— 367 — Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. a) K uporabi dv. dekr. z dne 29. majnika 1845, št. 889 zb. pr. zak. — Izločitna tožba? I. V pravdi Antona M. proti Franu Š. zaradi pripoznanja, da je poplačana dota, je m. del. okrajno sodišče v L j. ugodilo tožbeni zahtevi: Doto, katero je Marija M. svojemu zakonskemu možu Antonu M., to je tožitelju, prinesla, je Anton M. Mariji M. vrnil in zatorej nima Marija M. proti Antonu M. nikake tirjatve več na doti; toženec Fran 5. je dolžan da to pripozna in da odjenja od eksekucije gled6 te poplačane dote zaradi svoje tirjatve g gld. 30 kr. iz razsodbe z dne 10. maja 1887, št. 11866, i. t. d. — Razlogi: Toženec ugovarja, da tu manka aktivne tožbene legitimacije; a ta ugovor ne velja, ker se tožitelj brezdvomno lahko smatra žaljenega v svoji pravici do pripoznanja da je poplačana dota, katero teži toženec javno prodati, in je zatorej tožitelj upravičen tu tožiti po smislu dv. dekr. z dne 29. maja 1845, št. 889 zb. pr. zak. Trditev tožiteljeva, da je on svoji zakonski ženi doto, katera je v ekseku-ciji, pred tremi leti v gotovini vrnil in sicer nekoč s 500 gld., potem pa ostalih 100 gld., opovržena je po izpovedih prič, katere ničesar ne vedo o povračilu v gotovini in v teh delnih zneskih. Pač pa so priče poistinile, da je tožitelj Anton M. kupil od Frana I. zemljišča za 583 gld., katere je tudi plačal, in da je ta zemljišča svoji za- — 368 - konski ženi Mariji M. na njeno prošnjo prepustil na mestu plačila na račun njene dotne tirjatve v znesku 600 gld. proti njemu. Nadalje ni prerečena tožiteljeva trditev, da je on stroške za napravo pogodbe založil za svojo ženo na račun njene dote z zneskom, kateri je večji od zneska, ostalega od dote po poplačanji kupnine za zemljišča. Vprašanje je torej, ali je po tem načinu plačila pre-minola dotna tirjatev njegove zakonske žene pravoveljavno. Toženec ugovarja, da bi povračilo bilo samo tedaj pravoveljavno, ako bi se bil o njem spisal notarski zapis, češ, da povračilo obsega prena-redbo ženitne pogodbe in da se ta more zvršiti le na ta način, na kakeršen je bila poprej ženitna pogodba sklenjena. Glede na ta ugovor pa je imeti pred očmi, da po vsem, kar kažejo akti, ni se zapisala ženitna pogodba med tožiteljem in njegovo zakonsko ženo v obliki notarskega zapisa, nego da je tu govor ob ustanovitvi dote brez notarskega zapisa, a z izročitvijo dotnega predmeta, torej ob ustanovitvi dote, kateri ne pristoja učin po § 1218. obč. drž. zak. Zategadelj izvajanje toženčevo, da bi povračilo dote moralo imeti obliko notarskega zapisa, za ta slučaj gotovo ni pravo, uže zaradi tega ne, kar se je povedalo. Toženec snuje svojo trditev, da bi povračilo dote moralo imeti obliko notarskega zapisa, tudi iz mnenja, da je povračilo pravno dejanje, katero spada pod določbo zakona z dne 25. julija 1871, št. 76 drž. zak. in sicer pod določbe lit. i in c § I. tega zakona. To mnenje pa je tudi pogrešno, ker se povračilo dote in potrdilo tega ne nahaja med pogodbami in pravnimi dejanji, katera so navedena v § i. lit. & in c rečenega zakona in ker ni dopustna uporaba zakona po analogiji, glede na to ne, da zakon izjeme določa. Po vsem tem je torej smatrati kot dokazano, da dota, katera je v eksekuciji, je res uže poplačana in bilo je zatorej ugoditi tožbeni zahtevi. Višje dež. sodišče v Gr. pa je z odločbo z dne 12. febr. 1890, št. 622 na apelacijo toženčevo prvosodno razsodbo predru-gačilo, tožbeno zahtevo namreč odbilo iz naslednjih razlogov: Najprvo je pretehtati, je li utemeljen ugovor tožencev, da tožitelj ni legitimovan za leto tožbeno zahtevo. Izrečeno je v § 311 obč. sod. r. in v resoluciji z dne 14. junija 1784, št. 306 zb. pr. zak. načelo, da je tožitelju na izvoljo dano, če hoče oznameniti tista dobra eksekutova, iz katerih bi se rad plačal. To načelo obveljati mora tudi za eksekucijo privatnih tirjatev. Načela državljanskega — 369 - 24 zakonika za cesijo imajo moč tudi za eksekutivno zdražene privatne tirjatve. Ako privatna tirjatev prestopi v last tretje osebe, bodi si z voljo upnikovo ali pa proti njegovi volji, onda imamo odstopno pogodbo po § 1392. obč. drž. zak., in tako pristoja odstopljenemu dolžniku po § 1396. obč. drž. zak. pravica, da svoje ugovore zoper odstopljeno tirjatev v veljavo spravi; pravice zdražiteljeve, odnosno cesijonarjeve so po § 1394. obč. drž. zak. gledč odstopljene tirjatve iste, kakeršne so eksekutove, odnosno cedentove. Vse to pa velja samo za tedaj, kedar odstop uže obstane, odnosno kedar se zasežena tirjatev pritrdi zdražitelju, — a tega tukaj ni. Dolžnik ni upravičen braniti, da bi se ne odstopila tirjatev bodi si po pogodbi ali pa šiloma po sodni prisoditvi, in prav tako nima pravice, da bi smel izpodbijati proti zvrševalcu posilno dražbo privatne tirjatve, katero je baje uže plačal. Dv. dekreta z dne 29. majnika 1845, št. 889 zb. pr. zak. na ta slučaj ni uporabljati. Ako je v §-u 3. tega dv. dekreta govor o tistih osebah, katere se smatrajo žaljene »v drugačnih pravicah« (protivje lastnine in posesti), onda je tu moči umeti zgol materijalno-pravno podstavo teh »drugačnih pravic«. Takšnega prekrška prava pa tu ni najti, ker ostajajo tožitelju pridržani še vsi ugovori zoper bodočega zdražitelja glede na zdraženo tirjatev. Zvrševalec tudi ni glede te tirjatve pridobil si še nikakeršnih pravic, nego je le rabil brezdvomno svojo eksekucijsko pravico in po § 1305. obč. drž. zak. za to ne ostane odgovoren. Sedanja tož-bena zahteva ne snuje se iz nobenega, v § 859. obč. drž. zak. ustanovljenih temeljev osebnim stvarnim pravicam; in tako tudi ravnanje zvrševalčevo ne obsega hvalisanja po § 66. obč. sod. r., kar pa je brez pomena, ker tožitelj ne toži »ex diffamari«. Zategadelj je tožbeno zahtevo odbiti in ni moči niti smeti presojati še vprašanja, je li dotna tirjatev Marije M. res uže preminola ali ni, zlasti ne, ker bi se s tem lahko predsojalo pred kako bodočo razsodbo, ako bi tožitelj kot dolžnik proti bodočemu zdražitelju zadevne dotne tirjatve ugovarjal po smislu § 1396. obč. drž. zak., da je tirjatev ta preminola. Apelaciji tožencev je torej bilo ugoditi in izpodbijano razsodbo predrugačiti. Na revizijo tožiteljevo je najvišje sodišče z odločbo z dne 14. oktobra 1890 st. 10477 potrdilo odločbo druge instance, sklicujoč se na njene, pravu primerne razloge. — 370 — II. Okrožno kot trgovsko sodi.šče v A. je z odlokom z dn6 17. decembra 1889, štev. 10.940, dovolilo Josipu V. za tirjatev 1150 gld. eksekutivno rubežen proti Barbari K. in poprosilo je deleg. okrajnega sodišča v A., da jo zvrši. Zvršilo jo je tako, da je v stanovanji Ivana Š., kjer je eksekutica, njegova mati, kot užit-karica prebivala, ko njega ni bilo doma, zatvorjeno skrinjo, do katere je ključ sabo imel, dalo otvoriti po kovači in vzelo 219 gld. 10 kr. denarja iz nje, ako tudi je Ivan Š., povrnivši se v tem domov, ta denar proglasil za svojo lastnino. Deleg. okrajno sodišče v A. je zapisnik, predložen o tem zvršilu, vsprejelo k sodišču in dalo to na znanje strankama, kakor tudi Ivanu S. Proti temu zvršilu je Ivan S. podal pritožbo in višje deželno sodišče je to zvršitev eksek. odjema zrušilo in deleg. okrajnemu sodišču ukazalo, da, kakor hitro ta naredba zadobi pravno moč, stori potrebno, da se eksekutivno vzeti denar Ivanu S. zopet vroči. Razlogi: Z odlokom okrožnega kot trgovskega sodišča bil je po obsegu eksekucijske prošnje eksekutivni odjem dovoljen le glede tistih premičnin Barbare K., katere je ona posedovala; deleg. okrajno sodišče v A. pa je eksekutivno vzelo tudi vsoto denarja 219 gld. 10 kr., katera se je nahajala v zaprti skrinji, do katere je ključ imel v svoji posesti pritoževatelj Ivan S., lastnik hiše štev. 45 v N., v kateri se je ta eksekucija vršila in v kateri ima eksekutica le pravico bivati. Po navedbah pritožbe je skrinjo odprl nevpričo Ivana Š. kovač, katerega je bil privedel zastopnik zvršiteljev brez privolitve sodnega zvrševalca. Ker je v tem domov se povrnil Ivan S. in proglasil ves vzeti denar za svojo last in tudi izjavil, da, kjer se je eksekucija zvršila je njegovo stanovanje, onda je v tem spoznati odpor po smislu § 4. dvor. dekr. z dn6 29. majnika 1845, štev. 889 zb. pr. zak., in zaradi tega ni bilo smeti zvršiti eksek. odjema tega denarja. Proti tej odločbi podal je zvršitelj Josip V. ničnostno pritožbo, naglašujoč zlasti to, da se pritoževalec Ivan S. ni protivil oni zvr-šitvi eksek. odjema, nego je le svoje lastninske pravice do vzetega denarja dal zapisati v zapisnik o tej eksekuciji in da bi ta eksek. odjem bilo zrušiti le po § 3. dvor. dekr. z dne 29. majnika 1845, št. 889, zb. pr. zak, jedino le po pravni poti, po izločitni tožbi, nikakor pa ne na golo pritožbo Ivana S. — 371 — b) Odškodba po § 339. obč. drž. zak. »Slov. Pravnik« iz 1. 1889 priobčuje na str. 51. praktičen slučaj, v katerem se je pravomočno spoznalo, da je I. H. zadnji dejanski posestnik vrb in orehov, katere je zasadil in gojil na zemlji pod-občine L., in da so ga občani, posekavši in prodavši to drevje, motili v tej zadnji dejanski posesti. Na podlogi te pravde vloži I. H. tožbo zoper iste občane, kateri so mu ono drevje posekali in prodali, zahtevajoč odškodbe za vrbe 100 gld., a za užitek orehov 1. 1888. znesek 10 gld. Prvi sodnik je tožitelju z razsodbo z dne i. dec. 1889, št. 11.214, na podlogi § 339. obč. drž. zak. priznal pravico do odškodbe in tožence obsodil v plačilo provzročene škode pri užitku za 1. 1888, in sicer za orehe samo 4 gld., a za vrbe samo i gld. 74 kr., oziroma 6 gld. 20 kr., kar je zavisno od dopolnilne prisege za kakovost in kolikost vrbovega kolja. Višje dež. sodišče je na apelacijo obeh strank z razsodbo z 20. marcija 189O, št. 1545 odločilo, da morajo toženci tožitelju plačati škodo, ker so dne 14. dec. 1887 posekali na občinskem pašniku v L. 33 vrb, a le v znesku eo gld., potem plačati škodo, ker so v isti dan posekali 8 orehov, a le v znesku 68 kr., torej vkupe 20 gld. 68 kr. in četrti del na 100 gld. 16 kr. odmerjenih pravdnih stroškov v znesku 25 gld. 4 kr. ter četrtino na 8 gld. 98 kr. odmerjenih stroškov aplacije z 2 gld. 24^', kr.; kolikor tožba več zahteva, se je odbilo. Razlogi: Uže prvi sodnik je po pravu utemeljil dolžnost tožencev, da morajo odškodovati tožitelja, in sicer 24* Najvišje sodišče je z odločbo z dn^ 7. majnika 1890, štev. 5221, zavrglo to ničnostno pritožbo zlasti glede na to, da iz okolnostij, v katerih se je odjem vršil in iz nadaljnega ne izhaja, da bi vzeta gotovina bila v posesti eksekutice in glede na to, da Ivan S. ni le pri zvršitvi eksekucije te gotovine proglasil za svojo lastnino, nego tudi — kakor Josip V. sam pripoznava v svojem odgovoru na izločitno tožbo, katero je bil Ivan Š. v tem vložil — zavaroval se zoper odjem gotovine; tako da se torej v pritožbo vzeta odločba višjega dež. sodišča povse vjema s propisom § 4. dvor. dekr. z dn6 29. majnika 1845, št. 889 zb. pr. zak. — 372 — s § 339. obč. drž. zak., po katerem sme, kedor je v posesti moten, zahtevati, da se mu povrne škoda, kolikor je dokazati more. Gled^ na to določilo je pa popolnem vsejedno, da pripada zemljišče, na katerem so stala posekana drevesa, kot del parcele 255 k vložku 162 kat. obč. L., kateri je zemljeknjižno na kraj L. prepisan, kajti tu ne gre za to zemljišče, njegovo last ali posest, nego le za povračilo škode, tožitelju prouzročene s posekanjem drevja na tem zemljišči; v posesti tega drevja ohranil se je tožitelj po razsodbah višjega in najvišjega sodišča nasproti istim tožencem. Samooblastno sekanje drevja, in s tem je priznano bila posest motena, zavezuje tožence, katere je smeti po § 339. obč. drž. zak. celo siliti, da postavijo stvari v poprejšnji stan^ vsaj v popolno povračilo vrednosti drevja; to vrednost je pa tožitelj zahteval le za vrbova drevesa, a gled6 orehovih dreves je zadovoljen, ako mu je odškodovan 1. 1888. izgubljeni užitek od njih. Ni moči torej pritrditi mnenju prvega sodnika, da ima tožitelj škodo le v izgubljenem užitku vrbovih dreves in le za toliko časa, dokler se tožitelju ne dokaže, da mu ne pristoja pravica, katero je zvrševal kot dejanski posestnik. Res je v pravdi zaradi motene posesti za tožitelja spoznana zaščita posesti le začasno in le tako dolgo, dokler se zoper njega ne dokaže močnejša pravica, in če bi bilo le-to, onda bi zanj ne bilo nobenega razloga več, da ohrani odškodnino, v katero so toženci sedaj obsojeni. Denašnji toženci ne morejo ugotoviti takšne močnejše pravice zoper tožitelja, ker niso po zakonu legitimovani zastopniki kraja L. kot zemljeknjižnega lastnika dotičnega zemljišča in niso dokazali, da so vsi upravičeni udeleženci pri tej imovini kraja L. ali pa vsaj pooblaščeni zastopati vse udeležence. Dokler tega ne dokažejo, smatrati jih je kot osobe, katerim do dotičnega zemljišča in tam bivših dreves ne pristoja nobena, sosebno pa ne močnejša pravica. Za kolikost odškodnine merodavna je sodniku le izjava zvedencev ter sodni ogled; ta dokaza je tožitelj sam navedel v repliki. Pri ogledu ni mogel tožitelj izkazati več«nego 29 vrbovih štorov, zvedenca sta po meri in kakovosti štorov posekano drevje glede na lego, za tožitelja ugodno, cenila vkupe na 20 gld. in zato je bilo le toliko prisoditi, presežek tožbene zahteve za vrbe 80 gld. pa odbiti. Za posekanih 8 orehov zahteva tožitelj le 10 gld. kot izgubljeni užitek v I. 1888. in hoče dokazati s cenilno prisego, da bi bil od tega drevja 1. 1888. dobil najmanj 10 mernikov orehov. Uže prvi sodnik - 373 — je dokaz s cenilno prisego po pravici smatral nedopustnim, ker ga je smeti dopustiti le za vrednost določene reči; tu pa hoče tožitelj s cenilno prisego le dokazovati možnost, da se bi bilo nekaj utegnilo dejanski zgoditi. Po izpovedih prič je dokazano, da je bila 1. 1888. za orehe v L. jako slaba letina, s tem se pa očividno ne da dokazati, koliko bi se bilo od prejšnje leto posekanih dreves pridelalo. Dotično zahtevo bilo bi torej nepogojno odbiti, če bi toženci ne bili priznali, da bi tudi 1. 1888. starejše orehovo drevo dalo 3 litre orehov. Z ogledom se je poistinilo, da je 7 posekanih dreves bilo čez 19 let starih; ti bi dali 21 litrov orehov, in ker sta zvedenca mernik orehov cenila na i gld. pripoznalo se je tožitelju 68 kr., znesek 9 gld. 32 kr. se je pa brezpogojno odbil. Da je tožitelj le po nekoliko zmagal, vzrok je ta, ker ni mogel visokosti škode dokazati in ker so toženci prerekali, da ima tožitelj sploh pravico zahtevati odškodbe; opravičena je torej prisodba le jedne četrtine pravdnih in tožiteljevih apelacijskih stroškov, a toženci morajo sami trpeti stroške svoje brezuspešne apelacije. Na revizijo tožencev potrdilo je najvišje sodišče z odločbo z dne 5. nov. 1890, št. 10502, razsodbo drugega sodnika. Razlogi: Toženci pravijo v reviziji, da se pritožujejo zato, ker se je prva razsodba v njih škodo premenila. A izrek za 8 orehovih dreves premenil se je v korist tožencev, in tako je gotovo, da zaradi teh dreves niso revizije vložili in dotični izrek ostane nepremenjen. Za 33, prav za prav le 29 vrbovih dreves, prisodil je prvi sodnik le izgubljeni užitek teh dreves leta 1888., drugi sodnik pa vrednost teh dreves. Ker se pa ne trdi, da je kraj L. kot lastnik zemlje, na kateri so drevesa stala, branil tožitelju posest drevja, nego je dopustil, da je s tem drevjem več let gospodaril in nekaj ga zasadil, torej ni tožitelj dolžan vzeti samo odškodbe za užitek, kateri bi v letu 1888. od navedenih dreves dobil, nego upravičen je od tožencev, kateri so ga s samooblastnim in neopravičenim posekanjem teh dreves oškodovali, zahtevati, da stvar v prejšnji stan postavijo, a ker to ni možno, da povrnejo vrednost dreves. Drugi sodnik je to po zvedencih spoznano vrednost prisodil, in bilo je torej to razsodbo potrditi. Prav tako je bilo potrditi izrek viš. sodišča o stroških, kajti čeprav se je tožitelju od zahtevanih no gld. spoznalo le 20 gld. 68 kr., to je vender uvaževati, da so se toženci upirali proti tožiteljevi zahtevi odškodbe, v načelu, in to vprašanje, sme li tožitlj — 374 - sploh kaj zahtevati odškodbe, provzročilo je največ pravdnih spisov. Utemeljeno je torej v določbi § 25. zak. z dne 16. maja 1874, št. 69 drž. zak., da se tožitelju prizna 1/4 sodnih stroškov prve in druge instance. Revizijsko pritožbo je bilo torej odbiti in razsodbo viš. sodišča potrditi. c) Dokazovatelj v večni spomin mora začasno trpeti nasprot-niške stroške. Določila pravdne novele o stroških veljajo sploh za vsako sporno postopanje, ne le za kontradiktorno. Na prošnjo Marije J. proti Ludviku R. bilo je zasHšanje prič v večni spomin. Zastopnik Ludvika R. je zahteval povračila intervencijskih stroškov in okrajno sodišče na B. jih mu je pripo-znalo tako, da mu jih mora Marija J. plačati v 14 dneh pod ekse-kucijo. Razlogi: Marija J. sama navaja, da je uže vložila tožbo proti Ludviku R., tako da je bil ta opravičen privzeti si svojega pravnega zastopnika k temu dokazovanju. Nadalje izhaja iz določbe § 193. obč. sod. r., da mora dokazovateljica sama trpeti stroške pripuščenega dokazovanja, k tem stroškom pa vsekakor spadajo tudi stroški za intervencijo zastopnika nasprotnikovega. Ni pa utemeljeno, če dokazovateljica hoče, da naj bi se intervencijski stroški odmerili in pripoznali stoprav z odločbo glavne pravde, ker še ni gotovo, čeprav pravda uže teče, da bode še naprej tekla, kajti dokazovateljica ne trdi, da je položila po nalogu tožbeno kavcijo ali storila naloženo si ubožno prisego, in ker je tudi za tedaj, če bi se pravda nadaljevala, vender le negotovo, bode li porabljen zapisani dokaz. Pomisliti je konečno, da je postopanje za dokaz v večni spomin samostojno in da je v njem tudi odločiti zaradi stroškov nezavisno od glavne pravde, dokazovateljici pa je seveda odprto, da išče povračila stroškov v glavnem sporu. Na rekurz Marije J, je višje dež. sodišče v Gr. z odločbo z dne 3. sept. 1890, št. 8588 potrdilo prvosodni odlok glede na to, da se o prošnjah za dokaz v večni spomin po smislu dvor. dekreta z dne 27. septembra 1784, št. 341 zb. pr. zak. ne uvaja obravnava, da je torej intervencija dokazovalčevega nasprotnika pač potrebna v obrano njegovih pravic, tako da so tu narasli stroški potrebni, provzročeni po prošnji dokazovalčevi, in glede na razloge prvega sodnika. — 375 — d) Dovolitev roku kot zadnjega je smatrati za odrek vsakega daljšnjega rokii po S-u 11. pravdne novele in zatorej gredo v tem slučaji stranki tudi t. z v. dobri dnevi Zastopnik tožencev prosil je v rednem pismenem postopanji naroka za rekognoscijo prvopisov listin, priloženih tožbi, in ta narok je bil določen na dan 21. novembra 1888. Na prošnjo tožiteljevo pa je bil ta narok z odlokom z 20. novembra 1888, št. 53359, ustavljen in to zategadelj, ker tožitelj ni mogel predložiti dotičnih prvopisov in je bil pri dež. sodišči prosil, naj jih rekviruje od okraj, sodišča v U. Zaradi tega je toženec, nemogoč ogledati si prvopise prilog, prosil drugega reku za podatev odgovoi'a in sicer do 22. januvarija 1889. Ta rok pa je tožitelj, da si je bil sam prouzročil to rokovno prošnjo, dovolil le kot zadnji in deželno sodišče je le-to potrdilo z odlokom z dne 31. decembra 1888, št. 59449. Zoper ta odlok se je pritožil toženec. Ali njegovo pritožbo je višje dež. sodišče z odločbo z dne 11. februvarija 1889, št. 4453, katera mu je bila vročena dne 2. marcija 1889, zavrglo in sicer zategadelj, ker je po § 9. zakona z dne 16. maja 1874, št. 69 drž. Izvenredni rekurz Marije J. meni, da povračilo stroškov pb pravdni noveli velja samo za kontradiktorno postopanje, da pa o takem postopanji tu ni moči govoriti, da tu ni nikake propale stranke. Najvišje sodišče pa je z odločbo z dne 4. novembra 1890, št. 12.484 potrdilo nižjesodni odločbi. Razlogi: Po duhu pravdne novele z dne 16. majnika 1874, št. 69 drž. zak. je, če se določbe §§ 24. do 26. tega zakona ne uporabljajo samo na slučaje, kedar se je vršilo kontradiktorno postopanje, nego sploh vselej v spornem postopanji, in sem spada brez dvojbe tudi dokazovanje v večni spomin. To dokazovanje je nadalje samostojno, zase vršeče se postopanje, in torej je tudi izreči v rešilu tega postopanja, kedo začasno založi za njegove stroške, brez kvare za pravico, da stranka, katera jih mora založiti, svoj čas išče povračila od nasprotne stranke. V nižjesodnem izreku torej, po katerem mora pritoževalka nasprotniku povrniti stroške njegove intervencije pri tem dokazovanji, zvršivšem se zgol zaradi njene koristi, ni najti očitne krivičnosti. — 376 — zak. sodnik brezpogojno dolžan, da rok, ako ga stranka kot zadnji privoli, v odloku oznameni kot zadnji rok, ne da bi bil upravičen odločevati, ali se izjava ta prilega razmeram ali ne. V tem pa se je tožitelju posrečilo, da si je priskrbel prvopise tožbenih prilog. Zvršil se je zanje rekognoscijski narok in toženec je dne 27. februvarija 1889, pod št. 9983 podal odgovor na tožbo. Toda tožitelj je bil vložil prošnjo za inrotulacijo spisov »ob contumaciamc de pr. 24. januvarija 1889, št. 4242, katero je deželno sodišče zavrnilo. Na pritožbo tožiteljevo je ta odlok višje dež. sodišče prenaredilo in določil se je narok za inrotulacijo spisov »ob con-tumaciam« zategadelj, ker se po zakonu z dne 16. majnika 1874, št. 69 drž. zak. z rekurzom proti popolni ali deloviti zavrnitvi prošnje za podaljšanje rokii ne zadržuje inrotulacija spisov in ker dovolitev roku kot zadnjega velja toliko, kakor odrek daljšnjega roku, tako da je na takšen rekurz uporabljati § 16. naved. zak. Zoper to je toženec v svoji redni reviz. pritožbi poudarjal, da njemu gre 8 dnij v dobro in sicer zato, ker je, podavajoč pritožbo z dne 15. januvarija 1889 zoper odlok z dne 31. dec. 1888, št. S9449, imel do 22. januvarija 1889 za podatev odgovora 8 dnij, kateri mu pristojajo po dne 2. marcija 1889, kedar mu je bila vročena odločba višjega dež. sodišča, in zato se prošnja nasprotnikova za inrotulacijo spisov »ob contumaciam« kaže kot prezgodnja. Najvišje sodišče je ugodilo tej pritožbi in obnovilo odlok prvega sodišča iz naslednjih razlogov: Po § 11. zak. z dne 16. majnika 1874, št. 69 drž. zak. pristoja stranki tedaj, kedar sodnik odreče podaljšanje roku, za sodne korake, zaradi katerih je prosil podaljšanja roku, še toliko dnij od vročenja odrekajočega odloka, kolikor jih je stranki še ostalo za vložitve rokovne prošnje. Toženec je še v prvem roku, kateri mu je na podlogi § 8. naved. zakona bil z odlokom z dne 3. nov. 1888, št. 49445, dovoljen do 23. decembra 1888 inkl., in sicer dne 15. decembra 1888, pod št. 57858 vložil prošnjo za drug 3odnevni rok do dne 22. januvarija inkl. v podatev odgovora; ta prošnja za podaljšanje roku bila mu je z odlokom z dne 31. decembra 1888, št. 59449, po zaslišanji nasprotnika sicer ustrežena, vender le tako, da se to podaljšanje roku »zadnjič« podeli. — Ce se rok dovoli kot zadnjič dovoljeni, — 377 — e) Nastop in storitev nemški sojene, a na slovenski prevedene glavne prisege. V negatorni pravdi Helene H. proti Josipu P., razsodilo je višje dež. sodišče v G. z odločbo de int. 7. marcija 189O, št. 1522, da je toženec le tedaj dolžan priznati prostost tožiteljičinega posestva od služnosti vožnje, ako tožiteljica stori glavno prisego: »Es sei ihres Wissens und Erinnerns nicht wahr, dass Josef und Maria P. vom Klagstage zuriickgerechnet durch voUe 30 Jahre VVirtschafts-fuhren von und zu ihrer Gartenparcelle ,pod križankom' Nr. 102 Steuergemeinde Sch. auf dem iiber die Gartenparcelle der Klagerin Nr. 104 fiihrenden Wege nach Bedarf ruhig, offentlich und ununter-brochen verrichteten bez. verrichten liessen.« Ta razsodba vročila se je obema strankama le v nemškem jeziku, če tudi se je tožiteljica pravdala slovenski. Tožiteljica nastopi označeno glavno prisego slovenski po besedilu : »da, kolikor ve in se spominja, ni res, da sta J. in M. P. 30 let od tožbe nazaj računši spravljala p r i d e 1 k e z vrta ,pod križankom' pare. št. 102 kat. obč. Ž. domov po kolovozi, ki drži čez vrt št. 104, in v ta namen mirno, javno in neprestano vozila ali voziti dala po imenovanem kolovozi tja in nazaj.« Tako je Helena H. prisego pri okrajnem sodišči v R. tudi brez ovire storila. Proti odloku, ki je to potrdil, vložil je J. P. rekurz in višje dež. sodišče v G. je temu rekurzu z odločbo de int. 6. avgusta 1890, št. 5261 tudi ugodilo ter spoznalo, daj. P. naložene jej prisege ni storila, to pa iz nastopnih razlogov: Toženec J. P. je tožbi, trdeči, da je posestvo tožiteljice prosto služnosti vožnje ugovarjal, da vsaj 30 let od tožbe nazaj rabi kolovoz onda je to tako smatrati, ka k o r bi bilodrečen vsak daljšnji rok. — Odločba višjega dež. sodišča na pritožbo proti tej utesnitvi roku bila je tožencu vročena dne 2. marcija 1889 torej za podatev odgovora še 8 dnij od roku, dovoljenega po prvem sodniku. Zahteva tožiteljeva de praes. 24. januvarija 1889, št. 4245, za inrotulacijo spisov »ob contumaciam« kaže se prezgodnja. Toženec je v tem sub praes. 26. februvarija 1889, št. 9983, torej še pred započetkom onih dobnih mu 8 dnij podal svoj odgovor. — 378 — po vrtu tožiteljičinem ne le za transport pridelkov vrta ,za križankom', nego za vse gospodarske vožnje (Wirtschaftsfuhren), potrebne za rabo in užitek te parcele. V tem smislu je tudi vi.šje sodišče sestavilo besedilo prisege, tožiteljici naložene. Tožiteljica je pa zanikala pod prisego le prevažanje poljskih pridelkov ter v to svrho potrebne vožnje, a s tem ni tajila rabe prepirnega kolovoza za vse gospodarske vožnje (Wirtschaftsfuhren), in tako se torej vsebina storjene prisege ne strinja z dokaznim stavkom napominane razsodbe niti po besedah niti po obsegu. Zategadelj prisege H. H. ni moči smatrati kot storjene po smislu razsodbe de int. 7. marcija 1890, št. 1522. Najvišje sodišče je revizijskemu rekurzu tožiteljice z odločbo de int. 27. oktobra 1890. št. 7419 ugodilo ter prvosodni odlok obnovilo iz naslednjih razlogov: Vsebina prisege, katero je tožiteljica pri določenem naroku zanikavno storila, strinja se z besedilom prisege, kakeršno je sestavljeno v razsodbi višjega sodišča de int. 7. marcija 189O, št. 1522, če tudi ne po besedah, a vender po bistvu, ker je prevažanje poljskih pridelkov izvestno tudi smatrati za gospodarske vožnje (VVirtschaftsfuhren). Ni pa nikakerš-nega povoda misliti, da bi bila hotela tožiteljica storiti prisego v tesnejšem okviru, nego li jej je bila naložena in spoznana. Tudi se toženec ni pritožil proti odloku, s katerim je okrajno sodišče vspre-jelo nastop prisege tožiteljičine ter pri prisežnem naroku ni ničesar ugovarjal proti besedilu prisege. Po vsem tem bilo je spoznati, da je tožiteljica sojeno si prisego pravilno storila.