3»oAtmna plačana v getovtol uOčlHM Misli o sodobnih vprašanjih proletarijata. 1. O delavski solidarnosti. Zelo ugoden čas, da bi se prole-farljat konsolidiral in osamosvojil, je bil po zlomu vojaške odporne sile srednjeevropskih držav. Zal, da proletarijat v enem tako važnem trenotku ni bil dosti pripravljen, da bi mogel uspešno uveljaviti svoje pravice. To je povzročilo krizo v vrstah socijalne demokracije. Široke množice zavednega proletarijata so se začele na novo pravilno politično orijentirati. Medtem pa se je najhujši nasprotnik delavskih množic, moderni kapitalizem, ali bolje rečeno imperi-jallzem, v treh letih povojne zmede kmalu zavedel svoje moči in je začel vsestranski boj, da uveljavi svoje egoistične interese; od začetka polagoma, prikrito — a vedno bolj dosledno. Ko se je začela pojavljati v raznih deželah gospodarska kriza, fc kapitalizem pričel ofenzivo, da sl zagotovi še za dogleden čas svojo gospodarsko nadvlado. A tudi ta splošna ofenziva modernega kapitala, ki se pojavlja zdaj tu, zdaj tam tako markantno, še ni dosegla vrhunca. Kapitalu ne gre samo za to, da si zasužnji proletariat: gre mu za več — za mednarodno karteliziranje svetovnega kapitala po amerikanskem vzorcu. Sedaj se kažejo šele zunanji obrisi tega oajaovejšega pojava; nedvomno pa se bo razvijal še dalje, dokler ne doseže svojega pravega cilja: podjarmljenje mednarodnega proletarijata, AH smo pa mi pripravljeni na ta pohod kapitala? Ne samo, da delavsko gibanje ni dosti energično in dosledno, kot bi spričo kapitalističnih teženj moralo biti; na žalost moramo celo priznati, da je enotna disciplina delavskih množic, stanovska zavest in solidarnost zelo nazadovala. Vzrokov temu pojavu je mnogo: koristolovsko mišljenje premnogih voditeljev proletarskega gibanja; prizadevanje kapitalizma, da razdvoji delavske množice s tem, da podpira omahljive elemente ter neti nesoglasje v delavskih organizacijah; neorientiranost delavskih množic, ker ne uvidijo jasno, kaj zahtevajo resnični interesi delavskega gibanja itd. Edina rešitev delavskega sloja je njegova proletarska solidarnost. Le solidaren nastop v skupni močni strokovni organizaciji bo omogočil veliki odpor mednarodnega delavstva proti mednarodnemu solidarnemu kapitalizmu. A za ta boj je treba množice vzgajati in pripravljati, ker ie zrelo in razredno zavedno delavstvo bo moglo uresničiti svoj cilj: podružabljenje proizvajalnih sredstev, vesoljno bratstvo v delu, za vse enaka pravica do gospodarskih dobrin in enakopravnost v političnem življenju. Slovenski proletarijat je podobno kot mednarodni proletarijat vobče doživel že dosti britkih skušenj na lastni koži. V njegovem razvoju pa so vplivali nanj mnogoteri činitelji: I. SGcijalna demokracija s prvotnim revolucionarnim marksizmom in s sedanjim napol buržujskim reformiz- mom; 2. komunizem in v nemali meri tudi 3. krščanski socijalizem, v konservativni obliki Leona XIII. do radikalnejše in doslednejše struje, ki živi pod vplivom Krekovih in Gosarjevih smernic ... Živimo v dobi najreakcijonamej-še buržujske diktature; svoboda govora in besede nam je onemogočena. Zato ni naša naloga danes, da bi se podrobneje bavili s tem ali onim socijalnim programom, s to ali ono frakcijo delavskega gibanja. Vendar pa naj nam bo dovoljeno navesti nekaj smernic, v katerih bi se moral gibati program, ki bi mislil zastopati novodobne proletarske interese. Kakor ves ta članek, tako naj tudi tudi sledeče smernice služijo edinole v socijalno orijentacijo onim, ki imajo toliko dobre volje, da hočejo moderna socijalna vprašanja reševati res načelno dosledno in ne pod vplivom strankarske demagogije. 2. O socijalaih reformistih. Prvo dejstvo, ABC modernega proletarskega pokreta.je spoznanje, da nobene socijalne reforme ne bodo rešile delavskega vprašanja. Socijalne reforme služijo le kapitalistič-no-buržujski reakciji, ki zna še tako zdrave namere obrniti v svojo korist in prej ali slej onemogočiti oni učinek, ki ga je reforma nameravala doseči. Reforma, kot že pove beseda sama, je samo poprava, prenovitev obstoječega; z drugo besedo: nekako skrpucalo. Zgodovina delavskega gibanja to jasno dokazuje. Vse dosedanje socijal. reforme niso mogle izboljšati bistveno proletarskega položaja; kar so sicer navidezno izboljšale v eni smeri, niso mogle izboljšati v drugi smeri, t. j. proletarec je ostal proletarec: predmet izkoriščanja sebičnih nagonov posedujočih slojev. Trdimo v bistvu le to, da nobene reforme niso mogle osamosvojiti proletarijata, osvoboditi ga kapitalističnega Jarma: vedno je še suženj posedujočih slojev, kakor je bil prej, čeprav v nekoliko drugačni obliki — a suženjstvo je ostalo: Delavčeva eksistenca je še vedno odvisna od samovolje posedujočih slojev; ni mu zasigurana eksistenca potom socijalne zakonodaje. — Kdor taji dejstvo: eksistenčno odvisnost od posedujočih slojev in da je proletarijat izročen na milost in nemilost njihovim zverinskim nagonom, je delavski demagog, zapeljevalec; služi — vedoma ali ne-vedoma, kar je postranska stvar — kapitalističnim in buržujskim interesom in ovira delavsko gibanje. — Reformisti so naši nasprotniki; stavimo jih v isto vrsto s posedujočimi sloji. Za nas ostane merodajno le neovrgljivo dejstvo: Proletarijat si more resnično izboljšati svoj položaj šele tedaj, ko se otrese kapitalističnega jarma. A potom socijalnih reform to, kakor kaže do sedaj, ne bo šlo! 2. Drugo neovrgljivo dejstvo je, da moderno proletarsko gibanje ne sme zatajiti in ne prikrivati svojega razrednega boja. Razredni boj je nujno potreben, dokler se ne doseže končni cilj: vesoljno bratstvo v delu. Stvar je sama po sebi jasna in bi je pe bilo potrebno poudarjati, če bi današnji družbi ne bilo prešlo v meso in kri nazadnjaško pojmovanje socijalne podrejenosti m nadrejenosti: nekaka suženjska mentaliteta. Ce taktično nismo vsi ljudje enako podjetni, marljivi, če smo individualno različnih temperamentov, še m treba preiti v drugi skrajni ekstrem ter socijalno sankcionirati onega stanju, ki je nastalo pod vplivom tega dejstva radi človeške grabežljivosti in sebičnosti! Zato hočemo nadaljevati svoj načelni razredni boj; priznavamo samo vesoljno bratstvo v dem S i\e raznih stanov, ki se pod raznimi pretvezami odtegujejo soci-jamo-Koristnemu delu — tem odrekamo pravico obstoja! Poznamo samo razred delovnih ljudi! Ko poudarjamo. svoj načelni razredni boj, poudarjamo tudi izrecno, da ga pojmujemo drugače, kot premnogi krščanski socijalisti, ki se ne morejo otresti klerikalnih srednjeveških nazorov o socijalni nujnosti ruziienih stanov. Vendar se tu ne moremo spuščati v podrobno razmotrivanje Ostem vprašanju, ker je naš namen le, da poudarimo le značilne smernice modernega delavskega gibanja. 3. Naš posebni boj veljaj tudi meščanskemu mišljenja. V nemali meri ovira naš napredek konservativno mišljenje onih, ki pod vplivom buržujske komodi tete in buržujske vzgoje le preradi pozabljajo na načelne smernice proletarskega gibanja, se vdajo sami neki brezplodni konservativnosti in delujejo v tem duhu med delavskimi množicami. Med meščanskim in delavskim nazi-ranjein o socijalnih vprašanjih kompromis ni mogoč: delavstvo se ne sme odreči svojim vodilnim načelom razrednega boja, podružabljenja produkcijskih sredstev, popolni socialni enakopravnosti in vesoljnemu bratstvu v delu. Kompromis med buržujskim in proletarskim socijalnim vidikom bi onemogočil vsak izrazit delavski pokret; pomenjal bi kapitulacijo proletarijata in sankcijo buržuj-skega trotovstva. Za vzgled naj nam služi socijalna demokracija v vseh deželah: posamezni buržujske misleči elementi med voditelji so jo pripeljali v čisto reakcionarno smer; Životari le še radi socijalne neorien-tiranosti širših delovnih množic. 3. O strokovnem gibanjn. 4. Poudarjamo, da je uspešen gospodarski boj proletarijata mogoč ie v solidarni, enotni, izrazito strokovni organizaciji. Tu je proletarijat sam zagrešil v preteklosti mnogo usodnih napak, ker so ga razdvajale visoko-doneče fraze o svobodomiselstvu na eni, in pretankovestno pojmovanje oflcielnega verskega stališča na drugi strani. Oboje je pretirano, ako se postavimo na čisto objektivno, mo-> derni dobi odgovarjajoče proletarsko stališče. Napačno umevano stališče o svetovnem nazoru bi za izrazito proletarsko stališče, ko gre predvsem za ekonomsko eksistenčni boj celokupnega proletarijata potom strokovne organizacije, ue smelo prhi v poštev. Svetovuo naziranje je v splošnem individualna zadeva, ako ue pogazimo načela svobodne vesti; strokovna organizacija sama pa je razredna zadeva proletarijata kot takega. Ako gre kdo s stališča, da je zemsko življenje le stopnja na poti individualnega razvoja, ki pelje sigurno v idealnejše življenje onstran groba — kdo mu more kratiti pravico do takega nažiranja? Ako pa gre kdo s čisto materialističnega stališča, da nimamo nesmrtne duše in da potemtakem tudi ne obstoja življenje onstran groba — svobodno mu! Svetovno naziranje samo po • sebi pa ne bi smelo ovirati proletarijata, da brani svoje eksistenčne pogoje skupno, da nastopi solidarno, ko gre za razredno gospodarski boj vsega proletarijata. Svetovno ..naziranje samo še ni rešilo ni enega delavca iz grabežljivih rok egoističnega kapitalizma. Iz tega sledi jasno, da se mora proletarijat združiti v solidarno, enotno organizacijo, ko gre za obrambo gospodarskih pogojev delavskega razreda, ko gre za poraz ali za nadvlado kapitalistič- j nega razreda. Ozir na svetovni na-zor v čisto gospodarskem boju ima tudi to usodno posledico, da služi kapitalistično-buržujskim interesom in da podaljšuje po nepotrebnem neznosno socijalno stanje podrejenih in nadrejenih. Proletarijat se mora otresti v tem boju demagoško-buržujskega mišljenja in še postaviti na izrazito nevtralno proletarsko stališče. Pro-letarčev življenjski interes je, da se v gospodarskem boju združi v skupno strokovno organizacijo. Med zrelim proletarijatom pač ne bo težko uveljaviti socialističnega načela: Vera je za sncijalista privatna zadeva. Seveda samo v luči zgoraj navedenega nadstrankarskega stališča v gospodarskih bojih; individualno pa je svetovno naziranje stvar svobodne vesti, ki je nima pravice ne kratiti ne vsiljevati nobena organizacija. Nihče nima pravice pospeševati ne enega, ne drugega nazora v imenu strokovne gospodarske organizacije. Zdi se, da je v modernem času rešitev delavskega j vprašanja mogoča edinole potom nevtralne organizacije. (Dalje prih.) Naročajte se na ŠTAMPO“ Zagreb, Srebrnjak 16 a. 991 » DELAVSKE NOVICE" izhajajo vsak petek. Uredništvo in upravništvo: Turjaški trs 2. Letna naročnina..................................96 * mesečna naročnina............................... 8 K Posamezna številka 2 K. r Emii D. Stefanovič lastnik in odgovorni urednik. 1 • Ljubljana, 2./KII. 1921. — L/«. Strokovni Vlada in strok, organizacije. Pod tem naslovom piše beograjski » Organ izo van i radnik «: »Z obznano in zakonom o zaščiti države kakor tudi z njihovim razlaganjem je onemogočena ne samo politična akcija delavskih organizacij —* pravo, ki jim je zagotovljeno v vseh deželah — ampak tudi akcija na polju gospodarske in prosvetne vloge strok, organizacij. Za sedaj pustimo politično vlogo, ki bi jo lahko igralo delavsko gibanje, in korist take akcije ne samo za delovni razred, ampak tudi za zdrave politične razmere v eni državi. Gospodarska zaščita delavcev po strok, organiz. in prosvetna vloga teh je tolike važnosti, da je že žalostno dejstvo za eno državo? da moramo dokazovati, da bi se izvojevala popolna svoboda in uporaba prava združevanja. Zal ti pojmi, ali niso dovolj razjasnjeni pri nas, ali pa je dospela reakeja tako daleč, da y svoji zaslepljenosti ne vidi, da uničuje jedro, na. katerem temelji vse gospodarsko življenje države. Gledajoč samo na trenutne interese, je kapitalistični razred pri nas ne samo gospodar-sko-reakcijonaren, ampak tudi politično slep. Sicer bi se ne moglo predpostavljati,, da se ta navdušuje z mislijo, da se lahko delavsko gibanje zaduši in da bodo šele z njegovim zarlu-šenjem nastopile urejene politične in gospodarske razmere v državi. Vsakemu, ki gleda in hoče, da vidi to, kar gleda, je jasno kot beli dati, da je tako delo v manj kot v letu dni pripeljal državo v zmedo. Danes je vsaj jasno, da je težko valutno stanje posledica tako splošnih vzrokov vojne, kakor tudi -današnje notranje politike, zlasti pOsledno leto dni. In po pravici lahko poudarimo: take politike napram delavskemu gibanju. Masa in elita delavskega razreda, umnega in ročnega je oropana gospodarskega življenja in obsojena, da ali strašno gara in strada, ali da stopi v službo na en način pri delu, neproduktivnem za državo, a veliki del je obsojen, da se izseli. Zdi se nam, da se je naša buržuazija poslu-žila onega vzgleda Hortijeve vlade, ki je nekaj časa mislila, da bo mogla živeti brez delavskega razreda in ga obsodila na izumiranje od gladu. Kam pride s takim delom gospodarsko življenje države, je današnji vladi vseeno, samo da se vsaj eno leto več vzdrži na vladi. Takega mišljenja je tudi današnji minister za socijalno politiko. Da ne bi izgubil svojih ožjih volilcev v Sloveniji, ni napravil niti ene geste, ki bi mu jo narekovala zelo značilna vloga, ministra za socijalno politiko. Nasprotno! On je delal vse, da izgubi naš delavski razred tudi ono trohico gospodarske in politične zaščite, ki jo je imel v svojih strok, organizacijah. Vsaj za malo časa se mu je posrečilo, da je uničil delavske organizacije v njihovi prosvetni in gospodarski vlogi. A. Nietnojewski.1 — J. T.: Maciej Bala. Maciej Bala je bil zagrizen soci-jalni demokrat.5 Mali, čokati kovač, s ciklopskimi mišicami in z modrim, mističnim obrazom, ni nikoli rad govoril, a je vendar moral govoriti. Moral je, ker ga je v delavnici ono krdelo PSS vedno bolj in bolj preraščalo in mu povzročalo radi zahteve posebne Jtonštituante za Varšavo prav povsem mnogo težkoč. Balajeva stranka je sicer pristajala na avtonomijo z lastnim deželnim zborom, ni se pa oprijela te zadnje točke medstranske platforme. Bala je kot discipliniran strankar * Pollak A. Niemojewski je bil v letu 1906., ko le spisal to in naslednic črticc, meščanski naprednjak. Sedal izdaja v Varšavi časnik »Nieopodlegla Mysl« (Neodvisna misel), kjer nastopa na reakcionarni način proti poljskemu proletarijatu in proslavlja katoliški kler In šlahto. * Na Poliskem so že v 90ih letih obstojale dve socllalistične delavske stranke, PSS (poljska socialistična stranka), ki )e bila na-rodnosocilalistična. In druea, SDK. P. 1. L. (Socijalna demokracija Poljske In Litve), kl Je bila boljševistična In se sedaj naziva Kom. str. Poljske. pregled. Mesto, da bi se postavil v obrambo delavskega razreda na odgovornem mestu, na katerem je bil toliko časa, je ukrenil vse, da jih prikrajša in po možnosti uniči. Ne morem predpostavljali, da g. minister ni vedel za koristno vlogo strok, organizacij. Ako on tega in vedel, bi lahko videl iz poročila njegovih sodelavcev. Poročilo inšpekcije dela za niški okraj pravi do pičice natančno: »Treba bi bilo posebej poudarjati, da so napravile strok, organizacije zelo mnogo za zboljšanje položaja delavcev. Po za-slug'i strok, organizacij, ki so služile delavcem kot vzgojevalna šola, so se pijanstvo in druge nesreče za delavstvo zmanjšale na najnižjo stopnjo. Po strokovnih organizacijah je mnogo zboljšan gospodarski položaj delavcev — povečane so plače v sorazmerju z dra-gimi življenjskimi potrebščinami, kolikor se je to moglo storiti.« Gospod minister je po takem poročilu s svojo politiko razpuščanja delavskih organizacij imel torej namen, da delavstvo zopet vrže v pijanstvo in druga zla, v bedo in pomanjkanje. Pošten človek bi v takem položaju prej vzel klobuk v roke, če bi vlada kaj takega od njega zahtevala, kakor da bi napravi to, kar je stori! g. minister za socijalno politiko. Mi bomo tukaj navedli samo še eno mesto »Švicarskega udruženja za pospešitev mednarodne zaščite delavčevo-iz njegove izdaje knjig št. 44: » Blagostanje naroda zavisi v prvi vrsti ne od njegove nacijonalne sile, ampak od njegove produktivne kapacitete. In esencijelni element tega korenini v moči dela posameznika. Ta moč je velike vrednosti; njo ohraniti in zasigurati ji racijonalno uporabo, bi morala biti ena prvih nalog države.« Gospod minister za socijalno politiko in njegovi tovariši v vladi so delali in delajo torej s svojo politiko napram delavskemu razredu proti splošni blaginji našega naroda. Za nas je jasno, da se bo ta politika kmalu brid-. ko maščevala, Železničarji. Pododbor »Saveza saobra-čajnlli i transportnih radnika i službe-nika« v Nišu je imel 15. novembra svojo konferenco, na kateri je bila sprejeta resolucija, s katero se izreka upravi zaupnico, da se čim prej skliče konferenco za Srbijo in odločno protestira proti vsakemu cepljenju saveza. Novo izvoljena uprava naj čim prej vpostavi vse stike z organizacijami, naj poskrbi, da se sprejmejo zopet v službo odpuščeni železničarji, ki se Jim mora dati plača za tri leta, da se preskrbi železničarje s kurivom itd. Zbor je enoglasno sklenil, da je edini organ strokovno-organiziranih delavcev »Or-ganizovani radnik«, ki izhaja v Beogradu in katerega se priporoča vsem železničarjem. molčal, a bil je glede takih, kakor je mislil, nialodušnih koncesij, zelo nasajen. Kadarkoli je govoril tovariš, je imenoval PSS »nacionalnodemokra-tično kontrarevolucijo«. Parkrat je bil radi tega hudo obdelan, in enkrat so mu celo zlomili dve rebri. Ta dogodek ga ni iztreznil, nasprotno, besnel je le še bolj proti vsemu »poljskemu«. »Poljska ne obstoja«, je grmel na zborovanjih zbranim množicam, »eksistira eno samo, veliko, sveto, in-ternacijonalno delavsko vprašanje!« — »Piuj!« so pljuvali z ene, »Živio!« so rjuli z druge strani. In Bala, ves potan in bled, je razjasnjeval zakone internacijonalne solidarnosti proletariata — podoben razvnetemu apostolu prve krščanske dobe, ki mu na čelu plameni skrivnost daljnjih stoletij r Ko je nekoč govornik — član centralnega komiteja — govoril o stališču Cerkve glede revolucije in je našteval, »da je bila Cerkev vedno nasprotnica znanstva, nasprotnica republike in proti udeležbi ljustva na vladi« in je nek nacionalni demokrat, sloneč na steni, pri vsaki besedi rjul »ni res — ni res,« mu je pomolil Bala, tresoč se besnosti, svojo mogočno Zbor poživlja vse železničarje, da' vstopijo v »Savez transp. i saobr. radnika i služb. Jugoslavije«, kajti vse, kar so do danes dobili, so dobili z borbo s\x>Jega saveza. 4 Železničarji, v svojo organizacijo! Ne pojdite na limanice demokratom, ki snujejo »samostojno delavsko strokovno organizacijo« pod vodstvom g. dr. Žerjava! Železničarji — Občni zbor potrošačke zadruge. V nedeljo, 2. t. m., ob 9. uri dopoldne se je v veliki dvorani Mestnega doma vršil občni zbor potrošačke zadruge. Otvoril ga je žel. uradnik g. C c r -ček, ki je dal besedo bivšemu komunistu g. V e n c a j z u, ki je govoril za zadrugo, če železničarji ne priznajo potrošačke zadruge, se jim bodo odtegljaji smatrali za enkraten nabaven prispevek, je izjavil g. Vencajz. To se nam zdi zelo čudno, ker to je vendar denar in zaslužek železničarjev in se ga nikakor ne more smatrati za nabavni prispevek. Njegova izvajanja so žela veliko ogorčenje in zbrani železničarji so ga prisilili, da je zapustil govorniški oder med vpitjem: »Dol ž njim!« Za predsednika shoda je bil nato izvoljen g. Anton K r h n e, ki je v kratkih besedah očrtal bedni položaj železničarjev in se izjavil proti zadrugi ter zahteval, da se odtegnjeni denar povrne železničarjem. Nato je predlagal sledečo resolucijo, ki je bila soglasno sprejeta. Resolucija sprejeta no občnem zboru potrošačke zadruge v Ljubljani dne 27./IX. 1921. Od dne, ko so bile poslednjič ure-« jene plače železničarjev, t. j. od poletja 1921 pa do danes, so cene življenjskim sredstvom silno poskočile. Kakor te plače niso niti tedaj odgovarjale potrebam obstanka, ko so stopile v veljavo, tako danes absolutno ne odgovarjajo današnji draginji. Poprečna plača železničarskega de-] lavca do 80 K, odnosno okrog 22 di-1 narjev. Medtem delavci niti tega ne dobe, ker se mu delajo raznovrstni odbitki, čeprav bi se morale vsled tako nizkih plač izplačevali vsaj draginjske doklade, kakor tudi perijodične doklade za vse dneve v mesecu. In že tako znižana in tako nizka plača se še bolj znižuje s protipostavnim odbitkom po 104 kron mesečnih za konzumno zadrugo. Odbijanje teh odbitkov pa je v nasprotju s začasnim pravilnikom, kajti 9. člen jasno pravi: »Vloge za privatne organizacije se ne smejo odbijati od plač osobja.« I11 konzumna zadruga je privatna organizacija in potem nedvomno, da se ta denar za nje pobira piotipostavno. Ali ako se misli, da se s tem denarjem ustanovi lahko humanitarne inštitucije drž. železnic, bi se moralo računati s tem, da se to ustanavlja samo s prostovoljnimi prispevki. In sicer če bi tega tudi ne bilo, ne morejo delavci v tej strašni draginji čakati na to akcijo prehrane, ki je šele v načrtu. pest prav pod nos in zagrmel: »Res je — pasji sin, res, slišiš, res!« Ne redkokdaj je bil rabiaten, če je šel po Knežji cesti ali ulici Novega sveta In zaslišal iz okna v drugem ali tretjem nadstropju na klavir igrano Dom-brovvski - mazurko, predelano v triumfalni marš, če je v izložbi slaščičarne zagledal na torti iz sladkorja vlitega belega ptiča z žezlom in s kraljevskim jabolkom v krempljih ter z oražansto krono na glavi. »Povsod ta bela gos,« je mrmral, in več kot enkrat ga je prijelo, da bi s pestjo razbil veliko stekleno steno, kar bi tudi sigurno izvršil, če bi mu ne branila »literatura,« (ki jo je navadno nosil s seboj) spuščati se v prigode, ki bi lahko povzročile njegovo aretacijo in preiskavo. Ko je nekdaj v katedrali po maši pričel narod z ono: »O Bog, ki Poljsko « je Bala prekinil molitev, se prekrižal, vstal, položil oba kazalca v usta in predirljivo zažvižgal. Nastal je grozen hrup, še celo mašnik je pridrvel pred oltar, začel zmerjati socijaliste in groziti s policijo. Bala Je nastavil kazalca drugič, in za-zvižgal mašniku, en del ljustva Je drvel s pestmi nanj, drugi del grozeč J Da bi bila beda še večja, se detev--ceni ne dajo niti možnosti, da sl dovažajo živež izven mesta, ker se jim enostavno ne dajejo niti režijske vožnje, niti brezplačne -vozne karte, čeprav imajo do njih pravico. Kakor se torej vidi, se teptajo pravice z »začasnim pravilnikom«, in s to rigoroznostjo se zmanjšujejo plače in doklade, čeprav je jasno, da so iluzorne v tej veliki in silni draginji. Zato podpisani železničarji zahtevamo, da se brzlm potom reši sledeče: J. Da se po začasnem pravilniku člena 9 ukinejo odtegljaji potrošačke zadruge. 2. Da se odredi, da se povrnejo vsi odtegnjeni obroki za potrošačke zadruge. 3. Da- se nobenega železničarja riti posrediio niti neposredno ne sili v članstvo potrošačke zadruge. 4. Podpisani železničarji smatrajo, da so njihove zahteve upravičene, in pričakujejo od merodajnih oblasti najhitrejše rešenje, v protivnom slučaju so primorani pravno pot nastopati. Gospod C e r č e k je nato izjavil, da je bila izdana že 18. oktobra nared-ba, po kateri se mora vrniti odtegnjeni denar železničarjem, ki nočejo biti v zadrugi. Zbrani železničarji so vsi enoglasno sprejeli resolucijo, prebrano od g. Krb-neta in zapustili skupaj z njim dvorano, v kateri je ostalo samo še 20 škricev, ki so si izvolili za predsednika potrošačke zadruge g. Vencajza! Čudovita so pota božja, kaj ne?! Pododbor Saveza kovinarjev v Beogradu je imel svojo konferenco, ki je bila zelo dobro obiskana. Poročilo stare uprave je bilo sprejeto enoglasno, s Na konferenci se je tudi izpopolnila ' uprava na mesto onih sodrugov, kl so odstopili. g V prihodnji številki bo »Organtzo-Fvani radnik« obširneje obvestil kovinarje o celem poteku konference. [ Skupinam saveza delavcev In delavk krojaške industrije in obrti. Savez krojaških delavcev je po svojem ponovnem otvorjenju (16. septembra 1921) obnovil svoje delo z vsemi večjimi skupinami saveza. Skupine, kl jiiu delo še ni dovoljeno in ki jiin premoženje še ni vrnjeno, naj takoj zahtevajo od krajevne policijske oblasti, da se ravna po odloku ministrstva za notranje zadeve Pov. J. B. št. 12.955 z dne 17. IX. 1921. I. V tem aktu je ministrska naredba naznanila vsem okr. načelnikom, da se pod gotovimi pogoji dovoljuje delovanje savezu krojaških delavcev in vsem njegovim podružnicam. Ta akt ima v rokah vsaka policijska oblast; samo tej se morajo prijaviti z zahtevo otvorjenja posamezne skupine, ki se naj sklicujejo na gori omenjeni akt. Ce se bodo delale posameznim proti oltarju. Bala pa je gromel tem in onim na ušesa: »Nacionalno - demokratične svinje!« Organist je pričel na znamenje tnašnikovo z ono: »Pod Tvoje varstvo,« narod je pel v gručah »0 Bog, ki Poljsko,« doneli so klici »Pfuj« in »Živio!« — in Bala je gromel, roke v kolke uprte, moder v obraz, z napetimi žilami na tilniku, iz polnega grla: »Nacionalno - demokratične svinje!« Naenkrat je nekdo zavpil: »Kozaki!« Ljudje so drveli k izhodu in Balo je povodenj ljudi priplavila kakor list v ozadje k oltarju, potem zopet nazaj, In v tem je iz pojemajočega grla do nezavesti grgral: »nacionalno - demokratične svinje!« Niti vedel ni, kako da se je znašel naenkrat v predmestju. Nočilo se je že. Svetilke so bledo žarele, ker delavci v plinarni niso delali. Po zlo-čudni blaznosti ga je prevzela utrujenost, in pričel je premišljevati pravkar končano dogodovščino. Ono br-lizganje skozi prste mu ni šlo Iz glave. Kdaj se je pravzaprav priučil temu žvižganju? Ah! Ko je pasel žrebeta. Oče je padel v uporu pri Lapinošu, kjer so bili vsi postreljeni. Mati je bila v otročji posteW po skupinam ovire, naj takoj brzojavijo sav€zy, ki bo interveniral na pristoj-»em mestu. Centralni odbor Saveza je v svojih prostorih: Začasni deiavski dom Beograd ki na ta naslov je treba pošiljati vsa poročila. Pisarna saveza dela od 8. do 12. dop. in od .1 do 8. popoldne. Ker se bo kmalu vršil kongres saveza, naj podružnice kolikor mogoče hitro .'.rede svoje organizacije. Uprava. <0švorjene strokovne organizacije. V Banjaluki so strok, organizacije zopet odprte. V nedeljo je bila velika skupščina. V Jajcu so istotako otvor jene strok, organizacije. Na konferenci, ki se je vršila, so centrumaši socialdemokrati popolnoma propadli. Živele nevtralne stro-%'o.ine o r s a n i z a c i j e! * Vse strokovne organizacije naj ta* fcdH sapočno z delom po odloku ministrstva za notranje zadeve z dne 23.. V, 1921, štev. 5992. »Organizovani radnik«, glas#© strokovno-orgaiiizlranega delavstva. P© sporazumu vseh savezov, odborov in pododborov, ki stoje na stališču pohtične nevtralnosti strokovnih organizacij se je sklenilo, da se začne izdajati enotno, skupno glasilo »Orgauizovani radnik«, ki Izhaja dvakrat na teden. Zato naročajte, delavci, »Organizo-vaoega rudnika«. Vse strokovne organizacije morajo imeti omenjeni list. Strokovno gibanje v Združenih državah sev. Amerike. Ce pogiedamo zgodovino delavskega gibanja v Združenih državah, opazimo predvsem dve značilni potezi ameriškega delavskega gibanja. j, fočasno ali stalno naraščanje trade-unionov, ki so se stalno razvijali od sačetka državljanske vojne (1861 do ;(8t>5)- Število organiziranih članov je poskočilo od nekaj desettisoč na 2,500.000 do vojne in po vojni na 15 milijonov. Sorazmerno s tem naraščanjem se ie tudi povečavala njihova moč- 0, Odkrito-reakcijonarni značaj njihovega vodstva. Reakcijonarni značaj trade-union-voditeljev se jasno zrcali v njihovi politiki napram amsterdamski stroškovni internacijonali, s katero so prišli v precej ostro nasprotstvo vsled njene srevolucijonarne delavnosti« in ker »Amsterdam« ni priznal nac. avt. vsake strokovne organizacije«. — Kako morejo obdržati oblast v svojih rokah reakcijonarni voditelji? Zakaj je gibanje množic tako slabo? — Razlage *a to so zelo različnet plemenska in narodnostna razlika došlih delavcev; 'svobodna dežela«; uspevanje industrije itd. Brezdvomno so vplivali tudi ti činitelji; ali ti so mnogo manj pomembni, če premotrivamo revolucijo' narno strategijo in delovanje. — Revolucionarna gibanja v kapitalističnih deželah ne morejo niti politično^ niti strokovno upati na zdrav napredek* če nimajo dobrega strokovnega programa, po katerem bi sc vodilo množice, ki so strokovno organizirane. Tukaj koreninijo vzroki pogrešk tudi za. gibanje severnega ameriškega proletari-. jata. Normalni potek razvoja delavskega gibanje leži v tem, da revolucionarni in z njimi simpatizujoči elementi vedno bolj vplivajo na strokovne organizacije, v katerih končno tudi prevzemajo vodstvo. To je neizogibni rezultat višje kvalifikacije sveže sile, ki. se odlikuje s svojo energijo, pogumom in • jasno uvidevnostjo. Razen tega nastane v strokovnih organizacijah vedno neko nasprotstvo med birokratičniini in resnično delavskimi elementi, ki se bore med seboj za vodstvo. Ta boj pribori končno zmago revolucionarnim elementom. Ali ravno v tej točki so zagrešili pravi voditelji ameriškega delavstva in razvili nov utopizem, »idealno« industrijsko unijo, ki se je ustanovila v nasprotstvu proti trade-unionom in proti kapitalizmu. Od 1. 1895 je bil ta utopizem stalen spremljevalec revolucionarnega ameriškega delavskega, gibanja. Klic in geslo te industrijske unije bil vedno: »Uničenje trade-uni- nov.« Kakšni so bili rezultati te politike? 1. Revolucijonarji so ustanovili nove odseke in nove industrijske unije. Socijalistične strok. org. in labour alli-ance (delavska zveza) so se ustanovile 1. 1895 z okrog 25.000 člani. Danes štejejo te organizacije 75 do 150.000 članov. Razen tega so ustanovili revo-lucijonarji polno drugih unij; ali končni rezultat z ozirom na njihovo gospodarko moč je bil enak niči k Vse revolucijonarne organizacije štejejo danes samo mal odlomek članov trade-unionov. 2. S tem, da se je sistematično vleklo iz trade-union najnaprednejše elemente, se je umetno zaviralo razvoj trade-unionov, se jih oslabilo in s tem ko so vzeli pogum njihovemu naraščaju, se jih je oropalo odločnih voditeljev. Vse te množice delavstva so • bile prepuščene najreakcijonarnejši strokovni birokraciji, ki je lahko neovirano in samopašno delala, kar se ji je poljubilo. Vsled ostrega nasprotstva naprednih proletarcev proti trade-unionov ni prav nič čudno, da te strokovne organizacije niso storile nikakega koraka naprej. Da še danes vodijo tra-de-unione konservativni, očitno-reakci-jonarni, birokratični voditelji, je kriva 30-letna otroška bolezen revolucionarjev. Sedai nastane vprašanje, zakaj se ni posrečilo industrijskim unijam, nasprotnicam trade-unij, da bi prevzele v svoje roke vodstvo nad delavskimi množicami? 1. Kršile so najvišje načelo delavske solidarnosti. Unije bi morale obsegati vse delavce gotove gospodarske kategorija ne ozirajoč se na njihovo politično mišljenje in ideologijo. Katolike, protestante, jude, anarhiste, socialiste, komuniste, vse bi morali organizirati v isti gospodarski organizaciji. Cilj, ki si ga postavi vsaka strokovna organizacija, mora biti: organizirati 100 procentov delavstva! Ista nesreča za delavstvo je, kjer se to organizira po verskem naziranju kakor če se organizirajo po politični pripadnosti. — In ko so v teh novo-ustanovljenih industrijskih unijah vzrastle nove revolucionarne struje, so se te »idealne« unije zopet cepile. Uspeh tega je bil, da je nastalo več unij v onih strokah, kjer je proietarijat najrevolucijonar-nejši. Tako n. pr. imamo danes v tekstilni industriji pet strokovnih organizacij, ki vse dvigujejo v oblake delavsko solidarnost in se hkrati med seboj še hujše bore kakor proti trade-unionom. a. Prezrle so strokovni razvoj pod pritiskom kapitalizma, ki sicer vedno bolj napreduje, ali le polagoma po mnogoštevilnih ovinkih različnih peri-jod in stadijev. Poskusile so zaostale množice črez noč privesti v popolnoma razvito stokovno organizacijo. Revolucijonarni voditelji so videli samo svoje »idealne« unije in zahtevali so od delavstva, da zapuste svoje stare strokovne organizacije, ki jih je postavilo tekom dolgega časa naporov in zaprek, in prestopi v nove, »idealne« strokovne organizacije, ki so bile sicer v teoriji popolne, ali so obstojale sama na papirju. Ali je ameriški proietarijat zaostal, da te »idealne« industrijske unije niso pokazale nikakega napredka? — Samo površni pregled ameriškega strokovna' ga gibanja ovrže to trditev. Razvoj ameriške industrije je spremljala cela vrsta velikih stavk, zlasti v železni industriji, v rudarstvu in transportu. Vršili so se mezdni boji z ogromnim napetjem sil in trdovratnostjo od obeh strani. Zgodovina ameriškega delavstva je isto tako krvava, kakor zgodovina delavstva v katerikoli deželi pred svetovno vojno. V 80-tifc letih prejšnjega stoletja je bilo ameriško delavsko gibanje najrevolucijonar-nejše na celem svetu: v Ameriki sc je naprej praznoval internacijonalni majski praznik, in v Ameriki je bi prvi veliki štrajk proletarskih množic. Tedaj so bile strokovne organizacije še enotne. Tedaj še ni bilo nikakik »idealnih« in »čistih« revolucijonamik organizacij razen trade-unionov, ki so organizirali vse delavce brez ozira na njihovo ideologijo. V tistem času so bili voditelji velikih bojev v resnici izraziti revolucijonarji kakor Parsons, Spies, Fischer, Engel, Zings in drugi. Borbena perijoda ameriškega delavstva se je končala, ko so revolucijonarji izpremenili svojo gospodarsko politiko: namreč, mesto, da bi delali še naprej v trade-unionih za zmago svojih idej, so te zapustili in začeli ustanavljati svoje. Apostol tega gibanja je bil Daniel de Leon. (Dalje prih.) Mednarodni pregled. VVashiugtouska konferenca. Že nad 14 dni se vrši v WaslWng-tonu konferenca za »razorožitev« in uspostavitev miru na svetu. Ali gospodje, kapitalisti zbrani na tej konferenci niso sklenili še ničesar. Vse kaže, da bo doletela washingtonsko konferenco ista usoda kakor versejski. »mir«, ki je koncem vseh koncev rodil nebroj krvavih konfliktov in sporov na svetu. To potrjuje našo trditev, da nacionalnega in socijalnega vprašanja ne bo nihče drug rešil kakor samo oni faktor, ki je za to poklican — delovno ljudstvo vsega sveta. Premotrimo posamezne točke was-hingtonske konference! 1. Razorožitev! Načelno soglasje Anglije in Japonske s programom Hughesa glede razorožitve moramo smatrati samo za taktični korak, kajti v resnici amerikanski program nikakor ne more zadovoljiti Anglije in Japonske, ker bi bili s tem njihovi interesi oškodovani. 2. Angleško-Japonska zveza bo po dosedanjih rezultatih zelo šibka, ker se mora ‘ Anglija obvezati, da v slučaju japonskega spora z Ameriko ne bo aktivno podpirala Japonske. 3. Franclji grozi, da se ne bodo uresničili njeni imperialistični načrti zlasti napram Nemčiji Stališče Franclje se je še bolj poslabšalo na konferenci vsled poostritve odnošajev z Anglijo (angor-ski mir). Zato se »trezni« francoski politiki boje, da ne bo slednjič »zmagovita« Franclja ostala osamljena. 4. Na Washihgtonski konferenci nista zastbpani Nemčija in Rusija. To dejstvo je zbližalo , obe državi, ker vidita obe enega, skupnega nasprotnika — ententin imperijalizem. Zato opažamo, da sc nemški politični krogi ?ed-no bolj sprijaznujejo z mislijo, da se ustanovi tesna zveza z Rusijo. To dokazuje »Deutsche allgemeine Zeitung« — Stinuesov list. Ta piše; »Da se en-tenta ni mogla okoristiti z Rusijo, — je dejstvo ogromne svetovne važnosti. Dokler ostane Rusija samostojna država — je svetovno gospostvo entente — v resnici samo fantom.« — Obe državi druži v tesno vezo tudi težak gospodarski položaj. To bo obe državi privedlo do tega, da bosta sklenili konkretno gospodarsko pogodbo, po kateri bosta lahko kljubovali ententinemu imperijalizmu, ki bo stal brez moči proti mogočni zvezi najrazvitejše industrije in najbogatejše žitnice na svetu. 5. Imperijalizem Japonske, Amerike in Anglije v Aziji je vzbudil novo, organizirano gibanje azijskih narodov. Glasilo indijskih nacijonalistov »Bom-