»Proč!« je ponovila s srditim prezirom ter ga     vrnjen v pesku in Vid je sedel nanj, kakor bi mu
motrila s plamenom v očeh.                                         bilo   vzelo   moči.   Z   rokama   je   podprl   glavo  in
Stal je kakor zadet, nato pa se je zganil in     pogled uprl v tla,   Z vso silo se je trudil, da bi si
odstranil  negotovih  korakov.    Čoln je  ležal  pre-     razložil, kaj se je pravkar dogodilo.
Monolog.
Kaj ti ostalo je od mladih dni                         Kaj mučiš se? Da se ti uganka ugank,
po sanjah, vseh sladkostih, vseh spoznanjih?    tvoj lastni duh, nazadnje razodene,
Srce molči in v tisoč se vprašanjih                 v brezmejnost, k sebi teme vse razklene
s slastjo asketsko biča in mori.                       in ugledaš se brez sanj, brez spon, brez zank?
v
Življenje, trda stena pred menoj,
ko klešem vate, kdo mi odgovarja?
Z obupom se zasutega rudarja
poslušam in zaman si kličem: —  Stoji —
Alojzij Remec.
Molitev.
Gospod, srce je vztrepetalo:
izgubljeni sini
Ugasnil luč sem, ki si mi jo vžgal sred duše.
Kakor kamen sem sred globočin, sred temnih vod življenja.
Padam in ni tal.
Visoko v Tvoji zarji sije večnost, sije paradiž. Odsev vijolični nad mano, misel nanj, keruba z mečem plamenečim, Golgato in križ mi riše v temo zemskih sanj.
A jaz sem kamen v oceanu.
Padam in ni tal.
Le ena prošnja v meni tli:
Gospod, ta kamen v školjko izpremeni!
Ko dvigneš in ko bom trepetal
v nadsolnčnem žaru Tvojega očesa,
trpljenje — biser — samo naj ostane v meni,
vse drugo naj skopni, sprhni!
Alojzij Remec,
38