—    202    —
m             Materine solzice.
<fjp|ijbedla je za peč; tako iz navade je sedla.   Peč ni bila g-orka kakor
jnIjJk' v bogato opremljenih sobah premožnih Ijudi; mrzla  je bila, ker .
^S0& Barba ni imela drv, da bi jo zakurila. Tisto malo suhljadi, kar je
ležalo na ognjišču, je rabila za kurjavo   pri   kuhi.   Mala lučca je brlela na
mizi in razsvetljevala revno sobo, v kateri je bilo vse pusto in dolgočasno.
Stara omara, trhljena postelja, visoka peč in mizica so bili še edini ostanki
nekdanjih boljših časov. Barba je držala v roki molek in prebirala jagode.
Ustnice so hilra migale. Ali prav goreča molitev ni pohitela pred Stvarnika.
Preveč je bila starka navezana na zemeljske stvari, preveč so ji prihajali v
spomin dogodki nekdanjih dni, stopali pred njo vsi lemni in veseli trenotki.
Solze so ji stopile v oči in ji tekle po licih. Tako težko in bolno ji je bilo pri srcu, da bi legla in zaspala na veke, da bi zaplakala glasno, da bi čul ves svet njen jok in Čutil njeno žalost. Tako sama, ah, tako sama. Vsi tisti, ki so jo Ijubili, so odšli in se niso vrnili. Ni se vrnil mož, ni se vrnil Pavel, njen sin.
Sveta noč je plavala nad zemljo. V srce slehernega zemljana je pri-našala veselje in radost. Zatrepetali so v tajinstveni noči listi na šibki jelki, stresli so se beli kosmiči in zalesketali v luninih žarkih. ln noč»je bila tako bajna, čarobna, narava mirna, tiha, kakor bi plul nad njo angel Gospodov na lahnih perotih in klical z veselim, rajskim glasom: BMir ljudem na zemlji "
Sveta noč je priplavala tudi na Barbino okno in nalahko potrkala. BCin cin!" je zazvenela šipa, in sveta noč je stopila v sobo. Razlil se je po njej svitel soj in zatrepctal na s*eni in na stropu. Barba se je strcsla. In pobožalo jo je nakrat nekaj lahkega, toda le začasno. Takoj se je zopet spomnila, da je starka v zimi in da pokriva naravo že sneg in da tudi ona spada v ta sneg. In bilo ji je zopet težko . ..
Spomnila se je sreče in veselja prvih pomladnih dni, v katerih so ji cvetele rože in rastli klinčki. Bila je takrat radostna kakor v majevih noČeh, ko veje lahek zefir čez žitno klasje in ga vzvalovi kct vihar morsko gla-dino, po kateri plešejo lunini žarki. Mamico je imela še tedaj in očeta. Skrbela sta zanjo. Živcli so vesele dni. In priplavala je tudi tedaj božična noč na zemljo in je potrkala na okence in je bila vselej z veseljem sprc-jeta . . . Lučke so gorele ob jaslicah, in Barbika je klečala poleg njih in molila novorojeno Dete. ln mati je molila in oče. Mir je pa plaval povsod, po vsi prostrani naravi je   bil  razlit kot  balzamičen   vonj vzhodnih   cvetk,
A prišli so tudi žalostni dnevi. Mati je umrla in oče se je preselil kmalu za njo v boljše življenje. Barbika je ostala sama. Tedaj je stopilo kruto življenje pred njo; vrtinec jo je potegnil med svet. Morala je iti v mesto služit. Trd je bil hruh od tuje mize, ali trpeti moraš zanj, če ga hočeš jesti.
Zgodilo se je v onem času, da se je poročila z revnim kočarjem Martinom. Poštena duša je bil njen mož in priden. Od zore do mraka se je trudil, da je zaslužil zase, zanjo in PavelČka, ki jima ga je Bog dal. Oni
,              —    203    —
dnevi so bili prijetni, čeravno trudapolni. Ali kaj bo trud, napor, delof Sreča in ljubezen in pošteno žlivljenje zadovolji človeka bolj kot tisočeri zakladi, ki jih čuvajo krilati zmaji s sedmemi glavami.
Prišla je pa nesreča. Slabe letine so skoro do cela uničile Martina. Zadolžil se jc pri bogatem kmetu, oderuhu. Da bi se iznebil dolgov, je sklenil, da gre za srečo tja v novi svet, kjer je veliko bogastva, kjer so velika mesta in siroke ceste. Prosila ga je Barba, naj ne hodl Nič ni po-magalo. Šel je, da zasluži veliko in se vrne in reši dolgov. Ali ni se več vrnil, nikdar se ni vrnil. Morda se je ponesrečil, monia je trpel prevelike napore in je omagal. In zdaj je mrtev, niti duha niti sluha ni po njem. Le dvc pismi hrani kot zvest spomin nanj. Pisal ji je precej v začetku, potem pa ni bilo več pisem. In ona je postala žalostna in otožna.
Ali imela je še Pavla. Vzredila ga je v dobrcga dečka. Nekaj je pa bilo v njem, kar ga je vedno gnalo po svetu. Doma ni hotel ostati, ker ni imel dela. Posestvice je prodal oderuh, ostala je le koča. S težkim srcem ga je puslila mati od doma. Ali morala ga je. Kaj naj ji dela doma?
In služil je za pastirja in hlapca, potem je pa šel v mesto. Tam da dobi več plače in laglje bo izhajal. Za priboljšek še materi kaj pošlje. In šel je in ji pisal izprva pogosto, potem so pa izostala pisma. Starka je bila žalostna in je menila, da je sin že mrtev ali saj zanjo izgubljen. Pred dvema dnevoma je dobila od njega pismo. Pisal ji je, da se vrne zopet k nji in da je ne zapusti nikoli vcč. Na sveti večer pride.                 >.,  .
ln nocoj ga Barba pričakuje. Težko ji je srce ob spominu nanj. Kakšen je ? Ali je še dober, ali ga ni izpridil svet ?
Solza ji včasih kane z lica, ustnice se pa brzo premikajo. Med mo-litvijo ji pa lezejo skupaj oči. Nalahno zadremlje.
Od zunaj se oglasijo s'opinje, okorne in počasne. Vrata se odpro, v sobo stopi porastel človek, v razcapani obleki, utrujen in izmučen. __ Stirka se prebudi. * BPavle, ali si ti?"
nDa, mati! Ali morete odpustiti svojemu izgubljenemu sinu? Vrnil sem se in nikoli več ne odidem od vas."
Tedaj sta se objeli dve bitji in bili srečni.
Sveta noč je plavala nad zemljo ...                                     Ivo Blažič   .