgodovini, zaton grško-rimske civilizacije, v katerem so izginile visoko razvite oblike socialnega življenja na obalah severne Afrike, vendar v nekem smislu služil napredku, ker so kasneje drugi nastopili dediščino in se nakopičeni zakladi kulture niso povsem izgubili, marveč je bil omogočen nov vzgon človeške omike. Po lepi Mazzinijevi prispodobi so vsi narodi tako rekoč delavci v ogromni delavnici človeštva, delovno orodje, ki po opravljenem delu lahko izginejo in zapustijo sadove svojega dela človeški vrsti. Pri proučavanju pojavov nazadovanja ali dekadence je treba torej po mnenju prof. JJel Vecchia upoštevati to, kar imenuje Kant prikriti namen narave, ki vodi človeštvo tako rekoč po ovinkih in stanjih, ki se vidijo nazadovanja, k višjim oblikam duhovne in materialne kulture. To seveda ne opravičuje zgodovinskega fatalizma, kajti tudi v človeški zgodovini so mogoče abe-racije in deviacije. kakor nam narava pokazuje spačke in abortuse. Prof. Del Vecchio veruje, da nam zgodovina prava pokazuje, navzlic menjavanju senčnih in svetlih obdobij, vendarle neko ostvarjanje ima-nentnih idealov. Končno poudarja prof. Del Vecchio še visoko etično 378 Književna poročila. vrednost vere v napredek. Po starem opazovanju so proroki nesreče cesto sami povzročitelji lastnih nesreč, obratno pa ima vera v napredek pravičnosti velik pomen za njeno uresničenje. Nazadovanje ali involu-cija ni nikoli poslednja [beseda, dokler bo še obstajal na svetu človek, po svoji naravi zmožen neskončnosti. Poslednja razprava se nanaša na spremembo čl. 5 italijanskega civilnega zakonika. Ta je — sličtno § 7 našega odz. — določal, da naj se primer, ki se ne da odločiti po točnem predpisu zakona, reši glede na predpise, ki urejajo slične primere ali podobna področja. Če ostane primer še vedno dvomljiv, pa ga je treba odločiti po splošnih principih prava. Medtem ko se je naš § 7 skliceval na naravna pravna načela, se je italijanski civilni zakonik iz leta 1865. odločil za splošna pravna načela, v bistvu pa ni bilo razlike, kajti tudi naravna pravna načela ne pomenijo v resnici drugega kakor najvišje principe pravnega reda, vprašanje pa, ali so ti principi po naravi ali pa abstrahirani iz pozitivnega pravnega reda, je izključno spoznavno in spada v filozofijo ter je kot tako brez pomena za praktično reševanje konkretnih sporov. Novi italijanski civilni zakonik pa je nadomestil „splošne pravne principe" s „splošnimi principi pravnega reda države". Še preden je obveljalo to končno besedilo, pa je zakonski načrt predlagal besedilo „po splošnih principih veljavnega prava". Proti temu besedilu načrta je naperjen spis prof. Del Vecchia, ki skuša opravičiti staro besedilo civilnega zakonika. Čeprav je njegovo prizadevanje ostalo brezuspešno, se nam vendar zdi umestno, da opozarjamo na njegova izvajanja, ki so važna bolj za teorijo prava kakor za praktično pravoslovje, kajti v sodstvu gotovo ne bo opaziti razlik zaradi spremenjene formulacije. Iz poročila justičnega ministra kralju glede spremenjene formulacije izhaja, da je z besedami „pravni red države" treba razumeti ne samo vse norme in institucije veljavnega pozitivnega prava, marveč tudi legislativno orientacijo in vso nacionalno in znanstveno tradicijo Italije z rimskim in občim pravom. Ta široko pojmovani javni in privatni red države z vso historično tradicijo bo dal razlagalcu vse potrebne elemente, da poišče ustrezno regulativno normo, ki bi se ne dala izvajati neposredno iz veljavnih zakonskih besedil. Zagovarjanje starega besedila pa utemeljuje prof. Del Vecchio s tem, da je vsako pozitivno pravo le svojstven izraz univerzalnih potreb človeške narave, torej samo specifikacija nečesa globljega in splošnejšega. Kjer pa partikularne formulacije ne zadoščajo, tam se je treba zateči k samim koreninam, ki so skupne vsem sistemom. Eden je človeški razum, eden je torej njegov princip in ena je logika prava. Prav to, kar so stari pojmovali pod naturalis ratio. pa se izraža po mnenju prof. Del Vecchia v formuli „Splošni principi prava". Glede na večne zakone duha in svojstveno strukturo razuma, v kateri se izraža osnovna enotnost vsega človeškega, je treba po mnenju avtorja priznati, da je stara formulacija bolj ustrezna, ker sega globlje, k samim virom iz katerih izvira pravo vselej in povsod, kakor nova, v kateri se odraža že omejitev in specifikacija univerzalne ideje naravnega prava. Boris Furlan. Dr. Blagojevič Borislav T.: „Posebni deo obligacionog prava. Ugovori, jednostrani pravni poslovi, gradjanskopravni delikti'"; Beograd. Geca Kon. 1939. Str. 525. Avtor, znani plodni pisec ne le na področju državljanskega, ampak tudi pravdnega prava, je izdal pod gori navedenim naslovom posebni del srbijanskega obligacijskega prava, ki ga je ondotna književnost doslej pogrešala (kakor ga pogreša naša). Avtor, ki je univ. docent na pravni fakulteti v Subotici, je namenil knjigo v prvi vrsti svojim slušateljem. Ker pa razpravlja vso snov, zlasti pogodbene tipe (str. 11 do Književna poročila. 379. 246) zelo obširno ter navaja nešteto praktičnih primerov, bo njegovo delo dobro služilo tudi praksi. Vzporejajoč določbe srb, g"radj. zak. ponovno z določbami modernih zakonodaj in z onimi Osnutka jgsl. dr-žavlj. zak. (1934 L), bo nudilo polno koristi tudi slovenskemu bralcu. Nenavadna je na knjigi avtorjeva trodelitev obligacij na one: iz pogodb, iz enostranskih pravnih poslov in iz nedopustnih dejanj. V drugo kategorijo, med obligacije iz enostranskih pravnih poslov, uvršča avtor: javno obljubo, nezvano poslovodstvo in neopravičeno obogatitev. Res je sicer, da izvirajo poleg obligacije iz javne obljube (in izdaje vrednostnih papirjev) tudi obligacije iz nezvanega poslovodstva in neopravičene obogatitve enostranskim pravnim poslom (dasi zadnje cesto golim dejstvom): a če bi bil ta vidik merodajen in primeren za kategorizacijo obligacij, potem bi spadale v avtorjevo drugo skupino tudi vse obligacije iz deliktov! Pravilnejša je trodelitev našega § 839 odz. nov. na obligacije: ex lege, iz pravnega posla (enostranskega ali pogodbe) in na one „iz utrpi jene poškodbe". K zadnjim se štejejo vse obligacije odškodninskega značaja, ne le ex delicto in quasidelieto. ampak tudi ostale ex variis causarum figuris, med njimi gestijske in obogatitvene (glede na njih odškodninski značaj priporočam zanje na drugem mestu naziv „reparacijske"). Pogodbene tipe razvršča avtor, kakor običajno, na pogodbe1: a) o odsvojitvi stvari, b) o njih prepustitvi proti vračilu, c) o delu, kamor šteje, pravilno, poleg službene in delovršne (podjetniške) pogodbe tudi čuvalno (hranbeno) in pooblastilno, č) na družbeno in d) na pogodbe na srečo. Med pogodbami o delu bi bila avtorjeva knjiga, ki ni gol komentar, lahko omenila še mešetarsko in založniško pogodbo, dasi po gradj. zak. še nista urejeni (mešetarska tudi ne po odz.). škoda dalje, da je knjiga opustila opis tzv. akcesornih pogodb (III. dela 1. do 3. pogl. v gradj. zak. in odz.). še bolj pogrešam v civilnodeliktnem pravu tolmačenje več deliktnih, quasideliktnih in reparacijskih dejanskih stanov, ki nam jih je ustvarila naša skupna jgsl. zakonodaja in so zanimivi zaradi svoje moderne vsebine: V mislih imam odškodninske zahtevke iz kršitve intelektualne in industrijske svojine, iz nelojalne tekme, iz kršitve službenih dolžnosti in zlasti za gospodarstvo važne in vse premalo znane izpodbijalne zahtevke (v stečaju in izven njega). Svoja pota hodi avtor ob razlikovanju med pogodbami realnega in konsensualnega značaja in ob presojanju potrebe tega razlikovanja. Ko opisuje posodbeno p. (ugovor o posluzi), trdi na spodaj navedenih straneh: „Ugovor o posluzi je realan ugovor... Pored ugovora o posluzi u realne ugovore dolaze još i ugovor o zajmu i ugovor o ostavi. To je, pak, shvatanje danas neopravdano, tako da podela na konsen-sualne i realne ugovore nema stvarnog razloga. Otuda noviji zakonici odbacuju instituciju realnih ugovora npr. švajcarski" (str. 106). „Me-djutim ugovor o posluzi je realan ugovor, te je za njegovo zaključenje potrebna i odredjena forma u vidu predaje objekta posluge poslugo-primcu" (str. 108). „Za perfektnost ugovora potrebna je i predaja objekta posluge kao posebna bitna forma zaključenja" (str. 111). — Ob opisu posojilne pogodbe nadaljuje avtor o istem vprašanju: „Pi-tanje da li je ugovor o zajmu realan ili konsensualan ugovor je danas predmet največeg spora ... U našoj literaturi ugovor o zajmu je u,vek smatran kao realan ugovor. Medjutim. ovakvo gledište, bar kao jedino i apsolutno, ne izgleda nam tačnim. Pitanje prirode ugovora o zajmu i u pogledu alternative: realni ili konsensualni ugovor, zavisi od toga dali se ovaj ugovor javlja kao pravni posao sa naknadom ili kao bes- 380 književna poročila. platan. Zajam kao besplatan ugovor... realan je ugovor. Obrnuto, za-jam kao pravni posao sa naknadom .. . konsensualan je ugovor"' (str. 119). „Ugovor o zajmu može biti kako realan tako i konsensualan ugovor" (str. 130). — (M teh izvajanj pristajam le na dejstvo, da sta švic. in polj. oblig. zak. odpravila razlikovanje med real. in kons. pogodbami in da poznata le še zadnje. Kaj bistveno koristnega pa s tem nista dosegla, ker sta morala ono clausulo rebus sic stantibus in oni rok za sklenitev dokončne pogodbe, ki slabita po našem S 956 oda. nastanek realnih pogodb, posebej uzakoniti (gl. čl. 313—316 švic. ozir. 432—433 polj.). V pravu pooblastilne pogodbe je hvale vredno, da se je avtor lotil nerešenega \ praša.nja. kako vpliva izguba poooblastiteljeve poslovne sposobnosti na obstoj pogodbenega razmerja. Avtorjev u rešitev (na str. 191) se glasi: „Punomočnik je alter ego vlastodavca i prema tome punovažnost njegovog delanja biva pod predpostavkom da i na strani vlastodavca postoji, za sve vreme trajanja punomočstva. sposobnost za samostalno preduzimaiiije tih poslova. Otuda avtomatska odn. mehanička zavisnost izmedju obima poslovne sposobnosti vlastodavca i punovaž-nosti punomočstva. Svaka promena na strani poslovne sposobnosti vlastodavca, koja bi se pojavljivala kao ukidanje odn. smanjenje ovc sposobnosti, izaziva avtomatski i ukidanje odn. smanjenje važenja i obima punomočstva izdatog od strane toga vlastodavca it vreme punc odn. jače poslovne sposobnosti". Ta avtorjeva rešitev se zdi preapo-diktična: zlasti ne morem pristati na njeno uvodno utemeljevanje. Avte rjeva rešitev tudi ne ustreza svrhi določbe, ki nam manjka zaenkrat tako v odz.. kakor v gradj. zak. Če postane pooblastitelj poslovno nesposoben, je pooblaščencev e pomoči še bolj potreben, nego pred /gubo poslovne sposobnosti. Ako postavljeni mu kurator (pomočnik) ni zadovoljen s pooblaščenčevim delovanjem, mu more pooblastilo vsak čas odtegniti. Zato sta uzakonita § 6T2 nem. d. z. in čl. 514 polj. obl. zak. vprav nasprotno rešitev, nego jo predlaga avtor (namreč, da ostane izguba pooblastitel jeve posl. sposobnosti brez vpliva na nadaljnji obstoj pooblnstilnega razmerja). Priznavam pa. da tvori vprašanje v doktrini nerešen problem, in da uzakonjuje avtorjevo rešitev čl. 405 švic. obl. zak. V pravn kupoprodajne pogodbe se slika (na str. 16) tzv. gotovinski kup (..piačni") netočno kot ona kupoprodajna pogodba, pri kateri časovno koincidirata njena sklenitev in izpolnitev. Za gotovinski kup se zahteva več: da je veljavnost sklenitve pogojena od njene takojšnje izpolnitve (plačila kupnine) tako, da gotovinski kup brez takojšnjega plačila ne velja za sklenjen, in lastnina kljub izročitvi ne prehaja na kupca. V civilnodeliktnem pravu je nadpisan eden paragrafov, ki se ba-vijo s predpostavkami splošnega delikta (§ 39) s ..protipravno ošteče-nje": ta nadpis vodi k nejasnostim. Predpostavke splošnega delikta so: protipravno dejanje (ali nehanje). škoda, vzročna vez med dejanjem, in škodo, ter krivda. Škoda (poškodba) je vedno protipravna, razen če jo povzročijo prirodni elementi, ki jih človeški pravni red ne obvladuje. Naj teh par, mimogrede nabranih opomb k avtorjevi knjigi ne zmanjša njene uvodoma poudarjene velike vrednosti in koTisti. Vloje opombe so. nasprotno, dokaz, da se avtor ni ognil nobenemu še obstoječih sporov in dvomov; z druge strani, da imamo take spore, dvome in probleme tudi še na tem najbolj pruktieiranem in razvitem pravnem polju. Si tapajne. Književna poročila. Zbornik znanstvenih razprav. XVI. letnik 1939—40. Izdaja profesorski zbor jtiridične fakultete v Ljubljani, 1940. Str. 314. Letos je izšel XVI. letnik Zbornika znanstvenih razprav, ki prinaša na 314 straneh 9 tehtnih razprav iz različnih področij pravne vede. Na prvem mestu je razprava prof. dr. B i 1 i m o -v i č a pod naslovom ..Jugoslovanske železnice v preteklem 20-letju", kjer pisec priobčuje statistične in druge podatke o omrežju, voznem parku, osebju, potniškem in blagovnem prometu, o finančnih uspehih in o nezgodah pri naših železnicah: prikazuje razvoj naših železnic in dokazuje, da se je v zadnjih 10 letih pod vplivom svetovne krize in velike gospodarske depresije ta razvoj zaustavil ter prihaja do zaključka, da so naše železnice potrebne velikih reform. — Prof. dr. Dolenc obravnava v svoji razpravi ..Pravnozgodovinska študija o prisegi pri Slovencih" razvoj prisege pri Slovencih od zgodovinske dobe zaklinjan ja, ki je poganskega izvora in od predkrščanske rote, ki je germanskopravnega porekla, do prisege po pokristjanjenju; pri tem pisec opisuje razne kategorije priseg in zlasti izčrpno razne vrste priseg, ki so se prisegale pri slovenskih ljudskih sodiščih. Na koncu pripominja, da so Slovenci ohranili svojo miselnost, da je prisega čin sakralne narave ter da slovenskemu preprostemu ljudstvu iz poganstva prevzeti element v besedilu kazenskopravne prisege, da prisega tudi pri svetnih dobrinah, pač ne prihaja jasno do zavesti. — Prof. dr. Lapa j ne v svoji razpravi „Načrt pooblastilno- in poverilno pravnih določb za jugoslovanski državljanski (obligacijski) zakonik" zastopa stališče, da je glede na potrebe praktičnega življenja treba razlikovati med „čistimi" mandati in .,čistimi" pooblastili in predlaga, da bi se v našem bodočem unif. državljanskem zakoniku uzakonile posebej določbe za (pogodbeno) pooblastilo in posebej one za poverilno (mandatno) pogodbo ter naj bi se v to svrho za poblastilno-pravne določbe otvorila nova skupina določb v splošnem delu obligacijskega prava, dočim naj ostanejo določbe o poverilnem pravu na starem mestu pooblastilne pogodbe. — V razpravi „Vračunljivost, krivda in nevarnost" obravnava prof. M a k I e c o v upoštevajoč novejše smernice kazenskega prava pojem vračunljivosti giede na zgodovinski razvoj ter s stališča indeterminizma, zmernega determinizma, absolutnega determinizma in indiferentizma ter podaja utemeljitev kazenske odgovornosti v novi nemški in novi italijanski zakonodaji: nadalje govori o pojmu krivde in o storilčevi nevarnosti ter prihaja do zaključka, da moderno kazensko pravo ni zavrglo kriterija sposobnosti za vračunanje, da so se tudi izjalovili poskusi ekstrealistov, odstraniti od kazenskega prava kriterij odgovornosti za kri\do. Pisec se tudi izjavlja proti monopolnemu in brezkompromisnemu uveljavljanju kriterija storilčeve nevarnosti, dasi ne odreka važnosti in vpliva modernizma (biologizma in sociologizma) v sod »bnem kazenskem pravu. — Doc. dr. Murko obravnava v razpravi ..Rodbinski oziri pri naših neposrednih davkih" naš davčni sislem in prikazuje, kolik") se pri posameznih neposrednih davkih upoštevajo rodbinske razmere ter prihaja do zaključka, da pozna naša zadevna zakonodaja le malenkostne ozire na rodbinsko stanje. — V razpravi ./Pripombe kranjske deželne komisije k Martinijevemu osnutku avstrijskega državljanskega zakonika" prikazuje prof. dr. Polec prav nozgodov inski pomen opomb, ki so jih oddali zastopniki sodnih in političnih instanc bivše kranjske dežele k načrtu državljanskega zakonika. — Prof. d r. S p e k t o r s k i j v svoji razpravi ..Comte in Hegel" dokazuje, da »M kljub različnosti idej obeh velikih filozofov more najti med obema pri podrobnejši analizi nekaj podobnosti in da se zlasti približujeta glede socialnih teorij. — Prof. dr. Š k e r 1 j v razpravi ..Sklic in potek 2<;* 382 Književna poročila. skupščine v gospodarskih zadrugah" obravnava zadevne določbe načrta novega zakona o gospodarskih zadrugah. Pri analizi posameznih določb prihaja do zaključka, da so v glavnem jasne. — V zadnji razpravi pod naslovom: ..Izseljevanje in vseljevanje z vidika mednarodnega javnega prava" se bavi prof. dr. Tomšič z vprašanjem, kako treba urediti na pravičnejši način probleme, ki nastajajo z izseljevanjem in vselje-vanjem, ter meni, da narekuje nujnost mirnega sožitja, da se glede vseh teh problemov države sporazumejo v obliki kolektivne mednarodne pogodbe. — Vsaki razpravi je na koncu dodan kratek resume v francoskem, odn. nemškem jeziku. Dr. Lučovnik. Dr. živanovič Toma: Osnovni problemi Krivičnog i Gradjanskog procesnog prava (postupka). I. odeljak. Srpska kraljevska Akademija — Glas GI,XXXIV. Beograd. 1940. Str. 70. Znani kazenskopravni pisatelj in profesor T. Živanovič je izdal prvi zvezek novega dela, v katerem skuša najti skupne temelje kazenskega in civilnopravdnega postopka in se dokopati v procesu do osnovnih problemov procesnopravne vede. Kakor pravi, se je posla lotil, ker so procesualisti te probleme doslej zanemarjali in postali tako krivi znanstvene nepopolnosti te rede, revizija pa bi dovedla do sintetične (bipartitske in personalistične) konstrukcje procesnih naukov. Navedeni očitek je samo deloma osnovan. Utemeljen je v toliko, ker si je prizadevala večina procesualistov prikazati gradnjo procesa v njegovi organski rasti iz dejanskega dogajanja, saj si je mogla samo tako obetati razumevanje pri nepoučenih in onih, ki bi želeli dobiti v knjigi informacije brez posebne zamude. Gotovo je zaradi tega trpela več ali manj čista in iz najvišjih vidikov izpeljana abstraktna siste-matika. Na drugi strani pa je pripomniti, da se je mnogo pisateljev ukvarjalo najti pravo sistematiko za procesno pravo in da je Nemec Sauer. citira ga tudi pisatelj, napisal malo manj kot 1000 strani obsežno knjigo o skupnih osnovah kazenskega in civilnega procesnega prava. V njej se pa ne omejuje zgolj na temeljne probleme, ampak skuša zajeti sploh vse pravdno dogajanje. Res pa je, da v sistematiki procesnega prava niso bile še odkrite takšne splošno priznane skupine, kakor jih poznamo n. pr. pri zasebnem materialnem pravu že dolgo časa. Pa tudi te se s spremenjenim naziranjem o državi in pravu menjavajo, kakor vidimo to prav dandanašnji čas. Pisatelj se bavi predvsem s pojmom obeh procesnih prav, definira enega kakor drugega najpoprej v nepravem, objektivnem smislu kot skupino pravnih predpisov, ki urejuje na eni strani postopanje za dosego postavljenega cilja (ugotovitve in izvršitve zahtevka) in na drugi strani izvrševalce, subjekte teh dejanj. Koj nato podaja še definicijo postopka v pravem ali subjektivnem smislu kot niz določnih pravdnih dejanj, ki jih opravljajo pravdni subjekti. Če je pisatelj pri tem zapustil induktivno metodo raziskavanja, ki jo je uvodoma sam označil za edino znanstveno, in postavil na čelo pojem procesa ter izločil iz konstrukcije tega njegove elemente, se mu to ne more šteti v slabo, kajti proces res ni nič drugega kakor zaporedno delovanje pravdnih subjektov. Nato razpravlja o delitvi in naravi pravnih predpisov v zasebnem pravu sploh in o možnostih uporabe teh pravnih kriterijev v procesnem pravu. Odklanjajoč Goldschmidtovo naziranje o postopku kot pravnem stanju sprejema istega kot pravno razmerje. To mu po-inenja skupino pravdnih dejanj pravdnih subjektov, ki se z opravljanjem dejanj neprekinjeno razvija, ostane pa navzlic temu skupnost, ker so njegovi sestavni deli povezani zaradi enotnosti njih cilja v enoto (juristična definicija postopka). V pravdnem razmerju mu pomenjajo pravdna dejanja deloma izvrševanje pravic, deloma izpolnjevanje Književna poročila. 383 dolžnosti. Splošna tožiteljeva pravica je t. zv. pravosodni zahtevek (An-sprueh aut Rechtspflege ali Justizanspruch), na podstavi katerega sme začeti pravdo. Tej pravici odgovarja splošna dolžnost sodišča proti tožilcu na izvrševanje pravosodstva. S tem odklanja Živanovič sicer teorijo o zahtevku na pravno zaščito, ne prinaša pa dokazov za obstoj dolžnosti na strani sodišča in pravice na tožilčevi strani, kajti omenjena dolžnost in t. zv. pravica obstojita sicer, a že pred procesom in tudi brez tega ter potekata prav zaradi tega iz državnega in ne procesnega prava. Na toženčevi strani navaja kot splošno dolžnost njegovo dolžnost spustiti se v pravdo in prevzeti vlogo kot toženec. Ta dolžnost mu ne pomenja obveznosti, opravljati kaka dejanja, ampak samo dolžnost trpeti začeto pravdo. S tem je oropana vsake procesualne vsebine in nikakor ni ovrženo naziranje tistih procesualistov, ki trdijo, da v pravdnem razmerju stranke nimajo ne tipičnih pravic ne podobnih dolžnosti, ki bi jih postavili lahko ob bok onim na področju materialnega prava, ampak samo procesualna bremena. Drugih pravic in dolž-no-ti pa Živanovič v tem prvem zvezku ne navaja. Njegova na Birk-meverja naslonjena opomba, da gre za dolžnost povsod, kadar sledi opustitvi pravdnega dejanja izsilitev istega, za pravico pa le, kadar je posledica iste prekluzija ali morda tudi še drugačna škoda, situacije ne reši. ker ne pove, kdaj je po pozitivnem pravu dopustno, izsiliti od ene ali druge stranke kako pravdno dejanje. Ko je tako obeležil bistvo postopka, se obrača k osnovnim problemom tega, da bi jih razčistil in odpravil današnjo nedovršenost procesualne vede. Popolnost bi se dala po pisateljevem mnenju doseči samo. če bi se obravnavala oba osnovna, tipična problema v ločenem in sicer splošnem delu sistema o kazenskem in civilnem pravdnem postopku. To sta pravdno dejanje in pravdni subjekt, obe avtonomni, drugo od drugega neodvisni bitji postopka. Neodvisni zaradi tega, ker bi se smatral sicer izvrševalec t. j. pravdni subjekt kot sestavni del svojega dejanja, to pa nasprotuje stvarnosti. Pa tudi radi tega, ker bi se moralo pojmovati sicer pravdno dejanje objektivno-subjektivno, torej označevati kot zavestno dejanje. To pa ni, čeprav se splošno res pojmuje tako. Kar se tiče pravdnega dejanja samega, ki utegne biti v pravdnem pogledu ali pozitivno ali negativno (opustitev), je to prostovoljno zadržanje pravdnega subjekta. Poudarek je pri tem samo na zadržanju, nikakor pa ne na posledicah dejanja, kajti procesni pravni učinki pravdnega dejanja (nastopijo vselej, najsi jih je izvršilec hotel ali ne. Vendar prostovoljnost ni element pravdnega dejanja, ampak subjektivnega osnovnega bitja, t. j. pravdnega subjekta. Po vsem tem je v procesu tudi dvoje osnovnih problemov, zato je sistem procesnopravne vede dvodelen (bipartitski) ali personalistični. Obči del vsakega pravdnega sistema se mora baviti s tema proble-mima, a med njima ima prednost pravdno dejanje, kajti to je mogoče vselej, tudi kadar po-sobnost. Če je bil pa kdo fizično prisiljen, opraviti pravdno dejanje, potem je subjekt tu. pravdno dejanje pa ne šteje, ga ni. In. če je mogoče pravdno dejanje brez subjekta, potem proces ni nujno persona-lističen. Prav tako me ne prepričuje nadaljnji razlog, da se mora obči del pričeti s pravdnim dejanjem zato, ker se pravdna dejanja v procesu menjavajo, dočim ostanejo subjekti isti. Zdi se mi, da kaže vprav stalni element v pravdi, t. j. pravdni subjekt, na j prvo prikazati. V ostalem pa, kakor rečeno, je treba počakati drugega, zaključnega dela. Obilica izraženih misli v izišlem zvezku, deloma nova raz-bistritev sicer znanih pojmov, ki kaže mogočen korak naprej k logični sistematiki procesnega prava, nas silijo, da čakamo z zanimanjem na nadaljnja izvajanja priznanega pisatelja. Dr. Rudolf Sajovic. Dr. Bajič Stojan: Delovnopravni zbornik. Zv. IV. Zbirke zakonov v izdaji društva ..Pravnik", založba J. Blasnika nasl. Ljubljana. 1940. Str. 495. Bibliografija giuridica internazionale. IV. Anno 1935, fasc. 6. Roma, Istituto di Studi legislativi, 1940. 685 do 8(16. Dr. Dolenc Metod: Gorske bukve v izvirniku, prevodih iu priredbah. Ljubljana. Akademija znanosti in umetnosti. 1940. Str. 270. Dr. Dolenc Metod: Priseganje oddavnaj do današnjih dni. Posebni odtis iz. Vodnikove pratike. Ljubljana. 1940. Str. 49—56. Dr. Kulaš J.: Metodološki spor u savremenom krivičnom pravu. Beograd. 1940. Str. 18. Dr. Kušej Gorazd: Glavni osnov i značaj kao i glavna načela uredbe o izborima narodnih poslanika za narodnu skupštinu. Beograd. 1940. Posebni odtis iz Službenega Glasnika" 1940, št. 7 do 10. Str. -is. Peritch J. M.: Le probleme vougoslave. Geneve. 1940. Extrait de „Yoix des Peuples". Str. 27. Peric M. Živojin: Ustanova naglavice kod diobe u srpskom agrarnem pravu. Zagreb, 1940. Posebni otisak ..Ekonomist" št. 7—8. Str. 8, Dr. Škerlj Milan: Upravljanje poslovima privredne zadruge. Posebni odtis iz Arhiva za pravne i društvene nauke, Beograd. 1940. str. 276—299. Dr. štempihar Juri: Javno dobro in zasebno pravo. Odtisk iz Službenega Glasnika ministrstva notranjih poslov št. 7 do 9, 1940. Beograd. Str. 41. Dr. Trofenik Rudolf: Rassegna di Letteratura giuridica jugoslava. Anno 1935. Roma. 1940. Poseben odtis iz „Bibliografia Giuridica Internazionale, IV, 6. Str. 25. Dr. Urbane Anton: Soudeležba (samopridržaj) v jamstvenem zavarovanju. Poseben odtis iz Glasnika Udruženja aktuara Kraljev ine Jugoslavije. Ljubljana. 1940. Str. 100—105. Dr. Vogelnik Adolf: Statistika tujcev v Jugoslaviji. Posebni odtis iz Tehnike in gospodarstva, Ljubljana. 1940. 222—235. Članki in razprave v pravniških časopisih. Arhiv LVIII, 5: Simič V.: Krivično postupanje po tzv. lakšim krivičnim delima. Markovie M.: Pojam pravnog standarda u angloameričkom pravu. Živkovič 11.: Pojam Razne vesti. 385 pomoč nog os obl j a po Zakonu o zaštiti rudnika i naša sudska praksa, /onjič M.: Užitak na planinama biv. evropske Turške (1489—1912). Acgner A.: Bugarska poljoprivreda na kolhoznim putovima. Pantelič kontrola cena na malo po Uredbi od 30. avgusta 1940. .Smirno\ M.: Sov jetsko-bugai siva vazduhoplovna konvencija potpisana 11. decembra 1959 u Sofiji. Tasič Dj.: Pravna prirocla prinadležnosti porodica umrlih vojvoda po Zakonu o narodnom priznanju. — Arnrv LVIII, 4: Markovič B.: O pojmu pozitivnog prava. Knlaš J.: Metodološki spor u savre-menom krivičnom pravu. Živkovič R.: Pojam pomočnog osoblja po Zak. o zaštiti radnika i naša sudska praksa, krnškovič A.: Pojedinac i društvo. Dukanac Lj.: Novo privredno uredjenje Jugoslavije, Tasič Dj.: Po jam dobrovoljca. — Branič 9: Šta hoče advokati. Vučičevič A.: Jedan jubilej — dvadesetgodišn jica saveza bugarskih advokata. Deb rečeni A.: Jednostranim ustupom potraživanja nemože se preneti nadležnost iz-branog suda, ugovorena sa ranijim vlasnikom potraživanja. — Mje-sečnik i9: Lederer Željko: Uvod u medjunarodno pravo impcrijali/nni. Trgovčevič M.: faksiran jo molaba i priloga po1 zakon u o taksama. Šnajcelj Ž.:\'lasnikovo pravo raspolaganja s hipotekom obzirom na predosnovu opč. gradj. zakonika. Bazata B.: Zakonski osnov upučivanja nesavjesnih spekulanata na primtdni boravak i prinndni rad. — Mjesečnik ii.: Snvolčič V.: Pravosodje u vidu etičke misli. Frey I.: Pojam nezarače-nosti. T.atkovič B.: Suvrenieni gospodarski intervencianizam. Pederiu R.: Vrijede li propisi krivic, postupnika o pravnim lijekovima i u postupku za krivična djela i/višena p«tem štampe? — Pravosirdje 9—10.: Tgnja-tovič N.: Predlog za izmenu i dopunu Grpp.-a. Blagojevič V.: Nasledji-vanje kod zadužbrna. Mirkovič l>j.: Postanak i pravni sastav trgovačkih (Iruštava. Dujič II.: Pogrešno tnmačenje i pogrešna primena ovrhe. Zo-ujič M.: O prizivu protivu kontumacione presnele prema Grpp. Brun-kovič S.: Izvršenje radi ubiranja ostavljačevih (logova. Jerič B.: Osnov privatnog potraživanja i njegovo ostvarivanje u krivičnom postupku. Vagner Lj.: Izazivanje prevremene smrti od strane lekara stručnjaka kod teško bolesnih ljudi. Jovančevič J.: Odgovornost opština po Uredbi o suzbijanju skupoče. Tucakovič M.: Pojam pozitivizma i njegova kritika, ("osič F.: Zakon o sudijama t neb a donesti. Razne vesti. Kronika društva „Pravnika". Na podstavi spremenjenih pravil in pooblastitve s strani skupščine je društveni odbor kooptiral za odbornika fg. namestnika drž. tožilca dr. Lučovnika Ilinka in odvetnika dr. Majarona Ferdinanda, za nadzornika gd. odvetnika dr. S k a -benifeta Franceta. — V društvu sta predavala gd. dr. univ. prof. dr. Dolenc M.: ..Kazenskopravna presoja podneta, nasnove, pomoči in sorodnih pojmov" (13. novembra 1940) in gd. sodnik ter priv. docent dr. Bajič S.: „0 mednarodnem uradn dela" (20. novembra 1940). — Za društvene člane so bili sprejeti gg.: Dr. Kralje Fran jo, odvetnik v Mariboru, dr. F r 1 a n - J e r n e j č i č Mija, odvetnica v Ljubljani, Jager Lojze, sodni pripravnik v Celju, dr. Skaberne Bronislav, sodni pripravnik v Ljubljani. Osebne vesti. Za člana pravnega oddelka Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani je bil izbran univ. prof. dr. Š k e r I j Milan — Za rednega univerz, profesorja na vseučilišču v Ljubljani je postavljen 386 Razne vesti. dr. F u r 1 a n Boris. — Za kasacijskega sodnika pri vrhovnem sodišču v Ljubljani je postavljen dr. Bizjak Ivan. Nadalje so postavljeni: za sodnika okrožnega sodišča dr. Čemer Josip v Mariboru, C e p u -der Alfonz v Mariboru, dr. S u h a d o 1 n i k Fran vsi v Mariboru, Rezel j Josip v Novem mestu; za starešino okrajnega sodišča Ar k o Josip v Ribnici; za sodnike okrajnih sodišč dr. Dugan Danilo (Lendava), Tur k Bogomir (Gornji grad), Furlan Franc (Črnomelj); za sodne pristave dr. Trampuž Milan (Lendava), M o h o r i č Matevž (Ljubljana), dr. Šval Milan (Celje), Stariha Anton (Maren-berg), D e r e n č i n Franc (Laško); za sodne pripravnike J a g e r Alojzij, Ar t na k Franc, Der mota Mihael, Kostanje v ec Bogomir, P i c e k Jurij, dr. Pipan Valter. Premeščeni so sodniki okrajnih sodišč Troje Josip (Maribor), Kunčič Josip (Celje), C viru Otmar (Sv. Lenart), Logar Franc (Kočevje). Ostavko je podal okrajni sodnik Dolniear Matej. — Odvetniško pisarno sta odprla Tomšič Stanko v Ljubljani in dr. Humar Ivan v Mariboru. Preselili so se odvetniki dr. Rosina Gustav v Radeče, Petrovič Ignac v Marenberg, dr. B r e c e 1 j Marijan v Kranj. Izvrševanju odvetništva se je odpovedal dr. T r e o Luce. — Umrla sta višji sodni svetnik v pok. dr. S te -p a n č i č Hinko in odvetnik dr. S e r n e c Gvidon. Dr. Stepančič Hinko. Dne 22. septembra 1. 1. je umrl po dolgi bolezni višji sodni svetnik v pok. dr. Hinko Stepančič. Rajni se je rodil dne 22. junija 1864 v Temnici na Krasu, študiral pravo v Pragi, potem pa stopil v sodno službo. Služboval je kot avskultant v Ljubljani, Idriji in Litiji, kot pristav v Ilirski Bistrici in Motorna, kot predstojnik okrajnega sodišča v Buzetu. Od tam je prišel kot svetnik k okrožnemu sodišču v Gorici (1907), po 1. 1918 pa k okrožnima sodiščema v Maribor in Celje. Tamkaj je 1. 1929. stopil v pokoj. L. 1909. je bil izvoljen tudi v goriški deželni zbor. Pravo sodniško in obenem narodno delo dr. Stepančiča se je pričelo, ko je prišel 1. 1899. v Buzet. Tu je pričel uradovati namesto v italijanščini v narodnem jeziku, za kar je moral s strani nasprotnikov dosti pretrpeti. Toda ni se udal in končno je zmagal. Sodišče je po par letih postalo narodno, kar je bila največ njegova zasluga. Pokojnik je napisal tudi nekaj člankov v pravne revije. V naslednjem jih navajamo, da jih rešimo pozab-ljenja. 1. O uporabi § 263 k. pr. r. (Slov. Pravnik 1893); 2. O popravkih po tiskovnem zakonu (Slov. Pravnik 1893); 3. Wiederanlegung des Grundbuches (Gerichtszeitung 1904); 4. Ist das in das Grundbuch ein-zutragende Fruchtgenussrecht im Eigentumsblatte ersichtlich zu machen (Gerichtszeitung 1904); 5. Zur Behandlttng der fideikommisarischen Sub-stitution im Grundbuche (Gerichtszeitung 1906); 6. Razmerje določbe § 104 s. k. z. do zasebne obtožbe (Slovenski Pravnik 1924); 7. Razmišlje-vanja o kleveti iz 2. odst. § 104 s. k. z. Ljubljana, 1929. Samozaložba. Str. 17. Razen tega je napisal par člankov pravniške vsebine tudi v dnevno časopisje (Prage r Tagblatt, Gorica, Jutro, Slovenec). Naročnina za »Slovenski Pravnik" znaša 60 dinarjev. Gg. naročnike prosimo, da zaostalo naročnino čimprej poravnajo; tudi uprava mora poravnati svoj dolg tiskarni. Poslužijo naj se v to priloženih položnic; kdor pošilja naročnino s pošt. ali čekov, nakaznico, naj jo naslovi na »Društvo Pravnik v Ljubljani" (ne osebno na blagajnika), ker se pripisuje vsa naročnina čekovnemu računu pri poštni hranilnici. Tudi reklamacije naj se naslavljajo tjakaj; upoštevajo se samo prvih 14 dni potem, ko je list izšel. Prav tam se dobe: Slovenski Pravnik 1. 1909 do 1922 a 36 din, posamezne številke a 3 din. Slovenski Pravnik 1. 1923. dalje a 70 din, posamezni snopiči (dvojne številke) po 12 din, št. 11 do 12 1. 1935 po 25 din. Posamezne pole kasacijskih odločb, kolikor so v zalogi, po 3 din. Pol stoletja Društva ..Pravnik". Spominska knjiga. 1939. Cena 60 din. Mnenja o Predhodnem načrtu državljanskega zakonika za Kraljevino Jugoslavijo. Cena 70 din. Posamezne pole po 3 din. Spomenica na drugi Kongres pravnika po 25 din. Spomenica Kongresa pravnikov 1939 po 45 din. Dr. M. Dolenc: Simbolična pravna dejanja in izražanja med Slovenci — po 12 din. Dr. J. Agneletto: Prva knjiga novega državljanskega zakonika — po 12 din. Dr. E. Pajnič: Sreska kot kazenska sodišča po novem zakoniku o sodnem kazenskem postopanju — po 15 din. Dr. Fr. Skaberne: Slovenski advokati in javni notarji v književnosti, znanosti in politiki — po 12 din. Uporedna slavenska pravnička terminologija — po 30 din. V posebne, enotne platnice veže posamezne letnike »Slovenskega Pravnika" knjigoveznica J. Žabjek v Ljubljani. Dalmatinova ulica. je največji slovenski pupilarno-varni denarni zavod. Dovoljuje posojila na menice in vknjižbe. Za ose vloge in obveze hranilnice jamči Mestna občina ljubljanska.